KRAŠKI IZVIR KAJŽA IN NJEGOVO ZALEDJE KARST SPRING KAJŽA AND ITS HYDROLOGICAL BACKGROUND Jože JANEŽ, Jože ČAR Acta carsologica, XIX (1990), 101-138, Ljubljana 1990 lzvlea:t UDK 551.444.5 (497.12-15) Janež, Jože, čar,Jofe: Kraški izvir Kajf.a in njegovo zaledje Izvir Kajža je prelivni kraški izvir v severozahodnem delu Trnovsko banjške planote. Nje- gov pretok niha med 7 in 1500 1/s. Po deževju je voda kalna, dokler pretok ne upade pod 25 1/s. Bakteriološka oporečnost se pojavlja pri pretokih večjih od 19 1/s. Zaledje izvira je določeno s podrobnim litološko- tektonskim kartiranjem s poudarkom na ločevanju zdrobljenih, porušenih in razpoklinskih con. Zgrajeno je iz dveh enot: globokega krasa na apnencih in lokalno prepustne viseče flišne pregrade. Zaledje na flišu naj bi ščitili s širšim varstvenim območjem (3.cona), v ožje varstveno območje (2.cona) je vključeno kraško zaledje na apnencih. Najožje varstveno območje (Leona) obsega površje odprtih razpoklinskih con ob izviru in ograjeno okolico zajetja. Abatract UDC 551.444.5 (497.12-15) Janež, Jože, čar, Jofe: Kant spring Kajf.a and its bydrologica) bactground Spring Kajža is an overflow karst spring on the north-western part of Trnovo-Banjšice pla- teau. Its discharge is from 7 to 1500 1/s. The water is muddy after big rains till the discharge decreases under 25 1/s. At discharges over 19 1/s it is bacteriological unsuitable. The hydrological background was located on the base of detailed lithologic-tectonical mapping with special accent to distinguishing crushed, broken and fissure zones. It is built by two units: deep karst and local permeable hanging flysch barrier. Hydrological background on flysch is protected with the broa- der protection area (3rd zone). Karst background on limestones is included in the narrow protec. tion area (2nd zone). The most narrow protection area (1st zone) embraces the surface of open fissure zones behind the spring and the fenced in water capture surroundings. Naslov • Address Jože Janež, dipl.ing.geol. Dr. Jože Čar, dipl.ing.geol. Rudnik živega srebra Idrija Kapetana Mihevca 15 YU - 65280 Idrija Vsebina Uvou... ___________________ _ ---·························· Geološke razmere ............ _______ _ ---··························· Hidrogeološke razmere ............ ·------························-----···························· Izvir Kajža______ ----········································----····························· Hidrološko zaledje izvira Kajža ................................................ ·----·································· Varstvena območja ........................................................................ ·-----································ Sklep ______________ _ ------.. ········ ................................ . Literatura .................................. ·---·····························------····································· Karst spring Kajža and its hydrological background (Summary) ................................. . 103 105 105 108 113 127 130 131 132 134 - UVOD Globoki kras Banjške planote sestavljajo kredni apnenci, ki so okoli Grgarja, Kanal- skega Vrha in Banjšic prekriti s flišnimi plastmi. Na flišu so drobni, vendar številni in pestri hidrološki pojavi, ki so v veliko pomoč pri odkrivanju delovanja kraškega sistema. Podzemne vode obsežnega kraškega vodonosnika iztekajo predvsem na izviru Mrzlek (77 m nadmorske višine) pri Solkanu, manjše količine pa tudi na severozahodnem obrob- ju planote, v dolini potoka A vščka, 190 do 200 m visoko. Izvir Kajža je med temi izviri največji. Njegov položaj smo poskušali pojasniti s podrobnim litološko-tektonskim karti- ranjem zaledja s poudarkom na kartiranju pretrtih con. Le to je dobro razložilo tudi hidrogeološko vlogo in značaj fliša na ožjem območju Banjšic in Kanalskega Vrha, do- datno je osvetlilo in potrdilo rezultate starejših sledilnih poskusov na planoti in v kombi- naciji s hidrološkimi meritvami na izviru ter bakteriološkimi in kemičnimi analizami omogočilo določitev hidrološkega zaledja izvira, varstvenih območij in varovalnih ukre- pov. GEOLOŠKE RAZMERE Pregled dosedanjih geoloških raziskav Prva geološka raziskovalca Banjške planote sta bila v prejšnjem stoletju Stur (1858) in Stache (1889). Leta 1920 je izšla Kossmatova geološka karta lista Tolmin, v merilu 1:75.000. Apnence Banjške planote je prištel zgornjekrednemu rudistnemu apnencu, fliš- ne litološke člene pa eocenu. Po drugi svetovni vojni je Banjško planoto geološko kartiral Buser. Izsledke geološ- kega kartiranja in paleontoloških raziskav sta objavila Turnšek in Buser (1974). V svetlo sivih do temnosivih neplastnatih gebenskih apnencih sta na več lokacijah našla številno knidarijsko fauno. Korale, hidrozoji in hetetide dokazujejo spodnje kredno barremijsko- aptijsko starost. Debelozrnata apnenčeva breča, ki leži diskordantno na grebenskem apnencu, je po podatkih Buserja (Turnšek in Buser, 1974) senonijske starosti, medtem ko naj bi bile pisano razvite flišne plasti zgornjesenonijske in paleocenske starosti. Flišne kamnine je v okolici Kanalskega Vrha leta 1979 stratigrafsko raziskoval Pavšič. Po njegovih ugotovitvah pripada rdečkasti bazalni laporasti apnenec najvišjemu delu maastrichta, zelenkasti in sivkasti laporji in peščenjaki z brečo črnega in sivega apnenca pa so že spodnjepaleocenske starosti. Pavšič in Pleničar (1981) poročata, da so ob poti Morsko - Kanalski Vrh razvite danijske flišne kamnine. V tej razpravi najdemo tudi podatek, da je tudi fliš Banjške 105 Acta carsologica, XIX (1990) planote danijske starosti. Geološke razmere Banjške planote so pregledno prikazane na osnovni geološki karti SFRJ 1:100.000 list Tolmin in Videm (Buser, 1986). Podatke osnovne geološke karte bomo komentirali v nadaljnem tekstu. Novi podatki o geologiji raziskanega ozem1ja Za reševanje hidroloških problemov smo poleg hidrolitološke razčlenitve plasti (prepustni - delno prepustni - neprepustni členi) in določitve prostorske lege in razprosti- ranja posameznih hidrolitoloških členov, ugotavljali predvsem potek različnih pretrtih con (zdrobljene, porušene in razpoklinske) skladno z uvedenimi postopki podrobnega karti- ranja pretrtih con na krasu (Čar, 1982; Čar in Gospodarič, 1984). Dosedanje geološke raziskave obravnavanega ozemlja so bile namreč v prvi vrsti namenjene reševanju sploš- nih stratigrafsko-tektonskih problemov ali specialnim biostratigrafskim raziskavam (Kossmat, 1908, 1909, 1920; Turnšek in Buser, 1974; Pavšič, 1979, 1981; Buser, 1986). Pri tem so raziskovalci preučevali podrobnejšo litologijo plasti le v določenih odprtih profilih (Pavšič, 1979, 1981) ob cesti Morsko - Kanalski Vrh in Kanalski Vrh - Bate), sicer pa zelo splošno. Stratigrafsto-litološta razčlenitev plasti Osrednji del kartiranega terena gradi barremijski in aptijski (Buser, 1986) apnenec, ki je najstarejša kamnina raziskanega ozemlja (sl. 1). Najdemo ga na levem bregu Avščka med Dolnjim Avščkom in Ležino, gradi celotno pobočje Osojnice, Debelega griča (763 m) in Goleka (821 m). Severna meja apnenčevega pasu poteka iz doline Avščka po dolini potoka Poščrn, dalje po jugovzhodnem obrobju Belega brda (715 m) in južnem obrobju izravnave Kanalskega Vrha mimo brezna Jazbenk (uporabljamo ime Jazbenk, kot je zapisano na novejših topografskih kartah, sicer se zapisuje tudi Jazben) proti Preddolu. Južni rob poteka iz doline Avščka pri Ležini po grapi Mournika, nato po pobočju Osojni- ce do lokacije Pri cerkvi, nato pa zaobjema flišno globel okrog Humarjev in Mrcinj (sl. 1). Severovzhodni del spodnjekrednega apnenca je razvit kot neplastnat, temno do svetlo siv, mestoma skoraj bel organogen grebenski apnenec. V njem so pogostni vložki mikritnega in oolitnega apnenca s posameznimi koralami. Prav tako niso redki brečasti vložki. Organogeno skeletno osnovo apnenca gradijo korale, hidrozoji in hetetide (Turnšek in Buser, 1974). Grebenski apnenec s številnimi organizmi prehaja na območju Goleka bočno v temno siv do siv bituminozen plastnat apnenec. Diskordantno na opisanih spodnjekrednih apnencih leži najprej bazalna apnenčeva blokovna breča, nato pa - tu in tam - rdeč laporast apnenec. Po razpoložljivih podatkih (Pavšič, 1979, 1981; Buser, 1986) sta kamnini maastrichtijske starosti. Apnenčevo brečo najdemo na južnem obrobju izravnave Kanalskega Vrha ob vznožju Goleka. V veliki 106 J. Janež, J. Čar, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje debelini je razvita ob cesti proti Batam, medtem ko se proti severovzhodu postopno iz- klinja. Podobno zakonitost opazujemo tudi na vzhodnem delu obravnavanega ozemlja. Apnenčeva breča je razvita v več desetmetrski debelini na zahodnem obrobju flišne globeli med Lohkami in lokacijo Pri cerkvi severozahodno od Mrcinj, proti dolini A vščka pa je razvita le tu in tam. Na maastrichtijski apnenčevi breči in rdečem laporastem apnencu ležijo flišne kam- nine. Pa v š i č (1979, 1981) jim je določil paleocensko starost, Buser (1986) pa maast- richtijsko v dolini Avščka in na Banjšicah ter paleocensko pri Kanalskem Vrhu. Menjava- jo se peščeni laporovec, rdečkasti laporovec in peščenjak ter masivni trdi laporovec. V naštete neprepustne litološke člene so vloženi različno obarvani prepustni apnenčevi klas- titi, ki so pomembni za razlago hidroloških razmer obravnavanega terena. Apnenčevi klastiti so razviti v obliki različno dolgih in debelih leč. Največkrat se začenjajo z debelo- zrnatim konglomeratom, nato pa prehajajo v drobnozrnat apnenčev peščenjak. Spodnji kontakti leč so običajno ostri, zgornji postopni, vendar sorazmerno hitri. Lateralno izklin- janje leč je postopno. Zaradi značaja izklinjanja apnenčevih klastičnih plasti, majhne debeline nekaterih leč in močne tektonske pretrtosti kamnin je praktično nemogoče prostorsko nedvoumno opredeliti prav vse apnenčevo-klastične nivoje. Na območju Kanalskega Vrha smo jih lahko zanesljivo določili vsaj šestnajst, med dolino A vščka in Mrcin jami pa deset. Vse leče potekajo v smeri severozahod - jugovzhod in ne vzporedno z diskordanco kot bi pričakovali. Tektonika in stopnja pretrtosti kamnin Celotno kartirano območje prištevamo širši prelomni coni močnega, v dinarski smeri potekajočega Avškega preloma (Predjamskega preloma). Njegova ožja prelomna cona z močno pretrtim notranjim obrobjem zunanje prelomne cone je predstavljala preddispozi- cijo za nastanek doline Avščka. Kompaktne tektonske breče, značilne za notranje pre- lomne cone, najdemo danes v dnu doline Avščka, med Ležino in Bolterjem. Breče omeju- jeta izraziti mejni prelomni ploskvi z vpadom od 70 do 90~ proti severovzhodu. Kartirani teren jugozahodno od doline A vščka seka še cela vrsta z Avškim prelo- mom bolj ali manj vzporednih spremljajočih prelomov. Med njimi sta, glede na velikost premikanja, močnejša predvsem dva. Prvi poteka po severnem obrobju planote mimo Mrcinj. B u s e r (1986) ga imenuje Banjški prelom. Prelom, ki poteka po severnem pobočju Goleka, smo imenovali Goleški prelom. Oba spremljajoča preloma veže vrsta veznih prelomov, ki imajo smer NNW-SSE ali pa so usmerjeni skoraj proti jugu. Hidro- geološko posebno pomemben je močan snop veznih prelomov, ki se odcepijo od Banj- škega preloma pri Mrcinjah, se postopno usmerjajo proti severu in prislonijo na Avški prelom v dolini A vščka. Na priloženi karti (sl. 1) smo tektonske cone ločili po stopnji pretrtosti (Čar, 1982) 107 Acta carsologica, XIX (1990) na zdrobljene, porušene in razpoklinske cone, ki lahko prehajajo vzdolžno druga v drugo. Zdrobljene cone so napolnjene s tektonsko glino, milonitom ali brečo. Razumljivo je, da so . posamezne pretrte cone drugače oblikovane v apnencih kot v flišnih kamninah. Za zdrobljene cone v apnencu so značilne debelozrnate, kompaktne neprepustne breče, v flišnem laporovcu tektonska glina, medtem ko opazujemo v apnenčevih klastitih pred- vsem ozke pasove milonita. V apnencih so ob porušenih conah razvite porušne vrtače, pobočne dolinaste zajede in prevali, v razpoklinskih pa izjemno lepi sistemi vrtač in škrapelj. Porušene cone so v flišnih kamninah zaglinjene in manj opazne. Na teh mestih se ohranja debela preperinska skorja. Največkrat v njih nastajajo različno oblikovane depresije. Razpoklinske cone so v mehkejših litoloških členih opazne le v svežih vsekih. HIDROGEOLOŠKE RAZMERE Hidrogeoloft:e mačiloosti kamnin in tektooako pretrtib con Po načinu odtekanja padavinskih voda delimo raziskani teren (metodologija po Habiču s sodelavci, 1984) na območja s popolnim kraškim odtokom in območja z delnim površinskim in pretežno kraškim odtokom. V prvem primeru gre za površje na globoko zakraselih apnencih, brez površinskih vodnih pojavov, izvirov, ponikalnic in površinskih tokov. Na območjih z delnim površinskim in pretežno kraškim odtokom je površinska vodna mreža omejena in razdrobljena na majhne ločene ponikalnice. Napajajo jih šibki izviri na flišu. Večina vode se po kratkem površinskem pretakanju pretoči skozi delno prepustne flišne kamnine v globoko zakraselo apnenčasto podlago. Na lokalne hidrološke razmere močno vpliva poleg litološke sestave tudi tektonska pretrtost terena. Različne stopnje pretrtosti opazimo tudi znotraj posameznih pretrtih con. Omenimo še, da imajo pretrte cone v različnih kamninah različno prepustnost. Za razmere na Banjški planoti veljajo naslednji odnosi med stopnjo pretrtosti, vrsto kamnine in prepustnostjo: Stopnja pretrtosti zdrobljena cona porušena cona razpoklinska cona •nastopajo ob posebnih pogojih v apnencih neprepustna• ali slabo prepustna slabo prepustna dobro ali izredno dobro prepustna 108 v flišnih kamninah neprepustna neprepustna ali delno prepustna delno prepustna• t ' l J. Janež, J. Čar, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje Že zaradi hitre zgodnjediagenetske cementacije spadajo spodnjekredni apnenci, ki grade osrednji del kartiranega terena in globljo podlago flišnih kamnin, med dobro pre- pustne kamnine. V njih najdemo vse vrste strukturne sedimentne poroznosti. V greben- skem apnencu je še posebno pogostna luknjičavost med biomorfnimi delci v biolititih. Med primarno poroznostjo v plastnatih apnencih prevladuje poroznost po lezikah. Spodnje kredni apnenci Banjške planote so poleg tega še tektonsko izjemno pretrti. V njih je močno razvita porušna in razpoklinska poroznost, ki je v glavnem že prešla v kraško poroznost. Glede na opisane razmere opredeljujemo spodnjekredni apnenec Banjške planote v splošnem kot izjemno prepustno kamnino. Edina neprepustna ali slabo prepustna območja v apnencih raziskanega terena so zdrobljene cone (kompaktne tektonske breče). Tak značaj ima ožja cona Avškega pre- loma v dolini Avščka. Slabo in slabše prepustna območja predstavljajo ožje zdrobljene cone ob veznih prelomih med Avškim in Banjškim prelomom na pobočju Osojnice ter ob nekaterih drugih prelomih na planoti. Prav slednje so glavni vzrok za značilno razporedi- tev izvirov v dolini A vščka. Različni flišni laporovci in peščenjaki so v splošnem neprepustne kamnine. V nas- protju s tem se kažejo v njih vloženi apnenčevi peščenjaki kot sorazmerno dobro pre- pustne kamnine z razpoklinsko poroznostjo. Na flišnih laporovcih in peščenjakih je razvi- ta šibka hidrografska mreža, v apnenčevih klastitih pa opazujemo podzemeljsko preta- kanje in lokalno razvite kraške pojave. Tako se kažejo flišne kamnine v okolici Kanal- skega Vrha in Mrcinj s hidrogeološkega stališča kot lokalno prepustne (menjavanje prepustnih in neprepustnih kamnin in območij). V zdrobljenih conah najdemo v flišnih laporovcih in peščenjakih zaglinjene cone, ki so mehansko neodporne. Ob njih se po plitvih grapah pretakajo redke površinske vode. Šibkejše porušene cone in razpoklinske cone ob ugodnih po~ojih povečujejo prepustnost laporovca in peščenjaka kakor tudi vanje vloženih apnenčevih peščenjakov. Pregled dosedanjih hidroloških raziskav V poročilu o raziskavah 334 m globokega brezna Jazbenka pri Kanalskem Vrhu najdemo prve zanimive hidrološke podatke z Banjške planote. Potoček s pretokom 0,4 1/s, ki se pretaka v zadnjem delu Jazbenka, so obarvali z uraninom. Kljub štiritedenskemu opazovanju znanih izvirov v dolini Soče in Avščka barve niso nikjer opazili (Hribar in Habič, 1959). Temeljni opis hidroloških razmer Trnovskega gozda in Banjške planote najdemo v obsežnem Habičevem delu "Kraški svet med Idrijco in Vipavo" (1968). Poleg seznama kraških in hidroloških pojavov (izvirov, ponikalnic) po področjih so navedeni podatki o temperaturi in trdoti kraških voda iz zaledij z različno litološko sestavo. Študija, ki se pretežno ukvarja z nastankom reliefa, obravnava med drugim tudi geomorfološki razvoj Banjšic in nastanek izravnav pri Kanalskem Vrhu, Mrcinjah in Batah. Krajši pregled hidroloških razmer in seznam do takrat znanih kraških objektov je 109 Acta carsologica, XIX (1990) zbran v poročilu k osnovni speleološki karti lista Tolmin 4 v merilu 1:50.000 (Habič s sodelavci, 1976). Habič (1982) je izdelal temeljit opis hidrološkega zaledja Mrzleka. V razpravi so najprej obravnavane reliefne značilnosti Banjške planote in kratek pregled hidrogeoloških razmer. Sledi pregled hidroloških, fizikalno-kemičnih in bakterioloških lastnosti kraških izvirov ob Idrijci in Soči. Opisana sta tudi izvira Kajža in Bolterjev zde- nec ob Avščku. Raziskanih je bilo več ponikalnic na Banjšicah, pri Grgarju in ponikalnica Čepovanskega potoka. Z barvanjem Čepovanskega potoka leta 1980 so bile dokazane povezave z izvirom Hotešk pri Slapu ob Idrijci, Bolterjevim zdencem v dolini Avščka ter Mrzlekom in drugimi izviri ob Soči. V Kajži, ki je bila tudi opazovana, barvilo ni bilo ugotovljeno. Habič (1987) je v juniju 1986 na Kanalskem vrhu obarval ponikanico Gornja Mlaka z rodaminom in ponikalnico Na Lazu pod Drnulkom z uraninom. Opazovani so bili izviri na obrobju planote, od Boltarjevega zdenca do izvirov nad Kanalom. Barva ni bila ugo- tovljena nikjer, kar po avtorjevi oceni kaže na odtok proti Mrzleku, ki ob tej priložnosti ni bil vzorčevan. Izviri Hidrološte razmere na viseči flišni pregraji v okolici Lobk, Mrcinj in Kanalskega Vrba Izviri v okolici Lohk, Mrcinj in Kanalskega Vrha imajo značilen položaj glede na flišno litologijo (sl. 1). Dosledno so vezani na normalen, največkrat pa tektonski stik med vložki apnenčeve breče in peščenjaka z manj prepustnimi ali neprepustnimi laporovci in kremenovimi peščenjaki. Izdatnejši so, če se nahajajo ob prepustni prelomni coni, ki lahko povezuje dve ali več karbonatnih leč. Izviri v flišu, čeprav šibki, so izrednega pomena za lokalno vodooskrbo. V okolici Kanalskega Vrha opazujemo leče apnenčevih klastitov skromnih dimenzij, zato so tudi izviri šibki, vendar stalni. Izvir pri Mlaki (1) ima najnižjo izmerjeno izdatnost komaj 0,01 1/s. Zajet je za bližnjo kmetijo. Iz zajetja pri Mlaki (2) z izdatnostjo 0,2 - 0,3 1/s se oskrbuje spodnji del Kanalskega Vrha, medtem ko zgornji del vasi uporablja stalen izvir na Mlaki (3) z najnižjim doslej ugotovljenim pretokom 0,15 1/s. Izvira 1 in 2 imata vsaj delno skupno zaledje. Oba se nahajata ob prelomnem stiku flišnega laporovca z apnenčevim peščenjakom. Voda odteka ob prelomnih conah iz več leč, delno pa je zbi- ranje pogojeno z ugodnim vpadom Japorastih plasti. Nenavaden položaj ima izvir 3. Njegovo hidrološko zaledje je mogoče razložiti Je z upoštevanjem lege plasti in prepustnejših apnenčastih peščenih vložkov, ki jih sicer v travnatih terenih nismo mogli neposredno opazovati. Doslej izmerjene količine kažejo na nihanje med 0,15 - 1,5 1/s. Za oskrbo zaselka Konec pri Kanalskem Vrhu sta v bližnji grapi urejeni dve zajetji 110 J. Janež, J. Car, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje (4) z najnižjo izmerjeno izdatnostjo 0,11/s. V zgornje zajetje se nateka voda ob prelomni coni, v spodnjega pa iz apnenčevega peščenjaka ob stiku s flišnim laporovcem. Poleg opisanih izvirov je na območju Kanalskega Vrha še nekaj presihajočih močil in izvirov. Iz zajetja Lošček I in Lošček II (5 in 6) se s pitno vodo oskrbujejo Lohke. Njuna minimalna skupna izdatnost je 0,25 1/s, po večdnevnem deževju pa naraste na 17,2 1/s (1.10.1984), tako da je razmerje Qmin : Qmax = 1 : 68. Ob deževju se izvira kalita in takrat voda tudi kemično ni primerna. Tudi bakteriološka oporečnost se spreminja v odvisnosti od pretočnih količin oziroma vremenskih pogojev. V zajetju Lošček I so bile ugotovljene fekalne bakterije, medtem ko je v Loščku II bakteriološka oporečnost pogo- jena s prevelikim številom živih bakterij. Zaledje izvirov še ni bilo natančneje opredelje- no. Vzhodno od Lohk so trije manjši izviri z imenom Javorščica (7). Ob visokih vodah dajejo več litrov vode v sekundi, ob sušah pa niti 0,11/s. Na izvirih smo odvzeli dva bak- teriološka vzorca. Obakrat je voda vsebovala fekalne bakterije. Celotno flišno območje med Mrcinjami in Pri cerkvi je praktično brez izvirov. Za- jetje št. 8 in šibak izvir pri Buckih (9) ob suši presahneta. Za popolnejši pregled hidro- loških razmer omenjamo še stalno močilo Pri cerkvi (10), ki služi za napajanje živine in stalno stoječo vodo Mlako pod Mrcin jami. Na flišnem pobočju pod robom planote se nad dolino Avščka nahaja še 5 izvirov. Najvišje v pobočju, na nadmorski višini 640 m, je izvir Pri cerkvi (11). Nihanje pretoka od 0,03 do 3 1/s kaže na njegov kraški značaj. Voda priteka iz obsežne karbonatne leče, delno pa iz peščeno-laporastega zaledja. Pognojeni travniki so vzrok za občasno prisot- nost fekalnih bakterij v izviru. Kemično je voda primerna. Na višini 600 m leži izvir Pri bukvah (12). Izvir je stalen, čeprav ni posebno izdaten. Ob srednje nizki vodi se je iz apnenčevega peščenjaka nacejalo okrog 0,15 1/s. Približno v isti višini (585 m) leži studenec Mournik (13). Glede na svojo višinsko lego je sorazmerno izdaten. To ni presenetljivo, če upoštevamo, da se ob prelomu, ob katerem se nahaja, pretaka voda iz karbonatnih leč. Najnižjo izdatnost 0,2 do 0,3 1/s smo opazovali avgusta 1984. Največji doslej izmerjeni pretok pa je bil 11 1/s. Razmerje med Qmin in Qmax je 1:55. Voda je kemično primerna. Občasna bakteriološka oporečnost je razložljiva s pognojenimi njivami in travniki v njegovem zaledju. Še bistveno večje nihanje izdatnosti je bilo ugotovljeno na izviru Zabrdo (14). Najnižji doslej zabeležen pretok je bil med 0,4 in 0,5 1/s, največji pa 43,2 1/s (razmerje 1:100). Ob nizkem in srednjem vodostaju priteka voda na dan na višini 545 miz grušča v dnu dokaj izrazito oblikovane grape. Ob višjih vodah zaživi okoli 50 m nad njim občasni jamski bruhalnik Divja hiša. 12 m dolga jama se je oblikovala v skoraj vertikalni steni iz močno nagubanega, tanko plastnatega subvertikalno ležečega apnenčevega peščenjaka. Voda zabrdskega studenca je bila analizirana dvakrat. Kemična analiza izkazuje primerno vodo, medtem ko je bila bakteriološko obakrat neprimerna. V vodi so bile najdene fekalne bakterije, hkrati pa tudi preveliko število živih bakterij. 111 Acta carsologica, XIX (1990) Požiralniki in ponitve Najsevernejše ponikve v okolici Kanalskega Vrha ležijo že na pobočju nad Kana- lom. Šibki izviri po kratkem površinskem pretakanju ponovno izginejo v tankih vložkih apnenčevega peščenjaka. Kot kaže, gre za ponikanje vode ob razširjenih lezikah. Večji požiralnik (I) se nahaja na levi strani ceste Kanal - Kanalski Vrh tik pred Kanalskim Vrhom. Vanj izginja izvir na Mlaki (3). Ob dolgotrajnejšem deževju se vanj stekajo večje količine vode s celotnega flišnega zaledja dolink, ki se vlečeta jugovzhodno in severno od tod. Drugi večji in stalno aktivni požiralnik (II) leži nekaj deset metrov jugovzhodno od zajetja pri Mlaki (2). Nahaja se na flišnih kamninah v močno porušeni coni. V požiralnikih pri Mlaki lahko izginjajo v podzemlje sorazmerno majhne količine vode. Ob višjih in poplavnih vodah se voda razlije po travniku proti jugu do naslednjega požiralnika (III). Ta se nahaja že v apnencu neposredno na obrobju flišnega pokrova v močni prelomni coni. V dolinastem podaljšku, še kakih 600 m južneje, je vhod v nekdanji požiralnik, 334 m globoki Jazbenk. V širši okolici Mrcinj najdemo občasni požiralnik le na območju Mlake (IV). Vanj izginja voda iz mlake pod Mrcinjami, v katero se izteka izvir nad Bucki (8), ob poplavnih razmerah pa vode s flišnih terenov med Ošlakarji in Humarji. Drugo požiralno območje (V-VII) se nahaja na južnem obrobju polja pod Mrcinjami. Vanj tečejo viški vode iz izvi- rov Lošček I in II (5, 6) ter Javorščice (7). Ob poplavah dobijo ponikalno funkcijo tudi številne globoke vrtače v flišu ali apnencu na obrobju flišnega pokrova. Na koncu pregleda požiralnikov in ponikev moramo omeniti še stalno aktivno poži- ralno območje nad Ležino (VIII, IX) v levem pobočju Avščka. Vanj zginjajo vode Mournika (13) in Zabrda (14). Izviri in izvirna območja na obrobju globokega trasa v dolini A vščta V dolini Avščka se med Dolenjim Avščkom in Ležino zvrstijo štiri izvirna območja in dva izvira. Izvir pri Okrogliču (15) s pretokom 0,1 1/s je glede na položaj in izdatnost nepomemben, zato ga ne bomo podrobno obravnavali. Pod Kajžo je v krednih apnencih na desnem bregu Avščka prelivni kraški izvir (16) s pretokom nekaj deset 1/s ob visokih vodah in 5-10 1/s ob srednjih vodostajih. Ob večjih sušah izvir tudi presahne. Izvirno območje v Lazah (17) se nahaja okoli 450 m nad izvirom Kajža na višini okrog 210 m. Neposredno izpod močno pretrte apnenčeve stene priteka na dveh mestih od 4 - 5 1 vode na sekundo. Ob visoki vodi oživi še tretji izvir, ki se nahaja nekoliko višje ob Avščku. Nasproti Gorjupa sta na višini približno 225 m dva manjša izvira (18) s skupno iz- datnostjo okoli 2 1/s. Voda priteka izpod podornega grušča, ki sega vsaj še 30 m v poboč- 112 J. Janež, J. Čar, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje je. Levi, izdatnejši, je zajet za vodooskrbo Gorjupove in Bolterjeve kmetije. Dobrih sto metrov nad Bolterjem se na višini 240 do 245 m nahaja na levem bregu Avščka še Bolterjev zdenec (19). Tudi tu priteka voda na dan izpod podornega grušča na številnih mestih na dolžini 50 do 60 m. Poleg najmočnejšega in najvišje ležečega izvira, ki priteka iz ozke poševne razpoke in so ga pred leti zajeli za oskrbo Avč, smo lahko določi­ li še tri nekoliko bolj koncentrirane izvire in več očitno stalnih močil. Višje v gruščnatem pobočju se nahajajo še tri mesta, kjer izteka voda le ob zelo visokem vodostaju. Zaradi raztresenega iztekanja je merjenje celotne količine Bolterjevega zdenca težko izvedljivo. Primerjanje izmerjenih in ocenjenih količin kaže, da predstavlja raztreseno iztekanje okoli 40 % glavnega izvira. Najnižja doslej izmerjena količina vode pri Bolterjevem zden- cu je bila 3,5 1/s, najvišja pa ocenjena na 1000 1/s (Habič, 1982). Razmerje med Qmin: Qmax = 1 : 285. Temperatura niha med 7,5 in 10,4°C. In še en podatek je za razlago hidrologije Bolterjevega zdenca pomemben - ob visokih vodostajih je voda kalna. Tudi bakteriološko voda ne ustreza, bodisi zaradi prevelikega skupnega števila živih bakterij ali prisotnosti bakterij fekalnega izvora. Izvir Ležina (20) z izdatnostjo 0,651/s priteka z desnega brega Avščka. Nahaja se v ožji coni Avškega preloma in se izteka iz debelozrnate tektonske breče. Ne vemo še, ali gre za pravo izvirno vodo ali le za del vode, ki lahko ponika nekoliko višje v grapi. Nizka temperatura vode pozimi - komaj 4°C - kaže na drugo možnost. IZVIR KAJŽA Polof.a j in značilnosti izvira Izvirno območje Kajža leži v dolini potoka Avščka, nekaj več kot 2 km jugovzhod- no od Avč. Sestavljajo ga trije izviri na nadmorski višini 191 m (sl. 2). Ob visokih vodah zaživijo še nekatere višje ležeče odprte razpoke. Vse tri izvire pogojuje stik krednih apnencev z okoli 20 m široko zdrobljeno cono Avškega preloma, ki poteka po dolini A vščka. Sama dolina je še dodatno zapolnjena z več metrov debelim fluvialnim močno zaglinjenim srednje in debelozrnatim prodom. Fluvialni nanos je v glavnem slabo prepus- ten ali neprepusten, razen najvišje plasti (20 do 50 cm), ki je sestavljena iz čistejšega proda in grušča. Zanimivost kraškega pretakanja pri Kajži je, da ob visokih vodah zaživi nekaj sicer suhih izvirov, ki ležijo v dolžini 150 m nizvodno na levem bregu Avščka, torej je kota visokovodnih prelivnih izvirov nižja od stalnih izvirov Kajža. Večji del vode na izviru Kajža I priteka iz do 15 cm široke odprte razpoke (vpad 115/70) (sl. 3), manjši pa iz stranske razpoke, ki je bolj zapolnjena z materialom različnih frakcij. Kajža II je vezana na okoli 3 m široko porušeno in zdrobljeno cono. Voda izvira iz kraškega kanala širokega okoli 1 m, ki je zasut s čistim prodom debeline do 15 cm (sl. 4). Kajža II deluje kot preliv za višje vode kraške akumulacije. Prvotni položaj izvira, 113 ,i Acta carsologica, XIX (1990) pred gradbenim izkopom, je bil več metrov stran od skalnega roba sredi prodnih naplavin. Del vode se je torej pretakal skozi vrhnji del aluvialnega nanosa. Enako je bilo z izvirom Kajža III, ki je, kot se je pokazalo po izkopu, vezan na 10 cm odprto razpoko in tudi deluje kot visokovodni preliv. i ~ -' GEOLOŠKE RAZMERE NA IZVIRU KAJŽA o "v o ~ o o o~o~o " ' 0~0~0~ " ",]~J ~J~ ~o o~o ~ o ~ J " ' o~ o ~0-,Q"--0~0 ~ DETA/LED GEDLDGICAL CDNDITIDNS AT KAJŽA SPRING JožeJanež,199 0 KiH tira no. 1988 Risal : A. Albreht 6= 7= 8-- , __ 10 2101 20 --, lo,oo Hi!11!J " _ i_::::::__ 12 ------ 13 0----,......,-- 14 Hi!11!l 1 \ iJ Sl. 2: Geološka razmere na izviru Kajža. 1 - pobočni grušč, 2 - močno zaglinjen prod, 3 - sivi, 3 - zrnati, masivni ali slaboplastnati apnenec, 4 - zdrobljena cona, tektonska breča, 5 - po- rušena cona, 6 - razpoka, zapolnjena z glino, 7 - odprta razpoka, 8 - razpoka, 9 - prelom, 10 - vpad plasti, 11 - vpad razpoke, 12 - stalen izvir, 13 - občasen bruhalnik, 14 - s prodom zapolnjen kraški rov Fig.2: Detailed geological conditions at Kajža spring. 1 - slope rubble, 2 - well clayey gravel, grey, grained, non- bedded or poorly bedded limestone, 4 - crushed zone, tectonic breccia, 5 - broken zone, 6 - fissure, filled with clay, 7 - open fissure, 8 - fissure, 9 - fault, 10 - strike of beds, 11 - strike of fissure, 12 - permanent spring, 13 - periodical effluent, 14 - karst channel filled up with gravel Dosedanje raziskave izvira Kajža Prve dokumentirane raziskave na izviru Kajža je izvedel Habič (1966). Visoke vode Kajže je ocenil na 0,5 m3 /s in Bolterjevega zdenca na največ 100 1/s. Izdelal je tudi kraj- še kemične analize. Habič (1982) ugotavlja, da je dajal izvir Kajža po močnem deževju oktobra 1980 1,5 m3 /s vode. Nadalje je ugotovil, da daje Bolterjev zdenec ob nizki vodi le nekaj 1/s, ob visokih vodah pa okrog 1 m3 /s. Kajža in Bolterjev zdenec naj bi imela stalno razliko v temperaturi (Kajža 9,8°C, Bolterjev zdenec 10,2°C). 114 J. Janež, J . Čar, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje Sl. 3: Izvir Kajža I. Kraška voda izteka iz odprte razpoke v spodnjekrednern apnencu. Foto: Jože Janež Fig.3: Spring Kajža I. Karst water takes it's spring from an open fissure in lower Cretaceous limestone. Foto: Jože Janež Med sledenjem ponikalnic na Kanalskem vrhu v letu 1986 je Habič (1987) meril pretok na prelivu zajetega izvira Kajža I od 2.6. do 13.6.1986. V deževnem obdobju so pretoki nihali med 40 in 170 1/s. Hidrološke raziskave izvira Kajt.a Z občasnimi meritvami pretoka na izviru Kajža (izvajali so jih Vodno gospodarstvo Nova Gorica, Krajevna skupnost Kanal in RŽS Idrija) se je pričelo že leta 1983 in se nadaljevalo skozi vse leto 1984. Tabela meritev v letu 1984 (tabela 1) dobro prikazuje vse pomanjkljivosti občasnih merjenj. Edina uporabna informacija je najmanjši izmerjeni pretok (28.7.1984 - 15 1/s). Ne dobimo pa nikakršne predstave o pretočnem režimu, od- visnosti od padavin, načinu praznjenja, trajanju pretokov, izpuščene so meritve najnižjih in najvišjih pretokov. 115 Acta carsologica, XIX (1990) Sl. 4: Izvir Kajža lI med gradnjo zajetja. Voda priteka iz zasutega kraškega rova ob robu 3 do 4 m široke pretrte cone v spodnjekrednem apnencu. Foto: Jože Janež Fig.4: Spring Kajža II. Water flows out of the filled up karst channel at the edge of the 3 - 4 m wide broken zone in lower Cretaceous limestone. Foto: Jože Janež Tabela 1: Pretoki izvira Kajža Iv letu 1984 Datum Pretok (1/s) Temp. (°C) Datum 12.03. 50 8.5 07.08. 10.05. 90 08.08. 14.05. 48 11.08. 04.07. 18 19.08. 08.07. 20 14.09. 15.07. 19 01.10. 19.07. 17 02.10. 23.07. 19 26.10. 28.07. 159 27.12. 05.08. 20 116 Pretok (l/s) 19 19 19.2 26 120 95 90 69 72 Temp. ( 0 C) 8.5 8.5 8.0 J. Janež, J. Čar, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje Poleti in jeseni leta 1985 so bile meritve tedenske. Vendar je tu pomanjkljivost redkih meritev ublažena z dejstvom, da je šlo za dolgo obdobje upadanja kraških voda od 4.9.1985 do 29.10.1985, torej 55 dni. Vmes so na dežemerni postaji Kanal- Morsko samo dvakrat zabeležene manjše padavine. Hidrogram za leto 1985 (sl. 5) kaže na zelo hiter odziv izvira na padavine. Glede na čas meritve padavin (ob 8.oo uri zjutraj za prejšnji dan) in čas meritve pretoka (dopoldne) smo sklepali, da je reakcijski čas izvira manjši od 12 ur. 60 40 20 0 ( lis) p (H) 1 1 1 1 1 1 1 1 1 ... _ KAJŽA I, 1985 LJ p1ini11 Kaul Merska, preci,italion ..... prelek, disc~1r11 1 II II --~---_;l~ ----~---•--- 20.8. 31.8. 10.9. 20.9. 30.9. 10. 1(). 20.10. Sl. 5: Pretok izvira Kajža I v letu 1985 Fig.S: Discharge of the Kajža I spring in 1985 31.10. V letu 1985 je bil merski profil postavljen še na starem zajetju. Tako so merjeni in na sl. 5 prikazani samo pretoki izvira Kajža I. Najmanjši izmerjeni pretok Kajže I 2,9 1/s je bil zabeležen 28.10.1985. Izvir Kajža II je imel takrat pretok 2,3 1/s, iz izvira Kajža III pa je teklo 1,8 1/s. Skupni pretok Kajže je torej 28.10.1985 znašal 7,0 1/s, kar so najnižje doslej izmerjene količine. Dokaj pogoste meritve pretokov med 27.8. in 28.10.1985 nam omogočajo analizo praznjenja kraškega vodonosnika (Mijatovič, 1968). Prvo praznjenje je potekalo od 27.8. do 3.9.1985, t.j. 7 dni. Potekalo je v treh podrežimih. Prvi podrežim je trajal 1 dan; pretok izvira je upadel z 59 1/s na 22,4 1/s. Drugi podrežim je trajal 3 dni; pretok izvira je v tem času upadel na 13 1/s. V naslednjih treh dneh se je pretok izvira znižal na 11,5 1/s. Koefi- cienti praznjenja so: a: 1 = 2,5, a:2 = 0,45 in a:3 = 0,040. V sedmih dneh je izteklo 11.521 m 3 vode, kar da poprečni pretok 19,05 1/s. Drugo praznjenje je bilo dolgo kar 55 dni, od 4.9. do 29.10.1985 (sl. 6). Izločimo lahko štiri podrežime: l. podrežim: od 59 do 20,6 1/s; trajanje 2 dni, a: 1 = 1,11 2. podrežim: od 20,6 do 9,8 1/s; trajanje 5 dni, a:2 = 0,31 3. podrežim: od 9,8 do 5,4 1/s; trajanje 27 dni, a: 3 = 0,022 4. podrežim: pod 5,4 1/s, a:4 = 0,043 117 Acta carsologica, XIX (1990) 100 1,1 O (lisi Sl. 6: Kajža I - praznenje 4.9. - 28.10.1985 Fig.6: Kajža I discharge during recession from 4.9. to 28.10.1985 Presenetljivo dejstvo, da je Ct'.4 > Ct'.3 lahko razložimo z majhnimi padavinami (15.9. - 4,5 mm; 26.9. - 6,7 mm) zabeleženimi na dežemerni postaji Kanal, ki so očitno precej zaustavile upadanje pretoka v tretjem podrežimu. To razlago potrjuje tudi velika podob- nost med Ct'. 3 prvega praznjenja (27.8. - 3.9) in Ct'.4 drugega praznjenja. Dinamične rezerve so v začetku praznjenja znašale 62.737 m'\ po 54 dneh, ko je bil pretok izmerjen zadnjič pred dežjem, pa še 4654 m3 vode. V 54 dneh, od 4.9. do 28.10.1985, je skozi Kajžo I izteklo 58.083 m3 vode, kar pomeni poprečni pretok 12,45 1/s. Če bi se praznjenje na- daljevalo z Ct'.4 = 0,043, bi izvir presahnil po 125 dneh po začetku upadanja. V juniju leta 1988 smo namestili Thompsonov preliv v strugi okoli 30 m pod izvi- rom Kajža III, pred izlivom v potok Avšček. Meritve so ob občasni kontroli izvajali de- lavci SGP Primorje. Thompsonov preliv je omogočal meritve do prelivne višine 40 cm oziroma količine 141 1/s. Pretoki so bili bolj ali manj redno merjeni predvsem ob nizkih vodah. Za primerjavo pretoka Kajže in padavin na Banjški planoti smo uporabili podatke dežemerne postaje Čepovan (s1.7). Opazovanja v letu 1988 so ponovno pokazala, da se izvir odzove na padavine izred- no hitro. V tem pogledu je značilen odziv na zelo močne padavine 21.8.1988. Deževati je začelo 20.8. pred polnočjo, višek padavin pa je bil 21.8. v zgodnjih jutranjih urah. Izvir je dajal največ vode (po oceni 1,5 - 2 m3 /s) že 21.8. zjutraj, po izjavah prisotnih delavcev SGP Primorje okoli tri ure po višku padavin. Takrat so oživele kraške luknje, ki jih prej 118 J. Janež, J. Čar, Kraški izvir Kajža in njegovo zaledje ' 1 !un,11 ,1„1 KIJ!!. 1988 ~ JIIHIH Čt,tlll, Jrtc1p1!11tou -,reto, ,1n•1rQt ·.__~ : n 30!0 !011 J7,1 Sl. 7: Pretok izvira Kajža in padavine na dežemerni postaji Čepovan v letu 1988 ' fl-,_. __ ,0121918 Fig. 7: The Kajža spring discharge and precipitations at rain gauging station Čepovan in 1988 ni bilo videti, najvišja okoli tri metre nad izvirom Kajža II. Popoldne 21.8. so pretoki že upadli na tretjino jutranjih. Intenzivne padavine so povzročile, da je potok Avšček po- plavil celotno dolino. Največji pretok Avščka so ocenili na 4 do 5 m3 /s. V Čepovanu je višek padavin nastopil nekoliko kasneje (verjetno 21.8. dopoldne, 222,7 mm padavin 21.8. je bilo odčitanih 22.8. ob 7.oo uri). Zanimiv pojav se je pripetil 5.8.1988. Tisti dan je imel izvir Kajža I 19 1/s pretoka, Kajža II pa je bil med gradbenimi deli zajezen in ni prelival. Popoldne med 13.oo in 14.oo uro je pričel izvir Kajža II prelivati okoli 15 1/s (ocena delavcev SGP Primorje). Voda je bila kalna. Pri tem se pretok Kajže I ni vidno povečal. Pojav je trajal okoli 30 min, nato je izvir Kajža II spet presahnil. Pojav je gotovo v zvezi z majhnimi padavinami, ki so bile v Čepovanu zabeležene 4.8. in 5.8. Med 27.7.1988, ko smo začeli spremljati pretoke Kajže in 20.11.1988, ko smo z rednim spremljanjem prenehali, so nastopila tri obdobja upadanja voda. Najdaljše je bilo med 21.10. in 21.11. (30 dni) - vmes je bilo zabeleženo le 1,5 mm dežja. Pretok izvira se je z več sto 1/s zmanjšal na 7 1/s. Med 16.9. in 6.10. (20 dni) je padlo le 1,1 mm padavin. Izvir je upadel na 10,2 1/s. Na močne padavine (50,6 mm) zabeležene 6.10. v Čepovanu ni odgovoril, kar kaže na to, da v bližnjem zaledju (Banjšice) dežja najbrž ni bilo. Zato smatramo, da dežemerna postaja Čepovan ne odraža najbolje padavinskih razmer v hidrološkem zaledju izvira Kajža. Enako velja tudi za p~stajo Kanal (Morsko). Zares merodajne podatke bi dal le nov dežemer, postavljen na Banjšicah. Iz podatkov o znižanju gladine vode na samem izviru oziroma merskem prelivu smo izračunali navidezno transmisivnost kraškega vodonosnika pri izviru po metodi "čas - znižanje". Za prvi podrežim smo uporabili podatke praznjenja od 2. do 13.6.1986 (Habič, 119 Acta carsologica, XIX (1990) 1987), za drugi podrežim podatke praznjenja med 27.8. in 3.9.1985 in za tretji podrežim meritve med 4.9. in 28.10.1985 (sl. 8). 60 50 40 30 20 10 20 10 I. podrežim, praznjenje kraških kanalov srednji pretok, Qsr = 0,0851 m3 /s znižanje, ds = 0,16 m 0,183 • Qsr navidezna transmisivnost Tal= ----- = 8409 m2 /dan s II. podrežim Qsr = 0,0208 m 3 /s ds = 0,06 m Ta II= 5481 m2 /dan s (cm) III. podrežim, Qsr = 0,0073 m3 /s ds = 0,08 m Ta III= 1443 m2 /dan l. podražim l. microregime ~-. . . ~