Trpinčenje otrok. Pariz, 31. januarja 1913. Eden najostudnejših zločinov, ki jih ima na vesti kapitalizem, pehajoč se za čim večjim 'dobičkom, je brezdivomno ta, da se otroci uporabljajo za delo po tvornicah in delavnicah, da se ravna z njimi kakor s sužnji. Tudi francoska republika ni Š2 izpremenila prav nič teh razmer, in vse fraze o demokraški in social. republiki so le prevara. Vsi socialnopolitiški zakoni so brezmočni v očigled brutalnemu izkoriščevanju podjetnikov in popuščanju oblasti. V steklarski industriji cvete najbolj izkoriščanje otrok. Uvedeno imajo tudi obsežnn priganjanje vajencev, pri katerem jim pomagajo duhovniške posredovalnice, ki priganiaio tvorničarju uboge dečke. Ker pa tvorničarju še ne zadostujejo otroci {rancoskih proletarskih družin, so razvili tudi obširno trgovino s španskimi otroki, ki se lehko meri v svoji okrutnosti s trgovino deklet. Agentje, takozvani »padroni«, pokupijo otroke pri španskih starših, ki so zašli v bedo. Da se ognejo obmejnim stražam, jih utihotapljajo čez mejo, jim preskrbe napačne listine in jih prodajajo francoskim podijetnikom. Na listinah je seveda napisano, da so dečki dosegli zakonito minimalno starostno dobo, Francoski podjetniki vedo čisto dobro, če vzemo na delo devetletnega dečka, da so kršili zakon; ali kaj jih to briga, saj je >na listini zapisano, da je deček star štirinaist let in obrtni nadzornik jim ne more ničesar. Agentje pa preskrbe vajencem stanovanje in hrano, a jim zato pobero ves zaslužek, da ne ostane dečkom niti vinar in je vsak beg izključen. Sodnijsko postopanje, ki je uvedeno sedaj proti nekaterim od teh »padronov«, ostro razkriva lopovsko početje teh agentov. Da se je to početje razkrilo, ima zaslugo pariški kotnite za varstvo otrok. Zaradi ovadbe tega društva je državno pravdništvo odredilo rreiskavo 8. novembra 1912 v steklarskih tvornicah bratov Legras. Tvornicc so v pariških predmest- jih. Tu so dobili 30 španskih dečkov v povprečni starosti 12 let. Na dečkih so se poznali sledovi opeklin, ki so baje posledica obratnih nezgod. Okolo ušes so imeli dečki uljesa, ker so dečke na barbarski način uhljali. Rane niso bile obvezane, in tako se je na njih nabiral prah ki ga je y steklarskih delavnicah več kot preveč, in posledica tega je bilo zastrupljenje krvi. Pri zaslišanju pred državnim pravdnikom so dečki soglasno izpovedali, da jih tovarniški delavci niso nikdar pretepali. Nadaljna preiskava je pa spravila na dan še naslednje: Večina dečkov je bilo iz okrožja Burgos. Agentje so plačali njihovim staršem 75 do 300 frankov (71 do 285 K kot dvajsetmesečno najemnino. Agentje so se obvezali, da bodo plačali dečkom potne stroške in jim preskrbeli stanovanje in hrano. Zato pa so pobrali agentie ves zaslužek dečkov, ki je znašal 1:18 K do 1:90 K. Kakšna pa je bi!a hrana, kaklno stanovanje? Spali so v barakah na siamnicah, v katerih je kar mrgolelo mrčesa. Agent Lazo in njegov tovariš Gonzales sta pobegnila, le drugi agentje, ki so bili neko.liko manj lopovski, so počakali obravnave. Ali tudi tu so odkazali otrokom strašne spalnice in jih liranili zgolj s krompirjem in z repo. Policijski nadzornik je videl nekaj dečkov, ki sc pobirali po trgu odpadke, da si napravijo juho. Oblečeni so bili v najostudnejše cunje, za obuvalo so imeli poleti in pozimi raztrgane sandale. Sodnijska obravnava je bila jako otežkočena, ker so agentje terorizirali dečke in jih z grožnjami pripravili do tega, da so govorili tako, dia je bilo za agente dobro. Predvsem je bilo težavno zvedeti od dcčkov njihovo pravo starost. Vsi dečki so izpovedali, da so stari po trinajst let, čeprav so izgledali vsi mlajše. Preiskovalni sodnik ie dognal tudi, da so ranjeni dečki skrivali svoje rane med delom, da bi jih ne pognali z dela, ali da bi ne dobili polovične mezde, in vse le iz strahu pred jezo agentov. Vsakdo bo vprašal, kakšna kazen je pač zadela podjetnika, pri katerih so delali dečki. Nič, prav nič. se jima ni zgodilo. Pač je bila preiskava proti bratoma Legras že v teku, ker sta sprejela devetletnega dečka na delo. Dečka je prignal agent Gonzales, deček pa je bil sin njegove soproge. Ali človekoljubna podjetnika sta dokazala, da jima je bila izročena popolnnma pravilna delavska knjižica. In sodnik je seveda verjel tvorničarju, da je sprejel 91etnega dečka, ker je bil prepričan, da je star trinajst let. Tako vidimo, da tudi na Francoskem ni vse zlato, kar se sveti! *) Podčrtali smo mi. Uredništvo.