(raeratl se sprejemajo in velja triatopna vrsta:
t irr., če se tiska lkrat.
19	a
11 II II II • II
ii ii II ii 3 Pri večkratnem tiskanji »t cena primerno smanjša,
R ok o plsi
se ne vračajo, nefranfeovann
pisma se ne sprejemno. S <ro6nino prejema opravsti&iv. (aacninistraeija) in ekstedioija na Dunajski cesti 5t. 16 v Medija-tovi Liiai, II. nadstropji.
Slovenski romarji pri sv. Očetu.
Leon XIII. eo v torek posebno slovesno sprejeli slovanske romarje, in že dolgo se nobeni deputaciji ni skazala tolika čast kakor SI ovanom. Odločena je bila za to največa dvorana v Vatikanu, pa še ta je bila tesna, in vročine so imeli zunaj 34 stopinj, v dvorani pa celo 40 stopin R. Sv. Oče so bili pri tej priliki v največem ornatu; v dvorano so jih prinesli na stolu, kar je sicer samo pri največ h slovesnostih v navadi in 28 kardinalov jih je spremljevalo. Tudi papeževi žandarji in stražniki so bili v največi paradi, kar se ni zgodilo že 13 let, še celo tedaj ne, ko Bta bila ruska velika kneza pri sv. Očetu. Nenavadno je bilo tudi to, da je smel škof Stross-majer sv. Oieta pozdraviti v posebnem govoru, in da so papež na to odgovorili stojč s prekrasnim govorom latinskim, ki je trajal skoraj pol ure. Tudi to je bilo nekaj nenavadnega, da je sprejem trpel čez 3 ure, dasi je vročina hudo nadlegovala sv. očeta iu romarje, in da so blagoslov dali poje, kar je pričalo, da se jim zdi ta sprejem posebno slovesen. Ko so se jim smeli romarji bližati, da bi jim skazali si oje češčenje, nastala je taka gnječa, da so stražniki in žandarji komaj ohranili red. Posebno sileu je bil neki orjašk Hercegovinec, ki je hotel po vsaki ceni priti k bv. očetu; neki oficir pa ga je skušal ustaviti; toda ko ga je mož srpo pogledal in vzdignil bvojo roko, je oficir precej odjenjal iu ga spustil naprej.
Po oošti prejeman velia :
eeio ieto . . 10 gi. — «r.
'-a iioiieta m četrt ieta
o .. —
50
v administraciji veliš:
. s ?i.
Za ceio ieto ta poi leta sta "etrt ieta V Ljubljani
40 kr
1 ., 20 „ ' ,i -O uom DOHiliaij
Govor, b kterim so bv. Oče pozdravili slovanske romarje, se pa glasi tako-le: Ljubljeni Binovi I
Rim, stolno mesto katoliškega sveta, Vas je željno pričakovalo in Vas v ljubezni danes objema; Naše očetovsko serce pa se nad Vašim številnim shodom tako silno raduje in razveseljuje, da menimo, kar je svoje dni sv. apostelj Pavel rekel o svojem Titu, smemo tudi Mi po pravici zastran Vas ponoviti; Bog nas je potolažil z vašim prihodom.
Že od začetka Našega papeštva, videči sv. Cerkev pri naj bližnj h narodih iz razrnh vzrokov neusmiljeno stiskano, in ko Nam je ta pogled delal sitne britkosti, Nas je volja obšla proti Jutru se ozreti, bi li Bpomin na preteklost Nam posveti s kakim razlogom in poterdilom veselega upa za prihodnje; zdaj pa se jo po Božji dobroti zgodilo, da ravno današnji dan Nam podaja del — in ne naj manjši del — tega toložila, ki smo takrat na-merjali ga med Vami iskati. Zakaj dobro zoani so Nam, ljubljeni sinovi, Vaši nameni, vidimo in po pravici cenimo ljubezen in vernost, ki Vas je iz tako daljnih in raznih dežel pripeljala sem zedinjene z enoserčnim sklepom, da Naši nizkosti in naj višemu gospostvu apostolskega sedeža svoje podložno počešenje skažete. — Is tega ee razodevajo ne le samo preblagi občutki slehernega izmed Vas, temuč sije tudi dokaz prečudne ter božje edinosti sv. Cerkve, o kteri si Ti, Častitljivi Brat*) rav-
Vrcd.
*) Škof Strossmajer.
velin 60 kr. več. ua leto.
Vredništvo je Florijansko ulice st. 44	4
Izhaia pn trikra n» reiien in sicer v toreE, četrtek iu soooto^
nokar resnično in obširniše govoril. Zakaj Jezus Kristus je sklenil in b svojo kervjo zapečatil bratovsko zvezo vsih ljudi mtd seboj, in vse, kteri so imeli v njega verovati, je zbral kakor v eno družino, ki je sv. Cerkev, vsih um in voljo je v tako popolno edinost spravil, da morajo biti Eno, kakor Bta On in Oče Eno.
Da se pa ta edinost ohrani, je naj više psstirstvo podelil sv. Petru apostolskemu per-vaku, in je zapovedal, da naj se preseluje na rimske Papeže, njegove naslednike, da namreč udje ostanejo v zvezi z vidno glavo sv. Cerkve ter se razlija življenje po VBem životu družine velike keršanske. To je dobrota glavarja in zdravja, ktero sta Vam ljubljeni sinovi, najbliže in za Bogom pridobila ss. C ril in Metod, mogočna Vaša apoateljna.
In re8, v devetem stoletju, ko je živlenje Slovanov obširno proslovelo, sta Be z neverjetno veliko ljubeznijo vsa darovala duhovni omiki Vaših predoikov, in sta jih v ue dolgem času po evangeliju Jezusu Kristusu prerodila.
Tako se je onim narodom pogodilo, da so bili zedinjeni s tem apostolskim Sedežem, to je, s tisto skalo, ki je KriBtus Gospod hotel, da bodi podlaga njegovi Cerkvi, in popolnoma nepremagljiva terdnjava zoper vsaktere človeške in satanove napade. Med Slovani in tem Sedežem sv. Petra so se od tistega časa pričele notranje razmere in medsebojne opravila, kterih sam spomiu je nezmerno prijeten, zlasti še ta dan in pri Vaši pričujočnosti. Zakaj tukaj v mestu Rimu sta sveta brata
Poljaki in Slovanstvo.
„Poljaki! Vašo prerodonje je nerazločljivo združeno z osodo Rusije."
(Car Aleksander 1.1. 1818.) (Dalje.)
Na pomenljivem zboru Grodenskim (1793) so mnogi poljski poslanci se izrazili za združenje z Rusijo, ter Be odločno upirali vsem poželjivostim sovražljivih Prusakov. , Pruska in Rusija ni vse eno", zaklical je takrat nek poBlanec iz Mogodije, „Ru3ija pohaja iz nam enoistega plemena iu se le malo razlikuje po svojem mišljenji, šegah in nravih od nas. V združbi z Rusijo mi videvamo pravo srečo v bojih narodov. Ali a Prusijo se ne strinjamo nikdar I" Ta politični nazor bo imeli skoraj vsi Poljaki; sam kralj se je izrazil, da bi se zadovoljil s plačilom ruskega vojaka prostaka, samo da bi obvaroval Poljsko od Prusov, in komedijant Varšave, Vavfecki je pozneje pravil, da so Poljaki upali, da bo Katarina združila celo Poljsko z Rusijo, ter je ne delila z Nemci. Toda te nade in želje Poljakov se niso spol-nile. V zibelki poljskega naroda, v Gnezdnu, Gdansku, Varšavi in Krakovem zadoneli bo koraki nemških vojakov, zapraskale so pereaa
nemških birokratov . . . Litevske in ruske zemlje nekdanje Poljske, došedše pod žezlo rusko, imenovali so Poljaki sami „raj Poljske", in učeni čacki imenoval jc cesarja Aleksandra ,,slavo Slovanov". Dogajalo se je, da so plemiči poljski bivajoči v oneh „Siidpreussen" in „Westgalizicn'' — kakor bo bile te zemlje prekršene — se preseljevali v Rusijo, in karakterističen odgovor je dal gospod Lukej Bninski svojim prijateljem, ki ao ga vprašali, zakaj se je podal z Velike Poljske na Volivjo, rekši: ,,Rajše Be naselim svobodno pod široko suknjo ruskega cesarja, kakor bi se pa mučil v ozkih hlačah nemškega Friea".
Namere najožejšega združenja Poljske z Rusijo, in v obče, nada v obnovitev Poljske s pomočjo Rusije, prispele so vže k samemu ruskemu dvoru. Po padu Poljske prebival je pri ruskem dvoru poljski knez Adam čarto-rijski, ki se je često shajal z velikim knezom Aleksandrom. Mladi veliki knez je Cartorij-skemu pravil, da on ne odobruje ravnanja svoje babice Katarine z obzirom na Poljsko in da pad Poljske budi v njem živo turobnost, a nje poslednji boj za neodvisnost pak žive simpatije. Toda pozneje ko je Aleksander cesar postal, sprevidil je sicer, da nameravana obnovitve Poljske, k kateri ga je Čartorijski kot
unanji minister spodbujal, 8e ne vjema po vsem s tradicijami države ruske, ker o tem, da naj bi ae združile Bela in Mala Rusija k Poljskej, o tem Aleksander celo slišati ni hotel.
Poljaki so tedaj obrnili svoje oči na drugo stran. Njih Mesija se je dozdeval nemirnež na francoskem tronu Napoleon, ta , bič vsega sveta", kakor ga je imenoval cesar Aleksander. Od njega so pričakovali Poljaki Bvojo rešitev, dasi tudi je že njegova naprava ,,Varšavska kneževina" jih mogla prepričevati, da Napoleon nikakor ne misli o Poljskej in Poljakih, marveč jih smatra kakor druge za dobri „ka-nonnenfuiter". Ruski cesar postal je zares proti Poljakom nezaupljiv, zlasti ko je 1. 1812 Napoleon začel svojo „drugo poljsko vojsko" proti Rusiji. Pa po žalostnem nasledku te „poljske,< vojske in po odstranenju tega ,,bra-uitelja" Poljake, Napoleona, ni bilo mogoče pričakovati vresničenja nakan čartorijskega. Ko je ta zahteval zopet 1, 1812 od zmagovalnega Aleksandra obnovitev Poljske, mu je Aleksandar že odkrito odgovoril: „Ne pozabite, da so Litva, Podolje in Volinij ruske zemlje in da nobena logika tega sveta ne zamore pregovoriti Rusije, da bi jih vidila pod vlado katerega druzega vladarja mimo onega, ki vlada v Rusiji!" Vendar zapuščeni Poljaki
dalu odgovor od »vojega upostolskegu dela lo opravilu; tukaj na grobih porvukov apostolskih sta h prisego poturdilu neomudežano svojo vero: tukaj stu prejela škofovsko Čast iu po-Hvečenje. Metod je bil z naj čustitljivAiiii pi-hiiiuiu ed rimskegu Papeža priporočen, s čgnr HUinrga veljavo ia voSili se je verml nu Mo-ruvsko z duhovui iu Akoli vred, ki ao bili odineujeni v opravilih duhovske tduibe po Vaftih okrnjiuuh gn podpirati.
(Jiril je aposlolnko službo takrat pričel, ko je Kerzonuzom neznane (»»tanke Klemenu 1, Našega prednika, nuAol; le te je nudnlje /. ljubeznijo in zvestobo hrnuil iu hotel, du nuj ga povsod do Kimn spremljajo.
lu Mi ne cenimo zu primerljej, du kukor je bilo tudi Tebi, častitljivi Hrnt, ravnokar drago omeniti, je ou v tem mestu umrl in da je Rimu doftla čast, »vete ostanke kakor Ci-rllove, tako tudi Klemenove tako rekoč v enem nuročju imeti. Oba presluvna uposteljna krščan-ske vero že toliko stoletij vštric v miru Kristusovem počivula iu zdi hu , da nas poznejše mlajše hočeta učiti, kako prisrčna je in nuj zu vselej oslitno zložnost Slovunov z ritmiko Cerkvijo.
Kmulu pu je zorel tudi uud te potrebne zveze, in to v splošni blagor, kukor tudi zu Vušu uposteljna. Zakaj ko se jima jo dogodilo, kar ae velikrat pripeti takim, ki se poprimejo velikih reči, du ntu zadela na razne prltežnoBti in očitanju, atu nkuailu pomoč, pouudeno od lega apostolskega Stolu, ImenltO ht.u dosegalo milont m pomoč Nikolaja 1., lladrljaua U, Ja nezu VIII. — ln poznejAl papeži, Naši predhodniki, ho Slovuiiom vhcIcj Hkuzovuli dobro-voljno srce. Pismu Vufte zgodovine pričajo, koliko trudu ho riiuaki pupeži obračali na to, ne samo du ne vera, uni|>nk tudi očitni blugor ohruni pri Vus. Kajti, kurHOVHelcj dogodi, ker moč sv. vero neogibno mora imeti nnj vrči vpliv do človcAkega življenju in nravnosti, hu je pri Vaših očetih še očitnlSe iu svitlejAe ru/. odelo, ker po delunju Cirilu iu Metodu ue od lu ho sprejeli katoliško vero, kar je vendar naj vikše, uinpnk tudi Hpodobno nravje In olikane šege v življenji- Tem nvojiin npoHtoljnom tudi v tem oziru imuto veliko zahvaliti, du stu zuamnja zu Vašo abecedo prva unuftlii du Hta nujvečl del hv. pismu v Ijmlnko besedo
pretolmačila; dn sta svet« obrede primerno Ijudukemu duhu vruvuala. Iz teh vzrokov hode Ciril-Metodovo ime presluvljulo vho potomstvo pri Moruvcih, llohenicih, Holgurih, Liburttib, Poljcih, Rusinih in pri vaili Slovanih, od Adri jauskega primorju do zudnje Novogorodske pokrajine.
Ker tedaj je v sediujenjl z rimHko Cerkvijo, materjo vsili cerkva, toliko ujiunjo varnosti, tolikih dobrot zugotovljenjo, toraj hi močno prizadevajte, ljubljeni sinovi, da ho ta zveza pri Vus ohruni iu dun nu dan globokeje vtrjuje.
Z enodušno molitvijo prosimo hh. Cirila iu Metodu, nuj dobrotno blugovolitn t ne.btSs braniti HlovuuHke narode ter izprositi od Bogu enim stanovitnost, razvltljenjo drugim, du gorečnost medsebojne ljubezni v vsili srcih vne-iiuijo, Hovruštvu, prepire, zuvidnosti pu od de-dovine Gospodove odvračata. Pred vsim nnj Bogu priporočujeto oni utirod , ki po številu, mogočnosti iu hoguntvu iinn uajveči veljavo, in kteri ju čuhII zu svoju uposteljna , ki pn je zvezo pretcrgnl, po kteri stu gn lnlu ravno tu upoHteljnn zedimlu h sv. Petrom in rimsko Cerkvijo.
Kednr poverne se ediuoHt v veri iu bodo zugotovljene pravice posumeznih dežel, potem Ae le se hode veliko znnnšati nn Vuše prizadevanje in moč zn razširjanje kraljestva Božjega nn zemlji: ker po Božjem Hklepu He knže, du SlovuiiHki nnrod je prihranjen zn posebne namene.
Sicer |iu, ljubljeni Hinovi, povcrnlto He zdruvl in veseli v hvojo domačijo; pripovedujte Hvojim bratom, kar Hte v mestu Rimu vidili in Htihuli. Vi bodite priče ter naj spoznajo, du NuAu očotovHku dobrovoljuoHt v ljubezni objemu vho blngodušiio iu veliko družino kIo vniiHkih narodov, iu oziromu nu to, jo nuj go rečnifti želja Nafiegn serca, da nnj He z naj veči vnemo, ■/. nepremagljivo zvestobo kutoliške Cerkve deržijo, in dn tudi ne eden nuj hc iiu zgubi iz te prcHvete burke, kajti, kdor He v 11 ji ne nahujn, dn govorim z besedami Vuftega Jeronima, bode poginil v potopu. Nnznnmto jim apostolski hlugOHlov, kterega njim iu Vnm poHumeznim in vsim »kupuj z nnj večo ljube silijo podelimo v Gospodu".
PoHebno hIovchiiu je bila trldnevnlcu, ki
so jo romurji opravljali ss. Cirilu in Metodu na čust v sturi cerkvi ht. Klemena, kjer je hv. C ril pokopan. Prvi dnu v nedeljo 8. t. in. je rusinski nadškof Sembrutovič umftevul, njegov brat pomožni škof v Levovu pa jo pridi-govul; popoludne pn ju poljnki priiligoval ge-nerul resurekcijonistovegu redu Semeuko. Drugi dan je muševul bulgurski Akof Izvorov, pridi-govnl je slovaški fajmošter Slottu, popoludne pu je imel pridigo proAt Štulc češki, ter je vse vuemnl h svojim ognjevitim in duhovitim govorom. Tretji dan ju mušuvul iu pridigovnl djnkovhki Akof StroHHinnjer hrvatski. Pojioludne pa je pridigoval itnlijuiiHki msgn. Scliiiillino. Nu proftujo vatiivu hv. Ilieronima imel je ftkof Strosumajer 0. t. m. Ae slovesno slovansko sv. muAo, pridigovuli pu so slovenski Hturološkl dekun Kožuh.
Tudi ukademtju ju bila slovesna iu so hu je vdclcžili hv. Oče in mnogi kurdiimli. Po Bfbno znamenit je bil italijanski govor, ki gnju imel g PreBUtti, in ki je slovniiHkim gostom toliko dopadel, da je dr. Rnčki govorniku objel ter gu proHil zn prcjiis izvrstnega govoru, Akof Btrussmujer pn je pristnvil, nuj hi se objavil v vrnil slovanskih Čumnkih. (i. Kobler je pri akademiji dekluiiiovnl slovensko pesem „Triglnv Balkanu".
Romarji se že vrnčajo domu, in prvi izmed ujih so že v Hoboto zjutraj došli v Ljubljano.
Predsodki in čudni nazori Ncmcev.
Velike mestn imujo nnvudo, du hI poAi-Ijujo drugo drugemu vnuki tedon stutistične podutke o številu mrllčev , da ne preračuni, koliko odstotkov ljudi pomi je, uu dan in teden v tem nI i enem mestu. Nnvndiio ne ti podutki poAiljujo v mednarodnem, francoskem jeziku. Nemške mestn pn ni poSiljnjo te |>odntke v nemškem jeziku. Pragu pn ni nemško mesto, naztiuiijuln je toruj to številke v frnncoskcm in čeBkcm jeziku, kur je vendar čiHto pravilno. Pu knj ne zgodi V Ravno te dni smo brnli, da mestn Berlin vidi v tem ,,z u sra m o v anj e ' iieinAke narodnosti, ker Praga Iterlinu ne dopisuje nemški I Zares čudno I Cd Pariz , London uli Peterburg pISe Berllncem v francoskem jjeziku, nad tem He nihče ne npodtiku ; če pn
po fruncoHlcem |>udu, prosijo in stavijo vho svoje nade v ruskega cesnrja. Njih brutje, ki so prebivali pod ruskim zupovednikom, hiho toževuli čez svoje položje, poljska pruvnoNt in slovstvo iiuAln si je važno sredlfiče nn vseuče-Viftču Vilenskem pa liceju Kromenskem nu Vo-liliji. Poljaki VurAiivske kneževine, katero ho zuvzeli Rusi, obrnili ho se z zaupljivostjo k onemu „sovurnemu velikanu, kteri je tako grozil uvetu ln prešini« vuičeval narode", kukor je Nicmccvvicz Rusijo po pobegu Napoleonu imenoval; morali pu ho tudi tako storiti, ker se je v ruski proklnmncijl k prebivalcem VarfiaVHku kinževuie izreklo, da „narod enega plemenu, Rusi, zahtevajoči vam dobro storili, ho bili žulibog tudi proti inojej volji prisiljeni, liinnrjnti vus" v poslednji vojski. Varšavski Poljaki ho ne v novič spomnili beHetl svojega pesniku, Voron Čn, ki jih jo pomenljivo Izrekel popreje, ko no Ao Nemci nud Varšavo vladali: „8ku)»ut'gu rodu ne pozabite, vznjeiuno «e z. brutsko roko podpirajte, enega očetu decu eno imejte pruvn, čednost bodi viifTinii življu in rokodelstvu sluvu. Kost iz koHtl očetov naših rod edon Hklitdiiiuo, ho v, onim dihom povBOdi oddihiimo I" Zaknj enega očeta deteln se mrziteV Združilo ne vkup in svet ruzderltel"
Tuka pesem se je rnzlcglu I. IHtH med vsemi Poljaki. Rnzumili so, dn njih ohranim obstoji v združbi z Rusijo. Z radostjo h« toraj vstavi Hleherni Slovan |>n tem HlovmiHktm gibanji med Poljaki I. IHtlt— lHlft, ker biln je to dftba poljskih »hmmofllov, dfiba poljskih punsluvlstov, katera se doseduj drugje Ae ni ponovila . . .
Po juidii Niipoleonu grozila je nevarnost tudi njcgii napravi, kneževini VurAuvskej, katero bi zamogla hiti ruzdeljenu med Pnmijo, Avstrijo in Riihijo. Ko ho Poljaki zvedeli o tem nevarnim položaji, prosili so cesarja Alck Sliudrii, du bi jo | u.til pod svojim že/.lom; iiiij vlada nad njimi kakor hoče, hiiiiio, dn le ne dopusti, du bi Varšavska kneževlliu prišla pod neniAko vlado; v»nj ho, vele, Poljaki in Rusi narod enega prvopočetka. To prošnjo je prednesel cesnrju Alelcsundru v 1'Veiburgu Sunluvski, in Curtorijskl jo je nu vho meč podpiral.
Tačas je Izrekel znamenito misli gledri hodočnoHtl Slovenstvu poljnkl lllozof in politik Stsnlslnv stoftic, znani pisatelj in domoljub i % poslednjega desetletja nekdanjo Poljske, StuSic vkvurjnjo ho z historijo In političnim stanjem svojega naroda, obrnil je svojo pozor-
nost tudi iiu ostalo Slovane. Slovnnskn zavest vzbujevula hc je v njem že zu čiih nemško vlado v VurAavi, ter Jo že v začetku lit. stoletju Hklndul vso hvojo nude le v Rusijo iu iijo cesarju, Hinutrajoč muki narod zu ziiHtopniku in zbiratelju vseh Slovanov. Domišljavemu rešitelju Poljske, Nupolcomi, ostal je on nasproti hladen, iu po njega padu je često izružnl mišljenja o punsluvizmu ustmeno iu pismeno, ter ostal tem liiizerom zvest do smrti (j tH'J(t). Svoje stališče glede slovanskega vpruAunju v obče in gledti razmer Poljake In Rusko po-sebej, je Izrekel zlasti v znameniti razprav« i ,,Miftljenja o političnem ravnotežju v Evropi", čitunej v seji druAtvu prijateljev znunostij v nvgUMtu t H i fi. Slovani pravi Staftic so nnjmlujfil nnrod v izobraženosti iu do lH. Ht,o-letju niso iiumeruvall hii zediniti; bratje iiino Ae poznali bratov. Nnjvnžiu^jAn uiirodu idovun-»l(a Htu poljnkl in ruski. Tu dvn narodu Hta »e v teku nekoliko vekov niprestnno tekmovala divjajo proti drug drugemu uli Huma od sebe, uli vhUuI neiiiAklh intrig - In nlčilu se vzajemno. Poljaki, HtiHkovnnl od Nemcev, no prvi izrekli misel združenju obojih narodov in tu misel /učenju poganjati korenine v vso delu Slovunstvu. Zu to mislil je llog in pri-
Hlovuiisku Praga luto ntori, vidijo v tem za-uritinovtinjo iicmštva I Ali ju to zlobnost, ali ho ros predsodki tuko ncumui, predsodki namreč, da jo Avstrija vsa nemška, da mora nemška biti iu dn avstrijski Slovani nimajo pravice, čutiti ho kot Slovane ? Ali nu l>i iuieli Pražaui isto pravico, smatrati to kot zasramo-vanju češke narodnosti, ako jim uum&ku meata pošiljajo nemške dopisu V Tudi dunajsko musto neču za Berlinom zaostali v brutalnem iu fanatičnem ueuiškutarstvu, in Ae jo odbornik LOblich praSal župana, č« je res , da pražki HtatiHtični luno dopisuje Dunaju v francoščini ne nemščini, in če župan v tem ue vidi za-Hrauiovunjn nemške narodnoHti ? Dret dvoma bodo toraj tudi dunajski mratiii očetje tako be dastu , ali bolje, zlobno reHolucijo akli-mli, da bodo spoznali to kot zaHramovanje nemške narodnosti, ker Pragu neču nemški dopisovati. Zares čudno 1 Ču Nemci Slovanom hvoj jezik usilujejo, ter smatrajo kot hhiiio po nebi umevno, da morajo (I) Slovani nemški razumeti, vidijo nasprotno v tom razžaljenje, če hu Slovani po služujejo Hvojega jezika iu ču ho poleg tega še tako uljiidni, da priloži še francoHko pruHtavo. Človek ne ve, ali bi hu jezil ali nmejal und tako neumnimi predsodki. Uch ju, da izolira-ženi Cehi tudi nemški znajo , pa ta ju/.ik hu jim ju lu UHilil po nemških šolah, in Hicer ho hu ga naučili na Hvoju lastne h t roške, toraj iiiho nikakor zavezani, da morajo nemški govoriti in pisati. Pod temi neumnimi iii čudnimi )>rrdHodki iiiuimo vhi iiVHtrijski Slovani mnogo trpeti, (.'o izobražen Slovenec zahteva pred kakim uradom , da bi hu mu hIo-veiiHki govorilo in piHalo, pridejo mu z izgovorom: „Saj znatu dobro nemški 1" Neka posebna določba celo pravi, da imujo pravico do ravnopravnosti lu tuki, ki numški ne znajo. Toraj prej hu mini z vho priliznjeuostjo in VHerni lisičjimi dokazi svetuje, nnj hu nemški učimo, duloma hhh k temu col6 Hilijo; kedar pa enkrat nemški znamo, odrekajo nam pravico do maternega jezika iu hu čutijo žaljeno, nko hočemo šu vedno slovenski govoriti in Slovuni ostati. Čudna logika, ki selo po miHilntvu diši 1 Mi upamo, da inoHtni odbor v Pragi ne bo odgovora dolžan OHlal na čudno logiko iz Berliua in Dunaja, hu| ju ta odgovor kaj lahak: Praga naj odgovori: „če vi nuj-
roda; pogine on, kdor bodo proti njej I Z razlogov pomirjenja in /.edineiiju nlovaiiHkih narodov ho žu pamtivečna in glavna zapreka Nemci. Pad Poljske ju utrdil mišljen zedlnenju. Veliki narod nihki je dolžen uvesti v dujnnje to zedlnenjo h političnimi pripomočki. Kuhi morajo iz vseli plemen storiti uno veliko po litično celoto; hhiiio očevldju ktižu ua Kiihijo, kol na sredlSČu zjadlDjevnnja Slovanov. Sedaj vho srečo vošči tej nameri. Vhi Slovani voščijo Htečo llusijl, ker ju eden jezik, uno mišljenje iu veči del tudi uno vurolzpovodnnju. '/, uitanovitvijo Poljske ju troba začeti; Po ljaki so UiiHiji vdani, ker Nemce mrzo .., Zdru ženju Slovanov z ruHkim cesarstvom omdjl vojhIio v Evropi in v t rdi v iijuj Htulni mir. „Nnjmočiiejši narod na tej zemlji" obrača hu Stašlc na koncu hvoju razpravo k Rusom - „glej to ju cilj tvojega ravnanju sedaj očl-viduega. Deluj srčno I TI pojduš h prlrodo, tvoji napori ho prir.adovu prlrodo. Vsem, ki hu vplrajo polunočl, kateri vstanejo nasproti tebi, gro/1 nesreča ln pogubo. Ti pojdeš v pri rodu, oni pa proti priredil" (Dn^o pilh.)
dote v tem tasramovanjo nemško narodnosti, ako vam mi dopisujemo po češki , vidimo mi uiiHprotuo ZHHramovauju česku narodnosti v tem, ker nam vi dopisujete po nemški; tako huio pobotani 1"
To čudno predsodku Nemcov srečamo mi Slovani po vsuh potih. Nemške občino dopisujejo nu vse kraju lu v nuniškem jeziku. Kur ho pa v novejšem času tudi češke občinu začele hudo h hudim povračevati in dopimtvatl tudi nemškim občinam lu v češkem jeziku, vzbuja to pri uumških občinah veliko nevoljo, in one pošiljajo češko dopise nerešene nazaj, češ, „mi razumemo lu nemški". Ali nu bi Hmelu čenke občine isto tako na nemšku dopisu odgovoriti: „mi razumemo mimo češki". Co prav mnogi Slovani nemški znajo, ali ho su mar tega jezika na Htrošku Nemcev naučili? Ali ho nu zato nemški učili, da bi zgubili pravico do svojega maternega jezika? V istini, živo potrebna ju v Avstriji poHtnva, ki bi uredila jezikovno vprašanje; pa le pravična po-atavu zamore pomiriti duliovu iu zadovoljiti Slovanu. Takim čudnim postavam pa, kakor jo nasvetuju štajerakl grol \Vurmbrand, da bi hu razglasila nemščina kot edini državni jezik, v kterem bi morali poslovati vsi uradi], takim poHtavam hu mi Slovani nu bomo r. lupa uklonili, ker bi h tem zapečatili hvoj narodni pogin. Saj mi vemo, kam meri tu predlog, namreč da bi hu polagoma ponemčill vhi Slo vani m Uu bi vsi« boljšu službo Nemcem odprto h ta le, ker ti bi znali ,,državni" jezik žu od matere, Slovani pa bi hu ga morali šu lu z velikim trudom naučiti, iu kedar bi ga en-krat znali, odpovedali bi hu žu h tem svoje narodnosti. To ju Htari nemško-centralistični ali po naše ,,nemškutarHki" program. Naša parola pa mora bili ^federalizem", da bodo narodi Hvoju zadeve nami oskrbovali, hvoju uraduiku doma minili, potem prav gotovo tudi potreba h k u p n e g u državnega jezika nu bo vulika. Če ju na Hrvaškem mogoču hrvaško uradovanju, na Ogerskem madjiirako, v Galiciji poljHko, zakaj bi nu bilo mogoče na Cunkuni čunko, ua SlovenHkem pa slovuiiHko? Najprej avtonomijo, potum ju vhu dobljeno, potem bo teli prepirov konec, prej pa no.
l)o zdaj državni zbor še m prišel do tegn, da bi v razgovor vzel jezikovno vprašanje, kiižu hu pa čedalje nujuejSa potreba, da hu ta zadeva enkrat uravna, da hu skleuo izvršilna pOHtuva k t!) drž. ohii. postav. Ali smemo taku postavo pričakovali v prihodnjem zusu-danju državnega zbora?
Politični pregled.
V l^ubt)iuii I 1. Juliju.
AvHtrijHke deiele „Nouo fr. Presse" piše v začotnuin članku: „nirgunds nuf der \voll bestoht ein hoIcIiuh coiiflacationBrucht und ein ohjectivos vcifuhren gegen dlo |irosso, wiu in Odterrolch". Spoštovana turkinja pil ju pozabila dostaviti, da ho to tiHkovuo svobodo in to objektivno lioMtoimuJr upeljall nami ustavoverci, ni da hc UHiuvovornt listi zdaj režejo lu /.nožem, kulurega ho nami uuhriiNill. Su ve da niso mislili, da hu bo njegova ost krilni tudi zoper nju obrnila. Dokler pu ju državni pravilnik segal lu po Hlovnnskih časnikih, ho iiiii pliiHloill, tur hu voHullli, tla v AvHtnjl m tiskovne hvo-bode. Zdaj pa nami Jokajo nad laHtiiiml po-stavami, Plačilni d itn za vsucega enkrat pride.
V prihodnjem zusedanju državnega zbora pridu iih vrsto postava za oNtkrlilJot imjr voJtiNklli t dot In h1i-o<, ki jo hoče
predložiti vojni minister. Dozdaj plačuje država žu 12 miljonov za pokojuiuo, mi nimamo nič zoper to, ako hu upeljejo pokojnino za vse stanove, ne samo za vojuške , naj le finančni minister gleda, kju bo denar dubil.
limnjNkl NolNkl nvH, ki je kakor znano v iiemškutarHkili rokah, ju piual mitičnemu ininintru , da hu slovcnHki jezik kot učni jezik na preparandiji v določenih predmetih nu dil na enkrat upeljati, ampak lu polagoma (to je, nikoli!). Tako nain bodo vzeli še edino koucuHijo , ki huio jo v šolskih zadevali od TaafTejevega ministerHtva dobili. Za to muleukost nam niccr nu uiuru žal biti, vaa-kuko pa vidimo iz tega, kako daluČ smo šu od narodno ravnopravnosti.
llrvnlMkl Ntihor ju v petek pričel obravnavo o ruškem vprašanji. Poročevalec M i š k n t o v i č jo v dolgem govoru opravičeval nasvet večine rekši, da nasprotniki hočejo ovreči dualiatlčno Hihtcmo, ki ju vtrdila cesarstvo. Mrazov ič ju Hkušal dokazati, da je §. (iti pogodbu popačun, Starčuvič pa jo trdil, da zanj ni nobene pogodbu. Grof Sor-tnttgo ju rekel, da hi drugačno ravnanje škodovalo Hrvatski, zato podpira večino. V aoboto ju Z i v k o v i č dokazoval, da hu ju premumba § (it>. zgodila v HogltiHji vseli za to poklicanih; parlamentaričnih običajev hu pri tem nino Hicer držali, pa o pupačunji dogodbu hu nu moro govoriti. Ko 1 u u g o v i č ju hudo prijemal Mi-škatoviča iu vičiuo, ki zdaj zagovarja, kar ju 1. 18(18 napadala. Ko tur Mrazov,ču očita, da ju 12 lut vedel za prilepljeni listek, pa je dozdaj molčal, zato pa uiina prav, ako hu hoče pred svetom Hkazovati, kakor da bi bil Kato. Govorila Hta šu Mrazovič in Miškatovič, potem ju bil niiHVut večino sprejet z 18 glasovi proti li) Jutri bo hiibor hIovchuo sklonjen.
V nanju »Iriavu.
l"i»|M'ž liCon 1.1 II., ho razposlali '.'.D. juniju školbm in nadškofom itd. okrožnico, v kteri govori: 1. o puntarnkih nazorih| 'J. o IjudHkl najvišji oblasti; .'I. da ju vhu oblast od llogti; 4. o družbini pogodbi (contraet soclal); 5. o dolžnostih podložnikov; (i. da ju treba llogu bolj pokornim biti kukor ljudem; 7. o dolžnostih vladarjev; 8. o pokorščini prvih kristjanov; J). o Hvulem rimskem kraljestvu; K), o iiovošcgnih zmotah; 11. da moro lu vera človeka rešiti; 19. opominovauju do vladarjev iu narodov; l.'l. Hpodhuda do škofov; 1-1. opominovauju k molitvi.
V llolft-itrijl ju vhu narobe. Poročila, ki mi m ud tam dohajajo, ho [tako različna iu nasprotujoča hI, da ith nu moremo vedeti, kdo ju kriv in kdo nedolžen, ali knez ali liberalni narodnjaki. Toliko je gotovo, da postopn Bat-tunberg z bolgarskim narodom, kakor bi imul sovražen, z mučeni podvržen narod pred seboj, lu vendar ni Battenberg Bolgarije podjarmil s prusko pomočjo, ampak bil je poklican, da narod vlada v ljubezni, on ga pa tepe h škorpijoni. Zdaj hi ju ros niloma pridobil Hktip-ščino, ki mu ju vdana, pa to je stvar, podobna volitvam v zadnji kranjski deželni mlior. Ml sodimo, da Aleksander Buttonbrrg vkljub temu nu bo dolgo sedel ua bolgarskem prestolu.
Domačo novico.
I' Ljubljani, l'J. juliju.
(Slavnosti rnrAiwin na i\isf si<. Cirilu in i\lrto<lu) ho ju v nedeljo pri frančiškanih vilo-ležllo toliko IjudHtvu, da ju bila cerkev natlačena. (lovor palra Adolla, kakor tudi potjo uu koru bilo ju jako izvrstno, iu pokazalo ho ju, da ho o«), frančiškani v obojnem ozlrl prav dobro preskrbljeni. Tudi v Šiški, kjer jo službo
božjo imel g. Klun, je bila cerkev natlačena in so ljudje z veliko pazljivostjo poslušali govor o sv. Cirilu in Metodu pa o pomenu njunega praznika in papeževe okrožnice. Veselici za popoludne in zvečer napovedani ste se preložile v Ljubljani in v Šiški zarad nestanovitnega vremena in ker je zarad prihoda nadvojvoda Albrechta vojaška banda odpovedala svoje sodelovanje. Obhajale se boste pozneje, najbrže prihodnjo nedeljo. „Sokolovci" so pri ss. maši pri frančiškanih Btregli, pevci pa so kaj lepo peli razne cerkvene speve. Po maši ee je „sokol" podal v čitalnico nazaj, kjer se je dal skupno fotografirati.
(Odborove seje Matice slovenske) 9. t. m. se je vdeležilo 15. ljubljanskih odbornikov. Zapisnika zadnje odborove seje in občnega zbora Be potrdita. Tudi se sklene dobiti pravila Matice hrvatske in jugoslovanske akademije, da se po želji zadnjega občnega zbora premenč pravila. — Izid volitve predsednika itd. je ta le: Predsednik: Dr. Jan. Bleiweis; podpredseduika: dr. Jarc in Grasselli; blagajnik: Ivan Vilhar; ključarja: Keržič in Ro-bič; gospodarski odsek: Klun, Tomšič, Robič, Vilhar, dr. Zupanec, Grasselli; odsek za izda-vanje knjig: Bleiweis, Marn, Klun, Vavru, Vodušek, Zupančič, Keržič, Močnik, Tomšič, Praprotnik, Erjavec, Jeglič, Hubad, Šuklje, Urbas, Stegnar. — Dalje se sprejmo nekteri naBveti gospodarskega odseka glede odpiBa Btarih dolgov, in vzame se tudi na znanje, da se bode Bprednja stran Matične h,še v Zvezdi čez nekoliko dni po odborovem Bklepu vravnala: tudi se odda izpraznjena štacuna. — V pretres se izročč te-le knjige: Slovenci in Ilrovati v borbi zarad investiture, spisal SteklaBB, dr. Jegliču. Ali je filozofija Slovanom mogoča, spisal Podgornik, — dr. Jarcu; Planimetrija, 8pisal Pintar, profesorju Celestini; Zgodovina Štajerja, spisal Lapajne, prof. Zupančiču ; spis Majcigerjev o slovenskem Štajerju, pa Narodne šege štajarskih Slovencev spisal dr. Pajek profesorju Marnu, ki je pregledal tudi Macunov Slovenski Štajer, ter nasvetoval ga letos izdati z opuščenjem nekterih reči; Toplota, spisai Križan, prof. Senekoviču. — Za pregled narodnega blaga sklene odbor trud dotičnemu gospodu poplačati, vendar se ponovi sklep, da se nagrade gg. pisateljem naprej ne dovoljujejo.
—	Za letos so določene dozdaj te-le knjige: Letopis, Šumanova Blovnica pa Macunov Štajer.
—	Za službo tajnika se je oglasilo 8 prosilcev, namreč Orešec, Haderlap, Flegarič, Pavlin, Žvab, Alešovec, Terstenjak in Verhovec. Izvolil se je za tajnika g. Franc Orešec, bivši euplent na realki ljubljanski.
(Nadvojvoda Albreht) je prišel v nedeljo z dunajskim brzovlakom ob 6. uri zvečer v Ljubljano, pozdravljen in Bprejet od g. deželnega predsednika in od tukaj bivajočih častnikov. Zvečer je bila ob osmih večerja pri „Sionu" kjer je g. nadvojvoda ostal. Včeraj je ogledal tukajšnje vojaštvo, popoludne ob eni je bilo veliko kosilo, h kteremu bo bili povabljeni gg. častniki in 10 nevojaških gostov, danes ogleduje nadvojvoda še topničarje, potem pa se bo z nagličem zopet odpeljal nazaj na Dunaj
(Adjunkta sta postala avskultanta:) Raj-mund Pollak v Novem mestu, Jožef Hauffeu pa v Črnomlji. Kari vitez Strahl je postal pkrajni sodnik v Eberndorfu na Koroškem Oto vitez Vesteneck pa vladni koncipist pri okrajnem glavarstvu v Radolici.
(Bivši hranilniČni kasir J. Presnic) je bil v četrtek obsojen na dve leti ječe in pa en poBt vsaki mesec. Tudi mora hranilnici povrniti škodo 29.214 gld. 34 kr. Obtoženec
ni tajil svojega hudodelstva, ter je povedal kako mu je bilo mogoče storjeno goljufijo toliko časa prikrivati. Tudi je rekel da bode kazen nastopil, ter se pritožil le zarad tega, ker se mu zdi prevelika in ker bi imel hranilnici povrniti 29.214 gld. 34 kr.
(Samomor , hudodelstvo ali nesreča?) It Polja se nam piše: V sredo popoldan 6. t. m. bo na fužinah otroci, po skalah med kopanjem plezaje našli potopljenca. Bil je moškega spola, zelo že v Biabem stanu po truplu; eua roka mu se je bila že odlušila, in ravno tako tudi ena noga; in na drugi nogi pa je imel še čevelj, ki je po sedanji obliki kazal, daje moral skoraj še nov biti, ko je nesrečnež v vodo prišel. Po kaki poti je v vodo prišel, ali vsled samomora, ali vsltd hudodelstva ali vBled nesreče, in kdo je, se ne ve; moral je pa zelo dolgo v vodi biti. (Nekteri sodijo, da je morda neki človek iz Orlega, fare Rudniške, kterega že dalj časa pogrešajo, ne da bi vedeli, kam je prišel. Op. vred.)
Razne reči.
—	Zasuta otroka. Neka kajžarica v Ribnjem bizo Bleda , poslala je 28. junija 91etno Marjeto Arh in 12ietnega Mateja Wal-land na gmajno po pesek. Ko sta bila pa v jami, se zemlja posuje in oba zasuje. Ljudje so sicer urno prihiteli na pomoč ter bo dečka izkopali še živega toda jako poškodovanega, deklica pa je bila že mrtva.
—	„Siidsteierische Post" se na Štajarskem in Kranjskem čedalje bolj razširja in prikupuje, ter se je že razodela želja, naj bi izhajala vsaj po 3 krat na teden. Naročnina dosedanja znaša za 3 mesece 1 gld. 70 kr.
—	Za župana v Hotiču je izvoljen g. Jožef Zupančič, za prvega svetovalca Ant. Cerar, za druzega pa Fr. Primožič.
Prošnja.
Vincencijeva konferenca pri bv. Jakobu v Ljubljani nahaja se v nepovoljnem stanu , da ima mnogo ubogih, blagajno pa popolnoma prazno; prosi torej blage prijatelje in dobrotnike revežev za mile darove, ki jih z naj toplejšo zahvalo sprejema
Dr. Jarc,
predstojnik St. Jak. Vinceneijeve koferenco.
ce
50
eS ©
l-H
03
s
4)
»50
4>
J
Zahvala.
Vodstvo tukajšnje narodne ljudske učilnice izreka v imenu šolske mladine, najtoplejšo zahvalo č. g. A. Fetih-Frankheimu, mnego zasluženemu župniku, za 10 letnikov „Vrteca" in 15 knjig raznega zapopadka, cenjenemu gospodu Janezu Deklevi, c kr. poštarju in županu pa za 53 novih knjig raznega obsega, katere sta blaga in izgledna šolska prijatelja tukajšnej ljudskej šolskej knjižnici darovati blagovolila.
Bog daj slovenskej mladini še mnogo tacih dobrotnikov in prijateljev napredka!
Vodstvo narodne ljudske učilnice v Vremah dne 4. julija 1881.
Franjo Kalin, voditelj.
Poslanica.
V	št. 148. ,,Slov. Naroda" neki g. ,,Spec-tabili8" mojo novello ,R'oka in s r c 6" spravlja v dotiko s spisi Heise-ja.
Proti temu natolcevanju plagiatstva iz« javljavm sledeče:
1.	da je moja novella „Roka in sred' (v ,,Kresu") moje popolnoma lastno delo, torej moja izvirna novella;
2.	da jaz sploh nisem imela niti nimam navade drugih posnemati, česar, kakor upam, bode se slov. občinstvo še večkrat imelo priliko prepričati;
3.	da g. natolcevalec moje novelle naj dokaže, da rečena novella ni moje delo, ampak plagiat iz Heise-ja, kterega jaz ravno toliko poznam, kakor neznanega mi g. „Spectabili8 a."
Dostaviti pa še imam v obrambo napadene svoje pisateljske časti, da imam jaz do slov. občinstva in do istine preveč spoštovanja, da bi se drznola je b tujimi za svoje izda-janimi spisi mystificirati.
Spoštovanjem
V	Brnu, 8. julija 1881.
Pavlina Pajkov a.
Spovednik in njegova služba
že zdavnaj pričakovana knjiga, je prišla ravno kar na svitlo. Potrjena je in priporočena od prečast. tržaško-koperskega škofijstva ter se dobiva pri pisatelju, čast. gosp. Fr. Kosec-u župniku v Truškah in v Ljubljani v katol. bukvami.	(2)
tr1
cd
w< cd
5
6
b-'
O
«<
P
cc ps
Le še malo časa!
Samo za 8 gld.
pošljem vsakemu popolno jedilno opravo iz britanje srebra, in sicer teh le 51 krasnih reči:
G nožev iz britanje srebra in angleškega jekla; G vilie iz britanje srebra prav močnih; G močnih žlie iz britanje srebra; 12 malih žlieie za kavo iz britanje srebra;' 1 močno veliko žlico za mleko, iz britanje srebra;
1	težko velika žlico za juho, iz najboljega britanje srebra;
2	krasna namizna svečnika;
3	lične kupice za jajca ; G ličnih cizeliranih podčašnic; 1 lopo posodico za poper ali sladkor; 1 fino precejilo za čaj; G podnožnikov iz stekla;
teh bi reči vseh skupaj velja samo 8 gld.
To reči so bilo nakupljene v neki veliki tovarni za britanije srebro, ki je pa falirala, ter so prej veljalo 40 mark. Dobri stojimo za to, da ostanejo to reči lepo bele.
Naročila proti poštnemu podvzetju (Naehnahme) so točno izvršujejo, dokler imamo reči šo kaj v zalogi; pisma naj se pošiljajo pod napisom:
Il>ri'ii ]?f. Bi>uii<II»akiii,
Wien II. Iledioigsstrasse 4.
Vsakdo so lahko brez škodo prepriča, kako po ceni in kako krasno jo to blago, ker so poslane reči, alfo niso všeč, v 10 dneh lahko pošljejo nazaj iil prejete denarje takoj povrnemo.	(D
Le še m a 1 o časa!