Poštnina plačana v gotovini.	učna	su— ur
DEMOKRACIJA
Cena 80 — lir
Leto XI. - Štev. 19
Trst-Gorica, 10. maja 1957
Spediz. in abb. post. I. gr.
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1 - c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 25 — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200 — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000 — Poštni čekovni račun: Trst štev. 11-7223.
Izhaja vsak petek
Trst, zastarelo pristanišče
Pretekli torek je. začela v Trstu zasedati italijansko-avstrijska paritetna komisija za avstrijski promet preko Trsta. Zasedanje je izredno važno za obe sosednji drža/vi, za Trst pa naravnost življenjskega pomena. To je poudaril predsednik tržaške Trgovinske zbornice, dr. Luzzatto-Fegiz, ki je še dodal, da je sama narava, ne pa človek dodelila našemu mestu vlogo pljuč za široko srednjeevropsko področje.
Dejstvo pa je, da so ta pljuča v zadnjih desetletjih močno poapnela, zaostala za časom in tako postala nesposobna, da bi izpolnjevala svojo nalogo v zadovoljstvo zaledja, kateremu bi morala služiti. Naziranje, da bi Trst, v katerem noče nihče postavljati industrijskih podjetij, moral iskati rešitev svojega gospodarstva v industrializaciji, ne pa v trgovini in morski plovbi, je imela za posledico vsestransko zanemarjanje ali vsaj zapostavljanje teh dveh panog gospodarske dejavnosti.
In posledice? V industrijskem pristanišču propada eno industrijsko podjetje za drugim, pri čemer gredo v izgubo precejšnji javni krediti, ki so bili dani za njihovo ustanovitev in ureditev, zaledne države, ki jih še vedno zanima tranzit čez tržaško pristanišče, se pa pritožujejo na njegove pomanjkljive železniške in pomorske zveze, na slabo ureditev pristaniških prekladalnih in skladiščnih priprav, na administrativni postopek, ki ni dovolj gibčen in v skladu z naglico, kakršno zahteva■ sodobni promet.
Tako se je zgodilo, da odpoveduje industrija, za katero naše mesto nima naravnih pogojev, za trgovino in tranzit, za katera ima naravne pogoje, pa postaja zaradi neprimernosti svoje tehnične in predmetne upravne službe vedno manj zanimiv. Trst, nekoč mo najmodernejših ev-ropskih pristanišč, postaja zastarel, zaostaja za časom, namesto da bi prednjačil, tako kot bi moralo prednjačiti pristanišče, katerega obstoj in življenje sta, odvisna predvsem od tujega prometa.
Takšen dajem vsaj dobimo iz obširnega in temeljito pripravljenega materiala, s katerim je prišla na sedanjo konferenco avstrijska delegacija. Naštejmo samo nekatere podrobnosti:
Avstrijci se pritožujejo nad počasnostjo tržaških železniških zvez 'Z zaledjem. Medtem ko prevozijo vagoni 844 km dolgo progo od avstrijsko- nems k e meje do Hamburga, ki je glavni tekmec Trsta, v 38. urah, torej s povprečno brzino 22 km na uiro, traja prevoz od Trbiža do Trsta po 168 km dolgi progi 11 ur s povprečno brzino 17 km na uro.
Tranzitno blago Avstrija - prekomorske dežele rabi za. pot od Dunaja do Trsta čez Trbiž 35 ur, čez Jugoslavijo (po Južni železnici) celo 49 ur, z Dunaja v Hamburg, pa samo 46 ur.
V splošnem imajo žerjavi, s katervrrii prekladajo v našem pristanišču blago z ladij na kopno in narobe, premajhno no* silnost. Posebno velja to za. žerjave v Starem pristamišču (Porto Vecchio).
Samo žerjavi na tako imenovanem V. pomolu so opremljeni " napravami za i-stočasnti tehta/nje tovora, katerega prenašajo. Zairadi tega se samo na tem pomolu lahko naloži železniške vagone do polne dopustne obremenitve. Povsod drugje je. treba ocenjevati tovor na oko, kajti šele ko je vagon poln, se ga lahko prestavi na mostovno tehtnico, pri čemer se lahko u-gotovi, da se je naložilo preveč ali premalo.
Avstrijci se nadalje pritožujejo, da v Trstu ni primernih naiprav — rezervoarjev — za vskladiščenje olj in maščob, ki jih ladje pripeljejo in rinfusa, železnica pa pa. v vagonih-cistemah.
V našem pristanišču nadalje ni primernih tekočih trakov za nakladanje ma-gnezita (rude, ki jo Avstrija izvaža v velikih količinah) in velikih zvitkov časopisnega papirja.
Prav taiko v našem pristanišču ni zbirnega skladiščnega prostora, od koder tri se blago nato razdeljevalo na posamezna mesta, kjer pristajajo odgovarjajoče ladje. V Hamburgu so to ie davno uredili.
Prav tako nas močno prizadene in škodi ugledu našega pristanišča, ko beremo, da tuji klienti niso zadovoljni z delom naših pristaniških uslužbencev. Taiko jim očitajo nemarnost pri prekladanju, zavlačevanje in kompliciranje carinskih postopkov.
Nejasne tarife za pristemiške usluge so s svojimi posebnimi dodatki za nadurno, nočno in podobno delo pravi vir neprijetnih presenečenj. Pristaniški stroški, ki bremenijo blagovni tranzit, so danes v Trstu višji kot v jugoslovanskih, nemških in holandskih pristaniščih, tbrej v pristaniščih vseh držav, s katerimi moramo tekmovati v borbi za pritegnitev avstrijskega prekomorskega izvoza.
Na posebne težarfs naleti avstrijski avtomobilski tovorni promet proti in iz našega pristanišča, Italijanske carinarnice namreč izven uradnih ur v cestnem pro-. metu ne opravijo nobenega carinskega postopka, tako je blok pri Fernetičih po 17. uri na italijanski strani že zaprt za. blagomi promet, medtem ko je na jugoslovanski strani odprt dan in noč.
Za tranzit blaga od meje do tržaikega prostega pristanišča zahtevajo italijanski
predpisi položitev določene kavcije in carinsko spremstvo, medtem ko je jasno, da, bi moralo zadostovati eno, ker je oboje skupaj predrago in prezamudno.
Podrobnosti, ki smo jih navedli, so dovolj zgovorne, čeprav nismo omenili še važnejših, vendar bolj znanih stvari kot so nezadovoljive železniške tarife, pomanjkanje rednih pomorskih prog v razne dele sveta, neprimerna porazdelitev pomorskih zvez med Trstom in Genovo, s favoriziranjem slednje. Avstrijce nadalje moti večno spreminjanje datumov rednih pomorskih zvez, razlike, ki nastajajo iz meseca v mesec, tako da je vsako programiranje prevozov na daljši rek nemogoče.
Če nekdo, ki mu je usoda Trsta pri srcu, vse to ve in prišteje k temu še vse druge pomanjkljivosti, ki jih zaradi pomanjkanja prostora na tem mestu nismo mogli iznesti, potem se upravičeno zaskrbljen vpraša: ali hoče ta Trst splolj. še ostati veliko pristanišče?
Dosti je bilo v teh letih zamujenega, dosti je bilo zgrešenega. Čas bi bil, da se hitreje in z večjo prilagodljivostjo skuša odpraviti pomanjkljivosti, ki onemogočajo našemu mestu, da bi zares zadihalo tako, kot to -zahteva njegova vloga »pljuč širokega srednjeevropskega področja«. U-pajmo, da bo morda prav sedanje zasedanje avstrijsko-italijanske paritetne komisije za avstrijski promet preko Trsta prineslo v ta razvoj tako zaželeni in potreb-rti preobrat.	*	*	*
Italijanska vlada v krizi
Kakšna bo nova vlada: sredinska rešitev ali odprtje na levo?
Nesoglasja v Segnijevi vladi demokratične sredine, katera so že nekajkrat premostili z zasilnimi kompromisi, so končno dovedla do prave vladne krize. Ministrski predsednik Segni- je pretekli pone-d''’ek sporočil republiškemu predsedniku Gronchiju, da je vlada sklenila, da odstopi. Sklep so sprejeli, ker so se štirje socialdemokratski ministri s Saragatom na če,lu umaknili iz ministrskega sveta. Tako je Italija od preteklega ponedeljka brez prave vlade, senat i;n poslanska zbornica pa ati, prekinila delo dokler ne bo potrjena nova vlada. Segnijev kabinet, ki je v ostavki, opravlja dotlej samo tekoče posle.
2e naslednje jutro po otvoritvi vladne krize, v torek, je republiški predsednik Gronchi začel posvetj» iza sestavo nove vlade. Najprej je spiejel predsednika se-■r.ata Merzagoro in predsednika poslanske zbornice Leoneja. Nato sta prišla na vrsto bivša predsednika ustavodajne zbornice, Sairaigat in Terracini. Popoldne' je sledil sprejem treh bivših ministrskih predsednikov, Pelle, Fanfanija in ‘Scelbe. V sredo so se vrstili razgovori s predstavniki posameznih parlamentarnih skupin. Prvi je bil sprejet tajnik KPI Togliatti, zadnji pa predstavnik MSI. Od četrtka do ponedeljka ni drugih posvetov, kajti republiški predsednik ie zaposlen z obiskom
predsednika francoske republike Reneja >Cotyja, ki je včeraj prišel v Italijo na državniški obisk, s katerim vrača lanski Gronchi.jev poset Parizu. Posveti se bodo nadaljevali šele prihodnji ponedeljek, ko bo Gronchi najprej sprejel bivša republiška predsednika De Nicolo in Einaudija.
Do rešitve vladne krize torej ne bo prišlo pred prihodnjim tednom. Tudi ni pričakovati, da bi republiški predsednik lahko poveril mandat za sestavo nove viar de pred prihodnjim četrtkom, ker bodo posveti predvidoma trajali vse do srede.
In kakšna naj bi bila nova vlada?
V rimskih političnih krogih sedijo, da bo verjetno prišlo do novega poskusa, dosedanjega ministrskega predsednika ‘Se-gnija, ki naj bi s kakim izboljšanjem obnovil dosedanjo sredinsko formulo. Videti je, da so tudi liberalci in večina socialnih demokratov naklonjeni, takšni rešitvi,
-Komunisti in Nennijevi socialisti seveda nasprotujejo sredinski rešitvi in pravijo, da ie prišel, čas za odprtje na levo. Iz popolnoma nasprotnih .razlogov so proti sredinski vladi tudi desni skrajneži, monarhisti in misini. Ti bi seveda radi i-meli svoje »odprtje ra desno«. Misini so poleg tega tudi povedali, da. si želijo vlado, ki bi se izrekla, prati ustanavljanju avtonomnih dežel in proti postopni socializaciji življenja, v državi.
SKLEPI	ZASEDANJA ATLANTSKEGA SVETA			■■■"/- 1 ■■ V BONNU
DANAŠNJE SL( ni mogoče uspavati		IŽIM ■ ■ ■ i niti	E EVROPE ustrahovati	
iPred tednom dni so v Bonnu zaključili zasedanje Atlantskega sveta. Sprejeti sklepi so v glavnem takšni, kakor jih je bilo pričakovati. Atlantska skupnost in še posebno izpostavljena Evropa se od Sovjetske zveze ne dasta uspavati in ne pustita ustrahovati.
Vkljub grožnjam in svarilom, ki so prav zadnje tedne, naravnost deževala iz Moskve, tako proti oboroževanju armad srednjih in manjših zahodnoevropskih držav z atomskim orožjem, kakor tudi proti vzpostavljanju oporišč za izstreljevanje vodenih izstrelkov, so članice Atlantske skupnosti sklenile, da ne bodo zanemaril« modernizacije svojih armad. V trenutku, ko je znano, da gradi Sovjetska zveza oporišč® za svoje oddelke radijsko vodenih izstrelkov na Madžarskem in jih verjetno ima tudi v kakšni drugi satelitski državi, bi nepripravljenost svobodne Evrope bila vendar enakovredna samomoru- ali, v najboljšem primeru odkriti predaji. •
Zato ugotavlja .zaključno poročilo bonnskega sestanka Atlantskega sveta popolnoma pravilno, da bo atlantsko zavez-
ništvo lahko odvzelo pogum morebitnemu napadalc.u, samo če bo razpolagalo z najsodobnejšimi vojaškimi sredstvi. Zato bodo članice za zavrnitev morebitnega 'napada uporabile tudi jedrna orožja. Svoje oborožene sile bodo s temi orožji opremile in jih izvežfcale .za njihovo uporabo. Nerazumsko bi bilo, ko či v pričakovanju sprejemljivega sporazuma o svetovni razorožitvi zanemarile: to svojo dolžnost ter dopustle, da imajo sovjetske čete monopol nad jedrno oborožitvijo na evropski celini.
Glede nemškega zedinjenja se je 15 članic atlantskega zavezništva, obvezalo, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da pride z miroljubnimi sredstvi do ponovne združitve Nemčije v eno državo, To naj bi se izgodilo v okviru varnostnega ustroja, ki naj jamči mir. v Evropi. A-tlantski ministri pozivajo Sovjetsko zvezo, naj dovoli vzhodnim Nemcem, da se združijo s svojimi rojaki pod eno vlado. Istočasno pa opozarjajo prebivalstvo Vzh.. Nemčije, naj ne po d v zema -neprevidnih nastopov, ki bi lahko samo povečali njihovo trpljenje in morda celo sprožili no—
Revolucija u sovjetskem gospodarstvu
Popolna preobrazba gosp. ustroja - Borba na življenje in smrt
V torek, dne 7. maja je pričel zasedati v Moskvi Vrhovpi sovjet, da podeli svoj blagoslov Hnuščevim »tezam o nadaljnjem izpopolnjevanju organizacije vodstva v industriji in stavbarstvu«. Ta ria prvi pogled hudo vsakdanji Hruščev načrt pa pomeni v dosedanji strukturi sovjetskega gospodarstva pravo revolucijo. Ta revolucija je tesno povezana z Bul-ganinovimi grožnjami posameznim zahodnoevropskim državam od Skandinavije pa do Iberijskega polotoka. Sovjeti so prvi svetovni mojstri v prikrivanju svojih dejanskih načrtov, pri zavajanju v zmoto svojih lastnih minožic in ostalega svetovnega javnega, mnenja.
Vsa današnja- sovjetska propaganda groženj na eni strani in prepoved nadaljnjih atomskih poizkusov s p :ačano mirovno ofenzivo na drugi strani ni nič drugega kot orjaško zasnovan odvračil! ni manever. Sorvjetija. je v popolnem preobra-ževanju, in posledic te metamorfoze ni mogoče še oceniti.
2e nekaj časa sem se pase ne samo po satelitskih državah, pač pa tudi v sami Rusiji naraščajoča nezadovoljnost nad popolno otopelostjo sovjetskega gospodarstva.
Prvi partijski tajnik, Nifcitai Hruščev, ki s komolci in trebuhom rine čedalje .bolj v ospredje, je oznanil nov načrt, ki naj dosedanji gospodarski in upravni iu-stroj popolnoma preobrazi. Ta načrt naj bi razrahljal do sedaj na moskovske verige prikovano gospodarstvo, da bi se na ta način Sovjetija. rešila .gospodarskega poloma, birokratizacije in planskih zmed.
Seveda: je potrebno prikrivanje, zato . tudi pravi Hruščev v uvodu svoje »teze«, da načelna preobrazba vodstva industrije in stavbarstva ni morda potrebna zaradi kakih zastojev proizvodnji, pač pa,
da je Sovjetija dosegla sedaj, tisto razvojno stopnjo, ki proži proizvajalnim silam še večji polet. Zato pa da je potrebna sprostitev ustvarjalnega dela delovnih množic.
'Poleg tega —priznava Hruščev v isti sapi — pa obstojajo »zelo težke pogreške«, ki jih ie potrebno nujno odpraviti. Tako predvsem »uradne zapreke«, ki hromijo 200.000 industrijskih podjetij im 100.000 gradbišč. »Sedaj je potrebno tržišča operativnega vodstva v industriji im stavbarstvu premakniti bliže obratovališčem.«. Zato tu obratoval išča ne bodo več vodila ministrstva in glavni uradi pač pe jih bodo nadomestile popolnoma nove oblike vodstva; ustanove na osnovi »teritorialnih načel« bodo vodili »■ljudski gospodarski sveti« s uradno okrajšavo komunističnega besedoslovja »sovnarhozi«. Ti sov-narhozi (bodo poslovali po .različnih deželah in bodo razpolagali s posebnimi pravicami in pooblastili V bistvu so to nova težišča gospodarskega ‘ustroja z obširnimi odločilnimi pooblastili.
V nadaljnjih poglavjih Hruščevih tez je seveda izrecno poudarjeno, da bo nova oblika vodstvo podeljevala različnim partijskim, upravnim in sindikailnim organizacijam še več oblasti in odgovornosti.
Glede planiranja bodo sovnarhozi odvisni od zvezne vlade ift pristojne regionalne vlade. Končno pa postavlja novotarija tudi dejstvo, da bo možgansko središče novega ustroja »gosplan« - državna oblast za planiranje. Ta bo »korigirala« načrte sovnarhozov in izvršila »racionalno dislokacijo« obratov.
Na kratko. Centralistični »gosplan« bo postavljen za zakonodajno oblast celotnega sovjetskega gospodarstva, sovnarhozi pe bodo njegovi izvršni organi. Ti (Nadaljevanje na 2. strani)
vo svetovno vojno, če bi zavzeli enak obseg, k-ot ga je zavzela madžarska vstaja.
Glede Bližnjega vzhoda, pravi poročilo o zasedanju Atlantskega sveta, se na osnovi nedavnih dogodkov lahko domneva, da se je možnost za širjenje komunističnega vpliva na tamkajšnjem področju zmanjšala.
Glavni tajnik Atlantske zveze, lord Ismay, kateremu je zdaj potekla poslovna doba, je v svojem poročilu izjavil, da. se je vojaška sila, s katero razpolagajo države atlantskega zavezništva, v primerjavi z letom 1952 povečala za petkrat. V ■zadnjih letih so vsa prizadevanja že šla za tem, dai se običajno, staro oborožitev spremeni v atomsko. Lord Ismay je tudi izjavil, da je načrt za civilno obramb*) dos.ege.1 zadovoljiv napredek, ki ga pred petimi leti niso pričakovali.
Novi tajnik Atlantske ziveze, belgijski .minister Spaak. je v govoru, ki ga je_ i-mel preteklo soboto v Bonnu, v 'Združenju za tuji tisk, podprl upravičenost in pravilnost najnovejših sklepov Atlantskega sveta. Tudi po njegovem mora Evropa poskrbeti za svojo obrambo s tem, da o-premi svoje oborožene, sile z atomskim orožjem, ki predstavlja zdaj edino jamstvo za mir. Izrekel je upanje, da 'bodo Vojaški strokovnjaki do decembra že proučili vprašanje razmerja med običajnim in atomskim orožjem, s katerim bodo o-p remi jene vojske držav Atlantske zveze. Poudaril je nesmiselnost sovjetske zahteve, po 'kateri, naj bi se svobodni narodi odpovedali obrambi z najuspešnejšim o-rožjetn, s katerim razpolagajo. V odgovoru nekemu časnikarju, je dodal, da' bo rimska vlada ne bi prav nič prispevala k združitvi Nemčije, če bi se odpovedala jedrnemu orožju.
Po mnenju italijanskega zunanjega ■ministra Martina je posvetovanje Atlantskega sveta v Bonnu doseglo vse cilje, ‘ki si jih je zastavilo.
PoljsM primas kardinal Hyszpshl
v Rimu
■Znak novih razmer na Poljtskem, katerim se je znal poljski primas, kardinal W!yszynski modro prilagoditi, je sedanji kardinalov obisk v Rimu. Kakor bi se hotel še posebej duhovno pripraviti za to odgovorno pot, se je kardinal pretekli petek Udeležil romanja na najslovitejšo poljsko božjo pot v Gzenstochovi. V tamkajšnjem svetišču se je ob tej priliki zbralo okrog 40 tisoč vernikov iz vseh delov države.
V ponedeljek je kardinal nato zapustil Poljsko, od koder je v sredo prispel v Rim, kjer se te dni razgovarja z najvišjimi vatikanskimi dostojanstveniki.
Nedvomno je to izelo važen dogodek, ki bo morda imel velike posledice za1 bodoče1 zadržanje katoliške Cerkve v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kardinal Wyszynski ie prvi visoki cerkveni dostojanstvenik, ki je bil izpostavljen komunističnemu preganjanju, zaporu in internaciji ‘ter je zdaj prišel na poročanje v Vatikan, obogaten z dragocenimi izkušnjami, ki so mu omogočile, da je vkljub nadaljnjemu obtsoju komunistične oblasti v državi zopet pridobil sebi in cerkvi vplivno besedo.
Prezgodaj je, da bi že danes rekli, katera od teh kombinacij bo končno obveljala. Lahko se ugotovi samo, da so praktično izključene rešitve, kakršne si želijo skrajneži. Ce: že ne bi uspelo sestaviti novo štiristrankarsko vlado, potem bo najbrž sledil poskus za sestavo tristrankar-ske, nekoliko bolj levo usmerjene vlade. V njej. bi sodelovali predstavniki Krščanske demokracije:, republikancev in socialnih demokratov. Ce tudi to ne bi šlo, potem pa. ni drugega izhoda kot enostranr 'karska vlada Krščanske demokracije. To, bi pa ostale stranke sprejele najbrž sa-i mo pod pogojem, da ta vlada nima druge naloge, kot da rešuje tekoče posle in izpelje čimprejšnje predčasne parlamentarne volitve.
Skupno tržišče in Esratom
•Po hudi kritiki in napadih, s katerimi so se italijanske skrajno levičarske stran-, ke spravile ob priliki njune ustanovitve na Evratom in Skupno tržišče, je pretekli teden izzvala precejšnje zanimanje vest, po kateri naj bi se: Italijanska socialistična stranka izrekla za ti dve ustanovi. -
Vodstvo Italijanske socialistične stranke, ki je še vedno zaveznica komunistov, je namreč preteklo soboto pretresalo zadevno poročilo, ki ga je pripravil in podal poslanec Lombardi. V poročilu je bilo rečeno, da so tudi socialisti za razširitev področja proste trgovine. Vendar mislijo, da pristopa Italije k temu načrtu v neugodnih okoliščinah, ko sama še ni pripravljena. Zato predlagajo, naj bi sprejeli poseben štiriletni gospodarski načrt, ki naj bi italijanskemu gospodarstvu o-■mogočil, da bi po poteku prvega razdobja izvajanja pogodbe lahko brez pretreslja-jev in škode sprejemalo posledice, ki bodo izhajale iz naslednjih faz. Zdaj bodo Lombardijevo poročilo še predelali, nakar ga bo odobrilo vodstvo stranke in njen osrednji odbor.
Tudi nekateri Angleži
Videti je, da so tudi nekateri angleški ■industrijci za to, da se Velika Britanija pridruži šestim državam, ki so ustanovile Skupno tržišče. To je izjavil v Rimu ravnatelj največjega britanskega kemičnega koncerna, Mr. Steel, ki je vodil angleško odposlanstvo na kongresu Zbornice za mednarodno trgovino.
Angleški industrialci sodijo, da so odnašaj i med Veliko Britanijo in Coonmon-vvealthom združljivi s tesnejšimi zvezami, ki bi jih Velika Britanija sklenila s članicami Skupnega tržišča in z 'drugimi državami, ki bi še pristopile k tej: skupnosti. Po mnenju angleškega industrialca bi področje proste trgovinske izmenjave povečalo trgovski promet med vsemi deželami sveta in bi zato bilo vir novih korist L
Japonci ne grada nn lim
S svojo lego v Tihem oceanu je Japon- ' ska glede posledic poskusnih atomskih eksplozij v zelo neugodnem položaju. Naij delajo poizkuse Sovjeti, Američani ali Britanci, Japonci vedno zabeležijo povečanje radioaktivnosti. Enkrat pade radioaktiven dež, drugič utrpijo poškodbe njihovi ri/biči, tretjič se bojijo, da bi prišle na trg radioaktivne >ribe itd. So pač v STe-di, približno enako oddaljeni od glavnih poskusnih središč treh velesil, ki. razpolagajo z atomskim orožjem in ga izpopolnjujejo. Zato je raizumljivo, da se Japonci živo zavzemajo, da bi ti poskusi prenehali. Pri tem pa postajajo, hoteli ali ne, privlačni za sovjetsko mednarodno propar gando.
Enkrat so se že. opekli. Bilo je, ko :s<^ sklenili, da bodo z demonstrativnim nastopom pred ameriškim in britanskim veleposlaništvom zahtevali, naj ti dve državi odpovesta že najavljene nove poskuse. Iz Sovjetske zveze so takoj prejeli vzpodbudne brzojavke in pozive. Toda 3cq so odgovorili, da velja njihov protest to-di Sovjetski zvezi, ki naj pokaže ddbro voljo s tern, da tudi sama neha s takimi poskusi, je sledil mrzel oblivek. Sovjetska zveza in njen tisk sta glasno protestirale proti temu vmešavanju v sovjetske zadeve in izenačevanju sovjetskih »miroljubnih« atomskih eksplozij, ki so se vrstile prav tiste dni, z uvojnohujskaškirrii* atomskimi eksplozijami »kapitalističnih militaristov«.
'Poučeni po tem primeru in s to izkušnjo za seboj so Japonci pretekli tedemi lahko takoj pravilno ocenili nov predlog Hruščeva, po katerem naj bi Sovjetska zveza in Japonska skupno pozvali Veliko Britanijo in Združene države, naj prenehata z atomskimi poizkusi. Japonski ministrski predsednik Kishi je zelo vljudno, a nedvoumno odgovoril, da ibo »Japonska upoštevala ta predlog, ko ‘bo tudi Sovjetska zveza 'Ustavila* svoje atomske poizkuse«. Poudaril je, da »Japonska zahteva odpravo atomskih razstrelitev iz človečanskih razlogov ter noče zaiti v sovjetske politične spletke.«
I VES T I z GORIŠKEGA
Razprave o deželni avtonomiji
zaključene v provincialnem in obč. svetu
GOSPODARSTVO
nizkih to osojnih vlažnih legali škropili večkrat kakor pa v ostalih legah. V času,
V soboto 4. maja je zaključil svoje razprave za deželno avtonomijo goriški provincialni svet in se izrekel za njeno takojšnjo izvedbo. Proti avtonomiji je bil samo en glas, oni od misinovca. dr. Del-pina.
V ponedeljek <>. maja je- zadevne razprave o deželni avtonomiji zaključil tudi goriški občinski .svet, ki jo je tudi odobril.
Razprave v omenjenih dveh svetih so bile načelnega značaja in so pokazale panoramo mišljenja .raznih političnih šil ina. Goriškem v pogledu deželne avtonomije, s katero je povezana upravna' in .gospodarska -bodočnost naše dežele.
•Slišali smo jasen, odločen in pravna utemeljen nastop naših zastopnikov, ki so, zahtevo po zaščiti Slovencev v Italiji podprli z določili ustave in številnimi izjavami - dtoljubami italijanskih politikov in vladnih predstavnikov.
Slišali smo Slovencem nasprotne gla-i sove italijanskih desničarskih zastopnikov in glasove komunistov to Nennijevih socialistov za zaščito Slovencev v Italiji.
Slišali pa smo tudi glasove krščanskih demokratov v našem oziru, in sicer, da smo Slovenci v Italiji že zaščiteni po 6. členu ustave.
Ze od nekdaj pa se italijanski šovinisti vseh vrst, So gre za našo zaščito, neresnično izgovarjajo, da se nam godi dobro in da smo že zaščiteni.
•Nismo slišali nobenega glasu niti za našo stvar niti proti njej od strani zastop-| mika liberalcev in od strani Saragatovih socialistov.
Dnevni red, ki ga je predložil provincialni svet, je bistven, ker zahteva izvedbo deželne avtonomije in prepušča raznim zastopnikom provincialnega sveta pravico, da predložijo parlamentarcem svoje posebne želje glede vsebine deželnega statuta.
Dnevni red, ki ga je predložil občinski odbor, pa je bistveno izven argumenta, ki pravi:	»...ne da bi kogarkoli tlačila,
naj deželna avtonomija nikoli ne popusti, ko gre za moralne< in materialne koristi domovine.«
V tem stavku vidimo Slovenci isto staro geslo vseh italijanskih krogov, ki nam v nejasnih besedah v imenu »moralnih in materialnih koristi domovine« vedno o-sporova,;o uživanje naših naravnih in torej od Boga. danih pravic, ki so tudi tiste- • pravice človeka, o katerih govorijo razni členi italijanske ustave, kot na primer drugi, tretji1, peti, šesti in tako dalje!
Slovenski svetovalci so predložili, kot znano in že objavljeno, svoj zadevni dnevni red ter so na njem vztrajali, kar mora seveda storiti vsak pošten in zave-) den Slovenec, da so s tem poudarili svojo zahtevo, da se izvede deielna avtonomija in da se v njenim posebnim statu-j tom zaščitijo tudi vse pravice -Slovencev v Italiji. Nič za to, če je resolucija slovenskih zastopnikov odnesla samo njiho-, ve glasove, saj bodo prav ti- jasni in odločni glasovi imeli svdj pomen ne le v bližnji bodočnosti, ampak tudi v zgodovini.
Zadnjič smo poročali o notranjih lahkoatletskih tekmah Športnega odseka slovenskih srednjih šol v Gorici. Preteklo eoboto pa. so se izvršile finalne tekme provincialnega srednješolske,ga lahkoatletskega prvenstva. Tekmovanje je organiziral Provediitorat in je tekmovalo vseh dese* SO; .za- vseh odsek pa so tekmovali le tisti dijaki, ki niso bili izločeni na- predhodnih izločilnih tekmah. 'Naš SO je imel samb 2 tekmovalca in štafeto (od 12 možnih), vsi drugi so biti le prej izločeni oziroma so manjkali, ker so bili na šolskem izletu v Rimu. Vendar sta se preosta.a dva tekmovalca zelo dobro postavila: v tpku na 80 m je Anselmi bil prvi s časom 9 sek. in je postavil tudi nov proviriclal-j ni srednješolski ire-kord; v skoku v daljavo je bil Di Baltista četrti z rezultatom 5,91 m (v dveh skokih s prestopom — neveljavno — je skočil preko 6 m); v štafeti 4 x 100 m je bil naš SO šesti s časom 48,5 sek. V skupni oceni je naš SO nabral 27 točk in zasedel 10. mesto.
Rezultati so bili na splošno dobri in so bili postavljeni kar 4 novi rekordi: poleg že omenjenega še v skoku v daljavo, v metu krogle in v štafeti. Tehničn-q najboljši rezultat je Amsedmijev, zelo dober rezultat je oni v metu krogle.
Rezultati: Tek 80 m: 1) Anselmi 9 sek.; tek zapreke 80 m: 1) Parenza 11 sek,; met krogle: 1) Mia o 15,41 m; met diska.; 1) Ponton 36,37 m; skok v daljavo:	1)
Trebian 6,26 m; skok v višino: 1) Orzan 1.75 m; tek 1000 m: 1) Pizzi 2’46,4 sek; Štafeta 4x100 m: 1) Istituto tecnico iz Gorice 45,3 sefe. V skupni oceni je prvo mesto dosegel Liceo classico Iz Gorice s 101 točko.
Anselmi bo, skupaj z ostalimi prvopla-šlramimi zastopal borce goriške prov iin.ee, na tako imen. Criterium studentesco no-izionale, in sicer se bo pomeril .z ostalimi najboljšimi iz severne Italije v teku na
SaragaCovi socialisti so se pri glasovanju naše resolucije vzdržali.
■ fNa naših izvoljenih zastopnikih je zdaj, da pridno in složno pohitijo z delom in pripravijo vse gradivo, ki jim bo služilo, da ga predložijo parlamentarnim komisijam ta samim poslancem in senatorjem za našo zaščito, za spoštovanje naših pravic.
Uodovod v Doberdobu bodo obnovili
Te dni si je ogledal doberdobski vodovod neki višji funkcionar pristojnega ministrstva, ki so ga spremljali zastopniki vodovodnega konzorcija vzhodne Furlanije iz Gradišča.
Ugotovili so, da so vodovodne cevi in sploh vsa napeljava preveč zastarele; in da jih je nujno obnoviti.
Rimski funkcionar je pohvalil občinsko upravo, ker je skozi več let vzdrževala vodovod v obratovanju, čeravno ob zelo slabih pogojih -napeljave. Zagotovi) je vladno pomoč v znesku 18 milijonov lir, ki bodo nakazani v najkrajšem času.
Obstoja tore.-j upanje, da pride ta pomoč v doglednem času in da bodo še letos
Boj, ki :ga »Demokracija« vodi že polnih deset let, je ob tem jubileju' našega lista prejel lepo priznanje prav od strani jugoslovanskega komunističnega režimskega vodstva, proti naukom in metodam katerega se z vso vnemo vrši. -Prišla je namreč vest, da so tamkajšnje režimske oblasti ugotovile polom svoje politike, kar zadeva kolektivizacijo zemlje in poljedelstva sploh. Po desetih letih samih neuspehov in milijard izgube, to je brezplodnega trošenja ljudskega denarja za prisilno ustvarjanje kolektivnih zadrug, so kon munistični mogotci ugotovili svojo zmoto in jo obsodili s tem, da .so kolektivizacijo odpravili.
Kako ne, saj so kljub najrodovitnejši in najplodovitnejši zemlji, kot jo ima prav Jugoslavija, morali vsako leto, z izgovorom »suše«, uvažati dobršni del pšenice in zanjo moledovati pri Amerikan-cih. Tista ■ »suša« pa ni bila neprijetna in škodljiva vremenska nezgoda, pač pa. ji je bilo ime kolektivizacija, preobilno obdavčenje kmetov, državna kontrola nad proizvodnjo kmetijskih pridelkov, odprava notranjega trga in drugo.
Vsi, -ki smo že deset let v‘ boju s komu-., mističnimi gospodarskimi metodami in cilji, kar zgovorno pričajo maši članki v »Demokraciji« in sploh vsi naši nastopi, se -čutimo -ponosne in počaščene danes, ko
100 m in sodeloval bo v štafeti 4 x 100 m. Ce bo tako hiter, kot je bil preteklo soboto, bo verjetno tekel celo pod 11 sekund na. 100 m.
Prihodnjo soboto se bo vršilo v Gorici lahkoatletsko tekmovanje vseh .nižjih srednjih šol goriške province: nastopili bosta tudi, slov. Nižja gimnazija in slov. Strokovna šola.
Ali bo prišlo do zaželenega srečanja v lahki atletiki (in morda, tudi v odbojki in košarki) med goriškimi in tržaškimi ‘slov. srednjimi šolami? Tu v Gorici vlada med dijaki veliko zanimanje in bi se zelo radi pomerili s svojimi »sotrpini« iz Trsta.. Ali so telovadni profesorji že kaj pomislili na morebitno uresničitev?	Dr. Kr.
NOVICE IZ SLOVENIJE
JUGOSLAVIJA NA MILANSKEM VELESEJMU
Na milanskem velesejmu, ki se je zaključil pred kratkim, je, kot je že znano, sodelovala tudi Jugoslavija. Zanimanje za proizvode jugoslovanske industrije in kmetijstva je bilo zelo veliko. Na jugoslovanski dam je obiskalo jugoslovanske, paviljone veliko število predstavnikov tujih podjetij.
Za proizvode lesne industrije so se zelo zanimali kupci iz Švice, ZDA, Grčije, Kenije -'n Italije. Zelo veliko zanimanje je bilo za čisti 'aluminij in za aluminijske proizvode.
PREDSTAVNIKI TURIZMA IZ ZAH. NEMČIJE V JUGOSLAyiJI
Konec aprila so prispeli na Bled predstavniki turizma iz Zahodne Nemčije, da bi si ogledali razna turistična središča Jugoslavije. Gostje .bodo obiskali razen Bleda tudi druge kraje v državi, kot Ljubljano in Opatijo.
pričeli z obnovitvenim delom.
Za vse to se je brigala in skrbela že prejšnja demokratična, občinska uprava, obnovitvena dela pa se bodo izvedla pod s-edanjo levičarsko občinsko upravo. Prvo zahvalo zasluži torej prejšnja demokratična uprava, ki je delala in skrbela ko so jo levičarski listi stalno krivično napadali, da se za nič ne briga.
V Sovodnjah pa, kjer je občinska uprava v rokah levičarjev, ni še nobenega u-panja za napeljavo vodovoda!
Pozdrav novega g. prefekta
Ob prevzemu svojih dolžnosti je 1. maja novi gorišiki prefekt g. Giacinto Nitri naslovil prisrčne pozdrave vsemu prebivalstvu goriške province, oblastem, provincialni upravi, občinskim upravam, javnim ustanovam zavodom, organizacijam in .tisku.
V svojem pozdravu je g. prefekt izrazil trdno voljo posvetiti vse svoje napore vprašanjam province v upanju, da mu bodo pri tem pomagili vsi, ki so za to poklicani, za dosego koristi vse province.
z zadovoljstvom ugotavljamo zmago na tem tako važnem gospodarskem področju.
Vsako prisilno delo je neplodno, nekoristno in tudi nečloveško! Delo mora biti svobodno ih prosto pridelke pa mora, svobodno in prosto uživati in prodajati samo tisti, katerega pridelki so. To pa na prostem trg-u ^ poštenem konkurenčnem boju ob zaščiti pridelovalca in potrošnika pred vsako vrsto sleparij in škodljivcev.
iZdaj bodo komunistični voditelji v Jugoslaviji poskušali z zadrugami, ki- ne bi smele biti .držav,'jl^, ampak svobodne in z državno podporo. '
•Na žalost pa demokratje predobro vemo, kaj pomeni beseda »svoboda« pri ‘komunistih. Ona pomeni, »voljo« komunistov samih in ne voljo kmetov. Zato ne ■moremo verjeti, da bodo te zadruge svobodne. iz tega' prvega dvoma izhaja še drugi; dvom v uspeh teh zadrug, kar zadeva izboljšanje pridelkov po količini in tudi po kakovosti v tisti meri, ki jo je prva, nekomunistična J.ugoslavja že po-
Da bodo kmetje-poljedelei imeli veselje do dela, morajo .biti popolnoma svobodni v svoji odločitvi za zesebno vod-, stvo in obdelovanje svoje kmetije ali pa za vstop v svobodno zadrugo.
Teh pogojev danes v Jugoslaviji ni in jih zlepa niti ne bo ker gledajo kmetje s preveč veliko nezaupljivostjo v režim, ki je nastopil proti njim z vso brutalnostjo to jih stalno .gleda po strani.
Prisilna kolektivizacija ali pa prisilna zadruga odnosno tudi že sama kontrola komunistov nad temi zadrugami je eno in isto, ker manjka tisto prosto odločanje kmetov v njih lastnih zadevah, ki je, dh obstoju že prostega vsaj notranjega tirga, prvi in poglavitni pogoj -za uspeh -to napredovanje v kmetijstvu. Ce tega ni, m če kmet ni gotov, da bo od svojega dela, in truda nekaj imel, to je: da bo za svojo pridnost moralno in gmotno plačan, ne bo delal. On si ne bo prizadeval za skupni blagor, ker so ga razmere dobro poučile, da bi skupni 'blagor v obstoječih razmerah pomenil, le podpiranje enostrankarskega komunističnega režima, ki svor bode in prostosti ne priznava, ki ne priznava nobenega duševnega življenja in je diktatorski v vsakem oziru. •
Na drugi stram pa beležimo še drogo priznanje, ki nam je v ponos ta. zadoščenje: da se namreč jugoslovanski 'komunistični voditelji' izavedajo važnosti ta prvenstva kmetov in kmetijstva, potem ko. so vso svojo borbo in vso svojo gospo-, darsko bodočnost gradili samo na -zamisli industrializacije države. ’	’	.	■	.
IDanes priznavajo kmetu tisto važno in, prvenstveno vlogo, -ki jo mi nenehno prikazujemo, ker je kmet tisti., ki s trdimi žulji prideluje prvo in poglavitno hrano ljudstva, človeštva: kruh!
Opozorilo * staršem
Sindikat slovenskih profesorjev in u-čiteljev v Gorici ima- namen- poleg drugega — pospeševati izobrazbo 'r.aše učeče se mladine in pripomoči po svojih močeh k napredovanju slovenskega -šolstva.
Zato se obrača na starše slovenskih Šoloobveznih otrok, učencev in dijakov s item-le opozorilom:
1.	Znano je, da se danes zahteva že za marsikateri poklic in obrt vsaj nižja srednješolska izobrazba. V .bodoče pa. bo, prav gotovo- potrebna vsaj tako imemova-na mala matura, po končani nižji srednji šoli,-za vsak poklic, 'tudi za tiste poklice.
PERONOSPORA ALI RJA NA TRTI — Pripraviti se moramo .za škropljenje itrt proti pero-nospori. Perono-spora je glivična bolezen, ki napada vse zelene- dele trte in jo lahko tudi popolnoma uniči, če bolezen ne preprečujemo pravočasno. Ko se na list'h trte po javijo tako imenovane oljnate p;.ge, je to .znak, da je per-onospo-ra že v razvoju. Moramo -tedaj nemudoma trte škropiti z en-im od- sredstev za ,u-ničenje te bolezni. Za uspešno in kolikor toliko ceneno .borbo za uničenje odnosno :za - preprečevanje peronospore je predpogoj, da vemo, kdaj se bolezen pojavlja in kako se razvija. iZa pojav in razvoj bolezni peronospore je potrebna vlaga in določena .toplota, to se pravi, da se bolezen pojavi, če je vreme vlažno- in najmanj 10 stopinj toplote tekom celega dneva. Ce imamo tekom dneva nad deset stopinj toplote in je vreme vlažno, a -tekom noči temperatura pade pod 10 stopinj, se bolezen ne bo razvila. Enako moramo vedeti tudi, da če imamo ponoči pri močni rosi nad deset stopinj toplote, a .tekom dneva -toplota: zraste nad 30 stopinj, bo ta toplota pero-nosporo tudi uničila. Iz tega. izhaja, da je -najnevarnejši ča-s za, pojav in razvoj peronospore med 10 in 30. junijem, ker v tem času nimamo še visoke vročine tekom dneva, a imamo rosne noči z nad deset stopinjami toplote. V tem -času moramo trte škropiti najmanj dvakrat.
Iz vsega tega izhaja tu-di, da moramo trte škropiti ne po določenem urniku, temveč po -dejanski potrebi, to je, ko se pojavijo zgoraj opisani toplotni, in mokrotni po.goji. Pri vsem tem pa torna v
kjer danes sploh ne zahtevajo šolskega spričevala. Zato opozarjamo starše, naj nikar ne pomišljajo in se obotavljajo pcf-. slati svoje otroke po dovršenem petem razredu osnovne šole v strokovno ali nižjo srednjo šolo, da se ne -bodo kasneje ke^ sali, ker so sinu ali hčeri zaprli pot do izobrazbe in do kruha!
To opozorilo velja še posebno za starše tistih otrok, ki. po dovršenem petem razredu osnovne šole še niso dosegli 14 let in so -torej še šoloobvezni.
2. Opozarjamo starše, naj poskrbijo, da- se njih otroci, 'ki so dokončali ljudsko šolo, pripravijo k sprejemnemu izpitu zq nižjo srednjo šolo. Ko položijo ta prvi državni izpit, imajo šele možnost vpisa ina razne vrste šol in nato za nadaljevanje -študijev -v višjih srednjih šolah vseh vrst.
3. Brž ko preberete to opozorilo, poskrbite, starši, da prijavite otroka k sprejemnemu izpitu na šoli v ulici Randaccio. •Rok poteče 15. maja. Ko bosta sin ali hči položila izpit, ki -je letos celo olajšan, .boste imeli vse poletne mesece čas premis-, Ijati, v katero šolo boste vpisali svojega otroka.
Zato bodi- vaša- skrb, dragi starši, da se sedaj zganete i.n prijavite otroka k izpitu, ki bo pričel 6. junija.
To opozorilo vam v skrbi za. našo mladino i.n za- našo šolo pošiljajo s prisrčnimi pozdravi
slovenski profesorji in učitelji.
Državljanstvo optantom
Po znani- razsodbi tržaškega sodišča, po 'katerem se optanti morajo smatrati kot italijanski državljani, dokler ne bo njihov položaj Y tem oziru dokončno -pozitivno ali negativno rešen, je ministrstvo ■ za. notranje zadeve ukazalo županom, inaj vsem takim optantom izdajo državljanski list, ki bo lahko veljal samo -začasno.
Priizadeiti naj pri pristojnem županstvu prosijo, da jim izda potrdilo o državljanstvu!.
V nedeljo IZ. maja tombola na Travfcihu
Tombola Zelenega križa, ki bi se bila morala vršiti na Travniku v Gorici preteklo nedeljo 5. t. m. ta ki se -zaradi slabega vremena ni vršila, se bo igrala v nedeljo 12. t. m. že ob 6. uri popoldne.
POROKB
Poročila sta se g. Stanko Prinčič, sin, industrialca g. Ivana iz Rrmina, in učiteljica gčna. Marija C-e-ščut i.z Gorice.
V Pevmi sta se poročila visokošolec in doberdobski podžupan g. Viktor Vižintin in gčna Lidija Boškin-, doma iz Pevme, ki poučuje v Doberdobu-.
V Dolu pa sta si obljubila večno zvestobo domačina g. Anton Berlot in gčna Ivana Peric.
V Jamljtth sta- -stopila pred oltar domačina g. Aldo Stanič, uradnik v Tržiču, in -učiteljica Marija Pahor.
Novim parom želimo srečne sončne dneve!
Sneg in mraz
V ponedeljek zjutraj smo- Goričani zagledali sneg vse okoli na. hribih, od Sabotina do Fajtivega hriba. Se popoldne istega dne je močno snežilo na- Čavnu. Ljudje so si zopet nadeli zimske suknje, saj je mraz precej močan, ponoči je termometer na ničli.
ki je za razvoj peronospore ibolj nevaren, si lahko pomagamo tudi z žveplanj-em a bakrenim žveplom ali z žveplom, ki mu dodamo do 20 in celo do 30 odstotkov prahu »Caftaro«. S tem .ravnanjem posebno uničujemo tako imenovano prikrito pero-nosporo, ki napada grozdne- peclje, skrite med, listi in ki j,ih škropljenje le -težko doseže.
Prvo škropljenje -trt bomo opravili, tudi, če še niso nastopili, -zgoraj opisani pogoji,, a so poganjki -dosegli, kakih 25-30 cm dolžine. Ce pustimo, da se trta močno razraste, ne- da -bi jo škropili, potem .bomo le težko dosegli s škropljenjem notranje dele poganjkov in bi zato nevarnost -za bolezen bila večja. Prvo in drugo škropljenje, ki ga opravljamo, ko so .poganjki še mladi in -z-aito nežni, in občutljivi, bomo v-ršili z zmesjo vode in prahu »Caffar o« v razmerju po 1 odst. a-li, še bolje, s prahom .»Aspor« v razmerj-u 200 gr na 100 1 vode.
-Obe ti sredstvi ne vsebujeta apna (in se razume ne smemo apna primešati!), -katero rado ožge -nežne liste. Nadaljnja škropljenja -bomo vršili -z brozgo .apna in modre galice stopljene v vodi, in sicer v; razmerj-u po 1 do 1 in pol odstotka, modre galice in prav toliko apna. Le v slučajih, ko peronospora močno nastopa, bomo tako količino povišali na 2 odstotka.
Ko pripravljamo brozgo modre galice in apna,, moramo zmes stalno mešati in preizkušati s papirjem na fenolftaleta. Ko ta papir postane svetlo -rdeč, je znak, da je apna dovolj; če bi dodajali- -še apna, bi taka brozga postala šibkejša in zato manj učinkovita.
Pri prvih treh škropljenjih -dodamo .brozgi tudi določeno količino škropilnega žvepla, da s tem uničimo tudi morebitni zarodek grozdne plesnobe.
O -škropilnem žveplu smo pisali že zadnjič enkrat. Za škropljenje samo moramo uporabljati dobre razpršilnika, -take, da, pri škropljenju povzročajo nekako meglo; tako uspešneje dosežemo vse zelene dele trte. Škropilnik moramo držati nekoliko' oddaljen od -t-rte, da bi s škropljenjem- Listov ne polivali.
GROZDNI MOLJ — To je -črviček, ki se .zimreži v zarojene grozde in ob cvetenju žre grozdno cvetje. 'Uničujemo ga enostavno s tem, da pri, drugem škropljenju dodamo brozgi, pripravljeni za škropljenje, še pol kg apnenega arzenala na 100 litrov brozge. Lahko rabimo tudi svinčeni arzenat, a ta, je precej dražji, učinek pa ima isti.
-Grozdni črviček ima dve generaciji; druga generacija se pojavlja sredi julija. Takrat -b-omo pisali o načinu uničevaiija te druge generacije.
BRESKVE — Sedaj- so ise breskvnii -sadeži že toliko odebelili, da jih lahko po potrebi razredčimo. Raizredčenje je potrebno, č-e hočemo pridelati lepe in debele sadeže. Razredčenje naj bo -bolj temeljito v spodnjih delih drevesa, ker -so tu sadeži bolj -šibki, medtem ko bomo nasprotno na zgerajšnjih vejah pustili .sadeže bolj' goste.
POVRTNINA — Od sedaj naprej že lahko presajamo kapus, vrz-ote to druge take rastline. Sadike ne smemo pOsajati preveč na gosto, ker bi se v -takem pri-j meru -le .težko razvijale ta bi dale majhne' glave. Primerna -razdalja Tastline od rastline je 50 cm. Sadimo v lehe, ki naj bodo 75 do 80 cm ena od druge.
V HLEVU — Marsikateri živinorejec se ni držal prepotrebnega pravila, da se mora prehod od suhega do zelenega, krmljenja- vršiti postopoma, če se hoče obvarovati živino kvarnih posledic, to je prevelikega ošiibljenja. Komur se je kaj takega pripetilo, mora sedaj ošibljeno živino krmiti, poleg drugega, š-e .s kakim močnim krmilom, kot n. pr. otrobi, zmleta koruza, orehove tropine (pa-netlo) ali kako drugo.
Hetolucija v sovjetskem gospodarstvu
(Nadaljevanje s 1. strani)
(zamotani in zmedeni Hruščevi načrti predstavljajo- prav tako zgolj prikrivanje. V bistvu pa je njihov cilj oslabitev le pre-mogočnih ta ■ preveč samostojnih upraviteljev podjetij, na drugi strani pa krepitev partijskega' vpliva v gospodarstvu. Pri tem Hroščev spretno pita množice, ki čedalje očitnejše hrepenijo po osebni svobodi, z gospodarskimi priznanji-, ki naj -bi na zunaj vzbujale vtis, da je Moskva razrahljala vajeti.
Kljub tem očitnim dokazom prikrivanja in zavajanja vsebuje ta preobrazba sovjetskega gospodarstva -znake praive revolucijo, Predvsem je to molčeče priz-na-rnje, da. Ve staltoovska centralistična gospodarska diktatura popolnoma odpovedala-. Celotni sovjetski gospodarski, ustroj sliči umetno v sretorti sfabriciran-emu izdelku. Veinda-r jev jasno, -da stoji v .gospodarstvu človek in Stojijo tudi razmere, ki so močnejše od vseh teorij in ideologij. Sovjeti preživljajo borto na- življenje in smrt. V oboroževanju morajo tekmovati z neprekcsljivo, do podrobnosti raciomi-rano ameriško (industrijo. Politično pa- postaja poloiaj nevaren, če naraSča- pomanjkanje zaradi pogreškov v gospodarskem življenju. Tako silijo večni gospodarski zakoni hladne dogmatike v Kremlju k u-krepom, ki so v diametralnem nasprotju z jijihovimi lastnimi nauki.
Prpvincifllne srednješolske tekme
Darujte za. stavkujoče in odslovljene delavce varilce in druge iz Tržiča in okolice! Darujte v denarju in živežu, ker to zahteva človečanska solidarnost z delavci-, ki so v nujni potrebi! Darujte takoj, brez odlašanja- in storili boste svojo socialno dolžnost!
OB DESETI OBLETNICI „ DEMOKRACIJE11
Odpraua kolekfioizaciie o Jugoslauiji
Kupčije s Himalajo
V himalajskem kraljestvu Nepal so si pred -kratkim izmislili novo sredstvo, -kako bi tujim hribolazcem pokvarili vese-Ije za stikanjem po himalajskih' vršacih. V -bodoče bodo morale vse odprave, ki b-i ‘hotele s cepini- prepraskati Himalajo, plačati posebno obrabnino, nekaj -tisoč rupij (rup.ja velja ca. 135 lir) v nepalsko državno blagaj.no. Na Himalaji seveda -ni gnec-e, in zato se državna blagajna z novim hribovskim davkom gotovo ne bo napolnila. Nova davščina- je zgolj sitnarjenje, ki izvira iz tradicionalne nenaklonjenosti Nepalcev proti .tujcem, s katero -se je ta težko dostopna dežela tisočletja prav tako .zapirala pred tujim svetom kot njena so-seda Tibeta ni j a.
Sele le.ta 1947 je Nepalsko kraljestvo razrahljalo svojo strogo zaporo proti zahodnim turistom in znanstvenim odpravam. Takoj za -tem so pričele prihajati v deželo -mednarodne hribolaške in znanstvene odprave, da bi se peš čimbolj približale nebesnemu svodu. Nepal gospodari namreč nad šestimi od štirinajstih gora naše zemlje, ki so nad 8000 metrov visoke. Poleg tega je iz Nepala- najlažji ■dostop na dva nadaljnja orjaka:	na
Mount Eve-rest, ki je s svojimi 8888 metri najvišja -gora -n.a svetu, in na Kanghen-co-ng.
‘Medtem so nepalske osemtisočaka-rje oble.zli angleški, novozelandski, 'avstrijski, francoski, švicarski in japonski gorniki in alpinisti drugih narodov, med -njir mi tudi Američani.
Dhaulagi-ri pa ie ostal nedotaknjen. Ng tej znameniti gori je ostal tudi slovenski .gornik' Tonček Pangerc. ‘Slika Pangerca s slovensko zastavico počivata .sedaj na nepal-skem csem-tisočakarj-u. »V .takih gorah je bilo dano našemu rojaku Dinku Bertonclju, ustanovnemu in rednemu članu .Slovenskega planinskega društva v Argentini, stopiti v navezo osvajalcev nepremagane. S tem se je Dinko vključil v razmeroma maloštevilno mednarodno gorniško elito vrhunskih plezalcev - bimalaji-stov.« Tako ie napisal v uvodu knjige »Dhaolagiri«, ki je -izšla leni v založbi •Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, predsednik Slovenskega planinskega društva v Argentini. Robert -Petrieek.
Naš rojak, gospod Dittko Bertoncelj., slavni slovenski planinec, pa je sedaj — morda edini Slovenec — na ozemlju- Južnega tečaja, kjer mrgoli raziskovalcev in znanstvenikov. Vrlemu, rojaku želimo čim več uspeha!
Ta gor-ska vnema številnih narodov je verjetno postala .nepalski vladi le preveč pestre-. Ob koncu leta 1955 je -odredila, da je treba vsaki -tuji odpravi- priključiti nepalskega -uradnika, »da odprava ne -bi vohunila«. Temu uradniku je -treba plačevati po 26.000 -lir -mesečno, -ga opremiti s popolno -hribovsko opremo in ga hraniti ves čas odpra-ve. Meseca septembra 1956 -pa je zapovedala, da mora vodstvo odpra-
Pomladno razpoloženje
Cez noč je oživel akacijev gaj: tu v petjp- sinica za svatbo se vatli, spet koš tam nazdravlja cvetoči pomladi — na vejici vsaki mladost in smehljaj.
Marjetice v travi se soncu smejo ko tisoč snežink na zeleni preprogi; otroci vsi vprek jih bero bosonogi, da cvetnih ogrlic iz njih naplete.
In kakor srebrnih kraguljčkov odmev se slavčeva pesem v to srečo utrne. Poslušam... Ah ne, saj se več ne povrne.. Le rahlo je v srcu spomin zaskelel...
LJUBKA jSORLI
ve predložiti nepalski vladi, -točen življenjepis slehernega člana odprave. 'P-rav tako pa mora vodstvo odprave .natančna poročati o izidu odprave. Pred objavo je -treba nepalski vladi predložiti vse fotografije. Poleg -tega se mora vsaka odprava -obvezati, da bo plačala odškodnino .za vsakega ponesrečenega nosača ali uradniku nepalske narodnosti. Za nosača je bil določen znesek 264.000 lir za uradnika pa 660.000 lir.
Na ta način so se odprave na Himalajo hudo skrčile, ker so- njihova, finančna sredstva načeloma le pičlo odme-rjena, -saj' izvirajo po navadi iz zasebnih pobud. V bodoče pa -bodo odprave morale plačevati še poseben gorski davek. Za. gore d-o 8000 metrov višine po 130.000 lir, za gore -nad 8000 metrov pa po 400.000 lir.
Prisrčna hvala!
Neprestano jemlje Marijan knjigo v. roke. Jelka mu jo je podarila za god. Marijan je ve-s srečen že zato, ker -je končn-cj prišel do knjige, ki si jo je tako goreče želel in -t.u-di zato, da. mu je prav Jelka i-zpclnila to željo.
IPa je po-zvonilo. Prispel je Pepi, njegov prijatelj in sosed. Marijanu je voščil za god in. mu- izročil zavitek, prevezan -s pozlačeno vrvico. Ko je Marijan oprezno, odvezal vrvico in odvil zavojni papir, mu je ostala- v rokah prav ista knjiga, ki je ležala na mizi.
»Ti vražja smola!« je vzkliknil Pepi in s pogledom preletel kupe go-dovnih dari.l po mizi in stolih-. »Kako mi je ža.l, da že. imaš to -knjigo.« — »Nič hudega, dragi Pepi,« je odvrnil Marijan, »ta knjiga je -tr-ko čudovita, da se je človek nikoli -ne nasiti. En izvod -bom postavil ne- knjižno polico, -drugega pa bom prebiral. Prav prisrčna ti hvala!«
Ne zaupaj suojim lastnim očem!
(Prvomajska zgodba za ljudi, ki iščejo resnico)
-Nekaj tednov za.tem, ko so Niki to Feo-dorcviča Kuznecova po -štirih -letih- vojaške službe v Avstriji, kasneje pa na Madžarskem demobilizirali i-n se je vrnil v svojo rodno vasi-co nekje med Kazanom in Samaro, so ,ga nekega večera- povabili v pisarno krajevnega sovjeta. Ko je presto,pil prag ize.jetne sobe, mu je srce za-tripalo vse tja gori do grla. V sobi so bili namreč vsi Štirje vaški mogočniki: partijski -tajnik, -tajnik Koms-c-m-ola, predsednik krajevnega sovjeta in ravnatelj bližnje tovarne, v kateri je bil Kuznecov zaposlen. Tudi častnik z zeleno čepi-co je bil prisoten.
»Tovariš Kuznecov,« je pričel partijski -taj-nik in m-u pokazal na stolico. »Tebe obdolžujejo, da- uganjaš pretirevolucio--narno propagando.« Kuznecov se je najprej močno prestrašil, nato pa 'se je -nekako spros-til i-n celo zas.mehlja.1. -Protirevolucionarne propagande -me obdolžujejo, je pomislil? To mora -biti pomota, nikoli v življenj-u ni kaj podobnega izustil. Mislil je seveda marsikaj, -celo... Misli pa tudi -ti-le oblastniki še ne Znajo brati.
»To bo pomota,« ie dejal, »nikoli nisem niti ene same besedice...« -Partijski tajnik je dvignil desnico. -»Ti si bil šofer pri sovjetski re-patria-cij-ski komisiji na. Dunaju, ka-jne?« Kuznecov je pokimal. »Ali ne spada, -to mesto med -tista ameriška imperialistična -področja, ki pripravljajo vojno proti naši sovjetski domovini?« je -dalje -spraševal partijski tajnik. Kuznecov je pritrdil. »In ti. tova-ri-š K-uznecov, -si spoznaval življenje v -tem -središču ameriškega imperializma?« Kuznecov je pokimal. »Tako!« je -dejal partijski taj-nik in resno požugal -s kazalcem. »Zakaj potemtakem razširjaš lažniva poročila?«
K-u-znerov je začudeno- pogledal okoli sebe. »Tega- nisem...« Partijski tajnik ga
-je takoj prekinil. »Ti si -trdil, da stanujejo vsi ljudje, tu-di delavci, v tem imperialističnem -mestu po zidanih b.iša-h in da so obuti v usnjate -čevlje.« Kuznecov j-: -spet pokimal. »Seveda sem to dejal. :sa,j -sem se o tem prepričal na lastne oči.« 'T-u se je vmešal tajnik Komsomola. »Mi vsi vemo, da ljudje v kapitalističnem svetu čedalje -bolj propadajo. To je v ostalem pisala tudi Pravda. Kcko naj -torej lj-udje še stanujejo po -zidanih -hišah i-n kako naj nosijo usnjate čevlje? Ali .si d-rzineš trditi, da glavno glasilo naše partije laže?«
Kuznecov si je položil desnico na srce. »Tega pa vendar ne, tovariš!« — »Ti torej priznavaš, da. sc te tvoje oči goljufale-?« je vprašal častnik z zeleno čepico. Kuznecov je molčal. »Priznaš?« je ponovil častnik vsiljivo. Kuznecov je pokimal.
■Sedaj je dvignil desnico ravnatelj. -»Ti si, tovariš K-uznecov, nadalje ,zatrjeval, da dela delavec v tem kapitalistično-im-perialističnem mestu -dve uri. da zasluži pol kilograma masla. To je najnesra-m-nejša laž! Ker mora pri nas delati delavec dva. do štiri dni, da si zasluži toliko denarja, da isi lahko kupi pol kilograma masla, bi to pomenilo, da je življenjska raven pri nas nižja kot tam, kje-r nesramno izkoriščajo delovnega človeka. Kaj -biti v resnici mogel kaj -takega zatrjevati?« Kuznecov je :z v-so silo spravil iz -ssbe komaj slišni »,ne«.
»Ti pa si razširjal -tudi še dr-uge laži,« je -dejal predsednik krajevnega, sovjeta, »na primer -da. si v kapitalističnem svet-u lahko vsak državljan kupi. vozovnico in da potuj-e- kamor ga je volje.. -Od-kod ti to veš?« K-uznecov je -gledal v. tla. »Tako so mi pr-povedovali,« je sramežljivo dejal. Partij-ski tajnik je ogorčen stresal glavo. »In ti si vse to verjel? Kaj nisi pomi-sl-il. da -sam sebe .spravljaš ma limanice agentu, ki te je hotel ideološko zavajati v zmoto?« Kuznecov je uvidel svojo- zmoto.
Zgodovina materinskega dne
V neki udobni vili v predmestj-u Phi-'lade-lphije je stanovala go-spa- Jarvi-s s svojima -hčerkama Ano i-n Elionc-ro. Čedna Anka je odbila marksističnega- snubca, ker ise ni hotela ločiti cd matere i-n od svoje slepe sestrice. Ko je go.spa Jarvi-s za vedno zatisnila oči, je- svojima hčerkama zapu-s-tila lepo premoženje. Pokojnica ni slutila-, da bo -njeno premoženje posvečeno v celoti njenemu spominu in da bosta obe dekleti umrli v — -ubožnici.
V prvih letih po- materini smrti sta dekleti žalovali za mate-rjo na -način, ki je
v -splošnem v navadi. Nje-po fc-t-ografijo sta krasi-li s cvetjem, osvetljevali -sta jo s prižganimi svečami in obiskovali nje-n grob. Ker nista imeli -nobenih posebnih dolžnosti im dovolj sredstev na -razpolago, sta žalovanje polagoma- spremenili v -k-u-l-t. Posebno živah-na Anka je nenehno razmišljala o novih načinih češčenja spomina :na mater.
-Nekega dne se je domislila-, da -bi morali po vsem svetu posvetiti en- dan v letu sporni-nu vseh ma-ter sveta. Mater naj -bi se -ne spominjali šele po smrti, pač pa-naj bi bi-1 vsaj en dan po-svečen spominu materinske ljubezni. Anki -so se sprva posmehovali, vendar je vztrajala in pošiljala spomenice vplivnim osebnostim, -predavala je po ženskih društvih in delila letake ter storila- vse, da bi svojo zamisel čimbolj popularizirala.
Ce-sa-r niko-li ni pričakovala, to -se je zgodilo. Po vseh predelih 'Združenih- držav -se je razširila misel, da je i-zk-liicanje »materinskega -dne« moralna dolžnost človeštva. Dne 9. maje 1914, torej pred 43
leti, je -takratni predsednik -Združenih držav, Wil-son, določil drugo nedeljo v maju za urad-n-i »Materinski dan«. Anka Ja:r-vis je dosegla svoj cilj. Nič j-e- ni motila stvarnost njenih- naporov, ki so pogoltnili del družinskega premoženja, Postala- je e-na izmed naj-znamenitejših žena svojega časa. Ne samo v Ameriki, pač pa skoraj po v-seh evropskih -državah -se j-e udomačilo praznovanje -materinskega dne.
Anka je -bi-la že po naravi .impulzivno dekle. H-udo jo je motila okoliščina, da so cvetličarji dobro služili- na -raču-n materinskega spomina. -Prepričana je bila, da -bo t-udi. v borbi s cvetličarji zmagala, pa ni. Popolnoma jo je prevzela fiksna ideja, da- cvetličarji ne bi sme-li uganjati kupčij na ta -dan. 'S pravdanjem je popolnoma obuboža-la in zadnje -dni -svojega življenja je prebila v ubožnici. V.zdrževalni-no pa- -so .zanjo plačevali cvetličarji njenega rojstne,ge -mesta. Seveda, ni o tem ničesar vedela. -Oslepela je tudi ona, in leta 1948 je umrla žena, ki je svetu- darovala- naj-lepšl praznik ljubezni.
Mati — ta-ko sem nekoč čita-1 — je o-gen j, otroci pa- -so -1-uč: po svetlobi l-uči spoznamo, -kako močan -je ogenj.
Mati je trta, otroci pa- grozdje. Na grozdju spoznamo, koliko j-e v-redna trta.
Mati je d-revo življenja, otroci pa- so sadovi na njem. Zveličar je de-ja-l: »Po njihovih -sadovih jih -boste spoznali!«
Mati je -ura, otroci so kazalci n-a njej. Ti povedo, katera u-ra je odbila.
Ma-ti je pero, otroci pa- pisava. Po pisavi spoznamo pisca.
Ma-ti je krmilo, otroci pa so ladjice, ki plovejo tja-, kamor jim zapoveduje krmilo.
Mati je kraljica, otroci so podložniki. P-od žezlom pametne matere bodo otroci zadovoljni -i-n srečni.
-Ma-ti je največji čudež in -skrivnost. Največja blaženost človeštva; vse trpljenje človeštva zatrepeče ob eni sami besedi: mati!
Nikoli človek ne -bo mo-gel izpovedati, kaj- mu je mati! Eno priznanje pa bo lahko izrekel: da m-u je meti za Bogom njegova na j večja mi-los-t in dobrota.
To j-e- sveta beseda, posvečeno ime, ki nam je na ustnicah že v trenutku, ko izgovorimo prvo besedo v svojem življenj-u. Ta -be-seda os-taja v srcu vse dokler -utriplje naše srce. Sveto in blagoslovljeno o--s-teja preko groba bznanj-evalka in -biser najlepšega na tej .zemlji, materina .ljubezen.
Kardinal Mindszentg
Petorčki
V Roosendaalu na Nizozemskem je pred dnevi porodila osemnajstletna gospa-Herik van Hassel v neki bolnišnici peterčke, tri dečke in dve deklici. Kljub temu, da so otroke takoj spravili v inkubator, so po šestih urah vsi pomrli.
PODPIRAJTE SDD
iniaiiuni
POD ČRTO
KREPOSTI IN VRLINE feomuiilzma ln rdečih tiranov
XVII.
Oeneral Pika je Saka!...
Komunisti so udarili s protinapadom in v -tem -so bili spretnejši od demokratov. Komunistični notranji minister si j-e izmislil odkritje -neke reakcionarne zarote. To je priljubljena komunistična- zvijačnost. Tako se je komunističnemu -vrhovnemu- policaju nudila priložnost, da prične z množičnima aretacijami. V -starem mestu so sklicali množični shod. Lj-udstvo -s-o kremeljski najemniki hujskali z -lažmi, klevetami in praznimi obljubami. Po vsej deželi so mobilizirali akcijske odbore. V 24 urah je bilo vse pripravljeno, kar so komunistični -zarotniki pripravljali po -kremeljskih, direktivah že nekaj let, V vseh tovarn,ah,: v vsakem hotelu, v slehernem klubu -in društvu, na vseučiliščih in višjih srednjih šolah; -v u-■rednirštvih in -tiskarnah so se vgnezdil-i oboroženi akcijski odbori.
Zapirali so politične nasprotnike. Korakali so po mestnih ulicah. Terorizirali so državljane. Za-sedli so radijske postaje, poštne urade in občinske hiše, vodovodne naprave in oskrbovalne obrate.
Kaj pa je počel predsednik republike? Gottvvald je zahteval od Beneša. da potrdi demisije odstopivših ministrov in mu predložil novo listo vlade s komunisti 'in -sc-pothiki. Ali jo bo Be-neš potrdil? Ob tajnem telefonskem aparatu, ki je bil direktno zvezan z državnim predsednikom, je sedel namestnik generalnega štaba, general Pika, i-n čakal na povelje: udarite! Pet dni je čakal. Pe-t dni se je Beneš upi-, ral s-talno -narašča-joče-mu komunističnemu pritisku, da po-dpiše novo Listo vlade.
Prišlo je do divjih besednih obračuna-
vanj. Go-t-twald je grozil z državljansko vojno. »Z menoj postopate hujše kot j-e postopal Hitler s Hacho« (Hacha je bil predsednik protektorata Češke im -Moravske, ko je Hitlerjeva soldateska- pokopala češkoslovaško samostojnost), je dejal Beneš. Dne 24. februarja je Za-potocky napovedal enourno splošno stavko- iko-t opozorilo Benešu, Beneš je zaklinjal svoje nasprotnike, spominjal jih na demokracijo in neodvisnost. -»Podpišite!« je končat Gottvvald. Izs-ilit-i. je -hotel, komunistično polastitev oblasti z Beneševim podpisom, Hote-l j-e na oblast -»zakonito«. To je bila; peklenska igra diktatorskih pajdašev, ki se jo je posluževal tudi- Hitler. Tu v -Zahodni Evropi s-e je dokumentirala- »-lega-, -listi,čna misel«, k-i je -bila sovjetskim komunistom povsem -tuja. Morda j-e -bil' -ta postopek potreben ;tudi zato, -da bi -nasilniki formalno ne pfelomili pogodbe i.z leta 1943.
-Nhče -ne ve, kaj se je dogajalo v Be-neševi glavi v zadnjih 24. urah pred 25, februarjem 1948. Beneševo zdravje je bilo močno omajeno. Bred k ra,tki m je preživel živčni zlom. Bal se je državljanske, vojne. Predvsem pa je precenjeval svojo avtoriteto pri komunistih. Njegovi prijatelji -so bili vs-i obupani. Prepričani so bili, da bi vojska in narodne organizacije komuniste potolkle. Ali -kaj bo storil Stalin? Izgleda, da ie ‘bilo to vprašanje odločilno. Na žalost -ni nobene zanesljive prj-če, ki bi lahko izpovedala, kaj se je- dogajalo v predsedništvu 24. februarja 1948 me-d Benešem in Gc-‘twa'dom. Neko poročilo zatrjuje, -da 'e Gottvvald Be-nešu postavil ultimat: »Podpišite v 24. u-ra-h ali pa bo izbruhnila državljanska vojna!«
Beneš je odgovoril: »Vi komuni,sti ste v naši deželi razbili parlamentarno demokracijo. Z vašim -ravnanjem se je poostrilo mednarodno nesoglasje. Kar počenjate, je nasilje proti miru. Jaz ne bom služil za masko policijskemu terorju. Se nocoj se bom po radiu obrnil na javnost.« Be-
nešev radijski govor bi lahko isprožil in utemeljil vojaško ak-cijo proti komuni-stom.
Razdraženo -ga je Gbtitvvald zavrnil: »Kopecky (-komunistični obveščevalni minister) nadzira vse -radijske prenose. Vi veste, -da je bil v -svoji mladosti -trockist. Je zelo srbori-t in zato je mogoče, da bo zahteval -najprej -besedilo vašega govora v cenzuro in da se 'bo uprl vsakemu -za komuniste neljubemu govoru. V -takem primeru jaz ne morem storiti ničesar, kajti upoštevati moram želje naših funkcionarjev, k>i so pdpoLncma upravičene.«
Kako je ta odgovor deloval na Beneša; doka-zu-je dejstvo, da- je prvič v življenju Izgubil svoje. diplomatsko ravnotežje in grenko, grenko kot še nikbli izjavil: »Predvsem pa se morate ozirati na' povelje gospoda- Zorina...« Z »gospodom Zori-ttom«je Beneš mislil ria- pomočnika sovjetskega -zunanjega mineštra, ki- se je takrat -zadrževal' v Pragi'kot posebni moskovski odposlanec in pri-d-no vlekel za revolucionarne niti, seveda za -kulisami. Bil je to tajni režiser državnega -u-dara na Češkem.
BeneS je jokal
Beneš ie -bil strahovito ra-zcča-run. V svojih spominih piše o- razgovoru z G-ott-vval-dom v Moskvi leta. 1943 še zelo optimistično: »Spoznal sem, da bo kljub -resnim nesoglasjem mogoče v odločilnih časih priti do soglasja pri -obravnavanjih najvažnejših problemov povojne politike. Predvsem pa sem spoznal, da je mogoče pri nas preprečiti državljansko vojno.«
Popoldne dne 25. februarja 1948 je preteklo. Ko je Beneš zapusti] gra-d v svojem avtomobilu, se je doma bridko ira-zjokal. Gottvvaldai i-n komunistično vlado je potrdil. Svojo domovino je prepustil z lastnim podpisom — ikamunis-to-m. Najhujše pa je bilo to, da ni odstopil. Ostal j-e dr-
»In kar je še hujše,« je nadaljeval partijski -tajnik z vso strogostjo, »ti si povsod pripovedoval, da ie na Dunaju neznansko trgovin in da lah-ko kupiš, kar ,t.i srce poželi, motorna kolesa, -ure in žepne nože, celo n..hrbtn.ke, vžigalice in muholovke.
Si to govoril ali ne?« Kuznecov je spet pokimal-. »Res je, ampak vse to -sem vendar videl z lastnimi očmi. Po vseh ulicah so trgovine -zraven trgovine in v vsaki...« Partijski tajnik je lopnil s pe-stjo po mizi. »Molči!« je zavpil. .»Kak-š-ni bedasti izgovori so -to! Z lastnimi očmi! Vsakemu človeku po vsem -svetu pa je znano, da 'socialistična proizvodnja, ki jo imamo pri nas, visoko prekaša kapitalistično proizvodnjo. A-li .samo ti, -tovariš Kuznecov, ne veš ničesar o tem?« Kuznecov je .spet pokimal. »No, -torej!« je dejal zmagovito partijski tajnik. »Kaj sledi iz -te-ga? Iz -tega sledi, da je naravnost nemogoče, da bi bilo v -tem -beraškem mestu več in boljšega blaga- na razpo-la-go kot pa po naših državnih in -komunalnih zadrugah. Ali -sedaj razumeš, tovariš Kuznecov, da je to nemogoče?« Kuznecov je razu-mel. »Nemogoče je.« je dejal, »ali moje lastne o-či...« Partijski tajnik je obupano stresal .glavo. »Ne -zaupaj svojim očem, -tovariš K-uznecov, in prebiraj -naš partijski tisk! Najbrž -si bil v tistih časih stalno pijan.
Ali ni res? -Preudari dobro, -saj se boš še spomnil!«
Kuznecov se je oziral po obrazih ostalih, ki pa so -bili vsi zaprti. Vsi -so strmeli vanj z -očmi, tki vse -bolje označujejo zgrajenega 'komunista- kot pa njegova partijska legitimacija. Kuznecov je komaj -slišno vzdihnil, nato pa je dejal: »Pra-v i-maš, tovariš partijski tajnik, gotovo sem bil pijan.« Partijski tajnik'mu- je zadovoljno pokimal, zatem pa je dejal: »Po vsem tem torej lahko sklepamo, da so bila vsa poročila, to-variša Kuznecova zlagana, prvič -zaredi oslabelosti njegovih oči, dr-ugič -zato, ker je nasedel Imperialističnemu agentu, tretjič, ker j-e -bil za ča-sa svojega -bivanja v imperialističnem -svetu stalno pijan, in četrtič, ker ne prebira z v-so potrebno pažnjo poročil Pravde. T-u sem ti pripravil, tovariš Kuz-ne-cov, poja-snjevalno izjavo in te prosim, -tovariš, da jo podpišeš.«
Kuznecov je izjavo podpisal s tresočimi -prsti. Partijski -tajini-k je vzel papir in dejal: »Pod .naj,s,t:rožjo kaznijo ti je v bodoče prepovedano, da komurkoli pripoveduješ o lastnih vtisih. To ne morda zato, ker bi pri nas ne -bilo svobode govorjenja, pač pa: samo zato, k-e-r sovjetski človek ne sme lagati. S tem sejo zaključujem.«
Kuznecov se je počasi dvignil, partijski -tajnik pa ga je .zadržal, Ko so ostali zapustili prostor, .se je izkopal izza -pisalne mize -tu-di partijski tajnik in dejal: »Nikita Feodorovič, sedaj -sva sama, pripoveduj mi sedaj nekaj o tem kapitalističnem mestu. Kako si rekel, trgovina -zraven trgovine? In vsega -lahko kupiš? $ In tako lepo u-rejene, da so -te trgovine?
Kaj ,si vse to res videl na lastne oči?« Kuznecov, ki se je spet usedel, je nemirno presedal na- stolici. »Raje bi molčal...,« je dejal. Partijski tajnik pa mu je prijateljsko jpoložil roko -na ramo. »Prosim, prosim, bratec,« je moledoval. »Ze od nekdaj sem -tako rad prebiral pustolovske knjige, Robinzona, Julesa Verna, in take stvari; še nikoli pa nisem govoril s človekom, ki bi vse to sam doživel.«
Kuznecov je pripovedoval, in partijski tajnik je z veliko naslado poslušal. Ko je K-uznecov končal, je deja-1:	»Peklensko
zanimive stvari! Vendar pa pomni., Nikita Feodorovič, nikoli ne pripoveduj v javnosti, v tovarni ali v partijskih orgalniza-cijah tega, kar si videl na lastne oči! Govori samo tisto, kar Si čital v Pravdi. Ali si me ra-zu-mel?« — Ku-znecov je razumel in zapustil pisarno.
iiniiiflilninuiiniiniiuiiniiinnmi
žavni predsednik. S tem j-e pokrival v-se. kar so 'komunistični divjaki zatem počenjali. Ali je morda -še upa-l? Komunistični krvavi vozni red je stopil v veljavo; čistke, teror, aretacije, umori, ponorelosti, samomori.
Češkoslovaška, vzor demokratične -države, je padla v -roke komunističnih teroristov. Štirinajst dni potem je obležal Ma-saryk, zunanji minister, na katerega- imenovanju je Beneš vztrajal, mrtev na dvorišču Cerninove palače. Tri -mesece kasneje, 7. junija 1948, je Beneš odstop-l — pre-kas.no. Dopustil je, da -so mu komunistični oblas-t-n-eži darovali predsedniški dvorec -Lany, kje-r je umrl' 3. septembra 1948. 'Zadnji »meščanski porok« -liberalne fronte v vzhodni in ju-gov-zhodni Ev-ropi je odšel. Naprtil ii je sramoto -in zgodo-vinsko odgovornost, da je deže-lo pognal z lastnim podpisom v komunistično žrelo.
Antanin Za-potoeky je -bi-1 ministrski, predsednik, Slans-ky je ostal generalni tajnik' komunistične partije.--.in na višku svoje oblastnosti. Na 'Hra-dčanih pa je pre-stoloval Klement Gottvvald, -Stalinov podložnik, kot rdeč-i- predsednik nad trdečo gubernijo rdečega carstva. Zavladalo je »idealno komunistično tro-zvezdje«, -kot so to označevali v 'komunističnem svetu. Vladalo -se je po komunističnih načelih: obešalo, streljalo, mučilo, ugrabljalo i-n v nepreglednih vlakih- odvaža-lb češko delovno silo v Sibirijo. S prisilnim delom je kovalo dve- in petletke, -odkrivalo namišljene zarote ib- likvidiralo. Generala Pika so junija 1949 obesili kot »Izdajalca in angleškega vohuna«. Niegove častnike so postrelili. Cesar -leta 1948 v 'Pragi- niso pobili, so to storili naknadno. Cez zlat-o Prago se je vlegel -mrtvaški prt komunističnega raja. V komunističnem raju pa tudi sami oblastniki ne -umirajo -naravne smrti Kdor je tam danes junak, -lahko postane že j-utri capin. Ze kmalu .se -bo tudi na Češkem spet potrdila ta resnica. In to na
človeku, od katerega bi kaj takega- nihče niti ne sanjal.
Poglavar češkoslovaških komunistov je tudi v -tej- deželi -bivši nemški Zid Rudolf Slansky, s pravim imenom Salzmarui. Slalns-ky je duhovni- oče Masarjnkovih morilcev in glavni spletkar pri odstopu predsednika Beneša.,
Ob koncu novembra- 1952 je -ta izmeček človeške družbe z najvišjo komunistično zgiejenos-tj-o priznal: »Sem krivec najtežjih, . najst-rašnej-ših in najbolj nizkotnih zločinov. Stregel sem po življenju predsednika republike (komunista Klementa Gottwalda). Bil sem glavni vohun ameriškega imperializma-. Češkoslovaškemu nar rodu sem /povzročil največjo tvama škodo. Zaviral -sem -dvl-g njegove življenjske -ravni. Pripravljal sem češkoslovaškemu narodu grozovito usodo, namreč imperiar, listič-no vojno, uničenje njegove samostojnosti- in fašistično diktaturo.«
Generalni tajnik K/P, Rudolf •Slansky., tega ni izpovedal pri kaki partijski spor. vedi, pač pa kot obtoženec pred sodniki državnega -sodnega dvora. Tu -navajamo -dobesedno samo 14 vrstic od 57.. .njegovega zaključnega- govora, in -ta, zaključek je zgolj kratek povzetek nepreglednih priznanj, ki obsegajo m-kaj sto strani obširne zapisnike Sl.ansikyjeve.ga procesa, Slan-sky je ob zaključku -razprave'deja-1; »Moje ime bo ,s polno pravico preklinjaj sleherni poš-teinjak. Ce pa ;bi- gp kjerkoli drugače ocenjeva-ll: če -bi^pe kjerkoli zagovarjali, se bo to zgodilo'med mojimi pajdaši. med tistimi, ki šem jim sl-uiil ali so bili moji- sokrivci. Njim sem, opravljal dragocene in koristne -usluge. Kriv sem najpodiej-ših zločinov, ki jih je človek sposoben počenjati. Zame ni olajševalnih okoliščin in prizanašan-j. Z vso pravico zaslužim naj-večii prezir. Ne zaslužim -drugačnega konca svojega zločinskega življenja., -kot -tistega, ki ga bo predlagal državni tožilec.«
(Se nadaljuje)
llzrohi in posledice občinske krize
Govor dr. Josipa Agneletta na seji glavnega odbora Slovenske demokratske zveze
Dne 5. maja je bila redna seja glavnega odbora -SDZ v Trstu. Po poročilu izvršnega odbora je govoril predsednik dr. Josip Agneletto o POLITIČNEM POLOŽAJU NA TRŽAŠKEM in o DEŽELNI AVTONOMIJI IN SLOVENSKIH PRAVICAH.
Iz podrobne analize vzrokov, ki so po vzročili sedanjo občinsko krizo na Tržaškem, je dr. Agneletto naglasil, da se je 'ta kriza porodila v občinskem odboru samem; Vzrok krize pa je gos poda rsko-pro-gramatičnega ...značaja , in izvira - iz dveh različnih- gledanj,, kako rešiti tržaški gospodarski -.problem. -Medtem ko misli rimska vlada, od Seelbe sem, da naj sc, Trs-f, odreče' svoji starodavni, funkciji, srednjeevropskega pomorskega : emparija in -f-ržir šča ter. naj išče v industrializaciji svojo blaginjo in gospodarski vzpon, vidi. drugo -naziranje.• .težaški gospodarski dvj-g, vr -izkoriščanju tržaške zemljepisne lege. in, v njegovi vlogi kot evropsko pristanišče, .in -mednarodno težišče, ki mora. odpreti svoja vrata nastežaj svojemu zaledju, Srednji Evropi in Podonavski1 kotlini. Glavna sredstva,;, da se Jz Trsia .zgradi srednjeevropski pomorski in -trgovski .emppri-j, pa so: presta cona, zadostna trgovinska mornarica z potrebnimi pomorskimi linijami. prometne in tarifarne olajšave. Ta poslednji načrt pridobiva, v zadnjem času v Rimu vedno več pristašev tudi v vladnih krogih, ker težaška industrija, zelo počasi napreduje in ker je v zadnjem letu več težkih stečajev z milijardnimi izgubami v škodo javnih skladov zadalo tej industriji hude udarce. Zato ni rimska vlada objavila, poročila ministe-rialne komisije o prosti coni. ker poročilo tej coni nasprotuje.
V tržaškem mestnem svetu je 25 svetovalcev odločnih pristašev proste cone. Nasprotuje ji 11 misinov in monarhistov ter en liberalec, medtem ko so- demokrščani jn republikanci .neodločni. Kljub temu, da .je občinski svet .izglasoval prvi člen predloga o prosti coni, ki pravi, da. se Trst in njegovo ozemlje .izloči iz carinskega o-zemlja .republike in da tvori prosto cono, je Krščanska, demokracija pričela, pri naslednjih členih oklevati in delo komisije zavlačevati. Zato so socialni demokrati v občinskem odboru, 'kot odločni pristaši, proste cone zahtevali, naj se krščanski demokrati izrečejo za prosto cono, obljubijo naj, da jo bodo z vsemi močmi podpirali -tud' pri vladi v Rimu in naj sprejmejo v c jčinski odbor enega svetovalca cd MEN, M bo skrbel, da propaganda za prosto ceno ne zaspi. Obenem bi na ta način občinski odbor pridobil v občinskem svetu 5 glasov (MEN, socialisti in UP) in imel z 31 glasovi absolutno večino, kii, bi zadostovala z.a redno delovanje občinskega sveta.
Republikanci so se uprli temu predlogu, 'ker so bili proti sprejemu m-enovca- v odbor in proti razširitvi večine s tako 'i-menovano malo levo opozicijo. Tako so oni prvi, najavili ostavko, za njimi socialni demokrati in končno še demokrščani, ki niso bili navdušeni niti .za. prosto cono niti za povezavo z demokratično malo levico.
Zupan in. obč. odbor sta odstopila. 3. ■maja so bile volitve župana, za katerega izvolitev je bilo potrebnih 31 glasov. Iz izjav posameznih skupin je izhajalo, da so proti enobarvnemu občinskemu odboru iz samih demokrščanov ne samo opozicija, ampak tusdi socialdemokrati, Prav
tako se je izrekla opozicija proti izvolitvi inž. Bartolija za župana, toda bila je pripravljena voliti kateregakoli drugega de-mokrščanskega kandidata, ki bi ga ta stranka predlagala. Pri vseh treh volilnih poskusih je dobil inž. Bartoli le glasove, demokrščanov. Pri zadnjem poskusu ije dobil socialni demokrat, prof. Dulci 25, glasov, .inž. Bartoli 20 glasov. Oddanih je bilo 12 belih-, glasovnic. Zato bo ponovna volitev župana dne 10. maja. Ce ,se desnica- (misini in mo-narhisti) vzdrži glasovanja, bo izvoljen inž. Bartoli, -ker ne bo prof. Dulci kot, socialni demokrat s-prej-el komunističnih (MO glasov... Nato .bo. izvotljen.občinski odbor, verjetno iz samih (je-makrščanov, ker ne bo lahko sestaviti koalicijskega odbora. Ali- .bo -ta ©dfeppmu-žival- podporo občinskega sveta? Vse skupine’ se fcojč. komisarja na občini in. novih volitev. Iz tega -strahu bi .se rodil, lahko še kak čudež. ••••	■
Dr, Agnelejttc. je naglasil, da'je sedsnia Občinsko kriza Trstu dosti škodovala. Tekom aprila so se -imele' predložiti 'vladi v Rimu resolucije tržaškega občinskega sveta na podlagi- predlogov občinskih -komisij o prosti coni. o vtonomni deželi Furlaniji - ‘Julijski kra jini, <• tržaški mornarici in' plovnih progah, o Vanohijevem načrtu, toda občinska, kriza je vse to preprečila. Premalo zdravega lokalnega patriotizma je v -tržaškem mestnem svetu, preveč politiziranja -in preveč govorjenja
za ulico. Kar pa je najhujše za tržaške potrebe, je absolutno pomanjkanje vsake sloge in skupnega .nastopa Tržačanov pred rimsko vlado in italijansko javnostjo, tako da so Tržačani neresni v njih očeh. Temu je vzrok mozaično-pisana sestavitev tržaškega prebivalstva z vseh vetrov, brez -zgodovinske , tradicije in kontinuitete in brez trajnega interesa na usodi tržaškega mesta.
Na-tp je ' dr. Agneletto govoril o pome-: n-u avtonomne 'dežele Furlanije - Julijske -krajine ter o določbah za zaščito slovenskih narodnostnih in. Jezikovnih pravic,, ki morajo priti vy;rposebni;, statut in, .ki ga. Izglasuj e r: mskpa rla-mt n:,
A^tonomria, dežela p„pmen-i, decen-trali-zacijo;j, upra-vCi- bdpt-^jio .prefektur in zmanjšanje,., birokratizma. Slovenci,. s-q dolžni, da. store, vse, da. se .podrobne, djf-kjčbe v varstvo slovenske manjšine, in njenih pravic-sprejmejo-že, v ..posebni avtonomni statut, .kajti splošne, načelne določbe, so; že. vseboyg,rt% v ustavi republike in jih nima,.,smisla prepisovati v deželni statut. Dežglana ,avtonomija za. Furlanijo -Julijsko -krajino ima. v Rimu nasprotnike, ki ,so sploh .proti-^sa^ira avtonomnim deželam. Za,to' 'bo še težka pot do njenega uresničenja.
O vseh točkah se, je razvila obširna debata kot dokaz, kako visoko zanimanje vlada med nami za -te probleme, ki so bili na dnevnem redu.
Tržaški dijaški šport
REALNA- TRGOVSKA 2 : 1
V okviru medzavodnega odbojkarskega 'tekmovanja je realna že vdrugič premagala Trgovsko akademijo. Na .tem turnirju nastopajo tri ekipe, in sicer: Realna, Klasična in Trgovska. Po prvih treh tekmah je imela vsaka ekipa po eno zmago in en poraz. Po četrti tekmi pa imajo največ šzgledov -za zmago realci, ki sedaj vodijo.
Moštvi sta. nastopili v naslednjih postavah:
Realna: Pahor (kapetan), Pečar,- Ju-rinčič, Reli-č, Furlanič in Palčič;
Trgovska: 'Sluga (kapetan),’Bonač, Cu-pin, Hlabjan, Tomazetič in Starc; -sodil pa je prof. Memfile-. -	...
V prvem setu’ 'sb prevladovali trgovcu k? ko -tudi zasfaženo zmagali - s ; 15 : 12. Realci v tem -setu' niso'-pokazali, -prave igre‘in prav ifi&ltj povezave: Začetek drugega’ seta’ j-e bil podoben , prvemu. : Toda pri stanju 6 : 6 so reslcijcaačeli-. z ofenzivo fh pre pr.Lčl jivo zfha gsi i tsv.15 : 8 .
Tudi v. tretjem setu’'je Trgovs-lfa. dobro začela in vse je kazalo, .da bodo zmagali, saj so vodili 10 : S .'Tedaj šb še -realci zbudili iz otopelosti. žoga je bliskovito letela od igralca d-b- igralca', ki je "Streijpk Tak f-in-eš je tako presenetil Trgovsko, da ji do konca tekme ni uspelo napraviti več kot dveh točk. •tl'
Tekma sama na sebi’ ni bila: posebno zanimiva, posebno so razočarali realci, ki so ;le od časa do časa kazali res -zrelo igro,
Lekcija oboževalcem diktatur
Italija koraka po Vanonijevih stopinjah. - Razvoj državnih financ
Rimski senat razpravlja v teh dneh o državnem preračunu za leto 1957-58. Pre-računs-ki minister Adome Zoli je ob tej priložnosti prikazal današnjo podobo državnih financ. ;Za italijansko gospodarsko ,lelo 1956 ni bilo ugodno. V 'začetku -leta je nenavadno ostra zima povzročila -kmetijstvu občutno škodo. V zadnjih mesecih preteklega leta pa so se zaradi sueške krize pomembno podražili pomorski prevozi raznovrstnega blaga- in izzvali splošno naraščanje draginje.
Kljub vsem -tem nevšečnostim je minister Zoli ugotovil, da je bil gospodarski razvoj v preteklem letu vsekakor zadovoljiv. Narodni dohodek je naraste-l za skoraj, tisoč milijard lir. Dvignil se je namreč od 12.964 milijard na 13.878 milijard. Volumen industrijske proizvodnje se -je povečal za 7 odstotkov, kmetijska proizvodnja pa se jc znižala .za 3 -odstotke..Potrošnja ikonsumnega blaga se je v primerjavi z letom 1955 povečala ,za 4 odstotke, prav za toliko pa tudi -skupna vsota investicij.
Posebno pomembno pa je dejstvo, da odvajajo stalno večje zneske socialnega produkta socialnim namenom. Ta- znesek se je namreč povečal za 11 odstotkov na skupno vsoto 2145 milijard lir.
Vanonijev načrt
Smernice finančne -in- gospodarske politike narekuje italijanski vladi Vanoni-jev načrt, ki ga je -za -razvoj gospodars-tvaza prihodnje desetletje začrtal pokojni proračunski minister Ezio Vanoni. Ta načrt si je postavil za cilj' popolno odpravo
Pruomajski izletniški oddih
Prvomajski izleti SDD v Trstu- so že prava tradicija. Tudi letos ni moglo biti drugače. Na vrsto je prišel izlet v gorsko območje Barcis. Prijav je bilo toliko, da so -na žalost nekateri morali svoj izlet preusmeriti drugam, ker ni bilo v avtobusu dovolj prostora. Drugič se bo treba pač pravočasno prijaviti...
Vreme v jutranji uri res ni kazalo dobrot. Vendar so izletniki prihajali nasmejani in optimistično razpoloženi. Pogon iz težaške vsakdanjosti je bil močnejši od temnih, oblakov nad tržaškim mestom. Velik avtobus z izletniki obeh spo-lov, vseh letnikov in najraznovrstnejših poklicev ie odrinil proti zahodu. V Sesljanu so se nam pridružili Nabreži-nci in Mav-hinjci.
‘Skozi obširna žitna polja, sadjarske nasade, številna naselja po Furlanski nižini nas je v pičlih dveh urah zajel navdih svežega gorskega zraku v prekrasni soteski. Spretni vozač je z vso skrbnostjo in mojstrsko spretnostjo vodil okorno vozilo po vijugasti ozki poti po tesni dolini, ki jo je voda izklesala v tisoč In tisočletjih, Vztrajno in neumorno je rezala globoke in ozke zaseke v skalovje apnenca v vratolomne glohine.
Pokukalo je sonce. Razposajenost v avtobusu je naraščala, posebno še v zadnjem delu vozila, kjer je gospodovala mladina. Ob deseti uri smo dospeli v Barcis.
Veliko umetno jetzero sredi mogočnih vršacev je pravi -biser alpake prirode. Koliko ogromnega dela so izvršile tu mišice delovnega- človeka, da so p>ovsem preobrazile ta gorski kotiček.
'Narava se je že popolnoma prebudila. Spominčice in gorsko cvetje pokriva o-brežje, po vrtovih pa tudi še ni izginila bela, snežna odeja. Prvi maj obhaja hribovsko vzdušje seveda na svoj način. Brez hrupa iin vrvenja. Le kosi. sinice, lu-garji in številni drugi krilati pevci prepevajo -slavo in čast človeškemu delu in njegovim naporom. Med ta koncert udarja neprestano brnenje vodnih turbin, ki kTrrd’- 7 električno energijo obsežno rav-
ninsko pokrajino in lajšaijo življenje delovnemu človeku.
Tudi drugi tržaški prijatelji, slovenske družbe so se nam pridružili s svojimi lastnimi vozili. -Pisana je naša družba. Stari in mladi smo se znašli, da se- izven mestnega hrupa, v svežem gorskem zraku -sprostimo meščanske vsakdanjosti. Skrbi in dnevne nadloge so ostale v Trstu. T-u smo -bili samo še veseli 'Slovenci in nič drugega.
Mladino so seveda zasrbele pete in jo je zato mahnila proti strminam, kjer so še sramežljivo bleščale kepe snega. Kaka naj se mladi vendar vrnejo v mesto, ne da bi vsaj malo napojili obutka s sneženo redkostjo!
iStarejši pa so občudovali medtem čudežno stvarstvo današnjega tehničnega; človeka — hidro cent ralo. Prijetna restavracija pa je bila seveda popoldansko zatočišče vseh izletnikov. Zenski spol se je okinčal z gorskim cvetjem. Brez obveznega fotografiranja ni izletov že zato, ker so fotografski spomini trajnejši in natančnejši.
Proti večeru smo se poslovili. V mikavnem Spilimbergu smo se dalj časa u-staviii. Pomembna zanimivost .tega čednega mesteca je stara katedrala, ki jo popravljajo. Cerkev je polna prekrasnih fresk, olj in kipov.
Večerilo se je že, ko smo se odpravili od tu. Tedaj je padel predlog, da bi 'SDD organizirajo še kaj izletov, saj so vedno vsi prostori že predčasno rezervirani. -Zato je predsednik dr. Marc obljubil, da bo SDD pripravilo junija nov izlet.
Ko smo se ustavili še v Butriju, nas je čakalo prijetno presenečenje. Marko je potegnil od nekod veliko velikonočno čo-; koladno kokoš, ki je sedela na -kupu jajc. Koliko smeha je bilo, ko smo jo odvijali!
Izlet je res -lepo -izpadel, saj ni zmanjkalo veselja niti za trenutek. Zahvaliti se pa moramo zato vsem onim, ki so ga’ pripravili, in onim, ki so tako skrbno pazili, da ni zmanjkalo niti pijače in niti jedače.
Izletnik
nezaposlenosti. ‘"Vanonijev naslednik, minister Zoli, je v -svojem ekspo-zeju poudaril, da se vlada trudi, da bi uresničila cilje- tega načrta. Tako je v zadnjih dveh letih ne samo dosegla v Vano-nijevem načrtu predvideni porast narodnega dohodka, pač pa ga je tudi prekoračila. Izpolnili so -tudi drugo Vanonijevo zahtevo, da-namreč najmanj eno tretjino poviška -socialnega -produkta uporabijo za nove investicije. v nobenem slučaju pa .ne porabijo več kot dve tretjini tega poviška za potrošne dobrine.
'Povečanje -investicij ie znašalo 1. 1956 v industriji 8,3 odst:, pri prometnih investicijah 12 odst., pri stanovanjskih -zgradbah 7,4 odst. in v trgovini 11,8 od,stot. Pri javnih delih in: v kmetijstvu pa so se investicije- nekoliko znižale v primerjavi s prejšnjim letom.
Trgovska in plačilna bilanca
Zelo -ugodno sliko., j-e minister Zoli prikazal v postavkah trgovske im plačilne bilance. Visok primanjkljaj trgovske bilance, ki je nastal zaradi povečanega- u-voza surovin in polizdelkov, so brez itež--koč izravnali s pomembnim poviškom »nevidnega izvoza«, z dohodki tujskega prometa, z ladijskimi prevozninami in s prihranki emigracije, ki jih izseljenci pošiljajo v domovino. Ta »nevidni izvoz« se je povečal od 261 milijard lir leta 1955 na 309 milijard' v letu 1956. Italijanska d-ržavna -banka je na ta način stalno večala svoje zaloge zlata in deviz, ki -znašajo 't-ramitno nad HQ0 milijonov dolarjev.
Posebno za-nimiva pa je bila primerjava zakladnega ministra Medicija, ki je prikazal globoko preobrazbo izdatkov ita^ lijams-kega preračuna, z izdatki za časa fašizma-.
Medtem ko -so se življenjski stroški- zaradi 'razvrednotenja lire od 1. 1938 dalje povečali za sedemdesetkra-t.no vrednost, so se stroški -za policijo in armado povečali le -za- pet-inštiridesettoratno vrednost. Nasprotno pa znašajo sedaj- izdatki za šolstvo s.to petinsedemdesetkratno, izdatki socialnega značaja pa kar dve sto sedem-indvaj-setkratno vsoto od tiste, ki jo najdemo v preračunu za leto 1938.
V teh številkah leži najmočnejši odgovor današnje demokratične države tistim nepoboljšljivim občudovalcem diktatur, ki jih ,zgodovina ni ničesar naučila.
Šola v Cerovlju
Na poročilo o prepiru med večino ce-rovskih vaščanov in občinsko upravo v Nabrežini v »Demokraciji« od 12. aprila t. 1. je poslal župan g. Dušan Furlan u-redništvu popravek in zahteva, da ga objavimo v smislu čl. 8 -ukaza ZVU od 3. julija 1948. Popravek je tak, da bi ga lahko v celoti odklonili, toda ker nam je na tem, da čitaitelji »Demokracije« -zvedo -tudi za nasprotno mnenje, objavljamo popravke g. Dušana Furlana, ki zatrjuje: 1) da občinska uprava si -ni naročila v vasi druge prativloge, ki -zahteva, da se
postavi šola v »borštu«, kot je -to- hila določila občina, ampak da je skupina vaščanov, ki je šoli v »borštu« naklonjena, poslala to vlogo;
2) da se občinska uprava ni požvižgala na želje- cerovskih vaščanov, ampak da j-e posebna komisija izbrala mesto za šolo, 'ker se vaščani g-lede prostora 'blizu vesi niso mogli zediniti;
3) da razdalja izbranega prostora za šolo ni skoro 1 km ali 1000 metrov, ampak največ 500 metrov.
* * *
S tem popravkom ni bilo odstranjeno, dejstvo, da imajo Cerovci neizpodbitno pravico imeti šolo čim -bliže svoje vasi; da je velika večina Cerovcev za šolo v bližini vasi in ne 'za šolo v »borštu«; da je občinska -uprava ona, ki izbira prostor iza- -šolske 'zgradbe in o tem odloča; da je bila občina dolžna po vseh dosedanjih o-bičajih i,n- navadah upoštevati glede izbire šolskega prostora željo večine prebivalstva- -zlasti tedaj, ko je ta želja podpr-
IZLET SDD
O ozirom na velik -uspeh prvomajskega- izleta- in na splošno željo udeležencev organizira Slovensko dobrodelno društvo v nedeljo 2. jv/nija t.l. enodnevni izlet v Cortino d’Ampez.zo.
Ker je število prostorov omejeno, prosimo, da se pravočasno javite v tajništvu SDD v ulici Machiavelli 22-11 - tel. 36-275.
Tajništvo
ta od stvarnih razlogov, kot je bližina ali oddaljenost nove šole; da se izdatek za nekaj sto metrov -zemljišča- za novo -šolo v bližini vasi -tisočerokrat prihrani samo s podpla-ti šolskih otrok, ne glede na prihranek časa, na burjo, zimo in mraz.
UTRIPI
Današnji izdaji smo priložili v knjižni obliki tiskano brošurico pod gornjim naslovom. »Utripi« prinašajo izid mladinskega literarnega velikonočnega natečaja, Izven tekmovanja pa se je zglasilo toliko sodelavcev da smo spričo tako razveseljivega -pojava napeli,, vse sile, da prvotno določeni obseg publikacije podvojimo. Ljubitelji slovenske tiskane besede se bodo morali potruditi, da si brošunco sami prikrojijo in jo zvežejo. Upamo, da se ta trud izplača.
Kljub vsemu pa vsega gradiva le nismo mogli stisniti v današnjo izdajo. Poskušali pa bomo preostalo gradivo, v kolikor je uporabno, objaviti v rednih številkah »Demokracije«, kar naj cenj. sodelavci in čitatelji blagohotno upoštevajo.
Želimo »Utripom« srečno pot in gostoljubni sprejem v slovenskih domovih po vsem širnem svetu! Želimo i>a tudi, da nam čitatelji povedo svoje misli, želje in sugestije, ki so jih sprožili »Utripi«!
Uredništvo
in še to takrat, -ko jim		je tekla voda v u-
s-ta.		
Lestvica	po šti-rih	igranih tekmah je
naslednja-:		r
Moštvo	igrane zmage porazi točke	
Realna	3	2 1 4
Klasična	2 4	1=1 2
Trgovske		1 ) 2?' 2
i Dijaška -priredite« v Avditoriju ,
Državno -učiteljišče s slovenskim učnim ježikem^v Trstu priredi v ponedeljek 13.' maja ob 20 uri v. Avditoriju akademijo. --Na sporedu so delcFamacije. pevske, plesne i-rtcklaviirske Ročke "ter tigra enpdejanka-A. Ingoliča »Našli-'so: s3-%.	-	'	JšJJ-
Vabila so' na 'razpolago'-od '7- maja v tajništvu slovenikih srednjih šol, v Trže-škjjknjiga-rni (rfL sv. Frančiška 201 :in ,y: knjigami Foftufiat (ul. Pa.ga-mhf 2). v~ VVTROJ'" 'v JmT
TRŽAŠKI PREPIHI
Denuncianti nimajo sreče
Med poza-bljence, današnjega časaitbli-skovlitih vzhajanj in zatonov na vseh1'področjih dnevnega življenja in posebno še v političnem življenju spada tudi ameriški republikanski senator Joseph R. Mc-Carthy. ‘Umrl je razmeroma mlad, bil pa je še za časa svojega življenja poli-tično pokopan. Izg-rizla- ga je notranja -gorečnost. Ob koncu svojega političnega življenja ga nihče ni več poslušal. Njegove obtožbe je odnašala burja. Strahovi, ki jih je McCarthy razširjal, so se razblinili. Na bojišču pa so ostali strti ljudje, in eden izmed njih je še pred -kratkim zbežal v -smrt:	kanadski	veleposlanik v Kairu,
Norman.
McCa-rthy je posne-mal komunistično prakso de-nunc-iranja, preganjanja in uničevanja političnih nasprotnikov, seveda le s skromnimi sredstvi oblasti. Ta praksa pa je prav tako '»neam-e-rikanska« kot je protidemokratična. Prav zato j-e njegova zvezda tako hitro ugasnila. Na komm nisitičnem ne-bu pa- je -zvezd po vzorcu Mfc-Ca-rthyja -za polno Rimsk-o cesto. O vsem tem dobro ve in zna tudi tržaško komunistično »Delo«, saj nam taka Rimska ce-, s-ta_y. malem sveti -tudi v Trstu. Ta Rimska fcesta pa ni »nekemuni-zem«, pač pa vodilno ozvezdje komunističnega neba. zato verjetno rdeči -M-cCarfhyji -ne bodo še zatonili. Tudi v tem je razlika med Svobodnim in komunističnim svetom.
SLOV. NARODNO GLEDALIŠČE
in
GLASBENA MATICA v Trstu -V nedeljo 12. t. m ob 18. uri v Avditoriju v TRSTU, v torek 14. t. m. ob 21. uri v SKEDNJU
PLANINSKA ROŽA
opereta v treh dejanjih Besedilo in glasba RAD. GOBCA
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE
ZA TRŽAŠKO OZEMLJE
V petek 10. t. m. ob 21. uri v SKEDNJU, v soboto 11. t. m. ob 21. uri v Avditoriju v TRSTU, v sredo 15. t. m. ob 21. uri na OPČINAH, v petek 17. t. m. ob 21. uri na -KONTOVELU
ZGODBA ZA SMEH
■dramatična farsa v treh dejanjih
Spisal:	ARMAND	SALACROU
Prevedla: DRAGA AHACICEVA
Odgovorni urednik:
Prof. Dr. ANTON DABINOVIC Tiskarna Adria, d. d., ■ v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v Strada di Fiume 20-111 sprejema od 15. do 17. ure Ted. št. 54-797
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STHHISLRU PH1IUCH
»prejema v svojem amtouilaitariju v ulici Rittmeyer 13, tel. 31-813 dnevno od 9 - 13 in od 17 - 19 ure
Z nakupom dobrega blaga prihranite
OBIŠČlTb
magazin
ANGLEŠKEGA BLAGA
(MAG A ZZ/NO S T O F F B IN G l h SI)
Skladi&če: T R
ST- Ulica . Telefon
S. Nicold 22 itev. 3I-I38
denar!
Prodaja na debelo in drobno vsakovrstno originalno
angleško IN
NACIONALNO BLAGO ZA MOŠKE IN ŽENSKE PO NAJNIŽJIH CENAH
Obračajte se na nas osebno ali pismeno
IZREZITE OGLAS,
VELJA ZA POSEBEN POPUSTI
MAJjN.I ŠKA LITERARNA PRILOGA SLOVENSKE PROSVETNE MATICE
Enakopravnost v šolstvu :	je	naša	pravica
;■	Križev	po,t	naše	šole	v.	Italiji se je za-
' 5'	čel ob koncu prve svetovne vojne, ko so
razne orjmske vlade jele zalezovati obstoj tistih naših šol, 'ki smo sl jih toill priborili ”	pod Avstrijo, dokler jih ni fašizem z. zna-
!	no Gentilejevo šolsko reformo popolno-
ma odpravil. Nekaj let se je tolminsko u-:	čiteljišče le še držalo, toda majiuro so na-
ši lUčiteljišSniki morali delati v italijanščini, v Vidmu.
Sala je prva podlaga kulture in omike slehernega naroda. Zato Slovenci ljubimo in cenimo svojo šolo že cd nekdaj in smo se vselej najbolj in z vsemi silami potegovali za njen nastanek in nastopali v njeno obrambo.
Ko je Italija leta 1866 zasedla Furlanijo i.n z njo tudi doline Nadiže, Tera in Bele, je vprašala tiste naše bra.te, česa si želijo. Rekli so, da hočejo šolo.
'Pod fašizmom smo se 'Slovenci 'najbolj pritoževali .zaradi odprave naših šol. Po zlomu tega režima ter po končani drugi svetovni vojni je obnovitev naših šol Ibila naša prva misel in želja.
Italija je leta 1866 šolo našim bratom v videmski provinci dala, toda ne tiste, katero so želeli, ampak samo in izključno italijansko. Tam, zlasti v dolini Nadiže, je naša slovenska beseda še danes hudo zasovražena in preganjana. V tem povojnem času so naši listi poročali in pro-
testirali proti nalaganju denarne kazini za V5ako izgovorjeno slovensko 'besedo v šolah tistih krajev. Od italijanske strani se nihče niti od listov niti od oblasti ni o~ glasil, da bi vest kot tako zanikal in naše pritožbe spodbijal.
S podpisom mirovne pogodbe se je Italija v nje 15. členu obvezala zagotoviti vsem državljanom, ne glede na pleme, spol, jezik ali veroizpoved, uživanje človeških pravic in temeljnih svoboščin.
Ze poleti 1945, menda točno 11. julija, pa je rimska vlada javno izjavila, da bo »v krajih, kjer prebivajo v znatnem številu državljani jezika, ki ni italijanski, v državnih šolah zajamčetn; pouk materinskega jezika.«
To vladno izjavo je 18. septembra istega leta potrdil videmski prefekt Cando-lini, ko je v imenu notranjega ministra odgovoril na pritožbo slovenskega duhovnika iz doline Nadiže, č. g. Kramarja, proti preganjanju slovenskega jezika. V svojem pismu št. 4569-Gab. je prefekt Can-dolini med dragim zapisal:
»Njegova Ekscelenca notranji minister mi je sporočil Vaš priziv glede rabe slovenskega jezika.
Moje mnenje v tem pogledu izhaja iz pisma, ki ga prilagam v prepisu.
Mislim, da je treba popolnoma spoštovati pravico do gojenja slovanske narod-
nosti v okviru življenja italijanske države; v tem smislu bom dal navodila.
Medtem pa Vam lahko z veseljem zagotovim, da se državna vlada živo zanima za svobodo slovanskega jprebivalstva, ki je vključeno v našo državo. Prosim Vas, da primemo vrednotite važnost izjav, katere je v preteklem avgustu izdal ministrski svet.«
Iz določenih virov je razvidno, da so te izjave -bile dane 11. julija 1945.
Nato je leta 1947 rimska ustavodajna skupščina izglasovala novo republikansko •ustavo, ki je stopila v veljavo in ki zagotavlja v 2. členu, da »Republika priznava in jamči nedotakljive človeške pravice, s katerimi se razvija človeška osebnost, pa naj gre za posameznike ali pa za družbene skupnosti, in zahteva izvršitev neodložljivih dolžnosti politične, gospodarske in družbene solidarnosti.«
V 3. členu pa proglaša, da »imajo vsi državljani enako družbeno dostojanstvo in da so enaki pred zakonom, ne glede na spol, pleme, jezik, veroizpoved, politično prepričanje, osebni in družbeni položaj.«
»Naloga republike je, da odstrani zapreke gospodarskega in družabnega značaja, ki ovirajo popolni razvoj človeške osebe in resnično udeležbo vseh delavcev pri politični, gospodarski in socialni organizaciji države s tem, da te zapreke dejansko omejujejo svobodo in enakopravnost državljanov.«
6. člen ustave pa določa, da »Republika s posebnimi normami ščiti jezikovne manjšine«, a 34. člen ustave pravi, da »je šola dostopna vsem.«
Vsa ta ustavna določila so etična podlaga naši zahtevi po spoštovanju naravnega zakona, da imamo svojo lastno šo!o,
Vlada pa mora spoštovati svoje slovesno dane izjave in državno ustavo. V 2. členu nam ustava priznava in jamči nedotakljive človeške pravice, s katerimi se razvija človeška osebnost, pa naj gre za posameznike ali pa za družbene skupnosti, to je za posameznega Slovenca državljana ali pa za slovensko skupnost v Italiji.
Po 3. členu ustave Slovenci, italijanski državljani, ne moremo biti »enakega družbenega dostojanstva« in »enaki pred zakonom, ne glede na jezik«, ki ga govorimo, če nimamo in ne uživamo enakih šolskih pravic, kot jih imajo in uživajo
naši sodržavljani italijanskega, francoskega in nemškega jezika.
Ce nam vlada ne prizna naših šol, kjer naj se po 2. členu ustave razvija naša slovenska človeška osebnost, naj gre za posamezne Slovence ali pa za družbeno slovensko skupnost, imamo vso pravico tožiti, da mam republika ne priznava in ne jamči nedotakljivih človeških pravic.
'Na drugi strani pa bi republika po 2. členiu ustave ne imela pravice zahtevati od nas Slovencev - državljanov izvrševanje neodložljivih dolžnosti politične, gospodarske in družbene solidarnosti, kot ga dejansko zahteva na primer s pobiranjem davkov, z novačenjem in tako dalje. Sicer pa se Slovenci ne branimo izvrševati vseh dolžnosti; le to zahtevamo: da uživamo tudi vse pravice.
»Najprej dolžnosti in šele potem pravice«, je bilo geslo fašizma, ki v resnici človeških pravic sploh priznaval ni in je od nas Slovencev zahteval samo pokorno izvrševanje dolžnosti. Bili smo sužnji in predmet raznarodovanja.
Republiška ustava ne loči pravic od dolžnosti in ne postavlja nobene stopnje in nobenih pogojev med prvimi in drugimi.
Vsebina republikanske ustave, kot nam izhaja iz besedila navedenih členov, je 'priznanje nedotakljivih pravic človeka -državljana ne glede na jezik, ki ga govori, zato da bi bili vsi državljani enaki pred zakonom ter imeli enako družbeno dostojanstvo.
Da se to uresniči, da bodo namreč vsi državljani, tudi oni slovenskega jezika, u-živali človeške pravice, zahteva 5. člen u-stave, naj »republika, ki je ena in nedotakljiva, priznava in pospešuje krajevne; samouprave in naj prilagodi načela in metode svoje zakonodaje zahtevam samouprave in decentralizacije.«
Besedilo 2., 3. in 5. člena ustave je jasno; in v duhu določb, ki jih ti členi vsebujejo, maramo razumeti naslednji 6. člen ustave in ga izvajati, ko se spominja nas državljanov slovenskega jezika in predpisuje, da »REPUBLIKA S POSEBNIMI NORMAMI SCITI JEZIKOVNE MANJŠINE.«
Te »posebne norme« so tiste, ki jih 'zahtevamo zato, da se zaščita naše slovenske manjšine udejstvi »v svobodnem poslovanju posebne oblike krajevne avtono-
Bogdan Grom: NABREŽINA (Iz zbirke »Trst in njegov Krasa)
mije«, ki nam jo vladna izjava od 11. julija 1945 obljublja, 5. člen ustave pa potrjuje.
Gremo naprej in najdemo 116. člen u-stave, ki uvršča našo avtonomno deželo Furlanijo - Julijsko krajino med tiste s posebnim statutom tudi iz potrebe, da se zaščiti naša slovenska jezikovna manjšina, kar jasno izhaja iz besedilo- X. norme prehodnih in končnih določil ustave, ki pravi, da se izvajanje posebne avtonomije v naši deželi začasno odgodi, »O-HRANI PA DA SE ZAŠČITA JEZIKOVNIH MANJŠIN V SKLADU S 6. ČLENOM.«
Človek - državljan, bodisi posameznik, bodisi v družbeni skupnosti, je torej po ustavi samostojen, in se javno udejstvuje ter svojo osebnost razvija v okviru državnih zakonov, ki jamčijo njegovo samostojnost in ga pozivajo k izvrševanju dolžnosti za blagor skupnosti.
Na podlagi vseh navedenih in pretehtanih načel državne ustave zahtevamo Slovenci v Italiji, naj se vse šole s slaven>-skim jezikom uredijo na osnovi samo-
stojnega poslovanja. Zato odklanjamo u-stanovitev slovenskih vzporednic na italijanskih šolah.
‘Hkrati pa zahtevamo, da se tudi 34. člen ustave, ki pravi, da »je šola dostopna vsemu, izvaja po besedilu in v duhu 3. člena. Kajti bilo bi kršono pravilo »ena-ketga družbenega dostojanstva in enakosti vseh državljanov pred zakonom ne glede na spol, pleme, jezik, veroizpoved, politično prepričanje, osebni in družbeni položaj«, ki ga ta člen slovesno proglaša, če bi 'Slovenici ne imeli svojih samostojnih šol, kot jih imajo ostali naši sodržavljani italijanskega, nemškega in francoskega jezika, in če bi za vstop naših otrok v slovenske šole morali vlagati celo pismeno prošnjo, medtem ko drugi državljani tega niso dolžni.
Naš boj za slovenske šole v Italiji v povojni dobi traja od ustanovitve Slovenske demokratske zveze in ne bo nehal, dokler ne pridemo do svojih šolskih pravic, ki so tako pri srcu nam, kot že našim prednikom.
Dr. AVGUST SFILIGOJ
Polno desetletje nepretrgoma oznanja j>DEMOKRACIJA« rtmlco, Svobodo in demokratično misel Slovencem na tej zemlji in onim po svetu, ki jih je nasilje in suienjstvo pognalo z rodne zemlje. Naj ta luč razsvetli tudi tiste, ki jim svetloba ie vedno jemlje vid!
S to ieljtt čestita »Demokraciji«
OCENE
mladinskega literarnega natečaja SPM
Dvakrat na leto, za božič in za veliko noč, razpiše Slov. prosv. matica v Trstu mladinski nagradni literarni natečaj. Nagrade so seveda skromne, zato pa tudi pogoji niso prestrogi. Literarni natečaji SPM so nedvomno posrečena zamisel in treba jih bo ohraniti. Saj je njih namen, buditi v mladini veselje za literarno u-stvarjanje. To nalogo opravljajo sicer že vrsto let »Literarne vaje« kot dijaški list. Vendar se čas ne ustavlja: vsako leto desetine in desetine zrelih mladih ljudi zapustijo srednješolske klopi — tudi taki, ki so pisali v »Lit. vaje«. Ali naj ta mladina, med katero je gotovo tudi kak talent, potem čisto odmre za literaturo? Ne sme! Dati ji je treba možnost, da svoj umetniški talent razvije in svoje stvaritve pokaže občinstvu.
Letošnja majniška priloga »Demokracije« bo nedvomno marsikoga prijetno presenetila. V nji bodo objavljeni tudi leposlovni prispevki, ki jih je priklical nagradni literarni natečaj SPM.
BRANKA — Vesel sem, ko vidim, da ste s črtico »Listje v vetru« pokazali tisto umetniško moč, ki še veliko obeta. Zdi se, da boste v kratkih spisih našli dt ~ ^najprimernejši izraz za svoja čustva in misli. Marljivo in pogumno po tej poti! Naj Vam bo X. nagrada v spodbudo.
R. S. •— Z veliko odkritostjo ste načeli pereč problem, ki ni samo Vaš, temveč je muka vsakega mladostnika. »Sam v
sebi« je skoraj bolj esej nego čisto leposlovje, pa nič ne de. Vtis imam, da ste ga, napisali iskreno in izvirno; zato ste zaslužili 2. ir.agrado.
■MAJDA — »Le od doma nikar« in »Vse zastonj!« sta razpoloženjski sliki — ne samo bolečina Vašega srca, mairveč vseh, ki so priča brezkončnemu krvavenju naše domovine. (Naj kakšen Ficko še tako opleta s starimi rapirji, mogoče tudi njega — kadar si je najbolj iskren — kaj zaboli. Mogoče tudi on tedaj zasluti staro resnico: vojna izseljevanje žreta najboljše ljudi.) Prejeli boste 3. nagrado.
DOMOLJUB — Tudi Vi ste izseljencem posvetili sestavek »V tujino«. Zdi se, da je izseljevanje danes naj večja bolečina primorskih Slovencev, in, žal, ne samo teh. Kdo bo kdaj to našo dramo popisal od korenin do vrha?
KRIVEC IVAN — Vaša pesem pa je že glas iz tujine, četudi živite že vrsto let v velikem mestu nedaleč od Slovenije. Kot naša stara ljudska pesem, tako sega tudi Vaša v srce, saj ste jo vzeli iz lastnega srca. Naj bi se nihče ne pohujševa] ob Vašem trpljenju, in zlasti naj bi nihče ne iskal svojih koristi v nji! Pesem sem malce zgladil. Rad bi, dai ne odložite peresa. Ce Vam je pero bolj težko, pa je srce tem bolj polno, To je zmerom boljše, kot če bi bilo narobe.
V, BELICIC
Listje d o etru
Kup suhega listja se veča in podrhtava v vetru. Gtablje znova naneso novega, jeseni odpadlega listja, izpod zavetnih skal in osa« melega oreha. Trava je suha, tla kot steptana, vmes pa krtine.
»Skoraj bi rekla, da je jesen,« misli hči, ki zleknjena sedi ob skali. Noge ima navzkriž, roke na kolenu. Gleda dren, ki mirno bdi ob 'Zidovju v dolini. Na vrhu nasprotnega hriba se lovijo oblaki in drevesa, temna in tesno eno ob drugem, se sklanjajo, kot bi ro* mala za oblaki v daljavo. In deklica pomisli na vse tiste, ki so odšli. Pavel, drobna in tenka postavica, je odšel neznanokam. Pravijo, da se še vrne. Toda minilo je že šest let. Andrej je tudi odšel, a se več ne vrne. Zasulo ga je v rudniku, so rekli. Čudno nedoločen in strahoten občutek jo prevzame ob tej misli. Zasulo ga je.. .
Veter se zaleti v listje, dren oživi v dolini in visoko pod nebo se dvigajo suhi listi, prav do oblakov je nebo posejano z njimi. In deklica dvigne pogled za njimi, za neštevilnimi suhimi listi. Kretajo se nerodno v zraku in padajo. Nepremično zre vanje in se v mii* slih igra z njimi. V njenih očeh je nebo. Kaj pa se je zganilo tam doli? Človek? Ah! Dolgi divji šipek je težko oplazil s krošnjo belih cvetov zid in zamahnil v nebo. Nenehna pesem vetra in skrivnostni zvoki so našli odprto pot vanjo samo. Morda je glasu v vrhovih ime Pavel, morda ta bližnji prinaša 'zadnji začudeni pogled Andre* jev, morda so ti glasovi tolikih drugih, nesrečnih, zgubljenih. Saj ni treba premišljevati lastne 'bolesti, saj je dovolj le prisluhniti in slišiš tujo.
Zgrabi pest listja in ga počasi, kot bi sejala prazna semena, spušča v veter. »Ali da se v resnici vrne Pavel,« se ozre v mamo. »Mislim,« se nasloni na grablje in prestane z delom, »pravijo ... «
#
Misli se prepletajo kot listje v vetru. Težko mu bo. Ali nihče ne pomisli na to? Kam pojde? Sam je. Še dom, tisti z ogromnim
»
mrtvim orehom in z dvema stopnicama spredaj, ga več ne čaka. Morda on sam ne misli na to. Vznevoljila se je.
Po zaraščeni stezi prihiti fantiček s cajnico v rokah, preska* kuje zorane lehe in položi cajnico na zemljo. Skloni se k tlom in nekaj nabira.
»Zorin Silvan je,« pravi. Tudi mama se je zagledala v sveže zorane, rjavkaste in podolžne njive in onkraj teh v svetlo zeleno travo, ki bo nekoč pšenica. In trava je valovila kot morje in vse se je sklanjalo: dren onstran steze, šipkove veje in deček Silvan s cajnico ob koncu njive. Skoraj bi rekla: vso tisto svežino je prineslo sinočnje pršenje dežja.
»Morjak zmaguje. Dež bo.«
In hči pomisli na čudno moč juga, ki prevaža oblake in gla* sove, ki jim ni konca. Nekoč se je tu vzpenjala po polni in mehki vreči in lovila snežinke. A bele snežinke so odšle in ostali so samo odrasli ljudje.
Razveseli se. Saj je zjutraj že prhnil prvi dež, lahen kot solze. Komaj se je dotaknil smrek, orosil je vrtove in travo in ograje, po* tem; pa brzo in razigrano odhitel naprej z belimi oblaki. Pustil je in nasejal v ljudi samo svežine in hrepenenja. »Oh, tu, za tem hri* bom je pomlad,« vzdihne v srcu. Vidi breg v cvetju, ogromna bela drevesa, posejana med hišami in domovi, ki so zakriti z njimi. Najraje bi že bila tam in vse to strme opazovala.
Ali veter, ta veter kar šumi in šumi. Pavel je bil nekdaj, kot otrok, prijatelj — in ta »nekdaj« se tako zateglo zavleče v mislih, da ji ostane edinole to. »Nekdaj, nekdaj,« šumi jesensko listje. Nekdaj! Ah, lahko bi že bile lastovke tu. Tako je pa samo listje. In njegova pisma? Pisal jih je kot nekdanji prijatelj.
Nekdo se vleče ob vrhovih, ob skalah. Če ni drevo? Če je on? Kako neumna misel. »Poglej, mama, kdo je neki tam, na vrhu!« ji zakliče. Obe se zamakneta v hrib. Sapa jima je v očeh, v laseh in v duši.
»Zgubljenec,« pomisli deklica, »ki išče miru tam gori.«
Ali mama ji našteva tega in onega, ki hodi na tuje listje gra<= bit ali morda žet travo. Morda pa med trnjem s hrapavimi rokami išče špargljev. Tam jih je malo.
Ah, veter znova dviguje izsušeno listje, s skrbjo zbrano in nagrabljenp listje, dviguje ga v nebo.
BRANKA
Sam v sebi
Kdo mi še ni rekel: »Poglej jo, kaj ni ljubka, ti pa se je še ogibaš!« Tedaj sem vsakokrat zamahnil z roko in obrnil pogovor na kaj drugega. A našel se je prijatelj, odkrit in dober: »Ne po« znaš je, ne nje in ne žensk, ker si sam preplitev, da bi razumel nji* hovo dušo!« je dejal. Osupnil sem, ni mi šlo iz glave. Jaz da sem preplitev?
Spomnil sem se na tisti dekleti, ki sem ju ljubil, kot je le moč ljubiti. Vendar sta bili obe enaki. Ko sem že mislil, da sta se na* vezali name z vezjo, ki se po mojem ne da več pretrgati, sta se mi pokazali v pravi luči. Čudno: obakrat sem se zaljubil in izgubil za* upanje prav na plesu. Kaj naj sem si mislil, ko sta se odtrgali od moje družbe in šli z drugo? Videl sem ju, kako sta se naslajali z drugimi, kako sta plesali kot nevesti v medenih tednih. Prvič nisem pokazal na obrazu tiste grenkobe, ki sem jo čutil v prsih. Smejal sem se in šalil, kot da se ne bi nič zgodilo, a v srcu, prav na dnu srca, sem preklinjal svoje oči, dan svojega rojstva, svojo eksistenco. Kaj kmalu sem pozabil na ta dogodek, našel sem si drugo in začel sem znova sanjariti. Tudi te sanje niso trajale dolgo in tudi ta ni bila nič boljša od prve. Tedaj se nisem mogel več premagati, nisem se več smejal, odšel sem proč, na dež. S ciničnim veseljem sem prenašal dež, ki mi je močil lase, čutil sem kaplje, ki so mi polzele za vrat. Srd in gnus je bruhal iz mene. Tedaj sem preklel vse žen« ske, od prve do zadnje. V njih sem videl prostitutke, ki zavržejo vsak ideal, samo da ugodijo trenutni nasladi. Tega sovraštva tudi čas ni umiril, kajti postajal sem vedno bolj zaprt sam vase. Sklenil sem, da ne pogledam več ženske v obraz. Tedaj sem videl žensko, mater z otročičem v roki. Blazno sem se obrnil proč in v glavo mi je šinila grozna misel. Tudi matere so ženske, ženske so, a so med njimi najslabše, ker varajo celo svoje otroke in ti so prepričani, da je njih mati svetnica.
Začela se je tedaj borba v meni. Dvom me je mučil. Kaj pa, če je imel prijatelj prav in sem zares preplitev? V čistem zrcalu sta se gledala in se borila moj razum in nagon, jaz pa sem 'bil poleg kot gledalec, kot kritik. Prisluhnil sem razumu in oči so se mi vedno bolj odpirale. Če bi me kdo tedaj videl, bi dejal »Bebec!«
Hodiš takole po cesti, misliš, premišljuješ in se nosiš v obla« kih Stopiš v bar, nasmehneš se stolici, mizi, ki te spominja na vse
drago. Ko bi te sedaj videl prijatelj, bi si mislil: Fant je zaljubljen. In ne bi se motil, kajti ljubezni in rdečega nosu ne skriješ. A grda je ta zaljubljenost, ko se ti vsemu nevede posmehuješ, da se še najbolj posmehuješ sam sebi, ko niti ne veš, da je ta ljubezen le neka živalska sebičnost.
Piješ pivo, premišljuješ stvari, ki nim&jo nobenega smisla. Rad bi zbral svoje misli, pa jih ne moreš, ker so preveč zmedene. Nove misli se ti porajajo, pa so še bolj •zmedene od prvih in ne veš, kaj bi z njimi. Tedaj, prav tedaj ti je najhujše, ker zasovražiš vsako misel, ki ti je bila še pred trenutki ljuba. Čudna je ta misel, skoro nekak kompromis med ekstremno ljubeznijo, ki te žene, da zatajiš sebe, svojo pamet in delaš popolnoma nagonsko, in sovra« štvom, ki hoče zadoščenja. Bolj ko se siliš, da ne bi mislil in da bi se znebil vsakega premišljevanja, se vdal blaženemu nihilizmu, bolj se ti misli vračajo, dokler te tako ne zmedejo, da ne veš, kje se te glava drži.
Veš, da moraš misliti, da razčistiš svoj položaj, da si rešiš obstoj. Siliš voljo, da pomaga razumu do pametnega razmišljanja. No, in če imaš trdno, jekleno voljo, tedaj ti uspe in nagon podleže razumu. Vsakdo pride do takega premišljevanja in to ga tare, morda tudi stre. Zato ti bodi volja tisti pripomoček, ki ti pomaga, le pomaga k pravi poti. Bog pa ti pomagaj, če se vdaš volji popol« noma in delaš vse to, kar ti narekuje. Spoznal boš tako svojo šib« kost, spoznal, kako ti je vsaka neznatna ovira Mount Everest, da nisi tekač čez zapreke, temjveč le neroden plezalec.
Težka ti je že vsaka misel na razmišljanje, zaveš se, da si premalo moški, da bi znal zdravo preučiti svoj položaj. V tem tre« nutku občutiš težo Papinijevega stavka: Kar je za ženske roditev, je za moške razmišljanje. V hipu bi bil rad ženska, trpel bi vse mogoče fizične muke. Rad bi dal življenje za pametno filozofijo. Morda se ti zdi prava ta, morda ona, mogoče hočeš najti tolažbe v veri in v dogmah. Ali kako naj učinkujejo dogme in naj ti dajo pomoči, tolažbe, ko nimaš vere niti vase, kaj šele v dogme, ki so ti tako daleč. Zavidaš človeka, ki si je z vzgojo in srečo ohranil vero v dobro in plemenito,ki ni okusil, kaj je pravo sovraštvo
Sedaj je čas, da se zaveš, ali si moški ali ženska, kajti tu, edino tu ni kompromisa. Ženska ima v taki stiski dve možnosti: da se preda ali ljubezni, živalski ljubezni do same sebe, ali pa so« vraštvu do vsega tega. Ta prehod opravi čisto nagonsko, skoraj niti ne zaveda se tega, ker je pri ženski le majhen korak od lju« bežni do sovraštva. Ženska ne bo premišljevala, kaj je pametneje storiti. Storila bo pač, kar ji bo v tistem trenutku najbolj prijalo. Zato si se tudi varal pri svojem dekletu! Pozabljal si, da ženska ne govori kot ti, da imajo zanjo besede in dejanja drugačen pomen in drugačno vrednost, posebno še v ljubezni. Mož ima tisoč skuš«
njav, da greši, ženska ima samo eno. Ne sodi torej, če se ji ne zna zoperstavljati.
Sam pa moraš biti dovolj močan in zrel, da se zaveš in spo* znaš: kar delaš, je le gola živalska sebičnost, ljubezen do samega sebe, tista ljubezen, ki naj bi bila zate višek in ki te sili, da ji slediš, dokler ne postaneš njen suženj. Gnus pred samim seboj ti bo dal dovolj moči, da se boš temu uprl z vsemi silami in močmi, ki se ti bodo porodile iz srda na samega sebe.
Tudi ženske pridejo do tega spoznanja, a le malokatera se tega zave. A tudi, če to spozna, ima premalo moči, da bi se odpo* vedala se!bi in svojemu ponosu. Če te torej vara, vedi, da tega ne dela zavoljo tega, ker ne najde več privlačnosti v tebi in ker te morda ne ljubi več, temveč samo zato, ker mora živeti po svoji naravi. Sam si kriv, ker ji nisi pomagal, da bi premagala to, kar ji je narava naprtila v breme. Razumi njeno naravo, ki je čisto dru; gačna od tvoje, daj ji moči, pomagaj ji, ker si po naravi močnejši od nje, ker ti je Bog dal več razuma. Ne boš našel takega dekleta za vsakim oglom', išči jo, ker jo moraš najti. Ljubil jo boš tedaj, ko si bo zaželela tvoje moči, s katero bo hotela premagati sebe, svojo naravo, in bo hotela biti satno zate. Taka deklica, ki ji boš v pomoč, te ne bo varala.
Glasno sem kriknil, čutil sem težo očitkov, pravičnih očitkov, in bilo mi je, kot bi nosil zemljo na lastnih plečih. Hrbet se je vedno bolj upogibal pod to težo. Tedaj sem začutil nekaj svežega, blažilnega. V ušesu so mi zadonele zadnje besede, ki so pravile: Morda jo najdeš, najti jo moraš. Up se je večal, širil se je s silo ognja v usehli stepi. Morda jo najdeš, morda si jo že našel, pa je ne razumeš, razumi jo, poglobi se vanjo!	R.s.
Le od doma nikar
Vroč pomladanski dan; nebo je jasno	reš tako veselo smejati, ko se sinovi za
kot ribje oko, sonce sije visoko na nebu.	vedno poslavljajo od matere domovine,
Velika ladja se počasi ziblje na morju;	od rodne zemlje! Ladja se je komaj od-
mornarji vzdigujejo sidro. Na pomolu je	trgala od brega ta že se v izseljenčevi
vse polno ljudi, ki pozdravljajo odhaja-	• duši pojavi žalost in. nemir; srce mu bijoče prijatelje, sorodnike, sinove.... Na la-	treje ibije. ,glas ne pride iz grla in vroče
dji stoje izseljenci, ki mahajo z robci v	solze polzijo po liou. Gleda ljudi na po-
pozdrav. Sirena zatuli in ladja se začne	molu, gleda bele hiše in visoke hribe, gle-
počasi oddaljevati; ^»Zbogom, zbogom pri-	da mater .na pomolu, ki hrepeneče dviga
jatelji, »bogom domovina, nikdar več ite	roke proti njemu; vse si hoče vtisniti v
ne bom videl, nikdar več ne poljubil svo-	spomin, da se bo v žalostnih dneh v tuji-
je rodne -zemlje!«	m tolažil vsaj z injim.
Kako moreš, o sonce, tako veselo sija- Usoda, ‘zakaj si tako kru/ta, zakaj od-ti ob tako žalostnem dnevu, kako se mo- ganjaš sinove od matere v tujino za kru-
hom: zakaj ne pustiš, da bi ostal sin vedno pri materi in izdihnil v njenem naročju?
V rudniku je tema, zrak je zatohel, rudar težko koplje. Dvajset let že dela, dvajset let že hrepeni po domovini, a zdaj je že izgubil upanje, da še kdaj vidi svojo rojstno vas. Čuti, da se mu smrt neizprosno, naglih korakov približuje. In res, .nekaj dni zatem leži rudar težko bolan. Vsaka ura težkega dela mu je izpila kapljo zdrave krvi in zdaj, ko mu je želja po sreči in bogastvu izpila še zadnjo kapljo zdrave krvi, sedaj, ko ve, da svojih rojakov nikoli več ne too videl, sedaj se tolaži s spomini. Njegovo telo leži 'bolno v postelji, a njegov duh je zdrav in se sprehaja po domovini, po gorah. Im. spominja se otroških let, spominja se materine postrežbe, ko je bil bolan. Bridko se mu toži po domu, zakričal bi od bolečine, a glasu ni iz grla. Solze počasi polzijo po raskavem licu in tedaj se spomni na svoj odhod, jasno vidi ljudi na pomolu, jasnq sliši klice in pozdrave, vidi bele hiše in hribe. O, ko 'bi -bil tedaj vedel, kaj mu too tujina darovala, bi bil skočil v vodo!
Počasi umira ia zapira -solzne oči. Ali srce se noče in noče ustaviti: vedno hitreje. vedno močneje bije v ubogih prsih. Bolnik se dvigne; saj stoji na ladji, saj stojijo pred njim bele hiše, visoke zasnežene gore vabijo njegov pogled, mati s smehljajem razteza suhe roke proti njemu: Pridi, sin! Sin iztegne roke, se dvigne in . . . pade. Srce je odnehalo, končalo se je hrepenenje, njegova duša hiti p>o sladko tolažbo.	MAJDA
Vse zastonj 1
Skoraj je zasovražil staro kmetijo. Po očetovi smrti so garali in garali, a pridelka je bilo malo, tako malo, da ni bilo denarja niti za najpotrebnejše. Mati je bila vsaik dan bolj suha, težko je delala in si pritrgovala od ust, da bi nasitila vso družino: vendar ni imela nobenega plačila, 'le vsak je ,od nje zahteval vedno več. Jernej jo je večkrat skrivaj opazoval in solze so mu silile iz oči, ko je videl mater sključeno pod težkim bremenom, ki ga je nosila brez tarnanja in tožb.
Večkrat je mislil na Ameriko. Sel bi,
ostal v tujini nekaj let in se vrnil bogat. Kupil bi materi lepo hišico z vrtom, kjer bi brez skrbi preživljala zadnja 'leta.
V Ameriki je težko delal in hudo mu je bilo po materi in bratih. Tujina se mu je zdela lepa, dokler je ni okusil. Večkrat je šel na pomol in gledal v morje. Žalostno je gledal preko temnih valov in s poželenjem opazoval velike prekooceanske ladje. Težko je delal in se trudil in po desetih dolgih letih je bil končno bogat. Z oddihom je stopil na ladjo: pozdravljal je tujo zemljo in se poslavljal od nje. Zahvaljeval se ji je za srečo, ki mu jo je dala, in skoro težko se je ločil od nje, ali doma ga je čakala mati . . .
yeselo je gledal na domač zvonik, srce mu je razbijalo v prsih. Stekel je v hišo in na ves glas zaklical: »Mati!« Postal je in čakal. Naproti mu je prišla sestra z objokanimi očmi. Mukoma je izgovorila: »Matere ni več.« Jerneja je zaskelelo srce, kriknil je in se zgrudil na stol. Dolgo je ihtel: »Mati, uboga mati, vse zastonj, vse zastonj.« Jernej ni bil več bogat...
MAJDA
V tujino
Kras, dežela skal in kamenja, kjer je trave skoro prav tako malo kot vode na robu Sahare . . . Kras, revna, zemlja, ki ne more preživljati niti lastnih sinov, kako žalostno te gleda tvoj sin, ko te zadnjikrat vidi z belega parnika . . .
Na pomolu je mnogo ljudstva, sorodniki onih, ki gredo v tujino, v daljno Avstralijo ali v vročo Argentino z upanjem, da si bodo vsaj tam prislužili malo kruha, tistega kruha, ki jim ga domača zemlja ne more nuditi. In ne samo sorodniki, ampak tudi drugi ljudje so na pomolu in tiho zrejo na beli parniik iin premišljujejo v srcu in žalostne misli jih mučijo. . .: kdo ve, ali ne .bomo morali tudi mi kdaj v svet, s trebuhom za kruhom.
'Tudi oni, v katere so obrnjeni pogledi vseh, tiudi oni, ki 'zapuščajo rodno zemljo, so žalostnega obraza.. Kdor nima sorodnikov, da bi se od njih poslavljal, strmi v svet, kameniti svet, ki mu stoji pred očmi. In ko tako strmi v svojo zemljo, premišljuje . . . »Da, same skale, samo bode-
na krovu irni gledajo zdaj' nebo, zdaj obširno morje, zdaj belo ladjo, ki jih počasi pelje v novo življenje . . .
DOMOLJUB
Velikonočni ozdihi
V prsih gloda, srce vije, solza lice mi oblije, ko vračam v mislih se nazaj tja v ljubi moj domači kraj.
Saj je doma velika noč bila je lepa nam nekoč, fco iz domačih lin zvonjenje nam je oznanjalo vstajenje.
Zdaj f>a daleč od družine, dolga leta sred tujine mi v samoti praznovan je velikonočni, boiji dan!
Velika noč, velika noč bila sri lepa mi nekoč, prešlo je vse, in k meni zdaj se vrača le spomin nazaj!
Prešla je tudi vsa mladost, prešla je volja in krepost, prej trdna volja v domovini — zdaj strta, z bičana v tujini.
KRIVEC IVAN
PRISPEVKI IZVEN NAGRADNEGA NATEČAJA
V'
Ceri Južnega rtiča
Valovi Pacifika se divje zaganjajo in bela šumeča voda tam spodaj, navpično doli pod čertnji, se nenehno peni in kaplje pršijo na vse strani. Čisto nizka je ta ograja nad prepadom).
Obrneš se in pred tabo se črni obris sydneyskega mostu. Strmo padajoči skladi granita, skrivnostni šum butajočih valov: to je Južni rtič ob vhodu v Jacksonov zaliv in v sydneysko pristanišče.
Stal je tam. Četrtkov popoldan, svetel, sončen dan. In v njem ni bilo prostora ne za molitev, ne za razmišljanje, ne za občutek lepote in mogočnosti. Počival je v šumenju. Bilo mu je, kat bi po* lagoma odstranjal vso navlako predsodkov, vso človeško ničevost in puhlost, stotere lahkomiselnosti, da je ostala samo še bedna za* vest golega jaza.
Želel si je tega. Želel je obračuna s samim seboj. Pa ni bil vajen gledati vase. Moral je neprestano krotiti željo, da bi se olep* šal, da bi preokrenil slabost v prijetno, opravičljivo muhavost, da
n
če kamenje, ki kot trnje duši vsako najmanjšo bilko, ki vzklije. In vendar te ljubim, moj Kras, vendar si mi' sedaj in mi boš vedno najdražja stvar na svetu. Se se spominjam, kako sem pasel tiste tri ovce, ki jih je imel oče; še se spominjam, kako iso si vse tri iskale paše med kamenjem. Dolgo in na široko so iskale, preden so si utešile lakoto; še se spominjam tistih dnevov, ko sem s prijatelji skakal čez visoke kamne, ko sem z veseljem hodil 'na morje, na tisto morje, moj Kras, ki te s svojimi mehkimi valovi boža, prav tako ljubeznivo kot mati svojega otroka. Bog daj, da bi se lahko vrnil v ta ,svet. da >bi te spet gledal, moj Kras, da bi spet hodil dol k morju in tam glasno prepeval ob šumu valov.«
Mihec in Jakec sta desetkrat odbila, ko se je parnik zganil. Počasi se premika in počasi se bo premikal čez širno morje, počasi, kakor da bi vedel, da pelje kriškega človeka v novo domovino. Na krovu je mnogo ‘ljudi. V daljavi še vidijo visoko tržaško obalo, še vidijo Kras, a vedno manj, dokler se ne zgubi v daljavi. Tedaj se vsakdo poda v svojo sobico, da bi se malo odpočil.
Zvečer se spet vsi izseljenci združijo
bi svojo nestalno, nezanesljivo poželjivost imenoval željo po osre* čevanju.
In ko je ob tem, strmem prepadu gledal v svoje bistvo, se mu je zazdelo, kot bi se mu duh pomirjal. Bilo mu je, kot da se ga dotika dobra roka in ga pelje iz bridkosti sveta v mir, v izpolnjeno hrepenenje.
* * *
Pomlad je, španski bezeg cvete in šmarnice. Ona ga gleda tako zaupljivo, predano. »Nikoli nisem govorila o sebi. Prišel si ti, poslušal si me. In tvoje oči so sijale. Začutila sem, da posluša s te* boj moje besede celo drevo, grmičje, da prisluškujejo bilke in žu* želke in ptice ... «
Da, posluša te njene besede, čuti navezanost tega dobrega bitja in ve, da je osamljena in tako resnično živa. Posluša, njegov duh se sklanja nad deklico, srce je pa daleč, ravnodušno, vzvišeno.
Boječe ga pogleduje. Morda pa zares čuti njegovo odmak* njenost? Ali ve, da pozna on samo besede, da razsiplje z njimi, pa jim ne pozna pomena in odgovornosti?
»Rada bi...« — glas ji je postal ves krhek — «... rada bi umrla.«
Pogleda jo začudeno, skoro užaljeno.
Ona pa mu drži roko v svojih dlaneh, rahlo boža prste in jih za hip ponese do svojega lica.
»Zato, ker vem, da te bom preveč ljubila, vse preveč. In tako zelo bom trpela, tako zelo... «
>5c	*	*
Za vsakogar je težko, če mora brati z obrazov ljudi, kako jim je odveč. In še toliko bolj hudo je za žensko, ki ji je v življenju namen ugajati in osrečevati. Zavedal se je tega, a v svoji sebični lahkomiselnosti ni mogel prenesti misli na žrtvovanje. Ni pomislil na svoj delež krivde, na dejstvo, da ji je izvabil zaupljivost, oblastno vzel ljubezen — kot bi mu bila sama po sebi namenjena. Vedel je samo, da ji more ponuditi prijateljstvo, kjer je ustvaril upanje na ljubezen. In v svoji domišljavosti je bil užaljen, ker je prijateljstvo zavrnila.
Potem je pozabljeni spomin oživel v samoti tujine. V hru* menju sydneyskega življenja je vstala topla podoba, njeno ime je zavzdihnilo na njegovih ustnicah v čudni molitvi, prošnji, ki je sam ni mogel doumeti. Oči so mu bile motne od žalosti, hrepenenja, kesanja. Prešel je vse bridkosti, vsako muko posebej, ki jo je hlad* nokrvno zadal nji. Le malo je mislil na prihodnost. Ni vedel, ne
kje" ne kdaj ne kako ji bo govoril. Toda vse njegovo telo je bilo kot drhteča harfa in spomini so mu bili kot prsti, hiteči preko strun.
* * *
In zdaj je vse mirno. Nesmiselni up je pokopan, čas je prešel, on je zdaj sam, sam s svojo odprto dušo. In kot bi mu spoznanje odprlo edino pot do miru, posluša naraščanje plime in gleda cilj, ki ga je prepozno spoznal.
Posluša brbljanje ljudi, ki obrne in stopa navzdol, proti ces
Avgust Černigoj: NOTRANJŠČINA CERKVE V KRANJU
fotografirajo čeri. Sunkoma se ti. Nazaj gre, v vsakdanji vrvež velemesta, v plehke doživljaje povprečne družbe, v sreča vanj a z dekleti, ki mu nič ne pomenijo.
In vem, da jez njim vsepovsod tisti vijolični duh španskega bez<= ga.
NEVA RUDOLF
Pikec
Pomorski kapitan Boinifacij Kobal se je naveJ ičal križarjenja po svetovnih morjih in jo je s svojo ženo Uršulo potegnil na očetovo posestvo v idilično vasico na Krasu. Gospa Uršula je bila- po svoji napravi vsa prenapolnjena! estetskih nagnjenj, ki si jih je pridobila v občevanju s tržaško žensko elito. Za slovensiko Kraševko je bilo morda' teh nagnjenj kar malo preveč.
Bonifacij je včasih hudo stresal rahločutno živčevje gospe Uršule, ko je ‘z blatnimi čevlji prihajal v salon, ki po opremi ■im ureditvi mi v ničemer zaostajal za maj-finejšimi Zerjalovimi izdelki. Ze na. kristalnih vratih je zaklical: »Pomisli, Uršula, sivika je storila kapitalnega! joinčka; sijajna krava ti pravim!« Ali pa sta na sprehodu srečala dvojico voličkov, tki je vlekla mavrhan gnojni voz in je Bonifacij z nastežaj odprtimi nosnicami vohal za vozom: »Glej, Uršula, to je pečenka za maše njive!« Milostljiva pa je obrnila glavo vstran, raztegnila obraz v trpko u-žaljenost: »Oh, Bonifacij!« Bonifacij se je zasmejal, ona pa se je »kujala.
•Drugače pa sta se dobro prenašala prav 'zato, ker je bil on takšen im ona takšna. Hudo se je dolgočasila, ko ji je pripovedoval o- umetnih gnojilih', modri galici,
■kokošji togi, -koloradskih hroščih in gosenicah, o suši in moči.
■Bred kratkim sta- v Trstu obiskala pasjo razstavo. Gospa- Uršula je z ve-likim navdušenjem občudovala terierja plemenite pasme - obsežnim rodovnikom. »Srčkan, naravnost božanski,« je vzklikala v tuji govorici, da je tako še -bolj poudarila svojo oceno. Gospod Bonifacij ni dolgo premišljal ,in za veliko noč je gospa Uršula dobidai živ piirh, mladega terierja. V zameno pa- je bil gospod "onifacij deležen poljuba, ki .ga s tako sočnostjo ni o-•kmsil že -leta in -leta. Gospod Bonifacij ni -bil prijatelj terierjev in je cenil le ptičarje in jazbečarje. S Bikcem, tako je bilo namreč psičku ime, pa sta se kar dohro razumela. Psiček je bil pri vsem svojem temperamentu -zelo priljuden in dobro vzgojen. V vsakem oziru se je odlično ■obnašal. Bil je v 'resnici kar ljubka pasja dlaka- s svojo vitko, vendar krepko postavo in s pravilno porazdeljenimi lisami: črna glava s smežnobelo, ozko platnico. Na lakotnicah je blestela po ena črna ma-roga na -vsaki strani, rep pa je bil ves črn.
Njegova najlepša- lastnost pa je bilo popolno nezanimanje za lovske strasti. Na sprehodih z milostljivo se nikoli ni premaknil s kolovoza ali steze. Bil je zelo dobro izšolan in nadarjen psiček -z močno razvitim estetskim čutom. Nikoli se ni valjal po -nemarnih predmetih. Poginulemu krtu se je na daleč izognil. Nikoli ni vtikal smrčka- po krtinah in mišjih -luknjah; nikoli se ni podil za zajci. Tudi kokoš-ke, je-rebice in kotorne je puščal na miru in celo mačk ni dražil. Niko-li ni za-uži-1 stvari, ki bi mu prišle pod smrček na prostem, niti- obglodanih kosti piščancev, skorj-ic sira, ostankov klobas in salam, ki so jih trosili- -tržaški izletniki po kraških ogradah, se ni dotaknil.
Vodo je -srebal -le iz čiste posode, in jezikal je hrano samo z -belega krožnika. Bil je. pravi v-zor vzgojenega' psička-, psička, ki se je prilegal svoji gospodarici kot se prilega kravji -zvonec vodnici. Zato je tudi imel v gospejini sobi- košaro s stalno sveže -prevlečeno blazino, kajti ob deževnem vremenu mi nikoli odhajal -z -doma. Dež je namreč sovražil z vso s-vojo pasjo dušo, -im -blatne steze in poti so se mu gnusile.
Toko je počasi- dosegel tri leta. Gospe
Uršuli je bil čedalje ljubši -tudi še zato, ker -ga je s ponosom razkazovala in hvalila svojim tržaškim obiskovalkam, ki- so z obsežnimi avtomobili prihajale ob nedeljah v vas. -Pa je bil v resnici estetičen kužek tale -naš Pikec. Celo v ljubezenskih zadevah je ka-zal svoje velemeščanske o-kuse. S ponosom se je zavedal svojega porekla im se s prezirom izogibal umazanih kmečkih bas-tardk.' Drža-l se je -le boljših pasjih dam, kot sta farovška Astra in brigadirjeva- Stela.,
Pasjih pretepov se je načelno izogibal. Ce pa častne zadeve ni -bilo mogoče na miren način poravnati, se je Pikec boril -kot pravi vitez. Tudi mnogo večji vaški pasji potepini so odnašali vidne spomine -nepokvarjenega -Pikčevega -zobovja. Nar .sproti ljudem ni kazal niti predrznosti niti bojazljivosti. Ni nadlegoval niti naz-našatca -niti dimnikarja. Samo ikonjača se je ma daleč izognil, ko je -slučajno -zašel v vas.
-Kaj pa- je pra-vzaprav -kultura, kaj ci-
J)o6 tuje nebo
Da mi je tebe, tebe ljubiti, moja dobra Marija.
Glej, jaz se bojim spoznanj, — ti veš: želim samote.
Pa je srce en sam trepet, en klic po ljubezni, življenju. Sklanjaš se nadme pod tuje nebo: bolest je v tem hrepenenju.
Dva
V boleči senci težkih sanj je vstal megleni obraz.
A pesem je izzvenela.
Podlesek je v večeru obledel.
Ne iščem več te v sebi, prešel je čas.
Nikoli nisva bila eno.
Ti
in jaz.
NEVA RUDOLF
Tone Mihelič: POGLED IZ MIRAMARA PROTI ZAHODU
ljubljene sprehode. Čemeren in slabe volje je' poležaval po svoji košari.
Tedaj pa je nekoč neikaj zapraskalo za zaveso. »Kdo isi -upa praskati v gospejini sobi?« je pomislil. Nekaj sivega se je prekucnilo na tla in .zdivjalo proti .kotu, ■kjer je počival klavir. »Čudna reč!« je premišljeval Pikec, skočil 'narahlo s svoje postelje in se napotil proti klavirju. Glavo je držal sklonjeno k tlom, sprednjo d«sno taco pa je privzdignil. V kotu je spet zaškripalo. »Nesramnost!« je preudaril Pikec in še više dvignil taco.
tebe!« je govoril gospod Bonifacij, pobožal Pikca, miš pa zagnal skozi okno. Pikec se je oddahnil. »Torej take sive stvari lahko podaviim! To bi moral prej vedeti!« Vedno je bil prepričan, de so to mladi ptiči, ko jih je .gledal švigati po travi. Ptic pa se ni smel dotakniti, taiko mu je stokrat zabičala gospa Uršula. Se enkrat je premislil vso ,zadevo, nato pa jo je pobral na vrt.
iDeževalo je in pata so bila vsa. blataa. ■ »Ampak, če se hočeš pri gospodi izkazati, ni prav nič važno, če se tačke zmočijo,«
vilizacija? ITanka prevleka, pod katero se skriva natura in samo čaka., da se prevleka inekje pretrže. Potem pa plane na dan in prevleka se odlepi kot lubad platan, ko se bliža zima.
Gospa Uršula je morala v Trst k svo.;i oboleli sestri. Psiček se je z dostojanstvom vdal v 'težko usodo, čeravno se je pošteno dolgočasil. Nikogar ni bilo za. Idko pri-
Mala siva stvarica se- je pokazala, izpod’ klavirske noge, se za- trenutek ozrla, okoli sebe in hotela smukniti mimo Pikca. »Le počasi!« si je dejal Pikec in zagrabil.
Prav v hipu, ko je Piikec miško izpustil, da bi jo z nevoljo ovohal, je stopil v sobo gospodar. Pikec se je usedel na zadnja sikoka in pokazal miško. »Priden Pikec; kdo bi si (kaj takega le mislil od
si je mislil Pike c in se zvlekel med fižol, kjer je ie večkrat opazil take s-ive stvairi. Tam, kjer je bila zemlja razrvana, je obstal na preži. (Ni mu bilo treba- dolgo čakati. Pred njim se je zemlja zamajala. Z obema* -tacama, je v trenutku razkopal zemljo :in privlekel na dan okroglo krtico. Hotela gai je ugrizniti in sam ni vedel, zakaj jo je zagrabil za ušesa in treščil ob tla, da je obležala kot slečena rokavica. Nata jo je odnesel domov in praskal toliko časa po gospodarjevih' vratih, dokler mu gospodar ni odprl. Gospod Bonifacij je debelo pogledal, pobožal Pik c a in ga pohvalil: »Pikec, saj ti si pravi biser vseh psov!« V priznanje mu je odlomil velik kost čokolade.
<Na čokolado pa je bil Pikec udarjen prav tako kot hlapec Toni. na jutranji kozarček tropinovca. Zato ni bilo dneva, da ne bi Pikec pritreskal domov po kako miško, podgano, slepiča. Celo mlado črnico je nekoč privlekel. Sedaj se ni več dolgočasil. Košarica je ostajala prazna, kajti Pikec se je ves božji dan potepal in stikal ,za sivimi, črnimi, malimi in velikimi stvarstvi. Vse je prevohal po hlevih in njivah, po borovih hostah in kraških breznih, po ogradah in gmajnah. Pikec je postal odličen in izkušen lovec. Številne mi-
Pomladno jutro ob Soči
Vsa z dragulji je posuta Soča razigrana:
padlo v njo z neba je sonce . .. Skrij zavist, poljana!
Breg nad prodom v belo prejo vesna je ovila, bilki vsaki na glavico biser nataknila.
Vonj po cvetju med svežino se vode razliva, da en sam je vrt pomladni prog in breg » njiva.
Iz daljin se lastovica, je domov vrnila in kot sladka, topla misel Sočo poljubila ...
LJUBKA ŠORLI
ši, podgane, kuščarice, slepiči in krtice so bile njegove priljubljene lovstke trofeje. Nekoč je a krvavim smrčkom zavijal nad zvitim ježem. Krastač in močeradov pa ni maral.
(Nekega večera se je gostila pri gospodu Bonifaciju imenitna družba prijateljev in dam iz Taista. Večerja v jedilnici je bila bogata. Nekaj piščancev, mlad kozliček, sveži jurčki, nekaj potic, zelenke terana, načet pršut kot drvarska blanja, vse to je počivalo na mizi, da se je kar šibila. Nenadoma se je med duhove cvrtja, tobaka, sladkarij .in vina vtihotapil strahoten smrad. Končno so nekje v kotu našli Pikca 'Z na pol odraslim zadavljenim dihurjem na tleh. Pikec se je kot ponavadi usedel na zadnja skoka, dvignil prvi tački in čakal na čokolado.
»Pes je odličen,« je ugotovil gospod Ribo. Ze naslednji dan sta se gospod Riko in Pikec odpeljala na race na Dober-dobsko jezero. Pikec pa se ni zanimal iza race, ker jih ni bilo, zato pa je preganjal podgane, ki jih je gospod ‘Riko ob pomanjkanju rac in druge divjačine streljal s spretnostjo olimpijskega, strelca.
Nad pol ducata podgan je obležalo na bojišču. Pikec pa je izgledal kot pujsek, in gospod Riko je imel precej dela. da ga je vsaj za silo očedil, predno sta se skobacala v avto.
Od tega časa je Pikec kar podivjal, če mu je nozdrvi požgečkal duh po smodniku. Gospod Riko je rad zahajal na llov, čeprav so bili zajci v lovišču kraške va-,sice prav taka redkost kot je zadovoljnih Slovencev ob obeh straneh državne meje. Ko je po treh letih velikih lovskih naporov v lovnem času gospod Riko le 'sklatil dolgoušca, je pripadel Pikcu levji delež zaslug. Gospod Riko je zajcu nai hlevskih vratih preparal trebuh, in Pikec, ki je nekoč užival samo kuhano, posoljeno, zabeljeno in s fino omakb oblito meso z 'belih porcelanastih krožnikov, je požiral razcefrana, s peskom onesnažena pljuča in ostalo 'zajčjo trebušnino s taikim pohlepom kot pravi mesarski pes.
Ko se je gospa Uršula vrnila iz Trsta, svojega Pikca ni več spoznala. Dnevno je bila blazina v košari vsa pomazana, dnevno so po bleščečih parketih mrgoleli številni odtisi itačk. Podavljene miši so ležale po verandi, po sobah in stopnišču.
Tudi mačke so plesale pred duhovno preobraženim Pikcem. Vsi sledovi nekdanje estetike so bili v notranjosti našega Pik-ca popolnoma izbrisani. Gospa Uršula je nad nemarnostjo svojega ljubljenca živčno tako oslabela, da ji je morala vaška
Milko Bambič
DOMAČE OPRAVILO
babica, nabrizgati v obsežno sedalo inekaj ducatov tfial, da si je vsaj za silo opomogla. Pri vseh številnih nadlogah je Pikec prinašal domov tudi še bolhe.
'Tako .ga je nekega, dne gospa Uršula spodila iz sobe in zagnala še košaro za njim. Beseda Pikec je izginila iz njenega ■besedoslovja. Pik pa ni bil prav nič u-žaljen. Med listjem v hlevu si je izbral ležišče- Le kadar se je zleknil, je pogo-■dtinjaJ. Užival pa je popolno prostost. C e, ■iz kakršnih koli vzrokov ni mogel spati, jo je pobrail po vasi in lovil vse, kar mu je dražilo nozdrvi.
'.Polagoma ,je postal najslovitejši pes v vasi in okolici. Pri nobenem kopanju lisičin1 in jazbin ni manjkal. Z lovskim čuvajem in tudi z orožniki in financerji je živel v najboljšem prijateljstvu, čeravno
jo je včasih brez prepustnice1 potegnil, čez mejo. Zato pa je postal strah in trepet miši in podgan, mačk in postopačev. Biil je prvi pretepač vsegai Krasa. Tudi pri ljubezenskih izibirah ni bil več tako natančen. Bele tise tudi niso bile več snež-nobele, ušesa pa so bila nasekljana kot praprotni listi.
Gospa Uršula je pretrgala z njim sleherne vezi. Preskrbela 'Si je mladega spa-niela, in ko je Pik tudi tega izuril za lovca, si je kupila mopsa.
Pik se za vse to ni zmenil. Bil je pravi Povec in gozdajr ter se je požvižgal na vse meščanske navede. 'Dovolj dolgo je bil Pikec; sedaj je bil Pik.
P. G.
Utrinek o glasbeni nzgnji
Ce govorimo o glasbeni vzgoji, se nam pri tem vsiljujejo razna vprašanja o njenem bistvu in cilju. Zairadi tesnega prostora se na tem mestu ne morem spuščati v tozadevno podrobno in širše razpravljanje, pač pa se hočem dotakniti samo najosnovnejše misli o »početku glasbene vzgoje« v starostni dobi.
Pomembni pedagogi so mnenja, da ima glasba namen vzbujati v človeku radost. Učitelji i.n poustvarjalni umetniki so pa poklicani, da* to radost posredujejo. Večina glasbenih pedagogov je mnenja, da je za začetek take vzgoje najprimernejša že detinska doba. Prvo seme take vzgoje izvira iz pesmi, s katero uspava mati svoje dete. Se .tako preprosto materino petje vpliva ugodno na otrokovo dušo. Otrok skuš«' posnemati pesem, se pri tem navdušuje in izbira pesmi, ki so mu najljubše.
V najlepšem spominu so mi še danes vse tiste lepe pesmi, ki jih je pela mloja mati. In s kakšnim navdušenjem smo prepeval i v otroškem vrtcu! Vsi otroci brej; razlike smo vzljubili tisto plemenito vrtnarico, ki je tako lepo pela z nami, nas učila iger s petjem itd. 'Seme, ki ga je zasejala v mojo dušo vrtnarica gospa Dragica Gregorič, je pozneje bogato obrodilo. In kakšno je bilo moje razočaranje ob vstopu v prvi razred osnovne šole, ko nismo več peli, ker nismo imeli sreče, da bi dobili takega učitelja, ki bi nadaljeval itisto, kar je zasejala v naša srca pleme-nita gospa Dragica. A to nas ni motilo.
Zadoščenje za to, česar nam ni dala šola, lin zadovoljstvo smo našli ob prepevanju na domačem cerkvenem koru, od koder so .se širile nove pobude za gojitev resne glasbe med nami. Dandanes je v lem pogledu na osnovnih šolah bolje kol takrat. Večina učiteljstva posveča veliko pežnjo in hvalevreden .trud prav šolskemu petju. Ravno v .tej dobi naj se v otroku vzbuja veselje in- ljubezen d-o lepega petja in lepe glasbe. Kair je v tej dobi zamujeno, se težko popravi. Zato naj bi se nudilo o-snovnošolski deci čimveč žive glasbe. -Na ta način se bo naša doraščajoča mladina z veseljem in večjim zanimanjem lotila glasbenega študija in se tej umetnosti posvečala. Zal pa učni načrti nižjih in višjih srednjiih šol gojitve .glasbene umetnosti ne upoštevajo dovolj. Namesto da bi pristojna oblast posvečala temu vprašanju več pozornosti, vidimo prav nasprotno. Cim višja je namreč obvezna šolska stopnja, tem manj je upoštevana gojitev glasbe in petja ter glasbene umetinostj sploh. — 'Pa o tem drugič kaj več.
Prof. K. S.
Iz nekdanjega kulturno - prosvetnega življenja na Tržaškem
Vzporedno s politično borbo, ki jo Je vodilo politično društvo »Edinost« v Trstu -za politične, kulturne in socialne pravice -tržaških 'Slovencev že od 1. 1876 pa do konca prve svetovne vojne in še nekaj let pod fašistično strahovlado, se je razvijala, širila in končno tudi -zamrla ku-1-turno-prosvetna dejavnost na tem ozemlju. Po smrtnem udarcu, ki ga je zadal fašizem, je prenehalo oboje:	politična
borba in kult-urnoprosvetno življenje.
Tržaški Slovenci so prvič kulturno iin politično naistopili 1. 1848. Val francoske revolucije, ki je priinese-l narodno prebujenje ne .samo velikim evropskim narodom, -ampak tudi majhnim, ni prizanesel velikemu avstrijskemu carstvu, ki je bilo sestavljeno predvsem iz slovalnskih narodov. Čeprav je februarska pariška- revolucija, ki je v marcu pretresla tudi Dunaj, našla tržaške Slovence nepripravljene, so se ti takoj znašli. Ustanovili so kulturno - politično društvo »Slavljanski
zbor«, v katerem niso bili organizirani samo Slovenci, marveč tudi Hrvati, Srbi, Cehi i,n 'Rusi, ki so takrat živeli v našem mestu. In v tem društvu so se Slovenci prvič kulturno in politično udejstvovali. Toda po revoluciji je zavladal Bachov režim, ki je 'bi:l za Slovence še hujši od Metternichovega absolutizma. Zatrl je namreč vso slovensko kulturno-politično dejavnost Iz 1. 1848. 'Toda iskra narodnega prebujenja je še dalje tlela v srcu našega človeka.
Po padcu Bachovega- režima je nanovo ■zaživelo kulturno delo po slovenski zemlji v tako imenovanih čitalnicah, ki so po-
Na poti k velikonočnemu blagoslovu
-stala našemu človeku- središča za kulturno in politično vzgojo.
Spored čita-lniških prireditev je- -bil po vsebini izelo pester. Bile -so literarne točke, predvsem odrske (šaloigre, burke) in tudi pevske-, -zraven pa še politično ali kulturno predavanje. Navadno se je taka prireditev končala s plesom. V poletnih mesecih -so ibile ta-ke prireditve na prostem pod imenom »vrtna veselica«.
Prva taka čitalnica je -bila v 'Trstu u-sta-novljena- leta 1861. Imenovali so jo »Slavjanskai Čitalnica«. Pozneje so ustanavljali čitalnice tudi po okoliških vaseh-
tako da je bido tudi ljudstvo na deželi deležno kulturnoprosvetnega gibanja.
Pri sestavljanju sporedov za čitadniške prireditve so prireditelji naleteli na velike težave. Taikraltna naša glasbena lite'-raitura je ibila zelo revna. Znane so bile le pesmi nekaterih1 skladateljev - amaterjev, ki so znali pisati zelo preprosto in včasih samo napeve. Ljudstvo je te pesmi rado prepevalo in jih poje še dandanes. Kdo ne pozna ponarodelih pesmi iz tiste dobe: Kje so moje rožice, Otok bleski, Pod oknom, 'Po jezeru bliz’ Triglava, Mila lumiea in še druge?
Kulturnoprosvetno življenje se je začelo razvijati tako naiglo, da. delo v čital-niškem okviru ni več zadostovalo, ker je bil delokrog preozek. Morado je priti do delitve dela. Ustanavljali so pevska društva in tamburaške' zbore, zlasti pa> .god-
be. Čitalnice pa so gojile bolj družabnost, Vsaka si je oskrbela svojo knjižnico in skrbela za branje sploh.
Od 1. 1900 pa do prve svetovne vojne je bilo število pevskih izborov odnosno društev tako veliko kot menda* nikjer po slovenskem ozemlju. Vsako naselje je i-mek> ie svoj pevski zbor ali pa svojo godbo. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Tržaškem, to je v mestu in na ozemlju od Sv. Križa1 do Bazovice in Kaitinaire, približno 40 pevskih in glasbenih društev.
V mestu samem so bila tole pevsika društva:	»Slovansko	pevsko društvo«,
pevsiko društvo »Kolo«, pevski zbor Šentjakobske čitataice, pevsko in glasbeno društvo »Trst«, pevsko društvo »Slava« pri Sv. Marnji Magdaleni, pevsko društvo »■Velesila« v Skednju, pevsko društvo »Zarja« v Rojanu, pevsko društvo »Adri-
Tone Mihelič: REPENT ABORSKI LOG
ja« v Barkovljah, peivski zbor Učiteljskega društva za Trst in okolico, pevski zbor Tržaškega »Sokola« in pevski zbor Glasbene Matice. Petje je gojilo 'tudi A-kademsko feriallno društvo »Balkan«, in sicer samo o počitnicah, in je nastopajo s petjem, igrami in, govori na prireditvah v raznih krajiih Trsta in bližnjega Krasa'.
Čeprav večji del teh pevskih društev ni gojil petja v 'bolj naprednem smislu, veindar so ta, društva imela, veliko zaslugo za narodno zavest našega človeka in so bile prireditve vedno zelo dobro obiskane. Večkrat je na isti prireditvi sodelovalo več pevskih zborov in -tako se je gojila neka pevska' skupnost. Ce je na primer Zenska podružnica Cirilmetcdove
Teloh
Bel kot otroškost, nežen in tih
teloh, v vres ju ves skrit.
Čutila sem, da si bolj sam kot kdorkoli
in. bolj kot kdorkoli si živ.
V te dni.
V tvojih rokah
bi kot teloh zacvela, kot teloh vzdrhtela.
Ob brinjevih drobnih bodicah
si upal za soncem,
zatiskal oči,
da bi ne videl vsega,
vsega,
kar nas duši in ubija.
Zdaj vem, da je v vseh smejoče nebo.
Da vsak teloh brsti v hrepenenju po ljubezni in sreči.
In teloh si dal mi, en teloh.
Dragi.
NEVA RUDOLF
družbe potrebovala več zborov za ikako svojo prireditev, je ite zbore >z lahkoto dobila. Imeli .smo tudi istaLno slovensko gledališče, ki je gojilo dramo, opereto in tudi opero.
V tistih časih so naši ljudje .tudi radi popevali italijanske kanconete. 'Na pobudo mestnega poslanca Toneta Miklavca ia Sv. Marije Magdalene sita dve pevski društvi ('»-Slava!« iz ISv. Marije Magdalene in »Velesila« iz Skednja) začeli 1. 1900 z vsakoletnim razpisovanjem nagrad za najboljše slovenske pesmi, zložene po vzorcu italijanskih ikanconet, toda s slovenskim čustvovanjem. Podoben običaj so imeli namreč Italijani v Trstu, da so s tem obogateli svoje ljudsko blago, ki ni bilo veliko. Omenjeni društvi sta torej začeli s -to akcijo kot protiutež proti neprijetni razvadi naših ljudi. Vsako leto, vse do leta 1910 so o pustnem času javno izvajali take pesmi. Primati je treba, da je več takih pesmi šlo preko mej tržaške občine, pretežno na Kras in med slovenske Istrane. Te pesmi ie pok. Pran Venturini leta 1938 izbral in jih izdal v Ljubljani pod naslovom »Tržaške narodne pesmi«. Iz te .zbirke je najbolj znana tale pesem, ki smo jo slišali ma koncertih in jo večkrat slišimo tudi po radiu:
Nocoj pa, oh, nocoj, ko mesec svetil bo, bo k meni ljubi moj prišel jemat slovo. Ne jokaj, ljubica, ne bod’ tak žalostna, čez dolgih sedem let se bova vidla spet. Prežalostno srce, ne bom ga vidla več, o, sam Bog večni ve, kdaj sedem let bo
preč.
In dodajmo še eno, značilno za tisto dobo:
Prepevajmo, Slovenci, pošteno pesem
našo,
pustimo drugim kašo, naj si jo pihajo. Mi imamo prelepih in divnih pesmi
naših
in nočemo nič vaših, ker se nam studijo. Ce kdo pa tuje pesmi izbira in prepeva, res prava to je šleva, ki naj od na/s zbeži. Kdor ima pamet zdravo, ta ljubi majko
Slavo
in lepo nje zastavo, ki v čast ji pojemo.
Dr. Fr. D.
Sege
Njegovi orumeneli prsti so zai 'hip spustili volan.
Gospod Gluck išče cigareto. Ne odmakne pogleda od ravnega cestnega traku. Veliki zeleni Packard drvi: 70 milj na uro.
Mariko prevzema opojnost divjega vetra, zanos premagovanja razdalje in časa: opojnost, da se širijo nosnice, da ji vihrajo lasje ob odprtem oknu, da bi posnemala malo iPatsy, ki ploska in hlepi: se, oh se.
»Ne presojajte napačno mojega vprašai-nja.«
'Prsti so se za drobec sekunde trdneje oprijeli krmila.
'»Kaj vam daje to vedrino? Ne poznate življenja — ne odkimavajte! in ga spoznati nočete. Je na dnu tega beg pred bolečino in razočaranjem?«
Za hip je prestal.
»Je to vera?«
Ožgano grmičje, levo in desno gola, prazno štrleča drevesa, črnikasta trava... Se celo najbolj trdožive, najodpornejše rastline je ta pošastni avstralski požar u-ničil. Ogenj in suša, ožgana, dolgočasna pokrajina...
Kako se je kar naenkrat domislil teh vprašanj? Ali ni dovolj truden od dolge vožnje, od neprestanih radovednosti razvajene Patsy? Cernu hoče vedeti miselnost Marike in ji pogledati v notranjost?
Marika je tako mlada. Neizkušena. Bori se, da bi premagala osuplost nad nenadnim vprašanjem, obenem skuša kaj razložiti, povedati o sebi. Besede...
Njegove pegaste roke jo motijo. Kratki, kvadratasti nohti, trde dlani. Ne more odtegniti pogleda od teh rok. Nekje je
na roki
čitala, da moreš iz rok razbrati človekov značaj. Knjige...
Gospod Gluck jo skoraj užaljeno pogleda:
»Se vam zdi moje vprašanje smešno?« Kako? — Oh, seveda! Nekaj jo je bil vprašal. In ona se smeje. Kato je neolikana!
»Ne, ne, za trenutek sem pomislila, kako so vse moje izkušnje in poznanje človeških odnosov — sveta, kot temu pravimo — nabrane le iz knjig. In iz pripovedovanja.«
Gospod Gluck razmišlja. Ali pa mor-
Nekdanji prodajalec brusov na Krasu
da že niti ne ve več, kaj je vprašal. Včasih ise zdi Mariki kot njen oče: možat, razumen, uspel človek. In vendar...
Nekaj je v tistih njegovih rdeče obrobljenih očeh, nekaj je skritega na dnu vsakega nasmeha, Kot bi vse njegovo bitje iskalo poti, ki ji ni najti sledu v lastni družini. Falsy se ga oklepa, svojega očeta, a še ta otroška ljubeznivost je vsa površna.
»Vidite, gospod Gluck, ne bom vam
7-nalu govoriti kot čutim. Tudi 'ko bi popolnoma obvladala ita tuiji jezik, bi ne znala razložiti. Vera ni matematika. Čutiš .jo v srcu, doživljaš njen blagoslov, ki se kot živa moč razliva v vsak dan, v sleherno dejanje. Z vero, ki je predvsem ljubezen, čudovita, nepremagljiva ljubezen, je vse lahko. Človek, to <ubogo krhko bitje spozna »voj1 cilj. In ta zavest ga obnavlja, krepi in vodi — oh, saj ne vem, ali ste mogli dojeti...«
'Gospod Gluck gleda predse.
■»Nočem vas žaliti, Marika, in še manj jemati vam vaš radostni -svet. Morda' sem zdaj že prestar. Ne, ne ugovarjajte mi.«
Nenadoma se je obrnil in ji pokazal levico.
»Moje roke poglejte: vse te 'široke lise. Ostale so kot sled težkega dela s kislinami. Petnajst let sem delal po devetnajst ur na dain. (Danes imaijo moji vse: hišo, dva avtomobila, zavarovalnino 'štirideset tiisoč šterlin. Vse, Marika!«
Avstralska pokrajina se ne spreminja.. Razkropljeno govedo, tu in tam sledovi gozdnih požarov, razraslo grmičje evka-lipta.
»Ali veste, kaj se pravi garati od štirih zuitraj do polnoči, dan za dnem? Zid, emigrant, ki se 'bori za goli obstoj! So nekateri, ki privoščijo, veste...«
Utrujenost mu meči poteze; obraz, po-
stava, vse medli. Ostaja samo 'bistvo človeka, tiste grobe roke, ki postajajo sim-'boi njegove osebnosti.
Tako težko je Mariki. Gluck ji odkriva svojo rano, njej, tujki. Človeški duh zavije včasih na najbolj čudne poti. Ko je človek truden, ko se mu- zazdi, da mu po-jenjuje pogum, ko je življenjski vrvež postal neznosno ibreme — takrat si najde moči v izpovedovanju.
»Končno sem uspel. Proti vsemu in vsem. Zaživel sem za vsa leta, kopičil z obema rokama slast in sladkost življelnja. Živel sem divje, s trepetajočim ikoprne-njem po vseh izgubljenih letih. .Dnevi slave in vrhunca...«
»...sreče?«
Marika dojema. Ne razume, a sluti. V njem ni sreče. Sama praznota, lov za prazno senco.
Da je važnejše ono drugo, globlje življenje? Naj mu Marika to pove? Da je srečo treba iskati v srcu in ne v deinarju? In kako naj mu pove?
'Ko pišem zdaj na robu tega ogromnega hrumečega mesta, skušam najti ono pravo besedo, ki je temu človeku nisem znala povedati.
In se ml dozdeva kot bi jo že sam našel.
NEVA RUDOLF
Leteči begunci
Ko prihaja pomlad v deželo, se pričenja čas nezakonitih po« begov. Sonce ogreva zrak in z okrepčanimi mišicami odpiramo okna in vrata nastežaj. In že so jo popihali: Bučko, Kanalček, Miško, Lugar, pa še žiži, sivomarogasti maček. Štirinožci ne povzročajo posebnih skrbi. Vrnili se bodo, že iz želje po udobnosti. Ali pernati prijatelji, ti so kot ljubezen — ali jo lahko spet ujamemo?
Vsa obupana drvi teta Marička s kletko v rokah po vrtu. Najraje bi skočila kar skozi okno. Miško veselo sedi na latniku. Sosedje radovedno opazujejo nevsakdanji prizor, nekateri se mu< zajo, drugi sočustvujejo. Miško še vedno sedi na upognjeno pri« vezani mladiki: nekam začuden, pa tudi poreden je njegov pogled. Seveda tega ni storil namerno, pač pa je prišlo kar samo po sebi. Poželenje po svobodi ga je obšlo in se ga polastilo. Iz gole zadrege
l
pika s kljunom po vzbrstelemu zarodu trte, tako nekako, kakor človek živčno udarja s kazalcem po cigareti, da jo reši pepelastega zamaška. Z vseh strani se razlegajo smehi in vriski škodoželjnih vrabcev. Tudi kos na visokem jagnedu oblastno požvižgava.
Kromirana kletka, ki se Mišku komaj opazno približuje, ga blišči v oči, da kar zapira veke. Z nekaj drobnimi skoki jo je Miško potegnil na oddaljen opornik. Taki skoki so mu v krvi iz dolgom|e« sečnega birokratsko'enoličnega življenja v kletki. Kar naenkrat pa ga po trebuščku poboža lahek vetrček, podzavestno razprostre pe* ruti in že se pridno obira na robu strešnega žleba.
Človekoljubni sosed je teti Marički prihitel na pomOč z lestvo. Bližnji radovedneži nagovarjajo ubežnika, naj se vrne, nič manj
Bogdan Grom: GLINSCICA (Iz zbirke »Trat ,in njegov Kres«)
vneto kot partijski aktivisti po 'begunskih taboriščih. Pri tem igra seveda odločilno vlogo izbrana piča. Miško s skeptično poveznjeno glavico opazuje napore za repatriacijo. Popolnoma se zaveda svoje svobode. Da mu teta Marička stalno streže s kletko, se mu zdi za* mialo. Če se mu v kuštravi glavici že razpletajo kake misli, potem je to gotovo naslov najbolj čitane knjige »Izbral sem svobodo«. In brez besede jo je Miško potegnil čez pašne vrtove navzdol po hribu v potok.
Teta Marička je obupana. Črno se ji dela pred očmi, pa ne samo zaradi bližajočega se mraka. Drugi dan je v vseh treh trža«
ških dnevnikih oglas o beguncu in tiralica za njim. Seveda so stro* ški, jeza, skrbi.
Minil pa je še en dan. Teta Marička je že pokopala vsako upanje — in kljub temu še rahlo verjela v zvestobo in ljubezen. In glej — odkrila je Miška vsega zamazanega in shujšanega v sme* tišču!
Vsi očitki, ki jih je dolgo noč izrekala v prazno, so bili ob pogledu na izgubljenega sina pozabljeni.
In Miško? Nobeni očitki vesti ne krotijo njegovega volčjega apetita. Spet žvižga in prepeva, kot da bi se nič ne bilo pripetilo. Čudno! Iz rojanskega stolpa vabi zvon k blagoslovu potic, pinc in pršuta. Vesele praznike, teta Marička!
Zaupanje
Sedel sem za pisalno mizo, ko je pozvonilo. Na vraitih je stal visok mladenič z modrimi očmi. Vprašal me je, ali bi mi smel razkazati zelo praktično pripravo za vodovodno pipo, 'ki na preprost način preprečuje brizganje vode po kuhinji.
Tako pripravo sem si ogledal lansko jesen na sejmu, sem pomislil. Vem pa, da je vodovodna pipa doslej tudi brez te priprave kar zadovoljivo delovala. Fant pa ima upadla lica in ni prav nič vsiljiv. Zato sva odšte v kuhinjo.
Novotarijo je z nekaj prijemi pritrdil. Kratek preizkus.
»Dobro. Koliko stane?«
»Dve sto lir.«
Izročil sem urn petstolirski. baJnkovec.
»Ali nimate, prosim, drobiža?«
»Na žalost, ne.«
Prav nič ni stikal po žepih, kot je to navada pri mnogih ob takih priložnostih. Odkrito je priznal, da ni še ničesar prodal. Kaj storiti?
»Morda bi stopili v pritličje k vratarici,« sem dejal. »Recite ji, da. jo prosim, če bi menjala bankovec v drobiž.«
Mladenič je z desnico mencal okrog
zapestja leve roke. »V zastavo,« je dejal, «vam prepustim mojo uro.«
»Prosim, ne počenjajte neumnosti!« sem odvrnil.
Kljub temu mi je še poprej ponujal :u-ro, pa sem ga ponovno zavrnil.
Fant je odhitel po stopnicah. Cez nekaj minut se je vimil. Vratarice ni bilo doma.
»Z«' oglom je pekarna,« sem dejal. »Tam vam bodo gotovo menjali.«
Spet mi je vsiljeval uro. »Smešno,« sem dejal, »saj vem, da se boste vrnili.« —■ »Ampak svet je tako pokvarjeni,« me je opominjal.
»Kaj spadate tudi vi med ta svet?«
'»Ne, ne!« se je smehljal. Potem pa je zdirjal po stopnicah-. »Kam se vam vendar tako mudi?« sem- še zavpil zai njim. Izgledalo pa je, 'da tega splohi ni več slišal.
'No, posebno se mu res ni mudilo. Preteklo je že petnajst minut. Nobenega 'zvonjenja. Pol ure...
'Zadeva me je vznemirjala; ne zato, ker naij bi to bilo nekaj izrednega :in pomembnega v našem mestu. Nekaj me je dušilo v notranjosti duše. [Zvečerilo se je. 'Sonce se je z rdečico potapljalo v morje,
in tudi moja lice so rdela. Doživljaji me je nekam zmedel. Teh nekaj lir? Ne zaradi 'li-r! 'Zaradi tistega, kar nujno spada v moralni svet. To je nekaj, česar ne poplača noben deinar: en sam nepošten človek ukrade človeku zaupanje do vseh soljudi. Ali vsaj del tega zaupanja. In ponavadi smo že tako in tako močno oskubljeni te človeške čednosti.
'Dva dni me je morila ta misel. Tretji dan pa me je obiskalo mlado, zelo čedno dekle. V ostalem pa je bilo plavo dekle, že na prvi pogled močno potrto.
'Dekle me je vprašalo, ali sem jaz tisti gospod, 'ki je pred dnevi .kupil pripravo ■za vodovodno pipo. -Seveda sem pritrdil.
»No, potem je, hvala Bogu, vse v redu. Moj brat je 'namreč pozabil hišno številko in tudi priimek kupca!«
»Vaš brat? Kako to?«
»Menjati bi moral pet stol irski bankovec v neki pekarni in vam vrniti drobiž. Tako se mi vsaj zdi.«
»Saj je res, v pekarni — in?«
»Pri tem se je vanj zaletel avto; kaj niste nič slišali o tem?«
Ta novica me je močno- pretresla. »Kaj ne poveste! Ničesar nisem slišal do tega trenutka. Upam, da 'ni nič hudega,«
»Nezavestnega- so odnesli v voz Rdečega križa,« je s solzami v očeh pripovedovalo dekle. Ustnice so ji kar trepetale pri teh -besedah.
»No, in sedaj, kako se počuti?« sem spraševal ves presunjen.
»Hvala! ‘Ta,ko, -tako. Nekaj močnih podplutb in pretres možganov, pravijo zdravniki. Pred eno -uro je prišel spe-t ik -zavesti.«
»Kaj šele pred eno uro?« sem poizvedoval zaskrbljeno. Svojega presenečenja nisem mogel prikriti.
»Da, da, pred ein-o uro,« je potrdilo dekle.
»Pa -si vaš brat menda ni delal skrbi zaradi drobiža — ?«
»To so bile njegove prve besede, ko je prišel k sebi.
»To pa mi je v resnici žal, gospodična. To je bilo čisto odveč.«
»Tudi jaz sem mu to rekla, pa ni hotel nič slišati. Toliko časa ni miroval, dokler nisem odšla-, da vas poiščem.« Dekle je
položilo na mizo tri stolirske kovance: »Tukaj, prosim, je tiri što lir.«
»Lepa hvala.«
Ta -denar? Vedel sem, da mora tako biti. Vendar mi je bil ta denar v -tem -trenutku odvratnejši kot kdajkoli v življenju. N-eakoinono zoprn. Nikoli ne bi verjel, da je denar lahko tako zoprn.
(Pogovarjala sva se še nekaj časa, potem pa sem odšel z dekletom. Š tem mladim fantom- moram govo-riiti. Z njim je vredn-o govoriti; če je mogoče še to uro, mi je prigovarjala vznemirjena duša. Motil sem se -o njem, izgubil sem za-upanje do tega plavega dečka, in to moram -spet popraviti.
Ko- sva prispela v bolnišnico, so nama povedali, da je plavi fant, čisto nepričakovano. umrl.
Karel B u r k e r t (Iz nemščine, poslovenil I. U.)
E s e n :
Odsvit celjskih zvezd v slovenskem slovstvu
(Ob pozabljeni 500-letnici smrti »Poslednjega Celjana« 8. oktobra 1956)
-Slovenski zgodovinarji so po pravici zadržani, glede slovenskega porekla Celjanov. Imajo jih -za Nemce, že Sovneške gospode pa -tja do 'Ulrihai, Poslednjega. Mladi zgodovinar Branimir Pis-tivšek pa je drugačnega mnenja. Trdi, da so Celjani direktni potomci Volkunove in Svetopol-kove -rodbine. Drugi trde, da so iz koro-tanskih Svetbohov, kot jih imenujejo stari- rokopisi.
Mnogo novo-sti pričakuje ta zgodovinar iz responzorjev finančnika -in -znanstvenika, nesebičnega prijatelja- Celjanov, Hebrejca- Izaka iserle-inai.
Epohalen je vpliv celjskih zvezd na-slovensko slovstvo. Prva slovenska pisateljica- zgodovinskih -slik, J-osipina- Turno-grajska, je -spisala- poves-tico »Nedolžnost in sila« ter uvedla prvič v slovensko slovstvo motiv Veronike Oeseniške. Ze prej je Prešeren v v-rhu Sonetnega venca o-menil -boj Vitovca ob razsulu celjske kneževine.
Josip Jurčič je spi-sal dramo »Veronika Desenišika«, a-li on -ni bil dramatik. Skoda, da- je ni prepesnil Levstik, kot je Tugomera. Ko .bi Jurčič napisal roman o Ve-
roniki Deseniški, bi prav gotovo uspel in. pravičneje porazdelil svetlobo in senco celjskih knezov. 'To je bilo labodje delo Josipa Jurčiča, poskus zgodovinske drame Mladoslovencev. V isti dobi je spesnil Iskrač Frankolski ep o Veroniki Deseniški. Dokazal je s tem še enkrat slovensko pranadarjenost tudi za epska dela, čeravno -se ta pesnitev v umetniškem pogledu ne dviga v višave.
Naš največji' pesnik balad in romanc Anton Aškerc je 'spesnil Celjska romanco, ob konou življenja pa epsko pesnitev »Poslednji Celjan«, ki je njegov labodji spev. Z veliko ljubeznijo je oblikoval ta ep.
V uvodu poje:
Celjskega grajščaka gledam boj,
in njegovo dramo silovito
ko na dlani gledam pred seboj . . .
In strasti vihar divja, razsaja — — padel glavni je junak Celjan, drama prikipela je do kraja, burni akt poslednji je končan.
In kar bilo je, je spet sedanje!
In življenje sveže mika nas, ko pred nami se godi dejanje . . .
Nič ni več minulo, nič nekdanje — pesniku je vse sedanji čas!
Za tem graščakom danes ljudstvo joče, tlačan slovenski čuti, kar je zgubil in na čelo XVIII. speva je postavil Aškerc verze iz narodne pesmi o Kralju Matjažu, ki rada zamenjava celjske grofe s kraljem} Matjažem, a kralja Matjaža z vojvodi, ki so jih ustoličevali v slovenskem jeziku na kamnu ob Gospe Sveti. In ko v cerkvi v Celju črni vitez sname trozvezdtni zna.-meniti grb in ,gei trešči z vso močjo pre4 katafalkom po kamenitih tleh, kot mu je prej razbil kopje in čelado in razčesnil še slavno celjsko zastavo, takrait je zajokalo plemstvo in ljudstvo, kot piše kronist, ko je črni vitez zavpil:
»Zdaj grofi celjski — in nikoli več! •Poslednjega zaklal je tuji meč!«
Celjane pa sta še bolj proslavila dva naša najboljša dramatika: Anton (Novačan in Oton Župančič. Novačan je snoval trilogijo Celjsko kroniko, napisal pa je le prvi del drame, ki se imenuje »Herman Celjski« (1928). Novačanu je uspelo ustvariti deloma renesančno damo v 'realističnem - simboličnem slogu, kjer nam
je prikazal nasilnika - vladarja Hermana in njegovo žrtev Veroniko Deseniško pretresljivo nazorno. Krivico pa dela Hebrejcem, ko piše, da so oni kot sovražniki Slovanov povzročili razpad kneževine. Prav nasprotno je res, učenjak Iserlein je ibil prijatelj celjskih zvezd in odličen svetovalec Celjanov, kar fco še bolj raiz-vidno, ko bodo objavili njegova dela.
Epohalno se odražajo celjske zveizde v Zupančičevi Veroniki Deseniški, ki je tehnično, idejno, slogovno, estetsko najboljša slovenska drama, vsa podobna dramam in prav tako globoka kot drame a-vonskega laboda Shakespearja. Zupančičeva Veronika Deseniška bo edina izmed slovenskih dram ostala kot vekovit dokument slovenske duše in kulture, ble-skote slovenske besede. Veronika ni zgolj ljubezenska drama, kot blodijo nekateri kritiki, Zupančič nam je tu hotel podati rojstvo slovenske duše. Slovansko dušo predstavlja Pravdač, ki brani Veroniko in stremi po knezu globoke etičnosti, kot je globok slovenski narod.
Pravdač pove Celjanu Hermanu resnico v obraz, da ne bi hotel nikoli biti knez -nasilnik:
Nekoč sem sanjal, da mi je dana vsa oblast na zemlji:
Sodi življenje in smrt, kaznuj, nagrajuj sovražnike, prijatelje, vse živo brez cdgovornosti — maščuj krivice, meri kraljestva in prevrni vse in preustroji kakor sam želiš, da bo ta svet po tvoje urejen.
Sanjal je Pravdač ta sen. a zgrozil se je in niti bilke ni premaknil:
Zakaj sem, zgrozil se v tem svojem snu. Da ne bi ranil matere, očeta, da ne bi bratovske krvi prelil, če bi začel . . . Skušnjave imamo vsi.
In zdaj zbogom, svetlost.
Ta sen Pravdačev bi pa lahko uresničila Friderik in Veronika, aii zarje Vidove so bile še daleč, izato je padla Veronika, v oni dobi so bile prezgodaj sanjane. Simpatično nam prikazuje Zupančič tudi kneza Hermana:
Celje je sen visok iz roda v rod.
Jaz sem ga moral sanjati na tleh,
ne gručasti, uporni raskavini,
CELJE V SRE EN JE M VEKU
kjer se korist zadeva ob korist in tarejo trdo stvari sveta.
Frideriku očita, da je Celje podrl. Ponovno mu odgovori Friderik:
‘Friderik hoče ibiti Celj-an in človek, ne bi totel raniti nikogar, ne bratovske krvi preliti, kot Pravdač bi hotel biti, sanjati zlate celjske zvezde. V tistem hipu, ko mu knez Herman to prepove, je obledela celjska slava in z velikim mučeni-škim knezom Ulrihom, .najbolj slovenskim, najbolj preprostem — kot da je eno in isto s Pravdaičem — so zatonile celjske zvezde.
Ne, svetli oče moj: afco je Celje sen, jaz ga bom sanjal svetlo kot ti. Ne, niti za odtenek ni manj zlat v meni nego v kterih prsih, ki so bila kdaj ž njim prešinjena.
Združeni narodi posredovalci miru v svetu
Človeški rod že tisočletja hrepeni po miru, ki naji bi .zavladal na tej naši nemirni zemlji,. Po drugi strani pa mas zgodovina uči, da človek že od prvih počet-kov prijema za meč in hoče z njim urejevati odnose 5 soljudmi. V primitivnih časih' ge ie gnal nagon po življenjskem obstanku, pozneje pa pohlep, častilakom-nost in izavist. 'S posameznika se je boj prenesel na plemena in narode, dokler ni naposled v XX. stoletju dvakrat zaporedoma neusmiljeno zadivjal in globoko presunil malone vse ■človeštvo.
Vsi dotedanji napori človeštva in nje-
govih velikih duhov so bili -zaman. Oboroženih spopadov niso mogle preprečiti ne zgodovinske izkušnje o pogubnosti vojn ne mednarodne pogodbe in konvencije ter organizacije. Človeštvo se je spričo teh težkih dejstev močno pohttjšalo in si ustvarilo svojevrstno moralo. Zato, ni čudno, če nekateri še dandanes gledajo ,zelo skeptično na napore za izboljšanje mednarodnih odnosov.
Po dveh svetovnih vihrah, ki sta tako silno pretresli svet, uničili cele narode, države in politične sisteme, je ibilo treba mnogo poguma ia odkritosrčnosti pri od-
govornih osebnostih, da spravijo izmučeno in pravice ter miru žejno človeštvo na nove temelje. Iz teh .gigantskih naporov, ne brez dramatičnih momentov med velesilami in malimi narodi na eni strani ter med velesilami samimi na drugi strani, so zrasli na konferenci v San Franciscu dne 26. junija 1945 (Združeni narodi. To je v primeri s prejšnjimi poskusi edinstvena in najpopolnejša mednarodna organizacija, :katera šteje danes 78 včlanjenih držav in .torej resnično teži k univerzalnosti. Zgodovinsko je naslednica razpadlega Društva narodov. Na nji sloni teža vsega mednarodnega dogajanja v svetu. Ona skrbi in nosi glavno odgovornost <za ohranjevanje miru in varnosti v svetu. To je tudi glavni in največji cilj Organizacije združenih narodov (OZN), ki so ga potem zaupali Varnostnemu svetu kot njenemu najvažnejšemu in najodločilnej-šemu organu.
Da se mir med narodi tudi resnično o-hrani, morajo države članice brezpogojno spoštovati naslednja temeljna načela:
a) spoštovati mednarodne poigodbe in druge obveznosti;
b) reševati mednarodne spore, z mirnimi sredstvi;
c) živeti is sosedi v mirnem in znosnem sožitju.
Tudi bivše Društvo narodov, ki je nastalo po prvi svetovni vojni, si je postavilo podobne cilje. Obsodilo je vojno kot sredstvo za reševanje sporov. Toda izkazalo se je, da je bilo to očividno premalo. Zato je bilo po drugi svetovni vojni nujno potrebno napraviti korak naprej. 'Kot kaže, so se ustanovitelji ZN izavedali te zgodovinske nujnosti. Poleg tega se je po dolgih in krvavih preizkušnjah iskresala ■tudi mednarodna politična občutljivost, skratka, postala je dovzetna za vsak pojav v tem smislu. Izkazalo se je, da razbesnelih človeških strasti ni mogoče krotiti le 'Z .moralnim pritiskom. Treba je ibi-lo zato poiskati novih in otipljivejših sredstev za preprečitev vojnih izpadov. Zgodovinsko so bili za to poklicani Združeni narodi. Ti so v tem smislu pogumno zaorali v ledino, katero so dotlej skrbno čuvale države pod etiketo narodne ali državne suverenosti. Brez omejitev vrhov-nosti pa ni mogoče ojačiti mednarodne skupnosti.
Ahilova peta vseh dosedanjih medna-
rodnih poskusov je bilo prav tole dejstvo: ko je bilo treba tudi dejansko izvesti tako imenovane mednarodne sankcije (kazini) proti kršiteljem mednarodnega reda, so bila v ta namen 'dovoljena sredstva nezadostna in včasih neprimerna. Z imjimi ni bilo moč učinkovito zajeziti kršitve in prisiliti kršilca k spoštovanju mednarodnih načel.
V 'tem oziru je OZN napravila pomemben korak naprej. V zgodovini mednarodnega prava lahko rečemo, da, je to novost, napredek, ki ga nikakor ne gre podcenjevati, ampak nasprotno: od pravočasne in učinkovite uporabe novih, 'sredstev proti kršiteljem mednarodnih obveznosti je odvisen bodoči razvoj mednarodnega sožitja, pa tudi obstoj im ugled Združenih narodov samih.
Poglejmo, kaj nudijo Združeni narodi bistveno novega za preprečevanje kršitev mednarodnih načel in obveznosti. Kot rečeno, so ZN najibolj odgovorni za mir in varnost med narodi. 'Za. .izvrševanje te naloge jim statut OZN nudi dokaj oblasti in tudi določa meje njihove pristojnosti. S politično-pravne.ga vidika so važne zlasti tiste nove določbe, ki se nanašajo na ukrepe, katere ZN v določenih primerih lahko izvedejo tudi z materialno ali vojaško silo. ‘V preteklosti se je izkazalo, da brez te sile ni mogoče uspešno odstranjevati ovir in nevarnosti, ki ogražajo svetovni mir.
Mirno reševanje mednarodnih sporov ostaja prva in glavna, zapoved. Pri tem se države lahko poslužujejo medsebojnih dogovorov, posredovalnih uradov in razsodišč. Toda če mirni poskusi .za poravnavo nesoglasij propadejo, ali maj o usodi narodov odloča meč? Ne, ker bi to pomenilo korak nazaj v mednarodnih odnosih. Zaito tista določila ZN, ki predvidevajo uporabo mednarodne sile proti kršiteljem mednarodnih norm, lahko smatramo kot pomemben napredek mednarodne ideje in njene stvarnosti sploh. Pri tem se ZN ravnajo, kakor jim narekujejo stvar miru in okoliščine. Recimo, da neka država krši mednarodne obveznosti ali napade drugo državo. V obeh primerih so pristojni 'ZN, ki skrbijo za svetovni mir in red. Kazni aili sankcije lažje narave, ki utegnejo doleteti v navedenem primeru, so:	prelom diplomatskih odnošajev ter
pretrganje vseh gospodarskih in trgovskih stikov. C e to me zadostuje, lahko nastopijo odločnejšimi sankcijami, t. j. s pravimi vojnimi operacijami. To pa je že huda in učinkovita' kazen, ki kršilca lahko prisili k spoštovanju sklepov ZN.
Ta zadnja in najhujša kazen, ki lahko doleti nepokorneže, je uporaba orožja in s tem v zvezi vojaška akcija z oboroženimi silami, ki jih nudijo člani ZN. Kar je bilo dolga stoletja neuresničljiva utopija in sen idealistov, se je zgodovinsko doseglo z Združenimi narodi, ki imajo na razpolago oboroženo silo. Kako presenečeno in ganjeno je bilo mednarodno javno mnenje po uspelem prvem vojaškem nastopu sil ZN na .Koreji 1. 1953! Tedaj so milijoni ljudi trepetali v upanju in strahu. Temu tako pomembnemu zgodovinskemu dogodku je bil priča tudi da-
našnji mlajši rod, ki je še kot nedorasla mladina doživel zadnjo svetovno vojno.
iQb priliki lanskega izraelskega napar da na Egipt pa so ZN prvič v zgodovini ustanovili mednarodni, policijski zbor, da nadzoruje sklenjeno premirje in prepreči nove spopade.
Nastop medna,rodnh sil OZN na, Koreji in v Egiptu predstavlja dva važna momenta v zgodovini mednarodnih odnosov. Upajmo, da bo nadaljnji razvoj dokazal, da je treba spoštovati mednarodna načela sožitja, ,ki naj slonijo na, pravici, resnici, ljubezni in, svobodi. Vsa zgodovina narodov in ljudstev je le odsev nenehnega prizadevanja, boja in hrepenenja po teh duhovnih vrednotah, v harmoniji katerih bo mogoče ustvariti boljše čase in boljše odnose med ljudmi in narodi.
L. T.
Komunizem ali kapitalizem? Kdo bolje izpolnjuje obljube marksizma?
Mnogi razsodni ljudje se v teh časih neprestane hladne vojne med Vzhodom in Zahodom sprašujejo, zakaj je v najbolj demokratični in obenem tudi najbolj kapitalistični državi komunizem obsojen na, popolno brezpomembnost? Komunizem v Združenih državah 'nima najmanjših iiz-gledov, da bi se kdaj s svobodnimi volitvami dokopal do oblasti v državi. Nihče pa ne bi mogel resno trditi, da je ameriški delavec morda manj socialno zaveden ali celo manj inteligenten od delavcev po komunističnih državah.
Glavni vzrok popolne komunistične impotence v Združenih državah, pa tudi v Veliki Britaniji, Švici, Belgiji in ostalih pretežno industrijskih' državah leži verjetno v dejstvu, da je delavstvo v teh državah, ki temeljijo na načelih zasebne lastnine, že več ali manj doseglo prav tisto pravično porazdelitev dohodkov, ki jo je Karel Marx poskušal izvojevati z odpravo zasebne lastnine.
'Pred časom je ameriški publicist Law-rence Dennis v enem izmed svojih komentarjev pod naslovom '»Poziv na razsodnost« navedel med drugim tudi tole
primerjavo: »V Rusiji — je dejal — zaslužijo delavci z najnižjo dnino približno nekakih 25 dolarjev mesečno, medtem ko najboljše plačani razumniki, inženirji in ravnatelji prejemajo mesečno najmanj po 1000 do 2000 dolarjev. Od tega, 'plačujejo malenkost davka (okrog 6 odst.). Tisoč dolarjev je štiri desetkrat 25, 2000 dolarjev pa osemdesetkrat 25.
V Združenih državah zasluži najnižje plačani delavec približno 200 dolarjev mesečno. Stiridesetkratna vrednost bi znašala 8000 dolarjev, osemdesetkrat na 16.000 dolarjev mesečno. Da bi ameriški ravnatelj ali inženir prejemal po 8000 dolarjev mesečno, bi moral njegov bruto dohodek . znašati letno skoraj en milijon dolarjev, ker mu skoraj 90 odstotkov takega dohodka poberejo davščine. Koliko pa je vodilnih nameščencev, ki bi prejemali letno po en milijon dolarjev?. Letna plača 50.000 dolarjev je že zelo visoka. Davščine prejemniku poberejo pri 50.000 dolarjih -letnih dohodkov toliko, da mu ostane največ desetkratni [zaslužek najnižjega a-meriškega delavca, t. j. okrog 2000 dolarjev mesečno. To pa je obenem tudi okrog
petkratni dohodek povprečne delavske mezde v ameriški industriji.«
Dobri zaslužki so .bistvena načela za-■sebno-kapitalističnega ustroja. Ce naj bo množična proizvodnja rentabilna, je treba njej nasproti postaviti množični kon-zum, množični konzum pa pomeni množično kupno moč, ta zopet zahteva množični dohodek. Karel Marx tega naravnega zakona ni priznaval in je bil prepričan, da bodo stroji, ki šele omogočajo množično proizvodnjo, služili zgolj njihovim lastnikom, delavci pa da se bodo z napredujočo mehanizacijo' vedno globlje pogrezali v bedo in pomanjkanje.
Zgodilo pa se je prav nasprotno. V tovarnah .Združenih držav izvršujejo stroji 95 odstotkov vsega dela in le kakih 5 od-
stotkov človeška delavna sila. Kljub temu dosegajo mezde, s katerimi plačujejo delavce 'za postrežbo strojev, desetkrat tako visoke skupne zneske kakor pa so dobički, ki se stekajo lastnikom strojev v žepe.
Marx je ta način pravičnosti oznanjal kot sad socializma, in vendar je; bila ta pravičnost več ali manj dosežena prav s sistemom, ki ga je poskušal uničiti. Narodni gospodar J. Frederic Dewhurst je ugotovil: »Od vseh velikih industrijskih držav se je tista, ki je najbolj trdovratno vztrajala na osebni lastnini, še najbolj približala socialističnemu cilju brezrazredne družbe in ustvarila izobilico za vse.«
(Nadaljevanje na strani 32.)
PR O Dl A J AL K A
KRUH	MA1SLO	SVINJINA
	Cena	Delo	Cena	Delo	Cena	Delo
	lire	min.	Ure	ure	lire	•ure
Italija	140	39	1.200	6	1.000	5
Francija	107	30	1.476	7y4	972	4%
Nemčija	135	43	1.038	5	810	4
Anglija	75	25	765	4V2	840	4%
Združ. države 230		21	1.000	1 V2	1.120	1%
Sovjetija	260	37	4.100	10%	3.465	7%
	KA'VA		CIGARETE		VOL. OBLEKA	
	Cena	[Delo	Cena	<Delo	Cena	Delo
	lire	ure	lire	min.	lire	ure
Italija	1.830	s y2	160	41	8.100	38
Francija	1.540	7%	140	40	32.400	160
Nemčija	3.075	15	250	74	6.000	29
Anglija	1.305	7 y4	322	107	5.640	29
Zdr. države	1.384	2	162	14	6.900	9
Sovjetija	9.450	20	190	24	74.000	157
	ČEVLJI		KOLO		AVTO	
	Cena	Delo	Cena	Delo	Cena	Delo
	lire	■ure	Mre	dni	lire	mes.
Italija	4.030	19	25.200	141/2	554.000	13%
Francija	7.000	34	32.400	20	900.000	25
Nemčija	3.600	18	24.750	15	720.000	is y2
Anglija	5.265	29	37.800	16	1,078.000	27
Zdr. države	4.410	5%	29.700	5 %	819.000	7%
Sovjetija	33.075	80%	94.500	28 y2	2,520.000	32
TOVARNIŠKI DELAVEC
	KRUH		MASLO		SVINJINA	
	Cena	Delo	Cena	Delo	Cena	Delo
	lire	min.	lire	ure	lire	ure
Italija	140	27	1.200	4 y2	1.000	31/4
Francija	107	20 y2	1.476	4	972	2%
Nemčija	135	24	1.038	2V2	810	2
Anglija	75	16%	765	2%	840	31/4
Združ. države 230		8	1.000	V2	1.120	3%
Sovjetija	260	16 y2	4.100	4%	3.465	3%
	KAVA		CIGARETE		VOL. OBLEKA	
	Cena	De>lo	Cena	Delo	Cena	Delo
	lire	ure	lire	min.	lire	ure
Italija	1.830	6 l/a	160	32	18.150	60
Francija	1.540	4 y4	140	24	39.600	110
Nemčija	3.075	7%	250	42	22.500	60
Anglija	1.305	4 4/s	322	71	21.060	71
Zdr. države	1.384	%	162	6	25.260	13%
Sovjetija	9.450	10	190	10 V4	189.000'	200
	ČEVLJI		KOLO		AVTO	
	Cena	Dedo	Cena	Delo	Cena	Delo
	lire	ure	lire	dni	lire	me s.
Italija	5.040	24%	25.200	io y2	554.000	91/2
Francija	7.200	20	32.400	n V2	900.000	14 1/2
Nemčija	3.795	9V2	■ 24.750	8	720.000	91/2
Anglija	4.970	181/2	37.800	12	1,078.000	20 2/3
Zdr. države	4.900	2%	29.700	2%	819.000	21/2
Sovjetija	28.350	30	94.500	121/2	2,520.000	131/2
t	TOV	ARNIŠ	KI IN	ŽENIR		
	KRUH		MASLO		SVINJINA	
	Cena	Delo	Cena	Delo	Cena	Delo
	lire	min.	lire	■ure	lire	ure
Italija	140	11%	1.200	1%	1.000	1V2
Francija	107	6 1/2	1.476	1%	972	1
Nemčija	135	10	1.038	1 V2	810	%
Anglija	75	31/2	765	2/3	840	%
Združ. države	230	5	1.000	%	1.120	V»
Sovjetija	260	5	4.100	11/2	3.465	1V4
KAVA
	Cena	Delo
	lire	ure
Italija	1.830	2%
Francija	1.540	1%
Nemčija	3.075	4
Anglija	1.305	i y2
Zdr. države	1.384	%
Sovjetija	9.450	1V4
	ČEVLJI	
	Cena	'(Delo
. . ,	■lire	■ure •
Italija	5.040	9 Vi
Francija	7.200	: 71/4
Nemčija	3.795	5 -
Anglija	4.970	4
Zdr. države	4.900	1%
Sovjetija	28.350	10
Take so izkušnje Amerike, ki jih niti komunistični dogmatiki resno me morejo spodbijati. V Evropi vsekakor še nismo tako daleč. Verjetno je: tudi, da kaže evropski kapitalizem mnogo manj razumevanja za dosego socialnih ciljev. Ne smemo namreč pozabiti, da je ameriški kapitalizem delavsko stvarstvo. V Ameriko se niso izseljevali kapitalisti, pač pa de-
CIGARETE		VOL. OBLEKA	
Cena	Delo	Cena	Delo
lire	min.	lire	ure
160	14	18.150	26
140	8%	38.600	40y4
250	20	22.500	29
322	14	21.060	16%
162	3 V2	25.260	9
190	4	189.000	641/4
KOLO		AVTO	
Cena	Delo	Cena	Delo
lire	dni	lire	me«.
25.200	~ 4 V4	554.000	41/2
32.400	4	900.000	41/4
24.750	4	720.000	41/2
37.800	2 V2	1,078.000	4
29.700	lVs	819.000	1%
94.500	4 Vi	2,520.000 ,	4%.
lovni ljudje. Ameriški kapitalisti so potemtakem nasledniki ameriških delavcev.
Številke', ki jih navajamo v gornjih razpredelnicah, ne lažejo. Nazorno nam prikazujejo cene in delovni čas v šestih primerjalnih državah. Pazljivo jih ogledujmo in razsojajmo! Morda nas pripeljejo do poučnih zaključkov.
I. R.