2EN5KI SVET
11
NOVEMBER
DESETI LETNIK 1932
Jaz bi si tudi želela kaj talcšnega! • „Saj ni nov, samo oprala sem si ga, da je kakor novi" • Opran je samo? Ni mogočel • „Vidite, jaz si tudi ne morem omisliti veliko novega. Zato perem vse svoje reči z Luxom. In vse je kakor novo, če perem
UlO-Sl
ŽENSKI
LET. X-1932
SVET
OBRAZI IN DÜSE.
Alica Salomon*)
„Resničen uspeh ima človek tedaj, če \zbudl v človeku nekaj onih sil, M dvigajo njegovo življenje; če njegova duša izžareva toliko ljubezni in bogastva, da druge oplaja; če razširja ono jasnost in pre^'darnost, ki je sad notranjega očiščenja in zbranosti."
To so njene lastne misli, po katerih se ravna in katere pojasnjujejo veliki vpliv, ki ga ima na svojo okolico. Pravijo, da je njena nova knjiga „Socijalni voditelji" nepopolna, ker manjka v njej opis njene lastne osebnosti. Saj je ona posvetila vse svoje življenje socijalnemii dela in njena popolna predanost temu delu, ki ji izpolnjuje življenje, njeno globoko razumevanje trpljenja in usode sočloveka ter njen izredni organizatorični dar so jo dvignili v vrsto resničnih socijalnih voditeljev.
Sama pravi, da je bilo njeno življenje meščanskega dekleta prazno in brez vsebine. Že v zgodnji mladosti je začutila močno nagnjenje do učiteljskega poklica. Ysekako je njena pedagoSka darovitost mnogo pripomogla, da se je v svojem poznejšem delokrogu tako sijajno uveljavila. Toda po tedanjih pojmih je bilo nekaj nemogočega, da bi se dekle iz „dobre hiše" posvetilo poklicu. Tako je morala tudi Alica Salomonova pod hudim pritiskom svoje matere in njenih sorodnikov opustiti misel na poklicno izobrazbo. Ven-
•) K eOleinici njenega i-ojstoa.
309-
dar je v njej dalje živelo spoznanje, da mora tudi žena ostati v gospodarskem in duhovnem pogledu na lastnih nogah. V njej se je vse upiralo proti „čakanju na moža", ki je bilo tedaj običajno za dekleta. Občutila je vso neurednost usode tedanjega dekleta, čigar usoda zavisi od tega, če mikavnost njenega telesa najde dopadajenje v očeh moškega, ki je pripravljen nuditi ji življenjsko preskrbo. Upiral se ji je tudi način vzgoje v družini: bratje so imeli prednost pred/ sestrami, ki so jim morale streči in delati razne usluge. Njen prirojeni čut za pravičnost in enakopravnost je v njej podzavedno oblikoval poznejšo navdušeno feministko.
Njeno življenje je po njeni lastni izpovedi dobilo smisel in v.-iebino tedaj, ko jo je, Hletno, usoda pripeljala v bližino inteligentne socijalne delavke J. Schwerinove, voditeljice skupine žen, ki so se posvetile skrbstvenemu delu. Okrog te skupine so se zbirali vsi, ki so čutili srčno potrebo, pomagati trpečemu bližnjiku. Vodila jih je zmotna misel, da se more premostiti prepad med revnimi in bogatimi, če se brezskrbne gospe zavzamejo za uboge in slabotne. To naj bi se vršilo tako, da prevzamejo posamezne žene doldčene dolžnosti v otroških domovih, zavodih za slepce in siromake ter v družinah, kjer mora mati-gospodinja za zaslužkom. Poleg tega so se v društvu vršila predavanja o socijalnih in gospodarskih vprašanjih. Tak je bil začetek socijalne pomoči, ki je pritegnila tudi Alico Salomonovo, katere ni privlačilo samo delo, temveč tudi močna osebnost Schwerinove, ki je spoznala do tedaj skrite zmožnosti in duhovne sile svoje mlade sodelavke,- Pokazala ji je tudi pot, ki vodi iz spoznanja socijalnih potreb k ženskemu gibanju, katero ima samo tedaj smisel, če ni podrejeno individualističnim, temveč socijalnim ciljem. V tem spoznanju se je začela Alica Salomonova zanimati za socijalno-politična vprašanja, zlasti za zaščito delavk. Odločno se je borila za žensko nadzorstvo po tovarnah, kjer so bile zaposlene ženske moči.
Ko je umrla L J899. Schwerinova, je postala njena naslednica kljub svoji mladosti Alica Salomonova. Zanimivo je dejstvo, da se je to zgodilo na predlog moža (Emila Münsterberga, uradnega zastopnika za soc. skrbstvo), ki je spočetka zelo malodušno gledal na žensko socijalno delo. a se je pozneje prevrgel v iskrenega zagovornika. Značilno je njegovo utemeljevanje svojega predloga ob izvolitvi predsednice: žene z družabnim stališčem ali s premoženjem, ki so navadno kandidatinje za taka mesta, mislijo, da že dovolj storijo za stvar, če dajo svoje ime, dočim mlad človek, ki nima ne premoženja, ne „imena", stavi vse svoje sile in zmožnosti v .službo stvari. A uspevati more društvo samo v primera, če ga vodi u resnici sposobna in požrtvovalna osebno.st. To je gotovo edino pravilno stališče, a ima zelo malo posnemalcev med moškimi, a še manj, žal, med ženskami. Kajti še vedno velja pravilo, da svet ne sodi dela po vrednosti, temveč po osebi.
Alica Salomonova je bila za voditeljico prav takega društva tembolj primerna, ker je bila med prvimi, ki so spoznali vrednost poklicnega
310-
udejstvovanja tuđi za ženo, kajti ravno v tistih letih se je pod pritiskom razmer tudi meščanska žena morala pričeti ozirati za zaslužkom. Tej potrebi je pripisovati dejstvo, da je v društvu za socijalno pomoč naraslo število članic od 50 na 1000 in še čez, zlasti ko je društvo v svoj program prevzelo nalogo, skrbeti za sistematično izobrazbo žen za socijalne poklice.■ Takoj so se začeli ustanavljati tečaji in 1. 1908. je osnovalo društvo skupno s Pestalozzi-Fröblovo socijalno inštitucijo dveletno „žensko socijalno šolo". Na njenem programu je bilo osnovanih mnogo enakih šol v raznih mestih Nemčije, ki delujejo enotno pod vodstvom Salomonove, ki je prevzela sama poučevanje nekaterih predmetov. Tako se je izpolnila njena najiskrenejša želja, posvetiti se pedagoškemu poklicu, vcepljati drugim svoje ideje in svoja spoznanja, za katera je dozorel čas. Sama pravi, da so se upi njene mladosti izpolnili v taki meri, da je to izpolnjenje občutila vedno kot „neskončno srečo, da, celo več: kot milost."
V letu 1925., ko je imela A. Salomonova že več kot 30 let socijalnega dela za seboj, se je poleg soc. šole osnovala akademija za socijalno pedagoško in žensko delo, kot centralna institucija za ženske poklice v najožjem smislu. To je zavod, katerega namen ni, nadomeščati univerzo ter pripravljati žene na znanstvene poklice; zavod, ki ga nikakor ne vodi zmotno naziranje o kaki izrazito žemki vedi, temveč spoznanje, da so nekatere naloge v sodelovanju ljudi izrazito ženske naloge, oziroma izrazito ženski poklici. Ženam, ki so se odločile za te poklice, naj da akademija ono znanje, ki jim bo omogočilo čim boljše praktično iide/-stvovanje.
Toda predno se je življenjsko delo A. S. povzpelo do tega viška, je bilo treba premagati mnogo ovir in težav. Vendar pa je našla ta požrtvovalna žena za tedanje čase razmeroma dosti razumevanja celo med moškimi. Pozornosti ni vzbujalo samo njeno praktično delo, temveč v znanstvenih in strokovnjaških krogih zlasti njene temeljite publikacije u listu „Die Frau", posebno njeni referati „o socijalnih nalogah žene" ter „o zaščiti delavk", ki so izšli 1. 1900. Vseučiliški profesor Sering, ki je spoznal vredno.<it njenega dela ier njene samostojne misli, jo je pregovoril, da se je vpisala kot slušateljica na univerzo, lier bi znanstveni študij utegnil poglobiti njeno zanimanje za socijalno politična vprašanja. Njeno delo je veljalo kot izkaz za sprejem name.sto nezadostne predizobrazbe. Studirala je z ljubeznijo — po njeni laHni izjavi je bil to najsrečnejši čas njenega življenja. Vendar pa svojega socijalnega dela ni nikdar opustila, a podvojila je ludi literarno delo, saj je morala s honorarjem Ikriti stroške za šolo. Po mnogih ovirah je dosegla doktor.'iko diplomo, tedaj nekaj izrednega za ženo. Promovirala je z dizertacijo „Neenako plačilo za moško in žensko delo". Pozneje se je izkazalo, da ji je prav doktorska diploma pripomogla, da je svoje šole dvignila na tako višino, ker brez diplome bi ostala v očeh odločujočih krogov vedno le „diletantl<a" kljub uspehom, ki jih je imela v svojem praktičnem delu.
311-
Značilno je njeno mnenje kot praktične delavke o univerzitetnem stadija- Od vsega, kar sem čala v dvoranah vseučilišča in se ačila iz knjig, nisem mogla ničesar neposredno vporabiti za svoje praktično socijalno delo. Univerze v Nemčiji niso in še danes ne delujejo v tej smen Zato sem bila radi lastne izkušnje vedno prepričana, da akademski stadij m primerna pot za izvrševanje socijalnih poklicev. To spoznanje me je tudi vodilo, da sem kmalu po dovršenih študijah osnovala žensko socijalno
šolo s primernim programom."	..
Danes stoji Alica Salomonova na čela svßtovno znane mštitucije „akade-mije za socijalno in pedagoško delo žen", ki so vzor tudi dragim
Velika je bila naloga, ki jo je izvršUa Salomonova m v svoje delo je položila mnogo ljubezni in truda. Vendar pa je nasla dovolj časa. da je aktivno sodelovala tudi pri več drugih društvih, posečala mednarodne konqrese. potovala po tujih državah, kjer je obogatila svoje manje ter poglobila svoje pojmovanje v marsikakem aktualnem vprašanju. Za njeno življensko delo. zlasti pa za veliki vpliv, ki ga ima Salomonova na svoje učenke in sodelavke, je odločujoča izredna skladnost rijene duševnosti. ki se izraža v vseh njenih dejanjih m njenih izjavah. V tem smislu je njeno življenje resnična harmonija. Ko so na mednarodnem ženskem kongresa zašle nekatere feministke s prave poti v svojih za-TtZah po enakopravnosti ter zanikale potrebo zaščite de ovne zene je Salomonova brez oklevanja sledila lastnemu spoznanju ter se odločno .ostavila v borbo proti njim. kajti njej je človek torm^^'dejo.J žensko oibanje jo je bolj kakor princip enakopravnosti privabilo strem-iZe prak ičL izkoristiti združene ženske sile v službi socijalnih motrov V odklonitvi zaščUe delovnih žen, na katere jo je vedno pri-kTepala topla vez sočutja do trpečih, je videla skrajno pogrešno s absce ki mora privesti do globljega prepada med obema skupinama zen. In
to ie ona odkrito obžalovala.	. .
OsLvno načelo, ki vodi njena dejanja, je izraz spoznanja, da je posameznik odgovoren za skupnost in. da mora büi ta odgovornost n^ero-dajna za L njegova dejanja. V tem spoznanju je posvetila vse svoje življenje nalogi, ki si jo je zastavila: delu za sočlovek. ^^^^^^^^^
Jesenska pesem.
Modri hrib je nataknil megleno lasuljo. Ob luči zavrženih rož greješ svoj bolni obraz. Nanizaj si raje belih črepinj. stopi s klancev svojih sanj in poj jekleno pesem. Glej, vrbe umirajo.
pomlad pa je daleč. yi d a T a u f e r j e v a.
312-
Povest o sestri.	Mihael Osorein.
Z avtorjevim dovoljenjem prevela iz ruSčine Marija Kmetova.	(Nadaljevanje.)
7. Z v e č e r doma.
Sedeč za mizo, sem se gulil meščanskega prava in razmišljal o sebi, kako da sem, čeprav „ko vsi" — vendar izvrsten človek: nisem bil pijanec, nisem biljardiral, še v drugi polovici meseca sem imel v žepu sedem rubljev in sem bil ta dan prečital dvajset strani meščanskega prava. Prelistal sem: no — ni jih bilo prav dvajset, a šestnajst pa le! Martinov je popolnoma iztreznjen ležal na postelji v §voji sobi. Po tisti nesrečni pustolovščini v Sokolnikah je za dva dni izginil — in nič nisem zvedel, kod se je potikal. Zjutraj je bil prikolovratil domov. Ves je bil utrujen, prepadel, tresoč se, imel je nekakšen klobuk širokih krajevcev. Zdaj je bil že drugi dan v postelji. Nič ni govoril z menoj, le „hvala, Eostja" je rekel, kadar sem mu prinesel kozarec čaja in krožnik s kruhom dn klobasico. Se takrat, ko sem ga vprašal: „No, Martinov, ti je slabo?" — me je začudeno pogledal in dejal: „Ne, zakaj pa? Nič mi ni."
Bil bi že čas, da bi se pomenil z Martinovim! Sploh se je bhžal čas najine ločitve. Šolsko leto se je končavalo, skoraj so bili izpiti na vrsti, po ulicah si videl mokra jabolka. Pridno sem se bavil z meščanskim pravom.
Začelo se je mračiti. Shšal sem, kako je Martinov vstal in se umival. „Greva na izprehod, Martinov?"
Prišel je v mojo sobo, sedel na posteljo in me molče zamišljeno motril, ko da ne bi bil prisoten. Zdaj — zdaj je bila prilika, da spregovorim! Ko sem še premišljal o tem, je začel sam govoriti. V stran je pogledal in rekel:
„Povej, Kostja; tisto je bilo zelo ostudno, kaj?" „Kaj pa?"
„No, .saj veš kaj! Tam pri kraljici. .."' „Res, ni bilo prav lepo." Umolknil je in spet povzel: „Nikoli več je ne bom videl."
„Beži no! Zakaj je ne bi videl? V nedeljo greva tja — pa bol"
„Ne — nikoli več je ne bom videl."
„Saj sem bil jaz kriv, Martinov; oprosti mi!"
„Cesa si bil ti kriv? Ne, dragi moj, to je bilo vse kaj drugega — vse kaj drugega! Tako preprosto ..."	,
Dobro, da je Martinov vendarle spregovoril! Odslej mu bo brez dvoma laže.
Sla sva in se pridružila tovarišem. Sprehajali smo se, gledali, kako se večeri in se prižigajo lučke. Naša ulica, znamenita Gračevkja, je bila pusta. Oživela je ponoči: tedaj so se napolnile beznice, se prikazale
318
gibke mladenke, iil mladina s povhovkami krog vratu. Šli smo dalje po mestu. Mraćen, predjesenski večer je že bil, na Kremlu je bilo čisto ozračje in prijeten hlad. Z Martinovim sva se ustavila in gledala, kako so se vžigale luči ob moskovskem rečju. Tedaj mi je rekel Martinov: „Glej, kako krasno! In v duši je mir in ne maram umreti." Martinov ni nikoli govoril taldh besed in jih nikoli tako svojsko na-glašal. Začudeno sem se ozrl vanj. On pa je nadaljeval: „Ena sama beseda ^ Moskva! Kako sem časih sanjal o Moskvi, o kremlu, ko sem bival še v naši ,gluhi loziM Mislil sem si, prideš v Moskvo in tam gre vse kar samo od sebe! In da ne bom tak, kakršen sem zdaj. Ali si tudi ti mishl na Moskvo?" „Menda! In bi še!"
— pa simo prišli v Moskvo. Pa smo v Moskvi." Utihnil je. In spet povzel:
„Moj očka, ko je bil še živ... je bil vaški svečenik. Pri njem je bil di-jakon — oba sta ludi popivala. Pa sta na večere sedevala pri pijači, pri-grizovala kumarice in vse premlela: tam je pristanišče, nato se presedela, spet pristanišče... tako se bosta pripeljala v Moskvo in bosta na vsakem postajahšču pila. In ko se bosta pripeljala do Pijanega Boršta... — In spet na mah vsak po tri kozarčke — in še naprej, — in nista šla nikamor. Oba sta v vinu utonila. Moj brat pa nič ne pije, se zdržuje. In vsa očetova dedščina je prešla name." „Tudi ti se odvadiš, Martinov."
„Kako? Da... A vidiš, Kostja, tam zunaj, na desni strani mosta, je vzplamtela zelena luč..Lekarna je tam, ali kaj? In v vodi se zrcali. Dobra je naša Moskva, Bog z njo! xAü jo ti ljubiš?" ,.Ljubim! Kako je ne bi!"
„Da, kako je ne bi človek ljubil! Saj je ona — Moskva! No, pa pojdiva, Kostja!"
Ko sva šla naprej, se je Martinov oziral v stran, opazoval slemena hišic, poslopja, fei so sivela v mraku, in temno nebo — vse je natančno videl, tu pozdravljal, ondi poslavljal. Ločila sva se na Lubjanski ploščadi; moral sem na Pokrovko k znancem. Ko sva se poslovila, je nekam zmedeno, in skoraj ravnodušno dejal: „Tisto sestro, kraljico našo, boš kmalu videl?" „Mislim da čez nekaj dni. A kaj?" „Tako. Ko jo zagledaš — moj, poklon." „Prav — poklon," „No, pa zbogom, Kostja!" „Zbogom, Martinov! Greš domov?" „Domov."
„.laz se bom pozno vrnil; ponoči." „Prav."
Kako čuden je bil danes Martinov! Ne tak ko navadno. Tako tih. Vrnil sem se po polnoči. Marija Ivanovna mi je odprla vrata. V nočni halji, vsa razburjena mi je zašepetala:
314-
„Kaj je bilo? Strah in groza!" pa?"
„Kakšna srega, da sem šla Ija! Tudi Frol Apolonović je bil doma. Pravkar smo legli spat. On jc tudi prerezal vrvco." „Kaj pa se je žgodilo, Marija Ivanovna?" „Kaj se je zgodilo? Obesil se je vaš tovariš! Obesil na klin!" In razburjeno šepelaje in kakor bi bila vesela, mi je pripovedovala, kako je prisluškovala, kako nekaj stolia in fcako se nekaj vlači, in kako ji je nekaj reklo v srcu, da ni vse v redu, kako je poskušala poklicati, najprej tiho, nato glasneje^ kako je nato šla v sobo in kako sta se s Frolom Apo-lonovićem uprla v vrata in — odbila zapah.
„On pa je še visel, a se je še gugal. Na ves glas sem zakričala. Flor Apolonović je stekel po nožič, a nožek ni bil oster. Jaz sem onega podpirala, mož je rezal, skoraj prepilil vrv. Nisem ga mogla pridržati, in tako je telebnil na tla." „In kako je zdaj?"
„Leži. Nič mu ni, živ je, popolnoma se je zavedel in legel na posteljo. Ni rekel, naj pridem k njemu. A nisva spala, čakala sem vas, poslušala — da se ne bi spet kaj zgoidilo. Vrat si je obdrgnil. Nisva vedela, ali naj greva po policaja, ali kaj bi..."
Po prstih sem šel v sobo k Martinovu. Zaprtih oči je ležal, na mizi je
gorela sveča, ki jo je pustila gospodinja.
Nisem vedel, kaj bi vprašaL Pa sem vprašal:
„No, kako je, Martinov? Nič?"
Pogledal je, otožno se je nasmehnil in dejal:
„Nič. Kar pojdi, Kostja! Ne boj se, sem se kar tako. Ne bom se nič več. To je trapasto, bedasto." „Pa čemu le, čemu?"
„Pojdi, pojdi, saj pravim — traparija! Ce ti rečem, da se ne bom — se
ne bom!"
„Obljubiš?"
„Obljubim. Pojdi, spi!"
Kaki dve uri sem ležal in prisluškoval. Iz sobe Martinova, ki sem jo pustil odprto, je bilo slišati mirno dihanje. Enkrat je tiho zaječal — bržkone v sanjah. Nato sem še jaz zaspal. —
8. Nisem vsega razumel. Katja je skončala svoj dveletni tečaj za stavbarstvo. To, o čemer je nekoč sanjarila blestečih se oči in čemur nismo dosti verjeli, se je preprosto in enostavno dopolnilo. Ona je bila ena prvih žensk-arhitektov v Rusiji. Proslavila se je, obetali so ji krasno bodočnost in profesorji so jo zelo cenih.
Pa nisem zapazil .nikake posebne radosti pri Katji radi tega. Zadovoljna
je bila pač — a drugega nič.
„Načrti za bodočnost? Bo že kako ..."
Pripravila je gostijo svojim profesorjem in dijakinjam. Ti ljudje me niso
318
prav nič zanimali. Arhitekt Vlasjev, ki je že prej zahajal h Katji, je bil še najprijetnejši. Pri pojedini sem opazil, da se je Evgen Karlovič bavil z njim in da to moževo vedenje [Katje sicer ni vznemirjalo, a ji vendar ni bilo všeč. Zato je pa Viktor Germanovič, sorodnik Katjinega moža in najin pajdaš pri kvartanju, z veUko mržnjo gledal profesorja, in če bi kdaj tako naneslo, se ne bi branil tepeža z njim. Katja sama se je prav preprosto vedla z Vlasjevim, pač tako, kakršen je človek s svojimi znanimi gosti, dasi Vlasjev ni bil nikoli "kdovekako priljubljen v hiši. Meni je bilo v vsej tej družbi, ki mi je bila dokaj tuja, precej neprijetno. In skoraj sem se prepričal, da je bil Vlasjev zaljubljen v Katjo in tega ni znal skriti; tega mnenja nisem bil samo jaz, mar\'eč tudi Katja. Ali ji je bilo vse to neprijetno? Nisem zapazil tega. Le vznemirjalo jo je. Na večer se je večina gostov odpeljala v mesto, kar nas je ostalo, pa smo šli v sokolniški „dom", kjer se je že začenjal koncert. Zelo sem se začudil, ko je šel tudi Evgen Karlovič z nami. Izjemoma je bil zelo dober in ljubezniv z menoj, izpraševal me je o univerzi in mi razkladal neko svobodomiselno naziranje, kar imu ni prav nič pristojalo. Zdelo se mi je, da mi bo začel zdaj zdaj pripovedovati kake lahkomiselne dogodbice; še nikoli ni bil tak z menoj.
Sprehajali smo se po parku, Katja In Vlasjev sta hodila spredaj. Nekoč se je ona sklonila k njemu in ga vzhičeno pogledala. Vlasjev se je — morda le slučajno — večkrat ozrl in je neprestano govoril. Čutil sem, da Katjin mož opazuje samo Katjo in profesorja, čeprav se je še nadalje ukvarjal z menoj. In nj mi šlo v glavo, zakaj mu žari lice v neki tajni radosti, ki je ni mogel utajiti, in je bil nekam strahotno svečan. Dobro, da Viktor Germanovič ni šel z nami in je rajši malo zadremal in naročil, naj ga pokličemo le, če bomo kaj kvartali. Vse mi ni bilo všeč. Moje bra-tovsko srce mi je reklo, da grozi sestri neka nevarnost, ki je ona še ni čutila. Seveda je bilo tudi mogoče, da sem se le motil. Nazaj grede sem šel s Katjo in njeno tovarišico, Evgen Karlovič pa je šel. z Vlasjem in dvema drugima gospodičnama. Ti dve je zabaval samo Evgen Karlovič, ki je bil ta dan tako izredno ljubezniv in mil. \nasjev je bil sicer zraven, a je le molčal ali se raztreseno nasimihal, če že m mogel drugače.
Tako čudno je bilo vse, da sem sklenil, da se pozneje pomenim s Katjo. A kaj naj se pomenim?
Vsi gostje, razen neke gospodične, so odšli domov, med njimi je bil tudi Vlasjev. Evgen Karlovič se je dolgo in prisrčno rokoval z Vlasjevim in ga vabil, naj še večkrat pride. Ko so vsi odšli, se je na mah spremenil, bil spet ves zaprt in resnoben. Brez dvoma naju bo pustil sama, sem si mislil, in bo v svojem kabinetu ali pa odide v mesto.
Ko se je Kalja poslavljala od Vlasjeva, je prav glasno odgovorila na njegovo tiho vprašanje: „Bom premislila in vam sporočila!" Potem, ko je že odšel, je povedala, obrnivši se k meni:
316-
„Veš, Kostja, predlagal mi je sotrudništvo z njim. Zdaj ima troje zgradb v delu in med temi me ena, zgradba Narodnega doma, prav zelo zanima." „Ali si sprejela ponudbo?"
„Bom premislila. To ni kar tako preprosto, zlasti še, ker ni v Moskvi in bo treba kdaj odpotovati."
Evgen Karlovič je seveda vse slišal, čeprav se ni zanimal za naju, marveč za psa. Sicer je pa videl, da Katja ne govori z njim, ampak z menoj. In odgovoril sem Katji:
„Po moje je to zelo zanimivo. Jaz — na tvojem mestu — bi bil koj za to. In še zato, ker je Vlasjev odličen stavbenik in sploh prijeten človek." „Res, precej izboren arhitekt je. Kakor mi je pravil, bi delala na isti podlagi. Sicer ga pa nisem natančno razumela in se moram še pogovoriti z njim."
Evgen |Karlovič je dognal, da pes ni čistokrvnega plemena; zdaj je šel sam pred nami domov, čeprav to ni bilo baš vljudno, ker smo imeh še gospodično s seboj. A on že ni hotel biti več ljubezniv. Naša sopotnica je čestitala Katji:
„Slavna pot se vam odpira! Koliko moških vam bo nevoščljivih!" A 'kakor je kazal njen pogled, niso bili Katji samo moški nevoščljivi. Kar se je zgodilo, še nisem pojmil in ne doumel. Le eno sem videl: tudi Katja ni vsega razumela in je bila očividno nemirna. Človek bi mislil, da bo vesela svojih uspehov, a te radosti ni bilo nikjer videti. Kaj jo je motilo? Kaj?
Prebili smo skrajno mučen večer. Gospodična je slabo igrala karte. Viktor Gcrmanovič je komaj še sedel zraven in po treh igrah smo prav zadovoljni odšli od mizice.
Rad bi bil prenočil pri sestri, a izpiti so bili pred nosom — zjutraj sem na vsak način moral biti na univerzi. Celo Martinov, ki je zadnji čas precej opustil učenje, celo on se je po vse dni učil in ni šel niti ven. Dva izpita je imel že za seboj, mene pa je tisti teden .čakal prvi. Pa pomlad je bila! Ali je bila pomlad zato, da bi se sklanjal nad knjigami? Kakšna grdobija!
9. K mami!
Ko se pomlad še komaj — komaj začenja, — izginejo najprej kučme in kučmice; nato so videti kožuhi, suknje in usnjate rokavice postarane, oguljene in smešne. Potem so nenadoma vse mladenke ljubke, a ne zato, ker bi jih polepšala pomlad, m^več zato, ker mislijo, da jih polepša. Dijaki pa so spomladi prvi brez sukenj.
Tudi nebo se nič več ne svetlika skozi vejice dreves. Nič več ni akva-relnih barv — začenjajo se oljnate barve poletnih lepot. Mestna pomlad pride nagloma, na mah se razvije in se dolgo ohrani, ker se pri nas pomlad v mestu in tudi na vasi nekam obotavlja dn noče tako brž oditi. Ko se končajo izpiti, že vse zdavnaj cvete, a kak listič, ki je prezgodaj dozorel, že porumeni in leži na stezici, nalahno posuti s peskom. Morda je ta listič bolan. Poštar prinese denar — to je denar za na pot; tega
317-
denarja ne zapraviš, marveč ga spraviš. Se en teden — en sam teden še! Spredaj je šla visokorasla, vitka, izbranookusno oblečena gospa, držeč se pod pazduho gospoda v sivem površniku. Sivi površnik se mi je za-zdel znan. In tudi brki. In profil. Glej ga — to je arhitekt Vlasjev! In z njim — viž jo jKatjo, v novem pomladanskem kostumu, ki ga še nisem videl!
Kar koj sem ju došel. Veselilo me je, ko sem tako nepričakovano zagledal sestro v mestu. Čutil sem, da Vlasjevu ne bo kdovekako všeč, ko me bo zapazil. Bržkone je spremil sestro po končanem delu in zaželel sem si, da bi bil delj časa z njo skupaj. Kakšno krasno vreme je bilo, kako prijetno voditi pod pazduho tako lepo ženskol Zavidal sem Vla-sjeva! Zavidal, ker ona ni bila njegova sestra. Dospel sem do Katje in slišal, ko je rekla:
-„2e razumem... Vse lako prav dobro razumem, saj nisem otrok. In nisem prav nič huda — verjamem vam. No, če vi zares ne morete.. Nenadoma se je ozrla; shšala in spoznala imoje koralie. „Eostja?"
Izmeluiila je roko izpod Vlasjeve in, obrnivši se k meni, je radostna vzkliknila:
„Kako lepo je to, da sem te dobila! Prihajaš z univerze? Sem hotela priti k tebi, a sem se bala, da te ne bo doma. Govoriti moram s teboj, nekaj takega, česar nikoli ne uganeš."
Vlasjev me je pozdravil in je hotel biti prijazen. Precej poparjen je bil
— in nič več mu nisem bil nevoščljiv.
„Ali greš lahko takoj z menoj?"
„Izpit me čaka, Katja."
„Jutri?"
„Ne — a čez tri dm. Zadnji bo. Sicer pa — kaj bi — .saj skoraj ni treba, da ga napravim. Vse važnejše izpite sem že skončal." „Prav; — veš, Kostja, zdaj gremo skupaj do Strastnova, ondi vzamem izvozčka in se pripeljem k tebi — le za pol urice. Nekaj važnega se moram s teboj pogovoriti."
„Jaz se pa zdaj poslovim od vaju," je rekel Vlasjev — in ves je bil nesrečen. Meni pa je bilo to prav všeč. Katja mu je segla v roko, rekoč: „Jutri se vidiva v pisarni." „Prav."
„Bojim se, da danes ne bom skončala' dela. Ni nič za to?" „Prosim!"
„A tako, čez dva dni ... vam bom vse oddala in tedaj. .." Vlasjev je v pričakovanju nagnil glavo in Katja je dodala: „... in tedaj mi boste dali mesec dni dopusta... ali pa še več." „Dopusta? Zakaj pa — kako?"
„Vam bom že pozneje povedala. Vse kaže, da bom odpotovala." Molče se je nekam ponarejeno in prisiljeno priklonil in razšli smo se. „Kam pa odpoluješ, Katja?"
318-
Veselo in radostno se je zasmejala:
„Nisem mislila nikamor odpotovati, a prav zdaj, ko sem te zagledala, sem se nepričakovano spomnila. Oh, Kostja, kako rada pojdem! S teboj, k mami, pojdem!" „Ni miogoče, Katja! ~ Ali res?"
„Prav zares. Zahrepenela sem po Volgi in Kaimi in si z^elela mame." „Kako bo mama srečna!" „Tudi jaz bom srečna!" „In jaz!"
„Mi vsi, Kostja. — Na vsak način sem potrebna, da grem. Kako krasno je to, da sem te zdajle srečala! Kako zelo sem le bila zdajle potrebna!" „In kaj mi moraš tako važnega sporočiti?"
„Važnega? Prav nič. Saj to je tisto! Ali greva kam? Domov nočem, danes
je tak čudovit dan!"
„Ali si hotela priti k meni?"
„Ne, ne, kar lako bi bila rada delj časa s teboj, seveda, če utegneš, če ti učenje ni nujno. Veš, lačna sem. Si ti že pokosil? Ali ti je prav — greva v ,Prago'?"
„Pa peš pojdiva, da me vidijo s teboj."
„Imenitno! Daj mi roko. Danes -te jaz pogostim. In skoraj, veš, Kostja, bova jedla pijanoborštne rake in ribe — na pamiku! Ah, kako lepo bo to!"
Obedovala sva v „Pragi" in pila tudi vino. JCatja j,e bila tako vesela in na videz tako srečna, da si nisem mogel misliti, da je vse to povzročilo le pomladansko ozračje. Le kaj ji je bilo! Eo sva v tretje trčila, mi je dejala:
„Kako je slučaj velikega pomena! Danes sem si tako zaželela biti pri domačih — no — in zdaj v Moskvi si ti moji domači. K Lizi — ne — k Lizi ne morem iti s .svojimi bolečinami! Otrokom se ne morem razo deti. Mama pa je daleč ..." „Kakšne bolečine pa imaš?"
„Bolečin, vidiš, ni nobenih, to se pravi: novih. A marsikaj se zgodi. No, zdaj pojdeva domov, k nam. Čudovito!" „Ali mishš za dolgo?"
„Tako za mesec dni, ali za dva meseca — dokler se ne preživim. Zdaj ml
ni, da bi bila v Moskvi."
„In kaj je s tem Vlasjevim?"
„Ali ti ni všeč?"
„Všeč; prijeten človek je."
„Da, dober človek. Zelo mi je všeč. Sicer pa, — tak je, ko vsi!" „Ali ti je razodel svojo ljubezen?" Zamišljeno je odvrnila:
„Kaj bi tisto! Morda me resnično ljubi ^ pa kaj I" „No — in?"
Katja je odgovorila z besedami, ki je bržkone že zdavnaj mislila o njih in jih je imela že dolgo pripravljene:
319-
„Vidiš, Kostja, naj si človek misli to ali ono, naj ima tako ali tako hrepenenje, nikoli ne dobiš človeka, pa bodisi da je še tako dober, ne dobiš ga, da bi se poglobil vate Zaradi tebe samega. Marveč, vsak vidi samo sam sebe in vidi sebe preko tvojih želja in hrepenenj in zahteva od tebe karkoli — zase, za svoj bit Potreben, željan je tebe ~ a tvojega ^ življenja mu ni mar.. . To je povsem druga zadeva... In na mah se vse sesuje. In zmeraj je tako."
Všeč mi je bilo, da je sestra tako odkrito govorila z menoj. Zdelo se mi je, ko da sem starejši od nje in mi je presojati njene težkoče in da ji moram svetovati.
„Čudna si, Katja. Tako je pač na svetu - in v tem ne vidim nič tako abotnega. Jaz mislim: če ti je - vzemimo - Vlasjev všeč, se ločiš od Evgena Karloviča in poročiš z Vlasjevim! Ah ne?" Začudeno me je pogledala in mirno odgovorila: „Da, lahko."
„Ah ..., zdi se, da ga ti ne ljubiš tako?" „Ne vem — morda." „Pa kaj vendar hočeš, Katja?" Raztreseno mi je odgovorila:
Kaj hočem..., kaj... tako pravim: zmeraj bo tako. Zelo težko je to pojasniti in težko razumeti. Le ženska to razume... In zato si tako zelim mame! AH bova šla, zares?" „Seveda; pojdeva."
,No — to edino — pa bo. To bo dobro."
Dalje prih.
Svojemu očetu . . .
Mara L a m u t o v a,
Kot nem tolmač, osamljen na poljani, veli popotnika star kažipot na sever, jag in na zapad in vzhod — da dalje zna po cesti si izbrani.
In križ — brezdomcev tolažnik, ki znani, da spremlja vsako težko pot Gospod, je na razpotju skoraj vsepovsod, pogled navzgor je balzam srčni rani.
Ko vračal si se od vojakov, oče, kot grenadir, čez osem dolgih let, si na razpotja se ustavil spet.
Ugibal si, kam ti stopinja hoče...
Brez doma... „Kam?" — si vzdihnil kot proklet;
„Vse poti prave — vsaka pelje v svet!" —
320-
v tihi celici ...	Ana J u r i 1 e v a.
Oičasi lega mrak na zemljo. 2e se ovijajo temni vrhovi v lahno tančico nočnih sanj in žalostno se oglaša drobna slavčeva pesem. Temne oči upira sestra Marta v te tihe lesove. Se en žarek umirajočega solnca posveti v njeno samotno celico, polno b9lestnih vzklikov in temnih želja prevarane duše.
Vzdignejo se ji oči in srce ji zatrepeta. V ta bledi solnčni žarek zre, in zdi se ji kot steza, po kateri bi stopala v življenje. A izginja tudi ta žarek, mrak lega na zemljo in zasenči tudi njeno dušo. Burno ji vzplapolajo prsi, krčevito se ji stisnejo pesti, vse mišice se napno. Kakor da bi potegnil skozi celico močan piš in odnašal redo-vniško haljo, ji močne roke z neznano strastjo trgajo oblačila, ki pokrivajo mlado kipeče telo..
Z glasom, polnim tuge in srda, v pretrganih stavkih jeclja, vije z belimi rokami, drgeta po vsem telesu.
„Ne, niä morem le umirati, veneti, Irohneti tu, v ozki cehci, polna živ-Ijenja. Zakopati nade, misH, želje, vse vse deti v hladni grob! Ne... Ah, kako naj se ubranim strastem? — Telo mi kipi življenja... Kako naj želje v sebi zatopim? Po sreči, po sreči mi srce hrepeni... Moj Bog, nikdar več se ne odpre izhod od tu, nikdar več..." Pa se ji ustavi begajoči pogled na razpelu. Trudoma napravi korak naprej, pade na kolena, spusti roke na prsa, z mokrim obličjem, obrnjenim v Kristusa, ihte prosi:
„Gospod, odpusti mi greh! Ti, ki žalostne tolažiš, vlij hladila v mojo prevarano dušo.. . Brzdaj moje misli, moje želje, gospod. Ah, Kriste, usmili se bedne ženske, ki je prepozno spoznala, da je žena in bi lahko bila mati... Iz tega krepkega telesa bi si hotela izčrpati sile in jih podariti novemu bitju. Ah, pritisnila bi drobno stvarco k sebi, poljubljala bi mehka ličeca, poslušala sladki glasek, ptičje žvrgolenje... le tu, le tu bi bila moja sreča.
Toliko krasnih, svetlih plamenov je v človeškem srcu, a počasi vsi umirajo, ker je hladen njih plaimen. Le eden ostane... ljubezen materinska ... Le-ta sveti in ogreva ženi srce."
Pa si pritiska roke na prsi, kot bi ji počivalo v naročju dete, ki tako
hrepeni po njem.
„Kriste, Kriste, usmili se me!"
S čelom bije ob kamenita tla, in grenke solze ji moćijo vroča lica. Skoro se je popolnoma stemnilo. Le še malo svetlobe pada skozi okence v celico in obseva mlado redovnico, ki se ob vznožju križa bori z iz-kušnjavami, in obličje Njega, umirajočega na križu. Popolna tišina, le tu pa tam jo pretrga bolesten vzklik nesrečne žene. Mah zvon pa zopet zapoje s svojim srebrnim glasom v tiho dolino: „Zdrava, Marija!"
321-
Bratko Kreft: Celjski grofje. (Drama iz Uvljenja srednjeveških fevdalcev, katerim so Ilačanili naši predniki.)
Angela V o d e t o v a.
Danes, ko živimo v enem najvažnejših zgodovinskih razdobij, ko z elemen-larno silo vznika novo življenje ter stremi nova vsebina vsega žitja v novo obliko — danes raste tudi pomen in odgovornost umetaiškega ustvarjanja. Umetniško ustvarjanje, kakor tudi sodba o tem ustvarjanju prehaja od zgolj estetskoga oblikovanja in opazovanja v duhovno borbo, estetska poglabljanja se morajo umakniti socijološkim zahtevaim. UmetnUc mora hiti glasnik svoje dobe, ocenjevalec porajajočega se in propadajajočega življenja. Njegovo delo hodi borba za duhovno obnovitev človeštva.
In za lo .svoje delo dobi umetnik najprimernejši okvir na gledališki pozornici, kjer dobi ideja najbolj živo obliko.
Stremljenje, pokazati s svojim delom ogledalo svoje dobe, se ]e B. Krettu izvrstno posrečilo v njegovi drami „Celjski grofje", dasi je snov zajela iz preteklosti, ki pa v bistvenih znakih propadanja in nove rasti živo spominja na današnji čas.
Kakor znano, so pred Kreftom že trije naši pisatelji dramatsko oblikovali snov celjske kronike izza dobe grofa Hermana II., in sicer Jurčič, Župančič in Novačan. Vsi ti prikazujejo dejanje in osebe idealistično, brez vzročne zveze posameznih dogodkov glede na notranje in zunanje vzmeti. Torej brez tendence, če izvzamemo predvsem Novačanov poskus, dati drami narodnostno obeležje, ki je pa brez stvarne podlage, kajti fevdalizem ni bil nikoli m nikjer nosilec nacijonalne ideje. Celjski grofje so toliko vedeli o slovenskem kmetu, kolikor jim je bil predmet izkoriščanja, kolikor ve danes impenja-listični evropski narod o prebivalcih svoje afriške kolonije, ki jo pač potrebuje in izkorišča za svoj lastni gospodarski razmah. „Ustvarjati si z na-cijonalnim idealiziranjem srednjeveških fevdalcev celjskih grofov nekalco svojo nacijoualno, herojsko fevdalno preteklost, je kaj žalostno dejanje hlapca, ki se hoče ponašati s tem, da je na valpetovem biču plapolala tri-kolora, ki pa jo je privezal naknadno hlapec sam, davno potem, ko je bil njegov gospodar že mrtev." (B. K. Gledališki list, 1.)
Kreft naim je pokazal celjske dogodke v novi realni luči in jih tudi na novo, zgodovinsko utemeljeno razporedil ter podal resnično sliko takratnih razmer, ljudi, okolja — dobe vobče. In v tem se razlikuje Kreftova koncepcija od ostalih oblikovanj celjske kronike.
Neposredni vzrok tragičnim dogodkom je bila smrt Elizabete Frankopanske, katero je umoril iijen mož Friderik, sin grofa Hermana II., ki je svojega sina poročil z Elizabeto, da je utrl pot svojim pohlepnim osvojevalnim ciljem. Friderilc se je hato poročil z Elizabetino dvorjanko Veroniko _De-seniško, potomko nižje plemiške družine. Tedaj mogočni Frankopani so izvedeli za umor in so tožili Friderika pri kralju Sigismundu v Budimpešti. Friderik je bil obsojen na smrt, a ga je Sigismund, ki je bil mož Friderikove sestre Barbare, izročil očetu Hermanu. Ta je hotel rešiti svojega naslednika-edinca, zato je bilo treba najti ikrivca, ki bi razbremenil Friderika. Za to žrtev si je izbral grof Herman Veroniko Deseniško. Tedaj slede dogodki, ki jih pisatelj dramatsko oblikuje: Veroniko postavi grof Herman pred sodišče kot čarovnico, ki je zavdala njegovemu sinu, da se je zaljubil in umoril svojo ženo. Veronikina smrt na grmadi je vnaprej sklenjena stvar, ker pa je iiči svobodnjakov, ji dajo zagovornika ^ pravdača, kateri ima nalogo, da jo samo na videz brani. Zagovornik pa je mlad, navdušen borec za pra-
822-
vico, ki je spoznal gnilobo propadajočega fevdalstva in njegovih nepo-srednii nosilcev v teh dogodkih, Celjskih grofov. Veroniko zagovarja pred trškimi sodniki tako hrabro in prepričevalno, da jo oproste. S tem pa poguhi sebe, a tudi Veroniki ne pomaga: grof jo ukaže kljub oprostilni razsodbi utopiti v grajskem potoku.
Obenem z Veronikino tragedijo prikazuje pisatelj tudi tragedijo družine zadnjih Celjanov: očeta grofa Hermana II. ter sina Friderika in vnuka Ulrika. Osvojevalnc težnje časti in zemlje lačnega Hermana simbolično prikazuje zemljevid, ki predstavlja tedanjo in bodočo posest Celjskih grofov. A ti načrti ne najdejo razumevanja pri slabiču in neznačajnežu Frideriku, niti pri degeneriranem Ulriku. Pri tem spoznanju se Herman stri in brez moči zgrudi ob svojem zemljevidu, simbolu svojih sanj, in ga raztrga v tragičnem spoznanju: „Zastonj sem moril!"
Takemu konservativnemu fevdalcu nasproti je postavil pisatelj pravdača, Veronikinega .zagovornika, kot glasnika humanistično usmerjenega meščanstva, nosilca novega pojmovanja družbe in posameznika ter njegovih pravic: „... zato ima človek tudi pravico, da se bori proti vsakomur, ki mu življenje omejuje, ovira ali uničuje. Vse, kar je, ima pravico, da živi. — Danes bi se že lahko zavedali, da je izven vaše grofovske pravice in pesti še neka druga pravica, ki je proti vaši in postaja močnejša — pravica človeka. In če hočete pest, da, tudi pest. Pa pravica je nositeljica novi misli, novega človeka, ki ga ne bodo grofje tlačili k llom in ga trpeli samo v toliko, kolikor jim služi, plačuje davke in posoja denar." Pravdač kot zanesen borec za nove ideje spada prav tako v okvir tedanje kot današnje dobe: njegovo gledanje dejstev je v mnogočem gledanje sodobnega človeka. Vsa njegova izvajanja, dokazovanja in zaključki v zagovoru Veronike preveva duh današnje dobe. Kreftova drama pa je še posebej zanimiva za žene, kajti podčrtuje msiogo socijološko važnih dejstev o ženinem položaju v srednjem veku. Nekateri slave srednji vek kol dobo kulturnega ustvarjanja, blagostanja in celo pravičnosti, drugi zopel trdijo nasprotno. Za ženo pomenja srednji vek vsekako dobo ponižanja, teptanja njenega človečanstva, njene popolne brezpravnosti. Brez dvoma, za ženske, kot je bila kraljica Barbara, ki ji je bilo ljubimkanje začetek in konec življenja, je imel tudi srednji vek svojo privlačnost. Njih visoki položaj je omogočal tem ženskam, da so sii nekaznovano dovoljevale vse, kar so hoteie. Toda njih stališče je bilo izjemno. Splošno veljavno srednjeveško naziranje o ženi je bilo ono, ki ga označuje v drami p. Gregor z besedami: „V vsaJii ženski se skriva pol hudiča, če je pa ves v njej, je v tej dvojni podobi močnejši nego prej." Na podlagi takega nazlranja se je ukoreninilo praznoverje o čarovnicah. To je gotovo eno najbolj žalostnih poglavij srednjega veka. Kdor se je hotel kake ženske iznebiti, jo je obdolžil čarovništva, in zanjo ni bilo rešitve: obsojena je bila na smrt na grmadi. Kogar je zapeljala čarovnica, ta nii bil kriv. To je pisatelj v drami drastično prikazal v Veronikinem slučaju. Herman pravi: „Veronika je kriva dveh zločinov: zapeljala nam je sina v umor in zapeljala ga je v stanovsko neenak zakon. Veronika je čarovnica." To je bila sodba, nevredna sodnika in sojenca. Ker je hila tedaj natezalnica „juridično sredstvo za izpraševanje čarovnic", so Veroniko toliko časa nategovali, da je . sama „priznala", da je čaro^ica. To priznanje so potrebovali, ker je razbremenilo Friderika vsake krivde. V podkrepitev Veronikine krivde je Friderik podpisal, da ga je ona zapeljala s svojo čarovhiško močjo. Tu se pokaže plemič Friderik kot podel sebičnež, ki izda svojo ljubezen, samo da reši sebe. — Kdor pozna zgodovino, ve, da je v srednjem veku premnogo žen doletela usoda Veronike Desenii.ške. Dovolj je bilo, da se komu ni hotela udati ali da se je upala izraziti samostojno misel — že je bila zaznamovana kot čarovnica, ki je navadno končala na grmadi, ali pa so jo utopili.
323-
v boljšo karakleristiko dobe je vpleten v di-amo tudi slučaj „pravice porine (prve) noči": kmet tlačan, ki se hoče poročiti, mora prositi svojega grasc^a ^ dovoljenje, a v odkup mora poslati kmet svojo bodočo zeno gražčaku, da se je prvi posluü. Kakšni občutki so morah spreruljati to zeno vse ziv-lienie' Ali je tudi to spadalo k svetosti zakona? Toda ^ saj kmet po te-danj'em pojmovanju ni bil človek, še manj pa kmetica. -
m * *
Kreftova drama je prav dobro uspela: kot odrsko in idejno učinkovito delo io ie publika sprejela z navdušenjem, kritika s priznavanjem.^ Napetost na-iašča prav v četrto dejanje, s katerim bi se lahko spojilo tuda peto, vendar pisatelj ima še mnogo povedati: peto dejanje potrebuje, da zaokrozi obris
uS^orittf"je bila v spretnih rokah g. prof. Šesta, ki je postavil sceno realistično, ustrezajoče celotni koncepciji. Tudi igralci so vse storili za uspeh drame. G. Levar kot Herman je bil v tej zasnovi posebno močan, prepričevalno doživljajoč ter na koncu pretresljiv v svoji strtosti. Veronika ge. Mire Danilove ie povsem nova kreacija: osvajala je s preprosto, pristn» ženskostjo. Igri je ustrezala tadi zunanja pojava. G. Kralj je imel gotovo najtežjo vlogo omahljivca Friderika, vendar je tudi ta dobro uspel Celotna pojava ge. Nablocke je kot ustvarjena za vlogo kraljice Barbare G. Jan je Lt Ulrik vplival preveč simpatično za značaj mladiča, kr je nosil vse znal« brezsrčnosti svojega deda in pohotnosti svojega očeta. Silno mocan^ tip v igri in maski je ustvaril g. Skrbinšek z Joštom. Cesarjev gvardijan je prinesel razpoloženje v publiko. Sancinov ,p. Gregor je učml^oval verjetao m resno, istotako g. Plut kot sodnik. G. Drenovec je ustrezal kot zunanja pojava za Picolominija, a italijanskemu knezu bi človek pripisoval vec izbra-nosti v kretnjah. Prav dobre plastične slike so podali predstavniki trškega sodišča. G. Jerman je bil po svoji vlogi pravdača najbolj simpatična pojava in je osvajal z inteligentno igro bodisi v govoru kakor tudi v vsem nastopanju.
Meditacije.	Marijana Zeljeznova-Kokalj.
1	pesem, ki nas dviga
Kadar sapica zapiha.	^
listje, cvetje niha -	Pesem, ki mkoh Uiia ura se oddiha ... nam teh.
Niha listje, cvetje	fc'9robeh.
kakor v daši doživetje,	^jm za_ vedno
ko uvidi, da početje	onemel je smeh naše smisla nima. to borno srečo
In v tej uri mira	^^{"e'J.«^« vase se zapira. J™ syefo ... ko ujeti ptič drhti,_ „ kakor oaenj zažari .. ■
silen, a brez dima...	Mi prižigamo jim svečo.
A zakaj?
2.	Ker so živi v naši duši.
Rože, o zakaj ne potemnite	ko gnijo v tej temni ruši,
od globoke boli.	I^er jih več ne bo nazaj.
Bože. kaj ne zadrhtite.	Ali pa, ker nas je strah,
duša moli.	da zaprl bo zapah
Moli pesem, ki prižiga	tudi nam sijaj
tisoč čudovitih nad.	solnca m skrbi...
324-
4.
V zemlji ni skrbi in sovraštvo ne boli... Molimo za duš pokoj, ki ga zdavnaj dal smrtni jim je znoj,,, Morda iščemo pomoči, vere v sebe in Boga, vere v mod neha ... Molimo in sklanjamo k dragi se gomili, z mrtvecem mi sanjamo o nebeški sreči — oh brleči sveči...
Svečica brli... Mi nastiljamo cvetic, poznih kfizantem, iščemo resnic — grob je tih in nem.
6.
Nad grobovi zdaj klanjajo cvetovi polovelih se cvetic. Koliko otožnih lic, koliko solzic kane na gomile ... Pa ni sile,
ki zdramila hi pokojne.
Spe. gnijo, pod zemljo.
Misli pa pro.'iojne
z njimi iščejo dotika,
ki ta spe na veke.
In po neba se premika
mesec, solnce piše teke
let... In vsakomur je sojeno
z du,io srečno. H razdvojeno,
da se zemlja zanj odpre
in na veke ga zastre ...
7.
Cuj vetrove, čez grobove so privreli z žalostnimi vesli. Ko bi smeli, s saboj vzeli dragih hi pokoj in natresli ga nocoj nam v srce ...
A kaj srce,
ko je boli trudno.
Pod oknom so razcvele
rumene, bele
in rožne krizanteme.
In veter jih objemlje
in z njimi' dremlje
in z njimi trepeta
v to noč prečudno,
ko v grozi se igra
-V cvetlicah misel smrti...
9.
In smrti ni...
Pred smrtjo krizanterne
so dale zopet seme,
ga veter lahkokrili
zaseje po gomili...
Iz kamna kamenček nastane
in mrtvec da črvičkom hrane.
10.
In smrti ni ......
Telo trohni. A duh
ko hoj za kruh ■se podeduje ... In v tem življenje kuje nesmrtnost vsem .
J. N.
Še v spomin Mariji Novakovi.
v zadnji številki „Žensltega Sveta" smo orisali osebnost pokojne Marije Novakove, žene, ki se je vsa posvetila prosveti kmetske mladine, v kateri je videla jedro našega naroda in vir njegove moči. Da, pridružila se je tej mladini in stala ji je blizu s pesmijo, članki in nasveti, ali ne morda zato, ker jo je rodila kmetska hiša in bi bilo tal™ nje globoko razumevanje naše vasi najbolj naravno. Marija Novakova je bila po svoji vzgoji mesten otrok in zato tembolj preseneča, da se s svojo visoko inteligenco m obrnila v smer naše malomeščanske miselnosti, marveč je našla ono skrito pot, tako
325-
neznano yecim nase inteligence, pot od svoje bogate duševnosti k težnjam in Stremljenjem preprostega ljudstva. Rojena je bila v Tolminu iz rodbine brzojavnega nadziratelja, a se je že v nežni otroški dobi preseldla v Gorico ^jer je preživela najbolj solnčna leta svoje mladosti. Vsalcoletne počitnice v Tolminu so jo ze taki-at približale goram in travnikom naše zemlje. Vojna ji je prinesla prvo težko izgubo domovine, ki je nikoli poslej ni mogla popolnoma preboleti. Vojna pa je uničila tudi vso zmerno udobnost, ki si jo je .tekom let ustvarila družina, in začele so se mnoge težave, ki so utrjevale m brusile značaj mladega dekleta. Ljubljana, kjer je obiskovala učiteljišče, JI je kot center naroda postala nov svot. Odtod je kot mlada učiteljica nastopila prvo pot v slovensko vas, kjer jo je vso prevzela tiha idila in enostavnost podeželja. S svojo prirojeno ljubeznivostjo je pridobivala simpatije vseh, ki so JO poznali, in tudi pozneje je Icot žena odvetnika zbirala okrog sebe številne prijatelje, ki jih je združevala ista ljubezen do kmetske mladine. In 1a mlada, vedra in delavna žeua je v dolgih mesecih bolezni dv^rat težko občutila stalno pešajočo moč srca. Vendar je bilo skoraj do zadnjega pero v njenih rokah in „Gruda", ki je izšla po njeni smrti, nosi se uredniško ime Marije Novalcove. Vsa izrednost te žene'pa se zrcali v silni moci duha, ki ni nikoli iskal utehe v tožbi in solzah. Kdorkoli je prišel k njej, m prihajali so mnogi, je bil deležen prijateljske pozornosti, in s svojim ljubeznivim nasmehom je dala vsakomur dobro besedo. Nihče ni slutil, kako je mladi ženi, ko se ji misel poslavlja od dela, moža in otrocičev. Le v najtišji samoti je občutila stoašno težo neizogibne usode, ki JO pretresljivo razodeva v svoji zadnji pesmi „Težka slutnja":
„Tiho se plazijo sence v izbo samotno.
Po srcu grabijo roke ledene.
Umikam se jim
in -se z njimi borim.
Toda — pretesne so stene
in solnca ni več
in lučke ni tudi nobene."
Odšla je čista, svetla, nepozabna.
t Mariji Novakovi.
v. G.
V pravite večne oči so srečne se tvoje zagledale.
Povej: je cvetja kaj tam? In čričkov pesem zveni? — Tako hudo je zdaj nam, odkar tebe, ljuba, več ni.
Povsod je tišina, bolest in praznina, in slutnja samotnih dni in noči, ko v kamrici hladni še lačke ni, da v njej se uteši srca bolečina.
Dvoje pisem.	viđa Breznitova.
Draga Ana Marija!
Mislila sem, da je pri Tebi že zavladal mir in sporazumevanje, toda odkar sem slišala Mirka, vem, da je huje.
Odkrito Ti moram reči, da ga tako žalostnega in obupanega še nikdar nisem videla.
Ana Marija! Ali imaš sploh še namen ž njim skupno živeli? Prosim Te, ne brskaj in ne stikaj za dokazi: ne zalezuj ga neprestano, preponiževalno je za Te. Na ta način boš izgubila vse njegovo spoštovanje ter morda zadnjo isfcro ljubezni. Ali boš potem zadovoljna in mirna?
Razumem Tvojo bol, razumem pa tudi Mirka. Njegovo trpljenje mora biti neznosno. Saj traja ta stvar že pol leta, moralo bi se nekat;o končati. Če si prepričana o vsem in če ne moreš ž njim živeti v miru, se pač odloči za najskrajnejše.	.
Prosim Te pa iskreno, skušaj na vsak način doseči ravnovesje in umiri se. Edino v Tebi je možnost, da povrneš sebi in svojim mirno družinsko življenje. ■	„ . .
Vem prav dobro, da Mirko ni bil toliko kriv in da bi bil presrečen, če bi Ti zadobila suoj mir in razsodnost. Prepričana sem, da gledaš vse preveč temno. Ne bodi neizprosna in odpusti greh, če je bil sploh greh. Bodi močna in plemenita!
Razveseli me z vestjo, da je v Tebi prevladalo dobro, da se je v Tvoji duši naselil mir in da znova začenjaš srečo, ki so Ti jo iztrgali le zlobni ljudje.
Lepo Te pozdravlja
Tvoja Anica.
Draga moja Anica!
Ker vem, da je prišlo Tvoje pismo z dobrim namenom, ga tudi resno uva-žujem. Srčna hvala zanj!
Za nakup obleke ali drugih drobnarij človek rad posluša nasvete in jih uva-žuje, a pri srčnih vprašanjih, draga Anica, se to vedno ne zmore, četudi je imel svetovalec najlepši in najplemenitejši namen.
Moja ljubezen do Mirka ni vsebovala nikdar tiste povprečnosti, ki sčasoma preide v nekakšno životarjenje. To, kar mi je bil prvi dan, mi je bil z obrestmi, oprosti smešni primeri, dan za dnem več. Kazala sem to ljubav v taki iskrenosti, poglabljala se v vse njegovo hotenje, njegovi cilji so bili moji, njegove želje so mi bile svetost. Vsakokrat, kadar sem mu povila u brezprimernih mukah živo pričo doživljenih lepot, vsakokrat sem ga imela še raje. Presedalo mu je to — najslajših tort se človek naveliča. Bila sem kakor slepa, obrnjena vsa v svojo notranjost. Zanemarjala sem .svojo nekdaj tako cvetočo zunanjost, ker sem mislila, da se vije uez dveh ljudi iz duš in src. Usahnili so sokovi zunanje lepote, a večala se je notranja. Živela sem .srečno in zadovoljno in mislila sem, da so srečni vsi, ki jih ljubim. Svet izven našega doma mi je bil tenak, skromen okvir tej sreči.
Udarilo je v me. Kakor strašen vihar je opustošilo mojo dušo poročilo, da so bile ure, veš, Anica, tiste ure, ko .so bile moje misli njemu najbližje, da so mi bile tiste ure zagrenjene s prevaro, samo da je jaz nisem čutila, dokler je niso izprevideli drugi.
Če ga obsojam? Da in ne! Toda ne morem si najti merila, zakaj da in zakaj ne. Da lazim za njim? Ne vem, Anica, toda zdi se mi, da ne lazim.
327-
čemu neki iskati potrdila svojim dvomom, čemu pritisniti svoji duši še večji, žgoči pečat trpljenja? Zatrjuje mi, da je nedolžen, a, Anica, verjeti ne morem in ne morem — njegove oči so tako čudno neiskrene. Zdi se mi, da bi s poslednjo srago srčne krvi zaprosila Vsemogočnega, da mi vsaj za trenotek posodi božjo usmiljenost, s katero 'bi odpuščala in pozabljala — če bi mi on iskreno priznal. Tako pa lepi nekaj strašnega, neznanega na moji duši in grize do brezumja. Oh, da bi Ti znala, kako hrepenim po Resnici; pokleknila bi pred njo in jo vprašala, ali mu delam krivico ali ne.
V naši hiši vlada zopet prešeren smeh. Gramofon navijem in plešem z otroki in ž njim. a notri žge, Anica, — žge.žge, žge... noge pa vedno bolj poslcaku-jejo, kakor bi hotele preobrniti dušo in srce. Gorje ti, bajazzo! Na zunaj vesel, a v srcu tak siromak.
Moja deca! Živ spomin na lepoto, mejnik med odpuščanjem in zaničevanjem. Če pronikne ob tem mejniku živ vrelec odkritosrčja in vdanosti, tedaj, Anica, bo Ana Marija še kdaj hotela o.irečili Mirka. Drugače pa naj val življenja popelje mojo barko kamorkoli. Za deco je v njej dosti mehkih blazin in dvoje ljubečih materinskih rok, da jim bodo s skrbjo prihranjene vse trpkosti njih mladih življenj. Se je dosti zdravih sokov v meni, da ne bo deca ničesar pogrešala.
Anica! Ko pa si pisala meni. posedela bi še malo pri mizi in napisala še njemu, kajti prešibka so moja ramena za vso to težo.
Mu li delam krivico? Bog ve! Jo dela on meni? Bog ve! Vmes pa je prepad, gosto zarasel -z dvomi.
Poljublja Te Tvoja žalostna
Ana Marija.
Ko bi možje poznali ženo. m step an ovna.
„žena se razlikuje od moža bolj nego odganjajoča rastlina od mrtvega kamena."
Karin Mihaelis.
Ko bi možje poznali ženo in njeno konstitucijo bolj, nego jo poznajo, hi bilo mnogo manj nesrečnih zakonov in ločitev, nego jih je. Mož pozna žensko le površno, le na zunanje, očaran je od njene lepote in miline: ve, da je ustvarjena zato, da pomaga možu ustanovili dom, da mu rodi otroke in vodi gospodinjstvo. Smatra jo, da je v vseh različnih dobah svojega življenja prav tako zdrava in čvrsta kakor on.
Že duševno življenje pa je pri ženski drugačno nego pri moškem. Žena je bolj čuvstvena, bolj občutljiva, vse jo bolj zagrabi, dogodki se je vtisnejo v srce in dušo, da jih ne more izbrisati ali pozabiti, pa naj prepotuje ves svet in naj si išče najglasnejših, najzabavnejših družb.
Ko je bolna po enkrat v mesecu, trpi nekatera bolj, druga manj, pri vsaki pa vpliva to stanje na razpoloženje in živčevje, ki v takem času kar brni. Mož pa pravi, da je muhasta, histerična, da pri nji ni obstanka, namesto da bi ji dal dobro besedo, bil bolj nežen in obziren do nje.
Kako greše šele možje v dobi, ko je žena noseča, iz samega in edinega vzroka, ker je ne poznajo, ker niso poučeni, kako ji je v tem' času. Koliko mora prestati žena duševnih boli poleg telesnega trpljenja, ker je mož ne ume!
Ko je otrok na svetu, se pa čudi mož z drugimi vred. kako da je dete tako čmerikavo, jokavo, razdražljivo; ne pomisli pa, da je temu kriv on sam, ker ni poznal materinega trpljenja, ko je bil še otrok pod njenim srcem, in je on še povečaval njene duševne muke.
328-
Histerija in samo histerija, tako imenujejo možje vsak bolestni duševni pojav, Id izvira pri ženi iz telesnega trpljenja.
Skoro vse žene trpe v prvi polovici nosečnosti, nekatere bolj druge manj. Ali jim odreče želodec, da morajo bruhati po vsaki jedi. ali ne morejo prenašati vonja raznih jedi, tobaka, kave, rib i. t. d. Vse so v tem času tudi zivcno občutljivejše, ker vpliva sprememba v njihovem telesu, ki je v zvezi z raznimi obolelostmi, na živce in na duševno razpoloženje.
Poznam ženo, ki je ložila svojemu možu, da ji smrdi tobak. Stanovanje je bilo majhno, duh po tobaku je bil seveda povsod, ker je bila moževa obleka že prepojena z njim. Bilo ji je zelo težko, kadarkoli je stopil v njeno bližino. On se je pa hadoval, da je je sama .ntnost in da nima doma nikjer miru. Drugo poznam, ki je trpela v nosečnosti več mesecev za neznosno srbečico. Zdravnik je dejal, da bo vse minilo, ko pride otrok na svet. Trpela je strašne muke, ker ni imela miru ne podnevi ne ponoči. Prebdela je v joku in boli vse noči, dočim je mož poleg nje mirno smrčal in je bil silno hud, če ga je včasi prebudila, ko so ji bile noči-brez spanja tako strašno dolge in mučne. Nekoč je položila malo bolj trdo kozarec na omarico, ker jo je srbečica silno pekla. Zarohnel je nanjo, če ni morda zblaznela, ter postavil drug kozarec na omarico tako trdo, da se je razbil.
Kaj naj v takih primerih občuti ženino srce? Morejo U biti v njem druga čuusfua razen žalosli, jeze, boli in ugašanja ljubezni do moža, ki ne razume njenega trpljenja? Materino .slabo razpoloženje, srd in žalost, to vse pa vpliva na otroka.
Nekateri možje pravijo, da je ženino trpljenje nekaj naravnega in da narava že sama skrbi, da ni prehudo, ne v nosečnosti ne na porodu. Naj bi k poskusili! Ni zaman menda po vsem svetu razširjen izrek, da, ko bijnorali mo.ški roditi, bi ne imel nobeden več kot enega otroka, in da je vsaka žena, ki umre na porodu, prišteta v nebesih med mučenice.
Naši zdravniki, ki poznajo iz svojih zdravniških študij ženin položaj, naj bi napisali knjigo za moške, iz katere naj bi le-te poučili, kako morajo ravnati z ženo oh posebnih prilikah, zlasti v nosečnosti.
Barbarstvo 20. stoletja, (misu z veiesejma.)
Angela V o d e t o v a.
^^ a pomladanskem veiesejma smo imeli svojevrstno senzacijo: malo žele-zobetonsko stavbo, ki predstavlja zavetišče pred strupenimi plini v bodoči vojni. Stavba ima obliko kupole in je tako močno izdelana, da vzdrži najhujši pritisk eksplodirajoče granate. Strop je debel 2 m, stene pa SO cm. Notranjost ima 2 dela: gornji del je skupno bivališče za kakih 25 oseb, spodaj je pa kaka 2 m globok prostor, kjer bodo shranjene bombe (baloni) s kisikom in posode ki bodo držale nad 1000 I pitne vode. Vrata v stolp so dvojna in vsa obita s pločevino, da bo stolp zaprt popolnoma hermetično (da ne bodo pro-pmčala zunanjega zastrupljenega zraka). Na notranjih stenah zavetišča bodo posebni instrumenti, ki avtomatično vsrkavajo zunanji zrak m kažejo, kakšni plini so v njem. S pomočjo teh priprav bodo ljudje v zavetišču spoznali, kdaj
je minila nevarnost.	,	, .
Voja.ške oblasti in graditelji mest računajo, da bo lak stolp morala imeti v.mka hiša, občine si bodo pa zgradile večja zbirališča za 200 do 300 ljudi. To je predvideno zlasti v obmejnih pasovih posameznih držav. Prebivalci zaledja so torej rešeni pred strašno smrtjo s plinskim zastrup-Ijenjem. Toda ko se bodo vrnili iz svojih .'ikrivališč? Nudil se jim bo strasen
318
prizor: vse življenje, rastlinsko in živalsko bo do kali uničeno, vrtovi in nasadi bodo spremenjeni v pustinje, bivališča bodo kup razvalin. Človek, ki si je morda ob prvem napadu rešil golo življenje, bo obžaloval, da ni poginil skupno z vsem, kar mu je delalo življenje znosno in življenja vredno. Kajti „znanost", ki prav danes v teh iznajdbah slavi svoj manifest, ni iznašla samo morilnih plinov, ki so v primeri z drugimi iznajdbami še prav nedolžni, saj se lahko skrijemo pred njimi, temveč tudi druga, mnogo strašnejša sredstva, ki lahko v nekaj minutah uničijo ves uspeh tisočletnega prizadevanja kulture. To .so n. pr. gorilne bombe, ki lahko u zelo kratkem času upepelijo milijonska mesta, kol so Berlin, Pariz, London; bombe, katerih vsebuta uniči vsako življenjsko kal tudi globoko v zemlji, celo v vodi; bombe, katerih plini niso tako hudi, da bi učinkovali smrtonosno, pač pa vplivajo na vid, sluh, dihala, talco da človeka pohabijo za vse življenje. In ta usoda ne bo doletela samo odraslih, temveč, kar je najstrašnejše — tudi otroke! Pomislimo .vamo, kakšen zločin je to! In kdo bo nosil odgovornost?
Nemški pisatelj Hanns Gobsch je spisal knjigo o bodoči vojni v obliki romana (Wahn-Europa I9Si). Ta knjiga je po njegovi lastni izjavi namenjena v prvi vrsti vsem državnikom in voditeljem narodov, katerim je zgovoren opomin ob 12. uri. Gorje narodom, če se pisateljeva vizija uresniči: borba se odigrava v zraku, a uniči zemljo. Tekom nekaj ur so cvetoča mesta razdejana, podobna bruhajočim ognjenikom. Peščica ljudi, ki se je rešila, gleda polblazno na mesto, še pred Itratkim žarišče kulture, moči, svetovnega vpliva — sedaj kup razvalin. Kar je ustvarjal človeški um tisočletja, je uničil sedaj v eni uri. Taka vojna bi pomenjala v resnici — zaton v barbarstvo. Imamo Društvo Narodov — edino upanje ljudstev. Toda potek razorožitvenih konferenc nam mora to zaupanje temeljito omajati. Ali je to resna volja preprečiti vojne, če se neprestano razmotriva o tem, kakšno in koliko orožja in vojakov sme imeti ta ali ona država? Toda niti za te minimalne ukrepe se ne zmenijo države, marveč tel;majejo v svojih morilnih iznajdbah. Seveda iznajdejo potem tudi protisredstva, plinske maske, zaščitne kolibe^proti merilnim plinom — toda ali ni vse to največja ironija,- udarec v obraz normalni logiki? Najprej ti dajo strupa, obenem pa pripravijo protistrupe. Morda bo učinkoval! Veleindustrija pa služi in služi na račun človešice neumnosti in potrpežljivosti. Kajti edino veleindustrija ima od vojne dobiček. Narodi in posamezniki pa bodo imeli samo izgubo, bodtü materijalno ali moralno; prvo premaganci, drugo zmagovalci.
Ljudje stradajo, a za moralne priprave ne zmanjka sredstev. Romain Rolland pravi v svojem proglasu, s katerim je vabil na kongres v Ženevo i. avgusta: „Proračuni za oboroževanje se dvigajo do fantastičnih višin, oboroževanje se širi v neizmernot, proizvodnja v podjetjih za orožje in v kemijski industriji narašča in ž njo priprave za uničevanje celih kontinentov s strašnimi sredstvi kemijstce zračne vojne. Pozivamo vse žene in može, brez ozira na njih politično prepričanje, vse proletar.ske, kulturno-politične in socijalno-politične organizacije, vsa udruženja brez ozira, na njihovo politično gledišče, da se združijo na velikem mednarodnem kongresu proti vojni. Pozivamo vse žene in može, ki so dobre volje, da sodelujejo na tem kongresu, ki se bo vršil 1. avgusta 1932 v Ženevi in da spremene ta kongres v silno internacijonalno demonstracijo proti vojnim zločincem in njihovim sredstvom." Ta proglas so podpisali poleg drugih: Romain Rolland. Henri Barbusse, Maksim Gorki, Upton Sinclair, gospa Sunjatsen,,Theodor Dreiser, Einstein, Heinrich Mann, John dos Passos, Eleonora Despard, Jean Devanng. (Proglas po „Ž. Pokretu".) Samo združena volja nas morda utegne resiti pogina — morda —: nikakor pa ne protizaščitni ukrepil
318
Kaj delajo naše feministke.	p h.
T
onsce smotienega in organiziranega feminističnega dela v naši državi je društvo „Ženski Pokret", ki deluje v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in po drugih mestih ter ima centralo v Beogradu, t. j. „Alijansa Ženskih Pokretov", ki izdaja tudi strogo feministično revijo „Ženski Pokret". Temeljna točka društvenega programa je prizadevanje za politične pravice žena, vendar ni nič manj važna ostala naloga organizacije, ki obsega zlasti delo za okrepitev feministične zavesti, za propagando ženskega gibanja in za splošne koristi. „Ženski pokret" je nekako torišče kritičnega opazovanja, idej in pohud za vse one pojave v javnem življenju, ki se tičejo položaja, naloge in vloge žene kot državljanke.
Prav lepo sliko letošnjega — in tudi še bodočega — društvenega dela je podala javnosti .predsednica ljubljanskega „Ženskega pokreta" na letošnjem občnem zboru, ga. gtebijeva. Iz njenega poročila izvemo, kaj tvori idejno in delovno območje ljubljanskih feministk in pri kakšnem delu se družijo zastopnice vseh „Pokretov". v Beogradu.
* # #
Ljubljanski odbor si je mnogo prizadeval za ustanovitev kluba in čitalnice, saj daje po mnenju predsednice le klub možnost, da se članice večkrat sestajajo in razpravljajo o aktualnih vprašanjih javnega življenja ter si pridobivajo nove sodelavke in sohojevnice za ženski pokret. Radi neugodnega gospodarskega položaja in nedostajanja potrebnih delovnih sil se ta načrt še m mogel izvesti; pač ,pa je imelo društvo čitalnico s precejšnjo zbirko sodobnih ženskih listov v domačem, češkem, bolgarskem, poljskem, ukrajinskem, francoskem, nemškem in angleškem jeziku; na razpolago so bile brošure in knjige iz feministične, mirovne, pedagoške in socialne literature. Da bi mogle članice zasledovati vse pojave življenja in njegovega razvoja, jih pravilno ocenjevati ter si ustvariti jasno sliko o temeljih feminističnega pokreta, p je bil odbor začrtal vrsto sistematičnih predavanj iz biologije in psihologije, etike in sociologije. Tudi ta program se ni še mogel izvesti, ker m bilo predavateljev. Pač pa je priredil odbor socialno političen tečaj, v katerem so predavali govorniki z različnim svetovnim nazorom. „Ženski pokret" se zaveda velike naloge, ki čaka žensko mladino v javnem življenju, zato jo skuša uvajati v feministične smernice in bo ustanovil socialno pedagoški seminar za visokošolke. Zavzema, se tiudi za izobrazbo in pomoč obrtnim vajenkam; sestavil je načrt predavanj na higijenski podlagi ter je stopil v stik z „Zvezo obrtnih zadrug" in z mojstricami. Žal, da dosllj ni našel potrebnega razumevanja za svoje dobrohotne namene ne pri „Zvezi" ne pri mojstricah.
V	društvenem programu je tudi organiziranje varuštva za nezakonsko deco, ureditev pomoči odpuščenim kaznjenkam, ustanovitev pravne posvetovalnice ter zadruge „Ženska samopomoč".
Propagandno delo za feminizem in pacifizem beleži kot vidno pridobitev svojo rubriko „Žena v sodobnem svetu" v ponedeljskem „Jutru", sestavljanje informativne mape za podatke o ženskem gibanju, sestavljanje načrta za počibiiš^ko izmenjavo žen iz balkanskih držav ter načrta za serijo predavanj, ki jih žele druga ženska društva po deželi.
V	društvenem prostoru so bila med letom predavanja: „Duševni ^'plivi na ginekološke simptome" (dr. E. Jenko Groj'erjeva), „Ženska vzgoja in žen-
BRI
skost" (Vera Albrechlova), „Open-door concil" (Cirila Stebijeva, A. Vodetova, dr. A. Zalokarjeva), „Kako sodijo voditeljice žen o vojni (M Bartolova), „O papeževi encikliki Časti canubi" (prof. E. Deisingerjeva), „Seksualni problemi (A. Vodetova), „Delo žena v društvu narodov (E. Gourd iz Švice) ter razpravljanja o mnogih aktualnih publikacijah. Predavanjem so sledile živahne debate.	. .. „ženski pokret" deluje kot član pri dveh velikih žensk^ organizacijah v državi: pri „Jugoslovenskem ženskem Savezu" m pri Alijansi Ženskih po-kretov". Na sejah ljubljanskega dela „Saveza" je „Pokret podal vec pred-
logov:	.
1.	„Savez" naj pospeši svoj predlog ljubljanskemu magistratu glede imenovanja novih ulic po znamemitih ženah.
2.	Istotako naj pospeši „Pokretov" predlog na „Okrožni urad za zavarovanje delavcev", da se nastavijo tudi zdravnice.
3.	Načrt magistratu za popolno higijensko in najmodernejšo ureditev javnih
stranišč.	, . .. • t j„
4.	Ureditev materinskih kolonij v območju „Kola jugosl. sester iz fonda, ki se nabira ob Materinskih dnevih.
5.	Zbiranje podpisov proti vojni (odklonjeno).
6 Predlog za uvedbo zakona o materinskih penzijah (gl. Z. i>v. st. ö> 1 Predlog glede potrebnih sprememb saveznih pravil.
V Lulem posloLem letu je „Pokret" pomagal tudi „Zve.i gospodmjskih
društva z	^tT v:ini;
gradu je bilo posebno živo pri razpravljanju ^^kclJl za zei ko volilnyra vico in za mirovni pokret, za predlog o izenačenju ^rag nj k A dokM^r Lvnim uradnicam, poročenim z drž. uradnikom, o	^^J^^v
zakonu, v katerem naj se določi enaka učna doba za ^ajen tvo obeh spolov TizDremembi točke 147. uradniškega zakona v tem smislu, da ima ločena Lna^pX^o do penzije po možu, ako je bil zalcon očen po moževi tevd , Hrireru L se ločeni mož znova oženi, imata obe ženi pravico do penzije, L^ c^r sorazmerno po številu let, ki sta jih preživeli z njim . po ceskem vzo u) Toleg teh predlogov je predložila „Alijansa" mmislrstvu tuđ TrSlo« nal se odpravijo krivice, uvedene z novim zakonom o zavarovanju TeCce;, po kateri si dajatve materam občutno zmanjšujejo, m predlog Tdetoem pravu, ki se mora popolnoma zenačiti za oba spola, ter predlog glede novega zakona, ki bo uredil odpravo prostitucije v naši državi. ^ ^
Delovanje „ženskega pokreta" je širji javnosti	^Hn^r;««
katerimi se bavijo naše feministke, pa kažep. da društvo budno motri vse po ave avnega ivljenja in skuša pravočasno preprečiti zlasti one krivice, fd Ugroze ženi tam, kjeAni dano, da bi odločalo tudi njeno mnenje.
»siÄeSrM F?
Sih doto volia i^Tdika poir vovalnost ni pravilno ocenila, to gotovo n, knvda or-ganizadie ^še sL.ce pa imaio zavest, da niih delo ru Mo storjeno zaman. )
332-
s kongresa narodnih noš.
Slika 1.: bogata bosanska noša (od zadaj).
Slika 2.: bosanski par.
Slika 3.: Čehi z dudakoin v sredini.
Slika 4.: Čehinje iz raznih krajev z enako oblečenimi lutkami. Slika 5.: stara kočevska noša.
836-
Levo spodaj: primorska narodna noša.
Desno: dekle iz solkanske okolice.
Andreja Vera.
Popoldansko solnce je pripekalo, da se je osameli plenici na strnišču ulival pol izpod rule. Zdelo se je, da je ne tišči k zemlji samo delo, marveč tudi misli, kdo ve kakšne skrbi.
Od precej oddaljene, samotne kmetske hišice se je pokazal pes, kocast in neznaten, pa zvest in hud na verigi, kakoršni .so že ti četveronogi varuhi kmetskih domov. Tekel je po stezi v smeri proti plevici, vohal, postajal, se oziral, iskal. Prišel je s steze na vozno pot, zopet po.ital, premišljal, našel smer in tekel čez njive. Kmalu je ugledal plevico in se veselo pognal naprej; ko je pa prišel blizu, je boječe in spoštljivo pridržal tek in se bližal plevici počasi, mahljaje z repom, češ: „Odpusti, da prihajam; ni me strpelo doma, rad bi bil v tvoji bližini, ki si moja gospodarica', ki me nasičuješ in daješ, da imam dom ..." Plevica se ni ne z mila ne s trda zmenila za psa; sklanjala se je nizko nad zemljo in nadaljevala svoje delo.
Skromni hišni varuh je bil očividno zadovoljen, da je tako opravil: da ga ni zapodila, da je smel ostati pri njej. Vdano je legel u razor, obrnjen proti gospodinji, in položil glavo med prednji nogi. Tako je čakal, da bi končala .IVOje delo in bi jo potem spremil domov.
Pasja ljubezen? Da; a je mnogo ljudi, ki ne poznajo tolike hvnležno.'iti in zvestobe do svojih; in mnogo je danes tudi lakih, ki tako stradajo ljubezni, da bi mogli biti tudi za tako pasjo ljubezen zavidni.
334-
I z v E s T J A
Po ženskem svetu.
Sedemdesetletnico smrti Božene Nemcove
so na Češkem častno proslavili. V Leto-inyslu. v starem romantičnem gradu, so priredili razstavo njenih spominkov. Protektorat prireditve ie prevzel prezident Masaryk, v odboru so pa bili najznamenitejši kulturni delavci. Prikazano je bilo vse zasebno in književna delo velike žene, ki se je s samo-pomočjo dvignila iz iiriproste kmečke deklice v najodličnejšo predstavnico češke kulture in književnosti, dasi je živela v gmotni bedi, v duševnem nesoglasju v zakonu, in je žalostno umrla, ko ji je bilo do-brili 40 let, v polnem razcvitu in lepoti svojega .duha in telesa. Razstava je obsegala vse postaje njenega bivanja, slike oseb, s katerimi je občevala, slike oseb, katere je vzela iz resničnega življenja in jih postavila v službo svojega pisateljskega duha; njena književna dela v najrazličnejših izdajah in prevodih, prizore iz njenih spisov, vpodobljenih po najodličnejših slikarjih in kiparjih itd. Tako je razstava pokazala tudi žitje in bitje češkega naroda v dobi Božene Nemcove. Okoli nje, živeče v najtemnejšem gmotnem in duševnem zasebnem okolju, s ponosom stoje oboževalci njenega duha: Jungman, Celakovsky, Palacky, Sata-fik, K. H. Borovsky. Karolina Svetla, Sofija PodIi.p.ska, najodličnejši graditelji češke kulturne zgodovine. Tako je razstava jasno predočila sliko pokojničJne usode: Na eni strani priznanje in uvaževanje javnosti — nä drugi hladni mrak pisateljiči-nega zasebnega življenja, v katerem ji je bila edina topla iskra materinska sreča, odkupljena s tolikimi žrtvami... (Izčrpno študijo o Boženi Nemcovi ie imel „Ženski Svet" 1. 1923. izpod peresa dr. I. Prijatelja). Češkoslovaška vlada je imenovala senatorko F. Plaminkovo za vladno delegatko pri. XIII. zasedanju Društva Narodov. Tudi Francosko in Nemčijo zastopata ženi: dr. E. Velser je delegatka nemške vlade, N. Ma-laterre-Selier pa francoske. Vse tri so upravne članice Mednarodne Ženske Zveze. Dom za dläakinie. V Beogradu se dviga nov dijaški dom. Namenjem ie samo dijakinjam.
Ženski napredek v JugoslaviiL Za nadzornico Narodnega muzeja y Beogradu je imenovana znana feministka Zorka Simičeva, Leposlava Budjevčeva pa za železniško inšpektorico.
Žena dosegla veliko zaupanje. Üjedinjene države so poverile poslaniško mesto v Stok-hnlmu ženi Frančiški Willis. Tamkajšnji ameriški poslanik je službeno odpotoval,
med njegovo odsotnostjo bo vodila njegove posle WiilUsova. Ko,- se bo vrnil, bo prevzela mesto stalne poslanikove svetovalke. Žena v moderni književnosti. Priznani francoski kritik E. Beri je objavil esej o bistvu letošnjih književnih proizvodov. Po njegovem dognanju obravnava večina romanopiscev vprašanje rodbine, dednosti in odnosa med možem in ženo. Beri je prepričan, da se je erotika v francoski književnosti že preživela. Ne moškim, ne ženskam ni več za ljubezen. — Spolna svoboda jih je utrudila, ženske še bolj kot moške. Vse je bilo preveč odkrito, drzno, surovo. „Ostra svetloba in nezastrte besede le redkokdaj podpirajo ljubezen." Po Berlovem mnenju zopet prihajajo ljudje, ki jim bo rahločutnost in sramežljivost ljubša kot nebrzdana svo-boboda. „Želimo si, da bi v knjigah zopet srečavali žene, ki bi jih lahko ljubili. Preveč smo videli takih, o katerih 'nam pisatelj dokazuje, da jih ni mogoče ljubiti." — Morda se bo temu pojmovanju pridružila tudi upodabljajoča umetnost. Da bi nikdar več ne videli toliko žen, ki „jih ni mogoče ljubiti," kakor so nam jih pokazali naši umetniki letošnje jeseni...
# # #
Ali sme dekle samo iioditi v javno življenje? Čudno vprašanje danes, ko stremimo po splošni enakopravnosti, ko študirajo deklice skupno z moško mladino v srednjih, trgovskih in visokih šolah, in ko se shajajo z njo pri športu. Pa vendar so prilike, ko se nam mora vzbudit; dvom o upravičenosti popolne samostojnosti pri mladenki.-Pri tem pa ne pravimo: ni prav, da hodi dekle samo, ker je ženska, nego zato, ker še ni zrela za samostojnost. Kakor tudi ni prav, da hodi fant sam, saj tudi on ni še dozorel v tistih letih samo zato, ker je moški. Izkušnja nas uči, da se deklica tudi duševno prej razvije in da postane prej resna in življenjsko zrela kot mladenič. Zato pa dovoljuje bračni zakon ženski poroko s 14„ 16., 18. leti, a moškemu vedno, v nekoliko starejših letih.
Ali sme torej dekle samo hoditi v gledališča, v kavarne in restavracije, na potovanja?
Načelno moramo reči: da. A pristaviti moramo: če je dobro vzgojena in če se zna sama voditi. Isto bi seveda odgovorili za moškega. Kvečjemu da bi pri ženski še pristavili vprašanje: ie-li naš moški svet tako vzgojen, da razume samostojnost deklet in da ne bo izkoriščal osamljenosti dekleta v svojo zabavo ali užitek.
335-
Higijena.
Nos, ušesa, lica In njih negovanje.
Piše dr. E. Jenko-Groijerjeva. Ušesa dodajajo harmoniji obraza zaključni okras, kakor ga imajo mogočne stavbe v ličnih stolpiščih. .Na površni pogled je lepota ušes v primeru z ostalimi organi obraza skoro brezpomembna, toda če bi ušes ne bilo, bi bil še tako lep obraz skažen. Lepe vijuge, žlebiči, zračne odprtine sličijo školjki še bolj, kadar so na solncu rožnato prosojne in po svoji obliki nekako omehčajo plastiko boli debelih ali trdih lic. Pazite, cenjene čitateljice, na svežost, dra-■ žest in zdravje ušes; umivajte jih zjutraj z boli mlačno vodo, ki ji dodaste žHčico boraksa. Anemično, t. j. malokrvno bitje ali bolniki, odrasliJetičniki, škrofulozni otroci, tudi izčrpani rekonvalescenti, kot porodni-. ce, ali bolniki, okrevajoči po infekcijskih boleznih, imajo bleda ali rumenkasta vela ušesa. Kakor veste, se v sluhovodu nabira lepljivo ušesno maslo, ki brani sluhovod proti raznim malim mrčesom, a se tudi lahko strdi in ga zapre «popolnoma do gluhote, tako da more maslo le zdravnik odstraniti. Ne spozabite se, da bi drezale po ušesu z iglo, ker bi se lahko ranil bobenček.. Čistite uho le z vato, čvrsto navito na žici, ali s posebno roženo žličico za uho, tako da ne posegate pregloboko in ne zadenete ob bobenček. Le dostopni zunanji del sluhovoda smete čistiti same. Zelo oprezno se mora postopati pri otrocih, ki im.ajo še nežnejši, občutljivejši sluhovod; Z milom se sluhovod ne sme umivati, ker se milo z maslom vred strdi v ušesni zamašck (cerumen), marveč le z mlačno vodo z borak-som, kakor sera že omenila. Daljše dlake, ki rastejo včasih iz zunanjega sliihovoda, se ne smejo izruvati, temveč le prirezati ali, če so črne. obrezbarviti z vodikovim peroxydom (20% raztopino). Ozebline nosa in u š e s. Neizprosna zimska burja nam reže po ustnicah in pika obraz, na katerem jo najbolj občutita nos in uho. Ta dva organa večkrat otečeta, pordečita od ozeblin, ko menjamo zunanj6 temperaturo zraka s temperaturo v zakurjenih'prostorih. Cesto nastopi druga stopnja ozeblin z odprtimi ranami, iz katerih se cedi gnojna sokrvca in so deloma pokrite s hrastami. Hkrati čuti taka oseba srbež in bolečino. Ako se ozeblina ni razširila na večjo površino, si pomagate predvsem, da jo omijete, in sicer si drgnete nos, oziroma lice s snegom, predno stopite v toplo sobo; to pa toliko časa, da se krvni obtok v nosu in ušesih obnovi. Priporočljivo je mazati se proti ozeblinam z gosjo ali jazbečevo mastjo. Kadar to ne pomaga, poiščite zdravniško pomoč. Lica. Lepota lic zahteva, da so'prožno napeta, jedrna in zaokrožena z ovalno linijo. Rdeča barva lic je prirojena onim, ki so zdrave krvi, primerne polti, in polno-krvnim. Včasih jo imajo ljudje s srčno hibo.
tudi neka vrsta jetike pri otrocih se javlja v zelo rdečih licih. Da postanejo bleda lica rdeča, pazite na stanje krvi; potem se ravnajte po tem-le navodilu: Umivajte se ziutraj z mrzlo,' oziroma postano vodo, zmasirajte lica, nato naglo splahnite v topli vodi, potem jih enakomerno drgnite s krpo, namočeno v mrzli vodi, seveda z zaprtimi očmi. To postopanje napolni lica s krvjo .in jim pridaje rožnato barvo na neškodljiv način. Samoposebi umevno je, da je treba potem počakati uro ali dve v stanovanju, in ne hoditi na hladen zrak. Da se s sokom ■ rdeče pese lica barvajo, je vam tudi znano, in je popolnoma neškodljivo. Kako se doseže zaokrogljenost lic? Ko ste obraz zmočili, ga obrišite s krožno kretnjo, tako da brišete pod očesom mimo ušesa doli naokroglo, ob spodnji čeljusti, mimo nosu k očesu naokroglo gor. Rnkrat na dan si z isto kretnjo zelo tanko namažite obraz s .primerno kremo ter ga masirajte po ■istem načinu z obema rokama naokroglo. Lica tudi otečejo ob zobobolu, trganju, prehladu v ušesih ali bezgavkah. Stare ženice na kmdtih so imele jiavado, da so si dajale, če jim je bilo lice oteklo, zamašek iz ohi-pljene česnove čebulice, ah so si mazale hce s kafro in pokrivale z modrim papirjem za kopiranje. To je veljalo tudi proti šenu. Danes so bržkone napredovale, zlasti kar se tiče poprave 2ob, in je radi zobobola malokatera otekla. Pri gnilih zobeh je treba zelo paziti na vnetie čeljustne pokostnice ter takoj poiskati zdravniško pomoč, ravno tako kot pri zaušnici (mumps), ali vnetju podčeljustnih žlez. So slučaji, ko otok enefia lica zakrkne. Spominjam se 62 letne žene, ki je imela 14 let levo lice otekio in močno napeto. Izkazalo se je, da je imela v ustih na nebu popolnoma trd absce.s, v velikosti oreha, in ko se ie ab-sces odprl in je gnoj odtekel, je splahnila na licu oteklina. Stvorov in gnojnih pik na licih nikakor ne stiskajte in jih tudi ne zdravite z domačimi mažami, ker se po limfi in krvi lic prenašajo bakterije .in nastopi hitro zastrupljenje. Pravilna nega in poznavanje higijene he vas obvarujeta posebnih obolenj. Rdeče zaripla lica alkohollčarjev se spoznajo na pogled in jim s kozmetiko m odpomoči, nego z abstinenco in dijetetično prehrano, morebiti tudi še z notranjimi zdravili. Normalni obraz se pa z malimi' kozmetičnimi pripomočki lahko in ceneno olepša.	• • *
Katera zdravila morajo biti vedno pri Iiišl? Vsaka, pa še tako ubožna kmetska ali delavska hiša bi morala imeti svojo malo domačo lekarno. Saj se da ta lekarna spraviti skupaj s prav majhnim trudom in malimi stroški, ker je toliko zdravilnih čajev, ki jih gospodinja lahko v poletnem času sama nabere in posuši. Vsa zdravila je treba hraniti v zračnem a bolj temnem prostoru, kamor ne sije solnce. Najbolj pri-
336-
pravna ie majhna omajrica, napravljena iz mehkega lesa ter obešena na steno tako visoko, da jo mali otroci ne morejo doseči. Doiro bi bilo, da bi imeli po novih hišah tako medicinsko omarico že kar vzidano v kopalnici. Ker pa pri nas nimamo ne omaric ne kopalnic, in jih tudi še dolgo ne bomo imeli, si moramo kako drugače pomagati. Ako si torej ne moremo iia.praviti take omarice, bi morda napravili prostor za zdravila na naijzgomejši polici omare, kjer hranimo sveže perilo. Stekleničke naj imajo etiketo (napis), kakšno zdiraviio je in za kaj pomaga. Zdravil, ki so namenjena za enega bolnika, ne smemo dajati drugemu, pa če ima prav tisto bolezen. Majhen otrok, bolan za pljučnico, nikakor ne prenese tistih zdravil, ki jih je rabil njegov oče, ko je bil bolan za pljučnico. S takimi zdravili lahko uničite življenje. Sicer pa vsako nad leto staro zdravilo izgubi svojo zdravilno moč in ga lahko vržemo iproč. Pri zdravilih, ki so samo za zunanjo uporabo, naj nosijo stekleničke še napis „Strup". Otroke pa lie treba pravilno in pravočasno poučiti o dobri in nevarni strani zdravil. Čaji naj bodo shranjeni v škatljah in vsaka naj ima napis, da hitro najdeš, kadar iščeš in ti ni treba odpirati vseh škatelj. Shranjevati zdravila v kovčegih ali škatljah, ni pripoiročljivd, ker se steklničke rade prekucnejo pri prenašanju. Pripravljene je treba imeti sledeče predmete in zdravila:
To.plomer. Ako je vročina telesa nad37° in se bolnik v splošnem ■ ne počuii dobro ter toži o bolečinah, ga ije treba takoj spraviti v posteljo in mu dati odvajalnega čaja. Položimo mu mrzle O'bkladke, namočene v vodi ali razredčenem kisu. okoli stegen, t. j. od kolen ,do koraka, in ga pokrijemo, če je hladno, s toplo odejo ter pokličemo zdravnika.
C a j i: Kamelice za bolečine v trebuhu. Vnete oči se izpirajo s prav lahkim kame-ličnim čajem. Kuhane kamclice rabimo za , soparno kopel pri črevesnem katarju ali pri katarju v maternici. Lipov čaj za potenje. Bezgove jagode proti kašlju in potenje.
Odvajalni čaji: Planinka, San Germain čaj ali materina peresca. Praški: Aspirin Bayer, če boli glava ali zob; treba je imeti vsaj nekaj teh tablet vedno pri hiši. Otroci smejo dobiti samo polovico na dan in še to v najhujšem primeru.
V a zel in in glicerin za trde in razpokane roke.
Domače mazilo iz lekarne Trnkoczy v Ljubljani za celjenje ran in opeklin. Jodova tinktura za mazanje okrog rane, da se razkuži. Pri tem moramo biti zelo previdni, da ne namažemo preveč. Jodova tinktura je tudi dobra, če boli zob; okoli zobotrebca ovij košček vate, pomoči v jod in potisni v votli zob. Seveda pomaga to
zdravilo samo toliko časa, da se lahko mirno odipravimo do zobozdravnika. ■ Vodikov superoksid za izpiranje ran in pikov. Ako pa nimamo v primeru nesreče ničesar drugega pri rokah, lahko odstranimo iz rane strjeno kri in drugo grdo-bijo z alkoholom; zato je dobra vsaka slivovka ali brinjevec. Gostiln pa pri nas ne manjka, kjer vsak trenutek lahko to dobimo.
Obveze morajo biti iz jako mehkega in belega blaga; najboljše so platnene, toda platneno perilo ima danes že prav maloka-tera hiša. Napravimo jih iz starega zavrženega perila, dobro operemo in prekuhamo, zavijemo v čist prtiček, ki je. bil tudi prekuhan, in spravimo na čist suh prostor. Obveze naj bodo različne velikosti, od male krpice, s katero sočutno zavežemo otroku prstek, kadar se mu samo ®di, da ga boli, pa do krpe, ki jo rabimo zi'obkladke, ki naj bodo tako velike kakor pol brisače. Za primer težje in daljše bolezni v hiši pa naj bodo pripravljeni ,.v hiši še sledeči predmeti:
Plitva nočna posoda, ki jo damo pod bolnika, da mu ni treba vstajati ali celo hoditi iz hiše.
Priprava za klistir; tega največkrat potrebujemo pri nosečih ženskah, ki veliko trpe na zaprtju in jim druga sredstva ne pomagajo.
Poseben umivalnik, ki ga je rabiti samo za umivanje bolnika in prav za nobeno drugo stvar.
Dobro bi bilo, da bi te stvari že vsaka nevesta prinesla s seboj, potem ji ne bo treba skrbeti, kaj bo vzela v roko, ko se pokaže potreba. Pa se tudi takrat take stvari najlažje nabavijo, ko je mošnja odprta.
Omenila sem le najnujnejša in najpripro-stejša zdravila. Žena, dobra mati in gospodinja, pa lahko svojo lekarno obširno izpopolni, ako ji zato dopuščajo srpdstva. Previdna gospodinja bo seveda hitro iskala zdravniške pomoči zase in za družino.
L. Megličeva.
Dojenček in kopel. Dojenček ima zelo občutljivo kožico, pa mora tudi pri največji snagi biti dolgo v mokrih pleničkah. In naj ga pri vsakem previjanju še tako omijemo in izbrišemo, se vendar nabira po gubah nesnaga, ki razjeda kožico. Zato je kopanje za takega otročička neobhodno potrebno.
Kakšna bodi dojenčkova kopel? Biti mora topla, obilna, da je vse telesce v vodi, in redna, t. j. vsak dan. Ce ni posoda dovolj velika, je del telesa vedno zunaj vode na zraku, ki ima nižjo toplino kot voda. Odtod kašelj, krmežijave oči, črevesni in drugi katar. Soba, kjer se otrok koplje, mora imeti 17—18° C toplote in naj bo dobro zaprta; voda pa 35° C prve tri tedne, 35° C do treh mesecev, pozneje pa tudi do 33° C. Najpripravnejša posoda je cinkova banjica, ki je tako globoka, da je dete lahko do
337-
ata
pod vodo. Toplino merijo nekatere matere z-rolio, kar je pa zelo nezanesljivo. Ce ima mati mrzlo roko, se ji bo zdela tudi premalo topla voda vroča; če pa Poskusa s toplo roko, se ji bo vroča voda zdela nla-dneiša, kot je v resnici. Edino zanesljivo je merjenje s toplomerom. Kopel ne sme biti predolga; 3—5 minut zadostuje. Najbolje
Kuhinja.
Tekmovanje kuharskih receptov. Jabolčne rezine.
Presej na desko 20 dkg moke. Vanjo zreži 10 dkg presnega masla. Naredi v spdo luknjo in deni vanjo slab kozarec (približno 1 dl) mleka ali vode in malo soli. Iz vsega tega vgneti z noženm lepo, gladko testo, po-gnetl ga še nekolikokrat z dlanjo in ga daj pokrito na hladno počivat. Pomni, da mora biti tekočina za testo pozimi mlačna, poleti pa mrzla. Tako se ti mnogo lepše in hitreje ugnete. Gotovo je v 5 minutah. Posebej skuhaj prav g o s t o in sladko iabolčno čežano iz dobrih kislih jabolk. Prideni malo nastrgane limonove luphiice, in če hočeš še pest opranih in osušenih rozin ter malo olupljenih, na listke razrezanih mandljev. Pa tudi lešniki ali orehi se podajo namesto mandljev. Ko je čezana mrzla. razdeli testo na dve enaki polovici, raz-valiai vsako tako, da dobiš dva enaka mlinca. Položi 1 ml-inec na pekač, razraaži po njem čežano, pokrij ga z drugim mlincem. pa zlepi ob straneh testo, da ti nc bo uhajal nadev. Po vrhu namazi testo z raztepenim jajcem ali mlekom in peci v precej vroči pečici. Ko se je svetlorumeno zapeklo, ga posuj s sladkorjem in razrezi na štirioglate ali podolgaste rezine.
Renata.
Orehove, mandljeve ali lešnikove rezine.
(Zelo dobra, uporaba za preostale beljake). Zmelji 8 dkg enega izmed zgornjih sadežev, pripravi 8 dkg presejanega sladkorja m 4 dkg presejane moke. Razpusti 4 dkg presnega ma.sla in prideni, dokler je še mlačno, imenovane sestavine ter ves čas mešaj nad ognjem, a na zaprti plošči. Po nekaj minutah odmakni in mešaj še, dokler ne postane mrzlo. Tedaj prideni narahlo še trdi sneg iz 2 beljakov. Speci v srednjevroči pečici, v dolgem modlu, namazanem s presnim maslom. Zapecl lepo svetlorumeno in razreži še toplo na ozke rezine. Hrani v zaprti posodi.
Krompirjevi kolački. Skuhaj pet večjih krompirjev, olupi in pretlači jih. Prideni tn žlice moke in malo soli. Udeiaj iz tega gladko, prožno testo, ki se da valjati. Napravi kepo in jo pokrij ter pusti, da četrt do pol ure počiva. Potem testo razvaljaj (dobro potresi desko z moko) za slabega pol eentimentra debelo, izreži okrogle listke in jih ocvri v razbeljeni masti. S solato ti dajo izvrstno večerjo.
je, da kopljemo dojenčka zjutraj; otroku pa, ki ponoči slabo spi, bolj prija kopanje v večernem mraku. Tak otrok je lahko malo dlje v vodi, mesto čiste vode vzamemo nekoliko kamelične ali lipove zavrelice, ki ■pomirljivo vpliva na telesce. Dojenček naj se koplje vedno tesc. nahranimo ga šele po kopeh.
Zelena kot prikuha. Operi in olupi nekaj lepih, težkih gomoljev zelene in jih skuhaj do mehkega (1—2 uri). Vodi prideni malo mleka. Zelo dobra je zelena, če jo skuhas v juhi. Ko je zelena mehka, jo razreži na listke ali na rezance, deni v kozo presno maslo in prav drobno zrezanega zelenega petršilja; pokrij, pristavi na ogenj, da postane prav vroče, potresi nekolikokrat kozo in nest na mizo. Ne pozabi soliti! Drugi način. Razreži oliipljeno zeleno na kocke in jo tudi pristavi z mrzlo vodo. Ko je nekolikokrat prevrela, odlij vodo, prilij olja, prideni drobno sesekljanega zelenega petršilja, česna in presejanih belih drobtinic, malo soH in popra. Prilij še toliko juhe, da je zelena pičlo pokrita. Zavri, pokrij in kuhaj počasi približno 1 uro, dokler ni zelena mehka. Juha se mora skoro popolnoma povreti, tako da ostane zelena v nekaki gostljati omaki. Jušna zelenjava kot solata. Jušne zelenjave ne meči proč. V juhi skuhan por, zelena, korenje, list ohro.vta itd. razreži na drobne kocke ali listke, zabeli vse skupaj z oljem in kisom, pa imaš žlico ali dve prav dobre mešane solate, ki jo dobi pri mizi vedno tisti, ki je bil ta dan najbolj priden. Ce si pridejala tej solati še kakšno trdo kuhano jaice, pa kak krompir ali od prejšnjega dne preostalega fižola ali leče, si se •pa-kar odlično odrezala. Rdečega zelja ne znajo povsod dobro narediti, zato vam napišem jaz, kakor ga pri nas radi jedo. Zelje razrežem kakor vsako zeli e in ga poparim z okisanim kropom. Pn- ' tem ga denem pod vodovod, da teče mrzla voda po njem, in ga odcedim. Rdeče zelje mora imeti mnogo masti, najboljše je, ce prideneinio malo prekajene slanine. Za 1 de. beleišo glavico 2 žlici masti in slanine. To dobro razbeli, prideni nekaj koščkov sladkorja in zelje ter malo popra in soli. Ko je zavrelo, pa še 2—3 olupljena, drobno na-listana kisla jabolka. To vse skupaj duši 1—2 uri. Ko je zelje že mehko, prilij po okusu še malo kisa, soli pravilno in,, če hočeš, še posladkaj. Med dušenjem zalivaj po malem z vodo, da se ne prismodi.
Sparovka iz Celja. Sirove gibanice. Testo: II moke, I žlico presnega masla, slana voda. Nadev; 1 kg sira mehkega, ü kg presnega masla, 'A ! smetane, 2 žlici sladkorja, 1 pest rozin. Napravi vlečeno testo, ga razvaljaj in raztegni čez okroglo plitvo prsteno pekačo;
338-
pokapaj testo z raztopljenim surovim maslom. potrosi z malo nasoljenim sirom in pokaipai malo smetane. Vreži testo, ki je čez posodo, v 5—6 delov, en tak del raz-vleci čez nadevo v posodi, pokaipaa s presnim maslom, nadevaj zopet s sirom in smetano, razvleci naslednji del testa čez nadevo in nadaljuj na ta način tako dolgo, dokler nimaš vsega testa v posodi. Zadnjo plast pokapaj samo s presnim maslom in smetano. To moraš peči v dobro zakurjeni in malo olilajeni krušni peči dobre pol ure. Sirovi lirapi iz kvašenejta testa. kg moke, sol, 3 dkg kvasa. V» 1 mleka, 10 dkg masla, 4 rumenjake. 10 dkg isladkorja, '--s mehkega sira, 12 dkg vin. jassod, lim. lupi-nice, J^kg masti. 5 dkg sladkorja, stoičen cimet — Pojasnilo: Presej moko v skledo za testo, prideni sol in vzhajan kvas, pre-tlačen sir, žvrkljane rumenjake in stoičen sladkor, umešano maslo in Jim. lupinice. Napravi iz tega kvašeno testo in ga stepaj s kuhalnico toliko časa, da se od kuhalnice odloči. Pusti vzhajati iK ure. Nato stresi testo na desko, oblikuj štirioglate krape in pusti pokrite, da še X ure vzhajajo, Oovri jih v razbeljeni masti, še tople potrosi s sladkorjem in stolčenim cimetom. Sirov zavitek. Testo: 40 dkg moke 10 dkg presnega masla, 12dkg sladkorja, 2 rumeniaka,4 žlice mleka, M dkg pec. praška, sol. Nadev: 3 rumenjake. 4dkg presnega masla, 10 dkg sladkorja, % kg pretlačenega sira, limonnov. lupinico, 6 dkg rozin, 4 dkg mandeljnov, 2 beljakov sneg. — Pojasnilo: moko presej na desko za testo, razdrobi vanjo presno maslo, nato prideni mleku rumenjake in sladkor, napravi gladko drobljivo testo in ga razvali aj v obliki ozkega pravo-kotnika ter napolni z naslednjo nadevo-vmešavaj surovo maslo, prideni sladkor, rumenjake, pretlačen sir in nato sneg beliakov Zdaj zavij od dveh strani 3 cm proti sredini-m potrosi po nadevi rozine in olupljene mandeljne. Pomaži po testu beljak in peci pri srednji vročini pol ure. Sadna potica. Za testo potrebuješ: 1 liter moke, 2 dkg kvasa, pol litra mleka, 5 dkg masla, sol. Najprej napravi nadev. V ta namen skuhaj pol litra opranih suhih hrušk, četrt litra sliv, kuhanim odtrgaj peclje in poberi koščice ter jih stresi na ploh. Prideni še 6 dkg fig, 6 dkg orehovih jederc. nekoliko limonove lupinice, zreži vse na drobno in stresi v .skledo ter polij s četrt litra vroče smetane, in dodaj še malo ruma. Dobro premešaj, pokrij in postavi na stran. Testo napravi tako-le: iWoio presej v posodo. kjer boš mesila. Kvas naj vzhaia v posebnem lončku, potem ga.prideni moki. Nato se sol, raztopljeno maslo in mlačno mleko. Utepaj testo s kuhalnico, potem ga Pokrij, da vzhaja. Razvaljaj ga na prtiču p mezinec na debelo, pomaži z nadevom m zvij testo kakor za vsako potico. Položi ga v dobro namazan model, povrhu pomaži z jajcem ali s .smetano in peci v srednje vroči pečici I uro.
Šentjurska kmet. gosp! šola.
Palačinke s sirčkom. Napravimo palačinke brez sladkorja, namažemo s sirčkom, pri-denenio malo sladkorja, 1 rumenjak, limonove lupinice, skupaj zvijemo ter položimo na pekač drugo poleg druge. Posebej žvr-kljamo K 1 mleka, malo sladkorja, 1 rumenjak na ognju in to polijemo po palačinkah in v pečici spečemo. (Napravimo lahko tudi orehov nadev.)
Lešnikovi piškoti. Vzamemo 20 dkg moke, 14 dkg sladkorja, 2 celi jajci, 10 dkg celih lešnikov in limonove lupinice za duh. Vse skupaj zmešamo, napravimo iz tega testa 2—3 svalike. Ko je pečeno, takoj zrežemo za .prst široke poševne rezine. Medeni piškoti. 30 dkg moke, 15 dkg sladkorja, 5 dkg medu, 2 celi jajci, nekaj cimeta in zavitek pecivnega praška. Iz tega napravimo testo, razvaljamo ga, zrežemo iz njega razne oblike ter spečemo na pekaču.
I\laslenl krapki. 14 dkg masla zdrobimo v 17 dkg moke. Pridenemo 7 dkg sladkorja in 2 rumenjaka. Testo hitro vgnetemo in pustimo počivati na hladnem. Konečno oblikujemo male kupčke, v sredo stisnemo jamico, ki jo napolnimo z marmelado, namažemo kupčke še z beljakom in potresemo z oluplienimi zrezanimi mandeljni. Pečemo v srednje vroči pečici. Keksi. Priprosti: 15 dkg masla, 20 dkg sladkorja, 'A kg moke, 2 celi jajci, malo mleka, 1 pecivni prašek. Pečemo v neprevroči pečici. — Boljši: 12 dkg ma.sla zdrobimo s 35 dkg moke, pridenemo 2 jajci, malo vanilije, 20 dkg sladkorja, 4—5 žlic smetane in žlico pecivnega praška ali žHce jedilne sode. Testo dobro zgnetemo in denemo 1 ali 2 uri počivat. Nato ga razvaljamo, zrežemo poljubne oblike, denemo jih v nama -zan pekač, pomažemo z raztepeniin beljakom in pečemo svetlo rumeno.
Danila F.
Doboš torta ali rezine. 7 rumenjakov, 17 dkg sladkorja mešamo ure, nato primešamo dkg moke in iz 7 beljakov sneg. To pečemo v dveh obodih, prerežemo še čez pol in namažemo z nadevom. Nadev: 8 dkg sladkorja, 2 celi jajci mešamo na sopari, da se zgosti. Hladnemu primešamo 8 dkg segrete čokolade, ki jo z žUco mleka v peči razpustimo. Ko je mrzlo, primešamo še 8 dkg dobro vmešanega presnega masla.
Oreliova torta. Dobro vmešamo 7 rumenjakov z 25 dkg zmletih orehov, limonove lupinice, 28 -40 zrn žgane, drobno zmlete kave.
Krema. 12'A dkg presnegii masla in 2 rumenjaka dobro zmešamo z 10 dkg sladkorja, 3 kose čokolade skuhamo z malo vode in vmešamo v kremo. Nadomestek za niadersko vino. V pol kupice rdečega vina kani nekaj kapelj dobrega ruma in primešaj žUco medu. Hitro nareiena majoneza. 4 v trdo kuhane in skozi sito pretlačene rumenjake mešaj z 1 surovim rumenjakom in petimi žlicami
318
olia toliko časa, da se zgosti. Nato primešaj Icisa, posoli in popoprai ter postavi na leđ. Drug način: kolikor rumenjakov, toliko žlic kisa žvrkijaj, primešaj soli in popra, mešaj
pri ognju, dokler se ne zgosti; nato postavi posodo v mrzlo vodo in mešaj še dve minuti; potem primešaj olja po potrebi ter postavi majonezo na hladno.
L. F.
Gospodinjstvo.
Vsak dan je treba moško obleko izkrtačiti in pregledati, če ni raztrgan žep, ali če se ne poslavlja gumb, če se ne cepi rob pri hlačah in rokavih; kjer se kaj bliska, podloži z blagom, ki je vsaj podobno po barvi. Manjše luknje zadelaj s svilo ali pa z nitmi, istega blaga. Olej vedno, da dobiš od krojača kaj krp.
Zobne ščetke moramo vedno jako natančno čistiti. Najbolje je. da jih vsak dan vtaknemo v vrelo vodo in jih potem sušimo s ščetinami navzdol, da se vsa voda dobro odteče. Če le moreš, suši na solncu. Ptičie kletke je treba imeti vedno jako snažne. To dosežemo, ako jih večkrat dobro in popolnoma operemo v salmijakovi vodi. Da se to opravi in se kletka posuši, je-, treba ptičke preseliti V drugo kletko. Mala vrečica, napolnjena z žveplom in obešena na stropu kletke, bo pregnala vse za-jedavce.
Da se vreče in mreže bolje in dalje ohranijo, jih večkrat namočimo v prevrelici iz dveh delov skorje alpskega borovca in treh delov vode, aH pa jih pustimo enkrat 12 ur v prevrelici iz 1 kg hrastove skorje v 12—151 vode.
Kako se klavirske strune ohranijo, da ne
zarjave. Najbolje je, da imamo v prostoru pod strunami vedno malo vrečico živega apna, ki vleče vlago nase in tako strune ne rjave.
Kako snažimo marmor? Naprava dobro milnico ter ji primešaj nekaj vode Javel. Ako ostane potem kak madež, je treba malo plovca v prahu, da se madež izdrgne. Lesk pa marmor zopet dobi, ako se temna mesta dobro mazejo z raztopino voska v ter-pentinu.
Likalnike napravimo zopet gladke, ako vzamemo kos rumenega voska, ga ovijemo s krpo in gladimo po toplem likalniku. Ko smo ga s tem dobro očistile, vzamemo drugo krpo, ki jo pomočimo v drobno sol in zopet dobro gladimo likalnik. Rja izgine popolnoma.
Moderne slikane blazine, ako so iz belega barhenta, lahko očistimo z belo moko, ki jo pustimo nekaj časa na madežih, potem jo dobro uteremo v blago in nazadnje dobro strepljemo, da se moka otrese, Seveda je treba to večkrat ponavljati. Bršljan je jako dober pripomoček za pranje temnih volnenih ali svilenih oblek. V ta namen napravimo prevrelico iz kakih 20 listov bršljana na vsake pol litra vode. Cez 2—3 ure precedimo vodo in v nji operemo blago. Likati moramo že suho blago.
Delo doma. Marsikatera uradnica toži, da je ženski težje kakor moškemu. Žensko čaka, ko pride iz urada, različno delo, pa naj bo omožena ali ne. Pa to delo je vendar pravi blagoslov. Malo kuhanja, pospravljanja in šivanja razbremeni živce. Enoličnost uradnega dela zastruplja telo in ubija dušo; ženska, ki dela doma, ostane duševno sveža, telesno zdrava. Taka ženska ljubi svoj dom in če je to tudi le na mesec najeta soba; kraj je, kjer se lahko skrije svetu, se razjoče, če je potreba. Pri izfepaniu ne obešaj obleke, ampak jo vrzi preko droga ali plota in ipazi, da se ne razmahadra. Težkih sukenj in suknjičev ne obešaj nikdar za zanjko na ovratniku, ker se pretegne in trže blago ob ovratniku in na ramah. Iztepeno obleko .preglej in skrtači na mizi, poravnaj in obesi. Krtačo, milo in vodo dobiš povsod. Blato in madeži razjedajo obleko, vanjo se zategne zopern duh. Snaga je res trud,-je .pa tudi ugled, zdravje in lepota. Ređ prihrani delo in izgubo. Skrb za obleko je treba privzgojiti. Zvečer naj zloži deček svoje hlačice lepo po zgibi in naj obesi svojo suknjo. Ne puščajte, da lazmeče otrok čeveljčke in nogavice po vseh kotih in je drugi dan veliko iskanje. Tak otrok ne bo nikdar reden in čeden. Ko bi naši dedje ne bili ravnali skrbno z obleko, bi se ne bila ohranila po sto let. Nič ni madežev pu starih oblekah naših babic — zdaj je oble ka umazana že prvo leto. Skrb za čevlje. Da bi ostalo usnje dolgo mehko in voljno in da bi se ohranila prvotna oblika čevlja, je treba pri čiščenju paziti na sledeče: Crno, gladko usnje se čisti le z redko kremo, ki jo nanesemo s krpo ali mehko krtačico.
Za boxcilt rabimo gostejšo kremo. Barvni ševro se čisti z redko kremo, ki pa naj ima temnejšo barvo kot obutev sama. Madeže na rumenih ali sploh svetlih čevljih odstranimo s tem, da madež nekoliko omočimo z bencinom in nato zradiramo z mehko radirko, Belo jelenovo kožo namažemo z redko belo kremo in zdrgnemo z gobico. Posušiti se mora obutev iz bele kože le v senci, ker bi na solncu belina porumenela. Bnako čistimo tudi belo platneno obutev: Praški niso priporočljivi, ker preveč praše. Lakaste čevlje, ki so se zmočili, najpoprej posušimo na solncu ali v topli sobi. Nikoli se ne smejo snažiti mokri. Se le na suhe, ki smo jih preje očistili prahu in blata, na-tresemo vazelina ali zelo redke kreme. Nato se obutev posvetil zopet z drugo čisto krpo ali krtačo.
310-
VSEBINA 11. ŠTEVILKE.
OBRAZI IN DUŠE: ALICA SALOMON. — (Angela Vodetova) '
JESENSKA PESEM., - (Vida Tauferjeva).....
POVEST O SESTRI. - (Mihael Osorgin - Marija Kmetova) . . SVOJEMU OČETU. - Pesem. - (Mara Lamutova) . . .
V TIHI CELICI. - (Ana Jurijeva).........
BRATKO KREFT: CELJSKI GROFJE. - (Angela Vodetova) .
MEDITACIJE. — (Marija Željeznova-Kokalj).....
ŠE V SPOMIN MARIJI NOVAKOVI. — (J. N.) . . t MARIJI NOVAKOVI. — Pesem. — (V. G.)
DVOJE PISEM. - (Vida Breznikova)......
KO BI MOŽJE POZNALI ŽENO. — (M. Stepanovna) .... BARBARSTVO 20. STOLETJA. — (Angela Vodetova) KAJ DELAJO NAŠE FEMINISTKE. - (P. H.) . .
S KONGRESA NARODNIH NOŠ. - Slike.....
MISLI. — (Andreja Vera) ............
IZVESTJA: Po ženskem svetu. — Higijena (dr. Jenko-Qroyerjeva, L. Megli-
čeva). — Kuhinja. — Gospodinjstvo..............,335
PRILOGA ZA ROČNA DELA.
309
312
313 320'
321
322
324
325
326
327
328
329 331
333
334
Ženski Svet izhaia vsak mesec v Ljobljani. Letna naročnina Din 6i —, polletna Din 32 —, četrtletna Din 16—. Za Italijo Lir 24— (v razprodaji po 2 Liri zvezek), za U.S. A.
Dol. 2-—, za Avstrijo Sch. lO"—, ostalo inozemstvo Din 85. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi nUci 12/U. — Izdaja Konzorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Marica Bartolova.
Tisäcali J. Blasnika nasi., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
Dokazano dobro blago in poceni sukno, svilo, platno itd.
samo v Trpinovem bazarju v Mariboru
Prvovrstni šivalni stroji nOrIgfnal Viktoria" z 20 letnim jamstvom so najboljši za vsako gospodinjo; najlepše šivajo, vezejo in krpajo. Pred nakupom zahtevajte cenik ali si oglejte mojo zalogo.
Franc Saunig, Ljubljana, Dunajska 36
ge^iiil^iiliiSi^i
ČEilEUČHI, Nil RilTERE SMO PONOSNI
Oblika, materijal, kroj, udobnost In nizka cena so odlika te obutve
Elegantni in lahki čeveljčki iz najfinejšega baržnna, kombinirani z lakom. Nadoknadili Vam bodo čevlje Iz jelenje kože in zadovoljili najfinejši okns.
Vrsta 9875-03
Vedno elegantni in lahki čeveližki iz bar-žuna. Ravnotaki iz satena za Isto ceno.
Vrsta 3945-03 Udobni čevlji iz črnega ali ruiavega boksa. Nalprikladnejši čevlji za gospodinje, za trg in vsakdanjo uporabo.
Vrsta 3945-11 Solidni čevlji iz nijavega ali črnega boksa za dnevno uporabo. Prikladni k športnemu kostimu. Isti iz laka za Din 99.—.
Vrsta 1845-03
Solidni In lahki čevlji Iz najfinejšega laka s polvisoko peto. Zelo prikladni za nedeljo in praznik.
Žlica in kljukica Din i.—.
Obiieite nas — oglejte si naia nove wzopce za jesen.