Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
štev. 13 in 14 ^	Ljubljana, 25. septembra 1953.	^ Leto IV.
VELIKE NALOGE PRED
PROSVETNIMI
DELAVCI
Z resolucijo o ustanovitvi in nalogah komisije za reformo splošnoizobraževalnega šolstva se postavlja pred prosvetne delavce in naše organizacije velika naloga. V resoluciji je rečeno, da bo komisija proučevala našteta vprašanja našega šolstva ob aktivnem sodelovanju prosvetnih delavcev in ostale javnosti. Tako je podana najbolj demokratična oblika pa tudi metoda obravnavanja najbolj perečih in temeljnih vprašanj našega šolstva. S tem je ugodeno težnjam prosvetnih delavcev po sodelovanju pri obravnavanju in reševanju vprašanj s področja njihove poklicne-družbene dejavnosti. Naštete naloge niso lahke in se jih bo treba lotiti z vso prizadevnostjo in odgovornostjo, temeljito in razborito, poslužujoč se pridobljenih izkušenj in perspektivnih gledanj.
K tako velikemu delu bo treba zajeti prosvetne delavce množično v okviru organizacij, ki naj to delo organizirajo in vodijo. Zaradi tega naj bi se na sedežih okrajnih odborov združenj sestavili meddruštveni odbori iz najrazgledanejših delavcev, ki bi samoiniciativno in po navodilih republiških odborov vzeli vse delo v svoje roke. Po potrebi naj bi se v takih odborih formirale morda še sekcije za obravnavanje posameznih vprašanj, v kolikor leta zahtevajo temeljitega strokovnega dela.
Neposredno delo teh odborov s sekcijami bi bilo zbiranje in obdelava gradiva ter sestava dokončnih predlogov okrajnih združenj. Posredno bi pa pomagali društvenim okrajnim odborom in pododborom buditi zanimanje in pritegovati k sodelovanju tako najširše vrste prosvetnih delavcev kakor staršev, društvenih in drugih ustanov ter državljanov. S takim obsežnim zamahom bomo zajeli vse činitelje, ki so na razvoju našega šolstva zainteresirani in ob takem sodelovanju bo podana tudi tem večja gotovost, da bomo zbrali in našli za vsa vprašanja konkretne in čim zadovoljivejše rešitve.
Resolucija je prišla tik pred velikim šolskim odmorom. Zaradi tega se bomo naloge lahko dovolj uspešno lotili šele s pričetkom šolskega leta 1953/54 in ta naj bo osrednja točka naše društvene dejavnosti v tem delovnem razdobju. Predlagatelj resolucije sam pravi v svojem govoru, da bo delo trajalo morda kako leto. Res je tako! Za tako veliko delo in dalekosežne ukrepe je treba dovolj časa, da se temeljito obdelajo in pripravijo.
Poleg predlagane oblike, organizacije in metode dela na obdelavi vprašanj resolucije pa bo treba o posameznih vprašanjih čim več razpravljati tudi v tisku. Naša glasila bodo mnogo prispevala k izkristali-ziranju mnenj, stališč in predlogov, ako bodo posvečala vsem vprašanjem potrebno pozornost z objavljanjem člankov, razprav in konkretnih predlogov.
Najtrši oreh bosta vsekakor vprašanji reforme splošno-izobraževalnih šol in pa družbeno upravljanje šolstva in prosvete.
O prvem se je že prilično razpravljalo v naši javnosti in imamo že tudi nekaj predlogov, ki pa so dokaj različni in jih bo treba vskla-diti. V drugem smo dokaj nepopisan list, v kolikor nam ne nudi osnove pismo centralnih odborov o družbenem upravljanju. Zaradi tega bo treba najobširneje in najgloblje poseči v bistvo teh dveh vprašanj.
S predmetniki in učnimi načrti smo si precej na jasnem vsaj za nekatere stopnje splošno-izobraževalnih šol. Res pa je, da lahko bazirajo dobri, trajni, pedagoško - logično zgrajeni učni načrti le na ustaljenem sistemu splošno-izobraževalnih in tudi drugih šol.
Materialni in družbeni položaj prosvetnih delavcev je občutljivo gibalo sproščene delavnosti in prizadevnosti šolnikov, tako v šoli kakor izven nje, zato zahteva ustrezne ureditve.
In končno materialna baza šolstva. Kakor vsa druga dejavnost, sloni tudi šolstvo lahko krepko _ le na trdni gmotni osnovi, ki daje šele možnosti uspešne rasti in vsestranskega razvoja šolstva in prosvete. Zaradi tega je in ostane gmotna osnova šolstva in prosvete izhodišče in os vse šolsko-prosvetne dejavnosti v družbenem življenju.
Horvat Izidor
SPLOŠNA IZOBRAZBA IN EKONOMSKE SREDNJE ŠOLE
Kakšna je funkcija ekonomskih srednjih šol v sedanjem družbenem razvoju? Ali je njih funkcija res strokovno izobraževanje in spadajo Ekonom, sred. šole v skupino strok, šol ali je njih funkcija specifično splošno izobraževanje in spadajo v skupino splošno izobraževalnih šol. Odgovor na vprašanje je važen zaradi pedagoških razlogov, ker zavisi od njega struktura predmetnika, vsebina učnih načrtov, metodologija ■pouka, oblika zaključnega spričevala, odnos do fakultet, odnos do ostalih srednjih šol, vloga teh šol v 'ljudskem izobraževanju, pa tudi zaradi življenjskih interesov velikega dela srednješolske mladine.
Problem »splošne izobrazbe« v sedanjem družbenem razvoju bomo laže razumeli, če vemo za ideale izobrazbe v teku zgodovine. Pri Grkih je bil ideal izobrazbe kalokagatos, t. j. telo in duša naj se harmonično oblikujeta. V poznem starem veku in srednjem veku postane ideal izobrazbe enciklopedično znanje, ki obsega najprej le gramatiko, retoriko in filozofijo, pozneje pa tudi aritmetiko in geometrijo, teorijo glasbe in astronomijo. Vendar je bila ta »splošna izobrazba« kljub vsem stremljenjem vsebinsko prav malo splošna, v funkcionalnem oziru pa je končno postala tako okorna, neživljenjska in mehanična, da so se poborniki za nov izobrazbeni ideal lahko po pravici imenovali humanisti, ker so zahtevali resnično živo izobrazbo človeka namesto mehaničnega šolanja. Humanizmu je sledila prirodna izobrazba (Montaigne, Ratke, Comenius, Locke, Rousseau), ki stremi za izobrazbo duševnih funkcij namesto obremenitve z znanjem — v stremljenju, da se človekova narava v vsem svojem bogastvu razvije, da se v mladem človeku razvijejo vse zmožnosti in nadarjenosti; potemtakem je ta šola proti splošni ali totalni učenosti. Tudi ideal neohumanizma, ki zopet zavestno stremi po totalnosti (Herder, Goethe, Schiller, v. Humbodt), se izkaže v luči družbenega razvoja kot enostranski, kar dokaže opozicija, ki je šla v boj z geslom »realistična izobrazba«. Ta je očitala neohumanizmu, da stremi za abstraktnim idealom izobrazbe, da se oddaljuje od življenja in da zanemarja zahteve praktičnega življenja.
V dvajsetem stoletju je — z razvojem družbenih proizvajalnih sil po vsem svetu, z mogočnim razvojem tehnike, industrializacije, svetovnega gospodarstva, z razvojem že obstoječih znanosti, pa nastankom novih n. pr. ekonomskih znanosti, ter v zvezi s tem zaradi ogromnega porasta prebivalstva ter njegovih potreb — nastala nova gospodarsko orientirana kultura ali ekonomski humanizem, ki je preusmeril velik del človekovega mišljenja in čustvovanja v gospodarsko in družbeno stran. Nastale so nove oblike življenja, novi poklici. Se prav posebno nastaja nov svet pri nas z razvojem socialistične demokracije t. j. socialističnega humanizma. Ne more biti nobenega dvoma, da novemu ekonomskemu humanizmu po svetu oz. socialističnemu humanizmu pri nas ne morejo ustrezati stare oblike izobrazbe (humanistična, prirodoslovno-matematična) in da so nastale še nove oblike izobrazbe, predvsem ekonomska izobrazba.
Ker je izobrazba funkcija družbenega razvoja, je treba vprašanja izobrazbe proučevati in presojati ustrezno družbenemu razvoju, družbenim zakonitostim. Oblike izobrazbe in njih vsebina zavise od družbenih zakonitosti. Družbeno-politična linija mora biti brezdvomno osnova pedagoške linije. Naloga pedagoške teorije in prakse pa je, da je v službi družbenega razvoja, da po pedagoških načelih realizira cilje, ki jih diktira družbeni razvoj.
Naša pedagoška teorija in praksa delata drugače. Tako n. pr. smatrata tradicionalni obliki izobrazbe (humanistično in prirodoslovno-ma-tematično) a priori za »splošno izobrazbo«, t. j. elitno izobrazbo z vidika vzgajanja psihičnih funkcij kakor tudi z vidika znanja določenih predmetov; nove zaradi družbenega razvoja nastajajoče oblike izobrazbe, n. pr. ekonomsko izobrazbo, pa nasilno uvrščata kar a priori v skupino »strokovne izobrazbe«, kateri priznavata z vidika vzgajanja psihičnih funkcij kakor tudi učne snovi nižjo stopnjo izobrazbe. To se ne kaže samo v odnosu splošno izobraževalnih do strokovno izobraževalnih šol in do visokih šol, ampak še v prav mnogih drugih odnosih.
Kako razlaga splošno In strokovno izobrazbo pedagoška teorija? Splošna izobrazba v objektivnem smislu sploh ni možna, ker ni možna enotna izobrazba za vse ljudi. Ljudje namreč niso absolutno enaki, pa tudi niso absolutno različni, pač pa obstajajo v raznih tipih. Zaradi tega razlikujemo razne tipe izobrazbe t. j. ideale ali oblike izobrazbe za posamezne tipe ljudi.
Vprašanje pa je, ali je možna splošna izobrazba v subjektivnem smislu, t. j. z vidika posameznega subjekta. To vprašanje postaja pereče zlasti v sedanjih kulturnih razmerah, kjer se vse življenje razvija v smeri specializacije.
Splošno izobrazbo subjekta je treba presojati z dveh vidikov. — Prvič: z vidika vzgoje psihičnih funkcij. Življenje — tako svet ljudi kot svet rastlin in živali — kaže povsod specializacijo. Kakor se v živalskem svetu celice razvijajo za najrazličnejše funkcije, prav tako mora biti v družbenem organizmu. Stremeti za idealom harmoničnega človeka, ki naj se v njem enakomerno vzgoje vse funkcije človekove psihe, se pravi, da vzgoja ne upošteva zahtev življenja, ki so v vsaki dobi različne. Tem zahtevam življenja pa ne bomo zadovoljili z idealnimi normnimi ljudmi,
pač pa z diferencirano specialno izobrazbo. Moderne poklice morejo izpolnjevati le ljudje, ki so svoje zmožnosti enostransko razvili. Drugič; ne moremo si tudi predstavljati »splošne izobrazbe« človeka z materialnega vidika, t. j. z vidika snovi oz. predmetov, ker ne more že iz psiholoških razlogov še tako nadarjena glava sprejeti vase najosnovnejših resnic in pojmov obstoječih znanosti, tehnike, gospodarstva in umetnosti in ker bi tako znanje bilo samo enciklopedično. Da nimajo humanistične in realne gimnazije monopola splošne izobrazbe in da niso le tisti predmeti splošno izobraževalni, ki se poučujejo na teh šolah, o tem ne nameravam zapravljati prostora.
Splošna izobrazba ni bila možna niti v preteklosti, danes pa je zaradi velikega razvoja znanosti, tehnike, gospodarstva in družbenih poklicev še manj možna. Na sedanji stopnji družbenega razvoja obstaja lahko samo specialna izobrazba. Izobrazba je zgodovinski pojav: njena vsebina je družbeno-zgodevinsko pogojena. Tako specialno izobrazbo posredujejo danes prav tako humanistične in realne gimnazije, kakor tudi ekonomske in druge srednje šole. (Izobrazba na gimnazijah že doslej ni bila resnično splošna niti z materialnega vidika [znanje] niti s psihološkega vidika, t. j. z vidika vzgoje psihičnih funkcij, pač pa zelo specializirana izobrazba.) Zahtevam življenja ne moremo zadovoljiti z neko špiošno izobrazbo, ampak z več ali manj diferencirano ali specifično splošno izobrazbo. Dejansko so drugod po svetu že davno spoznali to dejstvo in je »splošna izobrazba« dobila čisto drugo vsebino: reducirali so jo na splošno predizobrazbo. Le temelj izobrazbe naj bo splošen, pozneje pa naj se uveljavijo specialne zahteve izobrazbe. Življenje in znanost zahtevata na eni strani čim večjo enotnost (splošno predizobrazbo do 14 leta), na drugi strani (po 14 letu starosti) pa večjo diferenciacijo (srednja in višja izobrazba).
Sklicujemo plenum vseh združenj pro /etnih delavcev za dan 5. in 6. oktobra 1953. Začetek ob 9. uri v sejni dvorani Rep. sveta Sindikatov Slovenije, Miklošičeva c. 22/1.
Dnevni red:
1.	Problemi, ki so se pojavili po beograjskem plenumu.
2.	Materialna vprašanja prosvetnih delavcev.
3.	Problemi specialnih šol.
4.	Poklicno usmerjanje in vzgoja strokovnega kadra.
5.	Razno.
Republiški odbori združenj
V	našem socialističnem razvoju ta tradicionalna 'kategorija (»splošna izobrazba«) ne more imeti iste vsebine, kot jo je imela pred desetletji. Ker »splošna« izobrazba tako s funkcionalnega kot tudi z materialnega vidika ni mogoča in je vsaka višja izobrazba lahko pravzaprav le specialna ozir. specifična lahko govorimo le o specifični splošni izobrazbi, te pa še naprej uporabljamo tradicionalno kategorijo »splošna izobrazba«, se moramo zavedati, da ima ta kategorija družbenim in pedagoškim zakonitostim dobe ustrezajočo vsebino. Pojem »splošna izobrazba« lahko . potemtakem uporabljamo le še v spremenjenem smislu. Analiza nam pokaže, da so z družbenim razvojem, t. j. razvojem ekonomskega humanizma, zlasti pri nas z razvojem socialističnega humanizma, nastale nove oblike izobrazbe, med katerimi je tudi ekonomska izobrazba, ki je enakovredna — tako z vidika vzgajanja psihičnih funkcij kot z vidika znanja o temeljih znanosti, t. j. najosnovnejših zakonov razvoja narave, družbe in mišljenja — humanistični in realni obliki izobrazbe. Ta analiza nam pokaže, da ne moremo govoriti o nekem splošnem izobraževanju, ki je monopolizirano zgolj za humanistične in realne gimnazije, pa tudi ne o splošni izobrazbi, ampak le o specifični splošni izobrazbi, h kateri prištevamo poleg humanistične in realne izobrazbe še druge oblike izobrazbe: n. pr. ekonomsko izobrazbo.
Prehajamo k vprašanju, kateri so bistveni elementi višje oz. splošne izobrazbe v sedanjem družbenem razvoju?
V	predmetniku višje oz. splošne izobraževalne šole zavzemajo najvažnejše mesto predmeti, ki imajo nalogo seznanjati učence s temelji znanosti. Učni predmet mora dati abecedo znanosti, seznaniti mora učence z najvažnejšimi elementarnimi načeli v znanosti, ki so razumljiva učencem določene starosti in omogočajo pravilno razumevanje razvojnih zakonov v naravi, ki je potrebno za oblikovanje svetovnega nazora, za pripravo k uspešnemu nadaljevanju izo-
braževanja tudi na visoki šoli, za samo-obraževanje ter praktično dejavnost.
Katere didaktično predelane znanosti naj se poučujejo, daje pravilen odgovor dialektični materializem. Naloga višjih ali splošno izobraževalnih šol mora biti predvsem, da vzgaja učence v duhu tega svetovnega nazora. Dialektiko pa je opredelil Engels kot znanost o najbolj splošnih zakonih gibanja in razvoja narave, človeške družbe in mišljenja. Mladino na višjih oz. splošno izobraževalnih šolah je treba seznaniti o najosnovnejših zakonih razvoja narave, družbe in mišljenja, ki jih naj spoznavajo učenci pri pouku posameznih predmetov.
Obstajajo nekako tri skupine znanosti. Iz pedagoških in psiholoških razlogov ni mogoče zajeti v človeški glavi niti najosnovnejših resnic vseh teh znanosti. Tako znanje bi bilo enciklopedično. Nemogoče si je zamisliti takega enciklopedista. Posamezni dijak enostavno ne zmore, da osvoji vsa znanja, veščine itd., ki jih je do te dobe pridobilo človeštvo. Enotna višja oz. splošna izobrazba je pedagoško nemogoča in družbeno nepotrebna. Možna je le diferencirana ali specifična višja oz. splošna izobrazba. To višjo izobrazbo je možno doseči po več poteh in razlikujemo naslednje oblike izobrazbe:
a)	Humanistična izobrazba, t. j. s prioritetnim poudarkom na klasičnih jezikih, literaturi, umetnosti, katero izobrazbo posredujejo humanistične gimnazije.
b)	Prirodoslovno - matematična izobrazba, t. j. s prioritetnim poudarkom na prirodoslovno-matematičnih predmetih, ki jo posredujejo realne gimnazije. Nastanek realne gimnazije je bil rezultat prodiranja prirodoznanstvenih predmetov in je imel za cilj, da učence teh gimnazij seznani nekoliko bolj s pri-rodnimi vedami.
c)	Ekonomska izobrazba, t. j. s prioritetnim poudarkom na družbenih in gospodarskih predmetih, kar naj bo naloga ekonomskih srednjih šol. Gospodarski predmeti morajo prav tako obsegati didaktično predelane temelje znanosti, ki omogočajo razviti umsko izobrazbo in z njo svetovni nazor; s takim izobraževanjem pa se sočasno neposredno ali posredno usposablja mladina tudi za praktično dejavnost v bodočih poklicih, kar pa še ne daje tem šolam značaja strokovnih šol. Za svetovni nazor ni samo važno odkrivanje življenja žuželk, živali, vseh vrst rastlin, ni samo zanimiv fizikalni svet ampak tudi gospodarski svet t. j. življenje ljudi, organizirano v raznih vrstah podjetij, gospodarskih panogah itd.
Potemtakem bo napačno a priori deliti predmete na ekonomski srednji šoli na splošno izobraževalne, kamor spadajo predmeti, ki se poučujejo na gimnazijah, in strokovne, kamor spadajo predmeti, ki se ne poučujejo na gimnazijah n. pr. politična ekonomija, pravo, ekonomika podjetij, statistika. Zakaj naj bi bili jeziki, zgodovina, matematika, fizika, zemljepis, kemija splošno izobraževalni predmeti; tehnologija, politična ekonomija, pravo, ekonomika podjetij pa strokovni predmeti? Vse te predmete moramo smatrati za enakovredne, ker imajo enako funkcijo pri izobraževalnem procesu, če so vsi ti predmeti didaktično predelane znanosti, katerih edini cilj je odkrivanje resnice.
Z mladino je isto, kakor z rastlinami, ki zahtevajo določeno vrsto zemlje, da se morejo razviti v njej po svoji naravi. Pedagoška praksa mora pri ukrepih izobraževanja mladine upoštevati tendence, ki jih kaže mladina v svojem razvoju. Človeško življenje se pojavlja v različnih oblikah in tej delitvi življenjskih oblik mora ustrezati tudi različna vsebina in način izobraževanja. Ena izmed življenjskih oblik je ekonomska. Mladina, ki kaže gospodarsko usmerjenost, mora imeti na razpolago tako pot izobrazbe. Tako predstavlja ekonomska izobrazba eno izmed poti, po kateri lahko pride mladina do višje ozir. splošne izobrazbe. Med gospodarskimi predmeti in višjo oz. splošno izobrazbo je neposredna zveza. Cilj ESŠ ni, da pripravlja mladino za uslužbence raznih podjetij, temveč v prvi vrsti, da jih pripravlja za zrelost. Le s takim izobraževanjem se lahko izognemo nevarnostim, ki obstajajo v mehaniziranju poklicev in življenja. Le taka izobrazba lahko mladino usmerja v duhovna, etična in filozofska razglabljanja v poklicu. Le z njo se dajo v njih zbuditi tisti elementi poklicnega življenja, ki pomenijo napredek kulture.
Drugi element višje oz. splošne izobrazbe je politehnična izobrazba. Vsaka višja oz. splošno izobraževalna srednja šola mora pripravljati mladino za družbeno prakso, dajati Ji mora ne le umsko, temveč tudi politehnično izobrazbo. Pod to razumemo spoznavanje znanstvenih temeljev proizvodnje, da bodo učenci spoznali pomen in uporabo teoretičnega znanja v družbeni praksi zlasti v proizvodnji. Brezdvomno je ta zahteva socialistične pedagogike baš na ekonomskih srednjih šolah docela uresničena.
Zdi se mi, da ravno tukaj tiči glavni razlog, zakaj smatrajo mnogi izobrazbo absolventov ESS za strokovno izobrazbo in glavni del učnih predmetov za strokovne predmete. Res Je namreč, da tehnološki predmeti pri nas seznanjajo dijake z osnovami prirodnih znanosti, a s posebnim poudarkom o njihovem pomenu za razvijanje naših proizvajalnih sil; družbeno-gospodarski predmeti pa seznanjajo dijake o družbenih znanostih a s posebnim poudarkom o njih pomenu za organizacijo, evidenco in planiranje proizvajalnih sil. Prav ta tesna pove-
zanost našega pouka z življenjem pa ustvarja videz, da so ti predmeti strokovni in da so ekonomske srednje šole strokovne šole.
Toda na ekonomskih srednjih šolah ne gre za monotehnično strokovno izobraževanje, ki razvija učence v smeri neke ožje ali širše specializacije, ampak za politehnično izobraževanje, ki služi splošni izobrazbi. Politehnična izobrazba je sestavni del splošne izobrazbe. Taka monotehnična izobrazba na ekonomskih srednjih šolah ne bi ustrezala našemu družbenemu razvoju. Prezgodnja profesionalizacija in preozka specializacija bi napravila učence za »telesne in duhovne invalide, enostransko razvite, ki nimajo pogojev, da se zgrade v popolne in harmonično razvite socialistične osebnosti.«
Strokovna izobrazba je monotehnična, ker usposablja za določen poklic. Bistvo strokovnih šol je specializacija za določeno stroko. Delokrog absolventov strokovnih šol je možno točno opredeliti. Ta specializacija je lahko splošna ali ozka. Osnovni cilj je izvežbanost in ročna usposobljenost za delovne prijeme pri opravljanju določenih praktičnih dejavnosti. Na ekonomskih srednjih šolah pa naj ne gre za specializacijo za določene stroke, ampak za odkrivanje resnic in zakonov, ki vladajo v gospodarskem svetu. Za prave strokovne šole štejemo lahko n. pr. srednjo kmetijsko šolo, ki usposablja absolvente neposredno za splošne tehnike, vrtnarske tehnike, gradbeni tehnikum ima zopet geo-metrski odsek, odsek za visoke in za nizke zgradbe, industrijski odsek, konstrukcijski odsek itd. Prav tako so očitno strokovne šole srednja tehnična šola, ki ima elektrotehniški odsek, kemijski odsek, lesnoidustri j ski odsek, remont itd.; nadalje srednja zobotehnična šola, srednja veterinarska šola, srednja šola za medicinske sestre, fizioterapevtska šola, srednja šola za turizem in gostinstvo, srednja šola za medicinske sestre itd.
bcuiucna,
--------, j ^ tuai metoda pouka drugačna kot na splošnih izobraževalnih šolah. Pouk se deli na teoretski in praktični deL Tako si pridobi absolvent teoeretsko znanje in samostojno praktično znanje. Posebnost strokovnih šol je ta, da učni programi obsegajo tudi programe za izvajanje praktičnega dela. Zaradi tega je sestavni del kmetijske srednje šole tudi šolsko posestvo; učenci morajo na tem posestvu s praktičnim delom pridobivati praktično znanje. Prav tako ima srednja tehnična šola delavnice, srednja zobotehnična šola laboratorij, v katerem učenci po več ur dnevno pridobivajo praktično znanje z operativnim delom. Dijaki gozdarskih tehnikumov pridobivajo praktično znanje v teku šolskega leta v gozdarskih podjetjih itd.
. Tretji element višje oz. splošne izobrazbe je vzgoja psihičnih funkcij. Mladino izobražujemo lahko z materialnega vidika, t. j. z vidika učne snovi, kar je starejšo g0]0 gg. sto zavedlo in še zavaja v suhi, neživljenjski intelektualizem. Velika rana naše kulture je intelektualizem. Izobraženca smatramo cesto človeka, ki si je pridobil neko več ali manj povprečno količino znanja predmetov, n. pr. latinščine, matematike, fizike, zgodovine, pa je lahko duševen revež, moralno pokvarjen človek, brezrazsodna glava. Dokazov za to imamo veliko. Zaradi tega je važen element in pogoj vsake izobrazbe vzgoja psihičnih funkcij. Vzgoja na višjih oz. splošnih izobraževalnih šolah mora iti predvsem za tem, da ne da ljudem samo nekega umskega znanja, da bodo znali matematiko, latinščino knjigovodstvo, elektrotehniko itd ampak jim je treba predvsem raz-viti psihične funkcije. Za vzgojo psihičnih funkcij pa niso ekonomske srednje šole nič manj sposobne kakor humanistične realne gimnazije.
Dr. Jože Mihelak
Program radijskih šolskih ur
. Vzporedno s pričetkom šolskega leta je Radio Ljubljana spet vključil v svoj program radijske šolske ure. Razdelitev ostane ista, le čas ponovitve gimnazijske oddaje smo z ozirom na podeželske šole spremenili.
Tako bodo tekle oddaje za nižjo stopnjo (osnovna šola) ob ponedeljkih od 15.30 do 16.00 in ob torkih od 1100 do 1:1,30 . za višjo stopnjo (višji raz-redi osemietk in nižja gimnazija) ob torkih od 11.30 do 112,00 in ob sredah od 15,30 do 16,00 (ne kot lani ob 1:7,30)
Program za čas od 14. septembra do
13.	oktobra:
Nižja stopnja:
14.	sept.: a) zopet so odprta naše šo-le vrata . . .
b) In da bomo v šoli vse, vse dobro znali. .. (kako se učimo).
.. c! /h s Sošolci res prijatelji postali.. . (tovarištvo).
21.	sept: »Na potopljeni ladji« (po lutkovni igri B. Magajne) spomin na počitnice ob morju (za vse štiri razr.).
28.	sept.: »Stara ura« — slušna igra z vzgojnim motivom: ne laži; (za vse štiri razrede).
5.	okt: a) »Izpijmo čašo mineralne vode« — reportaža iz zdravilišča Slatina Radenci (za tretji in četrti razred).
^ ?Iz -ABC za vsak dan« — vzgojni in praktični namigi m nasveti za življenje doma in v šoli (za vse štiri razrede).
12.	okt.: a) »Metka in njena oblekca« zgodba z vzgojnim motivom: nič ni
zastonj.
b) »Luknjica v zobku« — čuvajmo svoje zobe! (za vse štiri razrede).
Višja stopnja:
15.	sept.: »Ob novem šolskem letu« — uvodna beseda tov. F. Kimovca-Zige-»Več ko znal boš, več veljal boš« — kaj Je namen šolanja in učenja.
22.	sept: »Ce bi otok Vis znal pripovedovati . . .« — zemljepisna, zgodovinska m gospodarska reportaža.
29.	sept: »Carjev slon« — slušna pravljična igra z vzgojnim motivom; ljubezen do rodne grude.
6.	okt.: a) »V srednjeveški šoli« — zgodovinska slika.
b) »Prlekija v besedi, in pesmi« -folklorna oddaja.
13.	okt.:	F. Milčinski:	Ptički brez
gnezda — radijska priredba.
»Utedmeluilt 20 uišja tymkaw\a« — in ute ieiesue ua^aje
Na opravičene pripombe tovarišev zdravnikov, naprednejših pedagogov in staršev k poročilu pod gornjim naslovom v »Prosvetnem delavcu« z dne 5. junija t. L: — Ali je res, da športni zdravnik soglaša s samo 2 urama obvezne telesne vzgoje tedensko? — moramo resnici na ljubo povedati sledeče:
1.	Predlog za samo dve uri telesne vzgoje je začasen in ne samo pod pogojem obveznih smučarskih in plavalnih tečajev, temveč tudi pod pogojem, da se na vseh gimnazijah, kjer so že dane materialne (igrišča, telovadišča, telovadnice) in kadrovske (profesorji in učitelji telesne vzgoje) možnosti, uvede že letos po 3 ure tedensko obvezne telesne vzgoje. To slednje je v poročilu izpuščeno, čeprav je na zahtevo dr. Šefa bilo dano v zapisnik seje komisije za sestavo predmetnika pri Svetu za prosveto in kulturo LRS dne 20. maja t. 1.
2.	Komisija se je veliko laže od-Igčila za n. pr. 4 ure matematike, 4 ure prirodopisa ali 3 ure zemljepisa, kot pa za vsaj 3 ure tedensko obvezne telesne vzgoje, ker pač še kaže, da pri nas še ne smemo posvečati vsaj 10 % splošne vzgoje telesni vzgoji oziroma pravilnemu telesnemu razvoju naše mladine po gimnazijah (gymnastikon!).
3.	Komisije o nujnosti večjega števila ur telesne vzgoje ni mogla prepričati niti prva točka zaključkov občnega zbora Sekcije za športno medicino Slovenskega društva t. j. prisotnih 75 zdravnikov in 6 absolventov medicine iz vse Slovenije v marcu letos, ki se glasi: »Uvede naj se čimprej več ur telesne vzgoje v ljudskih in srednjih šolah.« Slab vpliv sedenja v šolskih klopeh, z vse večjim številom okvar nujno narekuje čim več obvezne telesne vzgoje v šolah. Prizadevati si je treba, da bodo otroci deležni vsak dan telesne vzgoje. Na srednjih šolah so potrebne najmanj 3 ure na teden, t. j. 3 krat po eno uro obvezne telesne vzgoje, v urah med drugim poukom in po možnosti na prostem. Enkrat na teden naj se mladina do dobrega razgiba v športnem popoldnevu. Športno popoldne mora biti obvezno za vse dijake, dobro organizirano in ob sodelovanju tudi drugih profesorjev, ne samo nastavnika telesne vzgoje. Za to se moramo boriti vsi zdravniki — ne samo športni, ker je danes zaradi nerazumevanja nekaterih pedagogov telesna vzgoja naše mladine še preveč zapostavljena za umsko vzgojo.«
4.	Sklep Odbora za splošno izobraževalno šolstvo, odbora za telesno vzgojo in nekaterih predstavnikov odbora za strokovno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS na skupni konferenci v januarju 1953 o obveznih 3 urah telesne vzgoje tedensko je sprejet po z vseh strani dobro proučenih predlogih in objavljen v Objavah štev. 3/53.
5.	Vsak dan beremo o raznih obratnih in prometnih nesrečah, ki so v veliko večjem odstotku zaradi osebne nespretnosti poškodovancev kakor pa zaradi tehničnih pomanjkljivosti. Ali je dnevna telesna vzgoja v industrijsko in kulturno visoko stoječih državah samo zaradi zabave mladine ali pa ima svoj globlji pomen — napraviti človeka spretnega in sploh fizično sposobnega za njegov bodoči poklic in delo?!
6.	Materialna sredstva niso dovolj tehten izgovor — nam ne manjka toliko telovadnic (če bomo čakali na telovadnice, še zelo dolgo ne bomo imeli prostorov za telesno vzgojo mladine in mogli zadostiti vse večji potrebi po zdravi vzgoji po naših šolah), kajti moderna te-
lesna vadba se vrši na prostem, na telovadišču in igrišču v prosti naravi. Za zelo slabo vreme pa je kaj lahko postaviti nekoliko večjo streho na stebrih na šolskem dvorišču! Učiteljev telesne vzgoje imamo začasno dovolj iz številnih izkušenih telovadnih in športnih praktikov. Kvalitetni profesorski kader pa se mora dopolnjevati z nujno potrebno Visoko šolo za telesno vzgojo v Ljubljani, ki naj bo našim maturantom odprta letošnjo jesen!
7.	Današnje stanje telesne vzgoje in športov in njegov pomen za pravilen telesni razvoj je rezultat dolgoletnega znanstvenega dela zdravnikov-znanstvenikov in praktikov, pedagogov-znanstvenikov in praktikov, fiziologov, psihologov in dr., ki so po evropskih, ameriških, avstralskih in japonskih medicinskih, filozofskih in telesnovzgojnih visokih šolah kot profesorji in docenti velike kapacitete ne samo v telesni vzgoji in kulturi, temveč istočasno tudi v svoji stroki medicine, fiziologije, pedagogike, metodike, psihologije itd.
Telesna vzgoja ni nobena obrt, temveč, enako kakor matematika, biologija in drugi že prevečkrat poudarjeni »znanstveni« predmeti, —
Na svoji 5. redni seji dne 14. julija 1953 je SPK LRS sprejel najprej več sklepov o ureditvi tekočih zadev na področju strokovnega šolstva. Najvažnejši med temi je sklep o pretvoritvi obstoječih delovodskih šol v mojstrske šole, kakor jih predvideva uredba o strokovnih šolah. Svet je dal soglasje k ustanovitvi posebne triletne cestarske šole, ki bo delovala v sklopu Gradbenega tehnikuma v Ljubljani, izrazil pa se je proti ukinitvi Kovinarske šole pri tovarni emajlirane posode v Celju. Za dokončno rešitev spornega problema o ureditvi tekstilnega strokovnega šolstva je Svet imenoval posebno komisijo.
V	naslednjih točkah dnevnega reda je bil dosežen načelni pristanek Sveta za ustanovitev višje gimnazije v Sežani. Odobrena je bila ponovna vzpostavitev višjih razredov na II. in VII. gimnaziji v Ljubljani, pač pa je bil zaenkrat odklonjen predlog OLO Trbovlje, da bi se ustanovila višja gimn. v Zagorju.
Poleg navedenega je dnevni red obsegal še vprašanje asistentov na visokih šolah, vprašanje vpisa absolventov srednjih strokovnih šol na ustrezajoče fakultete in nekatere organizacijske probleme.
Dne 12. septembra 1953 je imel Svet svojo 6. redno sejo. Uvodoma je tov. predsednik dr. Anton Melik v imenu Sveta pozdravil novega sekretarja tov. Vlada Vodopivca. Obenem se je zahvalil za delo bivšemu sekretarju tovarišu Kimovcu, kateremu je želel kot novemu članu Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS veliko nadaljnjih uspehov.
V	razpravi je bilo najprej vprašanje našega srednjega in visokega glasbenega šolstva. Soglasno je bil sprejet sklep, da se Srednja glasbena šola takoj loči od Akademije za glasbo in se organizacijsko popolnoma osamosvoji. Glede določitve samega ranga te šole, kakor tudi glede vprašanja nazivov njenih absolventov, iz vrst katerih naj bi se rekrutirali učni kadri za naše nižje gimn., je bilo sklenjeno, da je stvar potrebna natančnejše proučitve.
Iz problematike strokovnega šolstva je bilo na dnevnem redu vprašanje kmetijskega šolstva. Svet je sprejel predlog za osnutek zakona o nižjih in srednjih kmetijskih šo-
tudi znanstvena veda o živem in živečem človeku in vzgoji njegove telesne sposobnosti ter dvigu njegovega zdravja! —• Tega se danes zaveda vsak malo razgledan človek in spoštuje strokovno in znanstveno delo telesnovzgojnih strokovnjakov enako kakor profesorje in docente ter ostale znanstvene delavce filozofskih in juridičnih fakultet ter medicinske in tehnične visoke šole itd.
Želeli bi slišati mnenje naših pedagogov, profesorjev in inženirjev poleg zdravnikov. Posebno vredno bi bilo mnenje onih, ki imajo vpogled na človeka pri njegovem poklicnem delu ter poznajo delovnega človeka — pa naj bo to nekvalificirani delavec ali pa intelektualec — v naslednjih vprašanjih:
1.	Ali je potrebna večja telesna sposobnost in spretnost našega delovnega človeka pri izvrševanju njegovega poklica ob vse večjem tehničnem napredku 20. stoletja?
2.	Ali potrebujemo visoko kvalificirane kadre za napredek in večanje splošnega ljudskega zdravja potom znanstveno utemeljene telesne vzgoje pri naši ljudsko-, srednje in visokošolski mladini?
Dr. Sef Alojzij
lah. Predlog bo razposlan okrajem v diskusijo. Istočasno je bila ustanovljena komisija za kmetijsko šolstvo, ki bo delovala kot podkomisija v okviru komisije za strokovno šolstvo SPK LRS.
Potrebno bi bilo, da v omenjeni diskusiji na okrajih sodelujejo tudi naši prosvetni delavci, saj gre za reševanje enega izmed najbolj perečih problemov v splošni in strokovni vzgoji velikega dela naše mladine. Kmetijsko šolstvo naj bi obsegalo sledeče vrste: 1. Kmetij-sko-gospodarske šole, 2. Enoletne splošne kmetijske šole, 3. Enoletne kmetijsko-gospodinjske šole, 4. Posebne kmetijske in gospodinjske šole, 5. Srednje kmetijske šole.
Osnova naj bi bile kmetijsko-gospodarske šole, ki so na zahtevo ustanovitelja (okrajni ljudski odbor na predlog posameznih občinskih ljudskih odborov), lahko obvezne za vso kmečko mladino, ko dovrši osemletno obvezno šolanje. Pouk bi bil v zimskih mesecih dve koledarski leti, izpopolnjen s praktičnimi vajami v poletnem času. Uspešno dovršena kmetijsko-gospodarska šola bi bila praviloma tudi pogoj za vpis v Enoletno splošno kmetijsko šolo za fante, oziroma v Enoletno kmetijsko-gospodinjsko šolo za dekleta. Te šole naj bi bile praviloma v vsakem okraju po ena in bi absolventom dajale kvalifikacijo kmetijskega kvalificiranega delavca.
Po uspešno dokončani Enoletni splošni kmetijski šoli, oziroma Enoletni kmetijsko-gospodinjski šoli in po dveh letih prakse v kmetijstvu, naj bi bil možen vpis v eno izmed posebnih kmetijskih oziroma gospodinjskih šol (n. pr. v vrtnarsko, vinarsko, mlekarsko šolo itd.). Absolventi teh šol bi dobili kvalifikacijo mojstra ustrezajočega kmetijskega poklica.
Kot pogoj za vpis v srednje kmetijske šole naj bi bila poleg uspešno dovršene obvezne osemletne šole še enoletna praksa v kmetijstvu ali pa tudi uspešno dovršena kmetijsko-gospodarska šola.
Z ozirom na to, da bo treba skrbno premisliti o bodoči mreži našega kmetijskega šolstva in ustanavljati šole le tam, kjer bodo dani vsi pogoji, je Svet odklonil predlog o ustanovitvi novih kmetijskih šol
v Vrbju pri Žalcu in v Turnišču pri Ptuju.
Na predlog MLO Maribor je nato SPK LRS odobril ustanovitev čevljarskega odseka pri mojstrski šoli oblačilne stroke v Mariboru. S tem bo tudi na tem področju dana možnost strokovnega dviga, kajti zadnji izpiti za čevljarske mojstre so v večini primerov pokazali zelo nizek nivo strokovnega znanja kandidatov.
Glede zahtev tekstilnih podjetij Slovenije, da se ukine tekstilna industrijska šola v Mariboru in se združi s tekstilnim tehnikumom v Kranju v en zavod, je Svet ponovno prišel do sklepa, da zaenkrat za to še ni stvarnih argumentov. Pri tem so člani Sveta ostro obsodili način postopanja predstavnikov tekstilnih podjetij, ki skušajo svoje neargumentirano stališče podkrepiti z izjavo, da so oni tisti, ki imajo denar in da mora biti zato »njihovo« šolstvo urejeno tako, kakor 'hočejo oni.
Ob zaključku razprave iz področja strokovnega šolstva je Svet sklenil, da se tudi na vajenskih šolah uvede po 1 uro moralne vzgoje in 1 uro telovadbe na teden.
Pri naslednji točki dnevnega reda je Svet sprejel potrebna navodila za izvajanje odloka o osemletnem obveznem šolanju.
Sledilo je poročilo komisije za ugotovitev stanja na področju šolstva za defektno mladino in komi-sije za vprašanje prestavitve vzga-jališča iz Veržeja v Smlednik in obratno. V razpravi so bili sprejeti skoraj vsi v poročilih navedgni predlogi. Tako naj bodo v bodoče tovrstne šole le republiškega značaja kot ustanove s samostojnim finansiranjem. Prispevke za gojence bodo zbirali od prizadetih staršev oziroma skrbnikov okraji po svojih skrbniških organih in jih potem skupno dostavljali šolam. Izvrši naj se preselitev vzgajališča gimnazijskega tipa iz Veržeja v Smlednik, oziroma preselitev vzgajališča osnovnošolskega' tipa iz Smlednika v Veržej. Pri tem naj se v Smledniku od ekonomije obdrži toliko zemlje, kolikor je nujno potrebno za normalno poslovanje vzgajališča. Za toliko zmanjšano ekonomijo bo OLO Kranj koristno uporabil za splošno kmetijsko šolo. Komisija je namreč ugotovila, da prevelike ekonomije bolj škodijo kakor koristijo vzgajališčem. V perspektivi je tudi preselitev vzgajališča iz Gradaca.
Premijski dodatki, ki se izplačujejo v zadnjem času strokovnepru kadru na zavodih za defektno mladino, naj se razširijo tudi na strokovno osebje v vzgajališčih. Iz zavoda »Janeza Levca« v Ljubljani se bo ustanovil rehabilitacijski center za mentalno defektno mladino. Pobudo za to je dala UNESCO, in sicer naj bi v FLRJ bili trije taki centri.
Posebno živahne razprave je bil pri naslednji točki dnevnega reda deležen predlog o spremembi predmetnika in uvedbi začasnega učnega načrta za osnovne šole. Svet je ustanovil komisijo, ki bo predloge dokončno pregledala, nato bo sledila ponovna razprava. Iz dosedanjih predlogov je razvidno, da ti upoštevajo večino kritičnih pripomb, ki se glede obstoječih predmetnikov in učnih načrtov naših osnovnih šol pojavljajo, tako med učiteljstvom samim, kakor tudi med starši. Za prve štiri razrede bi bile glavne novosti v uvedbi moralne vzgoje, črtanju srbskega in hrvatskega jezika, združitvi zemljepisa in zgodovine v domovinoznanstvo in v uvedbi 2 tedenskih ur telovadbe. Glede te se je Svet postavil na stališče, da je obvezno izvajati svoječasni sklep Odbora za splošno izobraževalno šolstvo pri bivšem SPK LRS od decembra 1952 o 3 urah telovadbe na teden.
Se večje spremembe bo doživel predmetnik in učni načrti za višje
O DELU SVETA ZA PROSVETO IN KULTURO LRS V ZADNJEM ČASU
štiri razrede osnovne šole, kjer so do sedaj uporabljali večinoma kar nekoliko okrnjen predmetnik nižje gimnazije.
Sledila je razprava o uvedbi učnih predmetov »praktična gospodarska in gospodinjska znanja« v vse razrede nižjih gimnazij in višjih stopenj osnovnih šol ter uvedbi predmeta »ročno delo« v vse razrede nižjih gimnazij. Svet se je s tem predlogom v načelu strinjal, za dokončno obdelavo tega vprašanja pa je ustanovil posebno komisijo.
Pri obravnavi vprašanja o ustanavljanju nižjih gimnazij, kar spada v pristojnost OLO oziroma MLO, je Svet sklenil, da je za vsako ustanovitev nižje gimnazije potrebno njegovo soglasje. S tem se nikakor ne bo zaviralo ustanavljanja novih nižjih gimnazij tam, kjer je dejanska potreba in so izpolnjeni vsi potrebni pogoji, pač pa se bo preprečilo ustanavljanje nižjih gimnazij tam, kjer ni niti materialnih, niti personalnih pogojev. Pri obravnavanju dveh konkretnih primerov, ustanovitev nižje gimnazije v Šentrupertu in v Stopičah, oboje okraj Novo mesto, je dal Svet načelno soglasje v kolikor obstojajo vsi potrebni pogoji.
Ob zaključku obsežnega dnevnega reda je Svet sklenil, da se bo Enoletna šola za gospodinjske učiteljice s prihodnjim šolskim letom spremenila v dvoletno. Nato je potrdil odobritev nekaterih učbenikov in končno zavzel svoje stališče k odloku o neomejeni pravici absolventov gimnazij do vpisa na fakultete. (Kot je znano, lahko republiški izvršni svet v sporazumu z zveznim izvršnim svetom za študijsko leto 1953/54 dovoli posameznim fakultetam še sprejem z natečajem.)
------- S.
K PROBLEMU LOKACIJE NAŠIH VZGAJALIŠC
Ljudska pravica - Borba je objavila o gornjem vprašanju dva članka in sicer 17. VI. 1953 pod naslovom »Zakaj uničiti, kar je bilo s trudom in ljubeznijo ustvarjeno« in 5. VIII. 1953 pod naslovom »Komu koristi preselitev vzgajališča v Smledniku«. Oba članka obravnavata vprašanje zamenjave osnovnošolskega tipa vzgajališča v Smledniku s srednješolskim tipom vzgajališča v Veržeju.
Plenum združenja defektologov LRS objavlja po sklepu z dne 31. VIII. svoje stališče:
Plenum združenja defektologov LRS proučuje vprašanje reorganizacije vzgajališč kot posebnih vzgojnih ustanov že delj časa. Lansko leto je plenum predlagal v interesu razvoja vzgajališč LRS, da se izvrši zamenjava osnovnošolskega tipa vzgajališča v Smledniku s srednješolskim tipom vzgajališča v Veržeju. Razlogi za to zamenjavo so bili vsestransko proučeni in je z njimi soglašal tudi republiški Svet za prosveto in kulturo. Predlog do danes še ni bil realiziran in to iz razlo-??Y’ ki nikakor ne morejo opravičiti odlaganja odnosno zaviranja razvoja vzgajališč. Republiški plenum združenja defektologov Slovenije zato javno pove, da je zamenjava vzgajališč Smlednik - Veržej izključno v interesu razvoja posebnega šolstva, v katerega spadajo tudi vzgajališča, in vztraja na zahtevi, da se ta zamenjava izvrši čim-Prej	Plenum združenja
defektologov LRS
PREDMETNIK KLASIČNE GIMNAZIJE
Zadnje »Objave« Sveta za prosveto in kulturo so nas seznanile tudi s predmetnikom za 5. razred klasičnih gimnazij. Ko smo si ga nekoliko podrobneje ogledali, smo ugotovili, da to ni predmetnik, ki ga je predlagala komisija in odobril Svet. Na kašen način je v tej redakciji zašel v »Objave«, nam ni znano. Pravilno se predmetnik za 5. razr. klasičnih gimnazij glasi takole: sl 4; ne 3; la 4; gr 4; zg 3; ze 3; pri 2; ma 4; ke 3: te 2; družb. vzg. 1.

RAZGLEDI PO DOMOVINI
(impresije z ekskurzije učileliic po Jugoslaviji od 29. Vi. do 11. VII. 1953)
Svet za prosveto in kulturo je tudi letos po maturi poslal nove učitelje in učiteljice ljubljanskega učiteljišča na poučno ekskurzijo. Skupina 29 učiteljic (C in E oddelek) se je po skrbno pripravljenem načrtu odpeljala mimo Zagreba proti Beogradu. Večina je prvič videla Slavonijo in Srem, nepregledna polja zrelega žita, na zadružnih veleposestvih ogromne črede. Izza hribovja se dvigajo vrtalni stolpi nafte, kazalci naše petletke, in ko se pokaže avtostrada Bratstvo-edinstvo, obujajo izletnice spomine na brigade.
V Beogradu nas je gostoljubno sprejel pod streho Dom učencev v gospodarstvu. Drugo jutro smo se najprej ustavili na trgu Slavija, pred grobom in spomenikom revolucionarja Dimitrija Tucoviča. Po spominskih besedah in fotografiranju smo si ogledali Terazije, narodno skupščino, knežev spomenik in turške utrdbe na Kalemegdanu.
Vojni muzej nam je skrbni kustos razkazoval skoraj dve uri. Njegova živa beseda, slike, spominski predmeti so nam prepričljivo dokazali junaška dela Srbov. V stekleni vitrini je ohranjen strašen spomin na prvi srbski upor. Pri kopanju temeljev za novo hišo so pred ne-
kaj leti našli v zemlji kol in na njem še'zataknjeno lobanjo. To je ena izmed glav, ki so jih odsekali ujetim Srbom maščevalni Turki 1813, ko so zopet osvojili Beograd. Na obeh straneh poti na Kalemegdan so jih postavili celo vrsto v slavo zmagovalcev in strah raji.
Oficir JLA nam je v muzeju NOB pojasnil razstavljeno orožje, fotografije in druge dokumente borb, žrtev, herojev. Skromna ruta, z rdečo nitko izvezen narodni motiv je ganljiv spomin na preprosto dekle Marijo Bursač iz Drvarja. Ona je prva ženska, narodni heroj naše jugoslovanske ljudske armade. Skupaj z drvarsko mladino je zrastla v neustrašeno borko. Ranjenim tovarišem je bila najnežnejša' sestra, v bojih prva. V četrti ofenzivi je sama vodila svojo četo, jurišala in zavzela nemški bunker. Zadela jo je mina pa se je še borila dalje in z bombami ubila štiri Nemce, ko se je zgrudila smrtno zadeta. Ko so jo po borbi nesli z bojišča, je pela umirajoča: »Naša borba zahtijeva, kad se gine, da se pjeva ...«
Da bi vedno netile ta plamen patriotizma učiteljice v mladih srcih!
V mraku smo se vkrcali na donavski parnik »Split«.
Na narastlem veletoku smo videli nepozabne slike obrežnih mest Pančeva, Smedereva; srednjeveški stolpi, razsvetljene ulice, tovarne so razlivale luči po valovih, po katerih je rezal naš parnik mogočno brazdo v temo. Učiteljska ekskurzija iz Ko-stajnice je prepevala hrvaške, mi pa slovenske pesmi. Ko je zadremala na prenočišču, ki si ga je pogrnila sredi palube, smo tudi mi zakinkali po klopeh. Tudi v razsvetljeni restavraciji pod nami je vse pospalo okrog miz.
Ko so zbledele zvezde, so se dvignili pred nami Karpati. Iz vode je zrastel kakor iz pravljice devetero-glavi velikan trdnjava Golubac z devetimi stolpi, na sivo skalo postavljen srednjeveški stražar proti Turkom. Zavozili smo v slovito Djerdap-sko klisuro, kjer stisnejo pečine Donavo na 150 m širine v Kazanu; tu so namerili 79 m globine, kakor mi je povedal kapitan ladje. Kakor knjiga s slikami, nam je klisura na obeh bregovih prikazovala svoje lepote.
V rokah tovarišice profesorice je zavriskal pozdrav jutru, naš najveselejši potnik — harmonika. »Po jezeru bliz Triglava ...« je zadonelo iz mladih grl. Jutranje sonce je pozlatilo zastavo na jamboru. S parnika smo pozdravljali naše vojake, ki so sekali novo cesto v živo skalo in nam mahali s titovkami s strmo-
glavih višin nedaleč od Trajanove table.
Na levem bregu Donave so se vrstili visoki stražni stolpi, od koder so nas z daljnogledi opazovali romunski graničarji. Tik ob vodi se nam je naenkrat zazdelo, da stojijo po vrsti vojaki, pa so le sohe visoke žične ograje, ki se vleče po obrežju brez konca in kraja, da ne bi uhajali ljudje preko veletoka na našo stran. Dominantne položaje, ki obvladujejo prehode na vrhovih bržkone utrjujejo, zato so jih zakrili našim očem z rjavimi plahtami. Čutili smo, da se tako ne čuva svoboda — ampak ječa. Kot odgovor smo na naši strani že v Timoški krajini, domovini hajduka Veljka, pri karavli čitali na strmem bregu iz belih kamnov zložen blesteč napis »Živela socialistična Jugoslavija!«
Vrbe ob bregu, so trepetale v razbeljenem ozračju prave kontinentalne klime. Njihove vijoličaste sence so vabile v svoj hlad oznojene potnike »Splita«, ki, je pristal v končni luki Prahovo. Po mostiču smo se zgnetli v pisano gnečo na obrežju. Ekskurzistke so se čudile narodnim nošam: volnena rjava krila ali predpasnike nosijo ženske zadaj namesto spredaj. Prtljago si kakor Kitajci obešajo na lesene prečke. Fant si je obesil na en konec vojaški kovček, na drugega pa za ravnotežje v mreži zeljnate glave. Kmetice so sede ob
poti ponujale sladke marelice, ki so se kar smejale iz polnih košar in potnice njim, saj so bile po 25 din kg.
Vlak nas je zapeljal v zlato morje pšenice, ki je ponekod segala med sadovnjaki do hišnega praga. Od Njegotina dalje smo se vozili med vinogradi. Ob Timoku nam je iz gozdov dahnila v razbeljeni vagon hladna sapa. Vozili smo se po neobljudeni pokrajini vzdolž bolgarske meje. Ko je padel mrak, smo se vozili skozi neštevilne tunele. Nehali smo dimu zapirati in odpirati okna in rajši priredili koncert šaljivih pesmi, ki je trajal do Niša.
Bilo je po načrtu vodstva, ki je še iz Prahova brzojavilo prihod: postelje so nas čakale v osnovni šoli, od služitelja, ki nam je odklenil, smo zvedeli, da smo celo prva ekskurzija Ferijalnega Saveza. .
Prihodnji dan nam je bil čas skopo odmerjen: po ogledu turške trdnjave, smo se s tramvajem mimo tovarne rentgen in radio aparatov, ki nam je žal ravnateljstvo zaradi prezaposlenosti ni moglo razkazati, odpeljali v Niško banjo. Enkratna kopel v zdravilnem vrelcu sicer ni ozdravila nobene bolnice, ki je na srečo nismo imeli, pač pa vse osvežila in okrepila. Zaradi nevihte so ukinili tok in tramvaj je vedril sredi polja. Zato smo po kosilu peš odhiteli na postajo in še zadnji trenutek ujeli vlak.
K POUKU RISANJA IN UMETNOSTNE ZGODOVINE NA SREDNJIH ŠOLAH
Na III. (kongresu Saveza likovnih umetnikov Jugoslavije v Ohridu od 10. do Ii2. maja so bili med ostalim sprejeti tudi sklepi o likovni vzgoji na srednjih šolah. Sklepi pooblaščajo republiška društva, da osnujejo komisije, ki naj izdelajo podrobne predloge za reorganizacijo pouka risanja in umetnostne zgodovine. V smislu sklepov kongresa je aktiv profesorjev risanja pri Društvu slovenskih upodabljajočih umetnikov zavzel, z ozirom na prilike v naši republiki o likovni vzgoji na srednjih šolah za splošno izobrazbo, naslednje stališče:
Pouk risanja na srednjih šolah ima dva cilja:
:1. Izobraževalni cilj: dijaki naj si pridobe dovolj risarskega znanja, ki jim bo potrebno v poznejših poklicih.
2.	Vzgojni cilj: vzbuditi je treba v mladini čut, nagnjenje in sposobnost za doživetje likovnih del in optičnih lepot narave, jo tako poplemenititi, srčno vzgojiti, estetsko dvigniti in končno moralno izoblikovati.
Dejstvo je, da nalaga današnje stanje ustvarjalnosti na področju arhitekture, kiparstva in slikarstva doma in po svetu, na področju široko razpredene dejavnosti na vseh poljih narodne in umetne obrti ter sploh oblikovanja potrošnik in uporabnih predmetov srednješolskim likovnim vzgojiteljem tako velike naloge, da se tega vse premalo zavedamo. Res je sicer, da ni cilj srednje šole vzgojiti aktivne ustvarjalce, brez dvoma pa drži, da je njena naloga tudi, da v srednješolcu sprosti morebitna nagnjenja in sposobnosti za nadaljnji strokovni študij v tej smeri. Predvsem pa naj gimnazija dijaka vzgoji tako, da bo pasivno likovno izobražen človek, kolikor od vsakega kulturnega človeka to zahteva čas in stopnja družbenega razvoja. Če pravimo likovno izobražen, mislimo na ono optično sposobnost in čut, da zna na vse pojave likovne tvornosti samostojno in zrelo reagirati, da zna na primer ocenjevati dela na razstavah vseh vrst, da zna pravilno oceniti in doživeti lepoto in smotrnost zgradb, ureditev mest, notranjih prostorov, slik, kipov, plakatov, tekstilij:, pohištva, posodja, orodja in še toliko in toliko predmetov, ki so sestavni del današnjega življenja in so v tej ali oni meri sad umetniških teženj. Znati mora vrednotiti in doživljati likovna dela s poznanjem vseh zakonitosti likovnega jezika, kamor spada ritem, linija, ploskev, volumen, barva, kompozicija, proporc itd., kajti s temi sredstvi izraža umetnik vsebino svojega dela. Z razvijanjem likovnega čuta pa se bo v mladem človeku izostril tudi čut za doživljanje optičnih lepot narave.
Priznajmo pa, da vlada danes celo pri večini naših srednješolanih ljudi v likovnih vprašanjih še veliko neznanje in pomanjkanje čuta za presojo likovnih del, da navdušenje za kič zamenjuje zdrav okus. Pa tudi mnogo fakultetno izobraženih ljudi, ki imajo jasne pojme o literarnih in glasbenih vprašanjih, je na likovnem polju ne samo v osnovi nepoučeno, ampak dostikrat vztraja na primitivnem vrednotenju likovnih pojavov. To je toliko bolj čudno, ker smo kot narod ponosni na sicer visok kulturni nivo. Veličina naroda je v tem, da zna ljubiti in ceniti dela svojih največjih sinov iz vseh področij, kjer se manifestira genij naroda. Če znamo ceniti dela Prešerna, Levstika, Cankarja itd., moramo enako razumeti dela Jakopiča, Groharja, Šubicev in drugih. Res je, da lahko za likovno vzgojo ljudstva mnogo store pogoste razstave, predavanja in tisk, vendar bomo dokončno odprli oči za čudovite likovne lepote najširšim množicam šele takrat, ko bomo v tej smeri sistematično vzgajali rodove, ki prihajajo za nami.
O sistematični likovni vzgoji na srednji šoli pa jii mogoče govoriti, če je ta omejena zgolj na praktično delo pri pouku risanja.
Zato bomo mlade generacije zares likovno vzgojili, če bo naš pouk povezoval i teorijo i prakso, to je pouk risa-naj in teoretično tolmačenje specifičnosti likovnega izražanja v zgodovinskem razvoju pri pouku zgodovine umetnosti.
Predlog novega predmetnika republiškega odbora profesorskega društva LRS sicer upošteva prvi zgoraj omenjeni cilj, to je pouk risarskega znanja, ne upošteva pa nalog, ki izhajajo iz drugega cilja, to je likovne vzgoje mladih generacij. In vendar se likovna vzgoja dotika vsega tistega, kar tvori skupno osnovni cilj srednješolske vzgoje.
Te naloge in cilje je v drugačnih prilikah naš risarsko prosvetni kader že desetletja delno postavljal v borbi za dvig likovne vzgoje našega človeka. Šele narodnoosvobodilna borba ter družbeni in duhovni razvoj po osvoboditvi pa so ustvarili možnosti, da v celoti in dokončno vključimo likovno izobrazbo v kulturni program našega šolstva. Prvi učni načrt po osvoboditvi je pomenil v tej smeri velik napredek, dočim so poznejše težnje po skrčenju preobširnih učnih .načrtov omejile pouk likovne vzgoje na isti obseg kot predvojna gimnazija odnosno celo na manjši. Če pravimo namreč, da je stara Jugoslavija posvečala v določenem smislu temu vprašanju celo večjo pozornost, mislimo predvsem na dejsrtrvo, da se je včasih na ....... poučevalo risanje skozi vse
da je bilo na realkah risanje po obsegu snovi in metodiki pouka mnogo zahtevnejše itd.
Na osnovi zgoraj razloženega stališča v vprašanju likovne vzgoje, aktiv profesorjev risanja ne odobrava predloga učnega načrta republiškega odbora profesorskega društva Slovenije o pouku zgodovine umetnosti. Predlog ne upošteva, da je pouk zgodovine umetnosti (in delno tudi risanje) predvsem sredstvo za likovno vzgojo mladine in ne le razširitev pouka obče zgodovine, ki naj osvetli tudi kulturno življenje posameznih zgodovinskih dob.
Aktiv smatra, da je predlog republiškega odbora glede pouka zgodovine umetnosti pomanjkljiv:
1.	ker republiški odbor poučevanje umetnostne zgodovine priključuje obči zgodovini in priložnostno daje na voljo občemu zgodovinarju, da posreduje to snov. Vprašanje je, koliko časa mu ostaja za to pri sedanjem obsegu njegove snovi in razpoložljivih urah.
2.	ker občemu zgodovinarju manjka potrebno strokovno znanje in oni čut za razlago likovno umetnostnih pojavov, ki zahtevajo dolgotrajno in poglobljeno poznavanje. Pa tudi z didaktičnega stališča je načelno zgrešeno, da je namreč možno dati pri obči zgodovini, v kolikor gre za kulturno ilustracijo določene dobe, oni osnovni uvod v razumevanje likovne umetnosti, ker bi obči zgodovinar zaradi občega (družbenega) vidika pod katerim svojo snov razlaga, ne mogel globlje poseči v specifične zakonitosti likovnega izražanja.
3.	Svoj predlog utemeljuje republiški odbor z motivacijo, da bi bil čisti formalizem sedaj uvajati glasbeno in umetnostno zgodovino kot poseben predmet, dokler zadevno ne moremo računati z zadovoljivo kadrovsko in materialno bazo. Ta trditev je v veliki meri v nasprotju z realnimi dejstvi, ker so iz akademije likovnih umetnosti v Ljubljani že izšli in vsako leto izhajajo absolventi, ki imajo kot profesorji risanja tudi polno kvalifikacijo za poučevanje umetnostne zgodovine, saj skozi štiri leta polagajo redne izpite in zaključijo z diplomo izpit iz zgodovine likovnih umetnosti.
Nasprotno pa danes v vrstah zgodovinarjev z redkimi izjemami zares nimamo kadra, ki bi bil sposoben poučevati zgodovino umetnosti. Marsikateri obči zgodovinar to tudi sam priznava.
Omenjeni predlog republiškega odbora je verjetno v zvezi z zamislijo, ki so jo sprožili prosvetni delavci že pred nekaj leti, da naj se namesto ločenih predmetov literarne, likovne in glasbene zgodovine, uvede na šolah predmet kulturne zgodovine, za katerega bi se moralo seveda izobraziti na univerzah poseben kader, do česar pa doslej ni prišlo.
4.	Pomislek, da za pouk zgodovine umetnosti ni zadostne materialne baze se lahko izpodbije, z izdajo primernega učbenika. Ce ima vsak drug predmet življenjsko pravico do izdaje svojih učnih knjig, smo prepričani, da velja to tudi za zgodovino umetnosti. To drži tem bolj, ker so naši likovni strokovnjaki - teoretiki pripravljeni nuditi ne samo svoje znanje, sposobnosti in čas za sestavo učbenika, ampak bo knjiga o zgodovini likovne umetnosti dejansko izšla v teku enega dobrega leta.
Na osnovi gornjih dejstev in v duhu sklepov III. kongresa Saveza likovnih umetnikov predlaga aktiv profesorjev risanja glede poučevanja zgodovine umetnosti naslednje:
'1. Zgodovina umetnosti naj se poučuje kot samostojen predmet po 2 uri tedensko v sedmem ali osmem razredu gimnazije (ali deljeno v sedmem in osmem), ker imajo dijaki šele v tej starosti dovolj osnovnega znanja obče zgodovine in dovolj zrelosti za razumevanje in doživljanje umetnin.
2. Ce trenutno iz objektivnih razlogov ni mogoče uvesti zgodovine umetnosti kot samostojnega predmeta, jo je mogoče vključiti v pouk obče zgodovine samo na ta način, da določi učni načrt točno število ur, rezerviranih za pouk o zgodovinskem razvoju likovne umetnosti in to po 20 ur v petem, šestem, sedmem in osmem razredu, da bi se razvijal ta pouk tudi vzporedno z znanjem obče zgodovine.
Zgodovino umetnosti naj v okviru teh ur poučuje strokovnjak (absolvent akademije likovnih umetnosti, diplomirani zgodovinar umetnosti in v izjemnih primerih profesorji, ki imajo za tak pouk potrebno likovno izobrazbo). Predavatelj zgodovine umetnosti naj dijake tudi posebej oceni.
Po drugi strani pa je poleg teoretične likovne vzgoje potrebno posvetiti več pozornosti tudi praktični likovni vzgoji pri pouku risanja. Omenili smo že, da je cilj tega predmeta poleg pridobivanja znanja risarskih spretnosti za nadaljnji strokovni študij tudi praktična vzgoja likovnega čuta pri mladini. Zato smatra aktiv, da bi bilo potrebno v duhu sklepov III. kongresa temeljito reorganizirati učni načrt za risanje, ga postaviti na sodobnejše temelje in se izogniti vsem šablonam pri pouku risanja in to od prvega razreda osnovne šole dalje. Za to pa je potreben dolgotrajen študij domačih in tujih izkušenj, ki jih bo aktiv proučil. Začasno je pripravil aktiv na temelju dosedanjega učnega načrta za nižjo gimnazijo učni načrt za
5.	in 6. razred gimnazije.
Pri dosedanjem predmetniku se pouk risanja s 6. razredom zaključi. Potrebno pa bi bilo, da bi se pouk risanja v duhu zgoraj razloženih načel in sklepov III. kongresa razširil do vključno 8. razreda, če že ne na vseh gimnazijah, pa nujno pri gimnazijah tipa realk v primeru bi-furkacije gimnazij.
Za zboljšanje pouka risanja v osnovnih šolah in nižjih gimnazijah (predvsem na podeželju) predlaga aktiv, da bi pri danih okoliščinah in zaradi elastične j še namestitve absolventov Akademije likovnih umetnosti in Višje pedagoške šole poučevali risanje le-ti tudi na osnovni šoli, če nimajo polno zasedenih ur na gimnazijah. Ta predlog je na mestu tem bolj, ker se je na učiteljiščih pouk risanja omejil le na prva dva letnika, kar je odločno premalo, če naj bodo mladi učitelji sposobni, da vzgajajo otrokom likovni čut že v prvih šolskih letih.
Za intenzivnejšo likovno vzgojo naj skrbijo prostovoljni risarski krožki na šoli in pionirski risarski krožki na terenu.
Da ne bo pouk risanja verbalističen in formalističen, bomo dosegli z zahtevo, da morajo vodstva šol nuditi toliko finančnih sredstev, da se nabavijo vsa potrebna učila in učni pripomočki. Ti danes ne predstavljajo prevelikih finančnih postavk in je njihova produkcija tolikšna, da tozadevne potrebe lahko
Aktiv profesorjev risanja
K POUKU MORALKE V MINULEM
ŠOLSKEM LETU
učiteljiščih letnike, danes pa
v omej enem obsegu,
Glede na to, da so baje prosv. delavci Hrvatske želeli, da se pouk moralke z novim šolskim letom kot poseben predmet ukine in da se s tem strinjajo tudi mnogi naši prosv. delavci, želim navesti nekaj izkušenj z naše šole (n. gimn. v Slov. Bistrici). Ukinitev pouka moralke kot posebnega predmeta se splošno utemeljuje s tem, da mora itak dajati vsaka učna ura katerega koli predmeta učencu v šoli vse one moralne osnove in vrednote, ki temu mlademu človeku v življenju pomagajo, da bo postal zrel in sposoben član družbe. To je vsekakor res. Res je tudi, da bi lahko postalo nevarno in hudo zgrešeno, če bi učit. zbor šole mislil, da ga nič več ne briga specifična vzgoja socialističnega človeka, češ da bo to že opra-vil tisti, ki poučuje moralko. Mi smo prišli do prepričanja, da je rezultat tega pouka pozitiven, vendar pa se morajo predmetni učitelj, razrednik In celoten razr. učit. zbor v tem delu dopolnjevati. Je pa seveda neizvedljivo, da bi učili moralno vzgojo samo razredniki. To bi bilo najbolje, vedno pa ni izvedljivo. Ne zna, tudi pri najboljši volji ne, (re-
kel bi, da nima tega daru) vsak učitelj otroškemu razvoju primerno prikazati življenjskih resnic in načel tako, da ta o njih nič več ne dvomi, da postanejo takoj njegova last in bistvo njega samega. Moralna vzgoja ne more biti neko frazi-ranje in žongliranje z reki in citati, ker bi s tem postala pusta in dolgočasna pridiga. V naši NOB, v domači in tuji literaturi moremo najti za vsako uro moralke kar sproti nešteto konkretnih življenjskih primerov, ki dajejo našim besedam, Oziroma razrednemu razgovoru konkretno podlago. — V začetku je bilo tudi pri nas težko najti primerno metodo dela za ta predmet. Bile so sicer nakazane teze, ki bi naj tvorile nekak okvirni program dela, toda treba jih je bilo postaviti na realna tla. Kaj kmalu smo se prepričali, da bo pouk uspešen le z razgovorom, ker z njim aktiviziramo učence. Ker gre tu predvsem za vzgajanje in ker je jedro vzgoje doživetje, je treba posredovati učencem veliko vrednostnih doživetij iz naše bogate in tudi napredne tuje literature. Prvih 15 minut vsake učne ure smo porabili za razgovor »Kaj je novega
doma in po svetu«. Za vsako naslednjo uro se je prijavil prostovoljec, ki je imel nalogo iz revij, časopisov, radija in lokalnih dogodkov zbrati najvažnejše ter o tem poročati, ostali so ga pa dopolnjevali. Vse take dogodke smo nanizali v trdno oprijemljivo gradivo razvoja družbe in človeka. Tudi ni lepše prilike za razvijanje patriotizma kot je taka učna ura. Nadalje smo zasledili med dijaki pristno tovarištvo, tovarištvo, ki ni šlo v škodo razrednega kolektiva. Uspeh predmeta moralke je bil v mnogo večji humanosti in socialnem čutu učencev med sabo v razredu, kakor tudi med posameznimi razredi, kar smo mnogokrat med šolskim letom ugotavljali. S tem je seveda pridobila tudi ideološka vzgoja. Posrečilo se nam je razviti precejšnjo kolektivno razredno zavest, s pregledom časopisnih vesti pa je znatno porastel interes za časopisje. Učenci so se v šoli kakor tudi izven nje obnašali zelo lepo, niti ene pritožbe ni bilo v celem letu (350 dijakov). Tudi na masovnih in na roditeljskih sestankih smo govorili oziroma seznanjali starše z novim predmetom v šolah ter jih prosili pomoči. Doslej ni bilo niti ene pripombe staršev, da bi ta pouk ne bil potreben, nasprotno, izražali so svoje zadovoljstvo in željo, da skupaj vzgojimo predane, borbene, poštene in olikane otroke. In še eno je prav važno: moralna vzgoja razširja pot k resnici, tu se toči samo čisto vino. Uspeh dela smo opazili v vidnem omalovaževanju praznoverja in vraž, saj daje pouk moralke nešteto prilik za pobijanje praznoverja in misticizma. Večina naših otrok je drugačna, kot misli to večina staršev. Ko so se dijaki pri moralki sprostili in neprisiljeno izražali svoje misli (česar doma večinoma še ne morejo oziroma ne smejo), smo videli, da je otrok za resnico hitro dovzeten, da si jo hitro prisvoji, ko jo kar otipljivo spozna. Ker se pa na gimnaziji menja predavatelj vsako učno uro, je pa seveda neobhodno, da streme za cilji, ki jih je postavil zakonodajalec, ko je uvedel ta predmet v šole, vsi člani učiteljskega zbora. Dijaki, tudi nižješolci so že dovolj kritični in takoj vedo, kdo je s svojim delom res predan našemu življenju in z njim živi in komu je mar samo suha snov učnega načrta. Ura moralke je bila prijetna in učenci so se je veselili. Ni treba, da je to zadnja učna ura, vmesna med petimi učnimi urami je bolj sproščena, bolj uspešna in učne ure za njo živahnejše. Kot že omenjeno, smo iskali na masovnih in roditeljskih sestankih pomoči staršev. V to svrho smo organizirali ciklus vzgojnih predavanj za starše, katerih se je udeleževalo tudi po 280 staršev, dijake 3. in 4. razreda pa smo navajali, da so hodili še na predavanja LU. Starši so bili s predavanji, posebno z nekaterimi, zelo zadovoljni. •—• Razumem, da se mlad učitelj pri tem pouku lovi, da mu ne gre, kakor bi rad in smatram, da ne bi bilo napačno organizirati tu in tam vzorne nastope pouka moralke... — Če se končno vprašamo, ali je moralka na naših šolah potrebna, moramo odgovoriti, da je. Marsikje so res težave, a bi bilo možno mnoge tudi odstraniti. Ne vem sicer, kaj se je v tem oziru že storilo, a vsekakor podrobne teze, ki naj tvorijo učni načrt tega predmeta, ne zadostujejo in bi bilo treba do novega šolskega leta iz praktičnih izkušenj napisati nekaj bolj konkretnega, življenjskega, z napotili in navodili, sicer se bo marsikje spremenil ta predmet v suhoparno naštevanje, kakšen naj bo pio-hir. Mi pa vsekakor želimo postaviti iz šole v življenje takega človeka, ki bo kos vsem nalogam, katere mu bo stavila socialistična družba. Če ni šlo letos povsod lahko in uspešno, se zato ne smemo ustrašiti. S. L.
POROČILO O BIOLOŠKEM PREPARATORSKEM TEČAJU ZA PROFESORJE IN PREDMETNE UČITELJE
Združenje profesorjev in predmetnih učiteljev za Slovenijo in SPK LRS sta omogočila organizacijo pre-paratorskega tečaja za profesorje in predmetne učitelje - biologe. V tečaju od 6. do 11. julija je bilo 34 udeležencev (žal nekatere gimnazije, ki imajo večje zbirke, niso bile za-tetopane). Zbrali smo se v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in z velikim zanimanjem spoznavali različne metode prepariranja oziroma konserviranja živali, rastlin kakor tudi rudnin in okamenelih ostankov izumrlega organskega sveta.
Tečaj je izvedel kolektiv Prirodoslovnega muzeja pod vodstvom tovarišice kustosa dr. Ane Budnar, ob prisostvovanju ravnatelja muzeja tov. Franceta Planine. Kolektiv so sestavljali sami priznani praktiki, ki imajo dolgoletna izkustva in so bili zato v prvi vrsti poklicani, da nam dajo najboljša navodila za vsakdanje delo v prirodoslovnih kabinetih naših srednjih šol. Zato je tudi tečaj dosegel svoj smoter.
Vprav v tem praktičnem tečaju, ki smo si ga res želeli, smo se še bolj naučili ceniti preparatorsko delo, zato bomo še bolj vzljubili in pozorno očuvali to, kar že imamo v svojih kabinetih.
Prisostvovali smo prepariranju in tudi sami poizkušali preparirati ptiča (skobca) in sesalca (veverico) od ubite živali do končnega montiranja za zbirko. Pri tem delu smo neprisiljeno spraševali in dobili na vprašanja ustrezna pojasnila. Naučili smo se tudi preparirati skeletne oblike do najčistejše beline. Na podoben način smo zasledovali prepariranje suhih kakor tudi mokrih objektov rib, dvoživk in plazilcev. Zatem smo se seznanili z najrazličnejšimi metodami, kako je treba loviti žuželke ali druge živali in jih kar najbolj dovršeno konserva-ti. Sam ogled pestrih in precizno ohranjenih entomoloških zbirk nam je še bolj odprl pogled v požrtvovalno delo entomologov.
Ob koncu smo se seznanili z mnogimi eksaktnimi načini za določevanje rudnin; dobili smo tudi napotke o vzdrževanju mineraloško-petrografske kakor tudi paleontolo-ške zbirke.
Ves tečaj je potekal v zelo neprisiljenem zanimanju, še več — sklenili smo, da se bomo ponovno sestajali na ekskurzijah in tečajih in sodelovali s prizadevanji Prirodoslovnega muzeja kakor tudi Biološke sekcije za Slovenijo; kolektiv Prirodoslovnega muzeja pa nam bo vedno pripravljen dajati še podrobne nasvete pri našem praktičnem delu.
S tem je naš tečaj dosegel dva smotra; naučil nas je pravilno ceniti inventar v naših kabinetih in razvil močne pobude za aktivnejše delo v naravi sami, da se s tem še bolj odvrnemo od škodljivega ver-balizma k življenjskemu načinu poučevanja v srednji šoli. S. G.
»PEDAGOŠKI RAD«
Uprava pedagoškega glasila prosvetnih delavcev Hrvatske, ki se nahaja v Zagrebu, Trg maršala Tita 4, prosi vse naročnike, ki so bili premeščeni, da ji takoj javijo svoj novi naslov. Obenem obvešča, da so številke 1—6 letošnjega letnika razprodane. Naročniki naj poravnajo svoje obveznosti za drugo polovico leta. Do 1®. XII. t. 1. je treba poravnati tudi naročnino za leto 1854, ker se bo naklada ravnala po številu naročnikov. Edino šole lahko plačajo šele v naslednjem proračunskem letu, morajo pa pismeno sporočiti, da bodo še nadalje naročnice na časopis. Letno stane »Pedagoški rad« din 500 (10 številk). čekovni račun je račun Narodne banke v Zagrebu 401-T-159.
V Stalaču smo se v čakanju na ozkotirnega sprehajali po vasi, opazovali, kako so povezani napredek, bogastvo, zaostalost, revščina in se razgovarjali z vaščani. Pod orehom v senci so imele mlade učiteljice zanimivo učno uro s pastirico, ki je pasla na robu njive krave. Nadarjena deklica je končala dva razreda nižje gimnazije in nam govorila v prekrasnem jeziku, ki ji je jasno in zvonko žuborel kakor bistri gorski potoček. Mnogo nam je povedala iz življenja mladine, o zemlji in ljudeh svoje vasi. Naše učiteljice pa so žal to srbsko učenko slabo razumele. Mnogo njenih preprostih izrazov sem jim moral sproti razlagati in jaz sem ji moral zastavljati vprašanja, ker jih same niso znale. Ne obvladajo srbskega jezika niti aktivno niti pasivno. Tu v srcu Srbije so sedaj mnogo laže kakor ob koncu šol. 1. odgovorile na pismeno anketo o potrebi srbohrvaščine na učiteljišču. Slovensko učiteljišče ne more brez pouka srbohrvaščine izpolnjevati temeljne vzgojne naloge: zbliževanje in spoznavanje jugoslovanskih narodov. Vožnja do Sarajeva je ena najzanimivejših v Evropi. Mimo nove valjarne bakra v Sevojni, Titovega užica se vzpenja proga med planino Taro in Zlatiborom med gozdovi, preko pisanih preprog bujnega cvetja in bistrih studencev. Pri Višegradu se
v drznih lokih spenja Iva Andrica »Most na Drini«, ki ga je pred štiri sto leti zgradil Mehmed paša So-kolovič, vezir sultana Sulejmana Veličastnega za povezavo Sarajeva s Carigradom.
Kakor ogromne poslikane kulise se dvigajo navpični bregovi, zloženi iz plasti apnenca. Ce pogledaš v globino, kjer se vije modra Drina ali v ozek pas neba nad kanjonom, kjer se preletavajo pod oblaki orli, te prevzema vrtoglavica in bojazen, da boš na ovinku zletel v prepad. Ko je Romanija - planina —■ »Ide Tito ...« dvignila svojo temno glavo, se je spodaj v kotlini zasvetilo Sarajevo. Njegova orientalna slika s turškimi hišicami je razgrnjena po pobočjih na obeh straneh Miljacke. Vse smo obkrožili in pregledali.
Po izstopu nas je tramvaj med novimi bloki, palačami odpeljal v velemestnem vrvežu do prenočišča v dom medicinskih sester. Pri ogledu starega Sarajeva smo zavili na dvorišče džamije, ki jo je pred štiri sto leti zgradil sultan vezir. Banes je^ kulturni spomenik pod zaščito države. Se sezuti se nam ni bilo treba pri vstopu. Skozi vrata nam je udaril duh po trohnobi; samo ogromne preproge, ki pokrivajo tla, pričajo o nekdanjem razkošju. Na dvorišču smo skozi okno v grobnici videli krsto s truplom graditelja džamije Husrev bega.
Baš — čaršija, simbol turškega Sarajeva, izginja. Brezposelni prodajalci slone pri vratih lesenih lop ali čepe po tleh. Na palicah leže nerabljeni, glavam podobni jekleni kalupi za modeliranje fesov, ki zaman čakajo na kupce. S tančico-feredžo zakrite smo videli samo še porcelanske figure Turkinj v narodopisnem muzeju. Pri ogledu arheoloških, prirodopisnih zbirk smo hodili iz dvorane v dvorano polni občudovanja, v etnografskem muzeju so dekleta vzklikala od vzhičenosti nad krasoto noš. Vodila nas je profesorica, ki nam je namesto svojega imena povedala, da je ena od redkih sarajevskih Židinj, ki so ušle strašni smrti v krematorijih Auschwitza, ostale desettisoče so pobili ustaši in Nemci. Peljala nas je skozi turške sobe, katerih starinska oprema je bila prenesena v muzej iz bosanskih mest. Perzijske in indijske preproge krasijo tla, na stenah visi orožje, skozi barvasta okna lije magična svetloba in trepeta na lestencih. Ob nazorni razlagi so pred nami zaživele porcelanaste figure v naravni velikosti v svilenih, z zlatom in srebrom vezenih nošah sedijo po zofah, pijejo kavo in nam šepetajo zgodbe stoletij. Glej, tam pri zamreženem oknu sedi mlada turška deklica in se smehlja fantu, ki spodaj na vrtu poje sevdalinke.
Popoldne smo se odpeljali izpred moderne mestne hiše, zgrajene po vzoru egiptovske univerze v Kairu, v Toplice Uidže, kjer smo se kopali v žveplenem vrelcu, se sprehajali v parku med izviri Bosne, ki žubore kristalno čisti izpod planine Igu-mana.
Ko smo zapuščali zeleno Bosno, sta nas vlekli na Ivanj sedlo dve lokomotivi in se kakor mački s kremplji vzpenjali po strmini z zobatim kolesom po zobčastem tiru. Hercegovina je v juliju kameni'., od sonca razbeljen kotel, v katerega je urezala svojo strugo divja hči planin, Neretva. Pri Jablanici, kje- je v IV. ofenzivi naš maršal Tito z odličnim manevrom rešil 4000 ranjencev, so se z besno silo njenih voda borili pet let desettisoči delavcev, minerjev in inženirjev in zgradili za hidrocentralo 80 m visok jez. To je najvišja zgradba v Jugoslaviji, najveličastnejši spomenik naše gospodarske revolucije. Popovo polje, ob katerem smo se vozili skoraj dve uri, je prava oaza žita in koruze sredi kamenite kraške puščave. Spodnji del je bil še golo jezersko dno s suhimi požiralniki, skozi katero je odteklo presihajoče jezero v bližnji Jadran. Bila je že zvezdna noč, ko smo izstopili na obali v Gružu.
Spočiti smo krenili iz ekskurzij-skega doma mimo vil, med vrtovi
cipres, palm, oleandrov, ki so se kar šibili pod težo rdečega in belega cvetja. Dubrovnik je brez dvoma naše najlepše mesto, v katerem sta harmonično združbi vso lepoto priroda in človekova umetnost. Iz temnega zelenja . se ponosno dvigajo ogromni sivi stolpi, obrambni zidovi, okamenele priče stoletnih borb in zmag mestne republike, ki se je edina na dalmatinski obali otresla grabežljivosti italijanskih Benetk.
Kakor v srednjem veku vrvi množica skozi severna vrata Pile po pridvižnem mostu na verigah na glavno ulico Stradun. Roland, oka-meneli vitez na stebru sredi ulice, kneževa palača, renesančni loki in stebri, iz vseh umetnin, vklesanih v marmor, nam govori preteklost s svojim molkom. Na živilskem trgu med množico je naša izletnica vzkliknila: »Saj tu je pa kakor v Ljubljani na Vodnikovem!« Res: oba živilska trga se imenujeta po prvih pesnikih. Vodnikovemu spomeniku je tu zelo podoben Gundubčev; pesnik stoji na podstavku sredi množice in posluša potomce dubrovniških gospodov, kako kupujejo od kmetov sladke smokve, marelice, grozdje. In snuje nov slavospev Dubravke »sladki, dragi svobodi«.
Pri zvoniku iz belega marmorja smo skozi južna vrata Ploče stopili na skalo. Tu so se pod navpičnimi skalami naše oči zamaknile v mo-
Maj ilsli ol) lači za vzpjitalie v lani
Na konferenci z nemškimi zgodovinarji
Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol je s sodelovanjem Združenja profesorjev organiziralo V juliju tega leta enotedenski po-globitveni tečaj za upravnike in Vzgojitelje v dijaških domovih pri gimnazijah in internatih strokovnih šol. Tečaja za vzgojitelje že nekaj let ni bilo, zato je razveseljivo, da so dobili tudi ti prosvetni delavci priložnost, drug z drugim kritično pregledati svoje delo in se posvetovati o potrebah in možnostih izboljšanja.
V	programu je bilo nekaj predavanj o najrazličnejših stopnjah otrokovega in mladostnikovega duševnega razvoja. V pičlo odmerjenih urah seveda ni bilo mogoče osvojiti, niti obnoviti potrebnega znanja psihologije. V tem kratkem času so prišli tečajniki, predvsem oni brez ustrezne kvalifikacije do prepričanja, da brez temeljitega znanja psihologije ni uspešnega vzgajanja. Dobili so lahko le pobudo za nadaljnji študij.
V	razgovorih iz pedagogike je prof. Pediček govoril o smotru, nalogah, oblikah in metodah vzgajanja v pogojih, ki jih daje internatsko življenje. Njegove misli in izkušnje, ki so jih dopolnjevali še tečajniki iz svoje prakse, so prinesle Več sklepov in smernic za uspešnejše oblikovanje mladega človeka v socialistično osebnost.
Razen tega so na tečaju obravnavali še vprašanja ureditve in oskrbe domov in gojencev, odnosov do okolja, do mladinske organizacije, do društev itd. Predmet večkratne živahne diskusije je bilo vprašanje medsebojnega odnosa šole in internata. Ponovno smo slišali, da vodstva šol oziroma posamezni učitelji in profesorji ne priznavajo internatom tiste vloge pri izobraževanju mladega rodu, ki je drugod, ob pravilnem sodelovanju že dokazana z večjimi učno-vzgojnimi uspehi. Kjer sta si šola in internat tuja, ali samo administrativno povezana, ostanejo neizkoriščene mnoge situacije za spoznavanje in preverjanje uspehov šolskega dela v resničnih življenjskih situacijah in drugo. Ponavljam splošno željo tečajnikov, da bi se šolski in internatski prosvetni delavci skupno pomenili o teh vprašanjih in v bodoče drug drugega podpirali v prizadevanju za dosego vzgojnih smotrov. Še o marsikaterih problemih, ki so prišli na dnevni red tečaja, bi bilo treba več razpravljati v tisku in na strokovnih konferencah.
Kolikor je bil tečaj po vsebinski plati uspešen, ne moremo ob tej ugotovitvi mimo dejstva, odnosno vprašanja, zakaj je bilo zanj manj zanimanja, kakor bi pričakovali glede na družbeno važnost vzgojnih domov in glede na sestavo v njih zaposlenega pedagoškega osebja.
Tečaja se je udeležilo le 15% vseh vzgojiteljev odnosno upravnikov. Od prvotno prijavljenih 70 tečajnikov jih je prišlo v tečaj 30 izven Ljubljane ter dnevno povprečno po 25 iz ljubljanskih internatov. Upoštevajoč, da je samo v internatih pri strokovnih šolah zaposlenih okoli 100 vzgojiteljev brez pedagoške izobrazbe, je organizator ob razpisu tečaja pričakoval, da se bodo ti odzvali v pretežni večini. V resnici pa so se tečaja udeležili le vzgojitelji iz internatov pri strokovnih šolah Ljubljane, deloma tudi Maribora ter eden iz Kranja. Iz ostalih 50 internatov pri strokovnih šolah ni bilo nikogar. Okrajna Združenja prosvetnih delavcev, ki so se tečaja maloštevilno udeležila, ali sploh izostala, kakor Celje-mesto (ima 5 vzgojnih domov), Celje-okolica (ima 8 vzgojnih domov), Krško (ima 3 vzgojne domove), Ljubljana-okolica (ima 6 vzgojnih domov), Trbovlje (ima 4 vzgojne domove), Ptuj (ima
drino morja, ki ni nikjer na svetu lepše. Pred hotelom »Excelsior« nas je ujel fotograf za naš spomin in seveda za svoj dobiček.
Šele sedaj smo se lahko predali blagodejnim objemom morja, ki je bilo vso dolgo pot naš cilj. Odlašali smo z odhodom, toda žal nismo bili na letovišču ampak na ekskurziji.
V	Split nas je vozila belo blesteča »Partizanka«. Ker so tik pred odhodom med potnike tretjega razreda potisnili še dva obilna »potnika« luksuzna avtomobila nekih petičnih inozemcev, smo po doplačilu iz gneče odšli v II. in I. razred. Tu se nam je dozdevalo, da smo v luksuznem hotelu. V kavarni in baru blesk brušenih zrcal, godba.
V	Splitu smo preživeli dva dneva v kopališču Bačvice. Zjutraj pred vročino smo se odpeljali v Kaštel Sučurac obiskat velikana petletke Jugovimi, kjer izdelujejo iz soli, karbida in morske vode plastične mase vseh debelin in barv.
Na razvalinah Solina, njegovih sarkofagov, amfiteatra, bazilik smo se spomnili, da so si Slovani z mečem odprli vrata na Jadran.
Po ogledu Dioklecianove palače smo šli na 'Marjan, v prirodopisni muzej in živalski vrt. Na razgledni terasi smo počivali, pod nami je ležalo morje, po njem je rezal parnik dolgo brazdo. Vrhovi Mosorja so rdeli v zahajajočem soncu in Split
2 vzgojna domova) in še nekateri, se ne bi smela zadovoljiti samo z gornjo ugotovitvijo, poiskati bi morala vzrok te brezbrižnosti.
Med drugim bi jih našli tudi v pomanjkljivostih strokovne organizacije, ki prosvetne delavce iz vzgojnih domov —■ po številu okoli 370 (vštetih je 25% honorarnih, ki so učitelji in profesorji na odgovarjajočih šolah), ne veže v eno združenje. Ponekod je vzgojno osebje skupno s tehničnimi uslužbenci vključeno v sindikat gospodarskega podjetja, ki je ustanovitelj strokovne šole oziroma doma. Drugod so vzgojitelji včlanjeni po svojem poklicu v združenje učiteljev, profesorjev oziroma vzgojiteljev. Vzgojno osebje internata TSŠ, ki je naš največji dijaški dom, je včlanjeno v podružnico sindikata komunalnih podjetij in ustanov! Razumljivo, da tako razkropljen kader vzgojiteljev ne more enotno nastopati v borbi za svoje težnje in interese, med katerimi bi morala biti v ospredju težnja po strokovnem izpopolnjevanju, saj je
Zakoreninjena miselnost obrtnih mojstrov in po večini tudi staršev, da se mladinec ali mladinka, ki se izučujeta v kakršnem koli poklicu, ne moreta udejstvovati izven šole, češ da se že dovolj razgibljeta v delavnici, je še vedno posledica stare izkoriščevalske dobe, ki je želela izučevati samo slepe podanike vladajoči manjšini. Res je, da je vajenec veliko bolj zaposlen kot dijak v gimnaziji, iz prakse pa vemo, da se ta kljub polni zaposlitvi še vedno ukvarja s kakimi drugimi prej slabimi kakor dobrimi deli.
Ako bi vztrajali pri tem, da se vajenčevo udejstvovanje razvija le v delavniških in šolskih prostorih, bi izobrazili le ozko kvalificiranega delavca, ki bo poznal v življenju le svoje redno delo, vsako drugo pa bo odklanjal. Z delom za bodoče vsestransko udejstvovanje je treba pričeti že v osnovnošolski dobi in ga poglobiti v dobi dozorevanja, ko se kujejo bodoči značaji, vcepljajo stalne navade, izoblikuje svetovni nazor in vnaša veselje do raznovrstnega koristnega izvenpoklicnega dela. Tu obstojimo pred vprašanjem, kako doseči vse te pozitivne vrline
Šolske oblasti kakor tudi starši in mojstri iščejo nepretrgoma pota za izboljšanje vzgojno-izobraževal-nega dela vajencev, da bi tako odklonili vse negativne posledice v razvojnem procesu mladih ljudi, ki se v zadnjih letih javljajo predvsem pri obrtniški mladini.
Predvsem pri vajenski mladini je opaziti, da ta prav rada, ker se že čuti zaradi opravljanja ročnega dela zrela, zaide ob nebudnosti v napačno smer, to je, da se vdaja popivanju, kaji, ponočevanju in moralnemu izprijanju. Vse to odvzema mladini voljo do proizvajalnega dela v delavnici in šoli in končni izid je navadno isti: razveljavljenje učne pogodbe in odslovitev od dela, kar nam stalno veča število brezposelnih, ki kot nekvalificirane! ali polkvalificiranci z nizkim delovnim učinkom ne morejo najti zaposlitve.
Opisal bom za razmere v Ptuju nekaj načinov izvenšolskega dela, ki odvračajo naše vajence od nedopustnih dejanj.
Prvo mesto zavzema sodelovanje vajencev v telesno-vzgojnem društvu. Prosvetne oblasti so morale zaradi zmanjšanja števila šolskih ur ukiniti pouk fizkulture in ostali smo pred vprašanjem, kako mladino vključiti v društveno telovadbo. V preteklem šolskem letu smo jih dodelili k že obstoječim telovadnim oddelkom in opazili, da jim je veselje do te usihalo. Vzrok je bil
se je zagrinjal v vijoličasti mrak; na obali so zažarele dolge vrste luči. To je nepozabna slika pokrajinske lepote in z njo bodo vnemale ekskurzistke plamen domovinske ljubezni v mladih srcih.
Ob Kaštelanski rivieri smo se poslovili od Jadrana. Vročina je pritiskala in težko sopihajoč vlak nas je dolge ure vlekel preko kra-ške puščave. Šele na Liškem višavju je dahnila skozi okno planinska svežina.
Na Vrhovinah smo izstopili in odbrzeli z avtobusom na Plitvička jezera. Kmalu smo zavozili v temne smrekove gozdove in se vozili kot po senčnem parku. Prvo se je zasvetilo Proščansko jezero. Njegova neizrekljiva modrina je kakor pogled najlepših modrih oči, sanjavo zrla na nas med tihimi gozdovi. Jezera se nizajo kakor plavi dragulji, povezani na srebrni verigi slapov. Šestnajst jezer povezujejo eno z drugim slapovi več kilometrov daleč. Najvišji slap Plitvica pada z 78 m visoke stene z grmenjem. Tla so se tresla pod nogami in presunjeni od njegove silovitosti smo dolgo stali na tem kosu domovine, ki nam je razkrila vse svoje čare.
Drugi dan v Ljubljani smo z razhodom zaključili ekskurzijo, ki je bila globoko doživetje naše velike in lepe domovine.
Veselko Franjo
še vedno okoli 50% vzgojiteljev brez ustrezne šolske kvalifikacije. V sedanjem združenju vzgojiteljic za predšolske otroke je včlanjenih nekaj vzgojiteljev v internatih. Ker pa v republiškem odboru tega združenja nimajo svojega zastopnika, se njihovi problemi ne obravnavajo.
Glede na skupen predmet vzgoje je delo vzgojiteljev v internatih resnično najbližje delu tovarišev na šolah, kar opravičuje težnjo po vključevanju v ustrezna strokovna združenja. Toda podobnost delovnih pogojev, organizacije in metod dela v ustanovah odprte in zaprte zaščite za predšolske in šolske otroke ter potreba po aktivizaciji vzgojiteljev, sili k predlogu za združitev teh pedagoških delavcev v okviru sedanjega združenja vzgojiteljic. V kaki organizacijski obliki naj bi dobili predšolski in ostali vzgojitelji možnost uspešno reševati skupne in posebne probleme predšolskega in izvenšolskega delovnega področja, je stvar premisleka prosvetnih delavcev in strokovnih združenj. Izkušnje iz tečaja pa opozarjajo, da je skrajni čas, zadevo enotno rešiti za vso Slovenijo.	A. D.
predvsem ta, da vajenci niso bili dovolj spretni in zato niso mogli dohitevati ostalih, precej pa se jih ni udeleževalo vežb zaradi oddaljenosti, saj so vadili oddelki v večernem času. V tem šolskem letu pa smo osnovali samostojne vajenske oddelke, ki vadijo takoj po šolskem pouku, kar je možno, odkar smo uvedli dopoldansko šolanje. Sedaj so se vsi prostovoljno vključili v društvo in vadijo z zadovoljivim napredkom, tako da bodo imeli ob zaključku šole že javen nastop. Kako ugodno vpliva organizirano te-lesno-vzgojno delo za vajence, lahko ugotavljamo že v tem kratkem razdobju. Vajenci postajajo samozavestni, vedri, odločni, odporni proti boleznim in njih telesni razvoj se prilagaja dobam rasti. V šoli občutimo vedno več zavestne discipline, čuta za čistočo in red. Mladina se približuje vzgojiteljem in učiteljem. Zato bi telesne vzgoje, čeprav je ni v šolskem urniku, ne smeli zanemariti. Vsekakor je potrebno, da se telovadba kot obvezni učni predmet čimprej vrne v vajenske šole. Mojstri in starši so zavzemali nekaj časa odklonilno stališče do telovadbe, ko pa so doumeli in občutili koristnost telesne vzgoje, so jo že sami začeli propagirati.
Poskrbeli smo tudi za take oblike izvenšolskega dela, kjer zajemanje ni množično. Na šoli smo osnovali tamburaški zbor, v katerega je vključenih nad 10 odstotkov vpisanih. Tudi ta zbor je danes kljub kratkemu obstoju sposoben za javen nastop. Pri vključevanju nismo postavljali pogojev, predvsem nismo odklanjali učencev s slabimi šolskimi uspehi; vključili smo vsakogar, ki je kazal veselje do glasbe in opazili, da so se začeli slabi učenci bolj truditi v šoli in delavnici prav zaradi tega, ker jim nudimo poleg ostalega obveznega dela še drugo zaposlitev. Nekaj vajencev se uči tudi v glasbeni šoli pri godbi na pihala, tako da bomo imeli stalen priliv mladega kadra k orkestru.
Nad 50 vajencev se je vključilo tudi v razne športne sekcije, predvsem k nogometu, pri čemer pa pazimo, da ne bi zašli v skrajnost. Pogoj za vzdržljivost v posameznih športnih disciplinah je telesna sposobnost, ki jo dosežemo le preko splošne telesne vzgoje v telovadnici.
Tudi za kulturno-prosvetno področje je v zadnjem letu opaziti večje zanimanje. Vajenci obiskujejo gledališke predstave, razne akademije in koncerte ter se že javljajo v razne odseke delavsko-prosvetne-ga društva Svoboda. Redno poslušajo tudi predavanja na Ljudski univerzi. Da bi jim vzbudili zanimanje za kulturno-prosvetno delo, smo uvedli pri pouku moralne vzgoje po vsaki prireditvi krajšo debato, kjer smo ocenili in razčlenili kulturni dogodek ter mnoge, ki jim prireditev ni bila razumljiva, naučili vrednotiti umetnino, ostale pa s tem pridobili za obisk.
Pogoj za uspešno izvenšolsko delo vajencev je seveda požrtvovalno delo vzgojiteljev, ki bi morali s čutom osebne odgovornosti delati z mladino.	Stropnik Jože
Deni načrt
ata osnovne šole
V »Objavah« Sveta za prosveto in kulturo LRS (št. 5 z dne 5. IX. 1953) je bilo sporočeno, da bo v 1. številki Prosvetnega delavca priobčen učni načrt za osnovno šolo (nižjo in višjo stopnjo). Uredništvu Prosvetnega delavca, ki je želelo naše učiteljstvo čimpreje seznaniti z osnutkom, pa je bilo sporočeno, da dobi osnutek 15. septembra. Zato se je to tudi odločilo za dvojno septembrsko številko, ki naj izide 25. septembra. Na svoji šesti redni seji pa je Svet sklenil, da mora osnutek še enkrat pred posebno komisijo. Vsekakor pa nameravajo še v oktobru objaviti učne programe. Šolsko delo zaradi tega seveda ne bi smelo trpeti in naj do nadaljnjega poteka po predmetniku, kot je bil v veljavi v minulem šolskem letu.
Na povabilo Internacionalnega inštituta za šolske knjige, ki ga vodi dr. Georg Eckert v okviru pedagoške visoke šole (šola daje učiteljske kadre za osnovne šole) v Braun-schweigu, smo se udeležili 4 Jugoslovani, člani Društva profesorjev in predmetnih učiteljev, 5-dnevne konference z nemškimi zgodovinarji.
Internacionalni inštitut za šolske knjige hoče s svojim delom prispevati k zbližanju med narodi ter ob tej nalogi še posebej podpreti mednarodno sodelovanje zgodovinarjev. Očiščenje zgodovinskih učbenikov vseh šovinizmov, naj bi bila prva etapa dela pri tem mednarodnem sodelovanju. Temu cilju služi v prvi vrsti tudi Internationales Jahrbuch fiir Geschichtsunterricht, ki ga izdaja inštitut v okviru zveze nemških učiteljskih društev.
Pred konferenco nemških zgodovinarjev z jugoslovanskimi je bilo že več konferenc nemških zgodovinarjev z zgodovinarji drugih evropskih in izvenevropskih narodov. Iz doslej objavljenih resolucij je razvidno, da so se najživahnejše diskusije razvijale vedno okrog najdeli-katnejših obdobij v zgodovini odnosov med posameznimi narodi (n. pr. nemško-francoski odnosi po 1. 1870, nemško-danski odnosi in vprašanje Schleswig-Holsteina) ter okrog nekaterih vprašanj, ki jim posvečajo zgodovinski učbeniki — po mnenju posameznih delegacij — premajhno pozornost (n. pr. nemška opozicija v letih 1933—45).
Ob prvi točki konference: jugoslovanska zgodovina v nemških učbenikih, je potekala diskusija na osnovi naših referatov oziroma pripomb k nemškim učbenikom. Na razpolago smo imeli učbenike novejše zgodovine, kjer je koncentrirano največ vprašanj v zvezi z jugo-slovansko-nemškimi odnosi v preteklosti.
Nemški učbeniki govore na primer o neprijateljstvu med balkanskimi narodi v času turške okupacije; jugoslovanska misel v 19. stol. jim je le velikosrbska ideja; Jugoslavijo predstavljajo kot mešanico narodov s številnimi nasprotji v veri, jeziku in običajih; 27. marec je za nje le vojaški preobrat; dalje se izogibljejo izrazom Slovenci ali Slovenija itd.
Skupina zgodovinarjev okrog inštituta, s katerimi smo imeli opraviti v Braunschweigu, je nedvomno naprednejša od avtorjev nemških učbenikov. S polnim razumevanjem so ugotovili, da obstoje razlike med osvobodilnimi težnjami jugoslovanskih narodov in velikosrbsko idejo, da je
treba pri teritorialni razdelitvi Ju-goslavje govoriti o Sloveniji, ne pa o njenih historičnih deželah in da so Slovenci na Koroškem obdržali do danes svoj jezik in kulturo. Vse sklepe konference pošlje inštitut založbam nemških učbenikov. Koliko vpliva ima inštitut za založbe oz. avtorje učbenikov, se bo pokazalo šele pri bodočih novih izdajah nemških učbenikov. Sklepi konference pa bodo tudi tiskani in tako lahko neposredneje in hitreje vplivajo na poučevanje jugoslovanske zgodovine v nemških šolah.
Vprašanja, v katerih se nismo sporazumeli, oziroma jim zaradi pomanjkanja časa nismo prišli do dna, bodo jugoslovanski zgodovinarji obdelali v posebnih tezah; ta vprašanja so: vloga jugoslovanskih narodov leta 1848, imperializem in prva svetovna vojna (Sarajevski atentat) ter Jugoslavija po letu 1941. Nemški zgodovinarji, ki -so v diskusiji sodelovali, niso marksisti, četudi je bilo med njimi mnogo socialistov; zaradi tega smo se v mnenjih ločili zlasti v vprašanjih, kjer gre za razredno analizo zgodovinskih pojavov.
Poudarjali so dalje, da je marksistična terminologija v Nemčiji diskreditirana, da o nemškem imperializmu pred prvo svetovno vojno ne moremo govoriti. Podrobnejša obravnava njihovih stališč bi presegla okvir tega poročila.
Druga točka dnevnega reda je bil referat dr. Eckerta o nemški opoziciji v letih 1933—1945 oziroma o nemškem odporniškem gibanju, kot ga imenujejo. Referent je v uvodu izrazil željo, da bi o tem historičnem dejstvu govorili pri zgodovinskem pouku tudi v jugoslovanskih šolah.
O tej nemški opoziciji izhajajo danes številne knjige in članki. Ob tem problemu, ki je po njihovem dosegel svojo kulminacijo v 20. juliju 1944 (atentat na Hitlerja), skušajo moralno dvigati nemški narod in ga politično vzgajati. Avtorji publikacij in člankov, kakor tudi di-skutanti na konferenci so poudarjali, da je za nemški narod nesprejemljiva teza zaveznikov iz leta 1945, ki so trdili, da je 20. julij reakcionaren podvig, ki naj bi samo zavaroval stare oficirske tradicije, tem-
več nasprotno, da je 20. julij odporniško gibanje Nemcev, ob katerih junaštvu naj se danes vzgaja nemška mladina.
Menim, da moramo pri zgodovinskem pouku v okviru nemške zgodovine poudariti — kolikor tega doslej nismo delali — teror, ki ga je moralo nemško delavstvo prenašati po letu 1933 in žrtve, ki jih je dal delavski razred v borbi proti fašizmu, vsekakor pa vse to v zvezi s kritiko nemških delavskih političnih strank. O nemški opoziciji izven delavskih vrst, ki je bila omejena na številčno zelo majhne, v glavnem med seboj izolirane grupe — kolikor je mogoče doslej presoditi na osnovi objavljene literature — pa bomo morali razpravljati in jo kritično oceniti. Vsekakor ne moremo 'iti molče mimo številne literature o tem vprašanju.
V	času našega bivanja v Braun-schweigu oziroma v Nemčiji, smo bili tudi na grobu žrtev fašizma v bližini Braunschweiga, ob ogledu mesta smo sledili zgodovini delavskega gibanja v Braunschweigu, v enodnevni ekskurziji smo si v Harzu ogledali staro hanzeatsko mesto Goslar ter obiskali mednarodni učiteljski dom na Sonnenbergu, kjer se je v zadnjih letih mudilo že več jugoslovanskih učiteljev. Pri povratku skozi Porurje in Porenje je bila delegacija sprejeta v Diiseldorfu na sedežu nemških sindikatov in pri predsedniku deželne vlade. Nemški radio in časopisi so spremljali potek konference s številnimi simpatičnimi članki.
V	najnovejših številkah nemških revij je mnogo člankov posvečeno Jugoslaviji. Sedma številka revije Geografische Rundschau n. pr. objavlja dva članka o Jugoslaviji s posebno slikovno prilogo. Iz razgovorov smo mogli ugotoviti, da piše danes izrazito sovražno o Jugoslaviji edinole neki katoliški list. Ugotavljali smo tudi, da je zanimanje za Jugoslavijo v Nemčiji pri vseh slojih zelo veliko in da je še posebej zraslo ob obisku maršala Tita v Londonu.
Vsa diskusija z nemškimi zgodovinarji je potekala v zelo odkritem, toda objektivnem tonu. Inštitut svojo nalogo, ki si jo je postavil, nedvomno uspešno opravlja. Menim, da lahko Jugoslovani njegova stremljenja kritično spremljamo ter podpremo in krepimo to sodelovanje na področju zgodovine, v korist zbliža-nja in prijateljskega reševanja vseh problemov med posameznimi narodi.
Jože Hainz.
iz oim/ižLi v/irsJE
UČITELJEV
V okviru Pedagoškega društva v Zagrebu je prof. Bogdan Svilokos predaval O ustanovitvi učiteljskih akademij. O rezultatu naj citiram sledeče misli: »Udeleženci razprave so se načelno strinjali s tem, da učiteljišča v današnji obliki ne ustrezajo več, poudarili pa so, da je treba to vprašanje obdelati vsestransko in da se ne smemo prenagliti s sklepi.« — Kako je glede tega vprašanja pri nas? Tudi pri nas smo si edini v tem, da bi bile take akademije nujno potrebne in koristne za dvig našega šolstva. Le do uresničenja te težnje ne pridemo. Zato predlagam sledeče: Poleg sedanjih učiteljišč, na katerih se naj ukineta po ena vzporednica I. letnika _v Ljubljani in v Mariboru, se naj namesto njih ustanovita po en prvi letnik akademije kot poskusna zavoda. Po dveh letih bi poleg absolventov učiteljišč dobili prve akademsko izobražene učitelje, ki bi imeli samo to prednost, da bi jih uvrstili v plačno stopnjo predmetnega učitelja, v ostalem pa bi bili enakopravni z absolventi učiteljišč. Ze po enem letu službovanja bi se pokazala praktična vrednost akademije. Med tem časom, ko bi sedanjj. učiteljiščniki dovršili svoj študij, bi že imeli določeno število »akademikov« v praksi. Za sprejem v akademijo bi uvedli numerus clausus, in sicer po 10 moških in 10 ženskih gimnazijskih abiturientov s pogojem, da so med gimnazijskim študijem gojili glasbo (klavir in petje) na Glasbeni šoli. Poleg poglobljene filozofije in družbene ekonomike bi naj slušatelji akademije obdelali še metodiko vseh predmetov, ki so se jih učili na gimnaziji v obsegu, ki ga zahteva učni načrt nižje gimnazije ali osemletke. Dočim se učiteljišča bavijo z metodo pouka na osnovnih šolah do četrtega razreda, bi tako razširjen predmet metodike za višjo stopnjo že sam po sebi nudil širšo izobrazbo in bi bili ti učitelji sposobni poučevati na vseh osnovnih šolah, osemletkah in nižjih gimnazijah. Višja pedagoška šola bi s tem postala odvečna. J. K.
Izvenšolska zaposlitev vajenske mladine
VSEM UČITELJSKIM DRUŠTVOM!
V okrožnici z navodili glede priprav za volitve novih odborov je pomotoma izostal tale stavek: »Na občnih zborih je treba izvoliti tudi delegate za republiški občni zbor. Društva učiteljev volijo na vsakih sto članov po enega delegata.«
Prosimo upravne odbore, da to upoštevajo.
RO - Društva učiteljev Slovenije
Mesto in naloge prosvetnega delavca
Kaj rado in pogosto sd dogaja, da posamezniki, včasih pa tudi ta ali ona družbena organizacija — na sestankih, konferencah ali občnih zborih očitajo šoli in prosvetnim delavcem, da niso v dovoljni meri izpopolnili pričakovanj in niso dosegli uspehov, kakor so jih po osvoboditvi pokazali n. pr. naši delovni kolektivi v tovarnah ali podjetjih. Prosvetni delavci ob takih očitkih navadno molčimo, kar gotovo ni v redu tedaj ko bi lahko dokazali, da očitki niso niti najmanj utemeljeni. Še slabše pa je, če se zaradi takih očitanj zapremo sami vase in smo užaljeni. Saj je povsem razumljivo, da v primerjavi z uspehi tovarne ali gradilišča neke hidrocentrale, kjer lahko izkažejo 20, 50 ali več odstotno prekoračenje norme in plana, naši uspehi, ki jih v številkah navadno objavljamo ob polletju ali na koncu leta, povprečnemu našemu človeku ne govorijo najbolj prepričljivo in ugodno o našem delu.
Reporterji hitijo od delovišča do skladišč in razstavljenih novih proizvodov, slikajo nove objekte, se razgovarjajo z najboljšimi delavci in delavskimi sveti, ki jim tolmačijo storilnost dela, jih seznanjajo z novimi proizvodi itd. v tem pa je tisto bistveno in otipljivo, kar razume vsak človek: čim več bomo izkopali rud, premoga, vsaka nova tovarna, ki bo proizvajala izdelke, katere smo doslej kupovali v tujini, nas bo približala končnemu cilju — ustvariti materialno bazo za zgraditev socializma. Tako je danes vsak delovni kolektiv, vsak delavec, ki zavestno in požrtvovalno dela v tovarni, našel svoje mesto v naši stvarnosti in se tudi natančno zaveda svoje vloge v celotnem našem gospodarskem in družbenem dogajanju. Lahko rečemo, da stoji sredi življenja in da ga tudi življenje samo poganja naprej k našemu skupnemu cilju.
Gledano tako, je naloga prosvetnega delavca in njegova vloga silno komplicirana. Pustimo ob strani materialne pogoje za njegovo delo, ki so za sedaj še zelo pomanjkljivi, čeprav so osnova za uspešno delo. Učitelj ali profesor je v veliki meri soodgovoren za to, da vzgoji novega socialističnega človeka in ljudsko skupnost, ki bo po svojem mišljenju, življenju in ravnanju diametralno nasprotna kapitalistični družbi. Ne gre samo za to, da v šoli nauči mladega človeka brati, pisati, računati, fizike, zgodovine in latinščine, temveč za mnogo več. To, kar smo ga naučili, se izraža v odstotkih uspeha ali neuspeha. Nikjer pa ni vidno, kako smo ga naučili: koliko naše osebne prizadetosti je bilo vloženo v naš trud, kako smo s svojim delom vplivali na njegovo čustvovanje in mišljenje. Smo mu posredovali znanje in ga vzgajali tako, da gleda v svojo in našo skupno bodočnost z vero in ljubeznijo, bo pripravljen za srečo svojega ljudstva in naprednega človeštva žrtvovati se, boriti se, zmagovati? Smo mu usmerili pogled v našo stvarnost in ga usposobili, da bo pripravljen kot sestavni del tega živega življenja veselo zagrabiti za delo in ga s svojo silo poganjati naprej k našemu skupnemu cilju? Poznamo sami konkretno življenje, katero kipi in vre okoli nas, razumemo njegove potrebe, zahteve? Smo ga znali analizirati tako dobro, da vidimo njegov nadaljnji razvoj in smo svoje ugotovitve posredovali mlademu človeku?
Kdor je pazljivo in objektivno spremljal delo naših šol in prosvetnih delavcev v letih po osvoboditvi in bi hotel napraviti o njem obračun, bi bil v zadregi. Ne zaradi tega, ker bi bilo slabo. Saj je naša šola vsa ta leta vztrajno, čeprav morda od časa do časa prepočasi, vendar dosledno rasla in se dvigala. Učitelj iz polpretekle dobe, ki je bil zadnjih deset let izven naše šole in življenja, bi najbrž začuden obstal, če bi se nenadoma znašel v razredu. Toliko novih elementov vse od samozavestnega in svobodnega duha, ki vlada med mladino, do njenega resnejšega in zrelejšega presojanja in sprejemanja znanja ter spremljanja življenjskih dogodkov bi našel v njej! Resnici na ljubo moramo seveda tudi priznati, da se novi elementi morajo še mnogokje trdo boriti, da se uveljavijo in jih preplavljajo še zastareli nazori, miselnost in način ter metoda dela. Tudi ne moremo trditi, da so novi elementi že dovolj poglobljene vrednote, ki jih lahko ocenjujemo kot nekaj dognanega in dokončno oblikovanega. Ne! So še v začetni fazi. Toda, to so elementi, ki nam bodo v nadaljnjem razvoju vedno bolj jasno oblikovali novo, jugoslovansko socialistično šolo. Mimo njih ne morejo niti tisti redki miselno in časovno zaostali prosvetni delavci, na katere danes ljudje tako radi pokažejo s prstom in po njih sodijo vse, ko govorijo o nas in naši šoli. In vendar bi bili pri sestavljanju obračuna v zadregi, ker bi težko opredelili kje in kakšno je mesto naše šole danes. Morali bi izvršiti natančno analizo našega konkretnega življenja in postaviti vanj šolo. Prav v tem vprašanju pa prosvetni delavci kljub svoji požrtvovalnosti nosimo težko krivdo. Kaj bi hoteli s tem povedati?
V času predaprilske Jugoslavije smo prosvetni delavci na zunaj opravljali svojo dolžnost v redu in po predpisih, kakor je pač zahtevala takratna družba. Ogledalo za naše delo so nam bile šole in pedagogika zapadnoevropskih držav, predvsem Nemčije, Avstrije in Cehoslo-vaške. Kljub temu pa so mnogi pedagoški delavci čutili ostro nasprotje med stvarnostjo, v kateri so delovali kot pedagoški delavci in prosvetitelji ljudstva, ter uradno pedagogiko. Ker so se zavedali svojega poslanstva, so svoje delo usmerili v študij, raziskovanje in analizo krajevnih prilik in problematiko svojega šolskega okoliša. Sestavljali so zlasti študije socialnih prilik svojega kraja oz. šolskega okoliša, psihološke ter sociološke slike svojega razreda in šole ter pripravljali tako dragoceno gradivo za študij razmer, v katerih je živel otrok in slovenski človek. Organizirano je v tem pogledu delal predvsem »Učiteljski pokret«, ki je s svojim delom kljub temu, da je vključeval sorazmerno rnalo število aktivnih delavcev na tem Področju, vršil veliko in pomembno delo. Slovenski učitelj se je začel zave-
dati, da bo njegova šola in delo plodno in bogato le takrat, če bo trdno zasidrano v ljudstvu in bo gradilo znanje in oblikovalo otroka iz stvarnega življenja — za življenje.
Ob teh ugotovitvah kar same rastejo pred nami naloge in nas vsiljivo opozarjajo na delo, mimo katerega pač ne bomo mogli več hoditi. Prva leta po osvoboditvi so nam številni prevodi iz sovjetske pedagogike dali nove poglede na pedagoško-vzgojno problematiko. Z veseljem smo segli po njih in priznati moramo, da smo se iz njih naučili marsikaj novega, ker smo probleme osvetlili z novega zorišča. Po prvem navdušenju, ki je bilo čisto razumljivo, pa smo vedno bolj čutili, da še vedno kot slovenski pedagogi in učitelji ne moremo biti zadovoljni. Storili smo namreč podobno napako, kakor v času med obema vojnama, ko smo svoje delo in prakso gradili na dognanjih in izkustvih tuje-zapadne pedagogike. Prav je, da se učimo, da izkoristimo vse, kar je kulturni svet kjer koli ustvaril. Nikakor pa ni pravilno, če skušamo n. pr. sredstva in metode dela v tujih vzgojnih ustanovah v celoti in brez razmišljanja presaditi k nam. Naj so nastale kjer koli in kolikor boljše so se izkazale, toliko več imamo gotovosti, da so morale zrasti iz pogojev in potreb kraja ali dežele, kjer so zrasle. Ta ugotovitev nam mora biti osnova za presojanje.
Tako stojimo danes pred veliko nalogo, da dobro in razumno izkoristimo vsa pedagoška dognanja, ki so jih ustvarili pedagoški delavci v kulturnem svetu. Toda sredstva in metode dela v naših šolskih in drugih vzgojnih ustanovah morajo biti naše, zrasti morajo iz naših razmer in potreb, in primerne za oblikovanja našega otroka. Ob tej zahtevi rastejo pred nami odgovorne naloge. Nekatere od teh bomo skušali nakazati.
Prosvetni delavec na našem podeželju je danes v težki zagati. Dela v šoli — navadno prekomerno — vodi dramatski krožek ali pevski zbor, pogosto tudi množične sestanke, za katere pripravlja referate, se ukvarja z mladino in pionirji, ki mu ob prvi priložnosti zdrknejo iz rok. Sklicuje tudi roditeljske sestanke, na katerih pogosto zadeva na pasivni odpor starsev. Marljiv delavec je, kljub temu pa čuti nerazumevanje staršev, pogosto tudi krajevnih ali okrajnih faktorjev. Poleg tega zadene večkrat ob predsodke, ki so močni tako na deželi kakor v mestih, čuti trenje in nezdrave vplive, ki mu odtujujejo otroke in starše. Včasih mu dejanski gospodarski razvoj in težkoče, ki so z njim povezane, zrušijo vse njegove napore ali pa ga potlači ugotovitev: naša šola in učitelji ne vršijo svojega dela v skladu s potrebami ljudstva. Znajde se nekako tam, kjer je bil njegov prednik —- učitelj nekoč, ko je smel biti samo državni uslužbenec, le da je postavljen na glavo: danes ljudstvo noče, da je državni, ker mora biti ljudski učitelj. Kako je prišlo do tega?
Prosvetni delavec ne pozna dovol niti razmer, niti potreb svojega šolskeg: okoliša, niti otroka, kateri v teh razmerah živi in iz njih raste. Tu so zrasls zadruge, ki so zajele malega in srednjega kmeta, ob njih pa so še velik kmetje, ki so njihovi nasprotniki. Tan zopet so zrasla občinska ali krajevm podjetja, morda manjša ali večja tovarna, katera je pritegnila precejšen de delovne sile, ki je z eno nogo v tovarni z drugo pa iše vedno na njivi. Privatn obrtnik se zagrizeno oklepa svoje delavnice in z zavistjo gleda tovariša, k: iz zadružne ali občinske delavnice odhaja ob dveh popoldne domov, kjer pogosto dela popoldne skrivaj za svoje odjemalce in s tem dvojno zasluži. Celotno življenje vre in kipi, dogodki, potrebe m dejstva preraščajo druga v drugo ter puščajo v ljudeh svoje neizbrisne sledove. Vplivajo pa tudi z vse svojo življenjsko silo na mladino, katero so v celoti zagrabili in si jo osvojili in to toliko bolj, kolikor bolj sc vsebinsko močni in polni.
Prav to mladino pa moramo pedagoški delavci oblikovati ter jo usposobiti, da bo to življenje zagrabila in ge trdno držala na vajetih ter ji dati jasne in določene perspektive za pot, po kateri bo morala kipečo stvarnost razvijati in poglabljati dalje. Istočasno pc moramo počasi in sistematično prevzga-jati Marše, jih tudi miselno čim bol; približati dogajanju, v katerem so se znašli pa jim morda še ni docela razumljivo in nekaterim tudi ne popolnomc pri srcu. Razumljivo in toplo jim moramo nakazati perspektive razvoja, jil za delo in naloge navdušiti in jim pomagati, potem bodo tudi oni priprav Ijeni iz srca in odkrito pomagati han pri našem vzgojnem prizadevanju.
Tukaj pa imamo že prvo nalogo. Preštudirati bomo morali socialno in gospodarsko strukturo svojega šolskega okoliša. Osnova za tak študij nam bo lahko Doberškova študija, »Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah«, v kateri je skušal spoznati v takratnih pogojih živečega človeka na Prevaljah. Naš učitelj bo svoje delo še poglobil, se bo temeljito seznanil z gospodarskimi, kulturnimi in političnimi osnovami ter zakonitostmi, ki so že doslej vplivale na določen razvoj v šolskem okolišu. Življenje šolskega okoliša pa je tesno povezano z razvojem gospodarstva v Sloveniji, Jugoslaviji, in nazadnje tudi z gospodarskim, kulturnim in političnim dogajanjem v svetu. Dogajanje v mojem šolskem okolišu bo samo delček te velike celote, ki pa bo imel svoje posebnosti in značilnosti, tempo in barvitost življenja, dela, kul-
— danes in jutri
turnega izživljanja, miselnosti ljudi, katere mu bodo dali prav ti določeni ljudje, ki živijo prav na tem koščku zemlje. Samo dogajanje pa bo imelo večjo ali manjšo silo. Večjo, če bodo ljudje imeli v delu pred sabo jasne cilje, ki bodo dajali njihovemu delu poleta in ga pravilno vrednotili, manjšo, če ne bomo znali pravilno oceniti dosedanjega dogajanja in zakonitosti, po katerih so se razvijali dogodki, ki našo stvarnost poganjajo naprej k določenemu cilju.
Pri tem študiju se bo učitelj seznanil z zanimivimi stvarmi. Spoznal bo socialno in gospodarsko strukturo kraja in ljudi, seznanil -se bo s prilikami in pogoji, v katerih živijo in rastejo otroci, ki jih ima v razredu, z njihovimi težavami in potrebami. Na dlani mu bo tako rekoč zrasla zemlja, ki je porazdeljena med zadružnike in privatnike, njena vrednost, donos ter pogoji nadaljnjega razvoja, dobil po vpogled v delo in dosedanji razvoj krajevnega podjetja ali tovarne in v dejavnost privatnega sektorja v obrti. Doumel bo pot, po kateri se bo gibal nadaljnji razvoj vse gospodarske dejavnosti in iz te izvirajočih potreb kulturno-prosvetnega delovanja in udejstvovanja. Ce zasleduje in spremlja z razumevanjem gospodarsko, kultumo-prosvetno in politično dogajanje v naši državi, bo na problematiko svojega šol. okoliša gledal drugače, ko doslej. Lahko rečemo, da bo tvorneje sodeloval pri uravnavanju njenega nadaljnjega razvoja.
Najvažnejše pa bo, da bo lahko v to in takšno dogajanje, kakor ga je spoznal in pravilno ocenil, postavil šolo in svoje ipedagoško-politično poslanstvo. Ob učnem načrtu bo lahko vzgajal in pripravljal otroka za resnično življenje. Nič več ne bo hodila šola svoje, od življenja in stvarnosti odmaknjene poti. Učitelj bo v svojem delu nujno izhajal iz potreb, ki jih narekuje stvarnost. Razvijal bo otrokove sposobnosti v takem pravcu, da se bo čim bol je. usposobil za obvladovanje konkretnih nalog in problemov, ki jih življenje postavlja predenj, za njihovo čim boljše razumevanje. Pa tudi v svojem izvenšolskem delovanju bo njegovo mesto trdno določeno. Razumevanje gospodarske problematike mu bo omogočilo, da bo kot ljudski prosvetitelj v kraju organiziral in vodil ljudsko-prosvetno dejavnost, ki bo ljudi usmerjala, vzgajala in kulturnopolitično dvigala. Ker bo osnovana na problematiki, na težavah in potrebah, na uspehih in zmagah, ki so jih ljudje dosegli sami, bodo ti z veseljem sodelovali.
Druga, zelo važna in potrebna naloga bo izdelava psihološke slike mojega razreda — šole. Kolikokrat smo prosvetni delavci v letih svojega službovanja morali ugotavljati, da smo storili otroku krivico, ker ga nismo dovolj poznali! Priznavamo, da bi njegovo delo in znanje ali marsikatero napako in pregreho čisto drugače ocenjevali in reševali, če bi bili poznali otrokovo družino, njegovo domače okolje in razmere, težkoče s katerimi se mora boriti doma in še vse mogoče. Ker tega nismo poznali, tudi nismo mogli analizirati in rešiti številnih vzgojnih problemov. Začudeni in nemočni smo pogosto obstali pred problemom, ki nam je pokazal otrokov značaj, voljo, hotenje, duševno sposobnost in zmogljivost v čisto drugačni luči. Pri temeljitem in resnem študiju otroka se bo naš odnos do njega v marsičem temeljito spremenil, dobil bo nove, lahko rečemo, bolj človečanske, socialno-vzgojne poteze.
Ne samo to. Tudi naše šolsko delo bomo pri tem poglobili in mu dali večjo kvalitetno vrednost. Poleg tega pa bo naš razgovor s starši, pa naj bo to s posamezniki ali na roditeljskem sestanku v mnogočem bogatejši ko doslej. Saj bo učitelj v pogovoru z očetom in materjo lahko izhajal od otroka, ki ga pogosto starši sami ne poznajo dovolj. Opozarjal jih bo na njegove pozitivne in negativne lastnosti ter jim s tem pomagal, da bodo postali pomočniki pri otrokovi vzgoji. Otroka bo ocenil in vrednotil pravilno, lahko mu bo pomagal v najbolj kočljivih situacijah in ga zagrabil na najšibkejših mestih.
V Mariboru so v prvih letih po osvoboditvi napravili skromen poskus izdelave socialne slike posameznih razredov, šol, mesta. Tri leta so sestavljali socialno sliko, učitelji, ki so delali resno in skrbno, so s svojim delom bili v resnici zadovoljni. Saj so temeljito spoznali svoje otroke ter pogoje, v katerih ti rastejo in se razvijajo. Razen tega je bilo v tem še nekaj. Socialna slika je v vzponu in razvoju naše prve petletke v prvih treh letih dajala zanimivo sliko. Nagel razvoj industrije v Mariboru je iz leta v leto spreminjal sliko socialne strukture prebivalstva, življenjska raven posameznih razredov ozir. slojev se je spreminjala, v glavnem dvigala, kar je vplivalo na telesni in duševni razvoj otrok, na njihovo težo, višino, obleko in obutev, stanovanjske razmere 1. t. d. Škoda, da se ta študij v naslednjih letih ni nadaljeval in izpopolnjeval. Ce bi mu priključili še delo na psihološki sliki razreda — šole — mesta, bi morda do danes imeli zbranega že precej gradiva.
Gotovo je. da bo študij socialnega okolja ter psihološki študij otroka napotil učitelja k nadaljnjemu delu: razmišljanju o vsebini in kvaliteti njegovega šolskega, pa tudi izvenšolskega dela. To pa je danes eno od bistvenih vprašanj, če govorimo o vrednosti šole.
Od vsebine in kvalitete našega dela je v veliki meri odvisno ali bomo lahko govorili o socialistični šoli, ali pa bo še dalje v večji ali manjši meri držalo, da naša šola zaostaja za stvarnostjo. To spoznanje pa nas sili k nenehnemu študiju in spoznavanju ne samo političnega dogajanja, temveč tudi pedagoškega ustvarjanja v slovenskem, jugoslovanskem in seveda tudi svetovnem merilu, kar nas bo nujno privedlo k iskanju novih poti, metod in oblik dela. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da učiteljeva naloga v socialistični ljudski skupnosti ni slepo posnemanje ali prenašanje metod in oblik dela, ki smo jih nekoč že imeli, pa so bile za tisto dobo in pogoje, v katerih so zrasle napredne, ali ki so jih uvedli nekje v tujini in so mogoče dale tam tudi dobre rezultate. Naša naloga je trezno presojati, izkoristiti vse, kar je napredno in dobro, toda nikdar pozabiti, da bo za nas in našo ljudsko skupnost trajno dobro in koristno samo tisto, kar bo pogojeno v naših razmerah in raslo iz naših potreb ter bo krepilo In podpiralo naš osrednji cilj in nalogo: oblikovati socializem in socialistično ljudsko skupnost.
Seveda pa se pri vsem tem ne smemo predajati iluzijam. Naivni in neresni bi bili, če bi mislili, da bomo s samo dobro voljo dosegli že vse. Naši šoli upravičeno očitamo — in to srednji v večji meri kakor osnovni — da je polna verbalizma, da je znanje učencev-dijakov v pretežni meri zgolj formalno, mnogo premalo pa življenjsko-uporabno. Precejšen del krivde za tako stanje pada na tiste prosvetne delavce, ki strokovno ali metodično ali psihološko niso svoji nalogi dorasli, ali pa osebno niso dovolj prizadevni, da bi svojo nalogo vršili v redu, pa se potem mnenje ljudi o njihovem slabem delu prenaša na šolo kot celoto. Toda to je samo ena stran. Druga je v tem, da velika večina naših šol nima materialnih osnov za dobro in kvalitetno delo. Če bi hoteli našemu šolskemu delu dati v resnici življenjski in sodoben značaj, bi morali skrbeti ne samo za nazornost, domačnost, privlačnost, psihološko utemeljenost itd. pouka, temveč tudi za politehnično vzgojo. Te pa v naših šolah skoraj ni. Ni je niti na tistih šolah, ki so tako srečne, da imajo vsaj še nekaj materialnih možnosti, še manj pa seveda tam, kjer ni nobenih možnosti, se pravi, na večini naših šol.
Ob tej ugotovitvi pa nam takoj zraste nova: potreba po pomoči, ki bo dovolj efektna, da se bo stanje zboljšalo. To pa lahko nudi samo tisti, ki je nosilec moči in bogastva v socialistični ljudski skupnosti — to je ljudstvo samo. S tem pa stojimo pred vprašanjem upravljanja naših šol, odnosov med šolo, ki je v socialistični družbi ena najvažnejših družbenih ustanov, ter ljudsko skupnostjo, ki ima v naših pogojih ne samo pravico, temveč tudi dolžnost aktivno sodelovati pri upravljanju svoje najvažnejše ustanove — šole — in ji nuditi vso moralno in materialno pomoč. V zvezi s tem pa ima seveda pravico tudi postavljati zahteve. Zdi se, da bo docela upravičeno, če mislimo, da bomo številna vprašanja — vse od sistema našega šolstva, preko učnih načrtov do učbenikov, reševali mnogo napredneje, mnogo bolj socialistično takrat, ko bomo imeli pravilno rešeno vprašanje družbenega upravljanja šole in s tem uvedeno pravico in dolžnosti družbe, da šoli pomaga po svoji uvidevnosti in ji postavlja zahteve, ki bodo v interesu družbe in v skladu z delom in napori ljudske skupnosti.
Pravilna rešitev vprašanja upravljanja naših šol bo gotovo v vedno večji meri vplivala na pravilno vrednotenje šole. Med nami še pogosto vlada zavesten ali podzavesten odpor proti vmešavanju ljudi »od zunaj« — nestrokovnjakov — v pedagoško vzgojno problematiko in v šolo na sploh. Mnogi trdijo, da ljudje učiteljevega dela ne znajo in ne morejo pravilno vrednotiti, niti nimajo pravilnega razumevanja za učiteljevo delo. V koliko je ta odpor upravičen, naj pokažejo pripombe staršev, ki so jih napisali v spominsko knjigo po ogledu razstave ob stoletnici na osnovni šoli Ledini v Ljubljani. Zdi se mi, da so pripombe tipične za vse naše ljudi (seveda moramo izpustiti poedince, ki jih najdemo povsod), pisali pa so jih starši: delavci, zdravniki, profesorji, novinarji, inženirji in gospodinje — pa tudi stare mamice. Poglejmo jih nekaj:
»Sodeč po razstavi, bodo učenci Ledine nekoč res dobri in koristni člani naše družbe, kajti navajeni bodo resnega in trdega dela.« »Z razstave odhajam pomlajen in vesel, obenem pa nekako ponosen, da naši otroci v šoli kažejo toliko znanja.« »Ko razmišljam, kako smo se učili pred 315 leti, moram veselega srca ugotoviti, da je način, pestrost in zanimivost pouka v tej šoli daleko boljša in privlačnejša, kot nekdaj.« »Iz razstavljenih predmetov se jasno zrcali vse delo in ves trud vsega učiteljskega zbora, ki ga ni mogoče poplačati z denarjem. Samo globoka in trajna hvaležnost sta lahko izraz zadovoljstva otrok in staršev.« »Nadvse navdušena
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinitiiMmuiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Iz uprave
V maju smo vsem naročnikom priložili tudi položnico v upanju, da se je bodo poslužili vsi naročniki ob končanem prvem tromesečju. Posebno smo še to pričakovali od šolskih upravnikov, ker so prav šole med največjimi zamudniki.
Ponovno prosimo naročnike, da se poslužijo poslanih položnic in da plačajo vse zastanke na naročnini našega lista.
Dalje prosimo vse blagajnike društev, da redno tromesečno nakazujejo naročnino ter da pravočasno javijo vse preselitve učiteljstva.
Prosvetni delavec bo odslej izhajal vsakega 10. in 25. v mesecu. V oktobru smo se odločili za dvojno številko zaradi osnutka učnega načrta za osemletke, s katerim smo želeli takoj seznaniti prosvetne delavce.
se vračam domov in premišljam, koliko več pridobi današnja mladina v novi šoli.« »Razstava icrasno urejena — vidi se trud in uspeh novega socialističnega učiteljskega kadra.« In nazadnje še izjava urednika »Borbe«; »Vrlo sam izne-nadjen dečjim radovima. Ako se setim svog detinstva i metoda koji su onda primenjivani u osnovnim školama, onda mi postaje jasno, koliki je ogroman na-predak postignut u školstvu.«
Je potreben komentar? In — niso te pripombe že tudi vsaj do neke mere odgovor tistim, ki v naši šoli ne morejo najti ničesar dobrega in sodobnega, t. j. naprednega?
V kratkem bi torej lahko rekli, da je bistvo problematike naših šol v vprašanju vsebine in kvalitete dela v šoli in izven nje, ter v odnosih med učiteljem in učencem na eni ter šolo in ljudsko skupnostjo na drugi strani. Z drugimi besedami, da bomo lahko govorili o socialistični šoli (seveda v skladu s stopnjo socializma pri nas), ko bomo uredili nekatera važna vprašanja. Med ta pa moramo prvenstveno šteti družbeno upravljanje naših šol, sodelovanje ter pravilne medsebojne odnose šole in ljudske skupnosti kakor tudi poedinega učitelja in staršev, vprašanje konkretne materialne in moralne pomoči šoli v njenem učno-vzgojnem delu (ne samo razumevanje, ki je prva stopnja, katero smo skoraj že dosegli). Ureditev teh vprašanj bo v veliki meri soodlo-čujoča pri rešitvi drugega vprašanja: vsebine in kvalitete dela. Prepričani smo lahko, da bo socialistična ljudska skupnost, ki bo izvajala v šolsko-vzgojni problematiki svoje pravice, tudi prav pri izvajanju pravic živo in dovolj ostro začutila svoje dolžnosti ter bo znala najti in ustvariti šoli materialne osnove za kvalitetno delo, katerih — bodimo odkriti — danes večina šol ni-
Skupnost pa bo začutila pri vsem tem tudi mnogo večjo odgovornost za svoj pedagoški kader. V lastnem interesu bo prisiljena, da ga podpre in mu pomaga pri njegovi poti navzgor. Ne samo, da mu bo omogočila toliko urejeno življenje, da ga ne bodo trle vse mogoče gospodarske težkoče, ki danes hromijo njegovo delo. Podprla ga bo tudi, da bo lahko vzrasel v stvarnost in življenje svoje ožje in širše domovine ter s svojim pogledom segel tudi v širni
svet	★ V. Cvetko
55 let socialno-humane ustanove
prosvetnih delavcev
Po nekajletnih pripravah v slovenski učiteljski organizaciji glede vprašanja, kako naj si pomaga učiteljstvo z lastno, tovariško pomočjo ob življenjskih nezgodah, je izšlo 10. oktobra 1098 v učiteljskem organizacijskem glasilu »Učiteljski tovariš« Vabilo k pristopu v društvo »Samopomoč«. Tisto leto je bilo namreč to društvo ustanovljeno za »slovenske in hrv.-istrske učitelje in učiteljice po Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem.« Plemenito prizadevanje tega društva nam izpričuje določba v pravilih, ki pravi: »Društvo ima namen po smrti društvenikovi dati zakonitim dedičem podporo, da se obvarujejo pred najbližjo stisko in bedo.« Pravila so nadalje tudi določila, kako se ta podpora daje; tako čitamo: »Po društvenikovi smrti izplača — brez ozira na to, kako je umrl — društveno načelstvo . . . zakonitim dedičem tolikokrat po 2 K, kolikor šteje društvo društve-nikov.«
Skraja je bil odziv na to vabilo bolj skromen; do konca 1898 zaznamuje društvo le 83 članov, a že prihodnje leto je naraslo njih število na 186. V 56 letih je
pristopilo »Samopomoči« 3948 članov _
učiteljev in profesorjev ter tudi drugih prosvetnih delavcev.
Določilo v prvih društvenih pravilih o višini posmrtnine je ostalo v bistvu do danes isto kakor je bilo v začetku, tako da je njena višina odvisna predvsem od števila članstva: kolikor več članov toliko višja posmrtnina. Danes, ko šteje društvo nekaj nad 2000 članov, znaša posmtmina din 20 000.—, kar vsekakor pomeni nekako dober prispevek preostalim prav v času, ko je zadela družino najtežja izguba in ko trapi preostale poleg žalosti še skrb, kako bodo zmogli stroške, ki jih hipno povzroči ta izguba.
V 55 letih svojega obstoja je izplačala »Samopomoč« do zdaj po svojih 1048 umrlih članih na posmrtninah čisto din 9542144.—, ali povprečno nekaj nad din 9000.— po umrlem članu. Od česa pa je odvisna višina posmrtnine? Rekli smo že, da prvič od števila članstva, drugič pa od višine prispevka, ki ga plača vsak član ob društvenikovi smrti. Ti prispevki so bili v teku let različni (2 K, din 2, 3, do letošnjega leta din 5.—). Zdaj znaša prispevek din 10.— za vsak smrtni primer. V tem pa, da vsak član s svojim prispevkom direktno pomaga k izplačilu posmrtnine po umrlem članu, se kaže globok smisel pravega tovarištva v društvu »Samopomoč«.
Ali pa ne plačajo društveniki preveč v razmerju s posmrtnino, ki se bo izplačala njihovim preostalim po njihovi smrti? Ako vzamemo današnji (do zdaj najvišiji in šele 'od t. 1. naprej) veljavni prispevek din I«.— za vsak smrtni primer, bi vplačal član, ki bi plačeval 55 let po toliko (kar seveda ni), se pravi za 1048 smrtnih primerov po din 10.—, za vse te primere din 10 480.— za sedanjo posmrtnino din 20 000.—. Dodajamo še povprečno dosedanjo letno upravnino (kar vzamemo zelo visoko), letno po din 40.—, je to za 55 let din '2200.—, tako da bi vplačal v 55 letih vsega din 12 680.—.
_ To bi bil materialistični račun, ki kaže prednost članstva v »Samopomoči« tudi tistemu, ki bi morda ne upošteval humano-socialne, tovariške zamisli »Samopomoči«.
Če pa je »Samopomoč« skraja pomagala le preostalim umrlega društvenika, pomaga že 20 let svojim članom tudi za njihovega življenja z brezobrestnimi posojili iz svojega Socialnega sklada. Do danes je bilo izdano v 899 primerih socialne potrebe na brezobrestnih posojilih din 1967 900.—. Koliko je to zaleglo, vedo tovariši, ki so bili teh posojil deležni.
»Samopomoč prosvetnih delavcev« — kakor se društvo sedaj imenuje, posluje v Ljubljani, Gornji trg (Florijanska) 86 m daje nadrobno pojasnila tudi pismeno, ako je priložena znamka za odgovor.
Učitelji iz Trsta, Gorice in Koroške na obisku v Sloveniji
Na povabilo Združenj prosvetnih delavcev je prišlo v Ljubljano konec julija 28 učiteljev iz Trsta, Gorice in Koroške na enotedenski obisk.
Mladi učitelji iz slovenskih šol iz Trsta in Gorice ter s Koroške so si v času obiska ogledali nekaj osnovnih in srednjih šol, kjer so jih prosvetni delavci seznanili z delom in sistemom našega šolstva. Zelja po spoznavanju kulturnega in političnega razvoja v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji je bila med učitelji zelo velika. Zato so si ogledali z velikim zanimanjem naše muzeje, univerzitetno knjižnico in druge kulturne ustanove, predvsem še tiste, ki govore o naši narodnoosvobodilni borbi. Na žalost v poletnih mesecih ne morejo prisostvovati koncertom in gledališkim predstavam, ki si jih prav posebej žele.
Gostje so z ljubljanskimi učitelji in profesorji napravili nekaj izletov v bližnjo okolico in v Logarsko dolino ter Opatijo.
Mladi zamejski učitelji so z zanimanjem spremljali tolmačenje o našem šolskem sistemu in razvoju v socializem, sami so pa tudi seznanili naše učiteljstvo s težkočami pri lastnem delu. Te so dokaj raznolike. V Trstu je odprto vprašanje zaposlitve slovenskih učiteljev, kar velja tudi za Gorico. Od lanskih absolventov sta komaj dva v službi, iz česar sledi, da letošnji ne morejo misliti na zaposlitev. Italijanske oblasti sicer ponujajo mesta v srednji in južni Italiji pod dokaj ugod-
nimi materialnimi pogoji, toda umik mladih učiteljev z domačega področja bi bil političen triumf za Italijane.
Ob vsakem pričetku šolskega leta nastaja vprašanje, koliko razredov in šol se bo obdržalo, ker je pritisk na starše bodisi direkten bodisi indirekten tolikšen, da mnogi otroci slovenskih staršev vstopajo v italijanske šole. Mladi učitelji morajo prav zato tem aktivneje in požrtvovalne j e delati na svojih šolah in s starši neposredno, da paralizirajo nasprotnikov vpliv. Njihovo pedagoško delo mora biti intenzivno, enako tudi izven šolsko udejstvovanje. Za tako delo so mogli najti v izkušnjah našega učiteljstva mnogo napotil, obenem pa so se tudi prepričali, da imajo v njem moralno podporo za naporno borbo.
Slovenski učitelji na Koroškem žive zelo raztreseno po vaških šolah na področju, kjer prebivajo Slovenci. Učitelj v Avstriji mora biti pedagoško temeljito pripravljen za delo, zahteve so višje kot v Trstu in Gorici, tudi vas od učitelja mnogo zahteva. Vsega mu šola ne da, zato se izpopolnjujejo v raznih tečajih. V politično življenje le nekateri učitelji aktivno posegajo, udejstvujejo pa se v pevskih zborih, gledaliških družinah, kmetijsko nadaljevalnih šolah in tečajih. Vprašanje manjšinskega šolstva še ni rešeno.
Obisk in razgovori so bili torej obojestransko koristni in si jih še želimo.
Prosvetni delavci so izkoristili počitnice za izpopolnjevanje
Združenje profesorjev je organiziralo v letnih počitnicah tečaj za preparatorje prirodopisnih zbirk. Tečaj se je vršil v Ljubljani od 6. VII. do H. VII. Udeležilo se ga je 34 profesorjev.
V času od 4. VII. do 11. VII. so se zbrali vzgojitelji srednješolskih domov na tečaju, bilo jih je okoli 50.
Na tečajih za tuje jezike, ki so se vršili pod okriljem RO Združenja profesorjev Hrvatske, je bilo 23 profesorjev iz Slovenije. V Novem Vinodolu je bil tečaj za angleški in francoski jezik, v Crikve-nici pa prvič tečaj za profesorje nemščine.
Od 25. VIII. do 4. IX. je bil tudi v Ljubljani tečaj za profesorje francoščine, ki ga je obiskovalo 15 članov.
Na razpis za potovanje v Anglijo in Francijo se je javilo precej članov Združenja. V Angliji je bilo 5 članov na 3—4 tedenskem biva-
nju. V Parizu je bilo 6 profesorjev po 14 dni.
Vsi člani, ki so bili v inozemstvu, z zadovoljstvom pripovedujejo o svojem bivanju (v prihodnjih številkah bodo objavljali svoje vtise). Potovanja v inozemstvo sta organizirala Centralna odbora Združenja profesorjev in Združenja učiteljev v Beogradu, sredstva za potovanje pa je prispeval Svet za prosveto LRS in Združenje.
Tudi v Sloveniji so imeli nekateri člani priliko izpopolniti svoje znanje angleškega jezika, ker so se udejstvovali kot tolmači angleškim prosvetnim delavcem, ki so prišli na dopust k nam.
Pri slovenskih družinah je bilo 25 angleških dijakov in dijakinj.
V Bohinju in na Makarski je letovalo s 34 našimi dijaki 26 angleških dijakov, tako da so tudi naši dijaki izpopolnili svoje znanje angleškega jezika. (O teh obiskih bomo poročali še posebej.)
Še o strokovnih učiteljskih izpitih v šolskem letu 1953-54
Strokovne učiteljske izpite bomo v šolskem letu 1953/1954 tako razporedili, da bodo predvidoma vsak mesec, počen-ši z oktobrom pa do konca aprila. Mesečno bomo poklicali k izpitu največ 24 kandidatov. Ce bi se jih za določen mesec prijavilo premalo, se bodo prenesli izpiti na naslednji mesec. Tudi v primeru prekomernega števila prijavljen-cev, se bodo nadštevilni kandidatje povabili mesec dni kasneje k izpitu.
Dokler ne bo mogoče izpitov normalizirati na dva letna izpitna roka, jesenskega in pomladanskega, bo od števila prijavljenih kandidatov zavisna razporeditev izpitnih rokov, ki si jih načelno izbirajo kandidatje po želji. Tudi redno in načrtno delo komisije zavisi od števila prijavljencev.
Študij za strokovne učiteljske izpite je, tako se zdi, več ali manj kampanjskega značaja; vsaj tako sodimo po statistični preglednici prijav, prispelih v zadnjih dveh letih. V prvih mesecih šolskega leta prihaja sorazmerno nizko število prošenj, dočim se sredi in proti koncu šolskega leta število prijav podvoji, odnosno potroji. Najvišje število kandidatov, to je nad 90 se je javilo za mesec maj in junij, ko po pravilniku o strokovnih učiteljskih izpitih, komisija zaradi diplomskih učiteljskih izpitov na učiteljišču več ne posluje.
Naj omenim še, da ni ravno malo kandidatov, ki iz opravičljivih, pa tudi neopravičljivih razlogov sploh ne pridejo ob določenem roku k izpitu, odnosno javljajo prepozno svoj odstop, na škodo tovarišev, ki čakajo na poziv komisije in ne morejo namesto njih vskočiti v zadnjem trenutku. Kandidatje, ki so odstopili, se brez ponovne prijave ne pokličejo ik izpitu.
Zato naj vsi učiteljski pripravniki, ki so po predpisani uradni poti vložili pravilno opremljeno prošnjo na naslov Komisije za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani, pa v njej niso izrecno navedli, da želijo delati izpit meseca oktobra, javijo pismeno tajniku komisije, v katerem mesecu šol. leta 1950/54 želijo delati izpit.
Gornje je dodatek k poročilu o strokovnih učiteljskih izpitih v Ljubljani v šol. letu 1952/53 v 12. številki Prosvetnega delavca z dne 20. junija t. 1.
Tečaj francoskega jezika vLj bljanl
Tečaj je trajal deset dni. Izvedba izvrstno sestavljenega načrta je bila precej naporna za oba predavatelja Francoza, prof. Beisa in prof. Leclercqa. A tudi od udeležencev je zahtevala resnega in vztrajnega dela. Dvourno slovnično delo z vajami in narekom je začelo delovni dan. Nato je sledilo uro in tudi več trajajoče predavanje o izbranih poglavjih iz francoske kulturne zgodovine. Popoldne se je nadaljevalo delo z razlagami tekstov ali s pismenimi razčlenitvami in prostimi sestavki. Po dveh urah takih vaj pa so se tečajniki preselili v fizikalno dvorano, kjer so ostali do poznega večera. Tu so predvajali Francozi dokumentarne in turistične, literarne in umetniške filme na ozkem traku, pa tudi filmske slike in gramofonske plošče s francosko glasbo, ljudskimi pesmimi, umetniškimi recitacijami in fonetskimi vajami.
Udeleženci tečaja so imeli v svoji predavalnici na razpolago mnogo mladinskih in leposlovnih knjig, učbenike za ljudske in srednje šole, a tudi krasne turistične publikacije ter metodične in znanstvene priročnike.
Obsežno snov sta obravnavala oba predavatelja tako, da so njune ure res lahko služile kot vzor skrbno pripravljenih, izredno jasno in pregledno zasnovanih in do podrobnosti izdelanih ur. Slovnično delo je bilo na tem tečaju plodno predvsem zato, ker se predavatelja nista omejila na stvari, ki jih dobiš v vsaki dobri slovnici tudi sam, marveč sta predvsem dajala dragocene jezikovne napotke, ki si jih iz knjig nikdar ne moreš osvojiti, temveč si jih pridobiš le v živem stiku s tujim jezikom.
Za naše profesorje za francoščino je bil res pravi užitek, ko so lahko cele dneve poslušati francoščino iz ust rojenih Francozov, ko so v neposrednem stiku z ljubeznivima predavateljema reševali to ali ono jezikovno težavo in se na povsem neprisiljen, a zelo neposreden način seznanjali z naravnimi sredstvi modernega jezikovnega pouka. Obema predavateljema gre za njuno delo, ki je bilo tako vzorno in metodično izvedeno, vsa pohvala in priznanje.
Želeti bi bilo, da bi prav vsi udeleženci tečaja, bilo jih je petnajst, mogli prenesti bogate izkušnje neposredno v našo šolsko prakso.	Aktiv
Tečai angleškega jezika v Novem Vinodolu od 5. do 31. julija 1953
Rednih slušateljev je bilo okoli 40, od tega 8 iz Slovenije.
Vodja tečaja je bil tudi letos univ. prof. v Zagrebu dr. Josip Torbarina. Predavateljski zbor: Mr. Allen od beograjskega British Council, Mr. in Mrs. Webster od zagrebškega British Council, Mrs. Bizanič, ki je tudi po rodu Angležinja, in nekaj domačih predavateljev z beograjske in zagrebške univerze.
Slušatelji so bili zaposleni 4 ure dnevno. Dve uri so imeli študija po grupah, katerih je bilo pet. Vodili so jih posebni učitelji. Dvakrat dnevno so bila skupna predavanja. Delo po grupah, nekakšen seminar, je obsegalo prevajanje iz angleščine in v angleščino, obdelovanje posebnih poglavij iz slovnice, fonetike in vaje v izgovarjavi. Ostali uve uri sta obsegali predavanja iz literature, interpretacije in eksplika-cije odlomkov iz del najbolj znanih angl. avtorjev ter podobno. Zadnje dni
je predaval tečajnikom še M. Bellioz, šef misije UNESCO za Jugoslavijo. Govoril je o svojih opažanjih o stanju šolstva v Jugoslaviji in našega prosvetno znanstvenega dela na splošno.
Razen predavanj in dela po grupah so bili tečajniki zaposleni še nekaj ur dnevno s pripravo na seminarske ure in izvrševanjem nalog.
V večernih urah so bile filmske predstave in koncerti angl. in ameriške glasbe s plošč.
Organizacija tečaja je bila v vseh pogledih prav dobra, v marsičem celo boljša kot lani. Želeti bi le bilo, da bi prihodnje leto organizator tečaja povabil večje število angleških študentov — letos je bil samo eden in še ta samo zadnjih M dni —, ki bi bili na razpolago udeležencem za celodnevno konverzacijo. Saj prav razgovor o vsakdanjih zadevah najbolj manjka profesorjem lingvistom, ki še niso bili v inozemstvu.
Učiteljski pevski zbor je imel od
3.	VII. do 14. VII. pevske vaje na Reki in nato koncerte po Primorskem.
Delo v letnih mesecih je zelo naporno, zato se je odbor odločil za vaje, ki bi bile vsaj delno združene z odmorom. Po dogovoru z upravo Dijaškega doma Ekonomskega tehnikuma na Reki je bilo omogočeno vaditi na Reki s 100 članskim zborom pod zelo ugo-dnimi pogoji.
Dirigent tov. Gregorc Jože in tovariša Slavko Mihelčič in Radovan Gobec so se pomenili o dnevnem razporedu vaj in delo je steklo.
V	dopoldanskih ločenih vajah so pevci in pevke obnavljali program za koncerte, obenem pa študirali nekatere nove pesmi hrvatskih in srbskih avtorjev. Popoldanske skupne vaje so se včasih zavlekle tudi do 22 ure. Delo zbora je bilo nekoliko ovirano zaradi nediscipliniranosti nekaterih članov. Kljub temu pa je internatsko življenje in tesnejše vraščanje kolektiva prispevalo k uspehu tako pri vajah kot pri nastopih.
Odbor se je odločil, da bodo koncerti na Reki, v Ilirski Bistrici, Solkanu in v Brdih.
Tehnične priprave za koncert na Reki je izvršila tov. Ružička, ravnatelj koncertne poslovalnice. Za 10. VII. napovedani koncert je bil zaradi slabega vremena preložen na 13. VII. in se je vršil v Domu kulture Vid Švalba. Pevci so na tem koncertu prvič v tem zboru občutili, kaj pomeni osvojiti koncertno publiko. Čeprav ni bila dvorana polna, je vladala v njej popolna ubranost med pevci, dirigentom in publiko in to predvsem v prvem delu programa, ko so izvajali težje kompozicije. Razgovori s poslušalci po koncertu so pričali o izrednem zadovoljstvu nad doživetim večerom. To je opogumilo pevce pri nadaljnjem delu.
15. VII. se je zaključilo delo na Reki in zbor je odpotoval na turnejo.
V	Ilirski Bistrici so zbor sprejeli pionirji postojnskega okraja. Zvečer je bil koncert v kinodvorani. Občinstvo je nastop toplo sprejelo, zbor pa je pozdravil tov. Munih, direktor gimnazije.
V	Solkanu je zbor nastopil 16. VII. na prostoru letnega kina. Priprave je izvršil predsednik učiteljskega društva s predsednikom kul-turno-umetniskega društva Srebrnič. Nastop ni v polni meri uspel zaradi slabo postavljenega odra in zaradi vetra, ki je oviral pevce, toda občinstvo je pevce bogato nagradilo s cvetjem ter zahvalnimi besedami.
Vse v redu?
Tudi goriški okraj ima svojevrstne in pereče probleme, o katerih javnost le malo ve, bodi da so prosvetni delavci na razne nepravilnosti in vsakdanje napake premalo reagirali, bodi da so namenoma molčali, kar seveda ni prav, ker le dobra in stvarna kritika pospešuje napredek in odpravlja napake, ki se kakor drugod pojavljajo tudi v šolstvu.
Eden glavnih činiteljev je pravilen odnos do učiteljstva na terenu! Ta pa ni vedno zadovoljiv, niti ne korekten in takten, posebno napram starejšim tovarišem ne. Kakšno mnenje naj ima učiteljstvo o prosvetnih faktorjih, ki premeščajo učiteljstvo, ne da bi navedli vzrok, razpisujejo zasedena mesta brez potrebe in vzroka, medtem ko od istih slišimo na vseh konferencah, kako primanjkuje v Slov. Primorju prosvetnih delavcev. Bodimo vendar dosledni! Zakaj drugače govoriti in drugače delati?
V redu in pravilno bo menda tudi, da učiteljstvo goriškega okraja že od priključitve ni zvedelo za svoje ocene. Za ljustvo, med katerim živiš, približno veš kako tvoje delo sprejema, za šolsko Oblast pa tega ni moč ugotoviti. Kdo te sploh ocenjuje? Šolski nadzornik ali občinski tajnik, ali še kdo drugi? Včasih se tudi tu uveljavlja stara prislovica, da je dober glas često odvisen od ljudi, ki dobrega glasu nimajo. Od kdaj in po katerem paragrafu je letna ocena tajnost okraja? Na podlagi kakšnega kriterija se vrše premestitve, razpisujejo mesta? Ocena je vendar neko merilo učiteljevega dela, ki ga vzpodbuja za nadaljnje, še uspešnejše delo, odkriva mu pa tudi napake, da se jih bo v bodoče izogibal in jih odpravil.
Podatke, ki jih oblastveni organi dobivajo na terenu od različnih strani in oseb, je treba dodobra preveriti in preiskati ter dati obdolženim možnost obrambe in zagovora. Ce se izkaže, da so podatki napačni ali namerno napačno podani, je treba ljudi, ki so jih dali, poklicati na odgovornost, ne oziraje se na njihov položaj! Kdor pa lažnjive vesti in klevete osebno prinaša na okraj, s tem je treba sestaviti zapisnik, ki naj ga dotičnik podpiše, da bo za obdolžitve in posledice sprejel tudi vso odgovornost. V kočljivih ali dvomljivih primerih se pa take primere lahko razčisti tudi na masovnih in roditeljskih sestankih, saj ima ljudstvo kot najvišja oblast menda pravico vedeti, kaj učitelj na vasi dela, saj ga najbolje pozna. Prosvetni delavci, ki se svojih dolžnosti zavedajo, se javne kritike ne boje. Mnoge nepravilnosti ter včasih nepotrebne premestitve in krivice, ki se, četudi včasih mogoče v dobri veri, povzročajo, bi se omejile na minimum. Prosimo, ne več slepomišenja in tajnih ocen, pač pa več javne kritike in demokratičnosti in vse bo v redu.
Posebnost goriškega okraja so tudi strokovni aktivi, ki obstojajo samo na papirju. Namesto, da bi se jih sklicalo takoj ob začetku šolskega leta, se jih skliče šele sredi aprila. Čeprav so vsi tovariši, ki poučujejo na podeželju, izrazili željo, naj bi se z delom strokov, aktivov takoj pričelo, se to lani ni zgodilo. Zakaj se jim ni nudilo pomoči? Prosimo, da se želje učiteljstva upoštevajo, ker bo to le v prid kvalitete šolskega dela.	C. D.
Vsi pevci so nestrpno pričakovali odhod v Brda, kjer je bil napovedan nastop za 17. VII. v Dobrovem. Okrajni ljudski odbor je oskrbel kamione za prevoz v prelepa Goriška Brda. Večina članov je bila prvič v tem predelu Slovenije in je uživala nad njegovo krasoto. V Dobrovem so pevce pričakali njegov prvi dirigent tov. Simoniti Rado in domačini, ki so za ta večer sklicali bližnjo in daljnjo okolico. Na grajskem dvorišču je zbor ubrano poslednjič zapel na svoji turneji. Hvaležni poslušalci so pevce nagradili z dolgotrajnim ploskanjem, cvetjem in briškimi breskvami. Le prehitro se je bilo treba vrniti v Solkan in na vlak.	*
Pismo mladega učitelja po treh letih službovanja
Zapustili smo učiteljišče bolj pesimisti kot optimisti. Vse premalo smo se čutili pripravljene za težaško delo daleč na podeželju. Snovi smo predelali razmeroma mnogo in nihče ni bil pri pouku z njo v zadregi. A v praksi stopa pred vsakega novinca sto zadevščin, ki so daleč izven šolske izobrazbe. Takoj stopiš v odbor domačih društev, takoj v politično organizacijo, takoj si postavljen kot predsednik volilnega odbora, takoj moraš »prevzeti« igro v dramskem krožku, domača godba te prosi za pomoč, v pionirskem odredu te čakajo kot voditelja, lutke imajo a ni vaditelja, fizkultura računa nate kot izkušenega športnika, knjižnica že 2 leti ne posluje; vsi čakajo, da pride mlad učitelj . . . Nikjer ne smeš odkloniti, saj so te vendar »željno pričakovali« . . . To je pozdrav ob nastopu službe!
Posebno poglavje pri začetnikih so starejši tovariši na šolah. Blagor onemu, ki najde prijaznega, mlado dušo razumevajočega upravitelja, ki rad pomaga, vse pokaže, vse razloži in je povsod na razpolago. Najlepše je, če te uvede v domače razmere, gospodarske, kulturno-prosvetne in politične. Seznani te z domačimi funkcionarji pri KLO in SZ, opomni te na odnos do političnega dela, pove ti, kako dela ZKS na vasi, skratka v nekaj dneh veš vse in si docela informiran o vsem, da zlahka začneš s šolskim delom.
Gorje ti pa, če prideš v vas, kjer najdeš upravitelja, ki sam »plava« na terenu, ki je sprt na levo in desno, ki sam nima pravega odnosa do politike in niti ne ve (ali noče vedeti) za partijo in njene člane. Neprijetno je, če mu ni niti za delo SZDL, saj se briga »le za gospodarstvo« in šolo. V tem primeru je gospodarstvo le nekaj panjev čebel, vrt in — pitana svinja v hlevu. V šoli pa nastopa avtoritarno, da včasih kar žvižga šiba po zraku. Z disciplino se hvali daleč naokrog. Na »železni disciplini« gradi tudi svoje uspehe. Tebe gleda postrani. Mladi učitelji in učiteljice pa ga imamo za — čudaka, ki živi samo sebi v prid, v šoli pa naredi kolikor pač more. Navadno taki tudi politično »niso slabi«, ker pač — nič ne delajo. Ideale mladih taki »tovariši« pomorijo kot jesenska slana cvetje na vrtu.
Težko je, če prideš kot mlad učitelj za upravitelja na večrazrednico, kjer so že starejši. Rad bi se vživel v nove razmere, trosil svoje pridobitve iz šolskih let v šoli in izven nje, pa se pojavijo ovire tam, kjer jih najmanj pričakuješ. »Tovariši« začutijo, da bi rad delal, ker se ti pač zdi potrebno, oni pa so prej mnogo govorili, pa malo storili. Kmalu imaš proti sebi domače funkcionarje iz SZDL in ZKS, pa tudi v Svobodi in pri fizkulturi te gledajo postrani. Dolgo traja, preden spoznajo, da so bile intrige krivične in da se je »tovarištvo« pokazalo v grdi luči... To so razočaranja, ki jih nisi nikoli pričakoval.
Najlepša doživetja so pač urice, ki jih preživi mlad učitelj v družbi starejših tovarišev, ko ti pripovedujejo o nekdanjih borbah v učiteljski organizaciji, o Učiteljskem pokretu mladih učitelj e v-komunistov v stari Jugoslaviji, o počitniških tečajih, o ekskurzijah v inozemstvo, o tovarištvu v partizanih itd. Ko vse to poslušaš, se ti zdi, da si zašel v drugačen svet. Ne bom nikoli pozabil, ko mi je starejši učitelj pripovedoval, kako prijetna so bila mesečna učiteljska zborovanja v raznih krajih, z odličnimi predavatelji, skupnimi hospitacijami m popoldanskimi družabnimi prireditvami. To so bili učiteljski prazniki, ko so se utrdila tovarištva v prave delovne vezi. Tudi nadzorniki so bili ob takih prilikah redni gostje. Danes se večkrat govori o škodljivih vplivih »familijamosti«, toda tedanja praksa — po izjavah starejših — kaže, da se je baš v prijetni družbi skovala tovariška skupnost, ki je starejša generacija ne more pozabiti. Baje so taki prijetni odnosi še v nekaterih društvih, kakor n. pr. v Radgoni in v Zg. Savinjski dolini. Nam mladim se čudno zdi, da se o tem več ne govori, ker vsi čutimo, da bi bili boljši družabni odnosi potrebni. Se celo v partijskih vrstah se po pismu CK ZKJ obravnava izolacija, ki je ponekod nastala med partijci, ko drug drugega noče poznati. Ali ni v učiteljskih vrstah nekaj sličnega?
V razgovoru z mlajšimi bo marsikdo večkrat slišal bridko resnico, da se čutimo marsikje zapuščeni. Zlasti tovarišice rade o tem tožijo. Toda včasih pretirano! Bil sem eno leto visoko v hribih, pa mi ni bilo dolgčas! Ker sosedje na šolah niso imeli mnogo časa, sem se poglabljal v pionirsko delo, pa še v dramatiko in čitanje. Tudi šolsko delo ti vzame časa, da sam ne veš, kdaj mine dan. Za veseljačenje kot je možno v mestu (vsak dan kino ali ples) pa res nismo rojeni!
Še neko mnenje, ki ga med mladimi prav tako večkrat slišiš: zakaj nismo enakopravni s tovarišicami? — S kadr-skim rokom izgubimo leto, ki se nam ne šteje in tudi eno leto pozneje delamo izpite, zato tudi eno leto pozneje napredujemo. V pokojnino se tovarišicam šteje 39 let službe za polno penzijo, moškim pa pet let pozneje, ko šele dobe pravico do pokoja. V praksi pa opravljajo učitelji bolj odgovorna dela in so s 30 leti službe bolj »zgarani« kot tovarišice, ki so še v »najboljših letih«. Tudi o tem se malokdaj kaj piše in govori. Nas mlade pa tudi take stvari zanimajo. Saj bi radi, da bi vladalo med nami zadovoljstvo brez vsakega pesimizma.
N. C.
Franju Siču v spomin!
Prava redkost je, da bi prosvetni delavec ostal skozi vso svojo službeno dobo na istem zavodu. To je primer s profesorjem Franjem Si-čem, ki smo ga 21. avgusta t. L pokopali.
Franjo Sič se je rodil 26. januarja 1893 v -Št. Vidu nad Ljubljano. Po končani visoki trgovski šoli v Pragi je 1. 1920 nastopil službo na prav takrat ustanovljeni Trgovski Akademiji v Ljubljani. Na tej šoli je ostal ves čas, nepretrgoma do upokojitve 1. 1952, torej polnih 32 let. Bil je zvest spremljevalec svojega zavoda od njegove ustanovitve pa do njegove preobrazitve v Ekonomsko srednjo šolo po osvoboditvi. Zato ni čuda, da je pokojni Sič s svojo šolo povsem zrastel, živel z njo in se zanjo žrtvoval. Zaradi zahrbtne bolezni je moral predčasno v pokoj, ki pa ga je užival le dobro leto.
Franjo Sič ni bil le dolgoletni, zaslužni šolnik, temveč tudi strokovni pisatelj. 2e pred ustanovitvijo Trgovske akademije je skupno s svojim očetom prof. Albertom Si-čem spisal za Mestni trgovski tečaj (takrat edini slovenski trgovski učni zavod) prve slovenske učbenike za trgovsko računstvo in za trgovsko spisje, kasneje pa je samostojno napisal za Trgovsko akademijo več učbenikov za knjigovodstvo in za druge komercialne predmete. Ti učbeniki so bili prvi te vrste pri nas in zato zaslužijo že zaradi svojega pionirstva našo pozornost.
Franjo Sič spada v vrsto starejših slovenskih šolnikov. Ko ob njegovi smrti pregledujemo njegovo življenjsko pot in ocenjujemo njegovo pedagoško delo, moremo z zadovoljstvom ugotoviti, da je izpolnil svojo življenjsko nalogo. Vzgojil je celo vrsto sposobnih gospodarstve-nikov-komercialistov, ki so danes na odgovornih položajih po naših gospodarskih in drugih ustanovah.
Zaradi njegovih zaslug za vzgojo strokovnih kadrov in za dvig strokovnega šolstva bo ime profesorja Franje Siča zapisano na častnem mestu v analih Ekonomske srednje šole v Ljubljani.	Pu
Kritika o koncertu UPZ na Reki
Reški kritik vokalnih glasbenih prireditev tovariš Jože Požgaj je napisal o koncertu UPZ naslednje: »Na koncertu, prirejenem 13. vrt. v Domu kulture »Vid Svalba« se nam je predstavil pevski zbor slovenskih učiteljev. Kot zaznavamo iz predhodnih obvestil, je zbor sestavljen iz učiteljev in profesorjev iz vse Slovenije, koncertni program pa se pripravlja tako, da se člani zbora sami uče, nekajkrat na leto pa se zbero na večdnevni sestanek, na katerem pod vodstvom svojih dirigentov izdelajo interpretacijo in se pripravijo na Izvedbo. Tako je ustvarjena^ organizacija, ki je v čast slovenskim učiteljem.
Tak sistem dela ima svoje ogromne prednosti, toda tudi slabosti. Prednost je v tem, da je s tehtno izbiro možno dobiti najkvalitetnejši glasovni in muzikalni material, in dalje, da se zbor ne izčrpava in utruja z dolgotrajnim učenjem (kar je usoda tudi najboljših amaterskih zborov), temveč se ves čas skupnih vaj more posvetiti pravemu muzikalnemu oblikovanju. Tako delo je podobno delu profesionalnega orkestra, ki v skopo odmerjenem času izdela kvalitetno reproduktivno stvaritev. Slabost takega sistema dela pa je v ne-možnosti trajnih in sistematičnih vaj, ki jim je namen kvantitativno in kvalitativno razvijanje glasovnih kapacitet poedinih glasov in zbora v celoti.
Koncert je pokazal značilne uspehe tega simpatičnega kolektiva. Poleg močnega in čistega zborovega zvoka preseneča dosežena stopnja v čistoči vokalizacije in dikcije, v disciplini dihanja in kulturi fraziranja. Nismo naleteli na nasilno težnjo za dinamičnimi efekti, temveč je dinamično gradiranje in ni-ansiranje razumno omejeno na logične in muzikalne zahteve. Ta pohvalna lastnost muziciranja tega zbora ojačuje splošni vtis, da zbor muzicira v resničnem zanosu, z uživanjem, sveže, zaneseno, brez kakršnega koli sledu pretirane uvežbanosti, drila. Zato so najboljši vtis zapustile izvedbe sijajnih obdelav slovenskih narodnih pesmi Emila Adamiča. Zdi se mi, da ima ta zbor slovenskih učiteljev neko posebno sorodnost prav za ljudsko muzikalni ton in za skladbe te vrste prav tako kot je učitelj Emil Adamič morda od vseh slovenskih skladateljev najgloblje občutil dušo slovenske narodne pesmi. Dobro je zato skladbam Emila Adamiča posvečen največji del programa. Določene pevsko-tehnične slabosti (višine v sopranih in tenorjih, vokalize) nakazujejo, da bi ta zbor pod svojimi specialnimi pogoji dela mogel dati največ ravno na področju zborovske glasbe izrazito ljudskega značaja, v repertoarju, ki bi imel bolj vsebinski in folklorni, a manj pevsko tehnični značaj.
Koncert je dirigiral Jože Gregorc zanesljivo, muzikalno in temperamentno — toda brez pretiravanja. Dirigiral je na pamet, kakor je tudi zbor pel — tudi pohvalna prizadevnost tega zbora. Perfektnemu obvladanju programa so vsekakor doprinesli tudi zborovodje Slavko Mihelčič in Radovan Gobec, ki skupno z dirigentom tega koncerta delajo kot pedagogi UPZ.
Nastop zbora slovenskih učiteljev na Reki nam narekuje vprašanje, aktualno za Reko. Dejstvo, da zbor slovenskih učiteljev sestavljajo učitelji in profesorji iz vseh delov Slovenije, bi moglo vzpodbuditi profesorje naših reških gimnazij, da bi razmislili o svoji dolžnosti sodelovanja v pevskem zboru reških prosvetnih delavcev. Slovenski tovariši so nam dali sijajen zgled kulturne zavesti in tovarištva.«
Dopisujte v Prosvetnega delavca! Manjka nam dopisov ne pa razprav! Ne pozabite, da smo sindikalno glasilo združenj in ne pedagoško - šolska revija!
Pišite samo na eni strani lista in to z večjimi presledki med
vrsticami.	.
Uredništvo
Urejuje uredniški odbor. Odgova)r& Jože Zoip. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300 —
Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana