Nihče na svetu si ne želi vojne
Iz govora briianskega zunanjega ministra Sovina
Britanski zunanji minister je imel na konferenci zveze transportnih delavcev v Hastingsu daljši govor v katerem je rekel med drugim: »Osnovna načela moje politike sploh niso politična. Slišal sem govoriti o evropskih Združenih državah. Tudi sam sem pred 20 leti predložil takšno resolucijo v Edinburgu. Toda takratni svet je bil drugačen. Poizkus za združitev sveta, če mislite v glavnem na politično združitev, nima smisla. Vojna zagrenjenost je namreč poostrila rasne in narodne težave.
Če pridete v državo, kjer je bilo 5 milijonov ljudi sežganih v krematorijih, ne bo dobro govoriti o dobrem sosedstvu z ljudmi, ki so to storili. Nemci so v glavnem med vojno spravili v Nemčijo iz drugih držav okoli 12 milijonov ljudi. Človeku ki je bil v koncentracijskem taborišču ali ki so ga pretepali, ne moreš že naslednje jutro reči: »Pojdi in ga objemi ter bodi dober tovariš z njim.« To ne gre. V naši državi vsega tega nismo videli.
Včasih mi očitajo, da sem preveč potrpežljiv. Toda če opazujem svet, opažam, da
Poročevalec »Times«-a iz Prage poroča, da je izjavil namestnik češkoslovaškega ministrskega predsednika, dr. Zenkel, da bi 'Sovjetska zveza odpovedala češkoslovaško-sovjetsko pogodbo o zavezništvu, če bi se češkoslovaška udeležila Pariške konference glede Marshallovega načrta.
Dr. Zenkel je nadalje izjavil, da Češkoslovaške ne zanimajo samo gospodarske pogodbe le z onimi državami, s katerimi je Češkoslovaška sklenila tudi politične zveze.
Poročevalec »Times«-a izjavlja, da opozarjajo v Pragi na to, da morajo začeta češkoslovaško-ruska trgovinska pogajanja v podrobnostih šele izdelati, ker so šele v začetnem obdobju. Dopisnik dostavlja k temu, da je presenetljivo dejstvo, da daje Rusija Češkoslovaški ogromne množine kr-
je čas sredstvo, ki najbolje celi rane. Ne le danes ampak v zadnjih treh letih sem v mednarodnem svetu pripisoval važnost temu, da sem skušal povsod, kjer sem mogel, pospeševati gospodarsko edinost, da bi združil ljudi pri delu, od katerega bi imeli vsi dobiček, že takrat, ko je bilo treba rešiti avstrijsks-italijanski spor v Tirolski, sem čutil, da je najbolje dati prednost gospodarskemu sodelovanju na tem področju. Prepričan sem, da bo v teku časa ta stoletni spor med Italijani in Avstrijci izginil, kajti oboji bodo imeli korist od novega sporazuma.«
Govoreč o Trstu, je Bevin rekel, da so tukaj ustvarili položaj, ki bi mnogo lažje rodil dobre uspehe, ki si jih sploh zamore zamisliti, le, če bi 9 centralnih držav, ki jim to veliko pristanišče služi, moglo biti organiziranih. Nato je nadaljeval: »Toda velika težava je z gonilno silo. V današnjem mehaniziranem svetu je zahteva po gonilni sili, po ugodju in po višji življenjski stopnji naravnost ogromna. Ne verjamem, da bi premog sam mogel zadostiti tej
me in istočasno kupuje krmo na Madžarskem.
Posebni poročevalec »News Cronicle« poroča iz Prage, da je češkoslovaška sedaj zmožna dobavljati Veliki Britaniji železne železniške vagone.
število železniških vagonov, katere bi mogli pošiljati Veliki Britaniji, zavisi od pošiljk, ki bi jih dobila Češkoslovaška od Velike Britanije, češkoslovaška potrebuje v prvi vrsti surovine, posebno volno.
Nek visok uradnik češkoslovaškega urada za zunanjo trgovino je izjavil, da sklep češkoslovaške vlade, odkloniti udeležbo pri Pariški konferenci, ne bo preveč yplival na češkoslovaško trgovino. Pošiljke na vzhod bodo prekoračile češkoslovaško celotno trgovino komaj za 30%. Rusija stoji pri nakupu češkoslovaškega blaga na osmem mestu, Velika Britanija pa na sedmem.
zahtevi. Tudi vodne sile sveta bomo mo« rali vpreči. Vzemimo na primer veliko alpsko verigo, ki se razteza delno po Avstriji, Franciji in Italiji. Te države imajo krasno možnost, če bodo mogle zgraditi električne naprave, ki bi proizvajale »beli premog«, za povečanje življenjske stopnje vseh teh držav.
Bevin je nato prešel na Marshallovo ponudbo. Amerika je rekla: »Poglejte, kaj morete storiti sami zase in mi vam bomo pomagali.« Mislim, da je prav, da Amerika dopolni, kar manjka. Države, za katere gre, so bile med vojno opustošene. Američani so veliko prispevali v vojni, toda pravično in primerno je, da nam pomagajo s svojo veliko produkcijsko politiko, »če pa želite, da bo Evropa gospodarsko neodvisna od Združenih držav in če želite, da bo Britanija gospodarsko neodvisna od Združenih držav, je pot, ki vodi k temu ta, da ugotovite maksimum tega, kar morete sami storiti, nato pa naredite seznam glavnih dobrin, ki jih potrebujete, da bo mogel vaš stroj steči.« To jaz delam in to je vse, kar delam. Rekli so mi, da vodim svet v München, toda to se je razblinilo, odkar je Češkoslovaška šla v Moskvo.«
Bevin je rekel, da mu očitajo češ, da skn.,-ša razdeliti Evropo. Rekel je, da se je dve leti boril in poskušal še tako brezizsrledne stvari, samo da ne bi prišlo do razdelitve Evrope. On ne želi razdeliti Evrope in ni-kakega dela sveta in tudi ne želi razdvojiti Amerike od Evrope. Svet je premaj--hen, da bi ga kakor koli razdvajali.
»Važno je tudi vprašanje Daljnjega vzhoda. Daljnji vzhod je sicer zelo daleč, ima pa#isto potencielno nevarnost, kakor jo vidimo v Evropi. Biti moramo zelo previdni in potrpežljivi ter skušati razumeti tiste, ki nas zdaj ne razumejo. Skušati mor-mo doseči sporazum.« Rekel je, da noče reči ničesar, kar hi povzročilo kako zamero. Pri reševanju teh velikih vprašanj bo vedno zelo previden.
Nihče na tem svetu si ne želi vojne. Niti Britanija, niti Francija, niti Sovjetska zveza, niti Amerika. Imamo je že preveč. Bevin je rekel, da si ne bi dovolil niti bojazni pred atomsko bombo ali pred čemer koli. Uspešna politika lahko doseže, da bodo vse te stvari nepotrebne in brez koristi.
Trgovinska pogajanja med Sovjetsko zvezo in Češkoslovaško v teku
Ob drugi obletnici
„Koroške kronike"
„Koroška kronika* je 19. julija obhajala drugo obletnico. Ob tej priliki bi vam .rad podal pregled dela slovenske sekcije pri Britanski obveščevalni službi, ki se je začelo julija 1945, dva meseca po koncu vojne in po vkorakanju 8. armade na Koroško.
Če se pripravlja Izdajanje novega časopisa, je treba prebresti tisoč zaprek in tež-koč. „Koroška kronika" pa je naletela na še večje težkoče, kakor se jih navadno najde. Nacisti so bili zastavili vse svoje sile, da iztrebijo vse sledove slovenskega jezika in slovenske kulture na Koroškem. Kar je bilo slovenskih knjig, so požgali in uničili in Slovenci, ki bi bilo zmožni časnikarskega in 'kulturnega dala, so bili deloma še razkropljeni po izse\'miških taboriščih v Nemčiji, deloma so bili zaposleni z obnovo svojih domov in eksistenc, a deloma so z nezaupanjem gledali novega „okupatorja", tako da je manjkalo tudi uredniškega osobja. Tudi tehnične ovire so bile nepregledne. Pri vseh teh okoliščinah je včasih res že iz-gledalo, da izhajanje slovenskega lista ne bo mogoče.
A 19. julija 1945 je „Koroška kronika" le zagledala luč sveta. Do konca leta smo se osredotočili samo na tedensko izdajanje časopisa. Decembra 1945 smo dali v tisk slovenski stenski koledar za leto 1946., ker smo bili mnenja, da bo morda koristen pripomoček marsikateremu slovenskemu gospodarju ali gospodinji, ki se bo hotela s hitrim pogledom prepričati o datumu. Da naša misel ni bila slaba, nam je dokazalo 6000 slovenskih družin.
Zakaj Slovenci ne bi culi svoje besede tudi v domačem radiu? Za začetek smo dobili samo 5 minut poročil dnevno, a začetek je le bil, četudi skromen, a pomemben v toliko, ker do takrat v celovškem radiu slovenskega jezika ni bilo. Z oddajanjem 5 minutnih poročil za Slovence smo začeli 6. januarja 1946, a 3. marca istega leta nam je bilo mogoče dobiti še pol ure dvakrat tedensko za glasbene oddaje. Do danes je celovški radio prenašal vsega skupaj 145 polurnih oddaj.
Kmalu po uvedbi glasbenih oddaj smo z veseljem pozdravili sodelovanje Slovenske Prosvetne zveze s svojimi pevskimi zbori, kajti ona je bila kot koroška ustanova najbolj primerna za obnovo in zopetno oživitev slovenske folklore na Koroškem. Zal pa je prišlo do poizkusov, dati tem oddajam, ki naj bi bile izključno kulturnega značaja, politične tendence, kar pa ni v skladu z našim delovanjem. Prosvetna zveza nam je nato odrekla sodelovanje, kar je gotovo velika škoda za koroške Slovence. Vendar upamo, da je to stanje samo prehodno in da 32 zelo uspelih oddaj, ki jih je imela Prosvetna zveza, ne bo ostalo dokončno število.
V marcu 1946 je izšla druga posebna publikacija za Slovence: zemljevid Južne Koroške z obmejnimi deli Jugoslavije in Italije v treh jezikih. Zanimanje javnosti nam je pokazalo, da smo pravilno razumeli želje koroških Slovencev po zemljevidu svoje ožje domovine s krajevnimi imeni v materinščini. Z gotovih strani so nas sicer sumničili, da zasledujemo s tiskanjem tega zemljevida mračne politične namere, vendar je bilo to prav tako neizogibno kakor brez vsake podlage.
Prve slovenske voščilne karte po vojni so izšle za Veliko noč leta 1946., drugič za Božič in s še večjo naklado in končno za letošnjo Veliko noč.
Koledar smo izdali tudi za letošnje leto, tokrat poleg stenskega tudi v obliki knjige, z ilustracijami. Obenem smo dali na razpolago stavek in kliše za stenski koledar Slovenske Kmečke zveze.
Po dolgih mesecih čakanja je bilo končno mogoče- aprila tega leta dati koroškim Slovencem prvo slovensko leposlovno knjigo Po vojni. Kot ponatis podlistka v „Koroški
kroniki* smo izdali eno izmed klasičnih del slovenske literature, Cankarjev „Križ na gori". Kmalu so sledile druge knjige. „Ro-tija”, ki jo je napisal Karel Mauser, prvi zvezek „Mladinske knjižnice’ z dvema pravljicama in prvi del „Slovenske slovnice". Povpraševanje po teh knjigah je veliko. Zal nam je le, da nam ni bilo mogoče natisniti še več slovenskega čtiva.
Spored slovenskega radia se je 9. septembra 1947 razširil še na četrturne jutranje oddaje, v katerih prinašamo izvlečke iz svetovnega tiska, predavanja o slovenski zgodovini, nasvete za gospodinje itd. Poleg tega smo uvedli ob nedeljah namesto poročil 5-minutno oddajo „Iz slovenske kulturne zakladnice", v kateri prinašamo dela iz slovenskega leposlovja.
Knjig, ki smo jih izdali, je še vse premalo za Slovence na Koroškem, ki so toliko časa pogrešali čtiva v materinščini. Da vsaj deloma premostimo pomanjkanje slovenskih šolskih knjig, smo stopili v zvezo s Trstom, kjer izdaja Zavezniška vojaška uprava šolske knjiga v slovenščini. Prejeli smo celo vrsto teh knjig, ki jih kupujejo koroški učitelji. Tudi po molitvenikih je veliko povpraševanje, zato smo jih pred nekaj dnevi naročili precejšnje število iz Trsta. Dobava knjig iz Trsta je še v povojih, vendar upamo, da bo možno v bodoče zadovoljiti po-
trebam Slovencev na Koroškem po lastnih knjigah v mnogo večji meri.
S tem pregledom sem vam hotel prikazati, na koliko načinov smo skušali doprinesti h kulturni poživitvi slovenske Koroške. Vse naše delovanje je imelo samo ta namen, kajti kultura je srce in mozeg vsakega naroda. Glavni predmet našega delovanja je še vedno tedensko izdajanje „Koroške kronike", ki je eden najstarejših časopisov nove Avstrije. Pred več kot enim letom je bilo vsem mislečim ljudem jasno, da bo prišel čas, poln politične napetosti, ko bodo velesile razpravljale o Avstriji in njenih mejah. Odločili smo se, da v „Koroški kroniki* ne bo prostora za politične strasti, ki se razplamtujejo ob takih prilikah in ki jih Koroška že iz preteklosti pozna, temveč da bo naše delo obstojalo v tem, da nudimo našim čitalcem (kakršnega koli političnega naziranja tudi so) kulturne dobrine in razvedrilo.
Vesel sem, da lahko rečem, da se več tisoč Korošcev zanima za to, kar tedensko prinašamo v našem listu. Tudi napadov smo pričakovali in res niso izostali. Imenovali so „Koroško kroniko" popolnoma pravilno kot „apolitičen" list. Obdolžili so nas za „kola-boraterje*, toda ni nas presenetilo, ker-nismo drugega pričakovali. Ne pričakujemo, niti ne želimo hvale od vseh strani.
Tretje leto našega dela se je začelo. Gotovo je, da ne bo brez težav. Naš namen, je, da tiskamo in izdamo še več publikacij za Slovence. Trenutno se bavimo z načrtom, da širokemu krogu nemških radijskih poslušalcev pripomoremo do znanja slovenskega jezika. Morda nas bodo sedaj zopet z druge strani dolžili nasilne slovenizacije! Radijski poslušalci sami prosijo, da se uvede tečaj slovenščine za Nemce in mi bomo skušali po najboljši volji njihovim željam ugoditi. Razume se, da naši poizkusi v tej smeri ne bodo prizadeli sedanjih oddaj, v katerih pomagamo Slovencem, ki niso obiskovali slovenskih šol, da se pobliže seznanijo z vsemi lepotami, a tudi težavami svoja materinščine.
Minuli dve leti sta bili zelo zanimivi. Ponosni «mo v prepričanju, da smo morda le doprinesli skromen delež k slovenski kulturi na Koroškem in obenem se veselimo, da lahko drugim prepustimo delo političnega razgrajanja. Mogoče bo kmalu konec tega razgrajanja, a slovenske besede, slovenske pesmi in slovenske knjige ne more biti več konec na Koroškem. Važni nismo mi. temveč dobrobit koroških Slovencev. Skušali smo jim služiti in služiti jim bomo skušali tudi v bodoče.
Gerald R. Sharp, šef Britanske obveščevalne službe.
ROMUNIJA
Romunski parlament je ukinil imuniteto opozicijskemu voditelju kmečke stranke dr. Maniuju in 5 drugim parlamentaričnim odposlancem, pripadnikom Maniuja, ker so se baje udeležili zarote proti vladi. Ukinitev imunitete je zahtevalo v parlamentu 258 glasov proti enemu. Podrobnosti glede zarote, o kateri govorijo, niso objavili.
Rumunski ministrski predsednik, Groza Petru, je izjavil ob povratku iz Bolgarije, da hočeta romunska vlada in romunski narod uničiti vse reakcionarne in fašistične preostanke v državi. Minister za industrijo, ki pripada komunistični partiji, je izjavil, da sta sklenili Bolgarija in Romunija poostriti borbo proti sovražnikom demokracije. Označil je narodno kmečko stranko za stranko izdajalcev in zahteval, da jo razpuste.
NEMČIJA
Kakor poročajo, je padla dnevna proizvodnja premoga v Porurju na 225.593 ton. V prejšnjem tednu so namreč izkopali na dan povprečno 228.173 ton premoga, kar je predstavljalo najvišjo proizvodnjo po aprilu leta 1947.
Nemške vojne zločince, katere so obsodili v Nürnbergu na zaporne kazni, so prepeljali z letalom v Berlin, kjer jih bodo zaprli v jetnišnico Spandau. Od sedmih vojnih zločincev so obsojeni: Hess, Funk in Raeder na dosmrtno ječo, Dönitz, Speer, Schirach in Neurath pa na dolgoletni zapor.
Na ruskem pokopališču v Berlinu bodo zgradili po poročilu ruskega vojaškega časopisa »Rdeča zvezda« velik spomenik v spomin na sovjetske vojake, ki so padli v boju za osvoboditev Evrope. Osnutek za ta spomenik sta izdelala kipar Luketič in stavbenik Belopolsky. Osnutek predstavlja drevored, ki vodi do kipa žene, predstavljajoče domovino, od žalosti sklonjene nad svojimi mrtvimi sinovi. Drug drevored vodi k vhodu glavnega* pokopališča, ki ima na obeh straneh iz rdečega uglajenega granita izklesane zastave polkov in dva bronasta kipa, predstavljajoča dva sovjetska vojaka. Na velikem, s travo pokritem gričku stoji v sredi pokopališča velik kip sovjetskega vojaka, osvoboditelja, ki drži v eni roki meč, na drugi pa malo deklico.
Zavezniška nadzorstvena komisija v Berlinu je sporočila, da je nakazal zavezniški nadzorstveni svet zavezniškim državam'do-sedaj 116 nemških podjetij. Od teh bodo dobile zapadne države 108 in Sovjetska zveza 8. Za popravo škode so določili 47 milijonov nemških mark, ki jih bodo vzeli od koncerna združenih jeklaren.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Po poročilu ameriškega vojnega ministrstva bo imela ameriška armada v mirnem času 990 tisoč častnikov in moštva, Ameriška armada ima že sedaj 80 tisoč mož manj, kakor bi jih lahko imela po dovoljenju kongresa.
Predsednik Truman se bo udeležil ob priliki druge obletnice Potsdamske konference prvič in mogoče tudi /zadnjič večjih mednarodnih pogajanj. On odklanja udeležbo pri sestanku »velikih treh«, če Stalin in Attlee ne bosta prišla v Združene države, ker po njegovem mnenju in po mnenju njegovih svetovalcev ni v skladu z ameri-škimi običaji, da se državni vodja v mirnih časih spušča v tajna pogajanja. S tem grajajo tudi Rooseweltovo navado, katerega tajne pogodbe pripravljajo danes vsemu svetu toliko težkoč.
Ameriški zunanji minister Marshall je zahteval od pomorske komisije Združenih držav, naj poskrbi za prodajo šestih tovornih in potniških parnikov srednje tonaže turški vladi, da tako prispevajo Združene države k obnovi turške trgovinske mornarice. Dejal je, da bodo te parnike prodali komisiji turškega ministrstva za komunikacije na osnovi ameriškega zakona za podpore Grčiji in Turčiji ter da bodo ti parniki plačani v gotovini s fondi, turške vlade.
Predsednik Truman je imenoval petčlansko komisijo, katere naloga bo preučevati narodno letalsko industrijo. Ta komisija naj izdela do 1. januarja 1948 točno poročilo. Ta sklep je utemeljil predsednik Truman s tem, da ogroža nazadovanje letalske industrije varnost in gospodarsko blagostanje države. V preteklem letu so mogle izkazati dobiček izmed 12. največjih letalskih tvornie samo 4 tvornice, medtem ko je znašal primanjkljaj ostalih skupno 80 milijonov dolarjev. Po mnenju vojaških in industrijskih izvedencev mora doseči letna proizvodnja vojaških letal najmanj 5000 letal. V preteklem letu je bilo izdelanih samo 1330 letal.
Robert Patterson je odstopil kot vojni minister Združenih držav. Predsednik Truman je imenoval na njegovo mesto podtajnika C. Royalla Kennetha. Imenovanje mora potrditi še senat. Patterson jc izjavil, da
je odstopil zaradi odobritve zakona o združitvi vseh treh delov oboroženih sil. Zavzemal je položaj vojnega ministra od 27. . septembra 1945. Royall je, kakor njegov prednik Patterson, odvetnik in je bil podtajnik od 9. novembra 1945. Kakor Patterson je bil tudi on častnik v redni vojski Združenih držav ter dosegel tam čin bri-gadnega generala.
Zakon, ki predvideva združitev vojske, mornarice in zračnih sil Združenih držav v ministrstvo narodna varnosti z odstranitvijo vojnega, mornariškega in letalskega ministrstva iz vlade, sta že odobrila oba odbora kongresa. Mislijo, da bo prišlo do končne odobritve še pred koncem sedanjega zasedanja.
ITALIJA
Italijanska vlada je dovolila osnutke gospodarskih pogodb Italije z Dansko, Holandsko in Madžarsko.
V	okviru zatiranja italijanskega neofa-šizma je aretirala italijanska policija v preteklem tednu zopet 12 mladostnikov in zaplenila velike količine strojnih pušk in mu-nicije za ročno orožje ter številne ukradene in ponarejene osebne listine. V Rimu so aretirali 9 mladeničev med 18 in 25 leti, 3 pa so aretirali v Milanu. Zadnje aretacije so bile izvršene na podlagi izpovedi dveh obtožencev, ki sta prodajala začetkom julija meseca pri argentinskih kolonistih fašistično literaturo.
SOVJETSKA ZVEZA
Moskovski časopis »Pravda« ostro kritizira razmere v ruski lesni industriji. Po mnenju lista ta industrija ne odgovarja tehničnim napredkom in je bila premalo mehanizirana. Kakor odgbvoimim mestom, tako očitajo tudi delavcem, da imajo premalo pobude v sebi, da hi prešli iz ročnega dela v izkoriščanje strojne sile in s tem zvišali proizvodnjo. Predvsem izrabljajo premalo električne sile. Kriva teh razmer so ministrstva in premajhna pobuda s strani delavstva, ki so opustili vsako skrb za preskrbo s potrebnimi stroji.
Sedmo obletnico priključitve Estonske, k Sovjetski zvezi so praznovali kot narodni praznik, škodo, ki so jo povzročili Nemci, so med tem zopet popravili in estonska proizvodnja je dosegla že predvojno višino. V primeri s preteklim letom, se je zvišala proizvodnja letos na 20 milj. rubljev.
Maršal Sokolovski, znani poveljnik rdeče armade, je bil odlikovan z Leninovim redom.
GRČIJA
Pogled v grške notranje zadeve v zadnjih letih bo prepričal vse, ki nimajo kakih posebnih namenov, da more nadaljevanje državljanske vojne do skrajnosti zapustiti za seboj le smrtno dediščino in da je treba državljansko vojno preprečiti, če je le mogoče. Prijatelji Grčije ji vsi soglasno želijo mir in varnost na njenem ozemlju. Razlikujejo se le glede sredstev, s katerimi bi se dalo to doseči. Sedanje stanje vojaških operacij, združeno z oziri na trajne interese Grčije, narekuje Veliki Britaniji, da uporablja druga sredstva kakor orožje. Ne more biti dobra strategija, če silijo nezadovoljneže ob mejah v sovražni tabor Jn k orožju. Ti nezadovoljneži se sicer pritožujejo proti sedanji vladi, ne pripadajo pa skrajni borbeni levici. Toda grški narod je danes ostro razdeljen v narodni ih komunistični tabor. Grožnja o ustanovitvi separatistične vlade v severni Grčiji je seveda povzročila, da je morala vlada odgovoriti na vstajo na zakonit način z orožjem, zlasti, ker uživa ta vstaja zunanjo podporo. Toda označevanje vseh teh ljudi s »komunisti« ali «banditi«, ki ne upošteva tragičnega sovraštva, ki vlada v Grčiji, ter napak, ki so ga še povečale, bo še povečalo število prevratnikov.
INDIJA
V	petek je stopil v veljavo rakon o neodvisnosti Indije. S tem sta nastala dva nova dominijona: Indija in Pakistan. V zgornji britanski zbornici so kraljevo dovoljenje sporočili z veliko slovesnostjo.
Novi zakon o Indiji je dogodek velikega zgodovinskega pomena. V letopisih britanskega parlamenta še nikoli ni bil sprejet tako naglo važen zakon. V tem imamo nov dokaz, da sloni Britanija na načelih bratskega sporazumevanja, ki veže narode britanskega imperija. Primera tega načela na indijske narode kaže, da je to načelo premagalo vse rasne, verske in kulturne razlike, ki so v prejšnjih stoletjih ločile vzhod od zahoda. Pristop dominijonov Indije in Pakistana k britanskemu imperiju pomeni mejnik v zgodovini. Indijski državniki se zavedajo, da je položaj njihove države žarišče vseh političnih dogajanj v Aziji. Ta korak pomeni tudi most med dvema velikima svetovnima civilizacijama vzhoda in zahoda. Bodočnost indijskih na-
rodov je sedaj v rokah njihovih voditeljev. Njihov napredek in blaginja bosta odvisna od tega, ali bodo spoštovali načela svobode in strpnosti, ki so tako značilna za britanski imperij.
VELIKA BRITANIJA
V	teku junija so podelili 1968 inozemcem britansko državljanstvo. Med drugimi je 163 čehoslovakov, 132 Rusov, 23 Ajneriča-nov, 324 Avstrijcev, 107 Italijanov, 32 Holandcev in 122 Poljakov.
Ministrstvo za delo je objavilo poročilo, da je od 18,296.000 delavcev v britanski industriji samo okoli 272.000 brezposelnih. To znaša okroglo 2%. V zadnjem mesecu je padlo število brezposelnih za 69.000, pa tudi omenjeno število brezposelnih je dejansko nekoliko nižje, ker vsebuje 36.000 poročenih žensk, ki se večinoma ne bodo več vrnile na delo ter kakih 12.000 bivših mobiliziranih moških in žensk, ki po odpustu iz vojaške službe niso šli na delo. V industriji, ki izdeluje blago za domačo uporabo, je zaposlenih nekaj nad 5 in pol milijona žensk, v industriji,- ki dela blago za izvoz,. pa je zaposlenih poldrug milijon žensk.
Pretekli teden so otvorili v Londonu organizacijo, ki bo nudila iz inozemstva prihajajočim ljudem mnogo uslug. Ta organizacija ima svoj sedež v srcu West Enda v Londonu. Stavila bo na razpolago svojim članom udobne dvorane za čitanje in pisanje, informacijski urad, knjižnico, tolmače, vodnike po Londonu in tajniško službo v vseh jezikih. Namen organizacije je skrbeti za udobnost urada z raznovrstnimi uslugami, ki jih potrebujejo iz tujine prihajajoči poslovni ljudje.
V	Londonu so otvorili mednarodni kongres kemikov, katerega se udeležujejo strokovnjaki iz 28 držav, vštevši Sovjetsko zvezo. Pri tem kongresu bodo razpravljali o skoro vseh večjih napredkih kemije v zadnjih devetih letih.
JUGOSLAVIJA
V soboto se je končala pred vojaškim sodiščem V. armije v Ljubljani sodna razprava proti bivšemu gauleiterju Friedrichu Rainerju in njegovim pajdašem. Na podlagi člena 3. zakona o kaznjivih dejanjih, je spoznalo sodišče vse obtožence za krive in jih obsodilo, kakor sledi:
Na smrt na vešalih: Dr. Rainer Friedrich, Kuebler Ludvig, Fleckner Franz, Vogt Josef, dr. Hochsteiner Walter, Geriaeh Reinhold in Mueller Franz.
Na smrt ž ustrelitvijo: Dr. Glaser Helmut, von Hoesslin Hans, Kristl Heinrich, Ncubert Guenther in Kuss Leon.
Dr. Doujak Herman je bil obsojen na 18 let. prisilnega deta. z odvzemom svobode, Hradetzky Franz pa na 16 let let prisilnega dela z odvzemom svobode. Razen tega so obsojeni vsi na izgubo državljanskih in političnih pravic. Kot olajševalno okolnost je moglo sodišče upoštevati le pri obtožencih dr. Doujaku in Hradetzkyju to, da pri vršenju službe nista bila tako zagrizena sovražnika slovenskega naroda; pri zad-njerh pa še posebno to, da je nekaterim ljudem celo pomagal, da so se mogli skriti pred gestapo. Vsi obsojenci lahko vložijo priziv, po pravomočnosti obsodbe pa prošnjo za pomilostitev na prezidij federativne ljudske republike Jugoslavije.
JAPONSKA
Zavezniške države so na splošno mnenja, da se ne sme več zavlačevati sklenitve mirovne pogodbe z Japonsko. Upravičeno lahko upamo, da želja generala Me Arthurja, naj bi sklenili mirovno pogodbo z Japonsko v enem letu ali vsaj v 18 mesecih, ni preveč optimistična. Soglasni pristanek komisije za Daljni vzhod na dokument glede politike generala Mc Athurja, ki je bil objavljen 11. julija, je najboljši znak za splošno soglasje zaveznikov o končni ureditvi Japonske. Res je, da je Sovjetska zveza izrazila mnenje, naj bi o japonski mirovni pogodbi razpravljal svet zunanjih ministrov, toda nihče ni pripravljen osporavati pravice tistih držav, ki so nosile glavno breme japonske vojne, da bi sodelovale pri ustvarjanju miru. Avstralija in Nova Zelandija prevzameta v imenu britanskega imperija odgovornost za tihomorski prostor, od katerega varnosti je odvisna tudi bodočnost Velike Britanije. O tem razpravljajo sedaj na konferenci v Camberri. Vendar pa tukaj ne gre za ustvarjanje kakega britanskega bloka, kajti le prisrčno sodelovanje z Zdmženimi državami tvori temelj za varnost britanskega imperija v Pacifiku. General Mc Arthur želi dovoliti Japonski, da bi si zgradila izvozno trgovino ter da bi postopoma obnovila tiste trgovinske in kulturne vezi z drugimi državami, katerih je oropana. Britanija, ki je spočetka igrala veliko važno in častno vlogo, ko je pomagala Japonski, da se dvigne iz srednjeveške zaostalosti, odkrito želi obnoviti svoje prejšnje prijateljske vezi ter pozdravlja vsako priložnost, ki omogoča Japonski olajšavo njenih omejitev ter vzpostavitev cvetoče
trgovine med Anglijo in Japonsko. Gotovp bi tudi Japonci pozdravili vsak korak ameriške vlade, s katerim bi hotela priznati vlogo, ki jo je Britanija prej igrala na Japonskem.
ABESINIJA
Abesinija je sporočila Združenim naro1* dom, da se odreka svojemu deležu podpore Združenih narodov za načrt obnove v korist drugim članom ZN, ki to gotovo bolj nujno potrebujejo. Abesinija je poslala to poslanico v odgovor na vprašanje, če je potrebno, da narede inšpekcijo za ugotovitev obnovitvenih potreb v Abesiniji, kakor je to nasvetoval gospodarski in soci-jalni svet ZN. V svoji poslanim tajniku ZN, Trygve Lieu, naznanja Abesinija, da so vkljub težkim vojnim škodam dosegli v Abesiniji zadovoljiv napredek v obnovL Namestnik abesinskega zunanjega ministra je zaradi tega nasvetoval, da bi napori Združenih narodov v zadevi obnove morali biti usmerjeni drugim državam. Poslanica dodaja, da si Abesinija pridržuje odločitev glede morebitnih dolgoročnih podpor za gospodarsko obnovo.
ŠPANIJA
Ob priliki 11. obletnice španskega upora je izdala vlada za politične jutnike omejeno amnestijo. Ta amnestija se tiče vseh onih, ki so bili zaprti zaradi majhnih političnih prekrškov po državljanski vojni na zapor do 12 let. Vsi politični jetniki, ki so obsojeni na daljše kazni, te amnestije niso deležni.
ČEŠKOSLOV A g K A
Po poročilih iz Prage, bo obiskala velika skupina britanskih dijakov mednarodno poletno šolo, ki se bo pričela koncem avgusta v Marienbadu in jo bo priredila češkoslovaška liga Združenih narodov.
V svetovnoznanem zdravilišču Karlovi Vari se bo vršil od 5. do 10. avgusta evropski cionistieki kongres. Udeležbo pri tem kongresu je obljubilo že 200 odposlancev iz evropskih držav.
AFGANISTAN
Ministrski predsednik Afganistana, general Ghazi Mahnpud Khan, ki je trenutno na potovanju po Indiji in ho obiskal v kratkem tudi Združene države, namerava zahtevati pri prihodnjem zasedanju Združenih narodov pravico soodločanja za Afganistan in vse sorodne narode, ki bivajo na severoza.padni meji Indije. Nadaljni povod njegovega potovanja v Združene državo je nameravana sklenitev trgovinske pogodbe 7. Združenimi državami. Kakor ugotavlja časopis »Statesnian«, so trgovinski odnošaji med Afganistanom in Združenimi državami v zadnjem času zaradi sovjetskega vpliva znatno popustili.
FRANCIJA
Francija je našla svojo srednjo pot, toda nenadni sunek na desno ali na levo bi se končal v zmedi. Francijo vlada stranka, ki je prišla na oblast zaradi svojega taktičnega položaja v centru. Marshallova ponudba ji nudi mnogo možnosti, da obdrži ravnotežje v notranjepolitičnem življenju Francije. Za enkrat se center drži na površju. Če bodo socialisti praktično uspeli, se bo krog njihovih volllcev povečal in tako bodo dobili resnično podlago za oblast, ki jim za enkrat manjka. Razgovori za obnovo Evrope bodo načeli več vprašanj, ki silno zanimajo Francijo. Najkritičnejše bo vsekakor vprašanje o obnovi nemške industrije, zlasti Porurja.
Ministrski predsednik francoske republike Ramadier je izjavil pri socijalističnem zborovanju, da Francija ne more sprejeti sovjetske neudeležbe pri Marshallovem načrtu, ker ogroža, nesodelovanje Sovjetske zveze uspeh tega načrta. Evropa si ne more privoščiti delitve v dva dela in Francija si prizadeva obvarovati Sovjetsko zvezo in Združene države pred razhodom. Rusko nezaupanje se mora odstraniti in doseči priključitev Sovjetske zveze k Evropi.
Kakor poroča navadno dobro poučeni švicarski list »Weltwoche«, predvidevajo v jugovzhodni Evropi združiti po takozva-nam Dimitrovem načrtu Bolgarijo, Jugoslavijo in Albanijo v obliki federacije. Ustanovitev carinske zveze, ki bo v kratkem, naj pomeni prvi korak v tej smeri. Nadalje nameravajo delovati na to, da sklene nova državna zveza tesne odnoša-je z Romunijo, Poljsko, Madžarsko in tudi z Grčijo, če se bodo tam razmere »spremenile«.
Vrhovni poveljnik bivših slovaških partizanov polkovnik Cingor je izstopil iz komunistične stranke. Ta svoj izstop je utemeljil z izjavo, da komunistična stranka vodi tako nobtiko, ki spravlja domovino % propast. (AFP).
h meämeadkMa sfcvasj$
Atomska bomba. Je razdiralno orožje silovitega učinka. Prvič so ga uporabili Amerikanci leta 1945, kratek čas po njegovi izpopolnitvi. Bombardirali so Hirošimo in Nagasaki na Japonskem in z eno samo atomsko bombo razdejali skoraj celo mesto ter usmrtili ali ranili na deset-tisoče ljudi. Sestavna formula za izdelavo atomske bombe je v rokah Združenih držav in deloma tudi kanadskih ter britanskih znanstvenikov. Za proizvodnjo atomske energije uporabljajo uran. Atomska energija ni samo strahotno razdiralno sredstvo, temveč bi z njo tudi lahko neizmerno dvignili življenjski standard v vseh deželah. Novembra 1945 so predsednik Truman, angleški ministrski predsednik Attlee in kanadski ministrski predsednik sklenili pogodbo, po kateri naj bi se te tri države med seboj obveščevale o osnovnih znanstvenih informacijah v mirovne namene. Bili pa so mnenja, da ni dobro, širiti podrobnosti glede uporabe atomske energije, dokler ne obstoja uspešno sredstvo proti atomski energiji kot bojno orožje. Januarja 1946 je bila pri prvem zasedanju Organizacije Združenih narodov v Londonu osnovana komisija za atomsko energijo, ki spada pod Varstnostni svet OZN in ima za nalogo, da najde najuspešnejše sredstvo za popolno onemogočenje uporabe atomske energije v razdiralne namene in da podpira najširšo uporabo v industrijske in človekoljubne svrhe.
Azerbejdžan. Dežela, o kateri mnogo slišimo, a malo vemo. Je ena najrodo-vitnejših pokrajin Perzije in leži v njenem severo-zapadnem delu, kjer meji na Sovjetsko zvezo. Perzijski Azerbejdžan ima okoli 2 milijona prebivalcev, to so Perzijci, Armenci, Turki, Kurdi in drugi ter zavzema položaj velike strateške (vojaške) važnosti. Severno od perzijskega Azerbej-džana sta sovjetski republiki Azerbejdžan in Armenija, zapadno je Turčija in jugo-zapadno Irak. »Neodvisen« Azerbejdžan bi Turčijo popolnoma odrezal od Perzije in pomaknil Rusijo na severno-vzhodno mejo Iraka. Glavno mesto perzijskega Azerbej-džana je Tabids. Dežela je bogata na poljskih pridelkih in rudninah, kakor n. pr.: svinec, baker, žveplo, rjavi premog in zelo lep marmor.
Sovjetski Azerbejdžan je ena ustavnih republik Sovjetske zveze in šteje nad 3 milijone prebivalcev. Glavno mesto je Baku, veliko petrolejsko središče s 800.000 prebivalci. Poleg petroleja je glavna proizvod-pja te dežele še žito, bombaž, zelenjava in vino. •
Balkanska pogodba. Podpisana 9. februarja 1934 med Grčijo, Romunijo, Turčijo in Jugoslavijo. S to pogodbo so imenovane države zajamčile nedotakljivost skupnih meja in se obvezale, da se bodo med seboj posvetovale o mednarodnih vprašanjih skupnega interesa. Na vseh mednarodnih konferencah naj bi zastopniki teh štirih držav delovali skupno. Julija 1938 je k pogodbi pristopila še Bolgarija. Tu so
pogodbene države podpisale še naknadno določbo, po kateri so se obvezale, da se ne bodo poslužile oborožene sile v slučaju spora med posameznimi teh petih držav.
Banka za m e d n a-r o d n e o b račun e je mednarodna denarna ustanova, ki podpira sodelovanje med osrednjimi bankami, skrbi za olajšave pri mednarodnih finančnih oneracijah in deluje kot opolnomočenec pri mednarodnih finančnih obračunih, ki so ji zaupani. Sedež banke je Ba-
če se zvečer pripelješ z letalom na letališče Northolt in moraš potem skozi popolnoma nerazsvetljene ulice v mesto (samo rdeče in zelene prometne luči dado slutiti, da je pred teboj ogromen tovorni kolodvor), se boš prepričal, da je tudi tukaj in ne samo na celini poraba električnega toka omejena in da se mora tudi Anglija kot država zmagovalka boriti s težkimi vsakdanjimi skrbmi. Do povsem mirnodobskega življenja je tudi tu še dolga pot.
Mirnodobskemu stanju najbližje stoječ je promet. Londonsko svetovno mesto uživa že od nekdaj sloves, da ima najbolje urejeno prometno mrežo. Morda avtoko-lane danes še niso tako stisnjene, kot so bile v dobi blagostanja, morda je luksuznih vozil manj kot pa onih običajnih, dejstvo je, da je vsaj nekaj ur dnevno promet občudovanje vzbujajoč in prav tako živahen, kot je bil nekdaj. Vse deluje s tistimi za London značilnimi lastnostmi: naglico, točnostjo in vljudnostjo do ljubega bližnjega, v čemer se London od drugih velemest, kjer vladata sama nervoznost in pehanje, zelo razlikuje. Kot prej tudi sedaj prevladujejo po ulicah dvonadstropni avtomobili, ki si slede tako na gosto, da čakanje skoraj ne pride v poštev in tudi gneče se ti ni treba bati. Podzemska železnica pri omejitvah kot taka ni bila nič prizadeta ter pridno obvladuje svoj milijonski promet.
Včasih je bilo slišati, da so Londončani molčeči in zadržani ljudje. Če si tudi ti tega mnenja, boš prijetno presenečen, s kakšno vljudnostjo in vnemo ti bo vsak mimoidoči postregel z zaželjenimi podatki, če ga kaj vprašaš.
Mirnodobski vtis, ki ti ga je nudil promet, pa se spremeni, brž ko si stopil v notranjost kakega poslopja, pa naj bo to privatno stanovanje, hotel, kino, gledališče ali parlament. Vse je bilo v znamenju štednje s kurivom. Danes je to vprašanje z nastopom toplejšega vremena dokaj lažje, še pred mesecem pa dovolj kočljivo, ko si v Londonu le s težavo dobil zakurjeno sobo. Skrbi, ki so z nepredvidenimi vremenskimi katastrofami zajele angleško javno mnenje ,so polnile stolpce dnevnih listov in »spomini starih očancev« so prišli do veljave.
sel v Švici. Njeni ravnatelji so pripadniki različnih narodov.
Bernska konvencija (pogod-b a). Leta 1886. je bila podpisana Bernska konvencija za avtorsko pravo. Zajamčila je polno narodno in mednarodno zaščito za stvaritelje leposlovnih in umetnostnih del v vseh deželah, ki so to pogodbo podpisale. To so vse evro-pske dežele (razen Sovjetske zveze in Turčije), britanski dominijoni in kolonije, Japonska, Siam in Brazilija. Združene države k pogodbi niso pristopile.
Carinska zveza. Ako se dve ali več sosednih držav sporazume za enotne carinske določbe, ne da bi pri tem izgubile svojo neodvisnost ali suverenost, imenujc-
Angleško stanovanje z enajstimi okni in odprtim kaminom je bilo od nekdaj bolj prizorišče prepiha nego toplega kotička. Ko pa je huda zima padla nad Anglijo, je bivanje med zidom bilo še neprijetnejše. To je veljalo za vse in povsod: Churchill in Attlee 'sta v debelih plaščih sedela drug drugemu nasproti v nezakurjenem parlamentu, v neštevilnih mestnih uradih pa so uradniki v določenih urah, ko je bila uporaba električnih peči dovoljena, vstali od dela, da so si ogreli roke.
Kar se tiče angleške gospodinje, je treba vedeti, da zanjo življenje ni lahko, čeprav bi jim ga skoraj vsaka evropska gospodinja zavidala. Da bi danes mogel kupiti v Angliji, kar bi hotel in kolikor bi hotel, je še Aredno le želja. Zato morajo tudi gospodinje od trgovine do trgovine s svojo .»i-ations-book« (živilsko knjižico), tu in tam mora tudi po uro in več v vrsti čakati in mnogo, mnogo dragocenega časa, ki ga za družino tako primanjkuje, gre v izgubo, predno se vrne domov obložena z raznimi zavojčki in seveda — ostriženo nabavno knjižico.
Vse to pa se izvrši brez prerekanj in prerivanj v ozračju mirnega prijateljstva in tudi pri najmanjšem opravku v trgovini bo izmenjanih nekaj vljudnih opazili o vremenu ali sličnem. Da pa prestane strahote vojne, napetosti in tudi razne povojne nevšečnosti niso ostale brez vpliva na živce pridnih Londončank, pričajo izredno pogoste cigarete med njihovimi ustnicami.
Seveda je velika olajšava v racioniranju živil.ta, da moreš v gostilnah obedovati in večerjati brez živilske karte. Ker cene niso pretirane, se marsikateri delavni član družine zateče v gostilno ali restavracijo, da s tem razbremeni domače gospodinjstvo. Da pa se ta ola jšava ne bi posplošila in Zlorabila, določa predpis, da dobi vsak le eno glavno jed (meso ali ribe) ter dve prikuhi (juho in močnato).
Marsikoga bo zanimalo, kako je z obleko in obutvijo. Res se dobi vse, česar si poželiš, toda s tem ni rečeno, da kolikorkoli in kadarkoli. Oblačilni izdelki so namreč vsi — na karte. Te seveda niso samo simbolične in zato tukaj, da birokracija cvete, kot je to pri nas — nanje dobiš poceni in (Nadaljevanje na 5. strani.)
mo td: carinska zveza. Primer: Lu* xemburg in Holandska. Državljan Holand* ske torej lahko brez carinskega pregleda potuje v Luxemburg in obratno. Tudi bla* govni promet je prost.
Dvanajst točk predsednika Trumana. Oktobra 1945 je predsednik Truman v izjavi glede zunanje politike podal 12 točk kot načela ameriške zunanje politike. V glavnem obsega teh 12 točk sledeče: Združene Države ne stremijo po teri-torijalni razširitvi ali sebičnem okoriščanju in nimajo namena kršiti miru ter napasti katerokoli drugo državo. Verujejo v povratek pravic suverenosti in samovlade v onih deželah, ki so te pravice po nasilju izgubile. Ameriška vlada ne bo odobrila nobenih teritorijalnih izprememb, kjerkoli po svetu, ako so v nasprotju z željami prizadetega naroda. Združene države so mnenja, da naj vsi narodi, ki so pripravljeni za samovlado, izberejo svojo lastno obliko vlade s S. v obodnimi volitvami brez vmešavanja tujih vplivov. Amerika bo v sodelovanju z vojnimi zavezniki pomagala premaganim sovražnim deželam osnovati demokratične vlade po lastni svobodni izbiri in bo skušala ustvariti svet, v katerem ne bo mogoč obstoj za fašizem, nacizem in vojaško napadalnost. Združene države ne bodo priznale nobene vlade, ki bi bila kakemu narodu vsiljena po tuji sili. Vsi narodi naj imajo pravico do proste plovbe na morjih ter rekah in vodnih poteh, ki tečejo skozi več kakor eno državo. Vse dežele, ki so sprejete v Organizacijo Združenih narodov, naj imajo dostop do trgovskega blaga in sirovin po svetu. Suverene države zapadne poloble morajo brez vmešavanja drugih sil delati skupno kot dobri sosedje pri reševanju skupnih vprašanj. Popolno gospodarsko sodelovanje med vsemi deželami, velikimi in malimi, je potrebno za izboljšanje življenjskih pogojev po vsem svetu. Združene države se bodo tudi vnaprej borile za svobodo govora in versko svobodo v vseh miroljubnih področjih sveta. Prepričane so, da je za traten mir med narodi potrebna Organizacija Združenih narodov, ki jo sestavljajo vsi miroljubni narodi.
Falanga. Politično in revolucionarno gibanje v Španiji, osnavano po vzoru fašizma in nacizma. Prvič smo slišali o falangi v letu 1936., ko je izbruhnila državljanska vojna v Španiji. Po zgledu Hitlerjevega in Mussolinijevega gibanja se je tudi falanga naslanjala predvsem na nasilje, da zavaruje svoje naklepe in je prav tako pritegnila znatno število kriminalnih elementov v svoje vrste. Z uspehom nacionalistične zarote je postala falanga vladajoča stranka v Španiji in njeni pripadniki so naravno zasedli najvišja mesta. In prav tako po zgledu nacistov in fašistov je postala falanga imperialistična in ogrožu-joča. Falanga nikoli ni bila tesno zaključena. Prvotno je bila osnovana iz različnih elementov, ki so bili enotni samo v opoziciji proti republikancem in ta raznolikost je ostala. Največje razlike so med fašističnimi in monarhističnimi elementi in prišlo je že do resnih spopadov. Falangistični vladni sistem v Španiji se skoraj v ničemer ne razlikuje od fašistične diktature, kakršna je bila v Nemčiji in Italiji.
(Dalje prihodnjič.)
Londonske vsakdanjosti
7z. MMega d®/dm
18.
Vajevci so bili ljubljanski osmošolci leta 1854-55: Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zamik. To so bili literarno izredno nadarjeni in izobraženi fantje, ki jih je odlikovala goreča domoljubnost. Vzornik jim je bil Levstik, ki je prav v tem času izdal svoje pesmi.
Povod za nastop vajevcev je dal katehet Globočnik. Ko so leta 1854. imeli šolsko akademijo, so hoteli dijaki zapeti tudi nekaj slovenskih pesmi. Globočnik jim je to prepovedal. Dijaki so se združili v literarnem krožku in pričeli izdajati rokopisni list »Vaje«.
Izmed vajevcev je prvi javno nastopil Simon Jenko (1835—1869). Rojen je bil na Podrečem pri Mavčičah na Sorškem polju. Gimnazijo je obiskoval v Novem 'mestu, kjer je skrbel zanj njegov stric frančiškan o. Nikolaj Jenko. O. Nikolaj ga je učil tudi francoščine, italijanščine in slovanskih jezikov.
Pesniti je pričel Jenko že v četrti šoli, vendar je večino teh pesmi uničil. Vzornika sta mu bila Schiller in Prešeren. Po dovršeni šesti šoli je odšel v Ljubljano, kjer se je pridružil vajevcem, kjer je vsled^ svojih izkušenj in izobraženosti prevzel vodstvo krožka. V osmi šoli se je prvič oglasil v »Novicah«, katerim je ostal zvest do ustanovitve »Slov. Glasnika«. Po dovršeni gimnaziji se je zaradi revščine vpisal v celovško bogoslovje. Tu je sodeloval pri bogoslovnem listu »Venec«. Ker ni Čutil pravega veselja za duhovniški poklic, je v naslednjem letu odšel na Dunaj, kjer je spočetka študiral jezikoslovje in zgodovino, nato pa pravo, študiral ni mnogo, zato tudi izpitov ni opravil. Jeseni 1863. leta se je .vrnil domov, kjer je pričel urejevati svoje pesmi za tisk. jpo Stritarjevem nasvetu je pesmi opilil in obdelal. Pesmi bo izšle v Gradcu leta 1864. z letnico 1865.
Jenkove pesmi spadajo med naše najboljše pesniške zbirke. Predvsem so lepe domoljubne pesmi, iz katerih
veje topla ljubezen do slovenske zemlje in naroda. Njegov »Naprej« je postal slovenska narodna himna. V jezikovnem pogledu njegovih pesmi ne moremo primerjati s Prešernovimi ali Levstikovimi. V njih je uporabljal predvsem jezik svoje domače okolice.
Z nagrado, ki jo je dobil za pesmi, si je toliko opomogel, da je napravil dva pravna izpita. Nato je stopil v službo pri notarju Stergarju v Kranju, leta 1866. pa je odšel v odvetniško pisarno k dr. Prevcu. Umrl je 1869. leta za jetiko. Pokopan je v Kranju.
*
Najmočnejši vajevec za Jenkom je bil Fran Erjavec (1834—1887), rojen v Ljubljani. Po maturi je odšel na Dunaj študirat kemijo in prirodopis. Postal je profesor in je služboval 11 let v Zagrebu, od 1871. leta pa na go-riški realki. Leta 1875. je bil imenovan za profesorja zoologije na zagrebški univerzi, a službe ni sprejel. Umrl je v Gorici.
Erjavec je bil izboren opazovalec narave. Opisoval ni na znanstven način, temveč je imel nek poseben način pisanja. S svojimi spisi hoče učiti, vendar podaja zanimivo in v lepi obliki. Odlike svojega pisanja je pokazal že v vajah. Izredna sta njegova spisa »Žaba« in »Mravlja«. Nič slabše niso razprave: »Vulkanske moči«, »Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo«, »Velblod«, »Domače in tuje živali v podobah« in druge.
Razen opisovanja narave se je bavil tudi s čistim leposlovjem. Zelo dobra je njegova ljudska povest »Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec«, njegov najboljši pripovedni spis pa je »Ni vse zlato, kar se sveti.«
*
Narodne pripovedke in opise rastlinskega in živalskega življenja je priobčeval tudi IVan Tušek (1835— 1877). S svojimi spisi Erjavca ni dosegel. V prvi vrsti je pisal poljudnoznanstvene knjige.
•sf
Valentin Mandelc (1837—1872) iz Kranja je gojil pripovedništvo. Napisal je dve večji deli in sicer novelo »Jela« in povest »Ceptec.« Pomemben je njegov prevod I. dela Goethejevega Fausta, ki je zelo dober.
*
Med vajevci so bili zastopani tudi politiki. Najizrazitejši med njimi je bil Valentin Zarnik (1837— 1888) iz Repenj. V »Vaje« je pisal zgodovinske in zemljepisne članke. Že v gimnaziji se mu je videlo, da ga bolj zanima politika kot leposlovje. Posrečena je njegova politična humoreska »Obraz državnega zbora«. Zarnik je bil vodja Mladoslovencev in je slovel kot dober ljudski govornik.
*
V	času svojih dunajskih študijev se je pridružil vajevcem še Janez Mencinger (1838—1912) iz bližine Bohinjske Bistrice. Bil je odvetnik v Brežicah, Kranju in Krškem.
Mencinger je eden izmed prvih slovenskih pisateljev, ki so zajemali snov iz meščanskega življenja. Gospodo opisuje neprijazno in daje prednost kmečkemu življenju. Njegova najbolj znana dela so: »Vetrogončič«, »Zlatopa sir«, »Človek toliko velja, kar plača« in »Skušnjave in izkušnje«.
*
Med sošolce vajevcev spada tudi Josip Stritar (1836—1923), ki pa se skupini ni pridružil. Stritar je bil sin premožnega kmeta iz Podsmreke pri Velikih Laščah. V gimnaziji je bil zelo marljiv in vedno eden prvih.
V	drugi šoli je bil sprejet v Alozijevišče, kjer se je seznanil z Levstikom. Škof Wolf je hotel poslati Stritarja na orientalsko akademijo, da bi se usposobil za diplomatsko službo, a Stritar se je raje odločil za filozofijo. Po dovršenih študijah je poučeval po bogatih družinah, o počitnicah pa potoval po Evropi. V javnosti se ni oglašal. Na plan ga je spravil šele Jurčič. Z njim je osnoval »Klasje«, v katerem sta hotela izdajati najboljša slovenska dela.
*
V	1. zvezku (1866. leta) so izšle Prešernove pesmi s Stritarjevim uvodom. Takega uvoda slovensko slovstvo še ni imelo. Stritar je pokazal Prešerna v pravi luči in ga postavil na pravo mesto.
P"ge,J: MATERINA BESEDA
Začetek ali glava popisovanja tega, kar sem — prvolečnik dežele goriške Antonij Muznik z Mosta pri Sv. Mavru doma — čudnega in nenavadnega doživel, v življenju spoznal in pretrpel pa nato v samoti starih let modro razmislil: vso to svojo modrost in žalost tu zapisal z občutjem in po besedi svoje prve mladosti, v jeziku svoje ljube domače tolminske zemlje in prve molitve, kakor so me je učili oče in rednik Lenart, mati Tona, stari oče Martin Zlatoper, stric Jurij in duhovni učenik gospod fajmošter Tomaž Skočir. Imenovani prvolečnik goriški pišem kot žalosten starček z besedo, ki mi je za edino dediščino ostala in sem jo ohranil v ljubezni in hvaležnosti do teh sivih svojih las, z besedo, ki sem jo vse svojega življenja dni ljubil in nikoli pozabil in vse in povsod tako povedati hotel in mogel, celo ko sem nemško marnjal in po laško brbljal ali pa kar v učenem in nieemernem bukov-skem jeziku o podnebju in zdravju svoje goriške dežele pisal in pravil, kakor mi je iz te prve, tolminske ali kranjske govorice zapeti hotelo, po domači viži golsnilo in vekalo, molčalo in tišalo.
Ecce, glej! Ko sem to pot zinil v besedi, ki jo imam po materi in zemlji, kako se mi ogreva srce, kako polje stara kri, kako mi gredo uvele ustnice na smeh in kako prečudno se mi odpira v pameti! Saj kar ne morem, da bi že povedal in po vrsti naštel, kaj sem čudnega doživel po Svetu, preden ne rečem besede o tej besedi in tolminski viži, kako mi je ljuba in draga, kako mi kakor cvetno polje stoji pred očmi, živi kakor srenja znanih mi lic, prijateljskih src, golči in preglasa vsako drugo ljubezen mojega življenja in kakor velike besede — verba mirifica — pred mojo dušo svetove davno usahlih časov ustvarja, da mi je v spominih hoditi tako živo, kakor da se je včeraj zgodilo in nikoli minilo ni. Beseda materina! O, kolika bla-godat človeku od Boga! Podoba lica materinega, glej, kadar je v grobu, ugasni-
Ves žalosten je stopil Kurent v dolino; šel je in šel pa se je pridružil romarjem, ki niso prepevali pobožnih pesmi in tudi ne molili.
Došel jih je na prašni cesti, že blizu kraj mesta. Težke cule so nosili; život je klonil v pas. Obrazi so bili opaljeni od sonca, nobeno oko bi ne razločilo, če so mladi ali stari, zakaj temni in grenki so bili vsi do zadnjega. Debel prah je bil na suknjah, na licih, na očeh.
Kurent sam se je prestrašil. »Kaj sem došel procesijo, ki se je napotila naravnost na Golgoto?« Stopil je do starca, ki je težko sopel.
»Kam?« je vprašal Kurent. Vprašal je, pa je sam že vedel odgovor v svojem srcu. »Le na pot, le na pot, kamor koli! Kadar odpre jetnik železna vrata — ali vpraša, kam cesta drži? Le iz ječe, le iz trpljenja •— pa kamorkoli!«
Kurent je pogledal vso procesijo od začetka do konca; videl je starce in otroke, fante in dekleta; in na vseh obrazih je bilo napisano: »Le od tod, le iz'ječe, pa kamor koli!« — ,»V Ameriko!« je rekel starec. — »Na Nemško!« je rekel fant. — »Kamor koli!« je reklo dekle.
Težko je stopal korak, život je klonil, potna in prašna so bila lica. Pa je starec govoril, kakor da bi prepeval žalostno pesem: »šestdeset let življenja, šestdeset let trpljenja, vedro je polno! Gnojil sem to zemljo s krvjo iz svojih ust, s solzami iz svojih oči, s potom od svojega čela, pa mi ni rodila kruha. Morda je dežela na svetu, ki je bolj blagoslovljena: ali če je ni -— smrt je tolažnica doma in drugod!«
Rekel je fant: »Zbogom, ti črna domovina, ti lačna in žejna mati, ki stojiš na pragu, gledaš za svojimi sinovi in si ne upaš, da bi jih klicala! Nate bom mislil, dokler bo še v srcu kaplja krvi. Če umr-ješ, bom za mašo dal in te bom hranil v zvestem spominu; če pa se kdaj povrnem, ti prinesem kruha in vina, mašne bukve in pisano ruto. Vse sem ti dal in vse bi ti dal, le svoje mladosti ti dati ne smem!«
Dekle je reklo: »Ne glej me tako žalostno, ti lepa domovina, nikar se ne jokaj ob slovesu! Dala sem ti srce in vse naj-rnilejše misli, zakaj bi terjala, o domovina, še moja rdeča lica in moja mlada leta? Kakor zidnja postelja si, domovina, in kakor pokopališče: v daljne kraje se napoti romar, da užije življenje; povrne se k tebi, kadar je bolan, večnega počitka željan!«
Kurent je poslušal te pesmi in grenko ee mu je storilo pri srcu. Nikoli še ni vi-
la ti je. Toplota, lepota in dobrota materine besede šumi do groba v ušesu in se ne razgubi. Zato, ker je tudi sveto materino obličje le od mesa in mora preiti in ker je le beseda nesmrtna, od duše, ki umrla ne bo. O moj Bog! Kako naj se ne preeudim, da so vendar mojega rodu ljudje, učeni, pošteni, dobri in pametni, pa materino govorico pozabiti morejo, se je sramovati hočejo, pa se s tem svetega spomina rodne matere kakor apostol Peter Učenika svojega zatajiti ne boje ...
Bogu hvala in čast! Mene ta in taka slabost vse žive dni ni nikoli obšla.
Noben ptič, ne slavec, ne škrjanec, ne kos, ne sinica, ne čuk svoje viže trdovrat-neje niso znali, kakor pa sem jaz svoj domači jezik ljubil, častil, imel in umel in ga
Zvončki so že odcveteli in zlatommeno barvo trobentic po, travnikih so nadomestili rumeni cvetovi regrata. Sonce se je že bližalo vrhu svoje dnevne poti. Veselilo se je bujne rasti, ki jo je samo izvabljalo s toplo božajočimi žarki iz pred kratkim še puste zemlje. Mlačen veter, ki je kar izzival rast, je prijetno hladil tudi tam, kamor ni padala senca ozelenelih kostanjev na obsežnem dvorišču. Pred pasjo kolibo je na soncu dremal čuvaj in se ni zmenil niti za kokoši ,ki so brskale po njegovi posodi, če bi bilo v njej še kaj za pod kljun. Dvorišče je bilo prazno — ljudje so bili na delu, mati pa je imela dovolj opravka v kuhinji. Saj bo vsak čas poldne in ljudje ne čakajo posebno radi, zlasti še ne, če so bili celo dopoldne na njivi. Le ob zidu, pri vhodu v \Težo, se je igrala v soncu in pesku mala Marjetica, poldrugo leto stara. Presipavala je pesek iz kupa na kup, iz enega lončka v drugega, ga mešala z vodo ter po svoje po-
del domovine tako puste in žalostne; kamor se je oko ozrlo, samo sivo, od neprijaznega sonca opaljeno kamenje; gomila ob gomili, brez konca. Žgalo je sonce z neba, Kurenta pa je zeblo od groze.
Cesta se je nagnila, spustila se je po bregu. Globoko doli, tam daleč v sončni megli se je zalesketalo mesto. In za mestom — pripogni se, koleno; obstrmi, oko; beseda, blagruj Gospoda! Kakor okamenela je procesija, vse oči so zamaknjene hlepele v daljavo, ,zakoprnela so srca v odrešenje. Takrat, v najvišjem hrepenenju, so romarji občutili in spoznali vso svojo bridkost.
,»Od tod — pa če v smrt ali paradiž!«
In Kurent sam je vzkliknil z njimi: »Na pot! Še črna smrt bi bila temu srcu paradiž!« šel je pred njimi kakor apostol pred učenci. In njegove gosli so pele.
»Na pot! Nič ne sprašuj, ali na desno ali na levo, ali na sever ali na jug. Ne vprašuj, romar, za ljubezen, ne za vdanost, ne za zvestobo; le eno imaš, kar je tvoje; to ohrani: življenje! Vse si izgubil, vse si zapravil, gol si in lačen; reši to zadnje bogastvo, ne mudi se, beži!«
Lahke in urne so bile romarske noge, veselo upanje jih je priganjalo. Oči so bile svetlejše, zvedrila so se lica,
»V Ameriko!« — »V odrešenje!« — »Kamor koli!«
Pesem, mladost, upanje — kakor svetel plamen je planilo do neba. Več ni bilo nagubanih lic, ne objokanih oči, ne trepetajočih nog. Napotili so se bili črni pogrebci; ko so prišli do cilja, so bili beli svatje. Sonce pred njimi in neskončna svoboda, za njimi ječa in noč.
.»Na barko! Na pot!«
Kurent je gledal za njimi, za veselimi romarji, ki so jadrali v deveto deželo, še je slišal njih vriskanje, še je videl sončna jadra. Ali prišel je po nebu siv oblak in zasenčil barko. In takrat je Kurent videl: oči življenja željnih romarjev so bile vse solzne, strmele so na puste laze, na goli kamen. In slišal je Kurent njih pesem: »še zadnjikrat se nam nasmej, o domovina, uboga, nad vse ljubljena! Nasmej se nam mrtvim! Kaj je brez tebe veselje, mladost in življenje?«
Temnejši je bil oblak, vsa črna je bila barka. Oči so ugasnile, pesem je utihnila; v sivo meglo je utonila barka — tako utone upanje v bridkosti.
Kurent je pokleknil, z vsem životom se je zgrudil, udaril je s čelom ob sivi kamen. »Zemlja, zemljica, mati! Če nimaš kruha, daj mi kamen; še ob kamnu bom prepeval!«
le predolgo in premnogo po svetu tako težko kakor domačega testa kruh pogrešal in stradal.
Ko sem poslušal na svojega življenja poteh stoterih mater marnjo in glas, enö sem čutil in vedel vselej: da za moje uho pa moje srce nobena govorica lepše ne pove kakor pa moja kranjska ali tolminska.
Govorim in pravim o jeziku, ki sem ga slišal, umel, govoril in ljubil, pa bi bil skoraj pozabil spomniti učeni jezik bukov-ski. O, to je beseda učenih vseh časov in krajev! Hudo star, hudo slovesen in niče-murno visok jezik. Sveto spoštovanje občutim pred njim. Nikoli ga nisem popolnoma umel, s težavo sem pisal v njem. Gospodu Bogu čast in hvala tudi za to: da, če največji in najboljši bukovski nisem bil in ne bom, vsaj ničemurno napuhnjcn nisem, kakor so premnogi mojega in drugače učenega stanu, ki so res bukovski, pa zato domačemu odmrli, mrtvaki z mrtvim jezikom brez duše in brez ljubezni, ki meni poje v ušesa še ob sivih laseh in bom ob medlem svojem bukovstvu svoji materi v tem enem hvaležnost ohranil, da njene govorice do groba pozabil ne bom.
snemala materino kuharsko umetnost. Vsa je bila zatopljena v svojo igro. Sicer pa je tudi ni imel kdo motiti, kvečjemu predrzni vrabci, ki so se smukali okrog praga. Sonce je ni motilo. Bila sta že prijatelja od lanskega poletja, ko jo je potemnilo kot cigančka. Sama sebi se je dopadla, kadar jo je mamica oblekla v svetlo obleko, da je prišlo nasprotje barv prav do izraza.
Južina je bila pripravljena. Mati je stopila na prag, da pogleda, kaj počne Marjetica. Vedela je, da bo morala mlado kuharico še umiti in očediti, morda celo preobleči, da bo spodobna za k mizi. Srečna je opazovala svojo v igro zamaknjeno edinko. Le na dnu srca ji je srečo motila zavest, da očeta še vedno ni domov. Dve leti bo že kmalu, odkar pravijo, da je mir — njemu pa še vedno ni odprta pot domov. Za božič zadnjega leta velike morije je bil poslednjič doma. Potem so sledili dolgi meseci negotovosti. Ko se je rodila Marjetica, ni vedela ali njen očka še živi in kje. Končno se je le oglasil. A domov ga še ni. V tujini sanja o mladi ženi in hčerki, ki je še ni videl. Nikdar mu ne more dovolj natanko popisati, kaj počne mala — kako se prebuja v življenje, kako je zastavljala prve korake v svet, kako krmi kokoške in boža konja, ker jo pelje na vozu, kako je zlogo-vala prve besede. Vsega tega se je tako
Nekoč se srečata slepar in ropar in se domenita, da bosta delala skupno; ropar bo moril, slepar pa sleparil.
»Dobro si zapomni; jaz bom vsakega osleparil!« reče slepar in oba odideta v krčmo.
Slepar naroči pečene piške, klobase in starino. Ko sta se že najedla in napila, odide v kuhinjo in da natakarici sto kron:
»Tukaj vam plačava, kar sva pojedla, ostanek denarja pa mi boste vrnili v sobi, ko vas bom poklical in bom klobuk trikrat zasukal! Ste razumeli?«
»Dobro,« odvrne natakarica.
»Ti slepar, tema se že dela. Plačajva, kajti na delo bi šel,« pravi ropar.
»Jaz sem že na delu. Plačam!« je poklical natakarico. Ta izračuna zapitek in našteva sleparju denar. Med tem pa slepar suče svoj klobuk na glavi in jo vpraša:
»Je že dovolj!«
»Ne še,« odvrne natakarica.
»Ali je morda zdaj dovolj?« vpraša znova slepar in zasuče klobuk.
»Še ne!« V»
Slepar še bolj obrne klobuk.
»Zdaj pa bo ravno prav,« reče natakarica in mu vrne še nekaj denarja.
Roparju, ki ni vedel, da je slepar v kuhinji plačal sto kron, ta klobuk silno ugaja, zato mu pravi:
,»Ti slepar, prodaj mi klobuk!«
»Zakaj pa ne? Za štiri tisoč, če hočeš!« je slepar takoj pripravljen skleniti kupčijo.
»Toliko ne dam! Preveč je!«
»Kaj bo preveč? Vse svoje življenje boš zastonj jedel in pil!« Roparju je to povleči, zato skleneta kupčijo in odideta narazen.
Ropar pride v mesto, si v krčmi naroči obilno kosilo in hoče plačati tako, kakor je prej videl sleparja. Suče in suče klobuk in sprašuje, če je že dovolj. Toda nazadnje je le moral plačati ž denarjem in še na cesto so ga vrgli, ker se je na tak način norčeval z njimi. Jezen gre k sleparju in mu reče:
»Slepar, denar nazaj! Tvoj klobuk ne plačuje sam!«
»To je pa res čudno! — Denarja ti pa
veselil, pa so ga ukanili za njegovo pravico* Odkar je že mala odrasla, ji pogosto pripoveduje o očku, ki je sicer daleč, ki pa je vendar z njima. Kaže ji fotografije nekdanjih sonca in sreče polnih dni. Marjetica ga zdaj že sama prepozna na vseh slikah in hrepeni po njem ko sončnica po soncu. Ko je pred nedavnim poslal v pismu svojo foto* grafijo, jo je komaj izvabila od nje, da je ne bi s stiskanjem k sebi in poljubljanjem pokvarila. Odslej noben večer ne zaspi, ne da bi se poprej poslovila tudi od očka, čeprav ga ima samo na fotografiji.
Zvon v bližnji podružnici sv. Lenarta je zazvonil poldne in zdramil mater iz njenih misli. Hotela je poklicati Marjetico, naj si pride umit roke, pa je zvon tudi Marjetico zmotil v njeni igri. Obrnila se je v smeri proti kuhinji in ko je zapazila mamico na pragu, se je skobacala na noge, pokazala z rokico proti cerkvici in zaklicala v svoji otroški govorici: »Bim, bom, ce(r)kvička, molčkat, očka!« In že je odhitela preko dvorišča med domačimi njivami, nato preko kolovoza na stezo, ki vodi preko travnika do cerkvice. Ko se ji je zdelo, da je že dovolj daleč od doma, je pokleknila v travo in s sklenjenimi rokami molila, obrnjena k cerkvici, da bi ji Bog vrnil očka. ki ga še ne pozna, ki ga pa vse bolj in bolj pogreša v prebujajočem se življenju.
Mati je-od presenečenja onemela na pragu. Ni je poklicala nazaj, pa tudi za njo ni pohitela. Kdo ve, kod so krožile Marjetkine misli in želje, ko se je igrala.'Morda bi bila rada očku pokazala svojo umetnost ali pa bi ga bila vprašala za svet, kako naj to ali ono napravi, ker je vedela, da je mamica s pripravljanjem kosila močno zaposlena, ali pa bi se mu bila rada ovila okrog vratu, ker ga ima tako rada.
Sredi polja je kleče moledovalo dekletce za svpjega očeta, materi se je krčilo srce od bolečine zaradi pravice, ki jo merijo ljudje in ki meče svoje temne sence že na življenjsko pot komaj v zavest se jjrebuja-jočega otroka, sonce pa je obsipavalo naravo z vsem svojim bogastvom kot takrat, ko sta še kot fant in dekle vsa srečna hodila ob nedeljskih popoldnevih drug ob drugem med njivami in sadovnjaki in sanjala o svojem edinstvenem in novem svetu.
Kdo ve, koliko pomladi bo še minilo, predno bo uslišana prošnja prve Marjetkine božje poti. Toda uslišana bo — kljub zaslepljenosti teh, ki krojijo pravico po svojih merah. Takrat pa se ne bo sonce igralo samo v Marjetkinih in mamičinih laseh, ampak bo poslalo svoje božajoče in življenja budeče žarke vse v globino njunih in njegovega srca.
Takrat ko bo uslišana prošnja Marjetkine prve božje poti, bo tudi za preizkušano mlado družinico nastopila nova, velika pomlad,	Miran.
vendar ne morem vrniti, ker sem kupil tako kravo, ki spušča zlatnike.«
Ker ropar tega ni verjel, ga je slepar peljal v hlev, kjer je bil poprej v kravjeke pomešal nekaj zlatov.
»Ali zdaj vidiš?«
»Vidim. Joj, prodaj jo meni!«
»Za štiri tisoč.«
»Preveč bo!«
»Kaj bo preveč, če boš pa imel vse življenje mleko in še denar!« trdi slepar. Ropar okleva.
»No, zaradi klobuka ti spustim polovico.«
In res skleneta kupčijo.
Ropar ves vesel prižene kravo domov in jo odpelje v hlev.
Z ženo čakata in čakata ter brskata po kravjeku, a zlata ni nikjer. Ves jezen odžene kravo k sleparju nazaj.
Slepar pa je zagledal roparja skozi okno. Plitro postavi na sredo sobe oder, leže nanj in naroči ženi, naj reče roparju, da ji je mož umrl. Ko ropar pride do hiše, pusti kravo pred vrati, stopi v vežo in vpraša ženo, kje je mož, katerega hoče na vsak način ubiti. Toda sleparjeva žena ga prosi:
»Ne prenagli se, preljubi kristjan! Moj mož je vendar umrl. Kaj boš mrtvega ubijal? V sobi leži na parah, pojdi k njemu in pomoli za njegovo dušo!«
In res, oba odideta v hišo, kjer je ležal slepar lepo'pokrit na parah. Ropar ga poškropi in pomoli. Ko pa se spomni klobuka in krave reče:
»Ne, za slovo mu še stisnem vrat namesto roke, sleparju grdemu.«
»Ne stori tega, saj veš, da mu duše tako ali tako ne moreš zadušiti.«
»Nič, kaj boš govorila o duši! Stisnem ga za,vrat, pa bo!«
Brž zleze nanj ter sede na njegove skrčene noge, ki so se pa takoj zravnale. Slepar pa se naenkrat dvigne ter z nogo su^ ne roparja na tla. — Ropar se hitro pobe-« re in reče: »Saj vem, falot si bil v življenju, pa si še zdaj, ko si mrtev!« Nato pa prestrašen urno zbeži
Ivan Cankar:
NA POT
NJENA PRVA BOŽJA POT
Jože Tomažič:
SLEPAR IN ROPAR

PRIJATELJSTVO
v Najlepši pojem v našem življenju je pač prijateljstvo. Koliko zaupanja, pripravljenosti, odrekanja in poštenosti tiči v tej fcesedi. Neizmerno bogat je, kdor ima res pravega prijatelja.
Toda tem žalostnejše je, da često opažamo, s kakšno lahkomiselnostjo in nemarnostjo se izgovarja ta beseda. Seveda, marsikdo se ra,d pohvali s prijateljem. Dejstvo, da ni sam. na svetu, je zanj laskavo. Pri tem pa si ni na jasnem, da s tem prevzame tudi dolžnosti. Morda se tudi nikoli ne vpraša: ali imam to osebo tako rad, da bi tudi doprinesel žrtve za njo ?
Primer. Dva znanca sedita v lokalu. Pride tretji gospod in se ogleduje za prostorom. En znanec je nemiren in pravi drugemu: »Poglej, to je eden mojih prijateljev. Seznanila sva se včeraj in sklenila prijateljstvo. Bil je prijeten večer. Vendar ti ga pa ne morem predstaviti, ker se nisem zapomnil njegovega imena.«
Nekaj sličnega se v zaključeni družbi kaj lahko zgodi. Tudi ni nič napačnega pri tem. Vendar pa se ne sme tako hitro pridobljenega znanca označiti že drugi dan za prijatelja. Sicer ni izključeno, da se ne bi moglo iz bežnega poznanstva razviti pravo prijateljstvo. Vendar pa to zahteva temeljitega poznanja in opazovanja. Isto je pri ženskah, ki imajo tu in tam kakšno »dobro prijateljico«, nad katero so lepega dne strašno razočarane. Ta ali ona se v stiski nikakor ne izkaže za prijateljico, temveč seje povrh vsega še razkol in opravlja naokrog. Ali je to tako čudno? Ne, kajti v resnici itak ni bila nikoli prava prijateljica.
Kaj pa razumemo pod pravim prijateljstvom? — Prvi predpogoj zanj je, da v človeku, s katerim bi radi stopili v prijateljstvo, ne vidimo morda njegovega bogastva, zunanje lepote, dobrih odnošajev itd., temveč samo njegove duševne vrline in nazore o življenju. Poleg tega je potrebno, da vlada v prijateljstvu popolna odkritost. S tem spoznamo, veličino in zmožnosti, pa tudi slabosti in napake prijatelja. Iz tega. se razvije čustvo medsebojnega zaupanja, ki neznansko osrečuje in daje moč, da se vedno zavzamemo za prijatelja, kadar to zahtevajo razmere. To pa ni treba razumeti tako, da moramo vedno tičati pri njem in se z njim porazgovoriti o vsaki plehki vsakdanjosti, ne, temveč, da smo vedno na mestu, kadar nas prijatelj potrebuje. Pa ne samo s praznimi nasveti. Pravo prijateljstvo zahteva dejanj, tudi, če je treba kaj tvegati pri tem. Zelo pomirljiva za člo-
veka, ki je zabredel v stiske, je misel, da ima nekje, četudi daleč v tujini, res pravega prijatelja. Mnogokrat stoji na razpotju in ne ve, v katero smer bi se obrnil, da bi bilo bolje zanj. Kako lepo je, če mu v takih odločilnih trenutkih zvest prijatelj proži roko in povede na pravo pot. Nič več ni tako sam in lažje mu je prenesti vsako neprijetnost.
Vse to je treba premisliti, predno se sklene prijateljstvo. Če pa spoznaš, da tvoj prijatelj ni človek, kakršnega bi si želel, tedaj
imej tudi pogum, da mu priznaš: le znanec sem ti lahko, a pravi prijatelj nikoli.
Morda bo kdo dejal z toliko pogojev je nesmiselno. Ni pripravljen žrtvovati, a se tolaži z mislijo, da tudi sam ne potrebuje ničesar. Počasi, dragec, pota usode so skrivna in nikoli ne veš, kaj te čaka. »V sili spoznaš prijatelja,« ta stara resnica se vsak dan uveljavlja. Ne moreš pa. imeti celo število prijateljev. V stiski zadostuje en sam, dober in odkrit prijatelj. Srečen, kdor ga ima.
*
Vsaka šola nekaj stane ... Toda, kdor svojih izkušenj ne izkoristi tako, da predstavljajo zanj vrednost, je največji raz-sipnik. Kajti često jih je moral predrago plačati.
Londonske vsakdanjosti
(Nadaljevanje s 3. strani)
izborno blago, seveda samo svojo racioni-rano količino. Tujec racioniranega blaga ne more kupiti.
Bogate izložbe seveda ne izdajajo pravega stanja; tega opaziš šele, če hočeš kupiti kak neracijoniran, v vsakdanjem življenju potreben predmet, pa če moraš obresti po deset ali še več trgovin, predno ga dobiš. V vojni nastalo pomanjkanje še ni povsem odstranjeno.
To je le nekaj površnih pogledov na lice današnje Anglije. Vzroki, zakaj tudi v Angliji še danes ni tistega življenjskega položaja, so na dlani. Vojna sama je zahtevala od najširših plasti skrajne napore in zvrhano mero omejitev osebnih ugodnosti, saj je vsa industrija od najmanjše do najtežje morala za vojaške potrebe dati vse iz sebe. Krona vseh teh žrtev je bila zmaga, rane pa je bilo treba šele postopoma in načrtno celiti. Nedvomno bi angleški narod s svojo temeljitostjo in smotrnostjo bil že prav blizu svojega nekdanjega blagostanja, če ne bi nepredvidene naravne katastrofe tega razvoja v tej zimi zaustavile in v marsikaterem oziru položaj še poslabšale.
Nejasen svetovni politični položaj je tudi vzrok, da si množice ne morejo privoščiti tega, kar bi si sicer lahko, ker. je pač treba štediti in biti pripravljen na vse.
Pri vsem tem ne smemo prezreti občudovanja do angleškega naroda, ki mirno in z zaupanjem vase prevzema nove žrtve, čeprav mu je morda prav misel na novo, bogato bodočnost dajala med leti vojne moči, da je mogel vzdržati.
Listi so ob zadnji hudi zimski in spomladanski krizi pisali o .»gospodarskem Dunquerque« in ljudstvo je to ne preveč
laskavo primero s prvim porazom v vojni vzelo mirno na znanje. Hladnokrvnost in odločnost sta tisti dve skrivnosti, ki pojasnjujeta angleške uspehe.
Seveda ni manjkalo ostrih in brezobzirnih kritik sedanje vlade, toda kritiziranje ni nikjer seglo tako. daleč, da bi vladi še otežkočilo njene napore ali celo oviralo njene ukrepe.
Vsak se je zavedal svojih državljanskih dolžnosti. Tudi takrat je držalo geslo, ki ga je admiral Nelson pred bitko pri Tra-falgarju (proti Napoleonu) naslovil na svoje pomorščake: »Anglija pričakuje, da bo vsak storil svojo dolžnost«.
To pričakovanje je bilo tudi tokrat utemeljeno. Anglija se je v dobršni meri že izkopala iz najhujših zadreg, ki jih je morala prebresti zadnjega pol leta ter je prepričana, da bo prihodnja zima, če ne bo drugih, nepričakovanih dogodkov, topla in prijetna.	. ,	,	ff.
Z/A ZELENO MIZO
Zelena miza igra v življenju narodov in posameznikov veliko vlogo. Večkrat se nam zdi, da je kot preizkusni kamen, preko katerega je treba stopiti. Če imaš srečo, dobro, drugače moraš biti pripravljen na ponovitev svoje poti.
Med žrtve teh zelenih miz spadajo tudi bodoči učitelji. Ko dijaki dovrše zadnje leto učiteljišča, morajo še k zaključnemu izpitu.
Na celovškem učiteljišču so imeli letos kar dve maturi, ki sta se med seboj temeljito razlikovali. Prvo so opravljali dijaki petega letnika, ki bodo v prvi vrsti učili na šoli z nemškim učnim jezikom, drugo pa absolventi abiturijentskega tečaja, ki bodo vzgajali in poučevali na dvojezičnih šolah.
Abiturijentski tečaj, katerega je obiskovalo 27 dijakov in dijakinj, je pričel s poukom 13. januarja tekočega leta. Deželna šolska oblast je hotela na ta način usposobiti določeno število ljudi za pouk na dvojezičnih šolah. Pri pouku v tem tečaju je bilo zato težišče učenja pri slovenščini. Na znanje slovenščine so se ozirali tudi pri sprejemu v ta tečaj, zato ni čudno, da je slika abiturijentskega tečaja tako pestra. Tečaj je obiskovalo izmed 27 dijakov in dijakinj 11 avstrijskih državljanov in 17 inozemcev (med temi 13 Jugoslovanov, 1 Italijan in 3 Čehi).
Uspehi, ki so jih dosegli obiskovalci abiturijentskega tečaja, so zelo zadovoljivi. Naravno niso taki, kot bi bili pri petletnem pripravljanju na učiteljski poklic, vendar v splošnem odgovarjajo zahtevam izobrazbe, ki je potrebna za poučevanje Ijudsko-šolske mladine.
Petnajst članov izpitne komisije, katere predsednik je bil deželni šolski nadzornik ■za srednje šole g. dr. Schwendenwein, je presojalo znanje bodočih učiteljev. Komisija je bila v večini primerov z znanjem zadovoljna, kar je razvidno iz doseženih uspehov.
Nekaj redkosti o knjigah
Diskretnost na pravem mestu
Skoraj gotovo ne najdemo človeka, (posebno med nežnim spolom) ki ne bi bil nikoli v življenju naprej povedal stvari, katere bi bilo boljše zamolčati, šolarka pove svoji tovarišici nekaj, kar bi stroga profesorica ne smela zvedeti, a ta kaj hitro poskrbi, da postavi ubogo študentko v slabo luč. Prijateljica zaupa prijateljici svoje doživljaje, ta pa. ne bodi lena klepeta naprej, a brezvestni ljudje kaj radi pride-nejo še kaj, da napravijo neizkušeno dekle «slabo, čeprav v resnici ni.
Z molčečnostjo pravzaprav ni tako enostavno. Država jo že od nekdaj nalaga nekaterim poklicem: zdravnikom, babicam, odvetnikom itd. »Uradna tajnost« se imenuje ta molčečnost in kdor ta nalog prekrši, ga država kaznuje. V vojnem času pa je molčečnost o vojnih zadevah dolžnost Vseh državljanov, tako vojakov kot civilistov. Saj bi lahko vsakdo s svojim, čeprav ne zlonamernim besedičenjem, povzročil Veliko nesrečo za domovino in tudi sebi nakopal težko kazen.
V ostalem življenju pa je molčečnost častna zadeva posameznika. Imenujemo jo diskretnost. Skoraj škoda, da ni tudi v zasebnem življenju kasni za opravljivce in opravljivke; bilo bi vsekakor manj jeze na svetu.
Seveda, molčečnost pa tudi ni vedno diskretnost. Prava diskretnost je doma samo pri značajnem človeku.
Imamo pa ljudi, ki nam gredo celo na živce s svojo molčečnostjo, ker so pač preleni, da bi odprli usta. To pa še ni diskretnost. Imamo pa tudi molčljivce, ki zasledujejo zahrbtne cilje. Treba jih je samo poznati in njihovemu molku »prisluškovati«. Vidi se jim, da bi radi izustili nekaj, kar pa ne store v resnici. Pri tem pa se obnašajo tako. da vzbujajo domneve, ki so hujše, kakor bi bila še tako nečedna resnica. Okrog takih ljudi se širi nedoumljiva napetost. Oni to vedo in sc čutijo važne; zamišljeno povešajo glavo, korakajo odsotno sem in tja, zmigavajo z rameni toda — molče. Pri tem pa razodevajo vse njihove kretnje, češ, jaz pa nekaj vem, a nočem povedati. Obenem pa je ravno ta njihova
navidezna diskretnost tako zgovorna, kakor ne more biti najbolj strupen jezik brezvestnih opravljivk. Takšni ljudje so nevarni in njihova molčečnost je strup. Na njih in neprilikah, ki jih je povzročila njihova molčečnost, vidimo, da molk ni vedno zlato. In čeprav s spoštljivostjo govorimo o velikih molčljivcih, vendar ne smemo pozabiti, da je odkrito govorjenje večkrat bolj dostojno in pošteno, kakor pa molčanje in namiga vanje.
Pravi pojem diskretnosti v človeški družbi ne leži ravno v tem, da se molči, temveč v tem, kaj se govori, v kakšni obliki in ob kakšnem času. Samo dostojen in odkrit razgovor veže ljudi med seboj. Zamolčana beseda, a morda zahrbtno namigavanje, jih le prepogosto razdvaja.
Misli so proste, slišimo pogosto reči. Toda niso proste, če jih oblikujemo v besede in damo naprej. Vsi smo že napravili skušnje, kako hitro včasih nastane krilatica in kleveta nad kom in kako jo zlobni jeziki povečajo. Nekdo je nekaj opazil pri sočloveku in zine: možno; drugi modrijan napravi iz tega: verjetno, a tretji govori že: prav gotovo. Kleveta se širi kot plaz in užiga jezo in prepire.
Mnogo neprijetnosti bi nam bilo lahko prihranjenih, če bi se že v mladih letih vadili v diskretnosti, to je molčati ob pravem času, a kadar je treba, tudi spregovoriti ter zaupno stvar le takrat naprej razodeti, če bi zamolčanje predstavljalo nevarnost za dotičnika.
Za dobro voljo
Lovska
Po končanem skupnem lovu vsak lovec na vse pretege hvali svojega psa. Oglasi se tudi lovec Jazbin in pravi: »To še ni nič. Vi imate v primeru z mojim psom — same mrhe. Da vam povem: Ko sem šel Zadnjič na lov, vidim, kako začne moj pes vohati in že začne kopati v zemljo. Koplje in koplje in pol metra globoko izkoplje staro porcelanasto pipo, na kateri je bila naslikana vidra.«
Mogoče ima že kdo izmed vas svojo lastno malo knjižnico, na katero je ponosen. Vaša ljuber.m do knjig je gotovo tako velika, kakor ona velikega pesnika iz 18. stoletja, ki je nekoč rekel:
»Če bi kdo ponujal kraljevske krone za moje knjige in za veselje, ki ga imam do čitanja, ne bi jih sprejel!«
Med prijatelji knjig so tudi posebni čudaki, kakor na primer mož, ki je sedel skoraj tri leta pri mizi, da je izračunal, da imajo zgodbe sv. pisma 66 knjig, 1189 poglavij, 31.173 stihov, 773.656 besed, 3, 566.560 črk in da vsebuje 42.227 krat besedico »in«. O tem posebnežu že lahko trdimo, da je imel čudne pojme, kako je treba čitati knjigo.
žive tudi »čitalci«, ki sl pustijo vezati svoje knjige na nenavadne načine in to ne v usnje goveda, ovna ali prašiča, ampak v usnje krokodila, opic, psov ali rib. V neki knjižnici je celo knjiga, vezana v človeško kožo.
Poznane so mi tudi posebne stvari o knjigah. Največja knjiga na svetu je 1 m 90 cm visoka in 90 cm široka. Je to zdravniška knjiga, katero so tiskali 7 let in sicer od leta 1823 do 1830. Ta velikan je v državni obrtni šoli na Dunaju. Kakšen pritlikavec pa je proti temu velikanu najmanjša knjiga, katero so tiskali leta 1897.
v Padovi in ima 208 strani. Visoka je namreč samo 10 mm in široka je 6 mm.
Ali si zamorete misliti knjigo, ki ni bila ne tiskana in ne pisana? Vendar so to knjigo leta 1640 občudovali kot veliko redkost. Vsebina knjige opisuje trpljenje Kristusovo. Črke so vrezane v knjigo. Besede lahko čitamo, ker se menja enkrat bel in drugič moder papir. Gotovo je izdelava te knjige zahtevala mnogo časa in trud^, kajti izrezane so tako enakomerno, kot bi jih kdo tiskal oz. stavil.
Nek italijanski pesnik je v 17. stoletju sestavil pesem z mnogo tisoči stihov, v katerih pa ni bilo nobene črke r. Že v tret-tjem stoletju po Kristusu je nek grški pesnik napisal junaško pesem v 24 spevih. V vsakem spevu je manjkala ena črka abecede.
Ako nam pride v roko knjiga, stara 100 ali 200 let, si takoj mislimo, da je to neka redkost. Mi si ne moramo predstavljati, da je bilo že v 15. stoletju tiskanih 40.000, v 16. stol. 570,000, v 17. stol. 1,250.000 in v 18. stol. 2,000.000 del (ne knjig). Knjig pa mnogo, mnogo več! Kajti vsako delo je bilo tiskano v večji ali manjši nakladi!
Knjige so morali tudi za kazen — pojesti. Ob času tridesetletne vojne je živel nek Folmor, ki je napisal sramotilno knjigo o knezu Vajmerju. Obsodili so ga, da je moral požreti vso knjigo nekuhano.
Drič:
Zdravje
Preizkušeni zdravnik je dejal: »Za telesno zdravje je važno človekovo dušno razpoloženje. Veder duh, notranji mir in zadovoljnost nas navdajajo, če svoje želje krotimo, svoje strasti obvladamo in svoje vesti ne obtežujemo s krivicami, in nam ustvarjajo ono duševnost, ki najbolj ugodno vpliva na telo. — Silne strasti in duševni pretresi, kakor jeza, sovraštvo, nevoščljivost, ljubosumnost, razbrzdanost, strah in bojazen lahko povzročijo težke bolezni, včasih pa celo hipno smrt.
Najslavnejši rimski govornik Ciceron, ki je umrl leta 43. pr. Kr., je pisal svojemu sinu med drugim: »Zdravje si ohraniš, ako poznaš svoje telo, ako paziš, kaj mu koristi in kaj škoduje, ako si zmeren v jedi in pijači, ako se ogibaš razbrđanosti.«
Švicarski menih p. Placid a Specha, opat v Disentisu, je napisal leta 1772. pametne besede o zdravju: »Da si ohranimo zdravje, pošteno delajmo, da se nam ni treba nikogar bati, pazimo, da nikogar ne žalimo, obzirno ravnajmo z nevednostjo in zlobo pametnih in nespametnih ljudi, bodimo krotki in pravični in ne maščevalni! Ne nosimo v srcu nevolje! Vse, kar pride iz dobrih božjih rok, veselo uživajmo, ne preoblagajmo se s preveliko zaposlenostjo in težkimi skrbmi, izpolnujmo ravnodušno svoje dolžnosti, ljubimo delo in končno
bodimo zmerni v vsem ravnanju, v jedi in pijači! Vsa jedila pripravljajmo dobro in pravilno, skrbimo v stanovanjih za čist zrak in sonce, nosimo lepo, času in razmeram primerno obleko, imejmo snažno posodo, postelje in stanovanja enako!«
Sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitskega reda, je dejal, da mu je vse zdravje in unča svetosti ljubša, kakor unča zdravja in vsa svetost. Mislil je s tem ono napačno svetost, ki smatra, da je všeč Bogu, če se tako pokori, da oslabi telo in ne more vršiti svoje naloge. Vsled napačnega zatajevanja oslabljeno telo ne more več tako Bogu služiti, kakor odgovarja Njegovi volji. V nekem pismu na Frančiška Borgia, tedanjega nadvojvoda grandijskega, poznejšega jezuita, je pisal takole: »Pomislite, da Vam je Bog, Vaš Stvarnik in ohranjevalec, dal dušo in telo, da boste morali polagati račun o obojem in dane smete svojega telesa slabiti, ker sicer nima duh potrebne moči za delo. Moramo namreč svoje telo ljubiti in si prizadevati, da ohranimo zdravo, da poslušno služi duhu, kajti sicer nima duh več moči in vstrajnosti, da služi Stvarniku in ga slavi.«
Vse, kar so ti modri možje povedali in zapisali, nam potrjuje znani pregovor* »Zdrava duša v zdravem telesu.«
Naše najkoristnejše cvetlice
(Nadaljevanje in konec)
lucerna (lat.: medi- vigredi njivo prevlečemo na rahlo z bra-
9. Navadna eago sativa, nem.: blaue oder gemeine Luzerne).
Navadna lucerna je najboljša detelja za naše kraje. Četudi se navadne lucerne poleg domače detelje pri nas največ prideluje, sejejo lucerne še vedno mnogo premalo, jo še premalo poznajo in jo zato tudi še premalo cenijo.
Navadna luceerna je najboljša detelja za kraje, kjer ji ugajata zemlja in podnebje. V takih krajih daje lucerna od spomladi do jeseni izvrstno zeleno krmo. Posušena lucerna je dobra, tečna in zdrava krma za vse vrste domačih živali.
Lucerna je v primeri z domačo deteljo, kar je pšenica v primeri z ržjo. Tam, kjer ne uspeva več dobro pšenica, sejemo rž, kjer ne uspeva zaradi prevlažnega podnebja in slabe zemlje lucerna, sejemo domačo deteljo.
Lucerna je doma v Aziji, odkoder je prišla v Grčijo, Italijo, Španijo in Južno Francijo. Od tod se je razširila po vsej ostali Evropi in v Ameriko.
Hsparzsta
Domača detelja daje največji pridelek v drugem letu, nato pa se pridelki hitro manjšajo. Lucerna pa daje v drugem letu še majhne pridelke, v tretjem letu že večje, največji pa so pridelki v četrtem letu in se šele nato polagoma zmanjšujejo.
Lucerna ljubi suho, sončno podnebje, v vlažnem meglenem podnebju so pridelki manjši. Zahteva globoko zemljo z mnogo apna in ne prenaša stoječe vlage v zemlji. S svojimi koreninami prodira 1 do 5 m globoko v zemljo in črpa hrano iz nje.
Za lucerno je treba odbrati dobro in rodovitno njivo v sončni legi, kjer že več let ni rastla detelja. Najboljše uspeva lucerna po okopavinah. Zemljo je treba za lucerno skrbno pripraviti, globoko obdelati in dobro zagnojiti. Zlasti ne smemo varčevati z apnom, katerega damo tudi do 25 stotov na hektar.
Njivo, kjer bomo sejali v vigredi lucerno, že jeseni čimbolj globoko preorjemo. V
no, nato pa pustimo, da se po vrhu zemlja dobro osuši in da vzkali plevel.
Ko se je zemlja dobro ogrela in ko smo z brano uničili mlade plevelne rastline, šele sejemo lucerno in sicer samo ali pa tudi med oves. Od setve tega ovsa, ki ga moramo sejati zelo redko, ne smemo pričakovati semena, pokosimo zelenega za krmo.
V bolj vlažnih legah je vedno priporočljivo lucerno sejati skupaj s travnimi mešanicami. Tako daje večje pridelke in pri-kladnejšo krmo. Razen tega traja lucerna v travnih mešanicah dalje časa in jo je lažje sušiti. Prav primerna je mešanica lucerne in pasje trave ali pa francoske pa-hovke. S tako mešanico si moremo zagotoviti, da se bodo v deteljišču razrastle do-
bre trave, ne pa slabe trave in plevel, ko bo začela pojemati lucerna.
Lucerno kosimo trikrat do štirikrat letno in to vedno preje predno začne cveteti, da dobimo čim več lahko prebavljive krme, pa čim manj težko prebavljivih olesenelih vlaken. Po košnji deteljišče vedno pobranamo, da razrahljamo gornjo njivsko zemeljsko plast. Zadnja košnja v jeseni ne sme biti prekasna, da si morejo rastline do nastopa -mraza še opomoči. Paša razvoju lucerne škoduje.
10. Esparzeta ali turška detelja (lat.:	onobrychis sativa, nem.:
Esparsette).
Esparzeta ima bledordeče v grozdič združene cvete in ozke drobne lističe. Ta detelja je izvrstna za take sončne, puste in suhe lege, kjer bi domača detelja in lucerna slabo uspevala. S svojimi koreninami sega globoko v zemljo, suša ji ne škoduje. Esparzeta je zelo trajna rastlina in vzdrži 4 do 7 in tudi več let, daje pa dobre pridelke vsako leto le ob prvi košnji, slabše pa daje pri drugi in tretji košnji.
Esparzeta zahteva mnogo fosforne kisline in kalija, predvsem pa mnogo apna v tlu.
Škodljivci detelj
Ko smo spoznali tako naše najkoristnejše krmne rastline, to je detelje in trave, moramo v kratkem spoznati tudi sovražnike detelj.
Največ ji sovražnik detelj je kislina v zemlji in pomanjkanje apna v zemlji. To škoduje ne samo deteljam, ampak tudi razvoju drugih koristnih rastlin, učinkovita odpomoč pa je v močnem gojenju z apnom.
Vsako leto napravlja veliko škodo deteljam detel jna prede niča (lat.: cuscuto vilosa, nem.: Kleeseide). Ta ovije s svojimi bledo rumenkastimi vlaknatimi stebelci deteljne rastline, se vsesa nato s kratkimi sesalnimi koreninicami v notranjost deteljnega stebla in črpa rastlinski življenski sok. Polagoma se prednica še razraste, preprede deteljno rastlino, jo vleče vedno bolj k tlom, jo polagoma preraste in zaduši.
Najlažje preprečimo razvoj predenice, ako kupujemo vedno garantirano čisto deteljno seme. Ako pa sami pridelujemo deteljno seme, ga pridelujemo le na takih njivah, kjer ni predenice.
Ako smo opazili predenico v deteljišču, moramo podvzeti vse, da jo čimprej in čimbolj temeljito zatremo. Predenica se izredno hitro razširja in je izredno trdoživa. Zato je velika nevarnost, da se njeno seme razširi ne samo po okuženem deteljišču, ampak tudi po sosednjih njivah z deteljo. Njeno seme ostane kaljivo v zemlji še leta in leta in ko spet pride detelja na tako njivo, se razvije predenica in spet napade deteljne rastline.
Zato je tudi z zakonom predpisano, da je treba takoj uničiti temeljito vsako pre-denično gnezdo, dokler je še malo in šele v razvoju.
Predenico najlažje in najučinkovitejše uničimo, ako skopljemo jarek okrog prede-
ničnega. gnezda, pri tem pa mečemo zemljo v notranjost izkopanega kolobarja. Dobro je tudi, ako pokrijemo napadena mesta s slamo in slamo zažgemo, ko smo jo še preje po možnosti poškropili s petrolejem.
Predenico uničimo tudi, ako jo polijemo s 30%-no raztopino železne galice ali pa z razredčenim drevesnim karbolinejem. Pri vsakem uničenju predenice pa je važno, da ne uničujemo predenice samo na onih mestih v deteljišču, ki so že popolnoma rumena, ampak tudi sosednja mesta, kamor so se že razširili poganjki predenice. Ako to opustimo, se predenica v kratkem spet razraste. Zato je boljše uničiti nekaj de-teljnih rastlin preveč, kakor pa nekaj pre-deničnih poganjkov premalo.
Ako krmimo živini deteljo, okuženo s predenico, ki že cvete, je to za živino škodljivo. Razen tega pa ostane kaljivost predenice ohranjena, tudi ko pride seme skozi živalsko telo in moremo z razvažanjem takega gnoja spet okužiti njivo.
Drugi malo manjši in malo manj nevaren sovražnik detelje je deteljnipo-jalnik (nem.: Kleeseide).
Cveti deteljnega pojalnika so skoraj brez peclja prirastli na glavno steblo, razvijejo se zgodaj v vigredi, so umazano vijoličaste barve in so podobni cvetom mrtve koprive. Tudi ta rastlina, ki nima zelenih listov, se naseli s svojimi koreninami na koreninah detelje in se hrani nato izključno od soka, ki ga srka iz deteljnih korenin. Deteljne rastline seveda vsled tega hirajo, obnemo-rejo in se tudi posušijo.
Tega škodljivca uničimo najlažje, ako deteljo zgodaj kosimo, ko se pojalnik še ni močno razvil. Uničujemo ga tudi tako, da izrežemo stebla deteljnega pojalnika čim bolj globoko pri korenini in nato cvetno steblo uničimo.
Več detelje
Nikakor ni odveč, ako vedno znova poj vdarjamo: »Ako hočeš dobro svojemu kmečkemu gospodarstvu, sej več detelje.« ; Detelja je ona dragocena rastlina, ki jo v kmečkem gospodarstvu ni nikdar preveč in ki prinaša vedno srečo in to bolj zanesljivo kakor vsaka loterija.
Detelje sejemo navadno po žitu, ker se detelje in žito medsebojno izpopolnjujejo. Nikoli ne sejemo detelje po takih rastlinah, ki tudi morejo — kakor detelje — pridobivati dušik iz zraka, še posebno pa ne po detelji, po fižolu, bobu, leči in po grahu za seme.
Deteljo sejemo v skrbno pripravljeno in dobro vležano zemljo.
Samo prvovrstno seme.
Zelo moramo pri setvi detelje paziti na dobro, res prvovrstno seme. Saj je od dobrega semena odvisen pridelek in to ne — kakor pri drugih sadežih — samo pridelek enega leta, ampak pridelki vsaj dveh let, navadno pa pridelki več let.
Ker so zime v naših krajih navadno zelo ostre, ne prenaša teh zim detelja iz južnih krajev. Zato poizkušajmo vedno dobiti seme iz krajev, ki imajo podobne podnebne razmere, kakor so naše podnebne razmere.
Kupujmo vedno le dobro kalivo seme, ali pa moramo sejati bolj na gosto, ako moremo dobiti samo slabo kalivo seme. Razumljivo je, da moramo še posebej pri setvi paziti na to, da bomo sejali res čisto deteljno seme, ne pa skupaj z deteljnim semenom še razne plevele.
Zato kupujmo deteljno seme samo le pri zanesljivih trgovcih, ki nam morejo jam-, čiti za dobro kalivost in čistost semena.
Velikega pomena so pri prodaji raznih poljedelskih semen dobre nabavne in prodajne kmetijske zadruge in je velika škoda, da nimamo nikogar, ki bi se znal, mogel in hotel zavzeti za ustanovitev in organizacijo teh zadrug med slovenskimi kmeti na Koroškem.
Dobro deteljno seme je navidezno dražje, v resnici pa je najdražje ono deteljno seme, ki je v šilingih izraženo poceni, navidezni prihranek pa je v resnici velika izguba. »Nisem tako bogat, da bi poceni kupoval,« na ta ameriški izrek naj bi se naš kmet vedno spomnil, kadar kupuje razna semena, zlasti pa še pri nakupu deteljnega semena.
Deteljno seme — pridelano doma
Seme, ki je najbolj prikladno za naše podnebne in talne razmere, dobimo seveda najlažje, ako seme sami pridelamo doma.
V ta namen izberemo del deteljišča, kjer je detelja posebno lepa, ni pregosta in zato ne polegla, kjer ni raznih deteljnih plevelov, zlasti ne predenice.
Na njivi, kjer hočemo pridelati deteljo, prvič zelo zgodaj kosimo, rdečo deteljo takoj, ko se začnejo glavice barvati rdeče. Drugi odkos nato hitro doraste in zgodaj cvete, ko je še mnogo žuželk, ki pomagajo pri oprašitvi deteljnega cvetja. Čim več čebel in čmrljev obišče deteljne cvete, tem več cvetov je oprašenih, tem več je semena na vsaki cvetni glavici. Zato je priporočljivo izbirati njivo za semensko deteljo v bližini kakega čebelnjaka.
(Dalje prihodnjič.)
JANEZ JALEN:
(fa/iav
7.
»Več let je Noe premišljal, kako bi rešil bečele. Mož se je rad posladkal, saj veste, kako ga je sladko vince ukanilo. Korito jim je stesal in je preselil močno be-čelno družino iz žlamborja vanje.1 Bilo je tisto leto dobro za bečele: nanosile so si strdi, da so bile bogato založene. Saj so rože tako cvetele, kakor bi naprej vedele, da jih bo hudobija ljudje podušila. Noe ni izpodrezal satja, da bi bečele zavoljo pomanjkanja ne padle, in pa že zato ne, da bi imel, če hi vsega same ne použile, tiste prve dni po potopu, ko je vedel, da bo vsa zemlja tako premočena, kakor ni bila nikoli prej in nikoli več ne bo, zdravilo zoper kašelj in prehlad zase in za svojo dru-
Vsi so Vrbanka pozorno poslušali. Še pa-stiričica je prenehala poskakovati okoli tropa in se je čudila s postrani nagnjeno glavico, kako da vsi molče in da le škarje škrtajo, pa še te bolj počasi kakor prej.
»Barko je Bog ukazal od znotraj in od zunaj zaliti s smolo. Noe je pa vedel, če ne bodo bečele mogle izletavati, da bo imel čez mesec v koritu kup smradu namesto močnega plemenjaka. Pa se ni upal vprašati Boga, kako naj naredi z bečelami. Zato se ga ni upal, da bi mu sladkosnedosti ne oponesel. Kar sam na svojo roko je izvrtal skozi zadnje bruno pod streho tako nizek in ozek izletavnik, da sta se s težavo dve bečelici srečali v njem. Za to ozko špranjo je pa pribil strdi in živali polno
korito in ga tako oblil s smolo, da ni nihče izmed njegovih vedel, da za tistim črnim tramom čaka na potop več tisoč živalic.
Noe je mislil, da take majhne luknjice v ladji in tistega prismoljenega korita Bog še opazil ne ho. Pa ga je.«
»Kaj ni vedel, da Bog prav vse vidi in prav vse ve,« je prekinila Vrbanka Manica.
»Tiho, Manica, kadar govore odrasli,« jo je svarila Rozalka in bila vesela njenega znanja.
»Kaj bi ne bil vedel; saj je bolj poznal Boga kakor nas eden; saj se je včasih pogovarjal z njim. Gospod Bog je Noetu pustil njegovo napačno mislico, saj je le čudno, da jih ni imel več, ko je bil ves svet tako grdo popačen, in je bil vesel njegove modrosti zavoljo bečel in se je nasmehnil, kadar se je spomnil, kako se bo Noetovo modrovanje in prikrivanje skončalo.
Ko so vode upadle in je Noe šel iz ladje in izpustil živali, so zlezli tudi čmrlj in sršen in osa in druge muhe iz špranj v podstrešju, le bečele so ostale v svojem koritu. Ker je bila zemlja dobro namočena in pognojena s pregrešnimi trupli, je kaj kmalu cvetela bečelam obilna paša in začelo je primanjkovati prostora v Noetovem koritu. -— Kaj pa sedaj?
Takrat je legla jajčeca še vsaka bečela, ne samo matica, zato so imele vse enako besedo. Samo trotje so morali biti tiho, kakor morajo biti tiho še dandanes.
Zgrnile so se na posvetovanje. Stara, že vsa oguljena in črna bečela je s strupenim glasom zacvilila: Mladi rod, ki smo ga od-gojile po potopu, naj se izseli!
Oglasila se je lepo zrasla bečela, ki se je izlegla že med potopom: Samih nikar ne pustimo. Naj nas gre nekaj starih z njimi, da jim bomo pot kazale.
— Pojdi, če te veseli, — so jo zasmehovale stare oguljenke.
— Dobro; pojdem!
- Mlade, kakor z žametom porasle sivke so se zgrnile okoli edine stare, ki se je zanje potegnila. Še tiste, ki so tičale še v zibkah, so hitele gristi pokrovce, ker so izprevidele, da se mlLdemu rodu doma ne obeta nič dobrega.
— Pojdi, pojdi! so kričale tovarišice nad njo tako srdito, da se še tiste starejše bečele niso upale oglasiti, ki se jim je zdelo prav in pravično, da ne vržejo mladega rodu brez vodstva pred izletavnik.
Nastal je vrišč v koritu, da bečele niso več umele, kaj pravzaprav katera svetuje. Vse vprek so kričale: Me smo se rešile, vas smo vzgojile. Ven, ven, ven! Me, me, me same!
Ko je bilo bečeli, ki se je izlegla med potopom, šundra dovolj, je zapela, kakor 'še dandanes zapoje matica, da ves trušč preglasi. Veselo kakor otroci so se preku-cavale mladice, ko so se vsipale skozi izletavnik v sončni dan in rajale svatovski ples okoli ladje. Prav nič niso mislile, kaj bo z njimi. Bo že kako, da so se le ločile od starih, čemernih in strupenih oguljenk.
Sedle so na vejo, da se odpočijejo in posvetujejo. Pa so tako sklenile, da naj ukazuje samo medpotopna bečela in naj bo samo ona mati vsemu novemu rodu, in so jo kar postavile za kraljico in mater.«
»Prav so imele,« je veselo pristavila Manica. »In potem?« je bila zopet radovedna.
»Naselile so se v suhi votli palmi. Še trikrat je peljala prva matica srečno novi rod na roj in je vselej poskrbela za nove matice doma. četrtič jo je zalotil z vsem rojem vred močan podsončnik in jo zanesel z vsem rojem vred med naše gore; zato
imamo pri nas najboljšo bečelo.
»Beži no!« se je začudila postarana stri-žačica Katra.
»Kaj pa je bilo s starimi godmjavkami ?« je hotela vedeti Manica.
»Lej, skoraj bi bil pozabil nanje. Rekle so: Zadnje smo ostale v ladji, naša je. Nič več ne pustimo oditi mladega rodu; pomaga naj, da bomo vso ladjo napolnile z voskom in satjem. Od stropa navzdol so gradile sate in jih polnile z medom. Noe je satje izpodrezoval, pa so se menda on in njegovi kmalu preobjedli. Bečele pa vesele: Sedaj, sedaj, napolnimo vso ladjo z medom, potem bomo samo počivale in uživale! Pozabile so pa, da tako ozko in take mere satje, kakor ga je Bog ukazal delati bečelam, ne sme biti previsoko, ker ns vzdrži na cente teže. Preden so ga napolnile do polovice, se je vse satje odtrgalo in pomečkalo prevzetne bečele, stare in mlade.«
»Prav jim je bilo,« je privoščil Cenek.
»Tako pravim, Cenek, da preveč bogastva na enem kupu tudi večno ne vzdrži. Ali sedaj veš, zakaj bečele roje?«
»Vem.«
»Od gradu do gradu pojdi pravit graščinskim, zakaj roje.«
»Prav bi bilo.« Vrbanek je vstal, da postavi prvi roj v bečelnjak. Tonej mu je šel pomagat in vsi so gledali za njima. — Kakor blisk pa je šinil sokolič mednje in odnesel pastiričko. Ne krik ne Volkunovo jezno lajanje ne Maničin jok je ni mogel iztrgati njegovim krempljem.
Nebo se je znova začelo oblačiti. Čimdalje bolj hitro so škrtale škarje. Jarci so se umirjali. In prišla sta Cena in Miha in odpeljala volno,
DHOLICA
V	naši občini ljudje zelo neprijetno občutijo, ker ni na občini določenih uradnih ur, kakor so po vseh drugih občinah. Nočemo nobenemu ničesar očitati, toda mislimo, da ni mogoče, da bi bil sedanji župan zaposlen na dveh mestih: kot železničar in zraven še kot župan ter biti obenem ljudem na razpolago. Ljudje prihajajo na občino z nujnimi zadevami in hočejo govoriti z županom, pa ga morajo iskati v Porečah, kjer je v službi. Mi že razumemo, da na dveh mestih ni mogoče naenkrat biti, toda ta zadeva naj hi se rešila tako, da bi župan dobil dopust. Isto velja za. okrajnega kmetijskega referenta.
Ljudje želijo še nekaj, kar hi se lahko ustreglo: doslej je bila pri nas navada, da je občina dala ljudem pred cerkvijo razglasiti važnejše objave. Zdaj se pa ljudem sporoča tako, da nabijejo pisanje na desko, kjer si ljudje preberejo, kar morajo vedeti. To pisanje pa je včasih tako drobno, da priletni človek brez očal ne more brati, ampak mora okrog poizvedovati, kaj je napisano. V drugih občinah imajo še povsod lepo in staro navado, da razglašajo obvestila pred cerkvijo. Prav bi bilo, če hi se tudi pri nas vrnili k stari navadi. Sedaj se mnogokrat zgodi, da ljudje ne izvejo, kar hi morali vedeti in trpijo zaradi tega škodo.
SEKIRA
V	Sekiri ima poleg mnogih drugih svojo leseno hišico tudi neki gospod. Hišica je bila opremljena in je bilo v nji mogoče tudi prenočevati. Pred nekaj dnevi pa so prišli ponoči tatovi in odnesli dva divana, mizo, štiri stole in omaro. Kvedence niso mogli odnesti. Ker ni nihče videl, da bi ponoči kdo kaj vozil po cesti, sklepajo, da so tatovi prišli z ladjo po jezeru in stvari odpeljali. Varnostne razmere na deželi so postale take, da si ljudje ne upajo več mirno spati.
ŽVA53EK
»Prav lepa je žvabeška fara...« so peli te dni na primieiji preč. g. Janeza Polanca pod Stogartovim kozolcem v Dolenji vasi. Pa to je tudi res. Saj se kmalu še ni toliko dobrega storilo in žrtvovalo za čast božjo kot prav letošnje leto v naši fari. Kako je lepo videti mlade fante in dekleta, ki imajo v sebi smisel za žrtev za kaj lepega in idealnega. Le iz takih bo zrasel nov požrtvovalen rod.
6. julija je pristopil prvič k oltarju božjemu preč. g. Vodnik France. Pravijo, da je bila to prva sveta maša na Svetem mestu. Kako željno smo jo pričakovali stari in mladi! V soboto zvečer smo pozdravili novomašnika pred župno cerkvijo. Zopet po enaindvajsetih letih je zadonela pesem: Novomašnik, bodi pozdravljen! Vse je bilo praznično razpoloženo, še zvon, ki mu je Hitler milostno prizanesel, je pel nekam bolj slovesno. Po prisrčnem sprejemu je novomašnik imel slovesne večernice, nakar se je podal na svoj dom.
Drugi dan smo se praznično oblečeni podali na Sveto mesto. Zunaj na prostem je lepo okrašen oltar pričakoval novomašnika. Katrica je imela precej skrbi in dela, da ga je okrasila. V cerkvi je oblekla Marijo v praznično obleko ter obesila obema verižice okoli vratu, ki so jih bili darovali pred leti njuni častilci. Kako ljubko in milostno nas je gledala z oltarja. Katrici, svoji strežnici pa se je menda še posebej nasmejala, saj že lepo vrsto let krasi njeno podobo. Čez dve leti bo obhajala tridesetletnico zveste in lepe službe. Marija ji gotovo pripravlja v nebesih lep venec za njeno zvesto in požrtvovalno službo.
Prvo »Gloria in excelsis Deo« je France nameraval zapeti zunaj cerkve, kjer je bil pripravljen oltar. Pa je nekdo rekel, da je Marija hotela imeti prvo novo mašo pri sebi. In to se je res zgodilo. Kar med pridigo nam je poslala dež in smo morali k njej v cerkev, kjer smo se strnili okrog njenega oltarja kakor otroci okrog matere v mrzli zimi. Malo tesno je bilo, pa smo le prestali. Ob »Ite, missa ost« je lahko vsakdo rekel: bilo je lepo.
Ko je Marija videla, da le ne gre, da hi se tako drenjali v cerkvi, nam je 13. julija, ko je drugi novomašnik preč. g. Janez Polanc nameril svoje korake k njej, poskrbela za lepo vreme. Nekaj dni prej je še kar cefralo vsak dan po malem in megle so se vlekle od Golce — temne in težke — še v soboto, da smo se resno bali, da se bomo v drugo v cerkvi kuhali. Pa ni bilo tako. V nedeljo je posijalo toplo sonce in popilo vse meglice. Pokazalo se je modro nebo in nasmejalo se je lepo, praznično jutro. Od vseh strani so začeli prihajati ljudje, od blizu in daleč, peš, na kolesih, z vozovi in avtomobili. Kljub raznim mejam, ki nas ločijo, se je nabralo mnogo ljudi. Koliko ljudi bi še bilo, če ne bi bile tako trdo postavljene meje med nas in brate po jeziku, krvi in duhu! »Dajte mi petnajst podobic«, je rekla neka ženica. »Sama sem prišla iz našega kraja. Prišlo bi jih še veliko, pa nimajo dovoljenj. Naročili so mi, naj jim prinesem podobice.« Ta primer je dokaz, da še živi vera v našem narodu, še je v njem živa narodna zavest, ki nas vleče skupaj. Zlasti pa slovesnosti, kakor so nove maše. Pa koliko črno oblečenih gospodov je prišlo! V cerkvi v Žva-beku je kar zmanjkovalo prostora pred oltarjem. Ministranti so bili vsi preplašeni, kako bodo zmogli ministriranje, če bodo vsi gospodje maševali, Do sape so prišli šele, ko so zvedeli, da so to bogoslovci, ki bodo po nekaj letih šele postali novomašni-ki. Novomašnik je opravil prvo daritev na prostem. Stregla sta mu druga dva novomašnika. Vsi drugi smo bili zbrani, prav kakor pravi pesem: Verni kristjani, pokleknimo zdaj... Po maši so nam vsi trije letošnji novomašniki dali novomašniški blagoslov. To je bilo res nekaj posebnega. Tržiča. Sram ga je bilo prosjačiti v doma-škofije prišli skupaj. To pot pa so bili v Žpabeku vsi skupaj. Slovesnost smo zaključili popoldan s petimi litanijami.
Ančka in Marko tisti večer dolgo nista mogla zaspati.
Pri redkem pažu pod strešnjo bi bil Marko, ki je znal še v spanju tanko prisluškovati na' vas, na polje, v Reber in Peči, komaj slišal, če bi se bili zravsali volkovi za plotom. V lahni dremavici je cul svatovsko veselo brenčati roje. Potem je padlo s centi strdi založeno satje nanj, izpod katerega se je hotel prebiti, da ga ne bi zadušilo. Udaril je s pestjo ob preperele deske, da se je razleglo po vsem vrtu in še dlje, in se je prebudil: »Oh, zakaj je Ančka Podlipnikova. Če bi bila kakor naša Rozalka...«
Prav tisto uro je tudi Ančka želela, da bi ne bila Podlipnikova...
V srenji pa so se gospodarji spoprijeli. Podrobar je zbadal Podlipnika, da njegov ovčar pase za plotom. Cena mu ni bil tiho. Pa ga je zavrnil, da šele svet’ Florjan ukaže vsakemu na svojo stran. Ne. Oponesel jim je, da tudi drugi s Podrobarjem vred že pasejo jarce za plotom, čeprkv nimajo še pastirjev.
»Je že res. Ampak pasemo jih razkropljeno. Ne pa kar za planino zvrščenega tropa z vsemi zvonci vred.«
»Marko vas boli, ker je pokazal, da zna dobro pasti.«
»Mar nam Marko in njegov pes. Konje in govedo bi radi pasli, ko manjka krme,« so se najbolj glasni izgovarjali, da bi jim Podlipnik ne povedal še kake hude.
»Kaj pa čakate svetega Florijana. O svetem Juriju, pravijo, da se mora vrana v ozimini skriti. Letos bi koze ne videl, če bi legla vanjo. In bečele že roje.«
In je bil Cena tisti, ki je nasvetoval, da Raj na svetega Jurija dan začnejo pasti Vso živino.
Drugi dan jo ukazal Marku, da mora na svetega Jurija dan zagnati trop v Peči.
*
Skozi špranje je pogledal dan na Brkov-čev skedenj. Iz svisli se je primotal Tomaž, otepel slamo raz sebe in se pretegnil. Skoraj do peter je zasegel z rokami, tako je bil velik. Petnajst let je s kirasirji ogledoval svet. Nekaj kratov je zamahnil s svojo težko sabljo v kri; tudi drugi so njemu večkrat puščali. Pred štirinajstimi dnevi pa je minilo dvajset let, odkar mu je pruska sablja posnela vse prste na levi roki in še pol dlani. Desetega malega travna sedemnajststoenoinštiridesetega leta pri Molvicah v Šleziji, kjer je bila huda bitka med Prusi in Avstrijci.
Namesto kirasa in čelade so mu dali ponošeno kmečko obleko — premajhna mu je bila — in še lajno so mu dali in pravico, da sme za kruhom skozi mesta in vasi po vsej državi.
Nastavil je proti doimu. Čez dobrega pol leta je prodal v Tržiču lajno in pravico »za po vsej državi«, teden dni je pil in veseljačil za svoje in dragih denarje, saj je vedel povedati, da bi ga človek poslušal vso noč, in tako zalil zadnji napad »pri Molvicah v Šleziji« prav po kirasir-sko, se prespal in znova stopil na cesto brez pravice »za po vsej državi« in brez božjaka v žepu. Čez tri ure je stal na domačem pragu teše. kakor je bil odšel iz Tržiča. Sram ga je bilo prostjačlti v domačem kraju.
Brat Frone ga je takoj spoznal in ga je bil vesel; zaskrbelo ga pa je, ko mu je Tomaž pokazal roko. Pa ga je poprosil sa-mo za kot v svislih in da naj ga drugo nič ne skrbi.
Ko že poročamo iz tega konca, naj povemo še to, da so 15. junija pokazali naši otroci, kako imajo svoje mamice radi. Zjutraj so pristopili k sv. obhajilu in molili za svoje mamice, da bi jih ljubi Bog še dolgo ohranil zdrave in zadovoljne. Popoldne pa so jim napravili nekaj veselih uric. Nekaj so jim zapeli, nekaj pa zagodli, tako da so se mamice od srca nasmejale. Edvard jih je dobro »rezal« kot muzikant. Pa tudi Tonček se mu je podal. Tudi s kmetičem, ki je ves oves zapil, smo bili zadovoljni. Želeli bi da bi se naši mali še kdaj kaj zmislili in nam pripravili spet kaj veselega.
Čez osem dni so se splašili naši fantje in dekleta in nam zaigrali tri šaljive igre. Flora in France sta kljub pičlemu času kar dobro zaigrala »Dva gluha«. Le to se nam je smešno zdelo, da se je Flora •—• tak fant — bal tako majhne živalice, kot je miš. Igralke so se tudi dobro odrezale. Želja nas vseh je, da bi spet kaj kmalu videli kako igro, saj tu nimamo nobene zabave in so nedeljski popoldnevi neskončno dolgi.
ŠKOCJAN
Slovanska apostola sv. Ciril in Metod veljata med Slovenci ne samo kot velika svetnika, ampak predvsem kot zaščitnika slovanstva in s tem v zvezi ju naš narod časti vsako leto na dan 5. julija, ko imata god. V Škocjanu smo imeli 6. julija okrajno proslavo v spomin obeh zaščitnikov. Ker domače društvo, ki je pokazalo že lepe uspehe, spi in ni izgledov, da bi se kaj kmalu prebudilo, so prišli igralci iz Št. Vida in zaigrali igro »Plavž«. Napovedani so bili pliberški igralci in Smrtnikove sestre, pa zaradi tehničnih ovir ni bilo nobenega. Namesto njih so šentviški fantje zapeli med odmorom nekaj narodnih in dragih več ali manj znanih pesmi. Na proslavi je govoril tajnik P. Z. V govora je orisal delo in pomen slovanskih apostolov ter ju postavil za vzgled, kakšen mora biti ljudski duhovnik, da ima narod koristi od njega in ob tej priliki podal svoje mnenje, kako bi morala današnja duhovščina služiti svojemu narodu. Proslava je bila v šoli. V dvorani je bilo vse dvojezično pripravljeno. Bila sta namreč dva odra: slovenski in nemški. Torej zelo »nobel«. Pravijo, da mora tako biti, ker če stopi Slovenec na nemški oder, pri priči pozabi po čudnih zakonih narave naučeno besedilo; če pa stopi Nemec na slovenski oder, se mu zgodi isto. Ta primer nam najbolj dokazuje, da so ustvarjeni najboljši pogoji za iskreno in lojalno sožitje.
S šolo smo nehali, ker se nam zdi, da smo letos postali dovolj učeni, če ne celo preveč. Nekaterim se pa zdi, da je še vedno nekaj prostora ostalo v glavi, kamor se da še to in ono spraviti, da bo več notri. Ker oblasti priporočajo, da se mora izrabiti vsak prostor in posaditi ter obdelati vsak košček zemlje kar najboljše, so ti navdušeni »dušebrižniki« priredili večerne »tečaje«, na katerih pulijo tečajnikom prazno slamo iz glave. Uspeh ni izostal. Na proslavi so bile vse stene popisane z najrazličnejšimi umotvori in začuda globokimi mislimi, tako da učeni in modri Salamon še daleč zaostaja za temi modrijani. Pa tudi sicer smo pridni. Žanjemo, da je
Pripovedovati je znal, konje je umel zdraviti in delati je poskusil, pa kaj boš z eno roko. Prihodnjo pomlad je gnal konje v planino in potem vsako leto. še za starost, pa ni bil več mlad, je imel prihranjenega nekaj in za pogreb in za mašo.
Tomaž je sedel na tnalico, na kateri so sekali rezanico za kravo, in obuval visoke škornjice. Za vse na svetu bi ga nihče ne bil pripravil, da bi konje pasel v coklah. Kakor je težko obuval škornjice, bile so lepo sešite in zelo ozke nad sklepi, je bil vesel v svojih mislih:
»Tako je prav. Na svetega Jurija dan morajo konji prvič na pašo, ne pa na svetega Florijana. Sveti Jurij ima konja; služil je pri konjenici. Saj nič ne rečem svetemu Florijanu, naj nas varuje časnega in večnega ognja, ampak golido ima in ne konja, pri pešcih je jedel komis in ne vem, kako bi se bil obnesel v napadu.«
Obesil je torbo čez ramo, ogrnil širok plašč, zateknil priročno sekirico za pas in s težkim bičem v roki ropotaje odšel po stopnicah.
V vas se je napotil po stezi med vrtovi.
Vonj, ki ga je izpuhtevala mlada, z rožami posejana trava in poganjajoče, raz-cvelo drevje, je utopil zatohli duh po senu in slami, katerega je prinesel s sabo Tomaž s skednja.
Sonca še ni bilo izza Straže, vendar so bsčelice že brale.
Iz detelje je skočil zajec v grm. »Blizu vasi, na meji med volkovi in psi si je otel čez žitno življenje. Sirota. Saj je najbrže zajklja.«
Prisluhnil je ptičjemu petju in ga pohvalil. »Zima. je proč. Svetega Jurija po-zdravHajo. T «hVo so ga ptiči vesel5. Ne bo mu treba stikati za senom, kakor smo mo-
veselje — prav po udarniško. Pojavila pW se je neka čudna očesna bolezen. Nekateri slabo vidijo in kar zeleno požanjejo. Samo da pade, saj zato je zraslo. Kakor mislimo, bo socijalistična stranka poslala na Klo-pinjsko jezero otroke na počitnice, kjer je že vse polno letoviščarjev, ki so s kmeti zelo prijazni, kajti mleko, jajca in surovo maslo, ali kakor pravimo na kmetih ^»pu-ter«, so danes kalorije, za katerih uničenje ni potrebna nobena propaganda in pride pogibelj sama po sebi in res iz »ljudske volje«.
RINKOLE
Dolgo smo se, oziroma so se pripravljali in končno se bo le zgodilo, kar vsi že dolgo želimo in pričakujemo. Dobili bomo elektriko in dela so v polnem teku, kolikor je lahko o brzini zaradi pomanjkanja materi-jala govora. Vendar upamo, da bomo z združenimi močmi tudi te težave premagali. Pa tudi sicer nam da bodoča luč mnogo opravkov. Pomeniti se je treba to in ono, kar se tiče vseh, ki bodo elektriko »kupili«, in zato večkrat zborujemo. Takih, M bodo dobili luč, je dvanajst. Seveda bo to novo veselje precej stalo in vsak bo moral poseči precej globoko v žep in privleči na dan nekaj tisočakov, kar naše veselje kali. Transformator bo kmalu gotov in potem bo kmalu posvetilo. Upamo, da do jeseni. Ravno prav, ker takrat začne noč močno dan požirati.
ŠT. OŽBOLT
Ker smo spravljeni bolj v kraj, se o nas in našem kraju bolj malo sliši. Ker nas je bolj malo, se tudi malo kdaj kaj zgodi. Umiramo bolj počasi in tudi rodi se jih malo. Tudi ženimo se počasi, ker nas pač ni veliko in kjer ni veliko fantov in deklet, se kaj takega bolj na redko zgodi. Sedaj popravljamo cerkev našega patrona. Čisto prenovili jo bomo. Streho bo dobila novo in notranjščina bo dobila novo lice. Svetnike in svetnice smo poslali v Celovec, kjer so jih brez »Bezugscheina« preoblekli in sedaj čakajo, da se bodo vrnili. Tudi oltar smo poslali v Celovec, kjer so ga prenovili. Ko bomo 3. avgusta imeli žegnanje, bo cerkev gotova in svetniki in svetnice doma. Takrat nas obiščite, če imate dovoljenje za »špehzono«. Ob takih prilikah plava vedno kaj takega v loncu, kar ob drugih dneh ne. Zadnjič enkrat sta šla iz našega kraja dva na obisk k našemu južnemu sosedu, pa so ju dobili in posadili v »špeh-kamro«, kjer sta premišljevala o minljivosti tega sveta, dokler ju niso poslali nazaj. Pravijo, da sta izgubila veselje do potovanja in ne bosta več poskusila.
KORPIČE
»Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most«, pravi pregovor. Tudi pri nas bi morali skoraj tako delati in skakati čez vodo, kajti lansko jesen nam je voda podrla vse mostove in ker se niso »zgoraj« nič ganili, smo se morali pač spodaj in postaviti zasilne mostove, da smo mogli voziti in hoditi čez. Sedaj so nekaj merili in upamo, da bodo postavili tista dva mostiča, ki se sama od sebe nočeta narediti. Pri nas moraš zelo paziti ,kam stopiš. Nek pastir je stopil malo predaleč in prišel čez mejo. Ni bilo sicer nič hudega ,vendar je rabil dva dni, da,je prišel nazaj.
rali mi kirasirji včasih. Mimogrede bo do sita napasel svojega konja.«
In ga je zaskrbelo, ali bo Podlipnik držal besedo in vse leto pustil žrebca na paši: »Nimaš boljšega psa pri konjih na paši, kakor je žrebec. Ne volk ne medved se ne srečata rada z njim.«
Na Podlipnikovem dvoru mu je prihitel naproti Volkun in se mu prikupoval. Pobožal ga je med povešenimi uhlji: »Volkun! Kako boš pasel z Markom? Ni tako moder, kakor je bil Jernej, ki nas je vso učil. Nič se ne boj, Volkun, ne bomo ga pustili, kar nas je od starih ognjev.«
Marko je pri koritu polnil čutaro z vodo. Pritekla je Ančka s škafom in ni hotela, da bi ji Marko pustil prej natočiti, saj je iskala prilike, da bi z njim spregovorila: »Marko, ne bodi hud na ata, če ti je prezgodaj ukazal gnati trop v Peči.«
»Saj nisem, Ančka.«
Za te besede bi bil Marko gnal trop na vrh Stola; ne samo med volkove ii^medvede, med leve bi gnal past za Arfčkino prijaznost.
‘t
Markovi jarci so pridrobili po stagnah na Krn iški rob. Vodilni zvonec je potegnil proti vetru na levo, za Rodine; Marko je zabrlizgnil na kljuko. Ančkina pisana ovca je obotavljaje se zaokrenila na desno, pod Brunk. Obotavljal se je tudi Volkun. Po vetru za zlomka ni rad spustil tropa. Kakor napol slep se je vselej sukal po vetru pred jarci. Zato se je, ker ni mogel ovohati, kaj je pred njim.
Marko je zažvižgal na prste in ukazal: »Volkun, ženi!« Sam je stopil pred trop, pes jarcem, za repe. Šele na Voglu sta jim spustila gobce v travo.
RAD»© CELOVEC .
g&md lass^uu-
MATKIH JALNA KULTURA NAŠIH PREDNIKOV (Nadaljevanje.)
Na današnjih slovenskih tleh so našli staroslovenske grobove pri Tomaju na Krasu, na Sveti gori pri Litiji, pri Črnomlju, v Središču ob Dravi, pri Starem trgu pri Slovenjgradcu in pri Vidri vasi, Grabštajnu in Vrbi na Koroškem.
Za staroslovenske — in obenem slovanske grobove sploh — so najznačilnejši z umrlim v grob položeni obsenčni okraski. To so neke vrste obročki, ki so jih naši predniki nosili privezane kot nakit na sencih, in sicer po dvoje, troje ali še celo več na vsaki strani, pritrjene na zanke iz. usnja ali platna, ki so bile zopet prišite na širok platnen trak, prevezan preko čela. Po oblikah so obsenčeni obročki kaj različni. Material, iz katerega so izdelani obsenčni obročki staroslovenskih grobov, je po navadi bron, bolj poredko srebro.
Drugi pogosti dodatek staroslovenskih grobov so keramični izdelki, obstoječi iz srednjeveških posod, visokih, s kratkim vratom in zapognjenim robom.
Poleg obsežnih obročkov in posod so našli v staroslovenskih grobovih še vrsto drugih predmetov, prstane, zapestnice, ovratnice ,razne obeske in drugo lepotičje. Vse to je po večini iz brona, nekaj ga je iz srebra in bakra in le malo iz železa, obeski so iz stekla, jantarja ali pa biserov. Redko je v staroslovenskih grobovih orožje in razni drugi predmeti vsakdanje rabe kot sekire, noži, kresilniki in drugo.
Svoje mrtvece so stari Slovenci p o-k o p a v a 1 i v nekem redu, v vrstah enega poleg drugega. Ponekod so pa mrliče tudi sežigali in pepel shranjevali v lončene 'žare, ki so jim priložili razno lepotičje in vse skupaj obdali z gomilo. Še ko je prvo krščanstvo prodiralo med Slovence, se naši predniki niso odrekli pokopu svojih mrtvecev po načinu predkrščanske dobe.
Če si v celoti ogledamo predmete, najdene v staroslovenskih grobovih, moramo reči, da so stari Slovenci živeli v razmeroma skromnih razmerah. Lepotičje ni posebno bogato, orodje je skromno po številu in izvedbi, keramika je revna po ornamentu in oblikah. Po naselitvi v novi domovini so se okrasni ■in drugi predmeti naših prednikov pod vplivom poznorimske, provincialne kulture, ki so jo posredovali preostali staroprebivalci, in radi obnovljenega trgovskega prometa v mnogočem spremenili.
*
Če strnemo vse, kar smo v dosedanjih člankih govorili o začetnih dobah naše zgodovine, vidimo sledeče:
Pojav Madžarov v srednjem Podonavju zaključuje prvo obdobje zgodovine Slovencev v novi domovini. Trem stoletjem, od konca 6. pa do konca 9. stoletja, daje enotno obeležje vrsta pojavov in neka skupnost razvojnih smernic, ki nas opravičuje gledati v. tej dobi naše preteklosti epo-ho kolikor toliko zaključenega značaja.
Slovensko razširjenje (ekspanzija) je v tem obdobju doseglo obseg, ki ga v kesnej-ših stoletjih ni nikdar razširilo, pač pa je po višku, doseženem v 9. stol., utrpelo znatno skrčenje svojih nacionalnih meja.
Slovence, ki so kot zapadni del Južnih Slovanov naselili alpske, kraške in panonske predele, še ne loči ona, kasneje po tuji politični in vojaški osvojitvi ustvarjena in ostro začrtana meja od rojakov istega rodu na jugu in jugovzhodu. Bolj kot kdaj v kesnejših stoletjih so jim enaki po načinu življenja in jeziku.
Slovenci so v tej dobi daleč od kake skupne narodne zavesti. Značilna zanje je razbitost, povzročena po načinu doseljevanja in terenu, ki so ga naselili. Preko rodov in žup prehajajo komaj v prvo stopnjo (štadij) plemenskega oblikovanja, ki je ustvarila med njimi dvoje samostojnih državnih tvorb, svobodno slovensko Karantanijo in v Panoniji kratkotrajno Kocljevo kneževino. Še so med Slovenci žive težnje po politični neodvisnosti z naslonitvijo na istorodne in sorodne sosede. Priključitev vsaj dela Slovencev panonskemu Ljudevitu in odpad kneza Koclja z naslonitvijo na Veliko Moravsko je temu dokaz.
še prevladujejo v tej dobi staroslovenski pravni, gospodarski in socialni red, ki ga v drugi polovici te epohe še ni mogel nadvladati bavarsko-frankovski, čeprav ga je v silni meri pospeševala tuja politična nadvlada, krščanska cerkev in prva nemška kolonizacija.
Od srede 8. stol. izpodriva staro vero Slovencev nova krščanska. Širi se poglavitno iz treh območij: bavarskega, oglejsko-istrskega in grškobizantinskega. Slednje je poslalo brata Konstantina in Metoda, ki sta med delom Slovencev uveljavila slo-
vansko bogoslužje in razširila cerkveno literaturo v narodnem jeziku.
Politične razmere, ki jim ležijo vzroki izven območja Slovencev in njihove zemlje, so zastrle v 8. in 9. stoletju skromne osnove slovenske politične samostojnosti, duhovnega in književnega edinstva z ostalimi Južnimi Slovani ter v narodno cerkev usmerjene začetke.
POSTANEK RAZLIČNIH SLOVENSKIH KRAJIN
Sila madžarskih navalov je v prvi polovici 10. stol. strla mejne krajine, ki jih je frankovski sistem ustvaril na slovenskih tleh med Donavo in Jadranskim morjem. Od upravnih edinic frankovske dobe se je iz vrtinca madžarske katastrofe rešila edinole osrednja slovenska pokrajina, Ka-rantanij a. Frankovske upravne in cerkvene uredbe se obdrže tu do neke mere še naprej in tudi dotok Nemcev v deželo ni nikdar popolnoma usahnil. V gorah zaščiten položaj je Karantanijo branil pred madžarsko invazijo in okupacijo. Tudi politična poteza je pripomogla da je Karantanija lažje vzdržala madžarski pritisk. Izgubila je namreč svoj izjemni politični položaj, ki ga je imela še pod A r n u 1 f o m; na mesto prejšnje samostojnosti stopi tesna naslonitev na vojvodino Bavar-s k o, katere stranska dežela postane Karantanija. Ob Aniži (Enps) in na Golici (Koralpe), na Pohorju in Karavankah tako meje med Veliko Bavarsko in toriščem madžarskih krdel. Vzdolž njih se bore Karantanci in Bavarci z ramo ob rami proti skupnemu sovražniku.
Tesna naslonitev Karantanije na Bavarsko je imela za posledico, da je ta postala voditeljica pri čiščenju panonsko-italskega prehoda od madžarskega gospodstva, da je nato Bavarska osnovala na osvobojenih tleh nove upravne edinice, postala nosite-Ijica drugega vala germanizacije med Slovenci ter z njo mogočnega vpliva na celokupno izživljanje slovenske zemlje.
Bavarska vodi od srede 10. stol. ofenzivo proti Madžarom. Kmalu po prvih uspehih, ki so privedli leta 949 bavarsko-karantan-sko vojsko v samo deželo sovražnikovo, pride 952. leta do silnega povečanja ba-
varskega političnega območja. Veronsko krajino, Furlanijo in Istro prejme takrat bavarski vojvoda kot državne fevde in jih pridruži svoji združeni Bavarski in Karantaniji. S tem je bila ustvarjena ob vratih na Balkan in v Italijo pod vodstvom bavarskega vojvode močna skupina dežel, ki naj bi branila jugovzhodni del nove nemške države pred nevarnostmi od juga in vzhoda.
V samem madžarskem vprašanju je prineslo preobrat leto 955. Na Lerchfeldu pri Augsburgu potolčejo tega leta na dan 10. avgusta Nemci Madžare. Bitka je postala usodepolna za nadaljni razvoj dogodkov tudi na slovenski zemlji.
(Dalje prihodnjič.)
Izvoz mboslovaškega krompirja
Pred drugo svetovno vojno ni Češkoslovaška republika izvažala svojega krompirja, nasprotno zgodnji in semenski krompir je stalno uvažala. Ta položaj se je pa v letu 1946 spremenil, in sicer iz dveh razlogov: na Češkoslovaškem je bila neverjetno bogata letina krompirja, katerega je po uporabi za življenske potrebščine in industrijske namene preostajalo zelo mnogo za izvoz. Tedaj se je češkoslovaška vlada odločila, da bo izvozila ves preostali krompir. To je bilo potrebno toliko bolj, ker je gospodarsko uničena in nekonsolidirana Evropa trpela izredno pomanjkanje krompirja. Češkoslovaška vlada je nudila krompir vsem prijateljskim in zavezniškim državam:	Jugoslaviji, Bolgariji, Romuniji,
Franciji, Švici, Italiji, Braziliji in ameriški ter britanski okupacijski oblasti v Nemčiji. V letu 1946 .so izvozili 54.000 vagonov krompirja v skupni vrednosti 2 milijard čeških kron. Poleg tega pa je Češkoslovaška izvozila tudi 200 vagonov škroba v vrednosti 24 milijonov Kč. S tako velikim izvozom krompirja je Češkoslovaška mnogo pripomogla k olajšanju prehranjevalne krize v povojni Evropi.
Gregor, Deutscher in Bollnowsky Boleslav na mesec dni zapora.
Zaradi istega prestopka je bil obsojen Avstrijec Schöffmann Franz, star 29 let, na dva meseca in Avstrijec Allesch Josef, star 19 let na mesec dni zapora. Ta dva sta ukradla iz REME-delavnice žarnice in dinamo.
Zaradi prekršitve neke odredbe o odno-šajih z britanskimi vojaki je bila 20-letna Avstrijka Markus Anna obsojena na 3 mesece zapora.
Zaradi krivde smrti nekega moškega pri cestni nezgodi je bil 24-letni Madžar Hegy Zoltan obsojen na 3 mesece zapora.
24-letni Avstrijec König Friedrich je bil obsojen na 14 mesecev zapora, ker je ukradel fotografski aparat.
Zaradi tatvine Fiat-Topolina so bili obsojeni: Nemci Lütsehwager Reinhard na 6 mesecev, Blechert Fritz na 4 mesece, Heider Klaus na 3 mesece zapora.
Jladiö-Cdauet
Nedelja, 27. julija:
7.30: Jutranja glasba.
19.30: Polurna oddaja.
20.15: Večerna pesem.
Ponedeljek, 28. julija:
7.15: Pouk slovenščine.
20.13: Poročila.
Torek, 29. julija:
7.15: „Pojav Habsburžanov v slovenski zgodovini" (zgodovinsko predavanje).
20.15: Poročila.
Sreda, 30. julija:
7.15: Glasba e plošč.
20.15: Poročila.
Četrtek, 31. julija:
7.15: Pouk slovenščine.
19.30: Polurna oddaja.
20.15: Poročila.
Petek, 1. avgusta:
7.15: „Pasijonske igre na Koroškem".
predavanje iz kulturne zgodovine. 20.15: Poročila.
Sobota, 2. avgusta:
7.15: „Ljudski običaji ob otrokovem krstu", narodopisno predavanje. 20.15: Poročila.
Morebitne spremembe v času, bomo objavili pravočasno v radiu.
(MisocHm vofašIsiSi sodišč
Vojaško sodišče v Celovcu je dne 30. junija izreklo sledeče obsodbe:
Zaradi nedovoljene posesti zavezniške imovine in zaradi napačnih podatkov pri vojaškem sodišču je bil Turek Hussein.Oglu Gozel, star 24 let, obsojen na sedem mesecev zapora.
Zaradi tatvine zavezniške imovine (bencina) so bili obsojeni brezdomci Dafner
M ALB Q(CILA\§li
Komur je kaj znanega o Rožanc Jožetu, nazadnje bivajočem v Postojni, naj sporoči na naslov Vlado Rvačcv, Salzburg, Auerspergstrasse 15.	331
Sprejmem
čeliarskep pomočnika
vajenega vseh del. Hrana in stanovanje v hiši. Nastop službe takoj. Predstaviti se osebno pri Marija Widraan, Poreče 110 (Pörtschach).
V najem vzamem za dobo treh mesecev
električni motor
za sadno stiskalnico (5 — 7 PS). Plačilo po dogovoru.
Ponudbe poslati na upravo Usta pod „Mošt",	330
Poslužiie se priloženih položnic in plačajte naročnino!
SLOVENEC
star 44 let, želi v svrho ženitve spoznati pošteno Slovenko do 36 let. — Samo resne ponudbe s sliko poslani na upravo „Koroške kronike", Celovec, Funderstrasse 1.	333
OPOZORILO
V soboto, 26. julija bo izšla posebna številka „Koroške kronike“ z zanimivo vsebino in lepimi slikami, ki pouazorujejo nastanek časopisa in nam razkrivajo tajnost radijskih oddaj,
To številko, ki je namenjena za drugo obletnico „Koroške kronike“, bomo poslali brezplačno vsem naročnikom, ostali pa jo bodo lahko kupili pri naših preprodajalcih za običajno ceno.
SLOVENEC
star 36 let z lepimi prihranki, po poklicu mesar, želi v svrho ženitve spoznati pošteno Slovenko.
Slika je zaželena in bo v slučaju nesoglasja vrnjena.
Ponudbe poslati na upravo Usta pod „Lepa preteklost".	329
mmmmm
s*
k
iz
p*'
I I!
t
V cvetu mladosti nas je 21. julija 1947, po dolgem trpljenju zapustila naša nad vse ljubljena, devetnajstletna
MIMICA
Kdo ve kjfe se nahaja
Jožef Božič
rojen 4. III. 1925 v Selenburgu pri Prevaljah v Mežiški dolini, naj sporoči na naslov:
Leonard Katz, vlg. Raunig,
Unterdorf, pošta,- Pliberk (Bleiburg). Božič je bil 13. XI. 1944. leta odpeljan v taborišrb Buchenwald. Njegovo zadnje sporočilo je bilo od 18. 4. 1945.
leta.	332
Pokopali smo jo v torek, 22. julija 1947 ob peti uri popoldne na skupnem taboriščnem pokopališču v Kellerbergu.
Vsem, ki so nam stali ob strani, poklonili lepo cvetje in jo spremili na njeni zadnji poti, iskrena hvala.
Kellerberg, Drašiči pri Metliki, 23. julija 1947.
Žalujoči:
Ana in Ivan Lukazer, starši, Janez, brat in ostalo sorodstvo.

Koroška kronika” izhaja vsak petek. — List izdaja ■ Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651/02. — Uprava in oglasni oddelek v Celovcu, Funderstrafie 1. Telefon 3651/38. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. — Rokopisi se ne vračajo.