Poštnino platana ▼ gofovial Spedizione In abbonamento postale
Prezzo
Lelo VIII
soboto, S. maja 1943-XXI
V Ljubljani, v
Izključna pooblaSčenfea ra oglaševanje Italijanskega in tujega | Uredništvo tn opravoi Kopitarjeva 6, Ljubljana. | Concessionaria esclutiva per la pnbbHdtS 31 provenlenza italiana izvora: Unione Pabblicitd ltaliana S. A, Milano,	=	Redazione.	Amministrazionei	Kopitarjeva	6,	Lubiana.	=	ed	estera;	Uniona	Pubblicita	itaiiana	& A* Milano.
Neizprosne smernice tajnika fašistovske stranke za vrnitev k osnovnim načelom revolucije in strnitev vseh sil za zmago
Bollettino n. 1077
Tenaci combattimenti in Tunisia
17 velivoli nemici abbattuti
II Quartierc Gcneralo dellc Forze Ar-mate comuuica:
La battaglin ha inluriato icri violentis-sjuia in Tunisia dovc ii rinnovato urto di poderose masse avversarie di fanteria o di carri nrmati e stato contrastato, con tcna-ce valore, dalle truppe dell‘Assc; ncl sef-tore settentrionalo questc lianno ripiegato combattendo, su posizioui piu arrclrate. L‘aviazione nemira che appoggia Pattacco con torzo proponderanti. perdeva ncl corso della giornata JO apparecehi doi quali rpiattro dalla caccia o sei daiio artiglicrie contraerec.
Reggio C a 1 a b r i a , Trapa ni, Maršala e Pl s o 1 a F a v i g n a n a so-no stato bambardate da formazioni di qua-drimotori: notevoli i danni agli abitati o le perdito fra la popolazione.
Sette velivoli risultano distrutti ncl cie-In dclla SIcilia dai cacciatori italo-germa-nici.
II brillante attarco contro formazioni corazzate nemiche, di cui ha dato uotizia il bollettino di ieri e slato condotto dalla 110-a squadriglia da caccia, comandata dal capitano Montanaro Fioravante da Campe-gine (Reggio Calabria).
A seguito dello incursioni di cui ai bol-lettini n. 1075 e 1077 si contano 150 morti e 277 feriti a Reggio Calabria e S morti e 6 feriti a Trapani, 4 inorte c 3 feriti a Maršala.
Vojno poročilo št. 1077
Zagrizeni boji v Tuniziji
17 nasprotnikovih letal sestreljenih
Italijansko uradno vojno poročilo štev. 1077 pravi:
llitka je včeraj silovito divjala v Tuniziji, kjer so osne čete z zagrizeno hrabrostjo nasprotovale novemu sunku mogočnih nasprotnikovih pehotnih množic in oklepnih vozil. Na severnem predelu bojišča so se osne čete med bojem umaknile na postojanke, ki leže bolj zadaj.
Nasprotnikovo letalstvo, ki podpira napad z dosti močnejšimi silami, je ta dan izgubilo 10 letal, od tega so 4 uničili lovci, 6 pa protiletalsko topništvo.
Skupine štirimotornikov so bombardiralo Reggio v.Calabriji. Trapani, Mar salo ter Isolo F a v i g n a n o. Znatna je škoda na poslopjih ter izgube med prebivalstvom.
Italijansko-neinški lovci kaže, da so nad Sicilijo uničili 7 letal.
Sijajni napad na nasprotnikove oklepno oddelke, ki ga je omenjalo včerajšnje poročilo, je izvedel 110. lovski oddelek, ki mu poveljuje stotnik' Montanari Fioravanto iz Campegine (Reggio v Calabriji).
Zaradi letalskih napadov, ki jih omenjata poročili 1075 ter 1077, so našteli 150 mrtvih in 377 ranjenih v Reggiu, 5 mrtvih in 6 ranjenih v Trapaniju, 4 mrtve in 3 ranjene v Maršali.
Rim, 6. maja. AS. Besedilo govora, ki ga je imel včeraj na zborovanju v gledališču Adrianu tajnik stranke eksc. Scorza, je naslednje:
Tovariši!
Morda ne bo v tem, kar vam bom povedal,, za vas nič novega, niti izvirnega, ker je v vsakem izmed vas to že leta nazaj globoko dozorelo, tako da bi vsakdo izmed vas lahko spregovoril ta moj govor. Bom pa nujno dolg in se ne bom pustil zanesti po nobenem govorniškem zaletu, ker želim mirno govoriti vašemu srcu, vaši vesti in vašemu razumu.
Tudi me ne boste slišali govoriti o sovražniku. Nimam navade prezirati ali podcenjevati sovražnika. Sovražnika sovražimo vsi, tako jaz kakor vi, vendar brez histeričnosti, brez izpadov: hladnokrvno in stalno, vztrajno in odločno.
Poštenje — prva dolžnost fašista
Podal bom poročilo, ki bi ga lahko imenovali poročilo moči, dostojanstva, časti in revolucionarne nepopustljivosti. (Odobravanje.)
Potrebno je, da najprej nekaj ugotovim in pojasnim, kajti želim, da bi vsakdo izmed vas, ko do zapustil to dvorano, odnesel s seboj čim bolj točno označbo raznih vprašanj in raznihprimerov, ki so v tem času razvnemali pozornost fašistov in vzbujal: bolj ali manj živahne razprave.
Na začetku vsakega našega ugotavljanja je fašist. Fašist je predvsem človek, ki živi med drugimi ljudmi: ni nerealno, abstraktno bitje, ustvarjeno po čudežu ali po igri kakršne koli domišljije: človek je z vsemi svojimi čustvi, svojimi napakami, svojimi vrlinami in tudi svojimi interesi. Razlikuje se od drugih po določnem, prostovoljnem udejstvovanju svoje volje, ki ga po mislih, volji, interesih in čustvih podreja višji skupnosti, kateri je posvetil vse svoje življenje.
Prva lastnost fašista — to je na dlani — mora bili poštenje. (Odobravanje.) Ne le poštenje v tem smislu, da ne 6meš krasti ali zapasti strogosti zakonika, temveč poštenje v tem 6imslu, da pošteno čutiš, misliš in delaš in da upoštevaš svoje interese samo v skladu s skupnimi interesi in svoja čustva samo v odnosu s čustvi drugih ljudi.
Fašist — najpopolnejši Italijan
Fašist je popoln, najpopolnejši tip Italijana, najbolj vzhičeni tip Italijana, kajti fašisti smo le v ioliko, v kolikor smo v polni meri Italijani. Po tej vzhičenosti italijanstva je fašist predvsem borec; ne morda zato, ker je le v določenih okoliščinah poklican, da izvrši neko posebno nalogo, ki jo sprejme kot dolžnost, kateri se ne more izogniti, temveč borec, ki išče borbo, ki hrepeni po borbi, ki ugotavlja 6voj cilj in oviro, ki išče sovražnik‘a, ker hoče zadeli cilj in premagali oviro ter streti sovražnika. (Odobravanje.)
Skratka, fašist je določen temperament, določena jasna in natančna osebnost, ki je ni mogoče zamenjati. Duce je dejal nekoč, da bo nastopil čas, ko se bo fašist tudi fizično razlikoval od drugih ljudi. S tega položaja človeka. Italijana in borca bo nekoč, kakor boste videli, vzrasla — ali bolje rečeno — se spet pokazala iz najstarejših virov našega duha osebnost 6tarega fašista, kakršnega je ustvaril Duce (odobravanje), kakršnega je želel narod v onem težkem trenutku svojega življenja in kakršnega je narod ljubil in cenil.
Potreba po spremembi vrednotenja zaslug
Obračunati moramo z našim neprimernim načinom mišljgnja o stvareh, ki se tičejo našega dela. Dolga leta smo govoričili in spet govoričili in ker smo razdražili V6e to (začenši z molkom, ki velja za edinega očeta dejanj, medtem ko bi morala biti beseda mačeha napačnih stvari, dokler nismo prišli do prezira, enostavnosti in prisrčnosti), moramo 6edaj obračunati z vsemi zavesami, ki bi mogle motiti našo zavest, da si zopet pridobimo popolno jasnost odnosov in čustev (odobravanje) in tako 6mo uporabljali to retoriko, da smo dospeli do prave in resnične obliko inflacije besed in prišli celo tako daleč, kar lahko ugotovite vsak dan, da je bila velika in izredna vrlina celo biti pošten. Tako si je vsakdo izmed nas, čeprav je pošteno izvršil svojo dolžnost in nič drugega kakor svojo dolžnost, lastil takoj pravico, da sme zahtevati izredne nagrade; tako je najmanjša odpoved nenadoma postala velika, težka žrtev in tako 6e je žrtev izpremenila v inučeništvo, najmanjše trpljenje pa je ustvarjalo junake.
Sedaj pa moramo stopiti s te lestve na svet našega enostavnejšega človeštva in povedati, da se pravi izvršiti svojo dolžnost storiti samo 6vojo dolžnost, da je žrtev samo tedaj žrtev, ko so dokazi za resnično trpljenje in bolest, da pripada venec mu-čeništva 6amo nekaterim ljudem, da je junakov med živimi sicer mnogo, vendar med njimi zelo malo takšnih, ki so izjemna bitja. Vsekakor pa so junaki listi naši ljudje, ki so padli za domovino. (Odobravanje.)
Ako tako označimo duhovni in moralni položaj vsakega' izmed nas. boste, tovariši, takoj in lahko razumeli, da bomo onemogočili položaj v stranki vsem, ki se ne merijo po tein merilu. (Odobravanje.) Odložil sem rok za dvig članske izkaznice do 10. junija 6 prikritim upanjem, da je mnogi, ki 60 doslej oklevali, sploh ne bodo dvignili in da bom tako z jasnini in dokončnim navodilom privedel mnoge do tega, da bodo pri prihodnji obnovi napravili takisto. (Odobravanje.)
Ko je Duce 17. aprila popoldne spregovoril moje ime kot tajnika stranke, sem čutil, da zahteva od mene vse moje življenje, kakor jo ta obveza v besedilu prisege. Ker sem pripravljen, da žrtvujem svojo življenje v službi Duceja in brez obotavljanja, vam prisegam, da se ne bom pomišljal izpostaviti življenja vseh fašistov, če bo potrebno za Duceja in stvar. (Vsi se dvignejo s sedežev in vzklikajo: Duce! Duce!)
Ko omenjam krvno žrtev, naj nihče ne misli, da smo pripravljeni na to najvišjo žrtev, ker preziramo življenje. Nasprotno, mi pripisujemo življenju najvišjo vrednost.	*
Fašizem- je sinteza, ki preprečuje izgube in izvršuje celo osredotočenje moči. Skrivnost, ki jo fašizem ustvarja v človeku, jo prav ta krepost, da se poveličuje vsaka njegova lastnost. Fašist uresničuje s svojo moralo, s svojim duhom in svojo mislijo konkretne vrline, ki večajo življenjsko krepost. Ko tedaj govorimo o najvišji žrtvi, ne
govorimo o žrtvi ničesar žalostnega in utrujenega, temveč o žrtvi najpopolnejše in božje stvari. (Odobravanje.)
Pogoji in načela za moč stranke
V	zadnjem času so prišla v razpravo stara, zelo 6tara vprašanja glede stranke. Na primer tole: li naj 1)0 stranka množična ali manjšinska? To vprašanje, ali naj bo 6tranka pokret množice ali manjšine, je že odvratno in vsaj že davno zastarelo po samih funkcijah, ki jih je režim dodelil stranki. Vračati se na to vprašanje bi bilo nesmiselno, kajti čeprav bi črtali iz naših vrst en ali dva milijona vpisanih, bi še vedno ostali trije ati štirje milijoni, ki bi se vsako leto povečali z novimi dotoki. Tako bi imeli v vsakem primeru zelo visoko šlevilo vpisanih: množice. Trdim celo, da bi se to zgodilo tudi tedaj, ako bi hoteli število vpisanih omejiti samo na voditelje. Pomislite samo na veliko število fašističnih hierarhij.
Ne torej^ po številčno majhni stranki, temveč po zelo močni stranki v vsaki njeni manifestaciji, po tem morpmo 6tremeti. Da bo pa stranka močna, moramo biti vsi Člani najprej prepričani in potem zvesti. Ako jo zvestoba posledica prepričanja, je nespremenljiva in nestrohljiva; vsiljevanje pomeni zanikanje zvestobe in kar je še slabše, jo postavlja na laž.
Da bo stranka močna, pa je tudi potrebno, da je pravična, najprej do same sebe, potem pa še do naroda, iz katerega izhaja. Da bo stranka močna, je nadalje potrebno, da stalno preveva vse svoje člane brez razlike z duhom, miselnostjo in zadržanjem manjšin. Vprašanje, ki se nam postavlja, torej ni vprašanje števila, temveč kakovosti. Lahko kdo misli, da ta dva pojma nista združljiva, .laz pa mislim, da sta, kajli po Duce-jevih ukazih bomo dali stranki tako hiter ritem, da bodo ljudje brez sape zaostali. Stranki bomo dali tako obliko, da nam plašljivci in ljudje brez zaupanja ne bodo mogli slediti. Tisti, ki bodo Sli naprej, pa bodo zares takšni, kakršne liočo Duce. (Odobravanje.)
Ako hočemo doseči kakovost množice, so potrebni tile činitelji: železna moralna postava, ki ustvarja naravno ozračje kakovostnega življenja, ieleina disciplina,, izbrana hierarhija, ki sama še naprej izbira. Samo tako bo mogoče uresničiti tisto, kar označujemo z besedo: »aristokracija množice«.
.Aristokracija nele nasproti vsemu narodu, temveč predvsem nasproti nam samim, tako da se bo sleherni fašist zavedal svoje osebnosti, in to brez ošabnega ponosa, da je že na vrhu lestve človeških in nacionalnih vrednot. Gre torej za idealno ureditev, ki naj vsakemu vlije junaški čut življenja. Gre torej za »izbrano množico v duhu manjšine«; to je formula, ki nam na kratko pove, kaj hočemo doseči.
Stranka = revolucija
Stranka je zares revolucija: celo popolna revolucija. Ona se loteva in rešuje na idealnem, kulturnem, socialnem in gospodarskem področju neki življenjski red, ki se na zunaj kaže v novem obrazu civilizacije. Njena najvišja manifestacija je ureditev naroda in države v korporacijskem smislu. To je nujna zamisel, ne pa meglena družbena ali podporna zamisel; to je moč izžarevanja, raz-sirjevanja in graditve, ki se lahko projicira ne le vnaprej, temveč, kar je še pomembnejše, lahko se za hip tudi ustavi, ne da bi se zanikala, da bi tako bolje dozorela vprašanja in bila nato v celoti izvedena. Skratka, ta misel je mogočno vojno orožje, ki lahko vzdrži vse udarce nasprotnikov, “i pa lahko tudi preseče vsak vozel in odstrani sleherno oviro.
Glede na obseg take naloge naj nihče ne misli, da se stranka lahko zmanjša po številu do neko zaključene kaste ali razreda, marveč jo je treba pustiti odprto, zračno in prostorno, da vsak veter lahko prodre vanjo in odnese mrtve veje in listje, oživljajoč in poživljajoč tako ves ostali njen organizem. Odprlo pomeni v običajnem smislu prešinjeno z gorečo neodjenljivo strastjo, odprto v bolj dinamično aristokratskem smislu, tako da je mogoč pritok novih vrednot na poveljniška mesta, ki naj izpopolnijo lastno hierarhijo.
Vodstveno osebje — osrednje vprašanje fašizma
Osrednje vprašanje fašizma je nedvomno vprašanje kadrov. Pravilo, ki nas bo pri tem vodilo, je: »kompetenca«. Vsakdo mora biti na pravem
Sovjetski napadi na kubansko mostišče v hudih obrambnih bojih odbiti
146 sovjetskih letal sestreljenih v enem samem dnevu — Srditi boji in
protinapadi v Tuniziji
Hitlerjev glavni stan, 8. maja. Vrhovno po-veljništvo nemške vojske je objavilo naslednje poročilo:
Na vzhodni fronti kubanskega mostišča se nadaljujejo hudi obrambni boji. Sovjetski napadi, izvedeni proti našim postojankam z uporabo oklepnih voz, pa so bili spet krvavo zavrnjeni.
V	številnih letalskih bojih in po zaslugi protiletalskega topništva je bilo včeraj sestreljenih 146 sovjetskih letal, s pehotnim orožjem pa še 9 nadaljnjih. Med temi je bilo 50 letal uničenih samo izmed tistih, ki so brez uspeha poskusila prileteti nad Orel. Lastne izgube so znašale na V6em vzhodnem bojišču 5 letal.
Obalne baterije so potopile v pomorskem
prelivu pri Petrogradu 2 sovjetska stražua čolna in hudo poškodovala še dva druga.
V	Tunisu je sovražnik z večkrat močnejšimi pehotnimi in oklepnimi silami, ki so jih podpirali močni oddelki letalstva, napadel	nemško-
italijanske postojanke v severnem in	srednjem
odseku fronte. Kljub junaškemu odporu nemških in italijanskih čet in kljub zavrnitvi	številnih
napadov, pri katerih je bilo uničenih	12 oklep-
nih voz in privedenih več sto ujetnikov, se je sovražniku na enem mestu posrečil globok vdor. Bitka se v ogorčenih bojih nadaljuje.
Pred zahodno francosko obalo je posamezen nemški čoln za varstvo pristanišč sestrelil iz napadajočega oddelka bombnikov 2 angleški letali.
mestu po svojih vrlinah', svojih zmožnostih', svojem znanju in po svoji usposobljenosti. (Odobravanje.)
In nič improvizacij! Vsakdo se mora izkazati v nižjih skupinah in dokazati, da je vreden prostak ob vsakem času in v vseh okoliščinah, da je človek značaja in časti in da ima pravico stremeti po višji stopnji. Vsekakor pa mora dokazati z dejanji in v neoporečni meri, da je predvsem fašist, ki vselej ostane neizpremenljiv fašist. (Odobravanje.) Trdno in izven diskusije je tudi pojmo-odgovornost in avtoriteto, pri čemer mislimo, da se mora to imenovanje, ako naj se neprestano ne vrli v ozkem krogu, biti podprto od spodaj s prostovoljnim priznanjem vrednot. Te vrline, dvignjene iz množice (tako se spet vrača pojem aristokracije množice), morajo imeti možnost, da se merijo in utrdijo v tekmi, kdo je najmočnejši in najvrednejši. Na ta način bo mogoče od zgoraj izbirali v vedno širšem krogu hierarhičnih vrlin. To bo tudi povečalo kroženje ne le v kadrih, temveč tudi v mislih, energijah in dinamiki stranke. (Odobravanje.)
Še neko točko je treba pojasniti: odpraviti moramo poklic hierarha. (Odobravanje.) Poklicnost je znižala raven hierarhije in povzročila mirnost, prepuščanje dogodkov v svojem toku in nemarnost. Čim nekdo vstopi v hierarhično »kariero«, skuša storiti vse, da se izogne »hrapavosti« in tveganjem. (Odobravanje.)
Glede hierarhije pa moramo reči še par besed o odgovornosti in avtoriteti. Vsak fašist naj stori svojo dolžnost v polni zavesti in z dostojanstvom. Ako to dela dobro, bo izvršil svojo nalogo in lahko pričakuje nagrado; ako ne, pa naj bo prepričan, da bo to plačal. (Odobravanje.)
Stranka ne sme trpeti, da bi se kdor koli skrival za naredbami in navodili višjih. Neznosno in fašista nevredno pa je, ako kdo pri vsakem koraku kliče na pomoč Duceja. (Odobravanje.)
Odgovornost in dolžnost voditeljev
Duce daje vedno in za vse splošne smernice, toda prepušča organizmom režima najpopolnejšo svobodo in samostojnost pri izvrševanju. Torej avtoriteta ia avtoritativnost, ne pa avtoritarstvo. Orli in druge oznake lahko podeljujejo oblast, toda ne morejo je opravičiti. To lahko napravi samo moralno načelo, ki je osnovano na modrosti, pripravi, resnosti in ugledu. Hierarhi, ki bi se zanašali samo na uradno oblast, so režimu škodljivi in tudi smešni. (Pritrjevanje.)
Ni treba se delati ošabnega, niti ne vpiti in biti s pestjo po mizi. Kdor vpije, ne sodi trezno; kdor udarja s pestmi, nima drugih dokazov in za krinko ponosnega oblastnika se skriva praznota glave in srca. Oblast ne sme biti ločena od ravnovesja in humanosti. (Odobravanje.) Pogosto slišimo govoriti o čiščenju v katastrofalnem in tajinstve-nem smislu kot o moralnem vprašanju, ki visi nad Stranko. Verjemite, tovariši, da ni potrebno čiščenje v drastičnem pomenu besede, kajti prav nobenega moralnega vprašanja ni, ki bi zadevalo Stranko v njenem bistvu.
Smernice za čiščenje v stranki
Vso to potrebo čiščenja v stranki so si izmislili prav fašisti in so jo potem poklonili v dar antifašistom. To pa seveda ne pomeni, da bi ne imeli dolžnosti izvršiti natančne in stroge izbire. Toda postopali bomo previdno in odpravili nesposobne vseh vrst, ne pa metali v stran običajne povprečneže. (Odobravanje, ploskanje.) Le malo pomislimo! V stranki nas je milijone vpisanih, ali je kaj izrednega v tem, če je v njej tudi deset ali dvajset tisoč nevrednih? Katera človeška ali ver6ka, antična ali sodobna, naša ali tuja družba sploh je, ki ne bi imela enakega ali višjega odstotka škodljivih elementov, ki bi bili izven moralne postave, kakršna za nje velja? Ven torej z nevrednimi, izkoriščevalci in nezvestimi brez usmiljenja! Toda ne spravljajmo v isto vrečo s temi tudi nekrivih, poštenih in mirnih državljanov, četudi so povprečni fašisti.
Tudi v napadalnih oddelkih so taki, ki so dodeljeni vozovju in drugim službam. Tudi med drznimi so nad vse drzni! V takšnih primerih moramo upoštevati prejšnje dogodke, medtem ko ne bomo ničesar upoštevali, ko gre za tiste, ki ne verujejo slepo v zmago in ki ee ne bodo neoporečno prizadevali, da bi jo dosegli. V tem pogledu preteklost, pa naj bo še tako slavna, ne more nič upravičiti: nasprotno, celo poslabša položaj in moralno ter politično odgovornost. (Odobravanje.)
Zlo ni, tovariši, v obstoju teh, zlo je v dejstvu, da ti elementi niso odstranjeni, čim jih ugotovimo, ali pa se prostovoljno odkrijejo. Hujše je, kadar 6e jih 6kuša kaznovati. Izredno težavna stvar pa je tedaj, ko se v primeru vsakega resničnega lopova, ki se izsledi, najdejo takoj dva ali trije tovariši najboljše preteklosti m najboljše vere, ki prisegajo na čast in na fašistično vero nevredneža, ki bi moral biti izločen. Vselej bomo strogo ločili osebe od stranke v tem smislu, da po Ducejevih besedah »posvetnega ne zamenjamo s svetim«. V primeru odstranitve bodo vzroki vselej javno pojasnjeni.
V	pojasnilih ne bo nič meglenega ali zmedenega. Povedala bodo pošteno pravi vzrok: zaradi podlosti, ki se je izkazala v tej ali oni priliki, zaradi izkoriščanja ali dokazane špekulacije v teh in teb dejstvih, zaradi splošne ali posebne nevrednosti, ki 6e je pokazala ob takšni priliki.
Toda še neko drugo krivdo hočemo obsoditi: namreč povt-šnost fašistov, ki nezavestno črnijo svoje tovariše, svoje hierarhije in evojo stranko To bi lahko označili za pravcati primer sebi škodujočega sadizma. Fašist, ki je vreden tega imena, ima dolžnost in tudi pravico, da zatoži vse tiste in vse tisto, kar smatra za škodljivo stvari, ne sme pa
Nadaljevanje na 2. strani.
Poročilo tajnika stranke eksc. Carla Scorze v gledališču Adriano
Nadaljevanje ■ 1. (tram.
zbirati, ali kar bi bilo še buje, razširjati nekontroliranih obrekovanj, ki jib spravijo v obtok največkrat antifašisti. Obrekovalci bodo za to kaznovani tudi tedaj, če se bodo omejevali na ponavljanje tega, kar so slišali. Najbolj nesmiseln in bedast pojav pa se ponavlja, ko gre za hierarhe. Ali je mogoče, tovariši, da ni več hierarha, ki ne bi bil poštena oseba! (Stneb.)
Toda, Če bi se še nadalje govorilo slabo o bie-rarbib, bi naposled vsakdo govoril slabo o 6aniem sebiI Nasproti morebitnemu neznatnemu odstotku nerednih hlerarbov je na stotine In tisoče tistih, ki ponižno in vdano ter z neizčrpno ljubeznijo vrše lastno dolžnost. Med njimi so takšni, ki se morajo zaradi prezaposlenosti brigati za vsakdanje vprašanje lastne družine. In o vseh teh pričajo mrtvi, ki so slavno padli v bojih, izmed katerih puščajo mnogi družino v resničnem in pravem pomanjkanju.
Ako hočemo ostati zvesti oporoki mrtvih in rešiti dostojanstvo živili, moramo neomajno nadaljevati borbo proti nevrednim, vendar pa naj se nihče pri tem ne slepi, da smo pripravljeni dati v zobe nasprotnikom in tistim, ki iščejo škandaje, glavo najponižnejšega tovariša, ki bi bil krivično obtožen. (Odobravanje.)
Fašlstovska revolucija se ni odpovedala svojim idejam
čeprav ne želimo polemizirati, se ne moremo izogniti nekaterim ugotovitvam. Pogosto čujemo ponavljati, da Je revolucija na svoji poti pustila za seboj vso svojo Idealno, moralno in socialno prtljago. Morda je to tudi res, vendar le v majhni meri, in ne gre za opustitev, temveč le za odmor. Revolucija je bila prisiljena odložiti popolno izvedbo nekaterih svojih načel, ker se ona ne razvija abstraktno, temveč na živem telesu naroda. Italija pa ni zvezno bitje, ki bi živelo samo zase, temveč je notranje povezano s politično gospodarskim sistemom, katerega del so tudi druge skupnosti, ki so vselej zavisne in nasprotne, včasih celo zvite in napadalne.
Samo potreba obrambe domovine je odložila fašistično zgradbo. Ako bi revolucija odklonila, da izvrši to svojo sveto nalogo najtrdovratnejše obrambe naroda,, je jasno, da bi danes ne mogli govoriti o razvoju, temveč o popolnem izginotju revolucije in naroda.
V modi so »listine«. Nekateri Italijani in fašisti zahtevajo sedaj »idealno karto revolucije«. Toda kaj naj bi povedala la karta, kar že ni povedal Benito Mussolini? Ni nam torej potrebna nova karta revolucije, pač pa iskren in odločen povratek k izvorom revolucije in Mussolinijevske misli, od katere smo se — nedvomno zaradi velikega dela, ki smo ga izvršili v teh letih — nekoliko oddaljili.
Vzgoja v duhu političnega izročila
Najbrž ste slišali govoriti o tem. da bi bilo treba »vzgojiti narod po političnem izročilu«, toda kaj to pomeni? Prav rad bi vedel, kakšno je politično izročilo, po katerem naj bi bil italijanski narod vzgojen.
Po rimskem izročilu! Toda to fašizfem že dela, odkar se je pojavil, čeprav doslej še ni našel zakonodajalca, ki bi ee imenoval Junij Brut, ali eerierala, kakršen je bil Atilij Regul, in očota, kakršen je bil Lucij Virginij, in Žene, kakršna je bila Lukrecija. Zares, Časi so se izpretnenili: in najbrž bi nam vse to ne bilo posebno IjiibO. (Smeh)
Ali naj se mar vrnemo v dobo zbornic ali republik? Ali pod francosko. Špansko, habsburško nadvlado? V Italijo, razdeljeno na toliko majhnih »državic«? Ali pa morda v univerzalnost Rinasci-menta. ki nam je dal neminljivo slavo v umetnosti, medtem ko so drugi narodi pripravljali dejansko moč velikih držav? Ta opozorila na povratek k nekemu izročilu, se vam ne zdi. da prikrivajo strah pred politično moralnim položajem in postavo, ki jo je dosegla Mussolinijeva Italija, torej tudi otožna težnja vrnitve k trankotilstvu. anglofilstvu in — zakaj ne? — k rusofilstvu? V tem primeru imamo fašisti povsem italijansko tradicijo, po kateri ee odločno hočemo ravnati. To je tradicija Danteja, ki je pognal nemoralneže in Izdajalce domovine peklu v Jezero umazanij ali v smolo ali ognjeni del heretike!
Položaj stranke z ozirom na državo
Drugo vprašanje, ki se vedno znova pojavlja v razpravi, je vprašanje položaja stranke nasproti državi. V tem pogledu veljo Ducejeva formula: Stranka je nenadomestljivi večni člen med državo in narodom; ona je povezana s prvo in z drugim v kolikor dobiva od neroda svojo življensko silo in svojo probojno dinamiko, dočim prejema od države in ji vrača etično in zgodovinsko utemeljitev totalitarne oblasti. V kolikor je država, je stranka nujno množica, v kolikor je država, pa je stranka hierarhija. Stranka je najbolj vdani služitelj in najbolj trdovratni branitelj države. Kot služitelj mora biti državi popolnoma na razpolago tako v njenih akcijah, kakor v akcijah in življenju po-edincev.
V	kolikor je trdovratni branitelj države, pa si stranka pridržuje pravico, da bdi in nadzira in posega v vse organe in ustanove države, da bi ta ne bila okrnjena v svoji moči, ali kar bi bilo Se slable, da se ne bi izpostavljala izdaji svojega poslanstva.
Vprašanje mladine
In govorimo sedaj o mladini. AH zares obstoji vprašanje mladih? Kaj je novega v nemiru, ki giba mlade? Ali ni morda ona ista težnja, ista potreba po izpopolnitvi oblike, prenovitvi snovi in nadomestitvi premaganega z Življenjsko silo, torej isto stremljenje, ki je vedno gnalo vse generacije? Vprašanje mladih so si izmislili stari, ki so vrgli mladeniškim čustvom utvaro velikih neznank, ki bi jih bilo treba rešiti in so iji s tem hoteli ustvariti nekako osebno nasledstvo, svoje opravičilo, To je demagogija! (Odobravanje.)
Se so bitke, ki jih bomo morali biti; še so zmage, ki jih bomo morali doseči, da totalitarno uveljavimo fašizem v svetu, vendar se vse to ne tiče mladih nič bolj, kakor vsega italijanskega naroda. (Odobravanje.)
In vprašujemo tudi: ali je ta dozdevna kriza mladine svetovna, evropska ali samo italijanska? Ali zajema mladino starih držav ali tudi mladino novih držav? Ali je samo stvar prvih, ali samo stvar drugih? te 25 let sem, da celo od začetka stoletja, ni nič vet stalno. Vse se giblje in obnavlja in običajni odnos moči je strt. Kar se je včeraj zdelo nepremostlji*’o, je danes že premagano in bo jutri pozabljeno. Kar danes še ne vemo, se nam jutri, glejte, že kaže kot bistveno.
Narodi, ki so sl nadevali nadzorstvo sveta, se umikajo pred zaletom, novih sil. Naredi, ki so se zdeli večno obsojeni na druga ali tretja mesta, pa nenadoma kažejo svojo pravo usodo. Izginjajo
države, nastajajo države in nacionalne enote se spet vzpostavljajo.
Ali se torej moremo čuditi, ako si narodi sami zastavljajo vprašanja o svoji bodočnosti? In kako naj zahtevamo, da bi mladine, ki je v središču narodov in predstavlja njih dinamiko, ne prevzela in skrbela ta vprašanja?
Mladina ni kriva!
V	tem razbeljenem ozračju, spričo nestalnosti vseh življenjskih činiteljev se torej ne smemo čuditi, ako so mladi ljudje včasih pretirano zaskrbljeni glede svoje bodočnosti in ako nekateri izmed njih z neobičajnim egoizmom kažejo skrb, da bi dosegli kakršen koli položaj, ki naj bi iim pomagal do nadaljnih osvojitev. Ni v tem krivda, ako o krivdi smemo govoriti, mladine, temveč pokolcnja pred njo 'n če hočemo biti točni, našega pokolenja.
Prav mi smo pokazali, da jo vse lahko in naravno, kajti v nekem določenem trenutku, da bi ne izglednli ošabni in retorični, nismo mladim ljudem pojasnili, preko kakšnih trdih notranjih bojev, priprav, borb in čakanj ter osebnih dram in tragedij je Mussolinijeva generacija prišla na vlado. (Odobravanje).
Prav mi smo pozabili svojo preteklost, začenši s tem, da nismo več primerno priznali napora, bodisi naše generacije, bodisi one pred nami in morda še oddaljenejših. Izostal je naš muk! In ker smo tako kazali mi samo na lnh-co, se danes ne smemo čuditi, ako smatra zdaj mladina, da je vse naglo dosegljivo.
Mladina veruje In se bori
Ko to ugotavljamo, pa moramo priznati, da italijanska mladina še vedno trdno veruje, če->rav se včasih zdi, da noče verjeti, morda zato, cer se noče pokazati prilagodljivo ali pa morda za to, ker se bori, da bi ji od zunaj vsilili prepričanje, ki bi si ga rada s ponosom prostovoljno pridobila s svojim duhom. Ne smemo iz tega delati ločenega vprašanja:	Nasprotno	mladini
moramo povedati, govoreč ji jasno in pošteno: bodočnost je vaša, toda morate si jo priboriti! Sicer smo vsi mi več kot prepričani, da je vprašanje? italijanske mladine že rešeno, odkar smo videli naše dečke, kako se bore na vseh bojiščih te vojne kot levi. Ko se mladina bori in umira, potem »veruje« in ni v njej nerešljivih neznank (odobravanje).
Od Abcsinije do Španije, od Marmarike do Egipta, Grčije in Rusije so se ti lepi mladci našega rodu ovenčali s častmi in bleščečimi križi v oslepujoči luči slave. To tako danes, kakor včeraj, kakor vedno.
Mladina ne zahteva drugega, kakor da je mladina, in to popolnoma mladina, brez kakih omejevanj, razen tistih, ki nam jih nalagajo nujne časovne potrebo ter neustavljiv^ tok časa. Zato zahteva, in to iskreno, to dediščino, odkoder lahko zajadra k najplemenitejšim osvajanjem.
Mi imamo le to dolžnost, da jim pojasnimo in razložimo dolgo in težavno pot, in to, da so vse osvojitve le sad vere, študija, znoja, krvi. In zato zahteva od nas, da ji pomagamo pri tej bistveni pojasnitvi, da bo mogla biti brez vsakega zakrivanja, da bo lahko jutri pripadala kulturi, družbi, domovini- (Burno ploskanje.) •»
Prava disciplina — temelj vsega
Osnova vsega pa je disciplina. Je popolnoma odveč imeti razne predsodke ter ne priznati nujni potek družbe. Moderna družba deluje v vedno širših kompleksih, gre vedno hitreje nasproti velikim kolektivom. Človek se vedno bolj izpopolnjuje, izvira, ima vedno večji ugled, zato mora biti včlanjen ter se podrediti nacionalnemu kolektivu, podrediti sc višji disciplini. Ni dvoma, da je država največje ter najvišje predstavništvo te zahteve.
Družba in kolektivna nujnost življenja ter disciplina, ki iz to nujnosti izvira, nikakor ne uničujejo človeške osebnosti, kakor se tudi vojak, ki koraka z istim nahrbtnikom ter z istim korakom s tisoči tovarišev, ki mu gredo ob strani zadaj in spredaj, ne čuti uničenega.
Mi fašisti moramo gledati na disciplino še pod nekim posebnim vidikom. Nikakor ne moremo govoriti o dveh oblikah discipline: o eni, ki gre od nas do naših podrejenih, ter druge, ki gre od nas do naših nadrejenih.^ Čo bi sc to dogajalo čestokrat navzdol, bi prišli do pretiravanja, navzgor pa bi se spremenila v prilizovanje- Ne moremo vršiti nasproti drugim naj; resnejše službe poveljevanja, če nismo najprej v sebi popolnoma izoblikovali zavest najbolj izgrajene pokorščine. Disciplina se ne sme ločiti od tovarištva. Nasprotno, tovarištvo mora disciplino podpirati. Tovarištvo moramo pojmovati kakor nekako mistično bratstvo, ki se daje neprisiljeno ih se tudi neprisiljeno sprejme, lo je prijateljstvo, ki izključuje vsako koristo-lovstvo, ker ima svojo korenino v ideji. V moralnem redu ni nobenega nasprotstva tovarišev. Samo v antropologiji jo nek tak pojem, ki se imenuje ljudožrstvo. Zahteve tovarištva pa so: Spoštovanje, lojalnost, zvestoba. Treba je ohraniti in to predvsem takrat prijateljstvo, kadar nastopijo težke ure. Prijateljstvo je dar, ki ga človek nudi stoječ pokoncu, sprejema pa na kolenih. Nekoč sc je govorilo o masi, hoteč s tem poimenovuti in ločiti delavce in kmete od drugih slojev. Todu Italijani so vsi en narod.
To je popoln in nepomišljiv etnični kompleks. Če se potem hoče dati besedi gospodarski značaj, moramo pripomniti, da je tako imenovanih »ventisettistov« cela legija, in ti zaslužijo posebno omembo.
Delavci, rokodelci, meščani, plemiči so bili po modernem in fašističnem pojmovanju socialni le začasno, medtem ko je človečnost sanja del večnosti, in ta človečnost podzavestno včasih obupno teži k višjemu napredku, tako v socialno gospodarskem, kakor tudi v političnem kulturnem in ukazovalnem področju.
Srednji sloji so potem še na poseben način nekako zvezno tkivo, medtem ko je delavska musa velika rezerva individualnih moči. Treba je torej le začeti s protimeščanskim hujska-štvora, da se ustvari zmeda ter poudari tendenca demagoških spekulacij. To je podobno nekdanjemu nastopu francoske aristokracije, ki je dajala potuho sansculotom ter zato pustila glavo na giljotini, podobno tudi advokatom, bogatim profesorjem ter že bogatejšim meščanom pokojnih italijanskih socialističnih strunk.
Nekdo, ki se na to pač razume, je takole definiral meščana: »Meščan je bogatin, ki je tudi lahko lopov.« Torej mora biti tudi bogatin, ki ni lopov, kakor moremo najti tudi reveža ki je podlež.
Kdo je danes buržuj ?
Bedno bitje, ki ga mi poimenujemo z besedo »meščun«, je ciničen, brezobziren računarski in strahopeten človek, ki ne pripada nobenemu socialnemu sloju, obenem je pa lahko član vseh. Te distinkcije, ki bi jih že mogli premagati v letu strelskih jarkov 1915 in ki jih je poteptal pohod akcijskih oddelkov, so danes naravnost zločinske, ko vos italijanski narod daje tako veličastne dokaze. (Bene, bravo, ploskanje.)
Ali so buržujt, aristokrati alt proletarci tisti, ki se bore in umirajo v Severni Afriki ali v Rusiji, v trupu podmornice 'ali v kabini letalskega aparata?
Tisti, ki pričakujejo zvesti in prepričani zmage v kakem koncentracijskem ujetniškem taborišču? Ali so matere buržujev ali delavcev ali aristokratov tiste, ki hodijo okrog žalno oblečene, ki pa kljub temu nosijo nedvomno in plemenito znamenje žrtve brez primere? Pustimo, tovariši, taka razmišljanja in trudimo se doseči čim popolnejšo enotnost italijanskega naroda.
Kaj je italijanska enotnost
Kaj razumemo pod besedo nacionalna enotnost? Razumemo najpopolncjše edinstvo vseh Italijanov okrog nekaterih osrednjih elementov, kakor: rasna zavest, zavest večnega naroda. Vsak tak element je kakor nek nezamenljiv dar kolektivnega življenja, dalje suverenost države, imanenea socialnega vprašunja v fašističnem smislu. Zlasti pa v tem trenutku enotnost v vprašanju vojske, kar vključuje vse prejšnje elemente ter jih postavlja v položaj silne napetosti. Enotnosti Ne »sveta zveza« v starem liberalno-demokratičnem pojmovanju, nekak kotel, kjer so bile pomešane vse usedline političnih strank, ki jih je strah, le pre-irost strah združeval, ker so se čutili ogrožene in se skušali izogniti grozeči nevarnosti. Kotel, ki ni mogel doseči nikake edinosti, kajti vsaka stranka je vrgla vanj le svoje izvržke in se-sedke s tihim sklepom, da obnovi borbo, čim bo nevarnost mimo-
Enotnost pa, o kateri govorimo in ki je že na sijajen način ostvarjena na bojnih poljanah ter v bolestnem krču, ki je iz vsega naroda ustvaril eno samo vojsko, je najbolj vroč ogenj in najpopolncjša topilnica, ki združuje dejanja vseh tistih, ki so pripravljeni boriti se za domovino do zadnjega diha.
To je torej italijanska enotnost v najvišji meri in zato tudi najbolj fašistična, ne pa ogabna in odbijajoča mešanica, začinjena s farizejskim kesanjem.
Mi borci odklanjamo ogorčeno vsako zvezo in sočustvovanje, vsako somišljeništvo, vsako sodelovanje ter vsako osebno in fizično nudenje skupnosti z dobičkarji, z izkoriščevalci, s šakali, ki mislijo, da bi se dala odpreti v železnem oklepu fašizma v tej trdni enotnosti kakšna vrzel, skozi kutero bi lahko vdrli ter si s falzi-ficiranimi dokumenti pridobili pravico do novega državljanstva ter si zopet osvojili gnusno devištvo. Toda enotnost moremo doseči ne izven stranke, temveč v okviru stranke. Uporabljamo nek stavek Duceja in kličemo: »Vse v fašizmu, nič izven fašizma!«
Vse v stranki, nič izven nje!
Treba je stopiti v popolno dejavno stvarnost ter reči: »vse v stranki, ničesar izven stranke!« Stranka si lasti to čast in to dolžnost, da je prva boriteljica v tej'vojni. Pod besedo stranka ne razumem samo številnega članstva, temveč ves narod, ki tudi brez članske izkaznice živi, dela, se bori in umira za isto stvar.
Rekel sem, da mislim pri besedi fašisti tudi vse nevčlanjene, ki pa imajo iste lastnosti, iste kreposti, iste ideale, kajti v resnici moremo trditi, du je danes ves narod fašističen. Fašističen je v vseh svojih temeljnih ustanovah in področjih: od vojske pa do uradništva, od sod-ništva do šolstva, od svobodnih poklicov pa do delavcev in kmetov. Če pa so še kje spodaj ali zgoraj kakšna antifašistična iver ali antifašistični pocdinci, ima to le relativen pomen. Ta odpor nas le navaja k temu, da si nikar ne delajmo utvar o soglasju, ki itak ni nikoli dosegljivo.
Ljudstvo brez črnili srajc, ki je odgovorilo na vsak vaš poziv z navdušenjem in vzhičenjem in dostikrat mešalo apno za kamne fašistične zgradbe s svoiim znojem in dostikrat s krvjo svojih žil, zasluži polno priznanje. Danes ne moremo in ne smemo reči:	»Stranka je samo
fašistična«, ampak moramo reči:	»Stranka	je
tudi dediščina italijanskega ljudstva«. Samo, ee smo v službi naroda, torej ne nadrejeni ali kar je še slabše, odtrgani in odtujeni od njega, saino če se nam za našim najbolj živim čustvovanjem posreči razumeti, izvesti stvarno resničnost, njene najpravifnejše in globoke težnje, bomo resnično fašisti, to se pravi tvorci zgodovine. V nasprotnem primeru pa bomo le preprosti uradniki in navadni zgodopisci.
Odtod torej nova Ducejeva zapoved: »Biti z ljudstvom« sredi njega. Toda, biti z niim odprtega srca, visokega čela, svesti si ne le tega, kar,moramo storiti, marveč tega, kar smo v preteklosti storili. Povedati hočemo sami sebi. kaj je bilo storjenega, da bomo vedeli ceniti žrtve tistih, ki so padli v začetku velikega obnovitvenega dela in da bomo na njihovih zglc; dih znali razbrati in opravičiti v svoji vesti pravice, ki jih zahtevamo — da polee nas — tudi vsnkdo od drugih v celoti izpolni svojo dolžnost.
Stranka je za ves narod
Stranka nima navade predlagati nikakih računov, zahteva pa, da sloji in stanovi brez razločka vrnejo narodu to, kar so dobili od vlade v imenu naroda. Bodimo z ljudstvom, ne da bi se ponižali do najnižjih plasti ali da bi se naslonili na sredino ali da bi bili klečeplazni do najvišjih: pač pa moramo dvigniti vsi našo raven na čisto misel, čiste namene, delo in ognjevito voljo.	_
Stranka mora biti skupen imenovalec, po katerem se morejo razpoznavati vsi Italijani, tako glede ponosne preteklosti kakor tudi glede neukročene gotovosti jutrišnjega dne: skupen temelj, na katerem bomo branili skupne pridobitve, in si bomo zgradili skupno srečo (odobravanje).
Ali res mislite, da ljudstvo zahteva od nas samo podporo in zaščito? Da, od nas bo zahtevalo tudi to in naša prava dolžnost je, dati mu to v nnjpopoinejši obliki. Toda ne zahteva od na« zpolj tega; kajti v tem primeru bi ljudstvo Izgubilo svoje zgodovinsko poslanstvo.
Ako bomo svoje delo omejili zgolj na to, bi pomenilo, da smo padli nizko in sami zani-
kali pravi smisel svojega poslanstva. Če bi morali ljudstvu samo pomagati, bi ga omrtvičili in bi gledali nanj le s stališča potreb.
Vsi neomajno verovati v zmago in vsi biti enaki!
Ljudstvo zahteva in želi zlasti danes, da mu poveljujemo odločno in s silo, ki jo spremlja pravičnost (živahno odobravanja).
To je resnica: ljudstvo žeja po poveljstvu in nam nalaga to strašno dolžnost. Če jo res, da je oblast ognjeni križ, potem stranka v imenu vlade prevzema vso to pezo odgovornosti za poveljevanje in pravi svojemu voditelju: »Ti, ki veš in moreš, ti, ki poznaš cilje in sredstva, ti, ki imaš v svojem srcu srce vsega tvojega naroda, ti, ki držiš v svojih prstih usodo naroda, poveljuj nain! Iz tvojega povelja bomo prikrojili našo obleko in jo dali ljudstvu, da tudi ono stori v pokorščini za svojo najvišjo krepost in za motiv svoje zmage.« (Najživah-nejše odobravanje).
Kaj pa bomo v povpračilo za to odgovornost mi zahtevali od ljudstva? Samo eno: naj še naprej veruje v zmago, naj pride kar hoče. Toda samo verovati ni dovolj. Zahtevamo, da vsi delajo z neizčrpno vnemo, rekel bi skoraj z besom, da ne bo vera samo prazno in nedoločeno stremljenje, marveč stvarna volja. Zahtevamo, da V6i sprejmemo najstrožjo disciplino. Vsako misel, ne rečem nedisciplinirano dejanje, na katerem koli področju, bomo sodili in kaznovali kot žalitev domovine.
Slepo verovati v zmago do absurdnosti; in četudi bi ves svet moral iti v razvaline, še in vedno verovati (odobravanje).
V	ta namen je nujno potrebno izogibati se kakršnemu koli zapravljanju sil in osredotočiti vse sile k istemu cilju. Poleg tega tudi zahtevamo, da vsi brez razlike oblečemo eno samo obleko, da se vsi držimo enega samega vojnega pravila: vsi moramo enako misliti, enako jesti, enako »e oblačiti, enako delati.
Neizprosen boj izkoriščevalcem, lenuhom, zajedalcem in godrnjačem
Ko se milijoni vojakov junaško bijejo tako, da se jim čudimo mi sami in ves svet, nikomur ne more biti dovoljeno živeti takšnega življenja, kakršno je živel pred vojno, preživljati dneve v posuroveli sebičnosti, ki se je dušila v neumnem veseljačenju brez možatih čednosti Medtem, ko 46 milijonov Italijanov živi tako, da si meri kruh za tešitev gladu in čevlje in obleko kakor zahteva delo, ne sme biti dovoljeno nikomur, du bi se redil ob njem in ob paragrafih zakona:	eni špekulirajo s svojimi
nekontroliranimi zalogami, drugi mečejo prelahko zaslužen denar v nenasitna žrela črne borze (najživahnejše odobravanje). Proti obojim bomo nastopili neusmiljeno (dobro, bravo).
Počistili in pobrali bomo v zaboj za smeti vse lenuhe in postopače, bolj ali manj pozlačene vampirje, bolj ali manj skrivne prodajalce, ki se kopičijo po cestah, ovirajo delo in žalijo častne že zgolj s svojo naozočnostjo.
Doli jim bomo gotovo nezasluženo čast, poslali jih bomo v vojsko in delavske legije. Tega ne moremo storili samo iz_ vojaških namenov, ali za narodno izboljšanje, ampak predvsem za, človeško izboljšanje, ker jim_ bomo nudili možnost, da si končno pridobe časten življenjski cilj in vsaj malo časti.
Kaj zahtevamo cd Ijisdsfva
■Pa tudi sodelovanje zahtevamo od naroda. Zalitevam^ ga zlasti od pohabljencev, bojevnikov in od družin padlih. Zahtevamo od uradništva, ki je najpogostejše v stiku z ljudstvom, od vseh, ki upravljajo svoje poklice in veljajo vsak v svojem krogu za najboljšo aristokracijo, kakor od najčastnejših in zvestih delavcev, in končno od duhovnikov, ki imujo skrb za duše in ki najbolje od vseh vedo, kaj pomeni sedanja vojna za cilje katolištva.
Zahtevumo, du vsi vredni Italijani kar najodločneje z najčastnejšiin umevanjem pomaga; jo razčistiti gnezdeca godrnjaštva in dvoma, ki ga na tem ali oncin področju, v tem ali onein središču države ustvarja sovražna propaganda ali človeška slabost. Ti časi so trdi in vsak mora v vsakem oziru storiti svojo dolžnost. In to sodelovanje zahtevamo tudi iz nekega posebnega vzroka, zahtevamo ga, da bi bili do skrajnosti omejeni v, primeru trmastega odporu. Nihče naj se ne čudi, če bo na sovražnike padel neupogljivi meč fušistovske pravice.
Na dnu vsega dela stranke je en sam kategorični imperativ: zmagati v vojni;_ Za zmago je potrebno, da je dei bojišča, ki j> Je zaupan, spremenjen v monolitski blok, ob katerem sc bo zlomil vsak sovražni napad in na katerega bodo lahko stvarno računale oborožene sile, katerim je zaupan drugi odsek.
Kdo ho dobil vojno?
Kdo bo dobil mir?
Ta vojna ni vojna hitrosti, ampak vojna odpora. Tako se po stanju stvari in po treh letih zagrizenega ni krvavega spora postavlja vprašanje: kdo bo dobil vojno? (Glasovi: Mi! Mi!) Vojno bo dobil ne tisti narod, ki bo zmagal v zadnji bitki na bojišču, marveč oni narod, ki bo znal strniti vse živce v neprodiren diamant, ki _si bo prihranil dih, da bo vztrajal eno uro več, ki bo zna! tako zmanjšati svoje lastne zahteve in potrebe, dn bo prihranil, če tudi bo manj založen za en hlebec kruha več za svoje vojake. Toda dovoljeno je tudi, da si postavimo še neko drugo vprašanje: kdo bo dobil mir: Mir bo dobil, in bo torej dal svoje lice novemu redu ter bo vladni glede omike tisti narod, ki bo za mizo pri mirovnih pogajanjih bolj strnjen, bolj urejen, bolj discipliniran. (Živahno odobravanje.)
Predvsem pa tisti narod, ki bo imel svojo izvirno politično misel, ki bo postala tekom let največje premoženje vsakomur in vseh, skratka, zmagal bo tisti uarod, ki bo razpolagal z vsemi svojimi organizatorniini silami, z vsem svojim moralnim bogastvom in z osrednjo politično idejo, okrog katere naj se organizira in obnovi življenje, ki ga je vojna sprevrnila.
Italijanske možnosti za zmago
Ni dvoma, da ima italijansko ljudstvo vsa števila in vse lastnosti, da lahko premaga in zmaga to vrhovno nalogo. Nuše ljudstvo ima 1 med mnogimi drugimi svojimi življenjskimi lastnostmi zlasti tri stvari, ki predvsem predstavljajo jamstvo za njegovo večnost, bodisi v
•	stoletjih priznano dobrotljivost in modrost, bodisi novo krepost, ki se kaže zdaj in meče svojo luč v bodočnost. Vojno in inir ho dobil fašistični l narod, ki veruje v katoliško vero, fašistični na-
j	(Nadaljevanje na 3. strani.)
(Nadaljevanje z 2. strani.)
Zaključek poročila tajnika stranke
rod, ki v svoji snvojski dinastiji priznava simbol trajnosti svoje slave, fašistični narod, ki se pokorava, veruje in prisega Ducejevemu geniju.
(Vsi se dvignejo in vzklikajo: Savoja, Duce!)
Končal sem. Kakor ete videli, nisem govoril ne o imperiju in ne o vdanosti 6tvari in Duceju. Nieem govoril o imperiju, ker čutite prav tako kakor jaz, da imperij ni samo ozemeljska ostvaritev, ne upravna organizacija. Imperij Je zlasti in v bistvu misel, ki je prevzela duh naroda in ga vodi k najvišjim vrhovom, ta misel, ki prevladuje v naših srcih posebno zdaj, ko ozemeljski imperij predstavlja majhen kos zemlje, na katerem se naši
Vdanost Duceju je nekaj, o čemer, da nc rečem, da ne more biti nobenega razpravljunja, ampak tudi ne nikakšnega razglabljanja: ker to je izven človeškega vrednotenja in ker to pripada mistiki naše vere. (Dobro; Vzklikanje).
Zmagati ali pastil
Tovariši 1
Proden končam, čutim potrebo, da v imenu vseh Črnih srajc, tistih, ki so padle na bojiščih ali tistih, ki se šo bojujejo, in vseh drugih, ki koprnijo po boju, ki zvesto opravljajo svoje civilne dolžnosti, podam tole trdno, preprosto, ncprcklicljivo izjavo:
Naj se zgodi kar koli, v katerem koli času, na katerem koli mestu, mi sc bomo borili odločno, srdito in če bo treba tudi z besom do zmage. Če
bomo morali pasti, prisegamo, da bomo padli lepo. hrabri vojščaki junaško bore skupno z nemškimi | dostojanstveno, častno, da bodo tisti, ki pridejo za tovariši. (V6i vstanejo in dolgo vzklikajo.)	naini, lahko živeli dostojanstveno in častno.
Nova Perkova umetnina - kras cerkniške
farne cerkve
Da moraš umetnika iskati povsod, po mogočih in nemogočih krajih, to je že stara stvar. Da ga pa najdeš pod streho, to jo pa menda posebnost. In če je posebnost, polem prav pristoja našemu Lojzetu — umetniku Perku.
Izvedel sem, da pripravlja novo umetnino, ki naj bi krasila glavni oltar cerkniške farne cerkve, posvečene Materi Božji. In če hočem biti vesten listov sodelavec in dopisnik, ne morem in ne smem preko tega dogodka.
Mislim, da je za vse ljudi v največjih nesrečah vir utehe edinole Bog.
Cankar je izrekel najlepše besede, je izrekel največjo resnico z besedami: mati, domovina, Bog.
Ob tej misli in ob srečavanju plahih, bledih obrazov, ki iščejo zavetja, sem zasnoval »Marijo, Tolažnico žalostnih«. Postavil sem jo v središče ljudi, med narod, da mu dodeli svoj blagoslov. Od nekdaj smo navajeni gledati Marijin lik visoko nad oblaki, nam nikdar dostopen, z neko bojaznijo in strahom v vseh mogočih pomarančno mavričnih barvah z zalitim obrazom, .laz pa sem ji to pot hotel dati nov izraz; pokrito v čisto navadni ruti, kot jo nosijo nase matere.
Toda vidim, da se mu mudi. Nočem ga več motiti, zato obmolknem tudi jaz in gledam lik Marije, kako živo stopa med delavce, kovače nove dobe. Zasledil sem umirajočega, kako se ozira k Njej, želeč si še življenja. Drugi se oklepa njene levice in jo prosi pomoči. Na levi vidim očeta, ki v naročju nosi svojega bolnega otroka k Njej. ki je zdravje bolnikov. Nad njim kleči mlado dekle, obupno vijoč roke k Njej, ki je Pomoč, Tolažnica. Za njo je sklonjen mlad fant, ki se je
Ob majniških nalivih na živilskem trgu
Ljubljana, 8. maja.
Petkovi pogosti nalivi so delali branjevkam in prodajalkam zelenjave na živilskem trgu preglavice, ki so jih ženske že navajene, ko morajo pozimi prestajati tudi trdote mraza. Petek je prinesel pravcato aprilsko, neprestano se menjajoče vreme, ko «e je vrstil naliv za nalivom, ko je skozi deževne oblake naenkrat zasijalo sonce, se nato spet skrilo nalivom. Posebno popoldne so bili pogostejši in močnejši nalivi.
Deževno vreme je dobro za rast pomladanskih gob. Na živilskem trgu je človek lahko dobil mavrohe ali smrčke, ki rasto ob robeh gozdnih senožeti in ob robeh jelovih gozdov, zlasti notranjski lazi so bogati te okusne gobe. Breceljnikov« mamica, ki prodaja trnovsko zelenjavo v drugi vreti drugega živilskega otoka, dobiva lepe mavrohe od nekje z Dolenjskega ter jih prodaja po 8 lir venček, na katerem je nanizanih do 8 mavrohov. Sladkosnedeži si jih radi privoščijo. Treba pa j.e mavrohe tudi znati pravilno prirediti. Recept pa dobre kuharice drže v veliki poslovni tajnosti.
Današnji živilski trg je že zgodaj oživel. Že pred sedmo so bile mnoge trnovske in krakovske zelenjadaricc na trgu in so razvrščale svojo zelenjavo lepo po vrsti. Pravi naval pa je začel nekoliko pozneje. Poznalo se je, da se ljubljanske gospodinje zalagajo najraje z domačo zelenjavo; ni šla posebno v kun uvožena solata, s katero imajo branjevke velike težave in sitnosti, ker je treba glave lepo očistiti in obrezati, da so potem dobre za prodajo. Majniško deževje, ki je doslej dobro namočilo vso obdelano in neobdelano zemljo, je bilo posebno dobrodošlo raznim solatnim vrstam. Berivke je sedaj na trgu na pretek in v velikanski izbiri-še pred dobrimi desetimi in nekoliko več dnevi je bil živilski trg slabše založen z berivko. Zato je bila cena visoka. Toda že preteklo sredo je cena od 20 lir kg padla kar na 6—8 lir kg. Sedaj je po nnjnovejšcm uradnem ceniku določena maksimalna cena za berivko na 8 lir kg.
Današnji trg je dajal priliko, da so «i mnogi mali obdelovalci preskrbeli najrazličnejše
vrnil. Više njega odhaja mož z vrečo na ramah ~	...
— proč od vsega, mimo požgane slovenske hiše. I sadike. Ogromno sadik vseh vrst je_ bilo na-
Iskal sem ga v ateljeju tam na »Kostelinovem klancu«. Zaprt. Zaprto prvič, drugič in tretjič. Ja, sem si mislil, kje pa pripravlja to stvar, to za
nas uboge zemljane veliko presenečenje. Slišal sem, da zadnje dni prav pridno dela, da bi bila slika postavljena- v oltar že za 1. maj, ia mesec, posvečen nebeški Materi in Tolažnici žalostnih. Tedaj izvem, da je Lojze svoj atelje prenesel pod streho.
Obiskal sem ga torej v ateljeju pod streho Zagorjanove hiše. Lepo me je sprejel, dasi je imel veliko dela. Kako je tekal po odru sem in tja. (Oprostite, oder pa tak! Zbit je namreč iz treh zabojev.) Sliko je namreč dokončaval. Bal sem se, da nisem prišel o pravem času, da je namreč prezaposlen. Kar mi je mislil povedati, je storil prav hitro, potem pa je zopet začel znašati barve na platno, kakor pridna čebelica znaša skupaj cvetni prah.
Poslušajte ga! •
»O sebi ne govorim rad. Poglej te deževne kaplje (zunaj je namreč precej lilo), ki prše na okno podstrešja. To vreme mi je najljubše, tako viharno in neurejeno je tudi v meni samem. Vihar za viharjem... Pa pustiva to... Veš, kritika me pa dviga, ni to samo prazna beseda; poštene, odkrite besede so mi vedno le v dobro. Moram še mnogo študirati. Vojna vihra me je zajela na akademiji. Imam globoko vero v doseg? svojega cilja, kakor tudi vero v sebe samega. Te vere ne dam za milijone. Komaj čakam, da se vrnem na akademijo. Vse pride ob svojem času, sicer pa, saj sem še mlad. Sem pa ponosen, da je poleg »Krpana« to moje prvo večje delo, ki bo v oltarju cerkniške božje hiše. Slika še ni gotova, je šele podslikana. Delal sem namreč na njej borih 14 dni.
Ce ' poznaš molitev naših mater, vseh naših slovenskih žena ter njih trpljenje, ki ga je toliko v današnjih dneh, v dneh tako imenovane »prc; izkušnje«, nimaš prav za prav nobene besede niti nobenega izreka, da bi potolažil vse to gorje.
Posvetitve brezmadežnemu Marijinemu Srcu I
Skupno posvetitve brezmadežnemu Srcu Marijinemu bodo v nedeljo, 9. inajuika, r sledečem redu:
1. Za vse ljubljanske dekliške Marijine družbe in družbe za žene (gospe) ob 3 popoldne v cerkvi sv. Jožeta. Govori: g. p. Florijan Ramšak D. J.;
2. Za vse ljubljanske Marijine družbe za može in fante ob 5 popoldne v križevniški cerkvi. — K tej posvetitvi so vabljeni tudi vsi gg. eodali akademskih kongregacij. Govori g. prior Valerijan Učak. G. voditelji teh družb naj vpoštevajo okrožnici SVMD dne 25. februarja in 9. aprila t. 1.;
3 Za lavantince ob pol 5 popoldne v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku. Govori: msgr. stolni prošt dr. Maksimilijan Vraber;
4. Vso dijaške kongregacije bodo praznovale svetovni kongregacijski spravni dan obenem s ponovitvijo posvetitve ob 5 popoldno v stolnici sv. Nikolaja s skupno adoracijo. Nagovor ima: pro-vzvišeni gospod škof dr. Gregorij Rozman.
*
Križansko moške kongreganisto obveščamo tudi tem potom, da se družba v nedeljo. 9. niala’ popoldne ob 5. posveti brezmadežnemu Srcu Marijinemu in da se njeni člani današnji 6obotni dan s kakršnim koli spoliornini delom in prejemom sv. zakramentov vredno pripravijo na nedeljsko posvetitev v Križankah.
Na nasprotni strani stopa k Mariji mlada mati, v narpfju nosi majhno dete v beli srajčki, ki je na sliki edino veselo in sili k Materi, ki je veselje žalostnih. Vse se zateka pod njeno varstvo, vse prosi Njo pomoči. Srce ji sije na prsih, z desnico pa ponuja rožni venec za molitev, ki je tako ukoreninjena po naših slovenskih izbah. Vidim Jo in gledam Njo, na katero so uprte vse naše oči, od katere pričakujemo rešitve in blagoslova, Njo, kateri odmeva po naših cerkvah pesem:
Marija, pomagaj nam vojskini čas, na Tebe ozira se vsak izmed nas,
Marija, vse ljudstvo ječi,
•	Marija,	pomagaj nam Ti!
Slika sedaj	krasi glavni oltar v	farni	cerkvi,
kjer se jutro za jutrom in večer za večerom Cer-kljan^zbirajo k	majniški pobožnosti.	Prav	bi	bilo,
če	bi napravil	pri oltarju reflektor, da	bi	bila
lepa slika razsvetljena in bi tako prišla bolj do izraza, zlasti simbolični del umetnine, ki ga sedaj nekoliko zakriva visoki baldahin.
Perkova Madonih je pomembno -umetniško delo trajne vrednosti, zato so jc Cerkljani lahko veselil	I. B-c.
Politkomisar Tone Thaler ubit
Ljubljana, 8. maja.
V	četrtek zvečer je straža posadke v 2a-žarju pri Horjulu pri dnevnem pregledu terena naletela na politkomisarju Toneta Thalerja, po rodu iz Jesenic, in neznano partizanko, ki sta bržkone zopet pripravljala kakšen roparski napad na okoliške vasi in oprezovala ter tod vohunila. Fantje so ju zasledovali in ju presenetili v neki hiši, kamor sta zbežala. Pozvali so ju, da se predastn. za kar pa sc nista niti zmenila. Zato so začeli streljati in ju zadnjič posvarili in klicali k predaji. Ker ni nič zaleglo, so padli streli in Thaler ter neznanka sta bila ustreljena.	....
Plji Thalerju so našli popolen vojaški načrt za Rovte, točne oznake za bunkerje ini seznam vodilnih naših fantov iz posadko na \ rh-niki, določene za streljanje. Iz nekega pisma in slike sklepajo, da je ustreljena partizanka doma iz Medvod.
prodaj. Nekateri prostori so se skoraj spremenili v pravcate zaloge paradižnikovih sadik, ki so bile po 2 liro in še tudi cenejše. Vse kaže, da vreme ne bo v bodoče posebno naga jalo paradižnikom in da je sedaj kar ugoden čas za sajenje paradižnikov na prostem. Lani ob tem času in zlasti prve dneve majnika je zjutraj vladala huda slana, ki je letos izostala. Mnogi izkušeni vrtnarji so mnenja, da so letos že prestali nevarnost hujše pomladanske pozebe in slane, zato je sajenje paradižnikov deloma kar priporočljivo.
Med uvoženimi stvarmi je bilo na trgu naprodaj nekaj več pomaranč, limon in razmeroma manj cvetače, ki je je bilo včasih kar na kupe naproduj.
Pojasnila
Včerajšnje poročilo o doživljajih Bernika,
. prisilno mobiliziranega partizana, popravljamo: Bernik se je prijavil na Jezeru pri Podpeči in ne pri Cerknici.
Jutrišnji nsgometni spored
ob 9: Hermes rez. : Več rez.
ob 10.30: Herme« : Vič
ob 14: Žabjak : Korotan
ob 16: Odborniki : Sodniki
ob 17: Tobačna tovarna : Mars
Vse tekme bodo na igrišču Hermesa v šiški.
$
zaP^j
btd
Elisa Cegani e Osvald« Valanti in una scena del film “HARLEM* di produtione CINFS - Esctusivitk E. N. I. C.
Una storia umann in un contrasto drammatico, una passione pura in un tumulto di eventi, una gagliarda fiere»*a italiana in un mondo cor-rotto e barbarico, una contesa spor-tiva in un susseguirsi di ngguad, ri-catti,minacc:e,un grandefilm: HARLEM. Un film C1NES: i migliori interpreti, la pivi papiente regia, > pid vasti inezzi, la tecn ca piu perfetta.
Elisa Cegani in Osvaldo Valenti v sceni filma ,.HaRLEM**, proizvoda CINES — Izključno zastopstvo E. N. 1. C.
Človeška zgodba v dramatjčnem nasprotju, čisia strast v vrvežu do godkov, vrl italijanski ponos v pokvarjenem m barbarskem svetu, spoitna borba v zasedali, izsiljevanjih, grožmah, ki slede druga drugi, veliki film: HARLEM. Film C I N E S : najboljši igralci, nai-izkušenejša režija, najbogatejša sredstva, najpopoluejša lehmka.
In programrnazlone al CINE Na sporedu v KINU
MATICA
Nakazila za sir za trgovce *
Prehranjevalni zavod Vis. komisariata za Ljubljansko pokrajino obvešča vse trgovce z rac. in kontingentiranimi živili mesta Ljubljane, da dvignejo do 11. maja t. 1. nakazila za sir za mesec maj v Gosposki ulici 12-1.
Razdeljevanje sira potrošnikom
Prehranjevalni zavod Vis. komisariata za Ljubljansko pokrajino obvešča vse potrošnike mesta Ljubljane, da dobijo od 12. maja dalje pri svojih trgovcih za mesec maj na odrezek B po 60 gr parmezana in 150 gr mehkega sira.
Maksimalni cenik št. 8
Česen novi lir 4.29 (9.09), beluši 9.— (11.—). karfijola 2.80 (5.39), korenje očiščeno 3.-* (3.60), čebula zgodnja 2.90 (3-45), koprc 2.20 (2.35), solata vseh vrst 3.13 (3.70), špinača 2.83 (3.35), zelena 3.80 (4.55), marelice suhe 43.33 (58.15), pomaranče la (Moro—larocco) 8.35 (9 33), pomaranče lla 7.35 (8.35), limone la (13 cm obsega) 4.05 (4.80, komad 0.50), orehi Sorrento 26.— (30.—), orehi navadni 21.50 (25,—), suhe češplje, domače 20.— (23.60).
Ljubljana
Koledar
Sobota, 8. velikega travna: Prikazen Mihaela nadangela; Peter iz lar., škof.
Nedelja, 9. velikega travna: Mati človeštva; Gregor Naeijanski, škof in cerkveni učenik.
Obvestila
Nedeljsko zdravniško dežurno službo bo opravljal od sobote od 20. ure do ponedeljka do 8. uro zjutraj mestni višji zdravnik dr. Ciber Fran, Ljubljana, Stefanova ulica 7-1.
Cepljenje zoper koze v Mestnem' domu, ki je napovedano za 10. in 15. maja, t. 1., z začetkom ob 16, bo trajalo do 17.30. Na vseh drugih krajih ■v mestu pa se bo cepilo ob določeni uri in bo zdravnik po končanem cepljenju navzočih otrok odšel. Starši zamudniki bodo primorani v takem primeru poiskati drug kraj in čas za cepljenje.
Sadjarska in vrtnarska podružnica Ljubljana T sporoča, da dobijo člani naročene paradižnikove sadike v Mestni vrtnariji v ponedeljek in torek, dne 10. in 11. t. m., od 8 do 11 dopoldne. Zamudniki bodo ostali praznih rok.
Maturanti gimnazije i/. leta 1900! Umrl je naš sošolec, višji inšp. drž. žel. Avgust Zudnik. Udeležimo se vsi pogreba danes popoldne ob 15 z Žal.
Med svetovnimi klavirskimi mojstri, ki smo jih v zadnjih letih slišali na naših koncertih, bo zavzemal Carlo Vidusso prav gotovo eno prvih mest. 7.a seboj ima izredno bogato in uspešno koncertno pot, ki mu je zagotovila že sedaj eno prvih mest med svetovnimi pianisti in njegov uspeh se veča od koncerta do koncerta. Za program svojih koncertov v letošnji sezoni je določil predvsem izvedbo Beethovna in Chopina. Tudi v Ljubljani bo igral Beethovnovo Sonato op. 10 in 24 Etude in opusa 10 in 25 nesmrtnega poljskega skladatelja Friderika Chopina. Spored sam na sebi je prekrasen, umetniška igra slavnega mojstra pa nam bo nudila izreden užitek, tako da koncert velikega mojstra klavirske igre najtopleje priporočamo. Vidussov klavirski koncert se bo vršil ,v ponedeljek, dne 10. t. m., ob 7. v veliki filharmonični dvorani. Podrobni spored in vstopnice so na razpolago v Knjigarni Glasbene Matice.
BLISK!
Čudovil volčji roman znanega kanadskega pisatelja J. C u r w o o d n
js izšel
v »Slovenčevi knjižnici«. Kupujte knjigo, ki jc polna napetih pustolovščin!
Slovenski čebelar. Tzšla je 5. in 6. številka s prav pestro vsebino.. Članke: Čebela in ljudska prehrana. Čebela — kmetovalčeva koristna pomočnica. Medeno žganje, dalje članke med »Drobi rjri<: Rusko čebelarstvo. Važnost čebel za pridelovanje deteljnega semena. Množina pridelka ajde, bodo z zanimanjem brali ne le čebelarji, ampak tudi sadjarji, kmetovalci in inteligeriti. ker so vsi jako poučni. Čebelarje bodo še posebej zanimali članki: čebelarsko knjigovodstvo. Opazovalne postaje in mnogi članki med »Drobirjem« ter »Odmevi«. Za čebelarsko zgodovino so važni članki: Modic Janez. Rodinjska Čebelarska bratovščina in Sedem bratov — sedem čebelarjev, Tudi mi iz Sp. Štajerskega smo zraven. Med sotrudniki jo tudi Cvetko Golar s pesmijo: Čebela na paši.
Naprodaj je še nekaj Vavpotičevih umetnin, ki si jih interesenti morejo ogledati na razstavi v paviljonu. Med temi so »Bosanski konjički« iz časa slikarjevega službovanja v prvi svetovni vojni, »Žena pri kopanju«, ženski akt iz umetnikove praške dobe, kompozicija »Sestrici«, »Dekle ob vodi« ter razni grafični listi iz vseh razdobij Vavpotičevega ustvarjanja, janja.
Zaprte duhovne vaje zn dekleta bodo v Lichtenturnu od 14.—18. maja. Prijavite se takoj na »PredstojniŠtvo Lichtenturnovega zavoda«, Ambrožev trg 8, kjer dobite vsa ostala pojasnila.
Inštrukcije — Novi (Turjaški) trg 5 — priprava za razredne, privatne, nižje in višje_ tečajne ter završite izpile na srednjih in meščanskih šolah. Posebna pripravo za di jake 3. in 4. razredov srednjih in meščanskih šol se prične 17. maja. Honorar nizek. Vpisovanje dnevno od 8—12 in od 24—16: Novi (Turjaški) trg 5-III. Inštrukcije.
Ljubljansko gjledališče
Drama:
Sobota. 8. maja, ob 15: »V času obiskanja. Za-ktlučena predstava za šolsko mladino. Nedelja, 9. maja, ob 15: »V času obiskanja«. Izven. Znižane cene od 15 lir navzdol. — Ob 18.30: »V času obiskanjh«. izven. Znižane cene od 15 lir navzdol.
Operi:
Sobota, 8. maja, ob 18: »Prodana nevesta«. Prvič v sezoni. Red Premierski.
Nedelja, 9. maja, ob 17: »Evgenij Onjegin«. Izven. Cene od 28 lir navzdol.
Vrhnika
Naročnike »Slovenca«, »Sloven. doma« in »Slovenčeve knjižnice« opozarjamo, da lahko vsak čas plačajo naročnino pri našem zastopstvu na Vrhniki, Podlipska cesta 9.
Tu se tudi naročajo naši listi in knjige. Zaloga vseh knjig »Slovenčeve knjižnice«.
CeyIon - biser daljne Azije
Zanimivi običaji ljudstva »Weda«, ki je že skoraj čisto izumrlo
Ceylon, »biser Vzhodne Azijec, obrača vedno bolj hrbet Angležem in stopa ob stran držav, ki se bore za svobodo v Vzhodni Aziji. Evropskim potnikom, ki so kdaj pluli skozi Sueški prekop, po Rdečem morju in indijskem Oceanu, sc zdi otok Ceylon res pravi biser tropskega sveta.
Znano je mesto Colombo, kajti tu se ustavijo vse potniške ladje, ki plovejo na Vzhod. Že kar v navado je prišlo, da potniki vselej narede vsaj krajši izlet po otoku. Peljejo se skozi 11 km dolgo mesto, ki se vleče 4 km daleč ob nekoliko zaokroženi obali. Potniki si ogledajo domačinski trgovski mestni okraj »Pet-tah«, nato pa pridejo preko zanimive promenade »Gale Faxc« v istoimenski hotel. Zelo zanimiv je tudi znani okraj svetišč mesta Kandy. Ratnapura je mesto draguljev, kjer lahko vidimo najlepše topaze, turmaline, aquamarine, spinele, rubine in safire. V nobeni deželi ni tako bogastvo kakor ravno tu.
Ceylon pa je zanimiv tudi za znanstvenike, posebno za etnologe. Zanje pridejo predvsem v poštev zelo zanimivi prvotni prebivalci »We-da«. To prebivalstvo živi na vzhodnem delu otoka, zlasti v pokrajini >Uwa<, in sicer v zelo majhnem številu in ga je smatrati za že skoraj izumrlega. »VVeda« sc niso mogli nikakor privaditi na današnje razmere, ki jih jo ustvarila civilizacija, in so ostali še danes taki, kot so bili pred davnimi časi. To so edino ljudstvo, Ivi se lahko smatra za prave domačine na Cey-lonu, kajti živelo je tam še pred prihodom belopoltih Singhalezijcev iz Indije na Cevlon. Mogoče pa je tudi, da so bili »VVoda* na otoku že tedaj, ko je bil otok še sestavni del sedanje Indije.
Konec preteklega stoletja so našteli okoli '1000 ljudi r/. plemena »Weda«, danes pa jih gotovo ni več kakor nekaj sto. So jamski prebivalci in se pečajo z lovom. Žive pa na vzhodnem pobočju srednjega glavnega hribovja. Vasi
ne poznajo in tudi za poljedelstvo se ne brigajo. Pripomniti pa je pač treba, da je precejšnja razlika med tako imenovanimi vaškimi *Weda« in čistokrvnimi »Wcda«. Tisti, ki so stalno naseljeni, so pomešani s Singhalezijci in Tamilijci. Čistokrvni »Weda«, ki so zelo strahopetni in žive v posameznih družinah, imajo vsak svoje lovsko področje. Na teh področjih živijo izključno od lova na divjačino, ribolova in koreninic. Ko pa nastopi deževna doba, se posamezne družine združijo in žive v skalnatih duplinah ali pa v podzemeljskih jamah. V tein času tudi sklepajo poroke in urejajo družinske zadeve.
»Weda« so majhne postave. Poldrug meter visoki moški so redkost, ženske pa so še mnogo manjše. Obleke skoraj lahko rečemo, da ne
Eoznajo. Nosijo le zelo kratko krilce okrog okov. Tudi lepotičenja in hišnih potrebščin skoraj ne poznajo. Hranijo sc s ptičjim in opičjim mesom. Ptiče in opice streljajo s posebnimi loki, ki jih znajo zelo spretno sukati.
Vsi pravi >Weda« žive v skupni družini. Otrok ne pripada rodu očeta, temveč rodu žene. Duševnost tega ljudstva je na zelo nizki stopnji. Številk ali imen, po katerih bi se lahko ločili in klicali, ne poznajo. Obožujejo posebno demonsko božanstvo. Pri boleznih kličejo na pomoč duhove. Če kdo oboli, »Weda< počepne, stegne eno nogo in s palcem zariše po tleh velik lok. Domačin namreč veruje, da se v trenutku, ko izgovarja ime duha, katerega je obdolžil, da je kriv njegove bolezni, prične zarisani lok premikati in da tedaj tudi izve, kateremu duhu bo treba dati nagrado za ozdravljenje. Mrtveca puste enostavno kar tam, kjer je umrl. Tistega kraja se potem dolgo časa izogibajo. Tudi plesati znajo ti ceylonski »We-da«, čeprav so njihovi plesi še zelo preprosti. Glavna značilnost tega plesa je v tem, da plesalec po nekaj kratkih korakih naredi polovični obrat.
HENRIK SIENKIEVV1CZ
A S SI S I
Rahel in močan poziv, ki odmeva skozi sioletja, prebujena s čisto vero Ubožca, svetnika ponižanih, pripravlja turista na pokrajino, ki se ne ustavlja ob zemskih stvareh, ampak ga povzdigne v svet sladkega miru ob neskončnem jezeru bujno zelene umbrijske planjave.
In celo v zraku, v soncu in tišini pokrajine je sladek odmev, dobrodejen balzam, ki človeka pograbi in odvede iz zemskega peli an ja.
! Mesto leži ob Subasiju. Bela cesta sc vije iz doline in vodi navzgor ob celi vrsti obokov tik nad dolino reke Tescio. Največja cerkev, svetnikova bazilika, se dviga nad vsem ostalim, je bistvo, ki se najbolj vtisne obiskovalcu v spomin.
Nekaj je tu, kar popotnika ustavi, je bližina nečesa višjega; človek se znajde sam s svojo dušo.
Pot vodi od obširnega in golega Suba-sija do stare ali nove Rocca. Od Porci-junkule, ki se skriva v dolini, do veličine svete Marije Angelske, do svetega Petra v čistem romanskem slogu. Od tišine Zaporov, ki skoraj visijo na gori, do zve-riženih cestic, ki se vzpenjajo ob srednjeveških zgradbah.
Od svetega Frančiška, najbolj sve: tega med svetniki, izvira ime Assisi, ki ga slavi ves svet. Množice, ki se vsako leto vzpenjajo po griču, čutijo bližino nepojmljive sile, ki je drugod neznana, čeprav morajo obenem občudovati rodovitno planjavo ene naj lepših italijanskih pokrajin. Moč ponižnosti. Moč reveža, ki postane bogat.
To je najvišja lepota Assisija^ V popolnem miril, v kraju nasmeha, ki prevladuje vse človeške strasti.
In v njegovo čast tekmujejo vsi ljudje, da jo slavijo z najvišjim izrazom: Umetnost.
Assisi iz barbarske dobe ne pride več v poštev. Skoraj ničesar več ni ostalo od njega. Iz rimske dobe je ostalo samo še Minervino svetišče.
V	12. stoletju je mesto znova oživelo, v naslednjem stoletju pa se je razširilo in utrdilo.
Svetnik je živel v času umeTnosTnega prehoda med romantiko in gotiko. Na njegovem grobu najdemo zgled te spremembe. Obe cerkvi, ki sta zgrajeni nad njim, imata vtisnjen pečat obeh slogov.
V	spodnji cerkvi prevladuje romantika, v zgornji pa gospoduje francoski gotski slog z mirno navpičnostjo.
Vse prenovljeno slikarstvo se je zbralo v Assisiju. Najprej se je uveljavil Torriti, potem Cimabue, nato Cavallini, Giotto, Lorenzetti, Simone Martini in Andrea del Bartolo.
Vsakdo je zapustil svoj prispevek k pobožnosti, vsakdo je napravil s svojo umetnostjo nesmrtno eno izmed strani v svetnikovi knjigi. Toda nad vsemi je Giotto. Njegova umetnost, zdaj prežeta s poezijo kakor v prizoru popotnika, ki je našel okrepčilo, zdaj močna kakor v »Joku Klaris«, je živa v slikah »čudovitega življenja« v zgornji baziliki.
Toda Assisi ni samo v dvojni baziliki s ponosnimi stolpi, kakor jih imenuje Vasari.
Vsepovsod diha hvaležnost svetniku: dragocena okna in vezenine neposnemljive nežnosti, preproste na prvi pogled, toda ljubke, če jih nekaj časa občuduješ. Od zamaknjenja bazilike sv. Klare do preprostosti sv. Damijana, od cest, ki so ljubosumno ohranile pečat svoje dobe, do hišic, zidanih iz štirioglatih kamnov. Vse se sklada s celotnim okoljem.
Morda je to edino mesto, ki živi še svojevrstno življenje. Vse je lepo in milo. Neštevilni viseči vrtovi, ki se vrstijo navzgor, so polni cvetja in nežnih vonjav kot sladke sanje.
Tu je kraljestvo molitve. Molitve brez besed, ker se duša približuje Bogu ob vsakem koraku, ob vsaki misli, ob vsakem pogledu.
Trenutek v Assisiju je neizbrisna stran v človeškem življenju. Je domotožje, ki kliče popotnika s prepričujočim glasom dobrote in z nasmehom
blagoslova.
(333)
1
!■
369.
Tudi cesar je vslal, da bi bolje videl prizor, ki sta si ga bila izmislila s Tigelinom, češ, pa naj človek, ki je zadavil Krotona, zadavi še tura, če ga more Drugim gledalcem je slopil pot na čelo, ko da bi se sa-rni borili z zverjo. V cirkusu je bilo slišati samo sikanje plamenov v svetilkah in padanje ogorkov s plamenic. Vsem ljudem se-je zdelo, ko da traja ta boj na veke dolgo.
370.
Tedaj pa se je iz arene zaslišal stokajoč krik, nakar je bilo spet vse tiho. Ljudje so
mislili, da sanjajo: strašna turova glava se je v železnih velikanovih rokah začela obračati. Vedno bolj bolestno, hropeče tuljenje zveri se je mešalo z velikanovim sopihanjem, potem se je turu iz gobca prikazal dolgi, penasti jezik.
L
r/ ;
Alm
k
Delo in uspehi žensk na polju zvezdoslovja
Zelo krivična bi bila trditev, da so si vse zasluge na polju zvezdoslovja pridobili izključno le moški
Napačno bi bilo, vse zasluge, ki si jih človek doslej pridobil na polju zvezdoslovja, pripisovati izključno samo moškim. Zvezdoslovje namreč nikakor ni znanost, ki bi bila »rezervirana« samo moškim, pač pa so se tudi na tem polju znale znatno uveljaviti v vsel* časih, odkar ta znanost sploh obstoji, tudi ženske. V dokaz teinu naj služijo naslednje vrstice:
Prva ženska, ki se je ukvarjala z raziska-vanjem zvezdnatega neba, je bila llypatia, ki je živela v četrtem stoletju, to se pravi z drugimi besedami tedaj, ko je bila zvezdoslovna znanost takorekoč šele v povojih, ko se jc jed-va začel ‘ uveljavljati tisti nauk, ki je bil njegov oče sloviti Ptolomej. S svojim očetom Theo-nom, ki je bil na glasu kot velik matematik, je Hypatia živela v Aleksandriji v Egiptu. Aleksandrija je bila tedaj središče vsega kulturnega sveta. Že pri svojih tridesetih letih je bila Hypatia zelo slavna zvezdoslovka. Njej dolgujemo zn vse tiste zvezdoslovnc ugotovitve, ki jih edine poznamo iz tiste davne dobe.
V	srednjem veku je zvedoslovna znanost malo napredovala. Sodobni razvoj' te znanosti se je začel šele s Kopernikom, Galilejem in Keplerjem. V tej dobi so tudi ženske mnogo prispevale k razvoju zvezdoslovja. Bile pa so to po veliki večini le žene, sestre ali hčerke učenjakov-zvezdoslovcev, katerim so bile dragocene sotrudnice pri njihovem znanstvenem
Tako 6i je pridobila na tein polju velikih zaslug na primer žena slovitega zvezdoslovca lleveliusa, ali pa Maria von Levven, Keplerjeva prijateljica. Keplerju je preskrbela mnogo podatkov, ki jih je nujno potreboval pri svojem raziskovanju in proučevanju glede gibanja planetov. Tudi gospa Lapdute, rojena v Parizu leta 1723, je bila zvezdoslovka velikega slovesa. Skupaj z zvezdoslovcem Clairautem (dokazano je, da ima prav ona pri tem devet desetin zasiug) je izračunala, kdaj se bo pojavila Halleyeva zvezda repatica. Več mesecev je trajalo to naporno delo, ki je bilo pri njem treba mnogo potrpežljivosti, slednjič pa so bila njuna prizadevanja vendar le kronana z uspehom. Omenjeni komet se je prikazal točno na tisti dan, kakor sta izračunala Lapaute in Clai-raut. Morda bi bila prav ga. Lapaute zatemnila slavo najslovitejših zvezdoslovcev, če ne bi bila še v mladih letih oslepela. Spričo tega ni mogla doseči še novih uspehov na zvezdoslov-nem polju ter še bolj proslaviti svojega imena.
L«ta 1778. je bila neka ženska tista, ki je organizirala in sklicala prvo zborovanje zvez-
doslovcev. Bila je to vojvodinja Luisa Gotliska. Sama se je temeljito bavila z zvezdoslovniml vprašanji. Prečula je vse noči ob opazovanju zvezdnatega neba, spala pa je podnevi. Ni se ozirala na zaničljive opazke, ki jih je na njen račun - zbijal njen soprog vojvoda Gotha. V zvezi s tem pripovedujejo, da je šel tedaj po vsej Turingiji izrek, da se bo to ali ono zgodilo tedaj, »kadar bosta vojvoda in vojvodinja spet enih misli«. S tem so hoteli označiti nekaj, kar se zelo redkokdaj zgodi, ali pa nikoli.
Najslovitejša zvezdoslovka 18. stoletja pa je bila Karolina Herschel, sestra slovitega zvezdoslovca Viljema Ilerschla. avojemu slavnemu bratu je pomagala pn njegovih raziskovanjih in je skupno z njim sestavi a prvi teleskop na zrcala. Ko je Viljem Herschel leta 1822 umrl, je njegova sestra Karolina sama nada-j e vala z začetim delom in se ji je v naslednjih letih posrečilo odkriti osem kometov.
Tudi ga. Elammarion je pomagala svojemu možu pri njegovem znanstvenem delu na polju zvezdoslovja. In prav tako tudi ga. Hall, žena velikega zvezdoslovca Halla.
Največ žensk, ki se bavijo z zvezdoslov-jctn, je danes v Ameriki. Gdč. Bruce, ki je vse svoje premoženja namenila izpopolnitvi zvezdoslovja, je skupno z gdč. Draper ustanovila pomembno postajo za zvezdoslovna fotografiranja na hawardskem vseučilišču. Na tej postaji je zaposlenih oziroma dela 32 žensk, med njimi tudi gdč. Lelami, ki si je pridobila velikih zaslug s tem, da je fotografirala okrog 40.000 zvezd.
Gospodične Mitschel, Flemming in Sonner-ville so zvezdoslovke, ki so znane pa vsem svetu. Najslovitejša delavka na tem polju pa je Etlilo Bellamy, ki je skupaj s svojin^ stricem Edvardom Bellamvjem ugotovila točno lego nič manj ko milijon zvezd. Uspehi, ki sta jih Etlile in Edvard Bellamy dosegla, so razloženi v osmih debelih knjigah, od katerih ima vsaka po tisoč strani.
Dentifrici Zobna Ustila
Crema ieienica, Bvil-lanline, Kmbrocazlone. l’illole B. Ferrovitaiui-niche — Fo mi ture — Spedlzloni — Cercansl coucessionarl in proprio
Nifrlenska krema, hri-lantine. mazila, krop-lice B. železnovltamin-skn ~ Preskrba — Po-Siljatve * I fe i' e m o samostojne za stopuike.
ftrmacia JBARlOtCO . G«l,erfa Mazzini - GENOVA
Za Wnd»b. tf«k»rne t Ljubljani! Jot« Kramarli. - Izdajatelj! lot Sodja. - Urednik! Ulrb* l.fornik. _ R..hnpl«n« o« rrafc.no. - KSIo.en.U) dom« tiha), ob delarnlktb ob I* - tletrtn. naročnin. U Ur. M Uoiemit?« 20 Ut. — CredniitToj Kopltarl«*« ulita B, 01, P»d#tropH - 0pra»»: K.pltarj«?* uliti #. Ljubljana, - lelclon 8te?. 40 01 d* «0 01. - PodrnJnl«) Soz« mesto.