Kaj narava pripoveduje otrokom
(Po WiedorQann - u posl. Anton Brezovnik
Jablana.
(Daljc)
j<eje in mladike so se mi širile bolj in bolj. Mnogo cvetic in drugih rastlin sem varovala pred pekočimi solnčnimi žarki. Doliajali so popotniki niimo raene, pokladali svojo prtljago pod moje košate veje in odpočivali v bladnej senei pod menoj.
Vsako leto meseca raaja sem se oblekla v najlep.šo praznično oblačilo. Ob tem času postajali so pogostoma stari in mladi, imoviti iu ubožni pred menoj in občudovali mojn krasoto. Pogostoma sem slišala, dasejeeudil ta ali 6ni ter dejal: nOj kako zalo. bako krasno rtrevo'. Cvetočo jablano gledati. to je veselje! Ta cvet, to je nebeško oblačilo, In ta beiota, čista kakor sveta nedolžnost! Tii rdečina, žareča se, kakor tista, sveta Ijubezen! Oj kako mogočen, kako dobrotljir je Ijubi Bog!"
A ne samo Ijudjc so me obiskovali, tudi živali itiajhne in velike so rade pohajale k meni. V vzpomladi sem zibala vesele ptičice. Jedna je lepo žgolela, drnga zopet pcla vesele pesence ter vsaka po svoje častila Bogj.
Jogostoma mi jo zaupal kak Ijubezniv ptičji parček svoje gnezdico » ivete-riini, peterimi ali se eelo šesterimi Ijubkimi mladicki. Tetn sem bila jaz skrbna in zvesta prijateljica. Nosila in zibala sem jih, ko so postajali večji ter jim pustila, da 80 na mojih rokah veselo frfotali in plesali.
A nihče ua tem svetu ni brez sovražnikov. Tako sem jih tudi jaz imela. Po leti so se plazile gole in kosmate gosenice po mojem deblu; zlezle so na moje skrajne veje in objedale moje najlepše in najzdravejSe liste. Druge so jih preprcdle z nitkaini. Listi so se zvili in navadno popadali na t!a. V teh zvitih listil) so imele moje sovražniec svoje bivalisče. ^abubile so se in spale toliko fasa v njih, da so kot pisani metulji vzletele iz Djili. — Tudi onih belik raetuljev nisem nikoii rada videla na sebi. Znesli so svoja jajčka na moje listke. V kratkem žasu jih je izvalila solnčna gorkota. Izlezle so iz njih zelo požrešne gosenice ter se mastile ob mojih 8očnatih listih. Ni6 meuj nevaren sovražnik mi je bil mali Lrostek, ki ga poznate na imč: rilčkar. Ta mi je navrtal moja najlepia jabolka. še predno so bila dozorela ter položil vanje svoja jajčeea. Iz teli jajčec so izlezli nckaki črvifki, ki so se redili ob mcsu mojpga sadja.   Ti črviiki so postajaii vedno reč-ji in so pre-
votlili jabolko na vse strani, da ni bilo za užitek, ker je prezgodaj dozorelo iu padlo na tta. Mnogo takiti neprilik mi je donašalo lc poletje. Koje nastopilajesen, prinesla rni jc marsikatero vpsclje. Posebno veselo je bilo okdo raene, ko je mojn sad.je riozorelo. Takrat se je zbrala eela tiilpa otrok, dečkov in deklic, okrog mene. Vcdeli so, da seni clobrega srca tor jim zato tndi railu podariin kaj dnbrega za njih lačrm želodčke. Oj kako slastno so gledali na-im: ter /.eljno priuakovalt, katero rdečolično jabolko jira bodem najprej vrgla pred nogc. Nieesar si niso boljo želeli, kakor to, da bi prišol kak votcruek in bi mojo glavo a^koliko potresel.
V poznej jeseni J6 pi'Uel tndi Oivileek, moj gospodar, ki je /daj vfce vzrastel v vi-lega moža k meni, da bi rae otresel. A Ciril oi prišel sam, prišla je ž njim tudi njp^ova žena in cela k6pa otrok. Otroci so imeli ltčne košarice v rokah, mati p& velik koš. Zdaj pvislonijo oče lestvo k mojem« deblu in splczajo med vnojc veje. V tem so otroci spodaj skakali in veselo vriskali. Ko so bili ofe v/.e sredi mojega vrha. primejn me s krepkima rokaina. in me z vso mo6jo potrescjo. Takoj so se vsula jabolka po tleh kakor toia. Starejša dva deSka sta imela posobno veselje s t«m, da st» se postavila prav blizu mojcga debla; hotela sta namrcč, da naj kar na tijiju glavo vsujem zrela jabolka. In res, čira bolj so letels jabolka po njiju glavali, tem veu je bilo vpitja in veselja.
Ko so me nče do čistega otresli, pobirali so otroei rdeča jabolka po tleh in si polnili svojo košarice. Težko obloženi so se podali naposled zopet, domov, kjer so v posebnej shrambi pospravili moje darove.
Tudi v dolgem /jinskem fasu imela sem svoje prijetnosti. Zavita v svoj beli zimski kožuh, prespala sem večinonia vso zimo. A tudi po zinii ga ni bilo dneva, da bi me ne bil kdo obiskal. Priletela je kaka vrana na moje rame in rai potožila svoje ubostvo: tako sedeč na mojih ramah, gledala je po vsej okolici, je-li ni Ijubi Bog tudi njej pripravil kje kakega živeža. Priletel je tudi vSasih kak kalin, šfeinkovef ali kaka druga ptica, ki stajo glad in mraz pripodila h gozda v bližino eloveškib stanovanj- Tudi senice in strnadi so me pogcsto obiskali. Jarebice so se zbirale ob mojetfi vznožji in zajci so obvohavali mojo skoi^jo ali se pa poskrili v snežene žam<ite. da bi jih mrzla burja ne nadlego^ala.
Kadar sem bila popolnoma sama, ozrla seia se na liišo svojega dobvoga gospodarja Cirila. Veselila sem se na tihem, da sem njega in njegovo družino tudi to leto bogato obdarila; veselila sem se, da jim jo moje sadje 7 slast in da ga o Božiči v zlate sukujice obleienega obešajo na božiino drevesee, ki je t mnogo-brojnirai lnčieami tako lepo okraSeno. Oj koliko sladkega veselja nam daje zaviist da smo dmgim kaj dobrega storili.                                           (Konec prilodnjiS.)