NAŠ PORTRET Kamilo Hilbert in njegovo življenje Čas boja in odločitev Kamilo Hilbert ]e bil kot mlad gradbeni tehnik že v rajnki Jugoslaviji označen za le-vičarja. Na tehničnem oddelku banske uprave zato ni dobil stalne zaposlitve, bil je dnevni-čar, tak, ki so ga lahko odpustili kadarkoli. Na rdečo stezo ga je potisnil dr. Kanoni, pa tudi oče je bil po prepričanju socialist: • »Zaznamovan sem bil in ob različnih ak-cijah komunistov so si žandarji kljuko poda-jali tudi pri nas doma, čeprav še nisem bil član Partije. Prestavljen sem bil v Maribor, kjer sem nadzoroval gradnjo gimnazije. V mestu pod Po-horjem je bil takrat močan kulturbund in člani te zveze so se počutili gospodarji dežele. Ne-koč smo se na dravskem mostu fizično spo-padli, pa so žandarji nagnali najprej nas ...« • Pred Nemci se je tovariš Kamilo umaknil v Ljubljano in se prek ing. Sifkoviča povezal z OF. Inženirja so kasneje beli ubili na Sv. Urhu .., Julija 1941 je tovariša Hilberta. v Pai-tijo sprejela Vida Tomšič: • »Vojna je bila, uprli smo se ... Če danes razmišljam, me je dvignila pravzaprav vojna. To je bil čas odločitev in jaz, neopazni grad-beni tehnik sem se znašel v tem velikem vrtin-cu .. .« • Stanoval je v Rožni dolini, deloval pa v Centru. Ko je tam postalo prevroče, je bil pre-stavljen v Moste za sekretarja rajonskega ko-miteja. V zloglasnih božičnih racijah je bil za-jel: • »Italijani so me zasliševali tako, da sein takoj uganil, kako o meni tistega pravega sploh ne vedo. Obsodili in poslali so me v ta-borišče Visco pri Udinah. Slovenci temu kraju pravimo Višek ...« • Po kapitulaciji »večne rimske države« je taboriščna partijska celica organizirala množič-ni odhod domov in v partizane. Tovariš Kamilo se je znašel v Kočevju. Postal je sekretar no-vomeškega okrožja, leta 1944 pa je bil poslan na poseben tečaj OZNE. Poslej je do leta 1951 deloval v UDBI v Celju, Ljubljani, Mariboru in na Primorskem. Najtežje je bilo ob resoluciji Informbiroja leta 1948: • »To je bii čas osebnih tragedij ... Pomi-slite! Desetletja smo prikazovali samo blestečo podobo Sovjetske zveze, potem pa čez noč .. .« • Po daljši bolezni je leta 1951 postal di-rektor celjske Cinkarne: • »Bil sem po stroki gradbenik in sem mo-ral preštudirati kupe metalurških knjig. V to-varni so bili samo trije inženirji, vladali so mojstri, ni bilo kreditov, ni bilo kadrov. Ne bi smel reči, da sem imel slabe predhodnike, ven-dar smo se kmalu po mojem prihodu odločili za širše štipendiranje nadarjenih in se tako za-čeli tehnično ter politično dvigovati. ..« • V nekem obdobju svojega življenja je Kamilo Hilbert moral poprijeti za vse tisto, kar je ukazala Partija. Ni bilo mogoče izbirati: • »Vsakdo izraed nas je želel biti dober in sposoben, čeprav ni bilo vedno enostavno ... Danes se mi dozdeva, kakor da je krojač pogo-sto opravljal čevljarska dela in vrtnar mesarske posle. Vendar pa so bili ti ljudje večinoma take vrste, da so tisto, česar so se lotili, trmoglavo uresničili. . .« • Ko sva mrzlega dopoldneva udobno sed-la v topli dnevni sobi, je najprej podvomil, da bi o sebi lahko povedal kaj posebnega. V ostiem pogledu jasnih modrih oči je še vedno ohranjena pronicljivost, njegov obraz in govor pa sta bila pridušena ter mehka. S finimi prsti glasbenika je poudarjal izgovorjene besede: • »V mladosti sem igral violino ... Zelel sem študirati glasbo, najrajši klavir, vendar oče ni hotel o tem prav nič slišati. Moji sošolci so bili Leskovic, Lipovšek, Šivic .. .« • Najtežje je bilo tovarišu Kamilu, ko je prišel v partizane in se nalezel uši.. . Droban, mehak nasmeh mu je hušknil prek lica: • »Tisti trenutek, ko je po meni gomazelo 10.000 nadležnih živalic, me je popadla tako si-lovita panika in prepričan sem bil, da tako uši-vi te vojne nikakor ne moremo dobiti... Ka-sneje, ko sem dobro poparjeno perilo likal in mi je pod težo gladke ploskve likalnika kar po-kalo pk, pk, pk, mi je bilo že nekoliko lažje ... • Najlepše? Najlepše pa je bilo takrat, ko je prišla svoboda. Vriskali smo iz polnib. pljuč .. . Pa kadar otroci zdravo rastejo, je tudi lepo ... • Če sem srečen človek? Ne vem . .. Zado-voljen sem, morda tudi srečen, lahko pa ni bilo prav nikoli. . .« • KamiJo Hilbert je bil sedemkrat odliko-van, nazadnje ga je lani za sedemdesetletni živ-ljenjski jubilej odlikoval predsednik Tito z re-dom dela z rdečo zastavo: • »Vesel sem odlikovanja. Človek vendarle čuti, da kar je storil v svojem življenju, ni bi-lo zaman in ni pozabljen . . . Glejte . ..«, je po-kazal knjigo in karton s podpisi vseh sekretar-jev Novega mesta od medvojne naprej: »Taka knjiga in tovariši, ki te niso pozabili...« • Tovariš Kamilo je po narodnosti Čeh, po srcu Slovenec in Jugoslovan. 2e njegov oče je tukaj pognal korenine, enajstčlanska družina je živela na Poljanah. V dnevni sobi, kjer sva se-dela, je največja prosta stena pokrita z veliko oljnato sliko velike dmžine. Ustvaril jo je brat tovariša Kamila, evropsko znani slikar, živeč v Parizu, Jaro Hilbert. . . Da, slika pomeni pre-teklosti • »Preteklost je zanimiva... Tudi danda-našnji jo moramo osvetljevati, vendar ne ša-blonsko. Mladi Ijudje radi prisluhnejo zgodovi-ni, toda podajati jo moramo na primeren in simpatičen način . . .« • Kadar se človek pogovarja z Ijudmi, ki jih je življenje tako čudno metalo in jim do-deljevalo nenavadne naloge, se vprašamo, ka-ko vraga so zmogli? Nekaj pojasnila je v vztrajnosti, prepričanosti, trdnosti značajev, srčnosti... Bogomir Šefic