Uredništvo: Schillerjeva cesta štev. 3, dvorišču, L nadstropje. * * Rokopisi se ne vračajo. * * last izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov ob 4. uri popoldne. * * Sklep uredništva ob 11. uri dopoldne. * * Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. * * A»enimni dopisi se ne uva-iujejo. HARODHI EVNIK Upravništvo: Sehilleijeva cesta štev. 3. Naročnina znaša za avstro-ogerske dežele: celoletno ... K 25'— polletno ... K 12-50 četrtletno ... K 6'80 mesečno ... K 2-10 Za Nemčijo: celoletno ... K 28"— za vse druge dežele i. Ameriko K 30-— Naročnina se pošilja vnaprej. Za oglase (inserate) se plačuje od čveterostopne petit vrste po 12 h, za večkraten natis primeren popust. Posamezna štev. stane 10 h. Št. 106. Telefonska številka tj. Celje, v četrtek, 12. maja 1910. | cekovm gg «.»i7. | Leto n. •»Šolska fss kulturna siro-maščina tia Mranfskem". Na čuden način se rešujejo pri nas kulturna vprašanja. Rešujejo jih politične stranke, izmed katerih nima ni jedna izmed vladajočih slovenskega, vseslovenskega programa. Pri nas se ne vprašujemo, kaj je v prid prosvetnega napredka našega ljudstva, vsaka stranka le bolj ali manj rabi kulturne institucije in sredstva v okrepitev svojih pozicij. Manjka nam Slovencem smisla za znanstveno statistične razprave in debate, na podlagi katerih bi se naj vstvarjal načrt za podrobno delo, ki edino zamore vesti do smotra. To nam kaže brošura z zgornjim naslovom. Oči-vidno je pisana od učitelja. Namen, odpreti oči dotič-nim faktorjem, ki imajo dolžnost pospeševati razvoj ljudskega šolstva, jim pokazati slabo sliko slednjega, ni slab, pa dvomim, da se doseže s tem, da se napiše statistično polemična brošura proti slovenski univerzi. Na jedni strani borba za kranjsko ljudsko šolstvo, na drugi odpor proti slovenski, t. j. vseslovenski univerzi. V podrobnosti sestanka se nočem spuščati. Opozarjam le na to, da smo na Slovenskem v vseh provincijah prišli tako daleč, da se slišijo pogoste zahteve, naj se ljudska šola podržavi. Važno pa je eno. Stanje ljudskega šolstva in brezuglednega kranjskega učitelja nas svari in spominja napeti vse sile, da ne pridemo na Štajerskem tudi kedaj tako daleč. Glavno delo odpade seve pri tem učiteljstvu samemu. Dokler je učiteljstvo intelektualno dovolj močno, zna z ljudstvom obdržati stike, dasi bi po vseh prižnicah donel klic proti šoli, Fanatični kaplani, ki se skoro povsod rekrutirajo iz duševno omejenih abiturijentov, zamorejo ljudstvo bujskati proti učitelju in šoli in dozdevnim velikim davkom za šolske potrebe. Na Kranjskem, oziroma Dolenjskem se jim ie to v nekaterih krajih posrečilo tako dobro, da njihovi podrepniki potrgajo v šoli naravoslovne slike na tla, češ, »čemu ta figura«. ' Zagrešilo je na slabem ugledu in sedanjem zatiranju svojem tudi kranjsko učiteljstvo samo. Pač so upali nekateri, da jim bo nazadnjaška klerikalna stranka izvršila svoje obete, kar je seveda nemogoče, ker zamore le nevedne mase vladati. Za se so si ti le možje zagotovili deželnozborski mandat, uničili so pa ob enem slogo med učiteljstvom. To se pri nas na Štajerskem ne sme zgoditi. Nastopiti je treba takoj proti vsakemu omahovanju. Najbolj se razširja klerikalizem med učitelj- stvom od strani učiteljic. V tem si moramo biti odi-kritosrčni. To je tudi umljivo. Kje se vzgojujejo naše učiteljice? — V Mariboru v nunskem in istotako v Ljubljani v uršulinskem učiteljišču. Glede vrednosti samostanskih šol smo si menda že davno na jasnem. Ne samo, da prihajajo iz teh učiteljišč klerikalke-ter-eijalke s škapuliri in sugerirano pobožnostjo in z omejenim duševnim obzorjem, s katerimi lahko gospodari sedanja mlada, politično-naduta duhovniška generacija, so tudi takšne učiteljice skrajno narodno indiferentne. Ce ne pridejo v narodni krog, so za na5 narod izgubljene. Dovolj označuje to dejstvo, da vratarica mariborskih nunskih šol, katere podpira tudi Družba, ne zna niti slovenski. Takšne šole morajo pri nas zginiti. Koliko zamore učiteljstvo storiti za razvoj šole, se učimo od Cehov. Pri češkem učiteljstvu sem našel povprečno izobrazbo, kakor jo imajo pri nas le ne(-kateri. Mimo nemških šol in učiteljstva zamoremo in smemo se obračati le na Cehe. Treba bi bilo pri nas že tudi postavki devizo, kdor ni za gimnazijo, tudi? ni za učitelja oz. učiteljišče, izvzeti so le posamezni slučaji. Zahtevati moramo ljudskih šol, pravih narodnih vzgojevalnic, pa s polemikami proti vseučilišču jih ne bomo dobili, ustvarili si jih bodemo le sami. Iz živinozdravniške visoke šole na Dunaju. Visokošolski odbor združenega dijaštva vseh narodnosti nam poroča, da je položaj veterinarjev na živinozdravniški visoki šoli še vedno žalosten. Rek-torin profesorski kolegij sicer prav pridno delujeta za izboljšanje razmer. Pred dvemi leti se je od merodaj-ne strani obljubilo, da bo novo visokošolsko poslopje dozidano že 1. 1911, a dosedaj še niti prostor ni določen, kjer naj bi stala nova šola. Nadalje se je dijaštvu obljubila po stavki 1908. 1. takojšnja preosnova zastarelega učnega reda, ki nasprotuje vsem modernim visokošolskim upravam in ki ovira vsaki napredek veterinarske vede. Tudi glede tega se do danes še ni ničesar zgodilo. Te itak že neznosne razmere dijaštva pa še so poostrile krivične zahteve po upeljavi pomožnih ži-vinozdravnikov. Nad 30 let se je borilo dijaštvo, da odpravi vojaške »kurš>rride«, kar se mu je tudi pred dvemi leti posrečilo, ker je vojaška oblast uvidela to svojo zastarelo institucijo. Sedaj pa hočejo gotovi ljudje iz zgolj strankarskopolitičnih vzrokov upeljati iste mazače še v nekoliko slabši obliki za živinorejce ter jim zakonito zasigurati njihov delokrog. To zahtevo pa smatrajo veterinarji za napad na njihov stan in kratenje njihovih pravic, na drugi strani pa za največjo nevarnost za živinorejo in za o-gromni narodni kapital, ki je investiran v domači živini. Do istega prepričanja je prišla, sicer po dolgem času, tudi avstrijska vlada ter obljubila po zatrdilu sekcijskega šefa pl. Zaleskega skazati živinozdrav-nikom pravičnost in priznanje hvaležnosti za pov-zdigo živinoreje. Sedaj pa se hoče akademično izobraženega živinozdravnika prisiliti, da bi tekmoval z ljudmi brez vsake kvalifikacije, ki bi zajemali svojo strokovno izobrazbo v štirimesečnih kurzih. Pa ne da bi bil to že prvi znak hvaležnosti?! Ker je nevarnost, da te težnje pridejo v državni zbornici na razgovor in da prodro, so veterinarji, opirajoči se na živinozdravnike in na vse druge, ki uvidevajo njihove upravičene*zahteve, zastavil vse sile, da prepre- čijo vsak tozadevni zakon. Trd bode boj, toda zmaga bode na naši strani! Proti mazačem. — 9. maja 1910 je zborovalo slušateljstvo živinozdravniške visoke šole na Dunaju in je sprejelo enoglasno v prisotnosti rektorjevi in profesorskega zbora sledeče resolucije: Slušateljstvo odločno protestira proti upeljavi živinozdrav-nikov: 1. Ker se ne sklada z akad. častjo in naobrazbo živinozdravnikov, da bi konkurirali z ljudmi, ki nimajo nobene predizobrazbe in absolutno nikakšnega dovoljnega znanja in da bi jih taki ljudje nado-mestovali. 2. Ker preti na ta način največja nevarnost razvoju veterinarske vede. 3. Kef bi trpelo škodo v živini investirano ogromno narodn6 premoženje in bi druge države vsled nezadostnih veterinarnih razmer v Avstriji zaprle svoje meje izvozu živine iz Avstrije. 4. Ker ne pripušča njihov akad. poklic, da bi se identificiral s koncesijonirano obrtjo. 5. Zahteva, da se čim preje reši zadeva nove vis. šole, učnega reda in nedostatnih škandaloznih razmer na sedanji visoki šoli. — Radi tega nujno apelira slušateljstvo na vse živinozdravnike v Avstriji, da se zavedajo svoje akad. časti in kolegijalnih dolžnosti do naraščaja ter zastavijo vse moči, da preprečijo tozadeven zakon. O nravni vzgoji šolske mladine. (Dalje in konec.) Nekaj drugega je pa tu popolnoma neoporečene-ga, namreč, da se vsestransko obsoja nezmerno pitje in zlasti pijanost. A če čujete govoriti povprečnega inteligenta, vam bode gotovo povedal, kje in kolikrat se je v tednu prepil. Še danes smo tako globoko, da je med inteligenco čast, če lahko kdo pripoveduje, kako se je napil in zabava, če razlaga, kaj je vse v svoji pijanosti delal. Javno mnenje je o tem boljše in obsoja to, a zasebno se ima za »užitek«. O razlogih, ki se navajajo često proti abstinenci, ni treba govoriti, ali gorje je, da ljudje, ki vidijo, da se abstinenca le malo provaja, izvajajo iz tega kot posledico potrebo pijanstva. In ta navidezna potreba je dala pijanščini še svojo sankcijo. To prepričenje raste z ljudmi, ono se vzgaja v dijaštvu in preide z njim v javno življenje; to prepričanje živi samo od tradicij, ki so jih zapustila prejšnja pokoJenja. Gotovo je, da nikdo noče o tem premišljati. Ce hočemo, da bi imelo protiprostitucijsko in protialkoholno gibanje več uspeha, bi morali svoje delo bolj sistemizirati. V Berolinu na univerzi se razdeljujejo na novo vstopajočim dijakom pri vpisovanju študije o spolnem življenju iz peresa znamenitega profesorja, ker je to zelo važno in kočljivo vprašanje. Tako je vsaj bilo, ko sem jaz tam študiral. Razven tega zamorete tam opazovati silno agitacijo LISTEK. Oče fiondelik in ženin Vejvara. 2? Češki spisal Ignat Herrmann. — Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil Stanko Svetina. »No, dobro, stari«, je spregovorila mirno gospa Kondelikova, »ako nočeš, pa ne gremo jutri, lahko odložimo to na prihodnjo nedeljo, ako misliš, da se vreme ne spremeni. Toda gospod Vejvara se je že pripravil na to — moral bi nadzorovati in zato je poprosil drugega gospoda, da bi opravil to namesto njega — in jaz sem pripravila kratek obed, češpljes-ve cmoke---« »Vi ste vselej vsi pripravljeni!« je zaklical gospod Kondelik, »samo mene nihče ne vpraša, ali sem tudi jaz pripravljen! Domenite se proti očetovi volji in ga ženete bogve kam v svet!« »Toda Kondelik«, je rekla gospa,* to je krivica. Kaj smo se zmenili! Ravno ti pravimo — in če nočeš, potem ne gremo torej. Ti si gospodar in glava( rodbine, in česar nočeš, se ne zgodi. Še nikdar nisem napravila ničesar proti tvoji volji — svoj živ dan ne, to moraš potrditi tu pred gospodom Vejva-rom...« »Jaz to potrdim, prijatelj,« se je obrnil mojster k Vejvaru, v katerem je naenkrat zagledal naravnega zaveznika proti ženskemu spolu, »toda pred sodiščem bi ne prisegel na to, razumete? Ženska vas vedno pregovori in napravi z vami, kar hoče, in slednjič se še ne domislite, kdo je vso stvar začel. In vedno ste »gosppdar in glava«! Le zapomnite si to — tudi na vas pride!« »Ampak, Kondelik, kaj zopet govoriš!« se je gospa skoro jezila. »Sveto resnico, Beti!« je prikimal mojster z glavo. Vedno mi dokazuješ, da sem si zmislil te bedaste izlete z Vejvaro jiz — in ko bi mi dala milijon, bi se ne spomnil, kdaj sem to napravil! Ti si politika, punica!« Gospa se je natihoma jezila in prav rada bi dregnila soproga z nogo, toda ni ostajalo drugega, kakor vse spremeniti v šalo, zaradi Vejvara. In zasmejala se je in rekla dobrodušno: »Torej dobro stari! Da bode vse po tvojem, o-stanemo doma! Slednjič v Pragi tudi ne poginemo!« Sedaj se je oglasila Pepica z neizmerno žalostnim glasom: »Tako krasno poletje — kdor 16 more, vsak pohiti iz Prage — samo mi nikamor ...« »Vidite!« je zaklical Kondelik zmagoslavno, »to je rezerva naše matere! Kakor hitro začne Pepica, mora oče položiti orožje. No, torej dobro punca, naj bo po vašem! Pojdemo. Ampak to je zadnjikrat, vam povem! In to lahko zapišete v protokol, Vejvara!« Vejvara se je držal pri vsej tej smešni bitki prav potrpežljivo. Čeprav je bilo vse zasebno življenje njegove oboževane Pepice in vse kar je še spadalo! k njemu, njegov vzor, in čeprav je bil prepričan, da bi v zakonu z njo — ah, z njo! — ne padla nikdaif nobena ostra beseda, je vendar slutil, da bi z vsaktjj opombo pri tem malem turnirju Kondelikovih spravil rodb ino v slabo voljo. In temu ni hotel biti priča —>' že zaradi drage Pepice ne! Sedaj, ko se je zvršilo po želji gospe Kondeliko-ve, se je gospa trudila, da bi spravila vso stvar na drugi tir in je rekla, kakor bi ji ravno slučajno prišlo na misel: »In veš kaj, stari — ti bi lahko rekel gospodu Vejvaru, da naj pride jutri k nam na žlico juhe — da • se ne bo zakasnil in da bi nam ne bilo treba še čakati.« »Torej vidite, Vejvara«, se je zasmejal mojster, »tudi tega me domisli! Jaz bi ne prišel na to za živ krst ne! Torej le pridite, če ne dobite nikjer nič boljšega. Slišali ste, češpljevi cmoki bodo ...« Vejvara je bil v veseli zadregi. Prvo povabilo k obedu! Ah, krasno napreduje! »Kupila sem češplje, ki so kakor breskve, gospod Vejvara!« je spomnila gospa Kondelikova. »In če imate radi češpljeve cmoke ...« Kdo bi jih ne imel rad!« je zaklical mojster. »Nad vse rad, milostljiva gospa«, je pritrdil Vejvara skromno. Pepica se je stresla od blaženosti. Vejvara bo pri njih kosil. No, s tem je odločeno vse. * Drugi dan je prišel Vejvara točno ob pol dvanajstih, kakor so se zmenili. Na mizo je nosila Pepica — gospa Kondelikova je vedela, kak učinek napravi to na ženina. Sama rdeča, kakor lepi češpljevi cmo- nabožnih protestantskih družb, ki razširjajo o omenjenem vprašanju celo književnost. Tega pri nas ni. A ravno v tem oziru bi se dalo marsikaj storiti. V šoli bi imeli učitelji in profesorji dovolj priložnosti o tem govoriti, ali iz naših šol je to vprašanje popolnoma izgnano in oni, ki bi hoteli kaj tolmačiti* ali trpijo za svoj čin, ali jih pa sploh ne razumejo. Na srednjih šolah se to naravnost onemogočuje. No in kako bi se moglo tudi kaj boljega pričakovati, če so pa šole take, kakor sem gori povedal in če dija-štvo uprav lovi svoje učitelje na njihovih potih? In javno mnenje vendar obsoja to početje! Po mojih mislih bi se dalo poslužiti javnega mnenja pri sistemiziranju primerne propagande. Za visokošolsko mladino so že uvideli potrebo poduka v spolnem življenju in nekoliko let se že vršijo tečaji o veneričnih boleznih za vse fakultete. Bi li ne bilo možno iti dalje in storiti to, kar so storiliv Berolinu? Pri vpisovanju bi se naj razdavale primerne študije o nravni vzgoji v obče in zlasti o spolnem vprašaj nju. alkoholizmu, prostituciji. Današnja društva proti tem zlom namreč ne zadostujejo^ več, ne finančno in ne brojno. Zakaj bi se takemu početju ne mogla dati oficijalna in neutralna oblika? Ne gre se za to, da bi se tu delalo za to ali ono šolo, n. pr. filozofsko, gre se za reč. pri kateri bi se moralo soglasno ravnati in vzajemno delati. Pa tudi na srednjih šolah bi se dalo marsikaj o-praviti. Čemu bi ne bile take brošure umestne tudi za mlajše dijake, če je o tem zelo kočljivo govoriti, zlasti napram nekaterim ljudem? Vsekakor je resnica, da bi to le blago vplivalo na mladino, saj je vendar resnica, da se po gimnazijah in realkah že zelo zgodaj začnejo čitati pornografske reči. Čemu bi se torej bali dati dijakom tako berilo, če pa molče pripuščamo čitanje frivolnosti? O alkoholizmu se že po nekod govori na srednjih šolah in ne brez uspeha;; lahko bi se tudi v višjem letniku meščanskih šol. Kakor rečeno, zasebni in društveni učinek se vidi povsod tam, kjer bi se moral videti. Dosedajnei publikacije imajo vedno krog čitateljev in še ta je nekako ločen od javnosti. Dostavljajo se navadno le pristašem in novih članov pridobivajo društva le teš-ko. Primanjkuje jim tudi delavcev, primanjkuje denarja. Oficijalni krogi, katerih zahteva bi morala biti samo izraz javnega mnenja, bi morali tudi uposeči in započeti propagando, ki bi nikomur ne škodila, pač pa celoti koristila. Če se to godi drugod, čemu se ne bi moglo pri nas? Nedostatek v nravni vzgoji je treba pripisati golemu neznanju ali pa skrajni zanikarnosti. Da bi se temu odpomoglo, se je treba bojevati proti obema. Za to bi se dala najti potrebna sredstva in zlasti šola zavzema danes ono mesto, ki bi jej omogočilo lju-i domilo delo. Ko bi se le merodajni činitelji hoteli zganiti, hvaležnega dela je dovolj. In v naši t. zv. inteligenci bi moralo postati marsikaj drugače. 1 Politična kronika. SKUPEN JUGOSLOVANSKI KLUB. Iz Dunaja imajo jutranji listi kratko poročilo, da so se na včerajšnjem skupnem posvetovanju jugoslovanski državni poslanci zedinili glede skupnega kluba in da se bode še danes vršila ena skupna seja, v kateri se bodo pregledala pravila novega kluba. VSTAJA V ALBANIJI. Ako smemo verjeti turškim uradnim poročilom, prodirajo turške čete, ki so notabene neprimerno bo-ije oborožene in organizirane ko vstaši, na celi črti. Včeraj in predvčerajšnjim so se vršili hudi boji za stimlijsko sedlo; Albanci so ga že enkrat prepustili Turkom, a so se pozneje vrnili pod vodstvom Hassan Musseina in ga skušajo zopet zasesti. Turki so proglasili obsedno stanje nad Kačanikom, Verisovičem in Gilanom; povsod delujejo vojna sodišča. Po vaseh se je razglasilo, da mora prebivalstvo takoj izročiti orožje oblastim, drugače ga čakajo najstrožje kazni; po 7. uri zvečer ne sme sploh nikdo izpod strehe. Kakor se pa vidi, vstaje še ne bode tako kmalo konec. POLJAKI NE OREDO V SOFIJO. »Gazeta Warszawszka«, čije stiki z znanim politikom Romanom Dmowskim so precej ozki, piše, da je po današnjem položaju težko mogoče, da bi Poljaki šli na vseslovanski kongres v Sofiji. Poljaki so stavili take zahteve, da bi jih ostali Slovani težko izpolnili. Zanimivo pa je sledeče dejstvo: Z novoslo-vanskim shodom bode spojen tudi vseslovanski zdravniški shod. Na tega so poklicani tudi poljski zdravniki. Vsled splošnega razpoloženja proti vse-slovanskemu kongresu med Poljaki, je sklical zdravniški zbor v Lvov sejo, v kateri bi se imelo skleniti, ali naj gredo poljski zdravniki v Sofijo ali tie. Zdravniki so sklenili, da pojdejo, ker ne kaže, da bi se znanost mešala tudi v politiko. DROBNE POLITIČNE NOVICE. Novi poznanjski nadškof. Varšavsko »Slowo« poroča, da misli pruska vlada doseči, da bode imenovan za poznanjskega nadškofa Nemcem naklonjeni kanonik Sander. Baje je tudi papež za tega moža. Štirinajsti dreadnought so spustili na Angleškem včeraj brez posebne slavnosti v morje. Atentat. Petrograjski listi poročajo .včeraj, da se je razletela v Jusovki pod vlakom, v katerem se je vozil dumin predsednik Gučkov, bomba, ne da bi napravila kaj škode. O nadaljevanju pogajanj med Nemci in Slovani (?) na Dunaju poročajo jutranji krščansko-socijalni listi. »Ker vlada v obeh taborih ugodno razpoloženje za spravo, je upati na uspeh«, pravi graški »Volksblatt«. Dopisi. K slavnosti na Ptujski gori. »Štajerc« poroča o veliki narodni slavnosti dne 1. majnika t. I. v svoji zadnji številki tako, kakor smo pričakovali, to je laž-njivo. Iz celega dolgoveznega poročila odseva jasno onemogla jeza, ki lomi obrekljivega poročevalca radi tega, da se Ptujska gora probuja in da noče biti več gnezdo šnopsarskih »štajercijancev«. Tudi divjanje one čedne pijane tolpe, ki je napojena in nahujskana po svojih ptujskih nemčurskih rediteljih, hotela motiti lepo slavnost, je še zadnji obupni vzdihljaj pro-slulega in pogubnega štajercijanstva na našem prijaznem griču. »Štajcrc« piše lažnjivo, da je v nedeljo 1. majnika prebivalstvo cele fare pokazalo, da ne mara za politiko hofrata Ploja. Povdarjamo pred vsem, da sc sploh ni vršil kak politični shod, temveč je bila to res prava narodna slavnost, katere so se udeležili zavedni Slovenci od blizu in daleč ne glede na svoje o-sebno politično prepričanje. Slavnost je imela namen podkrepiti narodno zavest, vzbuditi narodni ponos in zadati gnjilemu »štajercijanstvu« zadnji udarec. Ta namen se je tudi sijajno dosegel. Da slavnost ni bila mišljena kot kaka strankarska politična prireditev, sledi iz dejstva, da je poleg g. dr. Ploja prejel častno diplomo kmet Andrej Marinič, zaslužni dolgoletni občinski odbornik in cerkveni ključar, ki je zvest pristaš »kmečke zveze«. Proslaviti se je imela kmetska misel in radi tega se je okoli obeh slavljencev zbraV cvet kmetskega ljudstva na Dravskem polju — prišli so župani, prihiteli so občinski odborniki in drugi razumni kmetje, da počastijo oba slavljenca kot prva častna tržana Ptujske gore. Oni, o katerih piše »Šta-jerc«, da so v imenu vsega prebivalstva pokazali, da ne marajo za hofratovo politiko, so bile le splošnet znani šnopsarji, katerim je točil zloglasni Repa brezplačno Strašilov fuzelj, ne pa veljavni kmetje in še teh šnopsarjev je bilo samo deset pod vodstvom zaslepljenega kovača Vedenika. Vedenik sam je bil poprej odločen Slovenec in prepričano smo, da bo v kratkem zopet sprevidel, na kako krivih potih se sedaj nahaja. Da so bili vsi drugi razgrajači le nahujX skani in da v svoji pijanosti niso mogli presoditi svojega neumnega početja, se jim je poznalo na obrazih. Ko so se nekateri do popoldne prespali, so sami skesano priznavali, da so bili po pijači zapeljani. Če komu drago, služimo z imeni. Nesramna laž je, da bi se zahtevalo od koga, naj se pošteni kmetje zapro, kakor tudi piše ptujski »Šta-jerc«. Da se je Repo spravilo že v spomladi v kleti se splošno odobruje. Zadevo radi njegove aretacije je še tisti dan preiskal okrajni orožniški stražmoi-ster, ki je na Ornigovo zahtevo prišel na Ptujsko goro. Čeravno je posredoval pri preiskavi Straschil kot rešilni angelj zaprtega Repe, je vendar moral o-rožniški uradnik priznati aretacijo kot popolnoma postavno in ni našel povoda, da bi jo bil razveljavil} Straschil je odšel z dolgim nosom. Z njim tudi solici-tator dr. Plachkega, ki ni dobil prilike, da bi sestavljal kak .uradni' protokol. »Štajercu svetujemo, naj se pobriga za turške razmere, ki vladajo na ptujskem magistratu, župan Topolovec njegovih podukov gotovo ne potrebuje. Če oblast mirno trpi, da se v Ptuju zapre kmečki fant samo radi tega, ker nosi pri naboru slovenski trak, če trpi, da se tega fanta obdrži čez noč v zaporu, da se ga tam psuje, zasramuje in, pretepa, potem bo morala ta oblast županu Topolov-cu izreči le pohvalo, ker je z aretacijo zdivjanega Repe preprečil prelivanje krvi. Da bi bilo prišlo do pobojev, ni dvoma, če se pomisli, da so Repovi pristaši imeli drznost strgati ključavnico z zapora, da. so mu nosili v zapor šnops in pivo in da je pijani Repa potem v zaporu kričal ves dan kakor da bi bHj zbesnel. Ne čudimo se, da je vsled tegatrpelna svojem zdravju. Da je bila aretacija njegova potrebna, je bilo jasno vsakomur, posebno potem, ko je njegov natakar Fridauer kričal k poboju mirnih Slovencev, rekoč: »Pobijmo hudiče, kaj pa je, če smo zaprti!« Da se je zahtevalo orožniško posredovanje, ko so se razlegale grozilne besede tega junaka po Ptuj. gori nam bo moral »Štajerc« že oprostiti. »Štajerc« grozi s tožbami in ovadbami. Pričakujemo jih z vso mirnostjo. Spravil bo s tem v kazen le svoje ljudi, ker je pač lahko prepričan, da tudi mi ne bomo prizanesli razgrajalcem, ki zakrivijo hudodelstvo javnega na-silstva. — Tudi mi imamo pripravljene tožbe proti raznim Fridauerjem, Vedenikom in Repom! Bomo videli, komu se bode pri sodniji boljše godilo. Štajerske novice. Na današnjem občnem zboru Zadružne Zveze v Celju, o katerem prinesemo jutri podrobnejše poročilo, so bili na podlagi kompromisa izvoljeni v načelstvo sledeči gg.: za predsednika dr. Franjo Rosina, za I. podpredsednika dr. Vek. Kukovec, za II. podpredsednika dr. Jos. Vrečko, kot člani načelstva pa gg.: dr. Ant. Božič, dr. E. Kaian, prof. I. Kožuh, Fr. Roblek, Fran Goričan, Ant. Turnšek st., dr. Jos. Ge-org, A. Mirnik in Benj. Kunej. V nadzorstvvo pa gg.: za predsednika dr. A. Brenčič, za namestnika Jože Sirca, dalje pa gg.: dr. Milan Gorišek, dr. I. Barie, Fr. Ferlinc, dr. Ljud. Stiker in A. Brezovnik. v Slovenska obstrukcija v Gradeu in klerikalci. Dasiravno mariborski klerikalci še dosedaj niso ničesar, prav ničesar odgovorili na hude stvarne očitke naših listov glede njihove taktike v zadevah slovenske obstrukcije v Gradcu, se vendar še delajo nedolžne! Celi Sp. Štajer je na podlagi od nas ponovno navedenih suhih dejstev že davno prepričan, da so se klerikalci tajno dogovorili in pogodili z Nemci;, sedaj čakajo samo še ugodne prilike, da bi se tudi javno umaknili. Kako slabo vest imajo klerikalci, kaže to,