Delodajalci proti delavcem. Dne 19. majnika t. 1. je zaslišal novi avstrijski ministerski predsednik Hohen-lohe zastopnike treh zvez avstrijskih tovarnarjev. Ubogi tovarnarji so prišli k novemu načelniku avstrijske vlade, da se mu predstavijo in si seveda pridobe njegovo naklonjenost. Nas bi sicer ta sprejem jako malo zanimal, da niso padle ob tej priliki jako resne besede, ki so važne za vse delavstvo. Gospodje tovarnarji so namreč zahtevali v uljudnih besedah seveda, naj varuje vlada ob stavkah one delavce, ki nočejo stavkati. Rekli so, da spoštujejo pravico delavstva do združevanja, a da mora to spoštovanje izginiti, če delavci nastopijo ob stavkah proti delavstvu, ki je voljno delati. Naznanili so ubogi gospodje tovarnarji tudi, da pripravljajo veliko združevanje vseh delodajalcev, ki bo imelo namen, da dela na sporazumljenje med delavci in gospodarji na miren način. Novi ministerski predsednik Hohcnlohe je rekel, da ga veseli, ker se združijo delodajalci. Tako bo mogoče vladnim uradnikom ob sporih lažje postopanje, ker jim ne bo treba pogajanj s posameznimi gospodarji in delavci, marveč se bodo lahko obračali na društva gospodarjev in delavcev in tako lažje dosegli sporazumljenje. Rekel je pa tudi, da upa nato, da gospodarji ne bodo po svoji organizaciji pritiskali na znižanje delavskih plač. Gospodje tovarnarji so bili toraj polni goreče ljubezni nasproti delavcem. Ampak ljubezen in njihova dobra volja na lepo sporazumljenje z delavstvom se nam zdita precej sumljiva. Mislimo in sodimo, da stremi vsa ta namera gospodov tovarnarjev za tem, da pritisnejo nekoliko na delavstvo. Saj dobro poznamo gospode podjetnike in tovarnarje. Pozna jih najbrže tudi gospod ministerski predsednik in zato jim je rahlo namignil, knezi le rahlo namigujejo, da upa nato, da ne bodo združeni delodajalci delali na znižanje plač. Vemo tudi, da so tem prelju-beznivim tovarnarjem delavska društva trn v peti in da jih izkušajo preprečiti kjer in če le morejo. Seveda, saj se gre tem gospodom le zato, da zdrobe delavsko moč in zato se poslužujejo radi najbolj umazanih sredstev. Na celem svetu vodijo sedaj tovarnarji in razni podjetniki velik boj proti delavcem. Na tisoče in tisoče jih odpuščajo z dela samo, da razdrobe njih delavsko moč. Sploh se pojavlja med podjetniki celega sveta gibanje, ki dela nato, da se združijo razna podjetja, da tako dvignejo cene svojim izdelkom in povišajo svoje dobičke. Delajo pa seveda ti dobri ljudje tudi na to, da tlačijo, ko se družijo med seboj, delavstvo še bolj, kakor so je tlačili svoj čas. Nasproti združenim tovarnarjem in podjetnikom mora le uspešno nastopiti združena delavska moč. Casi so zelo resni. In v teh resnih časih, ko se pripravljajo kapitalisti na boj proti delavstvu, mora biti pripravljeno tudi delavstvo. Ministerski predsednik je pozdravljal združene tovarnarje, a iz njegovih besedij sledi tudi delavstvu dober svet, naj se združuje. Slovensko delavstvo naj ne presliši svet najvišjega avstrijskega uradnika. Bolj ko kdaj delaj nato, da se pomnoži število čla- nov delavskih društev, da se pomnoži število naročnikov delavskih časopisov. ■ Le z združenimi delavskimi močmi je mogoč uspešen boj z združenimi podjetniki. Strašna železniška nesreča v Litiji. Pa so prav hladno, kako bi rekli, v časnikarskem slogu, prinesli listi poročilo, da je odpeljal dne 18. t. m., ob 10. uri 38 min. zvečer tovorni vlak št. 136 iz Litije proti Ljubljani. A tu se je odtrgal na nepojašnen način zadnji del vlaka, 16 voz, in je drčal na lahno napeti progi proti postaji Sava. Na zadnjem vozu je bil nameščen zavirač, ki je delal na vso moč, a nato skočil z voza, da bi ustavil tovorni vlak št. 120, ki je vozil s Save proti Litiji. Znamenj pa strojevodja vlaka št. 120 ni pravočasno opazil. Pa ne po svoji krivdi, marveč gosta megla je zavirala razgled. In vlak je zavozil v odtrgane vozove. Posledica: vlakovodja Walter, oče devetih otrok, je ostal na mestu mrtev, izprevodnik (kondukter) Lavrenčič, oče petih otrok, je pa umrl v strašnih bolečinah po eni uri. Ljubljansko dnevno časopisje je tudi nervozno poročalo o škodi po nesreči. No, pa pustimo to. Nismo trdno uverjeni, da če bi n. pr. kranjski deželni zbor, ko bo zboroval, ali pa kak drug zastop ponižno prosil previsoko c. kr. železniško ministrstvo (ministrstva se le ponižno naprošajo), naj preišče vzroke litijske nesreče, bi to ministrstvo gotovo odgovorilo, da je preiska-valo natančno vse vzroke in našlo, da sta kriva smrti ponesrečena reveža sama po Ada Negri. Materi. Res močna sem! Na poti skaloviti Orožje dušno, vero, sem zgubila, a v sili ponositi še stopam gor, kjer sije zarja mila. Odkrila prsi ranam sem vesoljnim, najtemnejša sovraštva sem izzvala in bojem mukapolnim sem kakor s sto življenji kljubovala. Ne enkrat nisem v stiski potožila, »e duh, ne čelo se mi ne vpogiblje. Res močna sem in čila, — ponosen hrast, ki v vetru se ne ziblje. Ljubezni zakon, ki ves svet preveva, ljudi in stvarstvo vlada in preraja, mi v pesmicah odmeva, kot solnčecev poljub, ki vse opaja. Oj mati, blagoslovi me! Le s tabo borim se, upam, upiram se težavi, ko zmučeno in slabo s krvjo pomešan jok me v grlu davi. Ko čutim moč, ki ž njo razum napada mi v temi strašni burno poželjenje, kako mi sila vpada, slabijo žile, hira mi življenje, zrem nate mati! Čelo ponosito, izklesano, visoko te veliči; vrh glave pa častito te samotarko bela kita diči. Vsa lepa, čista zdiš se mi in sveta, ko v miru zdaj preživljaš dneve svoje, zmagavši huda leta in strašna zla in smrtne dušne boje. Zenic mi jasnili v svetli luči siješ in dostojanstvo z lica se ti javlja, ko zreš me, ko se smiješ; po tebi moja duša se prenavlja. Telo sem tvojega telesa, mama, od tvoje moč moči; ta me nagiblje, da čutim spet se sama ponosni hrast, ki v vetru se ne ziblje. Mrtvi poljub. Med travo, neke žalostne pomladi prezgodnja rožica cvete. Leden je zrak. Še ne začne živeti, že ubogi cvet umre. Na mojih ustnah tožnega večera poljub iz srca zate mi scvete. Glavo povspneš. Še ne začne živeti, že moj poljub umre. Sebi. Oj, ko bi mogla stalno udušiti ta glas, ki vstaja iz srca globine, ki plače, plače, neče pa preiti. Oj, naj že vest z očitanji premine; nikoli več naj se mi ne ozove, ta glas, ki vstaja iz srca globine! On mi pa kliče: »Nikdar ne odplove! Ali ne vidiš, da po noči blodiš, da slepa padeš s poti negotove? Glasila elavstvo Štev. 24. V Ljubljani, dne 25. maja 1906. Letnik I. svoji neprevidnosti. Seveda bi bil podpisan na tem odloku dvorni svetnik tega najpametnejšega ministrstva na svetu, Spiess, ki pa gotovo misli, da je pravcati škis, ki bo že vjel in premagal železničarje pagate. Pa škis se moti. Ne bomo trpeli železničarji pagati, da bi en sam škis nas zmagal. Nas je preveč pagatov železničarjev. In tudi škis mora končno izprevideti, da sam brez drugih tarokov železničarjev nič ne opravi. Ce bo škis preiskaval železniško nesrečo v Litiji, naj preišče stare vozove južne železnice, pa bo le morebiti nazadnje tudi izpoznal, kar že čivkajo ljubljanski pa tudi drugi vrabci, da je vse vozovje južne železnice zastarelo in za nič. Preišče naj škis tudi druge razmere na južni železnici, tej z železničarsko krvjo oškropljeni progi, uredi naj delavni čas, saj ima moč v rokah, pa bo videl in se prepričal, da ne neprevidnost železničarjev, marveč umazana dobičkarija gospodarjev južne železnice provzroča nesreče na južni železnici! Teh vedno se pojavljajočih se nesreč pa ne bo prej konec, kakor ko podržavijo južno železnico, kar bi bil že skrajni čas ne samo za železničarje, ampak tudi za stranke. Pa dvomimo, da podržavi škis južno železnico. Se gospodarjev njenih, ki so še večji škisi, kakor 011, boji! Med brati in sestrami. Idrija. Zelo smo oddaljeni mi Idri-čanje in rekel bi nekako odrezani od drugih industrialnih krajev. Napredni smo pa vendar. Kajti imamo že svoj delavski list namreč »Naprej«, a pardon ne smemo se tudi mi prištevati k naprednim, zakaj list so si sami soc. demokrati po hudi nekrvavi borbi pod poveljstvom generala A. Kristana brez žrtev priborili. Oglejmo si nekoliko ta delavski list. Vzame naj eden zadnjo številko v roke, bral bo uvodni članek: Praznovanje 1. maja, ki se hvali kako je vse delo počivalo, da res je počivalo, pa zakaj? Le radi soc. dem. izzivanja. To najlažje trdimo, da je delo počivalo zavoljo soc. dem. surovosti. Za tem opisuje javni ljudski shod, katerega je bil sklical tukajšnji deželni poslanec Arko. Tu se vidi, kako je Kristanov govor skoraj dobesedno v njem in še nekoliko več, a odgovorov, ki so ga stvarno oklestili ni v njem. Sam sebi hvalo peti to ni častno, in prepriča se tudi vsaki lahko, kdor je bil na shodu da je list neki hudi bolezni podvržen, namreč iaži. Potem je vodovodno vprašanje v našem mestu. In zdaj pa pride iz idrijskega okraja, najprvo je »malo vprašanje rudarjev« v tem dokazuje ta delavski list, koliko je delavec na boljem, če mesto od limite od erarja denar prejme. To je eno tistih najvažnejših vprašanj, za katero smo se mi rudarji najbolj borili, da bi nam še zmiraj po starem ostalo. In ti hinavci delavstva Razbitih udov sama dalje hodiš, Ne zmagaš. Nihče nima vere vate. Ali ne vidiš, da po noči blodiš?« Starec. Moliš! Sam si samcat, moj starec! Kaj te vodi v to cerkvico mračno? Srčnega kladva razloži udarec. Morda te semkaj v svetišče temačno Bog nepojmljivi kliče milobno, ki ti je z boli dal dušo mehkobno. Kujejo se, kajneda ti v glavi sanje iz dobe mlade, radostne: v hladni sedanjosti zgodbe ti pravi vroči spomin minole, mladostne. In, kajneda, spomina obadva, mladi in stari, sta v prsih ti kladva. Moli, le moli! Mladega veka prošle so sanje ti, prošli so časi; tiha ostala od njih je le jeka mlade ljubezni, oj ded sivolasi, mlade ljubezni, ko solnce svetilo in ti je dneve z zlatom robilo. so pa zato, da bi mi v denarju prejemali. Vsak tisti, ki to pravi, da bi bilo bolje, je ali velik norec, ali pa izdajalec delavstva, in taka vprašanja nazivlje še za mala, a nam je znano, zakaj na to delujejo. Mislijo si, ko pride do tega, bomo mi z našim mlinom dobro stali in tudi dobro služili. Toraj radi svojega mlina bo moralo toliko družin velikokrat mraz trpeti in kruha stradati. Le računite g. Kristan, koliko moke je za ta denar, in izprevidli boste, da je to dokazovanje res zgolj iz dobičkaželjnosti, kaj bo pa z drvami, katerih že zdaj manjka, ter jih moramo drago plačevati, kje jih bomo potem dobili? Mogoče je Kristan znašel tak stroj, ki jih bo delal, ter oskrboval Idrijo s kurjavo. In vi se nazivljete delavski prijatelji, hvala za tako prijateljstvo. Potem je še nekaj praznih zabavljic čez g. dekana in »Slovenca« na zadnje se je spravil Kristan na »Našo moč« in nje urednika. Tukaj se vidi, kake dopisnike ima ta list. Najprvo pohvali urednik Kristana češ kako da je na shodu pri Didiču oklestil tov. Mo-škerca, tu mi pride na misel lažnivi Klu-kec ki je tako lagal da je sam sebi verjel. Potem se jezi, da zmirja »Naša Moč« brez dokazil soc. dem. ter piše: Človeku se zdi, da so ta list ustanovili zgolj radi blatenja edine zaščitnice delavstva socialne demokracije! Pa zakaj se jezi »Naprej« na »Našo Moč«? Zato ker naš list naslika soc. dem. v pravi luči in dokazala je še da nikdar ni bla in bla in ne bo soc. dem. delavka za-ščitnica. Napoti mu je tudi, če delavci zborujejo složno brez soc. dem. hujskačev. Po vsi jezi pa priporoča njihove liste. Mi pa povemo še enkrat da »Naša moč« ima namen razkrinkati vse delavske sovražnike in ker soc. dem. še nikdar niso bili delavski prijatelji' jih pa tudi naslika, kaj da so. »Naprej« je toraj delavski list. Prosim preišče naj eden vse kote »Naprej« in naj razjasni kaj je tu za delavstvo, mogoče Kristanovi govori, katere slednji »Naprejev« naročnik na svoja ušesa sliši. Torej tak je delavski list »Naprej« katerega vsebina je res podučila za delavstvo. Izlet na Šmarno goro. Prijetni pomladanski dan. Lepo vreme. Vedri veseli delavski obrazi, osveženi in pomlajeni v lepi cvetoči naravi. In li čuda, da se je veselilo delavstvo, ki je poletelo na nedeljo 20. maj-nika na Šmarno goro. Hvaležno je bilo odboru »Strokovnega društva tekstilnega delavstva v Ljubljani«, ki je priredil ta lepi izlet. Saj delavstvo vežejo čuti spomina in hvaležnosti na Šmarni gori. Tu je bilo, ob izletu ravno delavstvo ljubljanske predilnice pred dvanajstimi leti, ko se je prvič iz-prožila misel na slov. krščansko soc. delavsko organizacijo. Lepi spomini ob potu na Šmarno goro. Dvanajst let ni veliko, Pa je le napredovala združevalna zavest-med nami, slovenskimi delavci in delavkami. Zavest samostojnosti, zavest napredka, zavest ponosa. Pa ni bil le zgolj izlet. Ne Jeli, moj starče, dobra je bila; njene besede so zate zvenele kot bi z nebeškim zvonom zvonila. In ko so v dušo ti zadonele, v tvojem je srcu nekaj trenilo in te utešilo, te ohladilo. Ženka hrabrila te je za boje, v srcu poguma, junaštva je vnela. Zvon onemel je, več ti ne poje, duša je njena v večnost zletela; mrtvo družico zdaj objokuješ, brez tolažila tožno samuješ. Moli! Sam si samcat, moj starec! Kaj te vodi v to cerkvico mračno? Srčnega kladva razloži udarec. Vem zdaj! Semkaj v svetišče temačno Bog, oni dobri, te kliče skrivnostno, ki ti je njo dal v uteho radostno. sama zabava, dasi tudi delavec in delavka potrebujeta zelo veliko svežega zraka, potrebujeta pokreta in tudi poštenega razvedrila. Ti resni možje dela, zbrani na Šmarni gori, so porabili kratek čas, da so se posvetovali o predlogih za V. vseslovenski delavski shod. Tekstilno delavstvo ljubljansko pa tudi ni samovalo ob izletu. Zastopano je bilo tudi delavstvo iz Jesenic, iz Tržiča, Goričan in Medvod, Device Marije v Polju in K. s. izobraževalno društvo iz Mengša. Sv. mašo je daroval in tudi prepovedoval dr. Krek. Potem se je pa vršil v Št. Vidu pri Cirmanu banket. Na banketu so prav vrlo svirali domači tamburaši, lepo pel »Zvezin pevski zbor« in dovršeno in lepo sta prednašala sin in hčerka predsednika »Tekstilnega društva« tovariša Jeraja dve lepi pesmici. Sploh moramo povedati bravcem našim, da je rodbina Jc-rajova zelo poetična. Oče pesnik, sin tudi. Pa pravijo nekateri čudni ljudje, da ni ta-lentovanih ljudi med delavstvom. Samo kruti družabni red zatre mnogokrat talente, da se ne vzpno v zračne višave. Da ni manjkalo med banketom govorov, je umevno. Govorili so tov. Jeraj, tov. Ivan N. Gostinčar. Herfort, Rode, Jeriha, Čebulj. Navdušeni stvarni in poučeni so bili banketni govori, slavlja se udeležil tudi št. vidski župan g. A. Belec s svojo soprogo. S klici: Na svidenje pri II. vseslovenskem shodu v Medvodah so se razšli udeleženci. Iz Vevč. Tudi pri nas nam ne cvetejo rožice na delavskem polju, dasi je sedaj cvetoči maj, vendar ga delavec ne more biti vesel. Cernu to? Prvič rje radi tega, ker ubogi delavec si beli glavo, kako bi preživel svojo družino, ker dostikrat ne zosluži več kot 85 krajcarjev na dan. Zdaj pa živi ali umri kakor ti drago. In za to plačo mora še trdo delati. Na holenderjih imajo plače 95 kr. na dan, a za to mora prenesti tisoč in tisoč kilogramov na hrbtu vsaki dan. In pa delavke, ki zaslužijo po eno celo krono na dan, tudi tožijo, da jim preveč denarja ostaja (pri drugih ljudeh namreč). In pa še nekaj mi je prišlo na misel, da je pri nas v nedeljo veselica, ki bo jako zanimiva po svojem programu. Pa pridite pogledat, če ne verjamete. Abstinenti se tudi nekaj šopirijo. Prav je, le boj alkoholu! Krvoses kapitalizem. Tržič. (Nečuvene razmere v t r-ž i š k i predilnici.) Leta in leta ni bilo čuti o tržiški predilnici ničesar, ne slabega, 110, pa dobrega tudi ne. Lastnika gospoda Gassnerja so pač hvalili ljudje, kako dober, usmiljen človek da je. No, pa strokovna delavska organizacija, delavska stanovska zavest ni obstala pred 1 ržičem. In ta stanovska zavest je odkrila, da lastniki tr- Mir in vihar sta že zate minila, gluha noč se nadte razgrinja, strašna bo ura ti kmalu odbila. Daljne sc dobe pa duša spominja: star si, ubožec in smrti zasnubljen, drhčeš, a veš, da svoj čas si bil ljubljen. Mati. Udova brez počitka dela za hčer edino; zvesto čuje, zanjo skrbi, trpi vesela; prenaša napore najhuje, za kruhek njen telo ubija, iz svojih žil ji kri daruje. Dekle kot šopek se razvija, kot roža v maju, kot kraljična; duh mamin ljubko jo obvija. Nekomu všeč je dekle lična, pa hoče k sebi jo priviti. Nevesta ž njim odide mična. Od vetra čuje dež se biti po šipah. Mati predse gleda zamišljena je v sobci skriti, Bil siromak si, brez premoženja, beda je često se vate zagnala. Sredi te bede, sredi trpljenja so te pa tešila usteča mala. Trdno si vpiral se strahu, bolesti, našel oporo v ženi si zvesti. žiške predilnice niso prav nič boljši ljudje, kakor so vsi drugi kapitalisti, ki bi naj-rajše potopili v žlici vode vse delavstvo, ki išče boljše bodočnosti v stanovskem delavskem združevanju, katero je v brk kapitalistom tovarnarjem priporočil delavcem sedanji avstrijski ministrski predsednik knez Hohenlohe sam. Mi smo opisali našim bravcem, da je »dobrotnik« tržiškega delavstva spodil poštenega, tihega in blagega delavca Mrzlikarja iz tovarne, ker je revež mislil, da sme, kar sme milijone in milijone delavcev, namreč nagovarjati delavstvo, da pristopi v stanovsko društvo, namenjeno predilniškemu delavstvu v Tržiču. »Dobrotniki« tržiškega predilniškega delavstva so se veselili. Mislili so si, udarili smo pastirja in ovce se bodo razkropile. Pa so vabili delavstvo v svoje »fa-brško« delavsko društvo, za katerega pro-speh se preje niso prav nič brigali. A ni šlo in ni po volji teh velikih delavskih dobrotnikov. Zdelo se jim je, da mojstri prelepo ravnajo z delavkami. In ti podjetniki so nastavili pred nekaj meseci novega »cal-mojstra«, kakor mu pravijo. Mož ni nikakor prikupljive zunanjosti, se ga človek ustraši, ko ga zagleda. Prav nič ni'podoben drugim mojstrom, zato mu pravijo delavke »zamazan bavbav«. Dela nima druzcga, kakor da hodi s ključi gori indoli po tovarni, roke drži lepo skrižema na hrbtu in prav grdo izpod oči gleda po delavkah. In gorje delavki, če izpregovori besedo, da jo on zaloti. Takoj ji napiše 30 do 40 h kazni, kar je že nekaj pri umazano nizkih delavskih plačah v tržiški predilnici, tej delavski mučilnici uboge delavske pare. Pa seveda, ker ga po pravici sovraži delavstvo, je tem bolj priljubljen pri našem velikem delavskem prijatelju ravnatelju Glanzmannu. In kako li ne? Saj iz kazenskih zapiskov ta »veliki delavski dobrotnik« lahko izprevidi da sovraži delavstvo njegov preljubi »zamazani bavbav« ravno tako, kakor on sam in gotovo se mu smeja radosti srce, ko mu poroča »bavbav«, koliko zgovornih delavk je zasačil in pa kaznoval. Pa da bo imel Glanzmann svojega calmojstra še bolj rad, mu povemo še nekaj. Vprašamo gospoda Glanzmanna in krščanskega (?) Gassnerja tudi, ali sta calmojstru onadva naročila, da sme suvati delavke in delavce? To je že nečuveno, gospoda Glanzmanna in Gassner kakor postopa ta vaš ljubljenec z delavstvom. Poroča se nam,da se je ta črna, umazana, surova, pritepena, ničvredna pri-ganjaška ovaduška duša upala suniti dve delavki in enega delavca, kar se prej ni dogajalo. Gosp. Glanzmann in Gassner vidva lastnika tržiške predilnice, ki se vama cedi iz ust mleko in med ljubezni do delavstva, odpira željno usta bleda in bela kakor kip nagrobni se sreče hčerine zaveda, šepta ji blagoslov milobni Poljubi. Nocoj poljubi padajo z nebes počasi, mirno kot kosmiči snežni; z. odprtih, čarobnih nebes poljubi sladki, v milem smehu nežni. Rosijo na oči, ki plakajo v temi ljubezni si želeč združitve. in razboljene čakajo v napol ugasli nadi utešitve. Rosijo na telesa, ki zaman žele objema, vžejane ljubezni, na vsahlih lučic svit droban, na lilije, ki v tajni mro bolezni. Na srca, ki drteče bijejo, ki davi jih vročnica divje žgoča; se po ljubezni vijejo, po nepoznani slasti vzdihujoča. Nocoj poljubi padajo z nebes blažilno, tiho, lahno v duše skrite, mire strahov grozilni ples, suše solze trpke, zastonj prelite. sta odgovorna za surovosti vajnega calmojstra, ker se vrše v vajini tvornici. Vidva bogata moža gotovo mislita, da so delavke in delavci vajini sužnji in sužnje, ker trpita da jih suva vajin ljubljenček kakor mu drago. In vidva, gospoda Glanzmann in Gassner, ki sta bogata moža, ali vama ne izpreliti rdečica sramu vajinega lica, ko se vama poroča, da se trga že itak borno beraško vajnemu bogastvu prav nič primerno plačo delavkam, ki izpregovore kako besedo. Saj menda ne bosta prišla na beraško palico, če izpregovori delavka med delom kako besedo. Naravnost sramota in žaljivo za cel Tržič je, da se dogaja kaj takega pri nas. Mi pozivljemo tržiško delavstvo, da pazi in nam sporoči prav vse, kaj počne z delavstvom Gassner-Glanzmamiov ljubljenec. Take so razmere v tržiški predilnici. Te razmere kličejo v nebo. Le v samopomoči je zagotovljena boljša bodočnost delavstva tržiške predilnice. In zato delavstvo proč iz fabriškega društva vaših zatiralcev in v »Strokovno društvo.« Goričane. Pri nas je za počt. Naš gospod ravnatelj je že zopet obdolžil štiri delavce, da dopisujejo »Naši moči«. Presneto, mož je izgrešil svoj poklic. Postal naj bi vsaj tajni policist. A dvomimo, da bi marali zanj, ker ima presneto slab nos. Dva izmed obdolženih delavcev še brati ne znata. Krave, smejajte se našemu ravnatelju, ki ima tako dober nos, ko sledi dopisnike »Naše Moči«! Pa gospod ravnatelj! Zakaj se pa jezite tako hudo nad delavci. Dajte nam, dajte, kar smo že imeli, ko ni bilo še vas pri nas, nedeljski počitek. Opominjali smo vas že nekolikokrat v »Naši Moči« •na to, pa vse skup prav nič ne pomaga. Pa gospod ravnatelj, svetujemo vam, da prečkate in se ravnate po tistih starih bukvah, ki jih je spisal Knigge in v katerih pripoveduje. kako se mora dostojno občevati z ljudmi. Ali mislite, gospod ravnatelj, da smo delavci brez čuta dostojnosti? Motite se, ko sodite, da smete vpiti nad delavci, kakor vpije pastir nad svinjami. Ali se res niste sramovali, ko ste vpili oni dan tako nad nekim delavcem, da so povpraševali ljudje, kdo je tako pijan, da tako kriči. In nad nekim starini predelavcem ste vpili, gospod ravnatelj, tako, ker vam ni prav zastavil besede, da je bilo vsem hudo. Pa še zagrozili ste mu, da ga postavite na cesto, njega, ki je služil že petim ravnateljem, da so bili zadovoljni ž njim. Druge opominjate, naj nalahno govore z vami, sami pa vpiiete nad delavci, kakor kaki čredniki. Iz Rurske pokrajine na Vestfalskem nam je poslal rudar Ivan Romih v lepo vezani besedi nekaj prisrčnih sličic o tatno-šnjih razmerah. Naj govori sam: Delavcev jim manjka v rurski dolini, tako se glasi po nemški državi, zato pa hitro po slovenski planini, vabiti ljudi še k večji težavi. — Pošljejo moža za delavce goljufati, obetajo jim zlate gradove, zapoved ima jih veliko nabrati, da jih pošljejo tamkaj v podzemeljske rove. — Z lepimi obljubami delavce slepi, s sladkimi besedami težave prikriva, o lahkem jim delu govori, veselo upanje v srca jim uliva. — A komaj se peljejo enkat v jamo, že slišijo slovenskega tovariša vzdihe: Lahkega dela mi tu ne poznamo, in lepe obljube ostanejo tihe, in mine en mesec mine jih več, pa sprevidi vsak da je drugače, nade zlate kmalu so preč, in nazaj si želi vse v kraje domače . — Zatorej Slovenci en svet vam dam: ne iščete sreče po tujem. Lepšega sveta kot naš ne poznam, poznal sem tujino — a zdaj obžalujem. Sem z našimi pravicami! Ljubljanska tobačna tvornica. (Spomenica in druge važne zadeve.) Dne 22. t. m. se je vršil shod »Podpornega društva tobačnega delavstva ljubljanskega«. Predsednik Catar navaja sledeče: Po sklepu občnega zbora se je sestavil načrt spomenice,, o kateri sklepaj današnji shod. Delavske želje so se sestavile na štirih sestankih. Društven odbor je sklepal in načeloma pritrdil, da vloži naše društvo pravila za »Delavsko hranilnico in posojilnico v Ljubljani«. Došlo je odboru tudi pismo »Krščanske zveze avstrijskega tobačnega delavstva«, ki vabi, da pristopimo zvezi. V zvezo se plačuje 40 h vpisnine, 20 vinarjev kot tedenski donesek. »Zvezini« člani imajo pravico, da dobi vsak oboleli član skozi šest tednov po 5 kron bolniške podpore, porodnice dobe. če so že štirideset tednov »Zvezine« članice, 10 kron podpore. Pogrebne podpore pa da »Zveza« enoletnim članom 10, dveletnim 15, triletnim pa 20 kron. »Zveza« ima svoje člane po raznih tvornicah. Odbor je resno razpravljal o «Zvezi«, a odločitev je pripu-ščena članom. Nasvetuje odbor sledeče: Ce je voljna »Zveza«, da vstopi društvo k njej, naj določi gotovo letno vsoto. Oni člani, ki bi pa radi postali »Zvezini« člani, naj bi to naznanili odboru. Naše društvo ne sme razpasti, mora ostati. Napredovali smo pa že tudi, da moramo misliti na ožji stik z našimi sodelavkami in sodelavci po drugih tovarnah, katerega itak nismo nikdar zanemarili. Predsednik se spominja tudi treh umrlih članic. Omenja tudi so-cianodemokraških napadov in pravi, da nič ne škodujejo, ker napadi le dokazujejo, da se jeze na nas. Ce se pa oni jeze, se mi veselimo. Moškerc in dr. Krek priporočata, naj bi društvo res storilo vse, da se doseže ožji stik z »Zvezo krščanskega tobačnega delavstva«. Prihodnji shod naj bi se pečal z »Zvezo«. Dr. Krek je naglašal, naj bi nabiralke društvenih prispevkov zapisale one, ki žele postati »Zvezine« članice. Socialni demokratje so vas grdo proč spodili in zdaj vas zmerjajo sfaloti in barabami. Zeli, da se vržena misel o »Zvezi« tudi izvrši. Shod je nato je sklepal o spomenici, ki obsega prošnje delavcev in delavk c. kr. ljubljanske tobačne tvornice. Vse prošnje so izšle popolnoma iz delavstva in zato se lahko reče: To, kar se prosi v spomenici, je želja delavstva. Utemeljevali so spomenico: delavec Bučar Frančišek, in delavke: Kosec Ivanka, Pliberšek, Zajc Frančiška, Luknar Josipina, Zajc Terezija in Ovijač. Stavljenim prošnjam je dostavil shod še nekaj prošnja. Zai, da se danes zaradi prostora ne moremo pečati s spomenico, a to storimo prihodnjič. Shod je sklenil, da predloži odbor »Spomenico« na glavno ravnateljstvo gospodu ravnatelju Mollerju s prošnjo, da jo priporoči glavnemu ravnateljstvu. Nadalje je shod sklenil, da se naprosita gg. državni in deželni poslanec dr. Šušteršič in dr. Žitnik, da posredujeta za ugodno rešitev. Tudi »Zveza krščanskega tobačnega delavstva« sc naproša, da podpira »Spomenico« ljubljanskega tobačnega delavstva. Iz tobačne tovarne. Naša bolniška blagajn a. Pri nas imamo tri zdravnike, ki jih moramo z žulji svojih rok plačevati, a nam pa jako malo koristijo, kar je razvidno iz tega-le slučaja: K zdravniku pride delavka, ki trpi zelo nevarno bolezen. Prosi, da bi se ji dalo železnato vino. In kaj dobi v odgovor: »Ja, železno vino in konjak je od direkcije prepovedano, torej ga ne dobite.« In bila je odpuščena brez vsakih zdravil. Vprašamo le, če imajo gospodje zdravniki toli blagoslovljene roke, da že kar s pokladanjem svojih rok ozdravijo bolnika. Cemu je bolniška blagajna, ako se zdravila ne smejo taka dajati, kakršna bi kaj koristila, čemu morajo udje bolniške blagajne si drugod zdravila iskati in jih drago plačevati. Potem pa, kaj je s pravili, te bi se vendar morale razdeliti med delavce, ker skoro nobeden ne ve, kakšna da so. Z lastnimi močmi. Podporno društvo delavstva tovarne za lep priredi dne 27. t. ni. veselico pri Trčku, podomače »Pod lipo« na Selu. Spored: Tatnburauie, srečolov, šaljiva pošta, koriandoli korzo. Začetek ob 4. popoldne. Vstopnina 30 vinarjev. K. s. delavstvo ude- leži se veselice najrnlajšega našega društva! Predavanje priredi »Sl. kršč. soc. zveza« dne 29. t. m. v torek v društvenih prostorih. Predaval bo tov. Podlesnik o higienični predstavi na Dunaju. Okno v svet. Socialni deniokratje v zvezi s kapitalisti. Slovenski socialno dcniokraški priganjači, ne delavci, večkrat upijejo, češ da smo drugi nesocialno dcmokraški delavci zvezani s kapitalisti. Mi se tem socialno de-mokraškim lažem sicer prav pošteno smejemo, ker si mislimo, da nam na tako neumne laži ni treba ugovarjati. Saj vsak delavec dobro ve. da so po tovarnah ravno socialni dcmokratie največji petolizci. A da bodo znali naši bravci povedati socialnim demokratom v brk, jim pa povemo, da bogataši. Evo dokaz. Iz zapiskov nemške socialno demokracije se razvidijo jako zanimive stvari. Nekateri bogataši darujejo vsako leto socialni demokraciji jako velike vsote pod izmišlenimi imeni. Tako je daroval nek tak bogataš od 1. 1893 — 19U4 borno vsotico 585.530 mark; ime si je na-dal: Nordische Wasserkante, neki Mann im Mond je od 1. 1892—1899 podaril soc. demokraciji 45.205 mark, Wcrther od 1. 1892 do 1896 47.000 in X. Y. Z. pa od 1. 1897 — 1903 vsoto 54.341 mark. Na Nemškem je javna tajnost, da so to podjetniki, katere puste socialno demokraški voditelji popolnoma pri miru. In ta podkupljena stranka si upa. da nam očita zvezo s kapitalisti! Pfej! Železničarji. V imenu »Državne zveze nemških železničarjev« sta bila dne 22. t. mcs. poslanec Schrciter in državne železnice uradnik Ertl pri ministrskem predsedniku, naj se izpolnijo od prejšnje vlade železničarjem dane obljube. Hohenlohe je to obljubil; brž ko se vrne voditelj železniškega ministrstva iz Reichenberga, se loti dela. Ertl je izjavil, da ime ministrskega predsednika jamči železničarjem za izvršitev, Izvleček iz poljedelskih poročil. Da, da vročina! če me je kdo v preteklem vročem poletju vprašal: Kaj bi, posebno pri delu na polju, proti hudi žeji storil, tedaj sem mu priporočil, kar s tem vsem mojim bralcem priporočam; poizkusil je in se mi zahvalil za dober svet in se nadejam, da bode marsikateri bralec teh vrstic, čeprav samo v mislih, storil isto, akO poskusi sam. Vzemi sem mu rekel, 1 liter vode, primešaj ji eno polno žlico, približno 15 — 20 gramov »Frankovega« pridatka k kavi, katerega ima tvoja žena itak v kuhinji, in kuhaj to dobrih 5 minut, potem postavi ta prevretek na stran za 5 minut da se sčisti, nato pa odliv prevretka postavi v klet da se shladi (če ti bolje ugaja, lahko prideneš nekoliko sladkorja) in ga vzemi potem v steklenici seboj na polje. Najbolje je, če steklenico zagrebeš na kakem senčnatem prostoru, potem bode ta okrepčujoča pijača ostala dolgo časa hladna. Ako si žejen, popij precejšnji požirek tega mrzlega »Frankovega« prevretka in čudil se boš, da te žeja ne bode zopet nadlegovala dolgo časa. »Franck« toraj ni samo najboljši pridatek k kavi, ker kot tak je itak splošno znan, temuč tudi prav primerno sredstvo za žejo. Žensko delo po industrijskih podjetjih Italije. Lansko leto je izdal italijanski statistični urad za delavce zanimive podatke o italijanski industriji, ko sc je šlo za ustanovitev državne podporne blagajne. Pri navedenem uradu so se ozirali na 14.150 podjetij z 829.151 delavci. Izmed 829.151 oseb je približno polovica, namreč 414.236 žensk, katerih zopet spada več kakor 75%, namreč 321.022 k tekstilni industriji. Razun teh je še večje število žensk po delavnicah za obleko. Kar se tiče starosti teh delavk, je starih po predilnicah v Italiji, če vzamemo poprečno od 100 delavk: 3:5 odstotkov manj kot 12 let, 18:5 odstotkov od 12 do 15 let, in 37:3 odstotkov od 15 do 21 let. Nekoliko boljše je v tem oziru po drugih panogah italijanske industrije. Za celo Italijo znaša starost delavk: manj kot 12 let 1:4 odstotka, od 12 do 15 let 11:1 odstotkov. Otroško delo se vporablja največ v Como, kjer je po predilnicah 6 odstotkov (2926) otrok, po drugih industrijskih panogah pa je 3:4 odstotkov deklic pod 12 letom. Zanimivi so tudi podatki o plačah. Povprečna plača za delavke pod 15. letom znaša od 40 do 79 centezimov; najvišja je plača pri bombaževi industriji, slabša je že pri svilnati. Najslabše so plače v južni Italiji, najboljše pa v Turinu. Razmerno najboljše so plačane delavke v takih podjetjih, kjer je uslužbenih več kakor 500 delavnih moči. — Pri tobačni industriji stoje plače najboljše, najslabše pa v svilnati in papirnati. Tako ima v papirnicah v južni Italiji 83 odstotkov vseh delavk nad 15 let starih največ 75 centezimov na dan, v tovarnah za volno dobi še celo 89 odstotkov delavk tako slabo plačo. Iz Angleške. Z veseljem lahko navadno poročamo našim delavcem iz Angleškega, saj tam so delavci najbolje organizirani in zato dosežejo tudi največ uspehov. Letos, kakor smo že pisali, je izvoljenih v angleško zbornico 28 delavskih poslancev in en delavec je postal minister. Pa ne mislite, da so ti delavci socialni de-mokratje, ki si . pri nas kar tako prilastu-jejo pravico, da so delavski zastopniki, ampak pravi delavski poslanci, ki so jih volili delavci različnih političnih prepričanj, med njimi tudi socialni deniokratje. Volili so jih d e 1 a v c i, zato so tudi delavski zastopniki ne pa strankarji. V angleškem parlamentu je sedaj zopet debata o strokovnih društvih, katerim pravijo na Angleškem Trades-Unions. Tri stvari so, za katere se prepirajo. Najprej se zahteva, da so strokovna društva javno priznana in se jim ne meri z drugačno mero kakor drugim. Dalje se zahteva, da je štrajku- jočim delavcem dovoljeno pregovarjati svoje tovariše, da začno tudi oni štrajkati. To se pri nas čudno sliši, a na Angleškem so si v teh točkah vsi poslanci edini. Tukaj se vidi, kak vpliv imajo že strokovna društva v javnosti. Delavski zastopniki pa tudi zahtevajo, naj je premoženje strokovnih društev nedotakljivo in ga država nikdar ne sme vzeti, četudi sc strokovno društvo pregreši karkoli hoče. Tega pa ostale stranke ne puste in pravijo, da je društveni odbor odgovoren za društvo in denar. Drugič še kaj o tem. Zanimivo predavanje. Znani profesor sociologije, Adolf Wagncr, je imel pred kratkim predavanje »o kartelih in njihovem vplivu na delavske razmere«. Zadnje čase, pravi, je v veliki industriji opaziti stremljenje, da se podjetniki združujejo po kartelih. To ima neko dobro stran, namreč, da se stan produkcije uredi in se saj nekoliko ovira, da ni vedno polno brezposelnih delavcev, ki nimajo dalj časa niti zaslužka in seveda tudi ne živeža. Toda ti karteli nikakor nimajo ravno tega namena, prvi namen jim je, povečati dobičke. Malo toda zelo malo tudi rastejo delavske plače in v nikakem razmerju z dobičkom, ki ga delajo fabrikantje in akcionarji. Kaj je temu vzrok ? Sedanja pogodba! Namesto sedanje pogodbe med posameznim delavcem in delodajalcem mora stopiti organi-zatorična! Seveda sedaj še ni vse delavstvo organizirano. Organizirana je le iz-obraženejša manjšina delavcev, ki ve, kaj 'dela in gleda v prihodnjost. Pomoč je odvisna od delavcev samih. n jt L > n s v >(0 o a ** n >o n E o □ Delavci, trgovci pozor! Slavnemu občinstvu uljudno priporočam svojo preurejeno krojaško delavnico v kateri izdelujem moške obleke, kakor tudi vsakovrstne uniforme, in vsa druga v to stroko spadajoča dela. Delavcem v oddaljenih krajih drage volje postrežem z vzorci. Sprejemam tudi že kupljeno blago v delo. Izdelujem vse po najnovejšem kroju točno in natančno po meri. Delo sprejemam v vsakem kroju in vsaki množini. Slav. konsumnim društvom in gospodom trgovcem priporočam posebni oddelek za izdelavo konfekcij, oblek za prodajo, od najpriprostejše do najfinejše izvršitve. Na zahtevo dam tem še bolj natančna pojasnila. Svoji k svojim ! Delavci, trgovci, podpirajte domačo tvrdko. Za obilna naročila uljudno prosi Matija Lazar krojaški mojster v Kropi. Cene brez konkurence! (D < o 0) £ L N 0) L & 0) Kdor hoče res postrežen biti z 8 52—12 dobrim, naravnim belim in črnim vinom, naj se izvoli obrniti na staro znano in odlikovano trgovino z vinom flnton Iuonou Pečenko v Goriei. Postrežba točna in poštena. Cene zmerne. m Izdajatelj in odgovorni urednik Mihael Moškerc. Tiska .Katoliška Tiskarna.'