Boris

Rezek

S K U T A S PODOV
pet sva odložila oprtnike na vrhu skalnega hrbta ob
krnici, ki jo obdajata rebro Struce in gladke plati v
Slemenu. Obstala sva pred odklanimi plastmi v Skuti;
dvigale so se nad posutim snegom v rahlo, čiščečo se
meglo. Ponoči je deževalo in nisva bila prav zgodnja.
Kljub temu sva počakala, da je posijalo sonce po obcejenih plateh in se je izza megel pokazalo obličje stene.
Med svetlim skladovjem z žmulami in poklinami
so temneli previsi in kot tanka zareza se je kazala v steni najina
smer po sloviti Zajedi, ki je one redke ponavljalce, ki so jo zmogli,
poučila, da so že pred dvajsetimi leti tod okrog lazili ljudje in
uganjali plezarijo, na kateri se je razvila današnja vodilna ljubljanska šola.
Ne bom dejal, da bi ne občutila nekega prav posebnega zadovoljstva, ko sva gledala v sivo skladovje Skute. Videla sva se kot pokovca, kako zabijava kline pod rdečim previsom, prepenjava in vlačiva vrvi, pa robantiva v m e s . . . Ze zdavnaj minuli dan se je vrnil
v spomin z vso svojo vedrino in prešerno objestnostjo, ki je ljudem
na stezi čez Pode veljala za nebo izkušajočo predrznost, ko so strmeli
v goro, kjer se je odmetavala zanje nerazumljiva, vendar pa docela
preprosta zgodba.
S preplezan jem severovzhodnega raza Kalške gore in severne
stene Štajerske Rinke 1 je bil leta 1931 dosežen višek tedanjega plezalstva. Dandanes pač lahko kritično in objektivno ugotavljamo te
stvari, kar bi tedaj povzročilo neznanski hrup med navezami, ki so
se ubadale v Julijskih Alpah. Nama pa ni bilo do hrupa in svojih
uspehov nisva prav nič precenjevala, ker sva dobro vedela, da morava
doseči tudi zmogljivost za naloge, kakor jih je takrat predstavljala
najnovejša smer čez severno steno Dachla v gorovju Gesause. Seveda
sva jo videla le naslikano, a našla sva ji primerjavo. Nikjer drugod
v Grintovcih se niso tako izrazito ponujale vrhunske naloge kakor
v gladkih plateh in preveznjenih skladih jugozahodnega ostenja
Skute, ki sva ga načela leta 1932.
Južni raz Skute 2 sva ometla že zgodaj spomladi, potem sva
zmogla Zajedo in sva bila kmalu spet pod ostenjem. V obeh smereh
nisva naletela nal težkoče, ki sva jih iskala. Pritezalo naju je ono
previsno skalovje z mesti, ki jih ni bilo moč pretuhtati, in osami j e1 Severovzhodni raz Kalške gore po originalni direktni smeri do danes
še ni bil ponovljen. Izvedene so bile v njem le razne variante. Najčešče plezana smer je »Tramvajsko izogibališče« z gredine pod stebrastim delom
raza na desno in po skrotju na greben. Razen vstopa ta smer nima nič skupnega z razom. Podobno izogibališče so ponavljalci iznašli tudi v južni steni
Kogla in še marsikje drugod.
2 Vinko Modec: Skuta is Podov, PV 1935, str. 333.

nimi začlembami sredi gladkih plati, kjer se je dalo slutiti ono drobno
rdeče in sinje cvetje, ki ne raste nikjer drugod kakor na takih, komaj
kdaj dostopnih vrtcih v stenah.
Zajeda naju je s svojim potekom čez previsne sklade povedla
mimo stene same, iz smeri pa sva videla v njej razklane previse,
preveznjene stopničaste plati in boke stebrov brez vsakršne razčlembe. Le tu pa tam se je potezala špranja in je čemel kak
robiček. Še nisva bila dobro iz Zajede, ko sva predrzno zasnovala
tretjo smer v ostenju.
Hotela sva priti iz dna naravnost čez gladke stopničaste sklade
in steno nad njimi ter desno od velikega stolpa na zahodnem grebenu
na vrh. Ta tura se nama je spridila kot še nobena doslej. V previsnih
skladih nisva našla prehoda. Smer sva lahko začela šele z obrobja
Štruce in seveda ni bila tisto, kar sva nameravala.
Vsa stena levo od smeri čez Zajedo je ostala nedotaknjena. Izpod
previsnega odstavka v začetku Zajede je sicer kazala prečnica do
rjavega previsa in potem nad njim čez ono gladko plat, ki nisva
mogla vanjo, do smeri v vznožju Stolpa. S takim prečenjem pa nisva
hotela pokvariti smeri, ki bi morala biti potegnjena naravnost navzgor. Imela pa sva poslej toliko opravka v drugih stenah, da sva
morala to poslednjo smer odložiti in potem, a ne samo zaradi drugih
sten, pustiti za dolga leta.
Kadar koli se je pletel pogovor o gorah, se je vračala v spomin
ta zagonetna smer, ki se je očrtavala v presledkih in se spet izgubljala med skladi previsov in v zaobljenih žmulah. Če sem le prišel
na Vratca ali sem bil na Dolgi steni, sem sedel tja pod rob in gledal
v steno. Še večkrat sem s steze čez Pode pogledoval, če se je kaj
spremenila. Nič novega nisem odkril v njenih zamotanih potezah, vse
je ostalo enako gladko in brezupno.
Nobena naveza ni poskušala za nama, čeprav je že marsikdo
sedel pod steno, kot sva lanski julijski dan midva na onem skalnem
hrbtu. Še pred tremi leti smo prišli iz Bivaka pod Skuto na ta razgledni rob in smo leže v travi gledali gor tako mirno in tiho, da so
tik mimo nas prešli gamsi in potem uganjali svoje norčije na snegu
v krnici. Pogled v steno mora zagovoriti tudi najbolj objestnega plezavca. Saj je smer v njej. Začrtana je poklina, potem je spet nekaj
podobnega kakor nekakšna zareza, majhen obronek — sežnje in sežnje sama gladka skala: obrušena plat in nad njo previsna žmula,
potem pa se poklina spet nadaljuje. Skratka nič do razklanih rcbov
vrh stene, kjer se šele pričenja čvrsta, oprijemljiva skala.
Tudi midva sva že drugič to leto posedala pod steno. Za vajo
sva namreč teden dni prej pogledala v južni raz in sva bila obenem
radovedna, kako se nama bo plezanje — devetnajst let po prvem
vzponu, v njem odsedalo. Raz ni postal drugačen, našla pa sva ga
dobro ometenega in sledove klinov v špranjah, saj je šlo čezenj že
mnogo navez. Napravila sva le nov vstop-, ker sva od strani ugotavljala profil nameravane smeri čez steno, in sicer levo od zajede na-

ravnost gor čez vse one neugotovljive možnosti nad vznožno poklino
in rjavim previsom. Tako sva imela, ko sva prišla v drugo, že nadrobno zasnovan načrt ter cel kup železja in vrvi.
Prišla sva nadaljevat tam, kjer sva pred leti nehala. Mimo tega
naju je spravilo na to turo že kar neslano razganjanje nekaterih
plezalcev, ki se jim zdi, da so presegli vse, če so ponovili nekaj težavnih smeri; sami pa niso zmogli nič novega, gotovo pa ne velikopoteznega v stenah, ki jih imajo pred nosom. Načeti bi morali nova,
še nedotaknjena stenska področja, namreč tiste največje naloge, ki
še vedno čakajo nanje. Za take stvari pa je potrebno več, kot samo
znati nekoliko plezati. Posameznikom moremo očitati, da nimajo
nobenega pregleda in programa ter samo preže, kdaj se bo kakšna
naveza lotila nove smeri, da jo bodo ponovili, ker sami niso zmožni
ustvarjalne orientacije v steni. Manjka jim tudi vsakršna izkušnja,
ker so začeli že kar pri vrhu. Današnja plezalna zmogljivost je pri
večini povsem odvisna od pretirane uporabe klinov. Celo vodilni plezalci si radi pomagajo z izklesovanjem oprimkov, klini in stopnimi
zankami tam, kjer so prvopristopniki plezali prosto, marsikdaj celo
nezavarovani. Na drugi strani pa vlada med nekaterimi navezami
nekritična rivaliteta, a med posamezniki samoveličje z intrigami in
babjim opravljanjem, o novih turah pa ni kaj čuti. Od takih navez
seveda ne moremo pričakovati, da bodo sodelovale v nadaljnjem
razvoju, a dolžni smo povedati, kar jim gre.3
Plezanje v naših gorah še dolgo ne bo tako zaključeno in ostenja
obdelana kot so v gorovjih Karwendel, Wilder Kaiser in drugod. Saj
imamo še celotne stene, ki se jih še nihče ni lotil, in samo med
Mojstrovko in Travnikom je nekako osem še nenačetih smeri V. in
VI. stopnje. In dokler so še odprte tolikšne naloge, je zelo tvegano
sedeti na lavorikah! Podobna zaverovanost se je držala tudi onih, ki
so zabili svoje poslednje kline malo pred vojno. Mislili so, da so
zmogli že vse in se povzpeli na višek, a so bili postavljeni na laž, ko
se je plezalstvo razvilo mimo njih, in v sodobni razvoj je prešel samo
stari mojster Joža č o p s svojim velikim dejanjem v Triglavski steni,
ki ga do danes s podobno novo smerjo še nihče ni prekosil.
Sama tehnika pri plezanju ni odločilna. Tu so potrebne še druge
stvari. Imamo plezalce, ki odpovedo ali obrnejo, če ne morejo zabijati, in v elementarnih nezgodah so brez moči.
Klini so postali na vso moč izrabljano sredstvo. Vsak plezalček,
ki jedva začenja, že ob svojih prvih poskusih nabija kline, tako da
mu prosto plezanje sploh ostane tuje in dandanes najdemo sledove
klinov na krajih, kjer sploh niso potrebni. Tisti, ki si tako pomagajo
3 Stvar ni nikakršna samo naša posebnost; povsod po svetu se pojavlja
isti alpinistični snobizem, ki ponižuje gomištvo na ravan profesionalnega
športa. Nudena sredstva in objavljanje alpinističnih uspehov v dnevnem
časopisju sta pri nas pritegnila mnogo mladih ljudi brez odnosa do gora; mladi
plezalci do dobili poleg sredstev tehnično vzgojo, ne pa ideološke.

čez smeri, obidejo nujno potrebno razvojno pot in nazadnje obtiče
v svojem lovu za cenenimi uspehi tam, kjer so pričeli.
Jugozahodno ostenje Skute ni skrito v zatrepu kakšne odmaknjene doline in ne leži v nedostopnem obmejnem pasu. Ze izpred
Doma v Bistrici gledaš vanj in vsa zgradba stene je tako izrazita, da
mora pritegniti plezalčevo pozornost. Šele iz krnice pod steno, tik ob
vstopu, se odmakne vrh in v dno strme le robovi previsov.
Kamen sikne v grušč, nad grebenom drse beli o b l a k i . . .
Taka so jutra v vznožju sten, ko se naveza pripravlja na vstop.
Vrvi tečejo skozi dlani, klini rožljajo in kladivo niha na oprti. Menda
je občutek že v prvem prijemljaju v skalo, ali bo dan dober in kako
bo šlo.
Dolina se je izgubila v rahlem čadu, pogovor se je utrnil. Vse
doživljanje se pretaka po drgetajoči vrvi. Plezanje v težavni skali je
podobno šahovski igri — napačna poteza je bila in Modec je skočil
nazaj v grušč. Skoraj sva že pozabila, da sva imela pred leti tu
dovolj opraviti, ko sva vstopila v smer čez Zajedo in sva mislila, da
bo šlo v čevljih.
Tri zajede drže z grušča ali krajne poči ena ob drugi na ploščato
gredino, ki se zožujoča vleče proti vstopu v Zajedo samo. V katero
se vstopi, je precej vseeno, lahka ni nobena in zato so v špranjah
sledovi klinov in vsi krhki oprimki so že pobrani. Modec je potegnil
po srednji zajedi in nad njo naletel na spuščalni klin z vrvno zanko,
ki ga je pustila neka vračajoča se naveza, in že je bil na gredini pod
vstopom v poklino, ki reže do malega gladki odstavek stene pod
rjavim previsom. Tu se je pričenjala najina naloga.
Iz dna se zdi vstop v poklino močno previsen. Skladi so črnikasti
in se zato tem bolj odražajo od svetle skale ob poklini. A bil je le
videz in ni se bilo treba potezati na klinih, ki bi tudi ne šli radi v
zasigane špranje. Poklina je do polovice višine skoraj navpična in
plitva. Na mestu, kjer se nekoliko nagne v zgornji del, postane že
kar previsna in se zoži v špranjo, za dobro dlan široko, in zaobljen
nosast rob visi nad globino.
Meni, ki sem stal in varoval od strani, više na gredini, da sem
imel boljši pregled in mi ni bilo treba paziti na kamenje, se vstop
v poklino ni zdel težaven, dokler ni bil Modec v njej. Ko se je zagvozdil in pomaknil navzgor, je zaman tipal okrog, kaj bi prijel, in
za njim sem potem okušal tudi jaz, da je treba pustiti iskanje oprimkov in se preriniti s trenjem do dozdevnega pomola, ki se ga Modec
kljub mojemu prigovarjanju ni hotel poslužiti za počitek in varovalni
klin. Na gredini sem bil sicer dobro zasidran, a klin, ki ga je Modec
zabil med črnikastim skalovjem, je šel komaj do polovice v špranjo,
težkoče pa so vedno bolj naraščale. Dozdevni pomol je bil namreč
samo viseča stopnja brez opore in ko je Modec s težavo zabil klin v
dnu pokline, je že s svojim zvokom napovedoval, da ne bo držal. Ko
ga je Modec uporabil, da se je izvesil iz pokline in dosegel neznatne
opore na robu, je zaškrtal in se nagnil, a Modec je bil že čez. Nič ni

Južna stena Skute
a) južni raz, b) smer po zajedi, c) smer pod stolpom, d) nova smer

bilo s počivanjem. Poklina se močno nagiblje k previsnosti, vse opore
so itak skrajno redke in neznatne, na najtežavnejših mestih pa jih
sploh zmanjka. Znova si je moral Modec pomagati s klinom, a tudi
ta tretji klin je bil samo za uravnovešanje ravnotežja in je držal tako
dobro, da mi je pozneje zletel v obraz, ko sem prišel do njega in se
je vrv napela v karabinerju.
Na kline se v poklini ni bilo moč zanašati. Modec je plezal nezavarovan petnajst metrov nad gredino in občutil sem vso napetost,
ko je bil v previsu pod onim nosastim rogljem in zataknil četrti klin.
Ob šklepetajočem zvenenju ne morem reči, da ga' je zabil. Sledilo
je odločilno mesto.

Prav ob roglju se poklina tako zoži, da ni moč zagozditi kolena
vanjo, rogelj sam pa tvori previs in skala je gladka. Kako je Modec
prišel čez, pozneje tudi sam ni nadrobno vedel. Potegnil se je nad
previs, noge so mu še nekaj časa bingljale nad globino, preden se
je pomaknil docela nadenj.
Nadejala sva se, da bo nad previsom dobro varovališče, ker se
tam poklina znatno položi, a zgoraj je le gladka plat' in Modec je
našel le toliko prostora, da se je mogel oddahniti, in ni zapravljal
moči, da bi — prejkone zaman, iskal špranjo za klin. Tako je prosto
plezaj e ves raztežaj vrvi, potegnil do vrha na gruščnato polico, ki
teče izpod vstopa v previs pod Zajedo k rjavemu previsu.
Celotna poklina je visoka 35 m in kakor sem povedal, je v njej
le eno stojišče na nekoliko večjih oporah nad rogljem, zabijati pa
ni kam. Sele pod vrhom je skala nekoliko bolj razčlenjena, a težkoče
so skoraj enake od tal do vrha.
Sonce je kar dobro pripekalo v skalovje in močno je že šlo na
poldan. Zdaj sva bila vštric z vstopom v previsni del smeri po Zajedi.
Polica, na kateri sva stala, kmalu preide v gruščnat žleb, ki je res
kar nenavaden v taki iz plati in skladov zgrajeni steni. Iz dna ga ni
videti, ker teče poševno. Vanj pada kamenje z rjavega previsa, ki
je stisnjen pod veliko črnikasto žmulo, nad katero se stena dviga do
roba ob grebenu. Kakor razveznjena zagozda leži ta- ogromni sklad
na podstavku iz gladkih plati. Na desnem robu je med gmoto gore
in skladom zožujoča se špranja, ki se potem izgubi v prepokanem
previsnem vrhu, tik pod žmulo. Na levi je sicer kamin, a priti vanj
bi trajalo toliko časa, tako da nama je kazalo le po špranji na desno.
Videti je bilo dokaj preprosto kot v Skuti sploh. Se previsi se
zde kar prijazni, a vse opore so obrnjene navzdol. To so nagnjene
sedimentarne plasti, med njimi pa je jedrnata kakor vlita skala, cele
sežnje brez vsakršne špranje in opore. Razčlembe so samo na stikih
skladov in tam, kjer sta jih izdolbla voda in padajoče kamenje.
Modec je zlahka splezal po tesni poklini, ki jo za razliko imenujem špranja, in Obstal, ko mu je zmanjkalo opor. Škileč izpod previsnega roba v žlebu sem popuščal vrvi in se ogibal padajočemu
kamenju, ki sta ga prožili. Zagozden v špranji je zatikal klin zdaj
više zdaj niže in že mu je zacingljal mimo mene, ko je udaril po
njem s kladivom. Špranja se na tem mestu zoži, da je moč spraviti
le prste vanjo in vse okrog je previsno. Nadse ni mogel videti, če
je više sploh še kakšna opora. Edini klin, ki je prijel, je šel le kake
tri centimetre v skalo. Držal je le toliko, da se je lahko rahlo oprl
nanj, potegnil više in res je dosegel edini oprimek. Če bi ga ne bilo,
bi bil naslednji hip že v žlebu, dvajset metrov niže. Tako se je obdržal na tem najbolj težavnem mestu, s katerega je možno nazaj
samo po zraku. Nad izginolo špranjo je potem gladka, viseča polička,
nad to pa se košati drug previs.
Morda bo ponavljalcem uspelo zabiti kak klin na tem mestu, a
Modec se je znova izkazal starega mojstra poklin in zajed. Povsem

prosto in nezavarovan je zagvozdil čez previs med razhajajočima se
ploskvama gmote gore in previsa. To mesto med klinom, ki ga je
imel za oporo, in vrhom previsa, je težavnejše kakor vsa v poklini
nad vstopom. Gre za nekako štiri metre višine brez vsega, potem
se šele ponudijo prve opore na vrhu previsa, ki se konča pod omenjeno črnikasto žmulo. Tu sva dosegla vegasto polico in z nje kratko
navpično stopnjo vštric z žmulo. Prišla sva na nagnjeno zelenico.
V spodnjem delu stene sva videla le nekaj sežnjev nadse in
okrog sebe, z zelenice pa se nama je odprl razgled na vse strani.
Preplezani del še ni pomenil, da sva uspela. O prehodu do te zelenice
in z nje naprej po prečnici proti Stolpu sva bila že zdavnaj na
jasnem. Stoprv od tu se je pričenjala prava naloga. Nad žmulo se
pričenja sistem razčlemb, nekakšnih nedodelanih poklin in zajed, ki
se vleče naravnost navzgor. Imela sva kaj gledati.
Iz dna je videti v poklini nad žmulo ozek gladek pas, kjer je
poklina prekinjena. Nisva se posebno menila za to sicer neprijetno
okoliščino, od tu pa sva zlahka ugotovila, da je ta pas širok nad 5 m,
skala je ogabno gladka, da ni kaj prijeti v njej in povrhu še previsna. Tod torej nama je kazalo navzgor!
Z vrha zagozde rjavega previsa je bil takoj ugotovljen prehod
čez žmulo nekoliko s strani, z vrha navpične stopnje pod zelenico,
kjer je nekakšna, jedva malo izoblikovana zajeda do plati, nad katero
stoji nekakšen okrog 10 m visok stolpič ali bolje rob ob tesni
poklini. Na vrhu bi bilo kar dobro stojišče in to skoraj tik pod onim
previsnim pasom, a ta stolpič je v popolnoma gladki, kakor vliti
skali, ki v njej nisva mogla opaziti nobene špranje niti razčlembe.
Vse okrog je skalovje kot obrušeno, kamen se kar svetlika in visi
navzdol. Vse to sva sicer videla že iz dna. Območje šeste stopnje, o
tem ni bilo dvoma, a da bodo možnosti tako neznatne se nisva nadejala. Pod stolpič bi se nemara še nekako dalo priti, seveda ne kar
tako za zajtrk. S prečenjem na vrvi, s čimer koli; če bi bila kakšna
špranja za klin in potem na vrh stolpiča po poklini, čez previsni
gladki pas pa nikakor ne. Samo z vrtalom.
Vrtanje lukenj za kline ni povsem nova iznajdba. V Dolomitih
so celo z dinamitom podirali previse. Pri nas sta že 1. 194! vrtala
luknje Herle in Vršnik v svoji smeri čez vzhodni del severne stene
Ojstrice. Odnos do takega načina plezanja je dandanes na splošno
podoben nekdanjemu odporu proti rabi klinov. Toda če gre za zapreko v steni, ki ji drugače ni mogoče do živega, menim, da pomeni
uporaba vrtala številne nove možnosti. Herle in Vršnik sta s svojimi
klini v izvrtanih luknjah odprla lepo novo smer, ko sta prebila kratki,
sicer nepreplezljivi odstavek. Dokler bo vrtalo rabljeno le v takih
primerih, ni kaj ugovarjati, žal pa ga bodo kmalu prav tako zlorabljali kot danes kline in najtežavnejše smeri bodo prirejene v udobna
plezalna pota. Z dvema ali tremi trdno in povsem zanesljivo zagozdenimi klini v izvrtanih luknjah, bodo marsikje odstranjene težkoče,

pa tudi vsaka nevarnost. Plezanje se bo mehaniziralo. S klini, vponkami iz lahke kovine, nylonskimi vrvi in zankami, škripčnim potegom in sedno napravo je mogoče zmagati vsako steno, če dodenemo
še vrtanje lukenj za kline. Nylonske vrvi vzdrže najhujši padec in
tudi pri nas je znanih več primerov, ki bi se ob konopljeni vrvi
gotovo usodno končali. Stotine je bilo takih žrtev v vseh Alpah.
Kakšna potrata sil je bilo za prvega v navezi že vlačenje že itak
težkih in razen tega še skozi karabinerje tročih se vrvi; povrhu pa
še teža železja v žepih in za pasom! Za največje ture opremljeni
plezalec dandanes komaj občuti svojo prtljago. To so stvari, ki so
pametne in razumljive in plezalska zmogljivost se je zaradi njih
silno dvignila. Z zlorabo vrtala pa se bo razvoj prav lahko preokrenil
v navadno rokodelstvo.
Midva nisva imela vrtala in tudi nisva mislila, da bi se vrnila
z njim kdaj pozneje. Sedela sva na oni zožujoči se zelenici, s katero
se začenja velika prečnica proti Stolpu. Ko sva vse nadrobno ogledala
in ni bilo drugega izhoda, sva ugotovila, da se nad gladkim pasom,
ki se vleče iz pokline počez prav do prečnice, svet nekako položi.
Nad njim je vsekakor moral biti nekje prehod v oni sistem poklin,
ki se nad pasom nadaljuje proti vrhu.
Prečnica se dokaj strmo dviga proti Stolpu. Zarezana je čez
gladke škrapaste plati tako, da niti ni težavna, samo na enem mestu
je treba dobro poprijeti. Sledila sva ji nekako raztežaj vrvi in pregledovala slednjo možnost, kako bi prišla z nje nazaj v steno, na
plati in čeznje v poklino. Skalovje nad prečnico niti ni povsod previsno, je pa gladko in škrape so kakor izlizane. Približala sva se že
Stolpu in na mestu, kjer preide prečnica v plitev žlebič, se je rob
nad njo, že toliko znižal, da se je odprl pogled v plati in v veliki
previs konec sistema poklin.
Prehod na plati in čeznje do pokline je bil prost. Pričakovala sva,
da bo mnogo težavnejši, kot se je pokazal. Pripravljena sva bila na
prečenja na vrvi, vesenje na samih klinih, kajti s Podov je komaj
mogoče opaziti kakšno možnost.
Naletela sva na vegasto, večkrat prekinjeno poličko. Položaj je
seveda izpostavljen, a roka tu pa tam le dotipa kak robiček in
v gumijastih podplatih je noga držala tudi na gladki, le malo nagnjeni
skali kot prilepljena. Nekaj je bilo prestopov in razkrekov čez povsem gladka mesta, začlembe so vodile nekoliko navzgor in poklina
je bila dosežena nekako raztežaj vrvi nad onim gladkim pasom, ki
naju je prisilil v prečnico. Poklina se je izkazala, seveda le tu, v
zgornjem delu, za plitev, dvakrat prekinjen kamin, ki preide potem
v zagruščen žleb. Nad tem žlebom se kamin znova zoži v poklino,
ki se nadaljuje čez košat, črnikast previs.
O plezanju po kaminu nimam kaj povedati; prešla sva ga mimogrede. Nejevolja, ki se je naju držala zaradi ovinka po prečnici, je
minila, ko sva ugotovila, da vendarle ne bo bistveno spremenila

zasnove smeri. S plati nad prečnico se je pokazala v gladkem skladu
ob poklini ali pravzaprav kaminu, nekakšna visna prečnica v bok
osrednjega stebra, ki je skoraj natančno nad vstopom v steno. A tudi
s to prečnico, ki naju je privedla čez steber v najbolj izpostavljenem
delu stene, sva bila grdo ukanjena. Rob je namreč toliko odpočen,
da je za njim pravcat, meter širok zagruščen hodnik. Ne morem
reči, da sva- se ga kaj prida razveselila, zavila pa sva vanj, ker je
bilo onstran videti gladko, toda prepokano in oprijemljivo skalovje.
S hodnika pa sva prišla v dno nekega kamina, nad njim pa je samo
še zagruščena grapa.
Tako sva prišla kar prelahko čez plati in potem naprej iz grape
na rebro, ki se začenja nad vrhom stebra. Toda prirodni potek razčlemb je tak.
Nad grapo sva na razglednem pomolu zvila vrvi, se zleknila na
sonce in ugotavljala nadrobnosti s plezanja. S smerjo, ki naju je
zaposlila za kakih 5 ur s posedanjem in ogledovanjem vred, nisva
bila povsem zadovoljna, ker je ni bilo mogoče izpeljati tako, kot je
bila zasnovana. In čez vsa dozdevno težavna mesta v zgornjem delu
stene je kaj lahko priti. Stena prav preseneča s temi nepričakovanimi
prehodi, ko se izza vsakega robiča odpre nov pogled v čisto, svetlikajoče se skalovje. Vsak seženj je skala drugače oblikovana. Kakšna
skrivnostna pota se še pletejo do osamljenih robičev, ki so kakor
izklesani iz gmote gore in okrog njih ni nič kot sama gladka stena in
zrak. Menda nikdar ne bo mogoče do kraja spoznati tega ostenja,
toliko je v njem.
Smer je težavnejša od one po Zajedi, le v zgornjem delu so
težkoče skoraj iste. Vstopna poklina je že s svojo višino redka posebnost tudi zaradi tega, ker jo je treba plezati prosto. Rjavi previs
pa je najtežje mesto celotne smeri. V petostopenjskem območju je
malo podobnih.
Na grebenu se je gnal mrzli piš in se zaganjal v naju, ko sva
hodila proti vrhu. Spet sva gledala na koroško stran in po vseh
stenah in grebenih, ki nama pripovedujejo toliko zgodb. Plezanje
samo na sebi pomeni malo. Doživetje gora je tista vez, ki nas priklepa nanje.

Jos. W e s t e r :

OKROG TRIGLAVA
I. Od Save Dolinke do Soče
oletje 1951 na višku! Planine mikajo, vrhovi vabijo.
Tedaj je tudi mene obšla tista sla, ki ne pusti, da bi
se mestni človek predajal tesni enolični domačnosti,
marveč ga vleče ven v prosto naravo, v planinsko
ozračje, v vedro višavje, čeprav ga pozna leta že opominjajo, da naj se odreka napornejšim turam.
V mislih sem si napravil malce visokoleteč načrt:
iz Vrat čez Luknjo v Trento, iz vasi Soče po Lepeni
na Komno in dol v Bohinj. Tako naj bi obkrožil Triglav, ko sem
se bil leto prej od njega za vselej poslovil. Iskal sem si vrstnika
po letih in pešaških sposobnostih, a nisem izvabil nobenega: temu
se je potni načrt zdel preveč skrotovičen, oni se je bil namenil že
na zložnejšo turo preko Vršiča v Trento in zopet drugi se je odpovedal višjemu planinarjenju. Torej pojdem pa sam! Saj se tako
najsvobodneje kretam, sam si ravnam pot, sam si odmerjam hojo
in počitek. Prijetna zavest: biti sam svoj gospod, ki se mu ni treba
na nikogar ozirati, mora pa pogrešati sproščajoče izmenjave misli v
tovariškem razgovoru ali v soglasnem molku in pa prve pomoči, če
bi se mu kaj človeškega pripetilo.
Bilo je o ščipu dne 13. avgusta, ko me je opoldanski gorenjec
odpeljal iz Ljubljane. Vlak je bil prenapolnjen z nedeljskimi izletniki. Na Jesenicah smo morali potniki, namenjeni proti Planici,
izstopiti ter čakati na odhod vlaka malone celo uro. Kako naj si
človek krati dolgčas, ko ni več kolodvorskega poslopja, ki ga je
vojna sila docela porušila? Sedaj je tam še vse opustelo. Ruševine
so pospravili in gola ploščad čaka, da zgrade na njej kolodvor, ki
bo gotovo dostojno reprezentiral to našo mejno postajo na važnem
prometnem križišču. Kako živahno vrvenje je bilo še pred prvo svetovno vojno, ko je bilo tu izhodišče za ture na Golico in druge karavanške vrhove ali ko smo lahko brez potnih listov nadaljevali vožnjo
skozi dolgi predor na koroško stran! Večkrat sem se vozil v Celovec
k prijatelju dr. Jak. Sketu, da sva pripravljala nove izdaje slovenskih čitank, ki jih je zalagala Mohorjeva družba. Ni še minilo sto let,
ko je bil Celovec pomembno žarišče slovenskega slovstvenega delovanja. A danes! Vedno me je mikal slovenski predel koroške dežele.
Počitniško letovanje sem si privoščil enkrat v Železni Kapli, drugikrat v Ločah pri Baškem jezeru. Moja prva planinska tura je bila
na Obir, nato pa parkrat na Dobrač in na Osojščico, te prelepe
razgledne vrhove. O nekih binkoštih sem si šel ogledat sloviti »raj«
pod lipo v Ziljski Bistrici, kjer sem bil priča veselemu utripu ljudskega življa. — A tudi po prvi svetovni vojni smo planinci — po
dogovoru obeh držav iz 1. 1927 — lahko posečali mejno gorovje in

Koroško dol do Drave, kakor so smeli tudi avstrijski turisti v določeni pas Gorenjske in Julijskih Alp. Se pomnim, kako smo — bili
smo v treh — preko Stola in Mačenske planine brez okolišev prispeli
v Spodnji Rož, kjer sta v Svetni vasi tovariša stopila v ^lak in se
vrnila domov, medtem ko sem jaz drzno prekoračil Dravo pod Humberkom in se pod večer nastanil v celovškem hotelu, drugo jutro pa
se popeljal h Gospe sveti in' se povzpel na pobočje Senturške gore,
ne da bi me bil kak organ javne varnosti zadrževal ali celo aretiral.
Ta čas so nam Karavanke še vedno nepristopna in neprehodna pregraja. Upajmo, da se bodo po sporazumnem dogovoru obeh držav
mogli vsaj planinci kmalu zopet svobodno kretati po Karavankah in
tudi po Ziljski dolini in Rožu in Podjuni. Za sedaj so jim taki podvigi
še zabranjeni, dasi je FLRJ žei sklenila mir z avstrijsko sosedo.
Ob takih spominih in mislih, sem prečakal dolgotrajni postanek
na Jesenicah, na kar me je hlapon potegnil na Dovje. Vsaj sto izletnikov se je usulo iz vlaka, večidel mladina. No, če je ves ta z nahrbtniki in krušniki oprtani svet namenjen v Vrata, mi bo v Aljaževem
domu težko dobiti primerno nočišče. Tako sem ugibal, kar pa me ni
toliko motilo kakor to, da so skozi globoko zarezo Luknje puhale
neprijazne megle, znak, da z goriške strani vleče vlažen jug. — Prijetna je bila hoja. v sončnem popoldnevu iz Mojstrane proti triglavskemu zatrepu. Precej se je spremenilo, odkar sem zadnjič
— bilo je menda 1. 1940 — tod hodil. Mojstrana je dobila bolj resno,
skoraj vojaško lice. Velika cementarna je opuščena. Tistih več sto
metrov dolgih rak, po katerih je dotekala voda v tovarno, ni več;
leseni opaži so izginili, ostalo pa je samo še golo betonsko stebrovje.
Morda ga bodo kdaj zopet porabili za vodotoč h kaki novi industrijski napravi.
S ceste sem krenil po mostiču na desni breg šumotljive Bistrice
na lagotno pot, koder se prožneje hodi kakor po ostri cesti onstran
vode. Srečaval sem pare in skupine povratnikov, veselo razigranih,
nekaterih pa vidno utrujenih. Ti so se vračali pač s triglavskih višav.
Le malo sem se pomudil pri Peričniku, kjer me je iznenadil
dobro oskrbovan bife. Celo razglednice so imeli v zalogi, seveda ne
na gladkem papirju posnete. V sedanji prevalni dobi se zadovoljujemo tudi z manj potratnimi izdelki. Poslovil sem se od šumnega
slapa, češ v nekaj dneh se bom pa hladil ob njegovi vrstnici onkraj
Triglava, ob Črtomirovi bohinjski Savici.
Na nadaljnji poti sem dohitel dva fanta, bolj romarsko ko turistično opremljena. Nosila sta na drogu obešen kovček, očividno pretežak, da bi ga samo eden nosil, in neka tekočina je klonkala v njem.
Povesta mi, da sta zaostala za svojo družbo, namenjeno v Vrata, ker
je ne moreta dohitevati. Seveda, prenerodno breme ju je pri hoji
oviralo. V kovčku sta imela brašno za svojo druščino in pletenko
vina. Da je bila to kapljica boljše kakovosti, sem lahko uganil iz
tega, da sta nosača doma iz Ivanjkovcev pri Ljutomeru. Torej triglavska odprava iz vinorodne Prlekije. Ni majhna reč, da se preprosti
Prleki, vajeni le skromnega gričevja, odpravijo na visokoplaninsko

turo, in to družba kakih dvajset oseb. Zares primer, ki kaže, da se
planinstvo že množično udejstvuje. Rad bi vedel, kaj naše ljudi k
temu nagiblje: ali propaganda ali želja po sproščenosti ali fizkulturna
sla ali posnemanje modernosti. — To sta fanta gledala, ko sem ju
povedel na »galerije«! Takega kamnitega naravnega oboka tam v
Slovenskih goricah menda ne poznajo.
Še pred večerom sem dospel v Aljažev dom. Na terasi je posedalo nič koliko gostov; njih glavina je bila prleška družba, ki se je
že gostila z mastnimi dobrinami, s seboj prinesenimi; čakali so le še
oba fanta s — pletenko. — Udomil sem se v sobi s štirimi pogradi,
manjše so bile že odkazane prej došlim gostom. Resda je upravnik
obžaloval, da mi ne more nuditi sobice samice, vendar sem se zadovoljil tudi z ležiščem ob drugih sospalcih, da le ni med njimi nobenega smrčona. — Tako dobro upravljan planinski dom, kakor je Aljažev, še vedno pogreša električno luč, medtem ko to novodobno razsvetljavo že imajo v Triglavskem domu, ki stoji za 1500 metrov više.
Ob brljavi petrolejki sem si napenjal oči, ko sem si po večerji čečkal
beležke v svoj zapisnik. Tu me je bolj zanimala kakor motila razigrana ekipa hrvatskih plezalcev, ki so bili hrupno prilomastili v
jedilnico, vrnivši se z alpinskega vzpona, med njimi je bila tudi
strumna junakinja. Eden izmed njih je s poudarnim nastopom odložil
celo rešto plezalnih klinov, da je kar zarožljalo, češ glejte nas, ki
smo opravili vratolomno pležo, vi, pritlični malodušneži! Nič jim
nisem zamerjal samozavestnega pojava, saj je vsaka plezarija bolj
ali manj tvegana zadeva, in komur se posreči, se upravičeno čuti —
zmagalca.
Rano v vedrem jutru sem zapustil prijetni dom, v katerem je
vso noč vladal nekaljen mir, dasi je pod njega krovom nočevalo
nekaj desetk mladih ljudi. Upravniku sem bil naročil, da bi poizvedel, ali je še kdo namenjen čez Luknjo v Trento, da bi dobil sopotnika, a nihče se ni priglasil. — Zgodnje sonce je že obsevalo vrh
Triglava. Od tu se vidijo res trije vršički, kakor krona s tremi roglji,
med katere pa seveda ne štejem Aljaževega stolpa. Seveda ta pojav
še ne upravičuje imena Triglav.
Na prvem razpotju nisem krenil desno na znano mi pot, ki drži
preko planine Bukovi j a na Luknjo ali pa na Sovatno, ampak sem
stopal naravnost dalje, da bi šele konec zatrepa zavil pod steno proti
Luknji. Markacija mi je sprva dobro kazala smer, a ko sem doznal,
da drži proti Bukovlju, sem se odbočil po strmini proti steni. Prekoračil sem nekaj snežnih kont. To je šlo še precej spešno, a drugačna
struna je zabrnela, ko sem se pričel vijugati strmo med ruševjem.
Više štrleče veje so mi nudile dobre oprijemke, toda pritlešne so mi
bile v pravo napoto. Izdatno pretegnjen sem se oddihal, ko sem bil
prilomastil na rob pritlikavega rušja in stopil na ostri grušč, ki se
kupici iz odkrškov Triglavske stene. Pikra stena, sloveča daleč po
svetu kot alpinski eldorado, nešteto podjetnih strmohodcev te je že
v raznih smereh preplezalo, tako da so menda rešeni že vsi »problemi«! A tudi koliko dragocenih življenjskih žrtev so ti doprinesli

v svoji neugnanosti! Jaz pa, ki sem po napornem plezanju dospel
na znožje te resnobne stene, sem si dejal: Je le boljše, da sem prisopihal od spodaj gor, kakor da bi se bil s stene semkaj pristrmoglavil.
Štorkljal sem dalje po takljavem grušču proti Luknji, prej pa
je bilo treba preprečkati strmo naklonjeno snežišče. Ker ga še ni
obsijalo sonce, se mi stopinje niso pogrezale in moral sem paziti, da
mi ni spodrknilo. Če bi bil imel cepin, bi mi bilo tako prečenje le v
zabavo, a palica z otopelo ostjo mi je slabo rabila. S krampeži na
čevljih bi šlo seveda gladko izpod nog. Ta snežna pasaža se mi je
posrečila brez zdrka. Pristal sem na poti, ki pridrži gor od Bukovlja.
Še nekaj minut stopicanja po melinasti strmini pa sem prispel v
skalno sotesko, kjer se stikata stenasta boka Triglava in Pihavca.
Skoraj tri ure so minile po slovesu od Aljaževega doma. Tako me je
moja samovoljnost, da sem hotel v novi mi smeri doseči to škrbino,
stala vsaj eno uro več časa. A ta zamuda me ni toliko motila kakor
to, da se je vreme nagloma scmerilo; pričelo je pršeti, med dežjem
je vršela sodra. Sklonil sem se pod previsno pečino, užival zalogaj iz
nahrbtnika, pil čaj iz termovke in si pisal beležke v trdni veri, da
neurje ne bo držalo, saj sodra je vedno le kratkotrajna. In res, kmalu
je nehalo škropiti. Ko sem pristopil na preval, se je že zasmejalo
sonce. Tu sem se spominjal svojega prvega vzpona, ko sva bila pred
25 leti z družico Pavlo, našo alpinsko prvoborko, tu nastopila na pol
plezalno turo po Plemenicah na Triglav. Takrat me ni plašila nobena
strmina, zdaj pa že pazim in iščem, kod se da zložneje stopati.
Odprla se mi je goriška stran, globoko spodaj je zazijal sklep
trentske Zadnjice. Kam naj krenem: ali po Pihavčevi strmali na
planino Zajavor ali po opuščeni »mulatieri« preko Skoka? Oba sestopa sta mi še neznana. Odločil sem se za zložnejšega po tovorni
poti, ki se v okljukih vije nad Koriti, to silno grapasto, mestoma
prepadno jarugo, in se končuje v dnu Zadnjice. Hojo sem si večkrat
krajšal s tem, da sem se po gramoznih drčah dričal od ene vijuge do
druge. V spodnjih predelih, kjer se pričenja že gozdni pas, sem lahko
videl, koliko škode so napravili pomladanski plazovi. Kar vprek so
ležala močna debla polomljena ali celo izrovana, med nje pa so se
zataknili bolvani, ki so jih bili plazovi v višini odkrušili. Dosti opravka
bodo imeli Trentarji, da vso to navlako pospravijo in se s prodajo
hlodov in drv vsaj nekoliko odškodujejo za težko ujmo, ki jih je
zadela.
Sonce se je bližalo višku, ko sem kmalu po 11. uri dospel v
prometno trentsko središče, na Log. V hotelu sem zaužil pičlo predpoldnico, shranil tam nahrbtnik in se brez prateža golorok napotil
v drugi konec Trente. Ta predkosilni sprehod pa se mi je raztegnil
skoraj na dve uri. Najprej sem se pomudil v župni cerkvici, ki jo
krase oltarne in stenske slike, umetniško delo sodobnega ekspresionista Toneta Kralja, nato pa sem obiskal sloveči cvetnjak »Alpinetum
Juliana«. To vam je strokovnjaško in umetelno gojeni rastlinski vrt,
ki ga je zasnoval švicarski državljan Albert Bois de Chesne in ga

poimenoval po svojem prijatelju dr. Juliju Kugyj-u; sedaj ga upravlja
in oskrbuje Prirodoslovni muzej Slovenije. 1 Zal, da je v tej pozni
sezoni planinsko cvetje večidel že minilo. Samo po napisnih tablicah,
ki so zapičene po raznoličnih lehah, sem mogel razbrati, kako pestra
planinska cvetana ima tu svoj živi herbarij. Takole v mesecih maju
in juniju je tu za rastlinoljuba višja slast, ko more opazovati gorske
cvetke v polnem sočnem razvoju. Nemalo sem se iznenadil, da sem
mogel prav tu, na torišču njene skrbnosti in znanstvene delavnosti,
pozdraviti vrhovno skrbnico tega alpinskega gaja gospo dr. Pisk. Kar
prijetna naključja doživi včasi potnik v planinskem svetu.
Alpinet »Juliana« leži na skalovitem podanku Kukle ter obsega
ok. 25 arov. Zemljišče je ograjeno s plotom in razdeljeno na grede
— 50 jih je — na njih so posajene gorske in dolinske rastline ne samo
z Julijskih Alp, temveč tudi iz drugih evropskih gorskih predelov,
celo s Kavkaza in afriškega Atlasa. Nekaj jih je že odmrlo, ker se
niso mogle prilagoditi novemu okolju. Med gredami se vijejo stezice,
tako da posetnik lahko vsako rastlino od blizu ogleda. Na vzvišenem
prostoru, na Belvederu, stoji miza in klop, kjer je Kugy najraje
posedal. Tu »na tem najljubkejšem počivališču, kar jih poznam«, je
snoval in pisal svoje spomine. »Zdi se, kakor da se je vsa ganljiva
lepota Trente tu strnila, da bi dala planinskemu vrtu dostojen
okvir.« 2
Juliju Kugyju namerava naša Planinska zveza zaeno z avstrijsko in italijansko planinsko organizacijo postaviti v tem kraju dostojen spomenik. Ta zamisel je vzvišeno kulturnega pomena. Saj se
tiče moža, ki je v svojih spisih proslavil naše Julijce, zlasti še Triglav, vsemu širnemu svetu, tako da ga upravičeno nazivljejo »kralja
Julijskih Alp«. Jaz bi dejal, da je Kugy pesniško navdahnjeni glasnik,
pravi Homer našega gorskega sveta. Njegove spise preveva pesniški
zanos in poetična dikcija, kakršne ne bi pričakovali izpod peresa
tržaškega veletrgovca. Kdor pa ve, da je Kugy vnuk slovenskega
pesnika Koseskega in da je možna dednost duševnih lastnosti, se ne
bo čudil, da je v vnuku utripala pesniška žila dedova. Utegne kdo
oporekati: Ali more resen človek ceniti Koseskega sploh kot pesnika?
Smelo mu odvrnem: Da! Koseski, Prešernov sodobnik, je s svojim
prvim sonetom uvedel to romansko pesniško obliko v naše slovstvo.
Koseskega izvirnim pesmim se ne more odrekati pesniški polet,
njegovo odo »Slovenija caru Ferdinandu« označuje celo strogi kritik,
kakršen je bil Fran Levstik, kot »najlepši njega svoj(ebitni) umotvor«,
ki ga »odlikuje zdrav patos domoljubja in narodnega ponosa«. 3 Da,
Koseski je poet, ki pa je vpregel svojega Pegaza v galejo preokornega jezika ter mu delal silo z nabuhlo dikcijo in nerodnimi skovankami. Pesniška intuicija je lastna tudi vnuku Kugyju, ki ji je dajal
1 Gl. Ang. Piskernik, Alb. Bois de Chesne in alpinet »Juliana«, Proteus,
XIV, 345, in Alma Šikloši, Botanički vrt »Julijana«, Naše planine, II, br. 2/3.
2 Kugy, Arbeit, Musik, Berge, str. 240 odn. 339.
3 Ljublj. Zvon, 1881, str. 508, odn. Iv. Grafenauer, Zgodovina novejšega
slov. slovstva, II, str. 192.

izraza ne v umetelno vezanih verzih, pač pa v poetično navdahnjeni
prozi. Zato je le prav, da temu slavitelju naših gora postavijo vekovit
spomenik na slovenskih tleh v onem kraju, ki mu je bil prirodno
zavetišče, v Trenti, v tej »najveličastnejši in najsvojevrstnejši vseh
Julijskih dolin, ki ga je bila vsega prevzela in mu postala idealna
dolina mladostne dobe; nič mu ni bilo enakega kakor trentski čar.« 4
Dovolil sem si ta zastranek svojega potopisa, prevzet od želje,
da bi naši rojaki mogli v doglednem času prisostvovali odkritju
Kugyjevega spomenika, ki bo kot bronast pomnik stal ali v alpinetu,
ki se ponaša z njegovim imenom, ali pa na vidnejšem mestu tega
planinskega raja. Na kamniti podstavek bi najbolj sodil napis s Kugyjevim klenim geslom, s krilatico, ki ga zgovorno označuje kot blagega
človeka: Planinec bodi resnicoljuben, plemenit in skromen! In to
besedilo naj bi v treh jezikih svedočilo soglasje vseh treh planinskih
korporacij, obenem kot simbol svetovljanskega ideala, izraženega v
Prešernovi Zdravljici: »Žive naj vsi n a r o d i . . . ne vrag, le sosed
bo mejak!« 5
V spremstvu brdke Trentarice, ki budno in vešče neguje ta planinski rastlinjak, vnukinje slovitega Kugyjevega vodnika »medvedarja« Tožbarja, sem se poslovil od znamenitega osrčja Gornje
Trente. Obogaten z lepimi vtiski sem se vrnil na Log v hotel, kjer
sem kot zamudnik dobil že prej naročeno kosilo. Bil je tistikrat brezmesen dan, a vendar je bil potrošek dokaj višji, kakor bi plačal v
mestni restavraciji za obilnejše mesno jedilo. Saj človek ne gre na
potovanje, da bi varčeval; če mu pa kje navijejo dragoletniške cene,
se drugič pač ne bo več tam zglasil. Tega solidnega načela naj bi se
tudi upravniki gostinskih podjetij zavedali.
Bila je druga popoldanska ura. Pomišljal sem, ali naj bi se peš
odpravil na pot ali naj bi se šele drugo jutro odpeljal z avtobusom
v vas Sočo, kjer naj bi mi bilo izhodišče za celodnevno turo, za vzpon
na Komensko višavje. Nič kaj me ni mikalo, da bi po trdi cesti trapal
celih 10 kilometrov. Kar sta mi ugodno naključje in prijaznost dveh
izletnikov dali priliko, da sem prisedel v limuzino, ki nas je v nekaj
minutah pripeljala pred cerkev v Soči, Tako udobna vožnja je vse
kaj drugega kakor romantična dogodivščina dveh Nemcev, Feliksa
Liebeskinda in Otona Welterja, ki sta bila v avgustu 1. 1872 po neznanskih težavah prispela s Triglava v trentsko Zadnjico v spremstvu
Mojstranca Požganca, ki mu je bila Trenta tudi še neznana dežela.
Welter je bil v trdi noči sam prikrevsal v Sočo in šele drugi dan
sta prispela Liebeskind in Požganec v spremstvu dveh orožnikov.
Liebeskinda v razcefrani monturi švicarskega miličnika in z mahedravim kalabrezarjem na glavi sta bila čuvarja javne varnosti aretirala v mnenju, da sta zasačila sumljivega vagabunda ah celo tolovaja.
Kugy, Arbeit..., str. 98.
V ateljeju kiparja Savinška sem videl tri osnutke tega spomenika: Kugyjev lik v sedeči pozi; obraz in pogled izražata misleca, naravo občudujočega.
4
5

Naposled je obema tujcema, ki sta bila kot prva turista prelezla
trentsko plat Triglava, le uspelo, da ju je orožnik pustil na svobodo
in sta mogla nadaljevati pot proti Bovcu. 6 Tako napeta pustolovščina
bi bila mikaven motiv za filmsko platno. Dandanes se niti v strogo
zastraženem graničarskem pasu ne dogajajo tako razburljive prigode.
Hvaležno sem se poslovil od prijaznih sopotnikov, ki sta mi bila
omogočila tako naglo premestitev v osrednjo trentsko vas. Najprej
stopim v cerkev in — ostrmim! Prvi hip se mi je zazdelo, kakor da
sem se znašel v svetišču, okrašenem s slikami beuronske šole. Vse
nekako temačno in starinsko. A precej sem se zavedel, da so to slike
izpod kista našega modernista Toneta Kralja. Slike na mramornih
ploščah v glavnem oltarju kažejo prizore iz življenja sv. Jožefa,
v stenah pa je pisana galerija fresk samo slovanskih nebeščanov.
Slikar jim je pripisal imena Kazimir, Stanislav, Vladislav, Hema,
Ljudmila, Olga; seveda ne manjkata tudi Ciril in Metod. V družbi
teh slovanskih svetcev sta tudi obraza slovenskih blagovestnikov
škofov Barage in Slomška, seveda brez svetniške gloriole. Menda
ni cerkve na slovenskih tleh, ki bi se mogla ponašati s tako izrazito
slovanskim empirejem. Na stropu se krili bojeviti nadangel Mihael,
svoj meč vihteč nad troglavim zmajem, simboličnim likom one trozveze, ki je bila izzvala novo svetovno vojno. Mihaela so goriški partizani imeli v časti kot svojega patrona. Umetnik je vršil in čelil te
slike v letih 1943 in 1944, ko so po Trenti hajkali domači uporniki,
medtem ko so doli v Bovcu šarili še črnosrajčniki. Menda je živopisec namenoma uveljavljal svoj umetniški slog kot nasprotek klasicizmu in renesansi, ki prevladujeta v goriških in kraševskih cerkvah.
Vsekakor naj si potnik, ki se količkaj mudi v Soči, ogleda to znamenito moderno galerijo, četudi mu umetnikova manira morda v vsem
ne ugaja. Zakaj te freske so zanimiv dokument dobe in razmer, v
katerih so nastale. —
Ni mi bilo treba pomišljati, kje naj si poiščem nočišče. Lahko
bi ga dobil v krajevnem hotelu, a rajši sem se namenil v doljnji
konec Soče v gostilno, kjer smo že pred tremi leti vedrili in nočili. 7
Ker se je vreme nekam kazilo, sem prav hitro ubiral korake, da sem
še pred nalivom stopil v znano mi gostišče, ki se imenuje sedaj »zadružna gostilna«. Gospodinja in domačin sta me takoj spoznala in
mi odkazala prijazno sobo z belo pogrnjeno posteljo. Kaj malo mi je
bilo mar, da je zunaj lilo, grmelo in treskalo. Da sem bil le pod
varno streho, deležen pozorne postrežbe! Umevno je, da se stare
kosti na žimnici vzmetnici bolje odpočijejo kakor na trdem pogradu,
zlasti če so imele tisti dan malone osem ur trde hoje za seboj. Nič
mi ni kratilo počitka, ko je spanec večkrat motilo močno grmenje
in peliskanje dežja. Barometer mojega živčevja mi je obetal, da se
bo do jutra zvedrilo.
6
7

Gl. Kugy, Fiinf Jahrhunderte Triglav, str. 183—210.
Gl. Plan. Vesta. 1951, str. 303.

Marjan

Keršič-Belač:

PO VRHOVIH
AVSTRIJSKIH IN FRANCOSKIH ALP
(Nadaljevanje)

kozi prelepo Dravsko dolino s tipičnimi slovenskimi
vasmi, nas je naslednje jutro odpeljal vlak proti
Lienzu. V Lienz smo prispeli okoli 9. dopoldne in po
temeljitem okrepčilu v tirolski gostilni na Glavnem
trgu, odšli skozi vasico Amlach Lienškim Dolomitom
nasproti.
Dan je bil vroč, nebo na obzorju nakodrano z belimi poletnimi oblaki, ki so napovedovali dolgotrajno
lepo vreme. Na planšariji Amlacherwiese (1620 m) smo se napili
hladnega mleka in posedli v senci Lienzer Dolomitenhutte, od koder
se odpira čudovit razgled na Zg. Dravsko dolino in strme vzhodne
stene Spitzkofla (2718 m). Na poti proti Karlsbaderhutte me je zbodel
v oči izraziti dolomitski severozahodni raz Laserze, ki sem si ga
zaželel v prihodnjih dneh ogledati od blizu, čeprav me je gladkost
stebrastega raza in navpičnih poči navdajala s spoštovanjem.
Karlsbaderhutte (2252 m), ki jo je še pred prvo svetovno vojno
zgradila češka podružnica D. u. Oe. A. V. iz Karlovih Varov, leži
podobno kot naiš Pogačnikov dom ob modri gladini majhnega
ledeniškega jezerca, ki ga v velikem vencu obkrožajo do višine
našega Triglava okoli 2750 m visoki vrhovi Laserze (2618 m), Rottenturma (2715 m), Pateraturna, Sandspitze (2863 m), Wildsenderja
(2752 m), Seekofla (2752 m) in Teplitzerspitze (2613 m). Stene, vidne
od koče, ne presegajo relativne višine 350 do 400 m in so vse razen
južne stene Rottenturna lažjega značaja ter ne presegajo po težavnosti IV. stopnje. Izjema sta le severozahodni raz Laserze, severna
stena Laserze in južna ter severna stena Rottenturna, ki dosegajo
z višino do 600 m ter nekaterimi smermi srednjo mejo VI. težavnostne stopnje. Najtežji od vseh smeri v okolici koče sta pač direktna
smer v severni steni in direktni severozahodni raz Laserze. Prva
je po oceni avstrijskih plezalcev prav tako težka kot direktna smer
v severni steni Velike Zinne, a raz nosi oceno spodnje meje VI.
težavnostne stopnje. V južni steni Rottenturna je zelo razvpiti rdeči
Siidriss, ki je bil tiste dni po letu 1934 menda šele tretjič ponovljen,
a ne presega 150 m relativne višine, nosi pa oceno VI. zgornje meje.
O resničnosti ocen sem se v prihodnjih dneh sam prepričal in ugotovil, da se v glavnem vse smeri, ki sem jih pri dveh obiskih v
Avstriji preplezal samostojno ali v vodstvu navez, ujemajo tudi z
našimi merili težavnosti.
Zvečer je bila oficialna otvoritev tečaja, na katerega je iz cele
Koroške in Vzhodne Tirolske prispelo okoli 25 že večinoma izvežbanih reševalcev. Bilo je tudi nekaj novincev, ki so ob koncu tečaja

morali opraviti še posebne izpite, ki za nas jugoslovanske goste niso
bili obvezni, ker smo bili na tečaj povabljeni le kot opazovalci.
Poleg pozdravnih besed domačinom, je vodja tečaja, znani tirolski
gorski vodnik Hias Kumnigg spregovoril še nekaj prav prisrčnih
besed jugoslovanskim gostom v pozdrav. V naši sredi se je tisti
večer pojavil še najstarejši lienški alpinist, 68-letni Eller Rudi, brat
znanega lienškega planinskega slikarja. Veteran je v letih pred
in po I. svetovni vojni preplezal vse klasične smeri v Lienških
Dolomitih ter je v svojem kratkem pozdravnem govoru grajal zaletelost in nepremišljenost najmlajše plezalske generacije, češ da
prehiteva s svojimi podvigi nujno potrebne razvojne stopnje. Torej
problem, ki je bil pri nas v letih po zadnji vojni tako pereč, tudi
pri njih ni ostal nepoznan.
V delovnem načrtu tečaja je bilo polovico vaj v reševanju, tehniki vrvnih vozlov, spuščanj, pripravah in ravnanju z Marinerjevimi
reševalnimi napravami itd., ostali čas pa naj bi se izpopolnil s plezanjem v stenah okoli koče.
V zgodnjem jutru prihodnjega dne (tretjega po odhodu iz Ljubljane, t. j. 3. julija 1950), smo se razdelili v posamezne naveze, od
katerih si je vsaka svobodno izbrala poljubno smer v stenah v
bližini koče. Prosili smo avstrijske tovariše, da je naša želja preplezati čim več smeri v teh gorah samostojno, v njihovi družbi pa
v menjajočem se vodstvu navez, a nikakor ne le kot drugi v navezi.
Moj namen je bil oceniti smeri po svojem oz. našem merilu in po
primerjavi z njihovimi merili težavnosti, vsaj približno vskladiti
našo težavnostno lestvico z njihovo, ki je nekako veljala za mednarodno. Razumeli so naš predlog in zmerom prepuščali vodstvo
navez nam, če je le kateri to od nas želel.
Tistikrat sva šla prvo smer plezat z Dovjakom in si izbrala
okoli 300 m visoko severno steno Teplitzerspitze (2613 m). Okoli
8. zjutraj sva se navezala ob vstopu v značilne kamine Konigweg-a
ter po pičlih dveh urah komodnega plezanja III. stopnje po simpatičnih in suhih odprtih kaminih pri telovadila na tesen in ošiljen
vrh z možicem. Nekoliko pred nama sta priplezala na vrh tudi Uroš
in njegov lienški tovariš Franz Schwemberger, s katerim sva se že
prejšnji večer sprijateljila spričo italijanščine, ki menda obema
bolje teče kot tirolski dialekt nemščine. Franzl je preklinjal Uroša,
ki je po stari navadi spet »dirkal« čez steno, ter se je vse prihodnje
dneve raje izogibal skupne naveze z njim. Smeri v tistih stenah
res niso težke, a Uroševa naglica Franzu ni bila prav nič všeč, čeprav
je fant mlad, star komaj 21 let.
Po grebenu smo spiezali še na bližnji vrh Leitmeritzer (2642 m),
kjer smo se ločili. Onadva sta imela v načrtu še severozahodni
steber Laserzseekopfa (2744 m), midva z Dovjakom pa sva krenila
na isti vrh po udobnem zahodnem grebenu. Na vrhu ob možicu sva
se lepo razpoložila na sonce in uživala razgled, ki je segal v velikem
krogu obzorja od Triglava in Škrlatice, preko visokih vrhov Sand-

spitze, Rottenturma in Laserze — na zahod čez vrhove italijanskih Dolomitov in Karnskih Alp na jug do Julijskih vrhov Montaža
in Viša. Ko sta priplezala na vrh tudi Uroš in Franz, smo se kar
nenavezani, toda skrbno pazeč na krušljivo kamenje, spustili skozi
nekaj kratkih kaminov in ostrih grebenskih rezi po vzhodnem grebenu v 150 m nižjo škrbino in preko cca 100 m visokega stolpa po
zahodnem grebenu na Westliche Wildsender (2756 m) in Oestliche
Wildsender (2741 m). Časa za lenarjenje je bilo na toplem soncu
dovolj in tam sva se s Franzem dogovorila za direktni raz Laserze,
ki me je od vseh smeri v tistih stenah najbolj zanimal.
Sestopili smo z vrha Wildsender-ja po severovzhodnem grebenskem razu na škrbino na Laserzentorl (2477 m) in mimo jezera nazaj v kočo. Preplezani greben je v celoti dolg okoli 2 km in nosi
oceno III. težavnostne stopnje ter je precej podoben grebenu naših
Rokavov, ki pa so panoramsko mnogo lepši.
Popoldne smo odšli vsi skupaj pod južno, okoli 150 m visoko
steno Rottenturma na višino okoli 2600 m, kjer so bile vežbe v
spuščanju z običajnimi Diilferjevimi metodami. Midva z Martinom
sva zaradi nezanimivega pouka odšla proti škrbini med Laserzkopfom
in Rottenturmom ter uživala razgled na Lienz, dolino Drave in skupino Grossglocknerja, Schobergruppe, Gross Venedigerja in Dreiherrenspitze. Uroš jo je popihal na vrh Rottenturma po smeri Nordtraverse, se spustil v škrbino med Rottenturmom in Ellerturmom po
Ellerkaminu, splezal na Ellerturm in sestopil nazaj skozi okno v
južno grapo. Menda je bil že čez dobro uro nazaj ter nama pravil,
da stoji na Rottenturmu križ iz kovanega železa z vpisno knjigo, ki
so ga postavili leta 1946 ob osvoboditvi pobegli Slovenci, takrat
zaprti v taborišču Dolsach pri Lienzu in oni iz taborišča v Spittalu
ob Dravi. Midva sva si ogled tega vrha prihranila za pozneje in
skupno smo odšli nazaj k skupini tečajnikov, ki se je že odpravljala
na sestop v kočo.
Četrtega dne zjutraj (4. julija) so odšle posamezne naveze spet
na ture v različne smeri. Tokrat sva si midva z Dovjakom izbrala
Seekofel, severozahodni raz, ki sta ga prejšnji dan plezala Uroš in
Franzl. Raz je visok okoli 400 m, nosi oceno III. težavnostne stopnje
in sva ga razen zadnjih dveh raztežajev plezala kar nenavezana.
Skala je trdna in čista, pravi dolomit. Za vzpon sva rabila dve uri
lagodnega plezanja ter sestopila z vrha po severovzhodnem razu v
smeri Domeniggv/eg, ki je ocenjena z II. do III. težavnostno stopnjo,
podobno belim platem v Triglavski severni steni. Z oceno te smeri
sva se kar strinjala in ponovno ugotovila pravilnost našega ocenjevanja težavnosti.
Uroš je tisto dopoldne v navezi s Hiasom Kumniggom preplezal direktni raz Laserze in me kar zastrašil s pripovedovanjem o
navpično gladki poči v zgornjem delu smeri, ki jo je treba preplezati
v celem raztežaju z enim samim klinom na stojišču in enim v spodnjem delu raztežaja. Smer je plezal kot drugi v navezi, ker menda

Kumnigg nič rad ne pušča svojih soplezalcev naprej. Smer me je
še bolj zamikala, skrbelo me je le, da nisem imel s seboj naših lahkih »scarponcinov«, ki so ostali lepo v Ljubljani v Fizkulturnem
magazinu brez podplatov, ki so mi jih »pozabili« pravočasno pritrditi nanje. Zanašal sem se na močne roke in dobro voljo ter samozavest, ki v tujini med tujimi ljudmi človeku zraste do neverjetnih
meja. Dovjaka v to smer ni preveč mikalo, zato ni bil nič užaljen
za moj dogovor s Franzem, da si raz drugo jutro ogledam kljub Uroševemu bav-bavu.
Popoldne so bile vaje v pripravljanju provizoričnih nosil, reševalnih pasov za nošnjo ponesrečencev s pomočjo vrvi in palic,
vozlov i. pd. Tu se mi trije nismo naučili ničesar novega, nasprotno
pa sem jaz njim pokazal nekaj naših tehničnih doneskov k reševalni
tehniki: Modčev dvojni škripec in posebni vozel za fiksiranje vrvi
pri padcih, katerega obravnavam v svoji plezalni tehniki na strani
79. Dvojni škripec jih je vidno presenetil in ne razumem, da jim
je bil do takrat tako rekoč nepoznan. (Tudi ob razgovoru, ki sem ga
imel letos z italijanskim svetovnoznanim alpinistom Riccardo Cassinom, sem ugotovil, da tega dvojnega škripca tudi italijanski alpinisti ne poznajo, ter je bil Cassin naravnost navdušen ob misli, da ga
bo s pridom uporabil pri plezarijah v ledu.)
Zgodaj zjutraj petega dne (5. julija) sva se s Franzem dobro
založena s specialnimi klini in mojo novo nylonko, spustila pod
zahodno steno Laserze k vstopu v severozahodni raz. Podroben
ogled zgornjega dela stebra z zloglasno navpično počjo, mi je dal
razumeti, da bo šlo tokrat spričo mojih težkih kvedrovcev bolj zares
kot pri lahkih in kratkih smereh, preplezanih v zadnjih dnevih.
Skrbno sva se navezala, porazdelila kline in vponke, ter se
dogovorila za »fair« navezo: vsak po en raztežaj! Hotel sem spoznati
njihovo VI. stopnjo v vodstvu naveze in ne kot drugi na vrvi.
Začel je Franzl. Ze pri prvih metrih je delo s skalo resno, zato
sem skrbno pazil na vsako njegovo kretnjo. Po polovičnem raztežaju me je počakal pod rdečim previsom, kjer je že zabit »standardni« stojiščni klin, in se lotil previsa. Franzl je plezal lahkotno
in mirno kot naš Zupan in mi je njegovo delo v skali nudilo poseben
užitek pri opazovanju njegovega »stila«, ki ga jaz posebno pri plezalcih cenim ali pa pri nekaterih sploh ne priznavam, ker je nemogoč spričo nepremišljenega zaletavanja, krčevitega dihanja in
»bingljanja« na vrvi.
V previsu je Franzl zabil dva specialna klina. Ko je vrv skoraj
potekla, mi je zaklical, naj pridem za njim. Ta previs je po mojem
mnenju približno tako težak kot Comicijev v severovzhodnem razu
Jalovca, »za mušjo kategorijo«, kot bi rekla Zupan ali Blažina.
Naslednji raztežaj je lažji in si kljub zelo težavni oceni človek
ob njem kar oddahne. Potegnil sem jaz naprej in kmalu sva obstala
na udobnem stojišču vrh prvega stolpa v razu. Zdaj je prišlo tisto

najtežje: 30 m visoka, navpična in v spodnjem delu previsna, gladka
poč. Franzl mi je ta raztezaj kar rad prepustil v vodstvo, češ da
so takele poči z navzven izobljenimi robovi njemu najbolj mrzke.
Spodnji del poči je neizrazit in previsen, šele proti vrhu se poč
razširi toliko, da spraviš vanjo desno koleno in desno roko ter proti
vrhu zlezeš vanjo s celim telesom. Plezanje po zunanjih robovih
je zaradi brezupne gladkosti popolnoma nemogoče.
»Hm. ..« V težkih kvedrovtih sem v odprti steni sicer vajen
plezati in sem takrat pred letom dni v družbi z Zupanom tudi Jalovčev raz plezal v njih. Tudi tistile spodnji previs sem preplezal brezhibno. Toda tamle gori, v ozki in gladki poči? Franzl mi je pred
prvim sežnjem segel v roko in mi krepko stisnil desnico: »Auguri,
Marjan,« češ, da je taka navada pod tole počjo . . .
Malo sem še ogledal položaj in si preudarno naredil načrt, kako
se bom lotil tega navpičnega vraga, ki ob stvarjenju sveta za debele
in težke ljudi pač ni odprl svojega ozkega žrela.
Po treh metrih običajnega odprtega plezanja v monolitni in
previsni steni se ti odpre pred očmi ozka poč z navzven izobljenimi gladkimi robovi, ki ne vsebujejo nobenih izrazitih razčlemb.
Tam sem nekje ugledal star in zarjavel klin, ki že ves zmajan, a
zaradi kljuke nekje v dnu špranje še vedno ujet v kamenino čaka,
da se mu zaupaš ali pa ga spregledaš. Mirno obremenitev še prenese, sunka pa ne bi prenesel niti najmanjšega. Vpel sem se, vsaj
malo me je Franzl lahko pritegnil k steni. Klin je držal, a opora
je bila prekleto tvegana . . . Meter višje sem z levico in veliko muko
s plosko stranjo kladiva zabil čisto kratek prečni klin v plitvo špranjo. Po dolgih, skrajno utrudljivih poizkusih sem se spet z levico
vpel vanj in v tegu vrvi počival. Nad mano je bilo še kakih 10 m
gladke poči brez poklin za kline. Umiril sem dihanje in zbiral moči
za nadaljnje metre, ki se jih moraš lotiti s stoodstotnim tveganjem,
če roke ne v z d r ž i j o . . .
Tistih 10 m je bilo menda najtežjih v mojem plezalskem življenju. Z desnim kolenom in desnico ujet kot zagozda v poč, a z
levo nogo in levico bolj praskajoč kot oprt v gladke robove poči,
sem se po centimetrih plazil po ven viseči poči navzgor. Na nekem
mestu so mi skoraj pošle moči in po milimetrih sem začel drseti
nazaj. Pogledal sem navzdol in stisnil med zobmi Franzlu: »Tieni
la corda!« Videl ga nisem, stal je nekje globoko pod menoj, skrit
pod prevesnostjo stebra in č a k a l . . .
Pot me je oblival in usta so mi postala suha, da niti poštenega
pljunka ne bi bil spravil iz sebe. V kratkih hipih sem se umiril in spet
začel. S skrajnim naporom prav surovih sil sem se prebil tako visoko,
da sem stlačil v poč že pol telesa in končno obstal na koncu raztežaja globoko v poči na zagvozdeni skali. Tam sem počival, slinil
izsušena usta in klel težke kvedrovce s premehko »savsko« gumo,
ki se je preveč vdajala v centimetrskih oporah gladke poči.
Tudi Franz je imel precej opravka, preden je priplezal za menoj, kljub lahkim plezalnikom z Marwa gumijastimi podplati in

Mjub napeti vrvi. Ko je prišel do mene, mi je stisnil roko in vzkliknil: »Ma, siete buoni anche voi alpinisti Jugoslavi, Marjan. Questo
hai fato bene!« Vprašal sem ga, koliko pravzaprav ocenjujejo oni
teh 30 m, pa mi je odgovoril, da s srednjo mejo VI. težavnostne
stopnje. »Torej sem za tretjino stopnje premalo treniran, zjutraj sem
pojedel 10 dkg premalo medu in čokolade, ki jo oni nosijo zmerom
celo tablico v žepu,« sem si mislil na tihem in pritrdil njegovi oceni.
Takele poči ocenjuje Comici čisto po pravici med najbolj značilna
mesta V. in VI. težavnostne stopnje ter so meni osebno tudi zoprne.
V njih namreč vsak stil odpove in se plezanje nujno izprevrže iz
užitka polnega preprijemanja in prestopanja v prav neprijetno
»plezanje skozi smrtno past«, ki jo zmagaš le s surovo silo mišic.
Naslednji raztežaj je potegnil spet Franz. Skala v odprti steni
je tako čudovita, da bi tisti raztežaj človek želel povišati vsaj za nekaj
dolžin v r v i . . . Kmalu sva obstala vrh drugega stolpa, kjer sva se
vpisala v knjigo in posedela na soncu. Razgled s tega stolpa je bil
razkošen in počitek po tisti poči je silil človeka k občutku zadovoljstva.
Spustila sva se v izstopno škrbino smeri Alpenrautekamin in
nadaljevala po enem raztežaju, kar nenavezana, istočasno plezanje
po grebenu do vrha. Na udobnih blazinah zelenega mahu sem razmišljal o pretekli uri in ugotovil, da je bil tisti raztežaj v poči najtežji v mojem koledarju, ki je do takrat beležil 120 različnih plezalnih vzponov v kopnem in ledu. Občutek zadovoljstva nad opravljenim delom me je navdajal s samozavestjo-, ki je nam Slovencem
pred tujci še tako potrebna.
Popoldne sem med pripravami za vežbanje v spuščanju z m o derno reševalno napravo tipa »Mariner« splezal sam po »Nordrampi« na Rottenturm, kjer sem pregledal tisto znamenito vpisno
knjigo pod železnim, 5 m visokim križem. V knjigi sem našel skoro
polovico slovenskih imen, slovenskih opomb in jokavih vzklikov
slovenskemu Triglavu, na katerega se s tega vrha odpira tako lep
pogled. Precej- slovenskih imen je bilo ponemčenih in pisanih v
nemščini, n. pr. Kovač je bil Koiwatsch in podobno. Razjezilo me je
takole odpadništvo tistih, ki so jim bila tla ob osvoboditvi naše
zemlje prevroča in so se raje zatekli v goste k tistim, ki so nas
štiri leta bili s fašističnim škornjem v obraz. Kdaj bo nam Slovencem zrasla narodna zavest, da ne bodo več potrebne Cankarjeve
besede: »Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce v z g o j e n i . . . Gospodar
se menja, bič pa ostane!« Imelo me je, da bi napisal v knjigo nekaj
krepkih besed, pa tistih, katerim bi bile namenjene, ne bi dosegle,
ker so se večinoma že razselili po širnem svetu in izpraznili taborišča spodaj ob Dravi, Nemci pa jih ne bi razumeli. Zato sem samo
čez jok tistega Kcxwatscha napisal zgornje Cankarjeve besede in
spravil knjigo nazaj, kamor spada.

Viktor

Pirnat:

NA MEJI SLOVENSKE DOMAČIJE
(Nadaljevanje)

II. Po Ziljski dolini
a robu Ziljske doline stoji Podklošter. Tam je že
Avstrija, Žilica prestopi državno mejo pri Vratih.
Južni mejnik Ziljske doline so zadnji obronki Karnskih Alp, na severu pa se je postavil slikoviti koroški
Rigi, 2167 m visoki Dobrač. Nad tisoč metrov globoko
pada proti Zilji. Ogromne stene južne rebri še kažejo,
kje se je 1348. leta odtrgal del njegove gmote in
zagrmel v dolino. Zasul je polja in gozdove in zajezil
Ziljo. Pri Rogijah se še zdaj šumeč peni čez divje skalovje iz onih
časov. Pot po dolini je skoraj brez sence. Močvirni travniki spremljajo Ziljo ob obeh straneh.
Zato pa je vrh Dobrača toliko lepše. Obe cerkvici sta kot zrasli z njim, kot njegov sestavni del. Z vrha lahko turist razpoznava
raznolikost apnenčevih in škrilavčevih gorskih oblik, profilov sredoin velegorja. Nemoteno hiti oko do skrajnih koroških meja in čez,
koroška zemlja je razprostrta pod njim kot na dlani.
Skoraj ob vznožju vabi Podklošter, važen trg in železniško križišče Trbiž—Šmohor—Beljak. Slovensko ime nosi po nekdanjem
benediktinskem samostanu, ki pa je že sedemdeset let v razvalinah.
Seveda zdaj v trgu prevladujejo Nemci, je pa povsod tam naokoli
prebivalstvo močno mešano. Ne le jezikovno, tudi versko. Mnogo je
še protestantov. V 16. stoletju se je luteranstvo zelo razširilo po vsej
Ziljski dolini. Skoraj v vsakem domu so imeli Dalmatinovo biblijo.
Verski pokret je podpirala graščakinja na Češkem gradu onstran
Zilje tik pod Dobračem. Nasprotniki so jo potem klevetaii, češ da
je imela sedem mož.
Ze prej ne posebno urna Zilja se po spoju z Žilico še bolj leno
vleče proti Dravi, ki jo sprejme pod Beljakom pri Mariji na Zilji,
kjer je pred desetletji pasel svoje ovčice Ksaver Meško.
Zilja je Tirolka. Kipeči gorski sklop, izpod katerega na drugi
strani izvira Drava, razdeli Zilja v dva gorska grebena in teče skoraj
natančno v smeri od zahoda proti vzhodu. Nad njenim levim bregom
se dvigajo dokaj strme in do vznožja košate Ziljske Alpe, nad desnim
bregom pa se raztezajo Kamske Alpe. V njenem gornjem toku do
Šmohorja imenujejo Ziljo Zgornjo, niže pa Spodnjo Ziljo in po njej
tudi dolino. Spodnja Zilja preteče vso pot le po slovenskem ozemlju.
Tam prevladujejo travniki, v zgornji dolini pa se lice menja. Namesto travnikov najdemo polje, posejano z žitom in koruzo. V pradavni dobi se je od Brnce pri Beljaku do Koč blizu tirolske meje
razprostiralo jezero, V onih časih je krasilo koroško zemljo še mnogo več dolinskih jezer kot dandanes.

S ceste, ki hiti ob levem bregu Zilje po dolini navzgor, lahko
pregledaš premočrtno dolino daleč proti zahodu. Kot dva mogočna
nasipa jo spremljata Ziljske in Karnske Alpe. Karnska gorska veriga pogled posebno privlačuje. Ob čistem ozračju pa se nudi v
ozadju med obema gorskima verigama v podaljšku Ziljske doline
čez mlado Dravo in Pustriško dolino nepozaben, čudovit prizor, edinstveno lep in veličasten. Od sonca ožarjene nebotične škrbine častitljivih beloglavih velikanov Stubajskih in Oetztalskih Alp jugozahodno od Brennnerskega prelaza, visokih blizu 4000 m, zapro pogled
na zahodno nebo kot mogočna prelestna kulisa, dvakrat lepa, ker se
pokaže tako poredko. V desetmesečnem bivanju v Ziljski dolini je
nisem videl desetkrat. Kadar pa se je pokazala, sem strmel vanjo
kot zamaknjen.
Prav tako kot v Kanalski dolini sem imel svoj službeni delokrog
tudi v Zgornji Ziljski dolini. Na številnih potih sem spoznaval pokrajino in njene ljudi ravno na meji slovenske domačije, na stičišču
Spodnje in Zgornje Ziljske doline in njunih obrobnih gora. Mnogo
je že bilo napisanega o slovenski, to je Spodnji Zilji, manj poznana
je dolina onstran jezikovne meje tja do tirolskih višin. In prav tod
je držala moja pot. V zadnjem letu prve svetovne vojne sem se sukal
prav po narodnostni ločnici.
Do leta 1860 so govorili po vsej Koroški oba deželna jezika.
Tudi v Beneški Sloveniji je kazalo tedaj drugače. Zdaj poteka naša
jezikovna meja po dolini reke Bele mimo Rezije do Pontebe, kjer je
slovensko-nemško-italijanska narodnostna tromeja. Potem prečka
Karnske Alpe in Ziljsko dolino pri Šmohorju, se vzpne na Negal ter
hiti dalje po Ziljskih vrhovih čez Dobrač do Beljaka in ob Osojskem
jezeru naprej proti Svinški planini.
Zame so bile važne Karnske Alpe. Po umiku laške vojske za
Piavo je ostalo na prejšnji fronti v Karnskih Alpah toliko vojnega
materiala, da so ga Zbirali celi vojaški oddelki. Tudi jaz sem bil
drobec med njimi. Na vojni kolodvor v Dropolju, 7 km zahodno od
Šmohorja, so tri žičnice dovažale zbrani vojni plen, ki sem ga gromadil v prostornih skladiščih ter ga postopoma odvajal v zbirno
središče v Beljaku. Kdo ve kolikokrat sem moral v gore in po postajah, da je potekalo vse v redu! Ziljska železnica je šele med
tedanjo vojno stekla iz Šmohorja dalje po Zgornji Ziljski dolini do
zadnjih vasi Koče—Muta. Loči ju Zilja.
Od tam smo se nekoč povzpeli na 1042 m visoki Vorhegg. Pravzaprav smo se dvignili z levega brega Zilje le za 334 m, uživali pa
smo sijajen razgled. Bolj kot gorskim vrhovom smo se čudili nasprotjem, ki jih kažeta tostran široka, sončna Ziljska in onstran
mrka Lešanska dolina s svojimi visoko ležečimi naselji in globoko
vrezano rečno strugo. Nekatere njive so tam v tako strmem pobočju, da se vprežejo v plug ljudje, ker z živino orati ni mogoče.
Tudi senožeti so ponekod tako nagnjene, da po seno ne morejo z
vozom. Gorsko seno pa je sladko in slastno, kdo bi ga pustil! Sami
si ga oprtajo planinski kmetje v velikih iz vrvi spletenih mrežah.

Zabavno je gledati, kako se ogromen kup sena navidezno kar sam
pomika po strmini. Le noge migajo pod veliko seneno krošnjo.
Oko drsi čez verigo večinoma dolomitnih Ziljskih Alp, ki se
ustavijo v globoki zarezi. Tam je 970 m visoko Ziljsko sedlo. Iz Zgornjega Dravograda drži čezenj cesta v Koče - Muto. Na drugi strani
se vzpne iz doline na 1370 m visoki prelaz Pločo, prečka Karnske
Alpe ter se spusti v Italijo. Ze v davnih dobah je bila to važna prometna pot. V rimskih časih je tam čez vezala Oglej z Norikom. Ob
Napoleonovem osvajanju Evrope so domoljubni Korošci na Ploči
skušali ustaviti napredovanje francoske vojske. Oboroženi le s poljskim orodjem so bili premagani. Posredovanje dolinskega kmeta
starega Hanserja in njegove lepe hčerke je rešilo M.uto pred uničenjem. Spomin na to živi še danes med tamošnjim prebivalstvom.
Veličasten je pogled iz Vorhegga čez dolino na glavno verigo
Karnskih Alp od Paralbe do Konjskega Špika. Pričenjajo se Karnske
Alpe še dalje na zahodu pri Kreuzbergu, prehodu iz doline Drave v
dolino Piave, ter se v več vrstah natezajo do predora Žilice med
Trbižem in Podkloštrom. Nadaljujejo se potem v naših Karavankah.
Kot mogočen zid dele Avstrijo od Italije.
Noben alpski predel ne kaže združeno tako raznovrstnih pokrajinskih slik kot Karnske Alpe. To menjavajočo se sliko povzroča
raznoliko izoblikovanje paleozojskih skladov. Na zahodu prevladujejo sivozeleni travnati vrhovi piramidnih oblik. Njihov skrilavec
zamenjajo v srednjem delu tudi premogovi apnenci, ki so bolj odporni in zato se prav tam povzne gorovje 2787 m visoko. Kakor
silno zidovje štrle grebeni v višino. Na vzhodu stopa apnenec vedno
bolj v ozadje. Peščenci in konglomerati so izoblikovali široke police,
nad katerimi se dvigajo poedini vrhovi iz belega ali rdečega apnenca.
Vzhodno od prelaza Ploče se glavni greben znižuje, obenem pa širi
in doseže v 2235 m visokem Konjskem špiku najvišjo točko.
V njegovi senci je stal moj vojni kolodvor. Pol kilometra dalje
onstran doline se stiska pod bregom vas Dropolje. Njeno ime je nosil
tudi vojni kolodvor, naselje okoli trideset velikih barak in končna
postaja treh žičnic. Zaman sem v Dropolju stikal za Slovenci. En
. sam star možak je še govoril mehko ziljščino, vse drugo je bilo
zagrizeno nemško. Prav tako tudi v sosednji Radnji vesi, kjer sem
stanoval. Zame se je kmalu razvedelo, da sem »ein Windischer«.
Radnja ves se je široko razpoložila ob desnem bregu Zilje.
Lepa cesta in most jo vežeta s kolodvorom, ki je na severni strani
doline tik vasice Jenik. Tam mi je neka starejša žena v nemškem
jeziku priznala, da je tudi »eine Windische«, ni pa nikdar zinila niti
besedice v materinem jeziku. Izgovarjala se je, da je že pozabila.
Bila je tudi mnenja, da govorimo mi na Kranjskem lepše slovensko
kot oni.
Kako vse drugače je bilo na Koroškem še pred sto leti! Tedaj so
tudi nemški gospodarji pošiljali svoje otroke v slovenske kraje na
»menjo«, da so se naučili obeh deželnih jezikov. Narodna prenapetost
je nastopila šele kasneje.

Da so vsi ti kraji culi nekdaj našo govorico, pričajo po vrsti
imena vasi, ki se večinoma končujejo na -ach, n. pr. Reisach, Dellach,
Kotschach — Rize, Dole, Koče.
Po onih travnikih bogato uspeva kumina. Ljudje jo pridno nabirajo. Nekoč sem prav na mostu čez Ziljo bil priča srečanja dveh
starih, pod brado precej zajetnih domačinov. Eden je stiskal pod
pazduho velik šop trave. Moral je biti močno naglušen, kar sem
sprevidel iz naslednjega razgovora.
Vpraša prvi tako mimogrede: »Kiimmel?«
Vprašujoče ga drugi pogleda: »Haa?«
Prvi ponovi vprašanje glasneje: »Kummel?« in pomigne z brado
proti šopu.
Razumevajoče odkima drugi: »Naa!«
In nadaljevala sta vsak svojo pot.
Zgovorni ravno niso tam gori. Kratko in krepko!
Malokje se je ohranilo toliko zanimivih starih običajev kot prav
v Ziljski dolini. Vsak letni' čas ima svoje navade, skoraj sleherna vas
kakšno posebnost. Nepopačena je ostala svojevrstna ženska narodna
noša z značilnim gosto nabranim krilom, ki je črne barve, obrobljeno z zelenim trakom in precej kratko. Kratkoča ziljskih kril je
morala zelo motiti cesarico Marijo Terezijo, ki je pred dve sto leti
izdala proti njej strogo odredbo. Koliko je zalegla, vidimo še zdaj.
Med slovenskimi Ziljani v spodnji dolini je posebno priljubljeno
štehvanje in z njim v zvezi starodavni »usoče rej«. Drveč mimo
»štebha« na neosedlanih konjih nabijajo štehvovci z železnimi količi
tako dolgo po čebriču na lesenem stebru, dokler se ne razsuje. V
ta namen goje po močvirnih travnikih Spodnje Ziljske doline težke
konje pincgavske pasme.
V Radnji vesi pa so še pred osemdesetimi leti tekmovali v štehvanju posebne vrste, ki v bistvu spominja na sinjsko alko. Morda
je bil to še starejši običaj od onega v Spodnji Zilji. V Radnji vesi
po kadi, sodčku ali škafu niso nabijali, temveč so vanj suvali.
Med dva visoka stebra so na vrv obesili z vodo napolnjen
škaf ali čebrico, ki je imela spodaj lesen nastavek z okroglo luknjo
v velikosti krožnika. Stehvovec je moral v naletu z ostro palico, podobno sulici, zadeti okroglo luknjo, palico izpustiti ter jo onstran
vrvi, čim je smuknil na konju pod njo, spet ujeti. Če ni zadel luknje,
temveč je sunil v nastavek, je sila sunka čebrico nagnila in voda je
pljusnila na nerodnega štehvovca. Še bolj so se mu smejali, če je
sunil v prazno. Štehvanje so zaključili s petjem in plesom.
Take in enake sem izvedel na svojih ziljskih poteh. Večkrat sem
moral tudi v Šmohor, sedež okraja in glavno naselje v Ziljski dolini.
Je nezanimiv in brez znamenitosti. Pred poldrug sto leti je bil znan
le pod imenom Mihor. Tudi v Kozlerjevem atlasu je tako označen.
Leži sredi gozdnatih višav in je znano planinsko letovišče. Pripomniti moram, da ležijo vsi doslej in še v naslednjem omenjeni kraji v
Zgornji Ziljski dolini nad 600 m visoko. Tik ob šmohorskih vratih
poteka nemško-slovenska jezikovna meja, Pol ure dalje pa že stoji

trden slovenski mejnik, vas Brdo, domačija nekdanjega slovenskega
poslanca Grafenauerja.
Kot v Kanalski ima tudi v Ziljski dolini vsaka občina, da, sleherna vas svojo planino. Karnske Alpe so predvsem v vzhodnem
delu prostrane in široke. Prostora za vse na preteg. Nad Kanalsko
dolino je posebno znana Ukovska planina, slovenski Ziljani pa se
najbolj ponašajo s planino nad Brdom, ki se širi okoli 800 m nad
vasjo. Sredi prostranih, divnih gorskih pašnikov je raztresena cela
planinska vas. Tudi tam imajo planšarski otroci poleti svojo šolo.
Planina je odprta proti jugu, zato je deležna vseh naravnih dobrot.
Nemo zre nanjo 2002 m visoki mejni Poldnik. Se dalje proti vzhodu
pozdravlja neznatno višji Ojstrnik, 2035 m. Potisnjen malo naprej
gospoduje nad celo Spodnjo Ziljsko dolino. Zagledaš ga tudi takoj,
čim iz Podkloštra zaviješ ob Zilji navzgor. V tem predelu Karnskih
Alp je na avstrijski strani več planinskih domov in zavetišč. Posebnost Brdske planine je ljubko jezero. Živahen potoček odvaja
njegovo vodo po nategnjeni strugi v dolino. Tam je poleti živžav!
Žal se jezero suši.
Planinskih jezer je na Koroškem nad dve sto. Večinoma so vsa
podolgovata s strmimi bregovi in bogata z ribami, predvsem s postrvmi. Napolnjujejo visoka korita nekdanjih ledeniških grobelj.
Na Brdsko planino sem se iz Smohorja povzpel čez jezikovno
mešano Modrinjo ves in skozi romantično sotesko Krnico, ki jo
oživlja potok istega imena. Tudi vračal sem se po isti poti, tako me
je pokrajina navdušila. Hodil sem natančno po jezikovni meji.
Pozimi prožijo tam debla v dolino. Visoko v gori poleti posekajo
drevje, ga razžagajo na približno štiri metre dolge hlode, jih obelijo
in potem počakajo na sneg. Ne sme pa jih zamesti. Ko prožijo, se
postavi več drvarjev vzdolž proge, da uravnavajo drveča debla, če
bi se spotoma hotela postaviti čez snežno rižo in zapreti smuk še
drugim. Nevaren posel je to. Spodaj sestavljajo iz debel »vlak« in
živina jih odvleče do železnice.
Zima se v Ziljski dolini po navadi ne šali. Snežni viharji in
zameti niso nobena redkost. Doživel sem zimski vihar, ki je odnašal
strehe, prevračal drevje in kozolce ter popolnoma spremenil lice
narave. Izginila so y zametih ljubka znamenja ob cestah, hiše z
značilnimi »hanki«, od koder so poleti bingljale košate brade cvetočih
nageljnov, so stezale le še strehe izpod debele snežne odeje.
Ob vseh letnih časih sem se mudil v Ziljski dolini, najlepša pa
se mi je zdela v jesenskem okrasju. Morda tudi zato, ker sem jo
moral tedaj zapustiti. Prirasla mi je k srcu in rad se je spominjam.
&
Za orientacijo na zemljevidih: Beljak — Villach; Brdo — Egg; Brnca — FtlrnitZ;
Caški grad — Wasserleonburg; Dobrač — Villacher Alpe; Dropolje — Trdppolach; Koče
— Kotschaeh; Konjski špik — Rosskofel — M. Cavallo di Pontebba; Krnica — Garmtzen;
Lešamska dolina — Lessachtal; Marija na Zilji — Maria Gail; Modrinja ves — Moderndorf; Muta — Mauthen; Negal — Spitzegel, 211® m ; Ojstrnik — Ostermg; Ploča —
piockenpass; Podklošter — Arnoldstein; Poldnik — Poludnig; Radnja ves — Rattendorf;
Šmohor — Hermagor; Zllja — Gail; Ziljske Alpe — Gailtaler Alpen; Ziljska dolina —
Gailtal; Ziljsko sedlo — Gailberg.

Hinko

Moravs:

V KRIŽKI STENI
dmaknjeno od ostalih ostenj sosednih očakov, sameva
v zatrepu Krnice Križka stena. Kakor neprehoden zid
se dviga v nebo in zapira s svojimi odlomi slikoviti
dol, le na levem delu kaže bolj prijazno lice in večjo
razčlenjenost. Tam čez je speljana tudi zavarovana pot
za prehod iz Krnice v Vrata ali Trento.
Alpinistično je bila stena obdelana samo pozimi.
Približno v smeri zaznamovane poletne poti, se je
Uroš Zupančič prebijal v snegu in ledu čez steno; sestop čez poledenelo steno pa je tvegal padli alpinist-partizan Miha Arih. Tudi
v Križki grapi so si jeseniški gorniki že merili svoje moči; naskok
jim pa ni uspel, morali so se obrniti.1
Poleti, ko so bile skale kopne, pa je stena samevala in čakala
prvih drznih obiskovalcev, čakala, dokler niso avgusta leta 1951
zvonko zapeli prvi klini in pomagali pogumnim plezalcem čez steno.
Dve uspešni navezi mladih alpinistov sta plezali 7. VIII. prvenstveno
smer desno od Križke grape. Smer so ocenili s tretjo, mestoma četrto
težavnostno stopnjo in jo poimenovali v spomin na preminulega
Tominca Slavka, alpinista in študenta slavistike, »Tominčevo smer«.
Spet seim začutil hrepenenje po gorah in potrebo, da vsaj za
kratek čas odložim dolinske skrbi in se predam lepotam gorske
narave.
Bila je hladna septembrska noč, zvezde so žarele na nebu, ko
sva z Uršičevim Jožem iskala pot, ki drži h koči v Krnici. Nočni
mir je motil le šum deroče vode v hudourniški strugi zraven poti,
mehka gozdna tla pa so napravila naše korake tihe in zadušile
vsak ropot.
Za nekaj ur naju je prijazna gorska postojanka vzela pod svoj
krov in nama nudila počitek. Le kratek čas sva počivala, vsaj tako
se mi je zdelo in že sva se odpravila v jesensko jutro steni naproti.
Mrzla jutranja sapa je bušnila v naju, ko sva stopila na jaso
pred kočo. Noč se je že umikala porajajočemu dnevu in slabotno so
se odražali temni macesni in smreke od ozadja. Molče sva se vzpenjala po ozki in vijugasti gorski poti proti meliščem pod Križko
steno. Ostenja Razorja, Križa, Gamzovca so bila globoko zavita v
enolično sivino jutranje megle in jutranji mrak je še zakrival njih
vrhove. Sopihajoča in razgreta od hitre hoje sva dospela na snežišče
pod steno. Medtem se je docela zdanilo. Pod nama so valovile megle
m oblizovale navpične in raztreskane stene, nad nama pa se je bočila
modrina neba in se ostro odražala od nažaganih grebenov. Topli
sončni prameni so sipali curke raztopljenega zlata na vršno piramido Razorja, kjer jih je prvi sneg odbijal nazaj v vesoljstvo.
1 Grapo so preplezali aprila 1951 Krušič, Stražišar in Zupan Tone z Jesenic. Vzpon je bil mogoč le, ker je v tej zimi zapadlo izredno mnogo snega.

Prav občutno me je zazeblo, ko sem s prsti grebel mrzli sneg
in si tako pomagal kvišku proti vstopu.
Pred mano je Jože zaukal od radosti v jesensko jutro, da je
nekaj časa odmeval samotni vrisk. Prispela sva k vstopu, se navezovala, si segla krepko v roke in Jože je po polici zavil v desno. Po
prvih metrih stene se je izmaknil mojim očem, plezal je za skalnim
pomolom, le premik vrvi, ki je počasi tekla skozi premrle prste, mi
je potrdil, da napreduje. Čez nekaj časa sem tovarišu sledil. Skala
je bila mrzla in prsti so postajali čedalje bolj okorni in neobčutljivi.
Brez občutka sem se držal skal. Dosegel sem tovariševo varovališče,
ga obšel in se pognal v prevesno poč, ki je nudila edini prehod čez
zlizane plati. Spolzki in algasti oprimki v poči niso nudili sigurnih
opor, a s pomočjo dobro zabitega klina sem se nekako prelisičil Čez.
Mimo prepadnih plati in prevesne čeri sem iskal prehode. Tu in tam
je vrv sprožila kak kamen, ki pa je takoj neslišno utonil v globino,
da se potem na melišeu pod steno ustavi in se pridruži neštetim
sovrstnikom, ki jih je doletela ista usoda.
Menjaje se v vodstvu sva vidno pridobivala na višini. V lagodnem tempu sva premagovala ovire v izpostavljeni steni, a delj časa
sta naju zadržala izstopna kamina. Vrsta je bila na Jožetu. S težavo
se je prerinil v prvi kamin in gvozdil ob gladki skali navzgor. Dobro
mu je šlo v tem ozkem kaminu, ker je kratko nasajen; z mešanimi
občutki sem pomislil na svoje dolge noge, ki mi bodo vse prej kot
v pomoč. No, nekako bo že šlo. Klic »naprej« me je zdramil iz misli.
Prvi metri so bili lahki, potem se je pa kamin občutno zožil, končno
je bil že tako ozek, da še s koleni nisem mogel več gvozditi. Visel
sem v zelo nerodnem položaju in iskal s pogledi neznatne opore,
ko zaslišim nad seboj ropot padajočega kamenja. Bliskovito še sklonim glavo in se pritisnem k skali. Bilo je prepozno. Skeleča bolečina na temenu in v roki me omami za hip. Mavričasti kolobarji se
mi vrte pred očmi in rišejo čudne podobe. Prebolel sem trenutno
omedlevico, se pognal kvišku in izplezal zadnje metre kamina. Za
hip sem se oddahnil, potipal boleče mesto na glavi, a ko sem roko
odmaknil, se je prstov držala lepka kri.
Neopazno se je medtem plazila megla po stebrih in grapah
kvišku in ovila steno s svojo umazano sivino, v kateri so tonili vsi
jasni obrisi okolice. Skale so postale temne in grozeče in strupen
mraz je vel iz njih.
Grebenski veter naju je pozdravljal in naznanjal skorajšnji konec stene, ko sva izstopila iz drugega kamina. Po nekaj metrih
lahkega sveta sva bila na grebenu. Stena je bila pod nama in eno
doživetje vzajemne borbe je zopet obogatilo najino duševnost.
Večer naju je dobil v koči. Vrhovi so zaplamteli v škrlatni barvi
zahajajočega dne, večerne sence so silile v dolino in polegle čez
robe in globeli. Mir in pokoj se je razlil po dolinah in gorah in se
nastanil tudi v naših srcih, lepota narave in doživetja pa so zapustila
trajen spomin na te nepozabne trenutke.

Smer sta plezali 7. avgusta 1951 navezi: Blažej Janko, AO Jesenice — Frangeš Jožko, AO Slovenska Bistrica in Uršič Ivan, AO
Slovenska Bistrica — Marn Jožica, AO Maribor. Smer so ocenili s
tretjo, mestoma četrto težavnostno stopnjo in jo imenovali »Tominčevo smer«. Kmalu po tem vzponu sta smer ponovila brata Uršič Jože
in Milan, nekaj tednov kasneje Uršič Jože in Moravs Hinko (vsi AO
Slov. Bistrica).
Dušan

Novak:

Z JAMARJI PO AVSTRIJI
Totes Gebirge
eželna zveza za raziskovanje jam v Gradcu je povabila
na reševanje oz. iskanje ponesrečenega mladega1 smučarja v Totes Gebirge tudi dva člana Društva za raziskovanje jam v Ljubljani. 12. marca 1948 se je mladi
Herbert Jungbauer ponesrečil pri smučanju v Sigistalu
nad Tauplitzem. Padel je v neko odprto brezno. Poleti
je ta predel pusta in razrita pokrajina, posejana z
brezni, pozimi jo pa sneg lepo zravna in tvori idealni
smuški svet. Le eno brezno je odprto, ker piha iz njega topel zrak.
Ravno vanj je zapeljal nesrečni mladenič. Takojšnja reševalna ekspedicija je našla v globini 183 m krvave ostanke in 5 nadaljnjih brezen
velike globine. Tudi letos ni bilo sreče. Brezno, ki leži na dnu velike
in globoke razpoke, se je zasulo oz. zamašilo in dela pri odkopavanju
niso imela uspeha.
Potovanje v Graz, kjer sva iskala nekoga, ki bi naju napotil
dalje, ker sva prišla z dvodnevno zamudo; nato pot z motorko preko
Brucka, Leobna, Selzthala; končala sva jo v Klachauu pod veličastnim Grimmingom (2351 m). Od tu sva zvečer še peš občudovala
gore do 1 km oddaljenega Tauplitza, lepe letoviščarske vasice s hišicami, ki se kar svetijo od čistoče.
Naslednji dan sva po poti preko ledeniških moren občudovala
krasne, rdeče ožarjene, veličastne vrhove okoliških gora. Nad vasjo
se nama je odprl krasen razgled na Totes Gebirge proti Tauplitzalmu. Tovorna žičnica nama je prevzela prtljago in lahka sva
se napotila po lepi, skoraj sprehajalni poti na Tauplitzalm, k Grazerhiitte, kjer naju je že čakala prtljaga. Majhna lepa planina z
deloma planšarskimi kočami, deloma letoviščarskimi hišicami, je ta
Tauplitzalm, kjer so nama povedali, da so »Hohlenforscher« že v
taborišču. Na planini je prijazna lokva in potoček, ki namaka množice živobarvnega rastlinja. Na severni strani se dviga masiv
Trawenga in proti vzhodu nas pelje pot proti lepemu in romantičnemu ledeniškemu jezercu Steirersee, ki tiho leži v precej globoki
kotanji (1450 m), Tauplitzalm pa je v višini 1630 m. Na levo, proti

zapadu pa drži pot izza Lawinensteina na Odernalm, kamor smo se
napotili pozneje.
V taborišče v Sigistalu sva se napotila ob telefonski žici 5 km
daleč mimo Steirersee-a in pod Sturzhahnom (1903) po izlizanih in
gladkih skalah. Skoraj plezalna pot.
Totes Gebirge, gorovje vzhodno od Salzburga, je cca 350 km 2
obsegajoča planota — skalnato morje — valovita, kamenita puščava,
ki resnično zasluži ime Mrtvo gorovje. Ni kraja v naših gora, ki bi
se primerjal s to strahotno tiho puščavo, kjer se vrsti greben za
grebenom skoraj brez konca, z brezni in razpokami, melišči in razžrtim skalovjem. Nobenega pregleda. Šele z obrobnih višin, Grubsteina in Traglov je mogoče pregledati to pustinjo. Sigistal, ki obsega
komaj 1 km, je, če moremo tako reči, še najprijaznejši predel, ki
je edini porasel z nekaj grmi rušja, preluknjan s kakimi 200 brezni.
Leži v višini cca 1800 m. Totes Gebirge je od vseh strani obdano
s strmimi pobočji in le nekoliko nad ostalo planoto dvigajočimi se
vrhovi, ki so tipično apnenčasto ostro nazobčani.
Brezna so tu večinoma nastala v križiščih razpok in so zelo
različnih globin. 20, 40, 100, 150, pa celo 370 in več, eno med njimi.
Dachstein
Kakih 14 dni smo brskali po breznih in okolici, nato pa so naju
peljali še v Dachsteinske jame. S Tauplitzalma smo šli mimo dveh
mičnih jezerc, ne daleč od Naturfreundenhutte, po zelo strmi poti v
lepo amfiteatralno ledeniško dolino, obdano od strmih sten pobočij,
ki so porasla z lepim smrekovim gozdom za Lavvinensteinom. Videla
sva, zakaj ima ta vrh to ime. Takoj izpod vrha se vleče velikanski
plaz, ki je kar posnel gozd. Ta plaz pa zdaj naskakuje rastlinstvo. Vodnik naju je kmalu »zapeljal« v močviren in nenegovan gozd, po močvirnih in z bruni »tlakovanih« poteh. Oddahnili
smo se, ko smo stopili iz tega gozda in se nam je odprl pogled
na Griindlsee, na planino in travnike ob njem, s svežo in sočno travo,
z dišečim senom. Krasen pogled na to, nekoliko večje jezerce, kot j e
Bohinjsko, na lične hišice, ki jih skoraj ni opaziti in se ne vsiljujejo
tako kot kameniti kvadri okrog Blejskega jezera, ki je postal že kar
bazen! Sicer je pa Griindlsee (709 m) najlepše jezero v Salzkammergutu. Pri učitelju v Gosslu in v topli vodi smo preživeli dan in se
nato odpeljali v Obertraun pod Dachsteinom. Kraj leži ob Hallstattskem jezeru (508 m). Od tu smo se morali povzpeli k jamam v višini
približno 1350 m. Pot je huda in strma, tisoči stopnic in desetine
ključev izmučijo ubogega obiskovalca, ki se ne more peljati z žičnico.
Tu smo si ogledali Eishohle, lepo ledeno jamo z zelo lepimi kapniki
iz ledu, ki so umetno razsvetljeni. Svetilke so montirane kar v
ledu! Sledila je Mammuthohle, zelo velika jama, žal brez vsakršnih
kapnikov, z rovi, ki jih je izdelala voda, in stotinami stopnic. Sploh
je videti, da v Avstriji radi »mučijo« turiste s stopnicami. Jama
sicer ni lepa, pač pa je geološko 'zanimiva zaradi svoje starosti in
zaradi sledov tekoče vode.

Lurgrotte — Peggau
Po dirki na kolodvor in mučni vožnji smo se ustavili v Peggauu
pri Grazu v gosteh pri jamskem vodniku Wieslerju. Naslednji dan
sva si ogledala znano Lurgrotte, »die schonste und die groBte Tropfsteirihohle in Osterreich«. Ta jama je postala znana 1. 1894, ko je
potok Lurbach, ki ponika 200 m više, žalil in zaprl za 7 dni sedmero
pogumnih jamarjev. Jama ima lepe kapniške skupine, sicer pa ni
za naše »razvajene« pojme nič posebnega. Avstrijski jamarji pa jo
čuvajo in urejajo z nepopisno ljubeznijo. Delu v njej (gradnja poti,
i. pd.) posvete ves svoj prosti čas in še marsikaj prilože iz svojega
žepa. Okrog lepih in redkih »makarončkov« so napeli mrežo, da ne
bi kakega obiskovalca zamikal »spominček« . . .
Ker naju je preganjal čas in denar, sva se poslovila od jamarjev
in Avstrije z obljubo, da si prideva naslednje leto ogledat še druge
zanimive jame.
Dr. J o s i p

Š a š e 1:

KOROŠKA IMENA NA NAŠIH SPECIALKAH
LIST CELOVEC
Pred nami je svet »sred Korotana«: na desni Celovec, na levi njegov
tekmec Beljak, vmes pokrajina najlepših ijeaer (Vrbsko, Osojisko, Baško,
Hodoško), ob jugu pa modri trak Drave, vse kakor preračunano simetrično.
Imenoslovje je tudi na tej karti polno nasprotij. Na severu ob Glani (na
zemljevidu: Glina), v trdo nemškem ozemlju se zaznamuje naselje Globoče,
po katerem bi kdo gotovo zastonj povpraševal; isto tako po naselju Bistrica
južno. Tako so se kraji imenovali skoraj pred tisoč leti, danes pa so znani
samo kot Glantschach in Feistritz. Zato pa imamo na našem jugu v severnem
pobočju Gračence (zahodno Podrožice) neko Graue Vand, ki je domačinom
neznana, če tega imena ni priučila šola; to je Arihova peč, krvava postojanka
iz partizanske vojne.
Praktičen zemljevid, kakor je naša specialka, mora navajati imena, po
katerih se ije mogoče na terenu orientirati. Ker pa so kraji severno Vrbskega
jezera že skoraj ponemčeni, se tam brez nemških imen ni mogoče znajti. Slovenska imena pridejo bolj na zahodnem koncu še v poštev. V severnejšem
pasu pa bo treba postaviti ali nemška ali dvojezična imena, tako: Pri Dveh
Cerkvah - Zweikirchen, Blače - Flatschach, Marija v Smrečju - Maria Feicht,
Zitiče - Sittich, Dvorče - Glanhofen, Šmiklavž - St. Nikolai, Radoljče - Radweg,
Nasoviee - Nassweg, M. Št. Vid - KI. St. Veit. To so kraji iz političnega okraja
Št. Vid.
V Celovškem okraju: Šenturška Gora (bolje je Šenturhov vrh, kakor je
ime zapisal leta 1842 Majar Ziljski}-Ulrichsberg; Št. Peter na Gori - St. Peter
arn Biahl, Krnska Gora - Karnberg; Eberdorf, prav Ebendorf; Poreče (A. Beg
je zapisal Porovčice) - Portschach am Berg; Krnski grad - Karntourg; Raga ves
(Jarnik: Rijavčiee) - Ratzendorf; Dole - Dellach; Lipa - Lind; Vogliče - Winklern;
Breza vete - Wriesnitz; podpole - Poppichl; Tesnja ves - Tessendorf; Trnja vesTerndorf; Št. Jurij na Pesku - St. Georgen am Sand;: Važenše - Feschnig;
Vogliče - Winklern; Vrhovec - Falkenberg; Vavčja ves - Waltendorf; TraticeTrettnig; čajnče - Tultschnig, Zalem - Seltenheim; Dole - Dellach; Dhovše-

Lendorf; Volovca - Wolfn:tz; Smerovčice - Emersdorf; Pičev - Pitzelstatten;
Nežka (prav Nežkole) - Neschka; Stenice - Tentschaeh; Zabukovje - Grossbuch;
Vaniče - Faning; Arlča ves - Arlsdorf; Tigriče - Tigring; Venčinje - Roisenau;
Na Micah (prav Mirce) - Mortschen; Račica - Retschach; Zavasja ves - Ziegelsdorf; Dole (zahodno) - Dellach; Dole (vzhodno) - Ponfeld; Zihpolje - Seigbichl;
Majhna Gorica - Ameisbichl; Zimislav (prav Semislava) - Simislau; napačno je
Mozberg, prav Moosburg (Blatograd); Raznica - Ratzenegg; Sp. Gorje - Goriach;
Budanja - Vogelitz; Tudrešče - Tuderschitz; Prosinčioe (tudi Pražinčica) - Prosintschach; Hojovče - Hojabitsch; Vogliče (pri Porečah) - "VVinklern; Poreče Portschach; Zadole (prav Zale) - Sallach; Pričiče - Pritsehitz; Tibinja ves Leinsdorf; Kriva Vrba - Krumpendorf; Zale - Srallach; Skrbinj (A. Beg ima
Škrtinj) - Hornstein; Dražinj - Drasing.
Zahodno Blatograda: Gumno - Stallhofen; Borovčiče - Barendorf; Knezoviče (Knežiče) - Knassweg; Podobje {prav Gorja ves) - Perna-ch; Paternož-St.
Bartlma; Lipica - Lippitz; Varpovče - Arndorf; Toporje - Topriach; Crnčiče Schwarzendorf; Trabeoče - Trabenig; Hodanjče - Hadanig; Skrile - Grailitz;
Hostiče - Hostitz.
Poslednji kraj je del Šmartna na Teholjici, na karti: Dholica. Čeprav se
ta oblika navadno piše, vendar ni v skladu z ljudsko izgovorjavo. Krajevnih
imen, tvorjenih iz korena iteh - tih, imamo toliko, da bi jih bilo treba posebej
obdelati; v to svrho pa mora biti že v pisavi razvidna prava ljudska oblika.
Ime Teholtjica je okoliško, zajema vso občino, to je severno obrežje zahodnega
jezera, nekako od Poreč na severovzhod do kostanjiske občine. Kraj, kjer je
na karti tiskano Dholica, se imenuje Smartin na Teholjici - St. Martin am
Techelsberg.
Trabletna - Trieblach; Slovenja Gora - Windischberg; Sokolče - Sekul;
Došenjče - Toschling.
Severno Vrbe (Velden): Dvor - Kranzelhofen; Borovnice (prav Briniče)Fahrendorf; Crešnje - Kerschdorf; Trešče - Droschitz; Koren, prav Korene;
Gornja Vas, prav Valbrna ves (Oberdorf); Umberg, prav Umbar; Draganje,
prav Draganja; Cetin|je, Iprav Cetinja; Draganče, prav Dragniče; Zlebnje, prav
Zlebno; Vernberg, prav Vernberk.
Vrhovi na Osojskem Turju so: 903 m Skopar, 1044 m Kostanjski vrh,
1061 m Rabenkogl (Vaški vrh), 1069 m Tavpl, 822 m Varpovška gora.
Okoli Osojskega jezera je vse nemško, zato treba nemška imena pristaviti: Sv. Mesto - Heiligenstadt, Ostrovje - Ostriach; Podvinje, prav PotvinjeTiffen.
Ime Celovec zveni tako jasno in preprosto, da kar ni verjetno, koliko •
spora je zaradi razlage med filologi povzročilo. Tolmačenje imena Klagenfurt
je že pred več ko 600 leti pričel islavni opat Ivan Vetrinjski: querimoniae
vadus = brod cviljenja = Klagen-furt. Ta razlaga se je živo povzela v začetku
tega stoletja, ko so slavisti dognali, da rezijanski Slovenci imenujejo mesto
Cviljovec; razpravljalo se je, da se je iz te oblike razvilo ime Celovec, to pa
bi odgovarjalo nemškemu imenu. Za poslednje ime prevladuje razlaga^ ki jo
je podal že opat Vetrinjski; pri imenu Celovec pa še ni dognano, ali je res
rezijanska oblika prvotna. Ako je Oblika Celovec izvirna, se da obrazložiti z
lego »na celini« v močvirnatem okolju; ime predmestja -Otoče (Waidmannsdorf)
ter staro ime Blače za St. Rupert (tudi južno predmestje) zgovorno priča o
nekdanjem; močvirju. Gladina jezera je bila tedaj precej višja, voda je preplavljala ali vsaj zamočviitjala ves južni svet.
Ime Vrbsko jezero ni domačinsko. Večina Korošcev, zlasti oddaljenejši,
ga limenujejo Celovško jezero. Za neposredne okoličane pa je tako pomembno,
da ga nazivajo samo Jizaro. Tudi v naši pismenosti se je sprva poznalo samo
Celovško jezero, Kozlerjev zemljevid ima samo to obliko; rojak prof. Scheinigg
tako piše še leta 1884 (Kres str. 563). Šele od časa, ko je letovišče Vrba začelo

pridobivati na slovesu in pomembnosti, je pri nas (izven Koroške) prevladalo
ime Vrbsko jezero.
Podobna nestalnost je tudi pri Nemcih. Ime Worther See je zadobilo to
obliko šele v novejšem času, pogosto pa se še pristavlja Klagenfurter See vsaj
v oklepaju. Poprej se je imenovalo Werd-See. To ime se izvaja od nemškega
imena Werd - Worth za otok Ob južnem bregu, ki pa danes ni več otok, temveč polotok. To je bil v najstarejši dobi najpomembnejši kraj, imenuje se
večkrat v listinah še pred letom 900 z imenom Uueride, ko je ta svet pridobila
škofija Freisingen (možno, da so nastali »ibrižinski spomeniki« tukaj). Ime
»Veride« reklamirajo Nemci za sebe, češ da v stari nemščini pomeni »Otok«.
Mislim pa, da zadeva ni tako preprosta. Ni verjetno, da bi bili šele Nemci
dali ime temu tedaj pomembnemu kraju. V bližini je več krajevnih imen,
tvorjenih iz besede Verd, tako kar jugovzhodno od tod na Gurah (Plešivcu)
V r d i ( V r d j e ) , naša karta ima »V Brdih«; tudi grad Vernberk se je nekdaj
zapisoval Werdenburch (Kos. iGradivo V večkrat). Vse to so bili v davnini
utrjeni krap, verjetno tudi Veride - Otok. Številna imena po Slovenskem
»Verd« in podobno (mnoga se skrivajo pod obliko Brd) čakajo že na znanstveno razlago. Nekje sem čital, da turkotatarska beseda, ki zveni podobno,
pomeni utrjen kraj. Možno je zato, da ta imena izvirajo še iz obrske dobe,
kar bi bila pomembna ugotovitev za našo najstarejšo zgodovino. Verjetno so
Nemci ime Uueride prevzeli od domačinov, v oni zgodnji I dobi še niso vsiljevali svoljih imen niti niso domačinska prevajali. Ni tudi izključeno, da so vsaj
nekateri Korošci nekdaj imenovali jezero Verdsko (Vrdsko); kajti prebivalci na
jugu, ki imajo več manjših jezer, čutijo še danes potrebo, veliko Jizaro posebej
označevati, izato mu dajejo pridevnik Otoško. Pri tem je \ treba poudariti, da
ima cerkev »Marija na Otoku« od nekdaj za podeželsko ljudstvo izreden pomen, vse leto se zgrinjajo tja procesije vernikov, posebno ob obeh Gospojnicah
(15. V i n . in 8. IX.), zato je razumljivo, da je ime Otok izpodrinilo staro poimenovanje Veride. Mogoče pa je, da' se je staro ime Verdsko jezero ponekod še
vzdržalo, zaradi podobnosti imena pa je potem prevladal naziv Vrbsko jezero,
ko je Vrba kot letovišče v drugi polovici prejšnjega stoletja doživela izreden
razmah.
Vsekakor bi bilo upravičeno, da ime Celovško jezero pristavimo sedanjemu imenu vsaj v oklepaju. To Jizaro ima za vso okolico na severu in jugu
od nekdaj tako prevladuj o5 gospodarski pomen, da se prebivalci veličajo z
njim kot Zajezerjani, svoje kraje pa štejejo v Zajezerje.
Tudi življenje Celovca utripa zlasti poleti v zvezi z Jizarom. Od začetka
XVI. stoletja je mesto zvezano z njim po kanalu Lent \karta ima Lendski
kanal); po tej vodni poti se je pred železnico v dobri meri preskrbovalo s
potrebščinami (žito, živina, drva, ribe itd.). Sedanja prometna sredstva (parniki
po Lentu, železnica, tramvaj, avtobus i. pd.) pa so ustvarila tako tesno povezavo, da so na vzhodni obali jezera nastala nova mestna kopališča l(Strandbad).
Južno Celovca je nekaj napačnih imen. Ime Satnic (pismeno Satnitz) je
bilo prvotno omejeno samo na to podnožje Gur, kjer je danes znana gostilna
Satnizbauer; šele v drugi polovici prejšnjega stoletja se je raztegnilo na vse
Gure. Slovenji okoličani poznajo za to podnožje od celovškega vodovoda do
Zrelca doli ime Sotnica, to je nastalo verjetno iz So(po>tnica.
Ime Postražice je napačno; tam je večja kmetija Postražišnik, katere svet
se razprostira »po Stražišču« (Straschitz) med Loko in Novo vesjo gori.
Ime Na Spi spada tja, kjer je na karti označena kota 443 m; je to starinsko ime, ki pove, da je ljubeljska cesta foila tam speljana po nasipu čez
močviren svet.
Odtok jezera ni Glinica, temveč V a n j k a r t (Lankart), nemško Glanfurt.
Namesto Lipica treba staviti C e r c e (K e r b a c h), namesto Dole pa
Dolina.

Južno: ime Honec je izmišljeno in tam povsem neznano; Slovenci praviio
G o l i c (narečno Hovč), Nemci pa Aich.

Cedram je nemško ime (Tschedram) za slov. S č e d e m , isto tako Tretram
za slov. M e d r e j t r e .

Humperški Grad je prav H u r n b e r k (kranjskim voznikom črez Ljubeli
nekdaj znan kott Vomberk).
Pri Mostu, prav P r i m o s t j e ,
Ob skrajnem desnem robu karte: Golšova, prav G o l j š o v Dovča Ves
prav D o v č j a v e s .
Severno pobočje Gur med kotama 701 in 647 m se imenuje H a k e l j .
Od železnice zahodno: Prebalje, prav P r e b i j e ; Maček, pr. M a č k o v
m l i n ; Sv. Kandolf, pr. S t. K a n d o f ; vzhodno pri križu treba pristaviti
S t ud e n e ; Mostič, pr. M os t e c ; V Brdih, pr. V r d i (na Vrdeh); višine 721,
803, 770 in 787 m se skupaj imenujejo V r d o v s k o T u r j e ; pot (soteska)
med 803 in 770 m H a l a č e (Kajžnikove hlače), med 770 in 787 m K o s t i l o ;
Dobajnica, pr. D o b e n c a ; Zaliznica, pr. Z a 1 i z e n c a ; Dvorce, pr. D v o r e c
(Piskrče); Rijavec, pr. R j a v e ; iRijavčevo J., pr. R j a v č e v o
jezero;
Sv. Miklavž, pr. g m i k 1 a v ž ; Pertiče, pr. P r t i č e ; Medgorje, pr. M i g o r j e ;
Na Planini, pr. P l a n i n a ; Majrovnik, pr. M a j r o b n i k ; Gorica, pr. Ma
L o r e t o ( G o r i c a ) ; višina 739 m je H u m ; ime Ržena gora spada bolj
severovzhodno; Spinti-k T., pr. Š p i n t i k o v b i r t (v tej okolici take ribnike
splošno imenujejo »birt«); Rute, pr. S p. R u t ; Rut, pr. Z v. R u t ; Sv.
Marjeta, pr. S m a r j e t a n a G r a d u ; Sv.,Ana, pr. Š e n t a n a ; Jedvovca
851 m, pr. J e r e b o v c a ; Tratnikov ribnik, pr. birt; Pod Lipo, pr. P o d 1 i P a ; Na Gorah, pr. Z a v i s o k a ; V Rodeh, pr. R o d a ; Merišče, pr.
M i r i š č e ; Hafnerjevo J., pr. H a b n a r j e v o j e z e r o ;
Plešerka, pr.
P e š e r k a.
Pogorje Gur je tudi na tem listu označeno z imenom Na Gorah (Sadnica).
Zahodni del planote je večinoma pogozden, samo na južnih sklonih naseljen.
Tam so: N. Selo, pr. N o v o s e l o (Vesava); M. Gora, pr. M a l a G o r a ;
Sv. Helena, pr, Š e n t a l e n a ; ime Velinja ves se ponavlja dvakrat, ono ob
Dravi je pravilno, mesto zahodnega pa treba staviti B i 1 n j o v s. Tudi Kazaze
se tu glasijo K a j z i z e . Mesto Zg. Vesca, pr. Z v. v e s c a ; Sv. Lucija^ pr.
L u c i j a na G o r i ; Pulpiiče, pr. P u 1 p a č e.
Malo potov drži čez planoto Gur. Najlažji je še prehod po globoki zarezi
od Potoka in Podgrada na sever proti Hodoškemu jezeru; ta zareza se imenuje P r e s e k a . Zahodni Tancboden je P l e s i š č e . Gure končajo na zahodu s čokom, znanim kot G u r s k o T u r j e ; skoz obrobno skalovje drži
nanj pet »vrat«: od juga (Lucija na Gori) G u r s k a v r a t a , od zahoda
S t. 11 ij s k a v r a t a (ne Vrata sv. Ilja), od Klopic gori P l a j e r j e v a
v r a t a , od Hoj ovca (napačno Hojoc) H o j o v č e v a , od Konavca (napačno
Kanove) pa K o n a v č e v a v r a t a .
Prav slikovito se dviga na zahodu še stožec Jerberg do višine 772 m; list
Koroški Slovenec od 1. III. 1939 piše k temu imenu »domače ljudstvo pravi
hribu J a r v r h in Jerbrh«.
Zahodno ob Dravi: ime Na Dravi se lahko poenostavi — D r a v a ;
Vudmat je bolje postaviti v oklepaj, danes se je to prvotno ime preobrazilo
v U1 m a t.
Južno Drave vidimo večji del Roža, na zahodu pa najspodnejšo Ziljo.
Rož se deli na Zvrhnji, ki sega do Male Suhe (že meja Napoleonove
Ilirije) in Spodnji na vzhodu. Poslednje ime pa je bolj literarno, prebivalci
se imenujejo Dravci ali Podravci.
Začnimo od desnega roba karte. Tam pritečeta v Dravo dve Borovnici,
vzhodna B a j d i š k a (ne Bajtiška) in zahodna L j u b e l j s k a .
Ob Dravi se naselje Trate glasi prav T r a t a .

Južno Borovijan: Prindl, pr. Kobel, Sajdaibauer, pr. Sa j dar, Grabenhamer,
pr. Ježa, V Dolih, pr. Doljane (St. Jožof).
Tik ofb Dravi je več »logov« (pašnikov), tako severno Resnika » R e s e n s k i l o g « , vzhodno (severno Kožentavre) » L o g p o d Š a r b o« , nato severno Kaple » K a p e l s k i l o g « , pa »S v e t in j is ki l o g « , (severno Svetne
vesi), St. Janški log in končno »V o 1 i n j s k i l o g « južno Velnje vesi.
Ime Zingarca je treba raztegniti na višine 1462 in 1589 m; med Zingarco
in Planjavo je sedlo A l b i n k; ;
Ime Struga je treba postaviti bolj k dravskemu mostu; med Kaplo in
Strugo je še skupina hiš L i p 1 ij: e.
Vranjica je sedlo med Planjavo in zahodnim Psinskim vrhom (že na listu
Bled), to ime naj na -mestu, kjer je tiskano, odpade; tam so še St. Janške Rute.
Kuhel Grb je bolje označiti K o 'b i 1 n j a k in to ime postaviti bolj
severno.
Oblika Podsinja ves se sicer splošno piše, izgovarja pa se Psina ves;
naselje se razprostira »po sinah«, kakor se tu imenujejo travniki in pašniki
v senčni legi. Pravilno bi bilo zato Posina ves.
Ime Zala je napačno, ljudstvo pravi S a l a ; to je narečno ime za Selo.
Napačno je tudi: Sene, pr. S i n e ; Zg. Kraje, pr. Z v. K r a j e .
Obširna naplavina (vršaj) Male Suhe proti Dravi) se imenuje H o s t a,
kolikor je pogozdena, zahodni položni travniki (nekdanje strelišče) pa B r e -

ž i n j (tudi Crešnjane).

Ime Mušenik je bolje pisati M o š e n i k ; tvorjeno je iz istega korena
kakor Moščenice severno Drave.
Breze (ob Dravi) je prav B r e ž n j e ; to naselje je Drava skoraj celo
izpodprala, da se je porušilo v t. zv. Sibirijo (poplavljeni nižji svet).
Kapelčna Gora je med ljudstvom bolj znana z imenom Z g o r e l e c ;
severno vznožje proti Podgorjem se imenuje F r i n a .
Južno: Turmalpe, prav G a j t e n c a .
Zahodno: Radiš Grb., pr. R a d i š n i G r a b e n , potok je R a d i š a ,
višina 1175 m pa R a d i š k i v r h ; Gvadija, pr. K l a d j e (Kvadje), ime
spada bolj k 1327 m.
Beren Grb. je prav P e r e n d o l , tamošnji potok pa R o ž i c a ; Ardešica Grb., pr. P r i v i l š č i c a ;
višina 1183m med tema potokoma je
O r 1 o v i c a.
Rezmanica, je prav R e s m a n c a , ki od 1895 m na jug prehaja v V r š e ;
njen podaljšek na severovzhod je R d e č i c a , tako imenovana po rdečih
pečinah (iz tega imena so Nemci napravili Ardeschitzen!).
Malo zahodno od Resmanoe je še planina G u m n o ; tudi to ime se je
na nekih nemških kartah skvarilo v Gebno.
Gračenca je samo hrlbet 1359 in 1284m, južni d o l se imenuje Z a g r a č e n č a (ne Gračenica), potok pa B i s t r i c a .
Južni hrbet (med Zagračenco in Privilščico) je Č r n o b r d o . Mesto,
kjer se združita potoka Bistrica in Privilščica, so K1 o m e, ob združitvi
Bistrice z Rožicai pa T a b o r (severni vhod v predor).
Podrošca, pr. P o d r o ž i c a ; Slatne, pr. S v a t n e (pismeno bi to bilo
Svetine — domovina Miklove Zale!).
Severno k višini 613m je treba pristaviti T u r n i ; tam je stal stari
grad Rase, po katerem ima Rož ime. Tam se je tudi odigrala tragedija Miklove
Zale, ko so jo Turki ujeli.
Tešinje, prav T e š i n j a.
Sloveči St. Jakob v Rožu je iz naše karte razviden samo v oklepaju,
pridanemu imenu Podgrad; oba imena sta upravičena, bolj znano pa je
St. Jakob.
Pri Zg. Bistrica naj odpade Zg.

Južno: Tale so bile nekdaj, »deli« (gmajna), ki so danes razdeljeni med
zasebnike in je tam nastalo naselje Talančanov; zato bolje T a l a n č a n i .
Sv. Janez domačini ne govorijo, to je S č e de m.
Pri Rožeku je kraj Breg, znamenit po arheoloških izkopavanjih (svinčeni
kipci iz halstatske dobe), med strokovnjaki znan pod imenom Frog; zato bo
treba to ime v oklepaj pristaviti.
Ime Brovje zahodno od Rožeka se zapisuje v tej obliki zaradi nepoznan j a
narečja; po ljudski izgovorjavi je upravičeno B r o j e ( = brodje) ali Brojane
( = brodjane).
Ledinice je bolje pisati L e d i n c e , Malnice pa M a l e n c e . Kota
634m severovzhodno Malenc je D o v j a č . Pardajs prav P a r a d i ž .
Hribi vzhodno Baškega jezera: Blajberg, pr. V r a n j e ; Vranje, pr.
P e t e l i n ; jugovzhodni hrbet 794 m je H u m , naselje severno pa P o d h u m (narečno Puhm), na karti napačno Gabrovje. Ime G a b e r n i k treba
pristaviti k 562 m.
s
Južno Malenc: Graue Vand, pr. A r i h o v a p e č ; izpod nje tečeta na
sever potočka K o v r a t -in Sum.
Bečovnik, pr. B u č o v n i k (to je plat Komnice proti Kopanjam doli);
Borovška pl., pr. B o r o v š č i c a.
Kepa je za Zg. Rož in Spodnjo Ziljo (Beljaško okolico) tako impozantna
gora, kakor Peca za Podjuno in Velikovško Čezdravje. Korošci nimajo enotnega imena; Rožani pravijo Kum (Kom), Ziljani pa Jepa. Menda je ime Kom
prvotno, kajti oboji imenujejo njeno manjšo predgoro na severu Komnico.
Beseda Kom je pomenila v stari slovenščini isto, kar nam pove Kepa danes.
Vsekakor pa je iz Podravja bolj vidna, kakor iz Posavja, zato bo od teh dveh
imen Kom starejši, najnovejše pa ime Jepa.
To je potrebno poudariti, ker je nemški univ. prof. Kranzmayer (v Car
I 1990, str. 597 si.) vzel ravno ime Jepa za izhodišče svojemu germanskemu
»mitologiziranju«. Kakor je pri razlagi imena Peca priklical na pomoč »Frau
Bercht« v zmanjšani obliki »Perhta-Petza« — »tako je sedaj neznana ženska
dala svoje ime« (njegove besede). Ze zahodna Jepca naj bi bila po njegovem
»eigentlich Gepica«. Ko si on tako »odpre pot k starovisokonemški etimologiji«
našega imena v obliki »Gepa-Kepa«, pravi, da je iz onega starovisokonemškega
časa (t. j. pred 1100) žensko ime »Gepa das brauchbarste Etymon« in iz tega
izvaja ime Kepa - Jepa.
S tako »pripravo poti« prestavlja ta učenjak naše gorske velikane v
nemško Walhallo . . .
Kakor povedano, se etimologija Kom - Kepa ponuja na dlani. Naziv Jepa
je očitno tako mlad, da ga pravila dialektičnega preglasovanja (Kepa- Čepa)
niso več zasegla.
Potok Bistrica izvira izpod Kepe iz več globoko zarezanih drč, med temi
so: S t r g a v n i c a izpod Boroviščice in K l i n izpod Kepe. V Vršeh so visoki
prelazi S k r b i n a in V r a t i c e.
Severna grapa izpod Kepe na Borovnico,, ki se izteka v Baško jezero,
se imenuje G r l o .
Hrbet med Borovnico in Kropivno (od 1449 m doli) treba označiti J e d v o v e c ; nekaj hiš pri 1130 m H i b j e , severneje (nižje doli) pa Č r t a n j e .
Severno: jezerce pri Dob ju se imenuje D o b e n s k o .
Zg. Borovlje, prav Z v. B o r o v 1 j e ; Na Dravi, pr. D r a v 1 j a n e.
Zahodno: V. Sedlo, pr. S e d l o ; Seraj, pr. S e r a j e ; Na Zilji, prav
M a r i j a n a Z i l j i ; Dobrava (naselje), pr. Po d d o b r a v a .
Južno: Tehanče, pr. Te h a če S p. i n Z v.; Stopce, pr. S t o b i c a ;

Zužaliče, pr. Z u ž a 1 č e ; Senkocjan, prav S k o c j a n.

Potok izpod Maloškega poldne doli se imenuje B r e ž n i c a
vršaju pri Pogorjah).

(usahne na

Poimenovanje višin na državni meji zahodno od Kepe se ne sklada s
koroškimi imeni: že ime Jepca treba prestaviti malo na vzhod (od nje se
spušča na sever reber B r e z o v e c do 1449 m, dalje Jedvovec), nato sledi na
meji H o j o v a p l a n i n a 1587m, potem V i s o k i v r h (od tega se niža
na sever reber Č r n i v r h na 1286m doli); potem sedlo T r e n t a , pa
K r e s i š č e 1841 m (na karti Črni vrh), od katerega gre na sever reber P1 a n i r na 1221 m doli, ki se končuje nad Cvancikarjem z grapo Beknja; na
meji pride sedlo L o g , nato Maloško poldne 1801 m, pred njim je na severu
Ostra peč, nato reber M e j n i k na I l i č e v o p e č 1202 m doli. Na meji
sledi Z a g o r i š k a p l a n i n a , potem Trupejevo poldne 1932 m (Grajščica),
na severnem pobočju Trupejeva planina, nato pa reber K o z j i r o b na
1088m doli. Mejo tvori nato S r e d n j i r o b in L a s t o v č i n a p e č 1691 m.
Potok izpod Maloškega poldne, ki se pri Tehačah združi z Bistrico, je
S u h a (grapa ob izviru pa Jezerce).
LIST BLED
Koroška imena na tem listu sem že popravljal 1934 v Planinskem Vestniku
(str. 93/94 — na str. 93 v 7. vrsti od spodaj popravi 2077 m, prav 2028). Ze
tedaj sem kazal na veliko pomanjkljivost, da na grebenih, posebno ob državni
meji, niso označeni prehodi in prelazi z imeni, ki jih domačini poznajo. Ko
se bo pisala nadrobna zgodovina partizanskega gibanja, ki Ije bilo na tem
koščku Avstrije nadvse živahno, se bo to dalo zasledovati predvsem po teh
imenih. Sedla: Medvedjak iz severnega Medvedjega v južni Medji dol, Vatelca
in Zleb pri Visoki Vrtači, dalje na obeh straneh Brodi: Dolič, Kozji hrbet,
Pošina, Oselca, Strgavnica, posebno pa Hajnževo sedlo (Črez Babo) in Skrbina
v Košuti so bila tedaj: življenjske prometne žile v pravem pomenu besede.
Važna so tudi postala imena nekih samotnih kmetij, kakor Vgriz, Gornik, Girs,
dalje dolca Vrtalšje pod Sveto pečjo, planine Vršič pri Psinjskem vrhu in
Krnice v Strugarci (pri črki »V« imena V. Rob).
K onim izvajanjem še dodajam, začenši od zahoda ob državni meji:
Sedlo Mlinca imenujejo Korošci Rdečica; Dovška Baba je samo Baba; Hruški
vrh 1777 m je Rožica; sedlo Rošoa 1594 m Klak; vrh Klek 1754 m pa Petelin;
nato sledi sedlo Jekelj, Golica, v tej je vrh 1647 m Mali vrh: Pri 1434 m je
sedlo Krnica, med turisti znano kot Podgorjansko sedlo, pri 1548 m pa sedlo
Crvič (na karti Ptičji V.).
Višina 1940 m je Rožanska Kočna (ne V. Vrh), sedlo 1696 m Medvedjak
(tudi Medvedji dom).
Severno Ljubelja je tiskano Sv. Lenart; ime tu ni več na mestu, cerkev
je že nad sto let porušena, kraj pa imenujejo domačini še S t a r a c e r k e v ,
kar je treba postaviti na zahodno stran ceste. To mesto je važno, ker so Nemci
med zadnjo vojno od tam na jug do Št. Ane izvrtali 1600 m dolgi predor, za
katerega je delal načrt že Valvasor.
V Košuti je treba imena V. Vuh 2088m pristaviti ime H u d i t u r e n ,
ki je med Korošci bolj običajno. Višina 1967 m je Mali turen.
Severno: Rajova Trata, bolje Praprotnica, Hornik, prav Gornik. Nekoliko
zahodno: Osenca. Severno Tomaškega vrha: Krvava bajta.

Anton

Blažej:

KOČE PO ROBEH OD JALOVCA DO TRIGLAVA
Planinec, ki hodi po lepem, novoosvobojenem gorskem svetu od Jalovca
do Triglava, ne foo občudoval samo sklenjenih verig mogočnih gora in romantične doline Trente, ker ga bodo zanimale številne, skromne in mogočne
stavbe, v skalo vklesane trdnjave ter drzno speljane ceste in steze.
Kar čudno se sliši, da je od leta 1923 do 1942 na predelu, ki ga obhodi
povprečen planinec v desetih urah, bilo postavljenih kar sedemnajst koč.
Poleg tega so bile zgrajene štiri velike trdnjave.
Izmed stavb so tri planinske, sedem lovskih, ena gozdarska, šest pa vojaških.
Na Brežiču, to je za Skrbino Za gradom, kjer se cepi steza v dolino
Bavšico in Loško Koritnico, so si italijanski vojaki-alpini, ki so stražili mejo
od leta 1919 do 1921, kar sami postavili iz lesenih brun kočo v velikosti
3 X 4 metre. Po letu 1921 so prevzeli stražo na meji financarji in graničarji.
Ta prostor, ki je v zavetju in nekoliko odmaknjen od meje, se jim je zdel
zato pripraven, dasi ni nudil nobenega razgleda. Te koče danes ni več, dobro
pa je še ohranjen kamniti podzidek.
Od tod pridemo v pičli uri h koči na Špičko, ki stoji na obronku tik pod
vznožjem Špičke. Lego ima zelo posrečeno, tudi razgled je lep. Greben male
gore Špičke teče v smeri proti koči in se končuje v navpični steni nad njo.
Kočo so dali zgraditi v pozni pomladi leta 1933 planinci iz Gorice in ji dali
ime po italijanskem planincu Rifuggio Efrem Desimon. Gradbeni stroški so
znašali 12.000 lir. Na Trentarski planini so domačini posekali smreke in jih
dbtesali. Ko se je les nekoliko osušil, so vezali ogrodje. Nato so italijanski
vojaki znosili bruna na ramenih pod špičko, kjer so potem Trentarji postavili
lično hišico veliko 3 X 4 metre. Zaradi obmejnega pasu koča ni bila preveč
obiskana in zato ni bila oskrbovana. Stalno so prebivali v njej poleti italijanski
Obmejni stražarji, čim pa je zapadel sneg, so se umaknili v dolino.
Leta 1950 je kočo, ki je bila precej razdejana, obnovilo planinsko društvo Jesenice. Notranjost je vsa prenovljena in opremljena s potrebnim inventarjem. Zunanje stene in streha so prevlečene s pločevino. Na podstrešju
je urejeno in stalno odprto skupno ležišče. Za kočo je tudi vodnjak. Koča ni
oskrbovana.
Na Trentarski planini, v lepem, gostem smrekovem gozdu se skriva
skoro ravno taka lesena koča. Po naročilu gozdne uprave jo je istega leta kot
Špičko zgradil s pomočjo Trentarjev Jožef Kravanja, pd. Rogar iz Trente,
ki je gradil tudi skoro vse lovske koče za Bois de Chesne-a. Tudi lepo razgledno pot s številnimi zidanimi mostički in podzidki z Vršiča po južni strani
Mojstrovke in Travnika so napravili Trentarji.
Kočo in pot so zgradili zaradi pogozdovanja južnega pobočja od Vršiča
do Jalovca, posebno še Travnika. Kakor danes vidimo, to delo ni rodilo posebnega uspeha. Kočo so lani trentarski lovci uredili zase.
Neverjetno veliko je gradil na tem sončnem planinskem predelu tržaški
Švicar Bois de Chesne, ki je bil botanik in lovec ter je imel tukaj lov v zakupu. Zgradil je od leta 1923 do 1938 sedem lovskih koč. Vsa gradbena dela
so izvršili Trentarji. Koče so iz lesenih brun in merijo približno 4 X 5 metrov.
Spredaj imajo manjšo kuhinjo, zadaj pa večjo spalnico. Koče je Bois de
Chesne pogosto obiskoval, posebno ko je hodil na lov na gamse in peteline.
Še bolj potrebne pa so bile njegovim lovskim čuvajem — Trentarjem.
Prvo kočo, ki je še ohranjena, je zgradil na Skoku pod Triglavom 1. 1923.
Planinec, ki se napoti po »mulatieri« iz Zadnjice na Dolič, jo bo lahko opazil,
ker stoji le kakih 100 metrov od ceste pod veliko skalo, privezana nanjo z
jekleno vrvjo, na spodnjem delu pa je zaradi hude strmine oprta na lesene
stebre. Okrog koče je speljan lep razgledni hodnik.
Drugo kočo je postavil leta 1924 na Ležah pod Prisojnikom, nekoliko pod
Goličico. (Goličica je kraj, kjer se cepi južna steza na Prisojnikovo Okno in

na Prisojnik). Ta koča je podobna oni na Skoku. Trentarski lovci so jo sedaj
popravili in opremili z ležišči.
Tretja koča je nastala leta 1926 pod Mlinarico, oziroma pod Zadnjim
Prisojnikom. Stoji na kraju, kjer se začne vzpenjati steza z Vršiča proti Mlinarici. Je pa tako dobro skrita za večjo skalo in mladimi macesni, da je ni
lahko najti, dasi je samo petdeset metrov pod stezo. Ta koča je posebno čedno
grajena in še dobro ohranjena. Opremljena je s slamnjačami in pohištvom.
Lovski čuvaji se dobro počutijo v njej.
Četrto kočo so zgradili leta 1932 na Kukli, peto pa leta 1934 v Belem
potoku pod Križkimi podi. Če gremo po poti iz Zadnjice, jo bomo opazili od
daleč naslonjeno na navpično steno.
Šesto kočo si je dal zgraditi leta 1936 na planini Trebiščini. Sedmo pa
leta 1938 na Veverici nad Trento.
Bois de Chesne je dobro poznal teren, nobene njegovih lovskih koč ni
odnesel plaz. Rad je gradil na čimbolj skritih krajih, da ga niso motili nepoklicani turisti.
Ob Splevtskem jezeru na Križkih podih so pa zgradili leta 1924 Italijani
leseno planinsko kočo, ki se je imenovala Rifuggio Antonio Seppenhofer. To
kočo, ki je bila vsa razdrapana, so podrli Radovljičani in porabili les za delavsko barako, ko so nekoliko više gradili Pogačnikov dom.
Tržaško kočo na Doliču, ki jo je vzela huda zima 1950/51, so zgradili
italijanski planinci leta 1929. Gradbena dela je vodil ing. Fermo Salazi. Les
je bil zanjo posekan v Zadnjici in s pomočjo žičnice in italijanskih vojakov
spravljen na gradbeno mesto. Tesarska dela so opravili Trentarji.
Veliko in prav mogočno vojašnico z imenom Morbegno so Italijani pozidali leta 1929 na Za Planjo pod vrhom Triglava. Pri gradnji so sodelovali
Trentarji in italijanski vojaki. Les in gradbeni material so spravili v višino
z žičnico. Stavba je zidana iz kamenja. Opremljena je bila z vsem komfortom, celo s telefonom. Poleti so v njej prebivali obmejni stražarji. Namenjena
pa je bila vojaštvu, sicer ne bi gradili tako velike stavbe. Leta 1940 so postojanko opustili.
Ogromno je gradila pod prevalom Vršič na trentarski strani v letih 1936
do 1938 italijanska vojska. Brez dvoma je narekovala te gradnje priprava na
vojno in strahopetnost.
Če gremo četrt ure po cesti z Vršiča, vidimo pod njo kakih dvajset
metrov dolgo in šest metrov široko zidano stavbo, na nasprotni strani pa kar
dve z ravno betonsko streho in dobro maskirani. Ti dve stavbi imata po šest
prostorov, ki so imenitno zavarovane pred vlago. Stene so bile obložene z deskami. Stavbe so dobro ohranjene, toda ljudje so razen zidovja vse odnesli.
Te tri hiše so služile vojakom za stanovanje.
Pol ure niže tik ob cesti, zagledamo prislonjeno ob steno zidano stavbo
s hlevi. To je bila topničarska vojašnica.
Kake tri kilometre naprej stoji na ovinku zadnja vojaška stavba. V
pritličju in podstrešju je več sob. Krita je z rdečo opeko in čeprav je bila
zgrajena za graničarje šele leta 1942, je že precej razpadla.
Pod vzhodno steno Mojstrovke in tudi pod zapadno steno Prisojnika
stojita po dve veliki, v živo skalo izklesani trdnjavi. Prostori so razdeljeni v
več sob. Nad njimi vodi stopnišče k strelnim linam. Tudi te trdnjave so bile
dobro izolirane proti vlagi in opremljene z velikimi črpalkami za zrak.
Dvojna jeklena vrata so se hermetično zapirala. Pri gradnji so bili zaposleni
samo Italijani. Domačinom niso zaupali te skrivnosti, saj jim niso dovoljevali
tukaj niti gibanja. Za odvažanje velikih množin kamenja in grušča so imeli
speljane tračnice. Pod trdnjavami so nastala zelo velika melišča. Vsaka trdnjava je imela tudi svoje skladišče za municijo. So zidana, brez oken in zaprta
z železnimi vrati in so nekoliko oddaljena od trdnjav. Vsa dela so bila mojstrsko izvršena. Niti en strel ni bil sprožen v obrambo Italije iz teh trdnjav.
Ogromno dela so zahtevale številne, ponekod v žive skale vsekane ceste, ki
prepredajo naše gore.
Ali ni škoda, da ob tem velikem razmahu planinstva pri nas, večina teh
stavb in cest propada?

D R U Š T V E N E
Skupščina Planinske Zveze Bosne
in Hercegovine. Na Šavnikih (940 m),
na jasi sredi temnih gozdov Bjelašnice, pravzaprav njene skupine Hranisave, v krasnem dvonadstropnem
domu je dne 19. in 20. aprila t. 1.
zasedala skupščina zastopnikov planinskih in smučarskih društev Bosne
in Hercegovine. Na predvečer so bila
prečitana poročila glavnega odbora,
naslednjega dne pa se je razvila živahna diskusija, dani so bili predlogi
za spremembo pravil glede na spojitev dveh zvez ter bil izvoljen nov
glavni odbor.
Iz poročila vidimo, da je v Plan.
zvezi B. in H. včlanjenih 31 planinskih društev s 5500 člani, 5200 mladinci in 240 pionirji. Da ni število
društev v republiki večje, je vzrok
vprav v glavnem odboru, ki je preživljal kritične spremembe, ko je moral
namesto službeno premeščenih članov
kooptirati v odbor nove ter ni mogel
dosledno voditi pregled nad delom
pripravljalnih odborov za ustanovitev
planinskih društev in jih buditi k
življenju. Vse organizacijsko delo je
slonelo le na nekaterih odbornikih,
ki 'so se omejili na najnujnejše; to je
tudi razlog, da poedine komisije ali
odseki sploh niso razvili svoje delavnosti. In v vsem tem je tudi prvi
razlog, da planinstvo v B. in H. še ni
množično. Spojitev planinske zveze s
smučarsko, izvršena v smislu Pisma
CK KPJ o stanju in nalogah v fizkulturi, bo gotovo rodila boljše uspehe
od dosedanjih, kajti sedaj bo lahko
buditi k delu in navduševati poleti
smučarje za planinstvo, pozimi pa
planince za smučanje in obisk visokih
gora.
Planinska društva so doslej postavila 18 planinskih domov (pred vojno
jih je bilo 34, a so bili vsi požgani v
narodnoosvobodilni vojni), a za obnovitev še ostalih domov bi bil potreben znesek Okrog 25 milijonov dinarjev. Planinci so doslej markirali
41 potov v dolžini 425 km, kar je
vsekakor zelo malo za obširen planinski svet in kar se zelo pozna pri
obisku teh gora. Občutno je pomanjkanje planinskih zemljevidov in krajepisnih priročnikov za vse planine

N O V I C E

Bosne in Hercegovine. Tu čaka Plan.
zvezo B. in H. še ogromno delo, a
hvaležno, kajti vse to bo poleg predavanj, ki jih doslej v splošnem ni
bilo in neprestanih izletov v skupinah s kulturnim vodstvom, vzbudilo
zanimanje za planinstvo.
Planinska društva so priredila 945
izletov (16.950 udeležencev), 25 taborenj (318 udeležencev), in 328 planinskih pohodov (4615 udeležencev). Planinske domove je obiskalo 16.320 oseb.
Te številke kažejo na delavnost nekaterih društev.
Odsek za alpinizem pri Zvezi {društva tega odseka še nimajo, a nekatera bi ga prav lahko imela) ni podal
nobenega poročila o svojem delu. Zabeleženo je, da so člani odseka izvršili 39 plezalnih vzponov. Če bi te
vzpone analizirali, bi videli, da je to
bilo pretežno plezanje po manjših niti
sto metrov visokih stenah in da je
bilo to plezarjenje bolj športnega kot
pa alpinističnega značaja. Mnogo članov tega odseka ni povezanih z društvenim delom. Diskusija je pokazala,
da bo Zveza z ustanovitvijo odsekov
pri nekaterih društvih naredila korak
naprej za razmah planinstva.
Povezati društva med seboj in z
glavnim odborom Zveze, uravnovesiti
in pravilno razporediti planinsko smučarsko delovanje ter izgradnjo
postojank po vsej republiki, razmahniti planinstvo in smučarstvo z ustanavljanjem novih planinskih društev
in družin, zainteresirati s predavanji,
filmi in izleti čim več mladine za
obisk vioskih gora, visokogorskim
planincem in smučarjem postaviti
nalogo za intenzivno planinsko delo z
mladino — to bi bile prve naloge novega odbora s tov. Vlajkom Ubavičem
na čelu.
Tov. Joža Engel, iniciator in organizator novega bosenskega planinstva,
je zastopal Planinsko zvezo Hrvatske
in Planinsko zvezo Jugoslavije. V
svojem kritičnem govoru je ocenil
napake sedanjega dela in podal nekoliko smernic za razmah in poglobitev
planinskega delovanja. Ostale planinske zveze so sporočile svoje pozdrave
in čestitke.
slavk(> Peršl5

IZ P L A N I N S K E
Planinarstvo Srbije 1901—1951, izdanje PSS, Beograd 1951. To m kaka
sistematična zgodovina organiziranega
planinstva Srbije, kot bi utegnil kdo
pričakovati po naslovu. To je zbornik, kjer so zgodovinski podatki o
razvoju organiziranega in neorganiziranega planinstva pomešani z različnimi drugimi prispevki, življenjepisi
in spomini. Res je, da pred prvo vojno
planinstvo v teh krajih ni prišlo do
takega razmaha kakor pri nas in da
ni pokazalo take elementarne življenjske sile, resnica je tudi, da -sta
vojni uničili vse arhivalije, prav tako
pa se ne da tajiti, da se to ni zgodilo
glede zadnjih let. Tako niti glede teh
iz knjige ni mogoče dobiti jasne slike
dejanskega stanja o gibanju članstva,
razvoju gospodarstva in financ, obiska
društvenih postojank in drugo, ker
manjka vsak statistični pregled. Vendar je knjiga za nas zato zanimiva in
potrebna, ker so malokomu od nas
znane razmere v planinstvu Srbije
zlasti v dobi pred prvo vojno.
^Zgodovinski članki, ki pridejo v
poštev, so razmeroma skopi. V poštev
pridejo: Kratek pregled planinstva v
Srbiji (34 strani), O planinstvu po
Fruški gori pred prvo vojno in Razvoj planinstva v Vojvodini (8 str.), in
Osnovanje planinskih podružnic v notranjosti (2 str.), Razvoj1 planinstva p-o
osvoboditvi (5 str.). Vse drugo od 109.
strani so v glavnem življenjepisi ali
spisi memoarskega značaja. Kot poseben dodatek sledi Planinske koče v
Srbiji in Markacije v planinah Srbije.
Kot predhodnike srbskega planinstva v petdesetih letih prejšnjega stoletja navaja knjiga Ljubomira Nemadoviča in Milana Miličevica, ki pa sta
bila oba v svojem bistvu le potopisea,
in velja vzeti kot prvega planinca
Josipa Pančiča, ki je prvi organiziral
daljše izlete sirom po Srbiji že 1856.
Šele njegov učenec Jovan Zujevič je
sklical ustanovni občni zbor Srb. PD
na 27. V. 1901 z 20 člani, junija istega
leta pa se je vršil prvi redni občni
zbor. Takrat je društvo štelo 60 članov. Vsa doba do prve vojne ne kaže
posebno vidnih znakov delovanja;
bila je izpolnjena večinoma z društvenimi izleti na Avalo, ki je bila tedaj
vse kaj drugega, kakor je danes. Pri

LITERATURE

teh izletih je bilo preskrbljeno tudi
za zabavo. Organiziranih je bilo tudi
nekaj izletov po Srbiji. Viden znak
je bil leseni paviljon na Avali (1902).
Knjiga sama pravi, da je Srb. PD do
prve vojne životarilo... 1909 je bil
napravljen poskus, da se društvo aktivira, pa do plodov ni prišlo. Svojega delokroga izven Beograda pa
društvo v tej dobi sploh na razširilo.
Po prvi vojni je bil zopet Zujevič
tisti, ki je sklical izredno glavno
skupščino 11. XII. 1922 ob-navzočnosti 43 starih. in novih članov. Zopet
je obstajalo glavno delo v organiziranju društvenih izletov sedaj ne
samo na Avalo, temveč dalje v Valjevske planine, Jastrebac, Taro in
1923 celo k nam v Kamniške planine.
Postavila se je nova postojanka na
Avali. 1924 je število članov naraslo
na 420, bili pa sta v tem času ustanovljeni podružnici v Užicu, ki je
kmalu prešla v matično društvo in
Novem Sadu (1923), ki je leto dni
kasneje postala samostojno društvo.
V organizaciji je kmalu prišlo do sporov in se planinstvo na teritoriju Srbije ni moglo prav razviti vse prav
do druge vojne. Kajti decembra 1927
je bil »napravljen najtežji korak v
razvoju Srb. PD s pretvarjanjem planinske organizacije v turistično-pridobitno podjetje«. Odkupljenih je bilo
namreč nekaj akcij Putnika, prevzeta
je bila njegova biljetarnica in društvo
je menjalo svoj naziv v Srbsko planinsko društvo in društvo za promet
potnikov. Namen je bil po spremenjenih pravilih, da se bavi tudi s
trgovskimi, prometnimi in pridobitnimi posli sploh, ki imajo zvezo 's turizmom (tedaj ne samo s planinstvom).
Prva opozicija se je pokazala že 1930,
leta 1934 pa je bila že bolj vidna tja
do 1935, ko je prišel Vojin Smodlaka,
ki je delokrog društva razširil posebno z ustanavljanjem podružnic. Ti
spori so trajali vse do 1940, ko je bil
od strani opozicije izdan na članstvo
proglas, ki pravi, da »so planinska
ideologija in njeni cilji povsem zanemarjeni . . . delo v podružnicah je popolnoma zanemarjeno . . . potrebno je
izvršiti revizijo društvenih pravil«.
Na društveni skupščini v decembru
1940, ki je bila seveda zelo burna, je

bil sprejet predlog za spremembo pravil in reorganizacijo društva, kar naj
bi se izvedlo na izredni skupščini, do
katere pa zaradi vojne ni več prišlo.
Tako je po tem hežnem pregledu
za nas umljivo, zakaj med Srbi ni
moglo priti do takega razmaha kakor
pri nas. Pa tudi po drugi vojni je
srbsko planinstvo hodilo precej dolgo
pota, ki smo se jim pri nas od vsega
začetka skušali čim bolj izogniti. Tam
se je v začetku te dobe planinstvo
popolnoma zlilo s fizkulturo, ker je
večina fizkulturnih društev pač imela
planinske sekcije, ki so bile včasih
zelo delavne, tako delavne, da jih moramo mi občudovati. Mislim na množične izlete: Na planino Kosma j 1947
s 700 udeleženci in 9. V. 1948 na
Fruško goro s kar 900 udeleženci!
Končno je tudi tam prodrlo mnenje,
da je za fizkulturo in planinstvo bolje, če gresta vsak svojo pot. 1948 so
se planinske 'sekcije prevedle v samostojna društva. O delovanju teh društev, gibanja članstva, gospodarskih
in drugih podvigih pa knjiga nima
poročil v taki meri, da bi bilo mogoče
podati pregled današnjega stanja.
Vzporedno s tem, vendar veliko
uspešnejše se je planinstvo razvijalo
v Vojvodini. Kake organizacije pred
prvo vojno tudi tam ni bilo, bila pa
je Fruška gora zelo obiskovana. Kot
že omenjeno, je bila 1'923 osnovana
Podružnica Srb. PD v Novem Sadu,
ki pa se je že 1924 preosnovala v samostojno društvo Fruška gora. Ta
zgradi 1926 kočo na Zmajevcu, 1928
na Osovlju, 1934 na Iriškem vencu,
izdaja svoje glasilo Putnik, pozneje
Vesnik, ustanavlja podružnice in doseže pred druro vojno 8000 članov s
35 podružnicami. Spomladi 1948 pride
do ustanovitve samostojnega društva
Fruškogorski venac v Novem Sadu,
ustanavljajo se društva po vsej Vojvodini, gradijo se nove postojanke in
1950 štejejo te organizacije blizu 7000
članov.
Po sedanjem stanju obstoje postojanke na Fruški gori, Kosmaju, Kopaoniku, Besni Kobili, Bukulji, Rudniku, Prokletijah, Sar pl., Jastrebcu,
Jahoru, Beljašnici, Zeželju, nekaj pa
jih .je v gradnji. Markacije niso pogoste in predvojne v veliki meri niso
obnovljene.
Vsekako pa bo knjiga ob velikem
pomanjkanju drugih virov dolgo časa

služila kot vir bodočim zgodovinarjem
in je kot taka dosegla svoj namen.
Dr. p r .

10 Jahre schweizerische Stiftung
fiir alpine Forschungen (10 let švicarske ustanove za planinska raziskavanjia). Švicarjem se je za malo zdelo,
»da leto za letom pošiljajo Angleži,
Italijani, Nemci, Francozi svoje najboljše, da raziskujejo še nikoli zavzete gore. Samo Švica, izrazita dežela planincev, stoji nedelavna ob
strani.« Tako se je glasil oklic za
ostvaritev gorajšnje Ustanove, ki je
ustanova po vseh predpisih civilnega
prava, ne samo po imenu. Njen namen je, »da opremlja, organizira in
financira raziskovalne ekspedicije v
izvenevropske gore, v arktične in
antarktične pokrajine.« Ustanovljena
10. II. 1940 že med vojno vihro, podaja sedaj poročilo o svojem desetletnem delovanju v tenki knjigi 49
strani velikega formata luksusne izdaje v odličnem tisku in krasnih
reprodukcijah, tiskani samo v 1000
izvodih.
Knjiga našteva naslednje ekspedicije:
1939 še pred formalno ustanovitvijo v Himalajo z zavzetjem Dunagirija (7066 m), Ghori Parbata
(6712 m) in odličnim kartografskim
posnetkom ledenikov Kosa in Ratabana, ki je knjigi dodan kot priloga.
1940 v gorovje ob izviru Gangesa.
Uspeh je bil zavzetje Kedarmtha
(6940 m), Sathopantha (7075 m), Kolindi Peaka (6102), Balbala (6414 m)
in Nanda Gunthi (6310 m). Istega leta
ekspedicija v Karakoram s ciljem
Rakaposhi (7790 m) ni uspela, ker se
je gora izkazala kot nedostopna od
vseh strani. Pri tem so naleteli na
kraje, kjer je navada, da goste masirajo, kar je privedlo do zanimivih
zapletljajev.
1948 v osrčje Sahare (Tibesti).
Ekspedicija je našla v kanjonu Enneri
Forchi sredi pustinje žuboreč potoček
z ribicami.
1949 v Nepal s ciljem raziskovanja
severnega pobočja Kangchenzonge.
Pri tem je dosegla vrh Pyramid
Peaka (7123 m).
1950 v Garhvval - Himalajo. Prišla
je na vrh Abi Gamina (7355 m) in
tako dosegla za Švicarje pač najvišjo
točko. Istega leta je bila poslana
odprava v Baffinovo deželo.

Sicer pa po pravilih Ustanove njen
namen ni doseganje višinskih rekordov, temveč znanstvena raizskavanja.
V tej smeri je opravila veliko delo,
ko je izvršila fotogrametrične posnetke leta 1939, karte Garwhal-Himalaje
in karte Sikkima. O vseh teh odpravah so izšla poročila deloma v posebnih knjigah ali pa v veliki zbirki
Berge der Welt, ki je 1950 dosegla že
peti zvezek.
Knjiga se konča s fiziološko-medicinskimi opazovanji dr. Wys-Dynanta;
Vsakemu planincu ni dana prilagoditev velikim višinam. Do višine 7000 m
resne okvare ne nastopajo in so odvisne od prilagoditvene možnosti posameznika in zopet preidejo. Šele pri
tej višini nastopajo resne okvare: Bolečine v grlu se spremenijo od navadnih vnetij v boleče čire, srce se razširi, nespečnost je neznosna, zaradi
pomanjkanja živih vitaminov popusti
apetit. Končno preži bela smrt na
tistega, ki skuša predolgo ostati nad

zanj fiziološko potegnjeno mejo. Odpornost pa je med 30. in 40. letom
največja, pa tudi to pravilo je relativno kakor vse v biologiji. Kar se
tiče utripanja žile, pade nenadoma od
morske gladine do 4000 m. Pri nekaterih že pri 2000 m, pri drugih šele
pri 4000 do 5000 m. Po slednjem je
presojati sposobnost posameznika za
velike višine. Avtor pride na podlagi
opazovanj do zaključka, da bi bilo
treba kandidate za Himalajo stvarno
preizkusiti in zadostovalo bi, če bi jih
poslali za štiri ali pet dni v Capano
Regina Margherita na M. Rosi ali
Cabane Vallot.
Če so vesti točne, se je tudi letošnja švicarska ekspedicija v Himalajo,
menda celo s ciljem Čomalungme, ponesrečila. Kdo bo prvi sedel na Prestol bogov?
Končno je omeniti, da knjiga vsebuje seznam dopisujočih članov, med
katerimi je za Jugoslavijo Ivo Lukanc
iz Ljubljane.
Dr. pr.

R A Z G L E D

PO

To Buno, marec-april 1952, glasilo
grškega planinstva, je v celoti smučarski bulletin, ki poroča o državnem
smučarskem prvenstvu (dvanajstem),
prinaša tri lepe posnetke, med drugim
zelo lep pogled na Olimp iz Skoleja,
sicer pa so strani izpolnjene z objavami tehničnih rezultatov. Zanimivo
je, da Grki niso prevzeli mednarodnega izraza »slalom«, marveč so ga
pogrčili v tehnike kataibasis (v nasprotju elevthera katabasis = smuk).
Planinstvu je posvečena ena stran, in
sicer novicam o Fitz Royu in Himalaji in dobra stran društvenih objav
raznih tmem ( = odsekov). Majska in
junijska številka pa sta posvečeni problematiki grškega planinstva. Dvojna
številka obsega 20 strani. 10 strani
obsega objava referata generalnega
sekretarja grške planinske organizacije Atan. Carcana o delu posameznih
društev (v Atenah,, Solunu, Janini,
Larisi, Florini i. dr.). Zanimivo je to,
da so vpeljali skupen pohod vseh
društev na staro bivališče bogov, na
Olimp, in dali temu prazniku ime
P. O. S. (Panellenikos Oreibatike Sygkentrosis). Zadnji vsehelenski shod je
združil »pomembno« število grških

planincev, ne povedo pa številke.
Tudi o zavetiščih zvemo malo konkretnega. Vzpostavili bodo med drugim zavetišče »Spelios Agapetos« na
Olimpu. Iz referata zvemo dalje, da
je smučarstvo sestavni del grškega
planinstva (hiondromika). Iz gospodarskega poročila je razvidno, da razpolagajo z zelo skromnimi sredstvi.
Pripravljajo se tudi na ekspedicijo v
Alpe in druge inozemske gore. Na
zaključku poročila omenja še kongres
U. I. A. A. na Bledu, ki bo ostal vsem
udeležencem v najlepšem spominu.
V maju se je vršila skupščina grških
planincev. V odbor so izvoljeni večinoma dosedanji odborniki. Ostali del
številke obsega v glavnem društvene
objave in nekaj novic iz Andov in
Himalaje. To Bouno se naroča v Atenah pri E. O. S. Letna naročnina
30.000 drahem.

S V E T U

Osterreichische Bergsteiger — Zeitung in Osterreichische Touristenzeitung — sta dva mesečnika - časnika,
prvi izhaja že 30. leto, drugI 69., Id
v obliki običajnih dnevnikov obveščata avstrijsko javnost o turah, o
najrazličnejših društvenih in tujsko-

prometnih novicah, prinašata pa tudi
lepe posnetke. Iz vsebine: dr. Hans
Meixner, Načrtno gospodarstvo v planinstvu. Avtor se zavzema za srednjo
pot. Ni dobro, če se na turo pripravljaš do nadrobnosti, ni pa tudi prav,
če odrineš na pot tjavendan. A. H.,
Zandarmerijski psi v boju z belo
smrtjo. Avtor je pionir iskanja" ponesrečencev v plazovih s psi. H. Fischer,
Potovanje po gozdnatih predelih. Hans
Schwander, Bivak v severni steni
Schermberga. Avtor izjavlja, da mu
je življenje ohranila posebna spalna
vreča, ki nima več nobene od pomanjkljivosti Zdarskyjeve spalne vreče. Z
njo je prebil snežni vihar v 1400 m
visoki severni steni v pogorju Grosser
Priel. dr. K. L. Schubert, Dunajski
alpski slikar (Max Frey).
Iz ob javnega dela prvega časnika
izvemo, da so v Avstriji letos zgradili
žičnico na Hauser Kaibling v Gesause
z višinsko razliko 1150 m, ki jo na
daljavi 2300 m zdaj lahko premagaš
v 20 minutah. Ima dve štirisedežni
gondoli in je po velikosti druga turistična vzpenjača v Avstriji. Avstrija
dobro ve, kam je treba dajati denar.
— Taborniško gibanje v Avstriji se
izredno hitro širi. Samo mesto Salzburg si je rezerviralo 5 tabornih prostorov v najlepših avstrijskih letoviščih. Štajerska gorska reševalna služba je 1. 1951 intervenirala 200 krat.
Pri teh nesrečah je bilo 13 smrtno,
186 pa^težko ranjenih. Trije reševalci
so bili pri delu težko ranjeni. — Avstrijski jamarji odkrivajo vedno nove
podzemske lepote v svojih Alpah. V
Spodnji Avstriji so na Otscherju pred
kratkim odkrili 410 m globoko alpsko
jamo. Avstrijski jamarji izdajajo svoj
list »die Hohle« in so se organizacijsko končno združili v enotno organizacijo. — Gorska reševalna služba
Rdečega križa je bila ustanovljena na
Dunaju. Načelstvo te službe so prevzeli znani ing. Proksch, dr. Jonas
(o njegovih člankih smo v Vestniku
že poročali) in Alfred Hudec (v uredništvo Plan. Vestnika je poslal članek
o lavinskih psih). Avstrijska gorska
reševalna služba, ustanovljena 1896,
za Dunaj in Sp. Avstrijo ima 27 postaj, 162 obveščevalnih postaj in 500
reševalcev. Od 1. 1945 so prinesli v
dolino 913 težko ranjenih in 38 mrtvih
planincev. Prof. dr. Giinther Oskar
Dyhrenfurth in Erwin Schneider sta

izdala knjigo »Na tretji tečaj« (Zum
dritten Pol), s čimer je mišljena Himalaja. Avstrijski poročevalci pravijo, da je to standardno delo o Himalaji. — V Avstriji so uvedli popuste
za planince tudi na državnih avtobusih.
Dolomiti - Dolomiten - Dolomites,
Rivista bimestrale, Anno I, julij december 1951. To je zajetna magazinska publikacija, kjer dobiš vse:
princa Ali kana ob Alfa Romeo, ministra Scelbo, konjske in avtomobilske dirke, jockeye, holywoodske zvezde, italijanski državni nogometni
team, gotsko slikarstvo in Tiziana,
vmes pa tudi opisano kako smer v
Dolomitih, kak senzacionalni reklamni! posnetek spuščanja z vrvjo, smuško
skakalnico in prizore iz modnega,
družabnega smučarstva v Dolomitih.
Vmes pa dobro tretjino reklame za
najrazličnejše stvari in firme z vsega
sveta. Za bralca planinca je nekaj
vreden članek »Alpinizem v Oortini
od začetka do danes«, ki te pouči o
vodnikih, smereh in dolomitskih zvezdah od 1. 1860 dalje. Priložene so
slike znamenitih vodnikov, slika severne stene Cima Grande di Lavaredo
z včrtano smerjo Giuseppe Dimai —
Emilio Comici —Angelo Dimai. Senzacionalna je fotografija Luigi Ghedine - Bibija, »scoiattola internacionalnega slovesa«, ki ga prikazuje v
plezalni študiji v skupini Cinque
Torri. Previs, ki ga premaguje na
sliki, je res študijski. — Kako je
italijanski alpinizem prežet z žurnalpinizmom, reklamo pa tudi trgovino,
je dokaz tudi reklamna publikacija
znamenitega italijanskega plezalca R.
Cassina, zmagovalca Grandes Jorasses in Pizzo Badile v 1. 1937 in 1938.
Publikacija je luksuzna in vsebuje
tri lepe tehnične posnetke v suhi
skali in v ledu, ki naj potrjujejo lakonično trditev: »Svoje rekvizite sem
osebno preizkusil v 25 letih alpinističnega delovanja«. Dalje vidimo revijo najrazličnejših Cassinovih klinov
in vponk, kladivo za suho skalo in
ledno, specialen ledni klin, cepin,
plezalni nahrbtnik in lahke plezalne
čevlje.
Mitteilungen des Osterreichischen
Alpenvereines, Innsbruck, marc-april
1952 ima zanimiv anonimen uvodnik
o severnem stebru Finsteraarhoma s
posebnim dodatkom, ki se glasi: »Pi-

satelj ni želel videti svoje ime pod
sestavkom. Upal je celo, da bo to
morebiti komu v pouk«. Meni, da bi
tako odbil ost pogostim napadom na
ekstremno alpinistiko; Heumarkt in
Holywood sta živela od imen in od
dnevnih veličin. Pohlep po senzaciji
naj le kriči po vsakokratnem »Joe
Louisu«. Alpinizem pa bodi brez ure,
sodnika in publike. Njegove bistvene
kvalitete bi naj bili tišina in samota.
In kar ima alpinist povedati alpinistu, naj zadeva le stvari, ne osebo. —
Res dostavek posebne vrste, ki kaže,
kako napet in tudi tragičen je boj za
vsebino alpinizma. — Ostali deli številke je objavnega značaja. Vsebuje
izčrpen referat o izredni skupščini Alpenvereina, ki se je je zaradi raznih
gospodarskih problemov, ki so bili na
dnevnem redu, udeležilo 110 zastopnikov sekcij s 630 glasovi (AV ima 129
sekcij). Skupščina je imela deloven
značaj brez vsake slovesnosti in reprezentativnosti, kakor je sicer navada. Skupščina se (je odločila za posojilo 1,5 milj. šilingov, ki ga je najela pri
državi, da obnovi in zgradi potrebne
planin, postojanke. Sprejela je še nekaj
manjših sklepov gospodarske narave
in se izrekla zoper tehniziranje Krimmlskih slapov in Traunseeja. Skupščina je bila druga take vrste v 80
letih obstoja. Sklenili so tudi poglobiti in razširiti propagando z vsemi
sredstvi za »turizem«, iki je po vojni
izgubil privlačnost posebno za mlajše
rodove. Zavzeli so se tudi za smuški
turizem, ki ga je smuško dirkališče
skoro odrinilo iz programa. S posebnim poudarkom je skupščina izrazila
potrebo po »duhovni utemeljitvi« planinstva. Dr. Mumelter je ugotovil, da
prihajajo novi rodovi, ki ne poznajo
»miselnega imetja« planinstva in ga
zato skušajo obrniti v druge vode.
Nove ideje sioer niso brez vrednosti,
a treba jih je prilagoditi, treba pa se
jim je včasih tudi ukloniti. Ugotovil
je, da delo za »duhovno poenotenje«
Alpenvereina, za kar so bile na skupščini v Ischlu zadolžene sekcije, ni
imelo uspeha. Zaključna beseda kaže
duha, ki veje med vodilnimi možmi
avstrijskega AV: »Zahvaljujem se za
nekatere res vroče in stvarne debate,
ki so konec koncev pokazale, da smo
družba tovarišev, ki z dušo in srcem
stojimo za našo zvezo in bomo vse
storili, da bo njena prihodnost še

bolj slavna, kakor je bila preteklost.
Če naj se mi izpolni kaka želja, naj
bo ta, da bomo vendar enkrat pustili
na strani materialno stališče in s e
posvetili idealnim stvarem
naše z v e z e in naši mladini«.
V zvezku je izšla tudi sugestija, da bi
se leta 1960 vršile olimpijske igre v
Innsbrucku, sedežu AV. — Najsevernejšo vremenoslovsko postajo grade
Amerikanci na severni obali Gronlandije in to »iz zraka«, ker je po morju
gradbišče nedostopno. — V pismu iz
Miinchena omenja dr. F. Grassler
»internacionalno navezo« med planinskimi zvezami sveta, ki jo je v
veliki meri podprl tudi kongres UIAA
na Bledu. Z velikim veseljem pozdravlja zvezo z Jugoslavijo, predvsem pa vstop v Julijske in Kamniške Alpe.
Osterreichische Alpenzeitung, izd.
Osterreichischer Alpenklub že 70. leto.
Iz vsebine št. 5, 6, 1952: Leo Seitelberger popisuje šest težkih tur, ki jih
je izvršil kot samohodec. Hotel je odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče
samohodcu preplezati stene, ki so jih
ukrotili le z najnovejšimi tehničnimi
pripomočki. Ture so: Dachstein in
prečenje Totes Gebirge, znana Blechmauerverschneidung s »strešnim previsom«, razne smeri v Dachsteinu
(Pichlova, Steinerjeva, Maixova), severna stena Dachla, Laliderer, severna stena Velike Zinne. V Dachlu,
pravi, se je v desni prečnici ^razveselil« silne ekspozicije. S seboj je imel
8 mm vrv, nekaj stopnih zank in klinov. Večji del je plezal prosto. Bilo
je to 1. 1938, na kar je bil avtor vpoklican v vojsko, kjer do leta 1945 ni
naredil nobene ture razen nekaterih
na Kavkazu. L. 1945 pa je spet začel
trenirati v dunajskih šolskih stenah
in v Peilsteinu. Kmalu se je čutil sposobnega za Karvvendel, kjer je ponovil vse smeri v navezi, nato pa se je
odločil, da sam izvede vzpon po Dibonovi smeri, ki sicer poteka iz 1.1911,
a je popolnoma »modema«. Dachl je
avtor preplezal, da bi se preizkusil za
Veliko Zinno. A za to je moral čakati
do 1. 1951. Smer so leta 1931 izpeljali
oba Dimaia in Comici. Visoka je 550
metrov, spodnjih 250 m je v celoti
previsnih, zgornji del ima sicer terase, a je vendar izredno strm in deloma previsen. »Pravljica o lestvici
klinov« ti zamre na ustnicah, kajti

kljub številnim klinom na najtežjih,
mestih so celi predeli gladkih, skrajno
težavnih mest, ki jih je treba premagati brez klina.« S seboj je imel 40 m
8 mm nylon vrvi, tri stopne zanke in
nekaj vponk. Nad njim sta bili v
steni dve navezi. Ze takoj pri vstopu
je uporabil dve stopni zanki. Po
majhnih oprimkih in stopih je prilezel do drugega klina, na kar je moral
s prostim plezanjem premagati vrsto
rumenih krušljivih previsov. Prečnica
na desno ga jje vrgla nazaj. V navezi
na »poteg« ni pretežka, za samohodca
brez vrvi nemogoča. Moral je uporabiti vrv. Avtor izjavlja: »Ce se ti v
spodnjem delu ne posreči, da se rešiš
iz stopnih zank in jih izpneš, če ne
zmoreš sledečega prostega plezanja,
potem nima nobenega smisla več. V
rumeni zajedi je vsak korak, vsak gib
rešitev na videz nerešljivega problema. Ekspozicija je strašna. Vsak kamenček, ki ga sprožiš, prileti direktno
na melišče pod steno.« Došel je obe
navezi, eno nemško in eno italijansko,
ju prehitel in v 3 urah dosegel vrh.
Pred njim je to zmogel samo Gomici.
Avtor se ga je na vrhu spomnil in
»se zahvalil svoji usodi«. — Stalni
dopisnik revije Erich Vanis popisuje
svoj vzpon preko severne stene Tour
Ronde v Montblancu. Smer je izpeljal
naravnost po ledenem boku z absolutno naklonino 55°. Turo primerja
severozap. steni Wiesbachhorna. — Dr.
K. Turnovsky popisuje svoje ture med
internacijo v himalajskem predgorju.
Internacija najbrž ni bila prehuda,
saj je smel dvakrat na teden iz taborišča za ves dan. Ta »izlaz« je uporabljal zato, da se je povzpel na nekaj
himalajskih dvatisočakov. — Debata,
ki jo je odprl Schuster, se suče vedno
okoli istega tečaja. V tej številki se
je oglasil F. Bottcher iz Kremsa z realističnimi tezami o regeneraciji alpinizma: treba je iti s časom, a treba
je ohraniti dosedanje pozitivne vrednote. Ne rabimo »boja z goro«, ampak
»življenje z goro«. Do tega pa nas
»vrhunska« tehnika ne bo pripeljala.
Bottcher je proti plezalnim tečajem,
ki omogočajo takoj V. in VI. stopnjo,
je tudi proti organizaciji raznih Hochturistengrup. — Ostali del številke je
posvečen novicam iz Himalaje, Andov
in Maroka, društvenim
objavam,
osmrtnicam in knjižnim novostim, domačim, francoskim in italijanskim. Od

zadnjih bi bila za nas gotovo mikavna
revija »Le Alpi Venete«, ker se posveča Dolomitom, Karnijskim in Julijskim Alpam. Zanimiv je popravek
dr. Paula Kalteneggra, ki je v isti
reviji v drugi številki zapisal o Kugyju: »Alpinet pri Sv. Mariji je njegov duhovni otrok.« Dr. Kaltenegger
izjavlja, da s tem stavkom ni hotel
zmanjšati zaslug Alberta Bois de
Chesna, dejanskega tvorca tega lepega
dela, (ki ga zdaj naši ljudje spravljajo
v red; gl. Proteus 1951/52 št. 10 članek
dr. Angele Piskemik). Oudno pa zveni
popravek na koncu: »To priznanje in
ta dobra volja mu pa seveda (namreč
A. B. de Chesnu) ne more vrniti njegovega dragocenega imetja v Trenti,
ki mu ga je vzel nenaklonjeni čas.«
Res, težko je razumeti, da je bil čas
vendarle končno tudi Trenti in nam
naklonjen! Št. 3-4 iste revije prinaša
Reissov opis prvega vzpona čez sev.
steno Gspaltenhorna (o tem smo že
poročali v PV št. 8), Rudolfa Kauschke
o Karniji, nato pa poslovno poročilo
Alpenkluba, V novem odboru sede stari
avstrijski alpinisti: dr. Kari Prusik,
Stocker, Kaltenegger, Peterka, Horeschovsky in drugi. Mnogo zanimivega je v Hennigovem poročilu o Popoeatepetlu v Mehiki in o Rocky
Mountains v Coloradu. Novic iz Himalaje in o štirih ekspedicijah, ki se
v tem letu mude na pohodu na »tretji
pol«, je vedno dovolj. Ni pa slišati o
plodonosnih uspehih, čeprav sta se tu
spoprijela tudi amerikanski in sovjetski orjak. — Za skrivnost sovjetskega
alpinizma je pač značilno, če Alpenzeitung v aprilu 1952 prinaša novico,
da je v avgustu leta 1950 pet sovjetskih plezalcev preplezalo v enem
vzponu orjaški greben Šedeldi—Tau
Užba v Kavkazu.
Uredništvo je prejelo v zameno:
Proteus. Izd. Prirodoslovno društvo
v Ljubljani 1951/52. Vsebina štev. 9:
Lavo Čermelj, Mezoni; Ivan Michler,
Velika ledena jama v Paradani; Ciril
Jeglič, Ali poznate drevesa v Tivolskem parku II; Miroslav Zei, Zoološka
postaja v Neaplju; Knjižne novosti;
Drobne vesti; Za bistre glave.
Vsebina št. 10: dr. Edvard Pajnič
(A. Piskernik); Ivan Michler, Barvanje ponikalnice Lokva pri Predjami;
Jovan Hadži, Stenice kot prenašalke
bolezenskih kali na človeka; Angela

Piskernik, Albert Bois de Chesne in
alpinet Juliana; Peter Us, Mravljinčji
muren; Odmevi; Knjižne novosti;
Drobne vesti; Za bistre glave.
Lovec, list za lov in kinologijo,
izd. Lovska zveza LR Slovenije. Vsebina letnika X X X V , štev. 1: Venče
Jakil, O dlakavosti psov; Anton Pire,
Razmerje človeka do živali; Venče
Jakil, Kondicija in konstitucija; Janko
Skale, Na mrhovišču (nadaljevanje v
štev. 2); Ado Markovič, Žvižganje
rakom (nadaljevanje v štev. 2, 3);
Stanko Arko, Nekaj o pasjem zobovju;
Miloš Kelih, Se nekaj, o umetni gojitvi fazanov; Anton Kapus, Kunec;
Julij Koder, Osebnost psa; Ivan Černej, Spominu prof. Valentinčiča. —
Stev. 2: Stanko Arko, Zakmelost
podočnikov pri psih; Ing. Z. Turkalj,
Vpliv klimatskih faktorjev na razvoj
divjadi; Ludvik Grilc, V deželi braka
— jazbečarja; A. Pire, Fazan, pomočnik proti poljskim škodljivcem; Lenart Zupan, »Lunca je videla, sonce
pa ne . . . « ; Ing. Mirko šušteršič, Prof.
dr. Milan Marinovič. — Stev. 3: A. S.
Pire: Jazbečar, uporabnostni pes; A.
Kapus, Katlanovsko jezero; Venče Jakil, Klecavost pri psih; dr. A. Fink,
Vajmaranec; Pogon na volkove v Javorniku; Branko Zemljič, Divji lovec
Joža; Pp. Stane Valentinčič, Fazanja

P L A N I N S K I

voljera v Varoši; dr. Fr. Mišič: Jazbec; A. S. Pire, Po Afriki; ing. J.
Baritl, O vabah s cianvodikovimi ampulami. — Štev. 4: S. Kovač, Škodljivci lovišč; Š. Simončič, Lovski prekrški; dr. B. Kurbus, Čredni nagon;
A. S. Pire, Rdeča jerebica in naselitev
v Sloveniji; J. Perat; Čar mesečine;
A. Kapus, Nojon Tundutovi orli; F.
Cvenkel, Po očetovih stopinjah; Branko Zemljič, Divji lovec Joža; B. Lovrenčič, Cvetna nedelja 1941; V. Pleničar, Dva zajca, — Štev. 6-7: Ivan
Zupan — sedemdesetletnik; J. Perat,
Kotoma; ing. M. šušteršič, O srnjadi
in o tem in onem; L. Grilc, Lize; St.
Arko, Pravilna vzreja psov; dr. B.
Kurbus, Ko orlice cveto; J. Perat,
Čar mesečine. V vsaki številki so novice iz »Lovskega oprtnika« in »Iz
organizacije«.
Obzornik, časopis za ljudsko prosveto, izd. Ljudska prosveta Slovenije.
Vsebina št. 3: Egon Tome, Po indijskih volitvah; K. Dobida, Kipar Svetozar M. Peruzzi; Janko Jurančič, Na
Hvaru pred 400 leti II; Sergej Jesenjin, Iz perzijskih motivov; Materino
pismo, Odgovor, Avtobiografija; Marjan Mušič, Začetki arhitekture; Richard Wright, Sveti se zvezda danica
I.; A. Kežman, Iz psihologije vasi, II.;
pomenki.

V E S T N I H

ODKUPNI

R A Z P I S U J E

NATEČAJ

PLANINSKIH IN POKRAJINSKIH

FOTOGRAFIJ

Upoštevali se bodo samo novi, še ne objavljeni s l i k o v i t i
u m e t n i š k i izvršbi, sposobni za tiskovno reprodukcijo.

posnetki v

Format 18 X 24 cm do 30 X 4® cm
Vposlane slike bodo brezprizivno odbrane v odkup po žiriji, katero sestavljajo tovariši: G 1 i h a Maks, O g o r e 1 e c Ivan, M i c h i e l i inž. Lujo, P f e i f er
Marjan, R a v n i k prof. Janko.
Za odkup določeni zneski so:
I. ocena 1 k 5DOO.— din
II. ocena 2 k 3000.— din
III. ocena 5 k 290O.— din
in 10 nadaljnih k 1090.— diin ter 10 & 500.— din.
Z odkupom pridobi Planinski Vestnik tudi pravico zd publiciranje.
Vsaka fotografija naj nosi ime avtorja z naslovom in označbo motiva.
Rok za predložitev fotografij: 15. oktober 1952.
Slike je dostaviti Planinski zvezi Slovenije Ljubljana, Likozarjeva ulica.
Vposlanim fotografijam se bo posvečala vsa pažnja.
Vsak udeleženec lahko predloži do 6 slik v poljubni tehniki.
Slike, ki ne bodo odkupljene, se vrnejo frankiorane do 30. novembra 1952
na avtorjev naslov.