CARPE DIEM – ZAGRABI DAN O življenju in etnološkem opusu dr. Marije Makarovic Mojca Ramšak IZVLEEEK ABSTRACT V elanku je orisano •ivljenje in delo dr. Marije The article outlines the life and work of Makarovie. V okviru njenega izjemno obšir-Dr. Marija Makarovie. In the context of her nega opusa so predstavljene osrednje teme remarkably extensive work the article presents njenega delovanja na podroeju etnologije: the central themes of her activities in the field kmeeka noša, zdravstvena kultura, kmeeko of ethnology: peasant costumes, health culture, gospodarstvo, socialna kultura pode•elja, farm economy, the social culture of the countrymejna in izginjajoea naselja, •ivljenjske side, border settlements and vanishing settlezgodbe. ments, life stories. KLJUENE BESEDE: Slovenija, etnologija, KEY WORDS: Slovenia, ethnology, Marija Marija Makarovie, biografije Makarovie, biographies Marija Makarovic, rojena Jagodic, se je rodila leta 1930 v Ljubljani kot tretji in zadnji otrok v družini upokojenega uradnika in gospodinje. Oce Anton je imel ob njenem rojstvu že 64 let, mati Rozalija pa je bila 25 let mlajša. Osnovno šolo in klasicno gimnazijo je obiskovala v Ljubljani. Pri odlocanju za študij je kolebala med medicino in gozdarstvom, a ker je medicino študiral že njen brat Anton, se je leta 1949 raje vpisala na gozdarstvo. Že po štirinajstih dneh se je prepisala na Filozofsko fakulteto, na Oddelek za etnologijo. Zraven študija se je ucila še violino in je poleg nižje glasbene šole koncala še dva letnika srednje glasbene šole v Ljubljani. Tako kot ostali družinski clani je po svojih moceh sodelovala v Osvobodilni fronti in bila v zacetku leta 1944 grobo zaslišana na takratni ljubljanski policiji, potem ko so zaprli in odpeljali v Dachau brata Antona in Ladislava. Po diplomi leta 1953 se je zaposlila v Slovenskem etnografskem muzeju, ceprav se je prof. dr. Niko Županic zavzemal za to, da bi postala asistentka na Oddelku za etnologijo na Filozofski fakulteti in ceprav je imela možnost zaposliti se kot sodelavka na Inštitutu za slovensko narodopisje. Presodila je, da bo najbolj v stiku s terenom, ce se zaposli v Mojca Ramšak Slovenskem etnografskem muzeju, hkrati pa je za vedno odložila violino, ceprav so jo njene glasbene ambicije vodile tudi do zaposlitve v filharmohicnem ali radijskem orkestru. V etnološki diplomski nalogi je obravnavala ljudsko pesništvo, pripovedništvo in medicino v Podjuni. Leta 1964 je kot prva slovenska etnologinja s 34-imi leti doktorirala iz etnologije z disertacijo Slovenska kmecka noša od srede 19. stoletja do danes. V letih 1953 do 1989 je bila zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju kot kustosinja za noše in vezenine. Leta 1976 je pridobila naziv muzejska svetovalka, leta 1979 pa višja znanstvena sodelavka. Od leta 1993 do 1997 je vodila Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. S kmecko nošo, vezeninani, nakitom in ljudsko medicino se je ukvarjala po službeni 18 dolžnosti, v prostem casu pa je ob družini raziskovala še številne druge etnološke probleme z vseh podrocij kulture. V številnih monografijah je poleg omenjenih tem raziskovala medsebojno pomoc na vasi, kmecke posle, vire preživljanja, samomorilnost, alkoholizem, kmecko gospodarstvo in pregovore, zbira pa tudi življenjske zgodbe. Od leta 1954 do 2000 je napisala 45 monografij in razstavnih katalogov, uredila in/ali souredila 18 knjig in napisala 338 strokovnih in znanstvenih clankov ter 34 ocen. Poleg zbiranja gradiva s terenskimi ekipami Slovenskega etnografskega muzeja (od leta 1951 do 1961) je na teren hodila tudi individualno nemalokrat v svojem prostem casu. Ko je skupinsko terensko delo v Slovenskem etnografskem muzeju zamrlo, je zacela zbirati gradivo za obsežnejše monografije, na primer o Predgradu, Strojni in Crni. Posebnost njenega terenskega dela, ki ga je v veliki meri opravljala v prostem casu ob vikendih in med dopustom, je bila v tem, da je s seboj pogosto jemala svoja otroka Gorazda in Mojco in da je vse svoje terene cez drn in strn prepešacila, tu in tam preštopala ali prevozila s kolesom.1 Le v nenehnem stiku s podeželskimi ljudmi je mogla ugotavljati dejansko stanje ter spreminjanje in porajanje novih kulturnih vzorcev v kmeckem in kmecko-delavskem okolju. Pri svojem terenskem delu prisega na stacionarno metodo in ni naklonjena magnetofonom in kasetofonom, pac pa raje s svincnikom brzi po papirju in nenehno veliko fotografira. Šele ob zbiranju življenjskih zgodb v Sloveniji in zamejstvu je svoje pripovedovalce tudi posnela z video kamero. Tako je na avstrijskem Koroškem zacela s snemanjem življenjskih zgodb. Z dr. Naškom Križnarjem je posnela dve, z Ivanom Klaricem pa petindvajset uro do osemurnih življenjskih zgodb za arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in Kršcanske kulturne zveze v Celovcu. Življenjska pricevanja pa obcasno snema tudi s sinom Gorazdom v raznih krajih Slovenije. Prav zaradi dobrega poznavanja socialnega okolja v razlicnih koncih Slovenije se je kot prva etnologinja v okviru zdravstvene kulture lotevala raziskovanja problemov alkoholizma in samomorilnosti, delno pa tudi spolnosti, s cimer je široko prerasla okvir etnološke stroke. Ker je probleme alkoholizma in samomorilnosti opazovala neposredno na samem terenu, je ob tem razvila pretanjen posluh za zaupnost podatkov, ki jih je 1 Že ko je pisala svojo prvo knjigo Narodopisna podoba Mengša in okolice, se je vsak vecer, najprej še kot študentka in potem, ko je bila že v službi, iz Ljubljane vozila s kolesom v Mengeš na teren. Carpe diem – zagrabi dan imela urejene po krajih in priimkih v svojem domacem arhivu, a jih je objavljala oziroma navajala izkljucno kot anonimne. Raziskovanje noše je usmerila na vecja in manjša pokrajinska obmocja. Od leta 1986 izdaja pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije zbirko Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, v njej so izšle knjige za naslednje kraje: Dobrepolje, Slovenska Istra, Kozjansko, Kostel, Zilja, Poljanska dolina ob Kolpi, Litijsko Posavje, Notranjska, Prekmurje in Bela krajina. Rož, Podjuna, Tolmin in Ratece pa so izšle zunaj omenjene zbirke. Njene monografske študije o noši na Slovenskem so dokumentirane tudi z risbami noš po ustnih pricevanjih, s kroji po ohranjenih oblacilih in s fotografijami in so namenjene strokovnjakom in ljubiteljem, zlasti folklornim skupinam. Marija Makarovic je nadvse naklonjena raziskovanju mejnih in izginjajocih naselij, 19 saj je monografsko obdelala tri taka naselja na slovensko-hrvaški meji: Kostanjevico na Krki, Predgrad in Babno polje, na slovensko avstrijski meji Strojno, na avstrijsko slovenski meji Sele, pred izidom pa so še življenjepisi in monografija iz Osilnice pri Kocevju ob slovensko-hrvaški meji. Monografsko je obdelala še naslednje kraje: Crno, Vogrce (ur.) in Dobrlo vas (ur.). Njene monografije so prave enciklopedije arhivskih in terenskih podatkov o življenju in kulturi ljudi, ki jih je raziskovala. Monografije Marije Makarovic izhajajo že pet desetletij in za marsikatero od njih se je odrekla honorarju2, samo da bi knjiga lahko izšla, ali pa je s honorarjem financirala raziskavo naslednje knjige. Izjemno pomemben za etnologijo je tudi njen opus raziskav medsebojne pomoci, ki se je je lotevala v Studorju v Bohinju, Pregari v Istri, Orehovcu pri Kostanjevici, Šmihelu na Notranjskem, Nedelici v Prekmurju, Jeruzalemskih goricah (v vaseh: Plešivica, Velicane, Jeruzalem, Cuber, Veliki in Mali Brebovnik in Miklavž), Predgradu pri Starem trgu ob Kolpi in Zelenbregu. Te raziskave so med drugim izjemen prispevek k metodiki terenskega dela v etnologiji, saj potrjujejo, da medsebojnih odnosov ni možno raziskovati samo z anketami, vprašalniki in intervjuji, cetudi raziskovalec zacasno biva v kraju raziskovanja, ampak z neposredno udeležbo (ne samo opazovanjem!) pri vseh opravilih in obredih. Od upokojitve leta 1989 Marija Makarovic nadaljuje z raziskovanjem in dokumentiranjem noše, ob tem pa zbira še življenjske zgodbe koroških Slovencev, ki od leta 1993 izhajajo v Celovcu v zbirki pod naslovom Tako smo živeli, življenjske zgodbe koroških Slovencev in so do vkljucno leta 2000 izšle v osmih knjigah (dve pa bosta še izšli do leta 2002). Razen v zamejstvu zbira in objavlja zgodbe tudi na drugih koncih Slovenije: na Štajerskem v Dravski dolini, na Pohorju in v Savinjski dolini, na Notranjskem v Babnem polju, v Pomurju v Radencih. 3 Marija Makarovic je etnologijo popularizirala tudi z vec sto predavanji na Inštitutu za razvoj podeželja (v okviru Biotehnicne fakultete v Ljubljani), na Delavski univerzi (s predavanji na temo izvenevropskih ljudstev od leta 1957 do 1960: Eskimi, ljudstva Crne Afrike, Indijanci, avstralski domorodci, ljudstva v Indiji), pri Zvezi kulturnih organizacij 2 Za monografijo o Predgradu in Predgrajcih se ni odrekla samo honorarju, pac pa si je sama placala tudi terensko delo in potne stroške, ker je bil zagotovljen samo denar za tisk. 3 Vec o tem gl. v clanku Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji v isti številki Etnologa. Mojca Ramšak Slovenije (z zacetnimi in nadaljevalnimi seminarji za vodje folklornih skupin o noši Gorenjske, Primorske, Bele krajine in Štajerske od leta 1985 do 1992), v raznih krajih Slovenije v okviru aktivov kmeckih žena, s številnimi radijskimi ter televizijskimi oddajami in knjigami za otroke (Kmecka abeceda 1, 2; Kmet), ki so bile prave uspešnice. Za mlade je imela vrsto predavanj na temo “kmecka abeceda” na ljubljanskem Klinicnem centru leta 1980 in v številnih šolah v Sloveniji in zamejstvu. Tam so nastajale tudi otroške risbice na isto temo, ki so bile razstavljene v casu njenih predavanj, danes pa jih hrani Slovenski etnografski muzej. Predmete iz “kmecke abecede” (avbo, brano, cokle, cutaro, dimnico...) so risali tudi otroci v posebni rubriki Nedeljskega dnevnika. Številne razstave je pripravila tudi izven svojega muzejskega dela v krajih, kjer je raziskovala. Ob terenskem raziskovanju noše in objavljenih izsledkih v monografijah o noši je 20 Makaroviceva sodelovala kot mentorica tudi pri raziskavah in rekonstrukcijah noš za potrebe folklornih skupin v Beltincih, Crni na Koroškem, Destrniku, Doleni, Dragatušu, Hotizi, Ivanjkovcih, Kopru, Koreni, Kubedu, Lancovi vasi, Loki-Rošnji, Mariboru, Muti, Piranu, Pobrežju pri Ptuju, Ravnah na Koroškem, Šentanelu, Tinju na Pohorju, Tolminu, Velenju, Vipavi in Vuhredu. Še najmanj znano dejstvo iz njenega življenja izpricuje tudi njeno umetniško plat, saj je napisala in objavila tudi nekaj pesmi, ki so vezane na doživljanje terena, odmiranje vasi in s tem povezano osamljenost in starost, na pripovedovalce, ki jih je srecala4 in pesmi za otroke5 . Še vec otroških pesmi ima v svojem domacem arhivu in te (verjetno) ne bodo ugledale luci sveta, ker se je sama tako odlocila. Širok etnološki opus Marije Makarovic je med etnologi (še) vse premalo znan in cenjen, po drugi strani pa so bili njeni modeli monografskih raziskav prepogosto prevzeti in manj pogosto tudi navajani kot iztocnice etnoloških raziskav. Prav presenetljivo je zato dejstvo, kako pokroviteljsko so bila ocenjena njena monografska dela prav s strani stroke, ki se ji je zapisala tudi izven delovnega casa. Pravzaprav so ji prilepili enako etiketo kot Bronislawu Malinowskemu pred dobrimi tremi desetletji: dobra na terenu, slaba v teoriji, ceprav je taka delitev precej neproduktivna. Referenc na terensko izkušnjo v njenih etnoloških besedilih razumljivo ne zmanjka, teorijo pa gre vsekakor iskati v nacinu povezovanja med seboj izoliranih in pogosto prikritih družbenih pojavov. Ravno tu se kaže Makaroviceva s svojo induktivno presojo, izbiro in povezovanjem dejstev kot razsodna znanstvenica.6 Da jo je stroka (tja do sredine osemdesetih let 20. stoletja) obravnavala nadvse mimogrede in zgolj kot “kmetopisko”, kaže tudi dejstvo, da je (skoraj) spregledala njeno 4 Nekaj teh pesmi najdemo v intervjujih z njo, npr. z Alenko Puhar, Motika namesto ankete. Jana, 3. 11. 1976, str. 19; z Anko Štrukelj, “Šenka nega, šenk je mrou...” (Pogovor z Marijo Makarovic o raziskavah medsebojne pomoci). Nedeljski dnevnik 16/1977 (1. 5.), št. 118, str. 7. 5 Npr., pesem objavljena pod psevdonimom Vrbanova Mojca: Pomlad, pomlad. Pionirski list 7/1954 (31. 3.), št. 27, str. 1. Otroške pesmi ima zbrane za potrebe in v veselje svojih vnukov in drugih malckov v tipkopisu Vija vaja bucijaja. 6 Ob tem pojasnilu moram pripomniti, da sama ne poznam nikogar, ki bi bil resnicno in nenarejeno tako neobcutljiv na grajo ali hvalo, kot je Marija Makarovic. Predanost delu in raziskovanju ter zanemarjanje osebnih koristi sta njeni osebnostni znacilnosti. Carpe diem – zagrabi dan raziskavo kmecko-delavskega okolja, kakršna je denimo monografija o Crni in Crnjanih, ki je izšla leta 1986. Tudi njenih temeljnih del o noši se je po krivici oprijel sloves, da v njih ni videti cloveka, ceprav je vedno izhajala prav iz njega. Šele ob upokojitvi leta 1989 si je v etnološki stroki prislužila javno priznanje – Murkovo priznanje za posebne dosežke – do takrat je napisala že vec kot dvajset tehtnih monografij in razstavnih katalogov. Iz ocen njenih monografij je razvidno, da šele mlajša generacija etnologov v njenih delih odkriva filigranski zemljevid etnologije, v njeni osebi pa ikono, ki bolj kot kjerkoli drugje uživa v svojem delu. Ceprav je nenehno v javnosti, kjer raziskuje za druge ljudi – deluje zase, ob tem pa je kot etnologinja in clovek kadarkoli pripravljena priskociti na pomoc. Njene tematske in krajevne monografske študije bodo zaradi obilice podatkov s terena in iz arhivov verjetno še dolgo ostale ne samo nepresežene, ampak celo nedosežene, nekatere pa bodo pravzaprav edini etnološki dokument o življenju ljudi v izginjajocih 21 slovenskih krajih od konca 19. stoletja do konca 20. stoletja.