KRONIKA. 47 OB 700 LETNICI PRIHODA 00. FRANČIŠKANOV V LJUBLJANO (1233—1933) DR. ANGELIK TOMINEC O. F. M. Ni li naš namen tu podajati izčrpno zgodovino slo venskih frančiškanov, nuditi hočemo le bežen po gled življenja in delovanja sinov sv. Frančiška v Ljubljani. Ako bi hoteli pisati količkaj obširno zgo dovino frančiškanov v Ljubljani, bi komaj zadosto vala obširna knjiga. Povsem točno se ne da ugotoviti, kdaj so se fran čiškani stalno v Ljubljano naselili. V splošnem se strinjajo zgodovinarji, da so prišli leta 1233. Tako trdijo Thalberg, Friess in Dimitz. Thalberg pravi, da so frančiškani po želji sv. Antona Padovanskega leta 1233. prišli v Ljubljano po vsej verjetnosti iz Gorice. Ondi je namreč že leta 1266. postavil Anton Padovan- ski samostan in cerkvico na čast sv. Katarini devici in mučenici. V Ljubljano je frančiškane poklical najbrž tedanji oglejski patrijarh Bertold V. (1218—1251), ki je bil osebni prijatelj sv. Frančiška Asiškega, in je ponovno tožil, da se ši-i^o po Kranjskem razne zmote. Ob prihodu v Ljubljano je bila frančiškanom izročena cerkev sv. Filipa, ki je stala na sedanjem Vodnikovem trgu. Sezidati jo je dal, kakor poroča Valvasor, leta 1073. bogat trgovec Peter Baldavic. Poleg cerkve so ljubljanski meščani na lastne stroške sezidali samostan. Dne 27. junija 1382 je cerkev s samostanom in okolico vred pogorela, šele leta 1403. so začeli z zidanjem nove cerkve, oziroma s popravljanjem stare, ki je bila dovršena leta 1412. Ob tej priliki je dobila namesto sv. Filipa za patrona Marijo Vnebovzeto. Od leta 1668. je bil v samostanu nekaj let novi- ciat, radi katerega je bil dozidan nov del samostana. Provincial P. Anton Lazari pa je 18 let pozneje za radi naraščajočega števila bratov dal na vrtu starega samostana sezidati nov samostan v štirikotni obliki. Pa tudi cerkev so popravili. Leta 1695. so podrli kapelo sv. Janeza Krstnika in so namesto nje zgradili kapelo sv. Križa. Redu j ako naklonjeni Jakob Schell pl. Schellenburg, bogat mož, je frančiškanom po klonil krasen marmornat oltar sv. Križa iz črnega dženovskega kamna. Bilo je to mojstrsko delo ki parja Cussa, ozaljšano z lepimi kipi. Schellenburg je dal na svoje stroške osnažiti in olepšati vso fran čiškansko cerkev, ki se je popolnoma prenovljena zalesketala leta 1703. Ker so bile celice v samostanu na obeh straneh hodnikov, so bili ti temni in ozki, in seveda je redov nikom manjkalo zraka. Da bi temu zlu odpomogel, je provincial P. žiga škerpin leta 1755. dvignil sa mostan za eno nadstropje, postavil je celice le na eno stran in tako omogočil široke in svetle hodnike, ki so bili za zdravje redovnikov nujno potrebni. Ko so se leta 1784. frančiškani preselili na sedanji Marijin trg, so njihovo cerkev podrli že naslednje leto 1786. Samostan sam je preživel, nekoliko pre- 48 Glavni oltar v frančiškanski cerkvi; delo kiparja Robne zidan, cerkev za 116 let. Po odhodu frančiškanov so Imeli ondi usmiljeni bratje nekaj časa bolnišnico, a kmalu so na predlog Antona Linharta preselili tjekaj šole, v prvi vrsti nekdanji licej. Leta 1895. je potres tako pohabil staro samostansko, tedaj licejsko po slopje, da so ga leta 1903. morali podreti do tal. Kakor že omenjeno, so prišli frančiškani z Vodni kovega trga dne 23. avgusta 1784. k cerkvi Mariji nega Oznanjenja. To so do tedaj imeli v oskrbi av guštinci, katere pa je cesar Jožef II. prepodil. Na mestu sedanje cerkve je stala prvotno cerkev sv. Martina. Radi lažje obrambe pred Turki so jo leta 1494. porušili do tal, avguštince pa preselili k cer kvici sv. Jakoba. Pozneje, leta 1623., so si avguštinci na mestu prejšnje cerkve sezidali novo in zraven samostan. Cerkev pa je že leto pozneje uničil požar in dve leti kasneje je ista usoda doletela tudi samo stan. Leta 1647. sta cerkev in samostan vnovič po zidala Konrad pl. Russenstein in njegova žena Fe- licita roj. pl. Raab. V tem obnovljenem samostanu so bivali avguštinci, dokler jih ni leta 1784. pregnal KRONIKA cesar Jožef II. ter ondi naselil frančiškane. Leta 1785. je v splošni ureditvi župnij bila ustanovljena predmestna župnija Marijinega Oznanjenja, in samo stanska cerkev je služila tudi za župnijsko cerkev. Prvi župnik je bil Jožef Skrinar s šestimi kaplani frančiškani. V začetku oktobra leta 1804. je bilo oskrbovanje župnije izročeno frančiškanom, ki jo oskrbujejo še dandanes. Potres leta 1895. je v samostanu povzročil take razpoke, da je tedanji gvardian P. Hugolin Sattner moral podpreti tretjino samostana, ter nov del do zidati. Leto kasneje so v cerkvi podrli lavretansko kapelo, na katero se je naslanjal veliki oltar, ki je ob tej priliki bil pomaknjen nazaj na zadnjo steno. Zunaj cerkve na samostanskem vrtu so nato prizidali novo lavretansko kapelo, ki je v dveh vzporednih lopah zvezana s cerkvijo. To bi bila kratka slika obeh bivališč frančiškanov v Ljubljani v teku sedmih stoletij. Da spopolnimo to sliko, naj na kratko omenimo še nekaj frančiškanov, ki so se posebej odlikovali bodisi s svetim življenjem, bodisi s kulturnim, znan stvenim ali umetniškim delovanjem. P. Anton (po krstu Avguštin) Lazari je bil rojen leta 1642. v Ljubljani, ter je bil, komaj 15 let star, dne 19. avgusta 1. 1657. preoblečen. Pri preobleki so mu dali ime Anton. Kdaj in kje je bil posvečen v du hovnika, se ni dalo dognati. V redu je bil lektor filo zofije in teologije, trikrat provincial Hrvatsko- kranjske provincije sv. Križa, izvoljen leta 1684., 1693. in 1699. Bil je tudi generalni definitor v Rimu ter generalni vizitator za Hrvatsko, Ogrsko in češko. Cesar Leopold I. ga je imenoval za cesarskega teo loga, oziroma tajnega svetnika. Posebne zasluge si je v slovenski provinciji sv. Kri ža pridobil z reformacijo provincije. Zaradi neure jenih časovnih razmer, bojev med cerkvijo in svetno oblastjo in pogostih turških vpadov je razumljivo, da je bila vzgoja redovniškega naraščaja večkrat zelo površna in je tako prvotna gorečnost v samo stanih postajala vedno bolj ohlapna, zlasti kar se tiče uboštva. Vedno bolj rastoča želja po reformi in po natančnem izpolnjevanju Vodila, ki je prihajala iz reda samega, je postala posebno močna v začetku 15. stoletja. Ko je papež Klemen VII. s svojo bulo dne 16. novembra 1532 potrdil reformacijo franči škanskega reda in strožje izpolnjevanje vodila sv. Frančiška, se ji je več provincij prostovoljno pri družilo, med njimi tudi hrvatsko-kranjska. Zgodilo se je to pod provincialatom P. Antona Lazarija v Ljubljani, dne 25. avgusta 1668, ko je naša provincija soglasno sprejela reformo, ki jo je papež Inocenc X. s posebno bulo dne 26. aprila 1683 potrdil. Posebej glede ljubljanskega samostana je P. Anton dal, kakor že omenjeno, zaradi naraščajočega števila bratov na vrtu starega samostana na Vodnikovem trgu zidati nov samostan v štirikotni obliki v letih 1686 do 1688. Zasebno je bil P. Anton v resnici zglednega živ ljenja. Posebno se je odlikoval po ljubezni do sovraž nikov. Mnogo je imel nasprotnikov pri reformaciji provincije, pa tudi obrekovalcev, katerim ni njihovih Foto Ante KorniČ Delniška tiskarna, d.d. v Ljubljani J.PLEČNIK: VODNJAK NA ŠT. JAKOBSKEM TRGU KRONIKA 49 Del knjižnice v frančiškanskem samostanu v Ljubljani zmot samo od srca odpuščal, ampak večkrat celo druge prosil, naj jim odpuste. Postave je bil majhne in nekoliko naprej sklonjen, obraza temnorjavega, toda v izvrševanju svojega poklica izredno spreten. Umrl je v ljubljanskem samostanu dne 24. avgusta leta 1705. Po smrti se je prikazal svojemu nekda njemu prijatelju P. Konstantinu Dubskemu, članu češke provincije, katerega je prosil, naj bi opravil zanj še nekatere molitve, da bi hitreje dosegel gle danje božje. Ni trpel čutno, pač pa mu ni bil dovoljen vstop v nebesa, kakor je to razvidno iz zapisnika v praškem frančiškanskem samostanu. Odlikoval se je tudi kot teolog in pisatelj. Leta 1698. je posegel v kontroverzo o porciunkulskem od pustku. Izdal pa je sledeče spise: Panegvricus sermo: S. Antonius Pad. vitis vera, 1680; Sittliche lehrreiche Revanche . . . (ob preobleki grofice Doroteje Gallen- berške v Mekinjah), Lj. 1680; Hvsteron, Proteron, oder hinter sich, fiir sich verstellte Menschen-Ein- bildung, Erkenntnisse und Begierlichkeiten (ob pre obleki Ane Katar. Waldreich v. Ehren - Posten pri klarisinjah v Lj.), Lj. 1681; Anicii Maulii Torquati Severini Boetii de Consolatione Philosophiae, Lj. 1682. V rokopisu je ostalo: Philopomena tetrateuchum Sco- tici acuminis acu phrvgiatum, hoc est: Universae philosophiae rationalis et naturalis, moralisejue transnaturalis corpus apharmacum in več panegi- rikov o sv. Antonu Padovanskemu. P. Žiga škerpin (po krstu Friderik) je bil rojen v Kamniku ok. leta 1688., ter je vstopil v franči škanski red 1703. Preoblečen je bil v Nazaretu dne 19. oktobra 1703 ter mu je bilo dano ime žiga. Po izvrstno dovršenih študijah je bil dolgo vrsto let bogoslovni lektor, pozneje od leta 1732.—1735. ter od leta 1745.—1748. provincijal naše redovne pokrajine. Imenovan je bil leta 1730. tudi za cesarskega teologa, oziroma tajnega svetnika. Glede ljubljanskega samostana si je pridobil po sebno zaslugo s prezidavo. Isti P. žiga je pridobil za samostansko cerkev tudi znamenite relikvije sv. Deodata. In ko so se frančiškani pozneje preselili, so relikvije vzeli s seboj ter se še sedaj častijo na posebnem oltarju v naši cerkvi. Največ zaslug pa si je pridobil s tem, da je večji del ljubljanske knjižnice on pridobil, oziroma na kupil. Bil je ponovno generalni definitor v Rimu, generalni vizitator na Ogrskem, Avstrijskem, Bene škem, v rimski in bavarski provinciji. Kot tak je imel priliko in priložnost za nakup znanstvenih knjig, katere so v vsakem samostanu neizogibno potrebne. Knjižnico, katere ustanovnika po pravici lahko imenujemo P. Žigo in ki je tedaj obsegala veliko šte vilo knjig, je leta 1895. potres podrl. P. Hugolin Sattner, tedanji gvardijan ljubljanskega samostana, je takoj naslednje leto prizidal samostanu novo poslopje s krasno, arhitektonsko urejeno knjižnico. 4 50 KRONIKA Pater Žiga Škerpin O. F. M. Pater Benvenui Crobath O. F. M. Zidana je s pritličjem in dvema nadstropjema ter obsega okoli 25.000 del ali nad 32.000 zvezkov. Za samostan in provincijo velezaslužni P. žiga je umrl v Ljubljani dne 26. novembra 1755. Edini od njega ohranjen je rokopis: Itinerarium Hispanicum, ki se hrani v Ljubljanski knjižnici in v katerem kratko opisuje svoje potovanje po Španiji. P. Hugo Vodnik (po krstu Simon) je bil rojen 26. oktobra leta 1715. v škofji Loki. Njegovi starši so bili Janez in Marija. Dne 30. oktobra 1. 1732. je vstopil v frančiškanski red in pri preobleki v Kam niku so mu dali ime Hugo. Odlikoval se je po globoki ponižnosti, zvestemu spolnjevanju vodila, zlasti pa po veliki ponižnosti. Bil je zelo učen mož. Kakor poroča kronist (bržkone P. Benvenut Crobath), ni bilo nikogar, ki bi o njem rekel zlo besedo. Vsi, ki so ga poznali, celo ljubljanski škof grof Herberstein (ki redovnikom ni bil ravno naklonjen), ga je ime noval svetega in z vsemi čednostmi oblagodarjenega moža, in ne brez vzroka. Stalno je držal roke v ro kavih, silno skromen je bil v svojih očeh, njegov obraz je izdajal veliko zatajevanje, njegov govor veliko ponižnost, iz vsega njegovega telesa je tako- rekoč dihala svetost. To kaže tudi njegova slika, ki je bila napravljena na zahtevo ljubljanskih meščanov brez njegove vednosti. Med sv. mašo je bil večkrat zamaknjen, kakor poroča ne samo njegov strežnik Frančišek pl. Steinhofen, ampak tudi pričujoči ver niki. Ta sveti mož je bil dvakrat provincijal, in sicer od leta 1760.—1763. in od leta 1778.—1781. Karkoli je delal ali govoril, je izdajalo veliko ponižnost, po- božnost in svetost. Radi svoje globoke učenosti so ga sobratje večkrat prosili, naj bi kaj spisal in v obči blagor dal tiskati, pa zaradi prevelike ponižnosti tega ni storil, ampak je rajši naprej molil in pre mišljeval rekoč: »Bratje, kar vem, ne vem sam od sebe in vse to je bilo že pred menoj napisano, berite, pa boste našli.« Umrl je 25. junija 1785 in bil po kopan na pokopališču pri sv. Krištofu. Ko so ga po letih prekopali, je bil še nestrohnjen, na kar so ga še globlje zakopali. Njegova proglasitev za blaženega je bila že v teku, pa so se tozadevne listine v Rimu izgubile. P. Felicijan Rant (po krstu Frančišek Ksaverij) je zagledal luč sveta dne 2. decembra 1790 v Sred njem Bitnju št. 13. V frančiškanski red je vstopil 25. novembra 1. 1811. Po dovršenih študijah je bil v Ljubljani nastavljen za kaplana do leta 1829., tedaj je bil imenovan za župnika in gvardijana, leta 1835. pa tudi za provincijalnega definitorja. Ko je 31. ju nija leta 1840. v Nazaretu umrl provincijal P. Fer dinand Vonča, je bil 20. avgusta istega leta v Ljub ljani na definitorialnem kongresu izvoljen za pro- vincialnega vikarja ter je kot tak odložil službo župnika in gvardijana. Leta 1841. je bil izvoljen za kustosa provincije in sedem let pozneje je 3. aprila I. 1848. zapustil svet v starosti 51 let. Bil je zelo priznan pridigar ter se je tudi odlikoval v svojem boju zoper janzenizem. Leta 1834. je izdal v tisku »Sedem postnih pridig« pri J. Sasembergu v Ljubljani. Drugo izdajo so te pridige doživele pri J. Blasniku v Ljubljani. P. Benvenut Crobath (po krstu Gašper) je bil rojen 6. januarja 1805 v Stražišču pri Kranju. Do vršil je normalko v Kranju, gimnazijo v Ljubljani (1817—1823), stopil 17. septembra 1823 v franči škanski red na Trsatu, kjer je ostal do 1824; dve leti liceja in teologije je dovršil v Gorici (1824—1828), kjer je bil ordiniran 28. septembra 1828, teološke študije je končal v Ljubljani (1828—1830). Služboval je v Novem mestu (1831 je bil katehet na normalki), 1832 pomožni, od 1833 redni profesor na gimnaziji, 1836—1837 prefekt na gimnaziji v Parizu, do avgusta 1841 v Karlovcu, kjer je zbolel in se zdravil v Stra žišču do 30. septembra 1841, ko se je preselil kot vpokojeni profesor v Ljubljano. Do 1. 1856. je vršil duhovniško službo v ljubljanski mestni, do 1. maja 1850 pa tudi v vojaški bolnišnici, kjer je decembra 1859 zbolel za legarjem. Ko so 1859 zidali viadukt v Borovnici, je bil italijanski spovednik v delavski boln. baraki. L. 1862. je postal provincialni definitor, bil 1865—1866 gvardijan, do 1872 vikar v ljubljan skem samostanu. V času svojega bivanja na Trsatu je pridno pre biral Virgila in Ovida. Vsaj tedaj je pričel že tudi sam delati pesmi, ki jih je pa izgubil. Njegova naj starejša doslej znana pesem je iz 1. 1835., ko je bival v Novem mestu. Pogosteje se je začel oglašati v štiri desetih letih, ko je prišel v stik z literarno izobra ženimi Slovenci. S Prešernom, ki ga omenja v roko pisih prvič 1. 1846., sta več občevala najbrž šele od 1845 do Prešernove preselitve v Kranj. Prešeren mu je v svoji hudomušnosti »nagajal« z »Nebeško pro cesijo«, »Senanom« in »Nuno«, nakar je spesnil p. Benvenut svoje »odgovore«, ki so komentar k ome njenim pesmim. »Senan« in »Nuna« sta nastala v neposredni zvezi s P. Benvenutom. Od Prešernovih pesmi je ohranjen v C.-ovi ostalini poleg epigrama na Wolfa samo še prepis »Nebeške procesije« in nova varianta epigrama »Repiču«. P. Stanislav škrabec (po krstu Anton) se je rodil 7. januarja 1844 v Hervači pri Ribnici, šolal se je na gimnaziji v Ljubljani; takoj po maturi 1. 1863. je vstopil v frančiškanski red; redovno obleko je prejel na Trsatu 26. avgusta, kjer je dovršil noviciat. S KRONIKA .51 Trsata je šel na Kostanjevico v Gorici in tam do vršil prvi dve leti bogoslovja, ostali dve leti pa v Ljubljani; v mašnika je bil posvečen 3. avgusta leta 1867. Redovno predstojništvo ga je poslalo še isto leto na novomeško gimnazijo za suplenta, a 1. 1870. je bil tam odstavljen, ker je država vzela gimnazijo v svojo upravo in pustila na zavodu samo stalno na meščene profesorje. Zdelo se je, da je konec P. Stan kovim znanstvenim stremljenjem, a njegovi pred stojniki so vedeli, kaj ima red v P. Stanku, zato so ga poslali v Gradec na vseučilišče. Tam se je posvečal grščini, latinščini in slovenščini od 1870—1873 z odličnim uspehom. Po vseučiliških študijah je ptostal lektor na domači redovni gimnaziji v Kostanjevici, 1. 1876. je napravil še profesorske izpite. Nekaj časa je poučeval tudi bogoslovce na redovni bogoslovnici in je prevzel ravnateljstvo domače gimnazije. Tako je preživel v tem samostanu 42 let. Nikamor ga ni mikalo, zadovoljen je bil v svoji celici, kvečjemu, da si je privoščil semintja nekaj trenutkov na samo stanskem vrtu. A ko so začeli Lahi obstreljevati Gorico, tedaj se je dal pregovoriti, da je zapustil dne 28. novembra 1915 pozorišče svojega delovanja ter bežal v Ljubljano. Svoje knjige, polovico duševnega življenja, je pustil večinoma v samostanski celici. L. 1916. je začel urejevati in dopolnjevati svoje spise za novo izdajo, ki jo prireja Leonova družba. Delal je neprenehoma do svojega zadnjega dneva življenja. Umrl je oktobra 1919 malo pred 9. uro zvečer. Na zunaj je, potekalo življenje škrabčevo tako enakomerno, da ni mogoče posneti, kolikega pomena je bil P. Stanislav za slovenski narod. Bil je človek redke popolnosti: miren, tih, dobrohoten proti vsa komur, odkrit, v vsakem oziru poštenjak; zahrbtnosti ni zakrivil nikoli nobene. Bil je značajen; to je po kazal posebno v svojih slovstvenih bojih z znanstve niki; kar je spoznal, da je prav, to je branil do skraj nosti.— Bil je tudi brez predsodkov in zato ni poznal nikdar strankarskih, še manj pa osebnih nasprot- stev; Kristusov nauk o ljubezni do bližnjega je bil podlaga vsemu njegovemu mišljenju, dejanju in nehanju. Zato je bil pa kot duhovnik skrajno tankovesten in je izpolnjeval do pičice dolžnosti, ki mu jih je na lagal ta stan. Vsak dan je imel urejen tako, da se je vrtelo vse njegovo ostalo delo na tečajih duhovniških obveznosti. Prve ure vsakega dneva so bile posvečene molitvi, ves dan potem učenemu delu, izvzemši skup nih molitev. Njegov strogo urejen urnik pa je izgubil veljavo, ako so zahtevali verniki njegove duhovne pomoči. P. Stanko je bil zelo priljubljen spovednik: nekoč je bil pozvan v teku enega predpoldneva enajst krat v spovednico od svojih študij; vselej, kakor so ga poklicali, je šel neutegoma brez nevolje. In taki slučaji niso bili izjeme. — Bil je globoko prejjričan o vzvišenosti svojega stanu, vedel je pa tudi, da za hteva marsikako zatajevanje — in iz tega prepri čanja je izvajal vse posledice do konca; bil je vse skozi utrjen, čist, vzoren in značajen duhovnik. Kot redovnika je dičila P. Stanislava brezpogojna pokorščina, uboštvo in preproščina, torej vrline, na katerih sloni ves frančiškanski red. Poleg tega se je Pater Anton Lazari O. F. M. Pater Hugo Vodnik O. F. M. odlikoval posebno še po skrajni skromnosti; celico si je pometal sam in je sploh gledal na to, da so imeli ž njim čim najmanj dela. Duhovit sobrat njegov je rekel: ako hočemo oceniti P. Stanislava kot redovnika, je treba pogledati, kaj zahtevajo redovna pravila, pa vemo, kakšen menih je bil: vse je izpol njeval, kar ukazujejo. Pa še več. Bil je naravnost samotar. Izza samostanske ograje ga ni bilo videti leto in dan, samo enkrat na leto je v zadnjem času navadno zapustil Kostanjevico in je šel v mesto: to je bilo takrat, ko so šli frančiškani čestitat gori škemu nadškofu za god. Sicer se je držal svoje celice, cerkve in vrta, kjer si je gojil cvetlice. Sam Bog ve, koliko zaslug si je nabral P. Stanko kot duhovnik in redovnik! Tega mi presojati ne moremo, samo to vemo, da je bil zgleden v vsakem pogledu. Naravnost nemogoče je opisati pomen njegovega znanstvenega dela. O tem so in bodo še pisali uče njaki in strokovnjaki na jezikoslovnem polju. Po sebne zasluge ima P. Stanko za Slovence, ker je otel slovenščini samostojnost in ji dal možnost nadalj njega razvoja. Prvo svojo razpravo je priobčil leta 1870. Takrat je izrekel važno besedo, ki je bila smoter njegovemu življenjskemu delu: »Slovenščina je samo stojen jezik ter ima svojo zgodovino; pravico ima, da ga ne rabi samo ljudstvo, ampak tudi, da ga pišemo.« Vsak Slovenec, brez razlike stanu in miš ljenja, mora biti hvaležen našemu P. Stanislavu za dolgotrajno, a uspešno delo, ker je ž njim utrdil tudi narodno zavest in obstoj slovenskega naroda. P. Placid Fabiani (po krstu Vincencij) je bil rojen 25. decembra 1846 v Novem mestu. V franči škanski red je vstopil 31. avgusta 1846; slovesne re dovne obljube je napravil 29. decembra 1876; v maš nika je bil posvečen 9. julija 1870. Po dovršenih študijah je bil nekaj let učitelj v samostanski ljudski šoli v Kamniku in samostanski vikar. Od leta 1878. pa je bival stalno v Ljubljani, kot vikarij, gvardijan, definitor in kustos, šestkrat je bil provincijal in pet krat generalni vizitator na Hrvaškem, Tirolskem, Dalmaciji in Galiciji. Pod njegovim provincialatom je bil največ z njegovim trudom sezidan samostan na Brezjah ter cerkev in samostan na Viču. V Avstriji je bil odlikovan z viteškim križcem Franc-Jožefovega reda. 4* • 52 KRONIKA Paler Stanislav Škrabec O. F. M. Nepotrebno skoraj je Ljubljančanom popisovati njegovo delo, njegov trud in njegovo dobroto. Saj se ga po večini še vedno spominjajo. V' molitev vtopljen je mlajša leta v lahki hoji, zadnja leta pa bolj težkih korakov prehodil večje število ljubljanskih ulic in cest. Vleklo ga je k dušam, ki so ga želele in k tistim, ki ga niso pričakovale. Vsem je prinašal Gospoda in njegov mir, ubogim tudi zemeljske dobrine. Sočutje z dušnimi in telesnimi trpini je bila gotovo najbolj značilna poteza resnično lepega P. Placidovega zna čaja. Trditev, da se je izživel za bližnjega, ni pri njem beseda brez vsebine. Le Bogu je znano, koliko dela in žrtvovanja je vsebovalo dolgoletno življenje rajnega P. Placida. Lepo je ocenil P. Placidovo skromnost visok cerkven dostojanstvenik z besedami: »P. Placid je samo eden, velik po svojih delih, še večji po svoji serafinski ponižnosti, pravi vzor sina sv. Frančiška.« Slično kakor svoj čas P. žiga škerpin, je P. Placid preobrnil 1. 1891. naš samostan. Prej zatohle, na ozko in zagatno dvorišče obrnjene redovniške celice, je postavil na solnčno stran in napravil izredno svetle in široke hodnike. Pisateljsko se ni udejstvoval, zato imamo od njega le en sam spis ohranjen, katerega je izdal kot pro- vincijal v nemškem jeziku za zgodovino avstrijskih redovnih in svetnih semenišč, katero je bil spisal Zschocke. Naslov njegove razprave v tem delu je: »Die thcologische Hauslehranstalt der croatisch- krainerischen Franciskaner-Ordensprovinc vom hei- ligen Kreuze«. že iz te razprave je razvidno, da je bil rajni P. Placid zelo učen mož, da se pa enako kakor njegov veliki prednik P. Hugo Vodnik deloma zaradi skromnosti ni posvetil pisateljevanju, deloma pa tudi zato, ker v resnici ni imel časa zaradi obilo drugih opravil. število sobratov - frančiškanov, ki so se bodisi po svetem življenju, bodisi s svojim delovanjem odli kovali v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, s tem še nikakor ni izčrpano. Omeniti bi morali še znane pridigarje in pisatelje P. Ferdinanda Vonča, P. Jakoba Hofstetterja, P. Nepomuka Tropperja, P. Marcelijana Vodnika — prvega slovenskega pesnika, P. Otona Spruga, P. Paškala škrbinca, P. Joahima Na- strana, P. Mansveta šmajdeka, P. Aleksandra Rob- leka, slikarja, iz novejšega časa P. Mariofila Holečka, P. Avguština čampo in veliko število drugih. Pa se moramo omejiti. Namen teh vrstic ni bil podati iz črpno zgodovino ljubljanskih frančiškanov, ampak nuditi le nekako sliko njihovega življenja in delo vanja, ki se zrcali v zadnjih stoletjih. P. S. Radi pomanjkanja prostora je tu opuščena navedba virov. Kdor želi obširnejše podatke, jih lahko dobi v »Spo minski knjigi za sedemstoletnico prihoda očetov frančiška nov v Ljubljano 1233—1933« str. 21—42 in v »Pregledu zgodovine frančiškanov med Slovenci«, ki izhaja v Cvetju z vrtov sv. Frančiška 1. 1926. nol. Iz teh dveh opisov je ta članek vzet.