Vinko Cuderman KERMAUNER, JAZ IN SLOVENSKA KULTURA Tako kot je proletarec človek, ki nima prodati ničesar razen svoje delo^/ne sile, je intelektualec človek, ki nima za prodajo ničesar razen svoje vesti. In da bi človek na tem svetu lahko živel, mora nekaj prodajati. Bistveno je le, komu, kateri del in s kakšnim pridržkom. (Gabriel Laub) V 100. in 101. številki Problemov je Taras Kermauner objavil članek, ki je očitno „posvečen" meni, saj se že v naslovu poigrava z mojim priimkom: „De beilo Cudermanico". Cudermanov je sicer v Sloveniji več, toda citati, vzeti iz mojih člankov, ki jih Kermauner »komentira", izključujejo vsakršno možnost pomote: ..strastni in zagrizeni Cuderman", o katerem govori Kermanuer, sem lahlio le jaz, čeprav se me vse tisto, kar piše o meni, kaj malo tiče. Nisem prvi, id ga je Kermauner položil v Prokrustovo posteljo, vendar se mj zdi, da je bil to pot v svoji metodi tako dosleden, da je prekosil samega sebe. 28 v spisu „0d Majšperka do Svetih gor" („Siti in lačni Slovenci") je Kermauner odkrito zapisal: „Jaz bom pisal o sebi. O Halozah ne vem nič, o podeželju malo. Pa tudi ne zanima me preveč. Zanima me jaz. Pisal bi, recimo, zgodbo pod naslovom: Revni in jaz. Ali: Dežela in jaz" Prav bi bilo, če bi tak pošten uvod napisal tudi k članku o meni. Nekako takole: „Cudermanovi politični in estetski nazori mi iz njegovih fragmentaričnih zapisov ne morejo biti čisto jasni. Sicer me pa tudi ne zanimajo. Zanima ^le jaz. Oznanjati mislim svoje nazore, zato mi je potreben nasprotnik, kije v vsem moje nasprotje: zagrizen, konservativen, poosebljenje vsega negativnega na Slovenskem..." V tem primeru m.e Kermaunerjev_članek ne bi prav nič motilj^asi ni navada, da bi zgolj fantazijskim likom dajali imena konkretnih, še živečih ljudi), toda Kermauner ga prodaja za komentar mojega teksta „Kultura v Sloveniji danes" (Kaplje, št. 20-21) in v njem ne le zganja s svojo »enodimenzionalno" (poenostavljajočo) logiko nasilstvo nad mojim besedilom, ampak mu po potrebi tudi dodaja take trditve, ki jih nisem nikjer zapisal. V pripisu k svojemu članku, referatu o slovenski kulturni problematiki, sem za vsak primer pojasml, da „časovno omejen referat, napisan v obliki tez, nujno marsikaj posplošuje ter poenostavlja, je pa lahko tudi premalo jasen", Kermaunerju pa se je prav ta tekst zdel tako enoznačen in jasen, da je svoj esej, namenjen z^ovomikom tradicije na Slovenskem, zasnoval ob mojih nazorih, ,Jker so ti kar se da lepo razvidni"! Za Kermaunerjevo interpretacijsko metodo je bil seveda najbolj primeren čimbolj splošen in nedorečen tekst, saj se je tako besedilo njegovim prokrustovskim težnjam lahko najmanj upiralo. Oglejmo si na nekaj konkretnih primerih, kakšnih prijemov se poslužuje Kermauner pri ,4nterpretacijskih" posegih v moj tekst. 29 v 1. KAKO ME JE KERMAUNER RAZGLASIL ZA NACIONALISTA O mojem odnosu do narodnega vprašanja, o tem, kateri problemi slovenskega naroda danes se mi zdijo temeljni, govorijo moji dosedanji članki, v katerih sem obravnaval predvsem vprašanja izobraževanja, pa tudi družbena in socialna vprašanja. K tem problemom bi dodal še enega: naša politika do zamejskih Slovencev. Malomeščanski nacionalizem, ki se izživlja v vseh vrst manifestacijah (kokarde, zastave, himne itd.), trenutno zlasti na Hrvaškem, me je vedno odbijal, kot me odbijajo teorije tistih, ki hočejo, naj bi se zaradi moderne organizacije in funkcionalizacije Slovenci (kot majhen narod) odrekli narodnemu. V članku „KuItura v Sloveniji danes" sem zapisal, da „naša kultura nič več ne poganja svojih korenin iz narodovih potreb'" (mišljeno: potreb ljudi, saj se z njimi vedno bolj razhaja) in ta izven konteksta morda dvoumna formulacija je bUa Kemiaunerju dovolj, da me je obdolžil „strastnega obujanja nacionalizma, te paranoične skrbi za narodnost našega Naroda". Mislim, da ni normalno, če nekdo iz ene same osamljene formulacije, ki jo je napačno razumel, izvede tako daljnosežne zaključke, kot jih je Kermauner. To pa je storil lahko le tako, da je sklepal o nečem, česar nisem zapisal. Saj pravi: O teh potrebah (narodovih) Cuderman ne govori več direktno, zato smemo sklepati, da gre pri tem na eni strani za tipično slovensko — narodno ~ potrebo po kritični negaciji etablirane poUtike, na drugi pa sploh za realizacijo slovenskih Idealov — Vrednot. Ta realizacija je lahko edina prava slovenska narodna potreba. Za Kermauneija gotovo velja kaka posebna „iicentia critica", ki mu dovoljuje, da sme sklepati o stvareh, ki jih kdo drug ni „direktno povedal". Tako sem pravzaprav laliko kar vesel, da mi ni podtaknil še kakLh bolj ultranacionalnih nazorov! - In še en dokaz, da je Kermaunerjeva interpretacijska metoda res znanstvena: mojo dvoumno formulacijo „narodove potrebe" je Kermauner v svojem komentarju zamenjal z nedvoumnim izrazom „narodna potreba"!! 30 C 2. KAKO ME JE KERMAUNER NAREDIL ZA GLASNIKA POLITIČNE KULTURE Citat iz mojega teksta: Prava, iz življenja izhajajoča kultura je -če citiram dr. Jožeta Goričarja — „zmeraj kritična do etabliranih političnih sistemov; kritičnost vzdržuje konffiktne situacije, le-te pa so, kakor vemo, eden pomembnih dejavnikov družbenega spreminjanja". S tem, ko je naša politika poslanstva kulture vgradila v službo vzdrževanja socialističnega družbenega modela, je, kot rečeno, ravnala kratkovidno, saj je ta model nekako osiromaJila in mu vzela dejavnik spreminjanja oziroma razvoja, kulturo pa je bolj ali manj degradirala. Ker so te težnje politiki nekako imanentne, je stvar kulture, da se jim upre in uveljavi svojo suverenost. KermauneijeT komentar: Iz Cudermanovega citata , je lepo vidno, prvič, da mu gre še zmerom predvsem za politično dimenzijo kulture, da vidi bistvo kulture v političnem boju, se pravi, da obnavlja situacijo izpred petih in več let; ker mu drugi slovenski kulturniki ne slede v zadostni meri in ker se mu očitno zdi, da Prostor in čas le ni dovolj aktiven, dovolj agresiven in učinkovit, da konkretna praksa te revije ni sorazmerna z njenim programom in načelnimi manifestacijami, druge revije oz. knjige, ki jih izdajajo njihovi sodelavci, pa so bodisi konservativne, pristajajoče na etablirano politično družbo (kot recimo Sodobnost), ali pa zmedene (kot recimo Problemi), ostala dela slovenske kulturne produkcije pa so enako struktuirana, sklepa, da je slovenska kultura v krizi. 31 kermauner Kermauneijev komentar je v celoti privlečen za lase. Edino v njem, na kar bi brez prerekanja pristal, je trditev, da so Problemi zmedeni (in to ne najmanj po Kermaunerjevi zaslugi). Prostora in časa v svojih spisih do zdaj še nisem niti enkrat omenjal (niti direktno niti indirektno!), zato bi Kermaunerja rad vprašal, odkod ve, da se mi zdi ta revija premalo aktivna, agresivna, učinkovita itd.? ? Se je kritik Kermauner morda pričel ukvarjati s telepatijo? ! Iz mojega besedila tudi ni prav nič vidno, da mi gre „predvsem za politično dimnezijo kulture" in da vidim „bistvo kulture v političnem boju". Sem za kritičen odnos do vsega in tako tudi do politike, kar pa ne pomeni „predvsem" do politike. Ce sem potrebo po tem kritičnem odnosu posebej poudaril, sem to storil zato, ker takega odnosa na Slovenskem praktično ni, to pa je gotovo eden od pomembnih vzrokov za stanje v slovenski kulturi, kakršno je! Da je zgolj odsotnost politične akcije v kulturi (v revijah) vzrok za moj skiep o slovenski kulturni krizi, je torej le Kermaunerjev izinislek. Skozi ves moj članek se kot rdeča nit vleče misel, da je slovenska kultura v krizi^ ker ne izhaja iz življenja, ker je umetno vzdrževana, ker je kultura zaradi kulture ( ali bolje: kulturnikov ) in z narodom (ljudmi) vedno bolj zgublja stik? Nič čudnega, če se torej ravno danes pojavljajo zagovorniki „potrošniške" (množične) kulture, saj nepotrosniška kultura zaradi kulture stoji izven življenja iri svojo potrebnost lahko utemeljuje le s tem, da se sklicuje na to, kako narod 32 brez kulture ne more živeti! Umetno vzdrževana kultura pa je tako ustvarjanje tradicionalistov kakor produkcija avantgardistov, a se obojim zdi samo po sebi umevno, da morajo zato, ker se grejo oziroma igrajo kulturo, biti plačani! Avantgardisti, ki so napadli mit o sakjaini literaturi, bi (če bi bili dosledni) morali razmišljati tudi o tem vprašanju, ne pa (kolikor jim je uspelo!) zasesti tiste položaje, do katerih je bila labJco „upravičena" ie sakralna literatura! Moja „ocena" slovenske politično-kultume situacije se v bistvu kaj malo razlikuje od pogledov Veljka Rusa, katerega članek „Razvojne posebnosti majhnega naroda" (Problemi, 91—92) je Kermaunerja močno navdušil. Rus ugotavlja, da je asinhronija med politiko in kulturo nujno usodna za prvo in drugo (o čemer z drugimi besedami govorim tudi jaz v svojem članku) ter pravi: „Ce niha kultura med neartikulrianim modernizmom in tradicionalno romantiko (kar nam lepo kažejo slovenske revije), je vzrok po vsej verjetnosti v tem, da ne zna ali pa ne more ustrezno absorbirati dane družbene stvarnosti..." Posebej opozarjam, da je citat Rusov, saj bi se mi sicer laJiko pripetilo kaj podobnega, kot se mi je zaradi Goričaijevega citata: Goričarju gaje Kermauner odpustil (češ daje Goričarjeva misel „s stališča politike morda pravilna"), zato pa je zame zapisal, daje iz tega (Goričarjevega) citata ,iepo vidno", kako mi gre predvsem, za nenehen boj zoper politiko in me tako proglasil za enega najbolj gorečih ter doslednih zagovornikov ^revolucionarne" slovenske tradicije! 3. KAKO ME JE KERMAUNER RAZGLASIL ZA OZNAJEVAVCA MORALE (PISANO Z VELIKO!) V svojem članku sem zapisal, da so slovenski avantgardisti oboroženi z odkrito amoralistično filozofijo (v svetu vlada Moč in ne Morala), Kermauner pa je ta stavek komentiral takole: Cuderman s tem »odkrito pove, da je za moralistično filozofijo in za svet, v katerem vlada Morala in ne Moč — kar pa je ravno temeljno prepričanje slovenske tradicije, ki veruje po krščansko, da je tak svet mogoče uresničiti." Kermauner se je v tem primeru posiužil na Slovenskem znane logike, ki pozna ie dvoje skrajnosti (belo — črno, za — proti): na svetu vlada ali Moč ali Morala. Če nisi za eno možnost, si seveda za drugo. (Če nisi zame, si za mojega nasprotnika — pa čeprav si tudi proti njemu!). Da eksistirajo lahko še druge možnosti, npr. v svetu vladata Moč in Morala, Kermauner „pozablja". A da ne bo nesporazumov: sem za moralistično filozofijo (slonečo ne na večnoveljavni Morali, ampak na spremenljivi moraU, Čeprav ta, kot kaže zgodovina, od vsega človeškega najbolj kljubuje času!), pa ne zato, ker verujem, v možnost uresničitve moralnega sveta, ampak zato, ker sem prepričan, da svet brez etičnih norm (zlasti danes) ni mogoč. Zato sem odločno proti amoralistični ,aTiorali", ki za kriterij ne jemlje nikaiiišnih objektivnili (v nekem času splošno veljavnih) nomv, ampak si po potrebi sproti kroji subjektivna merila. Taka etil