Letnik III.
v lažnjivi obleki.
Štev. 1.
izhaja po trikrat na mesec in sicer okoli i., to, in 20. dne. j- Velja celo leto 3 goid., pol leta i goid. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega brek ozira na stan, osebo in narodnost. —i Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 10 kr. v Klerr-ovi bukvarnici na včlikem trgu št.'318, kjer je tudi administracija.
8*5?* Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
«fr®
zdajnem času sploh navada,
vaak- progcEam -sv-ej^-sklada. Naj jaz tudi svoj program Vnovič svojim bralcem dam.
Jaz sem že „prokleta“ muha, Za-me se Že miš’ca kuha,
Že sem v mrežo se bil vjel, Skor „žabjanke“ sem že pel.
Moj značaj in moja vera Se pri nas Se ne zapera;
Ker resnico vsak sovraž’, Geslo moje je le laž.
Rad se čez nemčurje lažem, Renegatom osle kažem,
Vsak’mu vsedem se na vrat, Kdor pravice naše krat’.
Se redim, ko vsi mrčesi,
Od krvi različne zmesi,
Vsak liberaluh je jed,,
Vsak nemčur mastnd goved.

|i Za nemčurske drzne žnablje imam ..proklete grablje“, Ktere vsak’mu v roke dam, Ce v podobi ga podam.
Po programu se zatira Narodnost, se tuje podpira,
Po programu vsak slepar Ljudstvo revno opehar’.
Lib’raluSko društvo ’mamo, Pridno mlati prazno slamo;
Vendar prav’ predsednik sam: „Delo to je naš program.“
Ce se vse drži programa,
Kaj bo muha drzna sama Prav brez njega pikala,
Po temoti stikala?
Toraj tu program pokažem: Kol’kor mene je, ves lažem. Beseda ena, dve laži,
To pri meni se dobi.
r- - j a c-L z,?
rži
Zdaj le-brž se odločite', Hitro vsi me naročite, Kdor se brž ne naroči. Naj še zčla le boji.
„Brencelj“,
oficyelni lažnjivec.
Za novo leto
vosi „Brencelj“ vsem svojim bralcem, tudi onim, kteri ga zastonj beró, da se vse spolni, kar si sami žel0. Zlasti pa voli:
Avstrijskemu ministerstvu, ne kakor gospod Lasan, | giljotine, timveč prav trdno brezovo metlo, s ktero naj pomete vse smeti, mrčeae in golazen, ktera se je vgnjez-dila v osrčje Avstrije. Posebno v Ljubljani bi ¿ta metla imela mnogo opraviti, ker že davno ni bilo pometeno.
Liberaluhom, nemčurjem, sleparjem, renegatom in j drugim dihurjem v slovenskih gnjezdih veliko zrkalo, v kterem bi videli sami sebe od las do podplatov.
„Feuerwehri“ prav dobro vinsko leto in drugo pivar-nico, turnarjem, da bi zdajna c. k. deželna sodnija živela še mnogo let, in konit. društvu visoka žita, da bo veliko slame.
Gosp. Sohonwettru v Celji pa nožnice ali „futeral“ za nos, kterega je nedavno iz Gradca po uradnem potu prejel, in pa dobro pratiko, v kteri je zaznamovan čas, ki je najbolj ugoden za popotovanje.
Nemčurskim uradnikom sploh srečno pot, kedar gredó iz dežele.
Slovencem velikansko vrv, s ktero naj bi se zvezali,' da bi ne zamogli narazen in bi se morali skup držati.
Sebi slednjič toliko naročnikov, kolikor je po leti brencelj nov, a vsakemu mošnjo v roko, da plača.
V
Postna pridiga Črnomeljčanom.
Črnomelj, nesrečno mesto, ktero je sprejelo krivega preroka v svoje obzidje in ga še celó posadilo na prestol, kjer je dozdaj sedel prav resničen Slovenec! Nisi zadnje mesto kranjske dežele in vendar se pahneš samo iz vrste slovenskih trdnjav. Se je li zato vpeljala slovenščina vsaj v občinske uradnije, da si izvoliš zdaj Nemca za župana? Nemca iz kočevskega mesta, ktero je znano po mačji muziki, godeni gosprSvetecu, poslancu „Slovenije71? Kaj bo za Slovence dobrega prišlo iz Kočevja?
Raztrgaj svoje krilo, zažgi v sredi mesta veliko grmado, da bo dala-dosti pepela, in s tem si potresi svoje trmaste glave. Med tem, ko si se prepiralo, je prišel
nemškutarsk duh in vsejal med slovensko pšenico nem-škutarsko ljuliko, ktera bo presedala tebi in tvojim otrokom. Boljši bi bilo za-te, da bi si bilo zamašilo usta in ne volilo nikogar za župana, kakor da si izvoliš Kočevca, kteri ne bodo prišli v slovensko kraljestvo, in mu daš se ve da svetovalca, ktera imata podružnico zaloge nemčurske kulture ljubljanske v tvojim osrčji.
Sad te slabe setve se že kaže, že Ičta krokar „Tagblatt“, kteri se pokaže tam, kjer je kak slovensk mrlič, ' krog tvoje glave in čaka, da te bo jel kljuvati. Saj imaš v sebi dosti domačih prerokov, med njimi metlo, ktera je dozdaj izvrstno pometala nemčurske smeti iz tvojega naročja; čemu pokličeš take, kterih čevljev se te smeti že držč?
Zakrij svoj obraz, Črnomelj, in pokori se, če ne, bi se dozidala „Slovenija“ brez tebe in morda bi v njej za-te še prostora ne bilo. Kam boš pa potem šlo? Dežmanov plajš, pod kterega si pobegnilo, že več ne drži, „proklete grablje“ so pa tudi slaba streha. Pokori se!
Čudna smrt.
Sodnik. Kaj je z Vašim očetom? Je še živ?
Hudodelnik. Ne več, umrli so nagle smrti.
Sodnik. Nagle smrti? Na čem?
Hudodelnik. Na lahkovernosti in dobrodušnosti.
Sodnik. Ej! To je morala biti čudna smrt.
Hudodelnik. Moj oče so bili jako lahkoverni, so vsakemu vse verjeli in tako dobrega srca, da niso nikomur nič odrekli. Nekega dne se dajo po rabeljnu pregovoriti, da zlezejo na neke stopnice, pred kterimi je bilo zbranega veliko ljudstva. Po naključji je visela vštric njih zanjka; rabelj jim spodnese stopnice, oče se vjamejo v zanjko z vratom in vsled tega so se zadavili.
Dežmanova logika.
. „Tagblatt“ je poh-valil pred kratkim časom umrlega M dr in ga, kteri je posebno Slovencem tržaške okolice še v dobrem spominu, da je bil jako svobodoljuben in če je postal vkljub svoje svobodoljubnosti deželni namestnik v Trstu, kaže to, da je imel mnogo drugih za slug. Hops si je „Tagblatt“ dal eno po nosu! Tedaj kdor
Jaka in Anka. *)
Žalostna povest za smeh.
Jaka je gorensk fant, se ne boji kogar bodi, še celó briča ne, pred kterim se trese vsak še tako trden gospodar. Zakaj se Jaka ne boji briča, pred kterim se trese vsak kmet? Zato, ker je Jaka v vsi soseski edini, kteri ne plačuje davka. Od česa ga bo tudi plačeval? Jaka nima prav nič, še v glavi malo, zato se ne boji briča ali sodnij skega hlapca.
Be nekaj se Jaka ne boji, česar se boji vsak katoliški kristijan, namreč hudiča.. Zakaj se Jaka hudiča ne boji? Kmetje pravijo, da se briča bolj bojé ko hudiča. Jaka se pa briča ne boji, tim manj se bo bal hudiča.
A nekaj je vendar pod solncém, česar'se Jaka boji, in to je neka stvarica, ktere se razen njega v vsi soseski nihče ne boji. če le sliši govoriti o tej stvari, mu stopijo lasje po konci, bled postane ko zid in zgubi glas. Ktera je ta stvar, ki se je Jaka boji, za zdaj še ne povemo , da bo povest bolj zanimiva.
Dalje Jaka sovraži ženstvo od glave do nog, in ne samo to, on sovraži ves ženski spdl, sploh vse, kar je žensko, ne le pri ljudéh, timveč tudi pri živalih. Kobile, krave, telice, ovce, koze, kokoši, tičje babice, sploh vse,
*) Ker je več naročnikov željo izreklo, da bi „Brencelj“ prinašal tudi smešne, zabavljive povestice, vstreza že danes tej želji in bo na prostorčka „pod črto“ povedal „storjo“ od Jaka in Anke. če bo ta vsem všeč, jej bo sledila draga, ker „Brencelj“ vé mnogo „storic“.
'i Vred.
kar je ženskega spola. Jaka ima pa tudi prav dober vzrok, da črti ženstvo, kajti vsaka neprijetnost, vsaka nesreča, ktera ga je zadela v življenji, zgodila se mu je po ženskem spolu. Najprej mu je umrla prava mati in prišel je mačehi v pest. Te nesreče je bila kriva mati, ki mu je prehitro umrla. Da ima zdaj nekoliko dalje ušesa, ko drugi, kteri mu zarad tega nagajajo, tega je kriva mačeha, ktera ga je tako neizrečeno rada imela, da ga je vedno za ušesa k sebi vlekla. Ko je pozneje krave pasel, so ga sosedje lasali, ker so krave v škodb hodile, ne on. Nekega dne je jahal kobilo na vodo, a ta ga je v sredi vode čez glavo iz sebe vrgla, da je skoro vtonil. V šoli ga je učitelj posadil v zadnjo klop, še za dekleta, in sicer zato, ker je vsaka punčka več vedela od njega. Nekdaj ga je pregovorila sosedova Metka, da je šel ž njo v hram tropine lizat; a sosed ju zasači in Jaka je bil dobro na-klesten in sicer zarad Metke, ktera ga je v hram peljala.
A to še ni vse. <Jaka je imel prav lepo kapo, ktero so mu oče kupili na včliko noč; zarad te kape mu je bila nevošljiva skoro vsa vas. Lovil je tudi rad tiče in prepelicam nastavljal po vseh prosih. Neko jutra, ko je šel „fetat“, prinese prav lepo živo prepelico domu. Pobaha se sosedovemu Matevžu, kteri je bil tudi nastavljal, a le malokdaj kaj vjel.
„Ej, čemu se boš bahal“, pravi Matevž, „tič, kterega si vjel, še prepelica ni!“
„Koliko staviva, da je?“ reče Jaka.
„Kaj boš neki stavil, saj nimaš druzega kakor kapo“.
. „No, stavim pa kapo! Ce ni prepelica, pa je kapa
je svobodoljuben, v Avstriji ne pride do ničesar? „Tag-blattovi“ častitelji pa so vsi nekaj , skoro vsak ima pred imenom „c. k.“ ali še daljšo besedo, tedaj niso svobodoljubni, ker bi bili sicer revčki. Pa jo požri „Tagblatt“!
Kakošne zasluge imajo potem naši glavarji! Ce človek take besede bere, bi skoro mislil, da je med divjaki, kjer tisti največ veljA, kdor ima največo število odsekanih človeških glav nasajenih na drogih. Ubi liberalitas, Dežman!
Rešpehtarjova kuhar ca.
Za božjo voljo ! Al ste že slišal? Gospoda „Brenceljna“ je ta rogat + + + vzel glih pred novem letam. Ne mislite, de vas čem naplahtat, to je rihtik res, k sem z mojim očem to vidla. Toko-le je blo.
Saj že veste, da sem zdaj derehtarca od tajč tejatra v Ibljan, sem pa že med inteligencjo in per kapital, zato sem pa tud dobila furladengo k Sa-lovesterknajp turnarčkov v kozlovini. Sem pa šla, zato k’ ni lepo, če se človk bedanka, polej bi se pa znal še giftat nad mano in b’ ne šli v te-jater. V tist kozlovin je vse tajč, jest sem pa vzela tiste šprahlere iz trekga klasa, da b’ se ne vedlo, de ne znam prov dober tajč.
Komedja se je začela, eni so krožili, eni skakali našemljeni koker na psten večer. Kar naenkrat pridejo na pino gospod „Brencelj“, prov glih tak koker so. Jest šemi mislila, da so peršli po-me al saj špegat po men, pa sem se brž skrila pod mizo. Nekej cajta so se tam ongavli, kar naenkrat pride tist + + + iz šentpeterskega forštata, k’ je ta prv iz Janjč tekel in fano gor pozabil j al pa je bil njegov brat, k' mo je bil toko podoben, kokor en tur-
tvoja“. Nace in Tine sta bila priči in potrdila, da stava veljA. Na to odpre Jaka hišico, v kteri je imel prepelico ter jo pokaže.
„No vidiš“, pravi Matevž, „to ni prepelica, ampak to je p r e p e 1 j a k. — Daj kapo sem!“
Jaka debelo pogleda in razume, da je prekanjen, a kapo mora dati. Ko bi bil tič prepelica, bi ne bil zgubil kape, za ktero mu je šo danes žal.
Ne bom dalje našteval nesreč, ktere je imel Jaka z ženstvom in ktere so vnele v njem tak srd do ženskega spola, da se mu ne sme govoriti o njem. Kjer so ženske, tam Jaka ni, v cerkvi stoji le v „žagradu“, da ne vidi žensk. Zarad tega jih mnogo zabavljivih sliši, a to srdi ne pogasi, timveč vedno bolj podpihuje.
Poglejmo zdaj Anko. GledA njene starosti sama ne vč nič gotovega. Rojena je bila, to vč, a kedaj, to sta vedela oče in mati, ktera pa več ne govorita, ker sta tam, kjer so njuni stariši. Ona je pridna dekla in sicer „ta včlika“, je čedne postave, malo pripognjena sicer in enostranska, ker je desna noga levo v dolgosti nekoliko prekosila, a kar jej manjka pri nogi, to nosi na hrbtu.
sredi čela se jej je izrinila rudeča okrogla pičica s troje lasmi, ktera deli čelo v levo in desno, očesa sta jej ušla malo preveč na eno stran in koža obraza je pisano
{¡kasta. Tako jo je Bog vstvaril, taka je in ostane, do-ler živi.
Anka je prav dobra dekla, ne prepira se z nikomur in vse jej je po volji. Le eno trmo ima, ktere sicer ženske nimajo: omožiti se noče.	(Dal. prih.)
narček ta drugmo, pa je vzel gospoda „Brenceljna“. Jest sem se toko vstrašla, da sem bla vsa hiri. Meškutarji so že večkrat pravli, da bo „Brenceljna“ enkrat +++ vzel, pa da b’ jih toko hitro, glih ene ure pred novem letam, b’ sama ne bla verjela. Potem sem pa brž dam tekla in se poškrofila z žegnano vodo, zato k’ sem se bala, da b’ ta črn še po-me ne pršel, k’ sem bla z gospodom „Brencelj nam“ pekont že delj cajta. Celo noč sem imela v le-šerb luč, k’ me je blo toko strah; v vsakem kot sem vidla ta rogatga.
Zjutrej sem pa brž šla na „Brenceljnov“ kvarter, da b’ povedala, da je v kozlovin gospoda+++ vzel, pa koko sem se vstrašla, še dons se tresem. Gospod sam so me s fajfo v ustih prašal, koga išem in če sem že pršla iz sekač j ona, kamer so me poslal.
„I, kaj Jih je že ta rogat spustil?“ jih na to vprašam. „Sej je komaj 10 ur, kar Jih je v kozlovin vzel. Kaj so že pršli iz pekla nazaj? Pa pravjo, da je toko deleč dol! Koko še to, da so Jih spustli? Al Jih je kdo sfrajal, kal?“
Gospod „Brencelj“ se nasmejejo pa pravjo: „Men ta rogat ni nič naredil, jest sem bil v čitalnic“.
„I tok je pa enga glih tak’ga vzel“, sem rekla, ,,k' sem sama vidla“.
Polej sem Jim pa gratulirala in šla dam, k’ nisem mogla zastopt, kako je to. Se le drug dan sem zvedla, da se je en turnarček za „Brenceljna“ napravil, polej ga je pa preč Dorrnež, čem reč, ta rogat + + + vzel. Prov se mo je zgodlo, zakaj se pa šem! Ke b’ ne bil tak, ket „Brencelj“, pa b’ ga + + + ne bil vzel.
Zdaj pa že ne grem več v kozlovino, za-to k tam + + + Slovence jemlje. Ce b zvedil, da sem bla jest tam, b' še namara po-me peršel. Pa sej me ne bote izdal, kaj ne da ne?
Dobro!
Nek prijatelj ^Brenceljnov“ mu je poslal zaostalo in novo naročnino s tem-le pismicem v imenu „rešpehtar-jove kuharce“, ktera je šla k njem na „sekacjon“.
Gospod ..Brencelj!“
Tukej Jim prinesem 2 gold. 70 kr. starega dolga, 1 gold. 50 kr. pa za naprej, de bom šla drugo polovico leta spet na sekacjon. Frava je toko ajfrala in dedca zmerjala, kaj de ima za ene sorte pekantšoften s kuhar-cam. Rekla je, de nisem dost prida, k’ se toko klatim v taki zimi; tri dni sem bla na sekacjon, k’ se me ni nobeden velik ahtal, sem pa šla v kuhnjo in sem si župo kuhala, polej je pa frava še belj ajfrala. Pa nej gre drug bart ferboltar na kmete, bo videl, če se more naprej brez brk (kuharica je imela, vrnivša se, velike brke), naj se v paradhusen obleče, da bo ložej sneg bredel“.
Ali ni to dobro, kaj?
Čudovito dete.
Ata! Danes sem slišal pri krščanskem nauku, da so prišli iz jutrove dežele trije kralji. Kteri pa ni prišel, „srce“, „želod“ (tref), „lopatah (pik) ali „vogel“ (karo)?
Gospodu Ertlu.
Ne zamerite, da Vas „Brencelj“ prej še ni zapazil. Vi Bte velikansko bistroumna buča in jako hitrih nog, da ste v treh letih preiskali vsako hišo na Kranjskem in zvedeli, da ljudstvo ne stoji za vodji, timveč, da se bolj in bolj odteguje slovenskim sleparijam. — Ker ste tako bistrih možgan in zlasti gedA davkov zlo izvedeni, boste gotovo uganili to le zastavico:
Kteri davki našo deželo še bolj težijo, kot zemljišni in drugi, ktere plačuje v c. kr. bla-gajnice? Ce je ne- uganete, Vas bo, kakor v kazini „Brenceljna“, rogač vzeli
Ljubljana Črnomlju.
Srčen pozdrav v nemčurskem duhu! Mnogo bratov imam in sester po Slovenskem, a nobeden in nobena teh nima župana, kakor ti in jaz. V tem te spoznam, da v tvojih žilah teče naša kri. Miseris solamen, socios habuisse malorum. Zdaj nisem več edina, ktera ima nemčurskega župana.
Komedija,
kakoršna se godi v Ljubljani že leto in dan.
Medvedovi vodja. Zberi se, ljudstvo, in glej umetnosti te zveri, ktero sem vkrotil in navadil plesati po melodijah te-le tružice.
Poreden deček. Ne vem, kako to, da njegov ples ni nikomur všeč, ko meni in vodju! Dobro da ima še mene. Ce bi ga jaz ne hvalil, bi ga ne hvalil nihče.
Ustava v konšt. društvu.
Ustava. Ce bom dolgo med tem ljudstvom, mi bo pobralo še to malo obleko, kar je imam. Ti nemčurski širokoustneži pa me hvalisajo zato, da si sme odtrgati vsak koB obleke, Slovanom sem že tako prenaga, kaj bo, kedar mi še te cunje poberč!
„Brencelj“ V lažnjivi obleki stopi danes v tretje leto svoje starosti. Dve leti je že pikal in srkal sovražno kri, a še je ni sit, še vidi pred sabo velike čede, kterih kri ga mika, kterim bi rad zasadil zelo do srca in jim izpil črno srčno kri; a ker imajo nenavadno debelo kožo, treba, da tudi Vi pritisnite, da pomagate, kajti mrčes sam na sebi nima take moči, da bi predrl palec debelo kožo zastaranih in hrastovih nemčurjev in drugih nadležnikov naroda našega.
Za to se obrača do Vas s presrčno prošnjo, da bi ga, ko dozdaj, tudi še dalje podpirali in mu naklonili še več prijateljev, kajti kolikor več potiskačev, toliko hitreje voz napreduje. Ni treba, da bi se pri tem delu do smrti spehali, o ne, da potisnete le z enim prstam, pa se že dobro pozna. So morda 3 gold. več, ko en prst? In vendar mu pomagate ž njimi leto in dan, kajti toliko in nič več ne zahteva od Vas. <
Kdor pošlje „Brenceljnu“ te tri goldinarje (za pol leta le 1 gold. 50 kr., in za četrt leta 80 kraje.), se bo smejal in kratkočasil, morda tudi jezil vsaj za 20 gold.
Vabilo na naroževanje.
ljano, stopi naj le na bližnjo pošto, ktera dobro vč, kje „Brencelj“ razsaja. Ne bojte se, da bi Vas bilo preveliko število; „Brenceljnov“ je ko listja in trave, in če Be vsak Slovenec naroči, bo dobil vsak svojega.
Toraj vstanite, obujte svoje čevlje, oblecite suknje, pokrite svoje glave b klobuki ali kapami, vzemite moš-njico v roke in hitite na bližnjo pošto, dokler je še čas, in ako danes zamudite, napotite se jutro in to tako dolgo, da boste poštarja domč dobili.
Le na noge, ne bojte.se!
Nekterim častitim in znanim podpornikom in prijateljem slovenskega naroda in domače stran’ se je poslal ta list na ogled. Če jih ni volja, naročiti se, . prosijo se vljudno, da ga blagovolijo po isti pošti , po kteri so ga prejeli , nazaj poslati; s staro zavitko gre brez poštne plače nazaj.
Splošno pa se bo „Brencelj“ odslej pošiljal le tistim, ki naprej plačajo, ker nima, da bi celo leto založeval in'potem kuharico na „sekacjon“ pošiljal. Kdor še ni plačal zaostale lanske naročnine, naj se podviza, ker nihče ne ve, kako
Tedaj le mošnjo v roke, vse je dobro, strgani goldinarji [ dolgo bo živel.
ali plesnjive dvajsetice, sreberne — ali vsaj na pol sre- |	gj^“* Novi naročniki dobe lanskega „BrcnceJjna v ko-
berne — desetice in okrogli krajcarji, da ima le dober | ledarjevi obleki“, dokler ga je Še kaj, po 20 kr. cvenk. Ni treba, da bi vsak prinesel ta denar v Ljub- | y	„Brencelj.“
Odgovorni vrednik in založnik Jak. Alčšovc. — ‘Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.