GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTV
BULLETIN OF SLOVENE ETHNOLOGICAL SOCIETY UDK 39/497.12//05/
m
L
Br


GLASNIK SED LETO 24/1984 ŠT. 1 STR. 1-26 LJUBLJANA JULIJ 1984
Glasnik SED stopa v štiriindvajseto leto z novimi načrti in s starimi problemi. Skušnja pravi, da je bolje že na začetku nekatere načrte skrčiti in obljubiti manj, da ob koncu leta razočaranje ne bo preveliko. Nekaj pa ostaja jasno: Glasnk je društveno glasilo, zato bo še naprej utrjeval svojo iformativno vlogo. Uredništvo si bo še naprej prizadevalo za strokovno in znanstveno rast časopisa. Že v uvodnikih prejšnjih let smo večkrat poudarili, da so tematske številke in pa obseg znanstvenih člankov odvisni od denarja. Glede tega stvari letos niso boljše kakor lani, zato zaenkrat lahko napovemo le, da bo Glasnik v letu 1984 po obsegu in zasnovi podoben lanskemu. Skušali se bomo izogniti dvojnim številkam. Kljub slabim izkušnjam iz preteklosti pa uredništvo še vedno goji željo po tematskih številkah, za katere si bomo prizadevali, a jih ne moremo obljubiti. Nekoliko tematsko pobarvana je že prva številka, ki prinaša govore in diskusije prvega skupnega kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov, ki je bil od 5. do 8. 10. 1983 v Rogaški Slatini. Zato so tokrat odpadle vse stalne rubrike in smo ves prostor namenili objavi diskusije. Razgovor na kongresu je bil posnet na magnetofonski trak, za objavo pa smo diskusijo priredili. "Prireditev” pomeni, da je razgovor pisan v 3. osebi in da so srbohrvaške diskusije prevedene v slovenščino. V bistvu pa so misli in besede razpravljal cev ostale nedotaknjene, morebitnim nevernikom pa so pri društvu na razpolago magnetofonski posnetki. V začetku smo upali, da bomo celotno diskusijo lahko izdali v posebni knjižici, a žal za to ni bilo denarja. Odločili smo se za že uveljavljeno objavo diskusij, kakršne smo v Glasniku že imeli, saj menimo, da je zanimiva za vse naše bralce, posebno, ker je v njej polno novih in svežih idej, pa tudi že starih prošenj in nalog. Diskusija na svoj način kaže stanje v strokah in po republikah, včasih še nazorneje kakor so to storili referati.
Nadaljni program in zasnova Glasnika se ne bosta menjala, trdimo lahko, da Glasnik ne bo slabši kakor lani. Tudi uredniški odbor in sosvet časopisa ostajata ista, čeprav je dosedanji glavni in odgovorni urednik M. Terseglav že drugič prosil skupščino SED za razrešnico. Lani skupščina ni sprejela uredniškega odstopa, letos o njem (kljub prošnji) sploh ni razpravljala, ker je na to točko, ob nekaterih drugih nesimpatičnih točkah in polemiki na skupščini, preprosto pozabila. Ker je po statutu za razrešnico pristojna samo skupščina SED, bo do naslednje skupščine vodil Glasnik še stari odbor. To ni zaupnica uredništvu, ampak le lagoden odmik drugih morebitnih kandidatov za delo pri Glasniku.
Urednik
Nagovor Marka Terseglava, predsednika SED in ZDFJ ob pričetku 1. skupnega kongresa etnologov in folkloristov Jugoslavije v Rogaški Slatini
Spoštovane kolegice in kolegi, dragi gostje
Vsako naše srečanje je vedno praznični dogodek in takč je tudi naše razpoloženje, vsaj na začetku, nagnjeno v hvalospeve in včasih tudi v retorično patetiko. Temu se želimo izogniti, ker želimo ostati realisti do zadnjega dne, ko bomo naredili inventuro našega kongresa. Vendar pa ne moremo mimo nekaterih izrazito spodbudnih in veselih dejstev, ki se kažejo že zdaj in ki dajejo našemu delu nekaj vznesenosti in prazničnega razpoloženja.
Eden veselejših dogodkov je gotovo ta, da lahko v naši sredini pozdravimo goste in prijatelje. Pozdrav ne sprejmite kot formalnost, kot davek bontonu, saj tako
tudi ni mišljen, ampak ga sprejmite kot naše in moje iskreno veselje, da ste med nami. Prisrčno pozdravljam republiškega sekretarja za kulturo, dr. Matjaža Kmecla, ki ni tu zaradi službene dolžnosti, temveč preprosto zato, ker rad pride med ljudi, ki poskušajo udejanjati našo kulturo in znanost. Poleg tega pa je tov. Kmecl eden tistih "ministrov”, ki jih ljudje radi povabijo medse iz čiste človeške simpatije, ker je razumevajoč in odprt kot človek in kot javni delavec. Zato je bilo tudi nam mnogo do tega, da bi prišel med nas.
Z enakim veseljem pozdravljam med nami predsednika skupščine občine Šmarje, tov. Antona Dirnbeka. Ko smo pripravljali naš kongres, sem mnogokrat poudaril, da bi bilo pri nas veliko manj težav, če bi vse občine imele takšne župane, kakršen je tov. Dirnbek. V težkih gospodarskih časih smo v šmarski občini dobili moralno in materialno podporo za svoje delo. Kozjansko nas je kljub svojim težavam sprejelo z odprtimi rokami. Dobili smo več, kot smo pričakovali. Če smo pozabili na kakšne organizacijske stvari, ki bi lahko obogatile in olepšale naše delo, na to niso pozabili župan, občinske službe in delovne organizacije s tega področja. Zato s posebnim veseljem pozdravljam v naši sredini predstavnika šmarske kulturne skupnosti tov. Antona Kampuša in direktorja spominskega parka Trebče—Kumrovec, tov. Franca Zidarja, ki sta postala že kar člana našega organizacijskega odbora in imata nemalo zaslug, da smo se sploh lahko zbrali na našem kongresu.
Iskren in hvaležen pozdra izrekam tov. Bizjaku, generalnemu direktorju zdravilišča Rogaška Slatina in celotnemu osbeju. Zdravilišče nas ni samo sprejelo pod streho, ampak nam je pomagalo pri izpeljavi kongresa. Vsem imenovanim in neimenovanim sodelavcem zdravilišča, družbeno-političnih organizacij občine in predsedniku krajevne skupnosti Kostrivnica, tov. Francetu Butu, pa gre poleg našega pozdrava še globoka zahvala, saj našega kongresa niso sprejeli z ekonomskim računom, temveč z visoko zavestjo o kulturnem in znanstvenem pomenu našega dela, pa z odprtostjo in gostoljubnostjo in denarno pomočjo. V današnjem času, "ko draginja tare in davki tišče”, kakor bi rekel Cankar, ko so kultura in humanistične vede v izredno težkem položaju, se zdi taka pozornost celotne šmarske občine pravi čudež. Ta čudež, imenujmo ga — visoka zavest, si zasluži spomenik, ki' ga z našo zahvalo seveda ne moremo dati. Vendar tak čudež lahko preseneti le tistega, ki ne ve, kakšni ljudje prebivajo tod, in tistega, ki ne ve, da šmarska občina kljub splošnim in specifičnim problemom odmerja veliko pozornost prav kulturi in kulturnim spomenikom, saj so v zadnjem času na tem območju obnovili precej umetnostnozgodovinskih in etnoloških spomenikov. Zato ni presenetljivo naše veselje, saj smo prepričani, da smo prišli med dobre ljudi in v gostoljubne kraje. Prvič se mi je zgodilo, da mi za našo pozabljeno vedo ni bilo potrebno prositi miloščine, ampak je bila podpora samoumevna. To pa je občutek, ki ga ni mogoče pozabiti.
S posebnim veseljem pozdravljam med nami naše goste iz ZDA, Sovjetske zveze in Madžarske, topli pozdravi pa veljajo še našim sodelavcem iz zamejstva.
Drugi razlog mojega in našega veselja so naši jubileji. Jugoslovanski folkloristi imajo namreč letos že 30. kongres. Iz majhne skupinice etnomuzikologov se je razvilo današnje zvezno društvo z okrog 700 aktivnimi člani. Med nami pa so tudi zvesti sodelavci, ki sodelujejo na naših kongresih že vsa leta, torej tridesetič. Vsem tem članom veljajo naše čestitke.
Pomemben praznični trenutek gotovo pomeni dejstvo, da smo se za 40. obletnico Avnoja, ki jo delovno obeležuje naš kongres prav v bližini krajev Titove mladosti, in po 30. letih delovanja folkloristov, letos prvič sestali folkloristi in etnologi na skupnem kongresu. Ne pretiravam, če rečem, da je to zgodovinski dogodek v naših strokah, ki sta se vse povojno obdobje ali oddaljevali ali približevali. Obe zvezi sta delala druga mimo dru-
ge, čeprav so bili nekateri člani aktivni v obeh zvezah in so tudi sodelovali na obeh, vendar ločenih kongresih. Po dolgoletnem ločenem delu se danes srečujemo na našem
1.	skupnem kongresu, o katerem smo dolga leta le sanjali, zato ne smemo nazaj v ločenost in zaprtost. Res, da je Slovenija imela za tak kongres več možnosti, ker sta letos na vrsti oba kongresa, res pa je tudi, da je logičen nasledek usmeritve SED, ki je od I. 1975 edino jugoslovansko društvo, ki po formalno-pravni in znanstveni plati združuje v enotnem društvu vse slovenske etnologe in folkloriste. Spoznali smo namreč, da je bila dvotirnost anahronizem, ki ga je bilo treba preseči. Ni šlo brez krčev, vendar so dolgoletna pogovarjanja obrodila. Krče omenjam zato, ker tudi zdaj ne gre brez njih, vendar so nujni in v primerjavi z rezultati, ki jih daje enotno društvo, zanemarljivi. Zavest skupnega dela, načrtovanja in iskanja prave poti v stroki je večja in močnejša od morebitnih strokovnih trenj, ki pa so spodbuda in rešitev iz statičnosti, saj je v strokovnih trenjih vedno skrita dobrodošla znanstvena provokacija. Vsa ta prizadevanja so nas skupaj z vašo dobro voljo in pripravljenostjo pripeljala do skupnega kongresa, od katerega želimo, da bi pozitivno vplival na intenzivnejši proces zbliževanja društev v drugih republikah. To zbliževanje je potrebno za rast naše vede. Zbliževanje pa naj v bodoče pripelje tudi do skupnega jugoslovanskega društva. Različni strokovni pogledi nikakor ne bi smeli biti ovira zbliževanju in združevanju. Da bi se ta cilj kdaj v prihodnosti uresničil, kar globoko upam, je mnogo odvisno tudi od tega kongresa, zato smo se nanj pripravljali z velikim upanjem in z zagnanostjo,	saj ničesar nismo hoteli prepustiti
naključju. Naše bodoče skupno delo je torej odvisno od nas samih, od naših prizadevanj, pa tudi od znanstvene in človeške odprtosti in strpnosti ter bega pred samozaverovanostjo, zato kongres otvarjam z majhno mero bojazni in z veliko mero upanja.
Da bi bilo kongresno delo čim plodnejše,da bi se res lahko posvetili le najvažnejšim problemom in plodni razpravi, za kar nam je na prejšnjih kongresih vedno zmanjkovalo časa, je SED za ta kongres izdalo zbornik referatov že prej. Tudi predkongresna izdaja zbornika je pomembna prelomnica v našem dosedanjem delu. Te zasluge pa si ne prilašča samo organizator, saj se zaveda, da zbornik ne bi bilo brez pomoči šmarske občine. Najbrž zastopam mnenje vseh nas, da smo si za naš kongres našli v tej občini najprimernejši kraj, v Kozjancih pa izredne partnerje.
Poleg tega smo Kozjansko izbrali, da ob 40. letnici Avnoja iz strokovnega zornega kota pregledamo nekatere Probleme pokrajine, ki je slovenskemu in hrvaškemu narodu dala bojevite kmečke puntarje in revolucionarje.
ljubilej bomo najlepše proslavili z delovnim pogo-vorom o krajih in ljudeh tega območja, čemur je namenjena tudi naša 1. plenarna tema. Po kongresu bomo objavili tudi vaše predloge in strokovne poglede na kulturno dediščino teh krajev in na možnosti za nadaljni razvoj, kolikor k temu seveda lahko prispevata naši stroki. Prihajamo iz različnih okolij in prvič predstavljamo Kozjansko in področje spominskega parka širši strokovni javnosti z željo, da bi se v pogovoru in na izletu vsi vključili v reševanje in graditev kulturnega značaja in načina življenja te pokrajine. Prav zato smo vas tudi Povabili v te kraje. To delo nam bo tudi prijetna obveza Po vseh znanih in neznanih ljudi teh krajev, ki so veliko Pomagali našemu kongresu.
Nagovor dr. Slavka Kremenška, predsednika Zveze etnoloških društev Jugoslavije
Dragi kolegi, dragi gostje
Dovolite mi, da v imenu ZEDJ pozdravim ta strokovni sestanek, ki bi lahko imel ali tudi ima prelomni značaj. Pri tem naj še posebej izrazim veselje, da je končno le uspelo združiti za kongresno delo etnološke in folkloristične sile tudi v jugoslovanskem okviru. V Sloveniji smo namreč to storili tudi v formalnem pogledu, ne le delovno, že pred leti. Spričo tega veselja je seveda razumljivo, da izražam željo, da bi ta naš prvi kongres jugoslovanskih etnologov in folkloristov ne bil tudi zadnji, naj bi se za njim vrstile še nadaljnje tovrstne prireditve. Spričo svetovnega kongresa etnoloških in antropoloških ved I. 1988 v Zagrebu bi zelo rad podprl zamisel, da bi se nam na naslednjem kongresu pridružili še antropologi. Morda ni docela primerno, da svečano otvoritev izrabljam za predloge, ki jih bosta morali obravnavati obe skupščini. Toda za resno in odgovorno izpeljavo svetovnega kongresa je predhodno združevanje vseh sil, ki bodo pri tej prireditvi neogibno udelženi, več ko potrebno. Zato želim, da bi bil naš kongres v Rogaški Slatini prva, vendar pomembna etapa takega prizadevanja.
V ničemer ne bi rad prehiteval delo kongresa, vendar moram že zdaj izraziti zadovoljstvo, da nam je za kongresno delo uspelo vnaprej pripraviti gradivo za teme o katerih bomo govorili, še zlasti pa za eno centralnih tem pogovora — Težnje v povojni jugoslovanski etnologiji in folkloristiki. Zelo sem vesel, da bomo o teh težnjah, ki smo jih povezali s 40. letnico Avnoja, govorili prav v Rogaški Slatini. Mislim, da je to dejstvo simbolično, kajti z območjem občine Šmarje pri Jelšah se pokriva spominski park Trebče. Tu je občina, v kateri se je rodila Titova mati, v Trebčah je Josip Broz kot otrok in še kasneje nekaj časa živel, obiskoval je šolo v Bistrici. V letih pred vojno se je sem vračal in imel pomembne politične sestanke, tukaj je delal. To pomeni, da je to območje nadvse intenzivno povezano s pripravami na revolucijo in na avnojsko Jugoslavijo.
In končno, za naše delo so potrebni določeni pogoji, med katerimi sta zbornik referatov in študijska ekskurzija itn. Rad bi se pridružil že izgovorjenim besedam, da smo glede tega našli pri gostiteljih in domačinih v Šmarjah, Rogaški Slatini in pri vodstvu spominskega parka vse razumevanje, kakršnega smo si lahko le želeli. Zato naj jim izrečem toplo zahvalao. S svojim delom, vezanim na to področje, se jim bomo skušali v času kongresa in po njem oddolžiti po svojih močeh.
Besede dr. Matjaža Kmecla, republiškega sekretarja za kulturo
Spoštovane tovarišice in tovariši, dragi gostje, dragi kolegi in prijatelji
Mislim, da je 1. skupni kongres jugoslovanskih etnologov in folkloristov pomemben dogodek. Že program izraža odprtost novih pogledov na obe stroki, kaže odpiranje novih obzorij, predvsem pa odpiranje obeh strok (ali obojne stroke) današnji družbeni stvarnosti oz. problemom, v katerih vsak dan živimo. Ker delam tudi na fakulteti, imam vsak dan priložnost videvati mlade rodove slovenskih etnologov, in moram reči, da zmeraj znova napravijo dober vtis s svojo strokovno agresivnostjo, ki pa je karseda simpatična zaradi svoje znanstvene radovednosti in organizacijskih sposobnosti. Prav zadnje dni sem si ogledal nekatere publikacije slovenske etnolo-
ške vede iz novejšega časa in moram reči, da so ob vsej tehnični skromnosti izdelane skrbno in kažejo izredno delovno bogastvo. Kar se mi zdi še posebej pomembno v stroki pa je to, da ne goji več samo neke vrste oboževanja antikvarnih vrednot, ampak da ji je enako pomembno raziskovanje oblik življenja današnjega sveta, torej vsega, kar predstavlja način človekovega življenja, ljudstva, pa naj gre za materialno kulturo, načine in oblike opravljanja vsakdanjih in nevsakdanjih del ali pa za elementarno duhovno kulturo itn. Vse je enako dragoceno. Tudi antikvarno zanimanje za patriarhalni svet je še vedno spoštovano in cenjeno.
Republiški komite za kulturo si že nekaj časa prizadeva oživljati med drugim tudi ljudsko umetno obrt. Tu moram poudariti, da je vaša stroka pokazala zelo hiter in strokoven refleks. Ta akcija ima podporo celotne družbe: od Gospodarske zbornice in Izvršnega sveta do mladinskega lista Pionir, kjer šolska mladina zbira predmete pa tudi znanja o njihovem izdelovanju. Ne gre pa samo za pragmatične namene — da bi obogatili ponudbo turističnih spomenikov — še bolj dragocen je podtekst stvari: ustvarjanje in krepitev zavesti, da izviramo iz neke tisočletne kulture, v kateri se je nabralo marsikaj vrednega, nekaj takega, kar nas tudi zmeraj znova identificira kot civilizacijo, ki je naravnana v lepotnost in ne samo v dnevni, delovni optimizem. Na drugi, folkloristični strani, pa imamo zdaj že zbirko ljudskih pesmi, verzifikacij iz NOB, ki dosega že okrog osem tisoč besedil. To je fantastičen, do patetičnosti in dramatičnosti pomemben podatek o načinu življenja nekega maloštevilnega naroda, ko je smrtno ogrožen. Narod je želel takrat tudi s pesmijo, z notranjo trdno, moralno silo, pokazati voljo po svobodi.
Vse teme, ki jih prebiram v kongresnem programu, kažejo strokovno odprtost. Tudi razprava o ljudstvu in narodu se mi zdi v današnjih časih karseda pomembna in aktualna. Zdi se, da naša mnogonacionalna skupnost poskuša ali preskuša svoja stališča, svoj odnos in koncepte naše sožitne skupnosti na tem področju.
Ob tem pozdravnem nagovoru bi lahko polamentiral v zvezi s hudimi časi, s stabilizacijo, z nerešenimi možnostmi itn, kakor je zadnje čase moda. Tega ne bom storil zaradi tega, ker mi takšni dogodki (ki jih je to jesen že nekaj bilo) kažejo, da je treba verjeti v neuničljivost in neomejenost ustvarjalnega duha in poštenega dela. Znano je, da prav na področju kulture, kulturnega in znanstveno-raziskovalnega dela zmeraj dobimo veliko več, kakor pa v to investiramo. Znano je reklo, ki kroži tudi po Evropi, da je to področje edino, na katerem se dogajajo stvari tudi po ničelni tarifi. To se pravi, da ni treba vložiti ničesar. Tu je entuziazem, tu je volja, tu je svoboda ustvarjalnega duha. Ko pa človek vidi še takšen topel, lep in globok kulturen sprejem občine, ki ni med najbogatejšimi, pa Zdravilišča Rogaška Slatina, potem sploh ni nobenega razloga več za lamentiranje, ampak za nekaj drugega: ob takšni priložnosti sklenemo med sabo tisto, kar nam ni potrebno vedno znova sklepati, saj je to v naravi tega dela samega, ki črpa svojo notranjo moč iz samega sebe. Tu je treba vztrajati, kakršna koli je že situacija. Družba ob vseh svojih poštenih naporih ni zmožna nikoli plačati vsega opravljenega dela. Toda tisti neplačani presežek vrednosti se vedno znova nabira v notranjo, skrito zakladnico družbe, iz katere potem ta črpa moči in sile v časih stiske.
In še pozdrav: tu v Rogaški Slatini se nataka in vre iz nedrij zemlje zdravje v obliki vode, ki so jo že pred tristo leti na Dunaju prodajali za goldinar steklenico. Želeli bi Vam, da bi prav tu v Rogaški Slatini, med odličnimi gostitelji, tudi iz globin Vaše stroke privrelo znanje, privreli dogovori in novi pogledi. Želim vam, da bi bili ti dnevi kar se da plodni za stroko, da bi bili plodni za krepitev in širjenje vaših človeških in prijateljskih odnosov. Želim Vam nadvse rodovitno delo in prijetno bjvanje — v imenu Republiškega komiteja za kulturo in tudi v imenu vlade SR Slovenije.
Pozdrav predsednika skupščine občine Šmarje pri Jelšah tov. Antona Dirnbeka
Tovarišice in tovariši
V imenu SO ŠMARJE pri Jelšah Vas iskreno pozdravljam v naši sredini. Veseli smo, da ste si za prvi skupni kongres jugoslovanskih etnologov in folkoristov izbrali prav našo občino oz. Rogaško Slatino. Človek želi poznati zgodovino okolja, v katerem živi, ga ohranjati pa tudi spreminjati, da mu bolje služi za zadovoljevanje njegovih življenjskih in delovnih potreb. To hotenje je toliko močnejše, kolikor bolj je človek navezan na svoje okolje. Njegov ponos pripadnosti kraju je prav gotovo utemeljen v bogastvu zgodovine tega prostora. Dolga in burna je zgodovina prebivalcev teh krajev. Ponosni smo na stoletja, ko so naši predniki s svojim delom oblikovali podobo kraja, gradili domovanje in obdelovali zemljo, na njej trpeli in uživali njene sadove. Čutili so se povezani s to zemljo, ljubili so jo, branili in tudi obranili pred sovražniki. Vsa ta stoletja vrenja in hotenja, ustvarjanja, uspehov in neuspehov, so zapustili sledove na zemlji in prebivalcih.
Za ves svet, v katerem danes živimo, je značilen nesluten razvoj znanosti in tehnologije, ki postajata poglavitna dejavnika materialnega in kulturnega razvoja ter združevanja in integracije v družbi. Ta proces pa hkrati grozi, da bo že tako načeto identiteto starih ljudskih izročil in načina življenja še bolj potisnil v pozabo in razširil mnenje, po katerem naj bi bila naloga znanosti le razvijanje tehnologije in pridobivanje materialnih dobrin. S tem pa bi, seveda, nepopravljivo okrnili naše narodne in narodnostne zgodovine, izgubili del samega sebe in ostali veliki dolžniki prihodnjim generacijam. A vendar so vaše dosedanje delo in neusahljiv entuziazem, pa tudi ta kongres zagotovilo, da se kaj takega ne bo zgodilo. Del naše občine je z republiškim zakonom vključen v spominski park Trebče in sicer z namenom, da se ohranijo zgodovinska izročila, povezana z življenjem, in delom Josipa Broza-Tita in NOB, zgodovinski spomeniki iz časov kmečkih uporov v 16. stoletju, naravnane vrednosti in značilnosti tega območja. Ta vključitev naj omogoči hitrejši razvoj teh krajev, obiskovalcem pa uživanje naravnih in kulturnih vrednot v tem prostoru. Pri izvajanju zakona smo šele na začetku in se trenutno žal bolj ukvarjamo z organizacijskimi kakor z vsebinskimi problemi in nalogami. Z marsičem se naši delovni ljudje in občani ponašajo, marsičesa ne poznajo, v vseh pa tli želja, da spoznajo sledove preteklosti, dojamejo utrip sedanjosti in zaznajo vizijo prihodnosti. Delo, ki ga boste v teh dneh opravili v naših krajih, bo zagotovo pomagalo zapolniti del te vrzeli in za to se vam že vnaprej zahvaljujemo. Želim da bi se med nami najbolj prijetno počutil in kongresu želim veliko plodnega dela.
Pozdrav generalnega direktorja zdravilišča Rogaška Slatina tov. Bizjaka
Spoštovani gostje, udeleženci prvega skupnega kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov, iskreno dobrodošli v Rogaški Slatini! Sprejmite najlepše pozdrave našega kolektiva, da bi se čimprijetneje počutih med nami, da bi bil vaš delovni dogovor čimbolj ploden in koristen.
V tristopedesetih in več letih, kolikor obstoja in se razvija Rogaška Slatina, smo imeli v gosteh milij°ne najrazličnejših znamenitih in manj znamenitih, zdravja
potrebnih in naključnih gostov. Vendar pa je vaš današnji zbor za nas morda najbolj dragocen in po svoje posebej pomemben in simboličen. Vaše plemenito, za naše narode in za našo narodnostno bit, tako pomembno delo in poslanstvo, Vaše prvo skupno srečanje v Rogaški Slatini, daje poseben poudarek zdravilišču in je nagrada za naša prizadevanja ter nam zbuja ponos. Najstarejše jugoslovansko zdravilišče, kjer so se več sto let srečevali gostje vseh narodnosti 'Jugoslavije in kjer so osveščeni, ob oddihu, snovali tudi skupne akcije za ohranitev in razvoj narodnostne zavesti, je gotovo pravo okolje za Vaš prvi skupni kongres. Delavci zdravilišča si v sedanjem času posebej prizadevamo, da bi naše goste z vseh delov sveta čimbolj seznanili z našimi navadami in običaji, etnološkim bogastvom in folkloro. Tu pa se naša poslanstva srečujejo. Vaš pristop je seveda veliko bolj dosleden in poglobljen. Kakor koli že, če bi razmišljali dalje, bi gotovo našli še več skupnega, kar nas združuje. Upamo, da bo ravno ta kongres prispeval k temu, da jih odkrijemo in da bo kongres tudi nam pomagal, da svoje delo na tem področju razširimo in Popestrimo. Radi bi Vam zagotovili, da se zavedamo Pomena srečanja, da posebej cenimo Vaše delo in se bomo zato tudi posebej potrudili, da bi se teh nekaj dni med nami tudi resnično prijetno počutili. Še enkrat Vam v imenu zdravilišča izredkam iskreno dobrodošlico in Vam želimo prijetno bivanje in plodno delo.
Nato sta kongres pozdravila še dr. Tvrtko Cubelič v imenu izvršnega in programskega sekretarja svetovnega kongresa etnologov in antropologov in v imenu izvršnega sekretarja svetovnega slavističnega kongresa in Marija Kiss v imenu madžarskih etnologov in folkloristov.
KONGRESNA DISKUSIJA
1.	plenarna tema: KOZJANSKO
Razprava o Kozjanskem v šmarskem kulturnem domu je dala le iztočnice za razmišljanje o etnološki oživitvi pokrajine.
Voditelj pogovora M. TERSEGLAV je udeležence spomnil na referate v kongresnem zborniku in opozoril, da prireditelji kongresa namenoma niso vključili v zbornik več referatov o Kozjanskem, da se problematika ne bi razdrobila na različna področja in na obrobne probleme. Referati so le osnovna informacija o Kozjanskem. Boljše ponazorilo je bil izlet, saj smo se spoznali z nekaterimi etnološkimi posebnostmi pokrajine pa tudi z njenimi ekonomskimi, umetnostnozgodovinskimi, naravovarstvenimi idr. problemi.
Voditelj razgovora je opozoril na nekatere vidnejše in pomembnejše postaje ekskurzije (Bistrica, Kumrovec, Trebče, Podsreda, Pilštajn, Šmarje) in povabil udeležence, da predstavijo svoje poglede na morebitne perspektive za kulturni razvoj pokrajine. Nekatere pokrajinske in kulturne znamenitosti same po sebi govorijo za muzej na prostem in za etnopark. Umetnostnozgodovinski spomeniki s cerkvami, gradovi itn. predstavljajo vrh t.i. elitne — fevdalne kulture, ob tem pa so za etnologa še važnejši drugi spomeniki — hiše, gospodarska poslopja, delavnice itn., a veliko hitreje propadajo, ker se hitro spreminja način življenja, s tem pa tudi okus in potrebe prebivalstva. Tako kakor sodobni način življenja pa je tradicionalni kulturi "nevaren” umetnostnozgodovinski ali bolje estetski vrednostni kriterij, ki v zaščito ne zajema vseh starih vaških hiš, obrtniških delavnic, gospodarskih poslopij itn., ki so vse za etnologa lahko zelo povedne, vendar brez umetniške vrednosti.
M.	TERSEGLAV je nato povabil jugoslovanske etnologe in folkloriste, da bi na podlagi referatov in vtisov z izleta posredovali morebitne rešitve za zaščito etnoloških spomenikov Kozjanskega in za vključitev spominskega parka Trebče—Kumrovec v življenje. Posvaril je pred romantičnim pogledom, ki ne upošteva današnjega življenja in potreb prebivalcev tega področja. "Romantično” je lahko misliti, če je na voljo denar, tega pa za kulturne spomenike ni. Posebno ne na Kozjanskem. Terseglav je podal svoj pogled na bodočo kulturno podobo Kozjanskega. Opozoril je na akcijo SO Šmarje pri Jelšah, ki si prizadeva obnoviti grad v Podsredi in kjer je mnogo stvari že narejenih. Kozjansko je območje kmečkih uporov in revolucionarnega vrenja, zato je predlagal, da bi grad v Podsredi z bližnjo okolico postal osrednji muzej slovenskega fevdalizma. V ta muzej bi vključili grad z "elitno” kulturo fevdalizma, kulturne objekte in tlačansko "vznožje” z restavriranimi stavbami tipične kozjanske kmečke arhitekture, kasnejše obrtniške delavnice, ki bi v muzeju na prostem opravljale svojo funkcijo in ne - bi bile mrtvi muzejski objekti. Rešitev etnoloških spomenikov zahteva dosti denarja in vzdrževanja, ki ga ne zmore Kozjansko samo; muzej bi se moral vzdrževati sam. Zato bi morali razpravljalci misliti na praktične, ekonomske povezave in rešitve.
Z. PALCOK je svoj pogled pojasnil ob primeru Kumrovca, ki je danes muzej na prostem. Na prvi pogled gre za etnopark, ki mu ni kaj očitati. Podrobnejši pregled pa pokaže, da je Kumrovec brez življenja. Ljudi so preselili, hiše so postale mrtvi in dragi spomeniki. Objekti samevajo brez življenja in vsebine. Kljub restavratorski polepšanosti so v vasi ukinjene vse vaške komunikacije, vas je brez ljudi, brez lokalov itn. Etnologija bi morala z objekti oživeti tudi vsebino in muzej na prostem napolniti z življenjem. Palčok je zato opozoril slovenske kolege, da bi pri morebitni obnovi Kozjanskega to upoštevali.
Kljub temu se je še nekaj razpravljalcev ogrevalo za romantični Kozjanski geto oz. za prostor, kjer naj prepovejo vse novogradnje in kjer naj vse ostane tako, kakršno je. Predsedujoči jih je znova opozoril na ekonomski moment, saj je tak mrtev muzej na prostem le breme za nerazvito občino. Nekateri razpravljale! so _ menili, da so na Kozjanskem videli same nove hiše, zato ne razumejo, zakaj bi bila pokrajina nerazvita, kar poudarjajo na vsakem koraku slovenski kolegi. Tako "bogata” pokrajina bi lahko vzdrževala tudi etnopark.
Kaj je nerazvitost, je razpravljalcem pojasnil predsednik Skupščine občine Šmarje tov. DIRNBEK. Razvitosti in bogastva pokrajine ni moč ocenjevati le po številu novogradenj, temveč po številu delovnih mest, ki prinašajo pokrajini in prebivalstvu zaslužek. Opozoril je, da je na območju šmarske občine od 32 tisoč prebivalcev le 6 tisoč zaposlenih. In s prispevki teh zaposlenih je treba vzdrževati in graditi šole, kulturne domove, objekte družbenega standarda, zdravstvo itn. kakor v vsakem mestu, kraju, pokrajini z mogoče manj prebivalstva, a z več zaposlenimi in z razvito industrijo. Vsak nov objekt, šola, zdravstveni dom je le novo brem za nerazvito občino, saj mora stroške nositi le 6 tisoč zaposlenih.
Zato je predsedujoči še enkrat opozoril razpravljalce, naj v svoja strokovna videnja vključijo tudi ekonomsko logiko.
S. KREMENŠEK je opozoril, da na Kozjansko premalo mislimo. Način življenja te pokrajine že sam narekuje tip oživljanja starejših spomenikov. Kozjansko in spominski park je področje revolucionarnega vrenja, zato naj se tudi Podsreda z gradom vključi v tokove pokrajine in v njej revolucionarni duh. V tem kontekstu bi bilo potrebno presojati vsako postavitev. Nasprotoval je idejam nekaterih ljubljanskih strokovnjakov, ki so vodstvu spominskega parka Trebče—Kumrovec predlagali ureditev keramične zbirke na podsreškem gradu. To je "lepoznanstvo", saj takšna zbirka ničesar ne rešuje, niti strokovnih niti ekonomskih vprašanj.
(Opomba: do tu je bila razprava napisana po spominu, ker ni bila posneta. Od tu naprej pa do konca pa gre za gnrejen prepis z magnetofonskega traku)
Razprava o Kozjanskem se je nato nadaljevala v sekciji za uporabno etnologijo. Vodil jo je J. BOGATAJ. Opozoril je, da problematike etnoparka ne moremo ločevati od uporabne etnologije, saj je povezana s problemi tradicionelne prehrane in z muzejskimi koncepti. Jasno mu je bilo, da etnologija in folkloristika danes še nista sposobni dati dokončnih odgovorov in rešitev za Kozjansko.
N.	PAUKOVIĆ je podprl Kremenškovo idejo o podsreškem gradu in ideje o Kozjanskem kot območju revolucionarnega vrenja. Za morebitno razstavo v podsreškem gradu pa je po Pavkoviču potrebno upoštevati dva vidika: 1. širok sloj tradicionalne, ruralne kulture in 2. sloj elitne fevdalne kulture. Ta elementa sta zelo pomembna za ohranitev narodnostne in zgodovinske zavesti slovenskega naroda. Zato je potrdil zamisel M. Terseglava in menil, da bi obnavljanje spomenikov obeh kultur imel izreden kulturološki in zgodovinski pomen, Obe kulturi bi se dalo predstaviti v Podsredi, eno na gradu, drugo na prostem.
J. BOGATAJ je menil, da muzejske zbirke ne bi smele biti ločene na arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke. Zbirka mora odražati človeka in njegovo kulturo, zato se drugod po Evropi stroke že povezujejo, tudi pri muzejskih postavitvah.
M.	MATIC pa je razmišljala, kaj razstaviti na Kozjanskem, Menila je, da je za vsak večji kraj ali pokrajino pomembno, če ima etnološki muzej, zato je to predlagala tudi za Kozjansko, kjer bi muzej lahko bil v gradu Podsreda. Okrog	gradu bi	postavili objekte
tradicionalnega stavbarstva. Kustosi, ki bi skrbeli za tak muzej, bi v teh hišah tudi stanovali. V okviru takega
muzeja bi bila lahko vključena tudi razstava keramike in lončarstva in bi jo tudi ekonomsko izkoristili (prodaja, turistični izleti). V okviru takšnega muzeja bi se namreč dalo idealno vključiti nekatere tradicionalne obrti, ki so bile predstavljene v Kostrivnici. Te obrti bi oživile "naselja”, dalo pa bi se jih še ekonomsko izkoristiti v turizmu. Hkrati bi bila živa razstava, kjer bi izdelovalci delali, turistom pa bi lahko prodajali keramične spominke s kakakterističnimi vzorci. V Kumrovcu se namreč ni dalo ničesar kupiti, čeprav bi marsikdo rad. Matičeva je menila, da tudi na Kozjanskem propadajo etnološki predmeti, zato je muzej potreben. Mladinske brigade in študente etnologije bi lahko vključili v postavitev muzeja in v njegovo nadaljnje delo. Študentje bi tu lahko opravljali obvezno terensko prakso, kjer bi pod vodstvom konservatorjev zaščitili dragocene zgodovinske in etnološke spomenike.
D. DRLJACA se ni strinjal s tem, da bi v gradu še kaj postavljali. V grad sodita zgodovinska in etnološka razstava, vznožje gradu oz. najbližji kraj pa naj se uredi za prodajni center, saj bi npr. v Podsredi lahko oživeli tradicionalne obrti, ki bi jih študentje etnologije najprej dobro raziskali. Arhitekti bi s sodelovanjem etnologov izdelali urbanistično zasnovo kraja ali vznožja. Drljača je še poudaril, da le z etnološko vsebino ne bo mogoče rešiti Podsrede in Kozjanskega, če ne bodo etnologi znali poiskati rešitve za nova, sodobna stanovanja.
M. MAJANOVIĆ je predlagala, da bi se v gradu Podsreda razvil center za izdelovanje drobnih spominkov. V pritličju muzeja bi bila razstava slovenskega lončarstva, orodij in izdelkov, v Podsredi ali kje drugje pa bi morali odpreti večjo delavnico za izdelovo lastnih spominkov. Zavzela se je še za to, da bi bili spominki in tradicionalne obrti oproščene družbenih dajatev. Menila je, da ne bomo prišli daleč, če bomo na vse stvari gledali le skozi dinar. Ob izletu po Kozjanskem se ji je utrnila misel, da bi bilo Kozjansko idealno področje za kmečki turizem, povezano z zdraviliškim turizmom v Podčetrtku in v Rogaški Slatini.
J. BOGATAJ je menil, da mora vsaka pobuda za kmečki turizem izhajati iz temeljitih raziskav in študij, saj smo se ga v Slovenije v začetku lotili preveč kampanjsko, poleg tega pa pri raziskavah niso sodelovali etnologi.
Ob možnostih etnološkega muzeja na prostem in ob nekaterih pobudah razpravljalcev se je razvil pogovor o muzejih na prostem kot o turistični zanimivosti in upoštevanju vredni ekonomski kategorili. Nadaljnja razprava je razdeljena na razmišljanja o etnoparku na splošno in o konkretnih pobudah za Kozjansko.
J. VUKMANOVIĆ je povedal, da je etnopark najpomebnejša oblika etnografskega muzeja, saj se v njem lahko predstavi tako materialna kakor duhovna kultura nekega naroda. Etnološki predmeti vedno hitreje propadajo, vse manj je možnosti za njihovo zaščito, zato bi se nekaj dalo ohraniti v etnoparkih. Kozjansko je za Vukmanoviča idealen kraj za etnopark. Ob ohranjenih kozjanskih hišah bi bilo potrebno oživiti za to področje značilne obrti. Keramika je samo ena med njimi.
J. BOGATAJ je opozoril, da so v svetu etnoparki, živi muzeji, ki so finančno donosni, ker so privalčni za ljudi. Ti muzeji imajo pravo vsebino.
T. CUBELlC je pripomnil, da je etnopark svetovni problem in ne samo jugoslovanski. Opisal je vse svetovne etnoparke, ki jih je sam videl, in se zavezi za to, da bi zbrali izkušnje teh muzejev.
Nato je T. Cubelič povedal še nekaj kritičnih pripomb k filmu Nasmeh in bolečina, saj je v njem pogrešal več sistema, da bi bila poleg moderne urbanizacije prikazana še tradicionalna kultura. Tak sistem bi morala zastopati tudi inštitucija, ki bo v prihodnje skrbela za to področje. Jasno mora biti določeno, kaj sodi v pokrajino, kaj v oblikovanje kulturne krajine, kaj se v tem pogledu sme in kaj ne, kje bo v programu tradicionalna kultura, kje urbani projekti. T. Cubelič je menil, da mora to biti znano, da ni treba vsega prepuščati arhitektom, ampak bi
se morali etnologi in folkloristi bolj vključevati v življenjske tokove in v interdisciplinarne projekte.
D. DRLJAĆA je poudaril, da se etnoparku ni mogoče izogniti, potrebno pa je spregovoriti o njegovih dobrih in slabih lastnostih in o slabih uresničitvah osnovne ideje. Slabo je, ko etnopark postane le zbirka prenesenih predmetov. V etnoparku, ki je muzejska ustanova širokega značaja (arheološka, etnološka, kulturnozgodovinska), mora biti zaščitena ambientalna celota na mestu, ki je etnološko in muzeološko obdelano. Ob tem se srečamo s tehničnimi in finančnimi težavami. Predsednik šmarske občine je povedal, da že zdaj komaj vzdržujejo celotno infrastrukturo. Zato na Kozjanskem ne bi bil mogoč etnopark, kamor bi predmete samo preselili od kod drugod, saj bi bilo potrebno te objekte vzdrževati, plačevati čuvaje itn. Tako je npr. v Kumrovcu, kjer sta etnološko bogastvo in dediščina prepuščena milosti in nemilosti obiskovalcev. Drljača je omenil, da stane letno vzdrževanje etnoparka od petsto tisoč do stare milijarde. To pa za Kozjansko ne pride v poštev.
P. VLAHOVIČ je pripomnil, da moramo o etnoparkih najprej doseči skupen jugoslovanski dogovor in projekt. Delovne skupine iz vsake republike naj napravijo osnovne kriterije in določila in pokažejo bodočnost etnoparkov. Jasno je, da bo vsak muzej na prostem mrtev, dokler ga ne napolnimo z žviljenjem. Ne smemo idealizirati, da lahko ohranimo Kozjansko ali Savinjsko dolino ali dolino Krke, Tare itn. tako, da prisilimo ljudi, da stanujejo v hišah iz preteklih dob in ne pustimo nikakršnih inovacij. Zakoni življenja rušijo take predstave. Predmete naše dediščine moramo usposobiti za življenjsko funkcijo. Ce to dosežemo, smo dosegli tudi sredstva za njihov obstoj. Navedel je primer, da če se neka delovna organizacija, npr. PKB v Srbiji, obveže prenesti mlin na veter in poleg njega postaviti prodajalno pekovskih izdelkov — v čem bi bila tu, se sprašuje Vlahovič, porušena etnologija kot znanost.
VULETIĆEVA je dodala, da se je proklamirano vključevanje združenega dela v etnološke projekte v Srbiji že začelo, kar dokazuje projekt etnoparka pod Avalo. PKB je zaposlil etnologe, ki sedaj preučujejo arhive. Drugi zgled povezovanja stroke in združenega dela pa je Sirogojno, kjer gre za postavitev lokalnega etnoparka, 123 objektov pa je že postavljenih.
RAKIĆEVA je posredovala skušnje beograjskih etnologov in je menila, da je za vsako stvar, tudi za Kozjansko, najprej treba izdelati strateški načrt celotne uporabne etnologije. Zavzela se je, da se tudi v Sloveniji ustanovi neformalna skupina, kakršna je beograjska skupina za multimedialno dogajanje. Ta skupina bi Popravljala načrte za oživitev etnoparkov, gradov itn. Ustanovili pa bi morali tudi etnološko službo, ki bi delala scenarije” prireditev po izvirnih običajih itn.. Za začetek bi bilo potrebno urediti vznožje gradu in v kraju oživiti tradicionalno obrt, kjer bi lahko sodelovali tudi uporabni urnetniki, oblikovalci, ki bi ustvarjali po vzoru ljudskih 'zdelkov. V takem kraju bi potekala različna posvetovanja, Raziskovalcem in obiskovalcem bi bil kot retorta, kjer 'vljenje nekega zgodovinskega obdobja teče pred Sledalčevimi očmi. Opozorila je na grad Ford v Vancouvru, kjer se turisti srečujejo z živo zgodovino.
J- BOGATAJ je to zavrnil kot neutemeljen model in Pojasnil, da v Kanadi niso prišli do tega muzeja z snkratnim modelom, ampak po stopinjah: nanstvenorazi skoval na stopnja, raziskava kulturnih in onomskih elementov in končna interdisciplinarna aplikacija v praksi.
dn B' kostelCA je bilo važno, da se stroka in 2ba zavedata, kaj hočeta, potem pa naj rezultate iskav uporabi praksa. Zanj bi bil lahko zgleden primer ogaška Slatina z zaledjem. R. Slatina z zdraviliškim nzmom bi morala postati center, ki bi razvijal rnoZ)anS,W Brez eKonomske osnove ne bo nič. Etnologi VD|raj°.	izdelane načrte in skupaj z ekonomisti
lvab na različne strukture, da se načrt uresniči.
Oživljanje starih obrti nakazuje že nekaj možnosti za zaposlovanje, hkrati pa bi bilo potrebno zaledje s temi obrtmi vključiti v turistično ponudbo Rogaške Slatine. Gre za razvoj pasivnega turizma na Kozjanskem. Etnopark ne sme biti le "maketa”, kakor je Kumrovec.
Nekoliko širše je o etnoparku razmišljal ZORIČ, ki je menil, da se s tradicionalno kulturo ne sme človek več srečati le na odru, ampak dejansko. Ljudi je lažje spoznati v njihovem življenjskem okolju in jih je moč pristneje doživeti, kakor pa s plošče ali folklornih prireditev. Zorič se je zavzel za to, da se tradicionalnemu plesu in pesmi vrne poln smisel, ljudem pa izgubljene prvine, ne nostalgični odrski spomini, da bodo lahko ustvarili živo celoto. Iz pesmi se ljudje učijo ljubezni do svojega kraja, iz nje se učijo, z njo izražajo življensko filozofijo. Tudi danes bi se dalo marsikaj tega ohraniti, če bi ohranili določene oblike vaškega gospodarstva. Ob tem je opozorila na ekonomski vidik z zgledom nekega italjanskega kraja, kjer prirejajo "kolonije” oz. tečaje za oblikovanje keramike, tečaje o tradicionalni ljudski prehrani itn. Ti tečaji so zelo dragi, vendar kljub temu ne morejo sprejeti vseh prosilcev in turistov. Tečaji so privlačni tudi zato, ker potekajo v zaščitenih ali za to namenjenih krajih. Z življenjem pa so kraji že zavarovani pred propadanjem. Nasprotoval je koncepciji obnavljanja gradov in samostanov, kjer bi pod ključem varovali lokalne zbirke. To pomeni le neprestano tekanje za denarjem. Ko organizatorju uspe zbrati sredstva za streho, se mu že podira zid. Ko zbere sredstva za zid, mu spet pušča streha. Poleg tega je taka zbirka brez življenja, okoličani pa nimajo časa in včasih tudi volje ne, da bi si jo hodili ogledovat. Zato se je zavzel, da bi v grajskih in samostanskih prostorih delovali študijski praktikumi, seminarji, specializirane knjižnice in seveda gostinstvo. Tako bi v objekte vračali življenje. Etnologi bi morali ljudem predstavljati vrednote tistega, kar je danes zapostavljeno.
Pogovor o Kozjanskem je vodja diskusije J. BOGATAJ strnil v priporočilo, da se pri Slovenskem etnološkem društvu oblikuje delovna skupina, ki bo v sodelovanju družbeno-političnimi organizacijami v šmarski občini oblikovala osnutek projekta in strategijo načrta nadaljnjega razvoja. To je bil tudi sklep udeležencev prve plenarne teme.
V neformalnih pogovorih s kolegi iz drugih republik in med s slovenskimi etnologi so vzniknile še nekater pobude, ki jih zaradi zanimivosti objavljamo, čeprav gre le za osnutek in spontane vizije brez širšega teoretičnega zaledja:
1.	Najprej je potrebna temeljita etnološka raziskava (več raziskav Kozjanskega, ki naj upošteva vse arhivske in ustovne vire o noši, običajih, prehrani, obrti, gospodarstvu, arhitekturi — o načinu življenja. V
raziskave je potrebno vključiti dosedanja dela na tem področju (Celjski muzej, celjski Zavod za spomeniško varstvo).
2.	Podrobno je za Kozjansko treba preučiti in obdelati Goethovo zbirko topografije Štajerske, ki jo za ISN pridobil N. Kuret in jo raziskuje.
3.	Treba je nadaljevati z zbiranjem podatkov iz starejših časopisov, revij itn. (Novice). Že pri arhivskem delu bi lahko sodelovali študentje, ki bi vire predstavili po posameznih področjih (obrt, prehrana itn.).
4.	V sodelovanju z Zdraviliščem iz Rogaške Slatine je treba uresničiti temeljito raziskavo tradicionalne prehrane Kozjanskega.
5.	Potrebna bi bila tudi podrobna raziskava ljudskega zdravilstva. Te raziskave bi bile lahko osnova aplikativnim študijam o možnosti vključevanja tradicionalne prehrane v zunaj penzionski ponudbi Rogaške Slatine in okolice, Podčetrtka itn. S tem se odpirajo možnosti za ureditev specializiranih domačih gostiln, kleti ...
6.	Pod vodstvom muzejskih delavcev (celjskih in ljubljanskih) bi študentje raziskovali domačo obrt (raziskave
bi spet služile aplikativnim interdisciplinarnim projektom za etnološko in ekonomsko oživitev teh obrti).
7.	Potrebne so globalne študije o možnostih kmečkega turizma. Brez natančnih izračunov seveda ne gre, vendar pa je že ”na pamet” mogoče sklepati o ekonomski upravičenosti obnov posamičnih lokalov (Belvue) v specializirane gostilne s tradicionalno prehrano. Etnologi bi "jedilnike” in "scenarije” ponudili Rogaški Slatini, ta pa bi pomagala pri študijskih raziskavah in terenskemu delu etnologov.
8.	Kostrivnica je bila s svojo prireditvijo in tradicionalno kuhinjo zgled, kako bi lahko poživili turistično ponudbo, ki bi prinesla dobiček vsem. Ker bi turistu ponudili iluzijo ali rekonstrukcijo avtentičnosti pokrajine, bi ta tudi več potrošil v takem okolju. Sodobna psihologija turizma danes ugotavlja, da današnji turist vedno bolj želi in zahteva "eksotičnost” in "dušo” kraja, kjer prebiva. K tej eksotiki pa ne sodijo le občasne folklorne prireditve, ampak stalen ambient s ponudbo domačega načina življenja, prehrane itn.
Etnologi morajo najprej poskrbeti za osnovne študije, iz katerih se bo lahko gradilo naprej. Sredstva, ki bi jih morala Rogaška Slatina ali delovne organizacije šmarske občine vložiti v raziskave, bi bila minimalna v primerjavi s pridobljenim, iz nove ponudbe dotekajočim denarjem.
9.	Slovensko etnološko društvo se je v razgovoru o Kozjanskem moralno obvezalo, da bo koordinator akcije, katere teža bo padla na Oddelek za etnologijo FF, na Slovenski etnografski muzej in omenjeni celjski ustanovi. V razgovoru pa se je tudi pokazalo, da bi bilo iz praktičnih razlogov najbolje, da izvedbo raziskav na Kozjanskem prevzame Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v sodelovanju s celjskim muzejem in drugimi ustanovami. Oddelek za etnologijo bi v raziskave vključil terensko delo študentov in diplomska in seminarska dela. Delftev dela z drugimi ustanovami bi bila stvar medsebojnega dogovora.
10.	Pokazala se je potreba, da bi etnologi takoj začeli z raziskavami Kozjanskega (poleg tistih, ki že tečejo) in naj bi se že v letu 1984 povezali z družbeno-političnimi in turističnimi organizacijami v šmarski občini in se dogovorili za program raziskav, ki bi ga predložil Oddelek za etnologijo, in za finančno podporo, ki bi jo priskrbela šmarska občina oz. Rogaška Slatina.
Omeniti pa moramo, da je bilo izraženih še več različnih pobud. Razpravljale! so se zavzeli za postopno delo, s katerim pa ne bi smeli odlašati.
2.	plenarna tema: TEŽNJE V POVOJNI JUGOSLOVANSKI ETNOLOGIJI IN FOLKLORISTIKI
Voditelj diskusije M. TERSEGLAV je na kratko preletel pobude in delo za to temo v obeh zvezah in po republikah in še enkrat opozoril na smernice, ki jih je za referate poslalo SED vsem republiškim društvom že leto in pol pred kongresom. Ugotovil je, da so referati kljub osnovnim smernicam zelo različni in so plod trenutnih piščevih orientacij v stroki, niso pa objektiven pregled republiških etnologij in folkloristik. Nekateri pregledi so zelo pozitivistični (koliko knjig in člankov je izšlo, koliko ljudi se je zaposlilo itd.), večini manjka prikaz teoretičnega stanja v stroki, nekateri opisujejo le zbiranje predmetov tradicionalne kulture. Vsem referatom je skupno to, da vztrajajo pri svojih "šolah”, iz katerih so izšli, premalo pa je razmišljanja, kakšne so te šole in koliko se je še mogoče sklicevati nanje. Referati se tudi premalo sprašujejo, ali je mogoče razmišljati o splošnih metodoloških načelih za celotno jugoslovansko etnologijo in folkloristiko ali bomo vztrajali pri republiških usmeritvah in šolah. Opozoril je na nekatere "absurde” v stroki in po republikah, tako v razporeditvi dela med etnologijo in folkloristiko kakor tudi v terminologiji in v pojmovanju predmeta raziskav (nekje je nosilec etnološkega dela folkloristična ustanova, npr. na Hrvaškem, nekje fakulteta, npr. v Sloveniji, nekje muzej, npr. v Črni gori). Se večja je zmešnjava v terminologiji, saj imajo v nekaterih republikah etnološki muzej (Makedonija), nekje pa je etnografski muzej in etnografski časopis (Slovenija), čeprav je ta že pred vojno imela etnološki časopis. Referati so spet opozorili na ločenost med etnologijo in folkloristiko in so nejasno opredelili vprašanje "matičnih” strok. Sledi vprašanje ločenosti strok in različnih pogledov na predmet raziskav, vendar je opaziti, da v referatih ne gre samo za dobrodošla strokovna nasprotja, ki vedo potiskajo iz statičnosti, ne gre za osebna prevrednotenja določenih spoznanj in preživelih stališč, temveč za razločke, ki jih lahko	pripišemo	medsebojnemu	nepoznavanju	in
nepoznanju evropske teoretične literature in misli. Razklanost v strokah se zato nujno zrcali tudi v pogledih na bodoče naloge strok, ki jih nekateri referenti sploh niso nakazali, nekateri pa vidijo bodočnost stroke v raziskovanju sodobnega n mestnega življenja, drugi pa spet vztrajajo pri raziskavah ruralnih območij in preteklosti. Notranje vezi med usmeritvami so prešibke, da bi se lahko ustvarila jasna celostna podoba strok v sedanjosti in prihodnosti. Ob nakazanih problemih naj bi se razvil pogovor.
Druga voditeljica pogovora M. MATIČ je videla možnost za bolj poenotene referate v tem, da bi na kongres povabili le dva referenta (za vsako stroko po enega), ki bi dala splošne preglede strok po vojni. Razpravljalce je opozorila, naj spregovorijo tudi o dobrih rešitvah v strokah, pa tudi o drugih problemih, ki v predstavitvi niso nakazani. Razgovor naj bi potekal najprej o republiških referatih, če so kje res tehtne pripombe, drugače pa se morajo razpravljale! posvečati celotni jugoslovanski problematiki oz. vprašanjem jugoslovanske etnologije in folkoristike.
O posameznih republiških referatih sta želela spregovoriti dva razpravljalca. Đenana BUTROVIĆ je prebrala pripombe R. KAJMAKOVIĆ k referatu Razvojne tendence v etnologiji SR BiH, avtorja L. Hadžidediča. Kajmakovičeva je referatu očitala, da ni pokazal prave vloge Glasnika Zemaljskog muzeja iz Sarajeva in nesorazmerje v prikazovanju pomena Zemaljskog muzeja in Akademije znanosti na eni ter univerze v Sarajevu na drugi strani, saj je referat krivično ocenil delo etnološkega oddelka sarajevskega muzeja, ki se je dolg0 otepal s kadrovskimi problemi. Avtorica je nato navedla pomembne akcije muzeja v obdobju 1945—1980 in opozorila na Hadžidedičevo pomanjkljivo pisanje o teoriji
stroke in o teoretičnih polemikah, ki so strokovnjake razdelile na "tradiconalce” in "moderniste". Po mnenju Kajmakovičeve bi prav tradicionalna šola zaslužila nekaj več pozornosti, saj je začela z velikmi akcijami, ki so še danes pomembne, ko bosanska etnologija stoji pred dilemo "arheoetnologije” in etnologije sodobnega življenja.
(Avtorica prispevka je poslala pismeni dopis, ki ga je predsedstvo upoštevalo in ki ga objavljamo v skrajšani obliki, vendar pa so vsi razpravljalci menili, da so bile pripombe na republiške preglede stvar republiških društev, ki bi morali pred kongresom na svojih sestankih rešiti probleme republiškega značaja, kar je organizator v svojih smernicah tudi večkrat jasno poudaril.)
M.	MATIČETOV je spregovoril o makedonskem folkorističnem referatu oz. pregledu, saj nekateri problemi zadevajo celotno jugoslovansko folkloristiko. Matičetov je opozoril na izdaje makedonskega folklorističnega gradiva, ki večkrat ni opremljeno z nujnim znanstvenim aparatom (osnovni podatki o zapisovalcu, informatorju itn.), niti ni dovolj analizirano in raziskano. Opozoril je na nekatere makedonske zbirke, ki so bile za druge jugoslovanske raziskovalce pravo odkritje novih motivov, na zbiranje in akcijo skopskega folklorističnega inštituta, ki ima ogromno magnetofonskih posnetkov, vendar je to gradivo drugim raziskovalcem nekoliko odmaknjeno, saj ni inventarja posnetkov. Zaradi pomanjkanja znanstvene dokumentacije je Matičetovu bilo nejasno tudi piščevo (Penušliski) sklicevanje na razne zbornike, saj se v njih neprestano spreminjajo podatki, pa tudi vsak izdajatelj je po svoje popravljal gradivo, prvotni vir pa bralcu in raziskovalcu ni poznan. Gre za neznanstvene izdaje zbirk Qradiva, proti katerim bi makedonski folkloristi morali nekaj ukreniti, je zaključil svoje razmišljanje M. Matičetov.
Ob posameznih republiških referatih se je ustavil tudi P. VLAHOVIČ, ki se ni strinjal z ugotovitvami v makedonskem referatu, po katerih naj bi segal začetek makedonskega naroda šele v leto 1944. Vlahovič Postavlja ta začetek v 14. stoletje. Za črnogorski referat ie menil, da iz njega nista dovolj razvidna vloga in Pomembno delo Jovana Vukmanoviča. Podobne Pomanjkljivosti je zasledil tudi v srbskem in bosanskem etnološkem referatu.
O.	SUPEK-ZUPAN pa je bil v srbskem referatu nejasen pojem strategija, saj se po njenem ne nanaša niti na metodologijo, niti na strateški odnos etnologije kot znanosti do družbe.
Pripombam k republiškim referatom sta sledila Prikaza MARIJE KISS o etnološkem raziskovalnem delu med Srbi in Hrvati na Madžarskem. O slovenskem etnološkem delu v Porabju na Madžarskem je poročala
Marija kozar-mukiC.
Splošno diskusijo o težnjah v povojni jugoslovanski etnologiji in folkloristiki je pričel P. VLAHOVIČ. Pohvalil j® SED za organizacijo dolgo pričakovanega skupnega kongresa. Menil je še, da je bila 2. plenarna tema Premišljeno izbrana, ker nas ob 40. letnici Avnoja Postavlja pred vprašanja o našem preteklem delu. V mferatih na to temo je Vlahovič opazil tele osnovne 2načilnosti: 1. Referenti govorijo, da je bilo po vojni v stroki premalo narejeno. 2. Veliko se posvečajo vPrašanjem kadrov. 3. Referati kažejo, da stroki manjka strateški načrt. Folkloristični referati so se Vlahoviču ^oeli boljši, saj je tudi folkloristika po vojni šla včasih a|i in globje od etnologije. Vlahovič je zavrnil teze, dav Povojni jugoslovanski etnologiji ni bilo nič narejeno.
avajal je primere za nasprotne trditve, tako pri Preučevanju prebivalstva, tradicionalnega gospodarstva, aziskavi hiš, noše, običajev, verovanj, torej na področju iudske ustvarjalnosti. Po Vlahovičevem mnenju je bilo osti narejeno tudi pri ohranitvi kontinuitete vede: 2 avedati se moramo”, je dejal, "da se svet ni začel šele nami, ampak mi le nadaljujemo razprave o problemih,
za katere pa včasih mislimo, da jih danes šele odkrivamo. Imamo tudi opredelitve, ki kažejo novosti v teoriji. Ta premik pa ni majhen”, je poudaril Vlahovič in dodal, da jugoslovanska etnološka in folkoristična teorija ne zaostaja za evropsko ravnijo. Le kar se tiče metode dela in teorije je Vlahovič poudaril, da mora izrasti in izhajati iz naše vsebine, ”iz našega gradiva je treba ustvariti Lšvi-Strausse in vse druge teoretike, saj imamo za to osnovo — naše gradivo. Ne smemo pa v tuje kalupe metati haše gradivo in probleme po pregovoru "noga lička, a cipela bečka”, je končal razmišljanje P. Vlahovič.
D. RIHTMAN —AVGUŠTIN se je zavzela za "absurde” v znanosti, saj je po njenem mnenju strokovni razvoj možen le v dilemah in sporih. Obstaja pa po njenem veliko raziskovalnih možnosti in o teh je treba skupno razmišljati in se ne preveč žalostiti zaradi pomanjkanja teorije, ki manjka tudi drugim vedam, ne samo etnologiji. Teorija naj bi bila le optika za raziskovanje terenske prakse. Rihtmanova je razmišljala tudi o Vlahovičevem mnenju, naj naša teorija izhaja iz našega gradiva. To bi bilo za Rihtmanovo sprejemljivo, a ni prepričana, da danes lahko da Jugoslavija svojega Levj-Straussa ali še kaj sodobnejšega. Stalno in temeljito moramo spremljati vse teoretične premike v svetu, tako v etnologiji kakor v folkoristiki. Evropska teoretična spoznanja bi morali verificirati na našem gradivu in tako oblikovati svoje teoretične modele. Nato je diskutantka razgrnila svoj pogled na etnološko teorijo zadnjih 15 let in ugotovila, da se nekatere razprave in raziskave zelo naslanjajo na teorijo, a nikjer ni nobenih pripomb oz. opomb, da se razmišljanja opirajo na naše gradivo. Nato je Rihtmanova opozorila, da nam teorija ni potrebna zaradi teorije, ampak zato, da bi lahko razumeli in interpretirali pojave v kulturi nekdaj in danes. Po njenem raziskave ne bi smele biti brez opore v gradivu. Ugotovila je, da je tudi v kongresnem zborniku nekaj referatov, ki niso upoštevali zbiralnega dela pred vojno in ki bi moralo trajati še danes. Rihtmanovo ni skrbelo, da so naši pogledi različni, niti to, da nimamo poenotene terminologije, saj mora vsaka človeška in strokovna generacija vedno znova premisliti sebe in svoje cilje, vsako znanstveno delo pa mora razviti tudi svojo terminologijo, za katero je važno, da jo pisec obvlada, da jo razume in da ve, kaj z njo hoče.
Nato je Rihtmanova spregovorila še o etnoloških "šolah” in menila, da so bile pretekle šole preveč izključne, zato je pretekla etnologija izločila kot neetno-loško vse, kar ni bilo narejeno po tej šoli. Pretekla etnologija in šole so zato samo onemogočile še tisto, kar je bilo dobrega v njih, saj ni bilo dostopno, ker te šole niso našle povezav z drugimi. Zato je predlagala razpravo o teh stvareh, ne o drobnarijah, npr. kaj kdo ni ali je citiral, temveč za pogovr o ciljih etnologije in folkoristike danes. Po diskutantskem mnenju bi bil eden izmed ciljev, ki je po njenem tudi večen — raziskovanje vsakdanjega načina življenja. Opozorila je, da je tudi preteklo etnologijo z raziskavami tradicionalne kulture zanimalo vsakdnevno življenje nižjih slojev in tako etnološki cilj preteklosti postaja tudi etnološki cilj sedanjosti. Po njenem mnenju se današnji človek upira velikim sistemom (ekonomskim, političnim itn.) in se v svojih humanih težnjah opira na kulturo kot način življenja. Nekdaj so zato izpod velikih tokov in izpod fevdalnih plasti vzniknile posebne kulture v vaseh, med etičnimi skupinami in v širših prostorih. To je danes predmet naših raziskav preteklosti. V takem načinu razmišljanja in raziskav vidi Rihtmanova veliko možnost za današnjo etnologijo.
N.	PAVKOVIČ je menil, da je nesprejemljivo vztrajanje pri izgradnji lastne teorije iz lastnega gradiva. Po njegovem bomo tako ostali na stranpotih glavnih tokov etnološke znanstvene misli, ki se razvija v drugih državah. Menil je, da naše specifično, jugoslovansko gradivo še ni pogoj za ustvaritev naše specifične teorije, saj je npr. magični način mišljenja Dalmatincev, Makedoncev
itn. v strukturi enak mišljenju kakega Papuanca. Zato je Pavkovič menil, da nas ne bo nikamor pripeljalo vztrajanje pri tezi, da se le iz lastnega gradiva da ustvariti lastna teorija.
Nato je spregovoril še o predmetu etnologije, za katerega je trdil, da je dinamična in zgodovinska kategorija, ki se stalno spreminja, in tudi mi smo danes priče zgodovinskega razvoja in mišljenja o naših narodih. Pavkovič je menil, da se iz razgovora in referatov občutijo mnenja, ki zagovarjajo le raziskave preteklosti, sodobnost pa naj bi bila za etnologa manj vredna. Etnološki prispevek k preteklosti je videl v tem, da razjasni kulturo agrarnih družb, ki je živela vzporedno z elitnimi kulturami preteklosti. Elitna kultura je po njegovem mnenju pustila za seboj pisane sledove, kaže se v državnih, cerkvenih, vojaških itn. inštitucijah, toda vzporedno je živela še ena kultura.
Pavkovič je opozoril, da so prav najnovejša etnološka raziskovanja v Srbiji pokazala, da je mogoče slediti določenim kulturnim pojavom od zgodnjega srednjega veka do danes. Zavzel se je še za raznovrstnejše raziskave in za diahrono metodo v preučevanju kulturnih pojavov. Zastarelo je mnenje, ki vse tuje in sodobno zavrača. Treba se je spoznati z vsem in tudi pri nas se morajo kresati mnenja, čeprav gre le za zapoznele odmeve nekaterih že afirmiranih evropskih šol in smeri.
Đ. BUTUROVlC je menila, da so neizenačeni rezultati referatov odraz neizenačenih kriterijev, tako da so nekateri, npr. hrvaška etnološka referentka, podcenjevalno pisali o folklorističnem delu. Zato je Buturovičeva menila, da še ni čas za združitev etnologov in folkloristov v enotno društvo, saj je metodologija dela pri obeh vedah zelo različna.
T. ČEBELlCU se je zdelo, da se morajo etnologi najprej sporazumeti o nekaterih načelnih vprašanjih, kakor je terminologija, saj je za sporazumevanje potrebna vsaj minimalna enotnost. Nato je spregovoril o terminu tradicionalna kultura in menil, da bi morala Radičeva koncepcija vasi, mesta in njunih kultur doživeti ponovno in radikalnejšo kritiko.
Ob referatu Olge Supek-Zupan se je Čubelič ustavil ob problemu predmeta raziskave, saj bi se po njegovem morali vnovič vprašati po njem, češ da je nemogoče vztrajati pri ljudski kulturi, ampak bi morali dati globljo specifikacijo.Končno pa bi se moralo vprašati,s kakšnimi sredstvi raziskujemo posamične pojave. Gradivo imamo, je menil razpravljalec, prenoviti pa bi morali metode. Cubelič je opozoril, da mora kongres nekaj storiti tudi glede predlogov za svetovni etnološki in antropološki kongres,ki bo čez nekaj let v Jugoslaviji.
O širini in koncepciji strok je Čubelič menil, da ne zaostajamo za svetom, potrebujemo le več znanstvene discipline v sprejemanju metod in v njihovem definiranju.
O.	SUPEK-ZUPAN je spregovorila o predmetu etnologije, saj so ji referati pokazali, da "ljudstvo” stare etnologije ni več edino raziskovalno področje, ker gre za razslojenost družbe in ne obstaja le "preprosto” ljudstvo. Po njenem mnenju se sedanja etnologija, ki raziskuje vsakdanji način življenja, ne more omejiti le na nižje sloie.
Potem se je dotaknila Čubeličeve misli o ponovni revalorizaciji Radiča in menila, da je bilo to deloma že storjeno na posvetih hrvaškega in slovenskega etnološkega društva. Še enkrat je povzela Radičeve poglede in dodala, da ljudstvo kot osnovna kategorija naše zgodnejše etnologije danes ni več sporno in da iz te kategorije izhaja danes na Hrvaškem in v Sloveniji drugačen odnos etnologije kot znanosti.
Nato je Supkova spregovorila še o pojmu tradicija in se zavzela za novo in natančnejšo opredelitev pojma. Nova opredelitev se ji zdi potrebna zato, ker se neposredno povezuje z našim razumevanjem preteklosti in sedanjosti v etnoloških obravnavah. Postavlja se torej vprašanje, kaj raziskovati in do kakšne meje. Za Supkovo tradicija ni določeno zgodovinsko obdobje, ampak proces, v katerem vsaka generacija ponovno vidi svojo kulturno preteklost
in jo poskuša definirati in koristiti na različne načine in v različne identifikacijske namene svoje sodobnosti. To pomeni, da je današnje doživljanje sveta povezano z videnjem tradicije. Pri tradiciji gre za ahistoričen proces, gre za proces prenašanja (npr. individualne ali kolektivne invencije) na širšo družbeno skupnost (etnično, poklicno...). Ta invencija pa ne postane tradicija, dokler je ne sprejme širša skupnost, dokler ne postane legitimna v družbenem in kulturnem pogledu. Čas, ki je potreben za to, da tradicija postane ustaljeno vsakodnevno obnašanje', oziroma da vstopi v vsakdanje življenje, pa je odvisen od tega, za kakšen kulturni pojav gre.
D. DRLJAČA je navezal svoje misli na vprašanje predmeta etnologije in folkloristike in se zavzel za krepitev tistih preučevanj, ki osvetljujejo žive etnične procese in medetnične odnose v jugoslovanski večnacionalni družbi. Zaenkrat se s temi vprašanji mnogo več ukvarjajo politologi, sociologi in zgodovinarji, etnologi pa so le kritiki raziskav ali pa kuloarski razpravljaici. Vendar so prav etnologi poklicani, da pojasnijo nekatere današnje pojave, npr. mednarodne spore, verske vojne itn. Drljača je postavil retorično in provokativno vprašanje, ali sta združenji (etnološko in folkloristično) dolžni na svetovnem kongresu etnologov in antropologov v Jugoslaviji pokazati naše jugoslovanske nacionalne specifičnosti in razložiti naše poglede na ta vprašanja. Svoje razmišljanje je zaključil z ugotovitvijo, da se v dosedanji diskusiji ni niti enkrat pojavila beseda dialektika.
Dialektika pa je bila izhodišče za razpravo D. NEDELJKOVIČA, ki je v vseh referatih in razločkih med njimi odkril ogromno dialektike. Kazala se mu je v celotnem povojnem delu etnologov in folkloristov.
Nato je spregovoril o razločkih: menil je, da le s spoštovanjem različnih pogledov v strokah lahko pridemo do želene integracije. Le z medsebojnim pogovorom je moč priti do skupnih mišljenj, vendar le v individualnih pogovorih, brez omejevanja diskusijskega časa, ker mora vsak povedati svoje misli. Za uspešen in poglobljen razgovor pa so potrebne še nekatere pojasnitve: 1. Vedeti bi morali, da so etnologi folkloristi, le da so se odcepili. Etnologija se prav tako ukvarja s folklorističnimi problemi, ker drugo sploh ne bi bilo mogoče. 2. Folkloristi se niso nikoli od nikogar ločili in danes slavijo 30 letnico svojega dela. 3. Pobudniki prvega skupnega kongresa niso bili etnologi, saj poznamo velike folkloristične kongrese, na katerih so sodelovali pomembni etnologi in etnografi. Tu je bila združena ustvarjalnost.
O samem kongresu je menil, da v pripravljalnem obdobju ni bilo dovolj jasnosti, kaj hočemo, zato so se pojavili tudi referati, kjer je bil en avtor, a imel je množico sodelavcev. Kljub temu pa je vse ostalo abstrakcija.
Nedeljkovič je spregovoril še o želeni zasnovi kongresa in o (ne)uresničitvi želja. Do tega je prišlo zato, ker vodstvi zvez nista upoštevali resničnega življenja, saj se življenje po Svetozaru Markoviču in D. Nedeljkoviču ne da spraviti v kalupe ali po evengeljsko, naj se novo vino ne toči v stare mehove. Življenje prinaša novosti, te pa ne bodo zamenjale starega, če niso ustvarjene z delom-To pa ni več metodološko, ampak vsebinsko vprašanje. Poleg tega pa po Nedeljkoviču in Leninu ni nepomembnih stvari, saj le "nepomembne” drobnarije tvorijo celoto.
D. ZORIČ je menil, da je v nekaterih razpravah čutiti bojazen za obstanek stroke, če bi ta preučevala samo podeželsko tradicionalno kulturo. Zato nekateri mlajši etnologi zagovarjajo misel, da mora etnologija preučevati sodobno življenje. Zorič pa se je ob tem spraševal, ali bomo v etnologijo — narodoznanstvo potegnili vse, kar danes sodi k narodu, in kaj je potem predmet sociologije. Le etimologija pojma ne more in ne sme biti povod za redefinicijo vede. Za zgled je navedel kemijo, kjer staroegipčanska beseda hem pomeni črno zemljo, Pa vendar zato nikomur ne pride na misel, da bi redefiniral predmet kemije, ker kljub staremu pojmu ostaja jasen.
Dodal je, da so skoraj vsi, ki se danes borijo za razširitev predmeta etnologije, nekdaj govorili, da je etnologija zgodovinska veda, zdaj pa se bojijo, da bo njihov predmet zginil, s tem pa tudi znanost. Poudaril je, da ne nasprotuje raziskovanju sodobnosti, vendar meni, da je to stvar sociologije. Etnologija je zgodovinska veda, ki na osnovi obstoječega gradiva (arhivskega in živega) govori o izvirih, vplivih, razvoju in širjenju kultur. Ljudstvo se konstituira na podlagi karakterističnih spoznavno-sti, ki jih ustvari in osvoji. Etnologija mora prav zato svojo pozornost usmeriti na te značilnosti, iz katerih bo spoznala skladen razvoj in identiteto ljudstva. Ce pa je etnos proces, potem ima ta svoje faze. Veda ima torej še veliko dela, preden bo zaključila spoznavanje in zgodovinsko rekonstrukcijo ustvarjalnega procesa ene ali več identitet. Take sinteze nimamo še o nobenem našem narodu. Opozoril je, da je veliko, za etnologa pomembnega gradiva, v arhivih. S tem bi se morali raziskovalci spoprijeti prej kakor pa z urbano etnologijo. Modernisti se ob svojih sodobnih raziskavah sklicujejo na Lšvi-Straussa, čeprav je v znanosti že spodbita logika njegovih spekulacij. Etnologi-modernisti zagovarjajo redefinicijo predmeta etnologije, a pri tem pozabljajo, koliko je sodobnost že vključena v predmet raziskovanj in da se ta lahko reši le z doslednim razumevanjem predmeta in predmetnosti. Prof. Bratanič je pisal o predmetu in pred-metnosti že davno pred Bromlejem, vendar se nekateri niso od obeh ničesar naučili. "Modernisti” bi lahko videli vsaj to, da je naša tradicionalna kultura povezana s tistim, kar danes pojmujemo kot zgodovino, če bi to spregledali, se današnja etnologija ne bi tako zlahka in nepremišljeno odrekla sebi kot zgodovinski disciplini. Razmišljanje je sklenil z vprašanjem:Ali govori več o ljudstvu zgodovinska slika ali le postavka, da v nadgradnji neke logične nujnosti pomenita sekira in bager eno in isto?
J.BEZIČ je spregovoril o prispevkih,ki obravnavajo povojno jugoslovansko folkloristiko. Opozoril je na različno zavzetost referentov, saj so nekateri prispevali le poročila o dosežkih, nekateri pa pogumno opozarjajo tudi na slabosti. Slovenski referat je po Bezičevem mnenju srečno združil angažirano opredelitev z jasno in znanstveno utemeljeno razlago. To je bilo pred očmi tudi hrvaškim folkloristom, zato je njihov referat sestavljen iz več kore-feratov, ki so lahko jasneje in ostreje opozorili na določene probleme. Odprl je še vprašanje "matičnih” strok v folkloristiki. Menil je, da je to vsaj za etnomuzikologijo zelo važno vprašanje, saj površni opazovalci enačijo etnomuzikologijo z muzikologijo. O tem je bil dolgo prepričan tudi razpravljalec sam, vendar sta ga dolgoletno delo in sodelovanje z etnologi privedla do spoznanja, da ne moremo več govoriti o muzikologiji kot matični stroki, saj se je za uspešne raziskave potrebno vedno bolj opira-fi na etnologijo, sociologijo itn. Vendar etnomuzikološka dela tega ne odsevajo dovolj. Pripomnil je, da so v folklorističnih referatih nejasno nakazani in postavljeni cilji bodočega dela v folkloristiki.
M. MATIČ je razgovor o težnjah v povojni jugoslovanski etnologiji in folkloristiki zaključila z mislijo, da se še vedno v obeh strokah pojavljajo terminološke zadrege in nejasnosti, čeprav so strokovnjaki obeh zvez že dostikrat razpravljali o njih. Prav tako je z metodološkimi vprašanji
\vi' ®re za ^nolosijOi etnografijo ali folkloristiko), ki so bila večkrat v programih naših kongresov. Situacija kaže, kakor da te ugotovitve namenoma ignoriramo in se ne želimo sporazumeti.Razgovor kolegov ji je odprl še nešteto nerešenih problemov obeh strok, zato se je Matičeva zavzela za nadaljnje skupno delo. Nato se je ustavila ob razločkih v referatih in menila, da so nastale zaradi nespoštovanja dogovorov, od česar ni izvzeto niti Slovensko etnološko društvo kot organizator in gostitelj.
0 njenem mnenju je zaradi organizatorjevega spreminja-nja koncepta oz.zaradi njegovega nespoštovanja smernic oškodovan srbski folkloristični referat, ker se je pošteno rzal dogovorov in ni navajal pomembnejših del, kar izhaja iz nejasnih propozicij organizatorja.
Matičeva je še menila, da bi bilo dobro do skupnega svetovnega kongresa etnologov in antropologov v Zagrebu, nekatere metodološke in sporne stvari razjasniti, kar bi lahko naredili na manjših posvetih.
3.	plenarna tema: PO SLEDEH NAJSTAREJŠE KULTURNE DEDIŠČINE
Voditeljica razprave M. KLEUT je na kratko predstavila probleme, ki jih je nakazalo 27 referatov v tej sekciji. Ugotovila je, da so referati zelo različni, ker naslov teme ni bil dovolj preciziran in dodelan, zato so se znašli tu referati, ki sodijo v sekcije. Vsi referati so bili preveč parcialni, saj niti ne nakazujejo sinteze, kaj šele, da bi jo podali.
T. ČUBELIČ je menil, da razločki v referatih izhajajo tudi iz nerazumevanja predmeta stroke. Zavzel se je za ponoven pretres predmeta, nalog in ciljev vede. Po njegovem mnenju mora vsak znanstvenik vedeti, kaj je predmet njegove vede, kateri so osnovni strokovni problemi, katere so pomožne discipline (interdisciplinarni pogledi), nekaj pa mora raziskovalec povedati tudi o zgodovini svoje stroke in predstaviti izvirni znanstveni vidik tega, kar preučuje. Ker predmet vede ni last ene same discipline, bi moral raziskovalec ob znanstvenih okvirih, v katerih se giblje, pokazati še na dopolnilne okvire. To je sodobna zahteva na vseh področjih človekovega ustvarjanja in delovanja. Ob problemih v folkloristiki je menil, da je že skrajni čas, da začnemo uporabljati sintagmo — zgodovina stroke.
Ob koncu pa se je dotaknil terminoloških problemov in menil, da je treba paziti pri njihovi uporabi in se izogibati terminom, ki nam niso jasni.
I.	ZVONAR je nadaljeval Čubeličevo misel o zgodovini stroke in poudaril, da jo je potrebno izgraditi, a ne pozitivistično. Iz zgodovine stroke pa se bo laže dalo preiti na razpravo o predmetu. Nato se je pomudil ob vprašanju vrednotenja ustnega slovstva. Nekatere stvari so važne le kot gradivo, na kar je lepo opozoril referat. J. Kovačiča. Zavzel se je za ločevanje med ustno in pisano književnostjo, vendar mu ni bilo jasno, ali se lahko poleg termina popularno (pučko) pesništvo uporabi tudi zveza "pučki” pesnik. Ni se strinjal z uvodno oceno referatov M. Kleutove, ker se mu zdi, da na petih straneh ni mogoče napisati znanstvene razprave.
S. PILETIČ je razložil vzgibe, ki so ga navedli k pisanju referata za to temo. Svoj referat pa je dopolnil še z nekaterimi novimi spoznanji.
Po mnenju P. VLAHOVIČA je tema Po sledeh najstarejše kulturne dediščine zelo pomembna, saj referati odkrivajo folklorne elemente in sledi duhovne in materialne kulture. Vlahovič je pogrešal le raziskave o dedovanju imen. V nekaterih referatih, ki govorijo o kulturni dediščini, pa ga je motila nejasnost v izražanju, ko npr. črnogorski referent nejasno govori o Dukljanih, njihovi kontinuiteti in transformaciji v sodobni črnogorski narod. Ob takih stvareh je treba upoštevati dejstvo, da današnje arhaičnosti ne zamenjujemo s kronološko preteklostjo; nevarno je namreč projicirati današnje stvari v preteklost, v globino. Nato se je ustavil ob Piletičevem referatu, ki mu je bila osnova Dučičeva knjiga. Ob tem je opozoril na Erdeljanoviča, na njegovo zgodovinsko analizo etničnih procesov. Erdeljanovičeva študija je naše prvo delo z antropološkimi karakteristikami. Erdeljanovič se je posvečal tudi jezikovnim problemom, ker je bil celovit v svojih preučevanjih.
Pohvalil pa je še tiste referate, ki so govorili o kulturni dediščini drugih narodnosti (albanske, turške itd.) v Jugoslaviji.
Zelo kratko, neživahno in neproblemsko razpravo o kulturni dediščini je zaključil D. NEDELJKOVIĆ s splošnim razmišljanjem o kongresu in dokazoval, da bi bila kontinuiteta folklorističnega dela v branju referatov in v
kasnejši razpravi po branju. Poleg tega pa mora biti kontinuiteta izpolnjena še z revolucionarno tradicijo, ne s kulturno. Kulturno je lahko samo tisto, kar je revolucionarno, saj revolucionarnost osvobaja narode in ljudi ter spreminja svet. Spregovoril je še o predmetu raziskav in omenil, da se v kapitalističnih državah raziskave zaradi specializacije vedno bolj drobijo, kar se po njegovem mnenju dogaja že tudi na naših univerzah, saj se en predmet predava na več katedrah. Specializacija po njegovem ni rešitev, kajti preučevanje specifičnosti zahteva več univerzalnosti. Ker ni diferenciacije brez integracije, se je zavzel za združevanje dela v naših strokah. Rezultate skupnega kongresa vidi v bratstvu in enotnosti.
1. sekcija: VPRAŠANJA UPORABNOSTI ETNOLOGIJE IN FOLKLORISTIKE V SODOBNI JUGOSLOVANSKI DRUŽBI
M. HADŽI H USE J NOVIC je uporabnost etnologije usmerila k mladinskim delovnim akcijam, v katerih je dolgo delala kot pedagog za kulturno-ustvarjalne aktivnosti. Ugotovila je, da mladina in širša družbena skupnost želita strokovne pomoči. Korist je obojestranska, saj lahko etnolog nudi mladim svoje znanje, hkrati pa raziskuje mladinske akcije, združenja, družabno življenje itn. Vse tiste, ki se ukvarjajo s preučevanjem tradicije in preteklosti, je opozorila, da je treba spoznati današnjega mladega človeka, prek njega pa bomo spoznali tudi preteklost in okolje, iz katerega mladina izhaja. Prek njih bodo etnologi in folkloristi spoznali prednike te mladine in njihovo življenje. Menila je, da bi raziskovalci obeh strok morali biti bolj povezani s sodobno družbo in življenjem in popravljati deviacije v tej družbi.
O vprašanju mladih je spregovoril še Z. POTOČNIK, ki se kot glasbenik udejstvuje v folklornih društvih. Opozoril je, da na zagrebškem območju deluje nekaj nad 60 društev, ki jih večinoma vodijo ljudje brez osnovne etnološke ali druge izobrazbe, zato te skupine tudi na prireditvah predstavljajo stvari, ki sploh nimajo zveze s folkloro.
M. SVIRAC je nakazala nekaj možnosti počitniške prakse zagrebških študentov etnologije, ki bi lahko kot vodiči in razlagalci sodelovali na Smotri folklore. Vse to je bilo sicer že predvideno, a zaradi pomanjkanja denarja neuresničeno. Študentje so torej pokazali svojo pripravljenost, odpovedale pa so organizacije.
M. RAVNIK je ob konkretnih slovenskih primerih razvijala misel o uporabni etnolgiji. Etnologija se mora po svoji strokovni plati vključevati v reševanje dnevnih problemov. Če bo to naredila, jo bodo tudi ljudje bolje spoznali in sprejeli kot "svojo” in življenjsko stroko. Ob
tem je omenila angažiranost slovenskih etnologov pri prizadevanjih za ohranitev Tivolija in reakcijo SED ob uvedbi depozita.
Najprej je podala kratek pregled problemov o Tivoliju, predstavila je gradbeniške načrte za preureditev parka, obnje pa postavila etnološko pojmovanje parkov. Etnološko izhodišče je bilo v tem, da je pokazalo življenje parka v ljubljanskem vsakdanu in prazničnih dneh. Etnologija je po njenem mnenju v razmišljanjih o Tivoliju odprla tisto področje, o katerem razmišljajo le nestrokovnjaki, hkrati pa se je strokovni etnološki pogled ujel z občutki in željami Ljubljančanov. Prav zaradi strokovnih izhodišč je v primeru Tivolija etnologija zastopala tudi interese širše javnosti. O etnoloških vidikih so začeli premišljevati tudi drugi, kar je sprožilo javno razpravo, po kateri je bil projekt Tivoli umaknjen.
Slovensko etnološko društvo se je oglasilo še ob depozitu, ki pomeni katastrofalen poseg v slovenski etnični prostor. Etnologi so ob tem opozorili na elemente, ki so jih drugi spregledali (tudi politiki), da gre za vsakdanje življenje, ki se odvija in se mora odvijati kljub meji in prek nje. Zato so slovenski etnologi ocenili idejo o depozitu kot samomorilsko. Tudi ob depozitu so ljudje še enkrat začutili, da je etnologija stroka, ki pozna ljudi in ki ve, kaj potrebujejo.
J. BOGATAJ je kolegico dopolnil, da se je SED vključilo tudi v razpravo in reševanje problematike t. i. skupnih programskih jeder v našem šolstvu.
M. ČALAP je menila, da se mora praktična in uporabna vloga etnologije pokazati prav danes, ko je vedno več verske in nacionalne nestrpnosti. Dogodki na Kosovu in še kje so pokazali, da etnologov sploh ni, da bi dali svojo razlago, ki bi ublažila taka družbena vrenja. Na drugi strani pa se ji je zdelo zaskrbljujoče, da se spet širi praznoverje in raste religiozno vedenje. Najbolj zaskrbljujoče in moteče je dejstvo, da se vse to vedno bolj opaža pri mladini, saj verska čustva spet oživljajo, stari običaji se z vasi prenašajo v mesto, vse to pa izrabljajo duhovniki za širjenje nacionalne nestrpnosti. Ob tem je opozorila, da je naloga in velika odgovornost etnologov ob dejstvu, da nobeno naše naselje ni etnično čisto niti socialno izenačeno, zato še bolj prihaja do nestrpnosti.
D. RIHTMAN-AVGUŠTIN je konkretnim razmišljanjem o uporabni etnologiji dodala mnenje, da je bila v delu povojne jugoslovanske etnologije močno navzoča orientacija v "splendid Isolation” proti resničnosti in vsakdanjosti. To se je etnologiji maščevalo. Del etnologov se je zavedal, da bo stroka pridobila svoje znanstveno identiteto le, če bo navzoča v družbi. Ti etnologi so se zato lahko brez dilem odločili za uporabno etnologijo.
Nadaljnja razprava je pokazala, da je premalo le govoriti o uporabnosti etnologije, temveč da je za njeno izvajanje v praksi potrebno imeti šolan kader. Diskusijo o izobrazbi ljudi, ki se bodo ukvarjali z uporabno etnologijo, je načela D. RIHTMAN-AVGUŠTIN, ki je menila, da o taki izobrazbi etnologi premalo razmišljamo. Uporabna etnologija bi po njenem morala vključevati še znanje o folklori, o preteklosti in sedanjosti. Etnološke katedre so pri nas večinoma take, da se sedanjost izpušča, folkloristiko pa predavajo le na nekaterih katedrah. "Uporabni etnolog”, npr. v turizmu, bi se moral spoznati na vse, tam ga ne bodo vprašali ali je etnolog ali folklorist, ali je tradicionalist ali modernist. Drugi absurd je dejstvo, da univerze izšolajo precej etnologov, v turizmu, amaterskih društvih itn. pa delajo ljudje brez ustrezne izobrazbe. Etnologi bi se zato morali resno začeti pogovarjati o izobraževanju, saj je to skupaj z usmerjanjem danes zelo aktualen problem.
Po ZORlCEVEM mnenju bi morali etnologija in folkloristika pojasnjevati ljudem vrednost zapostavljenega, kar bi morala opraviti že šola, v katero pa etnologija ni vključena niti prek kakega drugega predmeta. Razpravlja-lec je opozoril, da morajo danes učenci vedeti, koliko krav ima Argentina, koliko pšenice in jekla proizvede
BULLETIN OF SLOVENE ETHNOLOGICAL SOCIETY
CONTENTS
—	In the introductory note the editor of the Bulletin explains the principal Orientations of the magazine for the year 1984. In his opinion the Bulletin will remain at the same level as last year because of the lack of funds for the reaüzation of the four thematic volumes that the editorial staff has been planning for a lang time. In the following year the editorial staff will remain the same.
—	The Bulletin is also Publishing the discussion from the lst Joint Congress of Yugoslav Ethnologists and Folklorists which was held in Rogaška Slatina, Slovenia, from October 5th to 8th. A brief summary of the discussion is also published in the Bulletin (in English).
—	The congress was opened by the President of the Association of Folklorists’ Societies of Yugoslavia, Marko Terseglav. His speech is published, too. We are Publishing other speeches as well: by dr. Slavko Kremenšek, the President of the Association of Ethnologists’ Societies of Yugoslavia, by dr. Matjaž Kmecl, the secretary of culture in the government of SR Slovenia, as well as salutatory speeches of the hosts.
—	After the discussion, the section Polemics brings Marko Terseglav’s impressions of the congressional debate. He pauses at the thoughts of some of the participants in the debate who wanted to blame the organizer of the congress, the Slovene Ethnologie Society, also for the faults it had not committed. The author rejected all such hints.
—	The history of Ethnology in Pictures brings a detail from the Ist Joint Congress of Yugoslav Ethnologists and Folklorists. All other pictures in this issue of the Bulletin were taken at this congress.
SOME PROBLEMS OF THE FIRST JOINT CONGRESS OF YUGOSLAV ETHNOLOGISTS
AND FOLKLORISTS
The Association of Music Folklorists of Yugoslavia with its sections in each republic was founded in 1952. The Slovene section invited to Cooperation also other folklorists, which led to the creation of the Folkloristic Society of Slo-venia. The year 1955 was characterized by more activity in the Yugoslav folklorist community and the Association of Folklorists’ Societies of Yugoslavia was established; still nowadays it unites all folkloristic societies in the Republic. Every year the Associationholds a congress and a general meeting and has held 30 of them so far.
In 1957 Yugoslav ethnologists founded the Ethnological Society of Yugoslavia with its branches in each republic. Since its very establishment, the Slovene Ethnographie Society has been striving for a merger of both associations or at kast of both societies (the Folkloristic and the Ethnological one) in each republic; however, all these endeavours proved afailure and the asociations kept on holding separate congresses although some ethnologists took part also in folklorists' c°ngreses and were also members of the Folkloristic Society. On the other hand, there were also some folklorists who attended ethnological congresses and were members of the Ethnological Society.
Such an absurd Situation met with resistance in Slovenia where in 1975 both societies merged into a new and uniform Slovene Ethnological Society which again raised the question of the fusion of both Yugoslav associations and of joint c°ngresses of ethnologists and folklorists. However, the resistance from the societies in other repu blies and from both associations was so strong that they remained separated. On the other hand, the Slovene Ethnological Society is a ^ember of both the Ethnologists’ Association of Yugoslavia and Folklorists’ Association of Yugoslavia. In 1983 it was ‘he turn of the Slovene Ethnological Society to organize the Stfh Congress of Yugoslav Folklorists and also the 18‘h Congress of Yugoslav Ethnologists. This externa! circumstance and a long Standing desire of the Slovene Ethnological Society accounted for the fact that the lst Joint Congress of Yugoslav ethnologists and folklorists was held in Rogaška ktina, Slovenia, from October 5‘h to 9*h 1983 with the following plenary and sectional themes:
Plenary themes:
L Ethnological and folkloristic representation of Kozjansko (the region where the congress was held)
. Tendencies in the post-war Yugoslav ethnology and folkloristics
' eP°rters — two from each republic /an ethnologist and a folklorist/ presented the development of the lines in their resPective republics, their theoretical Orientation and aims as well as concrete Problems).
3- Tracing the oldest cultural heritage
Fitles of sectional themes:
1.	Problems of applicability of ethnology and folkloristics in the Contemporary Yugoslav society
(In connection with this reporters spoke about general Problems of applicable ethnology, about ethnology and tourism, and about problems of ethnological museology).
2.	Ethnological and folkloristic study of towns
3.	Section on oral tradition and
4.	Ethnomusicological section
At the congress there was also a round-table discussion about ethnos and nation as an ethnological problem.
Reports had been printed already before the congress so that participants in the discussion were able to dedicate more time to the discussion of individual problems. In this issue of the Bulletin we are Publishing the whole discussion in a slightly abridged Version. We would also like to familiarize foreign readers with the main thoughts and the principal points of the said discussion; therefore we are Publishing certain parts of the discussion in this Bulletin.
Ist plenary theme: Kozjansko
From the reports that had been published and from the Professional excursion, participants in the discussion were able to conclude that Kozjansko is an area very rieh in ethnological and art history monuments but, at the same time, economically the most backward region in Slovenia. The economic factor also slows down the cultural development of Kozjansko, i.e. this region has not sufficient financial resources for restoration of cultural monuments. Participants in the discussion considered the possibilities for the region’s integration into the cultural offer and the preservation of its ethnological monuments in spite of its economic backwardness. The point in question was how these monuments were regarded by ethnologists and folklorists and what suggestions these two disciplines could offer as to the reconstruction of Kozjansko. Most participants shared the opinion that in Kozjansko cultural life had to be restored as well, that open-air museums that would fit into the Settlements and the countryside should be set up and that this was but a question of contents. In the opinion of the participants in the discusion the ethno-park should be alive, it should be inhabited by people that would revive old traditional trades by which they could also make their living. Thus renewed cultural monuments and museums should be able to Support themselves economically. "Revitalized” traditional villages or localities with renewed and "revitalized” feudal castles could be touristicaUy attractive and therefore also economically justified. In Kozjansko there are castles that are nowadays decaying, yet they could be repaired to house museums or libraries or cultural centres.
Some participants in the discussion stressed that Kozjansko is a region known in the history for its peasant revo Its and that there could be arranged a centre or a collection of Slovene feudal culture into which a high, elite feudal culture with castles and religious monuments (churches) could be incorporated; in this way the revived culture and work of the dass of bandsmen could be presented. Such a collection should be conceived as a living museum where, beside traditional folk culture, also the high culture of castle-life could be reanimated. There were suggestions that in individual towns located at the foot of the castles (Podsreda, Podčetrtek) certain traditional trades and souvenir-making should be restored as well as traditional wine-cellars and guest-houses with traditional cuisine, whereas in the rural hinterland the possibilities for the development of country tourism should be exploited. Now there are only larger towns that are economically developed; their main source of income is health-resort tourism (Rogaška Slatina, Podčetrtek). On account of cultural attraetions and restored tradition, tourism could spread also to passive localities rich in cultural monuments. Some participants in the discussion suggested that in reconstructed castles summer courses of certain traditional trades (pottery, etc.) or also ethnological summer courses could be organized. The whole landseape with the open-air museum could serve as a study model where the realization of ethnological visions would be made possible and would also be economically profitable.
In spite of different suggestions regarding the museum, everybody present shared the opinion that ony open-air museum should be kept alive, for otherwise it would not make any sense. As a negative example of an open-air museum most of them mentioned Kumrovec — Tito ’s birthplace which is now a skansen. The village has been neatly restored, yet there are no inhabitants, no life in it. Instead it has become a dead and expensive monument.
This theme was concluded by the thought that it was necessary to gather various opinions about Kozjansko, i.e. its cultural heritage and revitalization and communicate them to the region’s leading politicians. At the same time ethnological work in Kozjansko should be carried on and intensified in Order to acquire an as mach as possible detailed Image of the traditional and everyday culture of this region. The attention of those who are directly concerned with tourism should be called to those ethnological and folklore elements that could be commercially or otherwise used in the fourist offer and also to the representation of towns and the countryside.
2nd plenary theme: Tendencies in the post-war Yugoslav ethnology and folkloristics
Like the reports, the discussion was also very ununiform, for every participant saw the problems of the post-war Yugoslav ethnology and folkloristics elsewhere or they referred to minor problems. Some of them considered important the problem of the lack of cadres in ethnological and folkloristic institutions, certain others found the biggest problem to be the closedness of the lines within the republics, and still others feit that the main problem lay in an ununiform proffes-sional terminology or in the lack of theoretical publications in the lines. There were also some critics of the Orientation of ethnology and folkloristics in the past, while certain others defended it. But it was common to all of them that they managed but partially and vaguely to indicate the future tasks of ethnology and folkloristics as well as their objectives. Certain participants of the congress saw the whole problem in the Yugoslav narrowness which so far has not taken into account foreign ethnological theory, while still others thought that Yugoslav ethnology and folkloristics needed no foreign theories at all since every researcher should start from his own, i.e. Yugoslav, material and use it as the base on which to build his own theory. The material, therefore, dictates the theory. Such opinions were again the cause of nev> reactions that mentioned smallness, provincialism and absurdity in Yugoslav ethnology. However, in spite of that, the
participants in the discussion uncmimously deemed that ethnology in individual republics was on a different level of development and that links between the republical centres were too weak, reflecting in the tack of terminological unifor-mity which is already becoming disturbing. This is also reßected in theory and methodology where the differences appear not only between ethnology and folkloristics, but also within these two disciplines. Everybody shared the opinion that this was not quite so bad since contrasting opinions and differeng views only paved the way for the Science out of passivity, but that it was not good if these differences bore the tabel of exclusiveness, infallibility, etc., and thus led to the creation of individual "schools” within the republics which are not capable of a Professional dialogue. And, according to a general opinion expressed at the congress, it is a constructive dialogue that is badly needed today if we want to successfully solve the tasks of ethnology and folkloristics. The incapacity of a constructive dialogue was in certain cases demonstrated by refusals of further co-operation (joint congresses) between ethnologists and folklorists and by the defense of old methods of work in specialized sections where mainly personal methods and perceptions are prevalent. Most of them saw benefit in such ”stock-taking” or "balancing” of the lines and agreed that such meetings should be held also in the future in Order to solve some of the indicated Problems. At the end, the participants of the congress lay special emphasis on the following Problems and points of view: 1. The subject of ethnology should be re-examined, for the notion of "people” from the old ethnology can no langer be the exclusive area of research of ethnologists and folklorists because the society is divided into strata and so there is not only one social Stratum (e.g. the rural one). 2. In the opinion of some of the participants in the discussion ethnology can today no langer Umit itself only to the research of "simple” folks, i.e. of the lower strata of the society. 3. The notion of tradition should also be defined with accuracy, for it should no langer be conceived as a certain historical period but as a process in which every gene-ration sees its cultural past and tries to define it. 4. Some favoured the strengthening of those ethnological and folkloristic explorations that explain living ethnic processes and interethnic relations in Yugoslavia. 5. Some thought that ethnology and folkloristics should pay attention to those characteristics from which these two disciplines would understand the consistent development and identity of a people.
Finally there was an almost unanimously passed resolution that one of the future and eternal objectives of ethnology and folkloristics was the research of the everyday way of life. Everyday life was the objective of traditional ethnology and is becoming also the objective of modern ethnology with the tendency to remain so also in the future. Some saw in this a great opportunity of today’s and future ethnology.
3rd plenary theme: Tracing the oldest cultural heritage
At previous congresses this theme made it possible for folklorists to represent their smaller but important discoveries in thefield of traditional, past folk culture. This was also a traditional theme of folkloristic congresses and was therefore made part of the program of the joint congress but was not adequately specified. This is why only 27 different reports on this theme were presented at the congress, ranging from oral tradition to material culture. In the material of all these reports it was, however, impossible to find a common topic for discussion. Some participants in the discussion considered that these differences and incomprehension of the theme were the result of the misunderstanding of the line, thus they were again in favour of a reinterprelation of its subject and objectives. In this regard some of them stressed the importance of the history of folkloristics which should be discussed more thoroughly.
Work and discussion in sections.
Section I: Problems of applicability of ethnology and folkloristics in Contemporary Yugoslav society
Participants in the discussion first analyzed concrete examples of applicable ethnology (in tourism, town-planning, cultural societies etc.) today. They all agreed that there were numerous tasks that ethnology and folkloristics could not manage to deal with, which is also the heritage from the past because in the past ethnology was too orientated towards 'he "splendid isolation”, passing the society and its needs. It did not take into account the reality and every-day life, but riveted its attention to rarities in folk culture.
Further discussion showed that it was not only the past that was liable, but the fact that today there are no trained cadres that would be capable of working in the field of applicable ethnology and that, besides this, various posts in societies and tourism are occupied by non-ethnologists. Today pupils in elementary and secoundary schools kam nothing about ethnology, and chairs of ethnology at universities off er students no Information about aplicable ethnology, i.e. they do not train them for practica! work.
The conclusion of the discussion about applicable ethnology ran that all Yugoslav ethnologists and folklorists should agree on methodological starting points of applicable ethnology and should pay special attention to the training of cadres. A problem that remains to be analyzed is also the Integration of ethnology into school programs.
Section 2: Applicable ethnology
Most remarks were directed to ethnology of the past that paid too little attention to problems of urban ethnology. This still occurs today, and therefore there is fear and distrust towards urban ethnology among most ethnologists. Some ccject it as a methodological deviation, still others replace it by the research of Contemporary subjects, and the majority °f ethnologists and folklorists reject urban ethnology because of its non-ethnological elements, i.e. because of the sociological aspect of researches. As a matter of fact, this opinion has already been disproved in the discussion, but models of traditional thinking have remained.
Some participants in the discussion found it a positive fact that urban ethnology could be a subject of discussion at 'he congress, which points to certain changes in the ethnologists’ and folklorists’ mode of thinking. In spite of some still Very strong oppositions to urban culture, these discussions no langer reveal so much doubt whether urban ethnology should be talked about or not, but discuss methodological problems instead. In the course of the discussion there
emerged various opinions on how to carry on an ethnological research of towns. One of the suggested possibilities was that ethnologists should choose a smaller group out of town communities that would represent a whole. That group could then be studied monographically, according to the principle of old ethnological monographs. A choice of groups according to the network principle (family-, kinship-, Professional- and other groups). Some thought that one should depart from the individual towards the group and explore the way of life of these groups, etc. The majority, however, thought that in ethnological explorations of towns one should not overlook smaller groups, for they can greatly inßuence the whole town and the System as well as the life of the town in the whole.
Macro research projects of towns should not be taken into consideration by ethnologists. They should be done by sociologists. The purpose of ethnological researches of urban settlements should be to enable ethnologists to demonstrate what is the place of the Contemporary man in relation to the past, the present and the future. Ethnology of urban centres should remain a qualitative analysis of cultural contents, for this is exactly what makes ethnology different from sociology and other sociological disciplines. In spite of this, however, a large group of ethnologists still fear the "sociologization” of ethnology. This is why urban ethnology in Yugoslavia will progress only slowly and in the centres where it has been dealt with so far.
Section 3: Oral tradition
It was mainly folklorists who took part in this section, for they traditionally discuss folk- and oral tradition at their congresses. This time the discussion ran about the relation between oral and written literature and about differences that appear in terminology and methodology, i.e. in views about where the limits of oral tradition are, what is traditional folk literature and what belongs to this kind of literature, what importance it being given to populär or trivial literature, etc.
Traditional and actual research methods were also discussed. Here some reached the conclusion that the most widely used oral tradition research method had been the comparative method which had caused more damage than good.
A rather hot debate was held about terminology, i.e. the term ”oral tradition” which some participants considered a very vague one because in oral tradition there are several levels and categories that vary in the choice of poetic language and images.
The discussion also ran about the specific poetics of folk tradition according to which a certain kind of literature has a general folk character, while according to some other opinions this is not true. Especially younger participants no langer wanted to differentiale between folk or oral tradition and between populär, mass, trivial literature, which met with the resistance of most explorers of folk literature.
Section 4: Ethnomusicological and ethnochoreological section
Like in some other sections and plenary themes, also in this case the discussion was rather disrupted because the section had no uniform work title, so that each report meant a separate theme. The discussion ran much in the same way and was conceived so that each reporter pointed to essential Problems as he saw them himself which was followed by a discusion about the problems presented. For ethnomusicologists the problem of transcription of tunes from tapes is of special importance, especially in cases of more complicated rhythms, tunes, etc. This is why ethnomusicologists paid special attention to the problem of transcribing and individuality in transcriptions. The discussion then ran about some oldest folk musical Instruments. As an antipole there developed a debate about a more recent, the so-called newly-composed folk music, which is, according to some participants in the debate, only a banalization of folk music. Still others defended its existence as at least a subject of research because this so-called new folk music is a fact of today’s life, regardless of whether it belongs to the sphere of ethnomusicology or not. The debate then proceded to the interlacing of the elements of folk and artistk music, about some regional characteristics of folk music or about elements of certain music traditions. The discussion also inevitably touched the comparative aspect, the question of different kinds of folk music of different ethnic groups in Yugoslavia and their mutual inßuences. And finally, as subjects of the discussion appeared also new musical elements in traditional folk music, new singing groups that Imitate traditional music, etc. In spite of the heterogenous matters, öfter a day-long discussion participants in the congress managed to formulate and solve some burning problems of the line.
Marko Terseglav
Amerika, koliko avtomobilov naredi Nemčija, o svoji lastni tradicionalni kulturi učenci ne izvejo ničesar ali skoraj nič. Prav danes bi moral človek bolj spoznati tradicionalno kulturo, saj je človek ločen od tradicije in tradicionalnega načina življenja in dela, za katerega je praksa pripravljala naše prednike več stoletij. To pa je danes zanemarjeno. Danes nam stroji določajo življenjski ritem, množični mediji pa ponujajo tisto, kar se človeka ne tiče. Vse to se kaže v posebni "pišmeuharski” mentaliteti ljudi, za katero je značilna filozofija: ”To se mene ne tiče, to se dogaja nekomu drugemu.” Iz tega raste tisti individualizem, ki nas je pripeljal do tega, da nihče ni za nič odgovoren.
N.	PANTELIĆ se je oprl na razmišljanje kolegice Rihtman o šolanju in uporabni etnologiji. Menil je, da tudi kongres ne bo prinesel rešitve, ker se vsak problem obravnava kot periferen in nepomemben.
Nato se je dotaknil razprav o posodobitvi stroke, o uporabnosti etnologije itn., kjer se nihče od razpravljal-cev ni dotaknil važnega problema, to je skupnih načrtov. Poočital je, da gre povsod za lokalne, občinske, v naj-boljčem primeru za republiške načrte, vendar bodo uporabni le skupni projekti in ne drobnjakarstvo, ko se bo nekdo npr. v Sloveniji ukvarjal s prehrano, drugje pa nekdo z drugimi problemi uporabne etnologije. Uporabna etnologija in etnologi bi se morali vključevati v sodobno življenje; toda vprašanje je kako, saj manjkajo osnovne povezave, sporazumevanja in skupni cilji. Brez tega bo ostalo vse na robu znanstvenih prizadevanj.
Razprava je ob etnoparkih in Kozjanskem, o etnologiji v turizmu itn. še bolj poudarila potrebo po uporabni etnologiji, po specializiranih kadrih in šolanju. Vendar vsi razpravljale! niso bili enotni, ker so nekateri menili, da bodo etnologi zaradi prevelikega posvečanja uporabni etnologiji zanemarili osnovne raziskave v stroki. To mnenje je spodbil P. VLAHOVIČ, ki je opozoril, da nobena družba ne more investirati miljard v mrtvo naravo (npr. etnoparke), zato je treba tu aktivirati uporabno etnologijo, ki se bo povezala z gospodarstvom, se odpirala družbi in prisluhnila njenim problemom in potrebam. Zato potrebujemo uporabno etnologijo, ki bo znala združevati znanost z življenjsko koristnostjo.
Razpravo je sklenil J. BOGATAJ z nekaterimi priporočili. Zavzel se je, da bi se o sklepih in ugotovitvah razprave pogovarjala še republiška društva, ki bi rezultate razprav nato posredovala obema zvezama, ti pa bi oblikovali programe in načrte. Iz razprave je J. Bogataj potegnil naslednje sklepe: 1. Dogovoriti se je treba in tudi čimprej nekaj konkretnega storiti glede metodoloških izhodišč uporabne etnologije. 2. Posebno pozornost je treba posvetiti izobrazbi kadrov za uporabno etnologijo. To vprašanje mora biti pogosteje v programih republiških |n zveznih posvetovanj. 3. Sprožiti, razčleniti in obdelati i® potrebno vprašanje vključevanja etnologije v osnovno-solske in srednješolske učne programe.
2- sekcija: URBANA ETNOLOGIJA
Voditeljica razprave O. SUPEK-ZUPAN je na kratko predstavila referate o urbani etnologiji in pojasnila svoje Poglede na to področje raziskovanj. Ugotovila je, da najzgodnejše etnološke raziskave mest v Jugoslaviji izhajajo iz Slovenije (Kremenšek). Opozorila je tudi na zbornik o urbanem načinu življenja v sredozemski Evropi*, kjer o vsaki državi govorijo trije referati, vendar so jih napisali tujci, le o Jugoslaviji piše domačin (Kremenšek). Urbana Problematika v etnologiji pa se po njenem mnenju zače-nia tudi pri nas, vendar smo šele na začetku, saj Ponekod raziskujejo mesto na star način, kakršen je veljal za raziskovanje tradicionalne vasi. Ne moremo trdi-
da nam v urbani etnologiji manjka sinteza, ker nimamo niti analitičnih del. Po splošnem pregledu stanja urbane etnologije je razmišljala o metodologiji in načinu sla. Opozorila je na nekatere smeri, ki se pojavljajo v
svetovnih delih in raziskavah mest. Ena od možnosti raziskav je preučevanje ostankov starejše kulture mest, vendar pa je to le raziskovanje mesta kot locusa, ne pa mestne kulture. Druga možnost raziskovanja mest je, da etnolog znotraj mestnih skupnosti izbere manjšo skupino, ki predstavlja neko celoto. Ta skupina se potem lahko obdela monografsko, podobno kakor vsako vaško naselje. Tretja možnost je izbor skupin po mrežnem principu (družinske, rodbinske, poklicne itn. skupine in njihovi stiki). Četrto možnost prestavlja angloameriška praksa raziskave mest. Raziskovalcem je izhodišče določen problem, vidik vsakdanjega življenja, ki mu je treba slediti in ga neprestano vključevati v celoto. To je lahko npr. sodobni ritual, simbolični način izražanja v mestnem okolju ali neka mestna skupina. Ugotovila je, da je pri nas zastopan le prvi način raziskav in obžalovala, ker nihče od referentov ni ničesar pisal o metodologiji raziskovalnega dela v urbanih okoljih. Zato njene sodbe in pogledi izvirajo iz lastnih izkušenj, ko je ob raziskovanju mesta z isto metodo, ki je veljala za vas, ugotovila, da problem v mestu zahteva drugačno raziskavo kakor v vasi.
Na koncu je dodala, da raziskave urbane kulture potekajo počasi, ker je tovrstno raziskovanje pri nas zapostavljeno, saj se mu etnologi izogibajo, pri čemer je izjema morda le Slovenija. Opozorila je še na napako, da nekateri redki preučevalci urbanih naselij mešajo (ali ne ločujejo) raziskave mest z raziskavami sodobnosti.
Tudi D. DRLJACA je ugotavljal, da pri nas posvečamo premalo pozornosti urbani etnologiji. Kot nevzdržen primer takega stanja je navedel podatek, da bo po družbenih predvidevanjih imela Srbija leta 1990 več ko 50% mestnega prebivalstva. To pa je znak, da je treba temeljito spremeniti naša raziskovanja in jih preusmeriti v urbano etnologijo, ki bi morala v etnoloških raziskavah imeti vsaj tak delež, kakor ga ima uporabna etnologija. Podal je še sliko urbane etnologije po svetu in ugotovil, da se vzhodne države izgubljajo v fragmentarnosti, jugoslovanska urbana etnologija pa stopica za sociologijo, ki se ukvarja z makro raziskavami. Pri nas se še tiste redke etnološke raziskave mest ukvarjajo le z majhnimi skupinami ljudi ali z majhnimi krajevnimi skupnostmi in tako nimamo celovitejših raziskav in ne dosežemo niti tovrstnih vzhodnoevropskih raziskav.
Ugovarjala mu je O. SUPEK-ZUPAN. V urbano etnologijo ni potrebno vstopiti z veliko monografijami in študijami. Opozorila je, da tudi za ruralna okolja nimamo vedno celovitih etnoloških monografij, ampak več manjših, specialnih. Pogledi na raziskave bodo vsekakor različni, toda treba je nadaljevati zastavljeno. Na Hrvaškem so narejene raziskave o otroški folklori v mestu, o načinu objavljanja smrti v časopisih itn., raziskave o maturantskih običajih. Za vse te študije je menila, da so drobtinice, ki pa so hkrati pomembne analitične študije, narejene po vzorcih etnoloških študij vasi v preteklosti. Tudi to razodeva, da urbana kultura ni nekakšen gromozanski zasuk v stroki, niti ni bav bav, zato je z začetimi raziskavami potrebno nadaljevati. Delati je treba postopno in se zavedati, da v urbani etnologiji še vedno raziskujemo "ljudstvo”, ki je razslojeno in razdeljeno v različne skupine. To je že vse znano, saj gre za iste stvari, ki smo jih delali že doslej, le da smo sedaj etnologijo osvobodili ene same družbene določenosti 19. stoletja.
D. RIHTMAN-AVGUSTIN se je zavzela za pogostejša razmišljanja in pogovore o urbani etnologiji, ker ta dela šele prve korake. O raziskovalnih problemih je menila, da se pri raziskavah mest srečujemo z dejstvom, da je mesto neke vrste celota in da ima meščan svojo "etnici-teto” (Zagrebčan ima npr. svojo zagrebško identiteto). Po drugi strani pa meščan živi v manjših skupinah, zato malih skupin ne gre prezirati, saj bolj, kakor si mislimo, vplivajo na mesto in cel sistem. Za razliko od sociologije, ki poskuša zajeti mesto kot celoto — v velikem in splošnem zamahu — je etnološka prednost prav v raziskavah manjših skupin.
Drugi del razmišljanja D. Rihtman se je nanašal na problem urbane etnologije in tradicije. Menila je, da urbana etnologija ne ruši in ne zanikuje tradicije in stare etnologije, čeprav je res, da obstajajo tudi taki projekti v urbani etnologiji, ki ne želijo povezav s preteklostjo.
Razpravljalka se je ustavila še pri otroški mestni folklori, pri pripovedovanjih v Zagrebu. Zbrano gradivo iz njihovega inštituta vsebuje približno tretjino motivov iz Aarne — Thompsonovega indeksa evropskih ljudskih pravljic. Ti motivi pa danes živijo v otroških "vicih” in pripovedih. Ob tem je opozorila, da se etnologi ne bi smeli zadovoljiti z ugotovitvijo o navzočnosti tradicije v sodobnih pripovedih in z vznemirljivo ugotovitvijo, da nekateri večni motivi še vedno živijo, saj celotnega urbanega raziskovanja ni moč razvijati brez razmerja do tradicije, ki živi naprej. Etnolog mora pokazati, kje je sodobni človek v relaciji do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Prav ti metodološki problemi so izredno važni za bodočnost urbane etnologije.
O otroški mestni folklori je spregovorila še Z. RAJKOVIČ, ki je pojasnila, da se nove mestne oblike širijo tudi na podeželje in da je zato neupravičena umetna delitev na mestno in vaško kulturo. Zato jo moti termin urbana etnologija, češ da zbuja nesporazume, saj ne gre izključno za raziskovanje mesta, pač pa mestne kulture. Ta pa spet ni samo mestna, ker vsebuje še kulturo manjših krajev in vasi. Za svoje trditve je navedla terenske izkušnje pri raziskovanju otroške folklore v Zagrebu. Isto — "zagrebško” — gradivo pa je potem našla v drugih krajih različne velikosti. Repertoar je bil povsod enak, ni pa imel zveze s tradicionalnim repertoarjem teh krajev. Gre torej za inovacijo na področju otroške subkulture. Ugotovila je tudi, da postane program v manjših krajih "legitimen”, ko ga "potrdi” Zagreb. Povedala je, da je "zagrebške” otroške pesmice in igre našla v bosanskem Pribiniču. Pesmi, plesi in igrice so bili tu v osnovi isti, temeljito pa so se razločevali po interpretaciji. "Uvoženo” gradivo je doživelo lokalno preobrazbo, ki pa je bila v Pribiniču tako močna, da je bilo prvotne oblike že težko spoznati, saj so bile pesmi izveden v njihovem, bolj "grobem”, načinu petja. V Zagrebu je npr. pesmica učinkovala kot pološčena naučenost, prinesena iz šole ali glasbene šole, v Pribiniču pa je bila ista pesem podobna že najstarejšemu tipu petja v tem kraju. V urbani etnologiji je po njenem mnenju etnološka bodočnost raziskovanja vasi.
M. RAVNIKAR je po razpravi sodeč menila, da etnologi nimajo več toliko pomislekov o urbani etnologiji, da ali ne, pač pa se pomisleki rojevajo pri metodologiji. Sam termin urbana etnologija sam po sebi ne prinaša tudi dobrega konceptualnega orodja. Urbana etnologija ni celota, ki bi bila ločena od ruralne etnologije, saj v metodologiji raziskav urbane kulture odsevajo problemi etnologije nasploh, le da se tem problemom v urbani etnologiji teže izognemo kakor v "klasični”. Eden takšnih problemov je vprašanje "vzorcev” ali skupin za raziskavo. Individualna usoda v mestu se namreč ne pokriva z usodo skupine in individualni čas ni enak času naselja. Preteklost posameznika ni isto kot preteklost kraja, v katerem živimo. Na vasi se da na podlagi skromnejših informacij in z manj informatorji zvedeti več o celem naselju kakor v mestu. Zato se ji zdi analiza mreže ena od poti do raziskovalnega vzorca, ki ga je v mestu težko najti. Zato bi bilo bolje izhajati iz posameznika in potem nadaljevati z mrežno analizo.
Urbana etnologija na splošno prinaša s seboj za raziskovalca še eno pozitivno lastnost; etnolog raziskovalec se mora namreč aktivno vključiti v reševanje nekaterih problemov, medtem ko so se lahko proučevalci vasi rešili v azil tradicionalne kulture in si s tem omogočili pasiven odnos do vaških problemov (npr. agrarna reforma) ali do problemov, s katerimi so živeli informatorji. To je omogočala metodologija, medtem ko pri raziskavah v mestu etnolog ne more prezreti aktualnih problemov.
V. VLAHOVIČ se ni strinjal s tistimi, ki so starejši etnologiji očitali zapostavljanje mestne problematike. Starejša etnologija po njegovem mnenju ni posvečala toliko pozornosti mestom zato, ker je bilo v 19. stoletju po naših mestih večinoma tuje prebivalstvo. Etnološka preučevanja mest pa so se začela z množičnim preseljevanjem okoličanov v mesta, čeprav je tudi res, da razprav iz urbane etnologije ni toliko kakor iz ruralne. Vendar so. Navedel je primer skopskega Glasnika Znanstvenega društva, ki je med obema vojnama objavil razpravo o Skopju in njegovih etničnih skupinah. Vlahovič je omenil tudi Cvijiča in njegovo šolo, ki je preučevala mesta in mesteca v Srbiji.
Vlahovič je nato nakazal nekatere mestne probleme, s katerimi se srečuje etnolog, npr. nepovezanost. Danes je stolpnica kakor naselje, vendar se znotraj ne ve nič o dogajanju, medtem ko so v krajih z individualnimi hišami ljudje bolj povezani. Tu pa je še aktivna in pasivna akui-turacija, ki jo bo treba raziskati in pokazati, koliko in kaj je zavestno sprejemanje in koliko je v kulturi mesta "vsiljenega”. Vse to vpliva na transformacijo življenja, ki se kaže v kulturi obnašanja, stanovanjski kulturi itn., kar je vse potrebno raziskati.
V urbani etnologiji se velja pridružiti tistim slovenskim smernicam, ki so nakazane v Načinu življenja Slovencev v 20. stoletju, saj zajemajo tudi mestno in predmestno okolje. Opozoril pa je, da raziskovalci ne smejo izgubiti etnološkega okvira, sicer bo etnologija postala ie del sociologije. Zato je treba vztrajati pri etnoloških detajlih preučevanja.
Ob Vlahovičevem razmišljanju se je pomudila O. SUPEK-ZUPANOVA, ki je omenila, da je na severozahodu naše dežele že prej obstajala tradicija urbanega življenja, ki je bilo povezano z vaškim. Tudi novejše raziskave so Supkovi pokazale, da vasi ni mogoče raziskovati brez raziskav mesta, trgov itn., kjer odseva vaško življenje. To velja tudi za čas, ko so bili v mestih in na gradovih tuji fevdalci, kajti med mestom in vasjo so vedno potekale socialne, ekonomske, družinske, ritualne in druge zveze. Pretekla etnologija se je izogibala raziskavam mest zaradi teorije, ki je ostro delila kulturo na vaško in mestno, ne pa zaradi objektivnih razlogov, kakršne navaja Vlahovič. Dopustila je tudi obe možnosti in zaključila, da zgodovinsko gledano ugovor o objektivnih vzrokih ne drži. Zato niso sprejemljive tiste koncepcije, ki so ruralne raziskave ločile od urbanih, kakor da vasi ne bi bile povezane z najbližjim mestnim okoljem. Zavzela pa se je za Vlahovičevo pojmovanje vloge in naloge etnologije, ki mora tudi v urbanih okoljih ostati kvalitativna analiza kulturnih vsebin, saj prav to etnologijo loči od drugih družboslovnih disciplin.
J. GREBELJA je opozoril, da bi etnologija morala posvečati več pozornosti novim poklicem, konjičkom v mestih, in bolj raziskovati, kaj danes vas ponuja mestu in kaj mesto od nje sprejema. Urbana etnologija bi morala posvetiti več pozornosti tudi literarni ustvarjalnosti v mestu, bralni kulturi, komunikacijam in recepciji literarnih del. Po njegovem mnenju se meščani danes spet bolj zanimajo za stare legende in mitologijo, kar dokazujejo tudi izložbena okna knjigarn.
Mimogrede je ob tem opozoril še na termin pučka (masovna) književnost, ki se mu zdi zamejen in profani-ran, vendar se zavzema za raziskovanje te književnosti, ki izraža neko občestveno zavest ali pa jo ukinja, kar ne delata niti "elitna” niti ustna književanost.
0.	SUPEK-ZUPAN je strnila razgovor o urbani etnologiji v naslednje zaključke:
1.	Najvažnejše vprašanje urbane etnologije je metodologija, ki naj pokaže, koliko so naše ustaljene raziskovalne metode uporabne v preučevanju mest. To mora biti tudi rdeča nit nadaljnjih etnoloških razgovorov.
2.	Opozicija med ruralno, med "staro” in "sodobno” etnologijo je izraz trenutnega, objektivnega stanja v stroki, vendar ta opozicija ni znanstveno dokazana in utemeljena, je zgolj umetna.
3.	Maloštevilne raziskave urbane kulture so dokazale, da ta kultura ni enovita in uniformna, ni enosmerna, kljub nekaterim zelo uniformnim sistemom (šola, RTV itn.) v urbanem življenju.
4.	Na novo bi bilo potrebno osvetliti kulturno zgodovino mestnih naselij, kajti tudi tu je zelo malo del.
'URBAN Life in Mediterranean Europe: anthropological Perspectives. Edited by M. Kenny and D. I. Kertzer. — Urbana: University of Illinois Press, 1983.
3. sekcija: USTNO SLOVSTVO
Voditeljica razgovora Đ. BUTUROVIĆ je predstavila 27 referatov, ki so prispeli za to sekcijo, in opazila veliko tematsko raznovrstnost, ker referenti niso upoštevali dogovorjenega naslova. Poleg tega pa je po njenem mnenju "spodrsnilo” tudi organizatorju, saj bi ta moral neka-,ere referate iz te sekcije uvrstiti v 3. plenarno temo. Nekateri referati pa sploh ne bi smeli biti objavljeni, ker ne vzdržijo najmilejše kritike. V nekaj referatih je opazila, da so pisci ignorirali druga dela, v nekaterih je izpuščeno citiranje ali pa ni upoštevano gradivo drugih jugoslovan-skih narodov. Zato je predlagala, da bi na prihodnjem kongresu imela sekcija enega, največ dva naslova.
M. KLEUT so zanimali referati, ki govorijo o razmerju nied ustnim in umetnim slovstvom. Svoje razmišljanje je navezala na komparativno raziskovalno metodo, za katero je menila, da je v veliki krizi. Ustavila se je ob posameznih referatih in pokarala neizenačeno terminologijo, saj nekateri referenti govorijo o prepletanjih in vplivih, nekdo Pa je uporabil sintagmo ustvarjanje na temelju ljudske književnosti, spet drugi govorijo, da so literarna dela khzu ustni književnosti itn. Kleutova vidi v neizenačeni terminologiji krizo ciljev folkloristike. Pomudila se je ob nekaterih nejasnostih v referatu G. Jakšiča, ki ponavlja znano tezo o folklorni ustvarjalnosti kot samostojnem in Specifičnem elementu, ki se ne more ponoviti v "visoki” nteraturi. V isti sapi pa referent pri analizi Stanka Vraza ugotavlja, da je ta vnesel v hrvaško prerodno literaturo sestavine slovenske ljudske pesmi.
Na razmišljanja M. Kleut je reagiral T. CUBELlC, kl se je najprej ustavil ob primerjalni metodi v folkloristiki, in dejal, da nihče ni prizadel stroki toliko škode kot komparativizem 19. stoletja. Vendar je Čubelič menil, da ta nietoda usiha in zginja, saj je danes znano, da ne gre Več za prenos folklornih elementov v literaturo, kakor pPr- trdijo komparativisti, temveč gre za preoblikovanje.
ubelič je svojo trditev potrdil ob grajanem Jakšičevem referatu, v katerem naj bi bilo vse jasno. Teme, motivi, Pr°blemi itn. iz ljudske književnosti se pri Vrazu niso Ponovili, ker se ne morejo. V Vrazovem pesništvu se je Pojavilo povsem nekaj drugega, je menil Čubelič. Gre za Poetiko čisto drugačnega načina ustvarjalnosti, in Čube-'c je pripomnil, da so te stvari danes v literarni teoriji že izčiščene.
Nato je Čubelič obširneje spregovoril in poučil ude-ence o ljudskem slovstvu, za katerega je danes znano, us pan' ustvarilo "ljudstvo”, ampak da je poseben slog varjanja, v katerem se kaže specifična, relativno avto-nina poetika. Ljudska književnost je zato za Čubeliča |P°srečen pojem. Prav tako ni zadovoljiv pojem ustna hzevnost, ker je v ustnosti več zgodovinskih kategorij ob|rrin'ki se razločujejo po izboru pesniškega jezika, v vek' °'fan^u hkov. Ustnost Homerjeve dobe, srednjega oblhc ^asne^'b stoletij in naše revolucije so različne risti 6 ustnos,i v pojmovnem smislu, jeziku itn. Folklo-jm t Preuiu*e*0 samo en tip ustne ustvarjalnosti, ki mora slocn Sv?^e ime- Zaenkrat je to ljudsko slovstvo s svojim s,o ™ ln spacifično poetiko in je drugačno od ustnega ranih Va mes*.nib in predmestnih naselij ali v velikih izoli-področjih. Termin ljudsko slovstvo oz. ljudsko
ustno slovstvo je treba uporabljati z večjo natančnostjo in določenostjo sistema.
Čubelič je na splošno pri referatih te sekcije ugotovil, da je prišlo do nesporazumov in različnosti zato, ker je veliko referatov o zgodovini ustnega slovstva, ki bi morali biti v tej sekciji, v Zborniku pa so objavljeni v 3. plenarni temi. Zbornik referatov je Čubeliču pokazal, da ne gre samo za strokovno nesoglasje, temveč za globoke nesporazume, ki so teoretično neopravičljivi, saj je cela vrsta tem, ki bi sodile v liriko ali epiko "premetanih”, čeprav bi bilo po principih poetike vsem jasno, v kateri del ustnega slovstva sodijo. Čubelič je menil, da je velika napaka Zbornika prav v razporedu referatov.
G. JAKŠIĆ je menil, da so očitki M. Kleut neupravičeni in da je njegova terminologija v referatu povsem ustrezna. Še enkrat je nato podrobno analiziral svoj referat in zaključil, da obstajajo različne šole in teorije o ljudski književnosti. Toda nejasnosti ne bi bilo, če bi njegov referat vsi razumeli tako, kakor ga je T. Čubelič. Jakšič je še dodal, da se popolnoma strinja s Čubeličem in da njegovo šolo nosi v sebi in jo povsod razlaga.
S.	KUČINIČ je prav tako motil komparativizem, ki vse preveč sprašuje in raziskuje, kdo od koga prevzema, kdo je izvirnejši itn. Po njenem je boljše, da folklorist izhaja iz spoznanja o relativni avtonomnosti literarnega dela, iz samostojnosti njegovega nastanka, bivanja in trajanja. Na primerih kajkavske ljudske poezije je pokazala na plodno prepletanje med folklornim in umetnim pesništvom. Z analizo je skušala v referatu dokazati, da so pesniki preoblikovali folklorne elemente v povsem novo celoto. Za Kučiničevo so bila važna le tista dejstva, ki kažejo, kako pride do globjega prepletanja pisane in ustne književnosti na tistih mestih, kjer ne moremo ločeno opazovati sestavin ene ali druge poetike. Pripomnila je tudi, da najbrž njen referat ne sodi v to sekcijo, ampak v plenarno temo.
M. FTIČARJEVA je vprašala, kaj pomeni Čubeliču neka posebna poetika ljudskega slovstva oziroma poseben način ustvarjanja. Zanimalo jo je vrsta problemov: ali ta posebna poetika lahko odgovori na vprašanja sodobnega oblikovanja; kje so časovne meje tistega, kar preučuje folkloristika; ali folkloristika s svojimi metodološkimi pripomočki lahko poda podobo kulturnega življenja neke ožje skupine oz. človeka v urbanem okolju; ali poetika ustnega slovstva lahko odgovori na vprašanje o tisti književnosti, ki danes nastaja med preprostimi ljudmi. Če je termin ljudska književnost stalna opredelitev (ne socialna) te književnosti, ali lahko potem opredeljuje in razjasnjuje tisto književnost, ki ji ne moremo dati oznake umetniška literatura.
Na zastavljena vprašanja je odgovoril T. ČUBELIČ, ki je opozoril, da ustnost lahko danes marsikaj razjasni. Toda ne ustnost epske ali lirske poezije, ampak ustnost kot spoznavanje in dojemanje sveta v zgodovinskih relacijah, ki jih neka doba (tudi sodobnost) nudi. Čubelič je menil, da pri pazljivem spremljanju mestnih in domačijskih pisateljev opazimo, da se ta dela odlikujejo po tem, da so kategorijo ustnosti oz. ustnega spoznanja zagledala v zgodovinskih relacijah in jo izrazila, ne da bi posnemala tisto, kar je bilo pred njimi povedanega in dogleda-nega. Veliki književniki znajo povezati ustnost s pisno tradicijo. Ta ustnost — ljudskost pa lahko govori o sodobnem življenju, toda s sodobnim ljudskim (ustnim) slovarjem, ki je torej na odgovarjajoči zgodovinski ravnini.
M. FTIČAR je na to pripomnila, da je termin ustno slovstvo operativni termin. Vprašala se je, kaj bi bilo, če bi folklorist napisal obširno študijo o nekih pesmih, za katere bi se kasneje pokazalo, da so bile zapisane. In če se folklorist ukvarja le z ustnim slovstvom, torej z nenapisanimi besedili, bi se potem taki študiji moral odreči. Ftičarjevi se ni zdelo logično, da termin ustnost, ustna književnost, pomeni poseben način mišljenja tistih, ki so to književnost ustvarjali. Ni se strinjala tudi z mišljenjem, da gre za poseben slog ustvarjanja.
Đ BUTUROVIĆ je menila, da je ustna ljudska književnost res vprašanje sloga, a ne izključno. Kompleksnost ustnega slovstva je po njenem treba reševati postopno. Pojem ljudska književnost je po njenem ozko povezan z vprašanjem poustvarjalca — pevca ali ustvarjalca.
T. ČUBELIĆ je načel nov problem, ki ga je izzvala M. Kleut, ko je trdila, da se liki iz ljudske književnosti ponavljajo v pisani. Cubelič je menil, da obstaja mnogo del o Odiseju, toda Homerjev je eno, drugi pa so povsem nekaj drugega, kakor npr. Joyceov ali Matkovičev in cela vrsta Odisejev pri srednjeveških piscih. Zato je poudaril, da gre pri ustnem in pisanem slovstvu za dva različna pogleda na življenje in svet in za različna načina izbora likov; izbori pa so ločeni in relativno avtonomni. Ko govorimo o ustvarjalnosti ustne in pisane književnosti, je treba vedeti, da gre za posebno področje. Poudariti je treba, je menil Cubelič, da so veliki književniki veliki prav zato, ker so dobro in skladno povezali ta pogleda na svet (Njegoš, Mažuranič, Andrič, Stankovič, Joyce...). Srečevanje teh dveh tipov je večno, od biblije do sodobne književnosti. Menil je, da je to prepletanje aktualno v vseh dobah, le v vsaki na svoj način. Zato je zavrnil tezo, po kateri naj bi romantika odkrila ljudsko slovstvo. Po njegovem je romantika imela veliko vlogo, toda kot ena izmed zgodovinskih dob je lahko videla le delček ljudske književnosti, ostalim obdobjem pa je prepuščeno, da vidijo še druge stvari.
F. RIZVANBEGOVIĆ je poudaril, da je terminoloških in metodoloških nesporazumov veliko več, kakor jih je navedla Kleutova. Ti problemi so se pokazali ob razvrščanju referatov v teme. Za zgled takšne pomote je navedel Glibov referat, ki je bil uvrščen v plenarno temo, moral pa bi biti v tej sekciji. Nato je analiziral Glibov in Draku-ličev referat in ugotovil, da gre pri Glibu za nesporazume zgodovinopisja 19. stoletja in ne današnjega časa. Danes prenašamo nacionalne in verske nesporazume in ozkost buržuaznega zgodovinopisja. Zato je v teh referatih pogrešal marksistično razboritost in kulturno raven razpravljanja. Referentoma je očital, da sta enostranska, ker razglašata epsko dediščino za absolutno, kakor da bi še danes prepevali krščansko ali islamsko epiko. Raziskave bi morale teči po poti skupnosti (vzajemnosti), ki smo ga uresničili 4.7.1941 in 29.11. 1943. Opozoril je, da že obstajajo sijajne raziskave "zajedništva”, ki so daleč od takih grobih ločitev, kakršne se pojavljajo v referatih. Zato je opozoril kongres, da se referati ne bi smeli pojaviti na kongresu brez poprejšnje verifikacije v republiških društvih.
Vsak diskutant je odpiral nove probleme, zato so se pojavili tudi predlogi tem za delo sekcije v prihodnje. S. KORAČ je predlagal, da bi bila stalna kongresna tema razmerje med ljudsko in pisano književnostjo. Poudaril je, da bi bilo za tako analizo dobrodošlo predvsem obdobje romantike, ko je ljudska književnost postala resnična osnova umetni in ko sta se srečali folklorna poetika in poetika klasicizma. Nato je podrobneje govoril o vplivih antičnih klasikov na naše pisatelje, za katere je menil, da jih ni mogoče dobro razložiti, če ne poznamo njihove klasične izobrazbe (Desnica).
Tudi S. VUJOVIČ je podprl mnenje, da bi bila interferenca med ustnim in pisanim slovstvom stalna kongresna tema. Svojo misel je podprl s potrebo po temeljitih raziskavah Njegoša, Miljanova, Laliča, ki so veliko jemali iz ljudske književnosti, a so te ljudske retorične oblike vse premalo raziskane.
D. BUTUROVIĆ se ni strinjala, da je to lahko edina tema sekcije, posebno zato, ker se je tema o interferenci že ničkolikokrat obdelovala na folklorističnih kongresih.
T. CUBELlC se je zavzel, da naj bi na enem od prihodnjih kongresov govorili o sistemu, sestavu oz. poetiki ustnega slovstva. Po njegovem je vse to še precej nejasno, kar je dokazala tudi diskusija, obenem pa je treba postaviti in določiti meje, do kje sega ustno slovstvo v tipološkem pogledu, kaj zaznamuje in kje se neha.
D. RADOJEVIČ je predlagal, da bi del referatov na prihodnjem kongresu obravnaval terminološke probleme, kjer je neizenačenost največja. To pa je po njegovem rezultat teoretične ravni referentov.
S.	PILETIČ je menil, da ni tako pomembno dejstvo, če so naše terminologije nekoliko različne, pomembno je, kaj termini označujejo. Ob tem se je zavzel za termin preoblikovanje, kadar je govor o prepletanju folklornega in visokega slovstva. Pri tem terminu se po njegovem ni bati nikakršnih nejasnosti, saj točno vemo, kaj pomeni.
Đ.BUTUROVIĆ je za temo knjževne sekcije predlagala problem ustvarjalcev in poustvarjalcev ljudske književnosti. Treba bi bilo spregovoriti tudi o tem, kdaj je neka ljudska pesem vprašanje vasi, kdaj mesta, kdaj pa jo v obeh primerih imajo za svojo.
Okvirnim predlogom so sledili konkretni predlogi in naslovi, ki naj bi jih obravnavala tudi skupščina folkloristov in republiška društva:
1.	Paremiološke oblike
2.	Epski liki — zgodovinsko in pesniško
Temi je predlagal M. Maglajlič. J. Grbelja pa je z utemeljitvami predlagal naslednje teme:
3.	Ustno slovstvo v urbanih okoljih
4.	Literarna zgodovina in ljudsko slovstvo
5.	Družboslovne vede in ljudsko slovstvo
Penušliski je menil, da je danes zelo aktualno vprašanje skupnih progamskih jeder v šolstvu, zato je predlagal:
6.	Vprašanja pouka književnosti posameznih narodov in mesto ljudskega slovstva v učbenikih za književnost
D. Radojevič je predlagal:
7.	Kultura govora kot predpogoj določenega literarnega ustvarjanja. M. Rodič je pripomnil, da bi se naši kongresi morali spet vrniti k poeziji NOB naših narodov in narodnosti in je zato predlagal temo:
8.	Sodobna ljudska poezija s tematiko NOB in revolucije.
4.	sekcija: ETNOMUZIKOLOGIJA, ETNOKORE-OLOGIJA
Sestanek etnomuzikološke sekcije: ETNOMUZIKOLOGIJA V JUGOSLAVIJI
Donja Stubica, 2. 4. 1983
V	pozdravnem nagovoru je J. Bezič, predsedujoči na sestanku, v imenu organizatorja, Zavoda za istraživanje folklora iz Zagreba, poudaril, da je sestanek etnomuzikološke sekcije Zveze folkloristov Jugoslavije namenjen dogovorom o boljšem medsebojnem spoznavanju in neposrednem sodelovanju, s čimer naj bi okrepili etno-muzikološko dejavnost v Jugoslaviji.
Predlagal je, da bi na sestanku obravnavali sledeče teme:
1)	Začetek izhajanja informativnega biltena "Etnomuzikologija v Jugoslaviji”
2)	Poročila o etnomuzikološki aktivnosti v strokovnih ustanovah in zunaj njih
3)	Možnosti in načini za boljše medsebojne stike in sodelovanje etnomuzikologov v Jugoslaviji
4)	Aktualni problemi muzikologije kot izhodišča za dogovore o bodočem skupnem delu
5)	Zastopanje jugoslovanske etnomuzikologije v inozemstvu (ICTM)
6)	Potrebe in oblike medsebojnega informiranja o delu.
V	živahni diskusiji je bilo v zvezi z začetkom izhajanja Biltena poudarjeno sledeče:
Občutna je potreba po vsakoletnem informiranju o delu in dosežkih etnomuzikologije v Jugoslaviji. Bilten bi bil primerna oblika take informacije. K sodelovanju bi
morali vključiti vse ustanove, ki se ukvarjajo z etnomuzikologijo, in etnomuzikologe, ki delujejo samostojno. Vse prispevke bi oblikoval redakcijski odbor. Zastopniki iz republik in pokrajin, ki bi bili člani redakcijskega odbora, bi bili hkrati tudi obdorniki nacionalnega komiteja, ki ni konstituiran in bi ga morali ponovno obuditi k življenju, lahko tudi kot neformalno telo. Angleški izvleček bi bil lahko tudi poročilo za ICTM, torej naše Poročilo za inozemstvo. Bilten bi izhajal v slovanskih jezikih, torej v jeziku, ki ga bo v svojem poročilu, izpisanem na matrici in pripravljenem za tisk, pripravil predstavnik iz vsake republike (pokrajine), član redakcijskega odbora. Bilten bi izdali vsako leto januarja, redakcija bi morala biti zato zaključena že decembra — kot poročila o tekočem letu.
Predlog o izdajanju Biltena so navzoči pozdravili, dodali pa so tudi, da se čim prej sestavi celovit pregled bibliografskih podatkov o etnomuzikološkem delu v Ju-Soslaviji. Ta naj bi dopolnil Bilten, ki bo v bodoče vsako leto sproti opravljal to nalogo.
Za drugo temo na sestanku so svoje prispevke pripravili navzoči zastopniki centrov in ustanov v Jugoslaviji, ki se ukvarjajo z etnomuzikologijo: M. Fulanovič-Sošič o etnomuzikološki aktivnosti v BiH (Akademija znanosti BiH-Etnomuzikološka sekcija, Glasbena akademija, Na-rodni muzej, lil. program Radia Sarajevo, Strokovni odbori pri Zvezi kulturno-umetniških društev BiH, shodi in "smotre” ljudske ustvarjalnosti); G. Maroševič o etno-oiuzikološkem delu v Zavodu za istraživanje folklora v Zagrebu; J. Bezič o etnomuzikologiji na Glasbeni skademiji v Zagrebu; G. Dolinar o etnomuzikološki dejavnosti Muzikološkega zavoda Glasbene akademije v Zagrebu in v razredu za glasbeno umetnost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu; Đ. Đorđiev o etnomuzikologiji v SR Makedoniji v poslednjih treh letih;
Petrovič in D. Devič o stanju v Srbiji, v Muzikološkem 'n Etnografskem inštitutu Srbske akademije znanosti in dmetnosti oziroma na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu v preteklih dvajsetih letih; A. Petrovič iz Sarajeva je podala poročilo o etnomuzikološki dejavnosti v Črni gori, ker projekt zaenkrat vodijo etnomuzikologi iz Sarajeva. V daljšem razmišljanju je nato podala svoje Poglede na perspektive razvoja etnomuzikologije v BiH.
Povzetek problemov, s katerimi se danes srečuje Paša etnomuzikologija, bi bil naslednji:
— nujno bi bilo širše zastavljeno sodelovanje med ustanovami, ki se ukvarjajo z etnomuzikologijo in med ustanovami in posamezniki, ki delujejo na tem področju;
—	sodelovanje v etnomuizikološki sekciji v ožjem Sfhislu, ki bi bila povezana z Zvezo folkloristov, je predpogoj za uspešno delo, tako povezani bi lahko izmenja-vali pozitivne izkušnje v etnomuzikološki znanosti;
—	s tem v zvezi bi bilo treba preučiti možnosti za Medrepubliško povezovanje etnomuzikologov v Jugoslavi-!!’ bi lahko skupaj reševali tudi znanstvene in meto-uološke probleme na podlagi izmenjave strokovnih izku-
senj;
~ problem avtorskih pravic melografskih zapisov naj preuči posebna komisija;
— ogromno problemov je nakopičenih tudi pri doku-Mentiranju gradiva in njegovi rutinski obdelavi; vedno 0|j pereč problem sta konservacija in restavracija zbra-. e9a materiala; vprašanje 'nacionalnega’ arhiva, kjer bi P1®1' primerno shranjene in urejene (arhivirane) zvočne °kumente (originalne posnetke in presnetke za študijske I aPlene) kot osnovni vir informacij in pričevanje o naši ^iudski kulturi, je še vedno nerešeno; spomeniki ljudske u ture so nezaščiteni, ves čas delamo z originali in rajni čas bi bil, da preidemo v široko zasnovano akcijo rešitev našega nacionalnega bogastva, rru V. nacla|ievaniu je I- Pernič govoril o rezultatih etno-V Ekološkega dela v Istri, M. Kmet je podal poročilo iz ^vodine, D. Rihtman-Šotrič pa svoja razmišljanja o vanZn0Stl^ Madrepubliškega etnomuzikološkega sodelo-
J. Strajnar je nakazal možnosti za organizacijo skupnega praktičnega terenskega dela. Izmenjave sodelavcev med ustanovami in redni delovni sestanki in obiski, bi bili spodbuda za nadaljnje delo in izmenjavanje delovnih izkušenj.
T. Bicevski je povzel idejo in iniciativo o dogovarjanju in strokovnih srečanjih etnomuzikologov tako med posamezniki kot med institucijami.
B. Džimrevski je poudaril, da bi moralo biti delo jugoslovanskih etnomuzikologov dostopno tudi širši javnosti in na voljo radijskim in TV centrom, amaterskim in profesionalnim folklornim skupninam.
Đ. Đorđiev je poudaril potrebo po antologijskem pregledu folklorne glasbe iz vseh področij Jugoslavije in načrtovanje dela pri skupnih projektih.
V. Milin iz Splita je spregovorila o problemih, s katerimi se srečujejo etnomuzikologi, ki delujejo izven okvira strokovnih ustanov, in o tem, kakšne so njihove možnosti, da prispevajo k muzikološki aktivnosti na svojih področjih. Na področju Srednje Dalmacije npr. ni strokovne ustanove za etnomuzikološko dejavnost. Strokovnjaki s tega področja delujejo takorekoč zasebno, čeprav uspešno pokrivajo svoj teren, za njihovo delo pa ni pravega zanimanja sorodnih ustanov. Etnomuziko-loška sekcija SUFJ bi lahko veliko storila na tem področju.
M. Kmet si je v svojem prispevku zastavil vprašanje: kako in kje sploh zbirati etnološko gradivo. O tem je razmišljala tudi M. Hadžihusejinovič iz Osijeka, ki že nekaj let sodeluje na mladinskih delovnih akcijah in preučuje življenje in gradbeni program "akcijašev”. Preučevanje tega sorazmerno 'novega področja’ etnoloških raziskav odpira vrsto zanimivih ugotovitev. Potrebno bi bilo izvesti številne večmedijske analize, zanimivo pa je tudi vprašanje metodološkega pristopa pri uresničevanju tega projekta.
Problemi samostojnih etnomuzikologov in aktualiziranje, etnomuzikološke problematike in raziskav, sta bili osnovni vprašanji prispevka M. Omerzel-Terlep. Opozorila je na etnološki film kot samostojno panogo in kot pomembno dopolnilo drugim etnološkim (tudi etnomuzi-kološkim) raziskavam, predvsem raziskovanju glasbil in instrumentalne glasbe. Obenem je lahko filmsko gradivo zanimivo tudi za širši krog ljudi. Osveščanje in možnosti množične komunikacije, predvsem prek televizije, odpiranje etnomuzikologije navzven, bi morala biti naloga vsakega raziskovalca na tem področju.
Kar je M. Omerzel-Terlep govorila z vidika raziskovalca, sta A. Miljuš in Z. liovrenčevič (iz Novega Sada oz. Zagreba) nadaljevala s pogledom odjemalca. Govorila sta iz izkušenj TV hiš Novi Sad in Zagreb in poudarila potrebo po vzpostavljanju boljših stikov in načinov sodelovanja med etnomuzikologi in sredstvi javnega obveščanja. Kaj, kje, kako in s kom sodelovati v radijskem in TV programu, je ugotavljala tudi J. Vidakovič iz Radia Ljubljane.
J. Strajnar je v nadaljevanju spregovoril o aktualnih problemih etnomuzikološkega dela: o metodah terenskega dela, arhiviranju in kopiranju zvočnega gradiva, konzervaciji magnetofonskih trakov, tehniki snemanja in obdelavi terenskih posnetkov in podatkov, o načinih objavljanja gradiva in popularizaciji. Kulturno-prosvetno delo in mentorstvo ljubiteljskim skupinam bi moralo biti del "obveznosti” etnomuzikologa. Omenil je tudi potrebno sodelovanje strokovnjakov pri radijskih in TV oddajah in populariziranju folklore.
Problem transkribiranja je bila tema referata I. Cvetka. Spraševal se je: kaj in kako zapisovati na terenu ter, ali konvencionalni notni zapis etnomuzikologu danes zadošča za uspešno terensko delo. Poudaril je pomen enotnejšega metodičnega pristopa pri etnomuzikološkem delu, posebej pri transkribiranju gradiva kot možnosti za izmenjavo informacij na področju ljudske glasbene kulture. Transkripcija mora vsebovati informacije, ki pomagajo odkrivati bistvene glasbene zakonitosti, iz nje bi v anali-
zah izluščili oblikovne značilnosti določenih etničnih področij ali posebnosti v interpretaciji, skratka, vodila bi nas k objektivnejšemu podajanju glasbene podobe kakega področja. Transkribiranje je torej osnova za vse nadaljnje delo in analize. Ce je delo rutinsko, je gradivo lahko dvomljive vrednosti, take pa so tudi naše nadaljnje izpeljave.
Na predlog D. Rihtman je bila melografija in problemi v zvezi z njo predlagana za delovno temo na naslednjem sestanku etnomuzikološke sekcije.
Živahen razgovor se je razvil med navzočimi etnomuzikologi, ko so zagovarjali svoje predloge za možne teme na naslednjih sestankih sekcije oziroma plenarne teme na kongresih SUFJ. Izpostavljenih je bilo nekaj najzanimivejših možnih področij, ki bi jih veljalo temeljiteje obdelati:
—	preučevanje razmerij med 'orientalizmi' in 'evrope-izmi’ (oz. ’amerikanizmi’), torej vplivi vzhoda na zahod in obratno (tema je bila obravnavana že v okviru simpozija balkanskih tem na Ohridu)
—	etnološke in etnomuzikološke "absolutne vrednosti” v naši kulturni dediščini
—	teoretska vprašanja pristopa raziskovanja folklore, metodologija terenskega dela, obdelava dobljenega materiala
—	tradicija in sodobnost v glasbeni folkloristiki.
Navzoči so poudarili, da bo tudi v bodoče na sestankih potrebno spajati teorijo in prakso.
Živahna razprava se je razvila ob prispevku E. Bašič, ki je govorila o mestu in vlogi ljudske glasbene ustvarjalnosti v kulturi in prosveti. V nadaljevanju je stekel pogovor o avtorstvu in citiranju ljudskega izročila v šolstvu (učbenikih), ki največkrat nestrokovno in nepravilno razlaga in pači ljudsko kulturo. Etnomuzikologi v okviru združenja etnomuzikologov bi lahko pripravili in ponudili šolstvu primerno študijo, ki bi jo učbeniki glasbene vzgoje vključili v šolski program, še posebej zdaj, ko se pripravljajo skupna jedra. Vrednotenje ljudske glasbe temelji na poznanju le-te. Bistveno vprašanje je vzgoja slušnosti, brez nacionalnih (regionalnih) predsodkov, šele kasneje je možna nadgradnja. Po mnenju E. Bašič je srednja Evropa že zdavnaj uničila pravo glasbeno folkloro s forsiranjem klasikov (vzgoja v smeri ’pandurizma’). To pa še vedno delamo na osnovi enosmernosti prav pri vzgoji slušnosti.
Ob koncu je bila podana še informacija o Zborniku, ki ne vključuje referatom priloženih notnih zapisov. Razlog so posamezniki, ki niso poslali notnih primerov v obliki, ki bi bila primerna za objavo, kakor je bilo dogovorjeno in zahtevano od izdajatelja, dodatno notografira-nje pa bi izid Zbornika zavleklo in podražilo. Krivdo za to nosijo torej izključno referenti.
Komisija za zaključke je nato podala šest sklepov sestanka etnomuzikologov in s tem zaokrožila delo etnomuzikološke sekcije v Donji Stubici. Prebral jih je J. Bezič, se v imenu vseh najprej zahvalil organizatorju (Zavodu za istraživanje folklora v Zagrebu) za organizacijo tega sestanka in poudaril, da je bil sestanek nujno potreben in koristen.
Sestanek bi morala sekcija imeti vsako leto, najbolje ob kongresu SUFJ ali ob kakšni podobni priložnosti (odvisno od možnosti organizatorja kongresa).
V zvezi z vprašanji in nejasnostmi okrog avtorskih pravic za melografske zapise posnetega folklornega materiala je bila oblikovana komisija v sestavi D. Rihtman, G. Maroševič, M. Fulanovič-Šošič, M. Omerzel-Ter-lep in A. Miljuš. Komisija je zadolžena, da preuči pravno osnovo navedene problematike in o tem seznani etno-muzikološko sekcijo. Člani sekcije, ki so delegati združenja, naj predložijo za 31. kongres SUFJ delovno temo z naslovom "Izbrani primeri melografije”. S tem se ne ločujemo od dela kongresa SUFJ, nasprotno, ga dopolnjujemo; sodelovali bomo tudi na njegovem plenarnem delu z referati.
Predlog etnomuzikološke sekcije za kongresno temo na sledečem kongresu SUFJ v Makedoniji je "Spremembe in kontinuiteta”.
Izhajati naj začne Bilten z naslovom ETNOMUZIKOLOGIJA V JUGOSLAVIJI. Cilj, ki naj bi ga s tem dosegli, je povezovanje in sodelovanje etnomuzikologov v Jugoslaviji in boljše medsebojno informiranje, s čimer bi okrepili razvoj te znanstvene discipline pri nas. Bilten bi izdajali enkrat letno v nakladi 250 izvodov v obsegu kakih 70 strani. Da bi z Biltenom lahko informirali o našem delu tudi inozemske strokovnjake, naj bi bili povzetki prevedeni tudi v angleški jezik in vključeni v Bilten. V redakcijskem odboru Biltena naj bi bil po en predstavnik združenja iz vsake republike (pokrajine). Ti bi tudi pripravljali poročila iz republik oziroma pokrajin. Bilten naj bi prinašal podatke o terenskem delu na posamičnih področjih Jugoslavije, rezultate analiz in preučevanja gradiva, bibliografske podatke in podatke o delih, ki se pripravljajo za tisk. Bilten bi izdajal Zavod za istraživanje folklora v Zagrebu, odgovorni urednik bi bil J. Bezič.
Nadaljevanje dela etnomuzikološke sekcije v Rogaški Slatini.
Poudarjeno je bilo, da je letos po 30 letih etnomuzikologom prvič uspelo, da se že pred kongresom sestanejo sami. J. BEZIĆ je podal poročilo o tem sestanku v Stubiških toplicah.
V nadaljevanju je J. Bezič poudaril, da je namen letošnjega kongresa, da se ob referatih, ki so bili natisnjeni že predhodno (tudi to se je letos zgodilo prvič), torej že vsem na vpogled, diskusije pa so s tem lahko pripravljene vnaprej, čim več pogovorimo. Zato je predlagal:
—	naj vsak referent na kratko opiše in pove, kar sam meni, da je pomembno, torej bistvo njegovega referata in česar v diskusiji ne bi smeli zaobiti
—	da vsak referent pove, kaj bi po njegovem diskusija morala vključevati
—	naj se diskutira samo o referatih kolegov, ki so navzoči v delu sekcije.
Prva je bila na vrsti M. POVRZANOVlC z referatom "Novokomponovana narodna glazba — predmet etnomu-zikološkog istraživanja".
Ob predstavitvi referata je J. BEZlC pripomnil, da gradiva, ki se veže na to temo pri nas ni veliko, da pa je tema široka in aktualna, zato naj bi o njej razmišljali načelno: problematika spodbuja, da začnemo o tem jasneje razmišljati tudi mi, etnomuzikologi.
D. ANTONIJEVlC je kratko orisal zgodovino tega pojava pri nas in omenil, da so predvsem v Bosni in Srbiji, kjer je t.i. novokomponirane narodne glasbe največ, etnomuzikologi bolj seznanjeni s pojavom. Se več, celo po strokovni poti sodelujejo s to vrsto glasbe, pišejo recenzije za plošče in kasete, objavljajo analize teh pojavov v folkloristiki. Folklorna komponenta je pn navedenem pojavu navzoča predvsem v tem, da na terenu večkrat v spremenjeni obliki prepoznavamo nekatere od teh pesmi. Potreben bi bil interdisciplinaren pregled bibliografije na to temo (sociološki, etnopsihološki, etnomuzikološki ipd.). Novokomponirano (jugoslovansko) glasbo danes srečujemo tudi prek meja Jugoslavije, v Bolgariji, Romuniji, Grčiji, Turčiji, je torej širok, kompleksen pojav, ki zahteva interdisciplinaren pristop preučevanja.
M. KMET je menil, da bi etnomuzikologi morali strokovno sodelovati pri preučevanju te vrste glasbe: komparativne študije bi razjasnile marsikatero nejasnost v zvezi s to problematiko. Nekateri elementi, npr. meksi-kanske pesmi in mnogi drugi evropski ljudski napevi, so prepoznavni celo v našem NOB izročilu, po podobnih zakonih je verjetno grški, romunski ali bolgarski melos vključen v "našega”, tudi v t.i. novokomponirano glasbo-Vpliv teh je najmočnejši naprej v deželah, kjer to poslušajo, in se vključuje v krog brez konca.
M. FULANOVIĆ je pripomnila, da so etnomuzikologi vse preveč okupirani z 'bistvenimi’ problemi svoje stroke, tako da gredo taka in podobna vprašanja mimo njih. Čas bi že bil, da se o tem pojavu resneje pogovorimo, saj ima tako razširjen fenomen, kakor je novokomponirana glasba, do tega vso pravico. Novokomponirana glasba ni absolutno folklorni pojav; vsiljuje se z reklamo, praviloma se nato prevzame v zelo kratkem času, nakar se Pozabi. Lahko bi ga imeli za ljudsko potrošniško blago, bolj komercialnega značaja; ljudje je nimajo za nekaj, kar ie izključno njihovo. S tem v zvezi bi bilo potrebno preučiti vprašanje in namen reklame pri nas, torej reklame v socialistični družbi. Za kapitalizem vemo, čemu služi reklama, tudi pri nas reklama ni namenjena zgolj informiranju, temveč in vedno bolj je sredstvo za prodajanje vsakovrstne robe ... Pojav je torej treba preučiti širše, še Posebej, ker vemo, kakšen vpliv in odmev ima novokomponirana glasba med ljudmi.
A. WAGNER ni bila prepričana, da je problem novo-komponirane glasbe prehodnega značaja, saj traja že desetletje in več. O reklami je dodala, da je tržišče slabo informirano predvsem o novih ploščah z avtentično, dobro ljudsko glasbo, zato ta ni v pravem razmerju s ponudbo na tržišču, ki jo uravnavajo komercialni zakoni. Torej je osnovni problem ravnotežje na tržišču. Vprašanje ie tudi, kaj je 'narodno' in kaj ljudje občutijo kot svoje. Težko bi rekli: 'Ubogi narod, njemu naj se servira, saj v bistvu ne ve točno, kaj in kako. Ko pa bi mu povedali, bi narod mogoče kaj drugega ...” Kar opažamo danes, je nasledek določenega pritiska: ko se nekaj dovolj dolgo Predvaja, začne oblikovati okus, in ko za nameček dobra stnomuzikološka produkcija ni v pravem razmerju (niti časovno, niti terminsko) s komercialno proizvodnjo, ji ne niore več enakovredno konkurirati. Informacije in reklama novokomponirano glasbo sta boljši, bolj logični, odlo-
čilnejši, brezobzirnejši od tistih, ki jih lahko ponudimo mi, ki nismo usklajeni niti metodološko ne z načinom, s kakršnim bi pristopili k tem problemom. Ta problematika ne bi smela biti ločena disciplina in specializacija posamičnih strokovnjakov, etnomuzikologov. Enkrat je že treba nekaj narediti in ne le ves čas govoriti o tem.
V nadaljevanju diskusije so navzoči pritrdili mnenju, da je treba preučiti probleme reklame pri nas. Naprej je pogovor stekel o
—	folklornem v 'sodobni' glasbi
—	o tem, kaj danes določa kriterije za folklornost: glasbene sestavine, način izvajanja ali kaj tretjega
—	kako sta povezani folklora in tradicija
—	o razvojni poti ljudske glasbe v 'javnem' življenju
—	o tem, kako je mogoče, da neki glasbeni pojav (nekoč in danes) tu postane folklorni pojav, v drugem kraju pa to ne postane nikoli.
Splošno je bilo mnenje, da bi bilo treba poenotiti kriterije, s katerimi določujemo, kaj, kako in kdaj glasba (glasbeni pojav) postane folklorni pojav; o problemu folklorizacije bi morali obširneje razpravljati na kakem od sledečih sestankov sekcije.
D. RIHTMAN je dodala, da jo na terenu zanima, kaj ljudje pojejo: o novokomponiranih pravijo, da pojejo narodne, svoje imenujejo kmečke (seljačke), narodne so tradicionalne in ’malovaroške’. Repertoar novokomponiranih torej ne priznavajo kot 'svoj', čeprav so med narodnimi tudi pesmi, ki so komponirane, a nosijo v sebi ljudske elemente: značilna tonska razmerja, obliko, značilen tekst, metriko, vsebino. Zato bi bil za to glasbeno zvrst mogoče boljši naziv 'popularna' ali 'narodna'.
K.	GALIN je opazil prekinitev kontinuitete tradicije na terenu. Novih ustvarjalcev v zaprtem okolju praktično ni več. Avtentičnih ustvarjalcev, ki bi bili hkrati tudi izvajalci v istem prostoru in ki bi delovali pri ustvarjanju nove
tradicije, ni. Zaradi te prekinitve toka tradicije so radio, TV in ti 'novokomponirajoči’ skladatelji stopili na mesto ustvarjalcev iz avtentičnega kmečkega (ljudskega) okolja. Poleg tega radijske in TV hiše niso imele dobrih posnetkov etnomuzikologov (ki so največkrat tudi slabo tehnično opremljeni) s terena. Posnetki diskografskih hiš so mnogo kvalitetnejši in zato uporabnejši.
J. BEZlC je menil, da je problem zrel za temo enega od naslednjih sestankov.
V	zaključku je M. POVRZANOVIĆ poudarila potrebo po skupni akciji jugoslovanskih etnomuzikologov in strokovnjakov iz nekaterih drugih področij (psihologov, sociologov, književnikov ipd.) v interdisciplinarnem razreševanju tega problema.
Referat K. GALINA ’Tragom najstarijih tradicijskih glazbala u Hrvatskoj — zujalice” je v diskusiji dopolnil Ž. KOVAČIČ. Zvok brnkača (zujalice) res deluje "ugodno” na otroka, je pomemben tudi v njegovi igri. Kakšna je bila funkcija tega glasbila in njegov delež pri verovanju pri nas, še ni raziskano. V svoji zbirki ima Kovačič namreč primerke z vrisanimi simboli: soncem, ribami, volovskimi rogovi. Z instrumentom so ljudje svojčas tudi pri nas 'brenčali', da bi ublažili posledice ujme (podobni obredi so znani tudi pri domorodcih v Avstraliji, Afriki in drugod po svetu). K. GALIN se je za dopolnitve zahvalil in dodal, da je bila funkcija brenčanja z instrumentom pri nas mogoče tudi magično posnemanje rjovenja bika, kar bi lahko potrdil simbol rogov na Kovačičevem primerku, pa tudi sredstvo za povzročanje dežja in moče, saj znanstveni izsledki meteorologije danes to potrjujejo — nizke frekvence zvoka brnkača povzročajo sorazmerno veliko gibanje zračnih gmot, kar lahko vpliva na spremembo agregatnega stanja vode: vodni hlapi v zraku se združujejo v vodne kapljice, posledica je dež. Včasih so iz podobnih razlogov zvonili na točne oblake.
V	nadaljevanju diskusije je bil poudarjen religiozni izvir glasbila, dodano je bilo, da bi bile primerjalne študije na to temo lahko zanimive, saj so paleontološke raziskave glasbenih instrumentov pri nas še vedno nerazvite.
N. FRAGILE je v svojem referatu obdelal vprašanje "Tužbalica kod Romuna u okolini Vršca”. V zvezi s to temo je D. RIHTMAN navedla nekaj svojih izsledkov podobnih raziskav na področju BiH. D. ANTONIJEVIČ je opozoril na možne primerjalne študije o tužbalici na širšem balkanskem prostoru. Đ. SAVLA se je spomnil Zlati-bora, kjer je imel priložnost videti "tužbalice", vključene v pravi pogrebni kultni magični teater. N. FRAGILE je na koncu pojasnil, da romunski pogrebni običaji vključujejo še druge obredne pesmi, toda za razliko od tužbalice, kjer besedilo nastaja sproti, improvizirano, imajo določen tekst, ki se kvečjemu v nadrobnostih prilagaja pokojniku.
J. GALIN je svoj referat "Pogrebec kao primjer starije pučko-crkvene popjevke” opremila z zvočnimi posnetki in transkripcijami. O morebitnem stiku (skupnih točkah) pogrebca z madrigalom je J. BEZIČ odgovoril, da o kakšni globlji zvezi ne gre govoriti, da je oblika pogrebca drugačna od oblike renesančnega madrigala tako po tonskih razmerjih kakor po jasno izoblikovanem večglasju in akordski strukturi, ki jo je uvajala renesansa. D. ANTO-NIJEVlC je dodal, da pri pogrebcu še posebej fascinira povezava in sožitje posvetnih in liturgičnih elementov, prodor ljudskega v liturgijčni obred. Spoj obrednega in narodnega ni presenetljiv proces v zgodovini glasbe, je celo dokaj pogost. Zanimivo bi bilo poiskati podobnosti na širših jugoslovanskih tleh.
M. KMET si je v svojem referatu "Prihvatanje ele-menata slovenačke narodne i nacionalne muzičke kulture kroz radničko-revolucionarnu partizansku pesmu u Vojvodini” postavil vprašanje: kako, kdaj in zakaj pesmi in napevi iz NOB prehajajo v ljudsko izročilo. V nadaljevanju diskusije je govoril še o njihovem razširjanju, ustalitvi na nekem področju, spreminjanju in petju v številnih variantah znotraj in zunaj etničnih meja. Zanimivo je vprašanje, kako se določene sestavine teh napevov ali kar
celi napevi (posebno) zaradi svoje muzikalnosti (koračnice, udarni ritem) in splošno človeških in vsebinskih kvalitet vključujejo v folklorno gradivo drugih narodov. Ta glasbena zvrst je v prvi vrsti kvalitetna glasbeno-knjižna tvorba, šele kasneje borbeno sredstvo.
V. MILIN iz Splita je ob uvodu v svoj referat "Usvaja-nje novih glazbenih osobina u tradicionalnom dvoglasju sela Jezera na otoku Murteru” predvajala posnetke (iz časovnega razdobja 10 let) z otoka Murterja in jih dopolnila z radijskimi posnetki značilnega ljudskega petja s tega področja. V zanimivo analizi starega načina petja s sekundnim (dvoglasnim) zaključkom zvočne kitice je opozorila na sestavine, ki so pripeljale do "nasilne” kontaminacije tega značilnega elementa ljudskega petja — najprej unisono zaključkov, ki jih je pevska skupina kmalu povzela in jih pela kot "svoje”, kasneje pa začela vnašati v zaključno dvoglasje zvočne kitice kvinte, kar je bila prvotno izključna domena moških skupin na tem področju. J. BEZlG je pripomnil, da je to zanimiv primer "umetnega”, na željo "kulturno-umetniškega vodje” take skupine vnešenega novega elementa v način ljudskega petja. Vodja je poskušal "kvintiranje” približati širši publiki, kar se lahko danes zgodi tudi spontano — po slušnem zgledu od javnih prireditev folklornih skupin, prek radia, kaset, gramofonskih posnetkov, TV oddaj do drugih virov množične komunikacije.
E. BAŠlG je dodala primer iz svoje prakse, ko je pri terenskem delu s pokojnim Žgancem na področju Sotle naletela na mlado generacijo, ki je pela drugače od svojih staršev, "ker je to danes tako 'moderno'”. Socializacija, vključevanje v nove, "sodobnejše” tokove kaže tudi na okus posameznikov, ki se v času spreminja, je pa ista vrsta nasilja kakor nasilje šolstva nad ustvarjalnostjo otroka ali nasilje novokomponirane glasbe z radia, televizije, plošč in trakov nad "potrošnikom”.
Ob uvodu v referat M. NOVAK "Kolo 'fašenjskih sneha’” je prišlo do pripomb na račun Zbornika, kjer ni vnešenih transkribiranih (notnih) primerov. J. Bezič je pojasnil, da je Zbornik tak zato, ker nekateri referenti organizatorjem niso pravočasno in v redu poslali notografiranih primerov. Njegov predlog (obenem tudi predlog etnomuzikološke sekcije) je, da posamezna republiška združenja zberejo notno gradivo s svojih področij, ga razmnožijo članom oz. ostalim združenjem, in se tako gradivo kljub vsemu spopolni.
M. Novak je nato odpela pesem "Tu za rjepu, tu za Ijen”, zgled, ki ga obravnava v svojem referatu. J. BEZlG je ugotovil, da se njeno izvajanje ne ujema v celoti z Žgančevim zapisom, kar potrjuje, da folklorni pojav še vedno živi, obenem pa kaže na pomembnost terenskega dela. D. ANTONIJEVIČ je pripomnil, da je tema dober zgled, kako se neka arhaična tradicija, vezana na določeno populacijo (žene), ko se menjajo razmere (etnične, zgodovinske in druge), postopoma prenese na drugo generacijo (deklice). Tako še danes pri otrocih večkrat srečamo marsikaj, kar razvojno gledano sodi npr. na magično) področje. Otroci prevzamejo določeno funkcijo, ki je bila včasih v funkciji magičnega, religioznega ali obrednega življenja neke družbene formacije, s tem Pa prevzamejo tudi nekatere zunanje znake (v našem primeru so to značilna pokrivala starejših žena) skupine, ki je ta običaj (obred) včasih izvajala. M. RAMOVŠ je dodal, da je omenjeni običaj pustna šega, v katerih sodelujejo ženske (po Kuretu je to redek pojav in izvirno verjetno starejši). Tudi v okolici Ptuja "vile" s kronami na glavah hodijo od hiše do hiše in prepevajo "Sem deklica mlada, vesela”. Običaj so na to področje najverjetneje zanesli učitelji. V Reziji na pustni torek "bele” maškare, zakrita našemljena dekleta, obiskujejo hiše. To se v osnovi ne ujema s Kuretovo teorijo. Kot dopolnilo k referatu pa ie dodal, da tudi v Prlekiji in na Štajerskem maske hodijo od hiše do hiše, skačejo v zrak in skandirajo: Tusta repa, dugi len”, pa tudi drugod maškare večkrat plešejo za tolsto repo in korenje, za dolgi lan. Tako bi lahko bila "Tu za rjepu, tu za Ijen” kontaminacija starejšega slovenskega "Tusta repa, dugi len”. V sami gibni podobi pl®sa
(hoja, kolanje) ni kakega posebnega elementa, ker sta že sama hoja in kolanje arhaični gibni sestavini. D. ANTONIJEVIĆ je dodal, da je pojav kot celota zanimiv tudi v teatrološkem pogledu: arhaični obred v povezavi s Plesom. I. PALČOK je načel poglavje o tonskem nizu te pesmi, ki je sicer poznana v molu (24E8 dcb. / dcb. / dcba / g.g.) in v duru (24E8 dch. / dch. / dcha / g.g.). J. Bezič je dodal, da to ni nujno vpliv šole ("pandurizmi” Po E. Bašič), ampak da Žgančeva zbirka pesmi s tega Področja iz 20. let priobčuje veliko napevov tudi z veliko terco v enoglasju, kar ni dur v smislu Haydna in Mozarta.
V tej veliki terci se lahko skriva tudi pentatonsko ozadje — možen znak lokalne tradicije. V nadaljnji diskusiji je ostalo nepojasnjeno še vprašanje avtorstva pesmi ”Tu za riepu, tu za Ijen", katere avtor naj bi bil po nekaterih virih Florijan Andrašec. M. NOVAK je pojasnila, da vprašanje ni preprosto, možno je celo, da je bila prinešena od dru-god; podoben napev pojejo npr. tudi Slovaki.
Zanimivo diskusijo je sprožil referat J. SPAlC "Dervi-Ski obredi v BiH” in zvočni posnetki takega obreda. Refe-rat je najprej dopolnil D. ANTONIJEVlC s podatki iz svojih balkanoloških študij. Đ. SAVLA je poudaril, da bi bilo Se posebej potrebno primerjalno preučiti glasbeno raven tega pojava, magično, ekstatično moč in vlogo ritma, ki je danes značilna tudi za sodobno rock sceno in za plese mladih — tudi tu ritem ustvarja psihološke in fiziološke Predispozicije za 'trans’. M. RAMOVŠ je dodal, da velja Posvetiti pozornost gibnemu deležu tega rituala, ki ga je *e Sachs uvrstil v posebno kategorijo zaradi značilnega epiralastega gibanja (vrtenja) na mestu. Ob referatu se je v nadaljevanju razvil pogovor še o nekaterih zanimivih sugestivnih, dramatskih posebnostih samega rituala in demonstrativnih aspektov (prebadanja delov telesa, ekstaza, trans).
Ftnomuzikološki sekciji je bila priključena sekcija o °TROSKI USTVARJALNOSTI
Tu je E. BAŠIĆ v uvodu v svoj referat poudarila, da Moramo razločevati ustvarjalnost za otroke od ustvarjal-n°sti in ustvarjanja otrok samih. Nato je spregovorila o drami in problemih socializacije romskih otrok in Podstavila vrsto dogodkov in zgodbic s svojega razisko-valnega dela (primerjalno Prekmurje in Medimurje). Ob koncu je poudarila, da je s tem delom hotela spodbuditi Problem pristopa k terenskemu delu, kjer se človek ve-dno uči, spopolnjuje, spoznava in doživlja vedno nove stvari. Delo spremlja niz vzporednih družbenih, družbenozgodovinskih in pa povsem (med)človeških spoznanj, ki človeka bogatijo; to bi bil kasneje naš prispevek širšemu družbenemu področju.
Ž. KOVAČIČ je v svojem referatu (skrajšana obsežna študija) obdelal "Stare sportove na snijegu i ledu djece prednje Podravine". Po mnenju navzočih bi bilo treba za študijo zainteresirati prireditelje ZOI Sarajevo 1984 in °hjaviti celotno besedilo z dodanimi fotografijami. To bi . la obenem tudi akcija za popularizacijo in uporabo teh izsledkov v praktične namene. Problematiko bi bilo Potrebno obdelati v širšem kontekstu, s sodelovanjem (nied drugimi) tudi Fakultete za telesno kulturo.
Ob koncu dela muzikološke sekcije se je D. Rihtman j' imenu vseh navzočih zahvalila prirediteljem in organiza-t0riem kongresa, etnomuzikologe pa povabila, da se na Poslednjem sestanku sekcije ob kongresu etnologov in folkloristov v Makedoniji sestanejo za dva dni. Tako je hilo domenjeno na sestanku v Stubiških Toplicah. Vse oavzoče je nato seznanila s sklepi tega sestanka.
Diskusijo je transkribiral in priredil za tisk Marko Ter-, e9'av- Diskusijo v etnomuzikološki sekciji pa je pripravil 9°r Cvetko.
POLEMIKA
Razmišljanje v veter
Šele ob transkripciji diskusije iz Rogaške Slatine sem dobil popolnejši pregled nad problemi in mislimi razprav-Ijalcev, saj zaradi objektivnih razlogov nisem bil navzoč pri vseh plenarnih ali sekcijskih razpravah. Toliko v opravičilo, zakaj šele sedaj reagiram na nekatere misli iz kongresne razprave.
Diskusija me v tem trenutku zanima na tisti ravni, kjer odmevajo posredne ali neposredne kritike organizacije kongresa. Ne mislim zagovarjati morebitnih organizacijskih spodrsljajev, pač pa se želim in moram upreti določeni nedobronamerni vsebinski kritiki kongresa, ki temelji na nepoznavanju dejstev ali celo na drugačnem metodološkem razumevanju problemov. To ne bi bilo slabo in reakcija ne bi bila potrebna, če nekateri razpravljale! ne bi svoje resnice imeli za izključno in edino zveličavno.
1.	Nekemu razpravljalcu v sekciji za ustno slovstvo je npr. kongresni zbornik pokazal, da ne gre le za strokovno nestrinjanje, ampak za neopravičljive napake. Napako je razpravljalec pripisal tudi uredništvu zbornika. In kje je ta "napaka"? Razpravljalec je menil, da bi večina ali vsi referati sodili v sekcijo za ustno slovstvo, ne pa da jih je uredništvo nekaj objavilo v 3. plenarni temi Po sledeh najstarejše kulturne dediščine. Uredništvo je po njegovem mnenju spregledalo slovstveno-teoretične referate, ker ni hotelo in moglo vedeti za sintagmo — zgodovina stroke.
To razmišljanje je do skrajnosti poenostavljeno. Sam sem bil enakega mnenja; referati o književnosti bi morali biti pod eno streho, a kaj, ko je bilo nekaj takih, ki so prinašali dopolnitve in gradivo h kulturni dediščini in so zato tudi sodili v to plenarno temo. Poleg tega pa so nekateri referenti izrecno pripisali k referatu, da njihov referat uvrstimo v plenarno temo Po sledeh najstarejše kulturne dediščine, saj so tako gradivo tudi prinašali. Napaka je bila samo v tem, da kritiki niso predložili niti enega konkretnega naslova za sekcijo niti za plenarno temo. Nekateri referenti, za katere sem sodil, da je njihov prispevek čisto "literarni” in sem jih zato uvrstil v književno sekcijo, pa so se pritožili, da bi bili raje v plenarni temi. Ob tem je najzanimivejše dejstvo, da so se ti referenti pritoževali v nasprotju z razpravljalčevimi zahtevami, čeprav so bili vsi po vrsti diskutantovi študentje ali pa so pri njem doktorirali. Torej bi morali prvi poznati mojstrove sintagme in poglede. Če jim še tako dobra šola ni pomagala, kako bi jim lahko šele uredništvo. Reči pa je treba, da večina "domačih nalog” iz te sekcije sploh ni sodila nikamor, ker so bile preslabe, kar smo ugotovili že na kongresu. Dodati pa je treba, da smo vse referente obvestili, naj poleg naslova napišejo tudi temo ali sekcijo, za katero so referat pripravili. Večina tega seveda ni naredila, poleg tega pa je pisala o kamenju, na kongresu .pa so nas prepričevali, da so pravzaprav pisali o kruhu.
2.	Zanimivo je, da je voditeljica sekcije za ustno slovstvo uredništvu očitala prav nasprotni spodrsljaj, češ da bi veliko referatov iz te sekcije sodilo v plenarno temo. Eden jih torej meče ven, drugi jih tišči noter, vsi pa so prisegali na isto šolo in so iz iste šole tudi izšli. Nekdo je v razpravi celo patetično oznanil, da razprav-Ijalčevo—kritikovo šolo nosi vedno v sebi in jo povsod razlaga. Predvidevam, da jo bodo potem tudi razumeli in se po njej ravnali.
3.	Pri najboljši volji pa ne morem razumeti očitka razpravljalna v 2. plenarni temi (Težnje), ki je organizatorje dolžil nejasne zasnove kongresa in jim naprtil krivdo za nejasnost njihovega republiškega referata, pa za abstrakcije v njem itn. Poleg tega pa je razpravljalec organizatorje tudi poučil, da je neuspeh kongresa sad etnološkega in folklorističnega (zveznega) neupoštevanja življenja in nam pri tem žugal z Marxom in Leninom, s svetim pismom in s seboj.
4.	V razgovoru ob isti (2. plenarni) temi pa je druga diskutantka spet očitala organizatorjem, da je bil njihov republiški referat oškodovan, ker se je njihov pisec strogo držal organizatorjevih navodil, ki pa jih organizator sam ni upošteval. Huda, a nepravična obtožba.
Diskutantkin očitek, da je bil njihov referat prikrajšan, ker ni navedel važnejših del, ne more leteti na organizatorja, saj je ta samo predlagal vsem, naj bi se v referatih izogibali pozitivističnega naštevanja del posamičnih avtorjev. To so upoštevali skoraj vsi referenti, tudi slovenski. Pač pa smo že v razlagi predloga tčme (v slovenščini in srbohrvaščini) opozorili, naj referenti pokažejo glavne povojne "šole” v republiki, dopustili pa smo, da najvažnejša strokovna dela omenijo v OPOMBAH. Tega "prikrajšani” referent ni naredil, ampak je še celo izpustil vsa imena, za kar je spet organizator poslušal očitke od njegovega kolega. Slovenski referent pa je nekatera najvažnejša strokovna dela omenil v opombah in zato ga je doletela vsa kritika. Zaključimo lahko, da so nekateri kolegi že od vsega začetka posvečali preveč pozornosti obrobnim stvarem, da pa niso razumeli bistva. To je problem, ne pa to, da Slovenci niso upoštevali določil in dogovorov. Moram dodati, da se osebno držim določil in dogovorov kot pijanec plota, posebno če gre za širšo jugoslovansko skupnost. To načelo sem upošteval tudi kot organizator in kot predsednik jugoslovanskega
združenja folkloristov in sem bil do slovenskega društva nepopustljiv in do konca dosleden, da ne bi prišlo do očitkov o izkoriščanju, ki so v naših mednacionalnih odnosih lahko tako hitro navzoči. Zato smo kot organizatorji kongresa naša navodila in razlage prevajali v srbohrvaščino, sam pa sem dodatno pojasnjeval in razlagal ter odgovarjal na vprašanja pred kongresom. Tudi na nemogoča. A raje sem storil to, kakor da bi tvegal očitke in nesporazume, do katerih je vseeno prišlo. Ti očitki izvirajo iz ignorance in znane jugoslovanske nesposobnosti prisluhniti drugemu, čeprav ga prosiš za pojasnilo. To pa je že moralni in ne več strokovni problem.
5.	Stvar strokovne in človeške morale pa je bil tudi besni apel neke diskutantke, ki je zaradi lastnega strokovnega nestrinjanja z drugimi že na samem začetku skupnega kongresa pledirala za vnaprejšnjo ločenost strokovnih društev in zvez. Osebno sem ogorčen nad takim razbijaštvom in izoliranostjo društev v nekaterih drugih republikah, kar izhaja iz osebnih nasprotovanj, na javnih mestih pa se ločenost prikazuje kot metodološko nestrinjanje. Kljub temu, da nikomur nismo in ne bomo vsiljevali našega "modela” združitve v eno društvo, pa je treba poudariti prednosti te združitve in se zanjo zavzemati, prav tako za operativno enotnost, ki ne izključuje strokovnih nestrinjanj in razgovorov.
MARKO TERSEGLAV
CETINJE 1985
Za kongres etnologov, folkloristov in antropologov jeseni leta 1985 v Cetinju so bile predlagane naslednje teme:
—	plenarna tema: Družina, zadruga, rod, bratstvo, pleme
—	sekcije: Verovanja in običaji v zvezi z naravo
Etnologija in šport
1.	Šport v tradicionalni kulturi
2.	Sodobna ljudska tekmovanja
3.	Etnološki pristop k sodobnemu športu Oblačenje, noša, obleka, moda
Prispevki za plenarno temo naj bodo dolgi največ 10 strani, ostali pa do šest strani. Referate iz Slovenije bo sprejemalo Slovensko etnološko društvo, rok oddaje pa je 1. februar 1985.
VABIMO VSE, DA NAM POSREDUJEJO DODATNE PREDLOGE ZA KONGRESNE TEME!
OBVESTILO
Srbsko etnološko društvo prireja septembra ali oktobra leta 1984 posvetovanje z naslednjimi temami:
—	Ženska in kultura
—	Smrt in kultura
—	Perspektiva etnologije v 20. stoletju
Četrta tema še ni točno določena, bo pa vezana na kraj posvetovanja. K sodelovanju ste vabljeni vsi, ki jih navedena problematika zanima. Podrobnejše informacije lahko dobite na naslovu: Srbsko etnološko društvo, SANU, Knez Mihajla 35, 11000 Beograd.
SED
glasnik SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA društva
Glasilo Slovenskega etnološkega društva: zanj odgovorna
Ljudmila Bras, predsednica SED
Izhaja štirikrat letno, naklada 700 izvodov
Grafična priprava in tisk: Partizanska knjiga, Ljubljana
Glavni in odgovorni urednik: Marko Terseglav
Člani uredništva:
Iraško Križnar (film)
Boris Mravlje (tehnični urednik, fotografija)
Camjan Ovsec (Bulletin of Slovene Ethnological Society) Mojca Ravnik (kronika, jugoslovanska etnologija)
Ingrid Slavec (knjižna poročila, lektorica)
Nives Sulič (prevodi v angleščino)
Zmago Šmitek (neevropska kultura)
Izdajateljski svet:
Angeles Baš (ZRC pri SAZU)
Slavko Kremenšek (Oddelek za etnologijo FF)
Boris Kuhar (SEM)
Inga Miklavčič (Goriški muzej, Nova Gorica)
Julijan Strajnar (ZRC pri SAZU)
Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, Lju-“Ijana, telefon: 224-011, int. 335, glavni urednik 216-322 Posamezna številka stane 30 din Celotna naročnina 120 din
pekoči račun 50100-678-44338
fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji.
Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo (št. 4210-27/78) je Glasnik oproščen temeljnega davka od prometa Proizvodov. Številko sta sofinancirali Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije.
SLIKA NA NASLOVNICI: Dve hudi gospe — Etnologija in Folkloristika — sta se fotografu v Rogaški Slatini prijazno nasmehnili in se za javnost prisrčno zbližali.
Drugi oprijemljivi podatki: fotografija je iz konca prejšnjega ali začetku tega stoletja. Fotograf: N. Stockmann, Dunaj.
Kopijo originala nam je prijazno odstopil Oddelek za etnologijo FF v Ljubljani.
ZGODOVINA ETNOLOGIJE V SLIKAH
sk!hSptZ9C!d0Vinski trenutek! Pred slovesnim pričetkom prvega (mogoče tudi zadnjega) skupnega kongresa jugoslovan-nologov in folkloristov, Rogaška Slatina 5. — 8. 10. 1983. Foto: Jože Rehberger
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
č 121
II 131 8291984
998641983,1	cobis*