a una tribuna / 0 4 f * f* Čeprav Zlatko sam pravi, da noče solzave reportaže, pa sam upo- >jejo šo-7 0 temrkaj se dogaja »vdomovini, kjerje lepo biti mlad, kot pojejo šo-v« larji« (Zlatko Šetinc, citat iz članka Kdo riše kljukaste križe?). Našel je kost, neoglodano, smrdečo in razpadajočo, in pograbil jo Ije z obema rokama in jo nesel med Ijudi. Ne da bi jo očistil prahu, da bi Ise videlo, če je smrdeča tudi njena prava vsebina, jo je vrgel na najbolj Iblesteč krožnik, ki ga premore kuhinja naše družbe. In je stala ta neo-Iglodana kost na prekrasnem krožniku na omarici točno nasproti Ivhodnih vrat, da jo je sigurno zagledal vsak po naključju prihajajoči. iNeočiščena kost je vzbujala gnus in očitajoče poglede. Bil je torej [velik škandal v tem rdečem baru in veliko se je govorilo o tem. Same Ivelike besede, polne razumevanja, polne lažne hinavske prizadetosti lin sočustvovanja z umazano kostjo. Ljudje Ijubijo nenavadne stvari, padejo v njihovo navado, iz dneva v dan isto in nerazburljivo resnič-nost, iz nenavadnosti lahko napihnejo škandal, ker se potem lahko pokažejo, kako polni dobrih lastnosti so — »... dober, prijazen, pri-pravljen pomagat...« (Fanči, citat iz redijske igre »Butn skala«) — in Ikako so se naučili, da je treba seveda »najprej poiskati vzroke« vseh |teh deviantnih lastnosti umazane kosti. 2- W Najbolj senzacionalističen in, seveda, jasno, logično, nedvomno, Izatorej najbolj bran časopis na Slovenskem, »Nedeljski dnevnik«, 22. novembra 1981 že na prvi strani s šokantnimnaslovom — Kdo riše jkljukaste križe? — pojasni svoji množici spoštovanih bralcev, da bo njihova sla po senzacijah to pot zopet našla snov za pogovore ob kavi-lci, da bo razburljivo in sploh ne bo dolgočasno, kar se tako rado zgodi, če njihov prijatelj Nedeljski ta teden pozabi prinesti kaj »velikega« 1 (bednega). Seveda oblika oziroma oprema priča o pravi vsebini, ki pa je zares prijetno novinarsko zakrita seveda odgovomi urednik Zlatko Šetinc zna in MORA znati, če hoče zadovoljiti vse po vrsti, predvsem pa prefinjeno krvoločne bralce. S tipičnimi fintami, s katerimi pokažeš Ijudem, da te je sama dobrota in razumevanje, da probleme znaš strokovno zastaviti in rešiti, pridobiš zase vso to maso, računajoč, da se pusti vplivati in rada zabije tistemu, ki ji ne paše, kajlo v rit, če ji tisk pri tem veselo pomaga. Seveda tako, da ostaneš pri vsem skupaj čist kot solza, dober in lep. Z besedami se da vse in v naši družbi se to da. Zlatko Šetinc se zaveda, da če bodo pisali o stvareh, ki Ijudi preveč zanimajo (nad sosedovo nesrečo se naslajamo potihem, pa vendar- | le), da bo Nedeljski dnevnik še bolj bran, saj kot novinar dobrp ve, na j katero struno mora igrati, da bo pritegnil bralca za svoje misli. članek [ je napisan seveda v skladu z interesi, ki jih Nedeljski zastopa, in tudi informacije so dane s te štrani. Vse skupaj pa indirektno (dvomim, da nevede) v Ijudeh vzbudi odpor do punka in kljub nenehnemu dokazo-vanju svoje dobrote in razumevanja stvari, pušča madež. Ljudi zmrazi ob besedi kljukasti križi, zmrazi jih ob sliki angleškega punkerja v »pa-radni« uniformi, s kljukastim križem na rokavu in z znakom orla na j prsih. Ze na prvi strani je Ijudem vse jasno: pod naslovom Kdo riše |kljukaste križe?, je slika napisa na zidu — PUNK. Zlatko v začetku člankazmeče vse najbolj ekstremne primere nasi-Ija med mladimi v zadnjem času pod vpliv punka—najstniki, ki mučijo sošolca, pretep, v katerem je izgubil življenje štirinajstletni fant, klju-kaste križe po Ijubljanskih fasadah. Gre za primere, ob katerih so Iju-dje odkrito ogorčeni, a jim nihče ni pojasnil, zakaj vse to. Zlatko pa po-nuja vabljivo rešitev. Navede pač vse možne vzroke, ki obstajajo (po-sredni: družba, šola, družina; neposredni: film, TV, gtasba, ulica). Nekaj od tega sigurno je. Kaj, tega tudi Zlatko ne ve.« »Veliko prostora v svojem članku posveti punku; kratkemu historič-nemu pregledu vzrokov pojava in karakterja punka v Angliji in pri nas sledi očetovsko moder klic: »Prav, pa naj bo punk,«. Po tem nakaže z debelo tiskanimi črkami, da bo pojasnil, zakaj »nasilje in odklone v mladi generaciji navezuje na punk«. Prej govori o več primerih nasilja (brez dokazov, da to nasilje lahko uvrsti pod oznako »punk«), potem pa se naenkrat opredeli le za napise na naših zidovih. Zopet histori-čen opis razvoja napisov, rekoč, da se seveda anarhije tudi ne bojijo preveč (kdo?). Dokler ne pride do kljukastih križev. Nacizma pa se seveda končno že bojijo. Vendar pa Zlatko konkretno ne uspe doka-zati, da je punk gibanje v celoti postalo nacistično, zto od tega odstopi. Preveč je protidokazov, Zlatko se noče zameriti nikomur. Torej so vzroki le v posameznikih iz punkerskih vrst, punk pa ni nacističen, če-prav oblika Zlatkovega članka jasno kaže ravno to in nič drugega (go-vorim o obliki). Krivci so »skupina premaknjencev, njihova duševna preproščina...«, kot s svoje uber-pozicije gleda na to Zlatko. In ker je vsa družba tako lepa in dobra, se pojavi vprašanje, kako je sploh možen pojav česa takega. Zlatko torej izjavi, da »bi se ob teh pojavih vendarle kazalo zamisliti«. Seveda se bodo Ijudje zamislili — že za-radi primame pozicije članka, likovne opreme, senzacionalnega na-slova, sploh pa zaradi narave stvari same._______ nje (Jugoslavija pa podpira vsa napredna gibanja v svetu). Od treh pnprtih »fantalinov« je bil SAMO~EDEN jjPti 5/an skupine 4R_____________ ^ &~ Zlatko Šetinc trdi, »da si mladi danes obešajo verige okoli vratu, tr-, gajo rokave na suknjičih ter jih nato spenjajo z varnostnimi sponka-mi«, kar pa že nekaj časa ne velja več. Prav tako Zlatko v Ljubljani še j nikoli ni zasledilpunkerja v »paradni« uniformi, kot ga kaže slika v Ne-deljskem), in ga tudi ne bo (vsaj punkerja ne!). Biafra: »Kdorje nacist, nipunker; kdorje punker, ni nacist« Kljukasti križi so se pojavili na belih fasadah Ijubljanskih hiš. Kdo jih je videl? Samo tovariši iz UJV? Kje so jih videli? Vse to bi Zlatko Še- tinc v svojem članku moral pojasniti, če že govori o tem. Vidimo samo , PUNK, SKA, imena bendov, citate iz pesmi... Zlatko obtožuje, preden je obsodilo sodišče (preiskava je še v teku in je tajna?). Posledice članka se že kažejo v reakcijah vesoljnega bralstva prijatelja Nedeljskega. Nekateri od osemnajstih mladoletni-kov imajo težave v šoli in v službi, čeprav se niso niti malo resno uk-] varjali s tem. Punka naša mladina ne posluša zaradi »po-mkanjčljive vzgoje in nezanimanja staršev do pro-\blemov otrok«, ampak predvsem iz lastnega prepri-čanja in interesa.___________ _____ III. Glede preiskave in ravnanja z omenjenimi osemnajstimi mladolet niki zastavljamo nekaj vprašanj: 1. Zakaj je preiskava tajna? 2. Kakšen priporni razlog je podan za tri še vedno priprte fante^ 3. Pripor je obvezen samo, če je nekdo osumljen uboja, ozirom* mu grozi smrtna kazen, lahko pa se odredi tudi, če obstaja nevarnost j da bo osumljenec pobegnil, vplival na priče, zbrisal sledove...). L P.: »Res je lepo biti mlad, če nisi tak bedak kot iaz.« ***** L P.: »Upam, da bomo šli danes za pol ure na fsprehod.« 3. Zakaj so po osemnajst mladoletnikov prišli v šole, čeprav bi po^ zakonu morali poslati vabilo in obvestiti starše? 4. Kako so ravnali z njimi? (grožnje in fizično obračunavanje) Kako | je z nasiljem policije nad mladino? kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve Kdor stori dejanje, ki meri na to, da bi se omejila a!i zrušila oblast delavskega razreda in delovnih Ijudi, da bi se izpodkopala z ustavo določena družbenoekonomska ureditev, družbenopolitični ali sa-moupravni sistem; da bi se protiustavno strmoglavili organi družbene samouprave in oblasti, njihovi izvršilni organi ali predstavniki najvišjih državnih organov; da bi se izpodkopal gospodarski temelj države; da bi se razbila skupnost naših narodov in narodnosti ali da bi se protiu-stavno spremenila federativna ureditev države, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta. / L P.: »Kar strah me je, ko pomislim, kako bo, ko \bom prišel ven; ne bom dobil službe...« jtak se me podo vsi izogibali.. PuSUSHtO *1 TWPA P. s.: »Zakaj se tvoje izjave med zasliševanjem in zdaj na sodišču tako razlikujejo?« P.: »Kaj bipa storili vi, če bi za vami stal nekdo in vas mlatil s pendrekom pa če bi na steni videli odtis okrvavljene roke prejšnjega zaslišanca?« P. s.: »Oh, krvavih rok se bojiš. Pišite v zapisnik, da je bila pod psihičnim pritiskom.« STRAN 3 ZVEZA KOMUNISTOV SLOVENIJE OSNOVNA ORGANIZACUA RADIO STUDENT UREDNISTVO RADIA ŠTUDENT Študentsko naselje, blok 8 61000 LJUBUANA 0 PROTIMLADINSKEM SOVINIZMU Clani Osnovpe organizacije Zveze komunistov Slovenije na Radiu Študent zaskrb^eni ugotavljamo, da je ob pomoči javnih občil zadnji čas prišlo do odkritega lova na čarovnice, ki objektivno pomeni protimladinski šovinizem. Skupni imenovalec nekaj javnih lzjav, ki jih je bilo moč slišatiali ( ptebrati v zadntem mesecu o preiskovalnih zaporih, na sestankih družbenopolitičnih organizacij, v časopisih, na radiu in končno iz ust < ogorčene .javnosti", m ki smo jih zaradi njihove objektivne tendence 1 imenovali protimladinski šovinizem, je, da določene, njim nerazumljive pojave v živjjenju in obnašanju mladih, povezujejo s punkom kot domnevnim virom, pienosnikom ali celo zglednim primerom takih pojavov. Na sestankih družbenopolitičnih organizacij so odgovorni funkcionaiji Ljubljane večkrat nekvalificirano in neodgovorno obtoževali ,,punk" kot ne-gativenpojav ali celo ,,gibanje" med mladimi (v 21. številki glasila SZDL Ljubljana Moste Polje ,,Naša skupnost" so šli celo tako daleč, da so,,punkovstvo" primerjali z nacionalističnimi izgredi na Kosovu!) ^Piav v zadnjem času pa so tovrstne izjave ugledale luč dneva tudi v tisku. V intervjuju, objav^enem v 45. številki »Mladine" 12. 11. 1981 je novi predsednik komisije za idejnopolitično delo pri Piedsedstvu Republiške konfeience ZSMS Srečko Kirn, odgovarjajoč na tezo spraševalcev, da mladi v iskanju identitete v samoupravni družbi namesto »možnosti", ki so jih ustvarile DPO" iščejo tudi »samooiganizacijske oblike", ki da ,,so lahko teien za ideje, ki so naši družbi ne samo tuje, ampak celo sovražne" (navedli so nacionalizem, klerikalizem, levi in desni odklon ,,in tako dalje"), v nasprotjuz lastnim odgovorom, da ne vidi »nikakršne organiziranosti in vse to ostaja le na osnovi spontanosti", vendarle ,,vzel" punk, ga označil za ,,gibanje" (Kirnove navednice) in ga obtožil anarhizma in nacionalizma. Ker m niti omenil kateregakoli drugega primera protisamoupravnih idejnih tokov med mladimi, bralec iz njegovega odgovora ne more sklepati drugega, kot da je ,,punk" nasprctnik in to edini idejnopolitični nasprotnik komunističnega angažmaja mladik, Že zato, ker fe izšel v 215.000 izvodih, pa je po morebitnem odmevu v javnosti pomembneja drugi primer manipuliranje s ,,punkom", naniieč Nedeljski dnevnik z datumom 22. 11. 1981, kjfer je natisnjena perfidno tendenciozna naslovnica in na najvidneišem mestu čez celo 3. stran natisnjeni članek odgovornega uiednika Zlatka Šetinca ,,Kdo riše kljukaste : križe?" ¦ Šetinc v članku na nič ne odgovori, zato pa ves čas sprašuje sebe in bralca. Vendar pa je že tisto glavno vpiašanje, ki preveva ves članek, napačno postavljeno. Šetinc se ne sprašuje, kje so vzroki za različne pojave, ki so razburili duhove in ki segajo od nasilja med mladoletniki preko koketiranja z nacistično simboliko in izbruhov šovinizma, do pisanja po zidovih. Vpraša se, kdo je kriv za vse skupaj, ,,kdo je pokvaril fante in dekleta, ki 15, 16, 18 let živijo med nami, ki jim dajemo vse, kar potrebujejo (in še več)..." "f ako spraševanje je v temelju napačno, ker si domiš^a, da bi ob pravitaem ravnanju skrbnin vrtnarjev, to se pravi družine, šole, občil in DPO otioci zrasli v samoupravljalce z enako naravno nujnostjo s katero zelje zraste iz drobnih brstičev v zdrave debele glave. Pozablja na to, da mora vzgojite^ sam biti vzgajan (Marx); da je v dinamičnih družbah kapitalizma m soaalizma mlada generadja zmerom obenem produkt razmer, na katere naleti ob odraščanju, in subjekt, ki mora te razmere spremeniti, .: sprememba pa zadeva prav tako močno, čeprav drugače, ,,generacijo staršev" kakor generacijo, ki je ustvarila razmere, ki jih je treba spremeniti ' Odraščanje mora spremeniti tudi tisfs, ki so že odrasli, zato je nujno [ ,,nenaravno'\ konfliktno, ,^ierazumljivo" tako za state kot za .jnlade". Zato je napačno iskati, kdo je kiiv, kdo je pokvaril, kdo stoji v ozadju in ^jrevrača naše razmere. Podoba zunanjega sovražnika, ki nam kvari mladino, je ideološka, sprevrnjena podoba samega ustvanaica podobe, Td ne more prenesti, da je piav on sam tisti, ki se mu je zelje skisalo. Da smo si na jasnem: Z. Setinc ne trdi, da ie ,,punk" vsega kriv. Ne, opozarja namreč na to, da punka kot glasbe ne smemo enačiti z navduŠenjem nad nacizmom, ki se samo ali ki ga drugi imenujejo ,,punk" , čeprav na drugj strani meni, da punk kot glasba in gibanje pomeni »potencionalno gojišče anarhističnih idej". Setinc meni, da bolj od fibna, IV in giasbe oblikujejo mlade šola, ki je pieveč tradicionalistična in starši, ki so pogosto dvolični, m končuje s prepričanjem, da jim vendarle nismo nudili vsega. Vendai o vsem drugem piše Šetinc znane in utečene q>lošnosti, ,,punku" pa posveti polovico prostora. Spet je ,,punk" edina točka, o kateri se vsaj na videz govori oprijemljivo: navajajo se primeri, citirajo besede. In ker venio, da so bialci površni, jim bo na vse Setinčevo spraševanje dala odgovor naslovna stran, ki po vzoru reklam sugestivno apelira na bralca, takoj ko vzame ND v roke in še oreden ga odpre: takoj pod mastnim napisom KDO RISE KUUKASTE KRIŽE? stoji fotografija, kjer je odgovor.napisan na zidu: PUNK. Citirane izjave o ,,punku" so bile ponujene v času, ko se družbena in jpspodarska kriza pri nas poglablja in ko je - kot upravičeno poudarjaio ZSM in dmge DPO - sila zaostren diužbenoekonomski položaj mladih. Mladinska oiganizacija po svojem lastnem priznanju ni sposobna piebiti politične pasivnosti množice tnladih in hkrati preseči papirnatosti svojega dela in neodmevnosti svojih sklepov. Lahko bi rekli, da je obstoječi način organiziranosti mladih sicer onemogočil vsakršen poskus organizirati legalno politično opozicijo samoupravljaaju, da pa je politične izraze kriznega položaia iskati prav v apobtičnosti množice mladih. Ta apolitičnost je kot formafistično izvrševanje sklepov in nesposobnost usmeriti energijo mladih na samcupraven način, vidna tudi v anemičnosti ZSMS (seveda to ne velja za vsa okolja). Pisanie po zidovih, na drugi stiani pa povečano nasilje toiej so izrazi določene druzbenopolitične situacije, ki so preprosto bili edini vidni, dokler se ni pojavilo (baje! Zaenkrat javna občila še niso prinesla nobenih uradnih podatkov) nekaj mladincev, ki so koketirali z nacističnimi parolami in okrasjem. Prav ta, kolikor veroo, edini in še ne uradno potrjeni primer nekaj posameznikov pa je nekaterim ktogom očitno dovolj, da si skonstmirajo ,,gibanje". Če to gibanje povežejo s ,,punkom", na ta način navidez povežejo vse vidne znake nezadovoljstva mJadih. In ker je ,,punk" označenkot nam tuj, je mogoče javnost obenem zastrašiti in potolažiti: da, tudi pri nas imamo antisamoupravno gjbanje mladih, zakatenmstojijo nam sovražne tuje sUe, zoper katere se moramo strniti v obrambo. Sovražnik je prepoznan in ker koketira z nacizmom, bo brez težav doseženo privoljenje javnosti za to, da varnostni organi po svofe opravijo z njim. Pri izjavah zoper ,,punk" torej splon ne gre za dejansko vsebino punka kot zvrsti množične kulture mladih, ki je bila tako v Velilci Britaniji kot pri nas, kolikoi je prišla širše pred ljudmi, izrazito napredna, usmerjena zoper beg od realnosti kot prevladujočo značilnost množične kultuie, zoper birokratizem in nacionalizem. .^unk" iz izjav o ,,punku" ni nič realnega, ampak je ideološki baVbav, ki prikriva dejanske vzroke in vzvode kriznega stanja v družbenem položaju mladih in v njihovi zavesti o tem položaju. Ne da bi kakorkoli dejansko reševali te probleme, demagogi poskušajo doseči, da: oi riMro iLueoiu -?/z iiuiijSJBgnujs pejd ofizeq isuubq eo/s// ui eujs AopzoB z/ ezeg mfgojpod muezojBo ljoq -Ibu bn enAed Boi)d olBfuiBod qipesBu v/uzej -UB/d a uu&iod ilAip ipni BJiutnzi 'oijadejd (//j/s//oof o///iej$ 9/npezBu 'ej/?oj/ojy Bifsf/od 0/ ed tuefviunzi pejd y// 'o\qQi&\ (ubw aljBpeg mfiod bu ef AOifABJdud mugiuj&itojBB ipbjbz IZRAČUNIZPADA PRIHODKA PRI 22%-NEM POVEČANJU STANARIN EKONOMSKO POSLOVANJE ŠTUDENTSKEGA CENTRA IN ŠE KAJ... O nastanku in razvoju študentskega Centra (ŠC) smo govorili že v 1. številki Tribune, današnje seznanjanje s trenutno situactjo in ekonomskim postova-njem šC pa je samo nadajevanje obravnave sklopa vprašanj in probiemov, ki se navezujejo na šC. Vsi vemo, da pomeni stanovati v študentskem domu privilegij, da se pri tem piačujejo bolj aii manj ekonomske cene, ki so popravljene s strani »družbe«. Po drugi strani pa študentje, ki stanujejo kot podnajemniki, piačujejo vetiko višje cene, kot so eknomske, kljub ugodnostim, ki so jih imeti posamezniki in lastniki pri nakupu ali najemu stanovanja s strani družbe. Da pa tudi v študent-skem domu ni več rožnato, vsaj kar se tiče bivalnih prostorov, plačevanja sta-narin, hrane idr., bomo poskušali prikazati z ekonomskim položajem ŠC v prvih devetih mesecih. Da bo poslovanje šC čimbolj nazomo prikazano, se bomo vseskozi igrali s številkami, uradnimi seveda. V periodičnem obračunu za prvih devet mesecev letošnjega Seta se je ce-lotni prihodek povečai za 42 %, porabljena sredstva so večja za 41 %, osebni dohodki pa so višji za 28 %, in sicer zaradi povečanja osebnega dohodka v novembru 1980 za 22 %, delno tudi zaradi povečanja osebnega dohodka v le-tošnjem ietu za 10 % (s 1.6.1981), vendar to predstavija povišanje OD le za 4,45 % tetno. Razlika pri povišanju gre tudi na račun večjega števila zaposle-nih delavcev s priključitvijo doma VSZD s 1.1.1981, uporaba novega pravil-nika 0 delitvi sredstev za osebne dohodke pa v tem obdobju predstavlja le 2 %. Center kot celota je posloval zadovoljivo z ozirom na njegove ekonomske možnosti, saj je ostanek čistega dohodka za delitev na sklade 4.605.692,59 din, vendar je pri tem največja zasluga DE študentski servis, medtem ko so ostale enote v centru postovale v tem obdobju negativno. Poslovanje DE Dom je negativno v višini 2.178.832,31 din zaradi dejstva, da so stanarine ostale enake kot v letu 1980. Stanovaici na račun nepiačane sta-narine dolgujejo Se 932.762,90 din, kar bi v kolikor bi to bilo pokrito, zmanjšalo izgubo. Vendar sedaj ne bi analizirali vzrokov, zakaj stanarine niso plačane. DE Restavracija ima 2.748.654,10 din izgube. V DE Servis so se materialni troški povečali za 71 % giede na isto obdobje v letu 1980, študentski tabor An-karan ima prav tako izgubo v vrednosti 1.434.229.90 din, vendar pa je prika-zana izguba nerealna, saj računovodstvo ni razpolagalo z dokumenti, ki bi jih morali vzeti v obzir za obračun celotnega prihodka. Dejanski rezultat ŠTA bo znan ob koncu leta, ko bomo točno videli ekonomsko upravičenost, saj Anka-ran še ni zaključil svoje dejavnosti, ker so v septembru in oktobru še imeli goste (obiralce grozdja). Pri vsem tem pa se postavlja vprašanje ekonom-skeupravičenosti ob izgubah in ugodnostih študentov: »Aii je boljše investira-nje v objekt na obali ali v središču univerzitetnega dogajanja?« Prihodek uprave se je povečal za 91 %, to pa zato, ker so se v letošnjem letu povečali izredni izdatki oz. stroški preteklih let, saj so v letošnjem letu morali plačati odločbo za mestno zemljišče iz leta 1980. DE Obštudijske dejavnosti izkazujejo izgubo v višini 258.6060,75 din. Pri enoti obštudijske dejavnosti, ki so financirane delno iz Izobraževaine skupno-sti Slovenije za program in zaposlene, moramo povedati to, da se prenašajo akontacije za program in osebne odhodke samo v taki višini, kot dejansko ti stroški nastajajo. Znano je dejstvo, da enota, ki je v giavnem financirana, ne more ustvarjati dohodka oz. čistega dohodka za delitev v taki višini kot ostale enote. Kot vsa ieta nazaj, je tudi letos najbolje poslovala DE študentski servis, saj ostanek čistega dohodka za delitev znaša 11.226.015,65 din kljub temu, da ima enota še vedno 6.388.089,25 din neplačane realizacije. V letošnjem letu je prejela DE ŠS tudi del nakazil še iz leta 1980, za katere pa so s stroški bili že obremenjeni v lanskem letu. Kot smo omenjali že v predhodnih Tribunah, je ŠS tista molzna krava, ki je prišla kot rešitev z neba. Vendar je ta vir šC začasen. Ostanek dohodka DE SS, ki ga ustvarjajo študentje (ne vsi) univerze Edvard Kardelj, tudi tisti, ki ne prebivajo v študentskih domovih, ne more biti vir kritja izgube glavne dejavno-sti ŠC. Kot je bilo povedano, se mora večji def teh sredstev, v nasprotju s se-danjo okonomsko politiko šC, uporabljati v druge namene, to je za obštudijske dejavnosti na Univerzi E. K., ki so namenjene vsern študentom. Pri vseh teh kalkulacijah nas študente zanimajo vsekakor najbolj stanarine in cene obro-kov. Vsako leto je vse dražje, s tem smo sami dobro seznanjeni, saj to obču-timo na iastni koži vsak dan. Tako se temperatura v ŠC vedno znova dvigne takrat.ko se dvignejo stanarine, cene K V obrokov. Svet šC je spreje! sklep, da naj bi se za obdobje od 1.9. do 31.12.1981 stanarine povečale za 22 %. Pov-prečna stanarina naj bi tako bila 966,65 dni, sicer pa poglejmo, kakšne so sta-narine po posameznih domovih. Izpad prihodka po kalkulacijah za obdobje sept., dec. — 986,65 din (pov. stanarina) x14.984(št. ležišč) —14.783.963,00 —13.538.044,00 (skupaj stanarine z 22%-nim povečanjem) — 1.245.919,00 din. Še enkrat poudarjamcyja so stroški električne energije, mrzle in tople vode in stroški ogrevanja izračunani na podlagi sedanjih cen in porabe kot je bila v enakem obdobju leta 1980. Vsako povečanje.cen in porabe bo tako povečalo planiran izpad prihodka iz naslova stanarin, zmanjšanje porabe pa bo zmanjšalo izpad prihodka, zato apeliramo na študente, da se resnično vključijo v stabilizacijska prizadevanja v smisiu zmanjšanja stroškov. Sigurno je, da ta možnosl obstaja, ne da bi se s tem poslabšali pogoji bivanja v domovih. Referent za analize: Stane MAVRINI. r. tepad prihodka po kalkulacijah za obdobje sept., dec. — 986,65 din (pov. stanarina) x 14.984 (št. ležišč) —14.783.963,00 —13.538.044,00 (skupaj stanarine Se enkrat poudarjamo, da so stroški električne energije, mrzle in tople vode in stroški ogrevanja izračunani na podlagi sedanjih cen in porabe kot je bila v enakem obdobju leta 1980. Vsako povečanje cen in porabe bo tako povečalo planiran izpad prihodka iz naslova stanarin, zmanjšanje porabe pa bo zmanjšalo izpad IZRAČUN IZPADA PRIHODKA PRI 22% — nem povečanju stanarin Stanarine gredo na rovaš izgube, ki jo doživlja DE Dom. Ker kratko in malo primanjkuje denarja za temeljite posege, ki bi med drugim tudi znižali stroške celotnega ŠC, s tem pa tudi relativno pocenili živtjenje študentom in olajšali delodelavcem vŠC, sevŠCzatekajokzačasnim rešitvam. Povedati pajetudi treba, da Izobraževalna skupnost Slovenije iz leta v leto daje do pare enako vsoto, ne glede na bistveno večje in tudi argumentirane potrebe. Po kalkulacijah naj bi bil izpad dohodka pri 22 % nem povečanju stanarin manjši, še vedno pa bi bila izguba 1.245.919,00 din Stroški električne energije, mrzle in tople vode in stroški ogrevanja so biti izračunani na podlagi sedanjih cen in porabe, kot je bila v enakem obdobju 1.1980. Vsako povečanje cen in porabe bo tako povečalo planiran izpad prihodka iz stanarin, zmanjšanje po-rabe pa naj bi zmanjšalo izpad prihodka. Tako trdijo analitiki v ŠC, hkrati pa apelirajo na študente, da se resnično vključijo v stabilizacijska prizadevanja v smislu zmanjševanja stroškov!!!! Ker stanarine same niso dovolj za stroške, ki jih ima uprava z domom, so po-trebni še drugi viri sredstev, poleg premajhnih sredstev ISS, ki naj bi krili stro-ške amortizacije, opreme, nepremičnin idr.. je prisiljen šC ustvarjati lastni do-hodek tudi s turizmom (sobe za ekskurzije, oddajanje sob čez poletje), pri-prava topiih obrokov za delovne organizacije. Že vrsto tet ima ŠC velike težave z izvajanjem investicijskega vzdrževanja objektov in naprav. Komplikacije se začnejo že pri sprejetju plana, ki se ponavadi sprejme v drugi polovici teko-čega leta, tedaj pa se zelo težko zagotovi izvajalec; tako se dela nemalokrat prenašajo v naslednje leto. Plan investicij je okvirno dan s srednjeročnlm pla-nom 1981-1935. Za 1. 1981 so v ŠC predvidevali investicije v vrednosti 35.673.680,00 din, od tega 7,7 % sredstev za nabavo in izdeiavo osnovnih sredstev, 92,3 % sredstev pa za gradnjo novih kapacitet (rest. in ŠTA) oz. druge tekoče investicije. študentski domovi v šC poslujejo po čisto ekonomskem princtpu, kar po meni, da plača študent s stanarino vse, razen amortizacije in dela investicij. V stanarino so tako vštefi stroški za kurjavo, popravilo inventarja, odvoz smeti, vode, elektrike, osebni dohodki zaposlenih idr. ŠC ni neposredna proizvodna delovna organizacija, zato se sredstva, ki vanj pritečejo, v njem tudi porabijo, kako to pa je zopet vprašanje. Ugotoviti moramo, da nismo »odkrili Amerike«, ko tudi v tem primeru (pri po-višanju stanarin) ugotavljamo, da je vprašanje balansiranja med višino štid-pendije in stanarino tako reševanje družbenih protislovij, ki ni nikakršno reše-vanje, saj vprašanje vedno znova le postavlja. Vedno znova zaradi tega, ker so štipendije, ki so osnova za določanje višine stanarine, del cane delovne sile, ki se svobodno formira na trgu in je odvisna od živfjenjskih stroškov. Vse-kakor obstaja protislovje med ekonomskim poslovanjem ŠC, štipendijsko poli-tiko in študijskim procesom. Problematika financiranja domov za študente je področje, ki zadeva hrati socialno-ekonomski poiožaj študentov in je v direktnem razmerju z ukrepi na področju štipendijske politike. Razmerje med povprečno višino stanarin in povprečnimi štipendijami ni sprejemljivo, saj procentuaini anak ali približno enak dvig stanarin in štipendij dejansko pomeni nižanje vrednosti štipendij in zmanjševanje tistega dela stanarine, ki ga študent lahko pokrije s štipendijo. študentski center v Ljubljani opravlja pripravo hrane za restavracijo v Nase-Iju in bifeje na nekaterih fakultetah v Ljubljani, v centralni kuhinjt v študent-skem naselju. Že leta 1978 in 1979 sta veterinarska in sanitama inšpekcijska služba ugo-tovili, da obrat že po projektu ni primeren za brezhibno opravljanjo tega dela. Tako sta v svojih poročilih navedli pomanjkljivosti: ~ čisti in nečisti del kuhinje med seboj nista ločena, groba priprava hrane se ne opravlja v posebnem prostoru, — slaba ventilacija pogojuje kopičenje vodnih par na strojih in stenah, — slaba je razporeditev deiovnih površin in grelnih naprav, — število hladilnih komor je premajhno v primerjavi s kapaciteto kuhinje, — manjkajo spremljajoči posebni prostori, ki jih narekuje »Pravilnik 0 mini-malnih tehničnih pogpjih postovnih prostorov za gostinsko dejavnost in stori-tvah v gostinskih obratih«, ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih določa Zakon o zdravstvenem nadzoru nad živili. Zaradi omenjenih pomanjkljivosti so v šC pristopili k adaptaciji obrata. S projekti za rekonstrukcijo je predvidena odstavitev vseh pomanjkljivosti, ki jih je imel obrat do sedaj. V novi kuhinji bodo lahko pripravili 4.400 vseh obrokov dnevno (predvideno po projektu). V dosedanji kuhinji bi lahko dnevno pripraviii do 4000 vseh obrokov, in sicer: 1500 kosil, 500 večerij, 2000 toplih malic. Prav tako pa naj bi bilo možno pripraviti 1400 kosil, 1400 večerij, toplih mafic pa 1600. Po potrebi naj bi se ta razmerja lahko spreminjala v korist enega od obrokov. Zaradi premajhnega interesa študentov in ostalih, da bi se prehra-njevali v obratih SC pa je bilo dejansko število pripravijenih obrokov dnevno: Obstaja 7 bifejev, in sicer: Bife na Gerbičevi, bife Eiektronabava, bife FSPN Strojna fakulteta, Elektro fakulteta, SAE, Biotehnična fakulteta. Skupno zaposlenih delavcev študentskega centra v enoti »družbena pre-hrana« je 51, vendar pa je tu glavni problem odgovarjajoča kvalifikacija sku-pine KV delavcev (kuharji, natakarji), saj pri 54,5 % (v prvih 5 mesecih) izobra-zba ne dosega zahteve. 70,6 % deiavcev nima rešonega stanovanjskega problema, od tega je kar 36 % mater samohranilk z več kot enim otrokom. Gre vsekakor za sociaino ogroženo skupino. Iz podatkov je opaziti, da je y 1.1981 v primerjavi z letom 1980 padio število obrokov za polovico. le poraba malic je nekje enaka, čeprav manjša. Vzrokov za to je več: iahko je slaba kvaliteta pripravijene hrane, lahko pa je decentrali-zacija domov in fakultet. Kuhinja in restavracija sta bili izgrajeni v obsegu te-danjega števila študentov. študij je tedaj koiikor toliko omogočal, da so štu-denfje hodiii na kosik) in večerjo v študentsko naselje, ker so bile cene takrat dokaj ugodne. Oanes pa fakulteta štuctenta dobesedno veže nase. Fakultete, kljub dogovorom, niso grajene skupaj, ampak so grajene po vseh obrobjih, domovi prav tako, tako da je skupno nudenje prehrane zelo težko; v planih ni bilo predvidenih bifejev (izjeme g!ej zgoraj), kamor naj bi se vozila in razdeije-vala hrana, pripravijena v SC Ker je študent vezan na faks, se hrani v njegovi bližini. Štaviio K V obrokov pada, stroški za pripravo hrane v ŠC pa so vse večp, to je tudi pogojevalo 22 % zvišanje KV obrokov. Obrat prehrane v ŠC so adaptirali, sprašujem pa se, če je bilo renoviranje potrebno v taki obliki, v povečanju kapacitet, ko pa vidimo, da je razlika med zmogljivostmi in dejansko porabo velika. čeprav ne gre prezreti higienskih okoliščin, pa je jasno, da bo DE restavracija in kuhinja še naprej imela velik izpad dohodka, kljub sedanjemu povečanju cen za KV obroke. Umestneje bi bilo težiti po izgradnji več bifejev nafakultetah, v bližini le-teh, kjer bi OE resta-vracija prinašala pripravljeno hrano. Poglejmo še, kako je izdelana kalkulacija cene kosila in večerje. Na podlagi sedaj veljavnih cen in normativov porabe živil za posamezne menuje so izračunali povprečno vrednost živit enega rne-nuja. Da bi dobili ekonomsko ceno KV obroka (brez amortizactje in investicij-skega vzdrževanja, kar krije ISS), bi morali izračunati, koliko odpade stabiih materialnih stroškov in vkaikuiiranega dohodka na KV obrok. To pa je prak-tično nemogoče, ker dosedanja in predvidena realizacija od KV obrokov v letu 1981 predstavlja zelo majhen odstotek od celotne reaiizacije OE Družbena prehana. Po izračunih ŠC bi morali na nabavno ceno KV obroka upoštevati 80 % pribitek, da bi dosegii tak celotni prihodek DE Restavradje, da bi pokrili vse stroške. Tako izračunana ekonomska cena kosila znaša 74,40 din!!, ve-čerja pa 45,90 din. Na 5. seji sveta Študentskega centra je bilo predlagano in sprejeto 22 % povečanje cen za kosilo in večerjo. Sedanja cena je tako za ko-silo 56,00 din, za večerjo pa 40,00 din. Kljub argumentom, da so se kazale zaradi zamrznitve cen izgube oz. nega-tiven uspeh v posiovanju restavracije in kuhinje, ni bita najbotjša rešitev ada-patacija v takem obsegu. Po podatkih vidimo, da so stroški za rekonstrukcijo restavracije, poleg tega pa še nabava vikend hiše! in razširitev bifeja šTA tako veliki, da drugih, mogoče še bolj pomembnih investicij ne bo mogoče realizira-ti. Ta gre tudi na račun ISS, ki že več let nazaj daje enake zneske (1646000 din) za stroške investicijskega vdrževanja, poleg tega pa še kasnijo s financi-ranjem, saj dobi ŠC sredstva šele koncem leta, tako da mora tekoče stroške ŠC pokrivati iz drugih virov sredstev, med drugim tudi iz Študentskega servisa. IVO GULIČ do 31. 5. 19981 kosi! 622 večerij 108 malic 1787 v letu 1980 od 1. 1. 1981 327 49 1551 PO SLEpeH VW/)lfA PO SLEDEH NAPREDKA Dne tega in tega se je v veliki predavalnici Pravne fa-kultete v Ljubljani zbralo dokaj veliko število nadebudnih pravnikov in pa malo manjše število članov pedago-škega kadra, ki so v okviru teme—Smeri razvoja študija na pravni fakulteti— poskušali razčleniti vse tiste teža-ve, ki jih tarejo, oz. ki bi se jih dalo ob kompleksni reformi načina študija spremeniti in odpraviti. Treba je poudariti, da je bila sama konferenca zamiš-Ijena bolj kot braina, s čimer naj bi se poskušal uresničiti princip oživljanja t.i. aktivne baze (mišljenja je aktivnost študentov v posameznih letnikih), ki naj tudi aktivno s svojimi predlogi sodeluje pri reformi študija na PF. Ta AB (aktivna baza) je morala v predhodni razpravi po let-nikih prebrati gradivo, ki ga je ravno v ta namen pripra-vila delovna skupina predsedstva 00 ZSMS PF, in o njem zavzeti stališče ter ga seveda posredovati na listu papirja, ki se je na sami konferenci tudi prebral. No, na podiagi tega in pa mnenj profesorjev naj bi do-bili pisan kolaž rešitev, katere naj bi nam pokazale svetto luč v iskanju naše bodočnosti. To so bili bolj tehnični podatki. Mislim pa, da bi bil pri-kaz nepopoln, če ne bi vsaj v obrisih prikazali temeijnih opornih točk za razpravo, ki so bile po delegatskem principu poslane predhodno v bazo: — vsebinsko dopolnjevanje študijskih programov in možnost našega vplivanja na to — kako spremeniti obstoječe oblike predavanj na PF — kako povečati aktivno udeležbo študentov na vajah in predavanjih — ali naša družba želi družbeno angažirane prav-nike ali družbeno neangažirane — kako doseči boljši stik z združenim delom — itd... Sedaj pa k dejanskemu stanju. Kaj se je torej iz tega izešmilo. Najprej so se izjasnjevali letniki: I. letnik — njihovo stališče ni bilo izdelano, kar je bilo logično, saj so komaj prišli na naš faks in dokaj boječe gledajo v svojo izpitno bodočnost. Tudi poznavanje same problematike študijskega procesa na PF jim po dveh mesecih predavanj še ni tako blizu, da bi od njih lahko to pričakovali. Omenjeno je bilo, da je vzpodbud-no, da se je tudi v prvem letniku prikazalo to problema-tiko, ker tako prvi letnik ni bil izključen iz celotne aktivno-sti na fakulteti, kar se je v preteklih letih dogajalo. Predv-sem pa je razprava o smereh študija na Pravni fakulteti trenutno vsekakor ena izmed pogiavitnih aktivnosti. II. fetnik — jasno je prišlo do velike tako kvalitativne kot kvantitativne spremembe. Delegati so spregovorili o svojih pogledih na sedanji način študija in ugotovili, da takšen kot je, ne ustreza v popoinosti vzgojno izobraže-valnemu procesu, ki producira dipl. pravnike. Udeležba na predavanjih sicer raste, vendar ne zaradi boljših pre-davanj, temveč zaradi bolj represivnih oblik izpitov na koncu leta. Želeli bi si več sodelovanja pri predavanjih in več aktivnega vključevanja aktualne problernatike v vaje. Predvsem tistih vprašanj, ki so trenutno najbolj pe-reča (porast mlad. prestopništva in gospodarski krimi-nal ter problemi združenega dela v vseh možnih pojav-nih oblikah). Krepiti je nujno tudi temeljna znanja, kate-rih poznavanje je za vsakega pravnika nujno potrebno, ker drugače ne more uspešno postaviti svoje rniselne nadgradnje. III. letnik — postavilo se je vprašanje: Zakaj študent PF šele v tretjem letniku polagoma začuti potrebo, da bi hodil na predavanja, ki naj bi mu pomagala pri prema-govanju tega letnika, ki ga imajo mnogi zaradi petorčka za najtežjega (to je seveda vprašljivo). Ali je odgovor v težavnosti letnika ali v vsebinski preobrazbi študentove misli, t.i. dojetju, ki želi vedno več vedeti? Marsikdo se boob drugi varianti nasmehnil in mislil, da je ta samo za-radi iepšega. Toda-treba je omeniti, da ta začetek po-meni po drugi strani tudi nekaj drugega. Iz leta v leto se tudi njegova aktivnost v OO ZSMS poboljšuje. Torej je naša težava v tem, da moramo celoten proces dojetja samo pospešiti za kakšno ieto. Dejstvo je, da je vsaj večina vaj, ki potekajo v tretjem letniku, kvalitativno veliko boijša kot prejšnja leta, kar je posledica tudi večje aktualizacije teh vaj in obravnava-nja materije, ki nam je sistemskoopredeljevanje našega prava. Zakaj ne bi več hodili po sodiščih in po raznih or-ganizacijah združenega dela, kjer bi spoznali tako dela in naloge kot tudi družbeno vlogo naše dejavnosti? En-krat ali dvakrat je pFemalo. Torej spremenimo naš kabi-netni način dela (če o njem lahko sploh govorimo, ker so pogoji na fakulteti za redno študijsko delo praktično ne-mogoči) in pojdimo tudi malo v prakso, kajti sama na-rava študija je taka, da nam omogoča spoznavanje teo-rije tudi doma. Moramo se pohvaliti, da nam naš kader nudi vsekakor dokaj popoln izbor literature, ki je tudi vsakomur na razpolago. Toliko o literaturi. Toda dejan-sko stanje se lahko spozna le v OZD, na sodiščih in se-veda še drugod. IV. letnik — da bi se izognili ponavljanju, bomo ome-nili le nekaj problemov, ki so jih načeli kolegi iz četrtega letnika. Ti so pohvalili tiste predavatelje, ki na predavanje ne pridejo navadno sami, ampak v spremstvu Ijudi, ki so tudi psihologi, socialni delavci, pa tudi drugih strok. Tako je možno, da se problematika lahko osvetli iz več pogledov različnih strok. Zato so bili mišljenja, da je po-trebno v okviru ostalih predmetov tudi začeti s takim na-činom dela, vendar zavedajoč se, da je fakulteta v tež-kem finančnem položaju, je bilo rečeno, da takih oblik vsaj v bližnji prihodnosti ne bo mogoče uvesti v vsej širi-ni. Izrazila se je tudi želja po vsebinski preobrazbi in kva-litativni izboljšavi in tudi nakhadni uvedbi predmetov, ki obravnavajo bistvo problematike družbene lastnine kot temelja vseh družbencrekonomskih odnosov v našem sistemu. Ugotovljeno je bilo, da le dva predmeta, ki pa jih predava isti predavatelj, pomenita veliko premalo glede na veliko težavnost razumevanja, ne glede na to, da je trud, ki ga naš profesor v to vlaga, zelo velik. Ža-lostno je to, da premalo diplomantov naše DO to težav-nost tudi pozna. Študent se v drugem letniku sto temo sicer ukvarja bolj podrobno, svojo lastno katarzo glede družbenolastninskega sistema in zasebnolastniškega sistema pa doživi šele v tretjem letniku. Dejstvo je, da je ena izmed glavnih težav v odnosih znotraj OZD in v od-nosih med OZD in družbeno skupnostjo ravno v po-manjkljivem poznavanju vseh vrst upravijalskih upra-vičenj na družbenih sredstvih. Tu bi moral biti pravnik bistvena oseba pri preseganju tega začaranega kroga. Toda ni, ker se dostikrat izgublja v zakulisju umazanih ekonomskih računov in drugih iger (tudi političnih), na-mesto da bi s svojim znanjem pravilno usmerjal zavest delavcev v smeri spoznanja, da njihova upravičenja niso izraz neke abstraktne lastninske pravice na prod. sredstvih, ampak da so izraz pravice dela z družbenirr.i sredstvi, ki pa se morajo uporabljati v skladu z njlhovo naravo in namenom. Namen pa je tudi ščitenje koristi družbe kot celote in izboljšanje materialfte osnove družbe kot celote, ne pa le doseganje ekonomske koristi za posamezne TOZD. Le s tako vlogo pravnika bomo dosegli, da bo le-ta postal družbeno angažiran in dajal od sebe tisto, kar se od njega zahteva. Profesorji sami so dodali le nekaj vsebinskih pripomb, ki pa sam potek celotne razprave niso bistveno spre-menile. Tudi tu obstaja dejstvo, da so se že izjasnili na razpravi, ki je bila na isto temo v okviru Marksističnega centra pri Pravni fakulteti v Ljubljani. O tem pa smo lahko že brali v eni izmed prejšnjih številk Tribune. Mislim, da vsak bralec lahko na podlagi vseh teh po-datkov naredi svoj zaključek, zato ga tudi jaz ne bom delal. Mogoče le še to: samo obravnavanje teme, ki je sedaj vsaj na naši fakulteti izredno aktuaina, je pokaza-lo, da je apatičnost mladincev na PF mogoče preseči s takimi temami, ki so blizu njihovim interesom. Bojan Makovec BfBd -BU PBfA/p 9S OJOtB)f S 'BpOA BUdffdnJlSBZ Jdf jniim/ umsfiod ui mupzoB afuBfuiuiajds sd tuaiBz 'ffojfs /jys//;eu/j/ /uzbj os tifsaui waB -njp e/v -BAidojsis B$fnqfBu os /u/M0;ey paiu 'MABjd.ud tugnuaifOjBB os ipefAip ioujouj ilgaA -Ibn ujaoAoi uf uio6o/oiq 'lueUBBo) 'uiajjepz -oB LUMpej e/ bubuz a( Bpošn eugiusdj bu -afN pBfAip (pni af ahoBzuiAio augopos abvz ST) sttottef*. fc ooa&rnn PRAVNIŠKI INJELITITIS Zveza komunistov mora kot idejna in politična avant-garda delavskega razreda in faktor sociaiistične zavesti samoupravnih delovnih množic vselej najti pravo usme-ritev v načinu uresničevanja svoje vodilne vloge v poli-tičnem sistemu, in sicer tam, kjer poteka samoupravna in politična dejavnost delovnih Ijudi in občanov. To so uvodne določbe tistega dela statutaZKJ, ki go-vori o vlogi in nalogah ZKJ v političnem sistemu sociali-stične samoupravne demokracije. Takšno viogo in pomen bi ZK morali pripisovati tudi v temeljnih oblikah delovanja delovnih Ijudi, zlasti pa brezkompromisno v tistih okoljih, v katerih poteka reprodukcija tistih poten-cialov naše družbe, ki jim bo v prihodnosti zaupana nadvse pomembna in odgovorna naloga, to je skrb za nadaijnjo tzgradnjo našega pravnega, političnega in samoupravno demokratičnega sistema. Med okolje takšne vrste je nedvomno mogoče uvrstiti tudi Pravno fakulteto, ki v zadnjem času doživlja preporod pri iz-gradnji samoupravnih odnosov z vidika položaja štu-denta, uporabnika in izvajalca, zlasti v pogledu njihovih medsebojnih odnosov in prispevka posamezne skupine k tem odnosom. Zlasti pa je o preporodu na Pravni fa-kulteti mogoče govoriti v tem smislu, da je opazen veter, ki piha v pravo smer in ki kaže na to, da se spreminja konzervativna miselnost pravniškega podmladka, pa tudi miselnost nekaterih, ki so bili doslej znani kot kon-zervativni. Pod vplivom moči tega vetra naj se na tem mestu poudari, da bo potreben preporod v samem delovanju in organiziranosti ZK na Pravni fakulteti, na kar nas opo-zarja tudi trenutna situacija na fakulteti. Situacija je v tem trenutku pač takšna, da je znatno bolj zdrava in močna mladinska organizacija, za katero je sicer res, da njeno predsedstvo v večini sestavljajo komunisti, res pa je tudi, da komunisti v OOZK niso pokazali tiste aktivno-sti, ki bi jo morali, ali ki bi bila vsaj opazna navzven. Kri-vično bi zveneloče bi napisal: vsi komunisti; to še zdaleč ne, vendar pri tem lahko pritrdim mnenju, da ZK kot neke organizirane obiike, ki ima neko idejno vlogo, v danem trenutku ni moč opaziti. .Prav v OOZK bi se morala kazati moč in trdnost zdra-vih političnih pobud in argumentov ter prispevek komu-nistov h krepitvi samoupravnih odnosov. Mnogo je pri-merov, ko bi se komunisti na Pravni fakulteti morali spu-stiti v konfrontacijo z ostalimi silami, iz katerih včasih niso prihajale dovoij dobre in zdrave pobude, pa tega niso storili, bodisi zaradi tega, ker niso imeli zadosti in-formacij, bodisi zaradi neizkušenosti voljenih organov v OOZK, bodisi zaradi kateregakoli drugega vzroka; eden izmed slednjih je prav gotovo linija najmanjšega odpora, do katere komunisti na Pravni fakulteti niso indiferentni. Pri delu v ZK na Pravni fakulteti dobi človek občutek, da gre za dve miselnosti, in sicer na eni strani miselnost pedagoških delavcev in delavcev fakultete, na drugi strani pa miselnost študentov. V miselnosti delavcev je mogoče izpostaviti mnenje, da se vprašanja študentov njih ne tičejo, zlasti pa da imajo komuniste študente samo za predstavnike mladi-ne, na pe za sebi enakovredne člane; pri študentih pa je mogoče izpostaviti miselnost, da so zanje bistvena samo študentska vprašanja vključno s kakšnim dobrim žurom, ostalo pa jih ne briga. Omenjeno trditev je mo-goče argumentirati s spoznanjem, da je politično, kakor tudi samoupravno aktivnih zelo malo študentov, kljub dejstvu, da piha letos pravi veter. Ne le to, študentje kakor tudi vsi komunisti vključno z mladinsko organiza-cijo še vedno nismo sposobni pomesti z ostanki snobi-zma, ki se norčuje in posmehuje v brk tistim, ki delajo in poskušajo stvari postaviti na pravi tir. še zdaleč ni zadovoljiva partijska discipiina, udeležba na sestankih ni zadovoljiva, zlasti pa nas ne more zado-voljiti spoznanje, da nekateri člani prihaiajona sestanke le kot objekti, ne pa kot subjekti. Ponovno, kot že velikokrat doslej, se postavlja vpra-šanje organiziranosti ZK na Pravni fakulteti. Na koordinaciji sekretarjev.ZK je bilo sicer zavzeto stališče, da bi kakršnokoli spreminjanje organiziranosti ZK ne imelo nobenih učinkov, če hkrati ne bi prišlo do vsebinskih sprememb v delovanju ZK na Pravni fakulte-ti. Takšno stališče je zlasti z vidika delovanja OOZK v prvem letniku nemogoče podpreti, kajti študentje ko-munisti so kljub temu, da so organizirani v prvem letni-ku, zlasti glede na to, da so to bruci, prepuščeni sami sebi in združitev OOZK prvega letnika z OOZK drugega letnika bi pomenila velik pozitivni premik v organizirano-sti ZK. Ob vsem tem bi hkrati veljalo razmisliti o organi-zaciji koordinacijskega telesa in o vsebini njegovega delovanja. Nenazadnje se delovanje komunistov na Pravni fa-kulteti kaže tudi v dokaj šibkem prispevku same organi-zacije pri razpravah o statutu PF, v katero pa se je zelo aktivno vključila mladinska organizacija. Sama razprava, predvsem pa zaključna, je pokazala, kako majava je miselnost nekaterih na PF, ki gledajo na reformo sistema pravnega šolstva z vidika lastne priza-detosti ali pa morda koristi, ne zavedajo pa se tega, da bi morali tudi sami prispevati k tej reformi in da so sestavni del le-te. Ugotovitev, da nekatera »trupla«, ki jim sicer možgani ne funkcionirajo preveč normalno, priplavajo po reki izobraževalnega procesa, kljub vsem neurjem in čerem navkljub do morja, je sicer resnična, pa tudi ža-lostna. Opozoriti pa velja, da ta ugotovitev, kot nešteto drugih, ne upošteva dejstva, da nešteto »taipel« ni voda naplavila v morje, kljub dejstvu, da so jim možgani dobro funkcionirali, pa tudi obratno. Skratka, v sami razpravi o statutu ni bilo mogoče za-slediti neke skupne težnje po tem, da bi bilo statutarno določeno to, kako vrednotiti delo študenta, kar bi v bi-stvu pomenilo že korak v omenjeno reformo pravnega šolstva. Pritrditi velja mnenju, da najbrž ni mogoče oce-njevati enoletnega (ne)dela študenta v tistem bore krat-kem času, ko poteka izpit, saj se ob vsem tem dogaja, da se najdejo tudi taki, ki jim glede študija možgani ne funkcionirajo dobro, dobro pa jim funkcionirajo glede iz-najdljivosti, v tem smisiu, da dobijo 40 standardnih vprašanj, se na pamet naučijo odgovore, grejo na izpit in izpit opravijo (po možnosti še z zelo dobro oceno). Na drugi strani pa je nekdo, ki mu možgani nekako pov-prečno funkcionirajo, pa se zato taidi ob knjigah celo leto sicer zeio prestrašen, in izpita ne opravi. Kaj je potemtakem za pravnike pravičnejše? Skratka, če je že Pravna fakulteta institucija, ki naj bi gojila izo-braževalne, vzgojne in vse ostale smotre, bi morala med iskalci in delitelji pravice obstajati misel, da je treba spremijati delo študenta bolj kontinuirano od začetka njegovega študija pa do konca in neglede na to, da bi bilo morda zategadelj vpisanih na Pravno f akulteto manj študentov, kot jih je sicer. Naša daižba bi ob tem imela več kvalitetnejših prav-nikov, manj sodb bi bilo na prvostopenjskih sodiščih ra-zveljavljenih ipd., pa tudi novovzgojeni pravniki bi imeli večji smisel za pravičnost, kot pa ga imajo sicer. Morda se bo kdo ob tem vprašal, ali ima to zvezo s komunisti na PF. Pravgotovo jo ima, saj so komunisti prav tako se-stavni del tega vzgojnoizobraževalnega procesa in ne morejo biti nekaj zase; pa če hočete tudi glede vprašanj, ki se tičejo študija, dosedaj dela ZK na PF v tej smeri ni mogoče opaziti. Vsekakor pa je še vedno v medsebojnih odnosih zapaziti, da se včasih najde kakšen posamez-nik, ki skuša dominirati splošno priznana, jasna in legi-timna stališča ostale skupine. Bolj kot doslej bi bilo po-trebno posvetiti pozornostZK na PF, sprejemanju novih članov v vrste ZK, pa tudi veliko bolj bi bilo treba delati s tistimi člani, ki nimajo večjih ali pa sploh nobenih izku-šenj pri delu ZK in ZSMS. Dejstvo je, da tudi to deloma pogojuje že večkrat omenjeni akcijsko politični pasivi-zem. Pod vplivom vetra, ki sicer piha v pravo smer in ga je zadosti, da predrami zaspance in jih po potrebi, če se še nočejo zbuditi, nagradi z ustrezno sankcijo, se je pred kratkim konstituiral tudi aktiv študentov ZK, katerega glas je bil do tega trenutka zamrt, kar 2 leti. če OOZK ne bodo sposobne reševati tistih problemov, ki so za štu-dente življenjskega pomena, bo vendarle moral prevzeti zadnjo besedo aktiv, kljub temu, da so bili ob ustanovitvi prisotni očitki, da bi to pomenilo podvajanje. To bo de-loma odpravilo že znane organizacijske hibe, če ne bo prišlo do realizacije že tolikokrat proklamiranih teženj po spremembi obstoječe organizacijske strukture. Takšna oblika organiziranosti študentov na PF bi po mnenju nekaterih, ki gledajo na stvari preveč konzerva-tivno, lahko predstavljala silo, ki bi bila v vsakem tre-nutku sposobna pomesti z ostanki »terezijanstva« v pravnem šolstvu, kar je, razumljivo, bojazni vzbujajoče. To še toliko bolj, ker je mladinska organizacija letos nad pričakovanji in so že vidni sadovi njenega dela, kar je po mnenju vsakega, ki ima v mislih napredek, pohvale vredno in predstavlja zdravo in trdno politično ozračje v omenjenem okolju. Samo enakopravno sodelovanje v okviru samou-pravnega delovanja, predvsem pa bolj aktivno vključe-vanje komunistov ob misli, da je pri reformi pravnega šolstva potrebno pomesti z ostanki, ki so bili prisotni že ob reformi za časa Marije Terezije, bodo rezultati tudi bolj uspešni, predvsem pa vidni. To pomeni, da bo re-forma izobraževanja pravnikov na pravi poti, to je spre-memba tistega, kar je s spremembami dosegla Marija Terezija. Samo v takšnem smislu je treba razumeti ta članek in vse znane in neznane težnje po radikalnejših spremembah na tem področju. m^Q ^ ^- %—- &UŠ*N TVR.K *E OSREDKAIOBM PL0tE5?RJEM MEDNARODNA TRGOVINA Z JEDRSKO ENERGIJO Pogovor z dr. Milanom Osredkarjem, profesorjem fi-zike na elektro fakulteti v Ljubljani in predsednikom »biroja« komiteja za preskrbo članic z jedrskim gorivom pri IAEA (International Atomic Energy Agency), je pripravil in zapisal Dušan Turk. POLOŽAJ V SVETU: RAZVITI — NERAZVITI Prepad med razvitimi in nerazvitimi deželami ima svoje temelje v tehnološki razvitosti dežel. Eden od fak-torjev tehnološke razvitosti je tudi organiziranost pro-dukcije v posamezni deželi. Osvajanje posamezne teh-nologije lahko poenostavljeno razdelimo na pet stopenj Prva stopnja je, da znamo neko črno škatlo s pritiskom na gumb vklopiti. Druga je, da iz te črne škatle naredimo element delovnega procesa. Tretja, da jo znamo poprav-ljati. Četrta, da jo znamo sestavljati iz elementov, in peta, da znamo izdelati in tudi izdelamo njene sestavne elemente. Šele ko v neki deželi obvladajo vseh pet sto-penj osvajanja posamezne tehnologije, obvladajo teh-nologijo v celoti. Jedrska tehnologija je take vrste teh-nologija, ki je ni mogoče obvladovati po stopnjah. Za radi njene zahtevnosti je ni mogoče vpeljati v dežele z neorganizirano družbeno infrastrukturo (pojem druž-bena infrastruktura vključuje organiziranost proizvod-nje). To je eden od razlogov, zaradi katerih je v deželah v razvoju tako malo jedrskih elektrarn. Dežele v razvoju imajo hitrejšo rast porabe energije od rasti njihove proizvodnje. Ulomek rast proizvodnje — rast porabe energije je manjši od ena. Za industriali zirane dežele z razvito infrastrukturo pa je značilno, da narašča proizvodnja hitreje od rasti porabe energije Nerazvite dežele se zaradi tega ne morejo odpovedat nobeni investiciji v energetske objekte, in jih zato ras stroškov za povečano proizvodnjo energije toliko bol prizadene. V Jugoslaviji še vedno nimamo elektrificira nih železnic in moderniziranega železniškega prometa Zato promet ni porazdeljen na cestni in železniški \ skladu z optimalno možno potrošnjo energije.) Vpraša-nje pa je, katera od investicij v energetske objekte bo dala v konkretnih pogojih otpimalne rezultate. (Vztra-janje na nadaljnji izgradnji hidroenergetskih objektov v Jugoslaviji vodi k zagrajevanju rek, kot so Tara, Soča in podobne, in s tem precej spremeni pokrajino in tako »uniči« nekatere še neokrnjene naravne predele. Proi-zvodnja premoga je omejena. Na njeno povečanje bi morali misliti pred dobrim desetletjem, ko je bila nafta še poceni. Zelo verjetno, da v časU, ko je bila zgrajena jedrska elektrarna v Krškem, ne bi bilo mogoče zgraditi po energetski moči ustreznih drugačnih energetskih ob-jektov.) OLOŽAJ V SVETU: VLOGA NADNACIONAL-NIH DRUŽB V MEDNARODNI DELITVI DELA Zanje je značilno, da uporabljajo najmodernejše teh-nologije in da izbirajo najboljše pogoje za proizvodnjo v pogojih kapitalistične produkcije. Na ta način zvišujejo produktivnost dela in minimalizirajo potrebna vložena sredstva. Pri nakupu manjših letal se jim je še mogoče zogniti, večja pa proizvajajo samo v nekaterih trustih. Enako je na področju informacijske tehnologije. Večje računalnike so sposobne izdelovati le nekatere večje družbe. Za proizvodnjo manjših (procesnih) računalnk-kov pa se odpira tržišče, kjer se lahKO uveljavi tudi jugo- lovanska industrija, čeprav ne povsem neodvisno od večjih družb. Komunikacijska revolucija je v 20. stoletju »spremenila« svet. Čas prenosa informacij se je bistveno skrajšal. Novice o Sadatovi smrti smo na primer prejeli e istega dne. Jugoslavi ja je vključena v mednarodno delitev dela in je od nje tudi odvisna. Lahko bi marsikaj izdelali doma, kar zdaj uvažamo. Na primer dele termocentral. Pri nas bi se sicer lahko izolirali, zaprli državne meje, in razvijali ehnološko bolj ali manj zaostali lastni socializem, ven-dar bi morali preprečiti tudi prenos informacij. Zaradi prenizke akumulacije gospodarstva smo morali jemati posojila v tujini. V preteklosti smo dobili dovolj posojil, da bi z njihovo smotrno naložbo dvignili proizvodno raven in uredili družbeno infrastrukturo. Problem je na-stal zaradi nesmotrnosti njihove porabe. Nesmotrni po- abi pa so botrovale odločitve, izhajajoče iz političnih razmer. Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska družba hitro vstopala v potrošniško družbo. Navadili smo se ži-veti na apetitih in ne na delu, skratka, navadili smo se ži-veti na kredit. MOŽNE ALTERNATIVE ENERGETSKIH VIROV Najbolj enostavno je izkoriščanje vodne energije, vendar je med vodnim mlinom in moderno hidrocen-tralo bistvena razlika. Sredstva, vložena v izgradnjo-energetskega objekta, so za termoelektrarne najmanjša. Drage in omejene pa so surovine za gorivo (premog, nafta, plin). Uporaba jedrske tehnologijfc za pridobiva-nje energije je tehnološko najbolj zahtevna in je tudi najdražja. Zaradi rentabilnosti obratovanja jedrske elektrarne je potrebno graditi čim močnejše jedrske ob-jekte. Optimalne izkoristke na današnji stopnji razvito-sti jedrske tehnologije dajejo elektrarne z močjo pri-bližno 1000 MW. Maksimalna moč posamezne jedrske elektrarne je vezana zaradi kapacitet ohlajevanja. To-ploto se odvaja v reke ali pa v zrak. Ostali vlri energije so zaenkrat za industrijsko izkoriš-Ičanje še povsem nezreli. Jedrska fuzija — zlitje jeder — |je tehnološko bistveno zahtevnejša od fisije — cepitve jeder. Še zahtevnejše pa je pretvarjanje sončne energije za potrebe gospodarstva. (Tu ne gre za ogrevanje posa-meznih hiš.) Ti »novi« viri energije bodo dostopni člo-veštvu šele čez približno 50 let. Do takrat pa nam osta-ajo nafta, premog, les, naravni plini in uran. V bistvu nerazrešen je problem uporabe energije v produkciji nasploh. Pri tem ne gre za onesnaževanje okolja kot stranski učinek obratovanja posameznega gospodarskega objekta, temveč za to, da človek z upo-rabo naravnih sil v industriji spreminja in ruši pogoje življenja na Zemlji. Ne gre za vprašanje stranskih »eko-loških« učinkov, temveč za produkcijo nasploh. OSNOVNE RAZNOLIKOSTI JEDRSKE TEHNO-LOGIJE Jedrski reaktorji se med seboj razlikujejo v tem, da se v njih uporablja različno gorivo (naravni in obogateni uran, plutonij) in temu ustrezne moderatorje (grafit, težko vodo — D2O, lahko vodo H2O). Moderator je snov, ki upočasni nevtrone in tako omogoči, da je jedr-ska reakcija v reaktorju sploh poteka. Za jedrsko reak-cijo v reaktorju se ne uporablja ozitopsko čistega goriva. Proces je potrebno nadzirati. Ne gre za to, da je po-trebno gorivo toliko očistiti, da bi prišlo do spontane je-drske reakcije, ki vodi do eksplozije. Jedrska reakcija mora v reaktorju potekati s kontrolirano hitrostjo. Zato se po potrebi lovi prebitne nevtrone v kadmijeve palice in ohlaja reaktor (od zunaj). Za uporabo naravnega urana so potrebni boljši moderatorji. Takšna sta grafit in težka voda. Grafit se je izkazal za neperspektivnega v nadaljnjem razvoju jedrske tehnologije. Grafitni reak-torji so še v uporabi, vendar se danes ne gradi več novih. Lahkovodni jedrski reaktor, v katerem je moderator navadna voda, potrebuje za gorivo obogateni uran. Je-drski reaktorji se razlikujejo tudi po sredstvu za odvaja-nje sproščene toplote v reaktorju. Pri grafitnem je to plin, drugače pa je to sredstvo voda, ki vre. Pare odna-šajo toploto ali pa gre za vodo pod visokim pritiskom. Tovrstne kombinacije tehnoloških različic jedrskih reaktorjev se pojavljajo na svetovnem tržišču. Vsaka od njih ima svoje prednosti in slabosti, ki pa se spet razliku-jejo glede na deželo, kjer se jedrski objekt postavlja. Elektrogospodarstvo posamezne dežele, ki se odloča za nakup jedrskega reaktorja, ima možnost izbire med lah-kovodnim in težkovodnim jedrskim reaktorjem. Po-trebno je poudariti, da sta obe tehnologiji, tista za proi-zvodnjo težke vode, in tista za proizvodnjo obogatenčga urana, izredno zahtevni in dragi tehnologiji in da v deže-li, ki nima na razpolago lastnega obrata za bogatenje urana ali pridobivanje težke vode, načelno ena od vrst jedrskega reaktorja nima prednosti pred drugo. PREDELAVA IZRABLJENEGA GORIVA Postopek predelave izrabljenega goriva je tehnološko že rešen, vendar je v velikih industrijskih količinah zaenkrat še neuporabljen. (Izrabljeno gorivo vsebuje določeno količino uranovih izotopov, primernih za vra-čanje v jedrski reaktor, hkrati pa je v njem še množica radioaktivnih razcepkov). Izrabljeno gorivo je po od-stranitvi iz reaktorja še vedno visoko radioaktivno. Ra-dioaktivni razpad jedra je različen za posamezne izotope in je neodvisen od njihove količine. Radioaktivni razpad je reakcija prvega reda. Radioaktivnost torej pada v času v obliki eksponentne krivulje z negativnitn ekspo-nentom, zato najprej pada hitro, kasneje pa se radioak-tivnost spreminja precej počasneje. Predelava izrablje-nega goriva je cenejša in daje boljše rezultate, če je nje-gova radioaktivnost nižja. Zato pa je potrebno izrab-ljeno gorivo uskladiščiti. Predelava izrabljenega goriva pa je v bistvu separacija še uporabnih snovi od neupo-rabnih, ki pa so še vedno radioaktivne. Te je potrebno shraniti v take sklade v zemlji, ki so geološko mirni, in torej ni nobene nevarnosti, da bi prineslo odlaganje ra-dioaktivnih odpadkov kakršnekoli posledice. Problem shranjevanja radioaktivnih odpadkov mora človeštvo rešiti na zadovoljiv način. Pri tem gre za to, da se na ža-lost išče le varna odlagališča za radioaktivne odpadke iz jedrskih elektrarn, ne pa za tiste, ki so nastali pri izdelavi jedrskega orožja. Količina teh odpadkov pa je 700 krat večja od količine radioaktivnih odpadkov, ki bodo na-stali z obratovanjem jedrskih elektrarn do leta 2000. Pri jedrski elektrarni Krško je urejeno skladišče, ki lahko sprejme izrabljeno gorivo iz obratovanja jedrske elektrarne v naslednjih 17 letih. V tem času naj bi bil problem predelave in shranjevanja radioaktivnih od-padkov tudi pri nas tehnološko in politično rešen. Prede-lava izrabljenega goriva je izredno drag postopek, ki je rentabilen le za večje količine. Take industrijske obrate imajo pripravljene v Angliji in Franciji, vendar po sepa-raciji vrnejo ločeno radioaktivne odpadke in še upo-rabno gorivo. Dokončno skrb za odpadke mora prevzeti dežela, kjer so bili proizvedeni. OBVLADOVANJE JEDRSKE TEHNOLOGIJE V SVETU Po drugi svetovni vojni so »zahodni zavezniki« delno tudi pod pritiskom javnosti začeli razmišljati o možno-stih miroljubne uporabe jedrske energije. V začetku so predvidevali vsestransko možno uporabo jedrske ener-gije za pogon ladij, letal, raket. Kasneje se je izkazalo, da je najprimernejša oblika miroljubne uporabe jedrske energije njena pretvorba v električno. Angleži in Fran-cozi so razvili grafični reaktor, ki se je pokazal kot ne-perspektiven. V ZDA pa so razvili za potrebe vojske lahkovodni jedrski reaktor za pogon podmornic in ladij. V tem projektu sta sodelovali družbi General Electric in"-\Vestinghouse. Iz tam nabranih izkušenj sta družbi nato izdelali lahkovodni jedrski reaktor, primeren za komer-cialno uporabo. Od ameriških družb sta kupila licenco nemška AEG in Siemens, ki sta se kasneje združili v KWU. Danes sta sposobni izdelati kakršenkoli tip reak-torja. Japonska družba Mutsibushi je kupila Westin-ghousovo licenco in izdeluje posamezne dele za jedrski reaktor. Francoski Framatom je prenehal z izgradnjo grafitnih jedrskih reaktorjev, kupil Westinghousevo li-cenco in jo naprej razvijal do lastnega tipa reaktorja. Kanadčani so razvili svoj tip težkovodnega jedrskega reaktorja, ki so ga uspešno prodali v Južni Ameriki, ker Brazilci in Argentinci menijo, da so na ta način lahko neodvisni od drugih. Italijanski Fiat razvija svojo lastno produkcijo delov in opreme za težkovodni jedrski reak-tor. , V vzhodnoevropskih deželah,. na čelu s Sovjetsko zvezo, so razvili svoj tip lahkovodnega jedrskega reak-torja z močjo okoli 450 MW. Drugih uradnih podatkov o razvijanju jedrske tehnologije v vzhodnem bloku mednarodna javnost nima. Znano pa je, da so v Sovjet-ski zvezi za separacijo plutonija pri izdelavi jedrske bombe v začetku uporabljali preveč preprost postopek, ki je imel za posledico na tisoče invalidov med delavci, ki so separacijo izvajali povsem nezaščiteno, malone z go-limi rokami. VLOGA IAEA Mednarodna agencija za atomsko energijo je bila ustanovljena z namenom, da zagotovi mednarodni nad-zor nad uporabo jedrske energije. Predvsem gre za poli-tične interese tistih, ki jedrsko bombo že imajo, da ohra-nijo svoj monopol. Prvi poskus, s tako imenovanim Ba-ruhovim planom, takoj po drugi svetovni vojni za usta-novitev take mednarodne organizacije ni uspel. Šele ko so tudi v Sovjetski zvezi izdelali jedrsko bombo, so pri-stali na takšno obliko mednarodnega nadzora nad upo-rabo jedrske energije. Nastala je IAEA s sedežem na Dunaju. IAEA naj bi omogočala širjenje miroljubne uporabe jedrske tehnologije in onemogocala njeno izrabo v vojne namene in s tem preprečevala širjenje kroga držav z jedrskim orožjem. IAE A ima svoj svet guvernerjev, ki bolj ali manj neposredno vodi delo agencije. Svet je se-stavljen iz 34 članov. Od tega je 12 stalnih in jih imenuje svet, ostali pa so voljeni na dve leti. Včasih je bilo v svetu 24 članov, tako da so jedrsko »razvite« dežele zlahka uveljavljale svoj monopolni položaj. Komite za preskrbo članic IAEA z jedrskim gorivom naj bi služil svojemu imenu. Komite je odprt za vse čla-nice IAEA. Njegov »biro«, oziroma bliže našemu izra-zoslovju sekretariat, je sestavljen iz 4 članov, enega predsednika in treh podpredsednikov. Doslej se je ko-mite sestal dvakrat. Na sejah so zaenkrat razpravljali o principih delovanja tega telesa IAEA. S poglabljanjem energetske krize je rasel tudi interes za uporabo jedrske tehnologije. Ta težnja naj bi ogro-žala monopol velikih sil na področju jedrske energije. Zahodnoevropske in japonske družbe so se na tem po-dročju že osamosvojile in potrebujejo trg. Posebej se je zaostrila situacija, ko so leta 1974 tudi Indijci uspešno izvedli svojo prvo jedrsko eksplozijo. Pritisk na IAEA se je povečal v smeri zaostrovanja nadzora nad jedrsko energijo. Ker IAEA nadaljnjega širjenja jedrske tehno-logije ni mogla preprečiti, so skušali njej ob rob postaviti novo organizacijo, tako imenovani »londonski klub«, ki pa je neučinkovit. V tej zvezi so sprejeli zakon »Nonpro-liferation Act«, ki je močno zavrl izvoz jedrske tehnolo-gije v veliko škodo ameriške jedrske industrije. Na Car-terjevo pobudo so organizirali mednarodno študijo go-rivnega ciklusa. Ta študija naj bi poiskala možnosti za izvedbo takšnega gorivnega ciklusa, ki ne bi omogočal predelave izrabljenega goriva v jedrsko bombo. Študija^ je potekala dve leti. Ugotovili so, da tehnično takšnega gorivnega ciklusa ni mogoče izpeljati. V ta namen so mnogo bolj primerni manjši jedrski reaktor ji z močjo nekje deset MW. Tudi Indijci so se po-služili cenejše poti. Poleg tega je mnogo ceneje izpeljati kemijsko separacijo plutonija kot pa izotopsko za pri-dobivanje izotopa urana z atomsko maso 235. Izdelava atomske bombe je posledica politične odločitve in kot taka nima nikakršne zveze z miroljubno uporabo jedr-ske energije. Dejstvo je, da plutonij nastaja tudi v reak-torjih jedrskih elektrarn, vendar v premajhnih količinah in je predrag glede na mnogo cenejše alternativne poti pri izdelavi jedrske bombe. Zaenkrat se poti preko jedr-ske elektrarne ne poslužuje nobena od jedrskih velesil. JEDRSKA ELEKTRARNA KRŠKO Omejevanje izgradnje jedrskih elektram je v sklopu omejevanja investicij v energetske objekte v ragvitih de-želah kot posledica gospodarske krize. Posebej pa se omejujejo jedrske elektrarne še zaradi pritiska javnosti. Kot za vsak predviden elektrogospodarski objekt, je bil tudi za jedrsko elektrarno Krško objavljen razpis. Na razpis je prišlo več prijav. Najbolj ugodne pogoje sta nudila Westinghouse in KWU. Oba sta v svojo ponudbo vključila tudi možnost sodelovanja domače industrije in v sodelovanju z bankami ponudila tudi kredit. Končna odločitev je bila verjetno politična, saj razlik v kvaliteti ponudbe praktično ni bilo. Jedrska elektraTfia Krško je prva elektrama, ki jo je Westinghouse oddal na »ključ«, vendar zato ni nič manj solidna firma od drugih. Padec delnic Westinghousa sredi 70-ih let je povzročil nenaden 10-kratni dvig cen urana. Westinghouse je bil s pogodbami obvezan z na-ročniki jedrskih central, ki jih je že gradil, da jim bo 30 let dobavljal po konstantni ceni gorivo za jedrske elek-trarne. Ker pa firma nima lastnih rudnikov urana, jo je dvig cen prizadel in povzročil padec delnic. f Karl MARX: H kritiki politične ekonomije (8. nadaljevanje) Videli smo, da zlato in srebro ne moreta izpolniti zahteve, ki jo njima postavljamo kot denar, da bi bila stalna/odločila sem se za ta izraz, čeprav vsebuje nemški izraz še naslednja pomena: ostajajoča/ne-spremenljiva: gleichbleibend; prevajalka/ vrednostna velikost. Toda imata, kot je pripomnil že Aristotel, bolj permanentno vrednostno ve-likost kot poprečje drugih blag. Če odmislimo obči učinek apreciacije ali depreciacije plemenitih kovin, so nihanja vrednostnega razmerja med zlatom in srebrom še posebej pomembna, ker služita oba na svetovnem trgu kot materija denarja. Čisto ekonomske razloge te menjave vrednosti — osvojitve \n drugi politični prevrati, ki so imeli velik vpliv na vrednost kovin v starem svetu, učinkujejo samo lokalno in mimogrede — moramo speljati na menjavo/razložiti z menjavo de-lovnega časa, ki ga zahteva produkcija teh kovin. Ta je znova odvisen od njihove relativne naravne redkosti kakor od večjih ali manjših težav, s katerimi se ju lahko polastimo v njunem čisto kovinskem sta-nju. Zlato je prav res prva kovina, ki jo odkrije človek. Po eni strani ga prikazuje sama narava v čisti kristalizirani obliki, individualizirano, kemično prosto/nevezano na druga telesaA ali, kakor so dejali alke-misti, v nedolžnem stanju; po drugi strani prevzame sama narava delo tehnologije v velikih izpiralnicah zlata — v rekah. Zahteva zato od človeka najbolj surovo delo, najsi bo to za pridobitev rečnega zlata, najsi bo to zlato na napJavljenem zemljišču, medtem ko zahteva sre-bro, da se prikaže, rudniško delo in sploh predpostavlja relativno vi-soko razvito tehniko. Kljub svoji relativno manjši absolutni redkosti je bila zato prvotna vrednost srebra relativno večja od tiste zlata. Stra-bovoo zatrjevanje, da je dalo neko arabsko pleme 10 f untov zlata za 1 funtželeza in 2 funta zlata za 1 funt srebra, se nikakor ne zdi neverjet-no. V razmerju pa, kakor so se razvijale produktivne sile družbenega dela in se je zato produkt enostavnega dela podražil glede na produkt kombiniranega, kakor prodirajo v zemeljsko skorjo na vseh stra-neh/vsepovsod, in usihajo prvotni površinski viri zlatega dotoka, pada vrednost srebra v razmerju do vrednosti zlata/glede na razmerje z vrednostjo zlata. Na določeni stopnji tehnologije in komunikacijskih sredstev dobi slednjič odločilen pomen odkritje novih zlatih in srebr-nih dežel. V stari Aziji je bilo razmerje med zlatom in srebrom kakor 6 proti 1 aii 8 proti 1, slednje razimerje je bilo še zmeraj takšno na Kitaj-skem in Japonskem na začetku 19. stoletja; 10 proti 1, razmerje iz Xenofonovega časa, lahko vzamemo za poprečno razmerje v sred-njem starem veku. lzkoriščanje španskih srebrnih rudnikov — Karta-gino in kasneje Rima—je učinkovalo v starem veku približnotako kot odkritje ameriških rudnikov v moderni Evropi. Za rimsko cesarsko ob-dobje lahko privzamemo kot surovo poprečno številko 15 ali 16 proti 1, čeprav naletimo v Rimu na pogosto še večjo depreciacijo srebra. Isto gibanje, ki se začenja z relativno depreciacijo zlata in konča s padcem vrednosti srebra, se ponavlja v naslednjem obdobju, ki se razteza od srednjega veka do najnovejših časov. Kakor v Xenofovih časih je vrednost srebra tudi v srednjem veku 10 proti 1 in se preobrne zaradi odkritja ameriških rudnikov znova v 16 ali 15 proti 1. Odkritje avstralskih, kalifomijskih in kolumbijskih zlatih virov bo verjetno pri-neslo zopeten padec vrednosti"zlata.114 C. TEORIJE O CIRKULACIJSKEM SREDSTVU IN DENARJU Kakor je nagnal pohlep po zlatu Ijudstva in kneze v 16. in 17. stolet-ju, otroštvu moderne občanske družbe, v prekomorske križarske po-hode za zlatim Gralom115, tako so prvi tolmači modernega sveta, av-torji monetarnega sistema, pri tem je merkantilni sistem samo nje-gova varianta, proklamirali (oklicali; prevajalka) zlato in srebro, tj., denar, za/kot/edino bogastvo. Pravilno so izpovedali, da je poktic ob-čanske družbe bogatenje /delanje denarja/, torej, s stališča eno-stavne blagovne cirkulacije, obrazenje večnega zaklada, ki ga ne mo-rejo načeti ne molji ne rja. Ne odgovorimo monetamemu sistemu s tem, da je tona železa s ceno 3 funt šterlinge prav toliko velika vred-nostna velikost kot 3 funt šterlingi zlata. Tukaj sploh ne gre za velikost menjalne vrednosti, temveč za njeno adekvatno obliko. če poudari monetarni in merkantilni sistem svetovno trgovino in posebne veje nacionalnega dela, ki se iztekajo neposredno v svetovno trgovino, kot edina prava vira bogastva ali denarja, moramo upoštevati, da se je v tisti dobi večji del nacionalne produkcije še gibal vfevdalnih oblikah in služil kot neposreden subsistenčen virsamih producentov. Večinoma se produkti niso spremenili v blaga in zato ne v denar, sploh niso vstopali v občo družbeno menjavo snovi, se niso pojavili zato kot vpredmetenje občega abstraktnega dela in niso obrazili prav res no-benega občanskega bogastva. Denar kot smoter cirkulacije je me-njalna vrednost ali abstraktno bogastvo, ne katerikoli snovni element bogastva, kot določujoč smoter in poganjajoč motiv produkcije. Kakor je ustrezalo predstopnji občanske produkcije, so se ti nepriznani pro-fetje/preroki oklepali čiste, oprijemljive in bleščeče oblike menjalne vrednosti, njene oblike kot občega blaga v nasprotju z vsemi poseb-nimi blagi. Prava občanska ekonomska sfera tistega časa je bila sfera blagovne cirkulacije. Z gledišča te elementarne sfere so presojali zato celoten zamotan proces občanske produkcije in zamenjevali denar s kapitalom. Nepojenljivi boj modernih ekonomov proti monetarnemu in merkantilnemu sistemu izvira večinoma iz tega, da ta sistem izble-beta v brutalno-naivni obliki skrivnost občanske produkcije, njeno ob-vladanost po menjalni vrednosti/da jo obvladuje menjalna vrednost. Ricardo pripominja nekje, čeprav v podporo napačne koristne upora-be, da je žito uvoženo celo v časih lakote ne zaradi narodove lačnosti, temveč, ker služi trgovec z zrnjem denar. V njihovi kritiki monetar-nega in merkantilnega sistema manjka torej politična ekonomija, medtem ko podpihujejo proti njima kot goli iluziji, kot samo napačni teoriji, ne prepoznavajo v njiju barbarske oblike svoje lastne temeljne predpostavke /v MED 20 ta stavek napačno preveden; prevajalka/). Razen tega ne ohrani ta sistem samo historične upravičenosti, tem-več znotraj določene sfere moderne ekonomije polno občansko pra-vico. Na vseh stopnjah občanskega produkcijskega procesa, kjer privzame bogastvo elementamo obliko blaga, privzame menjalna vrednost elementarno obliko denarja, in v vseh fazah produkcijskega procesa se bogastvo vedno znova povrne za hip v občo elementarno obliko blaga. Celo v najbolj razviti občanski ekonomiji specifične funkcije zlata in srebra kot denarja v nasprotju z njuno funkcijo/glede na različnost njune funkcije cirkulacijskega sredstva in v nasprotju do vseh drugih blag niso odpravljene, temveč samo omejene; monetarni in merkantilni sistem torej ohranita svojo pravico. Katoliško dejstvo, da stopata zlato in srebro pred druga profana blaga kot neposredna inkarnacija bogastva, zato kot bivanje abstraktnega bogastva, se-veda prizadene protestantski point d'honneur/čut za čast; znova so prevodi prevzeti iz MEW/občanske ekonomije, in \z strahu pred pred-sodki monetarnega sistema je bii dolgo oškodovan za presojo/sodbo o fenomenih denarne cirkulacije, kakor bo pokazal naslednji prikaz. Glede na različnost monetarnega in merkantilnega sistema, ki poznata denar samo v njegovi oblikovni določenosti kot kristalni pro-dukt cirkulacije, je bilo povsem v redu, da ga je klasična ekonomija najprej dojela v njegovftekoči obliki, kot proizvedenega/zaplodenega znotraj same blagovne metamorfoze in/kot/znova izginjajočo obliko menjalne vrednosti. Kakor je zato dojeta blagovna cirkulacija izk-Ijučno v obliki B — D — B in ta znova izključno v določenosti procesi-rajoče enotnosti prodaje in nakupa, zagovarjajo denar v njegovi obli-kovni določenosti kot cirkulacijsko sredstvo proti njegovi oblikovni do-ločenosti kot denar. če izoliramo samo cirkulacijsko sredstvo v nje-govi funkciji kovanca, se spremeni, kakor smo videli, v vrednostno znamenje. Ker pa je sprva kiasična ekonomija stala pred kovinsko cirkulacijo kot vladajočo obliko cirkulacije, dojame ta kovinski denar kot kovance, kovinske kovance kot zgolj vrednostna znamenja. V skladu z zakonom cirkulacije vrednostnih znamenj so tako postavili trditev, da so cene blag odvisne od množine cirkulirajočega denarja, ne nasprotno množina cirkuiirajočega denarja od cen blag. Ta pogled najdemo pri italijanskih ekonomistih 17. stoletja bolj ali manj nakazan, enkrat potrjen, drugič zanikan pri Locku, določno/odločno razvit v »Spectatorju« (v številki z dne 19. oktober 1711), pri Montesquieu in Humu. Ker \eHume zdaleč najpomembnejši reprezentant te teorije v 18. stoletju, pričenjamo z njim naš obzomik. Pod določenimi predpostavkami se zdi, da povečanje ali zmanjša-nje v kvantiteti, najsi bo to cirkulirajočega kovinskega denarja, najsi bo cirkulirajočih vrednostnih znamenj, enakomemo učinkuje na cene blag. Če pade ali se dvigne vrednost zlata ali srebra, v njiju je cenjena menjalna vrednost blag, tedaj se dvigajo ali padajo cene, ker se je spremenila njihova vrednostna mera in cirkulira več ali manj zlata in srebra kot kovanci, ker so se cene dvignile ali padle. Viden fenomen pa je sprememba cen, pri stalni menjalni vrednosti blag, s povečano ali zmanjšano kvantiteto cirkulacijskega sredstva. če po drugi strani pade ali se dvigne kvantiteta ciruklirajočih vrednostnih znamenj nad ali pod njeno nujno raven, so s silo reducirana na njo s padcem ali rastjo blagovnih cen. V obeh primerih se zdi, da je povzročen/dose-žen isti učinek z istim razlogom, in tega videza se drži Hume. Vsaka znanstvena raziskava o razmerju med številom cirkulacij-skih sredstev in gibanjem cen blag mora predpostaviti kot dano vred-nost zlatega materiala. Hume opazuje nasprotno izključno obdobja revolucije v vrednosti samih plemenitih kovin, torej revolucij v meri vrednosti. Dvig blagovnih cen hkrati z večahjem kovinskega denarja po odkritju ameriških rudnikov obrazi zgodovinsko ozadje njegove teorije, kakor je bila polemika proti monetamemu in merkantilnemu sistemu njegov praktični motiv. Pritok plemenitih kovin lahko seveda povečamo tudi pri stalnih produkcijskih stroških zanj. Po drugi strani se zmanjšanje njihove vrednosti, t.j., delovnega časa, ki je potreben za njihovo proizvodnjo, sprva pokaže v povečanju njihovega dotoka. Torej, so rekii kasneje Humovi učenci, se zmanjšana vrednost ple-menitih kovin pokaže v rastoči množini cirkulacijskih sredstev in ra-stoča masa cirkulacijskega sredstva v dvigu blagovnih cen. Toda prav res raste samo cena eksportiranih blag, ki se zamenjujejo z zla-tom in srebrom kot blagom in ne kot cirkulacijskim sredstvom. Tako se dviga c§na teh blag, ki so cenjena v zlatu in srebru znižane vred-nosti, proti vsem ostalim blagom, katerih menjalna vrednost je še na-prej cenjeha v zlatu in srebru po merilu njunih starih produkcijskih stroškov. Ta dvojna cenitev menjalnih vrednosti blag v ieti deželi je lahko seveda samo začasna, in cene zlata in srebra se morajo izena-čiti v proporcih, ki so določeni s samimi menjalnimi vrednostmi, tako da so slednjič menjalne vrednosti vseh blag cenjene ustrezno novi vrednosti denarnega materiala. Razvoj tega procesa sodi prav tako malo sem kot vrsta in način, kako se sploh znotraj nihanj tržnih cen uveljavi menjalna vrednost blag. Da pa je ta izravnava v manj razvitih obdobjih občanske produkcije zelo postopna in razdeljena na dolge periode, vsekakor ni v korak s povečanjem obtočnih gotovin, je bilo prepcičljivo dokazano z novimi kritičnimi raziskavami gibanj blagovnih cen v 16. stoletju.116 Povsem neumestna so priljubljena navezovanja Humovih učencev na dvig cen v antičnem Rimu zaradi osvojitev Ma-kedonije, Egipta in Male Azije. Značilen, nenaden in nasilen prenos nabranih vrednosti/denarnih zakladov iz ene dežele v drugo, zača-sna redukcija produkcijskih stroškov plemenitih kovin za neko deželo z enostavnim procesom ropanja, se tičejo tako malo imanentnih za-konov denarne cirkulacije, kakor se npr. brezplačno/gratis razdelje-vanje egiptovskega in sicilskega žita v Rimu občega zakona, ki regu-lira ceno žita. Material, ki ga zahteva detaljno opazovanje denarnega obtoka, po eni strani pretresena zgodovina blagovnih cen, po drugi strani uradna in tekoča statistika o ekspanziji in kontrakciji cirkulirajo-čega medija, pritoku in odtoku plemenitih kovin itd., material, ki sploh šele nastane s popolnoma razvitim bančništvom, je manjkal Humu kakor vsem drugim piscem 18. stoletja. Humovo cirkulacijsko teorijo lahko povzamemo z naslednjimi stavki: 1. Cene blag v neki deželi so določene z množino denarja, ki je v njej (realnega denarja ali simbo-ličnega). 2. Denar, ki cirkulira v neki deželi, reprezentira vsa blaga, ki so v njej. V razmerju, kakor narašča število reprezentantov, tj., denar-ja, pride več ali manj reprezentirane stvari na posameznega repre-zentanta. 3. Če je več blag, tedaj pada njihova cena ali se dviga vred- » nost denarju. Če je več denarja, tedaj raste nasprotno cena blag in , pada vrednost denarja.1"17 »Draginja vseh reči«, pravi Hume, »zaradi izobilja denarja je v škodo vsaki obstoječi tr-govini, s tem ko dovoljuje revnim deželam, da so konkurenčne od bogatejših na vseh tujih trgih.118 Ne more izvršiti nobenega učinka, ne dobrega ne slabega, če opazujemo samo eno nacijo, če je dosti ali malo kovancev za plačilo ali reprezentantov blag na razpo-tago, ravno tako malo, kakor bi altemirali trgovčevo bilanco, če bi on uporabil v knjigovod-stvu namesto arabskega načina računanja, ki zahteva malo številk, rimskega, ki jih potre-buje večje število. Oa, večja kvantiteta denarja, enako kot rimski računski znaki, je predv-sem neudobna in stane več truda tako pri shranjevanju kakor transportu.«"9 Da bi sploh kaj dokazal, bi mdral Hume pokazati, da v danem si-stemu računških znakov (Charakter pravi Marx, v nobenem slovarju nisem našla pametnega pojasnila, zato sem se odločila za izraz znak, ki je sicer v slovenščini preobremenjen; verjetno bi nekaterim bil Ijubši izraz označevalec; prevajalka/ množina uporabljenih številk ni odvi-sna od velikosti številčne vrednosti, temveč velikost številčne vred-nosti nasprotno od množine uporabljenih znakov. Povsem pravilno je, da ni nobena prednost, če cenimo ali »štejemo« blagovne vredno-sti v zlatu ali srebru nižje vrednosti, in zato je bilo za Ijudstva vedno udobneje, da so pri rasti vrednostne sume cirkulirajočih blag plačevali v srebru namesto v bakru, in v zlatu namesto v srebru. V meri, kakor so postajali bogatejši/so bogateli, so spreminjali manj vredne kovine v subsidiarne kovance in vrednejše v denar. Po drugi strani pozablja Hume, da za štetje vrednosti v zlatu in srebru ni nujna njuna »prisot-nost«. Računski denar in cirkulacijsko sredstvo zanj sovpadeta in oba sta kovanec (coin). Ker povzroči vrednostna sprememba mere vred-nosti ali plemenitih kovin, ki funkcionirajo kot računski denar, dvig ali padec blagovnih cen, torej tudi množine cirkulirajočega denarja pri nespremenjeni obtočni hitrosti, sklepa Hume, da sta dvig ali padec blagovnih cen odvisna od kvantitete cirkulirajočega denarja. Da pa se v 16. in 17. stoletju ni povečala samo kvantiteta zlata in srebra, tem-več hkrati njuni produkcijski stroški, to je Hume lahko videl pri zapira-nju evropskih rudnikov. V 16. in 17. stoletju so se dvigale blagovne cene v Evropi z množino importiranega ameriškega zlata in srebra; torej so blagovne cene v vsaki deželi določene z množino zlata in sre-bra, ki je v njej. To je bila Humova prva »nujna konsekvenca«120. V16. in 17. stoletju se cene niso dvigale enakomeme z večanjem plemeni-tih kovin; preteklo je več kot pol stoletja, preden se je pokazala/ra/rrš-nakoli menjava v blagovnih cenah, in še nato je dolgo trajalo, preden je bila menjalna vrednost blag vobče cenjena v skladu z nižjo vred-nostjo zlata in srebra, torej preden je revolucija zajela obče blagovne cene. Torej, sklepa Hume, ki povsem v protislovju z načeli svoje filo-zofije enostransko opazovana dejstva spreminja nekritično v obče stavke, — torej cena blag ali vrednost denarja ni določena z abso-lutno množino denarja, ki je v neki deželi, temveč mnogo bolj s kvanti-teto zlata in srebra, ki dejansko prihaja v cirkulacijo, toda slednjič mora cirkulacija absorbirati celotno zlato in srebro kot kovanec.121 Jasno je, da lahko, če imata zlato in srebro lastno vrednost, in če od-mislimo vse druge zakone obtoka, cirkulira samo določena kvantiteta zlata in srebra kot ekvivalent za dano vrednostno vsoto blag. Če mora torej vsaka kvantiteta zlata in srebra, ki je slučajno v neki deželi, priti v blagovno zamenjavo kot cirkulacijsko sredstvo brez ozira na vsoto blagovnih vrednosti, tedaj sta zlato in srebro brez imanentne vredno-sti in prav res nista nobeni dejanski blagi. To je Humova tretja »nujna konsekvenca«. Blagom brez cene in zlatu in srebru brez vrednosti dopusti, da prihajata v cirkuacijski proces. Zato tudi nikdar ne govori o vrednosti blag in o vednosti zlata, temveč samo o njihovi vzajemni kvantiteti. Že Locke je dejal, zlato in srebro naj bi imelazgolj umišljeno ali konvencionalno vrednost; prva brutalna oblika nasprotja s trditvijo monetarnega sistema, da imata zlato in srebro edina resnično vred-nost. Da izvira denamo-bivanje zlata in srebra zgolj iz njune funkcije v družbenem procesu zamenjave, je razloženo tako, da se morata zahvaliti za svoji /dodano v osebnem izvodu; (1859) manjka svoji; po MEW/lastni vrednosti in zato svojr vrednostni velikosti neki družbeni funkciji.122 Zlato in srebro sta torej reči brez vrednosti, toda znotraj cirkulacijskega procesa prejmeta fiktivno vrednostno velikost kot re-prezentanta blag. Nista s procesom spremenjena v denar, temveč v vrednost. Ta njuna vrednost je določena s proporcem med njuno lastno množino in množino blaga, s tem ko morata pokrivati obe mno-žini. Medtem ko torej Hume dopusti zlatu in srebru, da vstopita v svet blag kot neblagi, ju nasprotno spremeni, kakor hitro se pojavita v oblikovni določenosti kovanca, v zgolj blagi, ki se z enostavno me-njalno trgovino zamenjujeta z drugimi blagi. če bi sedaj obstajal svet blag iz enega samega blaga, npr. milijona kvarterjev žita, bi bila zelo enostavna predstava, da se kvarter zamenja za dve unči zlata, če je > na razpolago 2 milijona unč zlata, cena blaga in vrednost denarja se dvigata oziroma padata torej v obratnem razmerju z razpoložljivo kvantiteto denarja.123 Toda blagovni svet obstoji iz neskončno različ-nih uporabnih vrednosti, katerih relativna vrednost nikakor ni dolo-čena z njihovo relativno kvantiteto. Kako si torej zamišlja Hume to zamenjavo med množino blag in množino denarja? Zadovolji se z brezpojmovno megleno predstavo, da se vsako blago kot alikvoten del celotne blagovne množine zamenjuje za ustrezen alikvoten del množine zlata. Procesirajoče gibanje blag, ki izvira iz nasprotja med menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo, ki ga vsebujeta, in v ka-terem se pojavi obtok denarja in se slednji kristalizira v različnih oblk-kovnih določenostih, je torej izbrisana, in na njegovo mesto stopi umišljena mehanska izenačitev med utežno množino plemenitih kovin, ki so v neki deželi, in hkrati razpoložljivo blagovno množino. Sir James Steuart prične svojo raziskavo o kovancih in denarju z izčrpno kritiko Huma in Montesqueia.124 Prav res je prvi, ki postavi vprašanje: Je kvantiteta denarja v obtoku določena z blagovnimi ce-nami ali so blagovne cene določene s kvantiteto denarja v obtoku? čeprav je njegov prikaz skaljen s fantastičnim pogledom na mero vrednosti, z nihajočim prikazom menjalne vrednosti nasploh in z re-miniscencami na merkantilni sistem, odkrije bistvene obliRbvne dblo čenosti denarja in obče zakone denarnega obtoka, ker ne postavi mehansko blaga na eno stran in denar na drugo, temveč dejansko ra-zvije iz različnih momentov same blagovne zamenjave različne funk-cije. »Uporabo denarja za tuzemsko cirkulacijo lahko povzamemo v dve glavni točki, plačilo tega, kar je nekdo dolžan, kupovanje tega, kar nekdo potrebuje; oboje skupaj obrazi pov-praševanje po gotovini (ready money demands)... Stanje trgovine, manufakture, načina življenja in običajni izdatki prebivalcev, če vzamemo vse skupaj, urejajo in dotočajo mno-žino povporaševanja po gotovini, tj., množino odsvojitev. Da bi to pestrost plačil opravili, je potreben določen proporc denarja. Ta proporc se lahko veča ali upada s svoje strani, glede na okoliščine, čeprav ostaja kvantiteta odsvojitev ista... Vsekakor lahko cirkulacija neke dežele absorbira samo določeno kvantiteto denarja.«125 »fržno ceno blaga dolo-čajo zapletene operacije povpraševanja in konkurence (demand and competition), ki so povsem neodvisne od množine zlata in srebra, ki je v neki deželi. Kaj je potiej iz zlata in srebra, ki ju ne zahtevajo kot kovanec? Nakopičena sta kot zaklad ali kot material luksuz-nih artiklov predelana^obdelana. če je množina zlata in srebra padla pod raven, ki jo za-hteva cirkulacija, tedaj jo nadomestijo s simboličnim denarjem ali drugimi sredistvi obve-stitve. Če prinese ugoden kurz menjave izobilje zlata v deželo in odreže hkrati povpraše-vanje za njegovo odpošljitev v inozemstvo, tedaj pade pogosto v kovček, kjer postanene-koristno, kakor bi ležalo v rudnikih.«126 Drugi zakon, ki ga je odkril Steuart, je refluks cirkulacije, ki temelji na kreditu, v svoje izhodišče. Slednjič razvije učinke, ki jih povzroči različnost obrestnih stopenj v različnih deželah na internacionalno prihajanje in odhajanje plemenitih kovin. Obe slednji določitvi tukaj nakazujemo samo zaradi popolnosti, ker sta tuji naši temi o enostavni cirkulaciji.127 Simboličen denar ali kreditni denar— Steuartše ne ra-zlikuje med obema oblikama denarja— lahko nadomestita plemenite kovine kot kupno sredstvo ali plačilno sredstvo v notranji cirkulaciji, ne pa na svetovnem trgu. Papirni bankovci so zato denar družbe (money of the society), medtem ko sta zlato in srebro denar sveta (money of the vvorld).128 Posebnost nacij s »historičnim« razvojem v smislu historične pravne šoleA, da trajno pozabljajo svojo lastno zgodovino. čeprav je zato sporno vprašanje o razmerju blagovnih cen do kvantitete cirku-lacijskih sredstev kar naprej razgibavalo parlamenttega minulega pol stoletja, in priklicalo na plan tisoče pamfletov, velikih in majhnih, v An-gliji, je Steuart ostal še bolj »mrtev pes«, kakor se je zdef Mosesu Mendelssohnu Spinoza v Lessingovem času. Celo najnovejši zgodo-vinopisec »currencya«, MacLaren, spremeni Adama Smitha v odkri-telja Steuartove teorije, kakor Ricarda v tistega Humove.129 Medtem ko je Ricardo izpopolnil Humovo teorijo, je registriral Adam Smith re-zultate Steuartovih raziskav kot mrtva dejstva. Adam Smith je upora-. bil škotsko modrost, da »če si si pridobil nekaj malega, je pogosto lahko pridobiti mnogo, težava je pa v tem, kako pridobiti to malo«/ne-navaden prevod v MED 20/444; prevajalka), tudi za duhovna boga-stva in zato je z malenkostno skrbnostjo prikril vire, katerim se mora zahvaliti za to malo, iz česar naredi prav res veliko. Več kot enkrat raje odlomi vprašanju ost, kjer bi ga ostra formulacija prisilila, da obračuna s svojimi predhodniki. Tako v denarni teoriji. Molče privzame Steuar-tovo teorijo, ko pripoveduje, da uporabljajo zlato in srebro, ki je v neki deželi, deloma kot kovance, deloma ju nakopičijo kot rezervni fond za trgovce v deželah brez bank in kot bančno rezervo v deželah s kre-ditno cirkulacijo, deloma služita kotzaklad za izravnavo mednarodnih plačil, deloma ju predelajo v luksuzne artikle. Vprašanje o kvantiteti cirkulirajočih kovancev molče odstrani, s tem ko obravnava denar kot golo/zgolj blago.130 Njegovvulgarizator, suhoparniJ. B. Say, kisoga Francozi poimenovali za prince de la science/kneza znanostf, kakor Johann Christoph Gottsched svojega Schonaicha za Homerja in Pie-tro Aretino samega sebe za terror principium /trepet knezov/ in lux mundi/luč sveta/, je to povsem naivno spregledanje Adama Smitha z veliko važnosti prejezdil/presedlal v dogmo.131 Polemična napetost proti iluzijam merkantilnega sistema je pa sicer Adamu Smithu pre-prečila to, da bi dojel fenomene kovinske cirkulacije objektivno, med-tem ko so njegovi pogledi o kreditnem denarju originalni in globoki. Kakor se pretaka v okamenitvenih teorijah 18. stoletja trajno podtok, ki izvira iz kritičnega ali apologetskega ozira na biblično tradicijo o po-topu, tako se skriva za vsemi denarnimi teorijami 18. stoletja tajno bo jevanje z monetamim sistemom, pošastjo, ki je varovala zibelko ob-čanske ekonomije in še kar naprej metaia svojo ostro senco na zako-nodajo. Niso vzpodbujali fenomeni kovinske cirkulacije raziskav o denar-v skosfvdenarstvu/Geldvvesen/, temveč so jih v 19. stoletju mnogo bolj neposredno fenomeni cirkulacije bankovcev. K prvim so se vrnili samo zato, da bi odkrili zakone slednjih. Suspenzija gotovinskih plačil Bank of England od 1797, kasneje sledeči dvig cen mnogih blag, padec kovne cene zlata pod njegovo tržno ceno, depreciacija ban-kovcev zlasti po 1.1809, so ponudili neposredne praktične priložnosti za strankarski boj v parlamentu, teoretski turnir izven njega, oboje enako strastno. Historično ozadje debate je bila zgodovina papimega denarja v 18. stoletju, fiasko Lavvove banke, depreciacija provincial-nih bankovcev, ki je šla z roko v roki z rastočo kvantiteto vrednostnih znamenj, v angleških ekonomijah v Severni Ameriki od začetka do sredine 18. stoletja; kasneje nato zakonsko vsiljeni papirni denar (Continental bills), kar je storila ameriška centralna oblast med vojno za neodvisnost, slednjič eksperiment francoskih asignatov, ki so ga izvedli v še večjem obsegu. Večina tedanjih angleških piscev je za-menjevala cirkulacijo bankovcev, kijo določajo povsem drugi zakoni, s cirkulacijo vrednostnih znamenj ali državnih papirjev z vsiljenim te-čajem, in medtem ko pravijo, da razlagajo fenomene te vsiljene cirku-lacije iz zakonov kovinske cirkulacije, abstrahirajo prav res nasprotno zakone slednje iz fenomenov prve. Preskočili bomo vse številne pisce iz obdobja med 1800 in 1809 in se obrnemo nemudoma k Ri-cardu, tako zato, ker povzame svoje predhodnike in formulira njihovo mišljenje ostreje, kot zato, ker je lik, ki ga je dal on denarni teoriji, tisti, ki do tega trenutka obvladuje angleško bančno zakonodajo. Ricardo, kakor njegovi predhodniki, vrže na isti kup cirkulacijo bankovcev ali kreditnega denarja in cirkulacijo golih vrednostnih znamenj. Povsem ga ima v oblasti dejstvo o depreciaciji papimega denarja in hkraten dvig blagovnih cen. Kar so bili ameriški rudniki za Huma, to je bil tisk papimih lističev na Threadneedle Streetc za Richarda in on sam identi-ficira na nekem mestu izrecno obe agenciji/angl.; oba povzročitelja; prevajalka/. Njegovi prvi spisi, ki se ukvarjajo samo z denamim vpra-šanjem, so iz časa najhujše silovitosti polemike med Bank of En-gland, na strani katere so stali ministri in vojna stranka, in njenimi na-sprotniki, okrog katerih so se grupirali parlamentama opozicija, whigi in stranka miru. Pojavili so se kot direktni predhodniki znamenitega poročila komisije o bullionih iz 1.1810, kjer so akceptirali Ricardove poglede.132 Posebnost, da imenujejo Ricarda in njegove privržence, ki \z denarja naredijo golo vrednostno znamenje, bullionisti (možje zlatih palic), ne prihaja samo od imena tega komiteja, temveč iz same vsebine njegovega nauka. V svojem delu o politični ekonomiji je Ri-cardo ponovil in razvil naprej iste poglede, nikjer pa ni raziskal denar-stva na sebi, kot je to storil z menjalno vrednostjo, profitom, rento itd. Ricardo najprej določi vrednost zlata in srebra kakor vseh drugih blag s kvantumom delovnega časa, ki je v njih vsebovan.133 V njiju z njima, kot blagoma z dano vrednostjo, merijo vrednosti vseh drugih blag.134 Kvantiteta cirkulacijskega sredstva v neki deželi je zdaj dolo-čena z vrednostjo merne enote denarja na eni strani, z vsoto menjal-nih vrednosti na drugi strani. To kvantiteto modificira ekonomija v na-činu plačevanja.135 Ker tako najdemo kvantiteto, v kateri lahko cirku-lira denar z dano vrednostjo, določeno in se njegova vrednost pojavi znotraj cirkulacije samo v njegovi kvantiteti, ga lahko v cirkulaciji na-domestijo gola vrednostna znamenja, če so izdana v proporcu, ki je določen z njegovo vrednostjo, in sicer« »se znajde denar v obtoku v svojem najbolj popolnem stanju če obstoji izključno iz papirja, ki je enake vrednosti kot zlato, ki naj bi ga reprezentiral.«136 Doslej torej določa Ricardo, če je vrednost predpostavljena kot dana, kvantiteto cirkulacijskega sredstva s ceno blag, in denar kot vrednostno znamenje pomeni njemu znamenje določenega kvan-tuma zlata, ne, kot pri Humu, reprezentanta blag brez vrednosti. Kjer Ricardo nenadoma prekine svojo ravno pot prikaza, in se preobrne k nasprotnemu pogledu, se obrne takoj k internacionalni čirkulaciji plemenitih kovin in zmede tako problem z vpeljavo tujih gle-dišč. S tem ko sledimo njegovemu notranjemu govorcu misli, poti-snemo vstran sprva vse umetne točke incidence in premestimo zato zlate in srebrne rudnike v notranjost dežel, kjer plemenite kovine cir-kulirajo kot denar. Edini stavek, ki sledi iz dosedanjega Ricardovega razvijanja, je, da je pri dani vrednosti zlata kvantiteta cirkulirajočega denarja določena z blagovnimi cenami /sich bestimmt finderV. V nekem danem momentu je torej množina zlata, ki cirkulira v neki de-želi, enostavno določena z menjalno vrednostjo cirkulirajočih blag. Postavimo sedaj, vsotateh menjalnih vrednosti upada, ali zato, ker je za stare menjalne vrednosti produciranih manj blag, ali, ker je zaradi povečane delovne moči dela ista množina blag prejela zmanjšano menjalno vrednost. Ali postavimo nasprotno podmeno, da se vsota menjalnih vrednosti povečuje, ker je povečana množina blag pri stal-nih produkcijskih stroških, ali, ker je vrednost, najsi bo iste, najsi bo manjše blagovne množine, narasla zaradi zmanjšane produktivne moči dela. Kaj je v obeh primerih iz dane kvantitete cirkulirajoče kovi-ne? če je zlato samo denar, ker je v obtoku kot cirkulacijsko sredstvo, če je prisiljeno, da vztraja v cirkulaciji, kakor papirnat denar z vsiljenim kurzom, ki ga izdaja država (in takšnega ima Ricardo v mislih), tedaj bo v prvem primeru kvantiteta cirkulirajočega denarja prekoračila svojo normalno raven v razmerju do menjalne vrednosti kovine/z me-njalno vrednostjo kovine; v drugem primeru bo pod njo. čeprav ob-dano z lastno vrednostjo, postane zlato v prvem primeru znamenje kovine z manjšo menjalno vrednostjo, kakor je njegova lastna, v sled-njem znamenje kovine z višjo vrednostjo. V prvem primeru stoji kot vrednostno znamenje pod svojo dejansko vrednostjo, v drugem nad njo (znova abstrakcija iz papirnega denarja z vsiljenim kurzom). V prvem primeru bi bilo isto, če bi bila blaga cenjena v kovini z nižjo vrednostjo, v drugem, če bi biia v kovini z višjo vrednostjo, kakor/jo ima/zlato. V prvem primeru bi se zato cene dvigale, v drugem bi se ni-žale. V obeh primerih bi bilo gibanje blagovnih cen, njihov dvig ali padec, učinek relativne /dodano vosebnem izvodu; (1859) manjka: relativne/ekspanzije ali kontrakcije množine cirkulirajočega zlata nad njegovi lastni vrednosti ustrezno raven ali pod njo, tj., normalno kvan-titeto, ki je določena z razmerjem med njegovo lastno vrednostjo in vrednostjo blag, ki naj bi cirkulirala. Isti proces bi se dogodil, če bi ostala vsota cen cirkulirajočih blag nespremenjena, toda bi se množina cirkulirajočega zlata pojavila pod ali nad pravilno ravnijo, prvo, če bi zlati kovanci, ki so se obrabili v cir-kulaciji, ne bili nadomeščeni z ustrezno novo produkcijo rudnikov, drugo, če bi novi dotok iz rudnikov prehitel potrebe cirkulacije. V obeh primerih je predpostavljeno, da ostanejo produkcijski stroški zlata ali njegova vrednost nespremenjeni. Da rezimiramo: Cirkulirajoči denar je na normalni ravni, če je nje-gova kvantiteta, pri dani menjalni vrednosti blag, določena z njegovo lastno kovinsko vrednostjo. Ce prekipi, pade zlato pod svojo lastno kovinsko vrednost in cene blag se dvigajo, ker je zmanjšana vsota menjalnlh vrednosti blagovne množine ali povečan dotok zlata \z rud-nikov. Kontrahira pod svojo pravilno raven, raste zlato nad svojo lastno kovinsko vrednost in blagovne cene padajo, ker je vsota me-njalnih vrednosti blagovne množine pomnožena ali dotok iz rudnikov ne nadomesti množine obrabljenega zlata. V obeh primerih je cirkuli-rajoče zlato vrednostno znamenje večje ali manjše vrednosti, kakor jo dejansko vsebuje. Lahko postane apreciirano ali depreciirano zna-menje samega sebe. Kakor hitro bi bila blaga cenjena v tej novi vred-nosti denarja in bi se obče blagovne cene ustrezno dvignile ali padle, bi kvantiteta cirkulirajočega zlata znova ustrezala potrebam cirkula-cije (konsekvenca, ki jo Ricardo poudari s posebnim zadovoljstvom), toda nasprotovala produkcijskim stroškom plemenitih kov/in in zato njihovemu razmerju kot blago do drugih blag. Ustrezno Rfcardbvi teo-riji o menjalni vrednosti nasploh bi vzpodbudilo dviganje zlata nad njegovo menjalno vrednost, tj., nad vrednost, ki je določena z delov-nim časom, ki je v njem vsebovan, pomnožitev produkcije zlata, do-klerga ne bi njegov pomnoženi/povečani/prvotno sem uporabljala za izraz »vermehren« slovenski izraz »pomnožiti«, ki sem ga nadome-stila s »povečati«; prevajalka/dotok znova zniža! na njegovo pravilno vrednostno velikost. Nasprotno bi padec zlata pod njegovo vrednost vzpodbudil zmanjšanje njegove produkcije, dokler ne bi znova nara-stel na svojo pravilno vrednostno velikost. S temi nasprotnimi gibanji bi bilo izravnano protislovje med kovinsko vrednostjo ziata in njegovo vrednostjo kot cirkulacijsko sredstvo, vzpostavila bi se pravilna raven cirkulirajoče zlate množine in višina blagovnih cen bi znova ustrezala meri vrednosti. Te fluktuacije v vrednosti cirkulirajočega zlata bi za-jele prav tako zlato v obliki palic, ker po predpostavki cirkulira vso zlato, ki ni porabljeno za luksuzne artikle. Ker je samo zlato lahko, najsi bo kot kovanci, najsi bo kot palice, vrednostno znamenje večje ali manjše kovinske vrednosti, kakor je njegova lastna, je razumijivo, da doleti ista usoda tako tudi konvertibilne bankovce. čeprav so ban-kovci konvertibilni, torej ustreza njihovi realni vrednosti tudi njihova nominalna vrednost, je lahko celotna množina cirkulirajočega denar-ja, zlato in bankovci (the aggregate currency consisting of metal and of convertible notes) apreciirana ali depreciirana, glede na to, v pove-zavi s prej razvitimi razlogi, ali se dvignejo ali padejo nad/pod raven, ki je določena z menjalno vrednostjo cirkulirajočih blag in kovinsko vrednostjo zlata. Nekonvertibilen papomat denar ima, s tega gledi-šča, samo to prednost, da je lahko dvakrat depreciiran. Morda pade pod vrednost kovine, ki naj bf jo reprezentiral, ker je izdan v prevelk-kem številu, ali morda pade, ker je padla kovina, ki jo reprezentira, pod svojo vrednost. Ta depreciacija, ne papirja glede na zlato, tem-več zlata in papirja skupaj ali celotne množine cirkulacijskega sred-stva neke dežele, je eno glavnih Ricardovih odkritij, ki so ga Lord Overstone et Co. izrabili v svojo korisVizkoristili zase in naredili za fundamentalno načelo bančnih zdkonov Sira Roberta Peela v letih 1844 in 1845. Kar naj bi bilo dokazano, je bilo, da je cena blag ali vrednost ziata odvisna od množine cirkulirajočega zlata. Dokaz je v predpostavki dokazovanega, da mora biti vsaka kvantiteta kovine, ki služi kot denar, naj bo v kakršnemkoli že razmerju do svoje notranje vrednosti, cirkulacijsko sredstvo, kovanci, in tako vrednostno znamenje za cir-kulirajoča blaga, ki je zmeraj celokupna vsota njihovih vrednosti. Z drugimi besedami, dokaz je v tem, da abstrahiramo od vseh drugih funkcij, ki jih denar/opravlja/izvršuje; popravljeno v osebnem izvodu; (1859) od vseh drugih oblikovnih določenosti, ki so lastne denarju, razen njegove oblike kot cirkulacijsko sredstvo; po MEW). če jev ve-liki stiski, kakor npr. v njegovi polemiki z Bosanquetom, se Ricardo zateče, povsem v oblasti fenomena vrednostnih znamenj, ki jih de-preciira njihova kvantiteta, k dogmatičnemu zagotavljanju.137 če bi Ricardo postavil teorijo te vrste, kakor smo to storili mi, ab-straktno, brez vnašanja konkretnih razmer in incidenčnih točk, ki od-vračajo od samega vprašanja, bi tako opazno izstopila njena praz-nosfpuhlost. Toda on obarva celotno razvijanje z internacionalnost-jo. Zlahka se bo dalo dokazati, da navidezna veličina merila nič ne spremeni majhnosti temefjnih idej. (konec 8. nadaljevanja) prevaja D. Jovan; november 1981 v/poševnih oklepaji^so prevajalkina dopolnila in pojasnila, kadar je/ (poševna črta) med dvema besedama/izrazoma, pomeni dvojnico ali miselni obrat Opombe Opozorila bi še na dve knjigi, ki sta letos izšli v Beogradu. Pozoren bralec prevedenega Marxovega teksta bo opazil, da Marx analizira samo določene elemente kapitalističnega sistema. V »Kapitalu I« sledijo temu delu pomembna poglavja, ki pojasnijo, kako sploh lahko delujejo elementi v takšni povezanosti, kakršna je opisana v prvem delu. Že v tukaj prevedeni knjigi pa se Marx loteva vprašanja o razliki med menjalno vrednostjo in ceno, pripravlja elemente za teorijo transformacij. O tem govori prva od knjig, na kateri opozarjam: Ronald Mik (Ronald Meek), Smit, Marks i posie njih. Druga je knjiga prav tako marksistično usmerjene ekonomistke Džoan Robinson (Joan Robinson), Ekonomska filozofija. Obe knjigi je izdal Izdavačko-istraživački centar SSO Srbije v Beo-gradu (Ho Si Minova 27). Za slovo omenjam čudovito knjigo, ki analizira zgodovino človeko- vih delovnih sposobnosti in ki z analizo prvobitne akumulacije na po- dročju Nemčije daje vzorec, kako naj bi izvedli podobno analizo za slovensko ozemlje. Gre za obsežno knjigo (skoraj 1300 strani), ki je opremljena z več kot 500 slikami. Avtorja sta si jo zamislila kot priroč- nik, ki ga uporabljamo po svoji potrebi, zato sta knjigo razdelila na drobne dele: komentarje, dodatke, pojasnila, poglavja, dele, odporte teze za razpravo — in kjer ni več mogoče diskurzivno izpeljevanje misli, se pojavijo slike. Knjiga predstavlja gradivo h knjigi »Oeffent- lichkeit und Erfahrung. Zur Organisationsanalyse von biirgerlicher und proletarischer Oeffentlichkeit« — omenjam knjigo, ki sta jo napi- i sala Alexander Kluge in Oskar Negt in jo naslovila »Geschichte und . Eigensinn«. i Knjiga stane sicer samo 20 DM; ker pa je izšla—marca letos—pri založbi »Zvveitausendeins«, jo je nekoliko težje dobiti v Slovenijo. i ^_^ prevajalka Pojasnil^ V historična pravna šola — smer v vedi o zgodovini in pravu, ki se je v Nemčiji pojavila ob koncu 18. stoletja. Šola je nastopila proti občansko-demokrat-skim idejam francoske revolucije. Oznako te šole najdemo v dveh Maoco-vih spisih: »Das philosophische Manifest der historischen Rechtsschule« in »Zur Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie. Einleitung.« (Oboje v MEW 1. str. 78—85 in 378—391. Drugi spis tudi v MEID.) i. fiasko Lavvove banke — Angleški bančnik in ekonomist John Law je poiz-kušal udejaniti absurdno idejo, da bo povečal bogastvo države, če bo izda-jal poljubne količine nepokritih papirnih bankovcev. V Parizu je ustanovil I. 1716 privatno banko, ki je konec 1.1718 postala državna banka. S svojo politiko je vzbudil nebrzdano borzno špekulacijo, ko je odvzemal trgu ple-menite kovine in izdajal nepokrite bankovce. Banka je slednjič bankrotirala I. 1720. Law je pobegnil v tujino. /. Threadneedle Street — ulica v Londonu, kjer je sedež Bank of England. ). Strabo(n) — (nekako 63 pr. n. št. do nekako 20 n. št.) grški geograf in zgo-dovinar. isusioj ao avouaisna nu. uuiMiija ac msu uuiaiMinov v^invaiči nei viouiiusmu razmerje/vrednostnega razmerja med zlatom in srebrom. Nasprotne do-mneve Michela Chevaliera so vredne ravno toliko kot socializem tega eks-St. Simonista. Kvotacije srebra na londonskem trgu dokazujejo ven-dar, da je poprečna zlata cena srebra v letih 1850 do 1858 za nepolne 3 % višja kot v obdobju 1830 do 1850. Te rasti ne moremo razložiti preprosto z azijskim povpraševanjem po srebru. V letih 1852—1858 se je menjavala I cena srebra v posameznih letih in mesecihsamo /v zvezVstevnpovpraše-vanjem, nikakor pa ne/v zvezi/ z uvozom zlata iz novoodkritih virov. Na-slednje je pregled zlatih cen srebra na londonskem trgu: leto marec julij november ----------------------------------------------------------------------------------------------------( 1852 60 1/8 penija 60 1/4 penija 61 7/8 penija I 1853 61 3/8 penija • 61 1/2 penija 61 7/8 penija 1854 61 7/8 penija 61 3/4 penija 61 1/2 penija 1855 60 7/8 penija 61 1/2 penija 60 7/8 penija 1856 60 penijev 61 1/4 penija 62 1/8 penija 1857 61 3/4 penija 61 5/8 penija 61 1/2 penija 1858 61 5/8 penija Izčrpen povzetek Poročilo skupine za energetsko sistemski program Mednarodnega inštituta za uporabno sistemsko analizo (IIASA). Vodja programa: Wolf Hafele. Izčrpno poročilo 4. maj 1981. International Institute for Applied Systems Analysis (IIASA). Laxenburg, Av-strija. IIASA (Mednarodni inštitut za uporabno sistemsko analizo): IIASA, nevladna, multidisciplinarna medna-rodna raziskovalna ustanova, je bila ustanovljena v ok-tobru 1972. Ustanovile so jo akademije znanosti in so-rodne znanstvene organizacije dvanajstih držav z Vzhoda in Zahoda. Njen cilj je združiti znanstvenike vsega sveta pri reševanju skupnih problemov, še posebej tistih, ki zadevajo znanstveni in tehnološki razvoj. Trenutno vključuje inštitut sedemnajst narodnih or-ganizacij: — akademijo znanosti ZSSR — kanadski komite IIASA — komite IIASA v ČSSR — francosko Združenje za razvoj sistemske analize — akademijo znanosti NDR — japonski komite IIASA — Max Planchovo zdniženje za napredek znanosti v ZRN — Narodni komite za uporabno sistemsko analizo in upravljanje LR Bolgarije — Narodno akademijo znanosti, ZDA — poljsko akademijo znanosti — Londonsko kraljevsko združenje, Velika Brita-nija — avstrijsko akademijo znanosti — madžarski komite za uporabno sistemsko analizo — finski komite IIASA — nizozemsko ustanovo IIASA, PREDGOVOR Dvoje dejstev je jasnih: — težave, povezane s proizvodnjo in uporabo energi-je, niso zgolj začasne; pojavljale se bodo še naprej in zato se jih moramo naučiti premagovati; — energetski problem je globalen problem, kajti noben narod se mu ne more izogniti, niti ne more izoli-rano dejstvovati. Medtem ko energetski problem presega 20. stoletje in nacionalne meje, ga naše analize zasledujejo le selektiv-no. Kratkoročni pritiski nam le redko dovoljujejo raz-košje, da bi se osredotočili tako na leto 2020 kot na leto 1985, ali da bi bili pri analizah resnično pregledni. Ven-dar pa naše možnosti naraščajo. To poročilo povzema rezultate sedemletnih raziskav, ki so potekale na Mednarodnem inštitutu za uporabno sistemsko analizo v Laxenburgu v Avstriji. Pri raziska^ vah je sodelovalo preko 140 znanstvenikov iz dvajsetih držav, z namenom, da bi določili nova in kritična stališča do mednarodnih in dolgoročnih razsežnosti energet-skega problema. Podrobno so analizirali petdesetletno obdobje od leta 1980 do leta 2030; del teh raziskav pa posega še v nadaljnjo prihodnost. Z geografskega sta-lišča so bile zajete vse dežele sveta, tako razvite kot tudi države v razvoju, njihova tržna in centralno načrtovana gospodarstva. Rezultati so opisani v delu: »Energija v svetu omeje-nih možnosti: poti v bodočnost«, izdanem leta 1981 pri Ballinger Publishing Company, Cambridge, Massachu-setts, ZD A. Podrobneje je ta predmet obdelan v drugem zvezku, ki je prav tako izšel pri Ballingerju: »Energija v svetu omejenih možnosti: globalna sistemska analiza«. Podoba, ki se nam ponuja, je svet v obdobju od leta 1980 do leta 2030. V tem obdobju bo število prebival-stva piedvidoma doseglo svoj vrhunec. Istočasno bodo nerazvita področja sveta, v katerih je porast prebivalstva največji, skušala premostiti ekonomski prepad, ki jih loči od razvitih predelov. Kljub naporom, ki so bili vloženi v iskanje novih ener-getskih virov, kljub številnim ustanovam in človekovi iz-najdljivosti je očitno, da bo potrebno še mnogo truda, da bi zagotovili zadostne količine energije za leto 2030. Le-to naj bi bilo uspešnejše kot sedaj, že zaradi dejstva, da se bo do tedaj število prebivalstva podvojilo. Ce bi naravna bogastva pametno in strateško izkoriščali, bi utegnil biti svet leta 2030 na pragu dokončnega in nuj-nega prehoda z globalnega energetskega sistema, ki te-melji na izrabljenih fosilnih gorivih, na sistem, ki bi te-meljil na neizkoriščenih, trajnih zalogah energetskih virov. Pri ustvarjanju okoliščin za tak prehod bodo nastopile določene težave. Če gledamo nanje z nacionalnega ali celo regionalnega vidika, jih bomo le težko razumeli, zato je potreben bolj splošen pristop. Namen našega po-ročila je vsaj deloma prispevati k boljšemu razumevanju energetskega problema. KAKO JE TO POROČILO ORGANIZIRANO Za razumevanje našega poročila ni potrebno, da pre-beremo po vrstnem redu vseh pet poglavij, čeprav se do neke mere navezujejo ena na drugo. Bistveno pa je ra-zumeti, kakšen je njihov medsebojni odnos. 1. POGLAVJE: PRISTOP IIASA Obstaja vsaj toliko analitičnih pristopov kot je mnenj o energetskem problemu. Vsak je v svojjem žarišču ome-jen ter ima svoje dobre in slabe plati. Ce torej hočemo rezultate analiz ustrezno podati, moramo razumeti po-stopke, domneve in metode, ki so nas privedle do njih. Prvo poglavje našega poročila prispeva k njihovemu ra-zumevanju. 2. POGLAVJE: PREDAVANJE IZ ZGODOVI-NE: PRISILJENA USTVARJALNOST Za začetek podrobne analize petdesetletnega ob-dobja od leta 1980 do leta 2030 je treba poznati zgodo-vino, ki je oblikovala svetovni energetski sistem vse do leta 1980. Prav tako je treba računati na to, kaj nam pri-hodnost po letu 2030 lahko prinese. Drugo poglavje na-šega poročila analizira preteklost — občasno se vrača za več kot 100 let v preteklost in raziskuje, kako so v prete-klosti nadomeščali zastarele tehnologije in izrabljene energetske vire z novimi. Analiza je večstranska, saj vsebuje energetski trg na vseh nivojih — od svetovnega energetskega trga do nacionalnih trgov na različnih eko-nomskih.področjih. Razkriva prodorna in prepričljiva zgodovinska pravila. 3. POGLAVJE: PRESKRBA Z ENERGIJO: RA-ZISKOVANJE MEJA (SKRAJNOSTI) V tem poglavju se oziramo v prihodnost po letu 2030. Ta del našega poročila raziskuje tehnološki potencial vsakega izmed možnih primarnih energetskih virov, vključno s fosilnimi gorivi, jedrsko in sončno energijo ter drugimi viri. Namen tega poglavja je dvostranski: pridobiti vpogled v to, kakšen naj bi bil globalni energet-ski sistem, ki bi temeljil na trajnih virih, in določiti teh-nične značilnosti vsake možnosti, ki naj bi v letih od 1980 do 2030 pokazala svoje prednosti pred drugimi oblikami primarnih energetskih virov. 4. POGLAVJE: 1980—2030: POTREBE, OHRA-NITEV IN DVA SCENARIJA Svetovna preskrba z energijo v naslednjih petdesetih letih ne bo zajemala izključno fosilne, jedrske, sončne ali katerekoli druge oblike energije. Bolj verjetno je, da bomo uporabljali različrie načine preskrbe, kar bo se-veda odvisno od spreminjajočih se energetskih potreb. Le-te pa bodo po drugi strani zopet odvisne od rasti pre-bivalstva, ekonomske razvitosti, tehnološkega napredka in strukturalnih premikov v gospodarstvih posameznih dežel. Na podlagi računalniških raziskav in analiz, ki jih pri-kazujeta drugo in tretje poglavje, nam to poglavje po-daja dva scenarija in primerja preskrbo z energijo in po-trebe po njej v obdobju od 1980 do 2030.* 5. POGLAVJE: POTA V SPREJEMLJIVO PRI-HODNOST Nikakršni številčni podatki ne morejo prikazati edin-stvene vrste zaključkov, ki so koristni pri določanju energetske politike. Vsekakor pa nam odkrivajo razne možnosti in takšni podatki so v tem poglavju v ospredju. Tu povzemamo, kar smo se naučili iz dveh scenarijev in sestavljamo odgovarjajoče dele analize iz prejšnjih delov z namenom, da bi prikazali nekaj značilnosti pre-skrbovalnega svetovnega energetskega sistema, kakršen naj bi že bil. Predrzno bi bilo trditi, da v tem poglavju podajamo rešjfev energetskega problema, pač pa zgolj opisujemo, kar smo ugotovili med dolgotrajnim razi-skovanjem bodočnosti iz naše omejene zgodovinske perspektive. Kar prikazujemo, še zdaleč ni vse, kar nas čaka za tem obdobjem, ampak zgolj delček. I. PRISTOP IIASA Splošno znana resnica je, da vsaka stvar vpliva na drugo. V našem specifičnem primeru je očitno, da je ra-zvoj energetskih zahtev odvisen od možnosti preskrbe, ki so na voljo, medtem ko je primernost različnih nači-nov odvisna od količine potrebne energije. Oboje pa je odvisno tudi od ekoloških dejavnikov (ki lahko delujejo zaviralno), omejenih zalog ipd. Če hočemo vzpostaviti v tem sistemu nekakšen red, ni treba, da smo kritični; važ-neje je, da po izboru izhodiščne točke analiza poteka si-stematično in dosledno. Zato je namen tega poglavja pokazati, k je smo z delom pričeli in kako smo nadaljeva-li. Z geografskega vidika smo analizo razšinli do take mere, da zajema ves svet. Razumljivo je, da je bilo ne-mogoče za vsako državo na svetu posebej analizirati njeno preskrbo z energijo ali zahteve po njej. Če ne bi upoštevali mednarodnih razlik glede energetskih virov in oblik njihovega izkoriščanja, bi to pomenilo, da igno-riramo temeljne vzroke mednarodne konkurence in od-visnosti. na podlagi gospodarske strukture in naravnih energet-skih zalog, ne le zgolj na osnovi zemljepisne lege oz. bli-žine, predstavlja nekakšen kompromis med nasprotujo-čimi si značilnostmi teorije in prakse. Razdelitev sveta na področja je prikazana na diagramu št. 1. Področje I: države Severne Amerike — imajo razvito pretežno tržno gospodarstvo in imajo bogate zaloge energetskih virov. Področje II: SZ in države Vzhodne Evrope — imajo razvito centralno načrtovano gospodarstvo in imajo bo-gate zaloge energetskih virov. Področje III: države Zahodne Evrope, Avstralija, Nova Zelandija in Južna Afrika — imajo razvito tržno gospodarstvo, ampak manj zalog in virov kot druga ra-zvita področja. Področje IV: Latinska Amerika — to so države v ra-zvoju s tržnim gospodarstvom in velikimi zalogami energetskih virov. Področje V: države Južne in Jugovzhodne Azije in Spodn ja Sahara (brez Južne Afrike) — so ti. države v ra-zvoju, pretežno s tržnim gospodarstvom, toda z rela-tivno majhnimi zalogami energetskih virov (razen Nige-rije in Indonezije^ Področje VI: Srednji Vzhod in Sevema Afrika — predstavljata posebnost. Imata prehodno gospodarstvo in bogate zaloge nafte in zemeljskega plina. Področje VII: Kitajska in druge azijske dežele s cen-tralno načrtovanim gospodarstvom — so države v ra-zvoju in imajo le skromne zaloge naravnih bogastev. V okviru te geografske razdelitve smo podrobneje analizirali prihodnjo polovico stoletja. Zasluga, da sta bila lahko obdelana tako široko področje in obdobje, gre Mednarodnemu inštitutu za uporabno sistemsko analizo (IIASA), ki ni pod vplivom nobenih kratkoroč-nih pritiskov ekonomskih strategov velikih družb in dr-žavne administracije. Tako smo lahko izdelali vsestran-sko in natančno dolgoročno analizo. Še važneje pa je ve-deti, zakaj smo se osredotočili še na obdobje naslednjih petdesetih let. To smo storili zato, ker lahko v tem ob-dobju pričakujemo prehod od iztrošenih na trajna gori-va. Takšen prehod se bo v prihodnosti moral izvršiti in iz naslednjih razlogov pričakujemo, da se bo to zgodilo v naslednjih petdesetih letih: 1. tehnološka inercija: povprečna življenjska doba poglavitnih investicij v najpomembnejših tehnologijah današnjega energetskega sistema, kot so rafinerije nafte ali elektrarne, znaša 25 do 30 let. Torej zajema petde-setletno obdobje več kot dve generaciji in zato ni pre-kratko za predvidevanje možnosti raznih tehnoloških sprememb med študijskim obdobjem. 2. Socialna inercija: ker petdesetletno obdobje za-jema tudi dvoje človeških generacij in s tem njihov način življenja, je možno, da bo v tem obdobju prišlo do večjih socialnih sprememb, ne glede na to, ali se bodo pokazale v načinu življenja posameznika ali v mednarodnih odno-sih. 3. Tržna inercija: tu gre za dvoje — razviti določeno tehnologijo, majhen sončni vodni grelec ali pa nov pro-ces utekočinja*nja premoga in doseči prodor na en&rget-ski trg. Zamenjava iz ene energetske tehnologije na drugo se ne izvrši čez noč. Za to je potrebno dosti časa. Kot kaže analiza v drugem poglavju našega poročila, bi bilo pričakovati prehod na trajen energetski sistem (enak po vsem svetu) v obdobju, krajšem kot petdeset let. omalovaževanje zgodovine. p\A6»W\Vv'L.- ^ Diagram 2. Prebivalstvo sveta v preteklem in načrtova-nem obdobju. 4. Rast prebivalstva: kot prikazuje diagram št. 2, lahko v obdobju od leta 1980 do 2030 pričakujemo do sedaj največji porast števila prebivalstva. Energetski problem, s katerim bo svet soočen v teh petdesetih letih, je potemtakem edinstven in če bi analizirali krajše ob-dobje, bi podcenjevali pritisk rasti prebivalstva na ener-getske zaloge. Iz teh razlogov petdesetletno obdobje povsem za-došča za prikaz energetskega problema, s katerim se svet sooča. Možnost prehoda na trajen energetski sistem se je izkazala kot varljiva (kot smo ugotovili v četrtem po-glavju). V tem petdesetletnem obdobju je mogoče pri-čakovati le manj korenit prehod, kateremu bi sledil pri-' čakovani. Za uvodni prehod je značilna uporaba nekon-vencionalnih težjih posebnih goriv, katranskega peska in naftnih skrilavcev namesto običajnih virov, kot sta nafta in zemeljski plin. Vendar pa smo v četrtem po-glavju ugotovili, da so takšna predvidevanja zmotna. Cas predstavlja zahtevnejšo oviro, kot smo bili predvi-devali. Drugo, tretje in četrto poglavje predstavljajo tri per-spektive svetovnega energetskega problema, ki se med sabo dopolnjujejo. Vsaka izmed njih je poučna, ne pa dokončna; vse tri so dolgoročne, globalne in vsestrarc-ske. V drugem poglavju smo za osnovo uporabili podatke iz obdobja preteklih sto let. To poglavje osvetljuje zgo-dovinska pravila glede svetovnega energetskega siste-ma. V tretjem poglavju smo bolj kot preteklost obravna-vali možnosti, ki se nam obetajo v bodočnosti in analizi-rali obdobje prihodnjih sto !et. V četrtem poglavju smo natančno proučili obdobje Od leta 1980 do leta 2030, primerjali preskrbo z energijo s potrebami, kakršne naj bi v tem času pač bile. Uporabili smo dva količinska scenarija in tri možnosti, ki iz njiju izhajajo (primer odložitve uporabe jedrske energije, primer povečanega razvoja jedrske energije in primer zelo malih potreb po jedrski energiji). Treba je poudari-ti, da pri pisanju scenarijev nismo skušali ničesar prero-kovati, temveč je bil naš namen, da bi kar najbolje ure-dili podane informacije. Osnovno vodilo pri pisanju je bilo ves čas vztrajati pri notranji doslednosti in splošni razumljivosti. Scenarija sta osredotočena na operativno znanstvene poglede na energetski problem, njune metode pa izha-jajo iz ekonomskega in tehničnega področja. Ce ome-jimo analitično žarišče in metode na ta način, je pri tem treba predpostaviti sledeče: — prihodnost bo potekala pretežno brez večjih pre-senečenj. Ne bomo se soočali niti z uničevalnimi voj-nami niti s tehnološkimi čudeži. Svetovna ekonomska in fizikalna pravila, ki so predmet sodobne ekonomije in tehnike, se ne bodo bistveno spremenila. — Za svet v prihodnosti bo značilna visoka stopnja mednarodnega Sodelovanja. Rezultati nam ne prikazu-jejo, kaj se bo oz. kaj bi se moralo zgoditi, ampak kaj lahko storimo z naravnimi bogastvi, človekovo močjo, glavnimi viri in našo iznajdljivostjo, če se v resnici zave-damo in razumemo mednarodno odvisnost in smo pri-pravljeni sodelovati z drugimi narodi. Še posebej bo značilno trgovanje z nafto, premogom in zemeljskim plinom in prenos virov iz področij z obsežnimi naravnimi bogastvi na področja, ki imajo malo ali pa sploh nimajo naravnih bogastev. — Socialne in politične razsežnosti energetskega problema, ki jih nismo vklučili v analizo, ne bodo re-sneje ovirale razvoja preskrbe z energijo v prihodnjih petdesetih letih. Naštete ovire smo skrčili na tehnične (učinkovitost elektrarn), fizikalne (kurilne vrednosti različnih vrst premoga) in strukturalne (omejitve glede stopnje, na kateri lahko nek energetski vir na celotnem energet-skem trgu zamenjamo z drugim). Do neke mere vključu-jejo te ovire tudi politične in socialne zadeve. Večine teh socialnih in političnih ovir nismo analizirali, vendar jih moramo upoštevati, če delamo kakršnekoli zaključke iz rezultatov. — Vpliv inflacije je zanemarljiv. Analizo konku-renčnega gospodarstva smo skrčili na vrednost ameri-škega dolarja v letu 1975, finančnega aspekta energet-skega problema (še zlasti inflacije) pa torej nismo upoš-tevali. K tem predpostavkam moramo dati še dve, ki izhajata iz podatkov, ki smo jih uporabili v scenarijih: — Osnovna skupna značilnost domnev o potrebah in preskrbi z energijo, ki so zajete v scenarijih, je, da odse-vajo bodočnost, v kateri je v industrijsko razvitih deže-lah težnja po ohranitvi energije tesno povezana s pospe-šenim iskanjem dodatnih energetskih virov. — V obeh scenarijih predvidevamo, da je hitrost go-spodarske rasti v razvitih deželah zmerna, včasih celo pojemajoča, dočim pa je v deželah v razvoju gospodar-ski razvoj hitrejši. Te poglavitne domneve so še posebej važne za študij četrtega poglavja našega poročila. Po eni strani omeju-jejo sklepe, ki jih naredimo na osnovi številčnih podat-kov, po drugi strani pa nam omogočajo dosledno anali-zo, s tem da nas omejujejo na prilagodljivi del problema. V petem poglavju naše študije se vračamo h ključ-nemu vprašanju: kako lahko svet uspešno preide na tra-jen energetski sistem? Na to vprašanje ne moremo dati dokončnega odgovora. Na podlagi zgodovinske analize v drugem poglavju, raziskav dolgoročnih možnosti pre-skrbe v tretjem poglavju in analize petdesetletnega ob-dobja v prihodnosti v četrtem delu, lahko podamo osnovni oris takšnega prehoda. Vprašanje, kako bomo ta prehod v resnici izvršili, pa bo rešeno v prihodnosti. Nadaljevanje prihodnjič prevedla: Suzana Ramšak ALEXANDEl SCHUBERT: M/L/TAR IST/č/V/E REA6A/V0UČ6A NEOlLONSERy/\TlZtyA.... (bKOŽNJE Ob vsakih novih predsedniških volitvah se zdi, kakor da se v ZDA javno govori o globokih družbenih razlikah, ki obstoje v mnenjih o pomenu lastnih mo-ralnih in ideoloških predstav, o vlogi ZDA v svetu, o pomenu njenih političnih zvez in predvsem o naravi in dimenzijah sil, ki jo resnično ali v dom&jiji ogrožajo. Med volflnlm bojem je bil diskuiz Ronalda Reagana nedvoumno zaznamovan s tradicionalno konseivativ-nimi in neokonservativnimi stališči. Malopred njegovo izvolitvijo seie zdelo, daje ,,literarna desnica" (Calleo 1981, str. 800) - tj. neokonservativci - v Reaganovem tabom dosežena, kar dobro pojasni odsotnost tako pomembnih osebnosti v Reaganovem kabinetu, kot sta WiUiam Simon in Henry Kissinger. Za severnoameriške konservativce je pomenil Carterjev poraz konec obdobja, v katerem je propadala »ameriška moč". Carterja so obtoževali naslednjih grehov: - nadaljeval naj bi s procesom slabitve ameriškega gospodarstva, s tem da je še bolj omejil privatno ini-ciativo in zanemanl ekonomske interese ZDA v tujini; - severnoameriške nacije ni v potrebni meri zavaio-val pied nevarnostjo komunizma, ideološko jo je razo-iožu in dovolil šujenje občutka nemoči nasproti drugim silam; - enostrarako je oviral vzdrževanje in razvoj sever-noameriške vojaške sile; - konfliktu ,,Sever-Jug" je dajal prednost pied konfliktom ,,Vzhod-Zahod" in ga postavil v sieaišče svoje zunanje politike; - sevemoameriško politiko v tretjem svetu je ptila-godil ,,sikm spremcmbe". Carter, tako pile izdajateJj neokonservativnega časopisa ,,Commentary" Noiman Podhoretz, naj bi ,,od ameriškega Ijudstva zahteval, da prizna impotent-nost ZDA in se vda v neizbežnost svpje dekadence" (Podhoretz 1981, str. 24/25). Nasprotno pa naj bi z Reaganom prišel na oblast mož, ki ni samo pri volji zadižati to ,,dekadenco", ampak tudi obnoviti )tame-. riško moč". Neokonservativni program se zdi Podho-retzu dovolj dober za uresničitev tega cilja. I. NEOLIBERALIZEM IN NEOKONSERVATIZEM V REAGANOVEM GOSPODARSKEM PROGRAMU Ideologija reaganizma je mešanica doktrinarnih principov neoliberalizma, neokonservatizma, militariz-ma in imperializma. Predstava o ,,boljši prihodnosti", za katero naj bi bila značilna globalna previada ttame-riških vrednot" in ki naj bi bila dosegljiva samo z zraago nad mogočnimi sovražniki, izraža piastaro imperialistično vero ,,Manifesta usode" (Manifest Destiny) iz pieteklega stoletia. Toda za razliko od izvorne verzije Manifesta usode — po njej naj bi bila božja volja, da ZDA evangelizkajo svet s svojimi dozdevno osvobojujočimi viednotami - se sestoji današnja ,,prihodnost" deloma iz povratka v prete-klost, v situacijo, v kateri podobno kakor po drugi svetovni vojni severnoameriška hegemonija ni bila mti vpraSjiva mti resno ogrožena. Danes torej ne zadostuje več zgolj ustvariti moč, da bi ,,arneiiškim vrednotam" priskrbeli univeizalno veljavo. Naloga ieaganizma je po njegovem lastnem razumevanju samega sebe tudi v tem, da zavie erozijo teh vrednot znotraj ameriške diužbe. Kot družbeni koncept iziaža reaganizem kriti-ko kapitalističnega konsenza, ki je bil v zadnjfli deset-letjih prisoten v iazvitih kapitalističnih deželah. Ta konsenz se je po mnenju J.K. Galbiaitha opiral na naslednje prepričanje: - da naj država izvaja globalno gospodarsko uprav-^anje ter kioti inflacijo, zaposlovanje na črno in lzrav-nava konjunkturne knze; - da naj država daje na razpolago službe, ki jih privatna iniciativa navadno zanemarja ali jih sploh ne opravlja, to so npr. gradrga socialnih stanovanj, zdrav-stvo, javna prometna sredstva itd.; - daie za slabotne in uboge člane družbe nujna javna podpora. (Galbraith 1981, str. 26) Neokonservativni - reaganovski - napad na ta konsenz dopolnjuje neoliberalna doktrina Friedmana, Hayeka in drugin (primerjaj članek Elmaija Altvaterja v tem zvezku). Neoliberalni gospodarski in ,4ieona-cionalistični" zunanjepoliticni program, ki naj bi vodila k ponovni vzpostavitvi »ameriške moči", dosledno izhajata iz naslednjih postavk. Za nacionalno področje velja: - da je inflacija omejila lastnino in privatno bo-gastvo ter podminirala zaupanje dižavljanov ZDA v prihodnost; - da so ZDA izgubile svojo industrijsko premoč in mednarodno konkurenčno sposobnost; - da se je vlada spremenila v birokratsko, nespo-sobno, drago in nadležno pošast, ki se vsepovsod vmešaya v privatno področje; - da sedanja demokracija v ZDA povzroča samo povprečnost in stagnacijo, ker ovira svoboden osebni razvoj in podreja Qudi absurdnemu redu (tako rtpi. zakoniti tasni integraciji). Na zunanjepolitičnem podiočju veljajo naslednje premise: ni več sprejemljivo: - da zavezniki ki so jih ZDA rešile iz ruševin diuge svetovne vojne, danes izzivajo severnoameriško moč; - da nekdanji sovražniki, ki so jih ZDA premagale, danes prekašajo to deželo v produktivnosti tn tigovski moči; - da bi ,,ameriško moč" spodkopale rastoče ambiciie ZSSR; - da bi ZDA postale žrtev permanentnega izsilje-vanja s strani dižav OPEC; - da ZDA stojijo nasproti kaotičnemu in sovražno razpoloženemu tretjemu svetu, ki je zainteresiran bolj za konfrontacijo kot za sodelovat^e. Spričo take situacije naj bi znova premislili in. ponovno foitnuliiali same temelje demokiacvje in ,,ameriSke moči". Novo strukturiranje demokracije naj bi se izvršilo na podlagi ,,depolitizacije" vlade in države, ,,racionalizacije" gospodarstva ter odstranitve vseh preprek za svoboden razcvet ,,privatne iniciative". Te neokonservativne predstave se oistveno razlikujejo od reeeptov tiilatedzma. Ceprav je le-ta populariziral AH, KAKVO UŽIVANJB1 DAO &AM OBEČANJB KAPBTANV PKCNSU DA ČV MV SB JBDNOO DANA OSVBTttlt SADA ČS OSBTITt POSLBNCB NB-POŠTOVANJA JBDNOO VANO-HOA*. AOLAVNOTBKDOLAZIU vero v »neupravljano demokracijo", in potemtakem tudi zahteval omejeno udeležbo množic pri političnih odločitvah države - kat naj bi dosegli z omejitvijo naraščajočih pričakovang in zahtev -, je hkrati pripo-ločal razširitev državne uprave v gospodarstvu. Po Huntigtonu in diugih zahteva sedanja kriza močnejšo udeležbo dižave v kapitalistični akumulaciji, čeprav hkiati opozarjajo na nujnost omejitve socialiuh storitev.države (Wolfe 1980, str. 298 in nasL;Fieiden 1980, str. 61 in nasL). S tem se ujemajo piedstave Bizezinskega o potrebi po novi mednarodni instituciji, ld bi nadomestila stari - porušeni - sistem Brettona Woodsa in ki bi lahko elito s surovinami bogatih držav tretjega sveta harmonično integriiala v »trilateralni sistem" (primerjaj Brzezinski 1970; Cooper 1977). Neokonservathma ofenzhra pa nasprotno ne da nič na takšne nove institucije. Obrača sc k diugemu cilju, namieč k drastični omejitvi dižavne udeležbe pri delitvi družbenega bogastva. Milton Friedman po-besnelo ponavlia, da država bogastva ne razdeljuje, temveč ,,uzurpira'% da svojega dela ne opravlja, ampak ga zavira. Vzrok za to naj bi bil pritisk na demokratič-ne vlade, naj se množičho legitimirajo; te pritisk izvaja-jo politični predstavniki nevednih množic, saj jim sama dolžnost nalaga, da zahtevajo preusmeritev vedno več siedstev s pioduktivnega, tj. privatnega področja na neproduktivna (torej javna) področja, kjer se potro-Sjo. Tako se pojavi ,,depolitizacija" dižave - tj. njena ,,racionalizaciia v smislu ,,svobodnega tržnega gospo-daistva" - kot bistven predpogoj za stapnjevanje gospodarske učinkovitosti in mednarodne konkuren-čne sposobnosti. V Reaganov goroodarski program je ta ideologija našla vstop v obliki ,,supply-side-econoraics". Po tej teoriji je mogoče vzporedno s krotitvijo inflacije (z uporabo monetarnih iec«)tov) poq>eševati rast gospo-darstva. Monetami ukrepi naj bi zavrli rast cen, zniža-nje davkov naj bi pospešilo go^podardco akthmost Zaželeni cilji so torej v znižanju lnflacije na 8,3 % v letu 1982, na 7 % v letu 1983 in na samo 6 % v letu 1984. Za naslednja leta so napovedi y zvezi z inflacijo pičle. Realna gospodarska rast naj bi se razvijala takole: 4,2 % (1982), 5 % (1983) in 4,5 % (1984). Za dosego teh ciliev predvideva proračunski osnu-tek, ki ga je piedložil Reagan - parlament ga lahko še preoblikuje, a spričo dosedaniih diskusij gotovo le nebistveno -, za leto 1981/82 globalno znižanje državnih izdatkov v višini približno 50 milijard dolar-jev, pri skupnem obsegu 654 milijard dqlaqev. Zaradi istočasnega padca direktnih davkov v višini približno 10% (30% v tieh letih) je za 1982 dižavni deficit kljub temu ocenjen na 54 milijard dolarjev. Baje naj bi se ta primanjkljaj v nasledniih letih 5e naprej manjšal, do leta 1984, ko naj bi bil popolnoma odpravljen in zamenjan s presežkom. Podjetja in preiemniki vi^ih dohodkov naj bi plačali 6,3 mi&ard (1981), 44,2 mili-jard (1982) in 16,3 milijaid (1986) manj davkov, kar bo po teoriji ,,supply-ade-economics" baje v enakem obsegu povečalo prihianke in investicije. Zmanjšanje dižavnega pioračuna naj bi dosegli s parcialnijn ali globalnim manjšanjem dodatkov za množico socialnih programov npr. za subvencije pri hrani, podpore za brezposelne, subvencije za piepise iz šole v šolo, za štipendije, bolniške oskrbe itd. Razen tega naj bi ukinili visto industiijskih subven-cij, napr. na področju sintetičnih goiiv, železnic itd., medtem ko bo samofinanciranje vrste dižavnih usluž-nostnih podjetij (z vi^jimi pristojbinami) postalo pra-vilo. Vojaški izdatki pa naj bi se namesto tega povzpeli na astronomsko višino, in sicer s 159 miliiard dolarjev (1981) na 250 milijard (1984) in 336 milijard v prora-čunskem letu 1986. To zvišanje daleč presega poveča-nje ,,obrambnih" izdatkov, ki je bilo potrebno za uničenje Vietnama. Zato ugotavlja The Economist: ,,Tudi če upoštevamo inflac^o, je načrtovani dvig (vojažkih izdatkov, op. avtorja) bistveno večji kot med vietnamsko vojno v 60-ih letih. V spominu mnogih Američanov so to nesrečna leta, kei se je takrat začela velika inflacija" (Economist, 16. 5. 81, str. 55). Po mnenju Muiraya Weidenbauma, predsednika Reagano-vih gospodarskjh svetovalcev, tako ogromna razširitev vojmh izdatkov danes vendarie ne dopušča nobenih inflacijskih bojazhi. Po eni strard bo kljub temu zvi-šanju delež vojaških izdatkov v dmžbenem produktu 1986. še vedno manjši kot 1967. (6,7 namesto 8,9 %). Diugič so q?ričo le 80 % obiemenitve industrijskih kapacitet in zaradi visoke brezposelnosti (7 %) na iaz-polago fe zadovoljive iezerve delovne sile. Slednjič bodo izravnava državnega proračuna, zmanjšanje nevojaških izdatkov in natančna kontrola dename cirkulacije ustvaiiii okvime pogoje za ne-inflacijski dvig vojaških izdatkov ZDA (Economist, 16. 5. 81). Teh Weidenbaumovih optimističnih ocen ne postav-ljajo y ZDA pod vprašaj samo radikali Tako se Leontif boji, da bodo ogromni vojaški izdatki in z njimi povezan prunanjkljaj v dižavnem proračimu, kakor tudi zmanjšanje direktnih davkov, sprožili dodaten inflacijski pritisk. Razen tega gre upoštevati, da prav cene nove vojaške opreme nadpovprečno raste-jo, kar se danes že dogaja. ,,Stroški 47 oborožitvenih astemov, ki jihnakupujePentagon, so se samo 1980. povzpeli za več kot 20 %'* (Economist, str. 57). Prora-čunskl primanjkl|aj bi se odgovarjajoče povečal. Tudi Lester Thurow živo svari pied podedicami načrtova-neg^a povečanja vojaških izdatkov. ,,Reaganoye napove-di lzhajajo iz letnega porasta produktivnosti za 3 % od 1982. dalje, toda mi smo petnajst let doživljali padec produktivnosti. Toiej je nemogoče, da bi nastopil pri-čakovani razvoj" (Newsweek, 8. 6. 81, str. 22). Zato meni Thurow, da vodi Reaganova politika ,,topov in masla" (,?maslo" je znižanje davkoy) v proiačunski primaidkljaj najmanj 86 milijard dolarjev letno in bo okrepifa rast inflacije, tako da bodo vojaški stroški absorbirali stalno rastoči del družbenega produkta. Če nastopi tak iazvoj, bo obstajala ena sama alternativa: aii bodo vojaški izdatki spet zmanjšani ali pa - in to je a)ričo Reaganove politike verjetneje - bodo zavezniki ZDA primoiani financirati to oboroževalno politiko. David Calleo pa je v izčipnem priroevku v ,,Foreign Affairs" prikazal tesno odvisnost med rastočim omeje-vanjem mednarodne ttžne sposobnosti ZDA in gospo-darsko politiko ameriških vlad, ki so ignorirale spteme-njeno svetovno ekonomsko stvarnost in naprtile med-narodni skupnosti stroške svojih prizadevanj po svetovni moči. Sicer izhaja tudi Calleo iz tega, daje tieba dohiteti oboroževalne napore ZSSR in da so zato potieboi večji oboroževalni napori ZDA. KMub temu opozaija na potiebo po tem, da je ob osfabljenem geopolitičnem položaju ZDA tieba upoštevati odgo-variajočo goa>odarsko politiko, medtem ko je svetovni položaj ZDA REDUCIRAN NA EKONOMSKO RA-ZUMNO KOUCINO (Caileo 1980, str. 808 in nasL). Ustiezna transfonnacija NATO naj bi privedla do raz-Siitve ekonomske vloge Zahodne Evrope, do samostoj-nega iazpaiagai^a z atomskim orožiem in do samostoj-nega oblikovaiya obrambne politike. Kajti ,,preteklo dešetletje je pravzaprav moralo jasno pokazati, da ravnotežja v našem gospodarstvu ni mogoče ponovno vzpostaviti biez ieaustičnega ravnotežja sil v tujini." (str. 812) Reaganov politični in gospodarski program pa nedvomno kažeta, da si ZDA nikakor ne pnzadevajo za ,,realistično ravnotežje sfl" znotiaj zahodne zveze m še celo ne za realistično svetovno ravnotežje. ZDA naj torej svojega hegemonističnega položaja ne bi vzdrže-vale v soglasju s ,,prijateljskimi" viadami, temveč veliko bolj na njihove stioške — in sicer s pomočjo primemega pritisJca ali pa z valjevai^em takih svetov-nih gospodaisklh pogojev, ki pozitivno učinkujejo na kapitalistično akumulacijo v ZDA. Glede na okoliščine so ti pozitivni učinki seveda lahko samo kratkoročne narave, tazen če bi se - ostali kapitalistični svet dejan-dco nemo podzedil tej neodgovomi politiki ZDA, kar je komaj veijeti. Če je kljub tej mračni perspektivi Reaganov gospo-darski progiam v kongresu dobil podporo, kljub temu da imajo v predstavniškem domu večino demokrati, je vzrok za to verjetno v njegovi - neonacionalističnemu ,,preb\«anju" prebivalstva ZDA - pritn^oči usme-ntvi Kajti ravno taprogram ali .^iekaj zelo podobnega so volilci močno podpiii" (Rohatyn 1981, str. 14). Kakor se zdi, tudi med demokrati pieviaduie mnenje, da gospodarskemu programu sicer ni mogoce napove-dati uspeha, vendai tudi ne neuspeha.,J^fjegovi izgledi so v veliki meri odvisni od psihologije, in morda -samo morda - je tako psihologjjo mogoče ustvariti, in sicer zahvaljujoč danes prevladujočemu mnenju v de-žeK" (ibid.). Reagan naj toiej dobi ,,šanso", med dru-gim prav zato, ker obseg knze v ZDA - pred vsem diugim - ne dopušča nobenega alternativnega pro-grama, ki bi ga podpila večina. Zaradi"te"ga 6i bilo tudi čisto napak veijeti, da bi neu5>eh Reaganovega gospodarskega programa avto-matično imelza posledico tudi polom reaganizma kot političnega programa.Podhoretz ima zagotovo prav, ko ugotavlja, da ,,doklei obstaja vtis, da se znova vzpo-stavlja ameriška mpč, in to v velikem obsegu, bo obsta-jala tudi Nova večinaO^eaganovega konservatizma, A. S.), pa četudi v nasledigih dveh ali treh letih Reaganova gospodarska politika ne bo povsem uspešna" (Podho-letz 1981, str. 62). Razen tega lahko poskuša Reag?-nova vlada takoyplivati na javno mneigc v ZDA, da bo y nastal vtis, kot da zavezniki nočejolfsodelovati" in' nositi svojega pravičnega deleža pri ponavni okiepitvi ameriškega gospodarstva in ameriSke močL Pod geslom ,,kar je dobro za Ameriko, je dobro tudi za ameriške prijatelje" je že v minulih mesedh propaganda tekla v tej smeri Stalni poziv k povečanju vojaških izdatkov na področju NATO je dopolnuo poskusu, da bi doma pridobili javno mnenje za oboro-ževalni program. Razen tega lahko ZDA praktično zahtevajo od tretjega sveta, da prevzame velik del stioškov neoliberalne politike, s tem da dosledno bojkotiiajo razne zahteve teh dežel v pogiedu nove goq)odarske ureditve. Dežele OPEC so že pred leti postale glavna tarča takih bojkotov - čeprav so v primerjavi z mnogiini diugimi deželami v boljšem položaju. Končno mora Reaganovi vladi Še uspeti obdržati prevlado dolarja v tnednaiodnem finančnem sistemu, piepiečiti mednarodne dogovore, ki bi v mednaiodnem kreditnem sistanu oškodovali ameriške banke, doseči od najpomembnejSh tigovskih partner-jev ZDA ,,prostovo^'ne" izvozne omejitve (kakor v pri-meru japonskega avtomobikkega izvoza), izposlovati popolno stagnacijo dialoga Sevei-Jug, podrediti rešitev mednarodnih energetskih probJemov ametilkjm inte-resom in dejansko doseči močnejšo udeležbo zavezni-kov iz NATO pri celotnem oboroževalnem programu ZDA. Toda že preprost pregled najpomembnejših medna-rodnih gospodarskih problemov, za katerh iešitev Reaganova vlada doslej še ni predložila koherentnega programa (tokažejo tudi negativni izidi ,,gospodarskega vriia" v Otawi), kaže, da segajo pogoji za uspeh gospo-darskega programa ameriške vlade daleč preko nacio-nalnega območja in da so odvisni od ponovne vzposta-vitve globalne ameriške hegemonije v svetu. Kajti samo tako je mogoče ustvariti mednarodne ,,okvirne pogoje" za bodočo akumulacijo ameriSkega kapitala. Na mednarodnem nivoiu morajo obstajati pogoji, ki ne bodo samo financiiali krepitev ,,amenške moči", temveč bodo to kiepitev tudi prikazali kot nujno. Gospodarski in zunanjepoiitični program sta zato v neposredni medseboini odvisnostL Neokonservatizem *¦ in ,,neonacionalizem se potemtakem kažeta kot raz-tična obraza ene same, cel svet zadevajoče militaii-stične grožige. nadaljevai^e prihodnjič pievod Mpjca Dobnikar PROKLA 1981 - št. 3 STRAN 13 KORAK NAZAJ, DVA KORAKA NAPREJ PIRJEVEC: STRUKTURALNA POETIKA ŽIŽEK: HEGEL IN OZNAČEVALEC ZBORNIK: KULTURA IN PSIHOANALIZA Gospodarjevo komaj uračunljivo najditeljstvo je v šepajočem napon^da bi .smisel' zadrgnil v nek kulira-nični imaginarij "označencev, ki pač zahteva speku-larno simetrijo, ravnotežno matrico, koherenco in ho-mogenost: prostor je le za eno paradigmo. Že lahko slu-timo, da je Gospodarjeva želja priti označevalcu za hrbet —zadržati metaforizacijo, enoznačno (dobesedno zaustaviti nekega »transcedentalnega označenca«, oz. z drugačno drugimi besedami —z znakom skuša preigrati označevalca v gesti, v kateri bi znak vase posrkaj/jpogol-tal vse delo označevalca, ob čemer bi označevalec repre-zentiral subjekta natanko za drugega subjekta. Ni niti znamenje nedoslednosti ali morda cinizma, niti zname-nje neprevidnega sožitja, da se na to mesto »zadnje opore (referenta)« (ki naj bi zaustavila drsenje označe-valca) vpiSe »transcedentalni označevalec«, konstitu-tivno brezpporen (pa zato nič manj ,čist'), radikalno ,ar-bitraren' /^Uferencialen, zato pa toliko bolj .presežen* (vedno 4e"kot višek-presežek dodaja zaključeni označe-valni bateriji). Nastavljeno je polje, v katerem je govo-rica že sama v sebi praksa; in le hrana, ki zdrkne po grlu označevaica, nas vodi; bleščanju označevalčevega obraza se že vedno prikloni tudi Gospodarjeva želja, zato se njegova smešna deviza umiri šele za označeval-čevim hrbtom. Le nek varuh diskurza lahko obenem hvali eostoljub-nost označevalca in Ijubezen metagovorice. Čisto stvar okusa je potem guba Razlike, ki se izmika drsenju dife-renciacije in v svojem ubežnem podvzetju kot obod preči krog te afazične ekonomije na samem robu pozici-je, za katero je osredinjanje dobesednosti le še znak po-zornosti oz. vprašanje .stila'...: označevalecpač ni ljubi-telj demokratičnih nastavkov (konceptualni utrošek se nikakor ne vpisuje kot »šum v komunikacijskem kana-lu«). Metonimično odlaganje želje potem ni več dobro-hotna invektiva; zvijača in vagabundstvo se umestita v samega označevalca; ,neprimeraost' označevalne arti-kulacije naredi, da ,pade skrivnost*. Želje ni mogoče ukaniti; urezuje na neobvladljiv-neodpravljivnačin: ne-zaslišano (precizacijo je treba tu ujeti ,dobesedno': prav točka odskoka od ,dobesednega' nas vrže v srce ,dobe-sednega', kar pomeni, da je že ,dobesednost' sama v sebi svoj lastni odskok). Želja ne more biti niti revolucio-narna niti reakcionarna, ker pač preprosto »ni tnožna zakonodajaželje«. (Verdiglione) Zelja je potrebna prav skozi ovinek zahteve, skozi neskončno predelavo ozna-čevalca; varne-nevtralne oporne distance ni, tudi v Dru-gem je želja metonimizirana, podprta z Zakonom (ki ji je seveda ,notranji', vedno ji nalagajoč užitek), z govori-co, ki je edino ,pravo mesto užitka'; vijugast je torej uži-tek v označevalcu, saj prav za užitek označevalca gre. Preboj označevalca je zato le začasen alibi, bedasta investicija, saj za njim nahajamo le ekstatično sitnarje-nje Realnega (kot nemožnega) in nadvse ljubko subjek-tovo naglico, ki nalaga uporabo novih in novih označe-valcev. Imenitna pustolovščina strukturalizma se je kot taka vrtoglavo vpisala v spektakularno »transformarijo vč-denja humanističnih znanosti« in še dodatno specifici-rala svojo strastno konotacijo s tem, da je ostalo precej nejasno, kdo sploh participira na strukturalističnem po-djetju. Althusser, Foucault, Genette... so se odrekli ,stmkturalizma, Lacanu se je zdela etika ,strukturali-zem' preveč .ohlapna', Barthes je bil neprimerno bolj počaščen s semiologijo (,hifoiogijol), verjetno je najbolj deklarativno izstavljal »strukturalno analizo« prav Levi-Strauss, Piaget je diskretno govoril raje o »struktu-raliznih«, Deleuze pa v svojem prispevku o strukturali-zmu v Chateletovi »Zgodovini filozofije« navaja sedem znamenitih kriterijev za prepoznanje strukturalizma (simbolno; lokalno ali pozicionalno; diferencialno in po-samezno; diferenciranec-diferenciacija; serijalno; prazno polje; od subjekta k praksi). S tem dobi dispozi-tiv vpraševanja po ,strukturalizmu' pomembno težo (zunanjost sestopa je vedno že posredovana z notra-njostjo vstopa, za katerega pa je bolje, da je ,težak'), včasih pa je pri tem zgovornem vpisovanju diskontinui-tete poskrbljeno le za zmagovaice in pri tem se ni čuditi, če je prav manko tisti, ki skandira paradigmatske izklju-čitve elementov, ki se povtnejo vednoob nepravem času. Toliko indiskretnejša goščl se zato sesede v zastavek »strukturalne poetike«: njen vpad je vedno nepravšen, neustrezen, neprimeren. ,Izvirno' se zasnavlja oz. izpo-stavlja na ekstatični meji premalo-preveč, topološko je instavrirana nekam med zamudo in prednost: vmešča se izrazito označevalno-strukturalno. Za mnoge je še vedno težava v »groteskni« zamudi med tem, da pač »strukturalna poetika« le nekaj očitno je, in med tem, kaj ta »strukturalna poetika« je (čeprav ontološka in-terpelacija prav gotovo ni najbolj umestna). Ta travma-tični utrošek, nevzdržni konceptualni nesklad pa je treba potem zapolniti-zamašiti z nelegitimnim (pa zato nič manj ,transcendentalističnim') združevanjem povsem divergentnih referentov; tako je v tej tihi fantazmi »strukturalna poetika« poistovetena s semiotiko, infor-maci jsko teori jo, numerično estetiko... v zadn ji instanci pa je cepljena celo na kibernetiko. Ta diskurz seveda predpostavlja ideologem znaka v svoji konceptualni ire-duktibilnosti, ki se vpisuje v teroristični red metagovo-rice (zadrega je konvulzivna, a nič neprijetna, tam, kjer »znak znači«). Znak naj bo totalen. Če je že potrebno omenjati označevalca, naj ima na-tančno določenega, dobesednega označenca: označenca je treba zaustaviti, saj gre za »količino informacije«. Ki-bernetika ima v tej fantazmi inavguralno pozicijo: s sabo (shran jeno ne samo v etimologiji) prinaša krmar jen je... vodenje... upravljan je... vladanje... nadzorovanje... obvladovanje... Cesa? Ne subjekta, (niti svojega pred-saussurjevskega cogita), temveč govorice... označeval-ca... označevalca, ki ga nič ne ovira, da ne bi stopil na subjektovo »transcedentalno mesto« kot ,evokacija manka- PRCF=t3SC*SL- K&UPPjC«?- V diskurzivnem (.leksikonskem') horizontu zelo NEKE »strukturalne poetike« ostane nepojasnjena oz. zamračena sama inavguracija ,strukture'. Tvegano je tudi enačenje ,strukture' (oz. ,sistema') s platonskim ei-dosom; eidos pač nima tistega radikalno diferencialnega -,strukturalnega' značaja kot struktura, saj le za ,struk-turalno' strukturo lahko gre. »Če hočemo opredeliti pojem strukture nasploh, moramo najprej opredeliti strukturo na poseben strukturalističen načinjlob tem pa paradoksalno vračunati, »da splošna definici ja~strukture samo sebe predpostavlja«. (Močnik) Sledimo topiki, zastavljeni v diskurzu J. —A. Miller-ja, kot ga je le-ta razvil v svojem nezaobidljivem tekstu »Dejavnost strukture«. Koncept strukture inavguralno opredeljujeta dve funkciji: strukturacija-dejavnost strukture in subjektivnost, ki se vpiše kot podvržena. Prvo funkcijo kvalificirata dve ravnini: strukturirajoča (virtualna) iastrukturirana (aktualna) struktura. Odnos med obema ravnema je kontinuiran, dokler. ... se nek element ne obrne k polju realnosti in ga zaz-nava, reflektira, pomeni, podvaja: spekularna homoge-nost simetrije oz. celota strukturae ekonomije se pod vplivom splošne distorzije razprši in znova sestavi po novih zakonih. Njena aktulanost poslej fungira kot izku-stvo, virtualnost strukturirajočega se sprevrne v odsot-nost, ki se proizvede na realni ravni strukture; odslej de-javnost strukture temelji na manku. Razgrne se imaginarna ureditev: subjekt figurira kot refleksiven v imaginarnem, kot ne-refleksiven v struktu-rirajočem; subjektov odnos do strukture je krožen, raz-središčen, nesimetričen, brezoporen, neuravnotežen. Imaginarna funkcija ,spregleda' vzpostavlja realnost v svoji kontinuiranosti, tako da proizvaja zastopstva, ki ustrezajo odsotnosti strukturirajočega in kompenzirajo produkcijo manka. Zastopstva obstajajo zgolj zato, da prikrivajo raztog svojega obstoja; manko jih od znotraj obvladuje. NadomestovaJec manka je hkrati element imaginarne .pomenske' celote in element strukturira-joče (potlačene) scene: v notranjosti ,površinskega\ ak-tualnega, ,doživetega' naletimo na element, ki v tej no-tranjosti drži mesto zunanjosti strukture (ki v notranjo-sti označenca drži mesto izrinjenega označevalca), to je točka, v kateri se sam označevalni nesmisel zareže v red smisia, oz., kjer je zunanjost označevalca reprenzenti-rana v notranjosti smisla, pomenske kontinuitete. Strukturirajoče določanje (neenakomerno-razsrediš-čeno glede na svoje učinke, vpotujoče na razmerje arti-kulaci j, permutaci j, premestitev, zgostitev...) se umešča po ovinku čez imaginarno, paradigma se vedno prenaša neuravnoteženo, asimetrično... in koncept te ,navz-križne', avtonomne, simbolne določenosti, ki prekora-čuje »klasifikatorični red hierarhije od občega do posa-mičnega«, so imenovali naddoločenost. Na kraju, kjer se manko vzi ;.. proizVede v prostoru njegovih učinkov, se postavi vnicj nek element, ki ia prostor zašije. Nadomestnik manka je točka, ki se trese, ki le navi-dezno pripada aktualni ravnini, oz. sanu> daje videz ho-mogenosti, koherence: vanjo se zbije vsa teža in zadrega virtualnega, strukturirajočega prostora. Element zno-traj imaginarne scene reprezentira odsotno-razsrediš-čeno mesto, ki determinira celoto te scene: resnico defi-nira izboklina-detajl, ki se ne ujame v kontinuiteto ima-ginarne ravnine; ta nepravilni, izjemni, paradoksalni, marginalni moment pa ni le ,integralni\ temveč celo ,in-tegrirajoči' del sistema. Ta kraj se izda s svojim nena-vadnim, nepravilnjm, protislovnim vedenjem, ki se ne uravnovesi z ravnino, na kateri se prikazuje, kajti nje-gova prisotnost tam je neupravičena. Na tej točki se sti-kata-sekata razgrnjeni prostor strukturiranega in ,trans-cedentalni' prostorstrukturirajočega (ustrezni topološki model bi bil prostor, ki se vsredišču stika z zunanjostjo oboda v punktualni konvergenci; njena periferna zuna-njost je njena središčna zunanjost; zunanjost prehaja v notranjost). »Strukturalizem na ravni izjave mora biti le moment v branju, ki skuša prek njegovega nadomestnika priti do specifičnega manka, ki nosi strukturirajočofunkcijo... to transgresivno branje gre od izjave k izjavljanju.« Manko ni zamolčana beseda, niti nemoč besedičenja, riiti avtorjeva zvijača, pač pa molk-pomanjkljivost, ki strukturira red izrečenega, to je točka v nenehnera odla-ganju, odtegovanju, izmikanju, to je kraj, ki je vedno v pobočnem odlogu in vertikalnem begu; tekst kot tak je bil mogoč le zato, ker je izhajal iz njegove odsotnosti — le iz nje so se izrekali diskurzi. Tekst predpostavlja manko — tekst je strakturiran okrog manka: celota tek-sta je zgolj okolica tnanka kot načela dejavnosti struktu-re. Strukturalno artikulaci jo pa zaznamuje šiv, t. j. odnos subjekta do verige lastnega diskurza (subjekt figurira kot man jkajoč) — šiv je nasploh odnos tnanka do struk-ture. Struktura pač ne more biti nekakšna preprosta, nev-tralna abstraktna občost, enostaven ustroj, indiferenten do konkrecije svoje materialne-označevalne mreže; ni ,vnanje-formalno načelo', nevtralna forma, idealni tip, marveč potneni prav » vdor konkretne vsebine v nevtral-nost formalnega sistema«, samo »notranjo logično raz-členjenost«. Struktura kot red Simbolnega pomeni prav avtonomne označevalne transgresije, incidence, preko-račitve glede na red označencev; ,strukturalna; struk-tura je sklop-križišče diferencialnih potez, je označe-valna artikulacija, organizirana okrog manka, vedno je struktura nekega spodrsljaja, spotike, lapsusa... Struktura je struktura ravno prek same strukturalno-sti-označevalnosti, prav prek »dvojno vpisanega« ele-menta, ki je hkrati element očitnega, površinskega di-skurza in element potlačenega, virtualnega diskurza. »Dvojni vpis« se izpostavlja kot nepričakovana ničelna, nevralgična točka označevalnega nesmisla, ki v metoni-mičnem razkreku provocira »kratek stik strukture«: le-ta se paradoksalno natnesti na sečišče znotraj-zunaj. Obe ravni drži skupaj obstoj izjeme,»vsaj Enega«: to je točka, kjer polje smisla prebode razsrediščena scena, ki jo ljubkujejo označevaine instance. Tak strukturalni-materialistični »kratek stik« je na delu tudi v nekoč perverznoškandalozni noveli »Temna stran meseca« (pred kratkim kotnaj jasno umrlega, pa zato toliko bolj prikupno pokopanega) E. Kocbeka (ob njegovi zbirki novel »Strah in pogum« se je v ne tako daljnem 1. 1951 tazbohotila prav pretresljiva Ijubezen Cenzorja). Nekdo pripoveduje zgodbico iz svojega igralskega življenja... nekoč so gostovali v nekem preprostern kra-jinskem mestecu: dvorano so napolnili pritnitivni selja-ki, od katerih je večina prvič videla gledališko igro. Z div jim presenečen jem so se zagledali v igralce... ozrač je se je napolnilo z najelementarnejšo pozornostjo, nape-tostjo in vse bolj z glasnim negodovanjem. Igra jim je zabrisala mejo med namišljenostjo in stvamostjo. Naivna publika se je grozeče vznemirila, napadla igralce s pištolami in zahtevala, da naj Turki vrnejo hčerko, ki so jo ugrabili... v spazmatičnem detiriju in travmatič-nem streljanju se je publika umirila šele potem, ko je ravnatelj pripeljal na oder ugrabljeno hčer in sporočil, da so io Tuf^i. vrnili. V četn je materialistični zasuk? Treduktibilni preostanek se izloči prav na samem robu križišča-sečišča podvojene scene: tam, kjer mislimo, da bi morali biti v najbolj nevtralni-posredovani zunanjosti (kjer nasedamo iluziji: saj to ni res, je le igra, predstava, Hterarna inscenacija...), smo vedno že pogoltnjeni v nori-grozljivi notranjosti (ravnatelj ne reče, da je bila ugrabitev hčerke le inscenirana, pač pa, da so ugrabljeno hčer Turki vrnili). Kocbeku pa beseda še ni tukaj zastala, temveč je zdrsnila še naprej in pozicijo je še podvojil-pervertiral, oz. jo zrcalno spreobrnil: ko mislimo, da smo v najbolj elementarni, neposredni, specifični notranjo-sti, že vedno izpademo iz same neposrednosti v čisto pe-riferno distanco zunanjosti (1.1951 se je prav Kocbekov tekst vpisal v neko nekultivirano, primitivno, naivno sceno kot stravmatizirana turkistična invektiva, ki je ogrozila in pervertirala kanoniziran horizont razumeva-nja, ponovila-podvojila se je nasilna in naivno reali-stična scena iz Kocbekovega teksta; tudi tukaj so prvič v neki zgodovini videli pravi literarni tekst in tudi tukaj se je zbrisala meja—razlika med realnostjo in namišJje-nostjo literarrega posega; »kratek stik« je instavriran natanko v točki, kjer se sckata-stikata zgodovinski in li-terarni čas). Dvojno vpisana scena nas udetežuje v »kratkem stiku« med obema ravnema, oz. nas drži na zgostitve-nem sečišcu Zunaj-Znotraj. V tem označevalnem me-hanizmu-neskladu je nedvomno shranjen zalog Kocbe-kovega materialističnega zasuka: zato se ni čuditi, če je umestitev tega obrata prav strukturalno glede na čas konstitutivno nepravšna. MARCEL ŠTEFANČIč. iunior 14. STRAN • FES-f^AL povjoLtTUA ^AZp\2.oDAiA .A ALTTO)OUXDS€fiUAE. , ^,^.....,. lAPP MLADIM UPORNIKOM (anarhistom, punkerjem, ,,nacistom ', pretapačom, • • •) Gre za to, kam naj mladi uporniki usmer]ajo enar-gijo, da bo to r^ihovo ODVAJANJE imelo tudi posle-dice, ki bodo odpravljale potrebo po ,,uporniških" načinih odvajanja energije iz organizma. Tisti, ki trdijo, da so mladi posabna družbena kategorija, in tisti, ki trdijo, da mladi niso posebna družbena kategorija, ker «o problemi mladih izključno vezani na probleme obstoječih družbenih razredov iz katerih izhajajo, se motijo. Mladi namreč niso posebna dmžbena kategorija, preprosto zato, ker so NEDRUŽ-BENA kategorija. V čem se mladi razlikujejo od družbenih oseb? (To, da mladi niso družbena oseba, onemogoča tudi njihovo uvrstitev v katerokoli od družbenih kategorii.) Mtadi niso druibena oseba, ker ničesar ne posedujejo, razen igračk. Posedovanje nečesa, to Je privatno-lastninski odnos do tega predmeta, pa je merilo danaSnJe druibe po katerem posameznik lahko razpo-laga s predmetom in s tem postane družbena oseba. Mbdi vključeni v vzgojno-izobraževalni proces ne morejo prodajati trošer^a delovne sile v tem delovnem procesu kapitala, ker je kapital ne kupuje. Ker za to trošenje svoje delovne sile niso plačani, tudi ne morejo ničesar samostojno kupiti. Denar lahko dobijo od staršev ali pa ne. Pri tem je povsem nebistveno, čo ]e kateri od staršev rentnik, penzionist ali delavni človek. Delo mladih je učenje. Učenje oziroma šir§e uaposab-Ijanje posameznika pa je pogoj, da se ta posameznik sploh lahko vključi v družbeno produkcijo kot delovna siia. Učenje je torej družbeno potrebno delo, torej je druibeno produktivno delo. Ne glede na to ali je učenje družbeno potrebno delo ali ne, s tem, ko ni plačano, priznano kot drui-beno delo. Mladi so torej odvisni od družbeno prizna-nih oseb. (Nekateri si tudi sami služijo denar s prodajo delo/ne sile, vendar tega pri osnovnošolcih praktično ni, pri srednješolcih je tega nekoliko več, med Studenti pa Se več. O štipendijah pa $e kasneje.) Taka družbena priznana oseba $o njihovistarši oziroma skrbniki. Zato, da bi jih družba priznala kot osebe, so nekateri mladi pripravljeni početi marsikaj. Dokler bo njihovo delo (učenje) ostalo družbeno nepriznano, se bodo med temi mladimi pojavljali uporniki, ki se bodo poskušali potrditi kot družbene osebe, čaprav z bolj ali manj neposrednim napadom na posamezne družbene osebe. Zaradi te specifične nedruibene pozicije mtadi uporni-ki niso vezani na posamezni družbeni sloj in tudi njiho-va ,,revolucionarno$t" jih kaj kmalu zapusti, ko se tahko potrdijo kot druibena oseba, ko je oseba, ki si lahko kupuje dobrine. Družina se torej pojavlja kot temelj institucije privatne lastnine. Razmerje v meščanski družini je razmerje med lastniki in nelastniki. To razmerja še ni samo po sebi odnos med izkoriičevalci in izkorišča-nimi, iz privatno lastninskega razmerja pa se izkorišče-valsko lahko razvije. Boj za emancipacijo ženske v meščanski družini ja prvi korak v ru§enju te meščanske institucije. Nasiednji korak je emancipacija otrok. Boj za materialno družbeno priznanje učenja kot družbe-nega dela je ta korak. Izgovor, češ da mladi niso spo-sobni odločati o svojem delu in njegovih rezultatih (o naloibi svojega denarja), je iz trte izvit. Na enako vpra-ianje, koliko so odrasli delovni Ijudje iposobni odloča-ti o rezultatih, pogojih in namenu svojega družbenega dela, dobimo povsem enak odgovor. Čim ožje je niiho-vo obzorje, tem manj so sposobni prevzeti nase to — ssmoupravlialsko-družbeno funkcijo. Tem laie dopu-stijo in se niti ne borijo proti temu, da o njihovem delu odločajo drugi. Pri tem ne gre le za samo delo, temveč tudi za individualno poirošnjo. Nesposobni kličejo na pomoč sposobne, da druibeno to funkcijo opravljajo namesto njih. Pri otrocih so potrebni starS in kasneje učitelji, pri odraslih delovnih Ijudeh pa njim odtujena oblast Socialistično usmerjene družbene subjektivne sile in mladi, ki se želijo potrditi kot družbani subiekti, so torej objektivno zainterasirani za skupen boj za prizna-nje učenja kot družbenega dela. To je v Jugoslaviji mogoče izvesti tako, da Stipen-dije prenahajo biti ,,socialne", da torej dobijo Stipen-dijo vsi, ki se učijo. Pri tem naj prestrašenih ttariev ne skrbi to, da jim ,,bodo" vzeli denar. V plačilo delovne sile je vktjučen tudi delež za produkcijo dalovne lila, to je za odraščanje otrok. Za ta korak nKi ni potrebno zmanjSevati profitne stopnje kapitala, gra le za to, da se vsota namenjena za osebno potrošnjo nekoliko drugače razdeli. Razdeli naj se tako, da bo delež dobil v roka tudi študent oziroma učenec neposredno in ne posredno preko svojih stariev. In ker bo tako izginil vzrok mladinskemu uporništvu, bo izginilo tudi mla-dinsko upomištvo. Problem je SAMO v tem, da ]e potrebno razdejati temeljno celico meSčanske družbe, meSčansko družino. (MeSčani pa tega sami ne morejo prostovoljno aprejeti.) Duian Turk SINTEZA SEVERA IN JUGA Položaj A. Diirerja v zgodovini umetnosti bi lahko označili s križiščem med sevemo in južno umetnostjo. Obe sta se do tedaj razvijali v relativno samostojni, lo-čeni pojavnosti, omejeni na določeno geografsko ob-močje. Stiki med njima so seveda obstajali, a so se predvsem kazali v delih posameznih umetnikov, bili so tako rekoč omejeni na posamezne opuse. Do širših vpli-vov ali morda celo do prelivanj ene v drugo ni prihajalo. Vzrok temu je v določeni geografski (prostorski) zaz-namovanosti obeh gibanj, ki sta si v osnovi, zdi se, dia-gdnalno nasprotni: namreč, renesansa na jugu, ki je tu zavladala že pred dobrim stoletjem, ter dogajanje na se-veru (v Nemčiji, Nizozemski...), ki mu kljub določenim modernejšim prvinam še vedno najbolj ustreza termin pozna gotika.Nasprotja se jasno kažejo že v duhovitosti obeh na prvi pogled nasprotujočih si smeri: Italija tega časa se je v glavnem že znebila spon srednjega veka, ki pa je še vedno zaznamoval duhovnost sevemih dežel, kljub temu, da je tudi tam že zaživelo humanistično gi-banje. Tudi sama sočasna sevema umetnost ima svoje korenine še v gotiki: tako v pojmovanju figure, prostora, kot tudi v težnji po podrobnemu opisovanju detajlov. Ob tem pa se kažejo že tudi pridobitve novega časa: po-večala se je voluminoznost figur, pomemben element je postala svetloba, težnja po slikovitem, po določeni ek-spresivnosti si je utirala pot z izrazitimi svetlo-temnimi kontrasti, figure so v divjem gibanju, draperija je zvi-hrana, razgibana, ne moremo več govoriti o klasični got-skih statičnosti, umirjenosti, togosti. Kotže rečeno, pa se v oblikovanju teles še vedno kažejo disproporci — osta-nek tradicije, srednjeveško je oblikovanje prostora, prav tako pa ima v tradiciji svoj izvir narativnost, ter ho-rror vacui. Nasproti temu živi sodobna italijanska umetnost, kjer so plastično oblikovane figure postavljene v perspekti-vično pravilno zastavljenem.- prostoru, prizorišče ni nat-lačeno z množico pretanjeno izdelanih detajlov, pač pa je čisto, brez odvečnih nadrobnosti. Posebej v sočasni beneški umetnosti pa zaživijo tudi barve, poseben pomen dobi slikovitost, s tem pa se zmanjša vloga risbe. Pomembno mesto v obravnavanem obdobju ima po sebej na severu (vendar tudi na jugu) grafika — tako le-sorez kot tudi bakrorez, ki je omogočal finejše in na-tančnejše izdelovanje detajlov. Bakrorez je posebej cvetel ob Renu, tradicija je tu segala od C. Witza naprej. V njej gotovo zavzema pomembno mesto M. Schon-gauer, ki je bakrorez dvignil na tedaj nedosegljivo raven. V tej tradiciji je bila torej zakoreninjena umetnost A. Diirerja. Ob potovanju v Benetke (1494) pa se mu je odprl nov svet, svet italijanskega renesančnega slikar-stva, od koder je povzel perspektivo, po italijanskih mojstrih se je zgledoval tudi ob oblikovanju človeške fi-gure, ki so postale voluminoznejše, poudarjeno plastič-ne. V čas potovanja datira tudi vrsta krajinskih akvare-lov, ki kažejo, da je Diirer v Benetkah spoznal tudi zračno perspektivo. Vendar pa lahko v njegovih delih tudi še po vrnitvi opažamo značilnosti, ki jih je vanj vsa-dila tradicija: na polnih, plastičnih figurah jedraperija še vedno ostro nagubana, razgibana, vihrava, sicer pravilno postavljen prostor je nagneten s figurami, tudi sami obrazni tip je realističen, severni, v nasprotju z italijan-sko idealizirano lepotnostjo. Takšno stilno sintezo lahko odkrijemo tako v ciklu Apokalipsa, le da se zdi, da tu se-vernjaška, mistična komponenta prevladuje. Mnogo bolj renesančno učinkuje Marijino življenje, ki je zani-mivo tudi po svoji ikonografski shemi, v katero je vklju-čenih hefcaj prizorov, ki se v evropski umetnosti pojav-Ijajo manj pogosto; kompozicije so tu zračnejše, prostor je popolnoma renesančen, vendar pa so tako obrazni tipi kot tudi draperija še vedno zaznamovani z reminiscen-sami severa. Takšen spoj, sintezo severa in juga, najdemo seveda tudi v ostalih Diirerjevih delih, tako v Velikem, Malem lesoreznem in Malem bakroreznem pasijonu, kot tudi v raznih svetniških likih in njihovih legendah, ter tudi v portretih. MATEJA KOS, Kvedrova 6, Ljubljana 0 R.EČČH TEATRA Slovensko stalno gledališče Trst: D. Maraini: Ženski na podeželju režija: Boris Kobal beseda V navidezno normalen, skoraj logičen svet gledališča prodira počasi, a zanesljivo, brezvidno, a zadirčno, sar-kastično, ljubeznivo, lahkotno poplesavajoče vonj dveh žensk. Diši po erotizmu. Brez vljudnosti se naseli v nas. Oder se sesuje, igralki izgineta, pomenkujemo se s sabo o nas. Umeščeni smo. To je govor o poti k bivanju. Skozi prijateljski klepet dveh prijateljic ob špagetih in viskiju pri eni doma pronicajo besede, nič hudega name- ravajoče, lepijo se v obsodbo družbenih, sicer nenapisa- nih pravil — a zastarelih, nesmiselnih — o dolžnostih ženske. Postanejo izzivalne v svoji koketnosti z našimi nebogl jenimi predstavami in usihajo v vrtincu vdanosti v vsakdanjik. Nemoč besede, besedna zrmzlina, in beseda je sama v sebi vedno mrtva, ne more voditi v dejanje. Hotenje bitispremenjen (a) evocira vedno prisotno krizo humanega medčloveškega odnosa, ki je v današnjem nabrušenem času krvavo prisotna v podobi odtujenosti, v zavesti, da postajamo sužnji sebe v sebi, časa, ki smo si ga sami ustvarili v želji po obvladovanju razvoja, z željo po približevanju k popolnosti. Sledi perpetuummobilno vrtenje v začaranem krogu ponavljajoče komunikacije. Oko vsemogoče oblasti (tradicija, družbene norme, dr- žava) ukazuje na način odsotnosti. Nepremišljeno deja- nje — in sledi izolacija, obsodba v sistemu. Toda že v neizrečenih mislih, v potrebi o drugačnosti je spre- memba že vpisana. Je vseskozi prisotna, ne da bi se je mogli zavedati. Zavemo se je takrat, ko je iskanje, spreminjanje končano, ko je sprememba formirana, obrušena in oblikovana. Realiziramo približek spre- tnembe, želja po iskanju, spreminjanju ostaja. To vse- skozi ponavljajoče dejstvo se manifestira v samih izja- vah avtorice Dacie Maraini: »Feminizmu kot ideologiji sem se približala leta oseminšestdeset. Ko sem leta tisoč devetsto devetinšestdeset napisala Manifest iz ječe, se je le malokdo zavzemal za feminizem. Nihče me takrat ni upošteval, tudi tiste igralke, ki so z tnano delale, so meni- le, da je norost ustavariti teater, v katerem bi nastopale samo ženske. Ko sem po treh letih ponovno prišla na dan s tem predlogom, sem takoj naletela na izreden sprejem. Vedno sem iskala tisti pogled na svet, ki je ženski naj- bližji;.mogoče ga nisem dobila, iskala pa sem ga vedno.« Ustvar jalci so se v svoji viziji uprli tendencioznosti, ki : scva iz izhodišČnega avtoričinega besedila, in razširili problematiko. Tako so iz konkretnejšega (avtoričinega) hoten ja — bo j za žensko emanctpacijo — ustvarili tekst z abstraktnejšimi, simbolnejšimi elementi. Z imenit- nima likoma Mirande Caharije, skrbne, ljubeče, navi- dezno zadovoljne matere, in Lidije Kozlovič, navidezno [ že izpod pritiska tradicije osvobojene ženske, navidez- S no, ker zaradi nemoči prehaja v svet patološkega, le- zbičnega (moški ne nudi ženski tistega, kar ji nudi žen- [ ska), je tekst nehote zdrsel v nas netendenciozno, brez- ciljno in se vpisal kot še nezavedna sprememba. Gledališka skupina AKTER iz Zagreba: Pravijo, da je sova nekoč bila pekaraarjeva hči ' Režija: R. Serbedžija, V. Zuppa, D. Rundek igra O gledališču brez besed, a z besedilom, je težko pisati. Ooome točke izginevajo v kaosu asociacij, variatn in te zapuste zmedenega in prestrašenega. Teksti Shake-spearja, Borgesa, Brechta... potrjujejo razdrobljenost, fragmentarnost neke ideje, ki jo občutimo, ji skušamo -slediti, a se v trenutku, ko mislimo, da smo jo ujeli, raz-blini v novo. Klasičen pristop k igri, gledališču je ovržen. Igralci so trop ovc (kakor se sami poimenujejo), vedno v strahu pred volkom. Bojijo se ga, volka—človeka, bojijo se, da se bo kdo izmed ovc zdaj zdaj spremenil vanj. To se do-gaja in se zgodi. Smešno. Ovca se ne spremeni v človeka, je spremenjena. Sprememba je pogojena z okoljem, z Drugim. Drugi omogoča eksistenco Prvemu. Že z vzpo-stavljanjem eksistence je Prvi obsojen na propad, konti-nuiteta se pretrga, res, ustvari se Tekst. In spet. Princi-pialno enako, le v drugi preobleki. Ljudje seodvisnosti od ovc nezavedajo, ovce jih upravljajo, ljudje so nevede vodeni (način vladanja). Kakšna banalnost. Enako je z igralci: Igralci igre ne igrajo. Igra igra njih. Igralci izha-jajo iz igre. Igra je bistvena. Brez nje ne bi bilo igralcev. Ontološko je bila najprej igra (pozor!), nato igralci, naj-prej so bili Ijudje, nato vladaviha. Igralci samo navi-dezno obvladujejo igro (so navidezno vladarji), igra jim omogoča le določeno variiranje. Variiranje v tragičnem ne more biti adekvatno variiranju v komičnem. Za ilu-stracijo naj navedem primer iz predloge (iz Beležk) k igri. »Kocka se vrže. Neprestano menjava roko.« Ali: Igra se.se igra. Neprestano menjava igralce. Režiser ne ustvarja igre. Igra mu omogoča le določeno variiranje. Alea iacta est. Igra je vržena. Na njenih robovih, . mejah se slastimo (območje dovoljenega in prepoveda-nega). V »Sovi« se igra igra z enim in v enem telesu. Deduk-tivno sklepanje v fenomenu igre je možno. Drug fenomen, ki je tesno povezan s fenomenom igre, je jezik — igra z besedami, s svojo oplemenitevalno in uničevalno funkcijo. Kje je meja, kjer se semantična funkcija spremeni, v novo? Kakšna je vtnesna zareza? Kolika bolečina je pri tem zadana? Delna razlaga se od-pira v igri z besedami avtor Lewisa Carrola (dvaindvaj-seta beležka). Ker nam zamejitev teme z naslovom Borštnikov (tega ne dopušča, lahko o tem razmišljam samo v posebnem članku. Prešernovo gledališče Kranj: R. Šeligo: Svadba režija: Dušan Jovanovič Po mnenju strokovne žirije sta bila za dramsko igro na- grajena M. Zupančič in I. Ban. Ena izmed obeh slovenskih gledaliških novitet — Še-ligova Svatba — izblesti kot resničnost, ovita v čar mitič-nosti, skrivnostnosti, krhkosti. Bolj ko razklepamo omote Resničnega, bolj je približek krut. Vsi ga spozna-vamo in si zatiskamo oči pred njim. S tega gledališča ostaja Šeligova Svatba odmaknjena v fiktivno realnost. Gledališče je le in samo gledališče. Brezhibno kolesje človekove nevoščljivosti, obreme-njenosti s tradicijo, z večnimi grehi z nasičenostjo časa povozi preprosto, nadolžno in naivno. Skrivnost prepro-stega, kateremu je zaupana nevsakdanja moč; roka y ognju, ogenj ne peče, prav tam izgori; zdaj v človeku ni več moči narediti noč, da bo znova dan. Je samo še večna noč. Smrt. V vaški gostilni, v monotoni (če je to monotonost) ravnini grobega jezikovnega omota, kjer se shizofreni-RovT, dgankihi, narkomankini glasovi romijo,krohočejo, nabrekli so in udarjajoči, se s prihodom dveh vaških »posebnežev« odslika nova ravnina oddaljenega, nezna-nega, rahlega, pleničastega jezika,ki izziva, ki še, kot bi se hotel, oskrunjena in povsakdanja. Nenasitno žrelo s človeškimi zobmi si je izbralo novi žrtvi. Potrebno ju je obleči, naučiti pisati, brati, delati, in vse to v videzu normalnega, bol jšega, naprednejšega. To je Zakon, ki pelje v normalnost. A normalnost je ječa, zavesten projekt skupine noralnih Ijudi. Ustreči njuni . želji poročiti ju, zato pa se morata naučiti delati, se udi-njati Zakonu, jim biti poslušna, da se lahko normalni vsakdanje normalno izživljajo. Krutost vsakdana in povprečnosti. Projekt propade. »Zakonca« sta brat in sestra. Krvostrunstvo. Ona umfe, od odide, govoreč drugačen jezik. Vse se zgodi prekleto namerno in nor-malno. Jovanovičeva Svatba je mešanica norega delirija, sa-dizma, obtoževanja na eni in izvir nedolžnosti, miru, hrepenenja na drugi strani. Dvojega hrepenenja: hrepe-nenja po poroki, po družbenem priznanju njune zakon-ske zveze, njunega obstoja — moč družbe, splošno ve-ljavnega zakonitega in hrepenanja po očiščenju, po pri-bliževanju naravnemu, nepokvarjenemu — moč posa-meznega, drugačnega, bolj humanega. Skozi krutost re-sničnega se približujemo bolj humanemu. V Svatbi pot ni realizirana, skoncem ene ravnine začne obstajati le možnost (nova ravnina v monotonosti druge). Spre-memba je vrisana. Nepravilni kvader ali povzetek Moja igra (ne) gledališču je igra o igri igre. Moja igra v kon,kretni, posamezni igri, le-ta pa je spet igra v igri gle- dališča kot istitucije. V več kot sto tridesetih prireditvah Borštnikovega (uprizoritve, gledališče ljudske vstaje, monodrame, lut-kovne predstave, radijske igre, simpoziji in seminarji — vsa pohvala organizatorjem) se je igra izkazala kot nujen element despotizma koristnega — Kulture, sicer v standardnih katarzičnih obredih, a vendar z dokajšnjim znanjem varanja in preslepljevanja v svetu metaforike, simbolnosti, ki vodi v umetnost. Prevladafilozofičnosti v uprizoritvah nakazuje v Igri kot celoti variarito razmiš-ljujočega, zahtevnega, aktualnega gledališča. Način, ki se pri tem izrisuje kot simbolno, neupovedljivo, večkrat zaradi nepoznavanja mehanizma Igre izveni kot nasičen polovičarski oris, nekazovanje (a samo nakazovanje) večsmerne problematike, ki se zaradi preobilnosti info-ramcije spremeni v preobložen, neizrazen bodisi prei-zrazen, nebogljen poskus. Toda poskus ostaja dinami-čen, s tem se razmerje v igri spreminja, režiser postaja njen soavtor (Hlapci, Missa in a minor). BODITE POZORNI! Igra je volumen nepravilnega kvadra. Igra je nepravilen kvader z določeno gostoto. Igra je sestavljena iz štirih temeljnih elementov, plo- skev, variant. Pod največjo, avtorjevo ploskvijo, izhodiščem, kate-rega robovi do najvidnejši, najostrejši, ki v sami osnovi nakazujejo možnost slastitve (užitka), je postavljena re-žiserjeva ploskev enake velikosti s funkcijo preslikavati avtorjevo varianto. V teoretičnem primeru, ko režiser »obvlada« osnovni tekst (ploskev) z vsemi njegovimi slastitvenimi točkami (ga zna brati,) se njegova varianta igre pokriva z izhodiščno. V praktičnem primeru se se-veda obe ploskvi ne moreta (ne smeta) nikdar pokrivati — čar neponovljive, enkratne interpretacije. Obe ploskvi se privlačita — želja po stiku. Konkretni stik naj bi omogočala prenosnika (igralec in gledalec), ki tvorita vmesni ploskvi. Stik vseh štirih ploskev tvori sintezo sla-stitvenih točk (večkrat banalno rečeno — predstava je bila dobra — zadovoljni so gledalci, igralci, režiser in avtor). Vendar tega stika ni mogoče doseči, ker bi s tem, kot že omenjeno, izgubili možnost različnih interpreta-cij; obstajala bi samo ena, najboljša. Stiku vseh elemen-tov se samo približujemo; večji bo približek, bolj nas bo igra slastila. S približevanjem se prostor igre zmanjšuje, zgošča; manjši je prostor, bolj so si elementi blizu, bolj se prisotnosti igre zavedamo. Omenjeni elementi (avtor, režiser, igralec, gledalec) tako le abstraktno zemejijo manevriranje Igre ali igre. Igra je gibljiva, raztegljiva gmota. Pri velikem oddaljevanju elementov drug od drugega izgublja smisel (nas dolgočasi, utruja). Teoretično Igro (n jeno gostoto) lahko izmerimo tako, da izračunamo volumen kvadra, vendar samo teoretič-. no, kajti fenomen igre zaradi nemožnosti resničnega stika vedno zdrsi skozi praznino med posameznimi pri-bliževanji slastitvenih točk. Prava Igra, smisel tako nista razložljiva, nista končno spoznavna — resničnost je ab-straktna. Pripomba. Pri nekoliko poenostavljeni razlagi feno-mena igre in gledališča niso upoštevani vsi faktorji, ki tvorijo geometrijo drame. Več o tem glej Otienne Sou-riau, Les deux cent mille situations dramatiques. Paul Ginestier, Le teatre contemporain dans le monde. Sodeč po trenutnem gledališkem stanju, v katerega je vključeno tudi Borštnikovo, je nakazana pot, varianta k (ne) analizi Teksta šele nastavek. Še vedno je v veliko in-stitucionalnih gledališč prisoten tradicionalen, rutiniran V in že utrudljiv način obravnave Teksta. Številni poklicni > \ razlagalci, imenujemo jih dramaturgi, se še vedno tru- ? dijo razlagati Tekst kot predmet z že vnaprej določeno problematiko in značilnostmi, pač glede na značilnosti avtorja, obdobja in podobno. Ne obravnavajo pa teksta kot suvereno, neodvisno strukturo, katere odnosi, ra-zmerja šele vodijo k razlagi določenega avtorja in dobe, kateri pripada. Na ta način se nam napeto artikulirani deli, robovi, slastitvena mesta sami ponujajo v obdelavo, mi pa jih zaradi klasičnega pristopa ne vidimo, ker jih iš-čemo z že vnaprej pripravljenim predalčkastim instru-mentarijetn. Za branje je potreben dar, rutina, predvsem pa na-merna vzgoja, ki vodi k samostojnemu razmišljanju in sklepanju. Borštnikovo, kot zbir najboljših predstav slovenskih gledališč v preteklem letu, sestavlja v tekmovalnem delu (spet smo morali tekmovati, kar je že naravnost ponižu-joče spodbujevanje) več predstav s tako imenovanega železnega repertoarja. Avtorji, kot so Shakespeare, Pi-randello, Moliere, Cankar, so še vedno garant za dobro predstavo (tako je bilo za izredno povprečno predstavo Shakespearjevega Hamleta v izvedbi Celjskega gleda-lišča več zanimanja kot za neprimerno boljšo —če lahko v tem kontekstu govorimo sploh o dobrem in slabem — Šeligovo Svatbo). Slovenski gledališčniki so nam predstavili le dve slo-venski dramski noviteti (Šeligo: Svatba in Duša: Jasli-ce). Šele v zadnjem času prodirajo nekoliko hitreje no-vosti slovenske dramatike na naše odre: Zajčeva, Mlada Breda, Smoletov Krst pri S^vici v izvedbi SNG Ljub-1 jana in Filipčičeva groteska Kegler v marborskem SNG. Ogledali smo si lahko le eno komedijo (Shakespear-jev Kar hočet^, v izvedbi stalnega slovenskega gledališča iz Trsta). Kot bi se Slovenci gibali samo še v zakomplek-sanem, simbolnem, fiktivnem življenju, Smejati se menda ne znamo več. Nekatere predstave (Missa, Svatba, Hlapci) ustvar-jajo novo pot, igro drugačne oblike, medtem ko se druge uprizoritve zgubljajo v konvencionalnosti meščanskega, neaktualnega gledališča in tonejo v svoji povprečnosti (MGL kot celota). Tako smo se na Borštnikovem sreče-vali s profesionalno popolnimi predstavami, z zanimi-vimi eksperimenti, ki jih je ponekod spremljala neja-nost, režiserjeva ali dratnaturgova nerazgledanost in na drugi strani z amaterskimi tepčkastimi predstavami, ki silijo na jok. In kaj sta nam prinesli študentski gledališči? (Anti) gledališče pred razpadom je s svojo burlesko o Bežečem Japoncu v devetih slikah ustvarilo na svoj način protest proti institucionalnim gledališčem. Več-krat ne veje, kaj bi hoteli, vendar z nekaterimi zelo za-nimivimi elementi in domislicami ustvarjajo nekonfor-mistično, neobvezujoče, svobodnejše gledališče. Žal so bili to in so ostali to le prebliski anarhičnega gledališča. Gledališče naj zabava, je njihovo vodilo. Ni važno, ali se zabava gledalec, važen je užitek samih igralcev. Gledalci so samo naivneži, ki jih po mili volji nategujejo (njihova eno in pol urna zamuda, do večernega nastopa pa sploh ni prišlo). Drugo študentsko gledališče Teatarska rabotilnica FF iz Skopja, ustvarja organizirano gledališče z vedno pri-sotno potrebo po komunikaciji. Živo. dinamično, vedno spreminjajoče se gledališče brez zunanjega konflikta je nekak laboratorij lastne gledališke misli v ogrodju odlo-čene, imaginarne ali nekdaj resnično obstoječe gledali-ške skupine, kjer se soočata dva svetova — svet doto-čene igralske gledališke skupine, (kako bi neka igralska skupina igrala določen tekst) in njihov lastni svet (svet teatarske rabotilnice). Povzemam nekaj podatkov o tej zanimivi gledališki skupini iz gledališkega biltena Borštnikovega srečanja: »Naziv Gledališka delavnica je plod oziroma podaljšek večletnega delovanjaEstetičnega laboratorija na FF v Skopju. Skupina namreč za vsako predstavo privzame še imanentno gledališki okvir — to je ime (z njim pa tudi estetske osnove) neke imaginarne oziroma realno zgo-dovinsko obstoječe gledališke skupine. Tako je, na pri-mer, za okvir uprizoritve Orwellove Živalske farme (s katero so gostovali na letošnjem Borštnikovem), izbrala skupino Modra bluza, se pravi skupino, ki je s posebnimi stilnimi in funkcionalnimi osnovami realno obstajala v Leninovi Sovjetski zvezi... Nenehno dinamično gledali-ško telo odlikuje estetsko in socialna utemeljenost, adaptibilnost in mobilnost... Skupina se spontano od-ziva tudi na določene socialne »humanitarne« akcije in momente. Tako je pred kratkim nastopala v sodelova-- nju z Rdečim križem Makedonije v okviru Tedna boja _ proti tuberkulozi z brezplačnimi predstavami po bolni-cah in okrevališčih. To dejstvo priča o »sociabilnosti« gledališča, o težnji po nenehnem socialnem angažma-ju.« Borštnikovo: — utrudljivo, skoraj prerazvejano, a izredno pestro srečanje gledališčnikov in ljubiteljev gledališča — se približuje načelu gledališke (kulturo) delavcem Zakaj ni bilo pogovorov, okroglih miz o posameznih uprizoritvah, o gledališču danes? — Zakaj utemeljitve žirije, ki je imela moč nagraje-vati, niso bilerazgrnjene pred javnostjo? O vse mogoča Igra Kulture! MIHA JAVORNIK Predzadnji te^enjnoj^gpibra je tri večere zapored v Cankarjevem domu gostfiSt^ novogoriško dramsko gledališče s Kmeclovo igro Levstikova smrt. Predstava je bila seveda obravnavana in v^bJqo tudi narejena kot prispevek k proslavljanju 150. obre^t^ L^5wikwega rojstva, na srečo pa je bila kljub temu dobra>k^ je danes pravzaprav že redkost, saj smo ob takih prriikah navajeni simplifikatorskih poneumljanj, do kateril^rpo^ postali že tako apatični, da se nam jih skorajda ne Ijbbj^ več niti opljuvati. To pot je bilo drugače, ker je stvar na-pisal Kmecl. ki se z Levstikovo biografijo ukvarja po-klicno in znanstveno, obenem pa, kot kaže, le ni človek bolnega slovenskega patriotizma, ampak zna v nacio-nalistični mrzlici druge polovice 19. stoletja najti tudi precej heca in tragičnih zablod teh naših znamenitih stebrov naroda. Hkrati je Kmeclov jezik kar dovolj sočen in iskriv, da se gledalec ne dolgočasi, scena je zelo dobro zapolnje-na, k čemur prispeva kvalitetna igra luči, ki ne pušča praznih prostorov, kar je bilo, poleg vsega ostalega se-veda, tako grozljivo pri Sli boeme v isti dvorani. Poleg tega, da se gledalec zabava in estetsko uživa, pa se ta isti gledals-c skozi predstavo tudi narodno zgodovinsko izobražuje, in to prej manj ozko enostransko, kot smo navajeni. čas, ki je tu prikazovan, je znamenit že zato, ker v marsičem še vedno ni preživet in vsaj na nivoju osnovnošolskega pouka slovenščine nikakor preraš-čen. Smešno, vendar se slovenski nacionalizem še vedno pojmuje kot vrednota, pri čemer se zaradi nekega čudnega instinkta po samoohranitvi, ko se govori o smrti naroda, kot da bi šlo za smrt Ijudi, čeprav gre mogoče le za spremembo jezika in navad, spregleda zgodovinsko pogojenost tega nacionalizma, ki seveda izvira iz potreb rastoče kapitalistične družbe, in za čemer stoji mnogo umazanih špekulacij. V tej situaciji igra Levstik vlogo ekstremista, pretiran jezikovni puritanec je in sovražnik vsega, kar ni naše domače slovensko. Je idealist v do-besednem pomenu, saj sovraži telesnost in v ženski vidi najnevarnejšo skušnjavo. Je mazohist, ki se hoče skozi telesne muke očistiti grešnih poželenj, enako kot hoče svoj narod očistili tujih vpliviv. Obupan je, ko vidi, da na-roda in sebe ne more očistiti, a ostaja trmasto prepričan v svoj prav. Proti koncu ž ivljenja je od vsega tega že zelo blazen in voditelji naroda komaj čakajo njegove smrti, ko bodo lahko s pridom porabili njegovo mrtvo legendo za krepitev narodove zavednosti. Takoj, ko Frane stegne svoje tace, \z njegovega po-greba napravijo že prej pripravljano veliko nacionalno manifestacijo. Vsa narodova slavja so v tej predstavi za današnjega gledalca dokaj zabavna in tudi ta pogrebna slovesnost se začne dovolj patetično, da ti ni dokjčas. Vendar pa se kar naenkrat zgodi tole: patos se zniža na nivo šolskih in podobnih proslav. Deklice pojejo kot vse tiste deklice, ki ob raznih prilikah skozi stare pesmi širijo nafodno zavednost oziroma odpor do nje. Tako tisto, kar)e bilo še trenutek poprej gledališko prikazovanje 19. stoleMa, postane danes in prireditev ob priliki Levstiko-vegalpogreba postane prireditev ob priliki 150-letnice rojstvsa tega korenjaka. Med publiko se vtihotapita na-ciopalna zavednost in ponos biti Slovenec, se pravi člo-;, ki vsem zgodovinskim viharjem navkljub še vedno trdno ždi na tem koščku zemlje in se še trdneje oklepa tega svojega jezika. Predstava je torej v zadnjem tre-nutku skrenila s svoje tirnice in ni več sledila logiki Kmeclovega teksta, kar je bilo nekaj takšnega kot avto-gol po 90 minutah dobre igre, pri čemer v gledališču stvari sicer niso tako tragične kot na nogometni tekmi, pa vendar je, še posebej zaradi svečanega in resnega priklanjanja igralcev, kot da bi resnično šlo zares, dosti gledalcev prišlo ven \z teatra okradenih za neko v6de-nje, ki so ga že krepko držali za jajca, pa so ga pod težo svojih podzavestnih nacionainih čustev prestrašeno iz-pustili \z rok: in da ga jebeš, težko je s temi ortodoksno vzgpjenimi Slovenci, težko u božju mater! Andrej Rozman Kritika, posebno še filozofska, je nujna tudi v socialistični družbi. To je ugo-tovitev, ki je na prvi pogled.povsem banalna. Toda šele prelom s stalinistično prakso omogoči kritiki osnovne pogoje za delovanje in učinkovanje. Čeprav gre za nekaj, kar bi se zdravorazumsko moralo predpostaviti, temu ni tako. To da stalinistični diskurz ne dopušča samostojne kritike, je zanj konstitu-tivno. Kritika lahko pride samo z vrha, ali pa z dobrohotnim dovoljenjem z vrha družbeno-politične piramide oblasti. Kritika je možna samo s popolno vključitvijo kritika v sistem, kritizirati se sme samo pojave, ki smejo biti kritizi-rani, in to od tistega trenutka, ko politična modrost vodstva ugotovi, da dolo-čeni pojavi morajo biti kritizirani. Kritika velja zmeraj samo: (1) za nazaj in s tem določi pravo naravo zgodovine; le-te dejansko torej ni, saj je vedno možna kritika kritike in osvetlitev stvarnih dogodkov z vedno novih izhodišč; politična modrost vodstva tako zgodovine ne analizira, ampak jo producira; (2) za posamezne lastnosti; kritika velja določenemu obnašanju, tako da kritika birokracije ne analizira družbenoekonomskih odnosov ali pravno-poli-tičnega sistema, ampak obnašanje birokrata, njegovo neumnost, indolentnost in neefikasnost, torej kritizira pomanjkljivosti sistema s stališca njegovega idealno zamišljenega načina funkcioniranja, ki pa itak ni možno že po sami na-ravi. Ker stalinistični diskurz predpostavlja, da progres ni posledica konflikta realnih dmžbenih sil, ampak da že on sam po sebi zna določiti, kaj je napredno, se polastiti napredka samega in biti vedno skupaj z zgodovinskim procesom ter si tako zagotoviti obstoj vnaprej, je funkcija družbene kritike lahko samo ta, da se povsem integrira v sistem, saj sicer nujno in objektivno postane destruktiv-na, reakcionarna, kontrarevolucionarna. Razloga sta dva: 1) zato ker ni povsem vključena v sistem in tudi po svojih najboljših priza-devanjih ne zmore dojeti vse potrebne politične modrosti, ki je potrebna za pravilno vodenje družbenih gibanj, ter je zato subjektivno ne-umna ali na-merno zlobna, objektivno pa škodljiva; 2) zato ker je vključena v sistem, toda je preveč radikalna in preveč dobro kaže, kam pes taco moli; kot taka predstavlja »levi odklon« in lahko prestraši tiste, ki so političnemu umu Voditelja še potrebni kot zavezniki; taka kritika je subjektivno za stalinista nezanimiva, objektivno pa škodljiva; ker pa je lahko objektivno potrebna za potrditev pravilnosti linije centra proti levici in desnici v lastni stranki in proti množicam navzven, se takega kritika ustvari, če ga ni. Teza o nujnosti kritike v socializmu se lahko zazdi kot povsem teološko do-kazovanje, vendar je taka teza revolucionarna, saj predpostavlja na neke ab-straktne vrednote, v imenu katerih kritizira družbo in je lahko kritizirana tudi sama, ampak predpostavlja pluralistično družbo. Monolitnost družbe je cilj vseh utopij, ko je vse tudi idealno razrešeno in je zato lahko razrešeno samo na en sam način; ker pa gre za miselni konstrukt, ga stvarnost vedno zanika. Mož-nost za alternativo pa je dana samo v slučaju, ko lahko obstoji tudi kritično mnenje. Da je kritično mnenje nevarno, kaže dejstvo, kakšen strah ima posa-mezen birokrat pred n jim, posebej še, če ne prihaja s strani predpostavljenega. Vsaka birokratska, torej hierarhično urejena organizacija, pa lahko deluje samo po vnaprej znanih in za vse enako veljavnih principih. Če pa je organiza-cija kompleksna, postane toga in nesposobna reagirati. Zato je pluralizem treba razumeti ne kot zagovor anarhije, ampak kot kritiko prenašanja modela funkcioniranja na primer gasilske brigade na celotno družbo. Nujnost kritike pomeni, da mora kritik imeti pogoje za delovanje in dolo-čeno neodvisnost od dominantne politične sile v družbi. Presojati kritiko glede njenih namenov, kar je abstraktno početje, se ogne tistemu, česar se je kritika, ne glede na njen ideološki predznak, lotila. Tako vztrajneje na občem seveda potlači posamično in poskuša potlačiti in ideološko zakriti svojo lastno pozicijo izjavljanja. Ugotovitev, da ne gre na primer za eno samo kritiko birokratizma, ampak za različne kritike birokratizma in poskus tipologjje kritike na osnovi njihovih pozicij izjavljanja ne postavi takega kritika kritike kot sogovornika, ampak kot sodnika, skratka izven polja kritike. Tak govor je lahko samo govor arbitraže, razlika pa se vzpostavlja glede na pozicijo arbitra samega, ki določi, kaj je novo, kaj je staro, kaj je dobro, kaj je slabo, kaj je treba podpreti, kaj pa je zanj še sprejemijivo. Kritiku, ki se je lotil konkretnega problema, preostane samo še podreditev ali konstruktivna vključitev. Kar gre v izgubo, je kritika. Projekt konstruktivne kritike je zaključeni krog, je nekaj nemogočega. S tem ni rečeno, da je kritika nujno destruktivna. Je pa kritika zato ali razlaga sistem ali objekta, ki se ga je lotila, ali pa ni kritika. Če pa kdo želi imeti konstruktivno kritiko, se postavlja v položaj tistega roditelja, ki bi želel imeti vedno dobrega otroka. Zato je konstruktivna kritika, v kolikor je khtik to zahtevo vzel zares, lahko samo infantilne narave. Zato lahko ponovimo Kardeljevo misel (glej Kardelj, Beležke o naši druž-beni kritiki, Ljubljana, 1966, str. 104), da je treba »uveljaviti načela sopiali-stičnega samoupravljanja na vseh področjih družbenega življenja in hiireje vzpostavljati ustrezne demokratične oblike boja mnenj, ki so potrebne taki, na samoupravljanju zgrajeni družbi.«