Predstavljamo
LIDIJA DIMKOVSKA
Lidija Dimkovska se je rodila 11. avgusta 1971 v Skopju. Končala je študij primerjalne književnosti na Univerzi Sv. Cirila in Metoda v Skopju in doktorirala iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti, kjer je delala kot lektorica za makedonski jezik. Zdaj živi v Sloveniji. Je urednica za poezijo pri dvojezični elektronski reviji Blesok (www.blesok.com) - Shine. Njene pesmi so prevedene v angleški, romunski, slovaški, slovenski, španski, poljski, srbski, hrvaški, albanski, korejski in ruski jezik. Je članica makedonskega P.E.N-a in društva pisateljev. Do sedaj je objavila naslednje pesniške zbirke: Rožbi od istok (Otroci z vzhoda) skupaj z Borisom Cavkovskim, Skopje, 1992 (zanjo je prejela nagrado za pesniški prvenec), Ognot na bukvite (Ogenj črk), Skopje, 1994, Izgrizani nokti (Zgrizeni nohti), Skopje, 1998, Nobel protiv Nobel (Nobelproti Nobelu), 2001 (tudi elektronska izdaja), Meta-spanzurare de meta-tei (Meta-obešenje na meta-lipo), prevod v romunski jezik, Bukarešta, 2001, in antologijo mlade makedonske poezije 20.mladi.m@k.poeti.00. Skopje, 2000. Njene pesmi so objavljene v antologijah sodobne makedonske poezije v Makedoniji in po svetu. Na festivalu poezije v Strugi (Struški večeri 1998) je prejela nagrado Struška lira.
Sodobnost 2003 I 189
Predstavljamo
Jušna kocka
Samota je jušna kocka za en krožnik juhe.
Zlahka se topi, toda ne izgine.
Plava po žlici kot razredčena kislina
skozi tvojo dušo in pobira ostanke
t. i. večerje v dvoje,
in skozi luknje dodobra oglodanega sna
spusti vse, kar je tvojega,
samo tebe, tebe ne spusti!
Zdaj sta sama. Ti - samo človek, živa beda.
Ona - razkošno izobilje z naslednjimi lastnostmi:
fizičnimi: 4 % mesnega koncentrata, 27 % maščob,
12 % Na-glutaminata, 45 % kuhinjske soli,
ribonukleotidi, dišave in začimbe,
in z meta-fizičnimi, t. i. duhovnimi
povezavami s tvojim egom,
v mejnih situacijah obstoja
Da je tvoj alter ego.
Človek, človek, za kosilo te bo posesala,
ko boš mislil, da ti njo srebaš,
prav z ribonukleotidi te bo privezala nase
in počakala, da v tebi vzbrsti smrt.
Želodčne bolezni niso znak
ne za udarjanje v sencih
in ne za srbečico.
Apetit, norost na malo jušno kocko,
tudi ko nisi lačen,
histerično odvijanje
in metanje v vrelo vodo,
5 min. kuhanja - in potem je tvoja, samo tvoja.
Tu se ustavi! Ne srkaj je, ne pij je, vrzi jo stran,
zbeži stran, ne hodi v prodajalne
in ne glej ekonomsko-propagandnih sporočil,
naredi križ čez to prekleto
majhno kocko za en krožnik juhe.
Čas je, da prideš k meni na kosilo,
v nedeljo, ko v moji hiši diši po
pravkar pečeni kokoši,
juha je naravna, malo rezancev,
korenje, zelena, peteršilj,
veliko vitaminov.
Sodobnost 2003 I 190
Predstavljamo
Naj najino srečanje prinese zdravja, naj traja večno, človek moj, človek moj, si me končno spoznal?
Aloe vera
Mrliču smo lica namazali
s hidratantno masko za suho kožo,
bratova hči pa je pokleknila pred krsto
in takole molila: Daj, Aloe Vera,
pordeči stričeva lica, mandljevo olje, ti
pa ga požgečkaj okrog ustnic,
vem, da ga bo to prebudilo iz še tako trdnega spanca,
neka soseda omeni, da Aloe Vera dela čudeže,
češ ali se to ne vidi na njeni koži, kije kot pri dojenčku,
čeprav je vstopila že v peto desetletje.
Vsi smo se obrnili k njej in pozabili,
daje treba masko pri živem človeku
pustiti delovati sedem minut,
pri mrliču pa tri, nečakinja je odmolila,
maska se je razbila, taksista smo zakopali,
brez obraza, a od znotraj osveženega. Ob vrnitvi
nam je pot prekrižala ženska v pelerini
s pladnjem, polnim rdečih jabolk.
Kolikor jabolk - toliko resnic, reče,
vzemite, postrezite si,
ali ni tako, mladoporočenci, daje obstoj sveta
v celoti odvisen od obale, polne nereciklirane romantike?
Zagotovo je nora, je pomislil, njegova nevesta
pa je na ves glas zakričala: "Vidiš! Ti pa si stokrat
spustil mojo roko!" in se razvezala od svoje pričeske, zaradi
katere je celo življenje preživela pod havbo
in ji je zato pogreb zaudarjal
po ozonski luknji. Mrlič vtakne roko v žep
in je nikoli več ne izvleče v Einsteinov svet.
Ali je bil to pogreb ali poroka, Aloe Vera?
Kdo koga poroča? Kdo koga pokopava?
Sodobnost 2003 191
Predstavljamo
Tok zavesti
Žerjavica, metla, krušne drobtine, ki jih vrabci ignorirajo
- so tok zavesti v tej sobi, v kateri mečkam življenje kot robec za solze. Smrklje sem tako ali tako vedno
lepila na notranjo stran mize, postelje, ljubezni.
Ko se bodo posušili telesni izločki, te bom spustila na zemljo,
moj zarjaveli žerjav, glasnik absolutne resnice:
daje bog poliglot. Bog grize samega sebe in tako
prodre do besede Bog. Na toplotnem udaru žerjavice,
na krvnem pritisku metle, na kruhu prisegam:
zlahka poljubljam znance. Skoraj
se raznežim, ko me kakšna ženska v cerkvi
v zanosu poljubi: "Tetina ljubica, tetina ljubica!"
jaz pa je še nikoli nisem videla.
Toda kako naj poljubim očeta?
Kako naj poljubim deblo slive,
ki so jo posušili moji bližnji, kdo drug?
Kako naj poljubim tiste, ki sem jih ljubila,
ko sem bila še netopir?
Ko sem letala nad človeštvom in ga polivala s kisom
- edini način, da se osvobodiš slepila.
Žerjavi pa so lizali moje gležnje, masirali moja stopala
in me mesili kot testo za božično pogačo.*
Ko so me dali v prodajo, sem opazila,
daje na etiketi napisano: pogača, ki bo rešila svet.
Pomembno je, da Bog dobi kos s kovancem!
Toda kako? Kako, A.?
Če bi lahko tvoje srce napolnila s čokoladnim nadevom
in breskovim sokom kot polnjena srca,
zaradi katerih bijejo moji zobje kot nad-srca,
če bi lahko preživela električni šok na tem trinožnem stolu
v sobi s prisluškovalnimi napravami, bi bila presrečna, A.
Kako bi bila nepravična, če bi te prepričala,
da je sladko sladko, grenko pa - nemogoče,
v tako kratkem življenju s tremi možnimi konci:
žerjavico, metlo in kruhom.
* Makedonski običaj, da se za božič v pogačo zamesi kovanec. Ko je pogača pečena, se razlomi na kose; tistega, ki dobi kovanec, naj bi po ljudskem verovanju celo leto spremljala sreča.
Sodobnost 2003 I 192
Predstavljamo
Naj teče zavest, naj se moj um izlije
v poročni menu: "ocvrti možgani na tradicionalen način".
Tradicija je tok nezavesti: zato bom, če bom umrla, umrla od
smeha. V tej sobi? V kateri drugi? V sobi z davčno številko? Žerjav moj, ali naj te spustim na zemljo ali naj te pustim v nebesih?
Priznanje 9
Ti imaš orientacijo tudi v svetovih, v katerih nisi bil, A.
Veš, katera osebna pregrada bo rodila umetniško delo, ki bo obkolilo svet, kot razum idiota. In kateri idiot se bo vrnil iz nikogaršnje zemlje in kateri ne. Zato se ustaviš v trgovini s cerkvenimi predmeti in knjigami z odprto Biblijo v rokah, da bi slišal, kako na radiu neka pevka hlini orgazem. Izmenjava idej, kajne? Se preden ji je prišlo, je menihu uspelo zamenjati kaseto s petjem menihov z Atosa, kupci pa so že bili pri izhodu. Encore un fois. Moram ti povedati, da so v vzhodnoevropskih državah najlepši moški mormoni: prečka na strani jim žari od prve ljubezni, nekaj v njihovi hoji spominja na glamurozne modne revije. Ti si mi povedal ta vic: "Veš, pri kom se zdaj oblači Lady Di? Ne vem. Pri Versaceju." Mormoni imajo mišice iz morske pene. Lebdijo nad mračnjaštvom v valovih kot pravi balkanofili. In edini. Skušam ti povedati, da so upokojeno učiteljico prijeli, ko je razprodajala drogo v predmestju, čez noč pa je makadam zdrknil v reko skupaj z vsemi njenimi bivšimi učenci, toda ti mene ne poslušaš. Zakaj ponoči v snu ves čas ponavljaš "Flambe ... flambe ... flambe ..."? Bi rad, da greva na flambe?
Otrok. Otrok iz hiše, ki se je vnela, mi je zgorel na rokah, čeprav sem tekel v bolnišnico, toda ko sem prišel, je bilo že prepozno.
Zdravnik reče: Uf, postal je flambe. Zdaj vem, kako dobiš bulimijo. In samo iz strahu, da ne razbijem kozarcev,
Sodobnost 2003 I 193
Predstavljamo
ki si mi jih podaril za rojstni dan,
sem si strup nalila v plastični lonček
(v prav takšnem je moj dedek hranil britev in čopič),
toda zasmrdelo je po razkrojem bradi
in sem ga zato vrgla v morje.
Mukoma se bo razkrajal več tisoč let,
jaz pa bom zaman bruhala dojenčke,
zavite v okolju prijazen papir.
Ne umaži ga s črkami, A. Črke so iz mode.
Raje ga spremeni v nudistično plažo.
Sociolingvistiko norcev, zavezanih k molku.
Evangelij po sebi
Bog je kot majhen otrok - za vsako malenkost se kuja,
preobčutljiv otrok, edinec,
sin premožnih staršev brez izobrazbe,
niso ga vpisali na tečaj karateja ali na ure kitare,
zvečer mu niso brali Grimmovih pravljic,
sosedje so jim svetovali, naj ga pošljejo
k verouku, ker je zdaj v modi, da si vernik.
To bi ga lahko malo pomirilo.
Vsako popoldne obiskuje samostanske učilnice,
tam samo sestre vedo, kakšno materino znamenje
nosi od rojstva, pod verižico s križcem:
auro, dovzetno za metafizične vragolije,
četrto dimenzijo, ki ji svečenik pravi "vrtinec težav".
Ves čas vstaja, bolijo ga kolena
od molitve Zdrava Marija,
zapojmo kaj bolj veselega,
"Hey, teacher, leave the kids alone", npr.,
otroci ga zbadajo s svinčniki,
sestre se razžalostijo, spominja jih na njihove nečake,
na stanovanje s spalnico,
otroško in dnevno sobo, na dišečo kopalnico,
kjer življenje teče po televizijskih kablih,
računalnikih, hi-fi komponentah, videorekorderjih,
ob katerih otroci rastejo, hkrati pa raste tudi želja,
da bi zamenjali Boga
in moža, če je le mogoče, z nekom, ki ima mehkejšo kožo.
Sestre pospremijo domov še zadnjega,
Sodobnost 2003 I 194
Predstavljamo
obsujejo ga z vprašanji, kot so:
"Kaj boš, ko boš velik, in zakaj?",
on pa, nebodigatreba, si vedno izmisli nekaj novega:
"Vem, kaj bom," jim enkrat odgovori.
"Bog! Da vas bom imel vse!" Potem pride svečenik
in zakriči na sestre: "Kaj ste tako zardele!
Sram vas bodi! Ostanite budne celo noč in molite Zdravo Marijo!"
Ko bo odrasel, se bo najprej iskal
v sektah, kijih plačujejo zahodnoevropske države,
bral bo Ciorana, pil kefir z indijskimi zelišči,
učitelje bo zamenjal z domorodnimi guruji,
ki jih bo našel na spletnih straneh za duhovno kulturo,
dokler ne bo nekega dne, po dolgih potovanjih od sebe
do večnosti in nazaj,
prišel na Fakulteto za bogoslovje in rekel:
Dolgo sem taval, zdaj sem tu,
profesor za liturgijo, avantgardno čudo vzhodnjaške
mistike, mu izreče dobrodošlico -
Doma.
Toda samo na kratko.
Potem se bo spečal z duhovnikovo hčerko,
igralko v amaterski skupini "Lilit",
padel bo v trans med Evangelijem po Judi,
ki je najbolj "in" v svetovni literaturi,
in ne bo našel miru, dokler ne bo
napisal Evangelija po sebi,
interteksta, napravo za mletje vseh oblik
Jaza,
skušnjavo in rešitev, Le Geode v maternici iz plasti krvi,
plasti datoteke, plasti mesa, plasti družbene sredine,
štiridimenzionalno musako,
v kateri bodo čiri počili z wagnerjansko močjo.
Nikakršnih vez nima v založniških hišah in gledališčih:
nihče ne bo bral Evangelija po sebi,
nihče ne bo rešil genija pred tem, kar sledi:
igla in ropanje samostanov in cerkva (v njih se je dobro
znašel že od otroštva)
in zdaj v veroučni učilnici:
sestre so tako stare in grde, da bi jih vse
vbrizgal v organ za pozabo
(še Bog ne mara ostarelih devic),
gre mu na jok, zakričal bi od besa in nemoči,
ker življenje ni pesem Pink Flojrdov, mu pride na misel,
Sodobnost 2003 I 195
Predstavljamo
da bi jim recitiral Evangelij po sebi, vtira jim ga v gube,
v poškrobljene bele ovratnike, vbrizgava jim ga
kot silikon v povešene dojke in razširjene žile,
one se počasi sproščajo, z vsako besedo se osvobajajo
preteklosti, ki ni bila njihova,
nameščajo si prsi in oblizujejo ustnice,
odpirajo oči, pomlajujejo se, polepšujejo,
žarijo, ko jih otrok gleda z odprtimi usti,
draži, žgečka pod pazduho, boža po kolenih
in se reži: Bog, hočem biti Bog,
da vas bom imel vse.
Pesnitev začetka
Brodski se je ustrašil, da ga bo zadela bomba,
lubenica ali uročljivo oko dekleta iz Struge,
takrat še nismo imeli elektronske pošte,
da bi me že v Zadevi vprašal:
ali je v Makedoniji vojna?
in ni prišel.
Pravijo, da so tiste štiri dni belih
Univerzo v Michiganu,
doma pa je čistilka, Bosanka Sevda,
polila varikino v dnevni sobi in jo zasmradila.
Brodski je odprl okna in odšel v noč,
a ni imel kam iti,
dokler se stanovanje ni prezračilo,
dokler mu niso pobelili kabineta.
Štiri dni je Brodski taval po Michiganu,
hodil od cerkve do cerkve
(pravijo, daje v trenutkih žalosti vstopal samo v pravoslavne)
in tako je naletel na makedonsko cerkvico,
ki jo je dal postaviti stari Ilija v spomin na svojo mater
Petkano iz Struge,
ravno takrat je bila večerna maša
in dva pevca sta pela v makedonščini:
Zdrava Marija, milosti polna.
Brodski je poslušal,
dlani ob hlačnicah so se mu potile,
ob vsakem pokrižanju se je začel daviti,
kot da bi plaval v vodah Knjige o stvarjenju,
Sodobnost 2003 I 196
Predsta vlj a mo
Mati Božja je videla, kako je zajokal ovratnik
njegove srajce, potem se mu je približala starka
s kuhano pšenico in mu rekla:
Vzemi, sinko, za dušo moje rajne tašče
Petkane iz Struge,
Gospod, daj ji večni mir in pokoj,
moje otroke je spravila h kruhu.
Brodski je začel brskati po žepu na zadnjici in
izvlekel pismo
o Zlatem vencu poezije '91. Starka pa mu je
še naprej ponujala: Jej, sinko, jej pšenico,
bled si, pazi, da ne boš zbolel
- Bog ne daj, premlad si še za vence!
Najprej smo na vrsti mi, starci!
Ubogi Brodski je jedel, jokal, srebal in se davil,
ko so v ponedeljek na Univerzi odprli vrata študentom
književnosti, jim je za pisanje eseja dodelil naslednji naslov:
Koliko odstotkov živi človek, ko živi,
in koliko odstotkov umre, ko umre?
In celi dve uri je bral in prebiral
Pesnitev konca Marine Cvetajeve.
Prevedel Aleš Mustar
Sodobnost 2003 I 197
Predstavlja mo
da bi jim recitiral Evangelij po sebi, vtira jim ga v gube,
v poškrobljene bele ovratnike, vbrizgava jim ga
kot silikon v povešene dojke in razširjene žile,
one se počasi sproščajo, z vsako besedo se osvobajajo
preteklosti, ki ni bila njihova,
nameščajo si prsi in oblizujejo ustnice,
odpirajo oči, pomlajujejo se, polepšujejo,
žarijo, ko jih otrok gleda z odprtimi usti,
draži, žgečka pod pazduho, boža po kolenih
in se reži: Bog, hočem biti Bog,
da vas bom imel vse.
Pesnitev začetka
Brodski se je ustrašil, da ga bo zadela bomba,
lubenica ali uročljivo oko dekleta iz Struge,
takrat še nismo imeli elektronske pošte,
da bi me že v Zadevi vprašal:
ali je v Makedoniji vojna?
in ni prišel.
Pravijo, da so tiste štiri dni belili
Univerzo v Michiganu,
doma pa je čistilka, Bosanka Sevda,
polila varikino v dnevni sobi in jo zasmradila.
Brodski je odprl okna in odšel v noč,
a ni imel kam iti,
dokler se stanovanje ni prezračilo,
dokler mu niso pobelili kabineta.
Štiri dni je Brodski taval po Michiganu,
hodil od cerkve do cerkve
(pravijo, daje v trenutkih žalosti vstopal samo v pravoslavne)
in tako je naletel na makedonsko cerkvico,
ki jo je dal postaviti stari Ilija v spomin na svojo mater
Petkano iz Struge,
ravno takrat je bila večerna maša
in dva pevca sta pela v makedonščini:
Zdrava Marija, milosti polna.
Brodski je poslušal,
dlani ob hlačnicah so se mu potile,
ob vsakem pokrižanju se je začel daviti,
kot da bi plaval v vodah Knjige o stvarjenju,
Sodobnost 2003 I 196
Predstavljamo
Mati Božja je videla, kako je zajokal ovratnik
njegove srajce, potem se mu je približala starka
s kuhano pšenico in mu rekla:
Vzemi, sinko, za dušo moje rajne tašče
Petkane iz Struge,
Gospod, daj ji večni mir in pokoj,
moje otroke je spravila h kruhu.
Brodski je začel brskati po žepu na zadnjici in
izvlekel pismo
o Zlatem vencu poezije '91. Starka pa mu je
še naprej ponujala: Jej, sinko, jej pšenico,
bled si, pazi, da ne boš zbolel
- Bog ne daj, premlad si še za vence!
Najprej smo na vrsti mi, starci!
Ubogi Brodski je jedel, jokal, srebal in se davil,
ko so v ponedeljek na Univerzi odprli vrata študentom
književnosti, jim je za pisanje eseja dodelil naslednji naslov:
Koliko odstotkov živi človek, ko živi,
in koliko odstotkov umre, ko umre?
In celi dve uri je bral in prebiral
Pesnitev konca Marine Cvetajeve.
Prevedel Aleš Mustar
Sodobnost 2003 I 197