XXII. SREČANJU GLEDALIŠKIH SKUPIN NA ROB
Usihanje Ijubiteljskega žara?
Podrobnejša analiza razmaha in usihanja ljubiteljske-ga gledališkega življenja - ki je pa na Slovenskem v dovolj poglobljeni obliki nimamo, kljub najboljši volji in organiziranosti - bi lahko govorila tudi sodobnemu so-ciologu in politologu. Spregovorila bi o znamenjih, ki kažejo na določene premike človekove zavesti, ki se kaže tudi v odnosu do te zvrsti človekovega ustvarjanja. Raz-iskovalec bi se nujno moral zamisliti, kakšne so zakonito-sti, ki izhajajo na primer iz dejstva. da je samo v občini Vič Rudnik gledališka žetev v nekem letu doživela upri-zoritev ka sedemnajstih četovečernih del (leto 1977) skoraj izključno domačega dramskega repertoarja, da pa je na XXII. srečanju leta 1984 bilo zabeleženih le devct uprizoritev, od katerih je velika večina kar 5 del izklju-čno otroškega in mladinskega žanra, samo štiri predstave pa so bile namenjene odrasUm, od tega samo splet treh enodejank iz slovenske dramske literature, 1 Nušič in dvoje uvoženih del. Na lanskem seminarju za usmerje-valce gledališkega življenja je bila v letu 1983 podana izrazito negativna ocena izbire dramskega repertoarja, ki spet ležerno posega po najpreprostejših in diletantskih tekstih v duhu stare priljubljene »Micki je treba moža«. Za usmerjevalce gledališkega življenja z vizijo razvoja gledališča, ki temelji na osnovah ljudskih in delavsko prosvetnih odrov, ki so imeli nalogo, da »postavijo na dnevni red politična, socialna in kulturna vprašanja, ki so bila v zvezi s potrebami in težnjami delovnega Ijudstva« (Rudolf Golouh, »Razvoj dramskih skupin«) - je poda-tek o vsesplošno razširjenem nezahtevnem diletantizmu, kljub premišljeni in organizirani skrbi in visoki kvaliteti vsakoletnih seminarjev - nedvomno potnenil veiiko ra-zočaranje. Ugotovitev, da je v vseh razvojnih stadijih Ijudskega gledališča prihajalo do težav zaradi izbire tek-stov in spoznanje, da je navsezadnje tudi nezahtevna enodejanka v vseh obdobjih pomenila vendarle neko obliko uveljavljanja ustvarjalnih in oblikovalnih teženj, poglabljanje v svet druge osebnosti in preizkušnjo vpliva lastnega nastopa v očarljivem vzdušju odra, svetlobe in kostuma ter predvsem izbranega govora - ne more biti tolažba. Razumljivo je, da res ne moremo biti zadovoljni samo z izvedbeno platjo in kultiviranostjo gledališkega nastopa brez vsake pomisli na vključevanje v razvojni proces, ki ima za temelje tako množične in dognane in revolucionarne predstave, oblikovno moderne in med publiko odzivne, kot so bile asketske predstave Delav-skega odra.
Vsako razmišljanje o prihodnosti naj bi temeljilo na spoznanjih in poznavanju pjeteklosti. Danes po štiride-setletnem povojnem razvoju slovenskega Ijubiteljskega gledališča, ki je postalo avtohtono in anakovredno -morebiti res ni potrebe, da bi se zanosno spominjali n. pr, izkušenj Ljudskega odra izpred 80 let, kjer so predavali najvidnejši kulturni in javni delavci in govorili o »vpraša-njih, ki so bila lakrat v ospredju javnega zanimanja: o zgodovini socialnega gibanja... o Karlu Marxu, o revo-lucijah v zgodovini človeštva..., o svobodi in osebrio-sti... o novih obzorjih moderne literature, o pomenu Prešerna in njegove poezije... o feminizmu (Zoka Kve-drova)« o slovenskem Ijudstvu in slovenski kulturi, o umetnosti in Ijudstvu, o Trubarju in Trubarjevih slavno-stih, o slovenski prozi (vsa predavanja je imel Ivan Cankar) - Rudolf Golouh »Razvoj dramskih skupin« vendarle nam izkušnje kažejo, da jo vpliv bolj informira-nih poznavalcev tudi danes ODLOČILEN pri razvojnem profilu posamezne gledališke skupine.
Vzgledi so (u! V občini jmamo nekaj nazornih zgledov:
1. Kulturnoumetniško društvo »Primož Trabar« iz VeU-kih Lašč, 3. Prostvetno draštvo Horjul in 3. Kultumo-prosvetno draštro Barje.
Velikolaščani so letos sicer izbrali »uvoženi« teksl zelo specifičnega in miselno zahtevnega avtorja, ki pred-stavlja trd oreh tudi za profesionalce. Zvesti so ostali režiserju, s katerim so že v prejšnjih sezonah našli dober človeški stik s poštenim, svobodnim, odprtim in razmiš-IjajoCim načinom dela. Pomislek, da se je režiser Franci Končan vozil na vaje iz Horjula, je sicer upoštevanja vreden, vendarle je pri razvojnem pomenu gledališča iz Velikih Lašč tako pomemben, da je v tem primeru lahico tudi zanemarljiv. ranci Končan je uspel, da so igralci Mirko Modic, Ana Rigler, Andrej Perhaj, Janez Gruden, Jernej Novak in Gorazd Zadnik postali uigran ansambel. Njihov nastop je povsem sproščen, samozaveston, z od-ločilnim razvojem karakterja v najmanjši vlogi, z regi-strom drobnih psiholoških nians, ki humorno označujejo in podčrtujejo karakter, kultiviranostjo govora in samou-mevnostjo situacij, giba in premikov. Mrožkove »Poica-je« so zaigrali tudi na zaključnem srečanju giedaliških
skupin v kultumem društvu Rob ob spontanem navduše-nju maloštevilne publike, ki so jo predvsem sestavljali člani kullurnih društev občine. (Horjulci so se pripeljali na predstavo s kolesi). Mrožka so videli predvsem s humorne, manj s polemične plati, polemične ostrine je izgladilo videnje o odločilni vlogi inercije karakterja v siluaciji, zato mreža sistema ni bila v nobenem primeru zlovešča, ampak le duhovita gledališka »guncnica« v katero so popadali vsi povrsti v sproščeno veselje gledal-cev. Na srečanje so po zaslužena priznanja prišli še kuhurno prosvetno diuštvo Svoboda Podpeč Presejt za Borisa Novaka mladinsko »V ozvezdju postelje«, v režiji Vide Susman Prosvetno dništvo Horjul ia \ViHiamsovi enodejanki »Veš da te ne sltšini, č« tete voda« z izvrstno kreacijo Domna Končana in postavitvijo Francija Kon-čana, kultumoumetniško društvo Barje za »Dečke Pa-vlove ulice«, s katero je debitiral režiser Jože Hruševar in Branislava Nušiča »Gospa ministrica«, ki jo je zrežirala Tončka Melik (Pperacija Altmark, ki so jo Barjani pod taktirko svoje Ijube predsednice uprizorili za 29. novem-ber, se ni vključila v SreČanje), za šolsko kulturno druš-tvo »Mladi Krpani« ki so zaigrali Petanovega »Obtože-nega vo)ka« je sprejel pnznanje režiser Andrej Ferhaj.
JASNA ŠKRINJAR