NASE DUHOVNO ZIVDJENJE
Buenos Aires, dne 14. oktobra 1933.	Številka 23
Prijatelj, kako si semkaj'prišel, ko nimaš svatovskega oblačila?
Evangelij devetnajste po« Mnkoštne nedelje
Mt 22, 1—14.
Jezus je zopet spregovoril v prilikah:
“Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.
In poslal je svoje služabnike, klical povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti.
Poslal je spet druge služabnike z naročilom: “Povejte povabljencem: Glejte svoj obed sem pripravil; moji voli in pitana žival je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!”
Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali in pobili.
Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal one ubijalce in njih mesto požgal.
Potem reče svojim služabnikom: Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katerekoli najdete.
In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.
Ko je pa prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: Prijatelj, kako si semkaj prišel, ko nimaš svatovskega oblačila? On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo: tam bo jok in škripanje z zobmi.
Zakaj, mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih!”
Zgornja zgodba jo ena izmed mnogih prilik, ki jih jo povedal Jezus svojini učencem in judovskemu ljudstvu, da bi lažje in hitreje razumeli globoke nauke o nebeškem kraljestvu.
Pomen prilike je ta:
Bog oče je kralj, božji Bin Jezus Kristus jo kraljevi sin, svatje na ženitnini, to so Kristusovi verniki, najprej vojskujoča se Cerkev, to smo verniki na zemlji, pa tudi zmagoslavna Cerkev — svetniki v nebesih.
Judovsko ljudstvo, pismarji, farizeji, pa tudi ves narod, so bili najprej poklicani, da vstopijo v božjo Cerkev. Bog jim je pošiljal svetih mož —• prerokov — da bi ohranili ljudstvo v veri in jo pripravili na prihod božjega Sina Odrešenika. Nazadnje je prišel sam božji Sin Jezus in z močno besedo in mnogimi znamenji razglašal, da se jo približalo božje kraljestvo. Toda judovsko ljudstvo ni maralo za te božje poslance, “katerega izmed prerokov niste umorili?’’ jim je očital Jezus, Jezu. sa samega so pribili na križ, nekatere njegove poslance so izgnali iz svoje dežele, Štefana so kame-
njali, Jakoba starejšega obglavili, Jakoba mlajšega so pahnili iz tempeljskega obzidja, da se je ubil.
Ko je Bog — kralj vse to videl, se je razsrdil in je poslal vojakov in je končal tisto ubijalce in njih mesto je razdejal — Rimljanov je poslal, kakor je Jezus ob drugi priliki natančno naprej prodal, ki so čez sedem in trideset let, leta 70. po äristusu pobili približno on milijon Judov, jeruza. lemsko mesto pa razdejali, tako da skoraj ni ostal kamen na kamnu.
Potem je rekel kralj svojim ljudem: ženitnina jo sicer pripravljena, a. povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in katerekoli najdete, povabite jih na svatbo.
In apostoli, služabniki nebeškega kralja, so šli med poganske narode, in so jih veliko povabili v Cerkov božjo in na ženitnino v nebeškem kraljestvu. Še danes hodijo po poganskih krajih misijonarji in vabijo ljudi v Cerkev. Pred tisoč leti sta sveta brata Ciril in Metod povabila tudi naše slo. vensko ljudstvo na ženitnino, na svatovščino, v naročje Cerkve na zemlji, in kdaj na nebeško pojedino.
Po starih običajih so vabili gostitelji na ta na čin, da so poslali povabljenim posebno lepo izdelano svatovsko oblačilo, v katerem so se morali po. vabljeni gostije udeležiti, če niso hoteli gostitelja smrtno razžaliti.
Pri svetem krstu smo prejeli tudi povabljenci na nebeško ženitnino v dar dragoceno oblačilo posvečujočo božje milosti, krstne nedolžnosti. “Prejmi belo oblačilo nedolžnosti in je neomadeževano prinesi pred večnega Kralja”, govori duhovnik, ko krsti novorojenca in ga ovije s čistim belim ogri. njalom. To naročilo je bilo tudi nam dano, ko smo bili v Cerkev sprejeti in na božjo svatovščino povabljeni.
Konec današnje prilike pa se nad nami še ni izvršil.
Ko bomo sodnji dan zbrani vsi, kar nas jo bilo povabljenih na božjo ženitnino, to je vsi ljudje, zakaj Bog hoče, da se vsi zveličamo in pridemo k Njemu na nebeško pojedino, v nebeško veselje, ko se bomo vsi zbrali, bo prišel Kralj, da izvoljeno vidi in pozdravi.
Gorje, če bom takrat jaz tisti, pri katerem se bo vstavil in vprašal: Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila? In bi mi molčali in bi mu ne mogli ničesar odgovoriti! Kralj pa bi dejal: Primite ga, zvežite ga na rokah in nogah in ga vrzite ven v temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.
Evangeljska misel: Kako je 2 mojo posvečujočo božjo milostjo?
Cerkveni koledar
15.	oktober — devetnajsta pobinkoštna nedelja -—-slovenske božje službe na Paternalu, Avalos 250, po na. adi ob desetih dopoldne in ob štirih popol. dne. Ostale španske božjo službe vsako nedeljo ob pol sedmih, pol osmih in devetih in večernice ob šestih popoldne.
16.	oktober — pondeljek — spomin svete poljske vojvodkinje Hcdvige.
17.	oktober •— torek — spomin sveto Marije Marjete Alacoque redovnice v Paray-le-Monial bli-
zu Lyona na Francozskem, velike širitoljiec po božnosti do Srca Jezusovega.
18.	oktober — sreda —- spomin svetega zdravili, ka, Pavlovega spremljevalca in evangelista Luka.
19.	oktober — četrtek —- spomin svetega frančiš kanskega duhovnika Petra Alcantara.
20.	oktober — petek —- spomin svetega poljskega duhovnika, slavnega profesorja in pisatelja Janeza Kentskega.
21.	oktober — sobota — spomin svete devico Uršule in tovarišic, ki so jih usmrtili divji Huni zaradi stanovitne vere v Kristusa.
22.	oktober -— dvajseta pobinkoštna nedelja, posebej posvečena misijonski misli'— slovenske božje službe dopoldne in popoldne po navadi.
Belavniške svete naše vsak dan ob pol sedmih.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega krsta je prejeia Neža Marija Rogelj. Botrovala sta ji gospa Karolina Lasič in gospod Jožef Bašin.
Zakrament svetega krsta je prejela Olga Marija Jamšek. Botrovala sta ji gospa Terezija Benulie in gospod Anton Bennlič.
V bolnici Alvear je nenadoma preminul Valentin Mlakar doma iz Igavasi pri Ložu na Notranjskem. Pokopan je bil na poko-pališen Ckacarita. Naj počiva v miru!
Drnga skrivnost svetega rožnega venca:
“Ki si ga Devica v obiskanju Elizabete nosila9'
Morda takole premišljuj kadar moliš drugo skrivnost svetega rožnega venca:
Mati božja Marija, brez odlašanja si se odpravila na daljno in težko pot, ko si zvedela, da bi teta Elizabeta potrebovala Tvoje pomoči. Daj tudi meni ljubezen do bližnjega, da bom vsakomur rad in hitro pomagal, če bom le videl, da moje pomoči potrebuje in da mu pomagati morem.
Naj bodo po Tvojem tudi moji obiski brez kakoršnihkoli slabih ali hudobnih namenov. Varuj me pri obiskih govorjenja s katerim bi morda pohujševal nedolžne duše! Naj pomagam. po svojih obiskih z besedo in zgledom h poboljšanju vsem, s katerimi bom prišel v stike.
Ki si obiskala teto Elizabeto, obišči tudi mojo dušo in ostani pri nji s svojo milostjo*, kakor si ostala iri mesece pri teti Elizabeti. Poživi mojo vero, utrdi upanje in užgi ljubezen !
Malo katekizma za naše male
Kakor se bo marsikomu čudno zdelo na prvi pogled, tako zelo je res, da je naša najvažnejša stvar molitev.
Ne boj se za otroka, katerega si navadil molitve. Človek pa, ki je molitev pustil, bodisi mlad, bodisi odrasel, ne bo kaj prida
$a.sa dober ostal in bo skoraj gotovo v kratkem izgubil tudi vero.
Ne pozabi torej naučiti svojih otrok molitve. Slovenski otroci naj znajo tudi slovensko molitev. Slovensko kljub temu, če hodijo v španske šole in so se tudi španskih molitev naučili.
Do mala vsi slovenski otroci v domovini molijo tole večerno molitev, katere gotovo nauči tudi svoje otroke. Še Tebi samemu se bo morda priljubila:
Ö Jezus, blagoslovi me, odpusti grehe moje; po svoji ljubi Materi me sprejmi v Srce svoje.
Naj v tvojem svetem varstvu spim, v ljubezni tvoji se zbudim, in zadnjo uro milost daj, da pridem k tebi v sveti raj.
Vse dobro staršem vračaj, v nebesih jim poplačaj, in vernih duš usmili se, da bodo tebe gledale.
Sveti angel varuh moj itd.
U V © IS
V OBOJE PISEM APOSTOLA PAVLA CERKVENI OBI-ÖNI V TESALONIKI
(Konec uvoda)
Pridobili so nekaj vernikov. Še več pa nasprotnikov. Konec njihovih pridig je bil, da so zgrabili njihovi nasprotniki dva izmed njih, Pavla in Silo, in so jih peljali pred mestne sodnike čes: “Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje in nam oznanjajo šege, ki nam jih hi dovoljeno ne sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani”.
Mestnim sodnim očetom se zaradi dveh judovskih tujcev ni zdelo medno izgubljati mnogo besedi. Brez obravnave so ukazali
strgati obleko iz nju in ju bičati. Nato so ju vrgli v ječo in varno zastražili.
Toda stvar ni bila tako enostavna. Mestni očetje so jo polomili. Pavel in Sila sta bila namreč rimska državljana in zakon je pod strogimi kaznimi branil kaznovati rimske državljane brez predpisane obravnave.
Ko so torej mestni očetje zjutraj zvedeli o rimskem državljanstvu zaprtih mož, jih je obšel strah in š6 poslali ječarju sodne sluge z naročilom: “Izpusti ona dva moža 1” Toda Pavel se ni dal tako zlahka odpraviti, ter je protestiral: “Naju ki sva Rimljana so brez sodbe javno šibali in vrgli v ječo in zdaj naju izganjajo skrivaj? Ne tako, ampak sami naj pridejo!”
Pavel je bil sploh samozavesten, odločen, svojevrsten, bi rekli moderen apostol, ki se je znal potegniti za svoje pravice in izrabiti vse postave, ki šo zanj govorile.
Ko ga je hotel ob drugi priliki cesarski namestnik Fest tako na kratko obsoditi, da bi ugodil Judom, mu je Pavel na kratko odgovoril : “Nič se nisem pregrešil, ne zoper judovsko postavo, ne zoper tempelj, ne zoper cesarja. Pred cesarskim stolom stojim, tu moram biti sojen!” Vsak rimski državljan je imel namreč pravico apelirati na cesarja.
Ob podobni priliki berem, da je ukazal tribun Klavdij Lizija naj Pavla zaslišujejo med bičanjem, đa bi zvedel iz njega vso
resnico. Ko so ga bjli že nategnili za biča-bje, je protestiral f^avel zraven stoječimi častniku: “Ali vam je dovoljeno brez sodbe bičati rimskega državljana?” Ko je stotnik to slišal, je šel h poveljniku in mit sporočil: “Kaj misliš storiti? Ta človek je vendar rimski državljan!” Tribun Klavdij Lizija je tedaj prišel in vprašal (Pavla): “Ali ši ti rimski državljan?” ““Da”,” je odgovoril. Nato poveljnik: “Jaz sem si z veliko svoto pridobil to državljanstvo”. Pavel je odgovoril:
““Jaz pa že z rojstvom”,” (kar je veliko imenitnejše). In takoj so od njega odstopili, kateri so ga hoteli zasliševati. In sam poveljnik se je zbal, ker je zvedel, da je Pavel rimski državljan in ga je bil dal ukleniti.
Tudi mestni očetje v Filipih so bili torej prišli oprostili Pavla in Sila in se jima opravičili, na kar so vsi štirje apostoli napravili v mestu se nekatere obiske in odšli v Tesa-loniko.
V Tesaloniki sp imeli izredno lepih uspehov.
Toda Jude je prevzela zavist. Najeli so si malopridnih mož z ulice, spravili množice skupaj in so vznemirjali mesto; obstopivši hišo Jazonovo — kjer sta stanovala Pavel in Sila — so ju hoteli peljati pred ljudstvo; ker ju pa niso našli, so vlekli Jazona in nekatere brate k mestnim poglavarjem in vpili: “Tisti, ki so ves svet razburili, so tudi semkaj prišli in Jazon jih je vzel pod streho; vsi ti delajo zoper cesarske odloke, ker pravijo, da je kralj nekdo drug, Jezus”. Bratje sp pa brž ponoči odpravili Pavla in Sila v Berejo.
Ko sta tja dospela, sta šla v shodnico Judov, ki pa šo bili plemenitejši od tesaloniš-kih; sprejeli so nauk ž vso vnemo in vsak dan preiskovali pisma, da li je tako. Mnogi izmed njih so vero sprejeli; tudi mnogo uglednih grških žena ih ne malo mož.
Ko so pa tesaloniški Judje zvedeli, da je Pavel oznanil vero tudi v Bereji, šo prišli tudi tja ljudstvo razburjat in vznemirjat. Tedaj so bratje Pavla brž odpustili, da je šel do morja. Sila in Timotej pa sta ostala ondi.
Kateri so spremljali Pavla, so ga pripeljali do Aten, in ko so od njega prejeli naročilo za Sila in Timoteja, da naj čim prej prideta k njemu, so se vrnili.
Atene, današnje milijonsko glavno mesto grške države, so bile v Pavlovi dobi svetov-noznano središče, znanosti in umetnosti. Učeni Pavel, naj izobražene jši med apostoli, je nastopil v Atenah na Aeropagu pred cvetom tedanjih znanstvenikov, ki so ga vneto poslušali dokler ni začel govoriti o vstajenju od mrtvih. Ta beseda je slavno poslušalstvo razburila in razdelila -, eni so se mu začeli posmehovati, drugi so rekli: “0 tem te bomo poslušali drugikrat”, in so odšli, nekaj pa se mu jih je pridružilo in vero sprejelo.
Iz Aten je odpotoval Pavel v Korint, glav-np mesto Ahaje in takrat eno najbogatejših trgovskih mest na svetu z okoli 200.000 prebivalci, ki so bili znani po svoji razkošnosti in razuzdanosti.
V Korintu je Pavel zvedel, da prete razne nevarnosti mladi cerkveni občini (župniji) v
Tesaloniki, katero je bil zapustil pred nekaterimi meseči.
Tesaloničani so sicer kljub preganjanju ohranili pravo vem, toda nasprotniki sö začeli širiti o Pavlu razne lažnjive vesti. Mnogi tudi niso prav razumeli Pavlovega nauka b drugem Gospodovem prihodu in so se v pričakovanju skorajšnjega konca sveta u-dajali lenobi; druge je vznemirjala usoda tistih, ki šo že umrli.
Ker apostol hi mogel sam v Tesaloniko, je Tesaloničanom napisal list, pismo, v katerem se brani pred krivičnimi očitki nasprotnikov, navaja vernike h zglednemu življenju, jih poučuje o negotovosti Gospodovega prihoda, in tolaži glede usode ranj-kih.
List je bil pisan leta 51. ali 52. po Jezusovem rojstvu.
Pavel je pisal v grškem jeziku.
Po tedanjem običaju je liste večinoma narekoval in jih na koncu podpisal, ali tudi lastnoročno kaj malega dostavil.
Njegov slog je veren izraz velikega duha, polnega apostolske gorečposti. OgnjeVito čuvstvo se izliva v krepke prepričevalne besede, da čutimo, kakor bi stal pred nami. Bogata vsebina njegove duše se ne vklepa v klasično umerjenost, marveč se uveljavlja tako, kakor vre iz njegove duše. To je vzrok, da so njegovi stavki neredko Zelo dolgi, včasih pretrgani ali tudi nedokončani. Zato je sveti Pavel težko umljiv in marsikatero mesto je mogoče na več načinov razlagati.
Pavlovi listi so neizčrpna zakladnica verskih in nravhib resnic. Sveti Janež Zlatoust jih primerja rudnikom, v katerih je skrito neizmerno bogastvo hajdragocenejših Hud, in studencem, ki nikdar ne usahnejo, ampak tem obilneje tečejo, čim več ljudje iz njih zajemajo.
Glavni podatki za ta uvod so povzeti iz samega svetega pisma, iz prezaniniive knjige Apostolskih del, ki jih je napisal verni Pavlov spremljevalec zdravnik Luka, ki je večino dogodkov, ki jih popisuje sam izkusil in na lastne oči videl.
Anton Martin Slomšek
Nedeljska šola je postala po Slomškovem prizadevanju pravi blagoslov za slovenski narod. Do Slomška svojim učencem res hi nudila dosti več ko pouk v branju in pisanju, toda Slomšek jo je sijajno izpopolnil. Glavno je bilo, da ljudstvo proti taki šoli ni imelo pomislekov. Otrok, ki je obiskoval nedeljsko šolo ni ničesar zamudil, samo že itak prosti čas je koristno izrabil. Na Bizeljskem so prosili na primer celo odrasli sprejema v Slomškovo nedeljsko šolo, celo hlapci in dekle, kaplanska soba je postala kmalu premajhna in je moral učiti v dveh oddelkih.
Največja težava nedeljskih šol je bila, da je manjkalo za učence in za učitelja primernih knjig, po katerih bi se ravnali in enotno učili in se učili.
Petnajst let je Slomšek premišljeval, naposled pa napisal knjigo Blashe ino Neshizk v nedelski sholi. Uzhitelam in uzhenzam na pokhsbno spisal Anton Slomshek, voshmisli ki fajmoshter. V Zeli 1842. Na prodaj v Nemshkih sholab. 8’ Stränij XX 292.
To je sijajno, Slomškovo najboljše delo,
Anton Martin -Slomšek
ki je neslo njegovo ime in njegov sloves daleč vun iz mej Slovenije. V nekaj mesecih je bilo prodanih 4.000 izvodov. 80 izvodov je šlo v Moskvo. Praški nadškof je dal prestaviti knjigo v češčino. Delo je v vsakem ozira mojstrsko in se tudi večji narodi ne morejo z boljšim ponašati. Kot vzor-de! > so rabili to knjigo slovenskega podeželskega župnika celo na petrograjskem vseučilišču.
Že število strani pove, da to ne more biti navaden abecednik. To je knjiga v kateri se nahaja kratko vse, kar treba, da mlad človek zna in se nauči.
Ker ima leto dva in petdeset nedelj, je razdeljena snov na dva in petdeset sestavkov, ki so vsi tako primerni in porabni, da tudi danes še knjiga ni izgub'm sVoje vrednosti in človek z veseljem prebere kakšen sestavek.
Slomšek je napisal sicer še veliko vzgoje-slovnih knjig, preveč bi bilo vse naštevati, he hibgli bi se vseh zapomniti, knjiga o Elaž-ku in Nežici pa zasluži, da je ne pozabimo.
Šola ne more dati človeku vsega, kar mu je za življenje potrebno in koristno. Šola je samo pogoj, sola pokaže samo pot, da si zna človek pozneje sam izbrati, kar se mu zdi potrebno.
V Slomškovih časih še ni bilo tako. V njegovih časih Slovenci nismo imeli nobene književne izbire in nobene svoje literature. In to, slovensko literaturo, slovensko književnost, je hotel Slomšek ustvariti.
Velike in vsestranske težave so bile postavljene njegovemu cilju na pot. Slomšek se vendar nobene ustrašil ni. Ko mu vlada ni dovolila “Društva za izdajanje dobrih slovenskih bukev”, je začel izdajati Drobtinice, letno knjigo z raznovrstno vsebino, ki se je med narodom neprimerno priljubila, tako da se je je razprodalo vsako leto v nekaterih tednih po pet tisoč izvodov. Čitatelj je pa tudi v Drobtinicah vsega po nekaj našel, in so za svoj čas zadoščale.
Še večjega pomena za narodno prosveto je druga Slomškova ustanova, Družba svetega Mohorja.
Že leta 1845 je hotel osnovati nekaj po-
dobnega. Žal mn takrat vlada slovenske književne družbe ni dovolila. Ko pa so sčasoma tudi Slovencem zasijali nekoliko prijaznejši časi, je Slomšek, tedaj že škof, poklical k sebi celovškega kaplana Andreja Einspielerja, mn razložil svojo misel, obljubil vsakovrstno podporo in tudi daroval za začetek znatno vsoto 500 goldinarjev.
Že naslednje leto je izdala Mohorjeva družba petero knjig, med njimi Slomškovo Šolo veselo lepega petja za pridno šolsko mladino.
Danes je Mohorjeva dražba med Slovenci tako razširjenja, da se po pravici ves svet čudi taki ustanovi. Skoro je ni hiše, ne bor ne koče V gorskem zatišju, ne mestne palače, kamor bi mohorske knjige vsako leto veselo pozdravljene ne našle poti. Kakor je znatno urejuje danes Mohorjeve knjige eden najboljših, če ne najboljši živeči slovenski pisatelj Frane Sal. ^inžgar.
O Slomškovem slovstvenem delu hi se dalo še mnogo govoriti. Jaz sem štel samo naslove njegovih knjig in knjižic in sem jih naštel 51, poleg tisočev krajših sestavkov po raznih slovenskih listih.
V svojem življenju je bil Slomšek do kraja skromen. V njegovi hiši ni bilo nobenega razkošja. Isto preprosto sobno opravo, ki si jo je nabavil kot mlad kaplan je ohranil tudi kot škof. Tisočeri njegovih vernikov so imeli lepša, dragocenejša in udobnejša stanovanja kakor njihov škof. Edino kar mu je ugajalo so bile umetniške slike, ki so obilo visele po stenah. Njegovo stalno veselje je bil tudi klavir, za katerega se je rad vsedel in zaigral.
Zase skromen je bil do drugih skrajno radodaren, pri čemer ni gledal ne na vero, ne na narodnos* Svojemu spovedniku Kosarju je moral večkrat odgovoriti, ko ga je prosil podpore za kake potrebne ljudi: Sedaj nimam ničesar, spomnite me drugikrat, ko bobi spet kaj dobil.
Slomškov življenjepis, bi ne bil popoln, če bi ne omenil njegove osebne pobožnosti. Kljub delavnosti, kateri se moramo čuditi, je preklečal marsikatero uro zatopljen v molitev. Kakšnih posebnih zatajevanj pa ni poznal. Potem bi tudi svojega težkega dela ne zmogel. Vendar je že nekaj, če je tudi kot škof ležal na slamnati blazini, imel za zglavje mesto pernice zidno opeko — spal je izredno malo — in ostajal brez zajtrka vsako sredo in vsak petek in tako svoje telo deva! v sužnost duha.
Za svoje ogromno delo Slomšek med poklicanimi ni našel priznanja. Če ne vzamemo za svojevrstno priznanje in Odlikovanje, da je bil Slomšek edini avstro-ogrski škof, ki ga avstrijska vlada sploh ni odlikovala, da so ga njegovi narodni nasprotniki nečuveno črtili in Sramotili in je celo kamenje letelo proti njegovim oknom. Ko je Slomšek kljub temu še nekaterikrät govoril v mariborski stolnici, si ni bil več svest osebne varnosti in so mu prijatelji svetovali, naj mesto zapusti, ker se mu vtegne sicer kaj hudega zgoditi.
Splošno bo tudi že znano, da je bila imenovana zadnji čas posebna komisija, ki naj natančho preišče Slomškovo življenje, da bi bil tudi javno in slovesno svetnikom prištet, kar je pač največje priznanje in odliko vanje, dano človeku na zemlji.
ARGENTINSKI FILMI
Piše Franc Dalibor
n. FILM: LOTERIJA, KONJSKE DIRKE, QUINIELA IN RULETA
“Kupiva eno desetinko?!” je začel Fritz. Jaz, da za take neumnosti nimam denarja. Fritz pa vstopi in kupi desetinko praske državne loterije, katere glavni dobitek je bil pol milijona zlatih mark.
Kak teden pozneje zopet šetava po kolin-ski glavni ulici. Ustaviva se pred loterijsko agenturo, kjer je visela lista zadnjega žrebanja in — evo Ti: Fritzova številka je zadela dvajset tisoč mark! Najino veselje je bilo brez meje.
Fritzu se je zdelo, da mora deliti srečo z vsemi tovariši in prijatelji, da se moramo vsi zbrati še istega večera.
Bilo je okrog šestih zvečer. Nemudoma sva šla v kavarno kjer je začel peti telefon. Ob sedmih zvečer sva že vedela, da nas bo vseh skupaj kakih osemnajst, med njimi skoro vsi Slovenci, kar nas je študiralo v Koli-nu kakih deset, ki danes vsi zavzemajo odlična mesta v stari domovini.
V Kolinu študirajoči SloVenei smo se shajali v SeverinšUasse, v vinarni Torsy. Törsy je bil francoskega pökoljeöja, točil je izborna renska vina in imel na razpolago prvovrstno kuhinjo po res zmernih cenah. Ko smo Slovenci večkrat govorili med seboj slovensko, je pripomnil včasih “die Herren sprechen oesterreichisch — gospodje govorijo avstrijsko” čemur smo se skraja od srca smejali, sčasom pa smo se tudi temu privadili, kakor še menda človek vsemu privadi.
Ob sedmih sVa bila z Un d cm er j cm že pri Torsyju ter naročila najfinejše iii obilne jedače in pijače. Ob osmih pa je bila dražba žfe zbrana, kakšnih osemnajst prijateljev.
Miza se je šibila okusno pripravljene pršuti, piščancev, puränov, hrena, ruske šala-te, kaviarja, vsakovrstnega peciva in slaščic, sadja, renskega vina raznih sort, šampanjca, cigar in cigaret in likerjev ih vsega, kar si more človek izmisliti dobrega.
Pili in peli in dobre volje smo bili tja do treh zjutraj. Ko smo ob treh končali našo sejo, je bil Lihdemer precej trd, vedel pa je dobričina, da je v dobrih rokah. Naročil sem izvoščka in ga srečno spravil domov. Vstala sva ob eni popoldne.
Ko je minil Lindemerjev maček, je bilo treba misliti na vnovčenjte srečke ih na poravnavo računa pri Torsyju, ki je zbasal točnih 380 mark!
Številko srečke je imel napisano Lindemer v bilježniei in na velikem pivniku pisalne mize. Srečko samo je mislil da ima shranjeno v pisalni mizi, Toda — srečke ni nikjer! Prebrskal je vse predale, pregledal je vse omare, razgrnil je posteljo, privzdignil slam-njače, preiskal kovčke — srečke ni nikjer.
Prebledel je ko zid, da se mi je zasmilil. Samo najino prijateljstvo je moralo prestati pri iskanju težko preizkušnjo. Ničesar mi ni sicer rekel, toda objele s6 me težke slhtnje. Čez nekaj časa je brez besede stopil k meni in me objel. Njegove lepe modre oči so zalile solze. Celo popoldne sva iskala — zaman.
Tisti večer sva jedla suhega slanika, ki sva ga zalila s čajem.
Dnevi so tekli, Torsy jev račun pa je ostal
neporavnan. Sicer je bil Torsy koneiiijanten človek in bi nikdar s silo ne nastopil proti Lindemerju — ali nesreča ne počiva. Neka tretja oseba je vtaknila v stvar svoj nos.
Fritz je imel v Kelmorajnu teto, ki je bila prednica v nekem ženskem samostanu. Zvedela je nekako za Fritzov krok, ki ga je veljal 380 zlatih mark in ki je ostal neporavnan. V sveti jezi je sporočila zadevo svojemu bratu Fritzovemu očetu.
Bilo je lepega majskega jutra. Ravno sva se oblačila Fritz in jaz, kar se odpro vrata. V sobo prihiti možakar, hrust kakor Goljat. Iz krvavih oči se mu je bralo, da je noč prebedel v vlaku in v težkih mislih na svojega nebogljenega sina. Bil je Fritzov oče.
Eksplikacije so bile prav kratke: imel je s seboj sprehajalno palico, nekaj bikovemu repu podobnega, in je začel udrihati po kosteh Fritzovega rojstva, da je kar pelo m žvenketalo. Plesala sta iz enega kota v drugega. Ne prej ne slej v življenju nisem videl da bil kdo tako neusmiljeno kleščen. In Fritz ni bil več otrok, marveč mlad mož štiri in dvajsetih letih, ki je že odslužil vojake. En sam udarec bi mu lahko zdrobil rebra.
Da rešim Fritza, odprem vrata in začnem klicati na pomoč. Z združenimi močmi smo komaj ukrotili razjarjenega očeta, ki je odšel h Torsyju, plačal račun in se odpeljal domov. ‘
Kaj pomeni evropskemu študentu mesec julij ve samo tisti, ki ga je izkusil. Julija se začenja namreč zlata .doba študentovskih počitnic.
Bližal se je torej konec julija in z Linde-merjem sva pospravljala najine ropotije, da greva na počitnice. Namenila sva se potovati na francosko, da se izpopolniva v francoskem jeziku.
Med urejevanjem svojih stvari odmekne Lindemer velik kovček, kjer se pokaže začarana srečka vsa preprežena s pajčevino. Nemudoma pograbi Fritz suknjič in klobuk in izgine.
■Čez dobro uro se je vrnil. Kako potrt. Pred tremi dnevi je srečka zapadla.. Čisto jasno je bilo zapisano na zadnji strani, da se izplačujejo dobitki devetdeset dni po žrebanju. Kdor zamudi ta rok, izgubi vse pravice.
Lindemer je sicer večkrat pisal na glavno ravnateljstvo v Berlin, ali dosegel ni ničesar. Že ko sem bil v Ameriki mi je še parkrat pisal ter omenil, da je dal srečko v zlat okvir, da bo še njegovim potomcem v tragikomičen (pol vesel pol žalosten) spomin. Svetovna vojna je pretrgala najino dopisovanje. Nič več nisem slišal o njem. Kdo ve, če ne gnijejo njegove kosti tam kje pri Verdunu?
**
*
Leta 1911 je bila v Bruslju, belgijskem stolnem mestu, velika svetovna razstava.
Med mnogimi drugimi je razstavila tudi znana tovarna pisalnih potrebščin Sonnec-ken v Bonnu, Nemčija. Prav rad sem sprejel za poletne mesece službo tolmača v lepem razstavnem paviljonu imenovane tvrdke.
Nasproti paviljona je stal kiosk, v katerem je lepo flamsko dekle prodajalo tobak, cigarete, znamke, razglednice in — loterijske srečke. Za pokritje razstavnih stroškov je razpisala namreč belgijska vlada velikansko loterijo. Srečka je veljala deset frankov, glavni dobitek pa je bil en cel milijon. Žrebanje je bilo določeno za praznik svetega Mihela.
Lepa Flamka mi je prodajala tobak in večkrat silila, naj kupim tudi kako srečko, ali jaz sem ostal “trd, neizprosen, mož jeklen!” Vsa njena lepota me ni zmogla, da bi kupoval srečke in metal denar na cesto.
Bližal se je konec septembra, ko se je imela razstava zaključiti. Tudi dan žrebanja se je bližal.
Zadnje dni razstave so vozili posebni vlaki timme ljudi iz dežele, da si ogledajo razstavne prostore predno bodo zaprti in izpraznjeni.
En tak vlak je pripeljal tudi več sto rudarjev in njihovih družin iz premogovnega revirja Mons v zapadni Belgiji. Še sedaj se spominjam, kako prijetno je bilo gledati rudarje v lesketajočih se uniformah.
Ko sem tisti večer kupoval cigare mi je pravila lepa flamska gospodična Lilly, da je prodala rudarjem vse srečke, kar jih je še imela. Častital sem ji.
Dva, tri dni na to smo brali v časopisju, da so se v premogovniku Mons vneli strupeni plini, pri čeme je izgubilo življenje okrog štirideset rudarjev.
Zopet dva dni na to je bilo žrebanje razstavne loterije.
Storžek je plačal en zlat za svojo večerjo in za večerjo svojih tovarišev in potem odšel.
Odšel — bolje bi se reklo odtaval, ker zunaj je bila tema tako temna, da se ni videlo ne za korak ne za ped nikamor. Okoli po polji ni bilo slišati ničesar, še list se ni ganil. Samo neki nočni ptiči so letali čez cesto z ene meje na drugo in se zaletali s per oknicami v Storžkov nos. Storžek je prestrašen odskočil in zakričal: “Kdo hodi tod ?” in odmev z bližnjih gričev je oddaleč ponovil: “Kdo hodi tod? Kdo hodi tod? Kdo hodi tod?...”
Ko je Storžek tako hodil, je zapazil na nekem štoru majhno živalco, ki je izžarevala medlotemno luč ko nočna lučca izza prosojnega porcelanastega senčnika “Kdo si?” je vprašal Storžek.
“Senca Murna Marnjača sem,” je odgovorila živalca s slabotnim glaskom, ki se je dojmil, da prihaja z onega sveta.
“Kaj mi pa hočeš?” je vprašal Storžek. “Dober svet ti dam. Vrni se hitro in nesi štiri zlaknike, ki so ti ostali, ubogemu očku, ki joče in obupuje, ker si zginil ko kafra.” “Jutri bo moj očka velik gospod, ker tl štirje zlatniki jih obrodijo dva tisoč.”
“Ne zanašaj se, otrok moj, na one, ki ob-
Eden izmed kupcev flamskih srečk je bil tudi rudar Vaerhagen, zelo katoliški mož, kakor večina Belgijcev, ki je na dan svetih treh Kraljev vsako leto s kredo napisal na podboje svojih hišnih duri letnico z začetni eami svetih treh Kraljev:	19 G M B 11,
običaj, ki je tudi na Slovenskem zelo razširjen. Ko pride rudar domov, pripiše .gornjemu znaku še številke svoje srečke. En ali dva dni nato pa so zamorili strupeni plini tudi tega nesrečnega rudarja.
Ko je bila izžrebana razstavna loterija, je šla blagovest izžrebanih številk po vsej deželi.
Rodbina ponesrečenega rudarja Vaerha-gena je kmalu ugotovila, da je njihova srečka zadela glavni dobitek, en cel nedeljen milijon frankov, ker srečke niso bile deljene na desetinke ali dvajsetinke. Izžrebana šte vilka je bila namreč razločno pripisana kraljevskim znakom na hišnih podbojih.
Toda, kje je srečka? Vsak namreč ve, da nobena loterija sveta, ne bo izplačala nobenega dobitka, če ji ne predložite srečke. Vso hišo so prebrskali — zastonj. Srečke ni. Nesrečni rudar, ki je srečko kupil in bi vedel kam jo je dejal, je v grobu.
ljubljajo, da te napravijo bogatega kar čez noč! Navadno so ali mahnjeni ali sleparji, Poslušaj mene in se vrni!”
“Nak, rajši grem naprej!”
“Ura je že pozna!...”
“Nič ne de, naprej grem.”
“Noč je temna...”
“Kaj mi mar, naprej grem.”
“Pot je nevarna...”
“Naj bo, naprej pa le grem!”
“Zapomni si: otroci, ki delajo vse po svoji trmasti glavi, se prej ali slej kesajo/'
“Slabe marnje! Lahko noč, Murn!”
“Lahko noč, Storžek, in Bog te obvaruj vsega zlega in roparjev!”
Komaj je Murn Marnjač izrekel te besede, je splahnel ko luč, ki jo upihneš, in cesta je bila še bolj temna kakor prej.
“Kar je res, je res”, je modroval dondek sam s seboj, vsi nas opominjajo, vsi nam dajejo dobre nauke. Z eno besedo, vsi so si ubili v glavo, da so naši očetje in naši učitelji, vsi: tudi Murni Marnjači. Glej no, ker nisem maral poslušati nasvetov dolgočasnega Murna, me doleti — po njegovem kdo ve, koliko nesreč! Tudi razbojnike bi moral srečati! Ta je dobra, ko v razbojnike niti ne-verujem niti sem kdaj veroval.
(Nadaljevanje)
storžek:
Po LORENZINI — LOVRENČIČU