UMETNOST
MESEČNIK ZA UMETNIŠKO KULTURO - L. III. 11/12-JULIJ-AVGUST 1939.
ZAKLJUČEK III. LETNIKA
OPOZORILO NAŠIM CENJ. NAROČNIKOM
S pričujočo številko 11/12 je III. letnik »UMETNOSTI« 1938/1939 zaključen. Številki je priloženo kazalo za ves letnik, dočim je izvirne platnice založila knjigoveznica Jože Žabjek, Ljubljana, Dalmatinova ul.
10,	kamor naj se naši naročniki obračajo radi vezave. Cena platnicam je Din 15.— za vsak letnik, z vezavo vred Din 20.—.
Da bomo lahko pravočasno zaključili sklepne račune za III. letnik in poravnali vse obveznosti, smo danes ponovno to je že petič priložili poštne položnice vsem naročnikom, ki so v zaostanku z naročnino in vljudno prosimo za takojšnje nakazilo naročnine, ki znaša
Din 80.— za ilustracijski papir,
Din 110.— za umetniški papir.
1.	septembra 1939 izide prva številka IV. letnika »Umetnosti« 1939/1940.
Smer in ureditev revije se tudi v novem letniku ne bosta spremenili.
Povečali bomo edino obseg revije od treh tiskovnih pol na štiri pole, toda s to razliko, da bo revija izhajala redno mesečno, vsakega prvega v mesecu po dve poli, kar bo gotovo razveselilo naše naročnike, ki so dosedaj prejemali revijo v dvomesečnih presledkih.
»Umetnost« bo tudi v bodoče prinašala obilo gradiva iz domače in tuje likovne umetnosti, prav posebna pozornost pa bo posvečena ilustracijam.
Zagotovili smo si sodelovanje uglednih domačih in tujih pisateljev, kritikov in umetnostnih zgodovinarjev, tako da bo revija tudi v novem letniku poučna in za vsakega resničnega ljubitelja likovne umetnosti zanimiva.
Pri tej priliki se iskreno zahvaljujemo našim cenj. naročnikom, ki so nas v tekočem letniku podpirali in prosimo, da nam tudi v prihodnjem letniku ohranijo svojo naklonjenost.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »UMETNOSTI« LJUBLJANA, POD TURNOM 5
»Umetnost« — izide dvanajst številk na leto. Celoletna naročnina znaša 80 din, na umetniškem papirju 110 din (za inozemstvo 20 din več). Posamezna dvojna številka 20 din, na umetniškem papirju 25 din.
Poštno hranilnični račun št. 17-794: Umetnost, mesečnik za umetniško kulturo — uprava, Ljubljana. Naročila, dopise in reklamacije je nasloviti na naslov uredništva in uprave v Ljubljani, Pod turnom št. 5.
Izdaja Bibliofilska založba v Ljubljani. Urejuje uredniški odbor (dr. Rajko Ložar, France Gorše, Martin Benčina), odgovarja Miba Maleš. Vsi v Ljubljani. Nenaročeno gradivo se ne vrača. — Tisk Narodne tiskarne (predstavnik Fran Jeran) v Ljubljani.
■ • •. ■.
Raffael Santi — Lastna podoba — Olje ok. 1506 — Uffizi v Florenci
Priloga Umetnosti
(Preložil Alojz Gradnik)
1.
Začaral, Amor, si, me z lučjo dvoje očes, ki me slepe, z obličja kožo, ki sneg je bel posut na rdečo rožo in z govorico, ki kot pesem poje.
Gorim tako, da mi morje in reke plamena ne vgase in vendar sreča mi ta pekoči ogenj je vse večja in naj gori in traja na vse veke.
O sladki jarem njenega objema!
Ovilo vrat mi je okovje belo, ko sem ga snel, umiral sem od boli.
O drugem ne bom govoril nikoli, ker je slasti obilje smrti želo in v mislih nate bodo usta nema.
2.
Kot Pavla usta niso nam odkrila tajn božjih, ko je stopil dol z neba tako vse misli mojega srca ljubezni je koprena zagrnila.
Kar videl sem in kar sem tebi storil, bo v grudih mojih večno zakopano in naj sence mi osivi prerano, če kdaj bi komu o vsem tem govoril.
Glej moje muke! Če sem ti udan,
smem upati, da tudi ti počasi
boš mogla v mojih se plamenih vžgati ?
Če le prositi smem te, noč in dan ne bom prenehal te moledovati, dokler ne oslabijo moji glasi.
Kako sladak je tistega napada spomin! A večje zdaj so bolečine ločitve, ker kot tisti sem, ki zgine na morju zvezda jim, edina nada.
Razveži jezik se, povej kako je grdo ljubezen me ogoljufala.
In vendar za vse muke le zahvala za vekomaj ti bo plačilo moje.
Bila je šesta ura, kar zašla
luč sonca je in druga se je vnela,
manj za besede vedna, bolj za dela.
Premagala pa me je vsega sla ker kdor ljubeč rad mnogo govori, ostane ponavadi brez moči.
To mojo bedno dušo vžgal je Bog na dan Vseh Svetih tisoč in petsto.
Bilo je v noči, ko prej jok in stok nad mrtvih se razlegal je zemljo.
Morda bi zmagal, če, bi sin usod bil drugih in nihče bi pred menoj ne stopal; če pa drugi so mi pot prestregli, kriv je boljše zvezde soj.
Sem Benvenuto, ki dokaz sem dal že mnog o umetniji; zvezde srd me pahnil vendar zdaj je v prah nižav
V	Parizu, v Rimu Jupiter sloveči, v Florenci Perzej, marsikaj še, ječi plačilo so; zdaj sem že truden, strt.
Benvenuto Cellini
(Preložil Alojz Gradnik)
1.
Raffael Santi — Podoba neznanke
O Bog nebeški in sveta vladar,
Ti si ustvaril me in za izbrane podelil milosti mi tu neznane, zakaj Ti zdaj je zame malo mar?
V	tej temni jami zakopan sem živ, a upam, da nekdo za prošnje vroče, iskrene, žive, v spas moj, bo mogoče pri Tebi milost zame zadobil.
Usode moje krute moč okrni in zvezdo zmagoslavno mi povrni, ki me je dvignila nad topo čredo.
Tvoj hlapec sem in Ti moj gospodar. Ozri se milostno na mojo bedo, ki ljubim, hvalim Te, častim vsekdar.
3.
O oče, prvi kralj, zemlje, neba, presveti in nesmrtni, večni žar, življenja vir za nas in vsako stvar, o daj, odreši hlapca tega zla.
Krivično sodijo me in moj brod lomljiv potaplja ta požrešna zver, suj nanjo srd svoj in svoj sveti mir podeli mi, da k tebi najdem pot.
Za me si dvignil se na sveti les, in krstil zemljo s svojo si krvjo, ko srd neba zakril je dvojni kres.
Načrte hranim, marmor, bron, samo za tvoj spomin, a mi ne da pokoja, ki zdaj ima najboljša dela moja.
Giovanni Bellini — Snemanje s križa — Olje — Detajl
4.
Sedi presveti in nesmrtni Bog obdan od svoje slavljene družine na sredi sonca in vsakomur sine enako milost iz njegovih rok.
Kedor umre očisti se od zla na mesecu, tam on pokoro dela, dokler ne prejme duša čista, bela, dar božji, ki od vseh največ velja.
Prokleti drugi so za vekomaj, vse niže se med ognjem in zemljo pogrezajo in sonca ne uzro.
Tam pozabljenje je, pekla prevali. Očiščeni hite v zaslužen kraj, na zvezde, Bog tam gleda jih in hvali.
RAFFAEL SANTI IN BENVENUTO CELLINI
Raffael Santi, poleg Michelangela in Lenonarda da Vincija tretji največji izmed slikarjev italijanske visoke renesanse in tudi tretji izmed ustanoviteljev slikarskega sloga te dobe, je bil rojen leta 1483. v Urbinu. Slikal je najprej v slikarski delavnici svojega očeta, okoi 1499. je odšel, 16 let star, k tedaj že zelo slovečemu mojstru Pietru Peruginu v Peruggio, nato 1504. v Florenco in odtod 1508. leta v Rim.
Te tri letnice so mejniki Raffaelovega umetniškega razvoja. V Peruggiji pod vplivom učitelja Perugina, Florenca vpliv Leonarda, fra Bartolomea in Michelangela, Rim doba najbolj samostojnih umetniških stvaritev.
Raffaela opisujejo sodobniki, da je bil mladostno živahnega, ljubkega, spretnega značaja, ki si je pridobil odličnih prijateljev in se je kmalu uveljavil. Postal je še za časa življenja eden najbolj slavljenih slikarjev, obdan s kraljevskim razkošjem, živo nasprotje »strašnega« Michelangela. Njegove podobe so še danes splošna človeška last, vendar pa njegova intimna uravnovešena smer umetnosti v treh stoletjih v Italiji niti zdaleka ni imela tistega vpliva, kot ga je imela n. pr. silna in neugnana umetnost Michelangela.
V	Rimu je Raffael izvršil znane in mnogo občudovane velike alegorične kompozicije v stancah v Vatikanu (Vera, Znanost, Umetnost, Pravo). »Stance« obsegajo tri razmeroma majhne dvorane, v eni »Camera della Segnatura« je naslikana tudi v monumentalnih prizorih slika »Disputa« (teologija), o kateri bomo kasneje še govorili.
Zadnja Raffaelova slika je njegovo »Izpremenjenje na gori«, danes v vatikanski Pinakoteki, ki je mojster ni dokončal. Ko je leta 1520. umrl — 37 let star — je stala nedogotovljena ob njegovem zglavju. Raffaelovo smrt je, kot znano, leta 1872. upodobil tudi naš Janez Šubic, tedaj mlad učenec beneške umetnostne akademije in je prejel za svoj karton prvo darilo. Podoba je bila razstavljena na zadnji razstavi bratov Šubicev v Ljubljani.
Tine Gorjup — Moja mati Risba
Rekli smo, da je Raffael slikal v »Cameri dela Segnatura« sliko »Disputa«. Bilo je to v zgodnjem poletju 1508. leta, tedaj natančno v času, ko je Michelangelo slikal Sikstinsko kapelo. To prvo Raffaelovo rimsko delo predstavlja nebo s Kristusom, Materjo božjo, Janezom Krstnikom, apostoli, evangelisti in mučenci, dočim je na spodnjem delu naslikan oltar, okrog katerega so zbrani številni svetniki, cerkveni očetje in učenjaki, ki izražajo svoje mnenje (disputirajo) o hostiji, izpostavljeni nad oltarjem. Tedaj izrazito verska slika, ki je dobila tudi ime »Teologija«.
Ta slika je poleg njene umetniške vrednosti važna še iz nekega drugega razloga. Na skicah, ki so se ohranile in ki spadajo vse k »Disputi«, so se namreč ohranili tudi edini trije znani Raffaelovi soneti, ki jih objavljamo v današnji številki naše revije v prevodu Al. Gradnika. Četrti sonet je ostal samo v fragmentu.
Skice, na katerih je Raffael svojeročno napisal te sonete, so danes ohranjene v Oksfordu, varianta tretjega soneta, ki je tudi na skici, na Dunaju, dočim je fragment četrtega soneta v muzeju Favre v Montpellierju.
Komu so bili ti soneti namenjeni, do danes ni ugotovljeno. Gotovo je le, da jih je napisal tedaj 25 let stari Raffael z vsem ognjem mladostne ljubezni svoji izvoljenki, za katero vemo le, da ji je bilo ime »Margarifa« in ki je bila domnev-n o hčerka peka, znamenita »Fornarina«, katere podobo smo videli tudi na zadnji razstavi italijanskih portretov v Beogradu (sicer v galeriji Borghese v Rimu). »Fornarina« je dejansko nastala okoli 1509. leta, tedaj nekoliko kasneje kot soneti, odtod tudi domneva zgodovinarjev, da so soneti posvečeni lepi neznanki Marga-riti, oziroma Fornarini, ki naj bi bili istovetni osebi. (Grimm, Passavant.)
Prvi sonet čudovito lepo govori o Raffaelovi žareči ljubezni, a pesnik obljublja, da bo molčal o tem, kar se je zgodilo med njim in njegovo ljubljenko. Tudi v drugem sonetu, ko se je ljubezenska zgodba že razpletla in ko je poet že izvojeval naklonjenost lepe neznanke, ponavlja in se zaklinja, da ne bo govoril. Le še dalje prosi in upa, da se bo tudi ona vžgala v njegovih plamenih.
Tretji sonet predstavlja kulminacijo in konec ljubezenske zgodbe. V početku soneta sladak spomin na minuli dogodek, zatem se kljub svetim obljubam v prejšnjih sonetih »jezik razveže« in sledi žalostno priznanje, da je poeta »ljubezen ogoljufala«, priznanje, ki postane docela jasno šele v sklepnih verzih soneta, kjer govori povsem nedvoumno o nesreči, ki se mu je pripetila. —
Četrti sonet, ki je ohranjen le v fragmentu in je druga polovica iz risbe odtrgana, govori že o novih potih, ljubezenski dogodek in neuspeh ljubimca sta
Bara Remec — Rože — Olje 1938
premagana, poet se je iztrgal iz objema minulih doživljajev, nova pota se odpirajo njegovemu umetniškemu delu.
Vsa arhitektonska zgradba sonetov kaže v tezi in antitezi izredno dovršeno obliko, kot je to pri velikih mojstrih renesanse že navada.
V	izvirniku jih odlikuje tudi izredno lep slog, ki se je našemu prevajalcu, kljub težkočam jezikovnih posebnosti mojstrsko posrečil. Nemški prevodi, ki jih je objavil Herman Grimm v svoji knjigi »Leben Raphaels«, so se n. pr. v toliki meri oddaljili od izvirnika, da je ostala njih vsebina nejasna, popolnoma pa sta se izgubila tudi prava resnična ost in poudarek tretjega soneta, na katerem temelji prav za prav vsa ljubezenska zgodba.
Ni dvoma, da se bo ljubitelj Raffaelove umetnosti z velikim zanimanjem poglobil v te drobne mojstrove pesniške umotvore, ki predstavljajo le majhen del umetniškega ustvarjanja velikega ljubljenca italijanske visoke renesanse.
Bara Remec — Orle pri Ljubljani — Olje 1938
Ben ven uto Cellini je bil rojen 3. novembra 1500 v Florenci. Datum rojstva je historično izpričan in tudi v sonetu, ki ga objavljamo, pravi sam: »To mojo bedno dušo vžgal je Bog na dan Vseh svetih tisoč in petsto.« Izhajal je iz revne družine zidarskega mojstra in je brez posebnega šolanja vstopil v bližnjo zlatarsko delavnico. Nadarjen in žilave energije, borbene nature, a obenem pretirano občutljiv, roma iz kraja v kraj in je I. 1519. prvič v papeškem Rimu, kjer preživi polnih dvajset let v mladostnih bojih za priznanje, napredek in uspeh pod pokroviteljstvom papežev Klementa VII. iz florentinske družine Medičejcev in Pavla III. Leta 1530. so mu v Rimu ubili brata, Benvenuto zavratno umori ubijalca. Njegova trdovratnost in nasilnost mu nakopljeta mnogo sovražnikov in 1534. Cellini mirne vesti ubije svojega najhujšega sovražnika na papeškem dvoru, milanskega zlatarja Pompeja.
Sledi doba potovanj, 1537. leta je tudi že prvič na Francoskem. Od leta 1538. do 1539. je zaprt v Angelskem gradu v Rimu. Posreči se mu pobegniti, toda kmalu je spet v ječi. V svoji potrtosti se hoče ubiti, ali nevidna roka ga zadrži, vda se pobožnemu razmišljevanju, ima vizije, na laseh mu ostane nekakšen poseben sijaj,
Bara Remec — Risba 1939
cvreola, znak posebne milosti božje. Decembra 1539. leta je osvobojen in odide na Francosko h kralju Francu I., kjer ostane pet let, glavno v Parizu.
Bivanje v Franciji pomeni za Cellinija dobo velikega umetniškega razmaha in uspehov, iz zlatarja postaja kipar. V Parizu je nastala svetovno znana solnica, ena redkih ohranjenih Cellinijevih zlatarskih umetnin, ki jo je napravil Cellini v zlatu za francoskega kralja Franca I. velikega ljubitelja umetnosti in vztrajnega podpornika C. umetnosti.
Franc I. je Celliniju odredil redno plačo in mu je poleg bogatih posebnih nagrad daroval še grad. Zavist in nevoščljivost izbruhne med tekmeci in dvorjani, katerim na čelu stoji kraljeva prijateljica Madame d’ Estampes. Tej dami je dejal kralj: »Nikdar nisem našel moža v zlatarski obrti, ki bi bolj zaslužil podporo kot Cellini.« Celliniju samemu pa ob neki drugi priliki: »Mon ami, res ne vem, kdo ima večje zadovoljstvo, ali knez, ki je našel moža po svojem srcu, ali umetnik, ki je našel kneza, ki mu nudi vse ugodnosti, da se lahko posveti izvedbi svojih lepih in velikih zamisli.«
Vojna z Angleži je izčrpala Francu I. denarna sredstva, podpore so pričele kopneti in 1545. leta se Cellini vrne v svojo rodno Florenco, kjer preživi zadnjih 26 let svojega življenja.
Bara Remec — Tinček — Olje 1938
To je druga florentinska doba Cellinijevega življenja, manj sijajna, polna borb z okolico, rivalom kiparjem Bandinellom, doba redkih zmag in polna skrbi. Sestra
—	vdova s šestimi hčerami pada na njegove rame, preko šestdeset let star se oženi in ustanovi lastno družino, ki postane kmalu mnogoštevilna.
Toda prav v tem času se Cellinijevo umetniško delo dviga na vrhunec. 1549. leta dovrši bronasti kip Perzeja z Meduzino glavo, Cellinijev največji ponos in njegovo najznamenitejše delo, ki je še danes v Florenci v Loggi dei Lanzi, tam kamor ga je sam postavil.
Zadnja leta Cellinijevega življenja pomenijo okrutno borbo za vsakdanji kruh, polno neizpolnjenih obljub in brezuspešnih prošenj, zopernih sodnih sporov in mučnih bolezni. Odrešila ga je smrt 13. februarja. 1571. leta in je bil dva dni nato z velikimi slovesnostmi pokopan v cerkvi della Santissima Annunziata.
Cellinijevih del je malo ohranjenih. Poleg že omenjene solnice (danes v dunajski zbirki), kipa Perzeja, še veliko razpelo v dvobarvnem marmorju (španski kraljevi grad v Escurialu). Mnogoštevilna druga dela, ki jih Cellini sam omenja v svojih spisih, so bila uničena, ali pa so se izgubila.
Strokovna kritika je v zadnjih desetletjih precej podrla Cellinijevo slavo in ga danes kljub priznanju velikih sposobnosti in mnogih pozitivnih kakovosti ne prišteva niti kot zlatarja in medaljerja, niti kot kiparja med velike umetnike XVI. stoletja.
Slaven pa je ostal Cellini kot pisec svoje avtobiografije »Življenje« (Vita di Benvenuto Cellini), tako da je upravičena sodba kritikov, da je Cellini pisatelj in pesnik dosti pripomogel slavi Cellinija umetnika. »Življenje« je bilo prvič natisnjeno 1728. leta, 1803. leta je izšel prvi nemški prevod izpod peresa samega
Tine Gorjup — Dekle s knjigo — Olje 1939
Goetheja in ni dvoma, da je ravno ta gesta	nemškega	olimpijca	mnogo pripo-
mogla k Cellinijevi slavi v ostali Evropi.
Odlomek iz Cellinijevega »Življenja* smo dobili letos tudi pri nas v odličnem prevodu Stanka Škerlja, ki je delo opremil tudi z opombami in uvodom, iz katerega so v glavnem posneti podatki tudi v našem	poročilu.	Čitatelj bo	tamkaj	našel
obširnejšo analizo tega Cellinijevega visoko kvalitetnega	literarnega	dela, ki	pred-
stavlja po mnenju italijanske kritike »dokument duševnosti slavnega umetnika, obenem pa veren prikaz tedanje dobe in navad.« (Glej Flamini: Storia della Letteratura Italiana, Livorno 1920.)
Nas zanima poleg »Življenja« tudi ostalo Cellinijevo literarno delo, to so številni traktati o umetnosti, predvsem pa soneti, ki nazorno prikazujejo zlasti bolestne črte Cellinijevega duha, komplicirano dušo, genialni polet, skratka imajo vse bistvene oznake bogate duševnosti tega izrednega moža. Tudi soneti kažejo v izvirniku izrazit karakter Cellinijevega svojstvenega stila, z bogastvom pristne florentinske govorice, izvirnost in moč sloga, živo in neposredno pripovedovanje. Za našo revijo jih je mojstrsko prevedel Al. Gradnik, tako da so soneti tudi v prevodu obdržali vse odlike izvirnika.
Poleg pobožnega razmišljevanja veje iz teh malih drobnih umetnin tiha resignacija strtega moža, ki je od življenja toliko pričakoval, se boril in obupaval (n išče zadnjo rešitev v vsemogočnem Bogu.
Citatelju, ki bo prebral te vrstice in se poglobil v Cellinijeve sonete, bo postala fa izredna pojava, kljub vsem napakam, prav tako simpatična kot velike tragične figure Michelangela in Leonarda da Vincija.
Tine Gorjup — Ljubljanski grad — Olje 1939
Kot pri Michelangelu (glej sonet v 1-2. štev. »Umetnosti«) je bilo tudi pri Celli-niju pesniško ustvarjanje sekundarnega značaja, maloštevilne ohranjene pesmi pri obeh mojstrih pa vendarle kažejo na svojstveni, samo njima lastni način izražanja, izvirnost zamisli in dovršenost pesniške oblike, same vrline, ki postavljajo Michelangela in Cellinija med klasične pesnike italijanskega cinguecenta. M. B—a
Gravura
Albert Sirk — Lastna podoba — Olje 1933
Dr. Fran Šijanec
SLIKAR ALBERT SIRK
Letošnji kulturni teden v Celju je sprejel v svoj program kolekcijo Sirkovih del, ki so nastala pretežno že v dobi njegove celjske naselitve, to je od decembra 1937. I. dalje. Eno leto poprej je Sirk priredil skupno s kiparjem Ivanom Napotnikom razstavo, ki je pokazala Celjanom prvič obsežnejšo zbirko njegovih akvarelov in olj. Istega leta, to je 1936., je sodeloval na dveh mariborskih razstavah in še v Skoplju je nastopil s 63 deli na svoji največji samostojni razstavi. 2e naslednjega leta 1937. je Mariborčanom za binkošti na ogled nova kolekcijska serija pod okriljem »Jadranske straže«.
Taki podatki dado sklepati ne le na obširno, lahkotno in vztrajno produktivnost, temveč v dobri meri tudi na umetnikovo popularnost in sprejemljivost s strani širokega občinstva. Dejstvo je, da odlikujejo Sirka redka delavnost in neugnana ambicija h konkretnim in realnim ciljem stremečega ustvarjalca, energija, ki jo črpa iz svoje kraške žilavosti in ki ga osrečuje ter poživlja nenehoma le sredi dela in dejanja. Življenje iz volje in moči je večen vzpon in uspehi ustvarjajo optimista. Človek in njegovo delo se zlijeta v jasen, enoten in nepotvorjen izraz stvariteljske sreče in zadovoljstva, — umetniško gledano —, v podobo primarnih, preprostih in od »problemov« neobteženih likov. Brez notranjih nasprotij sta v
Albert Sirk — Portič na Kornatih — Olje 1939 — Zasebna last
Sirkovem primeru človek in njegovo delo nerazdružljivo priklenjena na rodno grudo, ki ju je ustvarila, na strmino' kraške obale ob Sv. Križu pri Trstu, staro slovensko ribarsko naselbino, ki je rojstni kraj mornarja in slikarja Alberta Sirka. Težave, ki jih prinaša njegova življenjska pot po vojni, so zunanje neprilike, so po večini le zunanje narave, saj je Sirk v svojem bistvu tuj duševnim komplikacijam, poln načrtov in invencije živi le izven abstraktnih teorij in stran od doktrinarstva v svetu nazorne in vedre slikarske izkušnje, ki se ji prilagaja vsikdar z vso svojo čustveno neposrednostjo. Rekli bi torej, da ustvarja prvič zelo mnogo, da je plodovit in iznajdljiv iz notranje dispozicije pristnega slikarskega temperamenta (poleg tega sredi ukazujočih potreb življenjskih prilik in neprilik), drugič pa, da je umetnikovo delo našlo povsodi prav topel in hvaležen odziv. Realistično poetični Sirk se je med slovenskimi slikarji prvi posvetil slikarsko tako dojemljivi in pri nas skoraj nepoznani snovi kakor je naše morje in njegova ljudska folklora: ribiške barke ter pristaniško in obalno življenje je do danes in ostane v ospredju vsega umetnikovega zanimanja. Vzrastel je z morjem in le tu je doma. Motivično bogastvo je kar na dlani in treba je le videti, kakor gleda in opazuje izkušeni mornar in slikar Albert Sirk. Nikakor pa ne smemo prezreti, da se je uveljavil naš mojster s svojevrstnim načinom še tudi v portretnem slikarstvu, kjer ga je že ob prvih početkih razvoja zanimala tipičnost značaja in tudi karikatura sama. Bavil se je že zgodaj z najrazličnejšimi tehnikami, z oljem, akvarelom, pastelom in grafično
Albert Sirk — Fazan — Akvarel 1938 Kr. banska uprava dravske banovine
risbo. Zadnje čase pa je dosegel Sirk zlasti v akvarelnem slikarstvu odlično umetniško stopnjo. Njegov rojak Albert Širok je po obisku na slikarjevem domu ob sončnem Jadranu že pred 13 leti zapisal: »Kot opeva Gradnik svoja Brda, kot opeva Gruden svojo Nabrežino, tako ima tudi Sv. Križ v Sirku svojega slikarja. Sirk ljubi Sv. Križ, ljubi kriške ribiče, ljubi morje — in ta ljubezen lije od vseh slik.«
Sirkovo pokolenje je pristno ribiško, rojen je bil 26. maja 1887. V srednjo šolo je hodil v Trstu. Prvotno je hotel na dunajsko akademijo, a se je končno odločil za Benetke, kjer mu je bil za učitelja znani Ettore Tito, mojster slovitih figuralnih kompozicij Hodlerjeve smeri. Akademijo je dovršil Sirk kot odličnjak in je prejel pri končni izbiri najboljšo nagrado. Nato je popotoval po Italiji. Njegovo najljubšo in najzanimivejšo dobo pa tvori nadaljnjih deset let, ki jih preživi kot mornariški slikar v avstrijski vojni mornarici. Objadral je pred vojno Italijo, Grčijo, Turčijo, Španijo, Afriko itd. Še dandanašnji so Sirku potovanja neobhoden vir umetniških pobud in tej navadi zvest se vsako leto redno poda ali na svoj mili Jadran ali na
Albert Sirk — Ulica v Skoplju — Akvarel — Zasebna last
nič manj južnjaški in slikoviti orient makedonske Srbije (Skoplje, Ohrid). Do konca vojne se Sirku po njegovem živahnem in plastičnem pripovedovanju sodeč še ni prav nič slabo godilo. Kako neki bi naj bilo z mladim in veselim mornarjem -slikarjem, ki mu je bil svet še tako lep in okrogel. Drugače je postalo po vojni, ko so ga kot zavednega narodnjaka pričeli preganjati in je moral zapustiti tržaško gimnazijo — komaj nastavljen — in nazadnje še tudi zadnje zatočišče, ki ga je mogla nuditi narodna šentjakobska šola v Trstu svojemu neupogljivemu učitelju. Preselil se je v Ljubljano in nato v Šent Lenart v Slovenskih goricah, kjer je prvič spoznal in vzljubil izobilje novih zemeljskih krasot domovine, — a tudi okusil nepopravljeno grenkobo.
Strinjamo se z njegovim sorojakom K. Kocjančičem, ki je karakteriziral Alberta Sirka sledeče: »On je ves takšen: zdrav kmet, slovensko ribiško pokolenje,- ne-sentimentalna natura, ki ne zapravlja svojih ur nad filozofemi; ljubitelj vsega zdravega, elementarnega, tipičnega, tudi če je protipravilno; ljubitelj krepkih mišic in tjulensko štrlečih brk, kakršne vidiš na njegovih »Ribičih«. Kajti takšna kakor njegova čud je tudi njegova umetnost. Moška, elementarna, nerazglablja-joča in vendar pri tem globoka, občutena.« Še danes je plečat, prave atletske postave, dobrodušen ljubitelj dobrot iz morja in trte, veder in šaljiv Kraševec iz Tržaškega zaliva.
II.
Kakšen je umetniški značaj Sirkovih del? Kar se snovi tiče, je pri vsej raznoterosti njegov najznačilnejši predmet morje ali obala, obljudena z mornarji in ribiči, ki jih podaja pri njihovih opravkih, pri jadranju in ribarjenju. Slikar postavlja zelo rad v svoje pokrajinske panorame figure iz pisane množice in iz vrveža razgibanih teles. Folklorno realistično upodablja kos resničnega življenja na obalah, v mestih ali na morju, vendar osvetljuje na vsaki sliki le vsebinsko in subjektivno pomembnejše doživljaje. Merilo kvalitete mu je obseg razpoloženja, ki ga izžareva predvsem njegovo specialno bogastvo barv in tonskih prehodov.
V koloritu postaja včasih virtuozno razgiban, oster do efektnih nasprotij, drugič spet banalen v zvrhanem patosu. Krepko in hlastno, široko in gospodovalno polaga barvo, tedaj vzkipi in zajame zaželeno na en sam mah — in basta. Kadar ustvarja sunkoma in spontano, tedaj je svoje zmage nad uporno materijo siguren.
V snovni razpredenosti njegovih marin je najti poglaviten vzrok umetnikove privlačnosti in slikarske učinkovitosti večine znanih del. Romantično navdahnjeni,
lirično nastrojeni duši se podaja včasih mehka sanjavost in fantazija, ki ju Sirkova čarobna barka popelje v »lepše dežele«.
Najrazličnejša krajinska razpoloženja oblikuje z menjavo luči in sence, s spretno in iznajdljivo režijo razsvetljave; celo vrsto atmosferičnih odtenkov in prehodov beleži od sončnega vzhoda do zahoda in včasih je to v popolni tišini in včasih spet v težkih viharjih. Sirkova potreba po razgibanih, živahnih in slikovitih motivih je v zadnjih letih pripeljala mornarja-slikarja na orientalni jug naše države, v svet pestrih bazarjev, minaretov, v mesta zveriženih ulic in nenavadnih hiš, kjer se lahko umetnikovo nagnjenje do bujne slikovitosti nemoteno izživlja.
V	tem času je dosegel Sirkov akvarel tehnično in formalno dovršenost, ki uvršča mojstra med najboljše sodobne slovenske krajinarje. Svetlobna jakost in prozornost čistih akvarelnih tonov se stopnjujeta, barve se zlivajo harmonično, kompozicija postaja strnjena, a vendar ne prisiljena, vsebinskega izraza in notranje karakteristike je več in več.
Sirkov stilni in umetniški razvoj ne kaže posebnih skokov na druga pota, dasi je impulzivni in občutljivi kolorist v stalnem nemiru. Vedno najde le pot nazaj do tis*r~a tipičnega barvno slikovitega materiala, ki ga usmerja v krog realistično impresionistične kompozicije. Sirk je večkrat izrazil, da ne pripada prav za prav nobeni struji: »slikam kot vidim«. Kolikor je iskal novih sredstev, ekstremov moderne se je zavestno izogibal. Vplivi ekspresionizma so ostali neznatni, saj ni nikoli koncediral kakšnemu programu ali sistemu a priori. Njegovo izhodišče ostane narava v pleneru in impresivna skica, barvna kontura optičnega videza.
Omeniti je še treba Sirka kot vnetega portretista in risarja portretne karikature, s katero je debitiral kot ilustrator v tržaških »Novicah« in »Našem glasu«. Kot revijski in književni ilustrator nastopa s priznanimi uspehi. (»Naš rod«; »Bratovščina Sinjega galeba«, 1936.)
Sirk je razstavljal doslej pri Sv. Ivanu pri Trstu, v Trstu, na Reki, v Opatiji, v Gorici, v Ljubljani, Mariboru (kot član »Brazde), Celju, Zagrebu, Beogradu, Skop-Iju in Londonu. Letos se je udeležil nagradnega razpisa za dekoracijo banske palače in je prejel nagrado za kompozicijo »Prihod Slovencev na Jadransko morje«.
—	Sirkova razstava v Celju pa nam razgrinja panoge, napredek in višino umetniških prizadevanj z razveseljivim zadoščenjem nad doseženimi uspehi.
Teter Žmitek — Svaruk je razprostrl roke — Lavirana risba 1905
J. Botto
DVANAJST BELIH SOKOLOV
Kres gori na Kraljevski Goli, ob njem sede beli sokoli — srajca zelena, pero za klobukom, sredi njih pa kapitan — belo peresce, rdeč doloman.
Ko Janošik zapiska, dvanajst se pušk zabliska, tisoč fantov zavriska — in valaške, hej! zavzvene kot zvoni čez Považje in čez Pohroni!
Na Tatrah bil je mrak, tiho že dvesto let tu, pritožil bi se Slovak ali — komu?
Zabučale gore, bili so lepši časi — ne gore kresovi več na Kraljevski Jasi.
A v slovaškem srcu
kres ugasil ni se —
znova razgori se
v času nove zore,
ko pero zabeli
spet se čez te gore,
se pero zabeli,
dvanajstih sokolov mladih —
jasni dan se vname
na dvanajstih prepadih ...
Hej, vzdignimo razbit obraz, od tal poskočimo ta čas, fantje, hej!
Naj se valaška nad glavo zablisne, da se v Budimu, hej! ho! tiranom srce stisne!
Tresite se Pešte in Krivani — kdo nam pod tem soncem, kdo svobodno živeti brani?
Iz slovaškega Tine Debeljak
Ilija Jefimovič Rjepin — Zaporožci pišejo zasmehljivo pismo Sultanu — Olje
Tizian — Madona s češnjami — Olje
Bohumil Markalous
KAJ JE UMETNOST
9.	Kdo je umetnik?
Estetske vrednote delimo na dvoje vrst: okus in umetnost. Po kakšnih merilih delimo okus in umetnost? Predvsem moramo razlikovati poduhovljene estetske vrednote, ki sodijo predvsem med praktične stvari, in pa povsem duhovne vrednote, ki predstavljajo lastnost umetniškega dela.
Vse stvari človeškega ustroja, skratka moda, hišna oprema, ureditev vrtov, parkov, vasi in mest, pa tudi družabno vedenje in način občevanja sodi v svet okusa. Vsaka okusna stvar ima nekaj višje duhovnega. Svojevrstna je, posebni izdelek, dvignjen iz vsakdanjosti prav kakor je tudi človek okusa vedno bolj ali manj po vnanjosti nemara le navidez poduhovljen.
!
Rogier van der Weyden — Sv. trije kralji — Olje
Med okusom in umetnostjo je neka ne povsem določena meja. Umetnost je notranje globoka, gola duhovnost, ki se nanaša neposredno na praktične, gmotne človeške potrebe.
Pravilnost naše razdelitve potrjuje tudi dvojni tip ljudi. So poedinci, ki imajo sicer okus, umetnost pa jim je tuja. So pa tudi umetniki, ki so daleč od okusa.
10.	Ali se more naravo posnemati?
Potujuči panoptiki imajo voščene figure: Napoleona, tolovaja Babinskega, cesarico Elizabeto, postave naravne velikosti, izvedba do najmanjše podrobnosti. Lice ima barvo pravega lica, frizura in obleka sta resnični in očesne veke imajo trepalnice.
Tokrat se bo gospa Natura gotovo razveselila. Tukaj ima, kar si želi, tukaj ima delo, ki je natančno po naravi. Toda gospa Natura stoji in občuduje, kako
J. A. Gros — Prihod Napoleona v Egipt — Olje — Pariz
je vse to smotrno izdelano, pristno nastrojenje, koliko je to zahtevalo truda in časa in poreče: Groza gleda iz teh figur.
Ko sem konec vojne bil v bolnišnici v Pardubicah, si je dal zdravnik in pesnik izdelati od nekega kiparja lastno masko še za časa življenja. Maska je visela na zidu v njegovem stanovanju nekaj dni. Nato jo je naglo odstranil. Obdajala ga je groza smrti.
»Babica« Božene Nemcove bo ostalo na vse veke veliko delo umetniškega realizma, pesništva in proze. Četudi izgleda na videz, da bi bil zvesti opis pisateljičine mladosti pripovedovanje spominov, odtis prirodne resničnosti življenja, vendar je bilo to genialno delo — kakor vidimo danes iz dokazov, pisano po vseh pravilih umetniškega ustvarjanja, ki ga je pisateljica usmerjala po višjih duševnih in popolnoma neosebnih namenih in načrtih, ravnajoč se po pravilih umetniškega ustvarjanja.
V	muzejih hranimo številne spomine dostikrat zelo izobraženih žena in mož. Če berete opombe k njihovemu življenju, boste spoznali, da je velika razdalja med njihovimi dnevniki in med pripovedovanjem doživetij.
Poskušajte zajeti v stenogram kako zanimivo pripovedovanje. Potem pa preberite dobesedno čtivo. Tudi vam, ki ste osebno poslušali pripovedovalca pod vplivom njegove žive, izvirne osebnosti, njegovega glasu in njegove prijetne prirodnosti, se bo zdela forma in obseg povesti kakor bi bila brez življenja.
Arhitekti Cancelotti, Montuori, Piccanato, Scalpelli — Cerkev v Sabaudiji 1938
Odtisnili smo mrtvo masko iz živega, naravnega objekta. Je brez božjega navdiha, brez diha umetnika.
So preprosti ljudje, ki mislijo, da se dajo na ta način izdelati posebno lepi kipi, če se telo kakega postavnega človeka enostavno vlije v mavec. Če pa pripomnite, da ni na svetu človeka, ki bi bil po svoji obliki popoln, porečejo, naj bi se od enega dekleta odlil krasni vrat, od druge prsi, od tretje bi vzeli noge, od četrte lice, nakar bi se vse skupaj združilo. V resnici pa so vse antične kiparske tvorbe po nazorni dostopnosti in dopadsnju prav tako daleč od resničnosti, kakor so egipčanske, romanske, gotske ali pa plastične tvorbe današnjih časov.
Življenje jim je dal duh stvaritelja — umetnika. Nimajo ničesar skupnega z naravo, razen nekaterih posameznosti, ali pa le ‘kak namig. So tvorbe človeškega duha, tvorbe umetnika, izdelane po vzorih narave, ali pa če hočete izbrati starejšo in slabšo besedo — po idealih. Priroda nima idealov. Same- človeška duša ima ideje, ideale.
11.	Obremenjenost vida.
Gospe Naturi delamo morda majhno krivico. Vid je glavni čut človeka. To pomeni, da je najvažnejši pripomoček v prirodnem posredovanju. V tisočletjih je vid združil gotove barve z gotovimi prirodnimi objekti, torej zelenilo z rastlinami, modro barvo z nebesnim obokom, rjavo barvo z zemljo, belilo s snegom. Toda slikar se ne more ravnati po naravnem redu. Sprejema iz narave poedino-sti in jih sestavlja v novo celoto. Naslikano pokrajino ne gre primerjati z naravno pokrajino kot vzorom.
Maurice Utrillo — Konzulat v Auvergnu — Olje 1938 Nagrajeno po Carnegievem zavodu v Pittsburghu
Človek, ki so ga usmerjali v boju za življenje tisočletja njegovi čuti, predvsem vid, se je vprašal, ko je videl nekaj, kar ni bilo poznano njegovi vidni izkušnji: kaj je to?
Vid gre po svoji prirodni navadi predvsem po obsegu, po tvarini, po stvari.
Pogosto vprašanje obiskovalcev razstav se glasi: Prosim vas, povejte mi, kaj je to, kaj to predstavlja?
Znano je, da je za duhovno gledanje potrebna dolga in hotena vaja, v glavnem pa stalni stik z deli likovne umetnosti. Zaradi tega ne bomo tako zlonamerni, da bi odgovorili gospe Naturi z vprašanjem: kaj pomeni zvonjenje zvonov v naši stolnici? Ali pa kak predmetni obseg imate, ko gledate dolgo in brezsmiselno v modrino neba, na potujoče oblake, ko sledite njih nesmotrnim oblikam, ali pa ko strižete svojim otrokom časopisni papir v like, za katere se bodo otroci kregali, ali predstavljajo konja, barčico ali hišo.
Ali je torej umetnost enostavna, brezsmiselna igra stvari in barv? Da! Če hočete tudi igra z važnim ozadjem, igra po usodi usmerjenih človeških čutov, brezciljnih nagonov, temnega, podzavestnega stanja.
Kaj se godi v naši notranjosti, (ali se morda oglaša narodna himna?
To je, pravilno rečeno, ustvarjanje v najširšem smislu, v katerem ima tudi umetnost svoje mesto.
(Konec)	(Prev.	dr.	r	HI—y)
Vlaminck — Krajina — Olje 1938 — Pariz
Kretz — Kopalka — Pariz 1938
Dicrick Bouts — Zadnja večerja — Olje 1467 — Cerkev Sv. Petra v Louvainu v Belgiji
K. D. Baljmont
MORJE - VEČNO HREPENENJE
Morje — večno hrepenenje, gore-veličasten mir.
Če hitiš za srečo, valom morja čoln svoj predaj:
Pride čas, ko mine s hrepenenjem večnim daljni vzor, —
Spi tedaj s strtim srcem v tihem carstvu mrtvih gor.
Prevedel Fr. Tominec
Justus van Gent — Zadnja večerja — Olje
E. Rieser — Kompozicija — Olje 1938 — Razstava »nadneodvisnih« umetnikov v Parizu
J?
IZ MOJE KNJIŽNICE IZ MOJE KNJIŽNICE
DR. MAKSIM SEVŠEK SLAVKO SAVINŠEK
Risba	Linorez
Hayter — španska tragedija — Olje 1937 — Razstava »nadneodvisnih« umetnikov v Parizu
IZ UMETNIŠKEGA SVETA
Na razstavi slovenske moderne umetnosti v galeriji Casa d’Artisti v Milanu, o kateri smo v prejšnji številki Umetnosti že obširneje poročali, je odkupila za svojo zbirko tudi G a I I e -ria d' A rte moderna di Milano in sicer sledeča dela: Miha Maleš, Krajina iz ljubljanske okolice olje; France Gorše, Kompozicija, žgana glina; nadalje po en lesorez od B. Jakca (Mati in hči), Ivana Kosa (Dubrovnik), Toneta Kralja (Krst) in M. Sedeja (Slepec).
Tako so v tej svetovno znani galeriji zastopani kot prvi Slovenci in Jugoslovani sploh omenjeni umetniki s svojimi deli.
Kipar France Gorše je izdelal portret za spominsko ploščo slovenskega zgodovinarja dr. Franca Kosa. Plošča je bila dkrita 11. junija t. I. na hiši v Selcih nad Škofjo Loko, kjer je bil rojen dr. Franc Kos, oče slikarja Gojmira Antona Kosa.
Tržačana Ugo Čara in A. Černigoj sta v maju priredila razstavo svojih v Ljubljani in Mariboru znanih del tudi v Ulrichovem salonu v Zagrebu.
12 MOJE KNJIŽNICE
DR. TOMAŽ FURLAN
Golniški grad — Lesorez
Henri Bochet — Vrt ljubezni — Olje 1938 — Pariz
Tine Gorjup in Bara Remčeva, člana umetniškega kluba »Lada«, sta konec aprila priredila razstavo svojih del v Jakopičevem paviljonu, ki je obsegala 25 slik v olju in 27 risb Tineta Gorjupa, 50 del Bare Rem-čeve in skupno 44 grafik in risb Nore L a v-r i n o v e , soproge znanega esejista Lavrina iz univerze v Nottinghamu.
XI. Pomladanska razstava jugoslovanskih umetnikov je bila 14. maja otvorjena v paviljonu Cvijete Zuzorič v Beogradu. Kljub temu, da so na razstavi sodelovali tudi slovenski likovni umetniki, razstavnega kataloga od prireditvenega odbora nismo prejeli.
Pregled reproduciranih del tujih mojstrov
Na prvem mestu smo objavili »Lastno podobo« in »Podobo neznanke«, ki jih je napravil eden izmed treh največjih slikarjev italijanske visoke renesanse Raffael San ti (1483—1520). O tem zanimivem slikarju, pesniku in umetniku objavljamo na drugem mestu posebno študijo.
Sledi »Snemanje s križa«, ki ga je naslikal Giovanni Bellini (1429—1516), vodilni mojster benečanske renesančne umetnosti.
Bellini je bil po snovi in tudi po duhu pravi verski slikar, znan zlasti po svojih številnih Madonah, resnobno idealiziranih obličij, z brezizjemno strogimi simetričnimi kompozicijami. Odlikovala ga je zlasti slikovita raba barve in svetlobe, v čemer je bil učitelj tudi Giorgioneju in Tizianu.
Tizian (Tiziano Vecellio) (1477—1576) predstavlja višek benečanskega slikarstva, v gotovem pogledu pa enega največjih slikarjev vseh časov. V Benetke je prišel devet let star, kjer mu je bil kasneje učitelj tudi že omenjeni Giovanni Bellini. V času svojega dolgega življenja — umrl je 99 let star — je izvršil brez oddiha za benečansko republiko, meščane, vladarje in kneze številna dela, v katerih je slikarstvo osvobodil tradicionalnega modeliranja v lokalnih barvah in trdno začrtanih obrisih ter ga nadomestil s široko, krepko potezo in pestrimi barvami. Postal je tako utemeljitelj ene slikarsko najbolj plodovitih struj v vsej zgodovini umetnosti in poleg Michelangela temeljni kamen slikarskega razvoja prav do današnjih časov.
Rogier van der Weyden (1400 do 1464) spada v vrsto nizozemskih slikarjev 15. in prve polovice 16. stoletja (Hans Mem-
Maurice Savin — Zidna dekoracija za magistrat v Montelimarju — Odkup francoske države
ling, Lucas van Leyden, Hieronimus Bosch in Pieter Brueghel), s katerimi je pričel veliki razvoj nizozemskega slikarstva, ki je izšlo v tem času sicer iz principov italijanske renesanse, vendar pa je že v početku dobilo tako svojstvene in od renesanse Italije komaj spoznavne oblike, da je vodilo neposredno do tistega znanega nizozemskega realizma, ki je bil ena izmed temeljnih struj za razvoj novega slikarstva v zapadni in srednji Evropi.
Dierick Bouts (1410—1475] je bil prav tako znamenit inzomeski slikar in sodobnik van der Weydena. Njegovo glavno delo je podoba »Zadnje večerje«, ki je nastala 1467. leta in je sedaj v cerkvi Sv. Petra v Louvainu v Belgiji (provinca Brabant).
Justus van Gent je tretji nizozemski slikar iz XV. stoletja, ki ga objavljamo v današnji številki. Deloval je okoli 1460 do 1480. leta, najprej v Gentu (gl. mesto današnje belgijske vzhodne Flandrije), nato pa od 1468. leta dalje v Italiji. Njegova rodbina je izhajala iz Španije.
Ilija Jefimovič Rjepin je bil eden najbolj znanih in najbolj pomembnih ruskih slikarjev. Rojen je bil 25. julija 1844 v Tču-gujevu v guberniji Harkov in je bil kozaškega pokolenja (glej našo sliko s kozaškim motivom!). Od 1865—1871 je bil učenec petrograjske akademije, nakar je 1873. leta potoval v Španijo in Pariz in je zlasti .viden vpliv Velasqueza na njegove portrete. Za časa vojne se je preselil na Finsko, kjer je 17. julija 1918. tudi umrl. V Petrogradu se je pri njem šolal tudi slovenski slikar Peter 2 m i t e k. Posebno znane so Rjepinove slike z motivi iz ruske zgodovine, n. pr. Ivan Grozni pred umorjenim sinom (1885). Nad 50 slik umrlega mojstra hrani sedaj Tretja-kovska galerija v Moskvi.
Kot pendant k Rjepinovi sliki »Zaporožci pišejo zasmehljivo pismo Sultanu« objavljamo Žmitkovo podobo »Svaruk je razprostrl roke« iz leta 1905., ki je tudi zgodovinski motiv iz domače zgodovine in je očividno nastala pod Rjepinovim vplivom.
Iz sodobnega francoskega s I i-
karstva in kiparstva objavljamo sledeča dela:
K r e t z, francoski sodobni kipar. »Kopalka« je bila razstavljena v pariškem salonu v Tuilerijah.
Maurice Savin, zanimiv primer mlajšega francoskega slikarja, ki predstavlja zidno dekoracijo za magistratno poslopje v Montelimarju, izvršeno po naročilu države.
Maurice Utrillo in Vlaminck sta starejša francoska slikarja, ki sta izšla iz šole impresionizma. Utrillova slika je bila lani nagrajena s častno nagrado Carnegievega zavoda v Pittsburghu.
Henri Bochet, je mlajši pariški slikar, ki je s svojimi enostavnimi deli dosegel obilo uspeha.
Jean -Antoine baron Gros 11771 do 1835) je bil znan francoski historični slikar klasične šole, ki je zlasti napravil mnogo slik, v katerih je proslavljal Napoleona. Utonil je v Parizu v Seni, 64 let star. Eno nje-
govih del, podoba Madame Recamier, je v zagrebški Strossmayerjevi galeriji slik.
H a y t e r in E. R i e s e r sta mlada pariška slikarja, ki pripadata skupini »nadneodvis-nih« umetnikov. Ti slikarji so pred kratkim priredili veliko razstavo svojih del, ki pa je pokazala, da so člani te umetniške družine pod vplivom velikih mojstrov kubizma Pabla Picassa in Georgesa Braqua. Zlasti Hayter-jeva »Španska tragedija« močno spominja na zadnje veliko Piccasovo delo »Guerni-ca«. Pariška kritika je te vrste slikarstvo, ki mu zlasti manjka izvirnost, skoraj soglasno odklonila.
Kot primer sodobne italijanske arhitekture, ki ima veliko zaslombo zlasti v Mussoliniju, objavljamo sliko cerkve v Sabaudiji, ki so ji kumovali nič manj kot štirje arhitekti.
Pariški jesenski Salon, na katerem so bila razstavljena samo dela živečih slikarjev in kiparjev, je prinesel nekaj prav
Lev Šimak — Beloruska krajina — Olje
zanimivih, kvalitetnih del, najsi celotna razstava, kot je pri pariških salonih že navada, ni bila na posebno visokem nivoju. Za naše čitatelje smo zbrali nekaj primerov z razstave, ki je obsegala vsega 34 dvoran! (Mječaninov, Deluol, I c h e , M. Kogan, Alfred Beno n in Jeanne M u I I e r).
Starejšo umetnost zastopata: Perzijska miniatura iz XIII. stoletja iz Narodne knjižnice v Parizu in kip Bude iz VII. stol. krščanske dobe, ki je v pariškem muzeju Guimet.
Marta Kozmevotka je sodobna poljska slikarica, »Belorusko krajino« pa je naslikal naš stari znanec Lev Š i m a k , češki slikar, o katerem smo v naši reviji že pogosto poročali.
Emanuel Vidovič, znani dalmatinski slikar, je v maju priredil veliko razstavo svojih del v splitskem salonu »Galič«.
Na dražbi holandskega zbiratelja umetnin A. W. M. Meusinga v Amsterdamu je dosegla Rembrandtova slika Martien Looten 102.000 hol. zlat., dalje Antonij in Kleopatra od Jana Steena 26.300 hol. zl., Kmečka notranjost od A. van Ostanda pa 17.300 hol. zlat., itd.
Celjski kulturni teden je bi! v maju v Celju. V tem okviru je bila zelo pomembna velika razstava slikarja Al. Sirka, ki jo je otvoril prof. dr. Š i j a n e c, ki je prispeval tudi za našo revijo obširnejšo študijo, ki jo objavljamo na drugem mestu.
Dr. Oton Berkopec, naš znanstvenik in pesnik, ki stalno živi v Pragi, je napisal ob sedemdesetletnici mojstra Riharda Jakopiča v Česko-jihoslovanski reviji izčrpno študijo, dasi v krajši obliki, o mojstrovem življenju in delu. Prejeli smo tudi poseben odtis te študije — Cesko-jihoslovanska revue, rož. IX., čts. 3-4., — ki je opremljena z linorezom mojstra Jakopiča od neznanega avtorja.
France Kralj je ob 20-letnici umetniškega ustvarjanja priredil razstavo svojih del v Jakopičevem paviljonu v juniju letos. Razstavni katalog, ki mu je uvod napisal dr. Fr. Stele, navaja skupno 101 slikarsko in kiparsko delo.
Pablo Picasso, slavni francoski modernist, je z velikim uspehom razstavljal v L-ondonu, kar dokazuje, da se Angleži nikakor ne strinjajo z ideologijo o »izvrženi« umetnosti, ki jo propagirajo totalitarne države.
Deluol — Kompozicija	Iche — Portret dame
Pariški jesenski Saion	Pariški jesenski Salon
Razstavo »Mojstrska dela štirih stoletij« v rotterdamskem muzeju Royamans je obiskalo 65.000 ljudi. V istem muzeju se zdaj pripravlja razstava »Mojstrska dela 16. stoletja«.
Salon neodvisnih je bil v Parizu otvorjen letos v drugi polovici aprila in razstava še vedno traja. Ta tradicionalna razstava pa letos ni dosegla skoraj nobe-. .	nega uspeha. Krivda je predvsem na raz-
Mjecamnov — Zenski akt	,	,,	...	.	.
Pariški jesenski Salon	stavnem odboru, ki je pripustil na razstavo
Alfred Benon — Otroška glava — Kamen	jeanne	Muller — Deklica s kitaro
Pariški jesenski Salon	Pariški	jesenski Salon
veliko popolnoma nezrelih del amaterjev in nedeljskih slikarjev, tako da je vsa francoska kritika razstavo kot popolnoma nepomembno enodušno odklonila. Značilno je za današnjo dobo, da so bila pripuščena na razstavo dela nekaterih slikarjev skrajno vulgarne in celo pornografske vsebine.
Edina pozitivna stran razstave so bila zbrana dela C e z a n n e a, ki so obsegala vso dvorano in ki so bila razstavljena za stoletnico rojstva tega mojstra.	M.	Kogan	-	Zenski	akt
Pariški jesenski Salon
/,rr. .*»	-rT-'/?,,*	i'	u	■!'-i
Iranska umetnost — Perzijska miniatura iz XIII. stol. — Narodna knjižnica v Parizu
V	Rušah pri Mariboru je bila zanimiva razstava dveh mladih umetnikov Franja Goloba in L. Sušmelja. Razstavila sta olja in grafike, šušmelj je napisal tudi uvod v katalog, v katerem poudarja gojitev »čiste slovenske« umetnosti, ki jo je treba propagirati med ljudstvom. Želimo, da bi se oba mlada umetnika, ki sta končala akademijo v Zagrebu, kmalu predstavila tudi v Ljubljani. Golob je bil z nekaterimi deli v naši reviji že predstavljen našim bralcem.
Italija posodi na svetovno razstavo v St. Francisco 35 mojstrskih del, med njimi: Botticellijevo Venero, Michelangelovo Sveto družino, Raffaelovo »Madonno della seggiola« in Verrocchievega Davida.
Tridesetletnico futurizma so letos proslavili prav skromno v Rimu. Pred občinstvom, ki je obstojalo le od pozvanih,
je Marinetti spregovoril nekaj besed, v katerih je orisal razvoj in nastanek futurizma. Po svojem govoru je navzočnim predstavil še par novih pristašev svojega dela: pilo-tinjo Barbaro, ki je govorila o tem, zakaj ljubi »aero-slikarstvo« in Pina Masnatija, ki je trdil, da se v zraku počuti ugodneje kot na zemlji, na kateri je vse preveč »fatalno-pedantno in analitično«. Tudi nekateri pesniki so čitali svoje proizvode.
Italijanski dnevni tisk je to proslavo zabeležil le s par drobnimi tiskanimi besedami. Vse izgleda, da je Marinetti položen ®a žrtvenik osi Rim—Berlin. Saj je znano, da so nacionalisti že zdavnaj proglasili futurizem za »izvrženo« in »židovsko« umetnost. (Izraz 3-4.)
Velika razstava španske umetnosti v Ženevi. Z dovoljenjem španske vlade je bila organizirana velika razstava
umetniški del, katera so za časa državljanske vojne bila shranjena v palači Društva narodov. Tako bo razstavljenih 30 del Velasqueza, 30 Goye, 12 Greca, 12 Zubar-dana; potem podobe Tiziana, Tintoretta, Veronesa, Mantegne in drugih. Razstava je odprta od 1. junija do konca septembra letos. Na razstavi bodo le dela, ki so državna last — iz raznih državnih španskih muzejev in galerij, katera bodo po končani razstavi odposlali nazaj na Špansko.
Volne s m e r y, odlična praška umetniška revija, ki jo izdaja umetniško društvo
Manes, je po daljšem presledku zopet izšla, in to št. 3—5, z bogato in pestro vsebino: J. Pečirka piše o tradiciji češke upodabljajoče umetnosti, slikar V. špala o Tradiciji v umetnosti, B. Slanskij o Tehniki stenskega slikarstva, slikar E. Filla piše o razvoju Rembrandta. Tekst spremljajo krasne reprodukcije iz češkega gotičnega slikarstva, nekaj primerov iz italijanske klasike, Rembrandta in modernih čeških slikarjev, kiparjev in arhitektov.
Iskreno želimo, da bo tudi v novih razmerah ostala na isti kvalitetni višini in zastopala isto smer, kot jo je do sedaj.
EXLIBRISI MIHE MALEŠA
Kaj je »exlibris«? Najpreprostejši »exlibris« je, če s svojim podpisom v knjigi označiš, da je knjiga tvoja last. Najstarejše knjižne znamke so dejansko svojeročno pisane formule, po tedanji navadi v latinščini, na notranji strani platnic knjige. Tako so znane zlasti latinske formule francoskega pisca Rabelaisa iz leta 1509.
»Exlibris« v današnjem pomenu besede pa se je najprej razvil v Nemčiji. Leta 1511. je Durer sam ali pa eden njegovih učencev v Nurnbergu napravil prvo znano gravuro za nekega Bilibalda Pirckheimerja. To je eden najstarejših znanih »exlibrisov«. Se starejši je exlibris češkega husitskega kralja Jurija Podjebradskega, ki je živel od 1.1420 do 1471, je tedaj gotovo kakih sto let sta-
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Glasil Slovencam se prihodnje čase. Ko mi na zgodnjim grobu mah porase, V njim zdajne bodo bolečine spale.
Prešeren
7 ^ '
''X >
IZ M O { E KNJIŽNICE MARTIN BENČINA
IZ MOJE KNJIŽNICE DR. ROBERT NEUBAUER
rejši od Durerjevega exlibrisa, vendar pa gre v tem primeru bržkone za osamljen pojav, ki historično ni povezan z razvojem čeških knjižnih znakov.
Iz Nemčije, kjer so ga v 16. stoletju gojili poleg Durerja še Cranach in H. Holbein, je exlibris nastopil zmagoslavno pot po vsej Evropi in je tudi še v 17. in 18. stoletju dosegal zavidanja vredno višino.
Nato je prišla doba propada. V novejšem času, ob koncu preteklega in začetku sedanjega stoletja, pa je tudi exlibris doživel svoj preporod.
Stari exlibrisi so postali torišče strastnih zbirateljev, umetnikom tedanje dobe (Orlik, Klinger, Thoma, Slevogt) pa so stari osnutki služili kot predloge novim ustvaritvam. V vseh kulturnih državah so pričeli ustanavljati krožke ljubiteljev exlibrisov, pričeli so izhajati strokovni časniki in revije, ki so obravnavali izključno samo to panogo grafične umetnosti, končno je prišlo do medsebojnih izmenjav med zbiratelji in ljubitelji teh drobnih umetnin.
Danes menda ni v kulturnem svetu resničnega ljubitelja knjig, ki ne bi stopil k umetniku slikarju ali grafiku in si naročil učinkovito, umetnostno pomembno knjižno znamko.
IZ MOJE KNJIŽNICE
DR. MARKO NATLAČEN
Umetnik bo skušal v vsem ustreči tvojim posebnim željam, bo pa seveda kljub temu varoval svojo umetniško suvereniteto. Napravil ti bo za klišarno in tiskarno osnutek majhne, drobne umetnine, tiskarna bo oskrbela za brezhiben tisk poljubnega števila tistih lepih lističev, ki bodo nalepljeni na platnice knjig označili pravi, dejanski in otipljivi predmet tvoje lastnine. Pristopil boš v krožek prijateljev in ljubiteljev exlibrisov, naročil si boš številne strokovne revije, ki obravnavajo samo te vrste umetnost, pričel boš zbirati sistematično starejša in novejša dela in zamenjavati svoje komade z drugimi ljubitelji po vsem širnem svetu, nekako tako kot delajo filatelisti z znamkami. Sčasoma bo tudi tvoja zbirka narasla v dragoceno in umetnostno pomembno zakladnico drobne grafike.
Tako nekako bi glasila navodila začetniku ljubitelju in zbiratelju exlibrisov pri drugih narodih. Pri nas žal za sedaj še nismo tako daleč. Pač so posamezni naši grafiki izdelali po naročilih nekaj osamljenih primerov ex-librisov za ljubitelje knjig, kakega širšega zanimanja za to panogo umetnosti doslej ni bilo opaziti. Nimamo ne domačih strokovnih revij in krožkov ljubiteljev in tudi nismo še doživeli kake reprezentativne razstave, ki bi pokazala historični razvoj slovenskega exli-brisa.
V	precejšnji meri so gojili pri nas exlibris zlasti mlajši grafiki in bi bilo omeniti: Šantla, Smrekarja, Justina, Rajka Šubica, Ivana Kosa, Jakca in Maleša.
Miha Maleš pa je kot prvi zbral svoja starejša in novejša dela in jih bo v jesem izdal v posebni knjigi, ki bo obsegala številne primere te vrste umetnosti. Knjigi bo priložen uvod, ki bo podal oris historičnega razvoja exlibrisa na splošno in ji bo namen, da opozori ljubitelje umetnosti na to nad vse zanimivo panogo grafike. Nekaj primerov iz knjige, ki jo avtor pripravlja, objavljamo tudi v današnji številki naše revije.
Zanimivo je, da niti en slovenski slovar, niti Breznikov pravopis — Glonarjev slovarček tujk pravi samo »iz zbirke knjig« — ne navaja slovenske definicije za »ex libris«. Večina narodov je pridržalo latinsko izposojenko (prvotno »Liber ex libris«) ali »Ex Bibliotheca«, Nemci so se mestoma odločili za »Bucherzeichen«, edino Čehi so že zgp-daj pričeli uporabljati domače izraze: Moja knjiga, Knjiga Marije Rudlove, Knjižnica Pa-lačkove, Knjižni znak (Knižni značka) itd. Pri nas je prof. Anton Sovre v razpravi »šest resnic o tujkah« predlagal lepe domače izraze: knjižna ali knjižnična znamka oziroma ločnica. Tako tudi Maleš, ki v svojih exlibri-sih pogosto rabi slovenske izraze: knjižni znak, lahko bi rekli tudi znamenje ali znamka in pa še bolj udomačeno »Iz moje knjižnice«.
Knjižni znak je čisti produkt grafične umetnosti. Kot tak zahteva od lastnika, zlasti pri primerkih, ki so odtisnjeni na dragocenih japonskih in drugih žlahtnih papirjih in celo od avtorja signirani, posebno ljubezen in
EX LIBRIS @ DORTOR DOMINIK IN KLAVDIJA
ŽVOKELJ
M
IZ MOJE KNJIŽNICE
DR. JOŽE PEČEK
IZ MOJE KNJIŽNICE
DR. TINE DEBELJAK
pozornost. Po tudi ne oziraje na tiskarsko izvedbo knjižnih znakov, istih nikdar ne nalepimo na zadnji strani s klejem ali lepilom po vsej širini in dolžini. Za nalepljenje na notranjo stran platnic knjige zadostuje, da nanesemo lepilo samo na ogle lističa, kvečjemu na zgornji in spodnji rob, kar za pritrditev zadostuje, obenem pa pri tem načinu lepljenja zanesljivo ne bomo poškodovali ne znaka in tudi ne knjige. Na stene v okvirih knjižnih znakov ne obešamo, posamezni primerki spadajo, kot sploh vsa grafika, ki je intimnega značaja, v posebne grafične mape.
Ob drugi priliki bomo spregovorili še nekaj besed o novoletnih in prazničnih voščilnicah, »supralibrosih«, »frontispicih« in drugih zanimivih primerih iz grafične umetnosti.
M. B-a.
Martin Benčina — Iz Prešernovega sonetnega venca Linorez
Dr. Robert Neubauer — Po motivu z Golnika Gravura
Dr. Marko Natlačen — Po motivu iz Vipave — Lesorez Dr. Dominik in Klavdija Žvokelj — Po motivu iz Kamnika — Lesorez
Dr. Jože Peček — Motiv iz kmečke vasi — Lesorez Dr. Tine Debeljak — Lesorez Anita Mezetova — Risba
Slovenski javnosti, ki se zanima za umetnost
Ze leta in leta opažamo, da se je širom Slovenije razpaslo in ugnezdilo kro-šnjarjenje s slikami in kipi. Razni ljudje od vseh vetrov, vseh mogočih zunanjosti (od fantastične zanemarjenosti do najizbranejše elegance) obletavajo hiše, obredejo vsa stanovanja, ponujajo in vsiljujejo manjvredno robo — kič. (Zgodilo se je celo da je neki tak nepridiprav ponarejal podpis našega dobro znanega mojstra in potem — zelo uspešno seveda — prodajal te s falzificiranim podpisom opremljene zmazke.) Zlasti naše imovitejše podeželske kroge imajo ti »havzirarji« na piki.
Svarimo vas zato pred krošnjarji! Pokažite jim vrata, kjerkoli se pojavijo! Kupujte umetnine direktno od umetnikov! S tem ste podprli našo umetnost in dokazali svojo kulturno stopnjo! Ako si hočejo nabaviti kako umetnino, pa ste v dvomih, pišite na naslov: DSLU, Ljubljana, Aškerčeva ul. 9. Tam dobite naslove vseh naših umetnikov ter potrebne podatke in nasvete, ako jih želite!
DRUŠTVO SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV
V	LJUBLJANI
\
odprta dne /7. maja ob 7. zvečer v Jakopičevem paviljonu . . .
V	dnevnem časopisju sem pa bral podobna naznanila:
Prejel sem tole
Vljudno vabimo Vase blagorodje, da blagovolite prisostvovati otvoritvi umit-
+	Y	/t	1	1	/t
POVABIL O
V	Jakopičevem paviljonu se pripravlja umetnostni dogodek prve vrste. Danes bo ob 7. zvečer odprta razstava vodilnega slovenskega umetnika Franceta Kralja, ki je prirejena ob 20-letnici njegovega neumor-
slovenskega umetnika, ki	snovanja	Razstavljenih
vodilnega bo ob dvajsetletnici za slovensko
umetnost vplivnega delovanja
I-a
N’mav črez izaro in druge narodne koroške pesmi je naslov nove monumentalne izdaje naše založbe. Knjiga je bibliofilsko numerirana izdaja, ki je izšla v 200 izvodih = 1—200 na japonski rJačin tiskana v dveh barvah po izvirnih lesorezih na antičnem papirju.
Te pretresljive in otožne koroške narodne pesmi je opremil z izvirnimi lesorezi mladi koroški rojak akademski slikar Franjo Golob. Le umetnik, ki je rojen na Koroškem, nam more podati pravo doživetje v podobi izgubljene zemlje.
Uvod v knjigo je napisal univerzitetni profesor dr. Francž Stele. Cena v platno vezanemu izvodu je 150 din.
Miha Maleš: Slavni Slovenci. Bibliofilska numerirana izdaja 1—198 in od avtorja signirana. Vsebuje 87 izvirnih lesorezov od naših slavnih mož in žena od Trubarja preko Prešerna, Kreka, Kobilce, Prijatelja, Adamiča pa do S. Kosovela.
Cena izdaji, ki ji je napisal uvod urednik Umetnosti Martin Benčina in ki je tiskana in izdana na japonski način in v platno vezana, je 240 din.
Vse tri knjige so izšle pri Bibliofilski založbi v Ljubljani, Pod turnom 5.
Na ta naslov sprejemamo naročila. Dovoljeno je tudi plačevanje v rednih mesečnih obrokih.
NARODNA TISKARNA
V LJUBLJANI. KNAFLJEVA 5
IZVRŠUJE RAZLIČNE MO-	TELEFON ST. 31-22 - 31-26
PERNE TISKOVINE OKUS-	POSTNI ČEKOVNI RAČUN
NO, SOLIDNO IN POCENI	V LJUBLJANI ŠTEV. 10.534
JOŽE
KNJIGOVEZNICA -
TELEFON 24-87
ŽABJEK
- LJUBLJANA, DALMATINOVA 10
Najmodemeje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za »UMETNOST« (Din 15, z vezavo Din 20.— za vsak letnik).
Opozorilo našim cenj. naročnikom
DANES PREJMETE PREDZADNJO DVOJNO ŠTEVILKO 9/10 III. LETNIKA »UMETNOSTI«. S PRIHODNJO ŠTEVILKO, KI IZIDE PRVE DNI JULIJA, BO NAŠ TRETJI LETNIK ZAKLJUČEN.
KLJUB TEMU, DA IZHAJAMO TOČNO IN REDNO PO NAPOVEDANEM PROGRAMU, NEKATERI NAŠI CENi. NAROČNIKI TEGA ZAL NE VPOŠTEVAJO PRI PLAČEVANJU LETNE NAROČNINE.
ZARADI TEGA SMO TO POT PONOVNO IN ŽE ČETRTIČ PRILOŽILI POŠTNE POLOŽNICE IN VLJUDNO PROSIMO ZA NAKAZILO NAROČNINE, KI ZNAŠA ZA III. LETNIK
DIN 80.— ZA ILUSTRACIJSKI PAPIR,
DIN 110.— ZA UMETNIŠKI PAPIR.
NAROČNINA SE PLAČUJE NA NOVI POŠTNO HRANILNIČNI RAČUN ŠT. 17.794, KI GLASI: UMETNOST, MESEČNIK ZA UMETNIŠKO KULTURO — UPRAVA, LJUBLJANA. .
PREPRIČANI SMO, DA BO TA NAŠ OPOMIN ZALEGEL, S PREJETIMI NAROČNINAMI NAM BO OMOGOČENO PORAVNATI VSE ZAPADLE RAČUNE-IN ZAGOTOVITI NEMOTEN IZID IV. LETNIKA.
PONOVNO PROSIMO VSE NAŠE CENJ. NAROČNIKE, DA NAŠE TEHTNE RAZLOGE VPOŠTEVAJO IN NE ODLAŠAJO Z NAKAZILOM NAROČNINE.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »UMETNOSTI«
LJUBLJANA, POD TURNOM 5.