66                                                                                         
Čokolada                                                                           
Urška ima šest let.                                                                   
 V jutranjem somraku je v sobi vse razblmjeno v minufl  harmonijo: Trije naslanjači, pokriti ;> prevleko. so kakor lfl| starc tctke z dežele, ki kramljajo o svojih zndevicah V kotu zaspaadj stoji stara skrinja. Na življenje spominjajo !e Urškino črtasto krilcBj in čipkaste hlačke, ki sličijo lutki brez kosti, na katero je bil sedeli debel gospod in jo sploščil. Ura na mramornatem kaminu hiti tik-takJ tik«tak. kakor da bi se ji kam mudilo. Postelja se nejasno beli im tisto rožnato, plavolaso v postelji. to je Urška. Na rožastem papirjuj po steni se vijejo zeleni poganjki za zelenimi rožami. In ura, naslsuj njač, skrinja. stol. postelja in stene se kopljejo v globokem miru y| pobožnem pričakovanju zore. Urška je negibna, kakor njena okolicaj Njena šobica >e nekaj nedoločnega kakor zaprta knjiga. Zdi se, kakori da mrši obrvi in stiska ustnice, kakor da bi hotela zadržati spanje, ki že uhaja. Skozi nežni nosnici slišiš pšš, pšš! dih njene speče duše.
Oh, ta nepridiprav, prikradel se je v sobo! Vtaknil je svoj nos skozi špranjo v zastoru, svoj zlatorumeni, svetlikajoči se nos. In s tem noskom boža šmentani solnčni žarek tri stare tetke. huškne na poganjke in rože na steni, poščegeta Urškino čelo, lica. usta in Iase.
Zbudi jo.
Vendar to še ni pravo prebujenje. Urška se še ni ganila. Le njene lepe, sinje oči so se odprle in gledajo. Kako je v tem trenotku zavest še nejasna! Urška prav za prav še spi, zbujena dreinlje. Ni se še zas vedla same sebe, plava še nekje. v sanjah. Še vedno je le del vseh teh stvari, ki so okoli nje.
Toda Urška sede, si gre z rokami preko lica, obrvi se ji zgladijo, seže si v lase, spletene v kito.
Misel, prvo temeljno misel, katere se zave to mlado bitje, izraža prijetno kmljenje želodčka. Kakor da je čudovito zadišalo po gosti čokoladi...
In prva Urškina misel je: zajutrek. Druga raisel: kosilo. Tretja: južina. Cetrta: večerja.
Vse to se združi v vprašanje: kaj bomo danes jedli?
Zakaj nikoli ne sestavijo kosila po Urškinem okusu? Zdi se, da ji le včasih slučajno narede veselje. Kadar vpraša kuharico Micko, kaj cmari v skrivnostnih kozicah na štcdilniku. kjer pleše rdeč žar in cvrči razbeljeno maslo, odgovori vedno enako:
»Mišje krake in mušje jezike!«
Urška nadaljuje svoje misli: sedaj bo vstopila Micka s čokolado. Rekla ji bo: »Ali so gospodična Urška že opravili jutranjo molitev? Ali so molili za mamico, očko, za dedka. babico, za vse otročičke, ki nimajo ne dedka. ne babice, ne skrbne mamice in očka.«                    

In Urški bo neprijetno. da ji Micka pridiguje z dvignjenim kazal« cem: »Najprej je treba moliti. Ko se ptiček prebudi v svojera gnezdu, nravi kuik! kuik! in moli Boga po svoje. Vsa mirava moli svojega stvarnika.«
In med tem časom se bo čokolada popolnoma ohladila.
Irška skoči iz svoje postelje in poktekne. Pod je trd, mala pre= proga bi bila lahko mehkejša. Kakor pleve je. Urška se hitro pokriža, sklene roki in prične zaraišljeno: Oče naš. kateri si v nebesih ...
—  Kakšen je neki? Ali sedi na poblazinjencm naslonjaču kakor dedek? Ali na divanu, v čigar prevleko je vtkana pastirica, ki posluša pastirja. svirajočega na piščal? Gotovo, te predstave so nesmiselne, a raztresenost je Urškin naglavni greh; vedno raisli na storije. Gotovo je. da Ijubi Bog ne sedi na pravem
naslonjaču, saj v nebesih ni nič trdnega, prijemljiveda. Tam je vse narcjeno iz oblakov. kvečjemu še iz snega ...
Posvečeno bodi tvoje ime, ptu di k nam Tvoje kraljestvo. zgodi se Tvoja volja ...
—  Zgodi se ... a če bi ukazal. n:ij gre Urška ponoči sama v lopo 7,i vrtno orodje, ali če bi zahteval.
da hodi bosa. v razcapanem krilcu kakor mala ciganka ... če bi jo obsodil, jesti dan za dnem kolerabe, ki jih tako sovraži! ... kakor v nebesih, tako na zemlji ¦ ¦ ¦
—  V nebesih, kakor Ijubi Bog hoče. Angelci so vajeni ubogati. Ukaza niti ne čakajo. Gospodovo misel kar uganejo in že planejo na zemljo, z glavo navzdol, da izvrše ukaz ...
... Daj nam danes naš vsakdanji kruh ...
—  Z maslom in v nedeljo kolaček... »Revni otročički ne jedo nikoli kolačev. Nimajo niti kruha za lačni želodček. jedo le krompir v oblicah.« pravi Micka. »Gospodična Urška je zelo srečna, ker ima očka, ki ji lahko kupi dobro jelo...«
... Odpusti nam naše dolgc, kakor mi odpuščamo svojim dolž= nikom...
—  Nu, moj Bog, odpu.ščam, misli Urška. Vendar, dečki so včasih res poredni. Spominja se, da jo je eden imenoval — tega ni še niti teden dni, — da jo je imenoval — gosko! Da, tisti Mihec s pegami na obrazu, ki je podoben rdečemu zajcu. Na kaj je neki tako domišljav?
... in ne vpelji nas v skušnjavo...
—  V skušnjavo. Joj! koliko je skušnjav, vseh vrst, vseh barv, ki preže nate venomer: Zelene češplje v sadovnjaku, mamina košarica
68
za šivanje, velika knjiga s slikami, ki jo skriva očka za druge knjigc v knjižnici, in potem, nos gospodične Mešičkove, klavirske učiteljice. Urško vedno mika, da bi potegnila za ta nos. Suh je in rdeč kakor paprika. Gotovo speče.' če se ga dotakneš ...
... temveč reši nas hudega ...
— Hudega, to se pravi vsega neznanega, vsega skrivnostnega, tega, kar preži v temnih kotih, kar šelesti med vejevjem, reši nas pošastnih pajkov, noževih ostrin, žalosti, ko nas hoče ihtenje zadušiti, reši nas strogega oštevanja, grdih, čmih mož, ki prilezejo po dimniku, in na* hoda, takega, da vise sveče iz nosa, in reši nas zvijanja v trebuščku.
... Amen, tako bodi!
— Resnično, vse je tako prav in dobro. Ljubi Bog je sedaj zado« voljen, Micka bo prinesla čokolado, Urškina mainica bo rekla: Dobro jutro, Ijubček!, očka jo bo poljubil z bodečimi brki. Dan je lep. nebo jasno, solčno. Urške ne bo nihče ošteval, ker ne bo sitna, premagala bo vse skušnjave, imela bo čisto vest in bo židane volje.
In vrata se odpro in prikaže se — čokolada.
Po P. in V. Margueritteu — Ksenija Prunkova.