297. številka Ljubljana, v sredo 29. decembra. XIX. leto, 1886. Isturi* vsak dan »vetier« izvniši nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za a v otr i j s ko-o gor sk o deielo za vse leto 15 gld., zh pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., in eden mesec 1 g Id. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljam* na dom za *se leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr.. za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na doto računu se po 10 kr. za ino-t , po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko vce, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od fietiristopne patitste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, m po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in upravniitvo je v Uudolfa Kirhifia i»iSi, „Uledaligka stolh-iJ. Upravništvn se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t, j. vae administrativne stvari. Vabilo na naročbo. Slavno p. n. občinstvo uljudno vabimo na novo naročbo, stare gospode naročnike pa, katerim bo potekla koncem meseca naročnina, prosimo, da jo o pravem času ponove, da pošiljanje ne preneha. „SLOVENSKI NAROD" velja za Ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom Za vse leto........13 gld. — kr „ pol leta........6 „ 50 „ „ četrt leta........3 „ 30 „ „ jeden mesec.......I ,, 10 „ Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po poŠti velja: Za vse leto ... .... 15 gld. — kr. „ pol leta........8 „ — „ tt Četrt leta........4 „ — „ n jeden mesec.......I „ 40 „ |s^ Naročuje se labko z vsakim dnevom, a h kratu se mora poslati tudi naročnina, drugače se ne oziramo na dotično naročilo. Upravništvo „81 ov. Naroda'*, Govor deželnega poslanca prof. Šukljeja o dolenjskej železnici v dež. zboru kranjskem dne 28. decembra. Slavni deželni zbor, čestiti gospodje tovariši! Dvojno načelo mora merodajno biti vsakemu"poslancu, kateri v sedanji situaciji svoj glas povzdigne v tej deželni sobani za dolenjsko železnico. Nadvladati ga mora zavest, da bi silno kvarno bilo, prebivalstvu hrepenečemu po tej progi, prikrivati resnico, zazibati ga v škodljive iluzije, nade mu vzbujat* katere se ne strinjajo z istinitim položajem. Drugič pa mora biti prešinjen prepričanja, da je čas pretekel praznemu besedovanju, da v tem perečem vprašanji ne zadostuje več niti najlepši govor, temveč, da je neizogibna potreba, z dejanjem dokazati, da zares hočemo to železnico ter da je dežela pripravlj ena" žrtvovati kaj v dosego tega namena! O tem, da o potrebnosti te železniee nobene dvojbe več ni mej nami, ne bodem govoril. Preči-tajte le stenografične zapisnike zadnjih 20 let, in uverili se bodete, da je deželni zbor vojvodine Kranjske skoro v vsakem zasedanji se izjavil za to progo ter v resolucijah vladi priporočal njeno zgradbo Še predlanskim priznavali smo izredno važnost tega občila s tem, da smo za prva pripravljajoča dela votirali kredit 5000 gld. iz deželnega zaklada. V tem ožini smo jedini vsi brez razločka narodnega in političnega mišljenja, — in kako bi tudi ne? Saj vidimo z lastnim očesom gospodarstveno agonijo najrodovitnejših pokrajin, saj gledamo dan za dnevom, kako propada Dolenjska navzlic svojemu naravnemu bogatstvu zgolj zarad tega, ker nikamor ne more s svojimi pridelki, ker je odstranjena od velikega prometa, ker zveze nema s svetovnim trgom!*) Jeden najgenijalnejših Nemcev, čegar ime nikdar ne zgine iz človeške zgodovine, ustanovitelj nemškega „Zoll-vereina", Friderik List, dokazuje v svojem delu „Das Nationale Svstem der politisehen O ekonom ie", da jo pod našim podnebjem in v naših zemljepisnih in političnih razmerah gospodarstveno uničena vsaka dežela, katera nema primerne obrtnosti ter živi zgolj od poljedelstva. Dolenjska, navzlic temu, da se v njej nahajajo najugodnejši pogoji za razvito obrtnost, pa v istini životari le o svoji zanemarjeni agrikulturi, poleg tega pa niti spečati ne more svojih pridelkov, ker — komunikacije nema. Neomika, kulturni nazadek iu beraštvo, popolen poraz narodnega gospodarstva je neizogibna mora tem pokrajinam, če jih železnica skoro ne reši njihove osameljenoBti. Toda že tu se mi utegne ugovarjati — ne sicer v tej sobani, pač pa zunaj mej narodom —: *) Vzemite na pr. le jeden faktutn, ki utegne ilustro-vati tuiue razmerje Dolenjskih gospodarjev. Zadnjo jeBen stržila je dežela Kranjska jako izdatno svoto — govoie o pol milijona in več — za jabelka. Blagovolite vprašati, s kolikimi odstotki so bili pri tej lukrativni kupčiji prizadeti oni dolenjski okraji, ki so oddaljeni od železnic, metliški in črnomaljski okraj, novomeški, trebenjski, ribniški, tedaj baš oni okraji, kateri so po svoji legi in Bvojem pod nebji uprav predeBtinirani za sadjorejo. „Zakaj pa država toli potrebne železnice ne zgradi kot državno progo in na d r-žavnet roške?!" Taki ugovori čujejo se pogostoma celo na Dolenjskem in n< čuda! Ljudje so videl*, kako so drugod po Avstrijskem nastale železnice, mnogo menj potrebne kakor dolenjska proga, in kako se je naposled račun poravnal iz državnih bla-gajnic. Poglejte v državni proračun in videli bodete, s kakimi ogromnimi svotami obremenjajo od države garantovane ali po njej nakupljene Železnice avstrijskega davkoplačevalca. Mej državnimi železnicami nahajajo se tudi take proge, katere ne le, da nobenih obrestij ne donašajo, leto za letom prouzroču-jejo velik obratni deficit. Tako na pr. imela je dalmatinska železnica skupnega obratnega primanjkljaja leta 1885 celih 70.525 gold. 92 kr., istranska 108.364 gld 78 kr., gališka državna železnica celo 807.629 gld. 37 kr. Čisto naravno, da se na Dolenjskem ljudstvo povprašuje: „Mari smo mi slabši Avstrijci nego Istrani, Dalmatinci in Galicijani, in zakaj se le naše prošnje za železnico dosledno prezirajo?" I jaz pripoznavam, da je ona velika pustina na železnični karti mej Ljubljano in Karlovcem vidno znamenje, kako zelo so našo deželo zanemarjale vse avstrijske vlade 19. stoletju in kot poslanec vedno udani deželi Kranjski, kot zastopnik slovenskega naroda, ki je s svojo zgodovino in s svojo bodočnostjo vezan na to državo ter avstrijski državni ideji tako zvesto udan, kakor baje nobeden izmej vseh drugih rodov in plemenov poliglotnega cesarstva, niti ovreči ne morem izreka, ki sem ga čul iz ust razsodnega možu, in ki se glasi: „Jedna sama vlada tekom tega stoletja si je brigala za nadloge te dežele — in to je bila — vlada Napoleonova v dobi francoske okupacije." Tako je, — a predrugačiti tega ne moremo! Kar je bilo zamujenega do leta 1880, ne da se več popraviti. Druga načela so zmagala glede zgradbe državnih prog, 25. maja 1880 bil je v državnem zaktniku objavljen zakon o lokalnih železnicah. Da bi dolenjsko črto že sedaj kot glavno železnico nadaljevali do sklepa s hrvatskimi progami, tega madjarska trgovinska politika ne dovoli, čeravno se LISTEK. Iz južne Dalmacije. (3D-u.biovn.ik in. Xjo3cr-o.no..) Večerno solnce obseva sivo skalovje strmečih visočin, temnorumeno se penijo modri valovi morja, in posamične svetle zvezdice prisevajo na temno-modrem obnebji, ko se približamo ustju reke Omble, največe in najkrajše celega pomorja južne kraljevine, ki izvirajo iz ledene globine kamenitih sten, po kratkem toku skozi zeleno dolino, omejeno trajem, vrbami in njivami, v mirno morje svoje valove izliva. Pred nami se otvori luka Dubrovačka, — na jednej strani uhoda „Fort Annunciata" in selo Gruž, na desnej strani „Babin kuk" in selo Lapad. Brzo prispe v teh krajih noč. Ko stopimo v Gruži na kopno, migljajo na nebu zvezde in brlijo okoli nas male luči — in mi sami hitimo se okrepčat ter si poiščemo mirnega kraja. Ker polna je glava, polne so oči in vsi živci so nekako prenapeti. Kar smo gledali čez dan: visoko zidovje starega Spljeta, veličastne sobe in kamenite kipe Dioklecijanovega gradu, vinogradna otoka Brač in Žolta s prijaznimi hišami in seli mej oljkami in trtami, v si vej daljini sloveči otok Vis na desnej in v trop-skej odeji Lesina, s svojimi palmami in agavami, — niže na jugu gorata in goščata Korčula in polu otok „Sabioncello" s plodnim okrajem Orebiea . . . vse to se nam iznova prikaže pred očmi; mežo gledamo temni zaliv stonjski, masljinepolno Župano, zeleno obrežje od Trstena, kjer največi dve platani Evrope stojite pri viru „žive vode", do izliva reke Omble: vse se giblje, vse se ziblje, da skoro očij zatisniti ni možno, dokler nam trud ne pokrije z mehkimi rokami utrujenih obrvij! V sanjah se zibljemo na šumečih valovih in šepet južnih voda udarja v spanji na uho. Ali zgodaj na jutro, ko še solnce ni prešlo visocih planin, hitimo na obrežje: Parobrodi, ki so sinoči in v noči prispeli bili, prtijo se na odlaz, barčice na belih jadrih prispevajo ter odhajajo — in nasproti nas vabi zeleni poluotok Lapad . . . „Marko! (na ime Marko čuje tu vsak sluga in delavec!) dovedi barku!" In kmalu se prikaže sivolas Btarec, — ter pogledavši me, priredi barko, da preplujemo zaliv, ker okoli njega moral bi hoditi najmanj pol ure ! Bistro je morje iu ribe veselo skakljajo sem ter tja, — Pet minut sladke vožnje na zibajočih se valih skočimo na Lapadu na kopno. Pozdravljajo nas ljudje, akoravno nas ne poznajo, ker so dobrega srca in priljudnega običaja. Skozi gosto maslinje, lavorike vije se pot navzgor do male mej visoko strmečimi cipresami stoječe cerkve in mimo te tija do „Velike Petke". To je mali hrib, obraščeu morskim borovjem (Pinus maritima). Visoko resje, tuje, biščeče-zeleno grmovje, lavorike, mirte, rožičevje nas spremlja ob potu — in ko prispemo na vrh, odpre se uam veličasten razgled: Na večeru pod „Malo Petko" modrozelena luka, v kojej se ogleduje mlado drevje, na severu glavica z malo trdnjavo „Babin kuk", na jugu „Vierna" z razvalinami nekdanje „i'ortice", in na vzhodu zaliv Gružski ter nad njim visoko gorovje, na kojega vrhu veličastno stoji „Fort Imperial", ki gleda iz svojih oken, kakor iz sto očes na daljno sinje morje. Daleko na severo-zapadu ugledamo otok Kor-čulo s ponosnim svojim mestom, (Kerkvra mćlaina, zavoljo goščav!) in pod njim Lagosto, razriti, skalnati otok, Ogvgia Odvsseje (?), kakor nekoji trde, dasi se meni ne zdi verjetno. — Troti Italiji pa razprostira se širna morska planota z zibljajočim se valov jem! Vrnimo se doli v selo. Blago ljudstvo nas srečuje, žele „dobro jutro" ali pozdravljajo „hvaljen tamošnjemu ministerstvu sem ter tja zljubi, pošaliti I se s kako nedolžno, platonićno predkoncesijo. Smeli bi tedaj na državne troške progo sezidati le iz Ljubljane do Kolpe, — tu pa je vlada naša odločno tega mnenja, da je železnica, katera neha v Črnomlji ali Metliki ali celo v Novem mestu, zgolj lokalnega pomena Z druge strani pa se na Dunaji sklicujejo na državni proračun, na zevajoči deficit, kateri ne dopušča velikih novih žrtev za zgradbo novih državnih železnic, in tedaj sem primoran, izjaviti svoje prepričanje, da je dolenjska proga, sezidana zgolj na državne troške kot glavna proga, dan danes utopija, katere tudi z najbolj gorečimi pr oš nj a in i i n h r a pene čim i željami uživotvorili ne bodem o. Te žalostne istine nam na Dunaji tudi ne prikrivajo. Ko je šlo za drugo ogersko nagodbo l ta 1878, spregovoril je jeden najboljših debaterjev v državnem zboru, kateri sedaj posi da na ministerskem fauteuilu, znamenite besede: „Die Politik.... ist die Kun s t d 61 Moglichen im Staatsleben". Če dandanes še kdo za Dolenjce reklamuje glavno progo na državne troške, dokazal je po tem izreku sedanjega finančnega ministra le to, da zahteva nekaj — nemogočega ter da gotovo ni umetnik v politiki! Če se pa ne moremo nadejati, da nam država nakloni to progo le na svoje troške, tembolj moramo težiti po tem, da jo dobimo vsaj kot lokalno železnico. Mislim si jo kot sekundarno progo I. vrste z normalnim tirom in tako sezidano, da se takoj lahko spremeni v glavno črto z intenzivnim obratom. Nad naslovom se ne bodem spodtikal. Celo tega mnenja sem, — in v tem me potrdijo nevesele skušnje, katere je dežela naša imela z južno železnico, — da deželnim koristim bolj uga jajo lokalne proge, katere so po svojem namenu skrbno ozirajo na potrebe dotičnih pokrajin in njih lokalni promet, nego glavne črte, ki se zanašajo le na veliki tranzit, ter čestokrat zanemarjajo vse, kar je v neposredni zvezi z blagostanjem posameznih krajev. Radi tega sem z veseljem pozdravljal, da se je v Ljubljani osnoval konsorcij za zgradbo dolenjskih lokalnih železnic. Da se je ta konsorcij za sedaj omejil na črto Ljubljana-Novomesto s postransko progo v Kočevje, kalilo mi je pač to veselje. Mislil sem na svojo Belo Krajino ter dejal sem sam pri sebi, zakaj se proga ne nadaljuje do hrvatske meje Saj bi premog črnomeljski, les, vino in sadje belokranjsko pozitivno dobro došlo dotični železnični blagajnici ter ugodno uplivalo na finančni efekt celega podjetja! Toda premagal sem ta pomislek, tolažil sem se z gotovo nado, da železnica ne more obtičati v Novem mestu, da mora s svojo naravno težo tiščati naprej preko Kolpe in da je vsled tega po notranji logiki nadaljevanje te proge le vprašanje časa, katero mora rešiti bližnja bodočnost. Ne bodem se varal, isto prepričanje nadvladalo je menda mej mojimi belokranjskimi zemljani! Ali tudi sedanji projekt dolenjskih lokalnih železnic zahteva za svojo uresničenje lepo svoto 11" — Pričakuje nas i naš barkar; ali mi gremo pešice mej morjem in krasnimi vrti z lepimi hišami po bregu na južno stran, kjer nas pot vodi v Dubrovnik. Na vrhu, kjer se cesta vije v dol do gradu — pozdravi nas prelep prizor: pod visečim skalovjem, na kojem agave in tolstostehleni kaktus zelene, rohni modro morje, z belimi rokami snežnih pen se spenjaje navzgor. Velika iu Mala Petka s svojim boiovjem gledate veselo k nam in mej vrtovi, polnimi cipres in lavorik vije se bela cesta. Obdajajo jo redovi zelenili akacij, čudovito cveteče mimoze, velikolistne Paulownije, in izza goste šume divjega kostanja zre proti nebu obzidje gradu: San Lorenzo, Porta Pile in Torre di Pile . . . Krasne hišice stoje v zelenji, tropske cvetice krasijo grede po vrtin in sladka vonjava se razprostira po milem ozračji: to je „Bella vista" (lepi razgled) to je selo Pile! Ko pridemo do mestnih vrat; ogledamo si to kvklopsko zidovje in skozi dvojna vrata dospemo na glavno ulico (stradone). Na desnej pri ubodu stoji bunar (cisterna) z lepimi kipi okrašena, visoka poslopja na ulici s prodajaluicami vodijo nas do mestnega doma, kjer mramorne palače v svojcj krasoti nekedanjo veljavo in bogatstvo Dubrovnika sve-dočijo. (Konec prih.) 95 milijonov v okroglem znesku. Številke, pro-računjene po državnih inženerjih, vidijo se mi sicer nekoliko previsoke, a vender jih hočem vzeti v podstavo svojemu računu, dasi sem prepričan, da ne bode toliko treba v dosego našega namena. Nastane tedaj vprašanje, ali bode dotičnemu konsorciju tudi mogoče, financirati lokalno železnico s tako visoko potrebščino? Niti za trenotek ne dvojim, da bode mogoče, ako vsi faktorji, država, de žela in drugi interesenti svojo dolžnost store v polni meri! '(Dalje prih.) Znamenit govor. Češki deželni in državni poslanec dr. Gregr je v nedeljo na ljudskem shodu v dolgem govoru razkladal sedanji politični položaj, ko so Nemci ostavili deželni zbor. On misli, da izstop Nemcev ni posebna nesreča. Čehi smo bili tudi naredili neumnost, da smo ostavili deželni in državni zbor. Jednake nasledke pasivnosti, kakor smo jih Čehi doživeli, želi on tudi Nemcem. Treba sedaj, da smo Čehi složni in se vse odpravi, kar bi utegnilo motiti slogo. Največja ovira češki slogi je jednostran-sko širjenje nemščine, čemur se treba ustavljati. Plener sam je pohvalno omenjal, da se nekateri Čehi začenjajo ogrevati za nemščino. Če nas hvali naš nasprotnik, je dovolj dokaza, da ne hodimo po praven) potu. Kako daleč smo že Čehi pali, kaže to, da se nam je upal Plener zaklicati: „Vašemu uporu bomo že naredili konec" ! Tako se je upal govoriti proti narodu, ki jo pomagal ustanoviti to državo in brez katerega bi se še pol leta ne mogla obdržati. Nemci so tako prevzetni postali, ker jih podpirajo Slovani. Brez slovanske podpore bil bi nemški narod že davno poginil. Od Hamburga do Adrije bilo je nekdaj vse slovansko. Pomoranci, Mecklenburžani so le ponemčeni Slovani. Odličen nemški poslanec, rekel mu je pri priliki, da Nemci morajo ponemčevati, kajti drugače bi bili že davno poginili. Najprej so Nemci Slovane zatirali vimenu k r is ti j an s t v a, potem jih papo-nemčujejo v imenu kulture. Slovani pa nemške kulture ne potrebujemo. Ko so Nemci se ležali na medvedovih kožah in želod jeli, znali smo Že Slovani peči kolače. Kjer ne morejo s silo ponemčevati, pa z denarjem, kakor Bedaj Poljake. V ljudske šole nam hočejo utihotapiti nemščino. Nič boljši pa nesrno mi sami. Naši vseučiliški profesorji, naši državniki in vlada nam propovedujejo, naj se učimo nemščine. Čehi se sami sporazumelim mej seboj, kdor se pa hoče sporazumeti z nami, naj se pa uči našega jezika. Rieger je rekel v češkem klubu, da se Čehi moramo učiti nemščine, ker smo mej Be rolinom in Dunajem. Gregr misli ravno nasprotno. Mi moremo biti trdna ograja mej Dunajem in Be-rolinom. Kadar bomo Čehi ponemčeni, pa pride velika Nemčija v malo Avstrijo. PosamiČnik naj se le uči nemščine, če je potrebuje, vsemu narodu se je ni treba. Čfmu treba znati nemščine zdravniku ali duhovniku v Čisto čeških krajih, ali pa inženerju. Češki tehniki, ki ne znajo nemščine, že delujejo v inozemstvu. Seveda iti morajo na vzhod, kjer jih razumejo, na bregove Neve in Volge, kjer je naša bodočnost. Očita se nam, da imamo premalo literature. Naši profesorji naj bi skrbeli bolj za po-množenje literature, namesto da se prepirajo o pristnosti in nepristnosti Kraljedvorssega rokopisa. Težko je uganiti, čemu se naše gospe in gospodične uče nemščine, morda za to, da se ločijo od dekel. Če je mogel kralj Ladislav biti ogerski kralj brez znanja nemščine, je res neumljivo, čemu bi bila prostemu človeku potrebna. Preveliko čislanje nemščine je največja zmota čeških rodoljubov in prava narodna nesreča. Iz te zmote izvira naredba, da se češki juristi izprašujejo pri državnih izpitih tudi v nemščini, in da se od češke strani predlaga obligatni pouk nemščine v srednjih šolah in hoče utihotapiti nemški jezik celo v ljudske šole. Vsi poslušalci so odobravali Gregrov govor. Politični razgled. Notranje dežele. V Ljubljani 29. decembra. Češki najvišji deželni maršal knez Lobkovic in namestnik Kratiš prišla sta na Dunaj, da bodeta baje cesarju osobno poročala o dogodkih v češkem deželnem zboru. Češki deželni zbor bode po Božiči le malo časa zboroval. Staročehi namreč Žele, da bi se kako sporazumeli z Nemci, da zopet pridejo v deželni zbor. Za to pa treba časa. Po češkem deželnozborskem redu mora najvišji deželni maršal povabiti deželnega poslanca, katerega brez opravi-Čenja 8 dnij ni k deželnozborskim sejam, da se v 14 dneh opraviči ali pa pride v zbor. Ko bi se v 14 dneh dovolj ne opravičil, še le potem zgubi mandat Ker deželni zbor ne bode zboroval dosti dolgo po Božiči, mandati nemških poslaneev ne bodo zgubili veljave v tem zasedanji in Čehi se bodo lahko do jeseni pogajali ž njimi zaradi ustopa v deželni zbor. Mogoče je da se Nemci do druzega de-želnozborskega zasedanja premislijo. Čehi hočejo pokazati svojo spravljivost s tem, da bodo izstopivše nemške deželne odbornike zopet volili v deželni odbor, znanje tfržave. Rolgarska deputacija je ntkda iz važnih političuih uzrokov odpotovala poprej v London, nego v Pariz. Kakor se govori, je deputacija pregovorila princa Battenberga, da se vrne v Bolgarijo, ako ga bode le dovolj podpirala Anglija. V kratkem bode Aleksander Battenberg obiskal rumunskega kralja, iz Bukurešta pojde pa v Bolgarijo, če bodo okoliščine ugodne. Ko bi pa še okoliščine ne bile ugodne, bodo pa Bolgari čakali tako dolgo, da se politični položaj tako zasuče, da bode Battenberža-nov povrat mogoč. Angleška vlada bode pa najbrž deputaciji sedaj odsvetovala javno delati za princa Battenberga, ker zaradi Bolgarije Angleži ne bodo marali začeti boja z Rusijo. Več bolgarskih emigrantov izročilo je tur** škej vladi spomenico, v katerr.j se pritožujejo proti regentstvu in prosijo pomoči. Turčija je te pritožbe po bolgarskem odposlanci Vulkoviči sporočila So-fijskej vladi. Slednja je pa naročila Vulkovicu, da naj odgovori turškej vladi, da je to notranja bolgarska zadeva in se zategadelj po Berolinskem dogovoru Turčija nema v*njo mešati. Ruskega veleposlanika v Berolinu, grofa Suvalova, poklical je car v Gačino, kamor je že odpotoval. Kakor se govori, se grof Suvalov več ne vrne v Berolin, ampak bode dobil kako visoko mesto v Rusiji. Najbrž bode imenovan ministrom vnanjih zadev. Kakor poroča oficijozno „Novoje Vremja", je nisko>turSka zveza že popolnem utrjena. Rusija je sklenila zvezo s Turčijo, ker je videla, da se je tricarska zveza rušiti začela. Svetnik ruskega veleposlaništva v Carigradu, Onou, pride te dni v Peterburg, h kratu se pa vrne tudi turški veleposlanik Šakir paša, ki je dalj časa bil v Carigradu. Prihod teh dveh diplomatov v Peterburg je velike važnosti, kajti domneva se, da bodeta s seboj prinesla važne akte, ki se tičejo rusko-turške zveze. Srbski vojni minister Horvatović je predlagal, da bi mladeniče, ki se hočejo izobraževati za vojaške zdravnike, pošiljali v Peterburg, da se tam izobrazijo. Ministerski sovet je pa zavrgel njegov predlog in sklenil pošiljati je na Dunaj, v Berolin in Pariz. Francoski listi jako miroljubno pišejo. Skoro vsi so v tem jedini, da Francija potrebuje miru. Organ predsednika republike „La paixtt pravi, da se Francija ne bode vmes mešala, ko bi zaradi Bolgarije navstal kak konflikt. Samo Nemčija bi Francijo prisilila k boju, ko bi jo napala. OdnoŠaji mej tema državama so pa tako dobri, da se tega ni bati. Uzrok miroljubivosti francoskih listov je, da se je Rusija zopet približala Nemčiji. Do sedaj so se v Parizu nadejali, da bode Rusija jim pomagala v boji z Nemčijo, a sedaj so se preverili, da se na rusko pomoč nemaj o zanašati. S simpatijami ruskih listov Francozom ni nič pomagano, ako ruski vladni krogi ne marajo sklepati zveze z republikansko Francijo. Francozi bodo tedaj sedaj mirno čakali in zbolj-Ševali vojsko, dokler se Nemčija zamota v vojno s kako drugo drŽavo, potem bodo pa začeli boj, da zopet dobe 1870. leta zgubljeni deželi. — „GauloisK je objavil vest, da francoski vojni minister za reorganizacijo vojske sedaj ne namerava zahtevati 400, ampak samo 45 milijonov frankov. „Republique Francaise" temu odločno ugovarja, češ, republikanci imajo drugačue pojme o narodnej časti, kakor pa „Gaulois". Veliki sovet švicarskega kantona Freiburg je sklenil osnovati katoliško vseučilišče. Potrebna denarna sredstva bodo dobili s tem, da kanton poplača sedanji 4%m dolg in poišče novega le 3°/onegft posojila. Na ta način bi pridobili 2*/a milijona frankov, s katerimi se bode založilo vseučilišče, nekoliko bodo pa tudi dodali drugi katoliški kantoui. Dobrih učnih močij pa ne bode težava dobiti. Dopisi. Ia Trsta 27. decembra. [Izv. dop.] Dramatična predstava in ples, ki ja je priredilo »Tržaško podporno in bralno društvo" na dan sv. Štefana v gledališči „Politeama Rossetti" vršila sta se jako sijajno. Nenavadno veliki prostori bili so izredno dobro posečeni, občinstva zbralo se je nad 1200 osob — iz vseh stanov. Godba c. kr. 61. pešpolka carja Aleksandra III. svirala je Jenkov „NaprejM v začetku predstave jako ognjevito, občinstvo je burno in glasno odobravalo neprecenljivo krasno skladbo. Opravičen je bil tisk z debelimi črkami m gledali&kih listih, da pri predstavi burke s petjer .Nezgode starega samca" sodelujejo izborni igralci dramatičnega društva Ljubljanskega, kajti dasi se je ta igra na Ljubljanskem odru vrlo predstavljala, so nekako naši gostje v velikem mestu pokazati hoteli, kako se igra v slovenski stolici. Glavna uloga „Samee" bila je v veščih rokah režiserja gosp. Borštnika, ki jo je s tolikim humorjem in s toliko komiko osolil, da ni bilo smeha ne konca ne kraja. Nastopna pe.sen bila je živahno pozdravljena, a čast, komur čast gre, vojaška godba je pevca kaj spretno spremljevala. Kupleti so prouzročili prave salve priznanja in smeha — celo mej posamičnimi kiticami — da sta morala pevec in godba prenehati, dokler se navdušeno občinstvo ni pomirilo. Kar se pa tiče gg. Zvona rje ve in Gostičeve, vsa Čast, obeh teh krasotic kretanje kazalo je, da sta na deskah, ki svet pomenjajo — doma. Velika in občna pohvala je donela z vseh stranij prekrasnemu jeziku, ki ga govore ti mojstri dramatiki. Gosp. Kocelj je veteran slovenskih igralcev, samo ob sebi je umljivo, da je bila uloga „Valjavca" v veščih rokah, osobito je pa impo-noval mogočni njegov glas, ki se je krepko razlegal po velikih gledaliških prostorih. Naši diletantje so se dobro obnesli, spridili neso ničesar, osobito je gosp. Boroščukov „ Ar no ld" svojo ulogo dobro pogodil. Gospodična Ko bal ova je prav domača na odru. „ M a r i j a n k a" gospodična Grmova je vsega priznanja [.vredna. Gospodu Str a usu sicer uloga „Kosa" ni ugajala, ker ne spada v njegovo Btroko, a spridil ni nič na glavnem dobrem utisu. Gosp. Knafelc je prvikrat na odru nastopil, a ulogo „Orla" pogodil je razmerno dobro. „Sluga" je neznatna uloga, torej smo hvaležni gosp. J e r i n i, da je ta nalog prevzel ter ga dobro rešil. Ples je bil jako sijajen in trajal je do 4. ure v jutru, plesalo se je vstrajno po izvrstno oskrbljeni vrli vojaški godbi. Umestno je gotovo, da izrekftmd gosp. kapelniku toplo priznanje, da je godbo spretno vodil in se jako prijaznega izkazal glede dramatične predstave. Tržačanje ne bodo kmalu pozabili te pristno slovenske zabave, pohvala je v vseh stranij izredna Z dna srca kličemo vrlim igralcem dramatičnega društva „Na svidenje". Živeli! Domače stvari. — (Dnevni red VII. seje deželnega zbora kranjskega) v Ljubljani dne 30. decembra 1886. ob 10. uri dopoludne. Branje zapisnika poslednje seje. Naznanila deželnozborskega predsedstva. Deželnega odbora poročilo o stoletnici deželne bolnice. Ustno poročilo finančnega odseka o proračunih bolnišnega, blazničnega, porodniškega in naj denškega zaklada za leto 1887. Poročilo finančnega odseka o proračunu normalno šolskega zaklada za leto 1887. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji učiteljske udove Helene Čuk za pokojnino. Poročilo finančnega odseka k prilogi 40 o nasvetih deželnega odbora glede razširjenja prisilne delavnice, o dotičnih protipeticijah in o raznih naredbah glede tega zavoda. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji trgovinske in obrtnijske zbornice v Ljub ljaui glede tega, kakšna dela jo opravljati prisiljen-cem. Ustno peročilo finančnega odseka o proračunu zaklada prisilne delavnice za leto 1887. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji Frančiške Drenik za podaljšanje odgojnih doneskov njenim trem nepreskrbljenim otrokom za prihodnja 3 leta. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji društva „Narodna Šola" za podporo. Ustno poročilo finančnega odseka o pogozdovanji Krasa na Kranjskem. Poročilo o letnem poročilu deželnega odbora in sicer o §. 4. »Deželne podpore", o §. 5. „Občinske zadeve" in iz §. 11. o doneskih zavarovalnic za požarne namene. — (Dnevni red javni seji Ljubljanskega mestnega odbora) v četrtek 30. dan decembra 1886. leta ob 6 uri zvečer v mestni dvorani: I. Naznanila prvosedstva. II. Šolskega odseka poročilo: a) o vis. državne učne uprave najemni pogodbi z mestno občino Ljubljansko glede Šolskih prostorov v licejalnem poslopji; b) ob ustanovitvi kursa za pletenje pri mestni ljudski šoli na barji; c) o podelitvi dveh mest cesar Fran Josipove ustanove po 50 gld. na leto; č) o definitivnem na-meščenji Josipa Simoniča, zač. sluge in laboranta c. kr. velike realke Ljubljanske. III. Finančnega odseka poročilo o mestnih proračunih za 1887. leto — Tajna seja. — (Karol pl. Gumer,) vodja okrajnega glavarstva v Poreči, dobil je povodom svojega umirovljenja red železne krone tretje vrste. — (Predsednik tržaški nadsodniji,) dr. Josip Def acis, dobil je red železne krone druge vrste. — (Za Ljubljansko ljudskokuhinjo) poklonili so za novo leto vrhovna pokroviteljca g. Jeanette Recher 10 gold., baronica Rastem 10 gold. in monsignore Luka Jeran 8 klg. moke. — (861 jednoletnih prostovoljcev) imenovanih je reservoimi Častniki. Mej temi sov 17. pešpolku baron Kuhn gg.: Karol Toman, Ivan Krese, Avgust vitez Panzrra, Albin Belar, Josip Furlan, Teodor Raktelj, Josip Gvajc, Josip Hočevar, Leopold Zellich, (oba k 99. polku,) Fran Pogačnik, Julij Cornides pl. Krembach (k 3 pešpolku), Guido Pollev (k 6. polku), Avgust Drukar (k 95. polku), Eduard Kratohvvil (k 6. polku), Ivan Šnedic (k 16. polku); — Ivan Babnik (od 49. k 17. polku), Alojzij Hudovernik (od 7. lov. bat. k 6. poll.u), Josip Pogačnik (od 7. lov. bat. k 70 polku), Alojzij Pavlin in Karol Pogačar v 7. lovskem batalijonu. — Pri topničarstvu: Rudolf Mihelčič in Gabriel Roth. Pri bosensko-hercegovski vojski: Omer beg Čengić — V 7. pešpolku baron Dahlen: Ivan Nadrag, Egidij Raje, Josip Vilic. — V 47. pešpolku: Adolf Končan, Ivan Grossauer. — V 27. pešpolku: Fran Sar-tory, Moric Wisgrill, Rihard Hautman, Karol Purg leitner in Avgust Kielhauser, Julij Sauer, Maks Mihurko. — (Vabilo) k Silvestrovi veselici, katero priredi narodna čitalnica Ljubljanska dne 31. decembra 1886. v zgornjih društvenih prostorih s sodelovanjem vojaške godbe c. kr. pešpolka b^ron Kuhn št. 17. Vspored: 1. pl. Jurkovič: „Koračnica", igra vojaška godba. 2 Mtiller: Ouvertura iz parodije: „Ljubezen in kovarstvo", igra vojaška godba. 3. Eisenhut: „Mazurka", moški zbor. 4. Kaulich: „Na planinah", valček, igra vojaška godba. 5. Emer šid: Varijacije na rogu, igra vojaška godba. 6. Garthe : „Vinska poskušnja", komičen prizor, pojo gg.: Trt-nik, Štamcar, Pajsar in Paternoster. 7. Schild: „Smeji se", polka francaise, igra vojaška godba. 8. Strauss: Odlomki iz operete „Der Zigeunerba-ron", igra vojaška godba. 9. VVoznorek : nLa Mo-deste", polka mazurka, igra vojaška godba. 10. Ned-ved: „Kranjska dežela", pesen, igra vojaška godba. 11. Kremser: Valček iz operete „Der Botschafter", igra vojaška godba. 12. Genee: „Tikovci", moški zbor. 13. Leibold: „Musikalische Streifzilge", pot-pouri, igra vojaška godba. 14. Genee: Kadrilja iz operete „Nanon", igra vojaška godba. 15. Fahrbach: „Frohlocken", polka hitra, igra vojaška godba. 16. Loterija. 17. Pozdrav o polunoči. Začetek ob 8 uri zvečer. Prošnja: Slavno p t. občinstvo naj blagovoli kajenje v dvorani opustiti do jednajste ure. Ustop k veselici je dovoljen izključljivo le čč. p. t. članom. Čitalniški odbor. — (Pojasnilo.) V raznih nemških listih čitale so se te dni čudne vesti o ruskem carji in nemškem atašeji pl. Villaume. Nekateri listi so pisali, da je car podpolkovnika Villauma ustrelil, drugi so trdili, da ga je klofutal, tretji, da mu je plunil v obraz in da se je potem pl. Villaume sam ustrelil, ker od carja ni mogel zahtevati zadoščenja. Na vsem tem ni niti trohice resnice in „Norddeu-tsehe Allg. Zeitung" je odločno povedala, da so vse te vesti izmišljene. Kljubu tej izjavi pa nekateri listi stvar še dalje razpravljajo in obirajo omenjeni „dementi", češ, da ni dovolj jasen. To pa se godi zaradi tega, ker je naš „Correspondenz-Bureau" ali nalašč, ali pa po pomoti izpustil najvažneji stavek iz „Nordd. Allg.", namreč stavek, da so vse te vesti „vollstandig aus der Luft gegriffen." S tem smo menda zadostili vsem došlim nam vprašanjem o tej zadevi. (Glej telegram iz Berolina.) — (Vino z Rožnika) je pač redka pijača, še redkeja nego slavno melniško in črnoseško vino pri Pragi. Te dni imeli smo prvikrat priliko poku-siti vino z Rožnika iz 1. 1882 iz vinograda gosp. Lassnika, in bili presenečeni po njegovi dobroti, zlasti po finem bouquetu. Viuo je tako dobro, da bi bilo le želeti večjega pridelka. — (Nesreča.) Gosp. Majdiča hlapec vozil je pretekli ponedeljek zjutraj, kakor po navadi, moko v Ljubljano. Pri Trzini, blizu sv. Janeza znamenja, hotel je skočiti na voz. A skok se mu ni posrečil, pal je pod voz in sprednje kolo strlo mu je glavo, da je bil takoj mrtev. — (V Zagrebu) imajo Bedaj zanimivega gosta, Mehmeda iz Orašče pri Bihači. Mehmed je „begovski pivač, in njegov posel je, da potuje od bega do bega in popeva krasne narodne pesni, katerih zna ogromno število na pamet. Tajnik „Matice Hrvatske", velezaslužni g. Ivan Kostrenčič, obrnil se je tudi v Bosno, da bi popolnil zbirko narodnih pesnij. Vseučilišni profesor dr. Marjanovic bil je v ta namen vse počitnice v Bihači in v okolici ter nabiral narodne pesni. Mehmed sam mu je narekaval na 10.000 stihov. Sedaj so Mehmeda poklicali v Zagreb, kjer v vseučilišni sobi pije črno kavo, puši smodčice in narekava pesni. Doslej napisali so za „Matico" do 18.000 stihov Mehme-dovih pesnij. — (Spomin na Bukovino.) Mej Černovci iu hribom Cecino, ki je bil v srednjem veku velik grad, nahaja se švabska naselbina z imenom Roš. Tam je ob božičnih praznikih lepa navada — ki pa tudi jasno kaže, kako kulturo Nemci Slovanom prina' šajo, — da cela cerkev soglasno poje: ,Was ist den dos, Was ist den das, Es ist fcciu Hund, Es ist kein Has', I hi- lieben Luute Si'id's nicbt liliml, Es iBt das liobe Jesnkind." — (Dober dovtip.) Pod naslovom: Nespo-razumljenje na varaždinskem kolodvoru" pripoveduje „Hrvatska" naslednjo mično dogodbico: Pred nekoliko dnevi pripeljal se je siv in upognjen starček iz Zagreba v Varaždin po streloviti zagorski železnici. Starec stopi iz vagona ter mora oddati vratarju na peronu vozni list, s katerim je potoval. Vratar ga mrko pogleda, a ga neče izpustiti s perona, ker je imel samo polovico karte, s kakeršno potujejo otroci. Prične se prepir in občinstvo obstopi starca in vratarja. Na to prideta postajni načelnik in policijski komisar in vprašata starca, kako se je predrznil potovati s polovično karto. Starček pa odvrne: „Ali jaz sem odpotoval iz Zagreba, ko sem bil še deček. — (Bralno društvo v Dolu) vabi svoje društvenike na redni občni zbor dne 1. januvarja 1887 ob 4. uri popoludne. Vspored: Nagovor predsednikov. Poročilo tajnikovo. Volitev novega odbora. Posamični predlogi in nasveti, mej drugim tudi o društvenem stanovanji. Naposled zabava z malo tombolo. — (Narodna čitalnica v Kamniku) ima 6. januarja 1887. leta svoj redni občni zbor s sledečim sporedom: 1. Nagovor podpredsednika. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Volitev novega odbora. 5 Posamični predlogi in nasveti. K obilni udeležbi vabi odbor. — (Vabilo) k veselici, katero priredi narodna Čitalnica v Kamniku v soboto dne" 1. januvarja 1887. Vspored: 1. S. Gregorčič: »Prebiral sem pratko", deklamacija. 2. Prvikrat: Prodana ljubezen. Vesela igra v jednem dejanji; češki spisal Jan Neruda, poslovenil Vinko. 3. Loterija z mnogimi lepimi dobitki. 4. Ples. Ustopnina navadna. —■ Začetek ob 1li8. uri zvečer. K tej veselici najuljud-neje vabi odbor — (Čitalnica v Novemmestu) priredi na novega leta dan svojim udom in udom dolenjskega pevskega društva veselico s petjem, loterijo in plesom. Čisti dohodek loterije namenjen je za nakup hišne oprave v „Narodnem domu". — Začetek ob 8. uri zvečer. — („G o d beni klub" na Krškem) napravi v zvezi s pevci v prostorih „bralnega društva" prvi koncert na Silvestrov večer. Obširnejši dopis o uspehih sledi pozneje. — Pri zadnjem občnem zboru so bili v odbor bralnega društva na novo voljeni ti-le gg.: dr. Mencinger, predsednik; namestnik in tajnik Klein; Sesek, blagajničar; Ferk in Parma, odbornika. Telegrami „Slovenskomu Narodu": Berolin 28. decembra. Vojaški ataše* Villaume je svoji obitelji v Potsdamu za božič brzojavno naznanil, da se popolnem dobro počuti. Berolin 28. decembra. „Vossische Zeitung" piše: Nemško-avstrijsko prijateljstvo ne sega tako daleč, da bi se nemški vojaki na strani Avstrije proti Rusiji bojevali. V Avstriji mora se znati, da bi vojna proti Rusiji ne bila omejena samo na balkanskem poluotoku. Nemčija bi se za Avstrijo le tedaj potegnila, ko bi se napalo avstrijsko ozemlje. Kar pa Rusija na Balkanu proti Avstriji namerava, tega Nemčija ne bode ovirala. Peterburg 28. decembra. Iz premenjene pisave oficijoznih listov Dunajskih sklepajo tukajšnji časniki, da je Nemčija dala odločneje zagotovilo, da stoji v orijentskera vprašanji na strani Rusije. Da je Angleška sedaj osamljena, je ravno tako gotovo, kakor ruski uspehi v Carigradu. Pariz 28. decembra. Predsednik Jules Grevy hoče baje odstopiti, ker se ne čuti več dovolj krepkega, da bi še dalje naČeloval republiki. „LJUBLJAHSEI ZVON." Gld. 4.60. <933-7> Gld. 2.30. — Gld. 1.15. Zahvala. Gospod Julij Senu I z, tukajšnji gledališki ravnatelj, je mestni blagajnici izročil petdeset goldinar) ei kot prebitek skupila za gledališko predstavi), prirejeno v 25. dan t. m. na korist Ljubljanskega ubožnoga zaklada. S to objavn bodi ob jednem izrečena spodobna za-bvala za blagosrčni čin. Mestni magistrat Ljubljanski, dne 27. decembra 1886. Tulci s 28. decembra. Pri Nionni Mallner z Dunaja. — Burgstaller, Ivan-čevič iz Zagreba. — Preleanig iz Železnikov. Pri .vtmIK'1 t Baron de Fin iz Pulja. — Volčič iz Rndolfovega. — Paver, Flucher iz Londona. Tržne cene % LJuhlJain dne 29. decembra 1.1. Plenica, h k ti. Rež, Ječmen, „ Oves, Ajda, Proso, „ Koruza, , Krompir, „ Le6s, „ Grah, „ Fižol, Maslo, Mast, Speb friien, kgr. gl-kr. Špeli povojen, kgr. . H 6'82 — W\ 4 87 Surovo maslo, „ — 90i 4 22 Jajce, jedno .... _ 3 2192 Mleko, liter .... — 9 3J90 Goveje meso, kgr. — 64 4(71 Telečje „ „ — 6» 4187 Svinjsko „ , — 52 2 85 KoStrunovo „ „ — 3o 10- — 45 9 — Golob...... — 17! 10- Seno, 100 kilo . . 3 —, -90 Slama, „ „ . . 2 85 — 84 Drva trda, 4 □ metr. 650; —154 „ mebka, „ „ 410 Meteorologično poročilo. 1 9 Q Caa opa-1 zovanja Stanje barometra v mm. Tem-perat u u Vetrovi Nebo Mo-krina v mm. 28. dec. i7. zjutraj 1 2. pop. 9. zvečer 1 737 33«.«. 738-70 a*. 738-35 mm. —2 2' C 14« C —18* C brezv. si. svz. brezv. obl. d.jas. megla 0-O0aiih. | Srednja temperatura — OO*, za 2-9° nad normalom. ^-wLn.Sb3sls:si "borza dne 29. decembra t. I. (Izvirno telegrafično poročilo.) Papirna renta.......... 82 gld. 65 kr. Srebrna renta.......... 83 „ 25 Zlata renta........... 112 „ — , 6°/0 marčna renta......... 100 , 65 Akcije narodne banke....... 881 . — „ Kreditne akcije......... 295 . 50 London........... 126 „ 10 Srebro.......... — , „ Napol......... 9 , 97 C kr. cekini.......... ft „ 97 Namške murke ... 61 , 85 . 4°/0 državne srečke iz 1. 1854 250 gld. 131 , — Državne srečke iz 1. 1864 100 Bld. 168 „ 25 , Ogrtka zlata renta 4°/0...... 104 , — „ Ogrska papirna renta 5°/....... 98 „ 85 , 6*/4 štajerske zemljišč, odvez, oblig. 105 „ 50 Dunava rcg. srečke 5°/« - 1Q0 gld 117 . 50 Zemlj. obč. avstr. 4'/," a zlati zast. listi 124 , 50 Prior, oblig. Elizahetine zapad, železnice — „ — , Prior, oblig. Ferdinandove sev. žele ce 99 „ 40 „ Kreditne srečke ... 100 g 179 , 50 Bndolfove Brečke .... 10 „ 19 „ — , Akcije anglo-avstr. banke . 120 „ 113 20 , Trammwa'y- lj aii i, prične z novim letom 1887 delovati na podlagi pre-narejenih in po c. kr. deželni kot trgovski 3odniji v Ljubljani potrjenih pravil z neomejenim poroštvom ter vabi k obilnemu ustopu zadružnikov. Osobni in realni kredit se daje proti menici, oziroma na hipoteke zadružnikom, ki so uplačali upravilni delež s 5 goldinarji, ali glavni delež a 100 goldinarji in podpisali zadružna pravila. Hranilne uloge vsprejemajo se od vsacega ali je deležnik (ud) društva ali ne in se obrestujejo po. Uradnica se nahaja na Marije Terezije cesti h. št. 3 (Smoletova hiša). Uradni dan je vsak torek od 9. do 12. ure dopoludne. Prošnje za posojila vsprejemajo se vsak dan. Hranilne uloge vsprejemajo in izplačujejo se pa le vsak uradni dan. Ljubljana, dne 28. decembra 1886. (951—1) RamtateljttJci odbor. Skušena štupa za živino j>o 50 lcr. Vspešna ozdravljenja, katera so vsled rabe te stupe po izbornih in vsestransko učinku jočih lastnostih dosegli živino-s zdravniki in živinorejci, storila s<>, da ista velja za prvo zdravilo pri vseh boleznih vsakeršne domače živine, ter se priporoča vsakemu ptfpodarju, naj to stupo ne rabi nemudoma samo pri vseh notranjih živinskih boleznih, ampak jo mora vedno imeti ^oma pri rokah. Ozdravlja vse plučno bolezni goveje živine, kakor plućno gnjilobii, kašelj in plućno vnetim prav temeljito. Pri napenjanji, grizenji, zabasanji, če se je vet da. skazo so kot prav dobro domuče zdravilo. Pri redni porabi pomagula je štupa v največ slučajih ^kdć nalezljivih boleznij kot odvajajoče sredstvo. Ta živinska š(up;i je velike koristi za vše domače živali, sesalce. Krave, ki dajejo slabo mleko, dobe že v kratkem času izvrstno mleku. Dalje rabi za čistenje živine, kadar teleti; telički se vidno dobro rede, ako 8 dnij dobivajo to štupo. Ta štupa za živino je skušeno kri čistilno zdravilu, ter odganja vse bolezenske snovi iz telesa. Konje varuje ta štupa trganja no črevih, bezgavk, vseh nalezljivih kaznih boleznij, kašlja, plućnih in vratnih boleznij. Pospešuje prebav ljenje, cisti kri, odvaja vsako zaslezenje in nečiste snovi skozi nos in po scalu jako močno in temeljito. Odpravlja tudi vse gliste, kakor hitro konj zboli na tej bolezni. Dalje ima tudi to lastnost, da živina zopet rada je, ako prej ni marala, ter vzdržuje konje, da so debeli, okrogli tu ognjeni. Zametek z rahilnim nuvodom vred velja le f)0 kr., 5 zamotkov z rabilnim navodom samo 2 «ld. (803—10) Dobiva se v LEKARNITRNKOCZT" ■■ zraven rotovža v Ljubljani, m KtupoHilJa se vsak dan po pojiti. mm CACAO ČOKOLADA ki sta pri prvoj Dunajskej razstavi kuhinjsko umetnosti bili odlikovani z najvišjo odliko, častnim diplomom, sta pristni samo, če imata našo uradno rogistrovauo varstveno znamki» in firmo. (85i>—24) I>Ol»ivu hc pri vseh boljših trgovcih in prodajalcih de-likates, v LJubljani pri g. I»etrii JiUs*iiilt-u. Razpošilja so v provincije proti poštnemu povzetju. VICTOR SCHMIDT & SOHNE, c. kr. dež. opr. tovarnarji. Tovarna in centr. razpošiljalnica Dunaj, IV., Allegasse Nr. 48 (poleg juž. kolodvora). zdatelj iti odgovorni urednik: Ivan Zeletnikar. Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne".