VI. tečaj-__________V Gorici, 1886.__________8. zvezek. Spoznajmo se ! O priliki smo vže izrekli svoje prepričanje, (la imamo katoliški Sloveni posebno nalogo v vesoljni cerkvi, namreč, na vso moč si prizadevati, da se zedinijo naši ločeni bratje gerškega obreda z nami in mi ž njimi. To zedinjenje ni nemogoče, ako je le prava dobra volja na obeh straneh. Neke volje sicer ne manjka ni tu ni tam. Mi bi jako radi imeli vse Slovene v katoliški cerkvi ; milujemo jih, zlasti Ruse, zaradi njihovega cezaropapizma m odervenelosti njih cerkvenega življenja; njihovo staroverstvo »e nam zdi vže skoraj to, kar krivoverstvo; nevmetalni katoličani jih nimajo niti za prave kristijane. Nasproti bi oni ravno tako radi nas videli v svoji pravoslavni cerkvi ; očitajo nam pa-pocezarizem, racijonalizem, novotarije brez konca in kraja; katoliška vera jim je na pol protestantska, če ne kaj hujšega ; katoličane se jim zdi, da bi bilo treba drugič kerstiti, ako bi se njim Pridružili. — Gotovo, ta volja ni prava dobra volja; na tak način zedinjenje ni mogoče. Oni očitno premalo poznajo rimsko cerkev ; pa tudi mi o njihovi le dosti slabega vemo, dobrega male ali nič. Kaj je storiti torej? Najprej glejmo pač, da se bolj spoznamo. Videli bomo častitljive naredbe cerkvenega življenja v bistvenosti enake tu in tam. Pa, koliker so človeške, tudi brez bepopolnosti niso ni na tej strani niti na oni; eni od drugih bi — 226 — se mogli kaj učiti, eni drugim v tej ali oni zadevi zgled biti. V tem namenu bomo skusili čislane, blagovoljne bravce nekoliko seznaniti s cerkvenim življenjem mej našimi ločenimi brati na Ruskem — žalibog, ne po pervotnih ruskih virih, ki nam niso dostopni, vender po takem, ki je, koliker moremo spoznati, sploh popolnoma vere dostojen. Cerkve na Ruskem. Ruski kmet se derži kerščanske vere terdno kaker skala in pobožnost njegova je najpriserčniša. Vera mu je svet zaklad, poln blagoslova, tolažbe in povzdignjenja. Zato mu je posvečeni kraj, kjer moli k Bogu in zveličarju, kjer časti devico Marijo in veliko število svojih svetnikov v resnici kraj, ki ga ljubi se vso priserčnostjo, in cerkev zidati ali k njeni opravi pripomoči, to mu je delo najvišjega zasluženja. Od tod neizmerno število bogoslužnih poslopji na Ruskem, ki doseza, ako se prištejejo cerkve v palačah, vladnih zavodih in zasebnih hišah, nekako sredo mej 33 in 34 tisočami. Zato nameriš tudi tako pogostoma v deželi na preproste ljudi, navadno že postarne, ki popotujejo po velikanskem cesarstvu od enega konca do drugega in na tisoče rubljev nabero po posameznih kopejkah ter jih po dolgoletnem proš-njem obhodu zvesto izroče škofu ali samostanu, ki hoče zidati novo hišo božjo. Nepresežno popisuje te preproste, bogoljubne ljudi eden pervih ruskih pripovedovavcev : „V sveti Rosiji hodi od kraja do kraja kmet, ne star ne mlad, tih, prijazen in dobrohoten. Misli dosti, govori malo. Tisoče verst so prehodile njegove noge, tisoče ljudi, stotine mest so videle njegove oči, dosti je skusil, dosti se navadil, ali kar ve, hrani zase. V mrazu dne svetih treh kraljev kaker v majniški vročini in v jesenskem mokrem hladu, zmirom hodi v preprostem kaftànu, ni vroče, ni mraz mu ni v njemu. Pokrivala ne nosi, le pozimi si zavezuje ruto okoli glave. V rokah derži knjigo ; na nji je vtisnjen križ, nekedaj pozlačen, ali zlato se je zgubilo že davno. Dež in sneg ga je izmil, kaker je izmil in odnesel iz gole glave vse človeške in grešne misli. Ta mož hodi okrog po svetu in služi Gospodu; nabira denar, da se sezida cerkev. Z denarjem hodi sam po noči in v viharju, po gozdih in samotnih potili od vasi do vasi. Razbojniki in morivci ga napadajo, pa se ga ne dotaknejo. Kruha nima seboj in od božjega denarja ničeser ne izdaja, pa je vender zmirom sit. Ko hodi po malih vaseh k ubogim, nabere več; ko — 227 — pride v Moskvo, Kijev in druga velika mesta, nabere menj. V kočah mu dajejo kruha, v hišah mu dajejo denarja, iz gradov in palač ga pa poženo dostikrat ... In več ko eno hišo božjo je ta mož postavil v sveti Kosiji. Kako mu je ime ? Na imenu ni ležeče . . . Takih je mnogo . . . Mozi jim Bog!“ — Najstariše ruske cerkve so bile iz lesa, najpripravniše tvarine v ostrem zraku severnih dežel. Ohranilo se je takih do zdaj malo ; pogosti požari so jih vpepelili večinoma. Najstariše zidane cerkve, ki so se do zdaj ohranile, so nastale ob koncu srednjega veka. Za zgled jim je služila Sofijska cerkev v Carjem gradu; kajpak da so ti posnetki zelo majliini, pa zavoljo ttraza jako debelo zidani. Nad streho se jim vzdiguje po pet kupelj, veča v sredi, štiri manjše okoli nje v podobi križa. Vsaka kuplja ima na verini visok pozlačen gerški križ (razločen od latinskega po nagnjenem podnožnem prečniku). Da jih veter ne polomi, so križi s ketinami privezani za kuplje. Te so od zunaj ali pobarvane s kako živo barvo ali pa pozlačene ali posrebrene. Tudi novejše cerkve so zidane vse v tako imenovanem rusko-bi-zantinskem zlogu z veliko kupijo na sredi in štirimi manjšimi na konceh. Poglavitni dodatek novejšega časa so mnoge verste stebrov ob vratih in pod kupljami. Ure pri cerkvah so silno redka Prikazen. V kupljah in stolpih imajo zvonove še le novejše kise božje. V prejšnjih časih so se vesili oa zvonik, ki je stal ločen od cerkve, kaker se tudi na Laškem še vidi pri starih bazilikah. Na kmetih nadomeščajo tak zvonik lesena ve-sila ali tudi kako močno, širokovejnato drevo. Veče ruske cerkve imajo cele množine zvonov od največih, globoko-donečih do Najmanjših z visokim, tenkim glasom. Ruski zvon visi mirno, le žvenkelj tolče obenj. Večinoma imajo lepe glasove, dobro vbra-Ne, tako da premnogo zvonjenje ob praznikih ni neprijetno. Postavno mora biti obernjena vsaka ruska cerkev od zapaca proti vshodu. Glavni vhod je na večerni strani, najsvetejše ®a jutranji. Pervi del cerkve je veža s kerstnim kamenom, nato ladja z velikim amvónom ali bralnico in obhajilno mizo, potem Nekoliko stopinj vzvišan kor ali kliros, kjer je prostor za pevce orgelj ni v jutrovskih cerkvah — in naposled najsvetejše z oltarjem, mizo in zakristijo. Mej korom in najsvetejšim je bogato °krašena stena, ki se imenuje po mnogih svetniških podobah, ki So na nji, ikonostas ali podobska stena. Tudi ostale cerkvene stene so bogato opravljene sè slikami. Kipov ali štatuv jutrov — 228 — ska cerkev ne dovoljuje, pač pa tako imenovane relieve in mozaike. Ikonostas ima troja Vrata v najsvetejše, srednja to je sveta ali carska vrata, severna in južna. Skozi carska vrata sme hoditi samo duhovnik; navadno so zaperta, le mej mašo se nekolikrat odpro, velikonočni tjeden pa stoje odperta sedem dni in sedem noči. Skozi stranska vrata sme vsaki moški v najsvetejše bodisi duhovnik ali ne, le ženskam, razen nunam, je prepovedano hoditi noter. Po vsi mogočnosti okrašen oltar stoji na sredi najsvetejšega, carskim vratam nasproti. Na oltarju so velike evangelijske bukve in srebern križ, pa brez podobe Kristusove, ker gerška cerkev, kaker smo že rekli, ne terpi kipov. V sredi oltarja je shramba za sveto resno telo. Ta shramba je iz kovine ter ima dostikrat podobo hriba z angelji okroženega. V nekaki votlini tega hriba je majhina sreberna tružica v njej počiva sveto rešno telo. To je najimenitniši kraj v cerkvi, okoli njega se suče vsa božja služba. — Bogatejše cerkve se svetijo od zlata in srebra. Mej službo božjo gori na vmetalnih svečnikih stotine voščenih sveč. Podobe svetnikov so v okvirih iz dragih kovin, okrašenih z biseri in dragimi kameni. Tudi po oblekah naslikanih oseb so vdelani biseri in dragi kameni. V ladji ni stolov ali klopi in nobenih odločenih prostorov. Pri službi božji stoji ali kleči berač poleg kneza v resnično ker-ščanski enakosti. . -------------------------------- Sveta slovenska blagovestnika Ciril in Metod. Šesto poglavje. Sveti Metod nadškof panonski in moravski. Posvetivši sveta brata Cirila in Metoda za škofa so mislili v Rimu najberž enemu moravsko, drugemu panonsko škofijo izročiti. Te dve škofije pa ste brez dvojbe imeli biti združeni v eno cerkveno okrajino in je bilo torej treba, da se odloči enemu iz-mej svetih bratov nadškofovska čast in oblast ; keteremu, ni bilo lahko vprašanje, ker je bil Metod stariši brat, v apostoljski delavnosti pa se je priznavalo pervaštvo Cirilu. Sè smertjo sv. Cirila je ta težava izginila. Vender se nadškofovska čast ni beri — 229 — - nato podelila svetemu Metodu, ker potrebovala tako važna zadeva daljšega premiselka in pripravljanja. Mej tem se je vnela na Moravskem huda vojska z Nemci. Nemški kralj Ljudovik je od treh strani naenkrat vzdignil svoje sile proti moravskemu knezu Rastislavu. Hudi boji so se bili. Moravska zemlja je mnogo terpela, mnogo slovenske kervi je preteklo za drago domovino. Ali tudi Nemci niso ostali brez velike škode. Odločne zmage si niso pribojevali in še tisto leto je poslal Ljudovik svoje tri sinove in druge veljake h knezu Rastislavu sklepat mir. S tem je bila oslabljena nemška moč tudi v južnih slovenskih deželah in Kocel, panonski knez, je porabil priliko ter poslal v Rim k papežu Hadrijanu prosit, naj pošlje svetega Metoda k ujemu učit slovensko ljudstvo. Res se je odpravil sveti Metod v Panonijo, še preden je bilo rešeno vprašanje glede nadškofovske Časti in oblasti. Papež mu je dal seboj to-le pismo do slovenskih knezev : „Hadrijan, škof, služabnik služabnikov božjih, knezem Rastislavu, Svetopolku in Kocelu. Slava na višavah Bogu in na zemlji mir, ljudem dobra volja ! Slišali smo o Vašem duhovnem Napredku, za keterega smo si prizadevali z molitvijo in željami zavoljo Vašega zveličanja. Slišali smo zlasti, kako je Gospod Povzdignil serca Vaša, da ga iščete, in pokazal Vam, da ne samo z vero, temuč tudi z dobrimi deli gre služiti Bogu, ker je vera hrez del mertva in tisti odpadajo od nje, keteri mislijo, da poznajo Boga, pa se z deli od njega odmikajo. Prosili ste si učitelja ne samo pri tem apostoljskem prestolu, temuč tudi pri blagovernem Usarju Mihaelu, ki je poslal k vam blaženega modroslovca Konstantina z bratom njegovim Metodom, preden smo mi mogli izpolniti Vašo prošnjo. Ona pa, spoznavši, da Vaši kraji spadajo k U&šemu prestolu, v ničemer nista prestopila cerkvenih postav, Utopak sta k nam prišla, svetega Klementa ostanke nesoč. Prejmi iz tega trojno radost, smo se namenili po dobrem premi-Selku poslati z Vaše kraje Metoda, sinu našega, posvetivši ga z učenci vred, moža doveršenega v razumu in pravovernega, da bi učil, kaker ste prosili, prekladaje knjige v Vaš jezik, popolnoma, l30 vsem cerkvenem zakonu, tudi sè sveto mašo, to je, sè službo b°žjo in kerščevanjem, kaker je začel modroslovec Konstantin po Milosti božji in molitvi svetega Klementa. Če bo tako tudi kedo ^Ugi mogel dostojno in pravoverno prelagati, bodi sveto in bla- — 230 — goslovljeno od Boga in nas in vse katoliške in apostoljske cerkve, da se boste lahko navadili zapovedi božjih. To edino na-vado pa hranite, da se bo pri maši prej bral list in evangelij po rimsko in potem po slovensko, da se izpolni beseda svetega Pisma : „Hvalite Gospoda vsi narodi,“ in tudi : „Vsi bodo govorili z različnimi jeziki veličja Božja, kaker jim bo dal sveti Duh.“ Ako pa kedo izmej učiteljev, ki so prišli k Vam in pobirajo razne govorice ter od resnice odvračajo v laži, začne, prederznivši se, dru-gači vas preobračati, psovaje knjige vašega jezika, ne bodi odločen, ternuč le na sodbo dan cerkvi, dokler se poboljša, zakaj taki ljudje so volkovi v ovčjih odejah, ki jih je treba spoznati po njih delih in hraniti se od njih. Vi pa, sinovi preljubi, poslušajte učenje božje in ne odrivajte določeb cerkvenih, da boste resnični častivci božji in otroci Očeta našega nebeškega sè vsemi svetimi. Amen.“ To je pervo papeško pismo, ki dovoljuje slovenščino pri službi božji. Ohranilo se nam je v staroslovenski prestavi, pa želeti bi bilo pač, da bi se našel kedaj tudi latinski pervopis ter bi se ž njim pojasnile razne težave, ki so v pismu. Čudno je, n. pr., da papež ne imenuje Metoda naravnost škofa, dasiravno so ga tudi tako lahko umeli slovenski knezi, ker so vedeli, da je bil že prej mašnik ; ako ga je torej papež posvetil, ga je posvetil za škofa. — Nič posebnega pa se nam ne sme zdeti, ako se določuje, da naj se pri maši list in evangelij poje najprej po latinsko in potem po slovensko. Tudi v Carjemgradu se je pelo, preden se je gerška cerkev odcepila od rimske, oboje prej latinski in potem gerški. V zameno se je pelo v Rimu in se poje pri slovesni papeževi maši še dandanašnji list in evangelij po gerško in potem po latinsko. Sveti Metod se je deržal gerškega obreda, kar mislimo da ni treba še le dokazovati ; gerščino je zamenil sè slovenščino, latinski list in evangelij pa mu je moral ostati. Papež mu le naravnost naroča, kar bi bil on pač tudi brez tega sam storil. S tem važnim pismom se je torej odpravil Metod v Panonijo, kjer ga je sprejel Kocel s častjo in velikim veseljem. Perva prošnja mu je bila izpolnjena ; kaj čuda, ako se mu je obudil® upanje še kaj višjega doseči ! Po smerti svetega Cirila ste ostali, kaker smo rekli, svetemu Metodu obe deželi, Morava in Panoni' ja. Kocel pa je skorajda želel pervaštvo pridobiti svoji Panoniji. Poslal je torej čez nekaj dni svetega Metoda z dvajsetero časti' — 231 — vrednih mož zopet v Rim k papežu s prošnjo, naj mu ga posta,vi ko nadškofa na stolico ali sedež svetega Andronika, ki je bil eden 70 učencev Gospodovih in pervi škof starega mesta Sirmija v sedanjem Sremu mej Donavo in Savo. Papež Hadrijan II. je blagovoljno sprejel Metoda in ni odbil prošnje Kocelu. Vender Metodu ni določil stanovitnega sedeža v Panoniji, kar bi bilo vtegnilo žaliti moravskega kneza Iiastislava, ki je pervi poklical sveta brata mej Slovene. Postavil ga je torej nadškofa cerkve Moravske in panonske ob enem ter mu prepustil, da se vstavi Z(iaj tu zdaj tam, ali na Blatnem gradu pri Kocelu, ali na Vele-Sradu pri Rastislavu. Tako je bila torej vravnana nadškofija sionska, od nemških škofov in nadškofov popolnoma neodvisna. Kanoniji se pri tem ni priznala sicer nikakeršna prednost, ali mesila se je cerkvenega jarma nemškega in dobila je z Moravsko v tem oziru popolnoma enake pravice. Tudi s tem je bil Kocel jaliko zadovoljen in je v resnici z največo radostjo in častjo spredi Metoda, ko se je vernil z učenci, posvečenimi za mašnike in Zakone. Zdaj še le se je sè vso veljavo začelo oznanjevanje besede božje v slovenskem jeziku, zdaj se je začela v vsi popolnosti služba božja v domači besedi. In narod slovenski se je veselil in je na Slas hvalil Boga za veliko milost, ki mu jo je izkazal. In poskakovalo je nad tem tudi serce svetega Metoda in njegovih zvestih Vencev, zlasti ko so videli, s kako radovoljnostjo je jelo verno 'judstvo staviti cerkve in kapele po navodu Metodovem in vzo-r'b| ki jim jih je dajal sveti nadškof. V Panoniji torej se je postavila še le prava terdna podla-£a slovenskemu bogoslužju, to je mej tistim slovenskim pleme-llom, h keteremu se smemo šteti po pravici tudi mi. Seveda 8|bo nii le pičli ostanki tega nekedaj mogočnega plemena sloven-s^ega, ki je bilo ob času svetih bratov razširjeno od adrijanskega egejskega in černega morja, od tiroljskih, zaljcburških, češko-’Utravskih meja do Carjigrada in Soluna. Po vsem tem mnogo-ubsežnem prostoru se je govorila slovenščina do malega tako, aker sta se je bila Ciril in Metod navadila v svojem rojstnem nej Donavo in baljkanskimi gorami na sa-že bila začela nekoliko kvariti po vplivu se tam mešali sè Sloveni, v Panoniji so se °d nemških misijonarjev iz nemščine in latinščine neketere ru&od neznane besede bile sprejele v slovenščino. Te besede, ptu, le da se je i ai,jem Bolgarskem btujih rodov, ki so — 232 — ki jih nahajamo tudi v starih slovenskih bogoslužnih knjigah, so nam pa ravno priča, da so se te knjige pisale v Panoniji v slovenščini, kakeršna se je tamkaj govorila. Pač se torej smemo veseliti in hvaležni moramo biti Bogu, ker je mej vsemi slovenskimi rodovi našega izvolil, da se v njegovem jeziku opravljaj0 svete skrivnosti. Hvaležni pa mu bomo le, ako se bomo po vseh postavnih potih nevstrašeno poganjali, da nam stara pravica, ki so nam jo Nemci zadušili, zopet oživi, da bomo zopet zaslišali kedaj sveto mašo v domačem živem jeziku, kaker so jo slišali Sloveni pred tisoč leti iz ust svetega Metoda. To bodi rečeno in na serce položeno zlasti vam mladeniči slovenski, ki zdaj morebiti komaj veste, kaj je latinska deklinacija in konjugacij»i čez dvajset, trideset, štirideset let pa boste učeni in češčeni škofje in nadškofje slovenske cerkvene okrajine. Ne pozabit® tedaj, kaj ste dolžni slovenskemu narodu, ne pozabite kaj, ste dolžni njegovima verovestnikoma, svetemu Cirilu in Metodu! —HaH—«4— Cerkev in cvetje. VII. Do zdaj smo govorili o cvetlicah za cerkev primernih splovi kje se dobivajo, kako se množe in goje. Vstregli bomo gotov® mnogim čislanim bravcem, ako o posameznih, ki se nam za n»* namen najprimerniše zde, nekoliko po svojih skušnjah, nekolik0 po zanesljivih knjigah še posebej kaj povemo. Govorili boi»0 najprej o tistih, ki se navadno goje na vertih ter rabijo za p^' ljece in vence, potem pa o tistih, ki se goje v posodah in rastoč postavljajo na oltar. To se zna, da se more v mnogih primerih tfld* s pervimi ravnati kaker z drugimi, in nasproti. Vender se bo®° deržali te delitve, ki je navadna tudi v vertnarskih cenikih. ^ ceniki razločujejo nadalje vertne cvetlice v letnice ali dveletni00’ ki se vsako leto vnovič sejejo, in mnogoletnice, ki se ohranij0 več let ter navadno vsako leto ob svojem času cveto. Posodi cvetlice pa dele v tiste, ki se morajo čez zimo ali tudi p°letl hraniti v gorkem rastlinjaku, in tiste, ki se hranijo v hladne"11 le pred zamrzovanjem zavarovanem. Našteli bomo torej najprej letnice in dveletni"6 — 233 — i*i sicer z vertnarskimi imeni po abecednem redu. Vertnarska imena so večinoma latinska in gerška, slovenskih mnoge cvetlice kimajo in še nemških ne, in ako ima ketera kako domače, ime, pa f?» ne poznajo kaker le v kakem posameznem kraju. Da pa ta Vertnarska imena ne bodo prevelike težave delala -tistim, ki se niso učili latinščine in gerščine, bomo v oklepih pristavili njih izreko in povdarek z našo navadno pisavo ; tudi bomo nekoliko Pojasnili, kjer se nam bo zdelo potrebno, zakaj se cvetlica tako imenuje. Začnimo torej z letnicami in dvoletnicami. Acroclinium roseum (izreci : „akroklinium rózeum,“ perva beseda iz gerškega „akron“ (veršič) in „klino“ (vpognem), ker so Popki na koncu vejic, preden se razcveto, vpognjeni.) — To je ena naj lepših nemerljivek, ki se prideluje n. pr. v Erfurtu v Velikih množinah za suhe pušljece. Poreže se, preden se popolnoma razcvete, ter posuši v senci, tako ohrani barvo in podobo. Priporoča se zlasti polnocvetni akroklinij, ki se dobi rožne in bele hnrve, kaker prostocvetni. Seje se na gorko sušca ali malega ^avna, v začetku velikega travna se presadi v rahlo peščeno Zemljo na gorak, zračen kraj precej redko; cvete od rožnika do Žmavca. Agératum (od gerškega „agératon“ to je „brezstarostno“, ker se cvetje dolgo derži.) Ta cvetlica se ohrani v rastlinjaku Več let. Razločuje se Agératum mexicdnum, codestinum, odora- Lasseauxii (izreci „Lasózii“) itd. Poslednji cvete nežno r°žno erdeče, drugi piavo ali belo v lepo kosmatih v gruče združenih glavicah. Seje se sušca ali malega travna zmerno gorko, Pikira in maja meseca presadi. Cvete od rožnika do kimavca, pušljece jako pripravna cvetlica. Agrostemma coeli-rosa (beri: „agrostémma céli-róza“, perva Reseda je gerška in pomeni „njivski venec“, drugi dve ste lanski in pomenite „nebeška roža“.) — Ta rastlina je sorodna s k°kaljo; cvete bogato in jako lepo erdeče ali tudi belo. Seje se kimavca, pikira in pod steklom prezimi, pikira drugič sušca, in v začetku maja presadi na svoje mesto 10 do 15 palcev vsaksebi; cVete potem od majnika do malega serpana. Seje se pa lahko i^di malega ali velikega travna in potem cvete od rožnika do Velikega serpana. To je ena najlepših enoletnic naših vertov. Ž sorodna je dveletna ali tudi mnogoletna Agrostemma corona-r*a (izreci: „koronarija“), ki se enako priporoča. — 2 34 — Agrostis nebulosa (izreci: „agróstis nebulóza“ t. j. „meglena njivščica11.) — To je neka jako lepa trava, ki ima za pušljece veliko ceno. S posušenimi latmi te trave se vodi znamenita ter-govina. Seje se malega ali velikega travna berž na mesto in potem, če so pregoste, rastlinice na tri ali štiri palce oddaljenosti zrejijo. Alonsóa (od španjskega imena Alónso, kar je to kar Alfonso ; fcvetlica je dobila to ime po nekem činovniku Alonso Zanoni v južno-ameriškem mestu Santa Fé de Bogota.) — Vertnarji razločujejo Alonsoa grandiflora, linifolia, myrtifolia, incisifolia, War-szewiczii itd. Vse cveto lepo erdeče, myrtifolia tudi belo. V rastlinjaku ali v izbi se ohranijo več let in cveto vsaj myrtifolia in Warszewiczii tudi po zimi. Vse so za vence in pušljece prav koristne rastline. Althaea rosea (izreci: „aljtéa rózea“, t. j. „rožnata zdravni-ca“ od gerške besede „althein“, kar se pravi zdraviti, zavoljo mečečnosti te rastline, ki se tudi maljva imenuje). — Ta rastlina je prav za prav mnogoletnica, ali ker tretje leto več ne cvete lepo, zato se goji ko dveletnica. Seje se velikega travna ali rožnika, lahko pa vse do kimavca, cvete drugo leto od konca rožnika do kimavca ali še dalje z velikimi polnimi cveti najraz-niših barev od čisto bele do černo erjave. Za vert so to cvetlice perve verste. Stebla preden se popolnoma razcveto, odrezana, se ohranijo v vodo postavljena dolgo čversta in popki se razcveto eden za drugim. Tudi za oltar torej ena najizverstnišib cvetlic. Amarantus caudatus (izreci: „amarantus kavd(itus“ t. j. „repati neven“ ali „lesičji rep.“) — Cvetje te znane rastline dela dolge erjavo-erdeče repe, ki ohranijo tudi suhi še dolgo svojo barvo. Amarantus speciosus ima cvet v debelih, po koncu stoječih, temno-erdečih, kaker žametovih klasovih, ki so za pušljece posebno pripravni. Amarantus sanguineus, tricolor in salicifoliuS pa se odlikuje bolj po perju kaker po cvetju. Najlepši je p°' slednji, ki se more rabiti ko posodila rastlina v jesenskem času-Seje se malega travna v gnojno gredo, pikira in konec majniku vun presadi; more se pa tudi majnika sejati na mesto. Antirrhinum majus (izreci: „antirinum màjus“, perva beseda gerška iz „anti“ in „rhis“ — nos, ker je cvet nekakemu nosu podoben; latinsko „majus“ pomeni „veči“; po naše pravijo nekod — 235 — ),odolin“, kav je morebiti iz francoskega „gueule-de-lion“.) — To je ena najlepših in najboljših vertnic, ki cvete v najrazličniših barvali. Sejati se more ob raznih letnih časih, najbolje velikega serpana, sušca ali malega travna na južni strani kakega zidu; rastlinice se pikirajo in pred mrazom zavarujejo sè suhim listjem, slamo itd. Seme kali počasi in ne enakomerno; množi se odolin pa tudi po odrezkih, ki se spomladi ali poleti potaknejo v zemljo. Zadovoljen je sè vsako zemljo; tudi po zidovju raste. Aster sinénsis (kitajska zvezda ; imenuje se tudi Callistephus sinensis — „kalistefus sinénzis“, t. j. kitajski lepi venec.) — To cvetlico je leta 1731 s Kitajskega v Evropo poslal neki d’ Incantile (beri: Denkarvilj). Tukaj se je hitro razširila in različno sprevergla in zlepšala. Zlasti je razne lepe verste vzgojil na francoskem neki Truffa,ut (beri : Triifó). Te so potem nadalje Vzverševali na Nemškem v Erfurtu, Kvedlinburgu in drugod. 1’ako je zdaj ta krasna cvetlica mej vsemi letnicami pač najraz-noverstniša in najraznobarevniša. Za naš namen se priporočajo zlasti venčne ali kokardne, rožne, Viktorijine in Trufotove peó-nijske astre. Sejejo se malega travna v ohlajeno gnojno gredo ali v posode, velikega travna se presajajo na svoje mesto pa Varujejo slane sè slamnatimi odejami, ki se na kako podlago ^ez polože, ali kaker si bodi. Ketere visoko rastejo, se morajo Privezati ob palico, še preden se razcveto. Astre se morejo rabiti v cerkvi v vencih in pušljecih, ali pa tudi v kalile presajene, kaker smo na drugem mestu že povedali. Odor hoče lepe astre imeti, mora skerbeti zlasti za dobro seme. Ako ga more Sam pridelati, naj ga jemlje vedno le od tistih rastlin, ki so najizverstniše cvele. Potem je pa tudi na to gledati, da se ne Sade več let zaporedoma na ravno tisto mesto. Oboje velja tudi 0 drugih letnicah. Cacalia sonchifolia (beri : „kakàlija sonhifólija.) — Ta rastlina je doma v Javi in Vshodni Indiji, zraste do pol metra vi-s°ko ter ima lepo škerlatasto erdeče cvetne glavice majhinim n°fljičem podobne na dolgih gibičnih steblih. Seje se malega •n velikega travna precej na mesto; cvete od malega serpana *1° pozne jeseni ter se da za vence in pušljece prav dobro rabiti. Calendula officinalis fi. pl. (beri : „kaléndula oflìcinàlis flòre Pièno11.) — Sploh znana rumena ali pomarančeva cvetlica, ki se P° domače nekod „primožek“ imenuje. Seje se od sušca do maj- — 236 — ' nika, raste v vsaki zemlji, na sonci kaker v senci, in ne potrebuje nobene človeške pomoči. Tudi zaseje se včasih sama in tiste rastline so navadno najkrepkejše in najlepše cveto. Calliopsis Unctoria (beri: „kallijópsis tinktórija“, kar pomeni po naše „lepoobrazka barvarska1*.) — Jako priljubljena cvetlica, ki se dobro derži brez človeške pomoči. Navadno se tudi zaseva sama in ni treba, kaker da se rastlinice, kjer so pregoste, nekoliko potrebijo, ali presade, kjer jih hočeš imeti. Za vence in pušljece prav pripravna cvetlica. Podobne so tudi: Calliopsis car damini/olia, Drummondi in coronata. Pri vseh teh so cvetna peresca spred rumena, kjer se derže, temno erdeča ali erjava. Neketerim je poslednja barva rumeno tudi popolnoma izpodrinila. Namestu Calliopsis se piše tudi Coreopsis. Callirrhoe (beri: „kallirroe“) pedata in verticillata. — Obe cveto lepo vijolično erdeče, na dnu belo, od julija do oktobra. Per va se seje malega travna v gorko gredo, pikira v kalile, ki ostanejo pod steklom in konec maja vsadi na mesto, kjer naj se ji da nekaj dni senca. Ljubi lahko zemljo z južno lego. Druga cvete še lepše; sejati pa se mora, ako ima cveteti pervo leto, že svečana ali sušca meseca v posode z resno zemljo. Keder je vže dovolj gorko, se presadi na vert. V toplih krajih in prav lahki, rahli zemlji se ohrani čez zimo več let, zlasti, ako se pokrije, kedar hujši mraz pritisne. Za pušljece je prav pripravna; pa tudi v posodi zgojena, rastoča, se da rabiti. Campanula (beri: „kampànula“, kar pomeni „zvonček“.) — Cvetlice tega imena so neketere letnice ali dveletnice, druge pa mnogoletnice. Mej letnicami so najznamenitiše : Campanula spi' culum, ki cvete piavo ali belo in se dobi tudi polnocvetna, ma' erosi/la, ki ima bele cvete z vijoličnimi žilicami, pentagónia, bledo plava ali bela, lepa že preden se popki odpro, Loregi, vincaefiora itd. Sejejo se vse te verste malega in velikega travna berž na mesto; cveto od rožnika do velikega serpana. Morejo se pa tudi še meseca rožnika sejati in cveto potem kimavca in vinotoka , ali pa meseca kimavca in cveto drugo leto od velikega travna do malega serpana. Dveletnica je Campanula Mi' dium, ki je mej vsemi najlepša in najboljša za cerkveno rabo; cvete navadno piavo vijolično, v novejšem času tudi belo, rožno, piavo in svitlo-lilasto, od junija do konca julija, včasi tudi pi'eL iSeje se maja meseca, pikira in jesen presadi na mesto, kjer in>a — 237 — drugo leto cvesti. Posebno znamenita in lepa je Campanula Medium calycantha (beri : „kalikànta“), ker je pri njej tudi sicer zeleni kelih tiste barve kaker zvonček. Capsicum annuum (beri: „kàpsikum ànnuum“ t. j. letni poper ali paprika.) — Ta zel se navadno prideljuje za kuhinjsko rabo in tudi mi je ne omenjamo zastran cvetja, temuč zastran sadu, ki ni le koristen, temuč mej svojim temno zelenem perjem tudi lep. Zori sicer pozno, ali to mu je glede lepote le dobiček, ker ob tistem času verti vže pleše dobivajo. Druga prednost te rastline je ta, da se da iz zemlje vzeti in v posodo vsajena postaviti na oltar, ko so sadovi v vsi svoji krasoti. V posodo Vsajeni naj se nekoliko pernatih vejic izreže, da se bodo sadovi bolj videli ter lažje dozoreli. Oltarju najpremerniše bodo tiste verste, keterih sad ima ne samo barvo temuč tudi podobo lepo n. pr. okroglo kaker črešnje (Capsicum cerasi forme), ali nekako Štirivoglato (Piment groš carré doux) itd. Zlasti se priporočajo Capsicum annuum Prince of Wales, little Gem, in Tom Thumb (beri: „prins ov véljs“, „litlj džčm“, „tòm dòm“ ali „zom“.) Na oltarju nam bo ta pekoči sadež tudi lepo pridigal, kako imamo britkosti tega življenja voljno prenašati, ker so nam koristne, da ujdemo večnemu ognju peklenskemu. Seje se „kapsikum“ sušca ali malega travna v gnojno gredo ; ravno tam se pikirajo rastlinice vsaj 15 centimetrov vsaksebi ; konec majnika se vzdignejo z grebo in na vert presade blizu pol metra vsaksebi. Poleti potrebujejo dosti vode; rabi naj se pa mlačna, ki se je prej delj časa na soncu grela. Ceiosia cristata (beri: „celózijakristfita),“ petelinji greben.— Ta čudna pa jako lepa rastlina se ne da gojiti tako lahko kaker druge letnice; zato je začetnikom ne smemo priporočati. Kedor ima pa nekoliko skušnje in potrebno pripravo, naj se je loti v imenu božjem. Na oltarju nas bo lepo spominjala svetega Petra in njegovega petelina ter učila, naj nigdar ne zatajujemo svoje vere, svojega Boga. Grebeni z reclji odrezani in naglo v Senci posušeni ohranijo svojo prekrasno barvo skozi več let ter se dajo izverstno rabiti za suhe pušljece. Seje se ta zel malega travna v gorko gnojno gredo, ravno tja pikira in sicer dvakrat, drugič po 20 do 25 centimetrov narazen, potem se rastlinice v maju ali rožniku vun presade v posebno dobro pripravljeno in pognojeno zemljo. Poleti se pridno zaliva, včasi tudi s tekočim gnojem. — 238 — Ravno tako se goji Ceiosia argentea in margaritacea, ki ste sicer prej imenovani malo podobni, pa za našo rabo tudi jako pripravni. Centaurea Cganus, plavica, posebna ljubljenka nemškega cesarja Viljema, raste divja po polju mej žitom. Po vertili jih imajo v različnih barvah. Rastejo rade v vsaki zemlji, da imajo le zrak in sonce, ter so jako pripravne za vence in pušljece. Cveto bogato od majnika in rožnika do kimavca. V posodi na gorkem se ti razcveto, ako jih vseješ julija meseca, po zimi ter ti bodo cvele celo zimo. Tudi Centaurea americana, suaveolens, moechata in depressa se dajo za pušljece in vence izverstno rabiti. — Plavica velja sicer za plevel. Le nedolžni otroci jo radi vidijo in kaka pobožna ženica si jo vpete v venec za sveto telo. Vender je ta cvetlica ljubljenka imenitnega gospoda, ki se lahko imenuje kralja kraljev in najmogočnišega cesarja našega časa. Kako mila tolažba marisiketeri preprosti dušici, ki jo svet malo ceni, ali celo zaničuje in preganja, ker mu ne nosi vidnega časnega dobička! Cheiranthus annuus (izreci : „ hej r ant us annuus cheiranthus je gerška beseda, ki pomeni „ročno cvetlico1' ; navadno pa pravijo vertnarji tej cvetlici „levkója“, kar je tudi gerško in pomeni „belo vijolico", belo, ne zaradi belega cvetja, temuč zaradi belo sivkastih listov. Pri nas je znana po nemškem imenu „faj-gelj“.) — Cheiranthus annuus je letna levkoja, ki cvete, ako o primernem 4*isu zaporedoma sejana, od malega serpana do pozne jeseni. Zimska levkoja, ki cvete zgodaj spomladi, se imenuje Cheiranthus incanus („inkanus“, siva ročna cvetlica) ter je dve-letnica. Mej njima v sredi stoji jesenska in pa tako imenovana cesarska levkoja ali „perpetuéljka“. Jesenska levkoja cvete le dva do tri tjedne pozneje od letne, pa krepkejše in delj časa. Tudi cesarska levkoja cvete že pervo leto, le da nimajo popki več časa, da bi se popolnoma odperli ter se morajo čez zimo prehraniti v zmerno toplih prostorih, kjer nekoliko že po zimi, popolnoma pa še le spomladi cveto. Levkoje moremo potemtakem skoraj celo leto imeti cvetoče. In kako lepo in prijetno dišeče je to cvetje, in kako raznoverstno ! Po dvajset, trideset in več različnih lepih barev naštevajo vertnarji pri eni sorti. Sploh je poleg astre, hijacinte, georgine in rože menda ni cvetlice s tolikimi spremembami kaker levkoja. — 239 — V cerkvi služijo izverstno tako odrezane v vencih in puš-ljecih, kaker rastoče v svojih posodah. Tudi goje se na oba načina, v posodah namreč in na vertu, kaker je sploh znano. Ali kako, tega ne ve vsaki in se tudi ne da lahko ob kratkem dopovedati. Letna, jesenska in cesarska levkoja se seje svečana, sušca in malega travna v hladno gnojno gredo ali v posode, ki stoje v izbi daleč od peči. Zemlja mora hiti dobra, rahla in peščena, pa nigdar ne premokra. Ko se od verlia osuši, pomoči jo prav nalahkoma, tako da ne bo šla voda globočje, kaker koreninice sežejo. Od konca naj bo voda z ogreto mešana. Ob lepih neveternih dneh naj se rastlinice polagoma privajajo zraku. Čez 8 tjednov se morejo presaditi na vert ali pa v kahle, kjer Imajo nadalje rasti in cvesti. Za kahle se vzame štiri dele dobre stare, presejane zemlje iz gnojnih gred, dva dela peska in en del presejene stare šute. Pri presajanju je paziti na to, da Pridejo korenine navpik v zemljo ter se ne zakrive. Zaliva se prav zmerno. Na vert se sejejo levkoje od srede sušca do srede velikega travna na posebno gredo, kjer se morejo zavarovati pred mrazom; drugo polovico velikega travna pa naravnost na mesto, kjer imajo ostati. V vseh primerih mora biti zemlja nalašč zato pripravljena. Grdor hoče le polnocvetne imeti, naj sadi precej gosto, da more tiste, keterih popki ne obetajo polnih cvetov, populiti in prevelike pleše nasaditi s polnocvetnimi, vzetimi °d tam, kjer bi stale pregosto. Kaker letne tako se goje tudi jesenske in cesarske levkoje. Drugači je to pri zimskih, ki se sejejo konec sušca ali v začetku malega travna. Zemlja bodi stara iz gnojnih gred, pomešana s tretjino peska. Mlade rastlinice se pikirajo in okoli kresa na vert presade v nepremokra tla. Velikega serpana ali kimavca se denejo zopet v posode, dobro žalijo ter na prostem puste, dokler ne začne zmerzovati. Ena ali dve stopinji mraza jim ne škoduje. Listopada se navadno pod streho vzamejo na svetal pa ne kurjen kraj, kjer ne Omerzuje. Tu se prav zmerno zaliva, pa, keder ni mraza, obilo frači. Sušca meseca se lahko postavijo na svitlo okno kurjene mbe, kjer se krepkejše zaliva in tudi tekoče gnoji. V kratkem »e rastline lepo razcveto. — Prav kaker Cheiranthus incanus se goji tudi Cheiranthus Cheiri, rumeni Šebenik (Goldlack), levkojam Jako podobna, lepo dišeča rastlina, ki cvete rumeno, erjavo in višnjevo ali vijolično. — 240 — Chrysanthemum (beri „krizanthemum“). Cvetlice tega imena so neketere letnice, neketere mnogoletnice. O poslednjih na drugem mestu kaj več. Izmej pervih priporočamo za naš namen Chrysanthemum coronarium (beri : ,.koronàrium“), ki je rumene ali bele barve ter se dobi tudi ,,flore pieno11 t. j. polnocveten, in carinatum (beri : „karinatum“), ki ima černkasto središče, peresca okoli pa ob središču rumena in nadalje bela; dobe se tudi s popolnoma rumenimi ali v sredi temno erdečkastimi peresci. Sejejo se berž na svoje mesto malega ali velikega travna; cveto od rožnika do kimavca, pozneje sejane tudi še vinotoka. Clarlcia (beri: „klarkija“ ; kliče se tako po nekem arneri-kanskem generalu, D. Clarke.) — Posamezni cveti te cvetlice imajo kaj lepo podobo križa, kar že samo klarkijo za naš namen posebno priporoča. Šibke vejice, ki nosijo omenjene križce, se tudi kaj prijetno vzdigujejo v pušljecili nad druge krepkejše cvetlice. Razločujemo Clarlcia pulchella (izreci „puljhélla“) in Clarkia elegans. Perva je lepša in ima tudi mnogo sprevergov, druga le, če je polnocvetna, nekaj velja. Sejejo se klarkije za silo malega travna kar na mesto ; boljše je vender, ako se zredfe v gnojni gredi; najlepše pa cveto, ako se jeseni vsejejo, v kah-lah na svitlem in liladnem, pa ne kjer zmerzuje, prezimijo in majnika meseca z grebo izsadijo. Clianthus Dampieri (beri : „kliàntus Dampieri11), svitlo šker-latna puščavska grašica iz severno zapadne Avstralije. Majnika se vsadi seme na mesto ter prepusti svoji osodi. Posreči se le na gorkih, suhih tleh, ako mogoče apnenih in popolnoma prepuščajočih. na zračnem, sončnem kraju. Zalivati se ne sme nigdar. Cvete jako lepo od velikega serpana do konca kimavca. Clintonia pulchella (beri: „klintónija puljhélla11; imenuje se tako po nekem amerikancu, De W i 11 Clinton, ki je bil prijatelj natoroznanstva in pozneje namestili predsednik Zedinjenih Deržav.) — Posamezni cvetki te jako prijetne rastlinice so podobni majhinim metuljčkom. Seje se sušca v kalile, ki se postavijo v gnojno gredo, rastlinice se pikirajo in majnika presade na svoje mesto. Cveto od rožnika do kimavca. Gdor jih hoče imeti v kahlah, naj posebno skerbi, da bodo imele dober odtok. V cerkvi se bodo podale rastoče v posodah, ker imajo viseče vejice, na kakih simzili ali policah, posebno pri stranskih oltarjih, kjer bodo očem bliže. — 241 — Cóbaea scandens (beri: „kobéa skàndens11; ime po španskem Jezuitu in rastlinoslovcu Barnaba C o b a.) Ta krasna ple-2avka zraste 7 do 8 metrov visoko; njeni veliki cveti se prikažejo od malega serpana do vinotoka ter so od konca zeleni, Potem pa plavo-vijoličasti. Ker imajo velike peclje, in se v vodi P° dva ali tri dni lepo ohranijo, bi bili za pušljece pripravni, fender se da gojiti ta rastlina tudi v izbi in taka, rastoča v kahli, kislim da bi se tudi na oltarju najbolj podajala. Seje se sušca ali malega travna v gnojno gredo, pikira posamezno v kalile in Proti koncu velikega travna presadi na mesto. Po leti potrebuje k°béa obilnega in pogostega zalivanja. Coleus (beri „kóleus“, iz gerškega „koleos“ nožnica.) — Ta rastlina se ne goji zavoljo cvetja, temuč le zavoljo perja, ki je razno pisano in sploh izverstno lepo. Collinsia bicolor (beri „kolinsija bikolor11 ; cvetlica se tako mienuje po amerikancu Zaheju Collins, ki je bil namestili Predsednik natoroznanstvenega društva v Filadeljfiji.) — Posamezni cveti ustničasti ; zgoranja ustnica bela, spodnja lilasta. ^eje se sušca in malega travna v kalile, velikega travna presadi Da vert; cvete rožnika in malega serpana. Priporoča se tudi Collinsia verna (spomladanska kolinsija), ki se seje na svoje me-kimavca in cvete perve lepe dni spomladi. Ljubi nekoliko Se&čnate prostore. Convolvulus tricolor (beri „konvóljvulus trikolor11, tribarevni *lak.) — Ena najlepših letnic. Seje se na svoje mesto malega 111 velikega travna. V posodah rastočo bo tudi na oltarju lepota yidé“.) Cvet je podoben enojnemu makovemu, le da je navadi® rožno erdeče barve. Najlepša je Godetia Whitneyi (beri „uitneji“) in zlasti Lady Albemarle (beri: „lédi àljbmàrlj“ ?). Sejejo se g°* decije drugo polovico kimavca v lahko pa dobro zemljo, pikiraj® in če prehitro rastejo, še enkrat presade. Po zimi se pokrijejo nekoliko sè slamo, spomlad se presade 40 do 50 centimetrov na* razen. Sejejo se tudi malega in velikega travna berž na mestO’ Cveto v pervem primeru od majnika do malega serpana, v drU* gem od rožnika do velikega serpana. Za naš namen je cvetje »e* koliko premehko. Gomphrcna (beri : „gomfréna“) cvete v glavicah detelj ni® podobnih, ki posušene hranijo svojo barvo, erdečo, pomarančeVO) vijolično itd. Ljubi lahka, prepuščajoča tla in gorko lego. Seje s« spomlad v gnojno gredo. Cvete od malega serpana do kimav<® — 243 — ’n vinotoka. Za suhe pušljece ena najizverstniših cvetlic. Tudi v kahlah bi lepo stala na oltarju. Gypsophila elegans (beri: „gipsófìla élegans.“) Zavoljo svojih pigili tenkih vejic z mnogimi majhinimi belimi cvetki za pušljece velike cene. Helidnthm annuus, sončnica. Velikanski cveti te rastline so Prav za prav za navadne pušljece preveliki ; zmerniši bi se mo-£li rabiti z nekoliko perjem sami. Zlasti lepa je polnocvetna sončnica, dokler je v vsredi še zelena. Ko najlepšo polnocvetno pa Priporočajo „Heliànthus globósus fìstulósus“. Seje se malega in Velikega travna precej na svoje mesto. Helichrgsum (beri; „helihrizum“, sončno zlato), slamnica, ncnierljivka, zlasti za suhe pušljece izverstna. Dobiva se zdaj v caznih barvah ; pervotna je bila rumena. Seje se sušca in malega h'avna v gnojno gredo, majnika se izsadi po 25 centimetrov Vsaksebi. Hordeum jubatum, grivati ječmen, se seje malega in velikega travna berž na mesto. Mlado porezano in v senci posušeno Se rabi klasje te trave za suhe pušljece. Hùmta élegans (posvečena soprogi nekega Sir Abrahama 5ume, beri: „Jum“,) je dvoletnica, ki cvete v velikih erdečih Inteli izredne lepote. Seje se velikega travna ali rožnika v resno ^mljo v skledicah z dobrim odtokom ; rastlinice se pikirajo in fimavca ali vinotoka meseca posamezno v kahle posade. Presagio se potem še listopada, in svečana zmirom v nekoliko veče P°sode v lahko, peščeno pa redivno zemljo. Čez zimo se hranijo svitlem kraju, kjer ne zmerzuje. Spomlad se presade še enkrat v veče posode ali na prosto. Cvete od rožnika do kimavca. Ibéris anidra in umbellata, perva cvete belo, druga vijolično ali erdeče. Najbolje se vseje drugo polovico kimavca, da cvete 0(i majnika do malega serpana. Impatiens Balsamina (beri: „impàcijens baljzamina“.) Ta ?Woh znana in priljubljena vertnica se dobi v mnogih spremenili 111 barvah. Zlasti se priporočajo polnocvetne rožne, kamélijske tU Ui%eljske baljzamine ; mej poslednjimi je^eki najlepši „Solfe-s1Il0“. (Mor hoče imeti lepe baljzamine, inora gledati, da dobi ^riena od najpolniših cvetov in izvoli le manjša, bolj okrogla rilca za setev. Dve- ali triletno seme je boljše kaker posled- _ 244 — nje. Seje se sušca ali malega travna v mlačno gnojno gredo ali v kalile, ki se derže na toplem zmerno vlažno. Rastlinice se po-gostoma prezračijo in pikirajo, še preden poženo perva listna peresca, v ohlajeno gnojno gredo 5 do 7 centimetrov vsaksebi. Konec majnika se z dobro grebico okoli koreninic izposadijo. Cveto od rožnika do vinotoka ter se dajo tudi cvetoče s celo grebo brez škode presaditi v kable in postaviti na oltar. Za pušljece baljzamina ni posebno pripravnavna ; vertnarji nabadajo posamezne cvete na drat in tako vpletajo v „fine bukete11. Laguna ovàtus, zajčji rep, nekaka trava, ki v pušljecih p ra v dobro stoji. Preden popolnoma dozori porezana in posušena se brani za suhe pušljece. Seje se velikega serpana in kimavca., pikira, pod steklom prezimi, svečana presadi posamezno v kahlo in spomladi na prosto. Cvete majnika in rožnika. Ldthi/rns odoratus, dišeči, španjski grabor, se dobiva v mnogih barvali, od čisto bele do temno erdeče. Najpriljubljeniša spremena sta Invincible Scarlet sè škerlatno-erdečim in Kronpriw* z essi n von Preussen z nežno meseno-barevnim cvetjem. Neki nov spremen se imenuje Vesuv. I. C. Schmidt v Erfurtu ga je lani dal v tergovino z veliko hvalo. Letos ga ponujajo tudi avstrijski vertnarji po 3 solde zerno. Po naključji smo dobili tudi ©i nekaj zernec, pa moramo reči, da cvet ni nič posebnega. Svojemu imenu dela čast, ker je erdeča barva goranjih peresec dimasta in opaljena ; pa tudi spodnja niso tako lepo vijolična, ka-ker bi si želeli. Najnovejše cvetlice so pač najdražje ali malo-kedaj najlepše. — Dišeči grabor se seje ali sadi sušca in malega travna naravnost na svoje mesto, kali v 8 do 10 dneh, cvete malega in velikega serpana. Jesen, kimavca in vinotoka, vsejan cvete štiri tjedne prej. Seje se lahko tudi v velike kable ali tružice, po 15 do 20 zern v eno. Ko nekoliko odrastejo, se zapičijo ob kraju kable n. pr. brezove šibice blizu meter dolge. P° njih se rastline prijemljejo in ko dosežejo verba, jih tudi popolnoma pokrijejo. Kmalu se tudi cvetje prikaže v toliki obilosti» da vse okoli napolni sè svojo dišavo. Da se cvet podaljša, )e treba posamezne cvetlice odrezati berž ko ocveto. Dve taki P°' sodi, polni dišečega cvetja, bi bile v cerkvi pač kaj posebneg* z najmanjšimi stroški, ker se dobi za 5 soldov zadosti semen*1 najlepših stariših spremenov. Lavatéra trimestris se imenuje po švicarskem natoroslov©1 — 245 — L a v a t e r, cvete od malega serpana do konca kimavca, torej W mesece, kaker pravi pridevek trimestris. Seje se malega in Velikega travna na svoje mesto. Odrezane cvetlice v pušljecih kaj lepo stoje in debeliši popki se razcveto. Tudi v kahlah se da dobro gojiti. Leptosiphon densiflórus, „gostocvetna tenkocevka1', jako prijetna, bogato cvetoča rastlina. Seje se drugo polovico kimavca v posode, pikira, pod steklom prezimi in malega ali velikega travna izposadi, 30 centimetrov vsaksebi. Cvete v tem primeru Majnika in rožnika. Lahko se pa tudi spomlad na mesto seje in še enkrat poleti rožnika meseca. Lunària biénnis, dveletnica, škerlatno-vijolično cvetoča, iz-Verstna cvetlica. Seje se majnika ali rožnika na posebno gredo Pikira, spomlad na to presadi na svoje mesto, kjer se ima tolikanj boljše, koliker menj se človek za njo zmeni. Le polži so Preveč poželjivi po tej rastlini. Posušene semenske lati so pripravne za suhe pušljece. Lupinus, volčji bob. Iz mej cvetlic tega imena se za pu-^ljece priporočajo zlasti tricolor elegans, speciosus, mutabilis, Cruicks-hanskii, hgbridus. Sejejo se na mesto ter ne prizadevajo nadalje nobenega truda in skerbi. Cveto od rožnika ali malega serpana do kimavca in vinotoka. Mdlope trifida, zlasti grandiflora, purpurea in alba so lepe Maljvam podobne rastline, ki se sejejo malega in velikega travna, ^o letu se morajo pogosto zalivati. Tudi v kahlah se dobro obnašajo. Matricama parthenióides, eximia in inodóra. S kamilico sortine rastline s polnim, belim cvetom. Pervi dve se sejete spopad na mesto in ne zahtevate posebne skerbi. Tretja, posebno kpa, ne daje semena; množi se jesen s potikljeji, ki se prezimé, kjer ne zmerzuje, in sušca ali malega travna posade na svoje •hesto. Vse matrikarije so izverstna tvarina za pušljece. Maurdndia (tako imenovana po neki poznateljici rastlin v Kartageni, Maurandi) je jako lepa plezavka, ki bi v primerno Velikih posodah gojena izverstno krasotila oltar. Seje se sušca, cVete bogato v raznih barvah od rožnika do pozne jeseni. Nemophila (beri, „nemófila;‘ gajeljubka, gajnica). Rastline ^ga imena, iz Kalifornije doma, spadajo k najbolj priljubljenim — 246 — letnicam zlasti za vert. Pa tudi v kahlah se dajo gojiti in tako tudi za cerkev rabiti. Sejejo se od sušca do rožnika. Perva setev cvete majnika in rožnika, druga od rožnika do velikega travna. Poslednja kimavca in vinotoka. Mej vsemi najlepša je Nemo pilila insignis. Nierembérgia gracilis in frutescens (imenovana po jezuitu Ja' nezu Evzebiju Nierernlerg, ki je bil v 17. stoletju profesor nato-roznanstva v Madridu). Čedna južno-amerikanska cvetličica, ki se za naš namen naj bolje v kahlah goji. Seje se sušca v gnoj' no gredo ali v posode ; majnika se posade rastlinice na svoje mesto 40 do 50 centimetrov vsaksebi. Nigèlla (od „nigellus“ černkast, zavoljo černega semena) damascena in hispanica. — Za pušljece prav pripravne cvetlice, ki rade rastejo brez obene postrežbe. Oanothéra (beri: „enotéra“) speciosa, „krasna ponočna sve-ča“. Odrezanim in v vodo postavljenim vejicam te cvetlice se popki zaporedoma razcveto; posamezni prijetno dišeči cveti so odperti od enega večera do drugega ter so od začetka čisto beli) pozneje erdečkasti sè zelenkasto-rumenimi žilami na dnu. Semena navadno ne prinaša; množi pa se brez težave po mladikah jeseni ali spomladi in koreninskih potikljejih. ki se spomladi vtaknejo v rahlo zemljo. Cvete od rožnika ali malega serpana pa do vinotoka. Razne druge «enotère11 niso za našo rabo, ker jim ostanejo posamezni cveti odperti le od večera do jutra ; od tod ime „ponočna sveča11. Pennisétum longistylum, neka trava z lepimi cvetnimi klasi) ki dobro služijo za pušljece. Seje se v gnojno gredo sušca ali malega travna ter cvete najlepše velikega serpana. Petunia. — Ena najizverstniših vertnic, ki se tudi v kahlah prav dobro ponaša ter tako tudi v cerkvi da porabiti. Zlasti se priporoča «Petùnia hybrida grandiflora11. Seje se sušca in malega travna v gnojno gredo v skledice z lahko redivno zemlj0 ter pikira mlade rastlinice v kahle ali na prosto berž kaker vreme dopusti, navadno drugo polovico majnika. Jako polnocvetne petunije se množe s potikljeji pod steklom skoraj skozi celo leto, zlasti spomladi. Za gojenje v kahlah se priporoča zmes resne zemlje, zemlje iz gnojne grede in drobnega rečnega peska. Phacelia (beri: „facélija“) bipinnatifìda in tanacetifólia. —' — 247 — Severno-amerikanske cvetlice plave barve, od blizu prav čedne videti in pripravne za pušljece. Sejejo se na svoje mesto malega in velikega travna. Cveto bogato od malega serpana do kimavca in če delj. Dostikrat se same zasejejo ter cveto potem skoraj cel mesec prej. Phlox (beri: „floks“) Drum,móndi. „plaménka“, „luskovec“, ena najizverstniših cvetlic za vert, pušljece in kahle. Cvete er-deče, vijolično, belo ali pisano v raznih spremenili in bleščečih barvah. Zlasti se priporoča Phlox Drummondi grandiflora splen-dem, alba, atropurpurpurea, coccinea itd. Seje se sušca in malega travna v gnojne grede ali kahle, ali malega in velikega travna na prosto. Posebno lepi barevni spremeni, ki iz semena ne pridejo stanovitno, se ohranijo s potikljeji konec poletja in v jeseni. Porabljajo se zato mehke mladike, ki se potaknejo v kahle ter v gorko gredo in pod steklene zvonce postavijo. Ko se p rinejo, Se presade posamezno v majhine kahlice in čez zimo na svitlem ho zmerzlem kraju hranijo le toliko jih zalivaje, da se popolno-^ ne posuše. Na ta način se da Phlox Drummondi, dasi le eHoletnica, več let ohraniti živa. Tmamo pa tudi prekrasen mnogoleten floks, o keterem pozneje kaj več. Podólepis grdcilis, chrgsantha (beri: „kriz;mta“) in affinis. 'bako čedne avstralijske rastline z mnogimi, lahkimi cveti, pripravnimi za vence in pušljece. Cveto od malega serpana do vinotoka. Ljubijo svitlobo in lehko, gorko zemljo. Mokrota jim Je škodljiva. Sejejo se malega travna v gnojno gredo, pikico ravno tja ali pa na prosto v dobri legi. Majnika se lehko Sejejo tudi na mesto ter potem izrejijo na 20 do 25 centimetrov oddaljenosti od ene do druge. Tudi v kahlah z dobrim odtokom rastejo prav dobro. Resèda odordta. — Rezédo („rozételj“) vsakedo pozna. Njeno Cyetje in vsa njena podoba ni nič posebnega; vender je malo rastlin, ki bi bile tako sploh priljubljene kaker rezéda. V kmetski koči kaker v gosposkem salonu, v skromnih pušeljcih ka-^er na cesarskih vertih, povsod jo najdeš; po pravici se tudi v cerkvi širi njena sladka dišava na čast in slavo Njemu, ki ji jo Je dal. Seje se lahko od spomladi do jeseni ali na prosto ali v ^ahle in tako jo imaš brez težave skoraj celo leto v cvetju. Vrtnarji ponujajo zlasti za kahle pripravne nove spremene pod 248 — imeni Machet, Miles’ neic hybrid spiral, nana compacta multi’ fiora itd. Rhoddnthe Martglésii in atrosanguinea. Avstralijske cvetlice, prekrasne in za vence in pušeljce kaker tudi za kable jako pripravne, ali žalibog nekako preveč občutljive. Sejejo se sušca meseca v gnojne grede ali v kahle z resno ali dobro s peskom mešano listno zemljo. V ravno tako zemljo se rastlinice pikira-jo še celo majliine ter drugo polovico majnika presade na svoje mesto. Deževje jih pokvari, zato je navadno bolje v posodah jih gojiti, ki morajo pa zlasti dober odtok imeti. Rodànta spada mej nemerljivke (immortelle) ter se da sušiti za suhe pušeljce. Rudbeclcia amplexicaulis in bicolor (beri: „rudbékija ample-ksikàvlis“ in „bikolor“ ; imenuje se rudbékija po profesorju rastlinstva v Upsali, Nikolaju Rudbeck, f 1702.) — Cvetlice imajo v podobi keglja vzdignjeno erdeče središče in okoli rumena cvetna peresca. Cveto jako bogato malega in velikega ser-pana ter so jako pripravne za vence in pušeljce. Sejejo se v gnojno gredo sušca ali malega travna, velikega travna se presade na svoje mesto. Salpigldssis variabilis, ena najlepših letnic vseh različnih ba-rev. Posamezni cveti so podobni vlivalom ali trobentam zgoraj na petero koscev razdeljenim. Ti kosci pa imajo podobo jezikov. Od tod ime. Seje se konec malega travna in v velikem travnu na svoje mesto, ker ne ljubi presajanja. Seme je jako drobno ter se le malo s perstjo pokrije in zmerno polije. Ko rastlinice poženo, naj se jih le toliko iztrebi, da bodo ostale 15 do 20 centimetrov narazen. Cveto od konca rožnika do velikega serpana. Sàlvia Horminum, škerlatnica. Peresca na veršičih, ki so lepo vijolično-plava, erdeča ali bela, delajo lepoto te rastline, ne cvetje, ki je majhino in bledo vijolično. Druge „sàljvije“ imajo pa cvetje lepo n. pr. coccinea (beri: „kokcinea“), punicea, bicolof (beri: „bikolor“ t. j. dvobarevna), Roemeridna, Sciàrea (beri1 „sklàrea“), argèntea (sreberna). Poslednji dve cveto še le drug0 leto malega in velikega serpana ; prej imenovane pa od rožnika do vinotoka, neketere prej, neketere pozneje. Horminum, Sciaren in argentea se sejejo malega in velikega travna na prosto, druge imenovane sušca v gnojno gredo. Mnoge druge saljvije, inej njimi tudi navadni vertni „žalbelj“, so mnogoletnice. — 249 — Scabiosa (beri: „skabijóza“) atropurpurea. Cvete v raznih barvali od malega serpana do vinotoka. Seje se malega travna v posebno gredo, pikira in presadi velikega travna na svoje mesto. Presadi se lahko tudi cvetoča, samo da s polno grebo in egdtis imenovana; «pisana turščica11. Ta turščica ima belo Pisano perje, ki se v velikih pušeljcih lepo podaja. Seme se po-sadi malega travna posamezno v majhine kahlice, ki se postavijo v gnojno gredo ali na prostem na južno stran kakega zidu. Ko llnajo rastlinice tri ali štiri liste, se presade. Lahko se pa zer-tudi naravnost na svoje mesto vsade ob tistem času kaker grudna turščica. Perva štiri peresca so vsa zelena, peto ima Ze nekoliko bel piših in potem vsako več. Z'nnia élegans (beri: „cinija“ ; imenovana tako po nekem Profesorju medicine in rastlinoslovcu v Gbttingen. Janezu Got-^ i n n, j" 1759.) — Znana, jako lepa cvetlica, za cerkvene Olječe posebno izverstna. Zlasti polnocvetni spremeni cveto v j^Pogih različnih barvah, tolikanj lepše koliker bolj gorko in su-v° vreme- Zadovoljne so cinije sè vsako vertno zemljo ; zali-jih ni treba; tudi palic ne potrebujejo, da bi se opirale na ^ei cveto pa celo poletje in jesen, dokler jih slana ne zamori. kejej° se malega in velikega travna na prosto, vender na gor-in zavarovanem kraju. Ko imajo rastlinice nekoliko pere-^ C) se presade na svoje mesto, ali pa na posebno gredo, od ko-se pozneje z grebo presade na mesto. Druga versta cinije ij 1IIlenuje Haagedna, ki je tudi ali prosto- ali polnocvetna, ven-rumene ali pomarančeve barve. Te verste cinije se dajo ž Sftnci posušiti, tako da ohranijo vso svojo lepoto. — Po kri-m Je nastala naposled Zinnia Darwini, ki se k kuje po stanovitnisi in zlasti lepi polnocvetnosti. Prav po-°Zu° kerščanskega imena sicer nima; ali ime so ji dali ljudje, sJ\in leP°to pa ji daje Bog. Zato pač po pravici tudi njo po-viino na oltar na čast in slavo Njemu, ki je edini pravi vir e lepote in dobrote. ^ . Ta spis nam je narastel daleč čez mero pervotno mu na- ^jeno, toliko je prekrasnega lepotila za hišo božjo samo mej fumi in dveletnimi cvetlicami. Pa koliko bi se bilo še moglo ;^ati z enako pravico ! In 'po vsem tem bomo še na dalje i,!Vili na oltarje Gospodove papirnate in druge take malovredne «rezke ? — 254 — Pogled v Bosno in Hercegovino. (Dalje.) Sloveni so se naselili v tej deželi, kaker smo rekli, okoli leta 600 po Kristusu; prišli so ko ajdje, ki so pa brez mnogega obotavljanja v kratkem času sprejeli kerščansko vero. Gotovo je, da so Hervate v Dolomaciji latinski mašniki spreobernilii prišli so pa k tem rodovom, zlasti k Serbom, tudi gerški misijonarji. Ko sta pa sveta brata Ciril in Metod nastopila svojo velikansko delavnost ter jima je apostoljski sedež poterdil slovensko božjo službo, se je razširila kmalu pač tudi ta po deželi, tako da so bili potemtakem nekedaj v Bosni vsi trije obredi, latinski, gerški in slovenski. Do današnjega dne se je ohranil slovenski pri ločenih od Rima, pri katoličanih pa latinski, le sé slovenskim listom in evangelijem pri slovesni peti maši. Ob času svetega Cirila in Metoda so bili bosanski kristijani gerškega ali gerško-slovenskega obreda v edinosti z rimsko cerkvijo in v prijaznosti z rojaki svojimi, ki so hodili k latinski službi božji. In tako je ostalo še nadalje dolgo let. Ali Gerki so imeli v deželi mnogo vpliva ter so si jo v drugi polovici 12. stoletje ob času cesarja Manuela celo podvergli. Gerška cerkev pa je bila tedaj že ločena od rimske; gerški duhovniki in menihi so torej pospešavali ločitev, koliker so le mogli, tudi v teh krajih Gdorje bil gerško-slovenskega obreda, seje imel odpovedati Rim11, To je pripravilo v deželo mnogo zmešnjav. Vender ni videti, d» bi se bili, preden so prišli Turki v deželo, mnogi poprijeli razkola, vsaj ne za delj časa. Saj celo Gerki še niso bili vterjen* v sovraštvu proti latincem in večkrat poskušano ali doveršen0 zedinjenje serbskih knezev dokazuje zadosti kako neznatna je bila še takrat poka mej cerkvama in kako lahko bi se bila caperla. Tolikanj večo zmešnjavo in nesrečo v verskem, deržavljab' skem in politiškem oziru je zakrivila neka druga verska ločin») ki je pehnila deželo v neizrekljive stiske in težave. To je bil» malopridna druhal patarenska. V Bosni so te ljudi imenovali Bogomile, latinski pisatelji srednjega veka pa jim pravijo „Bul' gari“, „Pauliciani“ ali „Manichaei“, ker je bila v resnici star» manihejska kriva vera, ki so jo prenesli na slovenska tla ter ^ posameznostih vravnali po starih slovenskih izročilih. — 255 — Naukov te krive vere ne bomo razkladali vseh; le toliko “di rečeno, da so bili sploh popolnoma podobni učenju laških in francoskih krivovercev, ki so znani pod imeni „pataréni“, „valj-dénzi“ in „aljbigénzi“, ki so se pozneje razširili tudi po Nem-8kem noter do Češkega. Zato menijo mnogi zgodovinarji, da so '■avno iz Bosne omenjeni krivi nauki se raznesli po Laškem in , rancoskem ter je poglavar bosanskih bogomilov na Francoskem hUel svojega namestnika. Kaker stari manihejci tako so tudi ti rivoverci stavili poleg Boga tudi nekega hudobnega začetnika ^Varjenju, hudiča, ki je vstvaril po njih nauku vse, kar je vid-nega. Vse vidne stvari so jim bile zategadelj ostudne ; zametali 80 zato vse kerščanske zakramente z vidnimi znamenji, tudi kerst ; *riži in podobe svetnikov so jim bile gnjusnoba. Vstajenje mesa 80 tajili; lierazvezljivost svetega zakona odpravili. Imeli pa so |rejeno cerkveno vlado z mnogimi raznimi udi; zlasti je pa silno lrfr to ločino razloček, ki so ga delali mej popolnimi in nepolnimi. Popolnim ni bilo dovoljeno premoženja si nabirati, za-°hske pravice vživati, kri, bodisi tudi le živalsko, prelivati, . 80 jesti. Vse te prepovedi pa niso vezale nepopolnih ; za take bilo zadosti, da so pred smertjo prejeli „kerst duha“. Tako 80 se tudi poželjivi razuzdanci in gospodovalni kervoloki brez e^ve odločili za bogomilsko vero. —4—HteiH (Dalje prih.) Zahvala za vslišano molitev. Iz Prezida, 1. kimavca 1885.*) Jaz sem imela bolezen na obrazu šest let in zdravila mi ls° nič pomagala. Po Cvetju spodbujena pa sem se z velikim spanjem v devetdnevnici priporočevala Mariji, sv. Jožefu, sv. ; Ut°nu, sv. Frančišku, sv. Alojziju, in berž ko sem počela, meni kosl° na bolje, za kar izrekujem Bogu in omenjenim pomočni-111 tisočerno zahvalo. M. P. Iz Gerčevja, 9. junija 1886. ^ Bil sem v veliki nevarnosti priti ob dobro ime in ob službe, k tth iz serca rad opravljam. V teh stiskah sem vzdignil roke ^Mostni Materi Božji in na pomoč klical tudi sv. Frančiška in ^čj^tona z obljubo, da hočem v Cvetju naznaniti vslišanje in '1 oakljuòju zakesnelo. Denar; ki je bil priložen, seje oddal, kamer *er je bil namenjen. * — 256 — v resnici je Bog odvernil vse preteče nevarnosti. Bodi za to priserčna hvala Vsegamogočnemu in tudi preljubi Materi Božji sv. Frančišku in sv. Antonu za njih priprošnjo. J. C. Iz Litijskega okraja, 22. julija 1886. V veliki stiski sem se zaupljivo obernil k sv. Antonu z* pomoč z obljubo, da bom vslišano prošnjo v Cvetju objavil. Vsh šan sem bil še tisti dan. Čast in hvala sv. Antonu, velikem11 pomočniku pri Bogu ! J. P. Priporočilo. V pobožno molitev se priporočajo : č. p. Rafael Klemenčič, mašnik 1. reda sv. Frančišk v Novemmestu, vmerli 29. rožnika v 56 letu starosti, v 36. & dovnega življenja; vmerle tretjerednice: iz ljubljanske škofije: Frančišk* Turšič, stara 26 let, v redu 2 leti, f 12. m. travna 1886; iz ljub" ljanske skupščine: Marija (s. Elizabeta) Peternel iz Spod' nje Idrije, f 28. sušca; iz drežniške skupščine: Katarina (*■ Klara) Bizjak, stara 31 let, v redu 12 let, f IO. mal. travna; černiške skupščine: Frančiška (s. Elizabeta) Rustja, stara5' let, v redu 2 leti, -j- 14. vel. travna; iz g or iške skupščin6 Marija (s. Koleta) Gaberšček, stara 39 let, v redu 16 let, f * ' prosinca, Neža (s. Elizabeta) Bucik, novinka, f 7. vel. travn*' Jožefa (s. Elizabeta) Badalič, stara 25 let, v redu 4 leta, f vel. travna, Marija (s. Terezija) Brišar, stara 77 let, v redu 1 let, f 27. vel. travna. Dalje se priporočajo v molitev : Neka že 3 leta na očeh bolna oseba iz Kanomelj za zdra^f na priprošnjo Marije Device, sv. Frančiška in sv. Antona P*^ vanskega; Neka tretjerednica iz Spodnje Idrije v dveh dušnih zadev»*1. Neki mladenič tretjerednik, v hudih dušnih stiskah, za vd* nost v voljo božjo; Neki drugi tretjerednik za popolno ozdravljenje, in da prišel kmalu v stan, ki si ga želi ter bi mu bil v zveličanje; Še neka oseba za poterpežljivost in vdanost v voljo božj0.