153 leto 4, št. 1, februar 2026 Večnačinska antropologija Z diskurzi, ki preizprašujejo uporabo italijanskega jezika v obmejnem prostoru, se srečujem že vse življenje. Razni obmejni narativi, ki izhajajo iz številnih izkušenj prebivalcev in prebi- valk tega prostora, so zlasti v mojih zgodnjih letih oblikovali moj odnos do italijanščine. T ekom življenja pa se je moje mnenje zaradi osebnih izkušenj močno spremenilo. Kot otrok se zaradi okolja, v katerem sem odraščal, nisem pretirano navduševal nad učenjem tujih jezikov. Babica mi je pogosto pripovedovala, kako se je morala v svojem otro- štvu, medtem ko je bila Primorska 25 let okupirana pod Italijo, prisilno učiti in uporabljati italijanski jezik; zato je dojemala učenje italijanščine kot podrejanje tuji oblasti. V takratnem času je bilo zavračanje uporabe italijanskega jezika oblika upora proti okupatorju. Njen odnos do italijanščine je vplival name, zato sem tudi sam razvil rahlo odklonilen odnos do italijanskega jezika. Kljub temu sem z babico in preostalo družino večino časa gledal italijanske televizij- ske kanale, ker so bili tam večinoma zanimivejši fi lmi in risanke kot na slovenskih kanalih. Z gledanjem televizije sem se nevede naučil italijanskega jezika in ga postopoma vzljubil, kar mi je odprlo vrata k postopnemu zbliževanju z italijanskim jezikom in kulturo. Gledanje italijanskih programov je številne generacije zbližalo z italijanščino, jezik pa je postal orodje za ustvarjanje čezmejnih vezi. Moja generacija je bila ena izmed zadnjih, ki so se z gledanjem televizije naučile italijanščine. Pozneje so v večini obmejnih krajev priklo- pili kabelsko televizijo z raznoraznimi tujimi kanali, ki so pritegnili več pozornosti kakor italijanski. S tem se je med mladimi znižala raven znanja italijanščine. Kljub temu se je števil- ni učijo v osnovnih in srednjih šolah, kar pripomore k ohranjanju osnovnega nivoja znanja, ki omogoča čezmejno povezovanje. 1.23 Umetniški sestavek DOI 10.4312/svetovi.4.1.153-154 Italijanščina v obmejnih zidovih in mostovih Sebastjan Brumat VEČNAČINSKA ANTROPOLOGIJA / MULTIMODAL ANTHROPOLOGY 154 SVETOVI / WORLDS V ol. 4, Nr. 1, February 2026 Prav tuji jezik na drugi strani državne meje ustvarja proces drugačenja in daje občutek tujosti, ko srečamo sosednje Italijane in Italijanke; obenem pa ravno znanje italijanskega jezika omogoča povezovanje in vzpostavljanje novih vezi z njimi. V ečina obmejnega prebi- valstva govori italijansko, kadar se znajde v situacijah, ko jo mora uporabiti. Najpogosteje takrat, ko gremo v Italijo po nakupih ali na kratke čezmejne izlete, kjer preživljamo prosti čas v barih ali restavracijah. Stiki z italijansko govorečim prebivalstvom se večinoma dogajajo spontano med opravki, kjer se tvorijo kratkotrajne vezi, ki se vzpostavijo in nato izginejo. Sam najbolj občutim prisotnost meje s tem, da nimam na drugi strani nobenih poznanstev in prijateljev. T udi številni prijatelji nimajo prijateljev iz Italije, zato si mnogi želimo, da bi bili obmejni kraji bolj povezani. Sam vidim vzrok v pomankanju dogodkov in prostorov, kamor bi zahajali eni in drugi, ali pa ovira mogoče tiči v sodobnem načinu življe- nja, kjer spoznavamo nove ljudi večinoma prek že obstoječih poznanstev. Včasih, ko grem na enodnevne izlete ali pa po nakupih v sosednjo Italijo, imam obču- tek, kot da so stare zamere zaceljene in se italijanščina uporablja brez zadržkov. Kljub temu pa pogosto slišim godrnjanje čez uporabo italijanščine, češ da je to ena izmed oblik podreja- nja. Od vojne je minilo že več kot 80 let in nekateri še vedno nejevoljno uporabljajo italijan- ščino ter se pri tem počutijo v manjvrednem ali celo ponižujočem položaju. Obenem pa sliši- mo, da je za Italijane in Italijanke slovenščina zahtevnejši jezik kot italijanščina za Slovence in Slovenke ter da je slovenščina za številne tuje govorce zaradi majhnosti in perifernega položaja v Evropi nezanimiva. Zaradi takšnih in podobnih očitkov se meja med državama še naprej izraža in nas ločuje. Številni akterji, še posebej politični in lokalni veljaki, si prizadevajo z raznimi projekti in govori zakrpati stare zamere ter obmejne prostore ponovno povezati. Povezovanje mest »od zgoraj navzdol« doseže kratkotrajne učinke ali pa zaobjame le določene družbene skupine, ki so bolj nagnjene k obiskovanju kulturnih dogodkov. Do medetničnega povezo- vanja pa lahko pride le s spontanimi srečevanji in z ustvarjanjem novih prostorov za stike. Negativen odnos do italijanskega jezika zagotovo ne ustvarja priložnosti za čezmejno povezovanje, temveč krepi obmejne nacionalizme. Pozitiven odnos do uporabe dvojezično- sti pa lahko v obmejnem pasu deluje antinacionalistično in pripomore h glajenju medetnič- nih trenj, kar nadalje omogoča grajenje čezmejnih povezav.