P. b. b. kulturno -politično glasilo s v e tov ni b Poljedelski stroji, motorne kosilnice, stroji za setev, stroji za trošenje umetnih gnojil, grablje, obračale! za seno, Hcuma-Sonnenrad-Univcrsal-maschine, traktorji z vsemi nadomestnimi deli. Vse to vam dobavlja tvrdka JOHANN LOMŠEK ' ŠT. LI P Š, T I H O J A, P. Dobrin ves domačih dogodkov Poštni urad Celovec 2 — Verlags|>ustamt klagenlurt 2. LETO XII./ŠTEVILKA 25 CELOVEC, DNE 23. JUNIJA 19fi0 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort klagenlurt CENA 2.- ŠILINGA Ob koncu šolskega leta < m Zopet bo minilo Šolsko leto, ne da bi se šolske prilike v južnem delu Koroške vsaj nekoliko izboljšale. Za slovenski pouk na dvojezičnih šolah še vedno ni nihče izdelal učnega načrta, manjka učnih pripomočkov in primernih knjig za poučevanje slovenščine. Kako rešiti na nižje organiziranih šolah problem poučevanja nemških in slovenskih otrok po oddelkih v enem in istem razredu, pa je učiteljem slej ko prej velika uganka. Ni malo razredov s tremi oddelki, ki pa jih je treba, odkar slovenščina ni več obvezna za vse otroke, še enkrat deliti, tako ima učitelj naenkrat opravka kar s šestimi oddelki. Le kdor od blizu pozna delo na sedanjih dvojezičnih šolah, ve, koliko dodatnega dela in težav je učiteljstvu naprtil novi šolski zakon. Na glavnih šolah je stanje slovenskega pouka še slabše. Na teh šolah je v Velikovcu, v št. Jakobu v Rožu, v Borovljah, v Pliberku, Železni Kapli in marsikje drugod prijavljenih za slovenski pouk le malo o-trok. To si moremo tolmačiti le tako, da se od strani ravnateljstva teh šol ne prisoja zadostna važnost temu vprašanju. To zapostavljanje gre tako daleč, da celo tega ne izpolnjujejo, kar zakon predpisuje. Tudi na srednjih šolah marsikaj ni v redu. Tako na celovškem učiteljišču še vedno ni poskrbljeno v zadostni meri za učiteljski naraščaj dvojezičnih šol, celotni pouk na slovenski gimnaziji in slovenski pouk na ostalih srednjih šolah je brez po členu 7 določene in edino pristojne posebne nadzorne oblasti. Ce kljub vsemu vzgoja na nekaterili dvojezičnih šolah in na slovenski gimnaziji more s ponosom pokazati na lepe uspehe, kot smo se mogli vsi prepričati na nedeljskem pevskem koncertu, je to v prvi vrsti zasluga požrtvovalnih vzgojiteljev. Znano je, da more biti celoten potek pouka normalen in uspešen le, če je od šolske oblasti za vse potrebno poskrbljeno. Vendar velja >to le za šole s čisto nemškim poukom, nikakor pa ne za dvojezične šole, oziroma slovenski pouk na glavnih in srednjih šolah. Celotnemu manjšinskemu šolstvu manjka do danes vrhovna deželna šolska oblast, ki bi bila pristojna za vsa vprašanja slovenskega pouka. Zato člen 7 državne pogodbe, 'kot manjšinski šolski zakon predvidevata poseben slovenski šolski oddelek, ki ga oblasti do sedaj še niso uresničile. V ta namen so predložili predstavniki koroških Slovencev že pred dvema mesecema koroškemu deželnemu glavarju kot vodji šolskega sveta konkretne predloge za nadzorno oblast, ki jo naj bi sestavljali: vodja slovenskega šolskega oddelka, deželni šolski nadzornik, referent za finančna vprašanja, nadaljno izobrazbo učiteljstva in učil ter dve pisarniški moči. Vodja šolskega oddelka bi moral biti akademik, po možnosti pravnik in bi bil pristojen za ekonomska in administrativna vprašanja. Deželni šolski nadzornik pa bi nadzoroval pouk na dvojezičnih šolah in slovenski pouk na glavnih in srednjih šolah ter celoten pouk na slovenski gimnaziji. V njegov delokrog bi spadala vsa personalna in pedagoška vprašanja. Kljub nujnosti zadeve pa doslej ne oblasti na Dunaju in tudi v Celovcu niso ničesar ukrenile za njeno rešitev. Zakaj govore in odlašajo, ne razumemo. Slišati je, da so stališča obeh vladnih strank različna in da doslej ni bilo moč najti primernega izhoda. V tej zvezi je treba omeniti tudi vprašanje nezasedenih mest okrajnih šolskih nadzornikov v celovškem in velikov-škem okraju, kjer je največ dvojezičnih Ravnatelj dr. Joško Tischler je svoje uvodne besede navezal na pregovor, ki pravi, da kjer pesem doni, tam se ustavi, kajti hudobni ljudje ne prepevajo. Namen tega koncerta je, da nudi javnosti nekoliko vpogleda v delo te šole, ki uči svoje študente dveh jezikov ter jim daje na pot za življenje smernice, da naj kot zvesti sinovi svojega naroda postanejo tudi dobri državljani, na katere bo naša domovina Avstrija mogla biti ponosna. Koncert je začel z dvema nemškima pesmima, ki ju je uglasbil prof. Anderluh šol. Da trpijo pri teh kaotičnih razmerah šolski uspehi ter smotrno in enotno delo, je jasno. Zadeve se bodo mogle urediti le, če bo vzpostavljena deželna slovenska šolska nadzorna oblast, če bosta čimprej imenovana okrajna šolska nadzornika za celovški in velikovški okraj s primerno strokovno in stvarno kvalifikacijo za dvojezično šolstvo, če bo šolska oblast zagotovila v zadostni meri učiteljski naraščaj dvojezičnih šol, če bodo obnovljeni pred leti ta^o dobro uspeli, a žal nato prekinjeni pedagoški tečaji za učitelje slovenščine in če bodo odstranjene vse težave, ki so nastale z novim šolskim zakonom. Le komur je napoti slovehska beseda, more trditi, da so šolske prilike v južnem delu Koroške urejene in da je bilo koroškim Slovencem na šolskem področju priznano vse, kar predvideva člen 7 državne pogodbe. Čas bi bil, da bi tisti, ki so za šolstvo odgovorni, spoznali, da tako stanje, ki se iz leta v leto slabša, ni v škodo samo manjšini, ampak tudi škoduje državi na znotraj in na zunaj. »Herr, ich bin dein Eigentum« in »Es, es, es«. Oktet mladih pevcev in pevk je obe težki pesmi korajžno podal. Sledil je deški zbor s češko-moravsko S. Malata »Lastovič-ka«, nakar je dekliški zbor zapel dve hr-vatski R. Matza »Stara majka« in »O javore«. Sorodna pesem je takoj našla živ odmev med poslušalci, ki se je še stopnjeval, ko je mladi, a že krepki moški zbor zapel makedonsko Radka Simonitija »Bolen mi leži« ter slovaško »Košielka bielena« J. Striečanskega. Pri obeh pesmih je nastopil (Dalje na 4. strani) -KRATKE VESTI — Sveto pismo je najbolj zaželena knjiga na Poljskem, poročajo iz Varšave, kjer je v tamošnji knjigarni Nowi Swiat bilo v povojni dobi prodano 2 milijona izvodov te knjige vseh knjig. Okoli elegantne izložbe te moderno urejene knjigarne v središču poljske prestolnice se stalno drenja velika množica, čeprav je v izložbi razstavljeno samo eno: Sv. pismo v štiridesetih jezikih. Kapitana Powersa, pilota ameriškega »vohunskega letala« U-2, ki so ga dne 1. maja letos sovjetski vojaki z raketami sestrelili nad Sverdlovskom v Sibiriji in sedaj sedi v moskovskih zaporih ter čaka na proces, nameravajo zamenjati za sovjetskega majorja Rudolfa Ivanoviča Abela, ki ,sedi v neki ameriški kaznilnici ter odslu-žuje kazen 30 let ječe, na katero je bil obsojen radi vohunjenja ameriških atomskih skrivnosti. Ameriško zunanje ministrstvo je menda pripravljeno sprejeti to zamenjavo in je Abelov advokat pred dnevi odpotoval v Švico, da se sestane tam z nekim vzhodnonemškim odvetnikom, ki zastopa sovjetske oblasti. Imeti nezakonske otroke je zločin, je odločil parlament ameriške zvezne države Louisiana s posebnim zakonom, ki je bil minuli teden izglasovan kljub ostremu odporu opozicije. Po novem zakonu zakrivi tak »zločin« le oseba ženskega spola. Z zadevo se bo bavilo še amer. vrhovno sodišče. 400 milijonov nemških mark bo plačala zapadnonemška vlada žrtvam nacističnega nasilja v Franciji, o čemer je bila sklenjena ustrezna pogodba med zapadnonemško in francosko vlado. Šolarji, uradniki in vojaki bodo morali pomagati pri žetvi v Bolgariji, je odredila vlada v Sofiji. Povišanje vojaškega proračuna je sklenil ameriški Kongres (parlament) v Washing-tonu, oči vidno pod vplivom zadnjih mednarodnopolitičnih dogodkov, predvsem izjalovljene vrhunske konference v Parizu ter sedanjih protiameriških nemirov na laponskem. Vojaški proračun bo znašal 40 milijard dolarjev ter bo celo 1 milijardo višji, kot ga je prvotno predlagal predsednik Eisenhower. V tej zvezi je bila tudi povečana vsota za vojaško pomoč zaveznikom Amerike na 3,5 milijarde dol. Ameriški parlament pričakuje, kot je izjavil predsednik odbora za vojaške zadeve Johnson, da bo to govorico Hruščev bolje razumel kot prijazne Eisenhotverjeve nasmehe. Na smrt je bil obsojen v VVaršavi bivši poljski vojaški ataše v VVashingtonu, ki je leta 1959 »odskočil« in zaprosil za politični azil v Združenih državah, kjer se še sedaj nahaja. Sodili so ga v odsotnosti. Prisrčen in prijeten pevski koncert Slovenske gimnazije Manifestacija dela in dobre volje Minulo nedeljo popoldne je v zopet nabito polni veliki dvorani Konceilitega doma v Celovcu mladina slovenske gimnazije v pesmi podala obračun dela v tem šolskem letu. Pod geslom »Pesem povezuje« so mladi pevci in pevke pod vodstvom svojega profesorja glasbe dr. Franca Cigana v prvem delu zapeli pesmi raznih narodov v izvirnih jezikih, v drugem delu pa smo slišali izbran venec slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Od pesmi do pesmi je rastlo navdušenje in prisrčno veselje, ki nas je vse povezalo v eno družino. Prireditev je začel ravnatelj dr. Joško Tischler s pozdravom navzočih odličnih gostov, med katerimi so bili deželni glavar g. Ferdinand W e d e n i g s soprogo, državnozborski poslanec dvorni svetnik dr. ing. Ludvvig W e i B , prelat dr. Rudolf B 1 ii m 1, jugoslovanski generalni konzul g. Boris Trampuž s soprogo, šolski nadzornik vladni svetnik g. Lovrenc Just s soprogo, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev prof. dr. Valentin I n z k o s soprogo, tajnik dr. Vinko Z w i 11 e r ter vsi člani odbora, predsednik Krščansko kulturne zveze prof. dr. Pavle Z a b 1 a t n i k in mnogi drugi. Iz Trsta je prihitel prof. dr. Maks Šah, z Dunaja pa je prišel mednarodno znani operni pevec, član Avstrijske državne opere g. Marijan Rus. Politični teden Po svetu ... Eisenhower spremenil potni program v zadnjem trenutku D oči m je minuli teden v Evropi dokaj mirno potekel, so se dogodki na Daljnem vzhodu odigravali z bliskovito naglico. Ameriški državni predsednik Eisenhower je namreč nastopil svoje veliko potovanje po Daljnem vzhodu, ki bi ga naj na 30.()()() km dolgi poti popeljalo v prijateljske države Amerike v tem pomembnem delu sveta in sicer od Filipinov preko Formoze in Južne Koreje na Japonsko. Namen obiska je bil, da utrdi ameriške postojanke v Tihem oceanu. Filipini so otočje sredi Tihega oceana, Formoza je otok ob obali Kitajske, Japonska je tudi skupina otokov vzdolž azijske celine, Južna Koreja je pa polotok. Dočim je azijska celina, ki jo obliva l ihi ocean, v rokah komunizma, kajti njen večji del obvlada komunistična kitajska vlada v Pekingu, so pa morja »ame-rikanska«, otoki in polotoki v Tihem oceanu in sosednih morjih pa vojaška in politična oporišča Združenih držav in s tem za-padnega tabora na Daljnem vzhodu. Eisenhotver se je podal na potovanje zaradi tega, ker je vprav najbolj izpostavljena postojanka, Japonska, ogrožena. V zvezi z odobritvijo nove pogodbe o japonsko-ameriški medsebojni vojaški pomoči, ki daje Združenim državam pravico, da še 10 let vzdržujejo na Japonskem svoje vojaške postojanke, obenem pa dolžnost, da Japonsko branijo pred zunanjimi sovražniki, je prišlo do silovitih demonstracij po tokijskih ulicah, čeprav je v parlamentu ministrski predsednik Kishi z dvotretjinsko večino spravil pogodbo pod streho. Vendar ne brez težav, kajti socialistična opozicija se ni hotela ukloniti ter je posegla po nasilju. Prišlo je do pretepov v parlamentu, po ulicah so pa komunisti uprizorili divje demonstracije, katerih nosilci so bili povečini študentje. Kishi se od svojega cilja ni dal odvrniti in tudi Eisenhotver je nameraval obiskati Tokio kot je bilo predvideno. Toda, ko je Eisenhovverjev tiskovni pomočnik Hagerthy priletel v Tokio, so mu tam pripravili orjaške demonstracije in so ga morali s helikopterji ameriške mornarice rešiti iz besneče množice. Naslednji dan pa so demonstranti celo vdrli v parlament. Demonstracije so pa pokazale, da bi varnost ameriškega gosta bila ogrožena, kajti policija je popolnoma odpovedala. Zato je Eisenhowerjev obisk bil v zadnjem trenutku odpovedan. Kriza japonske demokracije To je bil vsekakor velik uspeh za na-sprotnike Amerike in Zapada in zato so bili v Moskvi ter Pekingu zelo veseli. Kriza na Japonskem je brez dvoma omajala zapadni vojaško-politični blok na Daljnem vzhodu, je pa še več, namreč kriza demokracije na Japonskem sploh. Komunistom je uspelo izkoristiti protiameriško razpoloženje množic, ki izvira še iz spominov na izgubljeno vojno, za namene, ki ne služijo Japoncem ampak samo mednarodnemu komunizmu in bi Japonsko pripeljali končno le v novo suženjstvo pod komunističnim jarmom. Mala a fanatična manjšimi je vsilila svojo voljo večini. Najbolj čudno in kratkovidno vlogo sb pri vsej zadevi igrali socialisti, ki so se pustili povsem vpreči v komunistični voz. Tokio je 9-milijonsko mesto in v njem so komunistični agitatorji mogli najti 100.000 ljudi za demonstracije. Kishi je napovedal, da bo v kratkem odstopil in razpisal nove ,volitve. Tako bo končno ljudstvo v celoti prišlo do besede. To bo odločilna preizkušnja za demokracijo na Japonskem. Velika večina demonstrantov se ni zavedala, da pravzaprav dolguje Ameriki svoje sedanje blagostanje in svobodo. Z izgubljeno vojno je namreč Japonska izgubila svoja tržišča v deželah Daljnega vzhoda (Kitajsko, Indijo, Malajski arhipelag), po drugi strani se pa te države same industrializirajo. Zato se je morala 90 milijonska Japonska, ki na svojih tleh ne more prehraniti svojega prebivalstva, obrniti po novih, bogatih tržiščih. Združene države danes kupujejo 30 odstotkov celotnega japonskega izvoza. Kljub grenki kaplji odpovedi obiska na Japonskem pa se je Eisenhovverjevo potovanje po Daljnem vzhodu spremenilo v pravo zmagoslavje, kajti tako na Filipinih kot na Formozi in Južni Koreji so milijon- ske množice pripravile predstavniku Amerike zelo dober sprejem. Na množične pozdravne zbore Eisenhowerju v Manili na Filipinih, v Seoulu v Koreji ter Tajpehu na Formozi pa so komunistični Kitajci odgovorili s topovi. Zopet so začeli obstreljevati s kitajske obale otoke Kvemoj, ki jih drže nacionalistične čete Čankajškove vlade na Formozi. V času medcelinskih raket ter atomskih bomb pa ima danes topovski ogenj — le še propagandni pomen. Kaže pa, v čem je razlika med zapadno in »ljudsko« demokracijo. Francija na razpotju V Evropi pa skuša Francija izrabiti sorazmerno zatišje, da reši svoje kolonialne probleme, med katerimi je najtežji brez dvoma Alžir. V minulem tednu je v zapadni Afriki nastala nova država, Federacija Mali, ki združuje nekdanji francoski kolonialni Senegal in Sudan v samostojno državo. Prvi ministrski predsednik nove države Leopold Senghor, ki je tudi eden izmed najpomembnejših sodobnih afriških pesnikov, je v otvoritvenem govoru malijskega parlamenta izjavil, da bo Mali ostal v »irancpski skupnosti« ter sklenil prijateljsko pogodbo s Francijo, ki bo novi državi sicer priznala politično samostojnost, obenem pa ohranila ozko povezavo s Francijo v zunanji politiki, denanstvu, pošti in prometu. Mali je že peta država, ki je v zadnjih letih nastala iz nekdanjih francoskih kolonij. De Gaulle hoče po zgledu angleškega »Commomwealtha« ustvariti »Francosko skupnost«, ki bi Francijo in njene bivše kolonije povezovala na temelju enakopravnosti in svobodne odločitve ter bila v korist tako Franciji kot tudi novim državam, predvsem na gospodarskem področju. V Al/.iru se morda jasni? V Alžiru »biseru« francoske kolonialne posesti, je zadeva bolj komplicirana, ker živi ondi poleg 9 milijonov domačinov nad milijon Francozov, ki posedujejo najboljšo zemljo in nasploh privilegiran položaj. Ti se nočejo odpovedati svojim prednostim ter prepustiti vlade domačinom. Kljub temu pa je uporniška alžirska vlada, ki ima svoj sedež v sosednji Tuniziji, minuli teden sprejela ponudbo De Ganila za ]x>-gajanja o ustavitvi sovražnosti ter pripravah za plebiscit, ki naj bi odločil o usodi Alžira. De Gaulle, ki je te dni obhajal 70. rojstni dan, smatra ureditev alžirskega vprašanja za svojo življenjsko nalogo. Njegova doslej najbolj dalekosežna ponudba sicer ni zadovoljila v celoti alžirskega uporniškega vodstva, vendar je zbudila na drugi strani hud odpor med francoskimi naseljenci v Alžiru ter nacionalističnimi krogi v Franciji, ki še niso spoznali, da gre doba kolonialnega gospostva proti koncu. Le De Gaulle s svojo veliko avtoriteto in trdno oporo, ki jo ima v vojaščini, bo morda mogel izvesti »operacijo v Alžiru« tako, da bo za obe strani kolikor toliko prav. Tega se vodstvo upornikov zaveda, zato bo prišel v Pariz sam predsednik uporniške vlade Ferhat Abbas. Alžir je rakasta rana, ki v tej povojni dobi najbolj muči Francijo. V zvezi z Alžirom pa je tudi gospodarska bodočnost Francije, kajti saharska puščava, ki je del Alžira, se je izkazala kot skorajda neizčrpna zakladnica surovin, v prvi vrsti petroleja ter rudnin, katere Francija neob-hodno potrebuje za svoje gospodarstvo. Te pa je moč zagotoviti samo na temelju sporazuma z. alžirskimi domačini. ... in pri nas v Avstriji Boj za proračun na vidiku Minuli teden sta bila zaprisežena dva nova ministra in sicer dr. Broda, ki je v pravosodnem ministrstvu zamenjati dr. Tscha-deka ter dr. HeiHngsetzer, ki je nastopil dediščino po prof. Kamitzu v finančnem ministrstvu, dočim je slednji prevzel predsedstvo Avstrijske narodne banke. Dočim zasedaj v pravosodnem ministrstvu ni kakih posebnih težav ,za dr. Brodo, pa začenja dr. Heilingsetzer svojo novo službo v znamenju oblakov. Treba je namreč že začeti s pripravami za novi proračun za leto 1961 in od vseh strani, i/ prijateljskih in sovražnih vrst se že napovedujejo »napadi« na državno blagajno v obliki visokih -zahtev za prihodnji proračun, o katerem je razpravljal minuli ponedeljek koalicijski odbor. Letošnji proračun znaša 42 milijard ši- lingov, prihodnji bo pa bržkone nekoliko večji. Novi finančni minister sicer računa, da bodo državni izdatki za kako poldrugo milijardo šil. večji, vendar to ne bo zadostovalo za kritje znatno povečanih zahtev posameznih ministrstev, ki gredo žc sedaj za 10 milijard preko dosedanjega proračunskega okvira. Po drugi strani pa meni novi finančni minister, da bi povečanje obdavčenja ne privedlo do zaželenega cilja, kajti spodrezalo bi zasebno iniciativo ter na koncu prineslo samo osiromašenje državnega gospodarstva v celoti. Vse kaže, da bo novi minister, ki se je v svojem nastopnem razgovoru z novinarji izjavil za prepričanega pristaša finančne politike svojega prednika dr. Kamitza, pač moral začeti svojo kariero s striženjem, to je pristrigo-vanjem zahtevkov raznih ministrstev, brez ozira na stranko. Borba za novi proračun bo vsekakor zelo trda in v njej bo steklo brez dvoma — mnogo tiskarskega črnila. Kmetijski zakon še ne pride pod streho Poleg načelnih vprašanj v zvezi s prihodnjim proračunom, pa se je koalicijski odbor pečal tudi s kmetijskim zakonom. Toda tako glede proračuna kot tudi glede kmetijskega zakona kljub podaljšani seji ni prišlo do nobenih sklepov. Seja je bila v poznih večernih urah prekinjena, ker SLOVENCI doma in po me tu Slovenska prosveta v New Yorku Slovensko prosvetno društvo ,„Prešeren” marljivo deluje med našimi rojaki, ki žive v New Vor-ku, največjem ameriškem velemestu, ki šteje 8 milijonov prebivalcev. Je pa tudi takorekoč prestolnica sveta, kajti ondi je sedež Združenih narodov. Naši ondi živeči rojaki sc zbirajo v farni dvorani slovenske župnije na razne prireditve, med katerimi so lani bile tudi tri igre. Igralska družina društva prešeren” je za Božič uprizorila Vomber-garjevo dramo „Vrnitev”, za pusta Govckarjevo šaloigro „V Ljubljano jo dajmo”, za materinski dan pa N icodemijevo v srce segajočo igro Sovražnice”. Vse prireditve so bile skrbno pripravljene in dobro obiskane. Slov. Študentje v Trstu so talentirani igralci Za zaključek letošnjega šolskega leta so dijaki slovenske gimnazije v Trstu pripravili zelo uspelo predstavo drame modernega francoskega pisatelja Anouilha „Antigono”, ki na nov, svojevrsten in originalen način obravnava sicer znani starogrški motiv. Posebnost letošnje tržaške predstave pa je, da se z njo niso — kot je običaj — maturantje ]>o.sloviIi od šole, ampak da so sc učenci nižjih razredov |x>slovili od letošnjih maturantov. Igro je zrežiral prof. Jože Peterlin in pod njegovo veščo roko so mladi igralci izredno dobro podali to delo, ki je sicer trd oreh tudi za jvoklicnc igralce. Glasbeno spremljavo je oskrbel prof. Pavle Merku. Dvorana Avditorija v palači, ki je nekdaj bila sedež fašistične stranke in središče za preganjanje Slovencev, je bila do zadnjega kotička polna. Prireditev je pokazala visoko raven splošnokulturnc vzgoje, ki jo vrše slovenske srednje šole v Trstu poleg obveznih šolskih učnih programov: bila je pa tudi skupni družinski praznik, ki je združil slovenske starše in dijake ter zavedne rojake ob Jadranu. Slovenci prvi! splezali na 2 vrhova v Himalaji Kot [mročajo iz Indije, je 7-članska ekspedicija slovenskih planincev ]>od vodstvom Staneta Kresnika premagala dva gorska velikana v Himalaji in sicer Trisul I (višina orabili za naslednje naskoke na še nepremagane vrhove v Himalaji. Starosta slovenskih novinarjev umrl V Ljubljani je minulo nedeljo v starosti 85 let umrl Kasto Pustoslemšck, najstarejši slovenski novinar. Pokojnik je bil v letih od 1906 do 1912 odgovorni urednik dnevnika »Slovenski narod” v Ljubljani, med prvo svetovno vojno je bil po naročilu vojaških oblasti interniran v Mittergrabnu na Nižjem Avstrijskem, odkotler so ga |>otem vtaknili v vojaško suknjo. Po končani vojni se je vrnil v Ljubljano in vstopil v uredništvo dnevnika »Jutro”, pri katerem je ostal do svetovne vojne. Kasto Pustoslemšck pa je bil tudi soustanovitelj poklicne časnikarske organizacije na .Slovenskem ter velik pobornik stikov meti slovanskimi sta morala predstavnika OeVP dr. Gor-bach in dr. VVithalm odpotovati v Bruselj v Belgijo, kjer je zborovanje krščanskih parlamentarcev svobodne Evrope. Zasedaj obstoji malo izgledov, da bi spričo slabega razmerja v koaliciji kmetijski zakon prišel pred parlament. Bolniški zdravniki v stavki Minuli četrtek so zdravniki v bolnicah izvedli svojo že dalj časa napovedano grožnjo, da bodo stopili v stavko, a ko deželne vlade ne bodo ustregle njihovim zahtevam po boljših plačah in smotrnejši ureditvi službe ter napredovanja. Stavka, katero so podprli tudi primariji, je bila povsod brezhibno izvedena. Začela so se mrzlična pogajanja v vseh deželah ter na Dunaju. Po dveh dneh so zdravniki sicer začasno prekinili s stavko, da omogočijo nadaljevanje pogajanj v manj napetem o-z.račju, pač pa so zagrozili, tla ako pogajanja ne privedejo do sporazuma, zopet stopijo v stavko. Zaenkrat bolniki zaradi stavke niso bili prizadeti, ker je bilo za oskrbo pacientov poskrbljeno, pač pa bi ob daljši stavki .zašla v popolni nered uprava bolnic. Ena izmed zahtev bolniških zdravnikov je tudi, da bi bilo 'tudi upravno vodstvo bolnic zaupano zdravnikom in ne upravnim uradnikom, kot je to sedaj. časnikarji. Na njegovo pobudo je bil leta 1903 v Ljubljani kongres »Zveze slovanskih novinarjev”, čigar namen je bil pritegniti v poklicno organizacijo novinarje južnoslovanskih narodov v nekdanji Avstroogrski. Res je bilo naslednje leto ustanovljeno Društvo slovenskih književnikov in novinarjev, čigar prvi tajnik je bil Pustoslemšck. Ob 400-letnici rojstva Primoža Trubarja, začetnika slovenskega' pisemstva, je bil v Ljubljani zopet kongres slovanskih časnikarjev', ki je vprav zaradi organizacijske pridnosti Pustoslomškove bil kronan z velikim uspehom. Pokojnik je bil dober človek in je imel v vseh krogih, brez opira na politično prepričanje, mnogo prijateljev. Pokoj njegovi duši! Mednarodno priznanje slovenshentu slikarju Na Biennali, mednarodni razstavi likovne umetnosti v Benetkah v Italiji, na kateri sodeluje letos 33 držav z vsega sveta s svojimi najboljšimi umetniki, je posebna presojevalca komisija priznala med drugim nagrado Antonu Mušiču, slovenskemu slikarju, ki živi v Parizu (a je kot smo poročali v prejšnji številki, nedavno razstavljal tudi v Ljubljani). Ustanova Združenih narodov za socialne in kulturne zadeve (UNESCO) bo dve njegovi sliki reproducirala v posebni izdaji. Prvi mednarodni ..Avtosalon" v Ljubljani Minuli teden je bil na Gospodarskem rastavišču v Ljubljani slovesno odprt prvi mednarodni »Avtosalon” v Ljubljani, ki sc ga udeležuje poleg vrste jugoslovanskih podjetij tudi največje inozemske avtomobilske tovarne Zapadite Nemčije, Francije, Velike Britanije, Italije, Sovjetske zveze itd. Prirejanje mednarodnih avtomobilskih razstav je namreč podvrženo dovoljenju Mednarodnega združenja proizvajalcev avtomobilov s sedežem v Parizu, čigar članice so vse pomembnejše avtomobilske tovarne na svetu. Letos je Združenje prvič dalo dovoljenje za priredbo mednarodnega avtosalona v Jugoslaviji in sicer vprav v Ljubljani, ker le slovenska prestolnica nudi vse garancije za izvedbo take specializirane razstave na visoki ravni. Med razstavo je pa na Bledu Združenje imelo svoje letno zasedanje. Inozemski razstavljale! in obiskovalci so brezhibno slovensko organizacijo razstave zelo pohvalili. Uspeh slovenske pesmi v Nemtiji V mestu GroBzimmcrn pri Darmstadtu v Zapadni Nemčiji je tamošnje »Moško pevsko društvo”, ki uživa mednarodni sloves, ker je na raznih tekmovanjih v inozemstvu doseglo prve nagrade, oh priliki proslave 100-lctnicc svoje ustanovitve pri-redilo mednarodno tekmo pevskih zborov, na katerem je poleg 32 nemških zborov sodelovalo tudi li inozemskih skupin, med njimi tudi Koroški akademski oktet ter zbor »Slavko Klavora”, oba iz Slovenije. V skupini umetnih pesmi si je oktet s Fdrsterjevo »Večerni ave” priborit 3. mesto, v kategoriji narodnih |>csmi pa z Gotovčevo »Momčeto bez guinčeto” pivo mesto. V skupnem ocenjevanju obeh kategorij je Koroški akademski oktet zasedel drugo mesto za nemškim zborom »Teutonia”, na tretje mesto pa se je plasiral zbor »Slavko Klavora”. Drugi dan pa so domači in tuji zbori zajieli po eno narodno in eno umetno pesem. Koroški oktet je zapel Gallusovo »Etre ipiomodo” ter Vasilija Mirka »Kolo” in zopet osvojil prvo mesto. Koroški oktet je bil na tekmovanju pravo presenečenje, kajti Nemci so vajeni velikih zborov, a kljub temu se je maloštevilna koroška skupina v ostri konkurenci dobro uveljavila. Zato ji je bil podeljen posebni pokal predsednika vlade dežele Hessen, za nameček pa je bila dirigentu okteta Cirilu Kopaču priznana sv nagrada za najboljšega dirigenta. Olorza p o dph o v) Ena izmed navad, pogosto pa že kar razvad današnje mladine je, zbiranje „avtogramov”, to je podpisov znamenitih oseb našega časa. Slava teh ljudi je pogosto kratkotrajna, ker so mladi ljudje pri presojanju pomembnosti oseb precej nekritični, kajti slava filmskih igralcev in športnikov, ki zavzemajo v tej galeriji tipov prvo mesto, pogosto kmalu zatone. Poleg tega se je pa razvila pravcata trgovina avtogramov, z neke vrste l>orzo. Borza avtogramov je pač ena najnenavadnejših trgovinskih vej, kar jili je nastalo v naši dobi. Po sorazmerno kratki življenjski dobi 'te modeme ustanove doživljajo avtogrami kot vsaka delnica tudi padanje in dviganje cen. Kdor je že kdaj v velikih mestih pred hoteli in kinematografi opazoval, kako vztrajno in brezobzirno poskušajo mladi ljubitelji filmov priti do podpisov filmskih zvezd, se ne bo čudil novici, da obstajajo tako v Italiji kot v Avstriji, Franciji, Nemčiji in seveda v Ameriki že dolgo prave borze avtogramov. Avtogrami kot tudi kratki lastnoročni zapisi slavnih oseb so kot razni drugi predmeti zbiranja pravo pravcato trgovsko blago. Cene se dvigajo in padajo . . . Za vsakokratni tečaj avtogramov je merodajna nekaka »tržna vrednost« filmske zvezde ali imenitnika s kakega drugega področja. V tem trenutku imajo posebno visoko ceno avtogrami operne pevke Marie Meneghini-Callas, pač zato, ker se v zadnjem času veliko piše o njej in njenih dogodivščinah. Tudi lastnoročni podpis filmske igralke Brigite Bardot je doživel po njeni poroki, še bolj pa po porodu prvega otroka, nagel dvig. Ko je dobila Ingrid Bergman v marcu 1957 za svojo »Anastazijo« nagrado »Oscar« je spet poraslo povpraševanje po njej v mednarodni lilmski trgovini. Cene za avtogram umetničin so poskočile od 5 na 10 dolarjev. Posebno nagel dvig na mednarodni borzi avtogramov je pa doživel podpis Bergmanove, ko se je ločila od Rosselinija. V Parizu, Ijondonu, Rimu in drugih svetovnih mestih so njene avtograme lahko mimogrede prodali po 20 dolarjev. Podoben porast borzne cene je doživel tudi podpis Gine Lollobrigide, ko je v juliju 1957 postala mati. Porast povpraševanja po podpisih »Cine Nazionale« je bilo opaziti tudi že, ko je dolgoletna bitka za priljubljenost med njo in Sophio Toren odločila zaenkrat v njeno korist. Sele taki izredni dogodki, nad katerimi se ljudje zgledujejo in spotikajo, kot so na primer ločitve, zaušnice v nočnih lokalih ■in podobni prizori, ki so v zvezi z reklamo, dajejo podpisom pravo ceno. Anita Ekberg je bila na primer na mednarodni avto-gramski borzi skoraj neznana, nihče ni povpraševal po njenem imenu. Po njenih znanih škandalih v Angliji se je to namah spremenilo. C e se je s primerom Ekberg ukvarjala celo častitljiva angleška gornja zbornica, je Ekbergova morala postati zanimiva! fjord Chilvvorth, član gornje zbornice, je namreč v svojem govoru omenil dvomljivo popularnost igralke in opozoril, da predstavljajo lepaki za premiersko predstavo njenega filma »Zarak-kan« nekaj nezaslišnega in neokusnega. Lepaki so izginili, posledica tega ogorčenega protesta pa je, da so se avtogrami Anite Eckiberg neznansko podražili. Posebna redkost na borzi avtogramov so podpisi znanih filmskih zvezd z njih pravim imenom. Tak podpis Doris Day, katere pravo ime je Dorothea Kappelhof, stane okroglo 100 dolarjev. Tudi podpis Ar-chibalda Alexandra Leacha, za katerim se skriva Gary Cooper, je nenavadno drag. Od Kirka Douglasa obstaja sploh samo en podpis z njegovim pravim imenom »Issur Danielovič«, in sicer je v posesti nekega newyorškega muzeja redkosti ter ni na prodaj. Čeprav sodijo avtogrami v življenje zvezdnikov tako kot vsakdanji kruh, pomeni ura za avtogramsko mizo za marsikaterega igralca ne le Živčni in telesni napor, ampak pogosto tudi izgubo te ali one stvari. Zlasti za film navdušena dekleta ne poznajo nobenih ozirov, če gre za to, da ujamejo kak spomin na svojega ljubljenca. Tem dekletom se zdi popolnoma v retin, tla svojemu zvezdniku, ki je na vrhuncu slave, kaj zmaknejo. Zvezdniki si proti takim primerom ne upajo energično nasto-piti, ker se boje, da bi postali nepriljubljeni. Nekaznovane tatvine Tako so bili v stalni nevarnosti zobotrebci pokojnega Humphreya Bogarta, ki si jih je dal nalašč delati in je stal vsak okoli 100 šil. In neredko mora zvezdnik, ki smehljaje še deli avtograme, kasneje ugotoviti, da so mu medtem spretno sneli manšetne gumbe. V filmskih krogih ne govorijo radi o tem, Bing Crosby je pa le imel toliko poguma, da je te tatvine ob avtogramski mizi ostro napadel. Časnikarjem je dejal: »Počasi je zame postalo predrago, da kadim v javnosti svojo pipo. Če jo za mizo pri podpisovanju le za hip odložim, že zmanjka! človek (bi mislil, da bodo ljudje spoštovali vsaj pipo kot zasebno lastnino!« Ko so mu izmaknili več dragih pip iz »morske pene«, kadi Bing Gros-by sedaj le še cenene pijte ... Vendar na avtogramski borzi ne dosežejo najvišjih cen podpisi filmskih zvezd. Teh podpisov je v obtoku preveč, da bi imeli ceno prave redkosti. Mnogo dražji in bolj iskani so podpisi pokojnih osebnosti, katere še niso poznale novodobnega češčenja avtogramov. Najbolj znano trgovino za avtograme ima Pierre Corneau v Parizu; prevzel jo je svojemu očetu. Ta, ki je bil j>rej notar, je nekega dne zvedel, da je neka dama podarila nekemu samostanu »kopico starih papirjev«, ki jih je našla raztresene po jrod-strešju svojega gradu. Radoveden se je notar za stvar zanimal. Sestre tistega samostana je našel ravno pri izdelovanju vrečk dz papirjev, ki so se pri podrobnejšem |>re-gledu izkazali za pisma Madame de Maite-non kralju Ludoviku XIV. Notar je papirje kupil za malo denarja in s tem postavil temelj za svojo novo trgovino. Danes lahko j)ri njegovem sinu vsakdo kupi jrod-pis ali tudi cela lastnoročno pisana pisma skoraj vseh zgodovinskih oseb, pri čemer so pa cene neverjetno različne. Avtogram pesnika Victorja Hugoja stane okoli 70 šil, Emila Zolaja pa že 500 šil, maršala Petaina 1200 in Ferdinanda Les- (Nadaljevanje) Naročeno nam je bilo, da se moramo ob treh ponoči zbrati potniki na potniškem uradu letalske družbe »Sabena«. Ker ponoči ne morem iz samostana, sem se že pred polnočjo odpravil s taksijem tja in 'tam pustil prtljago. Kaj naj počnem do treh? Ah,'sprehajat se grem po nočnem Kairu. Saj tisti zadnji ilan sem se itak nasedel, ko sem se 430 km prevozil z vlakom, čez dan je bilo silno vroče, sedaj ponoči pa je jrrav prijetno. Opolnoči je še živahno, male trgovine so še odprte in po cesti prodajajo potujoči trgovci jedi in jjijače. Tudi obrtniki še delajo. V neki mehanični delavnici sem videl dva otroka, sodil bi, da imata 9 let, ki sta montirala velike gume. Prav nič otroškega ni bilo na obrazu, saj že opravljata delo odraslih. Toda delati morata ves dan in ponoči do ene, v teh letih! Kdaj se bosta spočila? Ne vem, ali morata drugi dan v šolo ali ne. Tudi ne vem, koliko dobita plače. Morda za kos kruha, če bi pri nas kak odrasli delal pri obrtniku nekaj minut čez, je mojster lahko že kaznovan. Kaj pa je tamle na sredi ceste na otoku, kjer vozijo tramvaji? Neki star Arabec je pripeljal z vozičkom odpadke iz živilskega trga, večinoma tiste, zgledalo je kot bi bilo od koruze. Trije otroci v starosti 6 do 10 let brskajo po kupu, vse preiščejo in nekaj le dobe za v usta. Bile so malenkosti, sam ne vem, kaj bi bilo tam užitnega, toda gledal sem jih, s kakim apetitom so žvečili. Imeli so vsi arabsko obleko, ki zgleda kot naša nočna srajca, ki 'sega jrrav do tal, toda strašno umazana in raztrgana. Potem se zleknejo po tleh, sredi ceste na asfaltu in skušajo zaspati. Na golih tleh, brez vsega, za blazino jim je lastna roka, sepsa 2000 šil. Za graditelja Sueškega prekopa se dolgo časa ni nihče zanimal, po sueški krizi in razlastitvi prekopa po Nasserju je pa zanimanje za Lessepsa silno poraslo in s tem tudi vrednost njegovega podpisa. Svetovno znana slikarja van Gogh in De-lacroix sta še pred leti bila naprodaj po 70 šil. Delacroix tudi še danes ne stane mnogo več, za pismo van Gogha Gauguinu, pa radi plačajo 1300 do 2000 šil. Najvišja cena, ki so jo dosegli v zadnjih letih, je bila 100.000 šil. za jrismo francoskega matematika Descartesa angleškemu fiziku Huygensu iz leta 1635, 80.000 so plačali za razglas kralja Ludovika XIV. glavnim 'Stanovom in preko, prav toliko pa je stalo pismo filozofa Rousseauja gospe Pin z nasveti, kako naj vzgaja svojega sina. V tem primeru res velja rek, da je šola draga reč. Dr. O. tenka, koščena. Ob jrol dveh ponoči. Imajo sploh starše, imajo sj>loh kak dom? Nekaj drobiža imam še, naj ga zapravim. Kupim še nekaj banan, ker se mi smili otrok, ki jih prodaja ob dveh ponoči. Ko sem otroku plačal, je prišel zraven oče in vzel denar. Otrok me je pojrrosil še za bakšiš. Temu sem rad dal. Kako naj od teh ubogih poceni banan živi morda vsa družina? Stopim še v kavarno, da popijem »Coca-colo« in malo posedim. Promet je še velik, naročajo večinoma »Coca- colo« ali oranžado. Alkohola ne. V kavarni prodajajo tudi jedila, toda nisem mogel ugotoviti, kaj pravzaprav, takih jedil mi ne poznamo. Na neko pečeno testo je prodajalec nalagal tri vrste mrzle prikuhe, majoneze in nato še poškrojnl z neko začimbo. Hitro je delal, zavijal v papir, pa so sproti pokupili. Tudi to ponoči. Potem grem zopet naprej. Po cestah je že mirneje. Ob cesti pred hišo je trgovina s sadjem. Plinska luč osvetljuje sadje. Toda nihče ne prodaja, ampak mož, žena in otrok spijo ob svoji trgovini na tleh. Na golem pločniku. Najbrže imajo v kakem predmestju svojo »hišo«, če naj tisto majhno luknjo tako imenujem, toda ta je morda daleč in ponoči se tudi nekaj proda, še več Arabcev sem videl spati na cestah ali v parkih: usede se ob zid, glavo nasloni na roko in prespi nekaj ur. Kaj pa, če je dež? Takrat morajo že pod kako streho. Ampak dež. je v Kairu velika redkost. Na leto je v Kairu le kakih 10 deževnih dni, in še to navadno le ob času jroplave Nila. V spodnjem Egiptu v1 Nilovi Delti ga je več, v Gornjem Egiptu je pa že velik dogodek, če enkrat na leto dežuje. O oazi El Charga je n. pr. v desetih letih le enkrat nekaj minut deževalo. Tam torej lahko vsi Arabci skozi vse leto zunaj spijo. (Dalje na 4. strani) SLIKE IZ KAIRA Kaj sem videl od polnoči do treh zjutraj (Opisuje g. Vinko Zaletel) FRAN ERJAVEC: 275 koroški Slovenci (III. del) Meja med Ilirijo in Avstrijo je tekla torej j>o vzhodnem robu občin Kleinkirchheim, Himmclberg, Trg, Steindorf, Vrba in Rožek (v Rožu po potoku Mala Suha pri Podgorju, od tu čez Dravo na Gornjo vesco in nato po današnji meji med občinama Loga ves in Škofiče, preko Vrbskega jezera, pred Porečami če/. Blatograd in daije). Intendant za koroško provinco je bil najprej Ludov. de la Moussaye, od konca 1. 1811. dalje pa A. C h a r n a g e, v Lienzu pa je posloval za lienški distrikt beljaškemu intendantu podrejeni poddelegat. Prve čase je poleg nove intendance poslovalo še nadalje tudi dotedanje kresijsko glavarstvo, kateremu je stal izprva na čelu Francoz Karove, za njim jr a nekdanji avstrijski 'kresijski komisar Wilcher, katerega so pa Francozi kmalu osumili naklonjenosti za Avstrijo. Razen intendante ije tvoril Beljak seveda še sedež, raznih drugih uradov in ustanov, pri katerih so bili vodilni uradniki deloma Francozi, deloma pa še prejšnji avstrijski. Tako je n. pr. poleti 1. 1813. vodilo upravo beljaškega distriikta naslednje osebje: A. Francozi: A. Ch a r n a g e , intendant; Jean de Raboteau, generalni davkar za vso provinco (njegova slika visi v beljaSkem muzeju); D u B u i s s o n , njegov namestnik; C h a m , vrhovni carinik; L e n a i r e , rudarski inženir; C h a p o t i n , nadzornik domen; N e 11 e r , gozdarski nadzornik; S t a r , verifikator domen. B. Bivši avstrijski uradniki: pl. B1 u m f el d , predsednik tribunala; I. Karl, prokurator; K r a u s , svetnik tribunala; pl. Wilcher, rudarski predsednik (ta je bil Slovenec, prišedši s Kranjske); D. pl. Eii sa n k, varuh hijrotek; C o 1 1 i n , davčni kontrolor; Zo f f, blagajnik domen; S e n o n c r, vodja pisarne pri tribunalu (greffier); G r u n e r , beljaški mirovni sodnik; N o r s e k , višji gozdar. Francoska uprava si je hitro pridobila največji ugled s svojo strpnostjo in priznanje s svojim naglim uradovanjem. Večino uradnih vlog so reševali še isti dan, do-čim je prejšnja in poznejša avstrijska uprava naravnost ljubila brezkončno zavlačevanje rešitev. Napoleon sam je svojim upraviteljem izrečno zabičeval tudi strogo uradno poštenost. Posebno odločen in tudi prebivalstvu izredno naklonjen uradnik je bil prvi načelnik koroške provincialne uprave, intendant de la Moussay, dočim je bil njegov naslednik Charnage baje nekoliko slabši. Za časa slednjega je začela uprava zastajati in prihajati v nered (n. jrr. pri merijah, pri varuških komisijah, registracijah i. dr.) in bil je tudi manj naklonjen raznim izboljšavam. Na nižja uradniška mesta so začeli tedaj tudi prihajati razni pustolovci, prihajajoči iz Francije in iz Italije, ki so si potem dovoljevali razne samovoljnosti in skušali večkrat tudi le bogateti, kajti francoski uradniki so bili precej neodgovorni. Velike nevšečnosti je večkrat povzročilo tudi to, da so dobivali uradniki svoje plače jako neredno. Nameščanja takih nižjih uradnikov so bila pa tudi proti veljavnim predpisom, kajti §11 osnovnega dekreta je izrečno določal, da morajo biti ti vzeti iz vrst domačinov. Goriški intendant se je v nekem dojhsu celo izrečno pritoževal nad zapostavljanjem domačinov, a po vsej priliki v tako kratkem času še tudi ni bilo mogoče dobiti domačih moči, izvežbanih v francoskem načinu uprave ter zmožnih jezikov. Za časa francoskega medvladja je posebno zopet zacvetel Beljak. Takoj )x> zasedbi so bili mnogi Bcljačani zaradi velikih dajatev tako obupani, da so hoteli prodati svoje hiše in se izseliti, toda po sklenitvi miru se je j)o-ložaj jx>polnoma spremenil. Blagostanje je vidno naraščalo, kar je potem baje tudi povzročalo hudo prevzetnost Beljačanov in zeleno zavist Celovčanov, ki so ostali v Avstriji. V teh letih se je jako dvignila tudi zunanjost Beljaka: izravnali so staro mestno obzidje, zgradili nove javne vodnjake, izboljšali tlakovanje cest in ulic, uredili so Novi trg in »Napoleonov travnik« jnri Judendorfu7, beljaško kopališče itd. Zasluga za to je šla predvsem intendantu Moussayu, tedanjemu skrbnemu beljaškemu županu grofu Jeronu. Lodronu ter obema podžupanoma, J. Millesiju in že znanemu nam 'Pobenheimu. V beljaško merijo so spadale tedaj še okoliške vasi Judendonf, Velika ves, Podgorjane. St. Janž, Smartin, Sv. Duh. Agaten in Perova. Mestni svet je sestajal, razen iz župana in obeh podžupanov, še iz 15 mestnih svetnikov, ki so bili vsi imenovani od francoskih oblasti. Župan grof Lodron je jra 1. 1813. odstopil, nakar ga je nasledil graščak J. A. Millesi iz. Velike vesi, ki je ostal potem župan še nekaj mesecev po vrnitvi Avstrijcev. Žal pa ravno iz te dobe ni ohranjen beljaški arhiv. Ni znano, kam je izginil, a verjetno je, da je 1. 1813. pogorel z uradnim poslopjem vred. 7) Ta travnik, obsegajoč kakih 10 ha, je služil poprej za občinski painik, Francozi so ga pa brez sporazuma s prizadetimi kmeti preuredili 1. 1811 v drevesnico. Po odhodu Francozov so se kmetje zaradi tega pritožili, nakar so jim ga avstrijske oblasti z odlokom z dne 16. VII. 1814 res vrnile, drevesnica je bila opuščena in zemljišče je potem vnovič služilo za pašnik. (Dalje prihodnjič) PISMO IZ PODJUNE (Godovno voščilo č. s. Gonzagi) Dne 21. jun. smo obhajali god sv. Alojzija Gonzage, zaščitnika mladine. Naša dolžnost je, da se ob tej priložnosti spomnimo častite sestre Gonzage, učiteljice na Kmetijsko gospodinjski šoli čč. šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu, ki tudi nosi svoje redovno ime po tem velikem svetniku. Vsem je znano, da je težka bolezen prizadela to požrtvovalno vzgojiteljico, ki je sedaj že 11 mesecev priklenjena na bolniško posteljo v sanatoriju na Stolz-alpe. Toda v številnih koroških starših in gojenkah pa je še vedno živ spomin na požrtvovalno, vedno prijazno in nasmejano s. Gonzago. Dolga leta je kljub bolečinam, ki ji jih je prizadevala bolezen, katero je z velikim samopremagovanjem zatajevala, delila gojenkam veselje, ljubezen in zaupanje v Boga. Starši in gojenke ostanemo njeni večni dolžniki in ji ob tej priložnosti kličemo: tisočkrat Bog plačaj! Obenem pa ji želimo, da ji njen zaščitnik izprosi pri Bogu skrajšanje bolezni in čimprejšnje okrevanje, da se bo zdrava spet mogla povrniti nazaj med mladino v našo lepo Podjuno. SELE Desetletna Rutarjeva hčerka Krista je zlezla v otroški lahkomiselnosti na drevo in z njega padla tako nesrečno, da si je zlomila nogo ob stopalu. Zdravi se v deželni bolnici. V 83. letu starosti je dne 13. junija na svojem rojstnem domu, pri pd. Spod. Mleč-niku umrl Janez Mlečnik, pd. stari Paj-nar, žagar-rentnik. Prej je bil izredno trden, zadnje mesece pa so ga začele mučiti razne starostne težave. Število faranov pa je ostalo isto, ker je bil isti dan krščen nov faran, peti otrok Tomeju Jugu, pd. Plazniku na ime Peter Florijan. ŠT. VORANC - ŠT. TOMAŽ PRI CELOVCU (t Marija Šturm) V noči pred praznikom sv. Rešnjega Telesa je na starodavnem Tomanovem domu v Svinji vesi, v starosti 67 let umrla sestra sedanjega posestnika Andreja Šturma, Marija Šturm. Še v sredo je opravljala vsa dela kot ponavadi. Na večer je še okinčala z venci starodavni Tomanov križ na polju. Nato še pomagala oskrbeti živino in brez pritožbe legla k počitku. Ponoči opazi njena sestra, SLIKE IZ KAIRA (Nadaljevanje s 3. strani) Proti tretji uri zjutraj sem šel še enkrat pogledat, kaj je s tistimi tremi otroki. Kar ni mi šlo v glavo, da bi vso noč prespali sredi ceste. Pa so spali, sladko ali grenko, ne vem. Saj dolgo ne bodo mogli, zjutraj bo kmalu hrup in tramvaji bodo tam vozili. Ko bi mogel enkrat vse naše otroke pripeljati semkaj, da bi videli te zapuščene otroke! Mislil sem na bogate »mavžne« naših otrok, koliko denarja zapravijo za čokolado, sladkorčke in »Eis«, kako so izbirčni pri jedi, kakšne »nobel« oblekce in kakšno frizurco imajo že naše male »fraj-lice«! 1 ik ob tej revščini pa sem v teh nočnih urah videl razkošje. Egipt je sploh dežela nasprotij. Na istem »Trgu svoIx)de« — »Midan el Tahrir«, kjer sem gledal speče Arabce po tleh, stoji čudoviti hotel »Se-miramis« ob Nilu. Spodaj v hotelu v dvoranah je bilo kot v pravljicah iz »Tisoč in ena noč«; bajna razsvetljava v najmodernejšem hotelu, kar sem jih videl. Nisem šel notri, saj za tja sem pravi berač in egiptovskih funtov bi bilo škoda, pa še sedaj, ko je že veliki petek. Le od zunaj sem gledal najelegantnejše limuzine, ki so se ustavljale tik pred vhodom, in kavalirje in dame in »miss« po najnovejši pariški modi. Notri so Egipčani in bogati turisti, največ Amerikanci. Tam ni razlike. Ob treh zjutraj še polne dvorane ob jazz-muziki. Koliko tisoč Arabcev bi živelo precej časa od tega, kar se tukaj v eni noči zapravil Mene je to nasprotje pretreslo, Arabcev pa najbrie nič. Je pač »kis-met«, Alah hoče tako. Morda je Alahu tako prav, našemu Bogu gotovi ni! Škoda, da sem imel bliskovni fotoaparat že v kovčku, sicer bi še več zanimivega slikal. Nekaj nočnih posnetkov imam, da mi boste verjeli. Slike vam bodo več povedale kot moje pisanje. Prihodnjič pa o tem, česar nisem videl. da Marija nenavadno težko diha. Vpraša jo, če ji je slabo? Toda ne dobi več odgovora in v nekaj trenutkih, ko je prišel njen brat, je bila Marija že mrtva. Tako se je nenadoma, brez slovesa, brez bolezni, podrl eden iz med stebrov zavedne in verne Tomanove družine. Njen pogreb v soboto je bil kljub velikemu delu pri košnji veličasten. Avtobus je pripeljal številni pevski zbor iz Radiš, da se poslovijo z domačo pesmijo od te pridne in zavedne žene. S slovensko molitvijo in tremi duhovniki je šel pogrebni sprevod k bližnji podružni cerkvici Sv. Lovrenca. Tam je bila sv. maša, pri kateri je prepeval omenjeni zbor domače žalostinke. Po maši so jo položili k večnemu počitku v domačo zemljo. V slovo ji je spregovoril župnik iz Pokrč, č. g. Jože Gabruč. Svoje besede je navezal na pesem: »Polje, kdo bo tebe ljubil ...« Tako je rajnica ljubila svojo domačo zemljo in svoj rodni dom, mu ostala zvesta vse življenje. S svojo pridnostjo pomagala ohraniti z bratom v ta ugledni dn verni dom. Poleg tega je tudi zvesto služila Bogu in cerkvi. V svojih mladih letih tudi pomagala peti v cerkvi. Za svojo vernost, pridnost in zavednost je morala tudi ona izpiti grenki kelih pregnanstva in zapustiti leta 1942 z bratovo družino rodni dom. Nad 3 leta je morala nositi težko breme te krivice v pregnanstvu. Po vrnitvi pa je z vsemi močmi pomagala bratu in njegovi družini urediti zanemarjeni dom in spet opleti zapuščena polja. Ob nenadnem slovesu ni mogla domača družina drugače oddolžiti, kot da ji je priredila ta lepi krščanski — slovenski pogreb. Po dolgih letih smo imeli spet priliko slišati našo pesem in našo molitev v materinem jeziku. In ljudje so si želeli, da bi še in še mogli poslušati lepe domače pesmi. Rajni Mariji Šturm bodi lahka domača zemlja, ki jo je tako srčno ljubila in ji zvesto služila, težko prizadetim bratom in sestram ter številnim nečakom in drugim sorodnikom pa izrekamo naše iskreno sožalje. GLOBASNICA Pred kratkim je v domači farni cerkvi sklenila Nežka Pajančič, posestnica Pajan-čičeve kmetije v Globasnici in sorodnica pokojnega škofa Rožmana zakonsko zvezo z Janezom Delobstom iz Mežiške doline. Vesela ojset je bila pri Steklu in je potekla ob veliki udeležbi posebno oknarjev v najlepši harmoniji in v zadovoljstvo vseh udeležencev. Mladi družini pa kličemo: Naj čuva nad Vama in Vajinimi potomci duh Rožmanov! Pevke in pevci Gallusovega zbora! Pevska vaja bo 25. junija 1960 ob 14. uri pop. v Mohorjevi hiši. Vabljeni tudi novi člani! Pevovodja Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence OBJAVA Sprejemni izpiti za prvi razred in tudi za višje razrede na Državni realni gimnaziji in gimnaziji za Slovence so v soboto, dne 9. julija 1960, to je prvi dan velikih počitnic. Izpit za prvi razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole. Prijave za sprejemni izpit so lahko ustne v pisarni šole, Lerchenfeldgasse 22, II. nadstropje, vsak dan od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure ali pa pismene. Ravnateljstvo rPojdim^ n rf)fuJjima Pri drugem izletu so se naši gimnazijci odločili za Podjuno in sicer za Pliberk. Zjutraj je začelo rositi. Mislili smo si pa, da ne 'bo kaj hudega, zato smo veseli stopili v vlak. Do Pliberka smo razigrano prepevali naše domače pesmi. Ljudje so nas nasplošno s simpatijo poslušali, le nekoga je očividno naša pesem bolela kot trn v peti. Gledal nas je postrani, a reči si ni upal nič. V Pliberku smo izstopili. Ogledali smo si cerkev ter nato šli proti gradu. Med potjo smo se ustavili na domu našega sošolca Ernesta, kjer so nas ljubeznivo pogostili, za kar se .tu še enkrat zahvalimo. Dospeli smo do grada, kjer nas je grof Thurn prijazno sprejel. Vodil nas je po sobah, kjer so bile obešene umetniške sablje in drugo orožje grofove rodbine. Pokoljenje te rodbine je pomešano z raznimi rodovi. Med grofovimi pradedi so bili med drugim poleg Nemcev Rusi, Srbi in Ogri. Najbolj zna-(Konec na 8. strani) Manifestacija dela in dobre volje (Nadaljevanje s d. strani) kot solist s svojim polnim, mehkim a pro-bojnim baritonom prof. dr. A. Feinig, ki je s tem nastopom tudi predočil javnosti, kako pesem povezuje na slovenski gimnaziji učitelje in učence. Nato je mešani zbor podal srednjeveški angleški cerkveni spev »Sumer iz ieumen in« v starodavnem zapisu. Presenetila ni le izbrušena glasovna čistost podajanja, temveč tudi dobra jezikovna izgovarjava. Višek tega, rekli bi svetovnega dela programa, je bila pa brez dvoma ruska pesem v priredbi dr. Cigana »Kak pojdu ja«, ki nam je posredovala širino ruske zemlje in otožno globino ruskega srca^ Program sta zaokrožila še italijanska pesem »Luna nova« v priredbi Mario Costa — De Bonis ter poliglotska (mnogojezična) igriva Mozartova »Bona nox«. Bil je program, o katerem je moč reči, da dela čast nam Slovencem, ki smo po vsem svetu znani kot poligloti, to je ljudje, ki govore več jezikov. V drugem delu pa so se zvrstile naše domače pesmi, narodne in umetne. Deški zbor najmlajših je ljubko podal Simonitijevo »Našo muco« in Mirkovo »Indijo Koromandijo«, nakar so pristopicale na oder dečelce ter korajžno zapele »Vetrič« po verzih Milke Hartmanove in notah Silva Miheliča ter Tomčevo otroško »Mrazek«. Sledil je venček slovenskih narodnih v priredbi dr. Cigana, ki je dal priložnost za nastop našim mladim solistom. Najprej sta zapeli Almira in Draga Jelen ob klavirski spremljavi Polonce Trampuž »Ko ptičica«. Res te mlade »ptičice« so pokazale, da nimajo prav nič strahu pred tako številno publiko. In zakaj neki, saj znajo peti in igrati! Da fantje ne zaostajajo, sta potem dokazala Jožko Miki in Jožko Kovačič, ki sta ob klavirski spremljavi Hanzija Omana v pesmi povedala zgodbo »O štirih jagrih«, za njima pa sta Mihej H a n s c h o in Valentin Lausegger ob klavirski spremljavi Erika U ž n i k a zapela »Le sekaj smrečico«, končno pa je oktet ob spremljavi Jožka W r u 1 i c h a podal pesem »V dolinici prijetni«. Na gimnaziji pa imajo tudi bodoče virtuoze, kar je pokazal »Allegro moderato, op 34« O. Riedinga za violino, ki ga je podal Hubert G r e i n e r ob klavirski spremljavi Hanzija Gabriela. Nato so prišli na vrsto spet zbori. Najprej je mladinski zbor ob klavirski spremljavi petošolke Brede Travnik zapel Adamičevo »Pomlad prihaja« in Tomčevo »Rija raja« Mirkovo »Zacingljali so zvončki«, nato pa je moški zbor stopnjeval razpoloženje s pesmima Danila Švare »Le kam se polžeku mudi« ter Kramolčevo priredbo koroške narodne »Pršva je ta luba vigred«, nakar pa so v Aljaževi »Zakipi duša«, kjer je zopet sodeloval kot solist prof. dr. Feinig, zakipele duše nas vseh. Zaključil je prireditev številni mešani zbor z Miheličevo »Izidor ovčice pasel« in Premrlovo »Veselo«. Lepe in prijetne so bile urice, ki so nam jih pripravili slovenski študentje. Povezavo med posameznimi točkami je v slovenščini in nemščini s primernimi kratkimi a jasnimi besedami oskrbel prof. Franci Inzko, ki je poudaril, da šola ob pesmi in delu vzgaja dobre ljudi, ki bodo zvesti državljani in zaupali v Boga. Če pomislimo, da je v treh letih Slovenska gimnazija dosegla pet razredov (in še eno paralelko), v katerih je 185 učencev, ki jih vzgajajo izkušeni učitelji tako, da bodo doma v obeh deželnih jezikih, obenem pa obvladovali še razne tuje jezike, je še bolj ob nedeljski prireditvi poslalo vsakomur jasno, da so starši, ki so kljub nasprotnim glasovom zaupali svoje otroke tej šoli, zelo modro ravnali — modro ravnali v interesu svojih otrok, katerim bo najboljša popotnica za življenje široko in temeljito znanje ter prava srčna omika. Koncert je zbudil tudi vsestransko jkj-hvalnc kritike med nemškimi obiskovalci prireditve ter v nemškem časopisju. Tako je prinesla »Volkszeitung« prijazno poročilo z velikim naslovom »Liederstunde slo-vvenischer Gymnasiasten« v katerem pravi, da »je podajanje pesmi bilo vseskozi na priznanja včedni višini« ter da je »kljub hudi vročini bila velika dvorana Koncertnega doma povsem zasedena in da je točki za točko sledilo burno odobravanje«. Naj bo ta uspeh in to priznanje našim mladim fantom in dekletom ter njihovim požrtvovalnim učiteljem v veselje in vzpodbudo! Zakaj Plevel je že sam po sebi zelo odporen, poleg tega pa proizvaja velike množine semena in se zaradi tega neverjetno hitro širi. Plevelno seme razširjajo vetrovi, prenašajo ga razne živali in mrčes iz enega zemljišča na drugo. Prav tako ga raznaša tudi voda, ki pride iz višjih leg v nižje. Tudi vlažnost zemlje same pospešuje razvoj nekaterih vrst plevela. Najnevarnejši pleveli so kmetovalcem že itak dobro poznani, zato naj navedemo tu le nekaj najbolj razširjenih. V glavnem ločimo dvoje vrst plevela: koreninski in pa semenski plevel. Koreninski plevel so večletne rastline; nekatere od njih redkokdaj dozore. Ako pa cveto in dozore, tedaj obrode mnogo semena. S pomočjo korenin ali podzemeljskih stebel pa se ohranijo in razmnožujejo tudi tedaj, ako ne napravijo nobenega semena. Semenski pleveli pa so enoletne, kvečjemu dvoletne rastline in se množe samo s svojim semenom. Število semenskih plevelov je mnogo večje kakor pa število koreninskih plevelov. Zatiranje semenskih plevelov je mnogo lažje kakor pa koreninskih. Nekateri od semenskih plevelov so zaradi tega zelo nevarni, ker so strupeni ali pa prenašajo glivične bolezni in živalske škodljivce. Med semenske plevele spada ameriški ro-govilček, navadna zvezdnica, divji oves, podponec, plešec, bela meta in drugi. Od koreninskih plevelov je posebno razširjena pirnica, ščavje, preslica, lapuh, osat itd. Da se plevel tako močno Siri, smo krivi večinoma sami. Žita pustimo po žetvi dostikrat nepre-orana; na takem zemljišču se začne plevel, ki ga je prej žito obsenčevalo, ob vplivu svetlobe hitro razvijati in dela mnogo semena. .Zapleveljenje njiv pospešuje tudi slabo obdelovanje zemlje in površno oskrbovanje rastlin; prav tako tudi nepravilno kolobarjenje, zlasti če sadimo na isti njivi isto rastlino, ki pa ni okopavina. Vedno moramo gledati na to, da pravilno kolobarimo. Nikoli naj ne sledijo dve leti zaporedoma rastline, ki ne ovirajo plevela v razmnoževanju. Če pride vsaka rastlina v kolobarju na ono mesto, ki ji ugaja, bo prav lahko kos plevelu in ta se ne bo mogel razvijati. Ako sejemo žita le za oko-pavinami, bodo prišla vedno v čisto zem-Ijo. Zadnji Že večkrat je bilo povedano, da ima veljavo za kupčijo samo prvovrstno namizno sadje, ki je popolnoma razvito, brez vsakega notranjega in zunanjega madeža in o pravem času spravljeno. Plodovi, pa naj-sibo kateregakoli plemena ali sorte, morajo torej imeti dotični sorti lastno obliko, primerno debelost in čim bolj živo in izrazito barvo; na koži, niti v svoji notranjosti ne smejo imeti nikakršne napake ali nakaze; in končno morajo biti spravljeni z drevesa, ko so dosegli svoj popolni razvoj, torej zreli. To so tiste najvažnejše lastnosti, ki odločajo ali je sad sposoben za trg ali ne. Poleg sorte odloča v prvi vrsti njegova zunanjost, če more tekmovati s pri-delkom drugih. Torej še enkrat: kakovost in zopet kakovost! Različni so v naravi činitelji, ki vplivajo na kakovost sadnega pridelka. Vendar imajo vobče največji pliv vreme in sadni zajedavci. Predvsem je vreme tisti činitelj, ki dela kakovost pri vseh kmetijskih pridelkih, zlasti pa pri sadju. Njegov vpliv je neposreden in posreden. Neposredno vpliva na razvoj in potek cvetja in nadaljnjega razvoja plodov. Posreden pa je vpliv vremena na razvoj in razmnoževanje sadnih škodljivcev prav tako odločilnega pomena. Ugodno vreme pospešuje delovanje vseh drevesnih organov in nam zagotavlja količino (množino) in primerno kakovost pridelka. Nasproten je učinek neugodnega, zlasti čez mero mokrotnega vremena, kakor ga imamo žalibog pri nas največkrat. Tako vreme ne le, da neposredno, 'že samo pb sebi ovira rast drevesa in moti delovanje vseh njegovih organov, ampak tudi neznansko pospešuje razvoj in tako pogubno širjenje neštetih zajedavcev, ki jim se plevel tako širi Nadaljnji vzrok širjenja plevela je ta, da pokladamo živini dostikrat neočiščeno zrnje, ki je polno plevelnega semena. To gre skozi prebavne organe nepoškodovano in ohrani svojo kalivost. Z gnojem pride na gnojišče, od tu pa na njivo. Zato pa ne sme priti plevel, ki je že napravil seme, nikdar na gnojišče pa tudi ne na kompostni kup ali v živinsko krmo! Mnogo plevelnih rastlin živina tako ne žre, zlasti zrelih ne, toda plevelno seme pa vkljub temu lahko pride z drugo krmo v želodec živali. — Pa tudi na travnikih moramo gledati, da plevel čim bolj uničimo; skrbimo z močnim gnojenjem in spomladanskim brananjem za kolikor mogoče gosto rušo dobrih trav in detelj, ki najbolj ovirajo plevel v rasti. Seme, ki ga sejemo, dostikrat ni preizkušeno na čistoto. Prav radi tega je bilo prenesenih k nam iz tujine mnogo plevelov; tako je bila prenesena iz Amerike tudi detelj na predenica. Vsako doma pridelano seme je treba temeljito očistiti. Sejati nečisto seme je zaostalost, kajti dandanes imamo za čiščenje semena na razpolago najrazličnejše stroje. Tudi na kraju njiv moramo plevel vedno odstraniti; tam je navadno največ plevela, ki se močno razraste, njegovo seme pa se širi na sosedne njive. Velikokrat napravimo tudi to napako, da razne okopavine v zadnjih tednih rasti preveč zanemarjamo. V prvi dobi okopavine zelo skrbno negujemo in plevemo. dokler dobro ne prerastejo, potem pa se navadno nič več ne brigamo zanje. V tem času pa se močno razrastejo razni pleveli. Ves ta plevel doraste, dozori in se tako močno zaseje, da ga je pozneje težko odstraniti. Zato pa moramo okopavine ves čas pridno pleti. Najbolj enostavno postopamo tako, da vse plevelne rastline, ki so se močno razrastle med okopavinami, s srpom nizko požanjemo. To nam vzame še najmanj časa, obenem pa tudi okopavin s tem prav nič ne poškodujemo. Pri zatiranju plevela pa moramo upoštevati še naslednje: Nekaterih spomladanskih sadežev, ki počasi kale in zelenijo, ne smemo nikdar prezgodaj sejati, da jih plevel ne prehiti in ne preraste. Posebno pa moramo paziti tudi na to, da zemlje nikdar ne orjemo, ko je mokra; setve morajo biti vselej dosti goste in nikjer ne sme biti praznih prostorov. Mnogokrat izgine plevel, ako izpromenimo talne razmere. To velja predvsem za one plevelne rastline, ki rastejo na mokrih kislih tleh. Ako tako zemljo osušimo in nato redno in zadostno apnimo, mnogo plevela v kratkem izgine. Med drugim se poslužujemo za uničevanje plevela strupenih raztopin in pa umetnih gnojil. Od umetnih gnojil pride v poštev za pokončavanje plevela apneni dušik, od strupenih raztopin pa zelena galica. lovice še rmana in malce pelina. Ravno tako naj poišče to izredno zdravilno rastlino vsak, ki ga mučijo težke misli ter živčna pobitost in potrtost in končno tudi oni, ki nima zdravih pljuč. In kakor daje zlato sonce pokrajini, kjer raste ta zlata zdravilna roža, veselost, lepoto in svežost, tako tudi naša ljubka šentjanževka poživlja in krepi bolnika in mu daje vse, kar je ona , prejela od sončnih, neizčrpljivih sil . . . šalico šentjanževega čaja popijte dva do trikrat dnevno med eno in drugo jedjo. Ne kuhajte predolgo, ker je cvetje rahlo. Do pet minut zadostuje, nakar odstavite, da na toplem prostoru počaka še deset do petnajst minut, predno čaj zavžijete! Za eno šalico vzemite eno jedilno žlico posušenega čaja oziroma toliko, kolikor zagrabite narahlo s tremi prsti. Namesto čaja si tudi lahko napravite izvleček na olju. V ta namen si naberite pest svežega cvetja krčnice, ga nekoliko zmečkajte in ga denite v steklenico jedilnega olja, ki vam je pač najbolj všeč. Steklenico postavite za deset dni na sonce, dokler olje ne postane nekoliko rdečkasto. Takrat dodajte zopet pest cvetja in ponovite to' še tri do štirikrat, dokler ne postane olje kot kri temnordeče. Tako krvavo olje jemljete lahko pri vseh poprej že omenjenih obolenjih po kakšno žlico do trikrat dnevno. Po žličkah dajejo ljudje od takega rdečega olja s prav dobrimi uspehi otrokom, ki jih tarejo krči. Takšno olje uporabljajo prav pridno tudi pri zunanjih ranah, tvorih in spušča-jih. Tudi obkladki z vodo, v kateri so kuhali čaj od krčnice, delujejo jako ugodno na vse vrste ran in kožnih bolezni. Domača zdravilna rastlina: Krčnica ali šentjanževka Kadar zaznamujemo v koledarju god sv. Janeza ali šentjanževo, ko se razbohotijo travniki in senožeti ali košenine v najbuj-nejšem cvetju, takrat se odpira prelepi rumenkasti cvetni popek krčnice. Med petimi zlatimi cvetnimi listi štrle iz cvetov mnogoštevilni prašniki. Kakor že omenjeno, se cvet prave krčnice spremeni v »kri«, ako ga zmaneš s prsti, kakor pravijo ... če si prava, daj mi kri, če pa nisi, jo zapri! Pravo šentjanževko spoznaš, ako zmaneš med prsti njen rumeni cvet. Ako se pokaže med prsti temnordeča barva, kot je kri, si lahko gotov, da je to prava šentjanževka. Ima pa še več imen, po katerih že lahko spoznate njen učinek ali pa čas cvetenja, kakor: krčevec, ivanovka, krva- opomm je zlasti toplo pa mokro vreme tako pogodu. Vreme ni v naši oblasti in tudi nikdar ne bo. Pač pa je veda našla načine in sredstva za boj s sadnimi zajedavci. Mnogoletne, izkušnje šo pokazale, da je moč s pravočasnim in pravilnim obdelovanjem sadnega drevja s primernimi škropivi vsaj deloma preprečiti škodljivo delovanje zajedavcev. In prav doba, ko je sadno drevje odcvetelo, je v tem oziru posebno važna. Kdor za izboljšanje kakovosti doslej še ni ničesar storil, je polovico že zamudil. Nekaj pa se vendarle še da popraviti, ako ne zamudi dobe treh tlo šestih tednov po cvetju. Se se da preprečiti črvivost in škrlup s škropljenjem dvoodstotne žvepleno apnene brozge. Kdor je zamudil škropljenje takoj po cvetenju, naj škropi vsaj tri tedne kasneje in potem še enkrat zopet tri tedne za prejšnjim škropljenjem. Za lažje umevanje tale primer, iz katerega lahko vsakdo za svoje prilike določi dobo škropljenja: 1. Takoj, ko se cvetje osuje; to bi bilo povprečno od 15. do 25. maja; 2. tri tedne kasneje, to bi bilo povprečno 10. do 20. junija; 3. zopet 3 tedne pozneje, to bi bilo P3 nekako v dobi od 5. do 10. julija — vselej z enakim, prej navedenim škropivom. Škropimo, če le mogoče, ob lepem vremenu, ko ni vetra. Ce začne deževati, preden sc je škropivo na drevju posušilo, moramo delo ponoviti. Važno je tudi, da škropimo kolikor mogoče z močnim pritiskom, da se škropivo razprši v čimbolj drobne kapljice (meglico), ki čimbolj, nagosto pokrije vse dele drevesa, zlasti pa od vseh strani liste in plodove. vec, kamenika, počist, navadna svetega Janeza roža, šentjanževka in navadna krčna zel. Nemci jo imenujejo: Johannes-kraut, latinsko: Hypericum perforatum. Krčnica je trajnica z močno vejnato in olesenelo koreniko, iz katere poganja pokončno, do pol metra visoko steblo. Listi so 'majhni in podolgovati ter posejani s prosojnimi pikami, po robu pa so temno-pikasti. Ako držiš te majhne listke proti luči, izgledajo, kakor da so preluknjani ali perforirani — od tega tudi latinski izraz: perforatum. Te prosojne in tudi črne pike pa niso preluknjane, temveč so to oljnate žleze, ki jih najdete po vsej rastlini na listih. Baš. o teh oljnatih žlezah se pretaka hlapno olje in še druge, razen čreslovine, še nedognane tvarine, ki tako blagodejno vplivajo na človeški organizem. Kakor že različna imena povedo, uporabljajo krčnico zelo uspešno pri raznih krčih, posebno ako so ti živčnega izvora. Ime kamenica nam pove, da je krčnica jako uspešno sredstvo pri žolčnih, mehurnih in ledvičnih kamnih ter da počisti želodec, črevo, jetra in ledvice, kakor pravi spet neko drugo njeno ime, namreč: počist. Ako kdo trpi na glavobolu in mu sili kri v glavo radi slabe prebave, naj pije čaj šentjanževke, ki ji naj primeša do po- Krčnico nabirajte, dokler je v cvetu, skupno z listjem in cvetom, predno ne preide cvet v otrdele, plodne glavice, to je v juliju in v avgustu! Sušite v senci, ne na soncu, ker bi jim sonce odvzelo prvotno barvo in tudi moč. Spravljajte jih vedno, kakor sploh vse rastline, v suhih prostorih, kjer ni zatohlosti, ker bi sicer rastline navzele nase zatohli duh! Kaj je treba vedeti o presajanju Nikdar nobene rastline ne presajamo v suho zemljo. Počakati je treba dežja ali pa zemljo prej dobro premočiti. Vendar pa tudi ne sadimo med dežjem ali takoj po dežju. Počakati je treba, da se voda nekoliko odteče, da se ne dela blato, ko delamo s sadilnim klinom luknjice v zemljo. Vsak nasad takoj potem, ko smo s saditvijo gotovi, zalijemo s cevjo korenine (vsake posamezne rastline) in nazadnje jih popršimo čez in čez še skozi razpršilnik. Ob oblačnem vremenu sadimo lahko ves dan, ako je pa jasno, pa le proti večeru, ko je sonce že blizu zatona. Zalivanje zelenjave z gnojnico je v juniju mesecu najbolj izdatno. Vendar pa pomnimo pri zalivanju z gnojnico zlasti troje: z gnojnico zalivajmo zelenjavo samo dokler je še majhna, nerazvita; zalivajmo vedno le h koreninam, nikdar ne po zelenju; zalivajmo le med dežjem ali takoj po dežju, ko je zemlja še dovolj vlažna. JCakt) pviprimimo tajsko sobo- Tujska soba naj bo čim bolj svetla in zračna z lepim razgledom in ne premajhna. Vanjo postavimo sicer Samo najpotrebnejše pohištvo, vendar mora v sobi ostati še toliko prostora, da se stanovalec lahko v njej giblje. Natrpanih, stisnjenih prostorov nihče ne mara, zato je treba urejati sobo premišljeno, in to tembolj, čim manjši je prostor. Četudi je stanovanje v poletnem času ponajveč le za prenočevanje, mora biti vseeno prijazno. Računati moramo s tem, da so med lepimi dnevi tudi deževni, ob katerih so letoviščarji primorani ostati med štirimi stenami. Sonce in zrak pa sta tista činitelja, ki delata sobo vabljivo dn prijazno. Zato je na okno, posebno če je eno samo, obračati čim večjo pozornost. Kolikor manjše je okno (v starejših kmečkih hišah so okna navadno premajhna) toli-•ko manj ga smemo pregrinjati z zastori ali zastavljati s cvetlicami, kar oboje jemlje svetlobo in ovira dostop zraka. Preden se torej lotimo drugega dela, spraznimo okno, cvetlice pa zmestimo kam drugam. Pozneje umijemo okvire in šipe, nato pa nataknemo samo preprost zastorček, ki zagrinja okno zvečer, ko je soba razsvetljena, čez dan naj tbo ta zastor odmaknjen, da ne zatemnjuje po nepotrebnem sobe in da se okno lahko odpira. Tudi nobeno pohištvo naj ne stoji tamkaj. Nadaljnje delo uravnavamo najbolje tako, da vso sobo popolnoma izpraznimo, nato ometemo strop in stene. Po potrebi stene prebelimo. Pobeljene so vedno kar čedne, le v prostorih, ki so obrnjeni proti severu je prikladnejša rumena ali druga topla barva (oranžna, rožnata). Nato pregledamo vrata, če se dobro zapirajo. Tudi ključavnica mora biti v redu, da se soba lahko zaklene od zunaj in od znotraj. Prav tako je treba pregledati vrata omare. Taka malenkostna popravila se opravijo doma in brez posebnih stroškov, stanovanje pa je v redu. Mnogo bolje je, da vse pregledamo in popravimo vnaprej, kakor da nas potem nadlegujejo stanovalci in nas opozarjajo na razne pomanjkljivosti. Nazadnje je treba pregledati tudi pod, če je v redu in če je potreben popravila. Obrobne deske morajo biti cele, pa tudi med posameznimi deskami poda ne sme biti prevelikih špranj, sicer zaostaja v njih nesnaga in se redi neprijetna poletna nadloga, bolhe. Nazadnje tla do čistega pori-bamo in šele potem je soba pripravljena, da postavimo vanjo kar je treba. Dekleta iz Hirošime pišejo... Letos poteka 15 let, odkar se je končala druga svetovna vojna. Strašna ra/dejanja je pustila za seboj. A najstrašnejše je gotovo bilo, ko je ameriški pilot dne 6. avgusta 1945 nekoliko |>o osmi uri zjutraj odvrgel prvo atomsko bombo nad japonskim mestom Hirošimo. V trenutku je bilo 240 tisoč oseb ubitih, nad 100 tisoč pa težko ranjenih, od katerih je večina kmalu podlegla. Le malo kateri je popolnoma ozdravel, dočim nosi večina preostalih vse življenje neozdravljive posledice atomskega napada. Med takimi nesrečnimi je tudi trideset deklet, ki so se zdravile v Ameriki, a (bodo ostale pohabljene vse življenje. Lani so ta dekleta pisala pilotu, ki je odvrgel strašno bombo nad njih rodno mesto. Pismo se takole glasi: Dragi gospod Eatherlv! Podpisana dekleta vas prisrčno pozdravljajo. Ušle smo atomski smrti, toda ostale poškodovane po obrazu in telesu vsled atomske bombe, ki je v zadnji vojni padla na Hirošimo. še nosimo na obrazu in ostalem telesu brazgotine ran. Želimo, da bi se grozna stvar, imenovana vojna, nikoli več ne ponovila, ne pri nas ne po ostalem svetu. iPred kratkim smo slišale, da vas grize vest zaradi tistega napada na Hirošimo ter da se morate podvreči zdravljenju živcev. To pismo naj vam izrazi naše iskreno sožalje in zagotovilo, da ne gojimo do vas nobe-iiiega čuta sovraštva ali maščevalnosti. Vi ste ubogali in izvršili povelje. Tako ste storili, kar ste storili in mogoče še mislili, da s tem skrajšate čas vojne. Danes pa veste, da se ne more na svetu končati ali preprečiti vojna z bombami. V Ameriki so nas kristjani zdravili z veliko ljubeznijo. Naučile smo sc čutiti z vami in misliti, da ste tudi vi žrtev vojne. Želimo vam skorajšnje popolno ozdravljenje. Pridružujemo se tistim, ki delujejo, da se premaga barbarstvo vojne z duhom bratstva in ljubezni med ljudmi. S prisrčnimi pozdravi vaše ... (in podpisanih je trideset japonskih deklet, zaznamovanih z znamenjem atomskega uničenja). POPOTNIK Popotnik lačen, truden, v pesmi vetra bridko se smehlja, pravljice o kruhu si šepeta, zvon iz večernih lin doni, vzdih lijoč, proseč nosi... Gorje, obraz prijatelja beži, v prevari ti režeč govori, življenje hiti, žito zori, popotnik moj, le dalje, moja njiva samo zame rodi .. . ! j. Hauptmann 3Ca{ fia f ilm ? Deklica Rosemarie (Das Madchen Rosc-marie) je nemški film, ki je na beneškem filmskem festivalu vzbujal mnogo pozornosti. Prikazuje zgodbo dekleta Rosemarie, ki se hoče povzpeti do slavnega imena. V svetu bogatih podjetnikov se mnogo giblje in njeno razkošno stanovanje je pravo zbirališče industrijskih mogotcev Nemčije. Premeteno dekle zna izvabiti iz teh visokih gostov vse tajne gospodarskih načrtov, katere potem izdaja za velike nagrade konkurenčnim podjetnikom, ki se prav tako neprevidno zabavajo na stanovanju premetene Rosemarie. Toda to je bila preveč tvegana igra, ki je predrzno dekle stalo tudi življenje. Neko noč jo je namreč nekdo izmed njenih »častilcev« zadušil s svileno nogavico. Visoka družba gospodarskih magnatov je v filmu obsojena zaradi svoje brezobzirnosti v tekmovanju; prav nič se ne vpraša, katera sredstva so v konkurenčni borbi dovoljena. Tudi dekliški svet v svoji lahkomiselnosti in moralni pokvarjenosti je prikazan v filmu dovolj svarilno. Oba važna problema današnje »višje«, to je industrij-sko-buržuazijske družbe sta zelo dobro prikazana. Pozorišče filma je današnja Nemčija, ki je vstala iz ruševin, a ne iz zakoreninjenega egoizma in liberalizma. Ker opisuje resnične dogodke iz gospodarskih »škandalov« nemškega čudeža, je film dvignil mnogo hrupa v Nemčiji. Neprikrito in neusmiljeno biča visoke družbene sloje, kjer je morala globoko padla in je korupcija vedno hujša. Zaradi vsebine in problema, ki ga obravnava, je film primeren za odrasle. iiilndiao in fir&sneta Mladinski dan za Podjuno pri Sv. Andreju pri Št. Lipšu »Prelepi skriti biser koroške ti zemlje«, tako bi lahko označili tudi šentlipško podružnico Sv. Andreja, ki je sprejela na praznik presvete Trojice toliko podjunske katoliške mladine. Tako je skrit, da smo ga komaj našli. Na cilju pa smo bili presenečeni nad lepoto, idilo. Na strmem gričku lepa cerkev, pred njo »stoji, sloji nam Jipica, pod lipco hladna senčica«. Kaj vse je že ta lipa doživela: grozne turške vpade, ko so se naši pradedje tam za cerkvenim zidom borili proti premočnim Turkom, s slabotnim orožjem, toda z močnim zaupanjem v Boga in Marijo. Na čistem nebu je žarelo sonce, na obrazih fantov in dečel pa je žarelo veselje božjih otrok. Že dopoldne so se zbrali k oltarju božjemu, k Bogu, ki razveseljuje našo mladost. Bivši šentlipški župnik č. g. Srienc, sedaj dekan pliberške dekanije, je opravil sv. daritev. V jedrnatem govoru je predvsem pokazal posebne znake avstrijske mladine, kakor jih je po opazovanju označil znameniti govornik p. Lombardi. Lepo je bilo sodelovanje vse mladine pri liturgični zborni maši. Vse cerkvene pesmi je spremljala godba globaških fantov. Malo smo se podprli, žejo pogasili, mesto obilnega kosila pa smo užili pri popoldanski prireditvi veliko duhovnega veselja. Prireditev je združila koristno s prijetnim. Globaški muzikanti so nas spravili v slovesno razpoloženje, nakar nas je vse pozdravil zastopnik šentlipške farne mladine. Farna mladina iz Dobrle vesi je podala zborno deklamacijo, posvečeno naši vodnici skozi življenje, Mariji, šentlipški pevci so zapeli pod vodstvom svojega dušnega pastirja tri pesmi. Glavno misel mladinskega dneva je pokazal prizor gdč. Milke Hartmanove: »Nedeljsko popoldne pod vaško lipo«, ki so ga pripravile šmihelske in vogrške dečle in šmihelski fantje. Velika lipa, pod katero je bila prireditev, je bila najbolj naravna scenerija toga prizora. Igra pokaže, kako sta danes v mladini dve mišljenji: eno je idealno, prežeto z vero in odgovornostjo, drugo pa moderno norenje, ki vidi ves smisel le v uživanju. Toda prav to privede do katastrofe in frčanje v svobodo, dirkanje z motorjem v kino, se konča s polomljenimi udi v bolnici. Prizor prepletajo pesmi in rajanje. Vesel program so nam pripravili Pliber-čani. Seveda, ko imajo takega muzika, kaplana g. Mihorja, ki hitro spravi muziko skupaj. Večino pesmi pa smo ob njihovi godbi vsi prepevali, da je bilo splošno navdušenje in še smeh. Globaška mladina pa nam je prav mojstrsko zapela tri pesmi, med njimi tudi Lesičjakovo domačo »od nedeljskih lovcev«. Presenetil nas je tudi nastop Rebrčanov, ki nastopajo kar s »Šramlom« in nežnimi otroškimi glasovi. Kar prehitro je minil čas v veselem raz-položenju, pa nas je g. župnik Nagele pozval, da še kdaj pridemo v prijetno senco te lipe. Prireditev smo zaključili s petimi litanijami in s pesmijo »Marija skoz življenje« ob spremljavi globaške godbe. Še ne pomnim mladinskega rineva, ki bi bil -tako prijeten in da bi -tako zadovoljni odhajali domov. Prav ta mladinski dan je -dokazal, da je možno pravo pošteno veselje, da je lepo nedeljsko popoldne pod lipo in da smo tudi mi moderni, pa ne nori. V prizoru Milke Hartmanove nam je povedal fant Slomškove besede: »Sveta vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ k zveličavni narodni omiki,« dekleta pa so zarajale... »in z nami veselo je modro nebo, in lica mladostna se smejejo«. Naj bo 'tako ne le na mladinskem dnevu, ampak v vsem našem mladem življenju! * 1 VZo-iM-nfe - naftoti -gled je govoril. »Odloži masko. Bodi človek.« Glasno pa je dejal čez čas: »Duhovnik sem. Kaj meniš, da me je privedlo?« V Martinu, kot da se je nekaj prelomilo. Povesil je oči. »Sedi!« je rekel tiho. Potem je molčal. Dolgo in nepremično je sedel kakor nem in gluh. Globoko pogreznjen v zagonetno nepremičnost. Pod oknom se je plazila noč, skozi odprta vrata je glasno zvenčal molk pampe in trgal tišino,'ki je ležala med njima. svinje, bi se veselo oblizovali! Zdaj sem razumel priliko o izgubljenem sinu, ki se je želel nasititi s svinjsko hrano, pa mu je niso dali. Kadar je zatulila sirena in naznanila alarm, smo iz delavnice takoj morali v celice. Zadnje dni je bil alarm tolikrat, da smo po večkrat morali prekiniti delo in nazadnje sploh nismo več kaj delali. Ob vsakem alarmu in bombardiranju smo se veselili. Nekega dne je izginila tudi fiihrer-jeva slika ob mizi paznika — nadzornika. Dobro znamenje! Zdaj tudi nam veljajo besede Janeza Krstnika: »Dvignite glave, ker vaše odrešenje se približuje.« Dr. iRrieB piše v svoji knjigi, da je 23. aprila upravnik knjižnice njemu in sojetnikoma v knjižnici razodel, da je Regensburg že v oblasti zaveznikov. V Straubingu da so glavni nacisti pobegnili in je prevzel vodstvo občine župan, ki je bil L 1933 od nacistov odstavljen. Ta bo Straubing brez boja izročil zmagovalcem. Tega mi drugi nismo zvedeli, a vsi smo čutili, da se približuje odločitev, ki naj nam prinese svobodo. Daleč sem od doma! Da bi le varno dospel domov! V brevirju je lepa molitev »Itinerarium« t. j.: molitev onih, ki se podajajo na pot. V tej daljši molitvi je tudi prošnja: »Na pot miru in sreče naj nas napoti vsemogočni in usmiljeni Gospod in angel Rafael naj nas spremlja na ]kj to vanju, da se v miru zdravi in veseli povrnemo k svojcem!« In nadalje se v molitvi priporoča Bogu naj naravna naše korake tako, kot je nekoč vodil Izraelce skozi morje, tri Modre skozi puščave in je Abrahama na vsem potovanju varoval. To molitev sem zaupno večkrat opravljal in rasla mi je zavest, da me v božjem varstvu angel varuh srečno pripelje domov. Nervoznost je dosegla vrhunec. Morda bomo jutri že prosti! A zopet je zaenkrat še prišlo drugače kakor smo pričakovali! (Dalje prihodnjič) VOJAK prva po lestvi navzgor. In zopet so jo vrgli v jarek (kakor pri zavzetju utrdbe Turel). — »Ima življenje kakor mačka,« je zaklical angleški oficir, ko jo je videl, da je takoj zopet poskočila na noge. »Čarovnica je,« je zasika1! visokorasel vojak. »Nič se ji ne zgodi. Bojujemo se zoper demona. To je ona.« Grof Suffolk (izg. Sefolk) je to slišal. Ni poznal prazne vere. Pobil je s svojo pestjo vojaka na tla in zaklical: »Samo besna muha je, ki se je zlegla na gnojišču. Dol z njo! Dol s Francozi!« »Besna muha« se je podala na kraj, kjer so bili postavljeni redki francoski topovi. Topničarji so od začudenja odprli usta, ko je Ivana sama nabasala en top in uravnavala ogenj drugih, da so povzročili velika opustošenja. Topovi so bili vendar težav- »Ti me zasleduješ?« je čez čas naglo bruhnilo iz Martina. »Pa kar daj! Ko bi videl moje misli, ne bi storil tega.« Tomaž se je najprej zdrznil. Potem je opazil, da je Martin lahno vzdrhtel. Je bila grožnja? Strah? »Ne,« je odvrnil Tomaž. Hotel je nadaljevati, pa ga je Martin prekinil. »Ne govori! Mar ne vem, kaj te je privedlo? Moj odgovor bo molk. Razumeš? Rekel sem!« In je spustil roko na mizo. Lahno se je sklonil naprej, tako, da mu je bil obraz, ves v luči. Tomaž je videl kakor zapisano z globokimi gubami na njegovem starem obrazu, izpitem in razoranem, sledove muke. Je Martin trpel? So bile tiste gube sledovi duševnih pretresov? Tisti izraz sleherne mišice na njegovem obrazu, kaj je bila tista trdota? Maska? Nasprotje njegovi notranjosti, načrten, zavesten protiupor, protiutež? »Tudi moja beseda bo molk,« je dejal Tomaž. »Molk bo zapečatil tvojo besetlo, Martin. Ti, jaz in Tisti, ki te bo sodil. Prinašam ti odpuščanje. Naj 'bo tvoja beseda molk. Ti veš in jaz vem. Samo reci, da ti je žal. Da' hočeš odVeze ...« Martin je vstal. no orožje. Topničarji so se morali vaditi cele mesece, in zdaj jih je devica vse nad-krilila. Kdo jo je naučil te umetnosti? Tretjega napada braniki miso vzdržali. Suffolk je videl, kako je padel njegov brat. On sam je bil ranjen, polovica njegovih mož je bila mrtva. Vdal se je; v tem trenutku se je vdal tudi ostanek branilcev. Utrdba Žargo je padla. Ivana znova premaga Angleže Približno en teden pozneje je korakala francoška armada dalje proti mestu Meung (izg .Men). Trdnjava Beaugency (izg. Božami), se je vdala, ko so se Francozi približali. Ivana je dovolila posadki prost odhod, ko je prisegla, da se ne bo več bojevala. »Upam, da imate dobre ostroge, gospodje,« je rekla devica veselo, ko so zagledali prve sovražne čete. »Zakaj?« je zaskrbljeno vprašal vojvoda Alensonski. »Ali pričakujete, da bomo tepeni? Da bomo morali bežati?« »O, ne,« je smehljaje odgovorila Ivana. »A rabili boste dobre ostroge, če boste hoteli bežečemu sovražniku ostati za petami. Naše izgube 'bodo danes majhne.« Francozi so se bližali utrdbi Meung. Angleži, namesto da bi čakali pred zidovi mesta, so se umaknili v bližnji gozd, da bi tam čakali na Francoze in jih nenadoma napadli. Ko Ivana ni videla sovražnika, je poslala nekaj poizvedovalcev. Topot njihovih konj pa je splašil močnega jelena, ki jo je udrl naravnost v angleške črte. Večina angleških vojakov je bila z dežele in so bili strastni lovci. Ko so zagledali jelena, niso več mislili na Francoze. 'Zavpili so od veselja in jo udrli za jelenom. Bili so še v polnem lovu na jelena, ko so padli francoski vojaki nadnje in jih iznenadili, namesto da bi se bilo zgodilo obratno. V tem gozdu v bližini 'kraja Pate (Patay) je plačalo 2500 Angležev enega samega jelena s svojo krvjo. Poveljnik Talbot je bil ujet, z njim poveljniki Scales, Rameston, Hungerford in še drugi voditelji. Fastolf edini je ubežal, da je poročal o do tedaj najtežjem porazu Angležev. Po bitki sta dva francoska viteza iskala devico, ki sta jo našla sedečo na nekem kamnu. V naročju je držala glavo umirajočega vojaka. S hitro kretnjo je odklonila častnike svojih oficirjev. »Pojdite hitro po duhovnika, ta mož se mora spovedati.« — Vojak je bil Anglež. — Pot v Rcims je bila prosta. V Reimsu bil Karl Vlil. kronan za francoskega kra-Ija. Ivana se je zdaj hotela vrniti domov. Njeno poslanstvo je bilo končano. A kralj je ni izpustil. Proti volji božji mu je morala še dalje služiti v vojaški službi. A zdaj jo je zapustila vojna sreča. Angleži so jo ujeli in kot čarovnico obsodili na smrt na grmadi. Ob smrti je Ivana tako pretresljivo molila k Bogu, da so vsi navzoči jokali. Glasno je neprestano klicala ime Jezusovo. Kakor rečeno, je umrla 30. majnika 1431. Star, kot je bil, se je poskušal vzravnati. Sredi sobe je stal visok, kakor z neznano silo pripet skoraj v višino stropa, ponosen, trd kakor iz kamna, obenem pa ubog in nebogljen sredi revnega prostora s svojo bedno zunanjostjo, ki je izžarevala njegovo duševno zlomljenost. Tomažu se je •zasmilil. Kako bi ga mogel obsoditi? Ne. Revež tisti, ki pade. Usmili se ga Bog! Za hip sta se ujela s pogledi. »Si se odločil?« je tipal Tomaž kakor v glasni molk s tiho besedo. Martin se je premaknil. »Da,« je rekel trdo. »Odločil sem se.« Stopil je k vratom in dvignil roko. »Pojdi!« je ukazal. In ker se Tomaž ni takoj premaknil, je trdo ponovil: »Pojdi!« V Tomažu, kot da se je podrlo svetovje. Kakor da sta na ločnici časa in brezčasja, trčili tema in luč. Nasmehnil se je kakor v zadregi, ko pa je opazil Martinov jekleni pogled in roko, ki je kazala v pampo, se je zganil. Počasi je oblekel suknjo in se napotil. Med vrati se je ustavil. »Pomisli, da bo nekoč lahko prepozno. Zdaj imaš še čas.« Martin ni povesil roke in pogled mu je postal še bolj trd. Skoraj oster. (Dalje prihodnjič) ***’ STAvLER St c> ' A., ■■■iš.: .<•- '• •- 'J-' ■"••L Was gibt es Neues! Die herrlichen Abende sollten Sie zu einem naheren oder vveiteren Spaziergang nutzen — als Ziel schla-gen wir vor: Unsere Schaufenster mit wohnfertig aufgestellten Mobeln. Und weil uberall die Preise dabeistehen, konnen Sie auf dem Nach-Hause-Weg Plane schmieden. Wir schicken Ihnen aber aucn gern umfangreiches Bildmaterial zu, wenn Sie uns Ihre Wunsche auf einer Postkarte schreiben; das ist genau so unverbindlich wie ein Schaufensterbummel. Wir bieten nicht nur eine erschSpfende Ausvvahl schoner Mobel, wir beraten Sie fachmdnnisch bei der kompletten Zusammensiellung. Erst diese har-monische Verbindung von Form und Farbe gibt Ihren Raumen den besonderen Akzent. ■ Unsere beste Reklame ist die standig steigende ^ahl zufriedener Kunden. ■ Die Ausvvahl ist uniibcrtroffen. ■ Wir fiihren nach wie vor das giinstigste Volks-Schlaf-zimmer. ■ Besichtigen Sie unsere neue Teppich- und Vorhang-stoffe-Abteilung. ■ Reratung durch unsere Architckten und Zustcllung mit eigenen Mdbelautos kostenlos. ■ KredUgcvvahrung zinscnfrei durch Eigcntinanzierung und SW-Kredit bis 30 Monate. Diese Vorteile bietet Ihnen Ihr Haus der guten Mobel KLAGENFURT, Theatergasse 4 • Tel. 50-24, 52-62 Slovenske oddaje v tadtii NEDELJA, 26. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 27. 6.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Kogar zanima. 17.55 Za našo vas. — TOREK, 28. 6.: 14.00 Poročila, objave. — Po tajinstvenih stezah koroške domovine. (1.) — SREDA, 29. 6.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 30. 6.: 14.00 Poro- čila, objave. — Iz popotne torbe: Pri tujih narodih v gosteh: Turčija. - PETEK, L 7.: 14.00 Poročila, objave. — Pevski godci in pevci. (Posnetki koncerta Pevske zveze z dne 27. 5. 60) — SOBOTA, 2. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 3. 7.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo^ POGOSTEJŠE AVTOBUSNE ZVEZE S SLOVENIJO IN JADRANOM Kot poroča Poštna telegrafska direkcija za Koroško odslej obratujejo še naslednje avtobusne proge: Vrba ob jezeru — Celovec — Ljubelj — Bled ob torkih in četrtkih; Celovec — Ljubljana — Reka — Opatija odhod ob sobotah in povratek ob nedeljah; Beljak — Podkoren — Bled ob torkih in petkih; Celovec — Marija na Otoku — Baško jezero — Beljak — Višarje ob torkih, sredah in sobotah. Podrobnejša pojasnila dobite pri poštnih uradih. DROBNE NOVICE Fred, vzorni uslužbenec, je novi nastavljenec angleških bank, ki opravlja svoje delo 15-krat hitreje, če mu le date piti nekoliko posebnega črnila. Je namreč novi „bralni avtomat”, ki je bil uveden v anl. bankah. Sortira do 75.000 čekov v minuti in jih razporedi z ozirom na banko, filialo, številko računa, ime klienta itd. To delo opravlja, ko skozi njega le tč čeki z brzino 16 km na uro. Avtomate v rimskih cerkvah je prepovedala Kongregacija za obrede s posebnim dekretom. V zadnjem času so namreč iznajdljivi župniki namestili po znamenitih rimskih cerkvah igralne avtomate, ki so (podobno kot pri nas avtomati za plošče s .^lagerji”) za novec zavrteli na magnetofonski trak posneto razlago znamenitosti do-tične cerkve v raznih jezikih. Prvo „cerkev na avtocesti” v Avstriji bodo zgradili pri kraju Haid pri Linzu. Služila bo ne le avto-mobilstom ampak tudi kot krajev na župnijska cerkev ter bo stala 14 milijonov šil. Blago za poletne obleke £ jkaiiuoh \JcliUa izfocal VUzkt um! Klagenfurt, Alter Plafz 35 Štedilnike, peci kmetijske potrebščine ugodno in na obroke pri HANS WERNIG KLAGENFURT, Paulitschgasse (Prosenhof) sK.5*k9rl& OTQŽ^ KLAGENFURT, 10.-0ktoberstraBe (neben Kino Prechtl) v našem listu • llllllllllllllilllllllllllllllll Hrušcev obišče Avstrijo V četrtek, dne 30. junija, bo preko Romunije in Madžarske prispel na letališče Schwechat pri Dunaju sovjetski ministrski predsednik Nikita Sergejevič Hruščev, kjer ga bodo predstavniki Avstrije kar se da slovesno sprejeli. Potem se bo pa devet dni inudil na Dunaju in po zveznih deželah. Za vsak dan je treba narediti natančen program, treba je poskrbeti za jedačo, pijačo, prenočišče in zabavo visokega gosta in njegovih spremljevalcev, poleg tega pa je treba misliti še na kakih 200 časnikarjev, ki bodo sledili vsak korak Hruščeva. Na Dunaju se bodo vrstile obilne malice, slovesna kosila in večerje, konference in gledališke predstave (v operi bo Mozartova Čarobna piščal). Pa to še ni vse, kajti dosedanje izkušnje kažejo, da je visoki gost zmožen poskrbeti tudi za kako »predstavo« izven programa. In te seveda delajo gospodom od protokola še več skrbi. Prav tako tudi policiji, ki menda nima več mirne ure. Pride fudi na Korošico Med drugim namerava Hruščev obiskati tudi Koroško. Dunajsko zunanje ministrstvo je že poslalo svoje uradnike v našo deželo, da pripravijo vse potrebno. Hruščev bo prispel v sredo, dne 6. julija na Koroško in bo prenočil v koči Franca Jožefa, naslednji dan se pa bo dopoldne ob 11. pripeljal v Millstatt. Ob 13.45 pričakujejo Hruščeva na kosilu v hotelu Moser-Verdi-no v Celovcu, kjer bo deželni glavar gostu priredil sprejem. Ob pol štirih se bo odpeljal naprej preko Velikovca v Frant-schach, kjer si bo ogledal znano velepa-pirnico, nato pa se bo odpravil naprej na Štajersko. Tako določa uradni program. Bogata bilanca celovškega mestnega gledališča Na zadnjem letošnjem sestanku so predstavniki koroškega časopisja — ti sestanki so postali že skorajda stalna ustanova, ki je mnogo pripomogla k boljšemu spoznavanju problemov gledališča — je intendant Hans Otto B 6 h m podal zaključno poročilo o letošnji gledališki sezoni, ki jo moremo označiti kot vseskozi ugodno. Celovško gledališče ima za seboj precej pestre čase, včasih mu je šlo že kar za kožo, glede letošnje sezone pa je moč mirno ugotoviti, da se je gledališče močno utrdilo ne le materialno, ampak tudi glede sorazmerne umetniške višine ter točnosti programa. V primeri 7. lanskimi 237 predstavami jih je letos bilo 290, dočim se je število obiskov dvignilo za 6300 ter doseglo lepo značko 132.000. Posebno razveseljivo je povečanje obiskovalcev med mladino ter z dežele, k čemur so mnogo pripomogle redne pred-stave, pa tudi ugodni podeželski abonma, ki je znatno narastcl in priča o rastočem zanimanju za gledališko umetnost na podeželju. Predstave v Koncertnem domu so se prav tako obnesle in prihodnje leto se bodo spet smele imenovati „Komorno gledališče” (Kammerspiele). Bilo je tam 53 predstav s 9500 obiskovalci. Za tako zvano poletno sezono je predvidenih 18 predstav in sicer oper, operet in govorjenih komadov iz. letošnjega programa. Namen teh predstav je nuditi številnim tujcem, ki prihajajo poleti se hladit na naša jezera, tudi nekoliko umetnosti in razvedrila po večerih. Za prihodnje leto je že sestavljen repertoar, sklenjeni so že tudi angažmaji novih moči. Glede programa sc je vodstvo gledališča še držalo načela, da je poleg že ustaljenih del treba nuditi občinstvu tudi moderne ustvaritve in tako držati korak s sodobnim umetniškim dogajanjem. V minulem letu je bilo z novo kolektivno pogodbo moč zagotoviti tudi znatna izboljšanja umetniškemu in pomožnemu osebju, pri čemer pa je intendant Bohm poudaril, da 'fiiso bile samo po sebi zmerne materialne prednosti tiste, ki so pripravile vse njegove sodelavce do tega, da so vložili v delo vse svoje Tiltni Bistrica v Rožu Soljota, dne 25. 6.: Der falsche Florian (IV). — Nedelja, dne 26. 6.: Der blaue Nachtfalter (IV). — Sreda, dne 29. 6.: Auf eurcn Hochmut vverde ich spuoken (VI). Borovlje Sobota, dne 25. 6.: Mcine Tochter Patricia (IVa). — Nedelja, dne 26. 6.: Der Stcm von Santa Clara (III) . — Torek, dne 28. 6.: Gesucht wird Morder (IV) . — Četrtek, dne 30. 6.: Sem Freund Jello (Ha-f). Pliberk Sobota in nedelja, dne 25. in 26. 6.: Helden (IV + ). St. Jakob v Rožu Sobota in nedelja, dne 25. 6.: Schlag auf Schlag (IVa). — Sreda, dne 29. 6.: Anna (IV+). Šivalne in pletilne stroje tirundner KLAGENFURT, \VIENER GASSF. 10 POLEG MESTNE CERKVE sile, ampak da je to bila ljubezen do gledališke umetnosti. Napovedal je še eno novost, namreč da bo v prihodnji sezoni začetek vseh večernih predstav ob pol 8. uri, kar bo tudi odstranilo marsikatero nevšečnost, ki je doslej zavirala obisk gledališča. O gledališkem programu za prihodnje leto ter v novih umetniških močeh bomo ob priložnosti še spregovorili. a. 1. fp& j d inm a ^Podjuno (Nadaljevanje s 4. strani) menita pa je tudi knjižnica. Gospod grof nam je razkazoval starodavne zastave in knjige. V tej knjižnici je mnogo slovenskih knjig iz prejšnjih časov. Mnogo je še drugih knjig. Posebno so znamenite knjige starih grških in rimskih pesnikov in pisateljev. Mnogo je tudi knjig, ki vsebiljejo zakone in odredbe. G. grofu smo se ob koncu zahvalili za njegovo prijaznost ter mu zapeli pesem. Radi bi si še ogledali Božji grob in Sv. • Hemo, toda vreme za to ni bilo primerno. Za malo časa je dež sicer prenehal, toda ko smo se vozili proti Celovcu, se je še bolj stemnilo in naliv ni hotel prenehati. Vendar nas to ni motilo, ampak smo bili dobre volje. Tolažili smo se, da si bomo našo Podjuno, o kateri poje pesem »O Podjuna, kako si ti lepa«, ogledali kdaj drugič, ko bo z vedrega neba sijalo sonce. Mirko Tiskovno društvo gradiščanskih Hrvatov Minuli teden so na zborovanju v Železnem (Eisenstadt) zbrani gradiščanski Hrvatje ustanovili lastno »Hrvatsko tiskovno društvo« katerega namen bo izdajati dober krščanski tisk v hrvatskem jeziku ter prav posebno zalagati šolske knjige v hrvaščini. Za predsednika društva je bil izvoljen šolski direktor Alfons Kornfeind, podpredsednika sta pa župnik Matija Semliker in dr. Torne Kačič, tajnik učitelj Franjo Handl, blagajnik pa Stefan Gregorič. Takoj se je včlanilo nad 100 rodoljubov in plačalo članarino 200,— šilingov letno. Kot piše gradiščansko glasilo »Naš Tajednik«, je društvo nadstrankarsko, glavno je, da se člani čutijo Hrvate in se drže vere naših prednikov. Želimo našim gradiščanskim bratom obilo uspeha! Zaradi ugrabitve Adolfa Eichmanna, nekdanjega Hitlerjevega »pooblaščenca ta dokončno rešitev judovskega vprašanja«, ki ima na vesti smrt 6 milijonov Judov za časa druge svetovne vojne, se je argentinska vlada pritožila zaradi kršitve suverenosti na Varnosti svet Združenih narodov. »Prostovoljni« agentje Izraela so namreč izsledili Eichmanna, ki je pod tujim imenom živel v argentinski prestolnici Buenos Airesu ter ga z letalom na skrivaj prepeljali v Izrael, kjer je sedaj zaprt. Ameriški raketni tehniki so stavkali 11 dni, dokler se ameriška vlada ni vdala ter ugodila zahtevam po zvišanju plač. (j&stiiiskL ostati, g&sfKHlutie, povod Ze sedaj si po ugodnih cenah nabavite manjkajočo opremo v trgovini s preprogami RADLMAYR V I L L A C H Velika zaloga žimnic, zaves, talnih oblog in raznih drugih vrst blaga za opremo sob PiacLtnz otafiavz! List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naž tednik - Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročama mesečno 7.- šil., lemo 80.- šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše. p. Zrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 45-68.