ke, znamenite starine, lepo staro knjiž-
nico in obilo dragocenega starinskega
pohištva. Na severnem pobočju se vrsti-
jo gradovi Krumperk, že omenjeno Br-
do, Češenik, Črnelo, Kolovec in Volčji
potok. V vseh je ohranjenih abilo 8ta-
rin in umetnin, ki pričajo o stari kul-
turi kamniškega okraja.
Da bi si mogel kdo ogledati vse te
znamenitosti in zanimivosti kamniške
okolice in okraja, mu je potrebno več-
tedensko bivanje v Kamniku in ne bo
se dolgočasil; v zadregi bo kvečjemu,
kaj bi si ogledal prej in čemu bi po-
svetil več zanimanja.
so naravno geografsko središče spodnje-
ga dela kamniškega okraja z vsemi po-
goji za gospodarski, kulturni in social-
ni razvoj. Razvile so se iz skromnega
naselja okoli nekdanje Goričice, ki je
zveze z domačira krajem. Tako se je iz
malega naselja ob Goričici ob križišču
važnih cesta razvila vas z lepimi zida-
nimi hišami in lepimi vrtovi ob hišah.
Domžalci so imeli in imajo še vedno
stva, kateremu je delo v tovarni ruidilo
pretežni del možnosti za eksistenco.
Kesneje se je dotlej manjša domača
slamnikarska obrt dvignila, vendar
kvantitativno ni več niti senca nekdanje
veleindustrije, ki je zalagala ves svetov-
ni trg, po čemer so dobile Domžale v
svetu svoje ime.
Da pa se je vkljub takim težkim go-
spodarskim razmeram obrt v Domžalah
ohranila in se celo izpopolnila v kvali-
teti svojih izdelkov in v načinu izdela-
ve, to priča o izredni solidnosti, stro-
kovni usposobljenosti in stanovski za-
vednosti domžalskih obrtnikov, saj so
gotovo še vsakemu Domžalcu in okoli-
čanu v spominu časi, ko je bila orga-
nizacija obrtnikov tudi nositeljica sko-
ro vsega družabnega življenja. Da, tudi
predstavljala v turških časih dobro utr-
jen tabor z močnira obzidjem okoli na
holmu stoječe cerkvice, ki je kesneje
postala domžalska župna cerkev, največ
po prizadevanju zadnjega goriškega be-
neficijata in prvega domžalskega žup-
nika, duh. svetnika č. g. Franca Berni-
ka, ki ima za napredek Domžal velike
zasluge. Cerkvena osamosvojitev je bila
nujna potreba v času, ko se je nekda-
nja domača obrt slamnikarstvo, ki je
bilo splošno razširjeno po Domžalah in
vsej okolici, preobrazila v veleindustri-
jo slamnikarskih izdelkov 8 krasnimi
tovarniškimi poslopji, kjer'je bilo za-
poslenih izredno mnogo delavcev, ki si-
cer niso bili plačani izredno dobro,
vendar pa je zaslužek po tovarnah po-
vzročil, da je bilo materialno stanje
v Domžalah dokaj ugodno, zlasti še, ker
se je mnogo Domžalcev kot kvalificira-
nih delavcev izselilo v inozemstvo, od
tam pa ohranjalo redne, dobre in trdne
Slamnikarska obrt v Domžalah
mnogo smisla za gojenje cvetja, za kar
celotno žrtvujejo razmeroma mnogo
truda. Zato ni čudno, da marsikateri
tujec ugotavlja, da so Domžale »pu-
šelc«. Da se je v takih prilikah moglo
in se dejansko je razvilo kulturno živ-
ljenje do izredne višine, je čisto raz-
umljivo. Ljudje so namreč radi dopri-
nesli znatne žrtve za zidavo kulturnih
dornov, kjer se je Ijudstvo ob vnetem
delovanju kulturnih društev prav
uspešno izobraževalo in navajalo k sa-
moizobrazbi.
Domžalska obrt se je iz skramnih
početkov s smotrenim, vztrajnim priza-
devanjem razširila in dvignila na solid-
no višino, na kateri se ohranja vkljub
razmeroma zelo neugodnim prilikam, v
katere je trg Domžale zašel po pojavu
gospodarske krize, ki je imela zaenkrat
za posledico skoraj popolen propad
slamnikarske veleindustrije in v zvezi s
tem obubožanje onega dela prebival-
v kultumerii življenju so se prav uspeš-
no uveljavili z nekaterimi dobro aranži-
ranimi prireditvami, za katere ima prav
tako zasluge domžalsko trgovstvo in
obrtništvo.
UBOGUIVI JANEZEK
Janezek, gostilničarjev sinko, je bil zaprt v
šoli; za kazen niu je oče zapovedal, naj eno
uro molči. Ker je bilo v gostilni mnogo go-
stov, je moral iti v klet natočit vina. Ko pre-
teče ura kazni, mu oče dovoli spet govoriti.
»Hvala Bogu, da smem zopet govoriti«,
vzklikne Janezek. »Veste, oče, pipe v sodu
poprej nisem mogel zapreti«.
* * *
POZNA JO
»Zdaj pa moram oditi. Ob treh me priča-
kuje žena v parku.«
»Toda, prijatelj, saj bo že pet ura!«
»Torej, pridem prav o pravera času.«