časopis
za
kritiko
znanosti
Bogomir Kovač / Družbenoekonomska kriza in
mednacionalni odnosi v SFRJ
Gus Fagan / Politični »underground« na Poljskem
Vekoslav Grmič / Na rob okrožnici Papeža Janeza Pavla II.
»Dominum et vivificantem«
89/90 1986
UDK 3
časopis za kritiko znanosti
89/90 1986
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor
Omerza, Leo Šešerko
Uredništvo:
Igor Bavčar, Srečko Kirn, Milan Balažić, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Miha Bregant
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu- Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celotna naročnina
za posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi po-
datki o avtorju.
časopis
-SI 2 to З^: 2
kritiko
znanosti
UDK 3 YU-ISSN-0351-4285
Časopis za kritiko znanosti 89/90 1986
Kriza in mednacionalni odnosi v SFRJ
Vsebina
3 Bogomir Kovač / Družbenoekonomska kriza in
mednacionalni odnosi v SFRJ
37 Hivzi Islami / Prebivalstvo in razvoj
69 Jelka Pirkovič Kocbek / Urbanizem in arhitek-
tura kot oblikovanje praznega prostora
83 Vekoslav Grmič / Na rob okrožnice papeža
Janeza Pavla II. »Dominum et Vivificantem«
87 Fred Halliday / Tragedija v Južnem Jemenu
95 Gus Fagan / Politični »underground« na Polj-
skem
103 Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
111 Jasmin Držinič / Metamorfoza krize (recenzija)
115 Slavko Gaber / Pota raja, agonija kapitala (pri-
kaz)
89/90 1986

Družbenoekonomska kriza in
mednacionalni odnosi v SFRJ
Bogomir Kovač
Uvod
Spoznanje, da je jugoslovanska družba v splošni družbeni krizi, ki ima
ob svoji ekonomski strukturiranosti tudi politične, ideološke in socio-
kulturne značilnosti, ni novo. Prav tako niso novi že triletni poskusi
njenega reševanja z ekonomsko reformo in pritajenim naslovom pro-
grama ekonomske stabilizacije. Zato je toliko pomembnejše vprašanje,
zakaj je Jugoslavija zabredla v splošno krizo, kjer so njeni vzroki in
kako najti rešitev iz nje. Ali obstoječi institucionalni ekonomski
sistem, izvedbeni gospodarski sistem kot mehanizem njegovega delova-
nja, obstoječa ekonomska strategija razvoja, ekonomska politika,
politični sistem in sociokulturna (nacionalna) razmerja omogočajo
racionalno reševanje družbenoekonomske krize?
Drugi sklop vprašanj zadeva povezanost družbenoekonomskih raz-
merij s širšim pojavom nacionalizma oziroma reševanje družbeno-
ekonomske krize v konfliktnosti večnacionalne družbene skupnosti.
Ali je obstoječi federalni institucionalni sistem v svoji evoluciji pri-
speval k takšni družbeni organiziranosti, ki omogoča zgodovinsko
najracionalnejše, najdemokratičnejše in najhumanejše reševanje raz-
vojnih ekonomskih, političnih in etničnih vprašanj večnacionalne
jugoslovanske skupnosti? Kakšna makro ekonomska organizacija na-
šega gospodarskega sistema bi bila potrebna, da bi lahko federacija
opravljala svoje temeljne ekonomske funkcije, ne da bi hkrati zani-
kala samoupravno suverenost, ekonomsko in politično decentralizi-
ranih organizacijskih enot (republik, občin)? In na koncu, kakšni
3
naj bodo politična in gospodarska ureditev, mehanizmi mednacional-
nih odnosov, če pristajamo na ekonomsko logiko nove ekonomske
reforme (program ekonomske stabilizacije)?
Dolgoročna, globalna, strukturna kriza svetovnega kapitalističnega
sistema in dinamičnost njegovega razreševanja s prestrukturiranjem
kapitala v tehnološkem, ekonomskem, političnem, ideološkem in so-
ciokulturnem pomenu prvič v zgodovini dramatično vpliva tudi na
teorijo in prakso sodobnega socializma, ki prav tako doživlja v svoji
institucionalni (sistemski) dolgoročni valovitosti (40 do 60 let) značil-
no krizo. Ta zajema tako ideološke, politične, sociokulturne, kot tudi
ekonomske in tehnološke dimenzije ter zahteva, neglede na svežino
zgodovinskih vprašanj, nova sredstva za razreševanje sodobnih proti-
slovij (nove institucionalne oblike). V tem prepletu globalnih družbe-
nih razmerij kapitalizma in socializma so za nas pomembne tri ravni
družbene reprodukcije in ekonomskega strukturiranja: tehnološka,
razredna in nacionalna, ki jih bomo posebej izpostavili v analizi ju-
goslovanske družbe. Naša teza je, da je razreševanje federalnega in-
stitucionalnega političnega sistema v povezanosti z ekonomsko struk-
turo družbe in nacionalnimi družbenimi odnosi eno od temeljnih
vozlišč jugoslovanske družbene krize, ki ga v dosedanjem razvoju
nismo uspeli razrešiti zaradi vrste idejnih, teoretskih, normativnih
in praktično zgodovinskih protislovij in nedoslednosti. Naše teoret-
sko metodološko izhodišče bomo zato zasnovali na:
a)	globalnem historičnem pristopu (razmerje kapitalističnega svetov-
nega sistema in socializma kot svetovnega procesa, globalna logika
funkcioniranja socializma, historično protislovje socialistične repro-
dukcije glede na ekonomsko in politično strukturiranost, globalna
socialistična perspektiva .. .);
b)	sistemskem pristopu (komparativna in institucionalna analiza eko-
nomskega, gospodarskega in političnega sistema, globalna struktu-
ralno-funkcionalna segmentacija družbe na ekonomski — tehnolo-
ški, politični — razredni, sociokulturni — nacionalni ravni. ..) ;
c)	v tem kontekstu še posebno utemeljujemo zgodovinsko in družbe-
noekonomsko mesto nacionalnosti v produkcijskem načinu (razmer-
je nacionalno-razredno v okviru oblikovanja različnih produkcij-
skih načinov, »revolucionarni-« obrat v mednacionalnih odnosih gle-
de na konstituiranje združenega dela, oblikovanje »nacionalnih
ekonomij«, družbenoekonomski izvori možnih in dejanskih konflikt-
nosti v mednacionalnih odnosih ...) ;
d)	razlikovanje organskega (genetičnega) in organizacijskega (norma-
tivnega, tehnološkega), legitimnega in legalnega v okviru poveza-
nosti mednacionalnih odnosov in ekonomskega ter političnega si-
stema (ekonomski in gospodarski sistem kot nosilec družbenoeko-
nomskega strukturiranja, politični sistem kot mehanizem adaptaci-
je in distribucije moči, ideološki sistem kot dinamična orientacija
ciljev, sociokulturni sistem kot socializacija in integracija druž-
be ...).
4
Institucionalni vzroki jugoslovanske družbenoekonomske
krize
Za povojni jugoslovanskih družbenoekonomski razvoj je značilna
svojevrstna institucionalna normativna cikličnost, ki je rezultat pre-
pletanja dolgoročnejših ekonomskih in političnih ciklov. Na eni stra-
ni je to rezultat historičnega projekta socialistične samoupravne druž-
be glede na komunistično (socialistično) perspektivo (Marxova aso-
ciacija neposrednih producentov) in objektivne možnosti njegove
uresničitve (nerazvite produktivne sile, obstoj blagovne produkcije,
prevlada kapitala na svetovni ravni — svetovni kapitalistični sistem,
različne institucionalne alternativne ureditve drugih dežel, ohranja-
nje vrednosti in sociokulturnih vrednot dosedanje civilizacije, obli-
kovanje predkapitalističnih, kapitalističnih in razvijajočih se socia-
lističnih produkcijskih načinov ipd.). Dejansko se v tem zgodovinskem
razvoju socializma (posebno evropskega tipa, ki je središčni predmet
našega proučevanja) soočata dve razvojni logiki, ki sta se oblikovali
glede na različne ekonomske možnosti in politične aspiracije:
a)	prva predstavlja dominacijo političnega nad ekonomskim in se
razkriva v ortodoksni diamatski ideologiji državnega socializma,
politični »-diktaturi proletarata« in administrativno-etatističnem, bi-
rokratsko-distributivnem, centralno-planskem ekonomskem siste-
mu;
b)	druga prisega na samoupravno ekonomsko prevlado nad politično
in temelji na ekonomski logiki blagovne produkcije (ekonomski
racionalnosti, ekonomskih zakonitosti), upošteva svobodno izbiro
na temelju ekonomskih pričakovanj (ekonomske materialne motiva-
cije in diferenciacije), tržno strukturiran ekonomski sistem pa se
povezuje s politično-pluralističnim konceptom različnih ekonom-
skih in političnih interesov ter ideologijo specifičnega samouprav-
nega socializma.
Obe razvojni logiki sta odeti v različne institucionalne ureditvene si-
steme (v različnih oblikah jih najdemo tudi v jugoslovanski zgodovin-
ski praksi), pri čemer sta izzvali različno ekonomsko in politično cik-
ličnost, ki je bila rezultat različne ekonomske učinkovitosti, politične
legitimnosti in skladnosti z globalnim idejnim projektom socialistič-
ne družbe. Naša izhodiščna teza je. da kljub različnim potem in insti-
tucionalnim oblikam evropskih socialističnih družb obstaja en sam
globalni historični tip evropskega socializma.
Pri tem bomo socializem pogojno opredelili kot zgodovinski proces, v
katerem združeni individui vzpostavljajo nadzor nad celotno družbe-
no reprodukcijo; kot prehodno obdobje, oblikovanje različnih produk-
cijskih načinov, različnih ekonomskih institucij in hegemonije raz-
ličnih političnih sil, kjer se prepletajo kapitalistični materialni te-
melji in kapitalska logika razvoja (spomnimo se Leninove opredelit-
ve: socializem je enako elektrifikacija plus industrializacija) z zgodo-
5
vinsko subjektivnimi potrebami antikapitalizma. To je zgodovinski
proces uresničevanja socialistične perspektive, ki zahteva racionalen
razvoj produktivnih sil, demokratizacijo produkcijskih odnosov, hu-
manizacijo delovnih procesov, enakopravnost v razpolaganju s pro-
dukcijskimi faktorji (družbena lastnina) in prisvajanju rezultatov
dela (delitev po delu) ter podobno.1
Temeljna lastnost zgodovinskega uresničevanja takšne socialistične
perspektive je splošna prevlada političnega nad ekonomskim, saj se
»socialistična revolucija« strukturira predvsem politično in ideolo-
ško (politična »diktatura proletariata«, enopartijski sistem, ideološka
homogenost marksizma in marksistično razumevanje socializma, for-
malno-pravna sprememba produkcijskih odnosov.. .), in ne toliko
ekonomsko in sociokulturno (formalni socialistični produkcijski od-
nosi se ne materializirajo v novih socialističnih produktivnih silah,
reprodukcija starih delovnih procesov, formalno-pravno in ne eko-
nomsko-tehnološko osvobajanje delovne sile, enačenje razvitega so-
cializma z negacijo tržnega gospodarstva, reprodukcija starih vrednot,
razvoj nacionalnih odnosov in njihove povezanosti z državo ...).
Na tem mestu ne moremo globlje poseči v Marxovo teoretizacijo so-
cialistične revolucije in marksistično razumevanje »prehodnega ob-
dobja«, pri čemer gre pri Marxu kot tudi pri kasnejši teoriji in praksi
revolucije za dva izhodiščna koncepta, strategijo in prakso revolucio-
narne akcije:
a)	prvi koncept pod vplivom francoske revolucije (jakobinstva) po-
jasnjuje revolucionarni akt kot hitro, nasilno družbeno spremembo,
utemeljeno v socialnem uporu širokih ljudskih množic in političnem
aktu revolucije;2
b)	drugi koncept pa revolucije ne pojasnjuje kot zunanji politični
prevrat produkcijskega načina, temveč kot njegovo notranjo za-
konitost, notranji moment predvsem ekonomske transformacije
produkcijskega načina.3
Marx je drugi pristop revolucije razvil šele na temelju politično-eko-
nomske analize kapitalističnega produkcijskega načina v Očrtih in
Kapitalu (glej teoretizacijo »prebojnih točk«, »formalne in realne sub-
sumpcije, negativnega in pozitivnega prehoda...), pri čemer je nje-
govo pojmovanje navidezno blizu Bernsteinovemu revizionizmu, po
katerem je treba počakati, da kapitalizem konča svoj življenjski ciklus,
ker bi bila prehitra revolucija na nerazvitih zgodovinskih temeljih ob-
1	Glej podrobneje v B. Kovač, Kritika teorije socijalističkog samoupravnog
načina prvizvodnje, Marksistička misao, 1984, št. 2.
2	Glej B. Caratan, Teorije revolucije i socijalizam, CKD, Zagreb, 1983, str.
19—20.
3	Podrobneje smo ta koncept razvili v poglavju Politično ekonomski aspekti
teorije prehoda med produkcijskimi načini, v B. Kovač, Novo razumevanje
produkcijskega načina in politična ekonomija, dok. dis., Ekonomska fakul-
teta Ljubljana, 1985.
6
sojena na neuspeh.4 Dejansko se Marx (ne pa tudi kasnejša marksi-
stična teorija in socialistična ideologija ter praksa) srečno izogne
strogemu objektivizmu (ekonomska evolucija) in volunterističnemu
subjektivizmu (politični revolucionarni prevrat) socialistične revolu-
cije: s politično revolucijo (formalno spremembo produkcijskih odno-
sov) se sicer spremeni formalni produkcijski način (pravno normativ-
no vzpostavljanje socialističnega produkcijskega načina), toda kolikor
ne uspevajo »novi« produkcijski odnosi spremeniti in si prilagoditi
stare materialne osnove (socializacija delovnega procesa, nove pro-
duktivne sile...), se dejanski socialistični produkcijski način ne vzpo-
stavi (Marxov kriterij je dejanska osvoboditev dela — delovne sile v
globalnem procesu oziroma ekonomsko revolucioniranju tehnoloških
procesov).5
Zgodovinsko protislovje med idejno projekcijo, političnim volunta-
rizmom in ekonomsko zmožnostjo se je vedno razreševalo s prevlado
političnega nad ekonomskim (socialistični prevrat se je vedno meril
samo s političnimi in ideološkimi sredstvi, nikoli z ekonomskimi in
tehnološkimi), pri čemer lahko odkrijemo značilno in institucionalno
ciklično, ki ima razmeroma preprosto zgodovinsko logiko:6
V novejši literaturi opozarjamo na polemiko v italijanski marksistični revi-
ji Critica marxista: E. Somoini, Ciclo economico e ciclo politico, Critica
marxista, 1980, št. 1 L. Gruppi, Si può parlare di un ciclo politico europeo?,
Critica marxista, 1980, št. 1.
a)	izhodiščni politično-administrativni poseg v gospodarsko strukturo
(politična revolucija) najprej zanika blagovno produkcijo in tržne
zakonitosti (nacionalizacija, državna lastnina, centralno planira-
nje in kolektivizacija kmetijstva ...) v imenu čistosti socialističnih,
političnih in ideoloških principov (politični ciklus);
b)	takšnemu političnemu ciklu sledi v faznem premiku ekonomski
ciklus, ki temelji na konsolidiranju birokratskega hierarhičnega
upravljanja gospodarstva in ekstenzivnem gospodarskem razvoju,
poslabšanje gospodarske učinkovitosti pa vodi do tako imenova-
nih socialističnih ekonomskih reform (afirmacija blagovne produk-
cije in tržnih ekonomskih zakonitosti);
c)	ekonomsko prestrukturiranje (ekonomski sistem blagovne produk-
cije, intenzifikacija gospodarjenja) vodi v prestrukturiranje druž-
4	E. Bernstein in dr., Revizijonizam, Globus, Zagreb, 1981, str. 10—15.
5	O številnih teoretskih in zgodovinskih dilemah razumevanja revolucije
piše E. Hobsbawn, Revolucija, Marksizam u svetu 1978, št. 7—8. Tudi sicer
je ta številka v celoti posvečena teoretskim problemom marksistične teo-
rije socialistične revolucije.
6	Institucionalni cikli so rezultanta političnih in ekonomskih ciklov. S po-
litično cikličnostjo, ki jo je prvi skušal opredeliti Kalecki, razumemo
različne spremembe v strukturi moči, ideoloških in vredostnih principov,
političnih institucij, ki običajno nastanejo v interakciji z ekonomskimi
spremembami (fenomeni, cikli).
M. Lalecki, Political aspects of full employment, Political Quarterly, 1943,
št. 4.
7
benorazredne (politične) moči (dominacijo politične birokracije
ogroža tehnokracija in samoupravljanje), kar povzroči ponoven po-
litični intervencionizem in zasuk k administrativno-naturalnim kon-
ceptom gospodarjenja (politični ciklus) in vice versa.7
V povojnem razvoju vzhodnoevropskih socialističnih držav je prišlo
do značilnih lomov gospodarske rasti v 50. letih, najprej v Sovjetski
zvezi med leti 1948—1951 in kasneje tudi pri drugih (1956—1958), ci-
klično padanje gospodarske rasti se je ponovilo sredi 60. in 70. let ter
v začetku 80. (stopnja rasti neto materialnega proizvoda socialističnih
dežel Vzhodne Evrope in Sovjetske zveze je dosegla v obdobju 1976
do 1980 4,2 % letne rasti, leta 1981 pade na 1,7 % in 2,8 % leta 1982,
leta 1984 pa je dosegla komaj 3,6 %).8 Značilno gospodarsko valovi-
tost je spremljala tudi posebna politična cikličnost (omenimo zgolj
najznačilnejše politične dogodke v posameznih deželah: Jugoslavija
— 1948. leta, Nemška demokratična republika — 1953. leta, Poljska in
Madžarska 1956. leta, Češkoslovaška 1968. leta, Poljska — 1968., 1971.,
1976., 1980. in 1981. leta ...), ki je vplivala na značilno institucionalno
prilagajanje ekonomskih in političnih struktur. Te vedno nihajo med
ekonomsko logiko blagovne produkcije, decentralizacijo ekonomske-
ga sistema, demokratizacijo in pluralizmom političnih interesov ter
recentralizacijo, administrativno-avtoritativnim in politično-ekonom-
skim intervencionizmom. Na temelju takšne analize bi lahko napravili
dvoje tez:
a)	da se socialistični družbenoekonomski sistem v krizi »paradoksal-
no-« vedno rešuje s kapitalskimi ekonomskimi sredstvi (ekonomske
reforme tržnega gospodarstva), kar očitno nasprotuje socialistični
ideologiji v času politične in ekonomske prosperitete;
b)	da blagovna produkcija in ekonomske (tržne) zakonitosti vedno
pomenijo razvojno strategijo k učinkovitejšemu in intenzivnejšemu
gospodarjenju (razvoju), kar pomeni, da je blagovna produkcija
kljub svojim protislovjem (in specifičnemu »kapitalskemu« znača-
7	Valovitost gospodarskega delovanja se je običajno pripisovala kapitali-
stični naravi družbene produkcije in njenim protislovjem, ki bi se jim naj
socialistično plansko gospodarstvo ognilo, dejansko pa imamo tudi v so-
cializmu (t.i. »zgodnjih socialističnih družbah« po Grličkovu) opraviti s
kratkoročnimi (2—4 leta), srednjeročnimi (7—11 let) in dolgoročnimi cikli
(40—60 let). Kratkoročni cikli so odvisni od kratkoročnih gibanj tržno-
planskega gospodarstva (regularno nihanje rasti, gibanje cen, zalog, koli-
čine denarja, ukrepi ekonomske politike. . .), srednjeročni cikli so od-
visni od investicijskih in tehnoloških sprememb ter širših reformnih eko-
nomskosistemskih posegov, dolgoročni cikli pa merijo velike tehnološke,
demografske, sociokulturne, ekonomske institucionalne premike, spre-
membe zgodovinskih preferenc ljudi, spremembe globalnega načina pro-
dukcije in podobno.
8	Glej podrobnejšo analizo v D. Pirec, Kriza realnog socijalizma, Ekono-
mika, Beograd, 1985.
8
ju) edino pravo sredstvo za ekonomsko učinkovitejši zgodovinski
razvoj socialističnega ekonomskega sistema.9
Celotna kriza svetovnega kapitalističnega sistema sredi 70. let je
prvič nedvomno dokazala, da socialistična gospodarstva ne pomenijo
prave ekonomske zgodovinske alternative razreševanja kapitalistične
krize in da potemtakem stara Hilferdingova teza o zlomu finančnega
kapitala in državnem kartelu, ki preko politične revolucije (diktatu-
re proletariata) vodi do spremembe kapitalističnega produkcijskega
načina, tudi tokrat ni vzdržala niti teoretske niti zgodovinske preiz-
kušnje (poraz je toliko hujši, ker je keynesiansko »etatizacijo«, ki
je bila še združljiva s staro Kauckijevo idejo državnega socializma,
v 80. letih zamenjala presenetljiva in protislovna reprivatizacija so-
cializacije kapitala). Se več, vse bolj je postajalo jasno, da je sociali-
stična gospodarska struktura inertna pri ustvarjanju in absorbciji
tehnološkega napredka, da socialistične družbe vse bolj zaostajajo za
tretjim valom industrializacije in informatizacije gospodarstva in da
je njihov gospodarski razvoj v celoti ekstenziven in ekonomsko ne-
učinkovit. Čeprav je komparativna analiza gospodarskih (ekonomskih:
sistemov teoretsko še posebno težavna, pa se zdi vse bolj verjetna
hipoteza, da obstaja v socialističnih gospodarstvih določena zakoni-
tost, o kateri se socializem ne le poraja v ekonomsko nerazvitih_raz-
merah (po zgledu Leninove teorije o »šibkem členu« svetovnega kapi-
talističnega sistema), temveč da to nerazvitost hkrati tudi reproducira.10
Ideološka teza o dohitevanju in prehitevanju kapitalizma, ki predpo-
stavlja zlom kapitala namesto njegove socializacije in adaptacije, se
je končala, vsaj za nekatere dežele (Češkoslovaška, Nemška demo-
kritična republika, Madžarska, delno tudi Jugoslavija), z vidika kva-
litete gospodarske rasti, učinkovitosti gospodarjenja, vloge tehnič-
nega (tehnološkega) napredka, intenzivnosti gospodarjenja, kvalita-
tivnih struktur in regionalnih premikov, v dejanskem razvoju
gospodarske nerazvitosti.11
Poskusi ekonomskega reformiranja (značilne ekonomske reforme sredi
60. let, reformno gibanje sredi 80. let) tudi niso bili uspešni, saj so
ekonomske reforme vedno ostale v okviru globalne zgodovinske lo-
gike socialističnih družb (dominantni vpliv politične prakse in nje-
nih legitimnih političnih predstavnikov), decentralizacija ekonom-
skega sistema (večji vpliv blagovne produkcije) pa nikoli ni vodila
do ekonomske in politične demokratizacije (razvito tržno gospodar-
stvo, samoupravljanje kot družbeno gibanje), tako da polovične eko-
9	B. Kovač, Političnoekonomske razsežnosti poljske krize in zgodovinske
perspektive realnega socializma, Časopis za kritiko znanosti, 1982, št. 49,
str. 41—42.
10	Glej R. Hilferding, Finančni kapital, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981,
str. 420—425.
11	Glej naprimer P. Gregory — G. Leptin, Similar societies under differing
economic systems — The case of two Germanus, Soviet Studies, Glasgow
Press, 1977, št. 4.
P. Gregory — R. Stewart, Comparative economic systems, Houghton
Mifflin Corp., Boston, 1980, str. 370—373.
9
nomske reforme nikoli niso ogrozile sistema politične oblasti, čeprav
so bile njen sestavni del.12 To z drugimi besedami pomeni, da eko-
nomska cikličnost, neracionalnost in neučinkovitost gospodarskega si-
stema neposredno ogrožajo politično prevlado birokracije, ideološko
neoporečnost in suverenost končnega razsodnika partije, zato želi
birokracija ohraniti ekonomsko učinkovitost gospodarskega sistema
tako, da ga neprestano reformira. Velika institucionalna dinamika (ta
je posebno izrazita v Jugoslaviji), ki neprestano niha med plansko
(naturalno) usmerjenostjo in blagovno produkcijo, prevlado politič-
nih ali ekonomskih zakonitosti, predstavlja v bistvu prazen hod iz
institucionalne zgodovine, katerega končni cilj je ohranitev družbe-
nega statusa quo. Od tod tudi sklep, da so meje ekonomskega refor-
miranja socialističnih družb spremembe političnega sistema, ki so vse
do danes ostale nespremenljiva zgodovinska konstanta in velika črna
skrinja njenega teoretskega proučevanja. Najboljši dokaz takšne in-
stitucionalne cikličnosti, ki se paradoksalno končuje v začaranem
krogu nespremenljivosti večnega spreminjanja, lahko najdemo v ju-
goslovanski družbenoekonomski praksi, kjer se je v bistvu samo do
konca zaostrila izhodiščna dilema socialističnih družb med ekonom-
sko in politično strukturo (posebno med formalno-pravnimi socia-
lističnimi samoupravnimi produkcijskimi odnosi na temelju Marxove
socialistične vizije in ekonomskimi zakonitostmi blagovne produkcije
ter kapitalske logike razvoja). Pri tem so nekateri »apostolski« ekono-
misti in politični alkimisti preprosto verjeli v tezo, da je mogoče iz-
brati iz alternativnih ekonomskih in političnih sistemov najboljše
in potem vzpostaviti nov optimalen, logično in zgodovinsko konsisten-
ten družbenoekonomski sistem (družbeno-gospodarsko ureditev). De-
jansko pa je med ideološko projekcijo (socialistična perspektiva), po-
litičnim normativizmom (dominantnost političnega strukturiranja,
normativizacija ekonomskega sistema) in ekonomskimi sredstvi (eko-
nomski sistem blagovne produkcije) globalno protislovje, ki ga je
mogoče rešiti ali s podrejanjem ideoloških in političnih principov eko-
nomski logiki blagovne produkcije ali pa, nasprotno, politično struk-
turirani normativni produkcijski odnosi določajo značaj ekonom-
skega sistema (tržnega mehanizma in ekonomskih zakonitosti).
Omenjeno protislovje je zgodovinsko mogoče pojasniti z institucional-
nim razvojem blagovne produkcije in samoupravnih produkcijskih
odnosov, dveh prevladujočih značilnosti našega družbenoekonomskega
sistema. »Socialistična« blagovna produkcija in »socialistični« samo-
upravni produkcijski odnosi se nam namreč ne razvijajo po svoji or-
ganski, notranji razvojni poti zgodovinske kontinuitete (skozi last-
no genetično razvojno transformacijo), temveč se po prelomnem
5-letnem obdobju centralnoplanskega ekonomskega sistema s popol-
,2 Podobno tezo o sistemski blokadi reform, neuspehu reformskih koalicij,
parcialnosti uvajanja tržnih elementov zagovarja tudi J. Županov, Otva-
ranje prema ekonomiji — hoče li ovaj put uspjeti? Strategija dugoročnog
društveno ekonomskog razvoja jugoslovenskog samoupravnog društva,
Centar za marksističko obrazovanje, Univerzitet Svetozar Marković, Kra-
gujevac, 1985.
10
no prevlado politične moči in ideološke ofenzive (svojevrstni jurišni
komunizem na temelju stalinističnega družbenoekonomskega modela
30. let) vzpostavljajo od zunaj, teleološko, s politično voljo in držav-
nim dekretom. Socialistična blagovna produkcija se tako ne razvija
preko postopne transformacije kapitala (v njegovo socializacijo) in
tudi samoupravljanje se ne vzpostavlja preko postopne in selektivne
oblike participativne demokracije, zato so ekonomske zakonitosti trž-
nega gospodarstva vedno v nasprotju s predpostavljenimi politični-
mi (ideološkimi) okviri, samoupravljanja pa tudi ne omogoča izraža-
nja različnih interesov in institucionalizacije interesnih (razrednih)
konfliktov. Dominantna družbena moč še vedno pripada politični
strukturi, ki obvladuje ekonomski sistem in omejuje samoupravljanje
kot družbeno gibanje.
K celotnemu povojnemu institucionalnemu razvoju je mogoče pristo-
piti na dva načina: s tipizacijo in periodizacijo sistemov ali pa s teo-
retizacijo prepletanja ekonomske in politične cikličnosti. Prvi pristop
se odlikuje po sistematičnosti, čeprav hkrati ustvarja videz diskon-
tinuitete (institucionalnih prelomov), drugi pa, nasprotno, poudarja
dinamičnost in diskontinuirano kontinuiteto, hkrati pa zanemarja si-
stemskost posameznih odlučujočih normativnih sprememb (zakon o
upravljanju državnih gospodarskih podjetij 1950. leta, sprememba
Ustave 1953., 1963., 1971., 1974., ekonomske reforme 1961., 1965., 1982.,
zakon o združenem delu 1976 ...). Ce združimo oba pristopa, potem
spremembe institucionalnih sistemov (prvič, državnolastninski, admi-
nistrativnoupravni, centralnoplanski ekonomski sistem — 1946—1952;
drugič, državnolastninski, kolektivnoupravni, planskotržni ekonomski
sistem — 1953—1962; tretjič, kolektivnolastninski, delavskosamo-
upravni, tržnoplanski ekonomski sistem 1963—1974; četrtič, družbeno-
lastninski, asociativni tržni ekonomski sistem — 1974—1985) razume-
mo kot kontinuiran preplet ekonomske in politične cikličnosti, ki
nam pokaže na medsebojno sistemsko prepletenost in časovno dina-
mičnost ekonomskega in političnega strukturiranja jugoslovanske
družbe.13
2e uvodoma smo omenili tri kriterije, po katerih bomo vrednotili raz-
lične institucionalne ekonomske sisteme oziroma njihove razvojne
stopnje (ekonomska in politična cikličnost):
13 J. Mencinger v članku, Privredni sistem i efikasnost privređivanja, Priv-
redna kretanja, EIPF, Ljubljana, 1985, št. 154, str. 46, podaja podobno
tipizacijo in periodizacijo. Po J. Kornaiu socialistični ekonomski sistemi
prehaja skozi tri tipična razvojna obdobja: herojsko entuzialistično ob-
dobje (vojni komunizem v SZ, prvo povojno obdobje v Jugoslaviji), ob-
dobje konsolidiranja birokratskohierarhične strukture in upravljanja go-
spodarstva ter obdobje reformnih procesov ter tržnega socializma. Vsa tri
obdobja si ne sledijo v vedno »predpisanem« zaporedju (niti ni izključeno
njihovo retrogradno postavljanje), med njimi pa je najbolj tipično hier-
arhično dirigirano gospodarstvo, ker s svojo ekonomsko strukturo diri-
girano gospodarstvo, ker s svojo ekonomsko strukturo najbolj ustreza
političnemu ustroju socialističnih družb.
J. Kornai, Comments on papers prepared in The World Bank about
socialist countries, november, 1984, mimeo, str. 4—5.
11
a)	ekonomska učinkovitost
b)	politična legitimnost
c)	skladnost z idejno socialistično perspektivo.
V jugoslovanski političnoekonomski teoriji in praksi se je vseskozi
utrjevalo prepričanje, da sta samoupravljanje in družbena lastnina,
kot politični temelj našega ekonomskega sistema, pogoj gospodarske
učinkovitosti in izhodiščna primerjalna prednost našega družbenega
sistema. Tako B. Horvat že zgodaj postavlja tezo, po kateri je »sa-
moupravljanje pospešilo naraščanje produkcij in tehnološkega na-
predka« v primerjavi z alternativnimi ekonomskimi sistemi, saj je
kapitalistično tržno gospodarstvo ekonomsko učinkovito le na mikro-
ekonomski (podjetniški) ravni, etatistično (socialistično) centralno-
plansko gospodarstvo pa je, nasprotno, učinkovito na maknoekonom-
ski ravni. Samoupravni socializem pa je očitno s svojim tržno usmer-
jenim samoupravljanjem lahko hkrati mikroekonomsko učinkovit
(večja motivacija, večja produktivnost, nižji stroški nadzora, inova-
cijski polet itd.), z družbeno lastnino in planiranjem pa je tudi ma-
kroekonomsko učinkovit.14
Ce upoštevamo šibke političnoekonomske in sistemsko komparativne
predpostavke takšne analize, postane pomembnejša »interna« inter-
pretacija institucionalnih sprememb odvisna od ekonomske in politič-
ne cikličnosti v posameznih obdobjih .Pri tem običajno nekateri eko-
nomisti razlikujejo dve temeljni obdobji: obdobje uspešnega razvoja
samoupravnega gospodarstva — 1953—1965 in manj uspešno obdobje
po ekonomski reformi — 1965—1985 (Horvat, Estrin, Shapir, Marse-
nič.. .),15 čeprav je takšna delitev nadvse grob približek dejanskega
stanja, saj moramo pri tem upoštevati še notranjo dinamiko posamez-
14	B. Horvat, Politička ekonomija socijalizma, Globus, Zagreb, 1984, str.
173—175.
Horvatova teza je identična z Vanekovo komparativno sistemsko analizo,
po kateri je samoupravni ekonomski sistem zelo učinkovita ekonomska
oblika organizacije družbe in ima vrsto komparativnih prednosti pred
drugimi ekonomskimi sistemi. Omeniti velja, da je Vanekova analiza na
temelju Singhove metodologije in Vahčičevih empiričnih ekonometričnih
rezultatov omejena ravno zaradi šibkih političnoekonomskih (institucio-
nalnih) predpostavk in neupoštevanja kriterijev komparativne analize
ekonomskih sistemov, ki so predpostavka vsakršnega teoretskega mode-
liranja.
J. Vanek, Self managment, workers managment and labour managment
in theory and practise — A comparative study, Ekonomska analiza, 1978,
št. 1—2.
15	B. Horvat dokazuje, da vse povojne jugoslovanske ekonomske cikle po-
vzročajo administrativni posegi v pogoje gospodarjenja, oz. da so radikal-
nejše politično-ekonomske reforme povzročile tudi izrazitejšo ekonomsko
cikličnost. Glej B. Horvat, Ekonomska politika stabilizacije, Naprijed,
Zagreb, 1978, str. 18—20.
D. V. Marsenič, Samoupravljanje i privredni razvoj, Savremena admini-
stracija, Beograd, 1984, 302—305.
S. Estrin, The effects of selfmanagment on Yugoslav growth, Soviet
Studies, 1982, št. 34.
A. Sapir, Economic growth and factor substitution: What happened to
the Yugoslav miracle?, The Economic Journal, 1980, št. 90.
12
nih obdobij in njihovo medsebojno politično in ekonomsko institucio-
nalno prepletenost. Vzemimo kot empirični kazalec rast družbenega
proizvoda, kapitalni koeficient in koeficient produktivnosti dela. Kom-
parativna analiza stopnje rasti med Jugoslavijo in nekaterimi drugi-
mi primerljivimi kapitalističnimi deželami (Turčija, Portugalska, Grči-
ja, Španija ...) razkriva v zadnjih dvajsetih letih relativno majhno
zaostajanje hkrati pa je delež investicij v družbenem proizvodu za
40 % večji od primerljivih dežel (od približno 24 % v primerjavi s
35 % v Jugoslaviji) oziroma je rast družbenega proizvoda na enoto
investicij v obdobju 1960—1980 znašala približno 62 % rasti s primer-
ljivimi deželami OECD. Bajtova analiza agregatne produkcijske funk-
cije in Mencingerjeva analiza kapitalnega in »delovnega« koeficienta
dokazujeta, da je bila v obdobju »administrativnega socializma« (1946
do 1952) učinkovitost gospodarjenja nizka (visoki koeficienti, negativ-
ne vrednosti za elastičnost produkcijske funkcije), v drugem obdobju
planskotržnega sistema je učinkovitost gospodarstva narasla, po lomu
1959. leta je bila ocena učinkovitosti tretjega obdobja neenotna (oce-
ne EIPF kažejo na relativno izboljšanje učinkovitosti produkcije, Hor-
vatova, Makseničeva, Shapirova ... analize pa na njegovo poslabša-
nje), medtem ko so ocene ekonomske učinkovitosti v četrtem obdob-
ju v celoti negativno opredeljene.16 Očitno so bili najboljši ekonomski
rezultati v petdesetih letih (to je tudi empirična osnova za Horvatovo
in Vanekovo analizo superiornosti samoupravnega sistema). Vendar
pa te učinkovitosti ne moremo preprosto razglasiti za rezultat raz-
vitosti normativnega samoupravnega ekonomskega sistema, saj se je
ravno v tem obdobju šele konstituiral. Hkrati je mogoče ekonomsko
uspešnost tega obdobja pojasniti z vrsto neinstitucionalnih ekonom-
skih faktorjev, medtem ko avtorji tretje obdobje (1963—1974) in nje-
govo relativno učinkovitost pripisujejo predvsem institucionalnim
faktorjem (Shapir, Estrin dejanskemu uvajanju samoupravljanja,
Bajt tržnim zakonitostim in boljši organizaciji ter tehnomenežerske-
mu upravljanju). Očitno obstaja med ekonomsko uspešnostjo in insti-
tucionalnim sistemom določena korelacija (različne so ocene, ali je
pozitivna že v drugem obdobju — Horvat, ali šele v tretjem — Bajt),
prav tako je mogoče pokazati na povezanost ekonomske in politične
cikličnosti (Horvat dokazuje povojne jugoslovanske cikle z admini-
strativnimi posegi v pogoje gospodarjenja), hkrati pa se v globalnih
razvojnih trendih vendarle povečuje razkorak med razvojem samo-
upravnih produkcijskih odnosov in ekonomsko učinkovitostjo.
Ce namreč pogledamo drugi kriterij institucionalne primerljivosti —
uresničevanje socialistične perspektive, potem bi lahko postavili tezo
o neprestanem progresivnem razvoju samoupravljanja, ki je v vsa-
kem institucionalnem ciklu (sistemu) bolj razvito in doseže vrhunec
v neposrednem samoupravnem sistemu, utemeljenem na družbeni
lastnini, združenem delu, svobodni menjavi dela in sredstev, dohod-
16 A. Bajt, Efikasnost samoupravnog privređivanja, (institucionalna analiza),
Privredna kretanja, EIPF, 1985, št. 147.
J. Mencinger, Privredni sistem i efikasnost privređivanja, prav tam.
13
kovnih odnosih, samoupravnih sporazumih, družbenih dogovorih, de-
legatskem sistemu ipd. Ce sprejmemo hipotezo o progresivno narašča-
jočem samoupravljanju in jo združimo z neučinkovitostjo gospodar-
jenja, lahko pridemo do presenetljivega spoznanja, da je razvoj
samoupravnih produkcijskih odnosov obratnosorazmeren z ekonom-
sko učinkovitostjo. Razkorak med ideološko in teoretsko superiornost j o
ekonomskega sistema in dejansko ekonomsko podpovprečnostjo je
mogoče pojasniti na različne načine: pomeni lahko negativno odsto-
panje zgodovinske prakse od znanstvenega modela za praznične dni
ali pa dokazuje teoretsko, ideološko in normativno inferiornost v pri-
meri z alternativnimi zgodovinskimi in ekonomskimi sistemi. Ohra-
nili bomo razlago, ki smo jo že nakazali, da samoupravljanje kot
družbeno gibanje ostaja vpeto v formalno-pravne okvire politične
dominacije birokracije, pri čemer njegov razvoj nima niti ustrezne
ekonomske osnove (»-samoupravnost« blagovne produkcije zamenja
v sedemdesetih letih koncept »dogovorne« ekonomije) niti ne omo-
goča izražanja delavskih interesov in institucionalizacije interesnih
konfliktov ter politične različnosti. Velike institucionalne spremembe
so tako samo formalno-pravno spreminjale sistem, dejanska oliga-
cijska distribucija moči in socialna stratifikacija pa sta ostali nespre-
menjeni, tako da je z vidika dejanskega razvoja in uresničevanja so-
cialistične perspektive vsaka institucionalna dograditev samoupravne-
ga sistema pomenila njegovo dejansko destrukcijo.17 Obstaja še dru-
gi razlog, ki razkriva formalno-pravni značaj takšnega razvoja samo-
upravnega ekonomskega sistema in ga povezuje z ekonomsko učin-
kovitostjo: kolikor namreč socialistični samoupravni produkcijski od-
nosi niso uspeli v svoji ekonomski materializaciji (predvsem v tehno-
loškem razvoju, ekonomski učinkovitosti), potem po Marxu ostajajo
samo formalno-pravna razmerja, ordoidealum in ne pomenijo dejan-
ske spremembe socialističnega samoupravnega produkcijskega načina.18
Povečan razkorak med normativnim, političnim, želenim in dejanskim,
ekonomskim sproža hkrati tudi vprašanje legitimnosti institucionalnih
sprememb nasproti njihovi državno urejeni leganlosti. Kakšen je
prevladujoči vrednostni sistem naših delovnih ljudi, ali obstoječi insti-
tucionalni sistemi učinkovito zadovoljujejo potrebe ljudi in omogočajo
naraščanje družbenega in življenjskega standarda (kvaliteto »načina
življenja«), ali so samoupravljanje, družbena lastnina, združeno delo,
delitev po delu... socialistične vrednote, za katere plačujemo eko-
nomsko ceno njihove zgodovinske neuspešnosti in gospodarske neučin-
kovitosti? Čeprav ni na razpolago tovrstnih empiričnih analiz (vsako-
letna slovenska analiza javnega mnenja je edina, čeprav nepopolna
17	Na tem mestu delimo mnenje s kritičnim delom naše sociološke in poli-
tološke znanosti, posebno J. Zupanov, Marginalize o društveni krizi,
Globus, Zagreb, 1983; J. Mirič, Sistem i kriza, CEKADE, Zagreb, 1984;
N. Jovanov, Dijagnoza samoupravljanja, Liber, Zagreb, 1979.
18	Po Marxu je sprememba produkcijskih odnosov samo formalna spre-
memba produkcijskega načina, dejanska sprememba nastopi šele, če se
novi produkcijski odnosi materializirajo v novih produktivnih silah.
Glej K. Marx, Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, Rukopis šeste
glave Prve knjige Kapitala, Komunist, Beograd, 1977, str. 34—35.
14
izjema), lahko sklepamo, da je legitimnost sistema dolgoročno soraz-
merna z njegovo ekonomsko učinkovitostjo (posebno socialno politiko),
medtem ko lahko v krajšem obdobju različni ideološki mehanizmi
oblasti (tako imenovane »-kulturne revolucije« v socialističnih deželah)
sprožijo tudi izrazito neekonomske identifikacijske učinke. Ekonomski
problem človeka je na sedanji stopnji razvoja še vedno vpet v vred-
nostni sistem materialnih dobrin, zato je pomembna ekonomska moti-
vacija in diferenciacija (posebno tržnega tipa), medtem ko socialistična
perspektiva gradi na prevratu človekove zavesti, pa tudi politična
oblast utemeljuje svojo zgodovinsko vlogo in družbenorazvojne vzgibe
na entuziazmu množic za višje cilje socialistične prihodnosti (politično
kampanjstvo, represivni ukrepi...). Ce povežemo vse tri kriterije
primerljivosti institucionalnih sistemov in njihovega cikličnega razvoja:
prvič, ekonomsko učinkovitost, ki je empirično merljiva, drugič, poli-
tično legitimnost, ki je zgolj logično ocenjena, in tretjič, uresničitev
socialistične perspektive, ki je omejena s formalno-pravnimi norma-
tivnimi spremembami, potem lahko dobimo naslednje poenostavljene
odvisnosti :
Razkorak med tremi spremenljivkami je očitno največji v zadnjem
obdobju, ker je izhodiščno protislovje med političnim in ekonom-
skim, pravnonormativnim in dejanskim, med socialistično perspek-
tivo in ekonomsko učinkovitostjo ter politično legitimnostjo največji.
Med temeljne vzroke tega razkoraka bi lahko prišteli protislovno
zasnovan ekonomski sistem, neizživetost konkretnega gospodarskega
sistema kot mehanizma funkcioniranja ekonomskega sistema, eko-
nomsko politiko in strategijo družbenoekonomskega (gospodarskega)
razvoja. S sistemskonormativnega vidika sta pomembni predvsem
prvi dve opredelitvi, čeprav sta tudi zadnja dva faktorja usodno vpli-
vala na razvojne rezultate našega družbenega zgodovinskega razvoja.
Za jugoslovanski ekonomski sistem, posebno v 70. letih, je značilno
dualno kombiniranje elementov Marxove neblagovne asociacije nepo-
srednih proizvajalcev (koncept družbene lastnine, združenega dela,
svobodna menjava dela, delitev po delu, samoupravno sporazumevanje
in družbeno dogovarjanje...) in zakonitosti blagovne produkcije, ki
tem lastnostim v bistvu nasprotujejo (privatna lastnina, konkurenca,
fetišizem blagovne produkcije.. .).19 Koncept družbenolastninskega
asociativnega tržnega ekonomskega sistema (1974—1985) dejansko
pristaja na stari logiki politične dominacije: izhodišče je formalno-
pravna socialistična družbena lastnina, ki določa vsebino samoupravnih
produkcijskih odnosov, oboje pa preoblikuje blagovno produkcijo v
tako imenovano socialistično blagovno produkcijo, ki s svojimi značil-
nostmi ne nasprotjuje normativnim izhodiščem, temveč jih celo po-
trjuje. To je ekonomsko vozlišče našega normativnega proudhonizma.20
19	To tezo je argumentirano podal F. Cerne, Marxov koncept socialističnega
gospodarstva in družbenolastninska zasnova naše gospodarske ureditve,
Ekonomska revija, 1983, št. 3—4.
20	O proudhonizmu v jugoslovanski politični teoriji in praksi glej B. Kovač,
Proudhonistični koncept časovnih bonov in jugoslovanska politična eko-
15
Proudhonu obstaja namesto enakopravnosti v produkcijskem procesu
enakopravnosti v menjavi, z izključitvijo konkurence in ekonomske
vsebine produktivnih sil postane delo edini vir pridobljene vrednosti,
ki se konstituira (konstituirana vrednost) z dogovarjanjem in sporazu-
mevanjem med producenti v menjavi (Proudhonova menjalna banka), v
ekvivalentni menjavi pa vsak producent dobi celotni produkt svojega
dela, lastnina se po principu enakopravnosti in solidarnosti deli na
vse člane družbene skupnosti, eksploatacija in neenakopravnost pa sta
izkoreninjeni z menjavo enakih vrednosti oziroma vloženih del
neposrednih proizvajalcev. Tako je v našem ekonomskem sistemu
(celota temeljnih vrednostnih kategorij in institucionalnih opredelitev
kot družbena lastnina, samoupravljanje, blagovni in planski mehani-
zem, dohodkovni odnosi...) vrednost postavljena kot »konstituirana
vrednost« samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov (sporazu-
mevajoča ekonomija), namesto kupoprodajnih tržnih odnosov prevla-
dujejo novi dohodkovni odnosi kot denarnoobračunska (in tako že
neblagovna) razmerja, novoustvarjena vrednost je izenačena z do-
hodkom in v celoti pripada živemu vloženemu delu delavcev v tozdu.
Vsa ta ekonomska zgradba naj bi na koncu potrdila izhodiščni pravno-
normativni koncept družbene lastnine in omogočila ekonomsko racio-
nalni in družbeno emancipacijski napredek socialističnih samoupravnih
produkcijskih odnosov.
Toda analitični in za nameček tudi zgodovinski postopek moramo v
bistvu obrniti z glave (nadgradnje) na noge (materialne temelje):
objektivnost blagovne produkcije (materialno, razredno, svetovno-
gospodarsko) določa okvire razvoja samoupravljanja in šele dejanski
produkcijski odnosi v svoji povezanosti združenega dela in produk-
cijskih sredstev lahko opredelijo gospodarskosistemske kriterije vzpo-
stavljanja družbene lastnine in njenih ekonomskih institucij. Kon-
kretno združeno delo neposredno ne ustvari niti atoma blagovne vred-
nosti — vrednost lahko ustvarja samo abstraktno družbeno delo, ki dobi
svojo predmetno podobo šele posredno v menjavi različnih uporabnih
vrednosti na trgu blaga in v ekonomskih odnosih njihovih nosilcev-
lastnikov. Tržno realizirana vrednost blaga je odvisna od produktiv-
nosti dela in tako posredno vključuje poleg dela tudi druge produkcijske
faktorje, zato združeni proizvajalci (todzi) gospodarijo s produkcijskimi
sredstvi tako, da jim v tržni prerazdelitvi omogočajo čim večje prisva-
janje vrednosti (dohodka). Ker so produkcijska sredstva element pre-
razdelitve vrednosti in s tem dohodka tozdov in osebnega dohodka
neposrednih proizvajalcev, zahtevajo določeno ekonomsko kalkulacijo
nomija socializma, Vestnik, Institut za marksistične studije, SAZU, 1982,
št. 1—2.
Zanimivo je, da se na tem mestu ne razlikujejo niti zagovorniki t.i.
normativne politične ekonomije (Korač) niti predstavniki čimbolj čisto
delujočega tržnega gospodarstva (Bajt, delno Horvat) : pri vseh je tržni
mehanizem nevtralno tehnično sredstvo ekonomske koordinacije in kalku-
lacije, ki mu šele obstoječi produkcijski odnosi navdahnejo pravo vsebino
(to je tudi Kardeljeva teza), med seboj pa se razlikujejo po pojmovanju
objektivne danosti produkcijskih odnosov.
16
(valorizacijo, podjetniško funkcijo alokacije in selekcije ...), s tem pa
postanejo tudi predmet ekonomskega razpolaganja in kolektivne »mo-
nopolizacije« posameznih blagovnih proizvajalcev. Produkcijska sred-
stva potemtakem niso zgolj »materialni temelj dela«, lastnina vseh in
nikogar, temveč pripadajo ekonomskemu subjektu, ki z različnimi
ekonomskimi funkcijami samoupravnega gospodarjenja uresničuje
svoj materialni interes (dohodek) in utrjuje svoj družbeni položaj.
Produkcijska sredstva so v okviru blagovne produkcije lahko samo
kolektivna družbena lastnina s pravnimi in ekonomskimi pravicami
ter odgovornostmi ohranjanja ter povečanja njhove vrednosti, ki
objektivno nujno vpliva na materialni položaj njihovih upravljalcev
ali posestnikov (posameznika, kolektiva ali širše družbene skupnosti).
Socialistični princip delitve po delu izključuje ekonomsko prisvajanje
na temelju lastnine, toda v primarni tržni delitvi donhodek blagovnega
proizvajalca vsebuje delovne in nedelovne prispevke (ekonomske,
tehnološke, zemljiške in druge rente), zato šele kasnejša prerazdelitev
z ukrepi ekonomske politike, ob upoštevanju temeljnih ekonomskih
zakonitosti, lahko delno razdvoji delovne in nedelovne dohodke ter
slednje nameni razširjeni reprodukciji (akumulaciji).
Blagovna produkcija ne obstaja zgolj v različnih produkcijskih nači-
nih, temveč je sama določen produkcijski način, trg ni zgolj tehnično
sredstvo ekonomske koordinacije, temveč določen produkcijski odnos.
Če je blago prevladujoča oblika vzpostavljanja določenega produkcij-
skega načina, če želi funkcionirati in racionalno razvijati produktivne
sile, mora dobiti takšen institucionalni sistem, ki zgodovinsko omo-
goča njeno reprodukcijo. Blagovna produkcija ima lastno institucio-
nalno strukturo produkcijskih odnosov, ki jo opredeljujejo: družbena
delitev dela, tehnološko vezana produkcija, privatna lastnina (glede na
tržni subjekt kot nosilec blaga), trg in konkurenca, ekonomska kalku-
lacija gospodarjenja, dohodek kot tržna realizacija vrednosti, motiva-
cija ekstra dohodka, samonosljivost rizika, samoupravnost blagovnega
proizvajalca (kaj, kako in za koga proizvajati), fetišizem blagovne
produkcije, razredne strukture in delitev, ekonomsko funkcioniranje
države. Blagovna oblika produkcije potemtakem ni ekonomsko nevtral-
ni mehanizem, ki ga lahko socialistični (ali kakršnikoli) produkcijski
odnosi podrejajo svojim lastnim reprodukcijskim potrebam, prav tako
ne obstoje nikakršni produkcijski odnosi kot nekaj zunanjega (neeko-
nomskega, torej političnega, ideološkega, pravnega...), ki bi lahko
odločali o vsebini in zgodovinski obliki blagovne produkcije, ker je
sama produkcija vrednosti produkcijski odnos in torej blagovna pro-
dukcija deluje kot »modifikator« (Grundrisse) zgodovinsko različnih
produkcijskih odnosov oziroma produkcijskih načinov. Če torej pri-
znavamo objektivni obstoj blagovne produkcije, potem moramo eko-
nomski in gospodarski sistem dejansko prilagoditi reprodukcijskim
okvirom blagovne produkcije, katere natančnejša opredelitev presega
okvire našega raziskovanja.21
21 Glej B. Kovač, Ekonomske zakonitosti i socijalizam, Istraživački proje-
kat CDI, Beograd — Rijeka, 1985, str. 16—22
17
Ce je izhodiščni ekonomski sistem dualno koncipiran, potem je go-
spodarski sistem s to izhodiščno protislovnostjo že v temelju blokiran.
Zato pravil gospodarskega ravnanja ne določajo ekonomske zakonito-
sti in racionalno delovanje gospodarskih subjektov, temveč nadomestni
administrativni ukrepi na področju cen, delitve, razširjene reproduk-
cije, zunanjetrgovinskega in deviznega poslovanja ter podobno (zunanji
paravan tega početja je tako imenovana »dogovorna ekonomija«). Tako
je administriranje postalo dejanski gospodarski sistem, ki je po svoji
naravi nekonsistenten, zapoznel, neučinkovit in v celoti nasprotuje iz-
hodiščnemu (želenemu) modelu samoupravnega socializma. Ker v njem
ne obstajajo ekonomski kriteriji gospodarjenja (ekonomske zakonito-
sti blagovne produkcije) in samostojnost (samoupravnost) blagovnih
proizvajalcev, se vzpostavljajo neekonomska sredstva in politični inter-
vencionizem kot način gospodarjenja (politbirokracija prevzame eko-
nomske funkcije in oblast, politični funkcionarji obiskujejo delovne
organizacije, zveza komunistov prevzema akcijo »naslonitve na lastne
sile« podjetij in podobno). Vsiljuje se sklep, da samoupravni ekonom-
ski sistem, utemeljen z blagovno produkcijo (samoupravljanjem bla-
govnega producenta), ne more in ne sme delovati po svoji lastni eko-
nomski logiki, če noče ogroziti neekonomskega strukturiranja politične
moči, zato vedno potrebuje, kolikor želi ohraniti svoj »socialistični
značaj«, administrativni (državni) intervencionizem (hipertrofiranost
pravne ekonomske regulacije ob nizki pravni zavesti in majhni eko-
nomski kulturi družbe). Gospodarsko administriranje je potemtakem
logičen nastavek neoperacionalnega sistema gospodarjenja, utemelje-
nega na protislovnem ekonomskem sistemu in običajno od ekonomskih
subjektov zahteva ravnanje, ki je nasprotno njihovim ekonomskim
interesom in ekonomski racionalnosti. To vodi ali v izogibanje in
izigravanje gospodarskih predpisov (in to spet v nov začaran krog
reguliranja, predpisovanja, odrejanja) ali pa v še slabše gospodarje-
nje, ker od kolektivnega samoupravnega podjetništva in vsesplošnega
sporazumevanja ostane samo še kolektivni egoizem, zapiranje tozdov
v politične skupnosti in nastanek takoimenovanih »nacionalnih eko-
nomij«.
Na tem mestu se rada vgnezdi politična teza, da gospodarski sistem
ne zaživi, ker je napačno in nesamoupravno delovanje ekonomskih
subjektov (nezaupanje v ljudi in kolektive je sploh značilnost politično
administrativnih sistemov). Takšna teza ne more odgovoriti na bist-
veno vprašanje, zakaj ljudje odklanjajo in izigravajo administrativne,
ekonomske in politične predpise, zakaj pada pravna zavest in ekonom-
ska kultura družbe. Racionalnost njihovega delovanja je namreč ne-
odvisna od tega ali onega ekonomskega (gospodarskega) sistema, nji-
hovo ravnanje pa je določeno prav z njimi in je zato vprašanje treba
obrniti: kakšen ekonomski in gospodarski sistem je potreben, da bi
ga ekonomski subjekti sprejeli in se ravnali po njem (v socializmu se
sploh rado zamenjuje legalnost z legitimnostjo sistema).
Očitno nam že kratka politekonomska analiza vsiljuje sklep, da je
preseganje blagovne produkcije z neekonomskimi sredstvi pravnonor-
18
mativne dejavnosti (normativni ekonomski sistem na temelju koncepta
družbene lastnine in združenega dela), prevlada političnega in ideo-
loškega nad ekonomskim (ekonomske zakonitosti blagovne produkcije),
izhodiščni političnoekonomski problem strukturiranja jugoslovanske
družbe. Ce je vzpostavljena tako imenovana »socialistična blagovna
produkcija« (za Korača kot posebna zgodovinska oblika »terciarne
blagovne produkcije«), potem se je treba vprašati po njeni socialistič-
nosti in manj o lastnostih njene blagovnosti, ali drugače, teoretski in
zgodovinski problem ni v razumevanju blagovne produkcije, temveč v
razumevanju samega socializma, ki že od marksizma druge inter-
nacional ukinja povezanost blagovnega in socialističnega ter se do-
misli tudi ideologije nove zgodovinske oblike blagovne produkcije, ki
ne izhaja iz geneze blagovne produkcije (kapitalske strukture blaga),
temveč iz teleoloških principov socialistične družbe. Toda zgodovinsko
vprašanje blagovne produkcije ni v razvoju nekih socialističnih ideal-
nih odnosov (blagovna produkcija kot temelj socialističnega samo-
upravljanja), temveč v učinkovitem in racionalnem gospodarjenju ter
razvoju materialnih temeljev družbe, ker je treba v socializmu najprej
živeti (in preživeti), da bi lahko postavili vprašanje kvalitativnih
socialističnih produkcijskih odnosov. Če torej razvojno zgodovinsko
postavimo »ekonomsko« pred »socialistično«, če je znotraj tega bla-
govna produkcija materialno, razredno in svetovnozgodovinsko ob-
jektivno dana, potem je treba obrniti dosedanje strukturiranje jugo-
slovanske socialistične družbe: blagovna produkcija je izhodišče pro-
dukcijskih odnosov, ki kot dominantna ekonomska struktura določa
takšne institucionalne oblike, da se lahko blagovna produkcija racio-
nalno reproducira in funkcionira skozi svojo lastno genezo in transfor-
macijo (drugi družbeni odnosi lahko to notranjo transformacijo samo
olajšajo, zmanjšajo »porodne bolečine« novega).
Ukinjanje blagovne produkcije kot specifičnega »produkcijskega na-
čina« je mogoče samo znotraj blagovne produkcije in se izraža na
štirih ravneh: v spreminjanju načina produkcije (v ožjem pomenu),
v spremembah načina delitve, načina menjave in načina porabe, pri
čemer je teoretsko (marksistično) in zgodovinsko odločujoča spre-
membna v načinu produkcije, v procesu dela, v tehnološkem temelju
produkcijskih odnosov in transformacije vrednosti. V našem dose-
danjem razvoju pa smo namesto sprememb v načinu produkcije (tehno-
loški razvoj) pristajali predvsem na spremembe v načinu menjave
(zamenjava trga z družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi
ter razumevanje dohodkovnih odnosov kot procesa neposrednega vo-
luntarističnega integriranja dela). Poudarili smo spremembe v načinu
delitve (reforma sistema dohodka v primarni, sekundarni in tercialni
delitvi), v načinu porabe pa prevladuje pomemben ideološki model
egalitarnosti socialistične družbene delitve. Naš sklep bi bil, da socia-
listični ekonomski sistem ne more obstajati brez blagovne produkcije,
da produkcija vrednosti pomeni reprodukcijo določenih produkcijskih
odnosov, ki se ne morejo diametralno razlikovati od produkcije kapi-
tala, ker se socialistični produkcijski odnosi ne vzpostavljajo zunaj
19
ekonomskih razmerij (kot pravno-politična institucija), temveč v pro-
dukciji vrednosti same. Ekonomske zakonitosti zato ne morejo prek
rubikona kapitalske blagovne produkcije, pri čemer je preboj kapitala
mogoč samo znotraj transformacije blagovne produkcije. To politično-
ekonomsko pomeni, da so sicer novi socialistični produkcijski odnosi
formalno opredeljeni kot ukinjanje protislovja med kapitalom in
delom, kot spreminjanje vseh funkcij reprodukcije kapitala v nepo-
sredne družbene funkcije dela, toda dejansko ni bilo nasprotje med
kapitalom in delom razrešeno niti znotraj tozdov niti na makro-
ekonomski ravni celotne družbene reprodukcije, pri čemer je ena
izmed najpomembnejših pojavnih oblik tega protislovja postavljena v
mednacionalna družbena razmerja, ki jim posvečamo v nadaljevanju
posebno pozornost.
Družbenoekonomski aspekti mednacionalnih odnosov
V dosedanji analizi smo pokazali, da je jugoslovanska družbena kriza
v veliki meri nastala zaradi mesta in vloge blagovne produkcije v
celotni družbeni reprodukciji, ki v dosedanjem socialističnem razvoju
nikoli ni dobila tiste institucionalne osnove, da bi lahko ekonomsko
produktivno delovala. Specifična protislovnost med blagovno produk-
cijo in institucionalnim samoupravnim sistemom (po zgledu Marxove
asociacije neposrednih proizvajalcev) pa se razkriva tudi na drugi
strani: v razmerju samoupravnih produkcijskih odnosov do države
(političnega sistema) in nacionalnih odnosov (sociokulturnega etno
sistema). Pri tem bomo izhajali zgolj iz zgodovinske in družbeno-
ekonomske utemeljitve nacije v produkcijskem načinu (zanima nas
potemtakem zgolj ekonomska strukturiranost širših socialnih, kultur-
nih, etničnih določitev nacionalnega), ki razkriva drugačne pomene
»nacionalnega vprašanja« v kapitalizmu in socializmu, v posameznih
razvojnih fazah (oblikah) socializma ter podobno. Takšno pojmovanje
večnacionalnega v okviru zgodovinske logike določujočega produkcij-
skega načina (produkcijskih odnosov) pomeni, da razumevanje »nacio-
nalnega vprašanja« predpostavlja uvid v celoto materialno-tehničnih
razmerij, strukturo produkcijskih odnosov in celotno konstalacijo raz-
rednih sil in razrednega boja (koncept celotne družbene reprodukcije).
Tako imenovano »nacionalno vprašanje« je »zgodovinsko in teoretsko
logično tesno povezano z razvojem blagovne produkcije in prevladu-
jočo vlogo kapitalskih produkcijskih odnosov, hkrati pa odseva tudi
pomembno zavest o povezanosti nacionalne družbene skupnosti in
razkriva njene realne obstoječe razredne interese v različnih oblikah
razrednega strukturiranja (države) in razrednega boja (dialektika na-
cionalnega in razrednega). Renesansa »nacionalnega vprašanja« je v
sodobnem svetu tesno povezana z izhodiščnim prepletom treh družbenih
struktur: nacionalne družbene strukture, države in blagovne produk-
cije, pri čemer je postala odločilna prav ekonomska sfera z vedno bolj
jasno izraženimi nacionalnimi in državnimi okviri (oblikovanje tako
imenovanih nacionalnih ekonomskih prostorov, nacionalnih produk-
20
cijskih načinov, nacionalnih gospodarstev). Na eni strani je nacional-
nost postala osrednji socialni substrat države, najpomembnejši temelj
legitimnosti državne oblasti, prek katerega družbene skupnosti do-
bivajo najpomembnejši in najučinkovitejši politični izraz osebne
individualnosti (etnosa) in širših družbenih interesov, hkrati pa je
nacionalnodržavni (politični) okvir samo izhodišče ekonomskega struk-
turiranja družbe, vzpostavljanja določenega »nacionalnega« ekonom-
skega prostora, znotraj katerega se vzpostavljajo ekonomski temelji
nacionalne samoopredelitve, in vzpostavljanja državne suverenosti
(»nacionalne ekonomije«, državne gospodarske ureditve).22 Ker je
blagovna produkcija (trg) osrednji zgodovinski faktor strukturiranja
»nacionalnih ekonomij«, ki po svoji logiki deluje samo kot univerzalni
ekonomski mehanizem (svetovni trg), se hkrati ob ekonomski in te-
ritorialno politični institucionalizaciji »nacionalne ekonomije« pojav-
ljajo tudi vzporedni procesi mednarodne integracije, ki se lahko ures-
ničujejo prek ekonomskih funkcij države ali pa prek transnacionalnih
podjetniških družbenih razmerij (procesi internacionalizacije tehnolo-
gije, delovne sile, kapitala, lastnine, upravljanja, organizacije...).
Blagovna produkcija je torej na eni strani faktor strukturiranja nacio-
nalnih ekonomskih prostorov (»nacionalnih ekonomij«), na drugi strani
pa je možnost njenega preseganja, pri čemer je vseeno, ali imamo
opraviti z meddržavnimi in mednacionalnimi procesi na svetovni ravni
(svetovni trg, svetovni ekonomski sistem) ali pa znotraj regionalnih
in večnacionalnih državnih skupnosti.23
Ce je nacionalna država najpomembnejša in najučinkovitejša oblika
teritorialnopolitičnega strukturiranja kapitalističnega produkcijskega
načina (država kot notranji pogoj blagovne produkcije in reproduk-
cije kapitala), potem se postavlja vprašanje povezanosti »nacionalnega
vprašanja« in socialističnega produkcijskega način. Na tem mestu bi
lahko ponovno zaostrili vprašanje protislovnosti zgodovinskega kon-
stituiranja in kasnejšega strukturiranja socialističnih družb (nerazvite
zgodovinske razmere, dominacija političnega nad ekonomskim), vendar
pa želimo opozoriti zgolj na paradoks zaostajanja teoretskega razisko-
vanja »nacionalnega vprašanja«, ki je obratnosorazmeren z bogastvom
njegovih pojavnih oblik in protislovnosti v socialistični praksi.24 Na
eni strani imamo meščanski teoretski pristop, ki poleg subjektivizma
upošteva predvsem širši okvir kapitalističnega produkcijskega načina
in razlaga bistvo nacionalnosti prek ekonomskih funkcij reprodukcije
22	N. Pašič, Nacija i država, v zborniku, Nacijonalno pitanje i socijalizam,
prav tam, str. 94.
N. Pašič spregleda, da država teži predvsem k homogenizaciji družbeno-
ekonomske in politične moči, ki jo vzpostavlja z nacionalno strukturira-
nostjo, vendar pa nacionalnost sui generis ni državni, temveč družbeni
fenomen, je sicer razredno strukturirana, toda hkrati teži k preseganju
razrednih okvirov in državne porazdelitve politične moči.
23	J. H. Ehrenreich, Socialism, nationalism and capitalist development,
Review of adical Political Economy, 1983, št. 1, str. 3—4.
24	R. Rizman, O dijalektici klasnog i nacijonalnog u međunacionalnim odno-
sima, v zborniku, Udruženi rad i međunacionalni odnosi, Komunist, Beo-
grad, 1978, str. 19—21.
21
(akumulacije) kapitala, ki pa se lahko politično strukturira samo kot
sociokulturni, etnični prostor (zanikanje nacionalnega vprašanja« kot
oblike razrednega boja). Na drugi strani imamo ortodoksnomarksistič-
ni pristop (stalinizem). Ta namesto kapitala kot strukturni princip
postavi socialistično državo, ki se politično oblikuje v neprestanem
razrednem boju za vzpostavljanje notranje in zunanje internacionalne
podobe socializma (primat razrednega nad nacionalnim). Na drugi
strani pa predvsem Marxu in za njim tudi Leninu ni mogoče očitati
niti neokantovstva niti ekonomizma v razumevanju nacionalnega vpra-
šanja: po njunem mnenju (različnost na tej ravni analize zanemarimo)
se razred (proletariat) lahko najprej emancipira samo kot »nacionalni
razred«, podobno kot je opredelitev nacije izhodiščno vprašanje socia-
listične demokracije in nacionalna osvoboditev in osamosvojitev po-
memben cilj socialistične revolucije.25 Zgodovinski procesi razvoja so-
cializma v 20. stoletju so potrdili specifično prepletanje razrednega
in nacionalnega, da v okviru vzpostavljanja novih produkcijskih od-
nosov vsak narod in država želita vsestransko razpolagati s svojim
naravnim in družbenim bogastvom (na tem mestu zanemarjamo po-
sebnosti nacionalnih osvobodilnih gibanj v tretjem svetu, posebnosti
njihove heterogene socialne etnične strukture, zamotano razmerje
eksternega in internega ekonomskega kolonializma in družbenoraz-
rednega ter nacionalnega strukturiranja, različnost proletarizad j e »na-
cij« v različnih teorijah razvoja — nerazvoja, strukturne odvisnosti,
neenake menjave in podobno, in se omejujemo zgolj na evropocentrični
vidik razreševanja »nacionalnega vprašanja«).26
Lahko bi postavili tezo, da je nacionalnost ena izmed najpomembnejših
lastnosti socializma (Marx tega fenomena dejansko ni mogel predvi-
devati zaradi historičnega zasuka socialističnih revolucij od proletar-
skih h kmečkim, od ekonomskih k političnim, od razvitega kapitali-
stičnega transformiranja k nerazvitim polkapitalskim zgodovinskim
razmeram...), da nacionalizem postaja posebno v večnacionalnih
socialističnih skupnostih, kot je na primer Jugoslavija, dominantna
ideologija, ki celo vpliva na nacionalno delitev marksizma (fenomen
tako imenovanih »nacionalnih marksizmov«), in da nacionalizem (v
pozitivnem pomenu) ni v nasprotju s socialistično revolucijo, temveč
je njeno udejanjenje (socialistična revolucija prek razrednega boja
razrešuje problem zatiranja narodov kapitalistične dominacije in impe-
rialistične ter kolonialne hegemonije kapitala). Pri tem je v marksistič-
ni teoriji obveljala političnoekonomska teza, da je treba družbeno-
ekonomski vidik »nacionalnega vprašanja« iskati v različnih oblikah
razpolaganja s presežnim delom in da je potemtakem nacionalna ena-
kopravnost odvisna od enakopravnosti v razpolaganju, upravljanju in
25 Glej Ž. Surčelija, Osnovi marksističke teorije nacije i nacionalnog pi-
tanja: Marks, Engels i Lenjin, v zborniku, Nacionalno pitanje i socija-
lizam, Rad, Beograd, 1982, str. 21—28.
K. Marks, O poljskom pitanju, v zborniku, Marks, Engels, Lenjin, Na-
cionalno pitanje, Svetlost, Sarajevo, 1973, str. 91.
24 Glej na primer polemiko med A. Emmanuelom in C. Bettelheimom v
A. Emmanuel, Nejednaka razmena, II. zv., Komunist, Beograd, 1974.
22
prisvajanju presežnega dela.27 Ce bi parafrazirali Marxovo misel ko-
munizma v nacionalnih okvirih socializma, bi lahko rekli, da ni samo
svoboda posameznika pogoj svobode za vse (družbene svobode), tem-
več da je nacionalna svoboda pogoj socialističnega družbenega osvo-
bajanja, da je, skratka, nacionalna osvoboditev povezana z osvobaja-
njem dela. To pomeni, da je nacionalno vprašanje ne samo usodno
posredovano z družbenoekonomskimi procesi in ni zgolj izraz po-
družbljanja produkcije (najprej na ravni kapitala), temveč je hkrati
sredstvo razrednega boja za obvladovanje presežnega dela (presežne
vrednosti), pri čemer je zgodovinski posredovalni člen med kapitali-
stičnim produkcijskim načinom in komunističnim produkcijskim na-
činom kot asociacije neposrednih producentov v Marxovem pomenu
(vezni člen med ekonomskim strukturiranjem družbe in družbo kot
celoto). Z drugimi besedami: nacije nikakor ne moremo omejevati na
posamezne konstitutivne elemente, kot so »nacionalna država«, »nacio-
nalna zavest«, »nacionalna ekonomija« in podobno, temveč jo je treba
razumeti v njeni totaliteti, ker je nacija sočasno posredovalni člen
družbenoekonomskega strukturiranja družbe (njen razvojni faktor) in
se hkrati s transformacijo produkcijskega načina tudi sama spre-
minja.28
Čeprav se nacija s političnoekonomskega vidika postavlja s tržno alo-
kacijo in distribucijo presežnega dela (prevladujočo vlogo blagovne
produkcije) in postaja sredstvo ekonomske eksploatacije navznoter
(razredna struktura, pripadniki ene nacije se medsebojno eksploatirajo)
in navzven (pripadniki ene nacije eksploatirajo pripadnike druge na-
cije), pa se nacionalnost ohranja tudi v socializmu in njegovih etatizi-
ranih formah. Država je namreč drugi temelj »nacionalnega vpraša-
nja«, in kolikor država prevzame ekonomske funkcije blagovne pro-
dukcije v socializmu, prevzame hkrati tudi nacionalno strukturiranje
družbe in jo celo ekstremno poudarja:
a)	zaradi nacionalnoosvobodilnega značaja socialističnih revolucij v
mednarodnih razmerah (antikolonialni, antiimperialistični značaj
socialističnih revolucij);
b)	zaradi socialističnega strukturiranja političnih interesov ne v raz-
rednem, temveč v nacionalnem pomenu (razredna strukturiranost
27	E. Kardelj, Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja, Državna založ-
ba Slovenije, Ljubljana, 1971, str. 12. S čisto teoretskega vidika je takšna
teza protislovna, saj v razmerah blagovne produkcije, univerzalnosti za-
kona vrednosti in odprtosti tržnega gospodarstva ne moremo govoriti o
naturalnih, zaprtih ekonomskih prostorih in še manj o njihovi nacionalni
identiteti. Nacionalni dohodek je ekonomistično še lahko smiselna kate-
gorija, političnoekonomsko pa je zelo protislovna (nacionalni trg, nacio-
nalna lastnina, nacionalni delavski razred...), zato je o nacionalnem
gospodarstvu mogoče govoriti bolj z vidika »nacionalne nadgradnje« in
potemtakem »nacionalne ekonomije«, kot pravilno ugotavlja E. Kardelj,
razumemo bolj v političnem kot pa v ekonomskem pomenu.
E. Kardelj, Problemi naše socialistične graditve, DZS, Ljubljana, 1968,
8. zv., str. 488.
28	Primerjaj D. Janjič, Nacija i međunacionalni odnosi u socijalizmu, Gle-
dišta, 1979, št. 11—12, str. 140.
23
se spreminja zgolj v nacionalno strukturiranost, razredni boj se
artikulira kot nacionalni boj).
Dialektika nacionalnega je še bolj zamotana, če klasični trikotnik
blagovna produkcija — država — nacija razširimo še s samoupravlja-
njem kot družbenim (produkcijskim) odnosom. Kapitalistični produk-
cijski način, utemeljen na privatni lastnini, tržni ekonomiji in svo-
bodni ekonomskopolitični iniciativi, prek ekonomske strukturiranosti
(svetovni trg) omejuje samostojnost in suverenost nacije (internacio-
nalizacija). Na drugi strani etatizem, utemeljen na državni lastnini,
državnem upravljanju, absolutizira socialistični (internacionalistični)
značaj socialistične družbene skupnosti (razredno postavlja nad nacio-
nalnim) ali pa vodi v nacionalni separatizem v večnacionalni skupnosti
(nacionalno postavlja nad razrednim). Medtem pa naj bi samoupravni
socialistični odnosi, utemeljeni na družbeni lastnini, združenem delu,
družbenem dogovarjanju in sporazumevanju, delitvi po delu, svobodni
menjavi dela, delegatskem sistemu... presegli protislovja tržnega (ka-
pitalističnega) in etatističnega (državnosocialističnega) družbenoeko-
nomskega sistema. Nacija v tem kontekstu ni intermedialno sredstvo
trga ali države, nima fetišističnega značaja (fetiš trga, fetiš države),
temveč se utemeljuje v samoupravljanju (pravica do nacionalne
samoodločbe, samoupravljanje, samorealizacija... so setavni del
samoupravnih družbenih odnosov kot procesa širšega osvobajanja
človeka in družbene skupnosti), ki na koncu izenačuje razredne
in tudi nacionalne interese (na primer, Koračev koncept homogenizira-
nja pluralizma interesov na temelju enotne samoupravne zavesti).29
Osrednja logika takšnega normativnega pristopa je preprosta: s socia-
lističnimi samoupravnimi produkcijskimi odnosi se ukinja »presežno
delo«, ker ga prisvajajo neposredni proizvajalci na ravni tozdov, zato
ima njegova sprememba na nacionalni ravni samo funkcijo samo-
upravnega združevanja dela in sredstev in nima osamosvojene identi-
fikacijske nacionalne vloge (nacija presega svoje oblike in postaja
samoupravna skupnost delovnih ljudi).30 Logika takšne »aritmetične
dialektike« v bistvu spregleda protislovnosti vzpostavljanja samo-
upravljanja v ekonomskem razmerju do blagovne produkcije in poli-
tičnem razmerju do države, o čemer pa smo govorili že prej. Izhodiščni
vzrok za vzpostavljanje »nacionalnih ekonomij«, ki so nastale v 70.
letih, ni pripisati delovanju trga (še posebno ne enotnega jugoslovan-
skega trga blaga, denarja, proizvodnih faktorjev...), temveč nasprot-
no, delovanju države s kvazisamoupravnimi in institucionalnimi obli-
kami. Zgodovinski cinizem socialističnega samoupravnega sistema kot
družbenogospodarske ureditve (ne vizionarskega projekta) ni zgolj v
preprosti ideološki mistifikaciji združenega dela (dejanski ekonomski
in politični etatizaciji, četudi v specifični samoupravni občinski, regio-
nalni, republiški, federalni obliki), temveč v njegovi dejanski materia-
29	M. Korač, Socialistički samoupravni način proizvodnje, III. zv., Komu-
nist, Beograd, 1982, str. 373-382.
30	2. Papié, Samoupravljanje i nacija, Srbija, Beograd, 1984, str. 83.
24
lizaciji. Družbenosamoupravna praksa je pravno, ekonomsko, politič-
no organizirana tako, da mistificira dejansko razmerje družbene moči,
ali drugače, zgodovinski proces uveljavljanja samoupravljanja je proti-
sloven, ker mora dominantna politična oblast v imenu lastne ideološke
legitimnosti dopustiti matrico samoupravnih razmerij ekonomskega
reformiranja blagovne produkcije, hkrati pa blokira z vrsto nasprot-
nih mehanizmov in strategij njihov »emancipacijski« značaj.31
V nadaljevanju bomo pojasnili, da so »nacionalne ekonomije, med
drugim, tudi rezultat institucionalnih sprememb in rešitev (federalna
družbena ureditev, specifičen način povezovanja družbeno regulacij-
skih mehanizmov kot so samoupravljanje, država, trg). Zasledovale
so lastno razvojno logiko, ki ni bila usklajena z ekonomsko racional-
nostjo. 2e v prejšnjem poglavju smo omenili, da je institucionalna
hipertrofija samoupravljanja v ekonomskem sistemu ter atrofija samo-
upravljanja kot družbenega gibanja v političnem sistemu, svojevrsten
institucionalni gigantizem in perfekcionizem (neprestano dograjevanje
sistema), povzročila: a) decentralizacijo, ki vodi v polietatizacijo in
atomizacijo, b) zanikanje tržnih zakonitosti in avtonomnosti subjektov,
c) nastanek »nacionalnih (republikiziranih) ekonomij«.
Prav tako smo pokazali, da različne institucionalne spremembe, med
njimi tudi ekonomske reforme, niso prizadele politične birokracije niti
osrednje sistemske logike socialistične družbe, zato tudi nastanek t.i.
»nacionalnih ekonomij« lahko opredelimo kot rezultat štirih temeljnih
faktorjev: a) prevlade političnega nad ekonomskim, b) prevlade nacio-
nalnega nad razrednim, c) »samoupravne« političnodržavne decentra-
lizacije, d) negacije ekonomskih zakonitosti blagovne produkcije.
Med vsemi temi faktorji bomo v nadaljevanju posvetili pozornost
problemu federalizma.
Federativna družbenoekonomska ureditev in ekonomske
funkcije federacije
Vse velike revolucije so v svoji zgodovini prinesle določene politično-
pravne akte, ki so izražali bistvo tedanjih družbenorevolucionarnih
razmer in revolucionarnih hotenj: francoska revolucija 1789. leta je
prisegala na Deklaracijo svobode in pravic človeka ter državljana,
ameriško revolucijo poznamo po Deklaraciji o neodvisnosti, oktobr-
sko revolucijo po Deklaraciji o pravicah eksploatiranih narodov, ju-
goslovanska revolucija pa se pravno konstituira z avnojskimi odloki.
Med njimi je najpomembnejša odločitev o federalni ureditvi jugo-
31 Z drugimi besedami: zgodovinski cinizem je v dejstvu, da ideološka
mistifikacija postaja »družbena praksa«, s katero se dejansko mistificira
prerazdelitev politične moči. V tem paradoksu, ki ni pojasnljiv niti z eko-
nomsko niti s politično teorijo, temveč s psihoanalitsko teorijo (»realni«
socializem ni bil nikoli ekonomsko strukturiran, sedaj izgublja celo vso
politično podobo, saj po svoji logiki delovanja in strukturiranju po-
staja »narcisoidna družba«), se nahajajo tudi t.i. »nacionalne ekonomi-
je«, kar z drugimi besedami pomeni, da prepletanje državnega (politične-
ga), ekonomskega (tržnega) in nacionalnega tudi v tem primeru ni mo-
goče pojasniti zgolj s političnoekonomskimi analitičnimi sredstvi.
25
slovanske države, ki je postala izhodiščni pravnopolitični okvir, po-
goj ekonomske in politične stabilnosti povojnega jugoslovanskega raz-
voja, znotraj katerega so se kasneje razvijali različni normativni,
ekonomski in politični sistemi (etatizem, samoupravljanje), ki so
postopno spreminjali tudi značaj, vsebino in družbene funkcije naše
federacije.
V svetu obstaja več kot 20 federacij, ki so oblikovane v različnih
zgodovinskih obdobjih (na primer 1. federacija v ZDA 1787. leta), pri-
padajo različnim zgodovinskim družbenim redom (kapitalizem, socia-
lizem), so rezultat raznovrstnih družbenih zgodovinskih potreb, gos-
podarske, ekonomske, politične, tradicionalnozgodovinske, etnične,
nacionalne in druge narave in običajno nastopajo z agregad j o (zdru-
ževanjem) že oblikovanih državnih enot ali pa z devolucijo (decen-
tralizacijo) že obstoječe unitarne države.32 Federalizem je posebno
v 20. stoletju postal zgodovinski imperativ, s pomočjo katerega stare
velike unitarne države rešujejo svoje notranjeekonomska, politična,
nacionalna, lingvistična, religiozna in druga protislovja, medtem ko
majhne države v njem vidijo možnosti za vzpostavljanje teritorialne,
politične in geografske celovitosti, ki jim omogoča ohranjanje notra-
njepolitične integritete federalnih enot in učinkovitejši skupni druž-
benoekonomski razvoj. Federacija je namreč kompleksen, globalen
sistem, sestavljen iz medsebojne povezanosti podsistemov (federalnih
enot), ker na eni strani celotni sistem opredeljuje in omejuje položaj
ter funkcije slehernega podsistema, hkrati pa podsistemi s svojo re-
lativno avtonomijo povzročajo medsebojno odvisnost in povezanost
v širši celoti — velikem sistemu oziroma federaciji. S sistemskega vi-
dika potemtakem za federacijo velja sinergijski učinek (celota je več
kot aritmetična vsota delov), osrednji problem pa je zamotano ba-
lansiranje med središčnim smotrom (cilji, logiko) celotnega sistema
in njegovimi podsistemi, ki na eni strani ne sme izničiti posebnosti
podsistemov, a hkrati tudi ne ogroziti celote in njegove središčne
smotrnosti kot bistvene opredelitve kompleksnih sistemov (dialektič-
no razmerje centralizacije — decentralizacije je temeljno protislovje
kompleksnega sistema — federacije). Odnos med federacijo in fe-
deralnimi enotami (»-celoto« in »deli«) ne sme kloniti pred absorbcij-
skimi težnjami celote (unitaristični princip federacije), niti ne pred
veliko decentralizacijo in avtonomnostjo delov (separatistični prin-
cip federacije), temveč naj bi »deli« (federalne enote) postali »organ-
ska« sestavina celote, z jasno razmejenimi pristojnostmi glede mate-
rialnotehnološkega razvojja, lastninskih, organizacijskih, upravljal-
skih odnosov, koordinacijskih in motivacijskih mehanizmov, infor-
macijskih tokov in podobno (ekonomska, politična sociokulturna funk-
cija federacije).33
32	Glej komparativno analizo M. Jovičevića, Veliki ustavni sistemi — ele-
menti za jedno uporedno ustavno pravo, IRO Svetozar Markovič, Beo-
grad, 1984.
33	Primerjaj Probleme des Föderalismus-Deutsch Yugoslavisches Sympo-
sium, Belgrad, 1984, — J. C. Mock, Tubengen, 1985.
26
Bistvena lastnost federalnih družbenoekonomskih ureditev je načelna
enakopravnost federalnih enot, in to ne glede na geografsko, politič-
no, sociokulturno .... različnost. Ta enakopravnost in demokratičnost
zastopstva federalnih enot znotraj federacije je običajno v nasprotju
s stvarno strukturo političnih, ekonomskih in drugih interesov (na-
čelo paritete in reprocitete), kar parlamentarne demokracije rešujejo
z dvodomnostjo parlamenta (v enem prevladuje federalno paritetno
načelo, v drugem strankarska pripadnost), socialistične dežele (Sov-
jetska zveza, Jugoslavija .. .) pa z delovanjem enopartijskega sistema
z bolj (Sovjetska zveza) ali manj (Jugoslavija) centralizirano komu-
nistično partijo oziroma s stvarno prevlado ekonomsko najpomemb-
nejših in politično najvplivnejših federalnih enot (na primer države
vzhodne in zahodne obale v ZDA, Ruska republika v Sovjetski zve-
zi .. .). Centralno vprašanje vsake federacije je, vsaj s pravnopolitič-
nega vidika, razdelitev funkcij med centralnimi zveznimi organi in
organi federalnih enot, saj je od tega odvisno tako formalnopravno
kakor tudi dejansko gibanje federacije med (kon)federalno in unitar-
no državno ureditvijo. Funkcije federacije, funkcije federalnih enot
in skupne funkcije so najprej odvisne od kvalitete priznavanja ali
nepriznavanja suverenosti federalnih enot (ameriška federacija na
primer ne priznava formanlopravne suverenosti federalnih enot. Sov-
jetska zveza pa jih priznava, toda dejansko nikjer ne obstaja princip
suverenosti v smislu na primer možnosti izstopa iz federacije ter po-
dobno), odvisne so od posebnosti političnoideoloških in ekonomskih
sistemov, pri čemer velja upoštevati vsako federacijo suigeneris, v
njeni zgodovinski posebnosti in različnosti.
Jugoslovanska povojna ustavna ureditev federacije je bila napravlje-
na po zgledu sovjetske ustave iz leta 1936 in utemeljena na osnovnih
principih avnojskih odlokov, pri čemer je prevladoval politični prin-
cip normativnega strukturiranja nad ekonomskim (politični aspekti
federalizacije prevladujejo nad ekonomskimi). Tako sovjetska kot
jugoslovanska federacija sta nastali v procesu socialistične revolu-
cije, s sredstvi vzpostavljanja politične »diktature proletariata«, ki
s politično, ekonomsko in ideološko vlogo države zagotavlja razvoj
socialističnih družbenih (produkcijskih) odnosov s komunistično per-
spektivo in sta v bistvu pogojeni z večnacionalno družbeno skup-
nostjo oziroma z reševanjem »nacionalnega vprašanja« socialistične
revolucije.34 Jugoslovanski federalizem spada med tako imenovane
etnične federalizme, saj so politični motivi njegovega konstituiranja
vezani na nacionalno (etnično) vprašanje, na demokratično zahtevo
po nacionalnopolitični samoopredelitvi narodov in narodnosti (vključ-
no s formalnopravno pravico), da vsak narod samostojno v okviru
širše državne (federalne) skupnosti odloča o stvareh, ki imajo zanj
poseben nacionalni interes. Razumljivo je, da je teoretsko proučeva-
nje jugoslovanske federacije neposredno povezano z razumevanjem
družbene vpetosti »nacionalnega vprašanja«, s problemi vzpostav-
34 Poglobljeno analizo lastnosti sovjetske federacije najdemo v D. Medve-
devič, Nastanak sovjetske federacije, Informator, Zagreb, 1980.
27
ljanja socializma, njegove notranje strukturiranosti, razumevanjem
dialektike ekonomskega in političnega sistema (posebno enopartij-
skega sistema, socialističnih produkcijskih odnosov, družbene last-
nine ...), posebnosti polietničnih skupnosti in podobno, kar je še
posebno pomembno za opredeljevanje ekonomske in politične demo-
kracije v strukturiranju produkcijskih odnosov (samoupravljanje) v
jugoslovanski družbi.
Medtem ko so se nekatere federacije razvijale v smeri vse večje cen-
tralizacije (na primer centralne funkcije federacije naraščajo v vseh
starih federacijah, kot v ZDA, ZRN, Švici; SZ pa je s posebnostmi
socialistične države nasploh centralistično urejena), pa se je jugoslo-
vanska federacija vse bolj izločala iz tega splošnega trenda svetovne
etatizacije (Lefebvre govori celo o svetovnem etatističnem produk-
cijskem načinu). Tako nekateri menijo, da je mogoče govoriti o dveh
modelih jugoslovanskega federalizma: centralnem in samoupravnem
federalizmu (po mejnem letu 1974), ki je očitno utemeljen s transfor-
macijo produkcijskih odnosov (socialistični samoupravni produkcij-
ski odnosi, odmiranje države, podružbljanje politike) in spremembo
distribucije politične oblasti in moči. Sovpadanje federalne politične
ureditve in samoupravnih družbenih (produkcijskih) odnosov ni slu-
čajno, saj sovpadata principa avtonomnosti, individualnosti, samoor-
ganiziranosti, samoopredeljevanja in uravnoteženja ekonomske ter
politične moči, ki predstavljata demokratično pot reševanja družbe-
nih problemov, kar je še posebno pomembno v večnacionalnih (po-
lietničnih) družbenih skupnostih.35
Normativni sistem, podan z ustavo 1974. leta, je bil na eni strani lo-
gično nadaljevanje formalnopravnega razvoja socialističnega samo-
upravljanja in kontinuiranih sprememb v razvoju federalizma. Ute-
meljen je na treh izhodiščnih sistemskih opredelitvah:
a)	konceptu samoupravnega združenega dela na temelju družbene
lastnine in samoupravnih produkcijskih odnosov (ekonomski si-
stem) ;
b)	konceptu federativne ureditve na temelju republiške državnosti
in njihove samoupravne strukture (politični sistem);
c)	konceptu delegatskega sistema, kot integracijskega faktorja po-
litičnega in ekonomskega sistema.36
35	J. Mirič, Sistem i kriza, prav tam, str. 23.
J. Đordević, Socijalizam, kriza, odgovornost, Radnička štampa, Beograd,
1984, str. 49.
36	J. Mirič se zavzema za »demokratsko republiko dela« (J. Mirič, Sistem
i kriza, prav tam, str. 57), kjer naj bi bila izhodiščna postavka družbene
legitimnosti suverenost dela, država delavcev in ne država narodov. Nje-
gova politološka analiza je premalo politekonomsko utemeljena, da bi
lahko iz nje razbrali ekonomska sredstva takšne »republike dela«, saj
bi samo v takšnem primeru njegova opredelitev ne ponudila zgolj alter-
native dosedanji normativizaciji politične moči, temveč hkrati tudi mož-
nost njene dejanske rešitve v prestrukturiranju družbe v korist »eko-
nomije«.
Kritično analizo Miričeve knjige najdemo v Prijekori oko političkog si-
stema, Centar za idejno teorijski rad GK SKH Zagreb, 1985.
28
Federativna ureditev je utemeljena na delavskosamoupravnem prin-
cipu (dominacija samoupravnih produkcijskih odnosov), političnote-
ritorialnem principu (republike, občine) in nacionalnoetničnem princi-
pu (»nacionalne ekonomije«, »nacionalne republike in pokrajine«),
pri čemer je ustava izoblikovala specifično teorijo suverenosti in fe-
deralizma: vsaka družbenopolitična skupnost, od občine do federa-
cije, ima izvirne pristojnosti, v okviru katerih delovni ljudje in ob-
čani uveljavljajo svoje samoupravne pravice in dolžnosti, tako da ne
obstaja klasična federalna hierarhija (federacija nima oblasti nad
republiko, ta ne nad občino), temveč specifična samoupravna organi-
ziranost, utemeljena na samoupravnih socialističnih produkcijskih od-
nosih (tudi narodi in narodnosti se ne konstituirajo v državi, temveč
predvsem v samoupravljanju). Ustavna reforma je izhajala iz spoz-
nanja, da je treba upravljanje z družbeno reprodukcijo prepustiti
posebnim samoupravnim interesom delavskega razreda v najširšem
smislu in narodov ter narodnosti, medtem ko splošne interese naro-
dov in narodnosti ter razredov Jugoslavije uresničujemo s splošnimi
funkcijami federacije preko dogovorov (družbeni dogovori, samo-
upravni sporazumi), združevanja dela in sredstev, enotnega jugoslo-
vanskega trga, samoupravnega planiranja in drugih pristojnosti zvez-
ne države. Številne razprave o ustavnem konceptu federacije (v okvi-
ru tako imenovane analize političnega sistema, 21. seje CK ZKJ, šte-
vilnih znanstvenih srečanj . ..) postavljajo predvsem naslednja vpra-
šanja:
a)	ali politični sistem ustvarja takšne razmere, da bi samoupravljanje
postalo resnična razredna in nacionalna integralna vez jugoslovan-
ske družbe;
b)	ali sedanja federalna ureditev omogoča nacionalno, ekonomsko in
politično enakopravnost narodov in narodnosti ali vodi v etatizaci-
jo (decentralizirani etatizem);
c)	ali omogoča hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, učinkovitej-
še gospodarjenje, ali vodi v ekonomsko dezintegracijo, zaostajanje
in razvoj »nerazvitosti«.
Podobno kot smo v prvem poglavju dokazali prevlado političnega
nad ekonomskim, bomo sedaj zagovarjali tezo o prioriteti nacional-
nega nad razrednim (političnoteritorialnega in nacionalnoetničnega
principa nad delavskosamoupravnim). Le-ta privede želeni proces
deetatizacije, demokratizacije, depolitizacije, decentralizacije samo-
upravnih produkcijskih odnosov do specifične »defederalizacije«, ki v
jugoslovanski družbi oživlja »elemente konfederalizma«. Prioriteta
republik (avtonomnih pokrajin), da dobijo državno suverenost in po-
polno ekonomsko avtonomnost, je namreč derogirala politične in eko-
nomske funkcije federacije (republiško-pokrajinski mehanizem je
temelj konstituiranja obeh domov zvezne skupščine, egalitarna repre-
zentacija federalnih enot po principu paritete vpliva na njeno delo-
vanje v obliki različnih kompromisnih »ključev« v odločanju po prin-
29
cipu soglasja...). Splošne ekonomske in politične interese podreja
posebnim in posamičnim interesom republik (pokrajin) in občin.37
Očitno je federativna ureditev s primesmi konfederalizma postala
politični instrument, preko katerega je država in z njo političnobiro-
kratska moč ohranjala svojo politično dominacijo v formalnopravni
graditvi socialističnih samoupravnih produkcijskih odnosov, saj je
ravno takšna družbena ureditev državi omogočala, da se prikrito spu-
sti v produkcijsko sfero, da se decentralizira v okviru kvazisamou-
pravnih političnih in ekonomskih institucij. Takšno ravnanje sprva
olajša premik družbenega strukturiranja od razrednega k nacional-
nemu — primarno postaja, da narodi in narodnosti razpolagajo s pre-
sežnim produktom (vrednostjo) v okviru republiških »nacionalnih
ekonomij« (podobno se pojavlja tudi na občinski ravni), ne pa njego-
vi dejanski ustvarjalci (artikulacija razrednih interesov kot nacio-
nalnih interesov je seveda dvorezna in lahko samo navidezno ali
kratkoročno razrešuje razredna protislovja, saj se naraščajoči nacio-
nalizmi slej ko prej pokažejo v obliki razrednega boja).
Druga velika napaka federativne ureditve je bila njena decentrali-
zirana preslikava, namesto združevanja po posameznih ravneh od
elementarnih celic — enot do celotnega sistema. To pomeni, da fe-
derativnega principa ne smemo uveljaviti na ravni elementa, temveč
sistema, mi pa smo, nasprotno, federalizirali tudi elementarne celice
jugoslovanske družbe — tozd in krajevno skupnost kot avtonomno
in relativno samostojno enoto — mini celoto. V ekonomskem in po-
litičnem sistemu sta namreč zastali dve temeljni integracijski funk-
ciji jugoslovanske družbene ureditve:
a)	blagovna produkcija in ekonomske zakonitosti
b)	samoupravni produkcijski odnosi kot družbenopolitično gibanje.
Prvo smo nadomestili s kvazi »tržnim« koordinacijskim mehanizmom
družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja z nejas-
nimi ekonomskimi in pravnimi konsekvencami,38 drugo pa s hiperin-
stitucionalizacijo in hipernormativizacijo samoupravljanja — v obeh
primerih pa se je izgubila samoupravna ekonomska avtonomnost eko-
nomskih subjektov kot blagovnih producentov in politična avtonom-
nost samoupravljalcev kot citoyenov, ki bi omogočala ekonomsko in
politično konstituiranje demokratskih in enakopravnih ekonomskih
ter političnih razmerij (ekonomska in politična atomizacija onemogo-
ča vsakršno politično in ekonomsko organiziranje, omogoča pa ohra-
nitev decentraliziranega pluralizma moči v ekonomskem in politič-
38 Glej tematsko številko Pravo — teorija i praksa, Časopis saveza udruže-
nja pravnika Vojvodine, 1985, št. 7—8, kjer je objavljena analiza: Do-
govori republika i pokrajina kao način ostvarivanja zajedničkih interesa
u Jugoslaviji.
37 Glej B. Spadijer, Između samoupravnog federalizma i policentričnog eta-
tizma, v zborniku, Prijekori oko političkog sistema, prav tam, str. 86—88.
30
nem sistemu).39 V naši raziskavi nas zanimajo predvsem ekonomske
konsekvence federalizacije jugoslovanske družbe, ki jim posvečamo v
nadaljevanju posebno pozornost.
V kapitalističnih deželah je politični federalizem zgodovinsko predvsem
ekonomsko pogojen, saj mora preko enotnega materialnega, fiskalnega,
carinskega. .. sistema omogočiti čim bolj svobodno gibanje blaga,
kapitala in dela, zavarovati privatno lastnino in kapitalsko (pod-
jetniško) samoiniciativnost ter preko elementarnih tržnih zakoni-
tosti poskrbeti za čim bolj optimalno uporabo proizvodnih faktorjev.
Čeprav trg in blagovna produkcija nista značilnost federalizma, sta
vendarle pomembni lastnosti njegovega ekonomskega steukturiranja,
pri čemer se z ukinjanjem tržne produkcije vzpostavlja državna
alternativa federalizma na temelju politične družbene strukturiranosti
in nacionalnoetničnih principov. Nedvomno je vzpostavljanje tako-
imenovanih »nacionalnih ekonomij« neposredni rezultat ekonomske
samozadostnosti, na temelju politične (nacionalne) suverenosti in
specifične socialistične naturalizacije ekonomskih procesov, (ekonomske
fevdalizacije občin, republik, tozdov, delovnih organizacij ...), pri
čemer nacionalne ekonomije »producirajo« hkrati tudi »nacionalne
razrede«, »nacionalne ideologije«, »nacionalne partije« in so hkrati
njihov rezultat. Teritorializacija dohodka, zapiranje trga, republiški in
občinski protekcionizem, regionalizacija blagovnih in finančnih tokov,
razpadanje enotnega jugoslovanskega trga ter podobno so logična
posledica zanikanja ekonomskih zakonitosti blagovne produkcije in
tržne organiziranosti gospodarskega sistema. Ekonomska samostojnost
in suverenost kot primer nacionalne enakopravnosti ne moreta obsta-
jati, če vodita v politični separatizem in ekonomski avtarkizem (»nacio-
nalne ekonomije«), nasprotno pa je afirmacija blagovne produkcije
in trga ter na drugi strani dejanskega samoupravljanja kot neposredne
demokracije in družbenega gibanja pogoj in sredstvo njenega pre-
seganja.
Očitno naš politični in ekonomski sistem nista uspela zagotoviti enot-
nega trga kot izhodiščnega ekonomskega mehanizma jugoslovanske
federacije in enotnega sistema družbene reprodukcije, ker dejansko
sploh nista razvila trga in blagovne produkcije, temveč sta ga želela
s formalno samoupravnimi institucijami (in dejansko etatizacijo)
ukiniti. Kolikor se znotraj jugoslovanske federacije v procesu politično-
ekonomske teritorialne (nacionalne) segmentacije uveljavljajo re-
publiške »nacionalne ekonomije«, enotni jugoslovanski trg tudi s tega
vidika postaja izključno vezan na politični sistem (republiški trgi .. .).
Vsaka institucionalna družbena oblika se strukturira s svojimi funkci-
jami, zato je razdelitev funkcij federacije, federativnih enot in t.i.
39 Menimo, da je izredno velika slabost jugoslovanske federacije, da v
njenih zakonodajnih telesih nimajo neposrednega institucionalnega vpli-
va združeno delo in državljani, ki se lahko izražajo samo prek svojih
nacionalnih interesov, s čimer je po našem mnenju bistveno osiromašena
ekonomska in politična funkcionalnost našega federalizma.
31
skupnih funkcij izrednega pomena za določitev temeljnih lastnosti
določene federacije. Stara pravna teorija in praksa je predpostavljala
jasno opredeljene in razmejene funkcije federacije in federalnih
enot, medtem ko je sodobni družbeni razvoj namesto konkurenčne
odgovornosti pripeljal do vedno večjega uveljavljanja vzporedne
odgovornosti, t.i. skupnih funkcij federacije in federalnih enot (koope-
rativni federalizem). Omenili smo, da je splošni razvojni trend fede-
racij (buržoaznih in socialističnih) koncentriral funkcije centra in
tako povzročil specifično centralizacijo federacije, posebno v domeni
tehnološkega razvoja, integracijskih procesov, ekonomskega razvoja,
ekonomskega planiranja, političnih in vojnostrateških razlogov ter
podobno.
Federalizem predstavlja razvojno kompleksno in protislovno celoto,
njegove spremembe, prilagojene stvarnosti in njenim zgodovinskim
potrebam, pa v veliko večji meri zadevajo funkcije, njihovo preraz-
delitev, kot pa strukturnoinstitucionalni vidik federacije. Z drugimi
besedami: spremembe federacije se predvsem kažejo v spremembah
funkcij in njihovi prerazdelitvi med federalnim »centrom« in »peri-
ferijo«. Med najpomembnejšimi so ravno ekonomske funkcije. Te
funkcije federacije so na eni strani odvisne od temeljnih postavk eko-
nomskega in političnega sistema (družbena lastnina, samoupravlja-
nje, delitev po delu, svobodna menjava, delegatski sistem ...) in jih
morajo hkrati reproducirati, zato so določene z ustavo.
Ustava (čl. 244, 281) opredeljuje skupne interese jugoslovanske
federalne države in instrumente za njihovo potrditev (skupni interesi
suverenosti, solidarnosti, enotnega jugoslovanskega trga, usklajevanja
gospodarskega razvoja ... Z instrumenti kot so enotni trg, kreditno-
monetarni sistem, carinski sistem ... preko zveznih organov, dogovo-
rov republik in pokrajin, družbenih dogovorov in samoupravnih spora-
zumov .. ,).40 V jugoslovanski političnoekonomski literaturi ne najdemo
celovite institucionalne analize ekonomskih funkcij federacije, razen
Horvatove makroekonomske organizacije samoupravne družbe, ki pa se
v veliki meri naslanja na koncept našega, normativnega »samouprav-
nega federalizma«. Njegova makroekonomska organizacija samouprav-
ne družbe ima štiri temeljne institucije:41
a)	zavod za planiranje (produkcija informacij brez administrativnih
posegov, ex ante kordiniranje ekonomskih aktivnosti)
b)	narodna banka (adekvatna emisija denarja, nadzor nad splošnim
narodnogospodarskim ravnovesjem, vpliv na cene, investicije, zunanje-
trgovinske in kreditne tokove, plačilno bilanco ...)
40	Pravna teorija zelo nejasno opredeljuje dogovore, tako glede na naravo,
predmet, subjekt, odgovornost, zaščito, kot tudi glede na celotni pravni
sistem in pravno zavest. Za nekatere so dogovori nova vrsta pravnega
akta, drugi vidijo v njem družbeni normativni akt, tretji samoupravni
splošni akt, četrti posebno vrsto družbenopolitičnega instrumenta, peti
politično obliko institucionalizacije pravnega sistema in podobno.
41	B. Horvat, Politička ekonomija socijalizma, prav tam, str. 298.
32
c)	razvojni sklad (dopolnitev bančnega posredovanja, stabilizacija in
razvoj, investicijski pogrami, kratkoročno namensko investiranje, sub-
vencioniranje in kompenzacije, sklad kot finančna in ne administrativna
institucija ...)
d)	arbitraža dohodkov in cen (neodvisna institucija za izenačevanje po-
gojev gospodarjenja ...)
Federacija pa naj bi imela tri temeljne funkcije:
a)	izenačevanje pogojev gospodarjenja
b)	vzpostavljanje tržnega ravnovesja
c)	gospodarski razvoj.
Horvatov pristop omenjamo zato, ker je njegova analiza v izhodišču
pravilna: ekonomske funkcije federacije so namreč zanj centralizirane,
saj z njimi federacija skrbi za globalno funkcioniranje sistema, pri
čemer pa enotnost (centralnost) odločanja ne povezuje z etatizacijo
federacije. Nasprotno pa imajo republike sorazmerno manjšo eko-
nomsko vlogo (negospodarski razvoj), zato pa s svojo nacionalno struk-
turiranostjo prevzemajo predvsem neekonomske funkcije (šolstvo,
zdravstvo, socialno zavarovanje. ..). Federacija je torej ekonomsko
strukturirana in skrbi za preformanse globalnega sistema, ki mu
republike potem dodajo svoj »socialistični značaj«.
Takšen institucionalni pristop je ravno nasproten našemu sedanjemu
normativnemu sistemu, kjer smo ekonomske in neekonomske funkcije
povezali na ravni republik in s tem povzročili nastanek t.i. nacionalnih
ekonomij«. Te so povzročile razpad globalnega federalnega sistema
(predvsem njegovih ekonomskih funkcij) in različne oblike nacionaliz-
mov. Po našem mnenju je treba v sedanji reformi federacije upoštevati
tri pogoje:
a)	samoupravnemu gospodarstvu je treba dati mnogo večji manevrski
prostor, da lahko avtonomno, svobodno, a hkrati vendarle usmerjeno
(plansko) deluje na temelju ekonomskih zakonitosti blagovne produk-
cije;
b)	republike in pokrajine se morajo konstituirati predvsem kot etnične
skupnosti in ne kot ekonomske celote, zato v svojem razvoju ne smejo
pristajati na diskriminacijskih načelih in morajo vrsto svojih doseda-
njih ekonomskih funkcij prepustiti federaciji;
c)	federacija mora prevzeti osrednje ekonomske funkcije, ki omogočajo
globalno delovanje blagovne produkcije, in skrbeti za uravnotežen,
hiter ter učinkovit gospodarski razvoj.
Dosedanje »zapiranje« republik in pokrajin, ki povzroča nastajanje
ekstremno centralističnih ali pa nacionalističnoseparatističnih teženj,
moramo preseči predvsem s tremi mehanizmi:
33
a)	zakonitostmi blagovne produkcije (tržne zakoniosti), ki zahtevajo
enoten (in znotraj tega diferenciran) trg, ki pa je pravno in ekonomsko
organiziran ;
b)	samoupravljanje kot produkcijski odnos (razredno »republiko dela«,
kot bi se izrazil Mirič), ki naj omogoča hitrejši in učinkovitejši razvoj
narodov in narodnosti ter razredne skupnosti kot celote;
c)	prerazdelitev osrednjih ekonomskih funkcij iz republik na fede-
ralno raven, medtem ko republike dobijo predvsem politične in
sociokulturne funkcije.
Pri tem je treba preseči dve temeljni političnoekonomski zablodi:
a)	nihilistični odnos do države — ta ima izredno pomembne ekonomske
funkcije v sodobni obliki blagovne produkcije, ki je naša strateška
opredelitev (Program ekonomske stabilizacije);
b)	fetišizacijo trga, ki sam po sebi ni rešitev nakopičenih družbenoeko-
nomskih problemov niti ni a priori antisocialističen, čeprav zahteva
blagovna produkcija svoje specifično institucionalno okolje, v okviru
katerega lahko deluje in daje učinkovite družbenozgodovinske rezulta-
te (trg kot faktor gospodarske rasti).
Specifična recentralizacija sedanje federalne zasnove s prerazdelitvijo
ekonomskih funkcij ne pomeni, da pristajamo na unitaristično vlogo
federacije, saj jo povezujemo s povečano vlogo samoupravljanja,
zmanjšanjem političnega intervencionizma v združenem delu, s pre-
ciznejšo odgovornostjo načina dogovarjanja federalnih enot in s pove-
čanjem neposrednih oblik samoupravljanja (v delovnem procesu, na
federalni ravni — zbor združenega dela, samoupravljanje kot družbeno
gibanje). Na ravni federacije moramo rešiti problem razširjene repro-
dukcije (predvsem v smislu 48. člena Ustave) predvsem z realno amorti-
zacijo in določeno minimalno akumulacijo, ki bi določala meje
minimalne družbene rentabilnosti (učinkovitosti) na ravni vseh federal-
nih enot. Federacija mora prevzeti pomembnejšo vlogo v prestruktu-
riranju gospodarskega razvoja (program in usklajevanje tehnološkega
razvoja, regionalnega razvoja), postaviti mora čvrsto skupno razvojno
politiko, utemeljeno na dohodkovno (tržno) in tehnološko povezanem
sistemu združenega dela (DO kot samoupravnih podjetij), prevzeti mora
ekonomske funkcije na področju delitve in menjave, reformirati bančni
sistem (deteritorializacija, ekonomska logičnost finančnih tokov), pre-
vzeti delovanje velikih sistemov (elektrogospodarstvo, PTT, trans-
port ... )in podobno (natančnejša in poglobljena analiza ekonomskih
funkcij federacije presega ambicije naše raziskovalne naloge).
Ce zaključimo, potem bo naš sklep, da mora politični sistem naše
federativne ureditve doživeti določeno transformacijo, ki je povezana
s spremembo ekonomskega in političnega sistema v širšem smislu. V
prvem primeru mislimo na ekonomsko ter širšo družbeno reformo, ute-
34
meljeno na blagovni produkciji, v drugem pa na večjo veljavo
neposredne demokracije in družbenega gibanja samoupravljanja. Obo-
je naj bo hkrati tudi vezno tkivo nacionalnega in razrednega v naši
družbeni skupnosti. Zavzemamo se za ponovno revitalizacijo federacije,
posebno njenih ekonomskih funkcij, ki so edina realnejša možnost za
preseganje sodobne globalne krize v smeri racionalnejšega družbeno-
ekonomskega razvoja, in za afirmacijo socialistične emancipirajoče
perspektive.
35
Problem natalitete pri
Albancih
Dr. Hivzi Islami
Ena od temeljnih spremenljivk, ki so pomembne ne le za demografska
gibanja in strukture, temveč tudi za celoten družbenoekonomski raz-
voj neke države ali nekega naroda, je nedvomno nataliteta kot pozitiv-
na, dinamična in dolgoročna komponenta razvoja prebivalstva. Zaradi
vloge in pomena natalitete v demografskih tokovih in družbenoeko-
nomskem razvoju in zaradi vse bolj razširjenih neomaltuzijanskih
stališč do kosovske natalitete oziroma konkretneje do natalitete alban-
skega prebivalstva v Jugoslaviji menimo, da je nujno osvetliti pro-
blem natalitete Albancev na znanstveni ravni. Osnovno za analizo dajejo
razpoložljiva statistična gradiva (popis in podatki o rodnosti), teoretični
in empirični (ankete) rezultati preučevanj demografov in ostalih
spoznanj o reprodukciji prebivalstva in načrtovanju družine. Za pri-
merjavo prilagamo tudi ustrezne podatke in dejstva o gibanju nata-
litete prebivalstva Albanije,1 kakor tudi za druge narodnosti v Ju-
goslaviji.
Delo je omejeno predvsem zaradi širine in kompleksnosti proble-
matike, pa tudi zato, ker niso na razpolago najnovejši podatki o na-
1 Razen podatkov Statistične uprave Albanije o demografskem stanju drža-
ve, smo uporabili še naslednja dela: J. Dibra-P. Vako, »La population
de l'Albanie«, Population, № 2, Institut national d'études démographiques,
Paris 1965; F. Sheri, »Popullsia e Shqipërisë«, Tiranë 1970; P. Geco, »L'ac-
croissement de la population urbaine de la R. P. d'Albanie et sa repar-
tition géographiqex«, Studia Albanica, Institut d'histoire et de linguistique,
№ 2, Tirana 1970; H. Islami, »Elementi demografskog razvitka NR
Albanije«, Ekonomska misao, br. 3, Beograd 1974; A. Sauvy, »La popula-
tion de l'Albanie en transition«, Population, № 1, INED, Paris 1976.
37
taliteti in fertilnosti albanskega prebivalstva in drugih narodnosti v
Jugoslaviji, še manj pa za prebivalce Albanije. Toda menim, da so
tudi dosegljivi viri in dosedanja spoznanja zadostni za spoznanje
gibanj natalitete in različnosti glede na teritorialne in družbene zna-
čilnosti. Cilj tega dela je, da preveri, ali je nataliteta determinirana
etnično in v kakšnem smislu regionalne razleki v razvoju. Različna
socialno-razredna pripadnost, neenaka stopnja v izobrazbi, zlasti žen-
skega prebivalstva, pogojujejo razlike v stopnji natalitete in fertil-
nosti ter tako vplivajo na sprejetje odločitev o načrtovanju velikosti
družine pri albanski narodnosti in drugih prebivalcih iste narodnostne
in verske pripadnosti, vendar v različnih pogojih družbenoekonomske-
ga razvoja.
1.
Po zaslugi zbranih podatkov o rodnosti se je v mnogih državah in
pri mnogih narodih začelo precej bolj zgodaj spremljati in tudi re-
lativno dobro proučevati gibanje natalitete. Pri prebivalstvu mnogih
dežel (ali pa znotraj njihovih širših in ožjih območij) je možno sprem-
ljati in proučevati gibanje natalitete šele od začetka tega stoletja
zaradi pomanjkanja matičnih in podobnih knjig, kjer so zabeleženi
demografski pojavi (rojstva, umiranja in poroke), za določene pre-
bivalce in nekatere narodnostne skupnosti pa šele po 2. svetovni
vojni. Tako je tudi z albanskim prebivalstvom.
Prvi podatki o demografskih značilnostih prebivalcev Kosova segajo
v leto 1911,2 medtem ko za prebivalce Albanije v leto 1938. Čeprav
so ti podatki nepopolni in nekvalitetni, so zelo pomembni ne le za
razumevanje glavnega demografskega razvoja tistega časa, temveč tudi
za rekonstrukcijo tokov naravnega gibanja prebivalstva in celotnega
demografskega in socialnega kompleksa v obdobju pred 20. stoletjem.
Časovno so bile stopnje natalitete albanskega prebivalstva zelo spre-
menljive, medtem ko so bile tako teritorialno kot družbeno gledano
precej homogene, vendar na visokem nivoju. Nataliteta se je na Ko-
sovu gibala okoli 35 in 50 promil, mortaliteta pa med 38 in 20 promil
povprečno v letu v obdobju od drugega desetletja 20. stoletja do
konca tridesetih let. V Albaniji pa je bila stopnja natalitete med
28 in 35 promil, stopnja mortalitete pa med 18 in 16 promil povprečno
v letih od 1938—1940. Nihanja med temi stopnjami se kažejo tudi po
2.	svetovni vojni, v začetku 60-ih let, medtem ko v mnogih ruralnih
okoljih tudi kasneje; zlasti stopnje mortalitete kažejo vse izrazitejšo
2 R. Njegič, «-Prirodno kretanje stanovništva NR Srbije 1863. do 1954«,
Prikazi, br. 20, Zavod za statistiko Srbije, Beograd 1957; V. Simeunović,
»Stanovništvo Jugoslavije i socijalističkih republika 1921—1961«, Studije,
analize i prikazi, br. 22, Savezni zavod za statistiku, Beograd 1964; M.
Rašević, Determinante fertiliteta stanovništva u Jugoslaviji, Institut dru-
štvenih nauka, Centar za demografska istraživanja, Beograd 1971; Lj.
Škara, »Poslednji demografski bilans SR Srbije«, Sociologija, br. 2, Beo-
grad 1971.
38
tendenco upadanja. Precej se je spreminjala tudi stopnja naravnega
prirastka, ki je bila v določenih letih in v določenih obdobjih pred
2. svetovno vojno zelo nizka, v nekaterih okoljih pa celo ničelna.
Zaradi tega se je tudi spreminjalo gibanje celotnega števila prebival-
stva, čeprav je, gledano v dolgoročnem smislu, kazalo tendenco rasti.
Tudi v starostni piramidi prebivalstva so se kazale poudarjene spre-
membe, ponekod so se starostne skupine ožile, drugod širile, medtem
ko povprečno trajanje življenja prebivalstva, še posebej žensk, ni
preseglo 40 in 50 let, torej niti ne obdobja biološke reprodukcije.3
Takšen razvoj albanskega prebivalstva v tem delu Balkana4 je po-
sledica zelo težkih ekonomskih, socialnih, kulturnih in zdravstvenih
okoliščin, kjer so se znotraj družinskega, družbenega in gospodarske-
ga življenja ohranili ostanki fevdalnih in polfevdalnih odnosov. Manjše
ali večje ciklične depresije prebivalstva so bile odvisne od zagotovit-
ve eksistenčnih pogojev, kar je bilo povezano s kmetijsko proizvodnjo,
katere rast so narekovali naravni pogoji in ritmi (suše in slabe letine),
nato nadaljni razvoj epidemičnih bolezni (kuga, kolera, malarija, črne
koje, tuberkuloza, tifus, itd.) in splošna družbenozgodovinska doga-
janja (vojne).5
Nasploh je reprodukcija prebivalstva potekala zelo neracionalno, kajti
demografsko ravnovesje med rojevanjem in umiranjem je bilo do-
seženo na račun velikega umiranja, saj je »naravna plodnost«6 zna-
čilna za vsa predindustrijska prebivalstva, ki so geografsko izolirana
in socialno homogena. Najbolj so bili prizadeti dojenčki, majhni otro-
ci in ženske v fertilnem obdobju življenja, mortaliteta dojenčkov je
dosegla nivo tudi do 200 promilov povprečno v letu. Demografska
zgodovina in antropologija nas učita, da v tako neugodnih socialno-
zdravstvenih pogojih »prežive prva leta življenja samo najmočnejši«.7
3	O tem obširneje v: H. Islami, »Popullsia e Kosovës,« Studim demografik,
Prishtinë 1981 (druga izdaja) ; H. Islami, »Osvrt na razvitak stanovništva
Kosova«, Sociologija, br. 1, Beograd 1977, str. 155—156; H. Islami, »Proble-
mi društvenog razvitka kosovskog sela«, Sociologija, br. 4, 1979, str.
400—401.
4	Glede razprostranjenosti in gibanja števila Albancev glej: H. Islami,
»Pregled razprostranjenosti i porasta broja Albanaca u svetu«, Stanov-
ništvo, br. 1—4, Centar za demografska istraživanja, Institut društvenih
nauka, Beograd 1978, str. 188—211; H. Islami, »La diaspora d'un peuple
méditerranée: le cas des Albanais«, Peuples Méditerranées, № 15, Paris
1981, str. 73—84.
5	Od teh dejavnikov je bilo v glavnem v vseh skupnostih skozi zgodovino
odvisno spreminjanje števila prebivalstva in pa počasen demografski
napredek. Glej obsežno študijo: M. Reinhard, A. Armengaud et J. Dupa-
quier, »Histoire générale de la population mondiale,« III éd., Motchrestien,
Paris 1968, str. 1—708; potem A. Armengaud, »Démographie et sociétés«,
Stock, Paris 1966, str. 13—67.
6	L. Henry, »La fécondité naturelle: observation — théorie — résultats«,
Population, N° 4, INED, Paris 1961; P. Festy, »La fécondité des pays
occidentaux de 1870 à 1970«, INED, Travaux et Documents, Cahiers No
85, PUF, Paris 1979, str. 7—47.
7	V. St. Erlich, »Jugoslavenska porodica u transformaciji, Studija u tri
stotine sela«, Liber, Zagreb 1971, str. 262.
39
Stopnja natalitete albanskega prebivalstva je bila po 2. svetovni vojni
precej višja kot pred njo. To se da pojasniti ne le z nadomestnimi
učinki zaradi naraščanja stopnje nupcijalitete in rojevanja otrok pri
tistih zakonskih parih, ki so to zavestno odlagali pred njo än med
njo, temveč tudi z izboljšanjem zdravstvenega stanja tistega dela
prebivalstva, ki je bilo v reprodukcijskem obdobju ali pa poročeno,
in tudi zaradi boljše evidence teh dogodkov. Takoj po vojni se je
nataliteta albanskega prebivalstva gibala okoli 45 promil, medtem
ko je leta 1978 padla pri prebivalcih Albanije na 27,5 promil, pri
albanskih prebivalcih v Jugoslaviji pa na 34 promil.
Preden bi pojasnili dejstva, ki so vplivala na visoko nataliteto in
na kasnejše upadanje le-te pri albanskem prebivalstvu, je potrebno
poudariti, da se je začela v razvitih zahodnih državah nataliteta zni-
ževati že pred 150 leti. Kakor je znano, so se tu s pojavom industrij-
ske revolucije pričele socialne, znanstveno-tehnične in medicinsko-
sanitarne spremembe, ki so ustvarile neslutene možnosti in perspek-
tive za razvoj človeštva: od intenzivnega razvoja kapitalističnih od-
nosov, industrializacije in urbanizacije življenja do prometa; zaradi
širjenja novih agrarnih kultur in uporabe mehanizacije so nastale
velike spremembe v večji količini prehrane in izboljšanju njene se-
stave; z razvojem zdravstva so bile odpravljene razne epidemične
in endemične bolezni, zaradi česar se je zniževala smrtnost, zlasti
smrtnost dojenčkov, dvignila se je kulturno-izobrazbena raven pre-
bivalstva, izboljšal se je materialno-socialni položaj ženske v družini
in družbi itd.8 Vse to je povzročilo, da je najprej upadala stopnja
mortalitete in nato tudi natalitete, gre za t.i. pojav demografske tran-
zicije oziroma demografske revolucije.9
Na ozemlju današnje Jugoslavije je pričela najprej upadati nataliteta
v Sloveniji (že v drugi polovici 19. stoletja, hitreje pa na koncu prej-
šnjega stoletja in v začetku 20. stoletja); upadanje natalitete je tu
nastopilo približno 4 desetletja pozneje kot v razvitih zahodnoevrop-
skih državah, razen v Franciji, kjer se je začela nataliteta zniževati
že 100 let prej kot v Sloveniji. Razširitev urbanizacije in pismenosti,
razvoj industrije in drugih nekmetijskih dejavnosti, večja socialna
mobilnost, razkroj tradicionalne družine in sprememba njenih funkcij,
sprememba položaja žensk in otrok, zniževanje mortalitete in emi-
gracija v tujino so vplivali v Sloveniji na sprejetje socialnih norm
o majhni družini. Poleg tega so za upadanje stopnje rojevanja zelo
pomembne naslednje spremenljivke: celibat in kasnejše sklepanje za-
konskih zvez večine prebivalstva, pa tudi vse bolj sprejeta metoda
8	O determinantah, ki vplivajo na zniževanje natalitete in mortalitete v
razvitih zahodnih državah, se na široko razpravlja v tuji in naši stro-
kovni in znanstveni literaturi.
9	Up A. Landry, »La révolution démographique«, Paris 1934, isti avtor
Traité de démographie, Paris 1949.
40
kontrole rojstev (»coitus interruptus«)10 Kljub vsemu je bila v pre-
teklem stoletju po nekaterih ocenah stopnja natalitete pri kmetih
in delavcih precej visoka.11
II.
Na gibanje natalitete in fertilnosti prebivalstva vpliva cela vrsta
medsebojno povezanih in pogojenih bioloških, družbenoekonomskih
in družbenopsiholoških dejavnikov. Kakšen vpliv ima lahko genetska
oploditev ali pa prokreativna sposobnost na stopnjo fertilnosti žensk?
Čeprav človeška genetika še ni dala jasnega odgovora v zvezi z bio-
loškimi določitvami fertilnosti, pa rezultati dosedanjih raziskovanj
kažejo na to, da se razlike v stopnji fertilnosti in natalitete med po-
sameznimi populacijami, kakor tudi razlike v povprečni dolžini tra-
janja življenja in potencialnega trajanja življenja ne glede na rasno,
narodno in versko pripadnost, ne morejo pripisati razlikam v fizio-
loških sposobnostih rojevanja in dednim značilnostim, temveč pred-
vsem razlikam, ki izvirajo iz socialnih pogojev v najširšem smislu
(dejavniki okolja).12 Nesporno je, da imajo dedne značilnosti (genet-
ska kapaciteta) pomembno vlogo pri določitvi stopnje fertilnosti žensk,
toda ta vpliv je podoben pri vseh populacijah z različno rasno, na-
rodnostno ali pa versko pripadnostjo; tu seveda abstrahiramo sta-
rostno komponento, ki je prav tako pomembna determinanta stopnje
fertilnosti in sterilnosti. Zatorej se nekdanja in sedanja visoka raven
fertilnosti albanskih žensk ne more povezati z vplivom genetskih de-
javnikov; zniževanje stopnje natalitete in mortalitete je odvisno
predvsem od življenjskih pogojev ter družbenoekonomskega in kul-
turnega razvoja. Med drugim se ta tesna zveza med stopnjo rodnosti
in družbenoekonomskimi dejavniki kaže tudi v razlikah stopenj rod-
nosti znotraj prebivalstva istega naroda in verske pripadnosti, ki pa
živi na različno razvitih območjih (tabela 1 in 10), kar velja tudi za
albansko prebivalstvo (tabela 2 in 10).
Na zelo visoko fertilnost, ki jc v nekaterih primerih dosegla maksi-
malno mejo fekonditete oziroma prokreativne zmogljivosti žensk, so
10	Glej : 2. Šifrer, »Razvitak stanovništva Slovenije u poslednjih sto godi-
na«, Stanovništvo, br. 3, CDI, IDN, Beograd 1963; D. Vogelnik, »Razvoj
prebivalstva zadnjih dvesto let z jugoslovanske in evropske perspektive«,
Ekonomski zbornik, VII. letnik, Ljubljana 1965; Skupina avtorjev, »Fer-
tilitet stanovništva i planiranje porodice u Jugoslaviji«, CDI, IDN, Beo-
grad 1930, str. 65—67.
11	Npr. Ivan Cankar (1876—1913) je izviral iz proletarske družine z več
otroki; njegov stari oče je imel v letih od 1823 do 1859 v dveh zakonih
21 otrok (F. Gertnir — V. Melik, Slovenska zgodovina od konca osem-
najstega stoletja do 1918«, Ljubljana 1966, str. 74).
12	D. Breznik — M. Sentić, »Etničke, regiliozne i rasne grupe«, Stanovni-
štvo, br. 3—4, 1968, str. 174—175; M. Sentie, »Metodološki problemi pro-
učavaja stanovništva različitih nacionalnosti«, v knjigi »Demografska
kretanja i karakteristike stanovništva Jugoslavije prema nacionalnoj pri-
padnosti«, Centar za demografska istraživanja IDN, Beograd 1978, str.
20; D. Breznik, »Demografska istraživanja po nacionalnostima (Neki me-
todološki i analitički problemi)«, v knjigi Nastanak i razvitak srpske
nacije, Beograd 1978, str. 162.
41
vplivali: zelo visoka smrtnost, zlasti dojenčkov in majhnih otrok za-
radi slabih socialnozdravstvenih pogojev, zaprto kmečko-živinorejsko
življenje in gospodarjenje ter zelo nizka stopnja izobrazbe, ki se je
kazala v nepismenosti kot večni spremljevalki družbenoekonomskega
razvoja Albancev. V takšnih okoliščinah sta bili potreba in odločitev
za čim večje število rojstev, kakor tudi za razširjeno družino ozi-
roma za družinsko zadrugo kot pomembno ekonomsko enoto in in-
stitucijo ruralne albanske družbe, skoraj univerzalna zahteva.13
Glavni problem Albancev je bil eksistenca, kako preživeti in obdržati
določeno število otrok pri življenju. Starši so že vnaprej vedeli, da
bodo zaradi slabih zdravstvenih in socialnih razmer izgubili dobršno
število otrok (nekatere družine tudi do polovice, ki so umrli že v prvih
dnevih ali letih življenja. Zato so starši kot nujno morali sprejeti
takšne norme glede možnosti preživetja določenega števila otrok; edi-
na možnost je bila: rojevati več otrok. Delovanje naturalnega tipa
gospodarjenja je bilo odvisno od števila otrok, ki so preživeli, kajti
kot ekstenzivna delovna sila so se morali že zgodaj vključiti v ustrez-
no delo (na polju, z živino, itd.), s čimer so omogočili tudi družini
socialno perspektivo in kontinuiteto. Čeprav so bili otroci pomembna
vrednota in bogastvo, pa se samemu porodu ni posvečalo dovolj po-
zornosti; dogajalo se je, da je ženska rojevala tudi izven hiše in
da je morala zelo hitro po porodu opravljati vsa gospodinjska in
druga kmečka opravila. To so narekovale predvsem življenjske po-
trebe zlasti v času sezonskih del v kmetijstvu.14
Temelj za ohranitev družine kot ekonomske enote je bil agrarno-na-
turalni tip gospodarjenja ter socialna in prostorska izolacija, na kateri
je bilo zasnovano življenje albanskega prebivalstva, medtem ko je
bila ženska, tako zaradi ekonomske odvisnosti kot tudi zaradi nizke
stopnje izobrazbe in prosvetljenosti, vezana na dom in družino, tako
da objektivno ni mogla izraziti svojih želja in ciljev izven teh okvirov.
Znotraj družine so se razen reproduktivne funkcije opravljale še vse
druge funkcije: gospodarska, potrošna, izobrazbena, vzgojna, zaščitna,
obrambna itd. Najbolj razširjena in značilna oblika družbene orga-
13	Socialna antropologinja V. St. Erlich je pri prikazovanju rezultatov svoje
raziskave o družinah iz 300 vasi konec tridesetih let tega stoletja po-
sebej poudarila potrebo po otrocih v naturalnem gospodarstvu in patriar-
halni družbi: »Zelo malo je takšnih človeških teženj, ki so tako splošna,
tako enovita in tako brezpogojna, kot je to želja po otrocih v patriar-
halnem okolju. Otroci niso zaželeni le ne meneč se za pogoje, temveč
tudi za vsako ceno . . .
Tu ljudje poznajo le en samcat izvor bogastva in to je plodnost. Obstaja
le eno sredstvo za olajšavo življenja in za zmanjšanje fizičnih naporov:
da se ima doma mlade otroke, snahe in vnuke, ki starejše »zamenjujejo«,
ki so jim »desna roka« in »polet« . . . Vsak družinski član je pomemben
kot delovna sila; nujno so potrebni pastirji, gospodinje . . . Zato mate-
rialno bogastvo ni problem v tistih okoljih, kjer se vse proizvaja doma,
kjer otroci že zgodaj pomagajo, kjer so skromne zahteve.« (V. St. Erlich,
isto, str. 262, 267)
14	Up.: S. Vukosavljevič, Pisma sa sela, Savremena škola, Beograd, 1982,
str. 148—149.
42
nizacije Albancev je bila družinska zadruga. Zato so zakon, družina
in rojstvo pomembne vrednote v tradicionalni albanski družini. Zakon
se je že po ljudski tradiciji obravnaval kot najpomembnejši družinski
dogodek, saj je prinašal uspeh, srečo in predvsem potomce ter novo
delovno silo, medtem ko so se otroci, posebno moškega spola, obrav-
navali kot nujni dejavnik družinske kontinuitete in gospodinjstva
kot ekonomske celice, kot dediči bogastva in družinskega imena ter
kot tisti, ki bodo vzdrževali ostarele starše, saj zdravstvenega, inva-
lidskega in pokojninskega zavarovanja ni bilo itd. Družine brez otrok
so se obravnavale kot nesrečne in brez perspektive in to zaradi po-
manjkanja delovne sile in zoženja možnosti za preživetje. Iz tega tudi
izvirajo specifične norme in stališča do zakona, kot je na primer hiter
vstop v zakon, univerzalnost, ponovna poroka po ločitvi med zakon-
cema itd. Kakor pri vseh drugih prebivalstvih je tudi za albansko
značilno, da so bili stroški za vzdrževanje in vzgojo albanskih otrok
vedno skromni.15
III.
Z rastjo urbanega prebivalstva in širenjem neagrarnih poklicev, z
zmanjšanjem nepismenosti, rastjo izobraženejših slojev prebivalstva,
z izboljšanjem položaja žensk itd. so se po 2. svetovni vojni pričeli
procesi postopnega razbijanja homogene socialnoekonomske struktu-
re in enostavnih kulturnih in izobrazbenih značilnosti tudi pri alban-
skem prebivalstvu, čemur sledi tudi upadanje stopnje natalitete gle-
dano tako v regionalnem kot v socialno-razrednem smislu, hkrati pa
so se pričele razbijati tudi druge značilnosti demografske dinamike
in strukture. Stopnjo natalitete je, kakor pri vseh drugih prebival-
stvih tako tudi pri albanskem, potrebno obravnavati različno glede
na prostorske, socialne, poklicne in izobrazbene značilnosti, glede na
stopnjo urbanizacije, teritorialno in socialno mobilnost, vir prihodka
gospodinjstev in posebej glede na stopnjo udeležbe žensk v družbeno-
ekonomskem življenju. Na tej shemi je možno videti, da se nataliteta
prelamlja prav z družbeno slojevitostjo, medtem ko so vplivi tra-
dicionalnih vrednot, običajev in verovanj, ki so etničnega porekla,
samo posredovani prek obstoječe socialne razslojenosti v materialni
osnovi in družbeni nadstavbi.
Izkušnje prebivalstva, pri katerih je že prišlo do demografske tran-
zicije, so pokazale, da se začetek padanja natalitete ne pojavlja po-
vsod, temveč le pri določenih delih prebivalstva, kjer so že podani
pogoji za spremembo reproduktivnega obnašanja.
15 H. Islami, Fshati i Kosovës. Kontribut për studimin sociologjiko-demo-
grafik të evolucionit rural, Rilindja, Prishtinë 1985;
H. Islami, »Problemi društvenog razvitka kosovskog sela«, Sociologija,
št. 4, 1979, str. 401;
H. Islami, »Zakasnjela demografska tranzicija na Kosovu u okviru de-
mografskog prelaznog razdoblja u Jugoslaviji i Evropi«, Sociologija, št.
3, 1985, str. 372—374.
43
Rezultati popisa prebivalstva in demografskih raziskovanj, ki so bila
opravljena z anketami,16 kažejo na razlike v ravni natalitete in fer-
tilnosti pri pripadnikih iste narodnosti in vere, ki pa žive na območ-
jih z različno stopnjo družbenoekonomske razvitosti in imajo različen
položaj na socialno-poklicni in izobrazbeni lestvici. Na podlagi rezul-
tatov vseh območij in narodov Jugoslavije je razvidno, da aktivne
(zaposlene) ženske rojevajo manj otrok kot vzdrževane (tabela 3, 5
in 6) in da nepismene ženske rojevajo več otrok kot tiste brez
šolske izobrazbe, medtem ko najmanj tiste z visoko izobrazbo (ta-
bela 7 in 8). Zatorej teza o etnični in regiliozni determiniranosti na-
talitete, ki jo nekateri podpirajo zaradi visoke natalitete prebival-
stva Kosova in prebivalstva albanske narodnosti v Jugoslaviji, ne
vzdrži že ob osnovni analizi jugoslovanskega prostora — kot skup-
nosti več narodov: na Kosovu in na drugih manj razvitih območjih
države je opaziti večjo stopnjo natalitete pri pripadnikih tistih na-
rodnostnih skupnosti, ki imajo svoj »sedež« na teh območjih in tistih,
ki so na teh območjih naseljeni v večjem številu, njihov »sedež« pa
je drugod (v razvitih republikah), tako je npr. s Srbi v BiH in na
Kosovu,17 s Hrvati prav tako v BiH in na Kosovu, z Muslimani v
BiH in na sandžaškem območju, s Crnogorci na Kosovu in v Orni
gori itd. Čeprav pojav nizke in vse bolj upadajoče natalitete Albancev
v Crni gori ni dovolj raziskan — glede na to, da so ta območja pri-
bližno na enaki ravni družbenekonomske razvitosti kot druga območ-
ja v Jugoslaviji, kjer živijo Albanci — je potrebno poudariti, da je
ta proces posledica stalnega izseljevanja mladine in naseljevanja na
Kosovu, v zadnjem času pa tudi v tujini, predvsem v ZDA.
Dejstvo je, da imajo določeni družbeni sloji in strukture — kmetje,
delavci, uslužbenci, inteligenca — različno stopnjo natalitete, kar kaže
na to, da ima reprodukcija prebivalstva razredni značaj, pri tem se
razredna pripadnost ujema s pripadnostjo določenim socialnim sku-
16	V Jugoslaviji sta bili do sedaj izpeljani dve anketni raziskavi o fertil-
nosti prebivalstva. Prvo je izdelal leta 1970 Center za demografska istra-
živanja Instituta društvenih nauka iz Beograda, drugo pa leta 1976 zvezni,
republiški in pokrajinski zavodi za statistiko kot del svetovne ankete o
fertilnosti, ki jo je vodil Mednarodni statistični inštitut s sredstvi sklada
OZN za populacijsko dejavnost. Opozoriti pa je potrebno tudi na anke-
to v okviru projekta Družbeni položaj ženske na Kosovu, ki jo je izvedel
Inštitut za filozofijo in sociologijo pri Filozofski fakulteti v Prištini.
Čeprav je ta anketa omejena, so vendar njeni rezultati identični rezul-
tatom prvih dveh, zlasti glede fertilnosti.
17	»Velikost plodnosti srbskega naroda se zelo razlikuje znotraj republike
in pokrajin. Najnižja je v ožjem delu Srbije, v Vojvodini in na Hrva-
škem, to je na območjih, kjer je fertilnost nizka. Precej večja je v Ma-
kedoniji in v BiH, največja pa je na Kosovu in v Metohiji. Ta uskla-
jenost regionalne diferenciacije fertilnosti celotnega prebivalstva kaže
na to, da je raven fertilnosti srbskega naroda na posameznih območjih
pod močnim vplivom razlik teh območij v industrijskem razvoju, stopnji
urbanizacije, izobrazbeni strukturi prebivalstva, zaposlenosti žensk, smrt-
nosti dojenčkov in drugih dejavnikov, ki najbolj vplivajo na velikost
plodnosti nekega prebivalstva«. (M. Rašević, »Determinante fertiliteta
stanovništva u Jugoslaviji«, str. 134)
44
pinam, poklicem, stopnji izobrazbe in s samostojnostjo žensk,18 med-
tem ko se narodnostna pripadnost pojavlja samo kot eno od socialnih
obeležij, tako da so »razlike v fertilnosti prebivalstva različnih na-
rodov v naši državi v glavnem pogojene s socialno-ekonomskimi de-
javniki nasploh in le v zelo majhnem vplivu z lastnostmi, ki so tem
narodom inherentne«.19 To stališče je bilo že pred tem sprejeto,20 v
kasnejših demografskih raziskavah pa še večkrat potrjeno.21
Podatki o gibanju ravni natalitete po republikah in pokrajinah ka-
žejo, da je vpliv etničnega dejavnika na fertilnost podrejen določenim
značilnostim okolja, kar velja tudi za ostale socialne kategorije, in
da narodna pripadnost nikakor nima glavnega pomena za veliko stop-
njo fertilnosti. Omenjene razlike med narodi se pojavljajo kot posle-
dica različnega družbenoekonomskega, kulturnega, prosvetnega ipd.
razvoja.22
Čeprav lahko sprejmemo, da so določene značilnosti tudi povezane
z narodnostno pripadnostjo kot npr. običaji, odnos do otrok in ve-
likosti družine, vloga in mesto žensk v družini in družbi, starost pri
vstopanju v zakon, vpliv religije, vrednotenje življenjskih situacij
itd., pa so vendar dolgoročno gledano odraz določene ravni družbeno-
ekonomske razvitosti in določenih socialnoekonomskih struktur pre-
bivalstva.23
18	Podrobnejše raziskave o determinantah hitrejše demografske tranzicije
in gibanja prebivalstva glede na prostor, socialno-poklicne, izobrazbene,
religiozne in druge značilnosti v BiH glej v: Z. Grebo, »Čovjek, rađanje
i društvo«, Svjetlost, Sarajevo 1975.
19	Skupina avtorjev, »Fertilitet stanovništva u Jugoslaviji«, CDI, IDN,
Beograd 1971, str. 93 (podčrtal H. I.).
20	D. Breznik — M. Sentie, »Demografska ispitivanja i narodnost«, Naše
teme, št. 8—9, Zagreb 1965, str. 1385—1393; D. Breznik — M. Sentie,
»Etnične, religiozne in rasne grupe«, Stanovništvo, št. 3—4, 1968, str.
149—154.
21	Skupina avtorjev, »Demografska kretanja i karakteristike stanovništva
Jugoslavije prema nacionalnoj pripadnosti«, CDI, IDN, Beograd 1978,
str. 148, 150; M. Sentie, »Uticaj narodnosti i religije na fertilitet stanov-
ništva Jugoslavije«, Stanovništvo, št. 3—4, 1971, str. 293; Raševič, isto,
str. 130—138; S. Šuvar, »Nacionalno i nacionalističko«, Marksistični cen-
tar, Split, 1974, str. 323—328.
22	I. Ginič, »Sastav stanovništva Jugoslavije po nacionalnosti«, v študiji
Demografska kretanja i karakteristike stanovništva Jugoslavije prema
nacionalnoj pripadnosti, str. 96—97 (podčrtal H. I.).
Raševič zastopa isto stališče, in sicer poudarja, »da je narodnost le ena
od socialnih določitev in da so razlike v velikosti plodnosti med posa-
meznimi narodnostmi odvisne od vseh drugih dejavnikov, ki pogojujejo
plodnost prebivalstva.« (M. Raševič, isto, str. 132)
23	»Etnične značilnosti niso dane enkrat za vselej, temveč so to družbeni
pojavi s svojo stoletno tradicijo, ki v tem zgodovinskem trajanju do-
bivajo obliko družbenih zakonitosti vse dotlej, dokler se tradicionalna
stališča ne spopadejo s spremenjenimi materialnimi življenjskimi pogoji.
Sedaj poteka spopad tradicionalnega načina življenja in stališč s spre-
menjenimi materialnimi pogoji, toda ta spopad še ni z enako močjo
zajel vse predele, vse etnične skupine in vse generacije. Precejšnji deli
družbe ostajajo izločeni iz socialističnih proizvodnih odnosov in izven
preobrazbe na izobraževalnem področju oziroma pod izbrazbenim mi-
45
»Nataliteta je v večji meri odvisna od okolja, v katerem živijo za-
konski pari, to pa so v glavnem ekonomski in socialni pogoji. Tako
znaša delež skrbskih žensk, ki so rodile 6 ali več otrok na Kosovu
19,6 %, v Vojvodini pa vsega skupaj 1,4 %. Pri Črnogorcih je npr.
delež žensk s 5 ali več otroki na Kosovu 13,4 %, medtem ko jih v
Vojvodini ni bilo.«24
Sedanje razlike med fertilnostjo in drugimi spremenljivkami demo-
grafskega razvoja v ožjem in širšem pomenu med narodi se bodo
zmanjšale, »v kolikor bo prišlo do zmanjšanja razlik v socialno-eko
nomskih pogojih med njimi, še bolj pa v kolikor se bodo ublažile
razlike v ekonomski in izobrazbeni strukturi, v položaju žensk, so-
cialni mobilnosti itd.«25
Ženska je glavni nosilec procesa človekovega obnavljanja, medtem
ko sta zakon in družina glavni okvir, v katerem se uresničuje proces
rojevanja in materinstva. Družbenokulturni, delovni in poklicni po-
ložaj ženske in njeno odločanje v družini in družbi določa tudi tip
reproduktivnega obnašanja. Dosedanji rezultati teoretičnih in empi-
ričnih demografskih in socioloških raziskovanj so predvsem pokazali,
da sta zaposlenost in izobrazba žensk najpomembnejši dejavnik pre-
obrazbe družinskega in družbenega razvoja, socialnih institucij in
norm, hkrati pa tudi padanja fertilnosti.26 Zaposlena in izobražena
ženska ima povsem drugačen odnos do razporeda svojega časa, ki ga
ima na razpolago; v takšni situaciji objektivno ne more biti preobre-
menjena z biološko funkcijo — rojevanjem in vzgajanjem otrok, tem-
več mora računati na delo in prosti čas, s tem ko se poudarjajo njene
želje in cilji izven družinskega okvira in lokalne skupnosti. Prav za-
radi vsega tega in zaradi višje ravni prosvetljenosti lahko pojasnimo
upadanje fertilnosti določenih slojev albanskih žensk tako v Albaniji
kot v Jugoslaviji. Čeprav so ženske z ruralnih območij Albanije še
uporabljajo »tradicionalna« in »moderna« zaščitna sredstva; to je
nimumom, ki bi moral biti vsaj osemletno šolanje. In če v delovnem
razmerju in izobraževalnem procesu ni bistvenih sprememb v primer-
javi s preteklostjo za določen del družbe, potem dobivajo največji vpliv
na nataliteto in velikost družine tradicije, zgodovinsko podedovana sta-
lišča in ocene različnih življenjskih dogodkov ... Ta začarani krog bede
in neznanja se lahko uniči le od zunaj, s spremembo načina gospodar-
jenja (ki bo izvlekel žensko iz zaprtosti v gospodinjstvo in jo preobrazil
v molekulo delavskega razreda) in z obveznim najmanj osemletnim šo-
lanjem, kar se bo moralo dosledno upoštevati«. (K. Miljovski, »Bitnije
demografske izmene i elementi populacione politike«, Ekonomska misao,
št. 3, Beograd 1974, str. 46)
24	M. Sentie, »Uticaj narodnosti i religije na fertilitet stanovništva Ju-
goslavije«, Stanovništvo, št. 3—4, 1971, str. 282.
25	M. Raševič, isto, str. 138 (podčrtal H. I.); za podobno stališče se zavze-
majo Breznik, Sentičeva, Miljovski v že omenjenih drugih delih.
26	Glej: O. Burič, »Promene u porodičnem životu pod uticajem ženine za-
poslenosti«, Centar za proučavanje društvenih odnosa, Institut društvenih
nauka, Beograd 1968; Z. Grebo, »Materinstvo i rad — stvarna ili prividna
dilema u porodici zaposlene žene«, Sociologija, št. 4, 1975; A. Pushka,
»Uticaj zaposlenosti stanovništva na natalitet (primer sa Kosova)«, Sta-
novništvo, št. 1—4, 1979—1981, 268—271.
46
vedno predvsem aktivne v kmetijskih zadrugah, pa vseeno velik del
svojih aktivnosti opravljajo izven gospodinjstva, ekonomsko se osa-
mosvajajo in odločajo za manjše število otrok in manjšo družino,
potrdila tudi anketa (tabela 3 in 5), iz katere je razvidno, da imajo
vzdrževane kmečke ženske tako na Kosovu kot v Vojvodini več otrok
kot aktivne v isti dejavnosti. Prav tako pa je to razvidno iz podatkov,
po katerih je bila nataliteta v letu 1978 najvišja v štirih regijah
Albanije (Puka, Kukës, Gramsh in Dibra), in sicer od 34,7 do 35,1
promile, medtem ko so imele 4 občine od 22 občin na Kosovu (z več
kot 95 % Albancev) stopnjo natalitete med 36,2 in 40,0 promile (Glo-
govac, Orahovac, Suva Reka in Srbica), štiri druge občine pa okoli
35,0 promile (Vučitrn, Đakovica, Kačanik in Podujevo).
Na drugi strani so ostale vasi, s svojo agrarno strukturo, ki niso do-
živele t.i. demografskega zloma, vitalna sila prebivalstva in družbe
ter obratno; v Jugoslaviji so edine izjeme nekatera nerazvita, vaška
in v celoti agrarna območja, kot npr. vzhodna Srbija, skupina slavon-
skih in vojvodinskih vasi, pri katerih je nataliteta pričela upadati že
pred 100 leti (t.i. bela kuga ali sistem enega otroka).27 Pri Albancih je
ostala vas še vedno dominantna oblika naseljenosti (1981. leta je
živelo še 71 % Albancev s Kosova na vasi, leta 1971 76,5 % in leta
1961 celo 83,2 %), kjer se niso kazale motnje v demografski strukturi
(po spolu in starosti) in kjer ni bila tako izrazita selektivna emi-
gracija, saj je precejšnje število družbenoekonomskih funkcij žensk
ostalo vezanih na družino in ruralno skupnost. Tam je tudi obstajala
relativno visoka stabilnost zakonov in družin itd., — kar je vse
skupaj predpostavka za visoko nataliteto.28
Pri urbanem in neagrarno razvitem delu prebivalstva pa je število
rojstev manjše, kar je posledica podružbljanja življenja in dela,
spremenjenih funkcij družine in ženske (zaposlovanje, socialna var-
nost, spremenjena osebnost, izobraževalne in vzgojne ustanove, mož-
27	Raziskave kažejo, da je nataliteta na teh območjih začela padati pred
uresničevanjem družbenoekonomskih sprememb zaradi delovanja speci-
fičnih dejavnikov, ki pa imajo ekonomsko vsebino — da ne bi prišlo
do delitve imetja zaradi večjega števila dedičev. «-Fertilitet stanovništva
u Jugoslaviji«, CDI, IDN, Beograd 1971, str. 356—357;
»Fertilitet stanovništva i planiranje porodice u Jugoslaviji«, CDI, IDN,
Beograd 1980, str. 66—67). Vendar pa nekateri menijo, da je nataliteta
v nerazvitih predelih v vzhodni Srbiji začela padati zaradi porasta števila
splavov, ki so jih opravljali strokovni kadri zaradi strahu pred luesom, to
je sifilisom. (V. Mihailovič, »Istorija polnih bolesti u Srbiji do 1912.
godine«; R. Njegič, »Pojava depopulacije u Srbiji«, III. godišnji sastanak
Jugoslovenskog statističkog društva, Zagreb 1955; po M. Rašević, »De-
terminante fertiliteta stanovništva u ,ugoslaviji«, str. 59)
28	Od skupaj 11.840 sklenjenih zakonskih zvez pri Albancih v Jugoslaviji
leta 1970 je bilo le 160 ločitev (M. Sentie, »Nupcijalitet i divorcialitet
stanovništva različitih nacionalnosti«, v študiji Demografska kretanja
karakteristike stanovništva Jugoslavije prema nacionalnoj pripadnosti,
CDI, IDN, Beograd 1978, str. 51—56). Verjetno je število ločitev večje,
toda zaradi večjega števila neporočenih (navadnih) zakonov ločitve niso
evidentirane pri pristojnih službah in organih. Dejstvo pa je, da je
stopnja ločevanja pri tem in pri nekaterih drugih narodih precej manjša.
47
nosti izkoriščanja prostega časa, itd.), rasti stroškov vzdrževanja in
izobraževanja otrok itd., drugačnih stališč in vrednostnih orientacij.
Prav tu je družba s svojimi mehanizmi in institucijami usmerjena k
razbijanju družine in celo k ustvarjanju resnih motenj v družinskih
odnosih, kar se vidi v visoki stopnji ločitev (kjer ni otrok) in celibata,
v kasnejšemu stopanju v zakon, zavestnem odklanjanju otrok oziroma
v kasnejšem začetku rojevanja itd.29
Albanci, Romi, Turki in tudi Muslimani imajo najvišjo stopnjo nata-
litete in fertilnosti v Jugoslaviji (tabela 1, 10 in 11). SAP Kosovo (kjer
živi približno 74 % celotnega števila Albancev iz Jugoslavije) in re-
publike, kjer so večinoma naseljeni drugi Albanci, so nerazvite z
družbenoekonomskega vidika in imajo tudi uradno status nerazvitih
območij (Makedonija, Črna gora). Območja republik, kjer so Albanci
teritorialno strnjeno naseljeni, pa so po vseh kazalcih še manj razvita
(zahodna Makedonija, južni del Srbije, jugovzhodna Crna gora); skoraj
vse narodnosti na nerazvitih območjih imajo večjo stopnjo natalitete,
na kar opozarjajo že dosedanje demografske študije.30
Nerazvitost se kaže v nizki stopnji zaposlenosti v družbenem sektorju
dejavnosti, posebej žensk, v visoki udeležbi aktivnega in vzdrževanega
prebivalstva v kmetijstvu in podobnih poklicih,31 v nizkem narodnem
dohodku na prebivalca, v visokem deležu nepismenega odraslega pre-
bivalstva, visoki stopnji smrtnosti dojenčkov itd.32 Navedimo le število
zaposlenih, ki je zelo pomemben kazalec stopnje razvoja, kjer Albanci
zopet zaostajajo za drugimi narodi; 31. 3. 1981 leta je bilo razmerje
med številom prebivalstva in številom zaposlenih v združenem delu
29	»Družinska patologija je v precejšnjem vzponu v več smereh: povečalo
se je število ločitev (11 % v Jugoslaviji, približno 25 % v Beogradu), precej
velik je odstotek zapuščenih družin (odhodi kmetov v mesta, delavcev
v tujino idr.), povečal se je odstotek izvenzakonskih zvez in nezakonskih
otrok (9 % v Jugoslaviji, v Srbiji pa več kot 15 % itd.), raste število
nevroz, posebno pri materah in otrocih, prav tako ni majhno število
vzgojno zanemarjenih otrok in mladoletnih delikventov itd. Posebej pa
je opazen porast samskih gospodinjstev (več kot 15 %), kar kaže na to,
da si mnogi sploh ne želijo ustvariti družine, ker se bojijo vseh preiz-
kusov, ki jih le-ta prinaša, veliko zakonskih parov pa si ne želi otrok
(22 % zakonskih parov je brez otrok).« (M. Mladenovič, »Porodica iz-
među usamljenosti i društvenosti«, Savremena administracija, Beograd
1976, str. 10)
30	»Demografski razvitak nacionalnosti u SR Srbiji« (interna študija, CDI,
IDN, str. 500), Beograd 1967; M. Raševič, isto, 135—137; »Fertilitet sta-
novništva u Jugoslaviji«, CDI, IDN, Beograd 1971, str. 89—93, 147—155).
31	Leta 1961 je znašal odstotek kmečkega prebivalstva na Kosovu pri Al-
bancih 75,8 %, pri Srbih 56,1 % in pri Črnogorcih 37 %, (»Fertilitet
stanovništva u Jugoslaviji«, str. 153), medtem ko leta 1971 pri Albancih
56,7 %, pri Srbih 43,5 % in pri Črnogorcih 18,4 %, pri Albancih v Ma-
kedoniji in Črni gori pa celo več, kar 59 %, pri Makedoncih v Makedoniji
40,3 %, pri Črnogorcih v Črni gori 42,8 % itd. (D. Dosič, »Stanovništvo
po nacionalnosti prema aktivnosti i zanimanju« v študiji Demografska
kretanja karakteristike stanovništva Jugoslavije prema nacionalnoj pri-
padnosti, str. 131—139)
32	Podrobneje v študiji: »Demografska kretanja i karakteristike stanovni-
štva Jugoslavije prema nacionalnoj pripadnosti«, CDI, IDN, Beograd
1978.
48
naslednje: Srbi 8.140.507 : 2.222.338 (vsak 3,6-ti prebivalec zaposlen),
Makedonci 1.341.598 : 391.013 (vsak 3,4-ti), Crnogorci 579.043 : 171.915
(vsak 3,3-ji), Albanci 1.730.878 : 173.944 (vsak 9,9-ti), Romi 168.197 :
17.934 (vsak 9,3-ji), Turki 101.291 : 13.234 (vsak 7,6-ti).33
Stanje je prav tako nezadovoljivo tudi v razmerju med kontingentom
delovno sposobnega prebivalstva in številom zaposlenih oseb. Stanje
na področju zaposlenosti v družbenem sektorju gospodarstva pa je bilo
še bolj neugodno za Albance, Rome, Turke in Muslimane na nekaterih
območjih.
Prejšnja in sedanja visoka raven natalitete kakor tudi neugodna
demografska struktura prebivalstva Kosova, posebej še Albancev, se
lahko pojasni z dejstvom, da se je ta pokrajina kasneje industrializi-
rala in urbanizirala, pa tudi struktura njenega gospodarstva je bila
enostranska; največji delež investicij so požirale in še požirajo ekstrak-
tivna industrija svinca in cinka ter energetika, ki temelji na premogu.34
Tudi kasnejši hitrejši gospodarski razvoj Kosova ni mogel bistveno
vplivati na gibanje in sestavo prebivalstva, saj so bile glavne naložbe
še vedno usmerjene na ekstraktivno industrijo in energetiko, ki pa
imajo manjše učinke na akumulacijo, dohodek in zaposlovanje, razen
tega pa so se kopičili tudi agrarni presežki in se zaostrovali socialno-
ekonomski problemi v kmetijstvu in na vasi.35 Potrebno pa je pouda-
riti, da se v teh investicijskih odločitvah še kako odražajo interesi ce-
lotne Jugoslavije.36 Ta industrija je v glavnem zaposlovala moško de-
33	Vir za število prebivalcev: »Nacionalni sastav stanovništva po opština-
ma, Konačni rezultati«, Statistički bilten 1295, SZS Beograd, maj 1982;
za število zaposlenih: Zvezni zavod za statistiko, Saopštenje, št. 449, 19.
okt. 1984, Beograd.
34	M. Limani, »Investicije i privredni razvoj Socijalističke Autonomne Po-
krajine Kosova«, Priština 1980; N. Bashota, »Ekonomia e KSA të Ko-
sovës dhe transformimi i saj në shogërinë socialiste«, Përparimi, št. 5,
Prishtinë 1984, str. 807—854.
35	H. Islami, »Poljoprivredno stanovništvo Kosova«, Sociologija sela, št.
55—56, Zagreb 1977, str. 37—47.
36	»Industrija surovin ni dosegla ravni finalizacije, to je le-ta ni prispe-
vala k rasti. Predelovalne kapacitete razvitih območij so še naprej pre-
delovale te surovine. Tako je ostalo npr. v kombinatu »Trepča« le 5 %
celotne proizvodnje svinca za nadaljnjo predelavo v samem kombina-
tu .. . Ostali del, ki je bil namenjen potrebam izvoza naše države, se
ni prodajal po svetovnih cenah, temveč po notranjih cenah, ki so bile
pogosto (do 20 %) pod ravnijo svetovnih cen . . . Nič boljše ni stanje v
kombinatu »Kosovo«, ki skoraj 3/4 električne energije izvozi v SR
Makedonijo in SR Srbijo ... Električna energija, prodana Makedoniji, se
je prodajala pod dva- do trikrat nižjih cenah, kot so jo prodajali podobni
kombinati. Del električne energije, ki se pošilja elektrogospodarstvu Srbi-
je, se prav tako prodaja po zelo nizkih cenah glede na cene, po katerih
kupujemo električno energijo od elektrodistribucije Srbije«. (XH, Bakra-
gi, »Pozita e KSA të« Kosovës si faktr i diferencumere interregjinale«,
Economia, št. 2, Entipër Kërkime Ekonomike, Prishtinë 1973, str. 157—159).
Glej še: Aktuelni problemi proizvodne strukture SAP Kosova, Ekonom-
ski institut, Beograd 1970, od str. 42 naprej; N. Bashota, isto, od str.
822 naprej; N. Bashota: »Uvodna razmatranja o strukturnoj orijentaciji
i ubrzanom razvoju nerazvijenih«, Časopis za kritiko znanosti, št. 51—52,
Ljubljana 1982, str. 41.
49
lovno silo, medtem ko je slabo razvita predelovalna industrija neugodno
vplivala na zaposlovanje mlade ženske delovne sile. Spremembe, ki so
nastopile konec 60-ih in 70-ih let v družbeno-ekonomskem razvoju,
niso prodrle v tiste sloje, ki so bili glavni nosilci visoke natalitete,
tj. predvsem ruralno prebivalstvo (več kot 70 %) in ženski del alban-
skega naroda. Na Kosovu še vedno prevladujejo drobna posestva,
poudarjena je ekonomska in demografska avtarkija, majhna prostor-
ska in socialna mobilnost žensk, primanjkujejo osnovni infrastruk-
turni sistemi (elektrifikacija, ceste), nato ustanove, ki so življenjskega
in družbenega pomena (šole, ambulante, kulturni domovi, knjižnice,
pošte itd.), zdravstveno varstvo itd. Kosovska vas še vedno nima
urejene socialne varnosti za kmete, prav tako pa niso uspeli zatreti
dejanske nepismenosti. Leta 1981 še več kot tretjina odraslega prebi-
valstva ni znala brati in pisati, leta 1971 pa več kot polovica.37
Delež aktivnih Albank je zelo nizek, kar je razlog za ekonomsko
odvisnost, pa tudi za preobremenjenost z reproduktivno funkcijo. Leta
1981 je bilo na vasi le 4 % aktivnih žensk (v mestu 14,7 %),
šele vsaka dvajseta ženska je bila zaposlena v družbenem sektorju in
le manj kot polovica od zaposlenih žensk je Albank. Pred 10 in 15 leti
pa so bila ta razmerja še neugodnejša.38 Albanske ženske so bile veči-
noma zaposlene v urbanih naseljih, vaške ženske so bile v tem procesu
popolnoma zapostavljene.39 Prav zaradi tega so bile glavne družbeno-
ekonomske funkcije ženske uokvirjene znotraj družine, ekonomskega
gospodinjstva in ruralne skupnosti nasploh. Ženska je ostala še naprej
odvisna od hišnih del in rojevanja, saj sprememba reproduktivnega
obnašanja, ki se začne s prehodom od »nekontrolirane« do »kontrolira-
ne« fertilnosti in s humanizacijo odnosov med spoloma, nujno zahteva
spremembo položaja ženske v družini, družbi in podružbljanju živ-
ljenja in dela družine. Obstaja zelo tesna povezava med ekonomsko in
reproduktivno funkcijo družine. Zaradi vsega tega se iz objektivnih
razlogov vloga kosovske in albanske ženske v reprodukciji ni mogla
bistveno spremeniti, vsaj ne tako kot se je v razvitih delih države
Kljub temu pa po nekaterih anketnih vprašalnikih lahko vidimo, da
tudi v bolj rodnih delih Jugoslavije že prodirajo skladno z ekonomskimi
spremembami tudi nova stališča o manjši »idealni« velikosti družine.40
37	Obširneje v: H. Islami, »Socijalno-demografske promene u kosovskom
selu« v knjigi Problemi socijalističkog razvoja poljoprivrede sela, izd.
Centar Komunist in Jugoslovanski center za teorijo in prakso samouprav-
ljanja »E. Kardelj«, Beograd — Ljubljana 1983, str. 641—657; H. Islami,
»Kretanja nepismenosti Albanaca u Jugoslaviji«, Sociologija, št. 2—3,
Beograd 1978, str. 313—322; H. Islami, »Nepismenost u današnjem ko-
sovskom selu«, Sociologija sela, št. 77—78, Zagreb 1982, str. 219—232.
38	Delež žensk na Kosovu v skupini delavcev in uslužbencev je bil leta
1961: pri Albancih 5,3%; pri Srbih 19,5% in pri Črnogorcih 27,5%,
medtem ko v Makedoniji: pri Albancih 4,7 % in pri Makedoncih 15,7 %.
(»Fertilitet stanovništva u Jugoslaviji«), CDI, IDN, Beograd 1971, str. 153)
39	Razen nekaterih objektov drobnega gospodarstva v dveh, treh vaseh so
se šele v letu 1985 zgradili določeni industrijski objekti v vaseh Junik in
Letnica, kjer se je lahko zaposlilo tudi določeno število žensk.
40	Glej: G. Todorovič, »Idealni i željeni broj dece u porodici«, Stanovništvo,
št. 3—4, 1971, str. 297—311; G. Todorovič, »Idealna veličina porodice na
50
IV.
Pesimistična stališča angleškega svečenika in ekonomista T. R. Malt-
husa (1766-1834) o razvoju prebivalstva in življenjskih dobrin so se po-
javila za časa industrijske, znanstveno-tehnološke, medicinske in pro-
metne revolucije, ki je odprla perspektive za razvoj človeštva. Malthus
je obravnaval rojevanje kot časovno in prostorsko nespremenljivo
količino, ki ni odvisna od spremenjenih družbenozgodovinskih pogojev,
posebej je poudarjal tezo o »trajnem naravnem« zakonu prebivalstva,
ki pa nima niti znanstvene niti humanistične podpore. Prav taki pa so
tudi ukrepi, ki jih je priporočal zato, da bi se omejila rast prebivalstva
zaradi domnevnega omejevanja sredstev za obstoj in splošni družbeni
napredek. Marx in Engels sta se ostro zoperstavljala takim načelom.
Po Malthusu se je pojavila nova neznanstvena in nehumana doktrina
— neomaltuzijanstvo, in sicer zgodnje neomaltuzijanstvo, ki je tra-
jalo od Malthusove smrti pa do 2. svetovne vojne, in moderno neo-
maltuzijanstvo, ki je sledilo 2. svetovi vojni. Neomaltuzijanstvo je
podobno maltuzijanstvu, razlike so le v konkretnih ukrepih in sred-
stvih.41 Zanimivo je, da so se neomaltuzijanske ideje pojavljale že v
obdobju jasne optimistične perspektive človeštva, ko je industrijska
revolucija omogočila nesluten razvoj prebivalstva (količinska rast pre-
hrane in izboljšanje njene sestave, povečanje kmetijske proizvodnje
zaradi uporabe inovacijskih procesov mehanizacije, uvedbe novih
kmetijskih kultur). Medtem ko so maltuzijanske zatheve usmerjene na
omejevanje rojstev in števila prebivalstva prebivalstva z moralno
abstinenco in seksualno iztreznitvijo, z odložitvijo porok in celibatom
kot preventivnimi dejanji, kakor tudi z epidemijami, lakoto in vojnami
kot pozitivnimi zavorami, pa so po drugi strani neomaltuzijanci
zahtevali, da se dani socialno-ekonomski problemi rešujejo s tem, da se
preprečuje in omejuje rast prebivalstva z uporabo »umetnih« sred-
stev in metod, to je s kontracepcijo, abortusom in celo sterilizacijo.42
Zaradi visoke stopnje natalitete in hitre rasti prebivalstva na Kosovu43
in pri Albancih v Jugoslaviji 44 so se v začetku 80-tih let pojavile do-
selu i u gradu« v knjigi Izgradnja društvenih stavova o populacionoj
politici u Jugoslaviji, ZK SZDLJ in Svet za planiranje družine v Jugo-
slaviji, Beograd 1975, str. 286—294.
41	O tem podrobneje v: A. W. Baletič, »Demografija, Stanovništvo i eko-
nomski razvitak«, Školska knjiga, Zagreb 1982, str. 43—69, glej še: Z.
Pjanič, »Problem stanovništva u ekonomskoj teoriji«, Nolit, Beograd 1957.
42	UN: Više jezički demografski rečnik (srbohrvaška verzija), Centar za
demografska istraživanja, Institut društvenih nauka, Beograd 1971, točka
906; glej še v: R. Pressât, Dictionnaire de démographie, PUF, Paris 1979,
str. 138—139.
43	O dinamiki demografske rasti na Kosovu glej: H. Islami, »La croissance
démographique du Kosovo«, Population, № 4—5, Institut national d'étu-
des démographiques, Paris 1979, str. 915—919; H. Islami, »Le développe-
ment démographiquene de Kosovo (Yougoslavie)«, Revue géographique
de l'Est, № 1—2 (Numéro special), Nancy 1979, str. 87—100.
44	O tem glej: H. Islami, »La population albanaise de Yugoslavie: accrois-
sement numérique et repartition spatiale«, Population, № 1, Institut na-
tional d'études démographiques, Paris 1983, str. 166—173.
51
ločene neomaltuzijanske teze, ki so se kazale celo kot nenavadna
indoktrinacija. Protagonisti teh tez so vztrajali na zmanjšanju rasti
prebivalstva, ki omejuje družbeno-ekonomski razvoj, tako da bi se
planirana družina in omejevala spočetja ter rojstva. Visoko nataliteto
so povezovali z etničnimi lastnostmi in »od boga domovine« dednim
značilnostim ter s tradicionalno kulturo tako, da so poudarjali pred-
vsem vpliv posebnih etničnih vrednot, specifičnih elementov zavesti
in celo specifičnih interesov in ideologije, ne pa družbenoekonomske
dejavnike. Toda temu so se ostro zoperstavili marksizem, marksistič-
na demografska znanost in jugoslovanski koncept planiranja družine
in »kontrole« rojstev.45
Jugoslovanski koncept postavlja planiranje družine znotraj celotnega
družbenoekonomskega razvoja, pri tem pa upošteva predvsem huma-
nitarne potrebe in pravice ljudi, da odločajo prostovoljno o številu
otrok in časovnem razmaku med rojstvi.46
Ustava SFRJ, Ustavi SR in SAP iz leta 1974 in skoraj vse napredne
ustave v svetu priznavajo to splošno človeško pravico in poudarjajo
decentralizirani značaj človeške reprodukcije. To pa pomeni, da je
zanikano neposredno vplivanje družbe na rojstva in proces biološke
reprodukcije, kar je značilno tudi za socialistični samoupravni tip druž-
be. 191. člen Ustave SFRJ iz leta 1974 upošteva vse večjo vlogo osebnega
odločanja glede spočetja, število rojstev, o razmakih med njimi in o ve-
likosti družine. Glasi se: »Človekova pravica je, da svobodno odloča
o rojstvu otrok. Ta pravica se lahko omeji samo zaradi varovanja
zdravja.«
V svetu se je v 60-tih letih uveljavilo načelo človekove pravice, da
svobodno odloča o lastnem potomstvu, ki prav tako kot pravica človeka
do življenja in svobode, sodi med temeljne človeške pravice in je
konstitutivni element vseh mednarodnih deklaracij o človeških pra-
45	»Najprej je potrebno poudariti, da je naš koncept načrtovanja družine
v ostrem nasprotju z neomaltuzijanskim pojmovanjem in pristopom, po
katerem se cilj — zmanjšanje rasti prebivalstva — dosega z omejeva-
njem rojstev (posebej v deželah v razvoju), oziroma povedano z drugimi
besedami, to naj bi bilo »zdravilo« za reševanje vseh socialnih in eko-
nomskih problemov. Vzroke za zaostajanje v razvoju mnogih držav, za
ne dovolj hiter sedanji razvoj in tudi za »demografsko eksplozijo« naj-
demo v dolgotrajnem trajanju kolonialne oblasti, v nepravičnih med-
narodnih odnosih, v nizkih cenah tistih proizvodov, ki so v teh državah
na voljo. Zmanjševanje rasti prebivalstva ne rešuje omenjenih problemov
kar samo po sebi, je pa nujno za hitrejši razvoj manj razvitih držav, saj
se le v takih pogojih lahko pričakuje, da se bodo rešili tudi demografski
problemi.« (D. Breznik, »Demografska kretanja u SR Srbiji i mere za
rešavanje problema«, Stanovništvo, št. 3—4, 1975 in št. 1—2, 1976, str.
28—29, podčrtal H. I. Studija je bila izdelana za potrebe Zavoda za
družbeno planiranje SR Srbije.)
46	Resolucija o planiranju družine, Zvezna skupščina, Beograd, 25. aprila
1969, (Sc št. 1185). Resolucija ni bila sprejeta zaradi demografskih ciljev, j
temveč zaradi humanitarnih razlogov, da bi se izboljšali položaj in
zdravje žensk ter položaj bodočih rodov. Prvo stališče v Resoluciji se
glasi: »Ena od temeljnih človeških pravic in dolžnosti je, da lahko starši
sami odločajo o številu otrok in o razmaku med posameznimi porodi.«
52
vicah. Leta 1966 je generalni sekretar OZN U Tant razglasil na osnovi
t.i. razglasa svetovnih voditeljev, ki so ga podpisali številni voditelji
držav in med njimi tudi predsednik Tito, da je pravica do svobodne
odločitve o rojstvu otrok in razmakih med posameznimi rojstvi ena
od temeljnih človekovih pravic.47 Ta pravica je bila kasneje v Teheranu
leta 1968 uvrščena v Resolucijo o človeških pravicah pa tudi v številne
ustave po svetu.
Jugoslavija se kot socialistična in samoupravna država vse do leta
1967 ni hotela včlaniti v Mednarodno federacijo za načrtovanje dru-
žine, dokler se ni ob množičnih zahtevah naprednega sveta spremenil
njen statut, ki je vseboval vrsto neomaltuzijanskih členov, čeprav so
bile pobude za njeno včaljenje dane že v letu 1957. Takoj po spremembi
teh členov se je Zvezni svet za načrtovanje družine Jugoslavije včlanil
v omenjeno organizacijo.48
V 60-tih in 70-tih letih tega stoletja so bila postavljena na vrsti
mednarodnih znanstvenih srečanj, kongresih in konferencah o prebival-
stvu številna vprašanja o visoki in nizki fertilnosti ter nataliteti ozi-
roma o visoki in nizki rasti prebivalstva, podana pa so bila tudi različna
stališča glede njihovega razreševanja.
Hitra rast prebivalstva je glede na najpogosteje izražena stališča tesno
povezana z družbenim in ekonomskim razvojem, počasnejšo rast pre-
bivalstva je moč doseči le z pospešitvijo razvoja, s povečanjem izo-
brazbe, višjo ravnijo življenjskega standarda, hitrejšimi družbenimi
spremembami, pravičnejšimi ekonomskimi odnosi v svetu, enakoprav-
nejšimi odnosi v družini in podobno. Reševanje problemov prebivalstva
je možno le znotraj družbenoekonomskega razvoja, nikakor pa ne izven
tega kot samostojno reševanje, npr. kot t.i. »demografsko reševanje«.49
Prav tako lahko najdemo v Svetovnem planu akcije na področju pre-
bivalstva kot glavnem dokumentu 3. svetovne konference o prebi-
valstvu (Bukarešta, 1974) stališče, da so demografski procesi in spre-
membe pogojeni z družbenoekonomskim razvojem. Čeprav so bila na
tej konferenci izražena nasprotujoča si mnenja, pa se je vendar
v samem Planu akcije postavila demografska politika znotraj politike
družbenoekonomskega razvoja, ki pa upošteva tudi posredne učinke
tega razvoja na reprodukcijo prebivalstva in upošteva tudi humanitarni
vidik, to je humanizacijo odnosov med spoloma in medčloveških odno-
sov. Za zmanjšanje fertilnosti so v navedenem dokumentu odločilni
naslednji pogoji: vprašanje socialne, kulturne in politične emancipacije
ženske in njeno osamosvajanje, izboljšanje življenjskega in družbenega
standarda prebivalstva, varstvo materinstva in otrok, zmanjšanje
mortalitete in še posebej smrtnosti dojenčkov in majhnih otrok, razvoj
47	Po: N. Petrič, »Pravo čoveka da slobodno odlučuje o rađanju dece u
SFRJ«, (Povodom međunarodne godine žena — OUN, 1975), Beograd 1976,
str. 27.
48	N. Petrić, isto, str. 23, 61.
49	Skupina avtorjev, »Fertilitet stanovništva i planiranje porodice u Jugo-
slaviji«, CDI, IDN, Beograd 1980, str. 8.
53
urbanih pogojev življenja v vaških območjih itd. Kljub temu da je v
Svetovnem planu akcije jasno zapisano, da je populacijska politika
vsake države v njeni suverenosti, pa poudarja tudi skupna načela —
humanitarnosti, prostovoljnosti, svobodnega odločanja o številu otrok
in razmaku med rojstvi, ki so temeljne človeške pravice posameznikov
in zakonskih parov.50
Načrtovanje družine se v današnjem času tako z znanstvenega kot
širšega družbenega vpliva lažje sprejema prav zaradi tega, ker vklju-
čuje tudi humanizacijo odnosov med spoloma, varstva zdravja in ho-
tenja, da bi posameznik, zakonski pari in družina samostojno odločali
o lastni reprodukciji. Gre za to, da bo vsak otrok resnično zaželen,
pri tem pa naj načrtovanje družine »ne pomeni prizadevanje za več
ali manj otrok, temveč za obvladovanje biološke reprodukcije«.51
Hkrati z »usmerjanjem« in »centraliziranjem« tega tako zapletenega
intimnega procesa in z ustvarjanjem psiholoških predispozicij glede
reprodukcije prebivalstva mora potekati tudi ustrezno ustvarjanje
določenih socialnih, materialnih, izobrazbenih, zdravstvenih in drugih
pogojev. Kajti elementi zavesti, ki se izrazijo v reprodukcijskem pro-
cesu in demografskih tokovih bodisi kot potrebe bodisi kot želje, prizna-
50	Svetovni plan akcije na področju prebivalstva je objavljen v več sve-
tovnih jezikih; v srbohrvaščini pa je objavljen v Biltenu Odbora za
svetovno leto prebivalstva, št. 3, Beograd 1975, str. 61—116 in v Stanov-
ništvo, št. 3—4, 1973 in 1—2, 1974, str. 227—243.
51	D. Breznik, »Demografska kretanja u SR Srbiji i mere za rešavanje pro-
blema«, Stanovništvo, št. 3—4, 1975 in 1—2, 1976, str. 29 (podčrtal H. I.)
Znana aktivistka AFŽ in angažirana delavka za spremembo položaja
ženske v družini in družbi Vida Tomšič poudarja: »Cilj planiranja dru-
žine ni kvantiteta niti prizadevanje za več ali manj otrok. Le-to pomeni
spremembo in kvaliteto človekovega razmerja v biološki reprodukciji.
Večja ali pa manjša dostopnost sredstev za načrtovanje družine ne ust-
varja motivacije za omejevanje rojstev. Takšna motivacija se porodi iz
splošnih družbenih pogojev. Ko v takih pogojih nastopi motivacija za
več ali manj otrok — lahko družbena akcija za načrtovanje družine
pomembno vpliva na humanizacijo odnosov, na zmanjšano ekstenzivno
izrabljanje zdravja in življenja mater in otrok, na srečnejše življenje
želenih otrok oziroma lahko odkrije konservativnost in nehumanost v
obstoječih družbenih odnosih. Na ta način je sestavni del naporov za
socialistične humane odnose.« (V. Tomšič, »Planiranje porodice i popu-
laciona politika« v knjigi Izgradnja društvenih stavova o populacionoj
politici u Jugoslaviji, ZK SZDLJ in Svet za planiranje družine v Jugo-
slaviji, Beograd 1975, str. 583.)
Podobno stališče podpira tudi znana avtorica del o pravicah človeka, da
svobodno odloča o rojstvu otrok, ter aktivistka in vodja Zveznega sveta
za planiranje družine v Jugoslaviji Nevenka Petrič, ki pravi:
»V Jugoslaviji ne izhajamo iz idealnega števila o velikosti družine. Kot
neposredni in vrednostni ideal so sprejeti določeni odnosi v družbi, vse
skupaj pa temelji na samoupravnih pravicah proizvajalcev v združenem
delu. V bistvu navidezen konflikt med uresničevanjem človekove pravice
do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in možnostjo vpliva družbe na
demografska gibanja se razrešuje znotraj samega koncepta svobodnega
in odgovornega starševstva.« (N. Petrič, »Društveno-politički aspekti plani-
ranja porodice u Jugoslaviji« v študiji Fertilitet stanovništva i planira-
nje porodice u Jugoslaviji, str. 150, podrčtal H. I.)
54
devanja, cilji in interesi, motivacija, obnašanje, osebna varnost, od-
nos do seksualnega življenja itd., so dejansko proizvod omenjenih
življenjskih pogojev. Ekonomski, socialni in izobrazbeni položaj po-
sameznika, družine ali pa določene družbene skupine vpliva na druž-
benodemografske norme reproduktivnega obnašanja; prirojenih želja
po potomcih oziroma po večjem ali manjšem številu otrok namreč
ni, le-te se porajajo v vsakodnevnem življenju, v danih življenjskih
okoliščinah. S širjenjem propagande o »umetnih« metodah in sred-
stvih za omejevanje rojstev in s poudarjanjem negativnih učinkov
visoke natalitete za družbenoekonomski razvoj se ne more ustvarjati
zavest o nuji po nižji nataliteti in manjši družini.
To sicer ne pomeni, da prebivalstvo ne bi imelo priložnost spoznati
se z možnostmi kontroliranja rojstev (predvsem tisti zakonski pari, ki
to želijo); pomeni pa, da nihče nima pravice, da svojevoljno posega
na to področje, zoper resnični interes posameznikov, ki so neposredni
aktivni v reprodukcijskem procesu.52
Omenjeni elementi zavesti in etične norme o zakonu, družini in roj-
stvu se ne ustvarjajo niti ne spreminjajo s kontroliranjem rojstev
in načrtovanjem družine, tudi ne z uporabo prisilnih sredstev, tem-
več le s spremembo širšega družbenoekonomskega sistema. Prav tako
se zavest oziroma stališča in obnašanje ljudi v zvezi s človeško re-
produkcijo, ki se porajajo v danem družbenoekonomskem sistemu,
spreminjajo hkrati z modernizacijo le-tega. Nova stališča in socialne
norme o zakonu, o starosti, v kateri se vstopa v zakon, o časovnem
razmaku med rojstvi, o velikosti družine se ustvarjajo le na osnovi
tako spremenjenega sistema, ko postane uporaba kontrole rojstev v
zakonih »stil« življenja.53
52	»Spoznavanje načinov in motivov reprodukcije prebivalstva nam ne daje
pravice, da se svojevoljno vmešavamo v ta proces, ne da bi upoštevali
dejanske interese udeležencev tega procesa. Prav ta dejanski interes ude-
ležencev reprodukcije je tisti, ki odloča o stopnji reprodukcije in se tudi
udejanji le z odločitvijo posameznikov glede stopnje reprodukcije.
Prav ta dejanski interes je tisti, ki odloča o stopnji reprodukcije
in se izraža samo s posameznikovo odločitvijo o tem. Torej, z vsemi
omenjenimi in drugimi ukrepi lahko dosegamo bolj socialni položaj po-
sameznikov v družbi kot pa s takšno ali drugačno populacijsko politiko.«
(D. Đošić, »Mogućnosti zasnivanja populacione politike«, Sociologija, št.
3, Beograd 1985, str. 385)
»Vsem mora biti zagotovljen dostop do medicinskih napotkov ne glede
na starost in zakonski staž. Omejitve v zvezi z dostopnostjo do preven-
tivnih sredstev proti zanositvi so lahko le zaradi zdravstvenih razlogov
(npr. določen postopek pri nekaterih oralnih in drugih kontracepcijskih
sredstvih). Čeprav se sterilizacija v nekaterih državah intenzivno propa-
gira kot eno od sredstev načrtovanja družine, pa pri nas upravičeno
odklanjamo ta nepovratni vidik »preventive« kot masovnega sredstva«.
(V. Tomšič, isto, str. 588)
53	Po navajanjih V. Tomšič so predpostavke in cilji širšega družbenega
pomena, ki vplivajo na humanizacijo odnosov med spoloma, na svobodno
in odgovorno starševstvo in na realizacijo populacijske politike, ki je
sestavni del širše družbenoekonomske politike, naslednje: pospešeni raz-
voj proizvajalnih sil, napredek proizvodnih odnosov, popolna enakoprav-
nost žensk, ki so udeležene v proizvodnji in upravljanju, novi zakonski
in družinski odnosi (ekonomska in družbena odvisnost družinskih članov),
55
Na najintimnejšem in najbolj decentraliziranem družbenem področju
človeškega življenja, kot je njegova reprodukcija, ni mogoče vplivati
s prisilnimi ukrepi in sredstvi, tako da se družbenoekonomski pro-
blemi ne morejo reševati po t.i. »demografski poti«.54 V demografski
zgodovini še ne obstaja noben primer, da bi s prisilnim vmešavanjem
države v načrtovanje družine in v procese rojevanja omogočili eko-
nomsko in socialno prosperiteto neke države ali nekega naroda, tem-
več se je zgodilo prav nasprotno: šele širša ekonomska in družbena
preobrazba je sprožila ustrezen odnos posameznikov in zakonskih
pravod, ki so se potem odrazili v reprodukciji in demografski po-
litiki.55 Na reprodukcijo prebivalstva se lahko vpliva le posredno z
ustvarjanjem družbenoekonomskih življenjskih pogojev in z ukrepi
socialne, ekonomske, zdravstvene, izobrazbene in družbene razvojne
politike. Neposredno in prisilno ukrepanje ni dovoljeno niti v imenu
znanosti niti v imenu družbe ali humanitarnih razlogov, saj se poseg
družbe na tako občutljivo področje lahko spremeni v birokratsko mani-
pulacijo. Prisila pač ni v skladu s človekovo naravo in z njegovimi ču-
tenji. Država in njene institucije lahko delujejo tudi prisilno in ra-
čunajo na uspeh takšnega ukrepanja le, če posamezniki in javno
mnenje to podpirajo, npr. v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja
ljudi (obvezno cepljenje prebivalstva proti infekcijskim in drugim bo-
leznim), v primeru obveznega šolanja ipd. Indije je najbolj poučen
primer neuspešne populacijske politike in njenih političnih vmešavanj.
V tej državi so na področju »kontrole« rojstev izvedli vrsto ukrepov,
novi družbeni odnosi, ki odločilno vplivajo na socialno politiko in razvoj
posebnih družbenih služb itd. (V. Tomšič, isto, str. 587)
54	Poleg že omenjenega stališča prof. Breznika in raziskovalcev v Centru za
demografske raziskave Inštituta za družbene vede v Beogradu to stališče,
da se družbenoekonomski problemi ne morejo reševati po demografski
poti, zastopajo tudi mnogi naši pomembni demografi. Tako npr. prof.
Grebo poudarja: »Pri določanju meril demografske politike morata ob-
stajati jasna zavest in spoznanje o tem, da se družbeni problemi ne mo-
rejo razreševati po demografski poti, temveč z ekonomskim in socialnim
razvojem, kakor tudi z nenehnim razvojem socialističnih samoupravnih
odnosov.« (Z. Grebo, »Čovjek, rađanje i društvo«, Svjetlost, Sarajevo
1975, str. 226). Prav tako v zvezi s tem poudarja E. Hofsten, znani švedski
demograf, naslednje: »Današnje svetovne situacije ni mogoče razumeti,
če ne doumemo, da imperialistične sile kontrolirajo odnose med bogatimi
in revnimi državami, kakor tudi odnose znotraj revnih držav. Dokler se
ne bodo te sile nevralizirale ali pa izključile, ne bo prišlo do dejanskega
razvoja držav tretjega sveta. Družbeni in ekonomski razvoj pa je nujen
predpogoj za hitro upadanje števila rojstev v državah, ki danes beležijo
hitro rast prebivalstva.« (E. Hofsten, »Spor oko planiranja porodice«,
Ekonomska misao, št. 3, Beograd 1974, str. 111)
55	Glede zmanjšanja stopnje natalitete od 34 promil leta 1947 na 17 promil
v letu 1957 z uporabo omejitvene populacijske politike, to je liberalizacije
abortusa, kontracepcije in sterilizacije iz evgeničnih nagibov (Zakon o
evgeničnem varstvu je bil sprejet leta 1948), je največ dosegla Japonska.
Vendar so bili ti rezultati doseženi predvsem zato, ker je bila Japonska
v tistem obdobju industrializirana in visoko urbanizirana država (pri-
bližno 65 % mestnega prebivalstva) in je tako dosegla visoko kulturno in
zdravstveno raven. Čeprav danes na tako ozkem prostoru (372.000 km2)
živi približno 120 milijonov ljudi in je gostota naseljenosti 320 prebival-
cev na 1 km2, ni potrebno postavljanje vprašanja obstoja populacije.
56
pri čemer pa so bile kršene temeljne človeške pravice in svoboščine,
rezultati pa so bili zelo skromni: nataliteta je še naprej ostala nad
ravnijo 40 promilov.56 Zaradi tega so nekdanji zagovorniki reševanja
družbenoekonomskih problemov z zaviranjem »demografske eksplo-
zije« spremenili mišljenje, tako da so na 3. svetovni konferenci o
prebivalstvu v Bukarešti leta 1974 že zahtevali, da se reševanje teh
problemov prenese v okvire načrtov za intenzivni družbenoekonomski
razvoj.57
Omejevanje svoboščin in pravic z družbeno prisilo in z manipulacijo
ne daje želenih rezultatov, lahko je samo kontraproduktivna (tudi
ne samo v zvezi z rastjo natalitete). Uporaba vrste ukrepov in odlo-
kov (prepoved abortusa in uporaba kontracepcijskih sredstev v drugi
polovici 60-tih let) je ostala brez trajnih učinkov npr. v Romuniji,
Bolgariji, Madžarski, Čehoslovaški itd.58 Tako se tudi v Italiji, ki
je v času med obema vojnama izvajala demografsko politiko ekspan-
zionistične in fašistične narave, ni mogla stopnje natalitete za stalno
obdržati na višjem nivoju.59 O tem, da je zniževanje natalitete na
Japonskem doseglo želene rezultate, smo že govorili. Ne vemo pa še,
kakšne rezultate bo dala populacijska politika v Srbiji brez pokrajin,
ki je usmerjena k vzpodbujanju rasti natalitete. Osnova za izdelavo
»Temeljev za izpeljavo resolucije o politiki reprodukcije prebivalstva
v SR Srbiji«, ki jih je sprejela Skupščina SR Srbije 31. marca 1982,
je bila študija »Problem reprodukcije prebivalstva in populacijska
politika«.60 Na tej osnovi je bil v ožji Srbiji sprejet tudi ustrezen
zakon, ki je v veljavi od 1. januarja 1986.
Toda to študijo in nekatere trditve v njej so demografi ostro kritizi-
rali. Kritika se nanaša v glavnem na to, da avtorji študije »zahtevajo
56	V začetku 50-tih let se je začela široka kampanja načrtovanja družine
(v 560.000 vaseh) s preprečevanjem zanositve in rojstev. V ta namen
je 9.000 klinik brezplačno razdeljevalo sredstva proti zanositvi, 138 klinik
pa je izvajalo brezplačne sterilizacije. Od leta 1956 naprej je bilo pri-
bližno 5 milijonov ljudi steriliziranih, izvedenih pa je bilo približno 6
milijonov abortusov na leto. (D. Valentej, »Problemi stanovništva ne-
dovoljno razvijenih zemalja i kritika »demografskog« puta njihovih
rešenja«, Stanovništvo, št. 2—3, Beograd 1965, str. 105; B. L. Raina »Po-
pulation policy in India«, IUSP Konference, London 1969; po A. W.
Baletič, isto, str. 413—415.
57	V teh državah se je gibala nataliteta takole: V Romuniji leta 1966 14,3,
leta 1967 27,1 (povečanje), 1972 18,0 in 1981 18,0 promile (padec); v
Bolgariji: 1967 leta 16,2, 1973 leta 16,3 (povečanje) in 1981 14,1 promile
(padec); v Madžarski: 1965. leta 13,0, 1967. 14,5, 1967. 17,5 (povečanje),
1973. 15,0, 1981. 13,3 promile (padec); v Čehoslovaški: 1967. 15,1, 1976.
19,2, 1973. 18,8 (povečanje) in 1981. 15,5 promile (padec). Na Madžarskem
in v Čehoslovaški je nataliteta že na isti ravni kot pred temi ukrepi.
59	V obdobju med 1921. in 1923. letom je bila v tej državi dosežena naj-
višja stopnja natalitete, 29,1 promile, po tem letu pa se zopet kaže trend
upadanja: v obdobju od 1926. do 1930. leta je bila 26,7, medtem ko je v
obdobju od leta 1931 do 1935 padla na 23,8 promile. (»Le mouvement
naturel de la population dans le monde de 1906 à 1936«, Institut national
d'études démographiques, Paris 1954, str. 74).
60	To analizo je naredil v letu 1982 Ekonomski inštitut iz Beograda, njeni
avtorji pa so demografi in ekonomisti iz Srbije (Bogoljub Stojanovič,
Miloš Macura, Miroslav Macura, Tripo Mulina in Miroslav Reševič).
57
reševanje problemov prebivalstva pod okriljem ustvarjanja nečesa
novega« in »z metafizičnim načinom razmišljanja ter reševanja druž-
benih problemov.«61
Ker se največje število otrok rodi v zakonu (v Jugoslaviji več kot
92 %),62 sta zakon in družina glavni okvir za reprodukcijo prebivalstva.
Tako sta splošna stopnja natalitete in specifična stopnja fertilnosti
žensk pod vplivom zakonske strukture in zakonskih spremenljivk.
Toda prav s tem nastopijo tudi veliki problemi: število neporočenih in
ločenih postaja v Jugoslaviji vedno večje in še raste. Po popisu pre-
bivalstva iz leta 1971 je v skupini v starosti od 15 do 59 let delež
neoženjenih 34,7 % in neomoženih 25,6 %, medtem ko je odstotek
ločenih moških 1,07% in ločenih žensk 2,6%; število ločenih moških
je bilo 80.102 in žensk 189.595.63 Od 182.704 sklenjenih zakonskih zvez
v Jugoslaviji v letu 1970 je bilo 20.473 ločenih zakonov (11,2 %). Glede
na nacionalnost je bilo največje število ločitev pri Srbih (9.028),
Hrvatih (5.223), Slovencih (1.828) in Jugoslovanih (1.279).64
Postavlja se vprašanje v zvezi z navedenimi dejstvi, toda s ciljem, da
se rehabilitira reprodukcija v zmanjšanem obsegu. Je smiselno, da
si družba prizadeva s svojimi institucijami in ukrepi za vstopanje
žensk v zakon (ukinjanje celibata in preprečevanje ločitev, ki se poleg
drugega tudi psihološko odražajo na možu, ženi, otrocih, družini in
družbi). Ce bi družba s tem 'uspela, potem bi se zmanjšali in ne le
ublažili problemi družinske patologije, pa tudi nataliteta bi se pove-
čala. Toda do sedaj še ni znano, da bi neka napredna družba prisilila
posameznike, da bi se poročali in zakonske pare, da bi imeli otroke,
če je to fiziološko možno, oziroma da bi preprečila ločevanje z za-
ostritvijo zakonodaje. Vse družbe, vključno z našo socialistično družbo,
puščajo te odločitve posameznikom in zakonskim parom, da sami o
njih svobodno odločajo, saj so to njihovi osebni problemi.
Na velikost natalitete in fertilnosti nekega prebivalstva zelo pomemb-
no vpliva poleg stabilnega zakona in družine vas kot oblika življenja,
toda ne vas, ki bi bila že motena v glavnih demografskih strukturah
in pred demografskim »zlomom«. Ce torej neka družba želi z ukrepi
ohraniti svoje vitalne sile, mora ohranjati in razvijati vas, kar pomeni
tudi podpiranje ruralnega prebivalstva, ki je tudi najštevilnejše. Jugo-
slovanska družba pa je s svojimi mehanizmi že precej časa zapostav-
ljala vas, tako da na marsikaterih območjih nataliteta ni le upadla,
61	D. Đošić, »Mogućnosti zasnivanja populacione politike«, Sociologija, št. 3,
Beograd 1985, str. 380, 383.
62	D. Breznik, Demografija, analiza, metodi i modeli, CDI, IDN, Beograd
1977, str. 455.
63	M. Sentie, »Nupcijalitet i divorcijalitet stanovništva različitih nacional-
nosti« v študiji Demografska kretanja i karakteristike stanovništva Jugo-
slavije prema nacionalnoj pripadnosti, CDI, IDN, Beograd 1978, str.
51—56.
64	M. Sentie, »Nupcijalitet i divorcijalitet stanovništva različitih nacional-
nosti« v študiji Demografska kretanja i karakteristike stanovništva Jugo-
slavije prema nacionalnoj pripadnosti, CDI, IDN, Beograd 1978, str.
51—56.
58
ampak se znižala ponekod tudi do negativnega naravnega prirastka, v
bodoče pa bo prišlo do še večjih socialno-demografskih zlomov in izu-
miranja življenja v mnogih vaseh.65
Ni razlogov, da ne bi sprejeli mnenja prof. Breznika, enega od naj-
uglednejših jugoslovanskih demografov, v zvezi s populacijsko poli-
tiko, ki poudarja:
»Družbena skupnost mora pri pripravi in sprejemanju ukrepov popu-
lacijske politike spoštovati temeljne človeške pravice, med katere sodi
tudi pravica posameznika in zakoncev, da sami odločajo o številu
otrok, ki jih bodo imeli. Vprašanje pa je, kako obravnavati porajajoče
se konflikte, do katerih lahko pride pri usklajevanju uresničevanja
pravice do svobodnega rojevanja z družbenimi interesi (v primerih
izrazito nizke fertilnosti z depopulacijskimi trendi ali pa ekstremno
visoke fertilnosti, ki ima škodljive posledice za zdravje žensk in tudi
otrok). Vendar pa ni mogoče upoštevati nobenih neposrednih ukrepov
družbene skupnosti na tem področju, temveč je nujno, da le-ta na
drugačen način (z ukrepi socialne in ekonomske politike, z vzgojo,
dejavnostmi zdravstvene službe, varstvom otrok in mater ipd.) vpli-
va na razvoj prebivalstva tako, da se bo le-to razvijalo skladno z
družbenimi interesi.«66
V sedanjem obdobju je že doseženo popolno soglasje o tem, da je po-
trebno znižati še vedno visoko smrtnost prebivalstva vseh starosti in
obeh spolov. To je splošni cilj ne le medicine, temveč celotne človeške
vrste ne glede na narodnost, raso ali versko prepričanje. Pri Albancih
je nujno potrebno znižati, kolikor je le mogoče, smrtnost dojenčkov,
65	U 20.000 vaseh od skupaj 27.500 vasi, kolikor jih je v Jugoslaviji, je
število prebivalstva upadlo, medtem ko bo v skoraj 10.000 vaseh življenje
usahnilo in bodo ostali le še geografski pojmi. (S. Šuvar, »Između za-
seoka i megalopolisa«, Centar za sociologiju sela, Zagreb 1973, str. 186—
187; V. Puljiz, »Teze o socijalnim promjenama i agrarnom razvoju« v
knjigi Problemi socijalističkog razvoja poljoprivrede i sela, izd. Centar
Komunist; Jugoslovenski centar za teoriju i praksu samoupravljanja,
Beograd — Ljubljana, 1983, str. 583; V. Cvjetićanin, S. Livada, V. Puljiz,
Đ. Stefanović, »Ruralna sociologija i razvoj poljoprivrede«, v omenjeni
knjigi, str. 608.
66	D. Breznik, »Demografska kretanja u SR Srbiji i mere za rešavanje
problema«, Stanovništvo, št. 3—4, 1975 in 1—2, 1976, str. 29.
Ko govori o ravni fertilnosti prebivalstva naše države po narodnostih,
poudarja naslednje: »Nasprotujem nekaterim izjavam, da mora prebival-
stvo narodov z visoko fertilnostjo znižati fertilnost. Menim, da lahko v
neki družbi obstajajo tako skupna kot tudi različna stališča v zvezi z
ravnijo reprodukcije, kar je odvisno od pogojev na posameznih ob-
močjih. Kljub temu pa morajo biti nekatera stališča skupna kot npr. to,
da mora biti demografski razvoj v skladu s družbenoekonomskim raz-
vojem, potem to, kar razglaša naša Ustava — da človek svobodno odloča
o rojstvu otrok pod pogojem, da le-to ne škoduje zdravju. Za v bodoče
mislim, da lahko — konec koncev v prid temu govore tudi naši načrti in
koncepti — pričakujemo, da bo enakomernejši (ekonomski in socialni)
razvoj prispeval k zmanjševanju razlik v fertilnosti.« (Razprava v Marksi-
stičnem centru CK ZK Srbije na temo »Demografsko izučavanje nacio-
nalnosti«, Marksistička misao, št. 3, Beograd 1979, str. 171—172, podčrtal
H. I.)
59
ki je zelo pomemben pokazatelj velikosti natalitete, kajti v mnogih
predelih le-ta še vedno znaša nad 70 promil povprečno v letih začetka
80-tih let, na nekaterih ruralnih območjih in v občinah Kosova pa
celo prek 100 promil.67 Ce primerjamo te stopnje s stopnjami v drugih
državah, ki so dosegle 10—12 promil, v Sloveniji, na Hrvaškem in v
Vojvodini so znižali to raven na 15 promil, potem vidimo, da je tako
v relativnem kot v absolutnem smislu smrtnost dojenčkov pri prebi-
valcih Kosova in v krajih, kjer živijo Albanci, zelo visoka in kot taka
pomeni velik zdravstveni, socialni in humani problem, hkrati pa je
dejavnik visoke stopnje rojevanja. Veliko število žensk rojeva še
vedno izven zdravstvenih ustanov in brez strokovne pomoči (leta
1980 na Kosovu 47 %), zelo nizek pa je tudi delež zdravljenih pred
smrtjo (letos na Kosovu 61,6 %).68 Zniževanje smrtnosti dojenčkov in
majhnih otrok, povečanje števila porodov in zdravljenja v zdravstve-
nih ustanovah itd. se bo lahko doseglo le z razširitvijo zdravstvenih
uslug (gradnja ambulant, zdravstvenih oddelkov, bolnic, itd.) in iz-
boljšanjem socialnih in materialnih pogojev (prehrana, stanovanje,
oblačenje, varstvo otrok in mater itd.), zlasti vaškega prebivalstva,
kjer je stanje najslabše. Po drugi strani pa je potrebno prav tako s
sistematičnimi zdravstvenimi, vzgojnimi in prosvetnimi akcijami iz-
koristiti nekatere klasične navade tako pri negi otrok kot pri bolnikih
in njihovi prehrani, kot je bilo storjeno takoj po vojni na bolj ali
manj zasilno organiziranih tečajih. Le tako se bo povečala zavest o
zdravju, o zdravljenju ter o porodih v zdravstvenih ustanovah, kar
bo vplivalo na znižanje natalitete.
V.
Izkušnje demografskega razvoja razvitih držav, ki so že prestale
demografsko tranzicijo, kažejo na to, da zakonitosti razvoja prebival-
stva niso konstantne, temveč so odvisne od spremenjenih družbenih
pogojev v določenem času in prostoru. Demografska zgodovina seda-
njih razvitih držav in njihova ekonomska in družbena prosperiteta
zanikuje pesimistična stališča Malthusa, maltuzijanstva, zgodnjega in
modernega maltuzijanstva o zakonu, družini in rojevanju, ki je po-
vezano s povečanjem števila prebivalstva. Upadanje stopnje natalitete
v razvitih zahodnoevropskih državah, ki se je začelo pred stoletjem
in pol, se ni zgodilo zaradi razširjene uporabe kontracepcijskih sred-
stev, temveč zaradi korenitih sprememb življenjskih pogojev, kar je
odločilno vplivalo na spremembo norm reproduktivnega obnašanja.
Podobno je bilo s tistimi deli Jugoslavije in sloji prebivalstva, kamor
je bolj zgodaj prodrla industrijska revolucija, tako da se je nataliteta
spontano zniževala že konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, ne
67 Komunat e KSA të	Kosovë më 1982, Enti Krahinor i Statistikës, Prishtinë
1983, str. 34.
63 Vjetari statistikov:	KSA të Kosovës, Vili, Enti Krahinor i Statistikës,
Prishtinë 1983, str.	34; Razvoj Jugoslavije 1947—1981, Savezni zavod za
statistiku i Savezni zavod za društveno planiranje, Beograd, maj 1982,
str. 205.
60
da bi bilo potrebno izvajati posebno populacijsko politiko. Podobno
se dogaja tudi pri prebivalstvu Kosova, albanskem prebivalstvu v
Jugoslaviji, prebivalstvu Albanije, muslimanskem prebivalstvu pri
nas itd., le da je potrebno te stopnje različno obravnavati glede na
regionalne, socialne, poklicne, izobrazbene in podobne značilnosti. Pre-
bivalstvo Albanije je nekoliko prej vstopilo v proces demografske
tranzicije tako glede smrtnosti kot glede natalitete.69 Pri obravnavi
visoke stopnje natalitete pri celotnem albanskem prebivalstvu, ki sicer
poudarjeno upada, je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila le-ta
neposredno po 2. svetovni vojni na zelo visoki ravni (okoli 45 promil).
Demografska tranzicija pri albanskem prebivalstvu se brez dvoma
intenzivno nadaljuje tako glede natalitete kot glede drugih demograf-
skih spremenljivk; čeprav so ti procesi relativno zakasneli in zelo
zapleteni, jih moramo obravnavati kot dolgoročen in večdimenzionalen
pojav. V smislu Vogelnikove formulacije, da se »v demografiji štejejo
leta kot desetletja in desetletja kot stoletja«70 s sedanjimi doseženimi
družbenoekonomskimi spremembami ne bi mogli istočasno spreminjati
tudi reprodukcije prebivalstva kakor tudi ne demografski in socialni
kompleks, kajti ti procesi že zaradi svoje narave niso avtomatizem.71
Največje učinke pri zniževanju natalitete albanskega prebivalstva
bodo imeli predvsem ukrepi na področju zaposlovanja, izobraževanja,
kulturne in ekonomske emancipacije žensk, ukrepi spreminjanja funk-
cije družine, večjega odpiranja družine in prebivalstva, ukrepi, ki bodo
vzpodbudili širjenje kvalitativnih struktur, urbanističnih dosežkov ter
infrastrukturnih sistemov in vplivali na upadanje smrtnosti dojenčkov
in majhnih otrok z okrepljenim zdravstvenim varstvom prebivalstva
itd. Generacije, ki so ali pa bodo postale fertilne, bodo imele nedvomno
povsem drugačen odnos do rojevanja, življenja in smrti. V takih po-
gojih se bo povečala zavest o načrtovanju velikosti družine in kontroli
rojstev v zakonih, kar bo postalo življenjski »stil«.72 To je objektivna
zakonitost družbenega razvoja, kar dokazujejo primeri vseh že raz-
69	A. Sauvy, »La population de l'Albanie en transition«, Population, № 1,
INED, Paris 1976, str. 193—195
70	D. Vogelnik, »Slovenski demografski trenutek: 1750—2000«, Ekonomska
revija, št. 3—4, Ljubljana 1982, str. 541.
71	»Celo če bi število rojstev na eno žensko padlo do števila, ki je potrebno
za reprodukcijo, bi se še vedno nadaljevalo dolgo obdobje hitre rasti
prebivalstva — npr. 50—75 let«. (E. Hofsten, prav tam, str. 109)
72	»Ne le od ekonomskega in družbenega programa, temveč tudi od različ-
nih drugih sprememb, ki pa se počasneje odvijajo, četudi so povezane
z napredkom samim, je odvisno, ali se bodo stališča v družini in stališča
ljudi nasploh o velikosti družine spremenila v skladu s spremenjenimi
družbenimi in ekonomskimi pogoji. Gre za zdravstveno varstvo, še po-
sebej matere in otroka; za smrtnost dojenčkov, ki jo je potrebno čimbolj
znižati; za osvobajanje žensk, ki morajo postati aktivne ne le znotraj
družine, temveč tudi v poklicu in družbenopolitičnem življenju; za za-
gotovitev možnosti, da ljudje v svojih družbenih in drugih skupnostih
odločajo o vseh vprašanjih, ki so pomembna za njihovo življenje in
življenje njihove družine itd. (skupina avtorjev, »Fertilitet stanovništva
i planiranje porodice u Jugoslaviji«, CDI, IDN, Beograd 1980, str. 8).
61
vitih prebivalstev in družb. Ob vseh teh dejstvih lahko pojasnimo
velikost natalitete in njeno počasno upadanje le za določene družbene
skupine Albancev in ne za celotno prebivalstvo, povezana pa je tudi
s socialno-razredno slojevitostjo in ustrezno demografsko strukturo.
Gibanje natalitete in celotni razvoj Albancev sta popolnoma usklajena
z biološkimi in socialnimi mehanizmi, prav tako pa se ujemata s te-
melji in postavkami demografske teorije.73
Tabela 1.
Razlike v stopnji natalitete nekaterih narodov na različnih območjih Jugo-
slavije (v promilih leta 1953, 1961, 1971 in 1978).
Narodnost in območje	1953	1961	1971	1978
1.	SRBI (SFRJ)	28,0	19,3	15,1	15,4
—	Srbija brez pokrajin	27,5	16,7	14,4	—
—	Vojvodina	24,0	17,6	14,5	—
—	Kosovo	41,2	31,3	22,4	—
—	Hrvatska	25,5	17,0	14,4	—
—	BiH	36,9	26,8	17,6	—
2.	HRVATI (SFRJ)	25,4	21,1	15,6	15,8
—	Hrvatska	23,3	18,3	15,1	—
—	BiH	34,9	33,9	21,4	—
—	Vojvodina	25,9	20,7	13,0	—
3.	MUSLIMANI (SFRJ)	43,6	38,5	23,7	—
—	BiH	45,8	40,6	25,2	—
—	Območja Sandžaka:
—	Občina Rožaje v Crni gori	—	46,2	38,1	31,2
—	Občina Tutin v Srbiji	—	36,3	32,3	—
4.	CRNOGORCI (SFRJ)	33,3	28,1	21,1	15,8
—	Crna gora	34,6	29,7	23,8	—
—	Srbija brez pokrajin	16,7	13,0	11,6	—
—	Vojvodina	27,7	19,1	15,5	—
—	Kosovo	37,9	35,5	19,6	—
5.	ALBANCI (SFRJ)	47,5	45,3	38,4	34,0
—	Kosovo	45,9	46,3	42,3	—
—	Makedonija	57,2	47,4	39,4	—
—	Crna gora	29,5	26,3	19,2	—
Vir: «-Demografska kretanja i karakteristike stanovništva Jugoslavije prema
nacionalnoj pripadnosti«, Centar za demografska istraživanja, Institut dru-
štvenih nauka, Beograd 1978, str. 27, 31; D. Breznik — K. Jončič, »Utvrđi-
vanje i izrada socio-ekonomskih indikatora za nacionalnosti u Jugoslaviji«,
Stanovništvo, št. 1—4, Beograd 1979—1981, str. 37 (Statistički godišnjaci
Jugoslavije (določeni letniki), Savezni zavod za statistiku, Beograd.
73 Stališče nekaterih demografov pri nas, da je reprodukcija prebivalstva
Kosova in albanske narodnosti izjema v demografski teoriji, je zato dog-
matsko in metafizično.
62
Tabela 2.
Razlike v stopnji natalitete prebivalstva NSR Albanije po okrožjih (v pro-
milih leta 1960, 1969 in 1978)_
Najvišje stopnje	Najnižje stopnje	g^jg ggjgf
1960
1.	Skrapari	55,0
2.	Tepelena	53,1 1. Tirana	32,9
3.	Gramshi	51,3 2. Gjirokastra	36,7	22,1
4.	Tropoja	49,4 3. Korça	28,8
5.	Përmeti	48,0
V	vseh drugih okrožjih (18) je nataliteta med 41,4 in 47,7 promile. (Albanija
43,3 promile)
1969
1.	Mirdita	46,7 1. Gjirokastra	25,7
2.	Kuksi	44,7 2. Kolonja	27,4
3.	Tropoja	44,6 3. Tirana	28,3	21,0
4.	Puka	44,2 4. Përmeti	28,3
5.	Dibra	43,7 5. Korça	28,8
V	vseh drugih okrožjih (16) je nataliteta med 31,2 in 41,0 promile. (Albanija
35,3 promile)
1978
1.	Puka	35,1 1. Gjirokstra	21,8
2.	Kuksi	34,8 2. Tirana	21,9
3.	Gramshi	34,7 3. Kolonja	22,0	13,3
4.	Dibra	34,7 4. Korça	23,4
5.	Librazhdi	34,4 5. Saranda	23,8
V	vseh drugih okrožjih (16) je nataliteta med 25,3 in 31,8 promile. (Albanija
27,5 promile)
Vir: »Republika Popullore e Shqipërisë në jubileun e 30 vjetorit të the neli-
mit PPSH«, Drejtoria e Statistikës, Tiranë 1971; »Vjetari Statistikor i RPSH
1969 dhe 1970«, Drejtoria e Statistikës, Tiranë 1970; »35 vjet Shqipëri So-
cialiste, Të dhtëna statistikore për zhvillimin e ekonomisë dhe të kultures«,
Drèjtoria e Statistikës, Tiranë 1979.
Tabela 3
Povprečno število živorojenih otrok poročenih žensk starih od 15—49 let
glede na njihovo aktivnost in poklic ter poklic tistih, ki jih vzdržujejo (an-
keta 1970).
Aktivne (skupaj)	2,06 Vzdrževane (skupaj) 4,17
Tener,™ — kmetice	3,14 — kmetice 4,74
so ° — delavke	2,31 — delavke 3,89
—	uslužbenke	1,09 — uslužbenke 3,97
Aktivne (skupaj)	1,71 Vzdrževane (skupaj) 1,98
VnivnHina	~ kmetice	1,93 — kmetice	2,27
vojvodina	_ delavke	1>77 _ delavke	1,91
—	uslužbenke	1,27 — uslužbenke	1,72
Vir: D. Đošić, »Fertilitet, kontrola rađanja i profesionalne karakteristike
udatih žena«, Stanovništvo, št. 3—4, CDI, IDN, Beograd 1971, str. 269.
63
Tabela 4
Povprečno število živorojenih otrok poročenih žena starih od 15—49 let po
poklicu (popis 1961, anketa 1970)
Kmetice Delavke Uslužbenke
Kosovo	1961 (P°Pis>	3>68	3>71	2>96
1970 (anketa)	4,69	3,83	3,55
Voivodina	1961 (P°pis)	2'32	^98	^47
Vojvodina	1970 (anketa)	207	lj88	144
Vir: D. Đošić, prav tam, str. 270.
Tabela 5
Žensko prebivalstvo v državi staro 15 in več let po aktivnosti in številu
živorojenih otrok na Kosovu, popis 1981 (struktura v %)
Ni	6 in
SkuPaí rodila 1	2	3 4 5 več
otrok
Aktivno	100,0 42,6 11,7 20,7 11,3 5,3 2,8 5,1
Vzdrževano 100,0 31,9 5,7 7,6 8,5 8,5 7,9 29,4
Vir: »Popis stanovništva, domaćinstava i stanova 1981, žene stare 15 i više
godina prema vitalnim etničkim, obrazovnim i ekonomskim obeležjima u
SAP Kosovu«, Bilten 47, Pokrajinski zavod za statistiku, Priština 1984,
str. 56.
Tabela 6
Žensko prebivalstvo v državi staro 15 in več let po aktivnosti, socio-profe-
sionalnem položaju in številu živorojenih otrok na Kosovu, popis 1981,
struktura v %.
Industr., npl„vrj Uprav., adm.
Individ. Kmet. grad.	finan., vodst.
kmet. in pod. rudarski , J■	' finan., vodstr.
del. ipd. delavci in pod. tr§''.§:snn' strok.,
delavci	'	umet.
Aktivni, ki opravljajo poklic
Skupaj	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0
Ni rodila	28,0	47,0	41,3	28,0	38,0
1	5,2	8,3	11,6	12,3	14,3
2	12,0	11,6	21,6	21,2	29,6
3	14,1	9,6	12,6	14,0	12,8
4	12,3	9,0	5,9	8,2	3,3
5	8,6	4,5	2,7	5,4	0,9
6	in več
otrok	19,4	9,6	4,7	10,7	0,6
64
Industr.,	np1avri	Uprav., adm.
Individ. Kmet. grad.	„ „'^J,.	finan., vodst.
kmet. in pod. rudarski	finan., vodstr.
del. ipd. delavci in pod.	irg''strok.,
delavci	'	umet.
Socio-prof, položaj vzdrževatelja, ki opravlja poklic v državi
Skupaj	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0
Ni	rodila 33,0	30,2	29,7	31,5	32,6
1	4,8	5,5	6,3	5,6	6,7
2	4,9	6,9	9,6	8,7	10,0
3	5,8	7,7	10,7	10,2	10,8
4	6,6	9,1	9,5	10,0	9,5
5	7,4	8,4	8,5	8,4	7,7
6	in več
otrok__36^8_31/7_25^5_24^9_22Д_
Vir: isto kot pri tabeli 5, str. 56.
Tabela 7
Povprečno število živorojenih otrok žensk starih od 15—49 let po šolski
izobrazbi (popis 1971)
šolske razredi S P°P°lno S sredni° S fakul"
soisKe razredi	g j	g j	teto
izobrazbe os. sole
Kosovo	6,4	5,1	3,0	1,9	1,2
Vojvodina	3,1	2,5	1,5	1,3	0,9
Vir: D. Breznik, «-Natalitet i fertilitet stanovništva Jugoslavije«, v knjigi
Fertilitet stanovništva i planiranje porodice u Jugoslaviji, CDI, IDN, Beo-
grad 1980, str. 90.
Tabela 8
Žensko prebivalstvo v državi staro 15 in več let po šolski izobrazbi in
številu živorojenih otrok na Kosovu, popis 1981 (struktura v %)
Nb?ez™rskln Snovna" 0snovna Srednia V,SJa
izobrazbe izZazba i20brazba
Skupaj	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0
Ni rodila	14,8	22,2	52,8	56,6	35,3
1	3,8	6,4	7,8	12,1	15,1
2	4,7	10,0	10,4	18,2	30,5
3	6,5	12,4	9,3	8,2	12,7
4	8,2	12,2	6,9	2,5	3,3
5	9,5	10,6	4,6	0,9	1,0
6	in več
otrok	52,0	25,6	7,5	1,1	1,6
Vir: «Popis stanovništva, domaćinstava i stanova 1981, Žene stare 15 i više
godina prema vitalnim etničkim, obrazovnim i ekonomskim obeležjima u
SAP Kosovu«, Bilten 47, Pokrajinski zavod za statistiku, Priština 1984,
str. 14.
65
Tabela 9
Stopnja natalitete prebivalstva Kosova po družbenoekonomskih značilno-
stih (1953 in 1961)
Vaško	Mestno Kmečko Nekmečko
prebivalstvo prebivalstvo prebivalstvo prebivalstvo
1953	—	—	45,4	36,1
1961	40,8	40,1	44,9	37,2
Vir: B. Maksimović, »Prelazak poljoprivrednog stanovništva u nepoljopri-
vredne delatnosti«, Stanovništvo, št. 1, 1964, str. 13; I. Ginić, »Demografski
izvori i faktori urbanizacije u SR Srbiji«, Stanovništvo, št. 2, 1966, str. 124
(podatki za vaško in mestno prebivalstvo se nanašajo na leto 1963).
Tabela 10
Povprečno število živorojenih otrok po narodnosti ženskega prebivalstva,
po republikah in pokrajinah, popis 1961 (skupina 35—39 let)
Narod	BiH Crna H™a" ^аке" Sl0Ye" Sbre3za V°jvo" Koso"
gora ska donija mja PQk^aj dina vo
Srbinje	3,5 2,2	2,4	2,9	1,8	2,3	2,3	4,2
Hrvatice	3,2	2,1	2,2	2,2	2,1	1,6	2,2	4,6
Slovenke	1,8 2,0 1,7	(1,8)	2,1	1,5	1,8	(1,9)
Makedonke	(2,5)	(2,7)	2,1	3,7	(2,3)	2,3	3,3	3,0
Crnogorke	2,5	3,5	2,1	2,6	(2,1)	2,1	2,7	3,9
Muslimanke	4,9	5,4	(3,5)	4,7	...	5,2	(3,6)	4,7
Jug. (ne-
opred.)	4,0	(2,9)	2,1	(3,7)	(3,7)	2,9	2,0	4,9
Albanke	(3,6)	5,0	(3,9)	5,3	...	5,3	(4,5)	5,5
Turkinje	(3,7)	(6,7)	(4,8)	5,5	...	5,5	...	5,4
Vir: M. Raševič, »Determinante fertiliteta stanovništva u Jugoslaviji«, CDI
IDN, Beograd 1971, str. 135.
Tabela 11
Žensko prebivalstvo (v državi) staro 15 in več let po narodnosti in šte-
vilu živorojenih otrok na Kosovu po popisu 1981 (število in struktura v %)
Hrva- Crno- Musli- Romi- Srbi- Alban- Tur-
tice gorke manke nje nje	ke kinje
Skupaj 2.868	10.669	17.976	8.371	75.906	324.045	3.997
100,0	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0
833	3.861	5.483	2.406 23.094	108.237	1.403
Ni rodila 30,0	36,1	30,5	28,7	30,4	33,4	35,1
1	198	946	1.290	743	6.099	19.360	280
7,3	8,8	7,1	8,8	8,0	5,9	7,0
2	262	1.665	1.698	716	13.624	22.583	452
9,7	15,6	9,4	8,5	17,9	6,9	11,3
3	247	1.342	1.839	688	10.854	24.546	438
9,2	12,5	10,2	8,2	14,2	7,5	10,9
4	217	943	1.719	646	7.134	25.384	381
8,0	8,8	9,5	7,7	9,3	7,8	9,5
66
Hrva- Črno- Musli- Romi- Srbi- Alban- Tur-
tice gorke manke nje nje	ke kinje
5	155	626 1.477 649 5.063 24.541 301
5,7 5,8	8,2 7,7	6,6	7,5 7,5
6	in več 1.288	774 4.470 2.523 10.038 99.394 742
otrok 28,4 6,0 25,9 29,9 12,9	30,4 18,3
Vir: »Popis stanovništva, domaćinstava i stanova 1981, Žene stare 15 i više
godina prema vitalnim etničkim, obrazovnim i ekonomskim obeležjima u
SAP Kosovu«, Bilten 47, Pokrajinski zavod za statistiku, Priština 1984,
str. 24.
Prevod: N. K.
67
Urbanizem in arhitektura
kot oblikovanje praznega
prostora
Jelka Pirkovič Kocbek
Ena najpomembnejših razlik med dvema splošnima pojmoma iz zgodo-
vine načinov gradnje, med tako imenovanimi tradicionalnimi načini
gradnje na eni in sodobno arhitekturo in urbanizmom na drugi strani,
je v stopnji družbene delitve dela. Prav spremembe v delitvi dela so,
kot ugotavlja Tafuri,1 ključna postavka, ki je v renesansi omogočila
nastop arhitekture kot posebne, v krog lepih umetnosti umeščene inte-
lektualne dejavnosti. Podobno velja tudi za urbanizem: šele z razvojem
delitve dela so se pri gradnji in urejanju mest v obdobju absolutistične-
ga itpa monarhij pojavile regulacijsko — tehnične naloge, v katerih
lahko razberemo zametke posebne dejavnosti — tehnike urejanja
prostora.
V besedilu se bom še nekajkrat vrnila k temu, kar je značilno za
»tradicionalne« načine gradnje, katerih ostanki so se ohranili v starih
zasnovah naših mest in vasi. Moj glavni namen pa je, na konkretnih
primerih vzetih iz zgodovine »našega« urbanizma (to je iz regulacijske
dejavnosti 19. stoletja na Slovenskem) pokazati, v kateri točki je mo-
goče ugotoviti, da se je nova prostorska praksa uveljavila tudi pri nas,
in kakšen pomen ima to zgodovinsko dejstvo, če ga opazujemo z zor-
nega kota današnjega načina urejanja prostora.
Ce v evropski zgodovini lahko že v času renesanse govorimo o rojstvu
moderne arhitekture in zametkih procesa, ki je kasneje vodil v nastanek
1 Manfredo Tafuri: »Problèms de la méthode dans l'Histoire d'Architectu-
re«, Histoire et Théories de l'architecture, Rencontres pédagogiques, In-
stitut de l'Environement Pariz, junij 1975, s. 37.
69
urbanizma, je za naše razmere takšna časovna meja preuranjena.
Začetki racionalizacije »produkcije prostora« pri nas segajo v 16. in
17.	stoletje, kot je v svoji knjigi Risarji: učenjaki pokazal Braco Rotar.2
Vendar bi pojave militarizacije in baročno estetizacijo naših mest
brez težav lahko šteli za nadaljevanje v stoletjih utečene reinter-
pretacije mesta, ki je ključno načelo njegove materialne konstitucije.
Res da je začetek uveljavljanja novih ideoloških registrov, ki izvirajo
iz racionalizma absolutistične dobe, mogoče razumeti kot bistveno
spreminjanje urbanega prostora, vendar ta pojav v naših razmerah
ni dosegel takšnih razsežnosti, kot v večjih sredščih srednje in zahodne
Evrope, kamor so bile usmerjene politične, vojaške in gospodarske
ambicije monarhov. Prav tako baročne interpretacije naših mest ni
spremljajo finančno in administrativno angažiranje monarhične države.
Sele v 18. stoletju so se s terezijanskimi in jožefinskimi reformami tudi
v naših deželah pričele v širšem obsegu izvajati družbene spremembe,
katerih neposredni učinek je bil nastop protourbanistične regulacije
mestnega prostora. Spremljali so jih tudi drugi družbeni pojavi, ki jasno
razkrivajo značaj teh sprememb: mestne svoboščine so bile postopoma
ukinjene, prav tako regionalna avtonomija, država je poenotila denarni
sistem, uvedena je bila redna vojaška obveznost, ustvarjen je bil
državni prometni monopol, uveljavljati se je začelo posvetno šolstvo
itd. Vendar so unifikacija, kvantifikacija in homogenizacija mestni
prostor globlje spremenile šele v obdobju uveljavljanja nacionalnih
meščanskih ekonomij, to je v obdobju od srede 19. stoletja dalje. Prav
v ta čas lahko postavimo tudi uveljavitev »naše« sodobne arhitekture
in urbanizma z vsemi zanju ključnimi značilnostmi. Ne moremo go-
voriti o funkcionalistični arhitekturi, ker s tem izrazom označujemo
določen, slogovno in časovno opredeljen arhitekturni pojav, niti o
urbanizmu, ker zgodovina urbanizma v sodobnem pomenu ne sega
dlje od leta 1863 v preteklost, ko je Idelfonso Cerda skoval besedo
»urbanización«. Kljub temu pa gre za zgodovinsko določljiv sklop
postopkov, intervencij in mehanizmov »oblikovanja prostora«, v ka-
terih lahko razberemo genetično sorodne poteze, kot jih imata so-
dobna arhitektura in urbanizem. Tukaj lahko govorimo o genetični
podobnosti in to zato, ker so družbene razmere v obeh primerih (to
je v prostorski praksi nastajajočega kapitalizma in v prostorski seda-
njosti) bolj vzročno-posledično povezane, kot to lahko trdimo za tra-
dicionalne urbane in ruralne prostorske oblike, temelječe na fevdalnih
družbenih odnosih, in za nove monarhične posege na področju zidave v
18.	stoletju. Ker se pričujoča razprava ukvarja z oblikovnimi vprašanji,
bomo poskušali z morfološko analizo izbranih prostorskih struktur
prikazati genetično sorodnost med regulacijskimi in arhitekturnimi
posegi razvijajočega se kapitalizma 18. in 19. stoleja in arhitekturno
in urbanistično prakso, kakršna je pri nas v veljavi v zadnjih deset-
letjih.
2 Braco Rotar: Risarji: učenjaki; ideologije v urbanizmu in arhitekturi,
Ljubljana, 1985, s. 39—41.
70
Sodobni »urejevalec« prostora se do konkretne prostorske in pomenske
resničnosti največkrat obnaša, kakor da ima pred seboj »tabulo raso«,
čist, prazen prostor. Šele tako namreč lahko uveljavi svojo ustvarjal-
nost in obenem doseže poenotenje prostora. 2e sam pojav arhitektur-
nega (ali regulacijskega) načrta z vsemi znanimi implikacijami (redu-
ciranje prostorske in družbene resničnosti, neuresničljivost, utopičnost)
je dovolj zgovoren dokaz o mentalni navadi arhitekturne »tabule rase«.
Ce je »tradicionalna« prostorska praksa vedno gradila na podlagi ob-
stoječih elementov prostorske resničnosti, je tudi pri zamenjavi dela
sistema ohranila določene strukturne elemente preživele prostorske
zasnove in jih vgradila v novo, pravzaprav v na novo opredeljeno
celoto. Se celo v izjemnih razmerah, to je v primerih katastrof, je še
vedno bil prostor, kjer se je ohranila sled starega kraja — sled
v kolektivnem spominu, katerega najobičajnejši del so toponimi. »Nova«
urejevalska praksa (ki je, kot smo že rekli, povezana s kapitalizacijo
in racionalizacijo prostora) pa prav z uvedbo kategorije načrta v prakso
oblikovanja prostora pomeni postopno in vse večjo negacijo fizične
in pomenske resničnosti. Tako nam že najstarejši regulacijski načrti,
pa tudi mestni plani, govore prav o redukciji in v skrajni posledici o
negaciji prostorske resničnosti, kjer je zabrisovanje tretje dimenzije
le eden njunih vidikov. V ponazoritev naj navedem pet primerov na-
črtov oziroma mestnih planov:
—	plan glavnega mesta vojvodine Koroške, Celovca iz leta 1741,
—	načrt regulacije območja nekdanjega kapucinskega samostana v
Ljubljani iz leta 1820,
—	načrt regulacije okolice nove zgradbe hranilnice v Ljubljani 1878,
—	Štembovov načrt regulacije Kranja, 1911 in
—	katastrsko situacijo Celja iz leta 1913.
Najstarejšega in najmlajšega med njimi sicer ne moremo šteti v ožjo
vrsto regulacijskih načrtov: prvi sodi v skupino tako imenovanih
reprezentančnih mestnih planov, kot jih pri nas poznamo od Meriana
in Valvazorja dalje, zadnji pa v vrsto katastrskih načrtov. Poglejmo,
kakšni so izbrani primeri projekcije resničnosti v dvodimenzionalni
prostor risalnega papirja. Za reprezentančni plan Celovca je na prvi
pogled najbolj očitno to, da prikazuje mestni tloris, kot da lebdi v
praznem prostoru — Celovca ne obkroža okolica, katere nadgradnja
naj bi mesto bilo, temveč ga način likovne predstavitve predstavlja
kot izbrani kraj v topografiji monarhične organizacije prostora.
Pri načrtu regulacije območja kapucinskega samostana enota reprezen-
tacije ni mesto, ampak le njegov del, izsek, katerega meje so postavljene
docela samovoljno, oziroma jih določa le velikost razpoložljivega pro-
stora na papirju. Načrt je bil pripravljen zato, da prikaže prostor
nekdanjega kapucinskega samostana in njegovega vrta kot »razpolož-
ljivo zemljišče«, kjer je možna takojšnja regulacijska intervencija.
Čeprav načrt reducira resnični prostor na dve dimenziji risalnega pa-
pirja, pa je zaradi izbrane risarske tehnike (ki je značilna za cesarske
geografe svoje dobe), predvsem zaradi laviranja in poudarjanja fasad-
nih linij, še ohranjena določena iluzija trodimenzionalnosti.
71
V	naslednjem, dobrega pol stoletja mlajšem načrtu tega ni več; tukaj
so vse črte stavbnih obodov enako široke in so poleg tega po debelini
enake črtam, ki označujejo parcelne meje. Laviranje je nadomeščeno
s čisto tehnično risarskim šrafiranjem. Risba izključuje vsakršno
označbo, ki bi reprezentirala resnični prostor — le geometrijska pona-
zoritev poteka ulic in pa zapisi uličnih imen (in oznak pomembnejših
stavb) omogočajo prostorsko orientacijo.
Regulacijski načrt za mesto Kranj je tipičen primer urbanizma 19.
stoletja — načrtovalec je najprej izničil obstoječo parcelacijsko in
prometno mrežo območja (na karto je z rahlimi črtami vnešena le
zaradi boljše orientacije) in na tako pridobljeni prostor nanesel popol-
noma novo in po drugačnih načelih sestavljeno prostorsko strukturo,
katere ključna elementa sta ulična mreža in ulični otok.
Zadnji načrt katastrske situacije Celja je že čisti primerek tehnične
in visoko specializirane grafične prezentacije: zdi se, kot da bi bolj šlo
za računalniško risbo kot pa za ročno izdelano karto. Prostorska resnič-
nost je tukaj reducirana na res najosnovnejše elemente, ki pa povrh tega
v naravi niso vidni: na mrežo parcelacijske strukture mesta in na mno-
žico številčnih kod, ki določajo pravnolastniško stanje vsake točke
mestnega prostora. V tem primeru mestna meja, ki je še v času abso-
lutistične monarhije ostro ločevala mesto od ruralne okolice, ne
obstaja več: mesto se je v pravnolastniškem pogledu z njo izenačilo.
Pa tudi značaj mestne okolice se je spremenil: to ni več mestni po-
merij, ki je pravno podrejen mestu, niti gospodarsko zaledje mesta,
kjer bi meščani imeli svoje njive, sadovnjake in vrtove, oziroma od
koder bi okoliški kmetje zalagali trg v mestu s kmečkimi pridelki —
okolica mesta se je spremenila v potencialni gradbeni prostor, ki le
čaka, da bo vključen v zemljiško in gradbeno podjetništvo.
Zabrisovanje dejanske prostorske resničnosti oziroma značilnosti, ki
določajo istovetnost posameznega kraja, je najbolj značilna pri načrtih
in planih kot ključnih instrumentih arhitekturnega in urbanističnega
koncipiranja prostora.
V	tem so tudi arhitekturni načrti podobni regulacijskim: vedno prika-
zujejo le stavbo samo, kot da bi lebdela v praznem prostoru, in nikoli
ni že iz načrta razvidno, kako bo delovala v konkretnem prostorskem
okviru. Takšen odnos se seveda izraža tudi na ravni izvedbe določenega
arhitekturnega objekta oziroma prostorskega kompleksa. Eden najbolj
zgovornih dokazov je dejstvo, da so realizacije reprezentančnih grad-
benih kompleksov 18. in 19. stoletja pri nas nameščene na ravnem
zemljišču: terezijanski in jožefinski Trst na nekdanjih solinah in nasipu
ob morju, Ljubljana 19. stoletja na ravnem svetu Gradišča, Poljan in
Tabora, Maribor, Celovec in Celje najprej na zravnanem območju
podrtih obzidij in zasutih obzidnih jarkov, nato pa na njivah in vrtovih
svojih predmestij itd. Edino franciscejski Trst, ki je v prvi polovici
19. stoletja doživljal izjemno gospodarsko in gradbeno raztezanje, je
zaradi pomanjkanja prostora za ugodnejše razširitve dobil vrsto novih
ulic na izrazito strmem zemljišču. Pa tudi vrsta rudarskih kolonij v
revirskih naseljih je pomaknjena v strmine in klance — v tem primeru
72
Plan Celovca, glavnega mesta Koroške, 1741
Načrt regulacije območja nekdanjega kapucinskega samostana v Ljubljani,
1820
73
pač ni bila na delu reprezentančna inačica regulacijske in arhitekturne
dejavnosti 19. stoletja.
Vsi ti novi predeli, zgrajeni v značilni arhitekturni in regulacijski
maniri skromnega neoklasicizma (z dodatki drugih slogovnih remi-
niscenc) so v mesta vnesli popolnoma drugačno vrsto organizacije pro-
stora. O nekaterih ključnih potezah te organizacije, ki učinkuje tudi
še v današnji arhitekturni in urbanistični praksi, bomo govorili neko-
liko pozneje. Sedaj naj omenim še to, kako se je z novimi posegi spre-
menilo urbano oziroma naselbinsko merilo in kako sta se v celoti
spremenila prostor referenc in pomenska razsežnost novih predelov
v razmerju do starega mesta: obsoječe mesto ni več imelo vloge refe-
renčnega okvira, na katerega bi se nanašala na novo opredeljena lek-
sika mesta, po novem ima urbana in arhitekturna organizacija svoje
referenčno mesto v utoposu, v imaginarnem polju arhitekturne in urba-
nistične zgodovine, arhitekturnih in urbanističnih načel (skupaj z
estetskimi normami) in arhitekturne in urbanistične tehnike kot bolj
prozaične plati zazidave in regulacije. Ne da bi se spuščali v podrobno
razčlenjevanje, naj le označim ključne točke referenčnega polja, ki ga
je oblikovalo 19. stoletje: polje historicizma in njemu sorodnih sklopov
kulturnih vrednot (romanticizem, individualizem, eklekticizem), polje
nove arhitekturne tipologije in drugih »teoretičnih« razpravljanj in
polje posameznih administrativnih in tehničnih postopkov. Prav zadnji
so bili že do nekdaj odločilnega pomena pri določanju urbane forme
kot celote, hkrati pa so prispevali večje ali manjše deleže tudi pri
oblikovanju posameznih elementov — kot dokazuje primer izgradnje
novega Trsta v času Karla VI. in Marije Terezije, so gradnjo vodili
predvsem uradniki, inženirji in delno vojaki, šolani arhitekti pa bolj
malo ali skoraj nič.3
Nov besednjak zidave je seveda, poleg tega, da je drugače strukturiral
družbeno resničnost, učinkoval tudi tako, da se je morfologija mestnega
prostora spremenila. Gledano v celoti, novi reprezentančni predeli na-
ših mest so bili oblikovani tako, da so posnemali (seveda v bolj skromni
in reducirani obliki) vzore oblikovanja evropskih prestolnic. Za naše
dežele je bil prvi vzor seveda Dunaj in njegova obnova po letu 1863,
ko so pričeli zidati dunajski Ring. Seveda do večjih takih realizacij na
Slovenskem ni prišlo, če seveda izvzamemo postopno izgradnjo Trsta.
Kljub temu pa so se še zlasti v gradbeni konjunkturi na prelomu 19.
in 20. stoletja mesta na Slovenskem bistveno razširila zunaj meja
nekdanjih obzidij.
V naših razmerah je tudi na ravni urbane morfologije 19. stoletje tisti
čas, ko se vzpostavi zareza med tradicionalnimi, na sredjeveškem izro-
čilu temelječimi prostorskimi oblikami in novo prostorsko prakso,
katere naslednik je tudi današnji način oblikovanja prostora. Spre-
membe v urbani morfologiji so kompleksne in raznovrstne, med njimi
bomo obravnavali le tri, za katere menim, da so najbolj značilne, ker
povezujejo večino morfoloških lastnosti »novega prostora«, hkrati pa so
3 Cf. Damjan Prelovšek: »Terezijanski Trst — primer habsburškega urad-
niškega urbanizma 18. stoletja«, Kronika, 1985, št. 1, str. 28.
74
učinek že omenjenega miselnega modela »tabule rase«, ki je očiten v
postopku redukcije prostorske razvrščenosti na načrt, plan. Te spre-
membe so:
—	nova organizacija uličnega otoka,
—	začetki uporabe »svobodne razporeditve objektov v prostoru« in
—	nova arhitekturna tipologija.
Pojdimo po vrsti: včasih4 je bila enota hiša/parcela ključni člen mest-
nega prostora. Te enote so se povezovale v večje skupine — v ulične
nize, v ulične otoke, v mestne četrti, v celo mesto, hkrati pa so bile
oblikovane tako, da so se lahko tudi same širile, se spreminjale, pa se
zato ni porušilo osnovno razmerje urbanega tkiva do enot višjega reda.
Prav ta sposobnost hkratnega spreminjanja in razvoja urbanega tkiva
spreminjanja in rasti kot celote5 je tisti čudež, ki je z uvajanjem
načrtovalskih in oblikovalskih postopkov izgubil svojo avtonomnost
in prenehal delovati. Sicer pa ulični otok v tradicionalnem mestu ne
pomeni drugega kot strukturalno enoto višjega reda in je organiziran
tako, da je do določene skupine osnovnih enot hiša/parcela omogočen
pristop; mestne ulice in trgi pa niso le gole prometne komunikacije,
temveč javni prostori, kjer se odvija pomemben del gospodarskega
in družbenega življenja. Hkrati pa je ulična mreža tudi hierarhično
urejena — vsak ulični otok je tako »opremljen« vsaj z glavno ulico
ali trgom in z gospodarsko potjo, ki poteka ob zadnjih koncih parcel
(lahko pa ima tudi druge komunikacijske elemente, kot so stranske
ulice, požarni presledki in včasih gospodarske poti, ki so speljane po
sredini parcelnih nizov). Z razvojem urbanega tkiva se seveda spre-
minja tudi značaj ulične mreže (tako so se npr. gospodarske poti spre-
menile v stranske ulice zato, ker so jih obzidali), kakor tudi značaj in
struktura arhitekturnega tkiva.
Ulični otok, kot ga je uvedlo 19. stoletje, je drugače zasnovano: cel
ulični otok je postal ključna enota prostorske organizacije, kar se
lepo vidi pri vseh zgoraj omenjenih primerih regulacij od terezijan-
skega Trsta do načrta za regulacijo Kranja. Ker se načrtovanje prostora
sedaj podreja drugačnim zakonitostim, imenujmo jih zakonitosti geo-
metrijskega reda, je idealen ulični otok pravokotne oblike, z vseh štirih
strani obdan z enakovrednimi ulicami in razdeljen na po možnosti
enake parcele. Parcele niso več lamelaste, temveč pravokotne, običajno
z daljšo stranico obrnjene na ulično stran.
Kadar pa terenske razmere ne omogočajo pravokotnih uličnih otokov,
se njihove oblike deformirajo v različne trikotne, trapezaste in druge
like, kar seveda povzroča tudi bolj neprijetne deformacije na ravni
parcelacije (kot so npr. ozke klinaste parcele v kotih takšnih likov).
Pomembno pa je, da v vsakem primeru nova prostorska ureditev
prekrije staro — regulacija vzpostavi novo prometno mrežo, novo
4	To konkretno pomeni v času pred racionalizacijo mestnega prostora v
18. in 19. stoletju.
5	Philippe Panerai govori o distributivnih in asociativnih lastnostih urbanih
elementov. Cf. Ph. Panerai et al: Éléments d'analyse urbaine, Bruselj
1980, str. 22.
75
hierarhijo dostopov, novo parcelacijsko situacijo. Le v nekaj primerih
je mogoče iz drobcev in nepomembnih ostankov starega parcelacij-
skega zapisa še vedno razbrati nekatere elemente starega. Tako so na
primer v Celju, v notranjščini novega6 uličnega otoka med sedanjo
Cankarjevo, Stanetovo, Aškerčevo in Levstikovo ulico ohranjeni ostan-
ki prejšnje neurbane parcelacije, medtem ko so parcele po obodu otoka
značilnih pravokotnih oblik. Celjski primer navajam pač zato, ker mi
je v tem hipu najbolj pri roki, analiza marsikaterega podobnega pri-
mera zidave večjega kompleksa pa bi pokazala, da je zabrisovanje
zapisov časa v resničnem prostoru bolj temeljilo na ključnih točkah,
kot pa v točkah, ki se ne zde tako pomembne, in prav zato so te
pozabljene točke lahko s stališča branja zgodovine bolj zgovorne od
reprezentančnih prostorskih postavk. Po drugi strani pa zabrisovanje
prejšnje prostorske strukture, ki je tako značilno za regulacijske posege
Načrt regulacije okolice nove zgradbe hranilnice v Ljubljani, 1878
19. stoletja, pomeni tudi to, da urbanizem že od svojih začetkov dalje
potrebuje tabulo raso predvsem zato, da s tem pridobi zemljišča v
mestih ali zunaj njih za novo zidavo, da na ta način vključi prostor
v sistem kroženja kapitala. Zato je tudi ulični otok postal enota posega,
ker je posege možno obvladovati (to je regulirati, načrtovati) le na
6 Ulični otok je pozidan na prelomu 19. in 20. stoletja, in sicer na območju,
za katerega je leta 1872 pripravil regulacijski načrt Viljem Hallada. Cf.
Jože Curk: »Celje — urbanistično — gradbeni zgodovinski oris«, Celjski
zbornik, Celje 1963, str. 44.
76
Načrt regulacije Kranja, inž. Stembov, 1911
77
dovolj veliki ravni — če bi bilo zemljišče razdeljeno med množico
individualnih graditeljev, ni mogoče doseči enotnega organizacijskega
učinka.
Morfologija haussmannovskega uličnega otoka, ki je bil s posredova-
njem Dunaja tudi zgled pri načrtovanju novih mestnih predelov v
naših mestih, je obdelana v knjigi Urbane oblike: od otoka do plošča-
tega bloka. Iz nje povezan naslednji odlomek:7
»Haussmannovski ulični otok še vedno deluje kot sestavni del urbane
strukture: tako kot pri starem uličnem otoku gre za kombinacijsko
enoto, mesto ni zasnovano nič drugače kot s kombinatoriko uličnih
otokov. Haussmannovski in predhaussmannovski otok lahko kljub raz-
likam primerjamo med seboj in prvi rezultat primerjave je, da oba
prispevata h kontinuiteti mestne krajine... (vendar je v primeru
haussmannovskega otoka podoba mesta karikirana, poenostavljena in
večji del ni drugega kot redukcija bogate večpomenske podobe stare
urbane krajine) ... Niz fasad, ki ga sestavljajo natančno oblikovane
stene posameznih hiš, strogo omejuje javni prostor. V Haussmanno-
vem času je javni prostor veliko pomembnejši od zasebnega (seveda
govorimo o odprtem prostoru in ne o zasebnosti v stanovanjih)...
Ves javni prostor, torej tudi ulice na lokalni ravni, je monumentali-
ziran. Kako so stanovanjske ulice vsiljivo oblikovane, kako pročelja hiš
preobložena s kultivacijskimi referencami... Toda njihova monumen-
talnost je hladna, ulice so očiščene vsakršne slučajnosti, zaščitene pred
morebitnim vdorom nereda, ki ga prinaša vsakdanje življenje. Njihov
prostor je nenavadno abstrakten, izomorfen..ne pozna variacij.
Posledice so resne: haussmannovski otok ne more izražati različnosti
in... zato različnosti tudi zabrisuje. Dolgoročni cilj projekta je homo-
genizacija vsega urbanega prostora ... Prostor je zastavljen kot prostor
dominacije..da si zagotovi vključevanje v podobo mesta, uporablja
nekatere podedovane oblikovne izraze«.
Prav enake ugotovitve veljajo tudi za naše ulične otoke 19. stoletja:
navidez sicer še upoštevajo nekatere zakonitosti oblikovanje tradicio-
nalnega urbanega prostora in to predvsem z nepretrganimi fasadnimi
nizi, ki vizualno definirajo prostor ulic in trgov. Bistvena razlika je
strukturalnega značaja: »novi« ulični otoki so načelno monofunkcio-
nalni (predvsem poslovni ali stanovanjski — kot na primer tudi v
Celju: ob železniški postaji poslovni, na severnem in zahodnem obrobju
starega mesta pa izključno stanovanjski). Z monofunkcionalnostjo je
povezana izomorfnost — enak tip arhitekturne naloge da podobno
prostorsko zasnovo, ki se perpetuira skozi diktat okusa in mehanizme
akademskega šolanja arhitektov. Tako se zdi, kot da bi bili različni
ulični otoki in njihovi nizi fasad prej izdelki neke arhitekturne šole kot
pa rezultat večdesetletnega dela množice arhitektov in stavbnih moj-
strov. Iz tega okvira ne izstopajo niti dela prvih slovenskih arhitektov
s preloma stoletja, ki po svojem arhitekturnem izrazu pač sodijo med
naslednike obnove Pariza pod baronom Haussmannom. Internacionali-
7 Jeaen Castex, Jean Charles Depaule, Philippe Panerai. Formes urbaines:
de l'îlot à la barre, Pariz, 1977, str. 42—43.
78
zacija arhitekturne govorice (razširjene v velikih razsežnostih) tudi ni
naslednica modernega gibanja iz 20-ih let našega stoletja, ampak ima
svoje začetke v Parizu, na Dunaju in v drugih prestolnicah 19. stoletja.
V tem času se je začel proces vsesplošnega ukinjanja tradicionalnega
mesta. Mehanizmi tega procesa so razvidni tudi iz novega pojmovanja
organizacije prostora, kot so ga uveljavljali arhitekti in regulacijski
tehniki vsaj od srede 19. stoletja. Tako je tudi novo pojmovanje ulič-
nega otoka, kot smo ga ravnokar označili, le stopnja v agoniji urbane
prostorske organizacije, ki se je v 20. stoletju končala s popolno uki-
nitvijo ulice, trga, uličnega otoka in z ukinitvijo dialektičnega razmerja
med urbano morfologijo, arhitekturno tipologijo in urbanim načinom
življenja.
Tudi tako imenovana »svobodna« razporeditev arhitekturnih objektov
v prostoru, ki je tako značilna za funkcionalistični urbanizem, ni
iznajdba 20. stoletja. 2e v prejšnjem stoletju so jo na veliko uporab-
ljali in to ne le v prestolnicah Evrope, temveč tudi pri nas. Značilno
pa je, da so takšno obliko prostorske organizacije uporabljali predvsem
pri takšnih nalogah gradnje, kjer ni bila toliko pomembna repre-
zentativna, ampak bolj praktična plat. Takšni so bili torej kompleksi
vojašnic, bolnišnic, kaznilniških stavb, tovarn, skladišč. Seveda svo-
bodna razporeditev v regulacijskih kánonih 19. stoletja ne pomeni
drugega kot to, da gre za enotno oblikovan, monofunkcionalen predel,
obdan z urbano ulično mrežo, ki je praviloma pravokotna. Znotraj
kompleksa je ulica reducirana na dostopne poti, posamezni objekti pa
so razporejeni po načelih geometrijskega reda. Tipične zglede takšnega
oblikovanja najdemo tudi pri nas: vojašnice v Mariboru, Ljubljani,
Celovcu in še kje, bolnišnični kompleks v Trstu in Ljubljani, kaznilnica
v Mariboru, industrijska »cona« v Trstu, železniški objekti v Ljubljani.
Izstopa dejstvo, da se je gradnja prvih delavskih koloiij pri nas po-
drejala podobni utilitarni prostorski koncepciji — takšna je prva de-
lovska kolonija na Studencih v Mariboru, takšne so kolonije v revir-
skih mestih (Trbovlje, Zagorje in Hrastnik itd.). Pri vseh omenjenih
nalogah gradnje monumentalizacija in formalno vključevanje v podobo
mesta pač nista bila potrebna, ker represivni aparat, proizvodnja in
reprodukcija delovne sile niso sestavni del nove prostorske reprezen-
tacije.
19. stoletje je s spremembo družbenih odnosov, ki jo je povzročil vse
bolj uveljavljajoči se kapitalizem, prineslo tudi vrsto sprememb v
prostorski praksi. O nekaterih med njimi smo že govorili, predvsem o
spremenjenem konceptu uličnega otoka. Druge, prav tako pomembne,
smo le nakazali: spremenil se je način življenja, kjer je ključna novost
ločitev predelov za delo od stanovanjskih predelov, s tem v zvezi so
se spremenili stanovanjski modeli. Spremenila se je tudi vloga arhi-
tektov pri oblikovanju prostora8 — arhitekti so postali predstavniki
8 Vprašanja nastanka arhitektovega poklica in spreminjanja njegovega
družbenega položaja v zgodovini delitve dela je obdelal Braco Rotar v
svoji knjigi Pomeni prostora, Ljubljana, 1983, predvsem poglavje III. 2
do III. 4.
79
Katastrsko niveletni načrt Celja, V. pl. Thomka, 1913
spoštovanih »-svobodnih poklicev« tako kot odvetniki, zdravniki. Na tem
mestu pa bi radi spregovorili o nečem drugem, o pojmu arhitekturnega
tipa.
Sam pojem je pravzaprav iznajdba 19. stoletja, vendar je bil v tem
času njegov pomen omejen na to, kar sodobni arhitekturni teoretiki
imenujejo »operativni tip«, to je tipični načrt oziroma tip, pripravljen
za takojšnjo izvedbo.9 Drugo pojmovanje tipa je novejšega izvora in
9 Poleg Cristiana Devillersa (»Typologie de l'habitat et la morphologie
urbaine«, A. A, št. 174, Pariz; 1975) je ključne pojme in izhodišča arhi-
tekturne tipologije obdelal Philippe Panerai v poglavju »Typologies«
knjige L'éléments d'analyse urbaine, Bruselj, 1980. V nadaljnjem se opi-
ram predvsem na njegova razmišljanja.
80
njegova obravnava v arhitekturnih in umetnostnozgodovinskih razpra-
vah ni starejša od nekaj desetletij. V tem pomenu s tipom označuje-
mo nezavedni miselni vzorec, kulturni model, ki je predvsem v času
pred nastankom in uveljavitvijo arhitekture v sodobnem pomenu
»proizvajal« arhitekturne objekte določenih oblik, določenih »tipov«,
ko so na primer (če spet vzamemo zglede iz našega okolja): enoladijska
romanska cerkvica z apsidalnim zaključkom, ki v naslednji slogovni
fazi dobi gotski »kranjski« prezbiterij, gorenjska kmečka hiša z baro-
kiziranimi arhitekturnimi elementi s kasnejšimi klasicističnimi poudar-
ki, meščanska hiša na primer v Novem mestu, kjer lahko sledimo
njenemu razvoju od pozne gotike do 19. stoletja itd. itd. Tukaj tip
pomeni generativni vzorec, logiko prostorske organizacije, ki v na-
sprotju s prvim pojmovanjem tipa ni ozek model (kopito-šablona),
temveč predvsem »način razmišljanja« vrste predvsem anonimnih
stavbenikov več generacij, način razmišljanja torej, kjer pride do
izraza »genius loci« — to so regionalne in celo lokalne posebnosti.
Vendar, kot je mogoče razbrati že iz zgoraj navedenih naključnih
primerov, takšni generativni tipi10 niso nedovzetni za pobude iz drugih,
včasih tudi precej oddaljenih kulturnih okolij in iz »višjih« slogovnih
praks.
Ce se vrnemo na problematiko arhitekturne tipologije 19. stoletja, naj
še enkrat ponovim: v tem času se je poleg samodejne gradbene prakse,
ki je temeljila na upoštevanju generativnih arhitekturnih vzorcev,
pričel uveljavljati tudi nov način »produkcije prostora.« Njegovi »no-
silci« so bili šolani arhitekti in stavbeniki, ki so tudi pri nas, tako kot
širom po Avstriji, Franciji in še kje, gradili določene vrste stavb po
skoraj bi rekli tipskih načrtih. Značilno je, da so bile to večinoma
stavbe »državnega« ali njemu sorodnega značaja, kot so šole, sodišča,
magistrati, kasarne, kaznilnice in železniške postaje. Na Slovenskem
so predvsem prve in zadnje najpogostejši primer aplikacije »nove«
tipologije. »Ljudske« šole in gimnazije 19. stoletja so vse zgrajene po
istem kopitu, prav tako železniške postaje, kjer so razlike le v stopnje-
vanju velikosti in sicer v zaporedju čuvajnica — manjša postaja —
večja postaja.
Po vsej avstrijski monarhiji so gradili enake tipe železniških postaj
ne glede na regionalne posebnosti in geografske razmere. V prvi polo-
vici 19. stoletja so uradniki raznih stavbnih uradov pri vseh javnih
naročilih morali upoštevati stroga pravila cesarskega dekreta iz le-
ta 1820, ki je narekoval strogo varčevanje pri graditvi in drugih
stroških in prepovedal vsak odvečen okras.11 Tako je uradniška arhitek-
tura že pol stoletja pred Adolfom Loosom uresničevala njegovo kri-
latico »ornament kot zločin« in lahko jo štejemo za neposrednega
predhodnika sodobnega funkcionalizma.
10	Panerai jih imenuje »ustaljeni tipi«, op. cit. s. 79.
Sploh je pravilo, da prostorske prakse nižjih družbenih slojev prevze-
majo po zgledih iz prostorskih praks, ki so jih razvili višji sloji. Cf.
Christian Devillers, op. cit., str. 20.
11	Cf. Damjan Prelovšek: »Ljubljanska arhitektura v prvi polovici 19. sto-
letja«, Sinteza, št. 36—37, 1976, str. 48.
81
Zglede za novo tipologijo lahko izberemo kar iz enega samega slo-
venskega mesta, iz Novega mesta. Ce je leta 1905 zgrajeni novi rotovž
na Glavnem trgu vsaj navzven podoben tradicionalnim srednjeevrop-
skim mestnim hišam, pa je v dveh točkah vseeno značilen proizvod
svojega časa: gre za precej verno, čeprav skromnejšo kopijo ljubljan-
skega magistrata (seveda brez arkadnega dvorišča) in drugič: v njej
je bila nastanjena občinska uprava, ki nima nič skupnega z na srednje-
veškem izročilu temelječo samostojno mestno občino, ampak je le člen
v upravni verigi kapitalistične države. Poleg tega so v Novem mestu
še tri »tipske« stavbe s preloma stoletja: železniške postaje v Bršljinu,
postavljena v času, ko so zgradili dolenjsko progo (1894), potem stavba
okrajnega glavarstva ob Ljubljanski ulici (1903), izrazit primer repre-
zentančne uradniške arhitekture, in gimnazija ob današnji Cesti hero-
jev (1912), za katero kar na pamet lahko naštejem vsaj tri, štiri popol-
noma identične ponovitve, saj je bila zgrajena po pravem tipskem
projektu.
Tako pojmovana nova tipologija pa ni delovala le na ravni uradniške
arhitekture, ampak tudi pri nalogah v »zasebnem sektorju«, predvsem
v stanovanjski arhitekturi. Tako je 19. stoletje pri nas čas, ko so se
pojavili skoraj vsd stanovanjski tipi, značilni za 20. stoletje — izjemi
sta le vrstna hiša (in iz nje izpeljana atrijska hiša, ki je nova »iznajdba«,
medtem ko so vrstne hiše v Angliji stare že dvesto let) in stanovanjska
stolpnica. Za stanovanjsko vilo in najemno stanovanjsko hišo ni treba
posebej dokazovati, da sta iznajdbi 19. stoletja. Delavske kolonije so
predhodnice sodobnih stanovanjskih sosesk, najbolj uporabljena pri
njih so stanovanjske enote v nizih (vsaka enota ima svoj vhod) in pa
predhodniki pravega stanovanjskega bloka — na primer večstano-
vanjske stavbe v koloniji ob cesti ali stanovanjske kasarne na Posetju
(1880—90), oboje v Trbovljah. Naš čas je vse te tipološke nastavke
prevzel in jih razvil v bolj razdelane tipološke variacije.
Naj sklenem: v obdobju, ko enota posega ni bila več dvojica stavba/
parcela, temveč ulični otok oziroma na novo razpàrcelirano zemljišče
uličnega otoka, se je spremenil tudi odnos med arhitekturnim tipom in
urbano obliko. »Urbana oblika je mehanično izpeljana iz kvantitete
zgradb, ne da bi zgradbe povratno vplivale na kvaliteto urbanega
prostora kot celote... Mesto se oblikuje le tako, da se povečujejo
pozidane površine in sicer v smislu zaporednih razrešitev, kjer nista
vnaprej določena ne njihov značaj ne odnosi med njimi. Torej ni več
urbane oblike, so le urbani pojavi«.12
12 Philippe Panerai, op. cit., str. 90.
82
Na rob okrožnici papeža
Janeza Pavla II. »Dominum
et Vivificantem«
Vekoslav Grmič
Nova okrožnica papeža Janeza Pavla II. z datumom 18. maja 1986
in začetnima besedama »Dominum et Vivificantem« govori o Sv.
Duhu v življenju Cerkve in sveta, kakor pravi podnaslov te okrožnice.
Tako je papež Janez Pavel II. s to okrožnico sklenil svojo razpravo
o treh božjih Osebah, saj je že prej objavil okrožnici »Dives in mise-
ricordia« in Redemptor hominis«.
Okrožnica o Sv. Duhu »Dominum et Vivificantem« je v resnici moč-
no abstraktna razprava o Sv. Duhu, čeprav nikakor ne manjka raz-
mišljanja, ki posega v praktično življenje. S teološkega vidika je
treba reči, da papež razvija tradicionalen nauk o Sv. Duhu, ki ostaja
kljub poudarkom na »oživljajočem delovanju« Sv. Duha močno od-
daljen od resničnega človeškega življenja. Vse drugače npr. razprav-
lja o Sv. Duhu znani teolog Y. Congar, ki je že leta 1979 izdal v fran-
coščini svoje delo o tej verski skrivnosti z naslovom »Je crois en
l'Esprit Saint«. Čeprav ga je pisal poklicni teolog, je delo napisano
veliko bolj življenjsko, veliko bolj tudi v duhu 2. vatikanskega
cerkvenega zbora. O karizmah, ekumenizmu in delovanju Sv. Duha
v svetu ne bomo v papeževi okrožnici našli skoraj ničesar, čeprav so
ta vprašanja sestavnice razglabljanja o Sv. Duhu, kakor to dokazu-
je Y. Congar v svojem delu. Pogled na današnji svet, kakršnega naj-
demo v okrožnici, je pač vse preveč negativen, da bi mogel biti v
njem prostor za bogato delovanje Sv. Duha, čeprav papež to delo-
vanje spotoma omeni. Kako gleda papež na ekumenizem, je dokaj
znano, zato tudi samo spotoma omeni nauk o Sv. Duhu v pravoslavni
83
Cerkvi. O karizmah pa se mu najbrž zdi preveč nevarno razpravlja-
ti, ker motijo avtoritarno Cerkev. Kakor koli že, nauk o Sv. Duhu
v okrožnici ne prinaša nekih novih pogledov. Res pa je, da zida pa-
pež svoj nauk na Sv. pismu ali še bolje na tistih mestih Sv. pisma,
ki jih ima v tem pogledu za posebno pomembna. Močno pa se kažejo
dualistični nazori ali teološki pogledi v luči grške dualistične misel-
nosti, kakršne najdemo že pri sv. Pavlu.
Večji del okrožnice, ki je precej obsežna (v latinščini ima 90 strani,
sicer pa 67 točk), je tedaj posvečeno razpravi o Sv. Duhu in njegovem
delovanju. Obnebje delovanja Sv. Duha je nakazano z besedami, da
bo Sv. Duh » prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti
in sodbe« (Jn 16,8). Delovanje Sv. Duha je odrešenjsko, nadaljevanje
Kristusovega dela in zato Sv. Duh vodi človeka h Kristusu, k veri
v Jezusa Kristusa, kar je tudi poslanstvo Cerkve. Greh je tedaj pred-
vsem greh nevere, neposlušnost Sv. Duhu, vesti, ki je »dar Sv. Duha«,
nasprotje resnici, saj je Sv. Duh Duh resnice. Greh pomeni odločanje
za smrt, medtem ko Sv. Duh daje življenje. Greh je služba duhu
teme in očetu laži, Satanu, medtem ko Sv. Duh prinaša luč in vodi
k spoznanju resnice.
Greh je mogoče spoznati samo po razsvetljenju Sv. Duha. A Sv.
Duh je tudi tisti, ki človeku pomaga, da se spreobrne.
Današnji človek naj bi izgubil čut za Boga in zato tudi za greh.
Hoče biti povsem avtonomen in sam odločati o tem, kaj je dobro in kaj
slabo. Rekli bi lahko, da je greh predvsem zavračanje vodstva Sv.
Duha, zavračanje Boga. To pa ima subjektivno in objektivno razsež-
nost, je dogajanje v človeku in v človekovem okolju, v njegovi kul-
turi in civilizaciji, v njegovih družbenih strukturah. Posebno je
viden upor zoper Sv. Duha, upor zoper Boga ali sploh zavračanje
vere v Boga v materializem, ki se javlja danes v teoretični in prak-
tični obliki. Dialektični in zgodovinski materializem naj bi predstav-
ljala sistem, ki radikalno zagovarja materializem v teoretični in prak-
tični obliki, ki pomeni zato tudi radikalno obliko ateizma. Zato je
zanj religija lahko samo idealistična iluzija, ki jo je treba zatreti.
Človek je tedaj dolžan ta materializem zavrniti, če hoče biti poslu-
šen Sv. Duhu.
Materializem pomeni v resnici tudi odločitev za smrt, ne za življe-
nje. In res je v današnji civilizaciji veliko znakov smrti in njenega
gospostva: tekma v oboroževanju, nevarnost jedrskega samouničenja,
beda in lakota, splav in evtanazija, nove vojne in terorizem.
Človek bi upravičeno pričakoval, da bo papež nekaj več spregovoril
o tekmi v oboroževanju in nevarnosti jedrskega samouničenja, saj se
nedvomno v tem najbolj kaže upor zoper Sv. Duha, ki je oživljajoči
Duh in Duh ljubezni. Prav tako bi upravičeno pričakovali, da bo
papež na tem mestu bolj odločno nastopil v obrambo lačnih, zoper
lakoto, ki jo razvite krščanske dežele dokaj neprizadeto opazujejo,
ne da bi bile resno pripravljene to sramoto, ta zločin današnjega
'84
sveta in nepravičnost, ki v njem vlada, odpraviti. Ce je kaj zname-
nje in dokaz upora zoper Sv. Duha, če je kaj materializem v polnem
pomenu, ateizem v radikalni obliki, potem sta to atomsko oborože-
vanje in povsem krivična razdelitev dobrin, tako da imajo eni pre-
več, drugi pa od lakote umirajo. In vendar vrhovno vodstvo Cerkve
o tem ne upa jasno in odločno spregovoriti in teh pojavov obsoditi
kot najradikalnejšega ateizma. Nazadnje pa tudi smemo reči, da so
na Zahodu doslednejši materialisti v praktičnem, življenjskem po-
menu kakor na Vzhodu, kjer uradno zagovarjajo dialektični mate-
rializem, da o zgodovinskem materializmu sploh ne govorimo. Podo-
ba je tudi, da papež le ne razlikuje dobro teoretičnega in praktičnega
materializma ali prav tako ne materializma v ožjem filozofskem po-
menu in etičnega materializma. Po nauku 2. vatikanskega cerkvenega
zbora Bog, Sv. Duh deluje tudi v ljudeh, ki ga sploh ne poznajo ali
mislijo, da ne morejo vanj verovati, so prepričani, da ga ni. Biti
ateist še nikakor ne pomeni biti grešnik, pokvarjen človek, kakor ne
pomeni isto priznavati Boga in biti pošten, dober človek. Stvari ni-
kakor niso tako preproste, kakor so na več mestih okrožnice prikaza-
ne (čeprav ne povsod), s črno-belo tehniko. To dokazuje tudi zgodo-
vina Cerkve, ki je bila včasih res takšna, da je bilo težko verovati
v delovanje Sv. Duha v njej. Bili so časi, ko so bila znamenja Sv.
Duha bolj opazna zunaj Cerkve kakor v njej.
Reči je treba naposled, da okrožnica »Dominum et Vivificantem« ni
napisana v dialoškem duhu in z dialoškimi izrazi in zato še posebej
pušča vprašljivo resno voljo za dialog, ki ga je 2. vatikanski cerkve-
ni zbor ponovno poudarjal in priporočal. Tako pa tudi ni čudno, da
so nekateri časopisi hudo vznemirljivo odgovorili na okrožnico in
jo zavrnili. A konec koncev okrožnica niti ni tako nenavadna glede
na druge okrožnice sedanjega papeža, glede na njegovo odklonilno
stališče do marksističnega socializma in glede na njegove integrali-
stične poglede, kar se tiče poslanstva in pravic Cerkve. Res pa je,
da ima lahko takšen nastop papeža v današnjem pluralističnem svetu
samo negativne posledice. Veseli tudi ne bodo okrožnice teologi, ki
razvijajo svojo teološko misel v duhu 2. vatikanskega koncila ali
se resno ukvarjajo s teologijo Sv. Duha. Najmanj pa bo okrožnica
koristila kristjanom v socialističnih deželah, kjer so razprave o mar-
ksizmu vse bolj poglobljene kakor v njej in zato ni težko voditi dialo-
ga med marksisti in kristjani, medtem ko ga okrožnica posredno
proglaša za nemogočega.
85
Tragedija v Južnem Jemenu
Fred Halliday
Kako ublažiti napetosti in razumno rešiti spore, ki so posledica neso-
glasij med vladajočimi socialističnimi strankami v nerazvitih deželah,
ki trpijo stalno pomanjkanje. Ta nerešen problem je porazil jemensko
socialistično stranko, ko je 13. januarja 1986 izbruhnila kratka držav-
ljanska vojna, ki je povzročila veliko izgubo. Travmo v Južnem Jemnu
lahko primerjamo s tragičnim koncem razumevanja znotraj gibanja
New Jewel v Granadi. Čeprav sta področji obeh kriznih področij raz-
lični, bi bilo zaradi geopolitičnega položaja Jemenske Republike Reaga-
nov poseg težje izpeljati.
Južni Jemen je nastal leta 1967 po zmagi nad Angleži. Približno 2
milijona prebivalcev živi na skoraj popolnoma neplodni zemlji, le 2 %
zemlje je rodovitne in le 1 % kultivirane (zaradi pomanjkanja vode je
širjenje kmetijskih površin več ali manj neizvedljivo). Dve zemljiški
reformi iz obdobja po revoluciji sta razdelili večino zemlje v približno
60 kolektivnih kmetijskih posestev in 24 državnih posestev. Dovolili
so nekaj manjših privatnih kmečkih zemljišč, toda omejitve so celo
strožje kot v SZ. Kljub naporom, da bi si lahko sami pridelali zadostno
količino prehrambenih izdelkov, krijejo z domačimi pridelki le polovico
vseh potreb. Problemi nastajajo zaradi pomanjkanja sredstev, agrono-
mov in uporabnikov posestev z ustrezno izobrazbo. Najtežje je na
področju državnih posestev, ker so vanje zaman vložili velika sredstva.
Leta 1984 je rentabilno gospodarilo le 38 % od 24-ih državnih posestev.
Konec 70-ih let se je razvilo ribištvo kot ena izmed najbolj uspešnih
neindustrijskih dejavnosti: ribe so postale glavni izvoz dežele, ki ga
izvažajo predvsem v SZ in na visoko specializirana tržišča Daljnega
87
Vzhoda. Leta 1982 je znašal nacionalni dohodek na prebivalca 460 $.
Leta 1985 je zagotovilo 10 % proizvodnje in je bilo v kmetijstvu zaposle-
nih 42 % delavcev, medtem ko je industrija proizvedla 16 % in za-
poslila 11 % delavcev.
Pogodba s SZ
Skoraj vseh 18 let svojega obstoja je bil Južni Jemen žarišče nenehnih
spopadov med revolucionarji in protirevolucionarji na tem področju.
Dežela je postala v veliki meri strateško varna zaradi tesnih stikov s
Sovjetsko zvezo. Politično je Sovjetska zveza zagovarjala stališče, da
bi bilo popolnoma nesmiselno razpravljati o prehodu v socialistično
ureditev v deželi s tako šibkim narodnim bogastvom kot je Južni Je-
men, z množico nepismenih, kjer primanjkuje kadra in tako naprej.
2e od vsega začetka so sovjetski nasveti uperjeni proti notranjim
špekulacijam, protežiranjem, prilagajanju islamu, liberalizaciji, odprto-
sti do naftnih proizvajalk, razrahljani kontroli nad kmeti in ribiči,
kar je vse temeljilo v strahu pred odtujitvijo od prebivalcev. Pogledi
SZ so bili vedno treznejši kot pogledi domačih struj v Južnem Jemnu
in to na notranjepolitičnem kot tudi na zunanjepolitičnem področju.
Poskušali so normalizirati odnose z Saudsko Arabijo in Omanom ter
trdili, da bo to v daljni prihodnosti poslabšalo položaj imperializma
bolj, kot če bi podpirali gibanja proti režimom, ki jih obdajajo.
SZ se je branila vmešavanjem v notranjo politiko dežele (šele zadnja
leta — pod vlado predsednika Ali Naserja, ki je moral zapustiti položaj
januarja — so se stališča SZ in Južnega Jemena na notranjem in zuna-
njem področju nekoliko zbližala). V zadnjih 18-ih letih je SZ prispevala
kot pomoč deželi 270 milijonov $. Skupaj pa je Južni Jemen do leta
1982 dobil 785 milijonov $. Poleg SZ so pomagale socialistične države,
vključno s Kitajsko (133 milijonov S),Arabske države in multilateralne
družbe. SZ ne zahteva vojaških oporišč v mestu Aden — kot suvereno
področje stalno nameščenih čet — toda bližina pristanišča, kjer je
skladiščenje najbolj zavarovano v deželi. Aden je zelo primeren za
namestitev obveščevalnih služb v tem delu.
Politični razvoj po osvoboditvi
Vodilna stranka v Južnem Jemenu je bila ustanovljena leta 1963 in
se je imenovala Nacionalna Liberalna Fronta (NLT), ki je zmagala v
gverilski vojni proti Angliji 1967 leta. Preimenovala se je v Jemensko
socialistično stranko. Šteje prbiližno 26.000 članov, od katerih je
približno 20 % vojaškega osebja. Manj kot 15 % članov je iz delav-
skega razreda, takšni podatki so bili uradno objavljeni. Med ostalimi
člani je veliko število intelektualcev in različnih strankarskih urad-
nikov.
Ves čas svojega obstoja je imela organizacija frakcijski značaj.
Predvsem zaradi boja za liberalizacijo, ki ga lahko primerjamo s poli-
tiko v Angoli ali Zimbabveju. Zmaga leta 1967 je bila istočasno tudi
88
zmaga proti FLOSY — proegiptovskimi privrženci, s katerimi ni bilo
mogoče doseči soglasja in enotnosti. V tem spopadu so se prepletala
osebna, politična in regionalna nasprotja. Tragično je, da je v teh
krvavih spopadih med NLF in FLOSY izgubilo življenje več ljudi kakor
v spopadu z Veliko Britanijo.
Po osvoboditvi je prišlo do rivalstva med Naserjevimi privrženci pod
predsednikom el-Shabi, ki so jih imenovali »marksistično-leninistična«
levica. Kasneje je v nekrvavem državnem prevratu el-Shabi izgubil
oblast. To je bilo 22. junija 1969. leta V hišnem priporu je ostal skoraj
do konca življenja in je umrl v svojem domu 1980.
Fronta se je nato počasi preoblikovala v »stranko novega tipa«, sledeč
Leninovim načelom. Združevala je dve manjši politični skupini:
privržence sirijskih Baathistov in manjšo, privržence sovjetsko-komu-
nistične stranke (PDTJ), v priljubljeno Demokratično Unijo. Ta zdru-
žitev je bila na nek način podobna Castrovemu gibanju in PSP
(Komunistična stranka na Kubi), s to razliko, da je imela kubanska
PSP veliko večjo politično moč kot PDU. Po drugi strani je jemenska
PDU podpirala oborožene spopade (čeprav sama v resnici v njih ni
sodelovala) in je skrbela za obveščevanje v NLF od vsega začetka dalje.
Do resnejšega konflikta, kakor na Kubi med Castrovimi privrženci in
PSP, pa v Jemenu ni prišlo. Leta 1978 je prvič zasedal kongres YSP.
Malo pred tem je izbruhnil spor med strankami. 26. junija 1978 je
postal predsednik Salem Robeya Ali, ki je neuspešno poskušal pritegniti
na svojo stran večino v Centralnem komiteju. Kljub temu, da načelno
ni bil zagovornik Maovega nauka, je maoizem nanj vplival do takšne
mere, da je postal nasprotnik ortodoksne stranke in je rad odločal
sam, brez tujega vpliva. Verjel je, da bo pritegnil množice s temeljnimi
političnimi principi bolj kakor s funkcionalno kompetenco in je leta
1970 skušal speljati kulturno revolucijo v Južnem Jemnu. Posledice
so bile katastrofalne. Ostal pa je še naprej priljubljen vodja in je
imel na svoji strani večji del ljudstva kakor pa vodstvo stranke, ki ga
je vrglo s položaja. Leta 1978 je postal predsednik Abdul Fatah Ismail.
Aprila 1980 so ga v prevratu brez prelivanja krvi izgnali iz države.
Politični azil si je poiskal v SZ, vrnil pa se je leta 1985 in postal
pomembna osebnost, ki je vodil opozicijsko gibanje proti vladi januarja
1986, vse do svoje smrti.
Abdula Fataha so odstranili z oblasti leta 1980 zaradi neizpolnjenih
obljub in ker je preveč pričakoval od SZ pa tudi zato, ker je neuspešno
vodil gospodarstvo in ga speljal v napačno smer. Njegovi nasprotniki
so se mu posmihali in ga z lahkoto vrgli s položaja, češ, da je so-
deloval s Khomeini jem — fakir jem, interpretom verskega nauka. Z
drugimi besedami, v njem so videli dogmatičnega marksista, ki se je
posvečal bolj teoriji, tehnično in izvršilno pa je bil neuspešen. Znan
je postal sredi 60-ih let, ko je proklamiral potrebe in nujnost marksi-
sti čno-leninističnih smernic, kar je pomenilo boj proti »trgovcem na
drobno«. V notranji politiki je bil to povod za prepir med majhnimi
trgovci, od katerih je bil odvisen razvoj mesta in tistimi na podeželju,
ki so jih imenovali »kulaki«. Vsi ti katastrofalni dogmatični pogledi na
89
gospodarski in socialni razvoj so mu kaj malo pomagali pri vodenju
državnih poslov, kljub temu, da ga je mnogo ljudi podpiralo.
Ali Naser Mohamed je postal predsednik leta 1980 in je ostal na oblasti
do januarske krize. Še vedno so se pojavljale stalne napetosti zadnjih
pet let, ki so pokazale, da so frakcije endemična značilnost sociali-
stične stranke. Ne le spor levica-desnica, temveč tudi kompleks vseh
stru j znotraj stranke. Seveda je imelo to frakcionalištvo divergentno
obliko radikalizma: prvotnost, jemenska nagnjenost, samo bolj orto-
doksno, tj. pasivno. Revolucija je bila bolj usmerjena v preteklost, toda
nazadnje, ko so se opredelili kot »marksisti-leninisti« v 60-ih in na
začetku 70-ih let, so postali močnejši. V zadnjih letih, ko je bil na
oblasti predsednik Ali Nasser, so te kontrastne težnje odražale odnose
s SZ, Kitajsko ter z Zahodom. Toda do spora je prišlo zaradi dveh
bolj notranje-političnih vsebin: domačega gospodarstva in zunanje
politike v regionalnem obsegu.
Gospodarska politika
Na gospodarskem področju je bilo osrednje vprašanje: do kod potre-
buje domači gospodarski razvoj zmanjšanje državne kontrole. Deset
let visoko centraliziranega gospodarskega režima, ki nastopi po neod-
visnosti leta 1967, ni poželo mnogo rezultatov. Ko se začne osvobajanje
izpod državne kontrole v poznih 70-ih letih in kasneje v še večjem
obsegu v 80-ih letih pod vlado Ali Nasserja, se življenjski standard
poveča. Povečala se je tudi pomoč iz tujine, privatni sektor na tržnem
področju je imel svobodnejše roke, kmetje so smeli prodajati večje šte-
vilo raznih pridelkov po cenah, ki so do 150 % odstopale od cen na
državnem trgu. Sprostila se je tudi kontrola prodaje v ribištvu. Vendar
to še ni pomenilo, da je tržišče postalo povsem prosto, kot na primer v
kolhozih v SZ. To ni bilo nič drugega kot kontrolirana liberalizacija.
Poskušali so tudi opogumiti svoje delavce na delu v tujini, da bi
domov pošiljali več denarja. Ti delavci so zelo pomemben sestavni del
družbe in predstavljajo morda tretjino vseh telesno najsposobnejših
mladih ljudi v Južnem Jemnu. Domov pošiljajo preko 300 $ milijonov
letno, kar znaša med 60 % in 70 % vsega deviznega priliva. (Izvoz je
znašal le 21 $ milijonov leta 1982, medtem, ko je uvoz znašal 747
milijonov S.) Prispevek zdomcev pa n iprihajal le v devizah, temveč
tudi kot uvoz potrošniških artiklov. Njihovo vlogo v družbi moramo
bolj oceniti, ker vemo, da so ti delavci pri 35. letih popolnoma izčrpa-
ni in jih morajo na delu v tujini nadomestiti mlajši. Vlada daje
sedaj tem več svobode in jim je olajšala odhod v tujino in vrnitev.
Ta gospodarska liberalizacija je bila vir napetega položaja. Ce imajo
delavci v privatnem sektorju večje plače kot uslužbenci, postanejo ti
slabe volje in živčni, kar razrešujejo s klasičnim modelom strankarskih
privilegijev. Sredi sedemdesetih let so se pojavile posebne trgovine za
člane Centralnega komiteja, nekatere med njimi so imeli privilegiran
dostop do določenih artiklov, pojavila so se dovoljenja za stvari, ki so
jih nekateri smeli prenašati preko meje brez carine, izdajali so posebna
90
dovoljenja za funkcioniranje, da smejo kupovati artikle z devizami,
dobivali so provizije za prezračevalne naprave, video kamere in avto-
mobile. Vse to je državo vodilo v prepad. Poglejmo eno takih tipičnih
epizod pod starim vodstvom iz 70-ih let: SZ je vojsko popolnoma na
novo oskrbela z orožjem in zato so se odločili, da se bodo znebili
celotne stare angleške opreme tako, da jo bodo poslali na mejo s
Saudsko Arabijo in jih zamenjali s tihotapci za atvomobile znamke
Toyota. (Vojska je verjetno prenehala sodelovati z Afghan Mouja-
heodeonom, najbrž edinim človekom na svetu, ki je želel, da bi bil
ponovno postavljen Lea Eafeld.) Avtomobile Toyota so seveda prodali
oficirjem in članom stranke. Toda v neki skupnosti, ki je tako majhna
in vsem na očem kot je Južni Jemen, privede tak način razvoja hitro do
velikih napetosti. Ce bi bili vsi enako revni, do tega ne bi prišlo. Toda
kadar so samo nekaterim dosegljivi določeni artikli, potem narašča
tudi konkurenca. Brez dvoma se je v uradnih krogih povečala tudi
korupcija.
Vsemu temu moramo dodati še usmeritev razredne oblasti znotraj
dežele in zunaj nje. Pojavile so se določene skupine v domači družbi,
ki so spoznale, da se lahko v tem stadiju razvoja okoristijo. Tudi
emigrantje in tuje vlade so sprevidele, da bi lahko prišlo do spod-
kopavanja socialističnega sistema. Ne smemo pozabiti, prav tako kot so
vedeli prebivalci Havajev o Miamiju, tako so tudi prebivalci Južnega
Jemna vedeli za visok življenjski standard v zalivu. Niso bili tako
izolirani kot Rusi v 30-ih letih. O tem pa niso premišljevali le delavci
na delu v tujini, temveč tudi tisti, ki so v poznih 70-ih letih lahko stalno
sprejemali barvni televizijski spored iz Severnega Jemna. Ustvarili
so si idealizirano podobo življenja v Severnem Jemnu, o katerem so
uradno izjavljali, da se otepa strašne revščine, obenem pa gledajo
ameriške televizijske filme. Tako je ta gospodarska razrahljanost zago-
tovo bila povod za napetosti in nestabilnost. Tako se je podobno
izražalo krizno stanje na Kubi v poznih 70-ih letih. Posledica je bila
izrazita kriza leta 1980. In zato so se proti Ali Nasserju, ki je podpiral
takšno politiko, obrnile sile znotraj stranke
Regionalna politika
Naslednji večji vzrok politične napetosti znotraj stranke je bil odnos
do regionalne zunanje politike in do stikov s sosednjimi državami. Glede
Saudske Arabije in Omana (od leta 1975 dalje) so v Južnem Jemenu
razpravljali, kako naj se obnašajo do teh konzervativnih dežel. Južni
Jemen je od leta 1982 podpiral Nacionalno Demokratično Fronto v
Severnem Jemnu, naslednike radikalnih republikancev iz leta 1960.
Prenehali so podpirati upornike in želeli so normalizirati stike z vlado
v Sani. Posledica tega je bila, da se je 2.000 upornikov preselilo na
Jug v kampe. Takšna politika je brez dvoma kriva za resno notranje-
politično stanje, kar lahko brez zadržkov potrdimo, če vemo, da je v
tem delu sveta vladalo vojno stanje skoraj 20 let: od 1962 vse do
začetka revolucije v Severnem Jemnu, potem dvajset let revolucije in
kontrarevolucije v Saudski Arabiji. Provinca Dhevar v Omanu se je
91
bojevala celo desetletje, od 1965 do 1975 (šele leta 1982 prvič pride do
diplomatskih stikov med Južnim Jemnom in Omanom). Kljub temu, da
odnosi s Saudsko Arabijo nikoli niso bili tako dobri, je prihajalo do
občasnih spopadov na meji in šele v začetku 80-ih let so navezali
stalne diplomatske odnose. Južni Jemen je zelo pozno navezal ustaljene
diplomatske odnose s sosednjimi državami.
Ta preobrat so nedvomno spremljale notranje obtožbe za izdajstva.
Podobno je bilo v Omanu in v Severnem Jemnu, vendar takšnih ob-
tožb ne moremo dokazati. Revolucionarno gibanje je bilo dokončno
poraženo in v teh pogojih ni nenavadna ustavitev materialne pomoči
upornikom in navezovanje diplomatskih odnosov z obema režimoma.
(Preklic pomoči eritrejskemu gibanju pa ima drugačen značaj, ker je
bilo izvedeno brez pogojev in v imenu solidarnosti z etiopsko revo-
lucijo in kot dejanje realne republike.) Poleg tega ni bilo nobenih
znakov, da bi se vlada Ali Nasser j a v resnici obrnila na desno v med-
narodni politiki. Jasno je, da so še naprej dobivali močno podporo
SZ, kar kaže odnos do konflikta v Afganistanu, in do bojkota SZ
olimpijskih iger v Los Angelesu. Ne glede na notranja trenja in dvome
in polemike v zahodnem tisku in v arabskih medijih o razumnosti in
zmernosti Ali Nasserja, in kot je npr. objavil v svojem članku Nesweek,
češ da je bil Nasser odprt proti Zahodu.
Izbruh krize
Takšna nasprotja zaradi gospodarske in zunanje politike, se ne morejo
premagati zlahka, še posebej ne v deželi z visoko centralistično struk-
turo oblasti, kjer so vsi, razen predsednika, postavljeni v ozadje. V
takšnih okoliščinah so se napetosti zaostrile. Stanje se je še bolj
zapletlo, ko se je spomladi 1982 iz SZ vrnil nekdanji predsednik
Abdul Fatah, ki so ga odstranili s pozicije leta 1978. Sovjeti so upali,
da bo zadovoljen s častnim naslovom, vendar ni bil. Prav tako po-
memben je plemenski faktor. V še vedno primarno kmečki družbi
Južnega Jemna se je obdržala lojalnost prednikom, ki sega celo v
mestno življenje, čeprav je večina meščanov prva generacija migran-
tov. Zato so ljudje še vedno nagnjeni pri odločanju na rodbinske zve-
ze. Ko partija izvede rekrutacijo na določenem področju, je to tako,
kot bi rekrutirali celo rodbino. To velja za vojsko kot tudi za čete
ob mejah, npr. Abin sha Kuwat, ki je nastala leta 1970. Eden izmed
zelo očitnih vzrokov za zadnji spor je bilo tudi rodbinsko vprašanje.
Prvi večji znak nove politične krize se je pojavil ob junijskih vo-
litvah znotraj stranke 1985 in pri pripravah na tretji kongres YSP,
ki je bil oktobra. Na junijskih volitvah je 70 % vseh mest pripadlo
pristašem predsednika Ali Nasserja. Njegovi nasprotniki, Abdul Fatah
in ostali, so protestirali in pričeli razdeljevati orožje svojim ljudem,
čemur so sledili politični, osebni in plemenski spori z žariščem v trenjih
znotraj partije in boja pozicije v partiji. Natančnejših podatkov o po-
teku dogodkov, ki so se začeli 13. januarja in so tragedijo samo še
pospešili in krvavih spopadih, žal nimamo. Ne vemo, kdo je začel stre-
92
ljati in zakaj. Spopadi so opustošili tudi glavno mesto Aden, toda to
ni bil primer tradicionalnega jemenskega konflikta, ko vzplamti v
podeželjskem zaledju maščevanje nad mestom, četudi bi lahko do
tega prišlo, vendar so se boji očitno osredotočili na glavno mesto
Aden. Geografsko je Ali Nasser verjetno dobival podporo iz pokra-
jinske baze v Dathi-ji, severno od glavnega mesta. Njegove nasprot-
nike, ki so zmagovali, so podpirale ostale pokrajine severno od mesta
Aden, kakor tudi ostala področja na Vzhodu ter nove čete gverilcev
NDF v Severnem Jemnu.
Mornarica in tudi letalske sile so podpirale Ali Nasserja. Toda (ko-
penska) vojska je razpadla. Tankovske čete v Adenu so igrale odlo-
čilno vlogo na opozicijski strani. Te čete je določil nekdanji minister
za obrambo (1978—81), ki ga je dal umoriti Ali Nasser na srečanju
vodstva, ko je izbruhnila kriza. Oficirji korpusa so verjetno zaradi
tega dogodka, o katerem so izvedeli šele tretji ali četrti dan, spre-
menili mnenje o zvestobi vojski, kar je odločilo stanje v vojaških
krogih. Obveščevalna služba je bila na strani upornikov. Njihov usta-
novni vodja Mohammad Said Abdallah (znan kot »Mohsen«) se je
vrnil iz eksila. Milica je razpadla verjetno tudi zaradi regionalnih
frontnih linij.
Nerazjašnjen ostaja ta tragičen januarski spor v Južnem Jemnu,
toda iz podatkov, ki so nam trenutno na voljo, lahko sklepamo, da
je šlo za obsežno katastrofo. Zgodila se je v času, ko dežela prvič
po osvoboditvi leta 1967 ni čutila močnejših pritiskov protirevolu-
cionarnih vojaških groženj. Edina politična zamera, ki so jo nasprot-
niki Ali Nasserja ponavljali in jo uporabljali kot orožje proti njemu,
je bilo pretirano število dovoljenj za privatni sektor in korupcija v
administraciji. Navzlic temu je iz vseh dosegljivih podatkov raz-
vidno, da je bila politika Ali Nasserja preudarjena in uravnotežena.
Nedvomno je bilo veliko korupcije in so zato nastajali številni pro-
blemi. Toda življenjski standard se je dvignil in tudi zadovoljstvo
med ljudmi se je večalo, saj niso bili več potisnjeni v ozadje. Jemenski
delavci v tujini so bili prepričani, da so pogoji doma ugodni: po-
šiljali so več denarja, v letu 1982 skoraj 307 S v primerjavi z letom
1977, ko so poslali le 119$. Od pomoči so si veliko obetali, ne le
od SZ, temveč tudi od Saudske Arabije in celo od multinacionalnih
družb kot je Svetovna banka. V novi vladi je bilo mnogo osebnosti,
ki so bili nosilci in izvajalci takšne politike. Na primer novi pred-
sednik Al-Attas je bil eden izmed glavnih pogajalcev in pobudnikov
gospodarske odprtosti in sodelovanja s proizvajalkami nafte pod Ali
Nasserjem. Torej je bil prav tako kot ostali člani nove vlade odgo-
voren za stanje v državi pod prejšnjim predsednikom. Vse kaže, da
spremljajo prehod od zelo strogo državno-centraliziranega gospodar-
stva na določeno stopnjo ekonomske liberalizacije različni problemi.
To se je dogajalo na Kubi, na Poljskem in predvsem na Kitajskem.
Celo v Grenadi. Ljudje si seveda želijo imeti večjo ponudbo potrošni-
ških artiklov, čemur sledi korupcija, saj hočejo tuje družbe zapeljati
vlade na različne projekte. Vsemu temu se je nemogoče izogniti. Se-
93
veda se postavlja vprašanje, kako širok pomen lahko pripišemo tak-
šnim problemom: kako vplivajo na socialni karakter države, na pri-
marne lastniške odnose in podobno. Podatkov, ki bi razjasnili vsebino
problemov, ki so se pojavili v Južnem Jemnu, pa ni ali pa niso do-
stopni. V pomanjkanju le-tega se lahko opremo na poenostavljene
politične razlage o prevratu in na podobno politično krizo v New
Jewel Movement v Grenadi pred ameriško invazijo. Tudi v Grenadi
so obstajali spori glede osebnostnih hotenj in primeri korupcije. Toda
ti so bili dosti bolj pretirani v tako zaščitenem sistemu. Kriza v
Južnem Jemenu je spet primer razširjenih političnih problemov vi-
soko centralističnih političnih sistemov v socialističnih državah, kjer
je politika omejena na vodstvo. Vseh vrst nesoglasja, ki se razširijo
in pridobe značaj eksplozije, ki lahko spolitizira široke množice in tudi
neizkušeno in nedisciplinirano mladino, ki se zelo hitro navduši za
borbo ter se primitivno in nekontrolirano zatekajo k orožju. V mestu
Aden je tako izgubilo življenje 15.000 ljudi, to je 5 % prebivalcev
mesta, ubitih pa je bila verjetno polovica vseh vodstvenih kadrov.
94
Politični »underground«1
(1) na Poljskem
Gus Fagan
Na podlagi publikacij, ki prihajajo s Poljske in so dosegljive na Za-
hodu, kot so razni prevodi in članki, ki so bili objavljeni v revijah
in časopisih zadnja leta, bi rad v tem članku predstavil na kratko
glavne podtalne politične skupine na Poljskem, z izjemo Solidarnosti.
Poskusil sem podati številčno stanje in podatke o razširjenosti vsake
skupine, vendar to ni bistveno merilo za njihovo delo in učinke. Vsako
skupino sem poskušal uvrstiti na tisto mesto, ki ga zavzema v podtalni
politiki na Poljskem, še posebej v ideološkem spektru levice in desnice
ter razložiti teme in stališča, ki so skupna vsem ali večini.
Najprej moram opozoriti na nekatera splošna dejstva. Danes je vsaka
skupina na Poljskem neodvisna in demokratična in to je tudi njihovo
geslo. Strategija organizacijskih struktur Solidarnosti in večine in-
telektualne opozicije, razen revolucionarne levice in nekaterih reali-
stičnih ali pragmatičnih tendenc, je namen podtalnih združb, ki te-
meljijo na neodvisni aktivnosti posameznikov in skupin ter postopoma
odrivajo meje državne kontrole in ustvarjajo s tem prostor svobodni
civilni družbi, čeprav v podzemlju.
Naslednja skupna vodilna misel, če že ni predmet prepričanja, je
tržno gospodarstvo, ki si ga predstavljajo kot univerzalno zdravilo
proti centralističnemu gospodarstvu. Kljub temu se skoraj vse skupine,
razen ene ali dveh desničarsko usmerjenih nagibajo k delavskemu
samoupravljanju ali vsaj dominantni vlogi v gospodarstvu. Morda
1 orig. »Underground« v prevodu: podtalno ali ilegalno (op. prev.).
95
gre to na način nepriljubljeni recesiji in nezaposlenosti v tržnem go-
spodarstvu na Zahodu, povezano s težo izkušenj, ki jih je Solidarnost
imela v obdobju 1980—1981. To je res, saj bi se v marsičem mnoge
skupine strinjale z zahodnoevropsko socialno demokracijo.
Ce upoštevamo poljsko nacionalno tradicijo, prav tako vzbuja po-
zornost enostavno in pomirljivo stališče, ki ga je sprejela večina
skupin glede sosednjih dežel. Z nekaterimi izjemami, so se sprijaznile
s sedanjimi mejami s prepričanjem v pravilnost ponovne združitve
obeh Nemčij in jih na splošno skrbi opredeljevanje prebivalcev Ru-
sije, Ukrajine in SZ. Razpoloženje proti režimu na Poljskem se v
glavnem še ni umirilo, kar pa ne velja za vodstvo Solidarnosti in
nekatere realistične tendence.
BORBENO SOLIDARNOST (Solidarnošč Walczaca — WS) je junija
1982 v Wroclawu ustanovil Kornel Morawiecki, učitelj fizike na
Tehnični univerzi v Wroclawu. Morawiecki je bil aktiven pri opo-
ziciji v 70-ih letih in je izdajal ilegalen mesečni bilten »Biuletyn
Dolnoslaski«. Bil je delegat na kongresu Solidarnosti septembra 1981
in je po uvedbi vojnega stanja izdajal uradni list Solidarnost v ilegali
za Wroclawsko regijo. Bil je član vodstva Solidarnosti (RKS) v Wroc-
lawu, ki mu je predsedoval Wladyslaw Frasyniuk. Junija 1982 je
Morawiecki zapustil RKS, da bi ustanovil SW, ki naj bi bila ra-
dikalnejša od Solidarnosti, medtem pa je bilo proklamiranje zanjo
še vedno zvesto razširjeni zvezi, ki je obstajala še naprej.
Po obsegu in organizacijski strukturi je SW ena izmed glavnih opo-
zicijskih skupin na Poljskem. Šteje prek 500 aktivnih članov in sim-
patizerjev. Njihov časopis z enakim imenom ima naklado med 12000
in 20000 izvodi. Tiskajo lokalne časopise v najmanj desetih mestih.
Od septembra 1984 leta dalje izdajajo 14-dnevno revijo z imenom
»Csaz« (Cas). V Wroclawu imajo tudi lastno radijsko postajo.
Politično je SW radikalno-liberalna skupina, ki ima svoj izvor v
krščanstvu, »demokraciji, Poljski, socializmu in ... Solidarnosti.« V
svojem programu poudarja SW neodvisno Poljsko s parlamentarno
demokracijo in tržnim gospodarstvom. Nasprotuje preobsežnemu pri-
vatnemu lastništvu in v delavskem samoupravljanju vidi osnovno
obliko upravljanja.
V mednarodni politiki podpira neodvisnost vseh narodov v Vzhodnem
bloku in znotraj SZ ter daje prednost združeni Nemčiji. Februarja
1985 je SW podpisala sporazum z desničarsko usmerjeno liberalno-
demokratično stranko »Niepodleglošć« (Neodvisnost) ter navedla nji-
hove skupne cilje in pripravljenost sodelovati. Zdi se, da skupino
podpirajo tisti, ki so nezadovoljni z vodstvom Solidarnosti, češ da
je preveč tolerantno. »Radikalizem se pojavlja v metodah bojevanja
(SW je močan zagovornik pouličnih demonstracij, javno izraža ne-
soglasje z vodstvom Solidarnosti in nesoglasja spornih vprašanj) in
v neubranih zahtevah (ukinitev sedanjega političnega sistema, ni-
kakršnih diskusij in soglasij itd.).
96
ROBOTNIK (Delavec). Skupina je začela delovati v Varšavi leta
1982 in jo je ustanovila skupina socialističnih intelektualcev. Na-
klada lista »Robotnik« doseže 5000 izvodov in je razširjen predvsem
po tovarnah v Varšavi prav tako v ostalih predelih industrijske
Slezije.
Robotnik se politično identificira s tradicijo predvojne poljske so-
cialistične stranke (PPS) in njihov dolgoročni cilje je obnova stranke
PPS. Zaenkrat so socialisti organizirani znotraj obstoječe strukture
Solidarnosti. »Komite delavcev Solidarnosti v tovarnah (MRKS)«
uradno izdajo njihov časopis. Vedo, da / biti socialist na Poljskem ...
pomeni »... posebno težko in pomembno nalogo«, še posebej, če se
spomnimo na Stalinovo podobo idealiziranega socialista. Skupina
podpira formiranje političnih usmeritev v delavskem gibanju in meni,
da bi morala Solidarnost »prenehati idealizirati izumetničeno enotnost
mišljenja.« »Robotnik« meni, da mora biti program socialistične stran-
ke na Poljskem socialno-demokratski. V njihovih publikacijah je čutiti
idealiziranje zahodnih socialno-demokratičnih strank.
KOMITE SOCIALISTIČNE ZAŠČITE (Komitet Oporu Spolecznego —
KOS) je nastal takoj po uvedbi vojnega stanja v decembru 1981.
Podtalna struktura skupine sloni na podpori Solidarnosti. Skupaj s
SW je KOS ena izmed najbolj razširjenih in najpomembnejših pod-
talnih skupin. Njihov časopis z imenom KOS, s sedežem v Varšavi,
izhaja redno že od januarja 1982, ima naklado 10000—15000 izvodov.
Regionalni ponatisi so tudi všteti. Prek 30 KOS-publikacij izhaja na
področju posameznih predelov Poljske in v KOS-krožke je vključenih
tisoče aktivnih članov.
KOS se opredeljuje kot socialistično gibanje in nasprotuje formiranju
političnih strank ali skupin v trenutni situaciji. Kljub negativnemu
odnosu do vseh političnih programov se zdi, da je skupina levičarsko
usmerjena ali če posplošimo, obrnjena je v socialno-demokratično
smer. Eden njenih glavnih piscev David WARSZAWSKI je zapisal,
da bi lahko bila le levica v Zahodni Evropi resnična zaveznica Poljske,
še posebej poljskega delavskega razreda.
Od vseh podtalnih skupin se KOS najbolj zanima za mednarodno
problematiko. Obsoja t.i. »nepošteno glorifikacijo« poljske zgodovine
in nasprotuje tradicionalnim predsodkom na Poljskem. Kritizira vse
manifestacije domišljavosti nad ruskim prebivalstvom (ki ga ne sme-
mo enačiti z rusko državo). KOS poudarja, da Poljska ne more do-
biti nazaj področij, ki jih je izgubila na vzhodu, in obenem obdržati
tista, ki jih je dobila na zahodu. Septembra 1983 je KOS objavila
izjavo o solidarnosti s prebivalci Češkoslovaške (CSSR) in prebivalci
Cila, da bi obudili spomin na petnajsto in deseto obletnico vojaškega
prevrata v obeh deželah. Maja 1983 so natisnili odprto pismo mirovnim
gibanjem na zahodu. Uradno so se predstavili na mirovni konferenci
v Perugi v Italiji poleti 1984 leta.
97
Kot temeljno strategijo KOS razglaša, da je v prihodnosti za poljsko
opozicijo potreben »dolgoročni napredek«. Zato je tudi zagovornik
»podtalne družbe«, ki naj se še naprej razvija s pomočjo takšnih
sredstev kot so tisk, izobraževanje, kultura, pravzaprav vse oblike
aktivnosti, ob katerih se ljudje znova zavedo svoje »neodvisnosti in
dostojanstva«. Na splošno nasprotuje pouličnim demonstracijam, kon-
frontacijam in vsemu, kar je zanje »radikalnejšega pomena«, kot so
na primer akcije, ki jih podpira SW.
SVOBODA — PRAVIČNOST — NEODVISNOST (Wolnosc-Sprawied-
liwosc-Niepodlegosc). Skupina je nastala avgusta 1982 in je precej
majhna. Sedež ima v Varšavi. Neredno objavljajo in v majhnih nakla-
dah. Tiskajo mesečnik »Idee« (Ideja), ki se je prvič pojavil leta 1984.
WSN je nosilec tradicije klubov za samoupravno republiko. Kuron
in Michnik, ki sta sodelovala pri ustanavljanju Klubov, sta ravno
v času pred uvedbo vojnega stanja bila perspektivna, da bi oblikovala
socialistično stranko v prihodnosti, temelje pa v tradiciji PPS-ja.
Klubi so bili povodi za nastanek omenjenega projekta in glavni po-
budniki so bili dalj časa zaprti, vse od leta 1981.
WSN politično podpira parlamentarno demokracijo, ki temelji na me-
šanem tržišču, gospodarstvu z velikimi industrijskimi kompleksi, ki bi
jih vodili delavski samoupravni komiteji.
OSVOBODITEV (Wyzwolenie) je skupina iz Varšave, ki je objavila
svoj prvi mesečnik z istim imenom januarja 1984. Vendar struktura
lista in število izvodov ni znano. »Wyzwolnik« je bilo tudi ime levega
krila kmetijske stranke, preden sta se njihovi dve krili združili leta
1922. Ce pa je v današnji levici še prisotna tedanja zavest, ni znano.
Ideološko je Osvoboditev središče liberalno nacionalne stranke z ne-
katerimi demokratičnimi elementi. Podpira mešano tržno gospodarstvo
z močno industrijo in naravnim bogastvom, ki bi jih pod upravo de-
lavcev podržavili. Zemlja bi bila v privatni lasti, brez zemljiških ome-
jitev. Država bi nadzirala monetarno politiko in zunanjo trgovino. V
zdravstvu bi dovolili privatne prakse itd. Njihovo geslo je »neodvisnost,
demokracija, družba«.
POLJSKA SOCIALISTIČNA DELAVSKA STRANKA (Polska Sociali-
styczna Partia pracy — PSPP). Med prvim kongresom Solidarnosti
septembra 1981 jo je ustanovil Edmund Baluka od vodij stavke ladje-
delničarjev v Szczecinu leta 1970/71. Nato je živel nekaj časa v Angliji
in nazadnje v Parizu, kjer se je tesno povezal s francosko revolucijo.
Na Poljsko se je vrnil aprila 1981. Ustanovni komite stranke se je
izoblikoval v Parizu 1980. leta.
PSPP ima svoj sedež v Szczecinu in je relativno majhna skupina, šteje
le nekaj desetin članov. Maja 1983 so natisnili časopis »Biuletyn Infor-
macyjny PSPP«. Politično podpirajo socialistično levico. Podlaga za
ustanovni program stranke je bilo 13 zahtev komiteja stavke iz leta
1971.
98
TISKOVNA ZVEZA DELAVSKE OPOZICIJE (PROR). Delavsko opo-
zicijo je ustanovila spomladi 1985 uredniška skupina štirih levičarskih
organizacij. PROR je struja levičarsko-socialistično opredeljenih, ki
zagovarjajo in podpirajo delavsko samoupravljanje ter revolucionarni
boj delavskega razreda proti birokraciji komunistične stranke. Konec
leta 1985 so natisnili prvi izvod mesečnega biltena »Przelom« (Prelom)
in junija 1985 objavili apel in osnutek političnega programa.
Stiri skupine, ki so se združile v delavsko opozicijo, so:
1.	GLOSNO je organ začasnega koordinacijskega komiteja MINES-a
(TKKG) in Solidarnosti. TKKG je znan v Angliji predvsem zato, ker
so podpirali angleške stavkajoče rudarje. Spomladi leta 1984 je prišlo
do konflikta s pokrajinskim podtalnim vodstvom Solidarnosti (RKW)
v Sleziji, ko je organ RKW obtožil TKKG zaradi »pretirano levičar-
sko-anarhističnih nepravilnosti«. RKW je namreč nasprotoval njihovi
izjavi o stavki rudarjev v Veliki Britaniji.
2.	WOLNY ROBOTNIK (Svobodni delavec) je organ zveze Sveta de-
lavcev poljskega odporniškega gibanja (ZRP-PRO). Organizacija, ki
jo sestavljajo podtalne skupine v tovarnah, je najbolj aktivna v
Gornji Sleziji že od leta 1982.
V svojem listu »Wolny Robotnik« so julija 1984 zapisali svoje mišlje-
nje kot »revolucionarno usmeritev« in glavne značilnosti: ...borijo
se za propad sedanjega sistema oblasti in ga hočejo z revolucijo za-
menjati s samoupravno republiko. V delavskem razredu vidijo gibalno
silo takšne revolucije. Zagovarjajo tradicije revolucionarnega mišlje-
nja, v nasprotna tabora postavljajo delavsko kontrolo in socializem
kot alternativo Stalinovemu sistemu. »Wolny Robotnik« priznava, da
je takšna tendenca omejena na »številčno moč«, obenem pa ugotavlja,
da so njihovi pogledi in mišljenje velik in pozitiven odziv med člani
opozicije.
3.	FRONT ROBOTNICZY (Delavska fronta). Prvič je natisnjena poleti
1984. Skupina je majhna. Odkrito se identificirajo z revolucionarno
tradicijo poljske antibirokratične levice. V svoji prvi številki so po-
natisnili odlomke iz znanega »Odprtega pisma« Koruna in Modze-
lewskega iz leta 1964. »Front Robotniczy« je naperjen proti t.i. nacio-
nalnim fobijam. V prvi številki so v enem izmed člankov objavili
trditev, da brez »močnega mednarodnega sodelovanja« in »jasne defi-
nicije mednarodne strategije« ni mogoče spremeniti pravil in zakonov
popolne birokracije sistema. Zavzemajo se za praktične akcije: pro-
paganda, usmerjena proti sovjetski militaristični zvezi na Poljskem,
radijsko oddajanje v Ukrajino, NDR itd., kontaktiranje z opozicijskimi
skupinami v drugih državah. Zelo obsoja »tendenčno nacionalno lite-
raturo« šovinistično obnašanje do Rusov, ki kot FR ugotavlja, edina
ohranja birokracijo v obeh državah.
4.	SPRAWA ROBOTNICZA je tako kot FR publikacija majhne sku-
pine, ki se identificira z revolucionarno levico in je vključena v samo-
99
upravno gibanje. Podobno kot FR, si tudi SR veliko obeta od med-
narodnega sodelovanja. V številki navaja, da bi lahko bili »člen
mednarodne delavske skupnosti«. V apelu junija 1985 se je Opozicij-
ska zveza delavcev distancirala od t.i. »nacionalne neodvisne opozicije«
in »demokratične opozicije«. Ugotavlja, da je izven Solidarnosti pre-
vladovala opozicija, ki je »sprejemala kapitalistične težnje«. Vodstvo
Solidarnosti je po njenem mnenju postalo pasivno in se odtujilo od
»koncepta boja delavskega razreda za zvezo celotne družbe proti
režimu«.
NIEPODLEGLOŠĆ (Neodvisnost) je skupina z desnega krila poljskega
političnega spektra in je svoje jedro formulirala že pred uvedbo voj-
nega stanja leta 1981. Novembra 1984 je skupina objavila sestavo
Liberalno-demokratične stranke Niepodleglošč. Skupina, ki je bila
osamljena med desničarskimi skupinami, je najbolj aktivna v tovarnah
med delavci. Število aktivistov ni znano, tudi o podpori, ki jo pre-
jemajo, ni natančnejših podatkov. Naklada lista znaša med 3000
do 5000 izvodov in krog bralcev je verjetno še večji.
Niepoleglošč je ideološko na strani desnice. V svojem programu, ki
so ga natisnili aprila 1984 leta, zagovarjajo parlamentarno demokracijo,
ki temelji na osnovah iz marca 1921. Zavzemajo se za svobodo tržnega
gospodarstva, odprtost tujemu kapitalu, minimumu socialne blaginje.
Kljub temu, da bi iniciativa prešla v roke delavcev, bi tovarne bile
v privatni lasti. Najboljšo možno rešitev za odpravljanje revščine
vidijo v konkurenci.
Glede mednarodnih vprašanj Niepodleglošč sprejema trenutne poljske
meje, podpira neodvisnost Vzhodnega bloka in v SZ podpirajo k
združenju Nemčije. Med ostalimi skupinami opozicije je Niepodleglošč
edina, ki nima stikov s Solidarnostjo, ki jo zaničevalno imenuje Iz-
črpana moč.
KONFEDERACIJA NEODVISNE POLJSKE (Konfederacija Polski Nie-
podleglej — KPN) je septembra 1979 ustanovil Leszek Moczulski. V
času, ko je imela Solidarnost največ vpliva, se je širila, toda večino
njenih vodij so zaprli ali aretirali. Prvi je bil zaprt Moczulski leta
1980. Po uvedbi vojnega stanja je bilo delovanje skupine praktično
onemogočeno. Po amnestiji junija 1984 so si prizadevali, da bi se vrnili
na stare položaje, toda brez uspeha. Decembra 1984 so štirje člani
vodstva zapustili skupino z namenom, da bi ustanovili novo Neodvisno
stranko Poljske (Polska Partia Niepodleglošč — PPN). KPN je na
veliko komentirala in nekaj ljudi so aretirali. Navedba števila članov:
60000 KPN-ja je bila očitno pretirana.
Ideološko je KPN tradicionalno na desnem krilu nacionalistov, ki jo
nekateri imenujejo šovinistično. Poudarjajo tradicijo Poljske in krščan-
sko etiko. Gospodarski program je podoben večini intelektualne opo-
zicije: nacionalizirano tržno gospodarstvo in samoupravno vodstvo.
Tako kot Niepodleglošč, ima tudi KPN največ privržencev v tovarnah.
100
Njen najbolj znan predstavnik je bil Moczulski. Leta 1977 je bil so-
ustanovitelj Gibanja za zaščito človeških in državljanskih pravic
(ROPCO), ki je alternativa KOR-u. Leta 1979 je zapustil ROPCO in
ustanovil KPN. Po umoru očeta Popieluszka leta 1984 so nekateri
člani KPN-ja aktivno ustanavljali komiteje za zaščito človeških pravic
v večjih poljskih mestih. Skupina je ostala brez vpliva. Njena prihod-
nost je nejasna.
KONGRES SOLIDARNOSTI NARODA (Kongres Solidarnošči Narodu
— KNS) je osrednja desničarska nacionalna skupina, ki jo je sousta-
novil Wojciech Ziembinski leta 1983. Njihova publikacija »Solidar-
nošč Narodu« je prvič natisnjena v Varšavi februarja 1982. Skupina
ne pripada Solidarnosti. Število aktivistov ni znano.
Ideološko je KNS na strani konzervativne desnice. Zaupa cerkvi in
njeni hierarhiji, ki jo ima za glavni steber in oporo naroda. Njihovo
načelo je neodvisnost naroda. Prepričani so, da so Solidarnost prevzeli
levičarji. Malo govorijo o poljskem gospodarstvu, ki naj bi ga kontroli-
rala Poljska (ne pa SZ) in zemlja naj bi postala privatna last.
OSTALE SKUPINE. Številne ostale skupine predstavljajo središče in
desno krilo poljske podtalne politike. Posebnost med njimi so t.i.
»realni tokovi«. Publikacija POLITYKA POLSKA (ki ne predstavlja
uradne organizacije) se je prvič pojavila leta 1983. Kljub izpostavljeni
liberalno-demokratični ideologiji o poljski državi, Polityka Polska
meni, da je Solidarnost ubrala »prehitro pot in šla predaleč« in da
je strategija gradnje »neke podtalne družbe« nerealna. Zavzemajo se
za dialog z oblastjo in tako bi »omilili« sistem.
GLOS, prvič natisnjen 1977, je publikacija skupine v KOR-u. Od leta
1981 je bila šestkrat objavljena. Glos trdi, da je soglasje med cerkvijo,
vojsko (ki je prevzela vlogo stranke) in Solidarnostjo edina uspešna
pot v prihodnost. GLOS je katoliška skupina, ki zelo pesimistično
gleda na spremembe v Vzhodni Evropi.
GIBANJE MLADA POLJSKA se je oblikovalo avgusta 1980 in je
nacionalna katoliška organizacija, tesno povezana s politiko KPN. Bili
so zelo aktivni med študentsko sredino v Gdansku, toda po uvedbi
vojnega stanja se je morala ta skupina umakniti iz Solidarnosti. Pred
volitvami v SEYM (poljski parlament) leta 1985, se je gibanje Mlada
Poljska s skupino, izdajateljem RES PUBLICA, želelo udeležiti volitev.
Podporo za tvegano dejanje so iskali pri katoliški hierarhiji, vendar
niso uspeli. Vodstvo Solidarnosti jih je obsojalo. Posamezniki kot je
Michnik, je pisal iz zapora v Gdansku, da bi na »obtožni klopi rajši
sedel poleg Bohdana Lisa in Wladyslawa Fraysniuka kot pa v parla-
mentu SEYM skupaj z Rakowskim in Siwakom«. Neodvisni časopis
Solidarnosti — Tygodnik Masowsze je obsojal potezo »realistov« kot
potezo kolaboracionistov. Res Publica je po njihovem mnenju skupina,
ki se zateka v konzervatizem, evropsko tradicijo in krščansko vero.
Res Publica je časopis za elito z nacionalistično vsebino.
101
To je le nekaj izmed glavnih skupin v poljskem političnem podzemlju.
Nedvomno se bo proces političnih diferenciacij nadaljeval, izoblikovale
pa se bodo nove politične strategije in ideologije. V preteklem letu so
se pojavile neodvisne skupine mirovnikov, ki sodelujejo z mirovnimi
gibanji na Zahodu in so pomembna smer v politiki na Poljskem in v
Vzhodni Evropi. Politični tokovi na Poljskem so za socialiste v Za-
hodni Evropi zelo pomembni. Ali lahko po izkušnjah s Solidarnostjo
še kdo verjame, da bo prišlo v Zahodni Evropi do bistvenih sprememb,
ki ne bi vključevale temeljitih sprememb tudi v Vzhodni Evropi?
Literatura
1.	Robotnik, št. 44, Varšava, 23. januarja 1984.
2.	Robotnik, št. 45.
3.	Kos, št. 12, Varšava, julij 1982.
4.	Kos, št. 20, november 1982.
5.	Wolny Robotnik, št. 30, junij 1985. Obe v angleščini v International
Viewpoint (Mednarodni pogledi), št. 66, december 1984. Apel je natis-
njen tudi v Bulletin of the Eastern Europe Solidarity Compaign (Bilten
vzhodnoevropske solidarne kampanje), februar 1986.
6.	Izjava o podpiranju britanskih stavkajočih rudarjev je bila natisnjena
v Labour Focus on Eastern Europe (Delavska žariščna področja v Vzhod-
ni Evropi) poleti 1984.
7.	Wolny Robotnik, št. 20, julij 1984. Natisnjen v International Viewpoint.
8.	Front Robotniczy, št. 1, Varšava, avgust 1984.
9.	Kultura, št. 9, Pariz, 1985.
10. Tygodnik Masowsze, št. 124, 1985.
102
Negativna dialektika
(2)
Theodor W. Adorno
»Smisel biti«
S prepovedjo mišljenja mišljenje sankcionira to, kar zgolj je. Genuino
kritična potreba mišljenja, da se prebudi iz fantazmagorije kulture,
je prestrežena, kanalizirana, dovedena napačni zavesti. Kultura, ki
obdaja mišljenje, ga je odvadila vprašanja, kaj vse to je in čemu —
popuščati vprašanju po smislu mišljenja, ki postaja vedno nujnejše,
čim manj je takšen smisel ljudem samoumeven in čim popolnejše ga
nadomešča obrat kulture. Namesto tega se ustoličuje ,tako je in ne
drugače' tega, kar meni, da ima kot kultura pravico imeti smisel. Pod
težo eksistence te kulture se ne vztraja več na vprašanju, ali je smisel,
uresničen, ki ga le-ta zatrjuje, kakor tudi ne pri vprašanju njegove
lastne legitimnosti. Nasprotno fundamentalna ontologije nastopa kot
znanilec spretno skritega interesa, tistega »pozabljenega«.
To je nenazadnje eden od razlogov njenega odpora do spoznavne te-
orije, ki ta interes rada uvršča med predsodke. Obenem pa se ne
more spoznavne teorije kratko in malo razveljaviti. V nauku o tubiti —
subjektivnosti — kot kraljevski poti k ontologiji se ponovno skrivoma
budi staro, z ontološkim patosom ponižano subjektivno preverjanje.
Sama zahteva fenomenološke metode, da se odvzame moč tradiciji
zahodnjaškega filozofiranja, domuje v tem nauku in si to komajda
prikriva; za učinek prvotnega je dolžna zahvalo napredkom v pozablja-
nju tistih, ki so jo nagovorili. Fenomenološkega izvora je obrat vpra-
šanja po smislu biti ali njegove tradicionalne variante, zakaj sploh je
nekaj in ne samo nič? — to vprašanje se prepušča analizi pomena
103
besede bit. Kar bit, ali tubit vsekakor pomenita, bodi enako smislu
biti ali tubitt; nekaj, kar je že sâmo imanentno kulturi, denimo pomeni,
ki jih semantika dešifrira v jezikih, se obravnavajo kot da ne bi bilo
podvrženo relativnosti proizvodnega, recimo smiselnosti zapuščenosti
zgolj bivajočega. To je funkcija Heideggerjeve verzije nauka o primatu
jezika. To, da je smisel besede bit neposredno smisel biti, je slaba
ekvivokacija. Ekvivokacije pač niso samo neprecizen izraz (19). Enako-
zvočje besed vseskozi kaže na neko enako. Oba pomena smisla sta
sprepletnena. Pojmi, instrumenti človeškega mišljenja, ne morejo imeti
smisla, če je negiran sam smisel, če je bilo iz njih izgnano vsakršno
spominjanje na nek objektiven smisel onkraj mehanizmov oblikovanja
pojmov. Pozitivizem, ki mu pomenijo pojmi samo zamenljive, slučajne
igralne znamke, je iz tega potegnil konsekvenco in resnici na čast
izkoreninil resnico. Nasprotna pozicija filozofije biti mu seveda očita
prismojenost njegove umnosti. Toda enotnost ekvivoknega postane
opazna šele z njegovo implicitno diferenco. Le-ta odpade v Heidegger-
jevem govorjenju o smislu. On pri tem sledi svojemu nagnjenju k
hipostazi: ugotovitvam iz sfere pogojenega preko modusa njihovega
izraza dà videz brezpogojnosti. To omogočajo odtenki besede bit. Ce
se resnično bit radikalno predstavlja kot ycoqiç bivajočega, tedaj je
identična s svojim pomenom: treba je navesti samo smisel bitnosti biti
in imamo smisel biti same. Po tej shemi se neopaženo prikliče poskus
pobega iz idealizma, nauk o biti se ponovno pretvori v nauk o
mišljenju, ki povnanji bit vsega, kar bi bilo drugače kot čista misel.
Da bi se prišlo do nekega kakor koli že nastalega smisla biti, ki se
ga občuti kot odsotnega, se kompenzacijsko uporabi to, kar je konsti-
tuirano kot področje naprej od smisla, v analitični sodbi — nauk
o pomenu. To, da morajo pojmi, da bi sploh bili pojmi, nekaj pome-
niti, služi kot vehikel za to, da njihov vcrtoxei^euou — bit sama —
zadobi smisel, ker ni dana nikoli drugače kot pojem, kot jezikoven
pomen. To, da naj ta pojem ne bo pojem, temveč naj bo neposredno,
ovije semantični smisel v ontološko digniteto. »Govorjenje o 'biti'
tudi ne razume tega imena nikoli v smislu neke vrste, pod katere
prazno občost bi historično predstavljeni nauki o bivaj očem sodili
kot posamezni primeri. ,Bit' vedno in povsod spregovori preudarno
in zaradi tega pretežno z izročilom.« (20) V tem najde takšna filo-
zofija svojo tolažbo. Ta tolažba je magnet fundamentalne ontolo-
gije, daleč nad njeno teoretično vsebino.
Ontologija odreja
Ontologija bi rada, izhajajoč iz duha, ponovno vzpostavila red in
njegovo avtoriteto, ki ju je razdrl duh. Izraz osnutek izdaja njego-
vo nagnjenje, da iz svobode zanika svobodo: transsubjektivna ob-
vezuj očnost je prepuščena nekemu dejanju postavljajoče subjektiv-
nosti. To vse preveč očitno protislovje je mogel starejši Heidegger
samo dogmatično pobiti. Spominjanje na subjektivnost je iztrebljeno
v pojmu osnutka: (Entwerfen) »Tisto, kar snuje v delanju osnutka
ni človek, temveč bit sama, ki človeka pošilja v eksistenco tu-biti,
104
kot njegovo bistvo.« (21) Pri Heideggerjevi mitologizaciji biti kot sfere
usode (22) pristane tudi mitična hybris, ki se, razglašujoč dekreti-
rani plan subjekta kot plan najvišje avtoritete, odene z glasom sa-
me biti. Zavest, ki temu ne ugodi, je diskvalificirana kot »pozabljenje
biti«. (23) Takšna zahteva, ki predpisuje red, harmonira s Heidegger-
jevim miselnim sklopom. Le-ta ima svojo možnost samo kot nasilno
dejanje zoper mišljenje. Kajti izguba, ki kičasto odzvanja v izrazu
pozabljenja biti ni udarec usode, temveč je motivirana. To, kar se
objokuje, dediščina zgodnjih agx«i je ušlo iz roke zavesti, ki se je
iztrgala naravi. Mit sam se je razkril kot prevara; samo prevara
in ukaz ga moreta predočiti. Samostiliziranje biti kot nečesa, kar
je onkraj kritičnega pojma mora tej prevari vendarle priskrbeti
pravni naslov, ki je heteronomiji potreben dokler preživi še kaj od
prosvetljenstva. Trpljenje zaradi tega, kar Heideggerjeva filozofija
registrira kot izgubo biti, ni samo neresnica; sicer bi težko iskal
oporo v Hölderlinu. Družba, po katere lastnem pojmu bi morali biti
odnosi med ljudmi utemeljeni v svobodi, ne da bi bila svoboda do da-
nes realizirana v njihovih odnosih, je tako toga kakor defektna. V
univerzalnem menjalnem razmerju so izravnani vsi kvalitativni
momenti, katerih skupek bi mogel biti nekaj podobnega strukturi.
Čimbolj nezmerna je moč institucionalnih form, tembolj kaotično
je življenje, ki ga le-te stiskajo in oblikujejo po svoji podobi. Pro-
dukcija in reprodukcija življenja skupaj z vsem tem, kar pokriva
ime nadgradnje, niso transparentni na tisti um, katerega spravljeno
realiziranje bi šele bilo eno s človeka vrednim redom, redom brez
nasilja. Stare, samonikle ureditve so ali pretečene ali preživijo na
škodo svoje lastne legitimnosti. Družba se na noben način in nikjer
ne razvija tako anarhično, kakor se pojavlja v vselej še iracionalni
slučajnosti posamezne usode. Toda njeno popredmeteno zakonje je
nasprotje nekega ustroja biti, v katerem bi se dalo živeti brez stra-
hu. Ontološki osnutki čutijo to, proicirajo to na žrtve, na subjekte in
krčevito preglušijo slutnjo objektivne negativnosti s sporočilom o
redu na sebi, prav do onega najbolj abstraktnega, do sklopa biti.
Svet se povsod pripravlja za prestop v sivino reda in ne v njegovo
nasprotje, ki ga apologetska filozofija odkrito in prikrito obtožuje.
To, da je svoboda v veliki meri ostala ideologija; to, da so ljudje
nemočni pred sistemom in po svojem umu ne zmorejo določati svo-
jega življenja in življenja planeta; to, da si sploh ne morejo več
zamišljati niti misli na to, ne da bi pri tem dodatno trpeli, uroči
njihovo upiranje v sprevrnjeno obliko: škodoželjno imajo rajši slab-
še kot videz nečesa boljšega. Sodobne filozofije priložijo svoja po-
lena k tej grmadi. Čutijo se že usklajene s porajajočim se redom
najmočnejših interesov, medtem ko, kakor Hitler, tragično naglašajo
osamljeno drznost. To, da se obnašajo kot da so metafizični brez-
domci in da so v niču, je ideologija opravičevanja ravno tega reda,
ki lahko privede do obupa in ljudi ogroža s fizičnim uničenjem. Re-
sonanca ponovno zbujene metafizike je vnaprejšnje soglašanje s
tistim zatiranjem, katerega zmaga tudi na Zahodu obstoji v druž-
benem potencialu, že zdavnaj pa je bila dosežena na Vzhodu, kjer
105
je misel uresničene svobode izkrivljena v nesvobodo. Heidegger spod-
buja k podložnemu mišljenju in zavrača uporabo besede humanizem
s standardno gesto proti tržišču javnega mnenja. Pri tem se uvršča
v enotno fronto tistih, ki grmijo proti izmom. Treba bi se bilo pač
vprašati, ali ne želi odpraviti besedičenja o humanizmu, ki je dovolj
odvratno, samo zato, ker hoče zaživeti njegov nauk stvari.
Protest proti postvarelosti
Kljub svoji avtoritarni intenci pa ontologija, obogatena z nekaj iz-
kušnjami, redkokdaj hvali hierarhijo bolj odkrito kakor v časih, ko
je nek Schelerjev učenec publiciral spis o ,Svetu srednjega veka in
nas'. Taktika vsestranskega zavarovanja harmonira z družbeno fazo, ki
svoje razmere gospostva samo napol odločno utemeljuje v neko preteklo
stopnjo družbe. Prevzem moči računa z antropološkimi končnimi
produkti meščanske družbe in potrebuje te produkte. Tako kakor
se fiihrer dvigne nad atomizirano ljudstvo, grmi proti stanovski do-
mišljavosti in, da bi se perpetuiral, priložnostno menja garde, tako
tudi hierarhične simpatije iz zgodnje dobe ontološke renesanse iz-
ginejo v vsemoči in edinstvenosti. Tudi to ni samo ideologija. An-
tirelativizem, ki nosi datum Husserlovega spisa k utemeljitvi logič-
nega absolutizma, prolegomene k čisti logiki, se staplja z neko averzijo
proti statičnemu, rečevnemu mišljenju, ki je bila izražena v nem-
škem idealizmu in pri Marxu, medtem ko sta jo zanemarila zgodnji
Scheler in prvi nastavek za novo ontologijo. Aktualnost relativizma
se je tako ali tako zmanjšala; o njem se tudi manj brblja. Iz potrebe
po stvarni vsebini in trdnosti je filozofska potreba neopaženo prešla
v potrebo po tem, da bi se postvarelosti, ki jo izvrši družba in ki je
kategorično diktirana njenim pripadnikom, v duhu izognila preko
neke metafizike, ki obsoja takšno postvarelost, ji z apelom k neke-
mu neizgubljivo prvotnemu odmeri meje, ter ji pri tem prizadene
resnično tako malo hudega kakor ontologija znanstvenemu obratu.
Od kompromitiranih večnih vrednosti je ostalo samo zaupanje v
svetost bistva biti nadrejenega vsemu, kar je rečevnemu. Postvareli
svet se, zavoljo svoje zaničljive nepravšnjosti z ozirom na bit, ki
naj bi bila po sebi dinamična, ki naj bi se sama po sebi »zgodil-a«,
ima tako rekoč za nevrednega spremembe; kritika relativizma je pre-
stopila v črnjenje napredujoče racionalnosti zahodnjaškega mišlje-
nja, subjektivnega uma v celoti. 2e dolgo preizkušeni in s strani
javnega mnenja ponovno zaneteni afekt proti razkrajajočemu inte-
lektu se povezuje z afektom proti na način reči odtujenemu: oba
afekta sta se od nekdaj prepletala. Heidegger je sovražen do reči in
antifunkcionalen v enem. Za nobeno ceno bit ne sme biti neka reč
in vendarle mora biti kakor to metaforika vedno znova indicira,
»tla», neko trdno. (24) V tem pride na dan to, da subjektiviranje in
postvarelost ne samo divergirata, temveč sta korelata. Cim bolj je
spoznano funkcionalizirano, čim bolj postaja produkt spoznanja, tem
popolneje se moment gibanja v njem pripisuje subjektu kot njegova
dejavnost; objekt postaja rezultat v njem ukročenega dela, nekaj
106
mrtvega. Redukcija objekta na goli material, ki predhaja vsaki sub-
jektivni sintezi kot njen nujen pogoj, izčrpa objektu njegovo lastno
dinamiko; objekt obleži kot nekaj diskvalificiranega, oropan tega,
iz česar bi bilo sploh mogoče predicirati gibanje. Ne slučajno se je
pri Kantu en razred kategorij imenoval dinamični. (25) Snov pa, či-
sto brez dinamike, ni neko naravnost neposredno, temveč je, navkljub
videzu svoje absolutne konkretnosti, posredovana preko abstrakcije,
tako rekoč šele preko nje dana v obdelavo izpostavljena. Življenje
je polarizirano na povsem abstraktno in povsem konkretno, medtem
ko bi bilo mogoče edinole v napetosti med obema; oba pola sta enako
postvarela in celo to, kar ostane od spontanega subjekta, čista aper-
cepcija, zaradi svoje ločenosti od vsakega živega jaza preneha, kot
Kantov »jaz mislim«, biti subjekt in je v svoji osamosvojeni logiciteti
prevlečeno z vsemogočno otrplostjo. Samo da Heideggerjeva kritika
postvarelosti brez okolišenja razmišljujočemu in izvršuj očemu inte-
lektu nalaga to, kar ima svoj izvor v realnosti, realnosti, ki postvari
sam intelekt skupaj s svetom njegovega izskustva. Za to, kar zakrivi
duh, ni kriva njegova brezobzirna vtikljivost, temveč duh prenaša
to, k čemur ga prisili celota realnosti, v kateri je on sam samo en mo-
ment. Edinole z neresnico je mogoče postvarelost potisniti nazaj v bit
in zgodovino biti, da bi se kot usodo objokovalo in posvečevalo to,
kar bi morda zamogli spremeniti samorefleksija in iz nje izhajajoča
praksa. Nauk o biti seveda posreduje, legitimno proti pozitivizmu,
to, kar je osnova celokupne zgodovine filozofije, ki jo obrekuje, zla-
sti filozofije Fanta in Hegla: da dualizmi notranjega in zunanjega,
subjekta in objekta, bistva in pojava, pojma in dejstva niso absolut-
ni. Toda njihova sprava se proicira v nepovrnljiv izvor in s tem dua-
lizem sam, proti kateremu je bila celota koncipirana, otrdi pred sprav-
ljivim impulzom. Zalostinka o pozabljenju biti je sabotiranje spra-
ve; mitično nepredirna zgodovina biti, ki se je oprijema upanje, zataji
to sabotiranje. Fatalnost zgodovine biti bi bilo treba razbiti kot ce-
loto zaslepljenosti.
Neprava potreba
Ta celota zaslepljenosti pa se ne razteza samo na ontološke osnutke,
temveč ravno tako tudi na potrebe, na katere se ti osnutki navezujejo
in iz katerih molče poiščejo nekaj kakor poroštvo za svoje teze. Po-
treba sama, duhovna nič manj kot materialna, je izpostavljena kriti-
ki, potem ko se tudi najbolj debelokožna vztrajna naivnost ne more
več zanašati na to, da se socialni procesi še vedno neposredno ravna-
jo po ponudbi in povpraševanju, in s tem po potrebah. Tako malo
kakor so te potrebe nekaj invariantnega, nekaj, kar se ne bi dalo
izpeljati iz nečesa, tako malo garantirajo svojo zadovoljitev. Videz,
ki ga imajo, in iluzija, da bi morale biti, kjer bi se pojavile tudi po-
tešene, izvirata iz iste neprave zavesti. Kolikor so heteronomno pro-
izvedene, so del ideologije, pa naj bo še tako otipljive. Seveda ni
mogoče snažno izluščiti realnega iz ideološkega, kolikor nočemo, da
bi kritika sama podlegla neki ideologiji, ideologiji preprostega na-
107
ravnega življenja. Realne potrebe morejo objektivno biti ideologije,
ne da bi s tem dobili pravni naslov, ki bi jih negiral. Kajti celo v
potrebah ujetih in upravljanih ljudi reagira nekaj, v čemer niso do
kraja ujeti, presežek subjektivnega deleža, nad katerim sistem ni
popolnoma zavladal. Materialne potrebe bi bilo treba spoštovati celo
v njihovi sprevrnjeni podobi, ki jo povzroča hiperprodukcija. Tudi
ontološka potreba ima svoj realni moment v stanju, v katerem ljudje
ne zamorejo nujnosti, ki jo edino ubogajo v svojem obnašanju, niti
spoznati niti priznati kot umno — kot smiselno. Napačna zavest o
na njihovih potrebah si prizadeva/meri na nekaj za nečim, česar
osamosvojeni subjekti ne bi potrebovali in s tem kompromitira vsa-
ko možno izpolnitev. K napačni zavesti se prišteje to, da si domišlja,
da je neizpolnjivo izpolnjivo, komplementarno možni izpolnitvi po-
treb, ki jih je preprečena. Obenem se še v takšnih sprevrnjenih po-
trebah poduhovljeno pokaže samega sebe nezavedajoče se trpljenje
zaradi materialnega odpovedovanja. To trpljenje mora ravno tako
priganjati k njegovi odpravi, kakor je ne doseže potreba sama. Mi-
sil brez potrebe, misel, ki noče ničesar, bi bila nična; mišljenje iz
potrebe pa se zmede, če je potreba predstavljena zgolj subjektivno.
Potrebe so konglomerat resničnega in nepravega; resnična bi bila mi-
sel, ki bi želela tisto pravilno. Ce drži nauk, po katerem potreb ne
bi bilo mogoče odčitati na nekem naravnem stanju, temveč na tako
imenovanem kulturnem standardu, tedaj so v tem kulturnem stan-
dardu vsebovane tudi razmere družbene produkcije skupaj s svojo
slabo iracionalnostjo. Le-to je treba brezobzirno kritizirati v duhov-
nih potrebah, nadomestku za to, kar je krateno. Nadomestek je nova
ontologija v sami sebi: to, kar zagotavlja, da je onkraj idealistične-
ga nastavka, ostane latentno idealizem in preprečuje njegovo radi-
kalno kritiko. Vzeto splošno, nadomestek niso samo primitivne izpol-
nitve želja, s katerimi industrija kulture krmi množice, ne da bi ji
le-te zares verjele. Zaslepljenost nima mej tam, kjer oficialni kanon
kulture plasira svoje dobrine, v dozdevni sublimnosti filozofije. Naj-
nujnejša od njenih potreb se zdi danes potreba po nečem trdnem.
Ta potreba inspirira ontologije; njej se ontologije prilagajajo. Svojo
pravico vidi v tem, da je zaželena gotovost, da nihče noče, da ga
pokoplje neka historična dinamika, do katere se čuti nemočnega. To,
česar ni mogoče omajati, bi rado konzerviralo obsojeno staro. Čim
bolj brezupno obstoječe družbene forme blokirajo to hrepenenje, tem-
bolj neudržljivo se obupana samoohranitev potiska v neko filozofijo,
ki naj bi bila oboje v enem, obupana in samoohranitev. Invariantna
ogrodja so narejena po podobi povsod navzoče groze, omotičnosti
družbe, ki ji grozi totalen propad. Če bi izginila grožnja, tedaj bi pač
z njo izginil tudi njen pozitivni obrat, ki ni nič drugega kot njen
abstraktni negat.
Šibkost in opora
Bolj specifično je potreba po neki strukturi invariant reakcija na
predstavo sveta, ki mu je odvzeta forma, ki jo je prvotno, od devet-
108
najstega stoletja dalje zasnovala konservativna kritika kulture in ki
je odtlej popularizirana. Umetnostnozgodovinske teze, denimo teza
o ugašanju moči za ustvarjanje stila, so se hranile z njo; iz estetike
se je razširila kot nazor o celoti. Ni še dognano to, kar so domnevali
umetnostni zgodovinarji: da je bila ta izguba dejansko izguba in ne
nasprotno, mogočen korak k sprostitvi produkcijskih sil. Estetični re-
volucionarni teoretiki, denimo Adolf Loos so se to na začetku stolet-
ja še upali izrekati (26), samo preplašena zavest kritike kulture, ki
je medtem zaprisegla na obstoječo kulturo, je to pozabila. Tarnanje
o izgubi urejajočih form, narašča z njihovim nasiljem. Institucije so
mogočnejše kot sploh kdaj; že zdavnaj so proizvedle nekaj takega ka-
kor z neonom osvetljen stil industrije kulture, ki prekrije svet kakor
nekoč barokiziranje. Nezmanjšani konflikt med subjektivnostjo in
formami se zaradi vsemogočnosti form za zavest, ki samo sebe izkusi
kot nemočno, ki se ne čuti več sposobno, da bi spreminjala insti-
tucije in njihove duhovne podobe, sprevrne v identifikacijo z napa-
dalcem. Objokovano razformiranje sveta, pobuda za poziv k obvezujo-
čemu redu, ki ga subjekt molče pričakuje od zunaj, heteronomno,
ni, kolikor je njegovo potrjevanje kot gola ideologija, plod emanci-
pacije subjekta, temveč njene spodletelosti. To, kar se pojavlja kot
brezobličnost nekega ustroja tubiti, modeliranega samo po subjektivnem
umu je to, kar pod j armija subjekte, čisti princip tistega biti-za-drugo,
blagovnega značaja. Zavoljo univerzalne ekvivalentnosti in primer-
ljivosti povsod zniža kvalitativne določitve, tendenčno nivelira. Taisti
blagovni značaj, posredovano gospostvo človeka nad človekom, pa
fiksira subjekte v njihovi odvisnosti; njihova neodvisnost in svoboda za
kvalitativno bi nastopili povezano. Pod žarometom moderne umet-
nosti sam stil razodeva svoje represivne momente. Potreba po
formi, ki jo izposoja stil, prikriva to, kar je v formi slabo, prisilno.
Forma, ki ne dokaže svoje pravice do življenja v sami sebi s pomočjo
svoje prozorne funkcije, temveč je postavljena samo zato, da pač
obstaja forma, je neresnična in s tem tudi kot forma nezadostna. Duh,
ki se ga prepričuje, da biva v formah, je potencialno daleč nad njimi.
Samo zato, ker ni uspelo urediti sveta tako, da ne bi bil več poslušen
kategorijam forme, ki so nasprotne najnaprednejši zavesti, mora
prevladujoča zavest te kategorije krčevito vzeti kot svojo stvar. Ker pa
duh ne more popolnoma potlačiti njihove nezadostnosti, zoperstavi
navzoči, v oči bijoči heteronomiji neko heteronomijo, ki je bodisi
pretekla bodisi abstraktna, vrednosti kot causae sui in fantazmo njihove
spravljenosti z živimi. Sovraštvo do radikalne moderne umetnosti, v
katerem še zmerom blaženo skupaj zazvenita restraurativni konserva-
tivizem in fažizem, izvira od tod, da ta umetnost tako opominja na
zamujeno, kakor s svojo čisto eksistenco odkrije vprašljivost hetero-
nomnega ideala strukture. Subjektivna zavest ljudi je družbeno pre-
več oslabljena, da bi mogla prebiti invariante, v katere je zaprta. Na-
mesto tega se jim prilagaja, medtem ko objokuje njihovo odsotnost.
Postvarela zavest je moment v totalnosti postvarelega sveta; ontološka
potreba je metafizika te zavesti, tudi če ta metafizika po vsebini svojega
nauke eksploatira kritiko postvarelosti, ki je sama postala cenena.
109
Podoba invariantnosti kot takšne je projekcija otrdelosti te zavesti.
Nesposobna za izkustvo slehernega, ki ne bi bilo že vsebovano v
repertoaru vedno enakega, preobleče nesprejemljivost v idejo nečesa
večnega, v idejo transcendence. Osvobojena zavest, ki je seveda v
nesvobodi nima nihče; zavesti, ki bi imela moč nad samo sabo, ki bi
bila dejansko tako avtonomna, kakor se je doslej le delala, se ne bi
bilo treba kar naprej bati, da bi se izgubila v nečem drugem — skri-
voma v močeh, ki jo obvladujejo. Potreba po opori, po domnevno
substancialnemu ni toliko substancialna kot bi si to želela njena
samoupravičenost; marveč je to signatura slabosti jaza, ki jo psiholo-
gija pozna kot sodobno tipično poškodbo človeka. Tisti, ki od zunaj
in v sebi ne bi bil več zatrt, ne bi iskal opore, morda niti samega sebe.
Subjekti, ki so si smeli tudi v heteronomnih pogojih rešiti nekaj
svobode, manj trpijo zaradi pomanjkanja opore kot nesvobodni, ki to
pomanjkanje vse preradi pripisujejo svobodi kot njeno krivdo. Ce se
ljudem ne bi bilo treba več izenačevati z rečmi, tedaj jim ne bi bila
potrebna niti neka rečevna nadgradnja, niti se jim ne bi bilo treba,
po vzoru rečevnosti, oblikovati kot invariantne. Nauk o invariantah
ovekovečuje, kako malo se je spremenilo, njegova pozitivnost oveko-
večuje slábo. Toliko je ontološka potreba napačna. Verjetno se je
metafizika pojavila na horizontu šele po propadu invariant. Toda to-
lažba malo pomaga. To, kar bi bilo na času, nima časa, v odločilnem
ne velja nobeno čakanje; kdor se spušča v to, ustreže ločitvi časovnega
in večnega. Ker je ta ločitev napačna, odgovori, ki bi bili potrebni,
pa so v tem zgodovinskem trenutku preprečeni, imajo vsa vprašanja,
ki so usmerjena na tolažbo, antinomični značaj.
prevod: A. Novak
110
Metamorfoza krize
»recenzjia«
Jasmin Držinič
Les Metamorphoses de la Crise je delo,, ki se ukvarja z osrednjo zna-
čilnostjo osemdesetih let — s krizo. Kriza na vseh ravneh izzove
Pierra Fougeyrollasa, da jo analizira.
Ko razreši prvo dilemo: »Ali gre zgolj za subjektivno zaznavo trenut-
nega stanja ali pa se z njo resnično srečujemo?« in se potrdi druga
možnost, mu ostane predmet opazovanja.
Krize ne pojmuje le kot posledice kapitalističnega račina proizvodnje
—	temveč kot drugi element para razvoj-kriza. Tako jo vidi Fou-
geyrollas v svojih izletih skozi preteklost, od koder se vedno vrača v
osemdeseta leta. Na teh izletih, ki se včasih začnejo že v praskupnosti,
spremlja delovanje in učinke para razvoj-kriza na posameznih družbe-
nih pojavih (družbene skupine, vojna, rasizem...), kar ni nič drugega
kot spremljanje različnih obrazov krize. Pri tem pa je potrebno pove-
dati, da izleti v preteklost niso izbrani zgolj slučajno. Fougeyrollas
izhaja iz tistih točk v sedanjosti, kjer je po njegovem mnenju delovanje
krize najbolj očitno (problemi kulturne identifikacije, socialne inte-
gracije, država v krizi, kriza držav, ideologija), potem pa poskuša
poiskati najrazličnejše izvore, ki so po njegovem mnenju v kakršnikoli
vzročno-historični zvezi s pojavi iz sedanjosti, ki ga zanimajo.
Takšen način je nedvomno zanimiv, toda ...
—	Fougeyrollas se osredotoči na tiste pojave, kjer se mu zdi delovanje
krize najbolj očitno. Izbor družbenih segmentov (iz katerih sestavlja
model za analizo krize) je odvisen samo od raziskovalčevega prepriča-
nja in bralec lahko le upa, da izbor kar najbolj ustreza resničnosti.
Z iskanjem širših zgodovinskih povezav Fougeyrollas pokaže na revščino
111
vseh dokazov, ki vzroke za krizo v osemdesetih letih iščejo izključno
le v načinu proizvodnje po 2. svetovni vojni. To je istočasno tudi
udarec vsem poskusom, ki hočejo sedanjo krizo opredeliti kot nekaj,
kar je v vseh svojih razsežnostih popolnoma novo. Toda Fougeyrollasu
s svojo interpretacijo izvorov, nastanka in sprememb družbenih po-
javov »uspe« zgraditi logično, racionalno »celoto«. S tem, ko vedno
poišče takšen dokaz, ki mu bo pomagal dokazati, da kriza v osemdesetih
letih ni popoln novum, sebi in bralcu ponuja videnje zgodovine člo-
veške družbe kot niz logično si sledečih dogodkov na enosmerni cesti.
Sicer pa, če se s celoto povsem ne strinjamo, lahko še vedno sledimo
vodilu pametnega moža, ki je rekel, da je hudič v podrobostih ...
Obseg družbenih pojavov, s katerimi se ukvarja Fougeyrollas je dokaj
zajeten. Vsebinsko jih združi v tri poglavja:
Prvo poglavje vsebuje širšo analizo t.i. kulturnih problemov. Fougey-
rollasa zanima razmerje kultura: ideologija. 2e samo dejstvo, da se
tako razmerje vzpostavi, mu pomeni, da se je ideologija ločila od
kulture in postala nekakšen nad družbo lebdeči oblaček pravil za
upravljanje in obnašanje v družbi (kar je eden od simptomov krize).
Razširjanje pravil med člane družbe pomeni Fougeyrollasu skrajno
obliko krize (silovito razširjanje pravil je Evropa doživela v času
nacizma in fašizma, podobno vlogo pa danes Fougeyrollas pripisu-
je nekaterim vrednostnim neokonzervativizma). Posebno zanimanje
Fougeyrollas posveti kulturni identiteti. Opaža vedno več skupin, ki si
lahko ustvarijo posebno identiteto na osnovi drugačnosti od drugih.
Spet se vrne k preteklim oblikam, ki so imele podobno osnovo (patriciji-
plebejci, verni- ostali ne-verni, arijci-ostali) in ugotovi, da tak način
identifikacije v osemdesetih letih zaostruje razmerja med ljudmi,
ki so danes objektivno nujno vedno bolj povezani. Njegovo razmišlja-
nje se konča z retoričnm vprašanjem, če se bo ta tendenca nadaljevala
tudi v prihodnosti.
Naslednje poglavje, ki govori o naravi svetovne krize bi bilo potrebno
brati skupaj s članki Habermasa in Offeja. Fougeyrollas opozarja na
razliko med državo v krizi (l'état en crise) in krizo držav (la crise des
états). V okviru tega poglavja ima posebno mesto analiza delovanja
potrošniške družbe. Fougeyrollas ugotovi, da je bilo za vzpostavitev
le-te potrebno kreditiranje, ki je potekalo na treh nivojih:
—	kreditiranje posameznikov za zagotovitev vseh njegovih materi-
alnih potreb, za korigiranje potrošnje in za odmik državljanov iz sfere
političnega odločanja;
—	kreditiranje proizvodnje, da je lahko zadostila vsem potrebam
potrošnje;
—	kreditiranje države, da sta lahko potekali prvi dve kreditiranji.
Od kod so prihajali krediti? Glavna smer vodi v nerazviti svet.
Poleg znanih oblik neenake izmenjave (surovine-izdelek) gre po Fou-
geyrollasovem mnenju za kreditiranje na osnovi kupovanja vojaške
tehnologije (kjer se cena ni oblikovala po ekonomskih zakonitostih).
To podmeno podkrepi s premikom oboroženih spopadov iz razvitega
112
sveta (Evropa) v Afriko, Azijo in Južno Ameriko.
V zadnjem poglavju razmišlja o vlogi marksizma in o novih možnih
konfliktih.
Zal se v tem poglavju Fougeyrollas zadovolji z opisnim pisanjem, ki
ga pripelje do zaključkov, ki to niso. So le z raznoraznih vetrov pobrani
umisleki. Škoda.
Knjiga Les Metamorphoses de la Crise je izšla 1985. leta pri založbi
Hachette v Parizu.
113
Pota raja, agonija kapitala
»prikaz«
Slavko Gaber
»Podak: Gospodine Gorz na početku 1984. godine kada svi preplaše-
no gledaju na svet 'velikog brata' kao kuniči u zmiju, Vi nam nudite
knjigu u kojoj imate smelosti da bacite pogled na društvo budućno-
sti, knjigu sa naslovom Putevi u raj. Mene taj naslov toliko zapa-
njuje, u sadašnjoj situaciji, da bih prvo želeo da Vas pitam mislite
li Vi to ozbiljno, sa tim naslovom?
Gorz: Naslov shvatam isto tako ozbiljno kao i dobitnik Nobelove
nagrade za ekonomiju Leontjev, koji mi ga je dao. Jer on je rekao,
otprilike, kao je to rekao i Mrax, a pre njega Rikardo, da je industrij-
ska revolucija, kojoj je sada 200 godina, bila traganje za putem koji
bi vodio natrag u raj, što znači koji bi čoveku omogućio da izbegne
presudu da mora zarađuje za svoj život u znoju lica svog, na-
jamnjim radom«.2
»So časi, ko realizem, ker družbeni red propada, sestoji ne iz poskusa
obvladati obstoječe, temveč iz imaginacije, anticipacije in iniciacije
možnih sprememb, vpisanih v sodobne spremembe.
Ta knjiga je mišljena kot prispevek k temu procesu.«3
V petindvajsetih tezah o krizi in iskanju leve rešitve v knjigi, kate-
re tretje in četrto poglavje je prevedeno v zborniku BOJ PROTI
DELU, ki je pred nedavnim izšel pri zbirki KRT, Gorz strnjeno pri-
1	Editions Galileé, Paris 1983.
2	MUS 12/1985, str. 5 (A. Gorz: U raj — ali sa sindikatima. Razgovor sa
Klausom Podakom).
3	A. Gorz, Paths to Paradise, Pluto Press, London and Sydney 1985, str. VII.
115
kaže razvitje svojih Devetih tez za bodočo levico, iz predgovora h
knjigi Adieux au proletariat.4
I. Kriza — industrializem v izteku
»Tistih, ki predlagajo v temeljih drugačno družbo, ni mogoče več ob-
sojati v imenu realizma. Nasprotno, realizem danes sestoji iz spozna-
nja, da je 'industrializem'* dosegel stopnjo, ko ne more več na-
prej .. .«5 Potrebna je radikalna sprememba. Sprememba, ki pomeni
beg/izhod iz sedanje krize, ki je kriza industrializma, in ne, kot
nam hočejo to predstaviti vladajoče ideologije, kriza česarkoli že.
To velja tako za kapitalizem kot za t.i. socializme.
»Prihodnji socializem bo postindustrijski in antiproduktivističen ali
pa ga sploh ne bo.«6 Industrializem danes ne rešuje ničesar več in
nikakor ne drži, da je dober/potreben vsaj še nerazvitemu svetu.
»Lakota in revščina v tretjem svetu nista rezultat 'zaostalosti' ali
nezadostnih produktivnih sil, ampak rezultat:
1.	črpanja njihovih virov od industrializiranih kapitalističnih držav;
2.	političnih in družbenih ovir za izrabo njihovih lastnih produkcij-
skih sil (.. .)«7
Ce ob tem upoštevamo, da dosega stopnja brezposelnosti v »pod-
hranjenih« državah 20—60 %, potem je jasno, da »... lakota in rev-
ščina ne bosta odpravljeni z ekonomsko rastjo industrijskega tipa,
temveč zgolj s politiko, ki bo imela za poseben cilj priskrbeti največ-
jim možnim delom prebivalstva dostop do sredstev samoprodukcije
(pomembnost zemlje) in s tem samoprodukcije same.«8
II. Razumevanje krize
Industrializem se izteka, njegovi znani mehanizmi reševanja proti-
slovij ne zadostujejo več. Keynesianizem je zadel na svoje meje. Cas
velikih investicij je minil, kot mineva tudi čas profita. »Na začetku
sedemdesetih let so francoski ekonomisti opozorili na 'upadanje mej-
ne produktivnosti kapitala': z drugimi besedami, na dejstvo, da je
produkcija naraščala z manjšo stopnjo kot investicije kapitala.«9
Proti koncu šestdesetih let je proletariat zavrnil najprej bolj ali
manj klasično tayloristično shemo produkcije, nato pa še neotaylo-
4	Kljub temu da imamo v Jugoslaviji na razpolago dva prevoda tega Gor-
zovega dela (Globus, Zagreb 1983; Radnička štampa, Beograd 1982), je
nemara značilno, da prevoda »devetih tez« ni najti v nobenem od njiju.
Najdete jih v že omejenem zborniku Boj proti delu (KRT, Ljubljana,
december 1985, str. 109—121).
* Ta termin sem si sposodil pri Alvinu Tofflerju, The Third Wave (London,
Pan Books, 1981).
5	isto op. 3/ str. 1
6	isto str. 3
7	isto str. 4
8	isto
9	isto str. 8
116
rizem. Kapital je bil prisiljen pospešeno investirati v tehniko, kot
sredstvo razrednega boja. Investicije so bile nemalokrat večje kot
profit, ki naj bi ga prinesle. Ob vse močnejših razrednih bojih in ob
zasičenem trgu je profit nenehno upadal. V čedalje večji meri je
postajalo jasno, da je treba doseči zmanjšanje stroškov proizvodnje.
(Gorz upošteva pri obravnavi stroškov proizvodnje stroške v širšem
pomenu besede in se ne zadovolji zgolj z mezdo, ko gre za plačilo
delavca. Zanima ga strošek, ki ga ima kapital z vzdrževanj em/ohra-
njanjem kapitalističnega načina produkcije.'
V tem kontekstu se t.i. družbeni stroški prikazujejo kot ogromna ob-
remenitev gospodarstva, ki opozarja, da je sistem postal neraciona-
len. Pokaže se, da mora vse več vlagati v lastno ohranjanje in da ti
stroški že presegajo profite, ki izhajajo iz novih vlaganj. Da bi bil
problem še večji, se kapital tem stroškom ne more izogniti.
Problem izhaja iz temeljnega principa tega modela: »...da morajo
biti vsi problemi in potrebe — celo kolektivne — rešene z individu-
alno uporabo tržnih dobrin in uslug.«10 Gorz to ponazori na prime-
rih graditve mest (t.i. bega v predmestja), zdravstva, šolstva itd. (str.
16—18).
III. Predlagane rešitve problema:
A) Predlog levice
1.	»Prekinitev s kapitalizmom zahteva predvsem, da se družbeni stroš-
ki obravnavajo kot integralni del produkcijskih stroškov .. . Kar se
s tem zahteva, ni nič manj kot podružbljanje produkcijskih odločitev in
družbena kontrola same produkcije.«11
To pa je mogoče uresničevati le na nivoju majhnih produkcijskih in
življenjskih enot. Z izjemo redkih področij, ki proizvajajo izdelke, po-
trebne celotni državi ali pa celo širši skupnosti (npr. metre, ležaje,
vrvi, mikroprocesorje, nekatere kemikalije in kovine ter večino strojev
za manjše delavnice (str. 20)) naj bi postala produkcija večine t.i. skup-
nih vrst blaga decentralizirana. Ustanovitev takšnih majhnih in sred-
njih enot je v veliki meri omogočena z »mikroelektroniko, ki omogoča
kompetitivnost majhnih enot z velikimi.12 Na ta način hoče levica
doseči »... optimalno zadovoljitev želja in potreb z minimalno porabo
dela, kapitala in sredstev.«13
Spodbujanje netržne produkcije naj bi podprle še skupne delavnice za
avtonomno produkcijo. To področje avtonomne produkcije bi bilo, kljub
temu da bi bilo izvzeto iz velike blagovne produkcije, produkcija v
sferi nujnosti.
2.	Ob tem naj bi se dodobra revitalizirala tudi t.i. sosedska pomoč,
tako v obliki izmenjave znanja in spretnosti kot tudi v obliki prepro-
stega »danes ti meni, jutri jaz tebi.«
10	isto str. 16
11	isto str. 19
'2 isto str. 20
13 isto
117
3.	Opisani sistem bi po Gorzu deloval le, če bi odpadlo olimpijsko
geslo »Nič ni tako dobrega, da ne bi moglo biti še boljše« in bi pre-
nehali iskati nove načine zapravljanja časa in sredstev. Prevladalo
naj bi geslo »Kar je dobro, je dobro«. Seveda pa bi morali biti standardi
te kvalitete določeni kolektivno.
4.	Pri tem pa naj bi družba še posebej pazila na uporabo računalnikov.
»Kajti če družba ne bo uporabila mikroelektronike za razširitev po-
dročja avtonomije in samoupravljanja in s tem za preseganje krize s
prelomom s kapitalizmom, potem bo kapitalizem sam spontano krenil
po novih potih industrializacije, ki (.. .) bo pomenila končno zmago
gospostva blaga.«14
B) Predlog desnice
1. Ob naraščanju stroškov t.i. stroškov produkcije povpraševanja je
osnovni problem, s katerim se srečuje kapital, prav zmanjšanje teh
stroškov s pomočjo informacijske tehnologije. Mikroelektronika naj bi
omogočila zmanjšanje stroškov produkcije povpraševanja in dosegla
še več. Prinesla naj bi namreč profit. Mogoče naj bi bilo »industrializi-
rati osebne storitve (one-to-one), namreč tiste, ki jih opravljajo zdrav-
niki, psihologi, učitelji itd.; prenesti produkcijo potrošnika na njega
samega ob pomoči računalniških programov, ki bi mu jih prodajali s
precejšnjim profitom. Jacques Attali opisuje to samoprodukcijo po-
trošnikov po standardih, ki jih predpisuje industrija kot samonadzira-
jočo se družbo. Ta samoprodukcija mora nadomestiti javne storitve na
dveh bistvenih področjih — v vzgoji in zdravstvu.«15 V vzgoji naj bi
računalnik opravljal vlogo učitelja kot usmerjenega izobraževalca, vse
od učenja hoje, preko petja, risanja, osnov matematike do samoinstruk-
cijskih programov srednjega, visokega pa tudi izobraževanja odraslih.
Podobno bi v zdravstvu zdravnika zamenjal računalnik, s katerim bi se
ob primernem plačilu posvetovali in od njega dobivali navodila za
zdravljenje.
»S stališča ekonomije je namen te industrializacije narediti produktiv-
ne' v kapitalističnem pomenu besede tiste aktivnosti, ki so bile pred
tem financirane iz davkov na potencialen profit ali z ,neproduktivnim'
trošenjem.«16 Z drugimi besedami, reprodukcija delovne sile naj bi
postala dobičkonosna na še enem področju. Človek bi s tem napravil
naslednji korak v smeri subsumpcije pod kapital in pripravljal sub-
sumpcijo pod delo. Kljub vsem prizadevanjem kapitala namreč njegova
varianta izhoda iz krize ne prinaša prave rešitve zanj in zgolj pripravlja
teren za povratek dela samega vase. Oziroma kot pravi Gorz: »... ne-
materialen output zahteva zelo malo kapitala in zelo malo dela.
Zato je mogoče reinvestirati tudi zelo majhen del zaslužka. Takšen
zaslužek(gain) bo tako prej povračilo stroškov (revenue: kot profit.. .«17
in večino ga bosta morala porabiti vladajoča elita oz. in prebivalstvo,
ne glede na delovni prispevek. »Blago proizvaja ljudi, ki naj dopustijo
14	isto str. 24
15	isto str. 25
14 isto str. 26
118
produkcijo in potrošnjo blaga. Posamezniki, potrošniki, sami postanejo
blago, proizvodno oziroma samoproizvedeno ter prodano za profit.«18
IV.	Pota raja
V	tretjem in četrtem delu, ki sta objavljena v že omenjeni knjigi KRT,
avtor nato obravnava naslednja vprašanja:
teza 12 Mikroelektronska revolucija
13	Nemogoči kapitalizem
14	Konec družbe dela
15	Konservativizem travaillizma
16	Mrtvo-živi kapitalizem
17	Ideja o življenjskem dohodku — 20.000 ur
18	K ukinitvi mezdništva: družbeni dohodek
19	Prehod na družbeni dohodek
20	Poenostavljeno delo, porazdeljeno delo
21	Kritika tržnih odnosov
22	Kritika heteronomnega dela
23	Zahteva dela — zahteva družbe
Profesionalizem
24	Nujno in fakultativno
25	Artikulacija, presek, inovacije, samoupravljanje, ki jih na tem
mestu zaradi dostopnosti v slovenskem jeziku ne bomo podrobneje
prikazovali. Zadošča naj, če strnjeno nakažemo, da se Gorz v tem delu
zavzema za odpravo dela.
V.	Ob strnitvi: posameznik-družba-država
V	sklepnem delu knjige, ki mu sledijo še t.i. dodatni teksti, avtor
obravnava vprašanja razmerja posameznik-družba — država.
(Razpravljanje ima obliko intervjuja)
Eno prvih vprašanj, na katera poizkuša odgovoriti, je vprašanje, kdaj
je posameznik avtonomen. Avtor odgovarja, da je avtonomen tisti, »ki
postavlja svoje lastne zakone« in ne naseda ideologiji, ki »zahteva,
da posamezniki služijo skupnosti in so instrument njene integritete.«19
Avtonomen posameznik ». .. zahteva, da družba služi individualnemu
razvoju z bogastvom sredstev in prostora, ki ga zagotavlja kreativ-
nost.«20 »Na kratko, avtonomni so tisti posamezniki, katerih socializa-
cija je bila pomanjkljiva, nepopolna — pri katerih nepodružbljen del
njihovih življenj prevladuje nad podružbljenim.«21 Del t.i. podruž-
bljenosti pa ostaja in predstavlja neodpravljiv del odtujitve, (str. 66)
»Lahko je zmanjšana, njen dejanski pomen je mogoče omejiti, vendar
pa ne more biti popolnoma odstranjena.«22
17	isto	str. 27
18	isto	str. 28
19	isto	str. 65
20	isto
21	isto	str. 66
22	isto
119
Poskusi popolne odprave odtujitve, ki gredo v smeri glorifikacije od-
tujenega kot zaželenega in razglašajo npr. vsako delo za častno ali
osvobajajoče, proklamirajo koncept vsestransko razvite osebnosti itd.,
se izkažejo za totalitarne. Seveda ni treba še posebej poudarjati, da se
z glorifikacijo dela ne spremeni njegova prisilna in odtujena narava,
kot tudi ne izgine odtujenost tistih, ki se v odtujenem delu počutijo
srečni. Nasprotno, kdor opravlja delo in trdi, da je srečen, ali laže ali
pa je bedak.
Gorz se zavzema za prizanje odtujenosti in vidi šele v tem možnost, da
se omeji na mogoč minimum. Neavtonomna dejavnost, ki presega okvire
svobodne dejavnosti, je nujna v vsaki skupnosti, ki ne ostaja na stopnji
prvotne in pozna svet produkcijskih enot, ki delujejo na državnem
nivoju in skrbijo za produkcijo, potrebno vsej družbi. Le tako proizve-
dena je nekapitalistično rentabilna. Le množična znanstveno dognana
produkcija strojev, mikroelektronike, nekaterih kemičnih substanc,
javnih prevoznih sredstev ipd. omogoča zmanjšanje potrebnega dela
in sredstev na minimum in veča področje avtonomne dejavnosti. »Tako
je sfera avtonomije dejansko vedno utemeljena v sferi podružbljene
heteronomne produkcije.«23 Ta sfera pa zahteva centralizacijo in s tem
državo. Postavlja se vprašanje odnosa do tega dejstva. Gorz trdi, da
centralizacija, kot tudi decentralizacija, sama na sebi še ne pomeni
ničesar odločilnega. Navaja primer Kitajske, kjer osrednja oblast ne
drži v rokah niti oblasti s centralističnim vodenjem, pa kljub temu z
določeno ideologijo usmerja celotno družbo. Tisto kar odloča o značaju
dejavnosti je vsiljenost, najsibo fizična ali ideološka, ali svobodnost
dejavnosti. Naloga centraliziranega državnega področja pa naj bi bila
prav zagotavljanje čim učinkovitejšega pridobivanja dobrin v čim
krajšem času. Cilj te produkcije »... je povečanje prostega časa.«24
Tako se mu država kaže kot nujna in neodpravljiva, dasi jo je mogoče
omejiti na nujno potrebno. Država je namreč nujna za urejanje tistih
odnosov, ki presegajo okvire majhnih skupnosti, v katerih je mogoča
samouprava. Možnost »... omejitve področja države je odvisna od tega,
v koliki meri lahko omejimo in decentraliziramo tehnične in ekonom-
ske enote.«25 Poleg tega pa je tu še neko ireduktibilno področje, ki
mora biti v domeni države, ne zgolj materialno, ampak tudi pravno.
Pri tem je treba gledati na državo kot na »... instrument in garant
prava, vendar pa ne kot na njegov vir. Njegov vir morajo vedno pred-
stavljati družbena razmerja sama.«26
Ko Gorz tako oriše področje civilne družbe, družbe avtonomnega
posameznika in področje države, preostane še vprašanje posredovanja
med njima. Avtor se pri tem ogreva za politične stranke v pravem
pomenu te besede in trdi, da naj bi bile to organizacije, ki bi v
nasprotju z današnjimi, ki predstavljajo transmisijo oblasti, prenašale
voljo ljudstva oblasti. To naj bi bile skupine ljudi, ki »... so voljni
in sposobni razumeti družbena nasprotja v pravnem in organizacijskem
23	isto	str. 69
24	isto	str. 70
25	isto	str. 74
26	isto
120
smislu.«27 To bi bili neke vrste profesionalci, ki pa ne bi smeli imeti
oblasti. Čeprav bi bili profesionalci na svojem področju, naj ne bi
opravljali svojega dela več kot štiri ure na dan in bi bili izven dela
v svoji skupnosti brez privilegijev, (str. 77)
S tem se zaključuje pregled razmišljanj, ki radikalno revidirajo koncept
samoupravljanja. Gorz namreč pravi: »Samoupravljanje ni mogoče
v skupnosti z več kot nekaj sto ljudi. Kdo pa bo nadziral odnose med
različnimi samoupravnimi skupnostmi? ... res ne bi hotel biti nenehno
obremenjen z vsemi problemi družbe, od mednarodne menjave do
transportnega in komunikacijskega sistema, od monetarne cirkulacije
do policije. Ne verjamem, da bi lahko kogarkoli pripravili do tega,
da bi zapravil ves svoj prosti čas v skrbi za take stvari.«28
27	isto str. 75
28	isto str. 76
121
Sinopsis:
UDK: 330.180(049) :301
Bogomir Kovač:
Družbenoekonomska kriza in mednacionalni odnosi v SFRJ
Predmet avtorjeve razprave je institucionalna analiza jugoslovanske
družbenoekonomske krize. Avtor želi dokazati notranjo povezanost
med razvojem socialističnega samoupravljanja in »nacionalnim vpra-
šanjem«. Avtor zaključuje, da je trg z vsemi svojimi institucijami
prvi pogoj vzpostavljanja boljše porazdelitve funkcij federacije.
Synopsis :
UDC: 330.180(049) :301
Bogomir Kovač:
Social-economic crise and national relations in Yugoslavia
The subject of the article is the institutional analyse of the Yugoslav
social-economic crise. The author tryes to prove the inner linkage
beetwen development of self managment and national question. The
author concluds, that the market with all its institutions is the first
edition of the creation better distribution of federal functions.
122
Sinopsis :
UDK: 316.43:711
Jelka Pirkovič Kocbek:
Arhitektura in urbanizem kot oblikovanje praznega prostora — primer
19. stoletja
Izgradnja prostora, ki je značilna za naše stoletje, je bolj povezana
z urbanizmom 19. stoletja, kot smo pripravljeni priznati. V članku
skušamo primerjati morfološke značilnosti obeh oblikovalskih postop-
kov, kakor na primer: odnos tako imenovane »tabule rase« (o kateri
govori tudi prejšnja razprava); plan kot sredstvo, s katerim naj bi
obvladovali fizično resničnost, ki pa hkrati prav to resničnost re-
ducira na dve dimenziji risalne mize; nova organizacija uličnega oto-
ka, ki ni več hierarhično stopnjevana prvina urbane zasnove, temveč
formalen izsek prostora med ulicami z bolj ali manj geometrijsko
parcelacijsko mrežo. 19. stoletje je napovedalo dokončno opustitev
pojma uličnega otoka, do katere je prišlo v obdobju funkcionalistične
arhitekture in urbanizma. V prejšnje stoletje sodijo tudi »izumi« no-
vih arhitekturnih tipov, katerih nadaljnji razvoj zasledujemo v so-
dobni arhitekturni produkciji.
Synopsis:
Jelka Pirkovič Kocbek:
Urban planning and architecture as design of the void — the case of
the nineteenth century
The twentieth century »production of space« has more links with the
nineteenth century urban planning that we normally admit. The
article tries to compare morphological characteristics of both design
practices such as: the »tabula rasa« attitude (also discussed in the
previous article); the plan as the main device in hadling physical
reality which at the same time reduces this reality to a two dimensio-
nal drawing desk; new way of organising the street-block which is
not any longer hierarchically graduated element of urban structure
but a formally designed cross-section of street-pattern with more
or less geometrical allotment net. The nineteenth century had announ-
ced the complete omission of the notion of street-block that took
place in the period of functional architecture and urban planning.
It also »invented« the whole set of new architectural types that have
ever since developed in the modern architectural production.
123
Avtorji v tej številki:
Dr. Bogomir Kovač, predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani
Dr. Hizvi Islami, profesor na Prištinski univerzi
Jelka Pirkovič Kocbek, umetnostni zgodovinar
Jasmin Držinič, študentka
Slavko Gaber, profesor sociologije
Dr. Vekoslav Grmič, profesor teologije
Fred Halliday, sodelavec revije Labour Focus
Gus Fagan, sodelavec revije Labour Focus
Iz vsebine prihodnjih številk:
Adorno / Negativna dialektika III
Avšič / Pismo ustavni komisiji
Zarič / Jugoslovanstvo in skupni ekonomski razvoj
Vuga / Vijugava pot do težnosti
Maliqi / Srbski pogled na Kosovo
Pretnar / O oblikovanju sociološkega pristopa k invalidnosti
Kuzmanič / Komunistični ideal pri Heglu in Marksu
Pirec / Samoupravljanje med državo in ekonomijo
Mac Donald / Nove usmeritve v sovjetski politiki do zahoda
Balažic / K razmerju med revolucijo in revolucionarnim subjektom
Janša / Sodobni svet in naša obramba
124