je ošinil gostitelja. Otročje se mu je zazdelo to neopravičeno rušenje igre. Toda v istem hipu mu je iz motne globine zapelo: «Asta ...» kakor da je prvič čul to ime, ki mu je zrastlo v privid. s Asta> ga je prevalovalo in navdalo z blodnim pričakovanjem, ki ga doslej njegova volja tu ni poznala. Toda ves se je ukrotil in je mirno odvrnil: «Kar tako sem vprašal. Mislim, da bi tudi Asto zanimalo ...» Pred nekaj minutami bi še govoril resnico, ko je dejal «kar tako sem vprašala, zdaj je lagal in kalnost mu je zameglila pogled. Oglasilo se je. Toda meril se je. «Greva počivat?» je velel Andrej in se z vsem naporom navidezno umiril. «Pozno je, res .. .» je pritrdil Hilarij.
Odšla sta tiho tiho po stopnicah.
V  veži sta se poslovila čudno naglo, kot da se bojita pogledati drug drugemu v oči.
Za oba se je pričela težka pekoča noč...
R. Drainac: Pred obnovo srbske književnosti
i.
To, za čimer streme naše nove generacije v Srbiji v pogleda umetniškega ustvarjanja, nosi na sebi poseben značaj. Dosedanja, vsekakor folkloristična umetnost je, izvzemši nekoliko parnasovcev iz prejšnje generacije, črpala svoje motive v narodu in iz vasi. Taka umetnost je bila poglavitno v naivni deskriptivnosti, brez globlje koncepcije o življenju in človeku in stvareh. Koloristična in slovansko bolna, je nalikovala bolj kakemu romantičnemu motivu s slik umbrijskih mojstrov. Zlasti poezija, ki se je v spontanem lirizmu nagibala k epični širini in globini. Pomešana z vsemi šolami je imela Srbija za romantičnih dob melanholično-resignirane kitice Branka Radičevica, v naturalizmu tipične in izrazite romane Jašelgnjatoviča, a v poslednjih letih po svoji baudelairovski simboliki in globini divno, vsekakor neprekosljivo živi jensko poezijo Vlade Petkoviča-Disa. Ta, popotnik in vagabund kakor francoski pesnik Germain Nouvaux, atrofični bolnik kakor Verlain ali Jules Laforgue je bil naš edinstveni Rembaud, neuk in neveden kakor vse generacije prejšnjih pisateljev, a zato po prirodi obdarjen, da so njegove pesmi nalikovale odsekanim koščkom srca.
V  Skerličevi dobi kritike in komentarjev se je razvila solidna generacija pisateljev: D u č i e, R a k i č, Š a n t i c, S r e z o j e v i č, (oni tipični umobolnik) Rojič, Lukovič itd. V isti dobi se je razvijal tudi drobni, pesimistični duh Sime Pandurovicat
46
in vulkanska iskra D i s o v a, ki v tej dobi še ni poznal nobenih zakonov, ignorant v literaturi in naiven kakor gimnazijec. Njegovo življenje, ki se identificira s poezijo, je bilo porog za tedanje sonetiste, mojstre tercin, danunzijad in pravilnih rim. Dis je, slušajoč notranje zakone, intuitiven, sledil glasu svoje duše, za-mračene kakor nebo nad severnimi obalami, in njegove grenke kitice so bile v srbski literaturi kakor osamljen oceanski otok, naseljen s pingvini.
Tako se je tudi v srbski literaturi ustvarilo več žanrov umetne poezije poleg one grandiozne nacionalne epike, ki zravnuje naš jug s starimi Heleni v klasični izrazitosti duše, ki jo je nekoč francoski zapad cenil tako visoko in je sam Goethe pisal o nji ditirambe.
Od vojne do današnjih dni so se umetniške prilike v Srbiji znatno izpremenile. Srbska literatura je, inspirirana od novejših svetskih ideologij, naglo zgrabila koren v specialnem žanru ustvarjanja, kakor nikoli dotlej. Cela generacija, aktivna in kulturna, se je preko noči znašla na barikadah, z novimi koncepcijami, sprejeta sprva skeptično, a je zdaj že čislana kot kreativna sila srbskega duha tega stoletja.
Poglobljena jezikovno in stilsko, obsežneja v materialu in ekspanzivneja v izražanju ustvarja današnja srbska generacija modernih in talentiranih pisateljev literaturo, ki se prevaja že na vse svetovne jezike. To je literatura mladega življenja naše slovanske rase, brez vsakršne tendence, sociologije ali religije, ki ustvarja marmorni stolp, na katerega bo čas zapisal veličino današnjih idej in ritmično, nekoliko bolno valovanje sodobnega življenja.
II.
Pred tremi leti sem v družbi z nekaterimi sotrudniki, danes že znanimi književniki, pokrenil časopis «Hipnos», ki je imel za cilj, propagirati intuitivno umetnost (koncepcija Bergsonove teorije o snu), čisto, spontano in simultano umetnost. Bistvo hipnizma je bilo v preživljanju življenja in stvari potom ekstatičnega sna. Umetnost dekoncentracije! To vračanje vase je bilo reakcija zoper umetnost trikov in slepil.
Teorija hipnizma sploh ni bila teorija. V bistvu protivnik vsake šole, se je hipnizem obračal proti vsakemu dogmatizmu. Hipnizem je bil ena izmed vidnih nijans umetniškega ustvarjanja pri nas, s katerim se hrani še sedaj velik del mlajše generacije.
Hipnizem se je, v svesti si, da so mnoge umetnosti plod fra-zeologije in plitke spiritualnosti, obračal zoper te superficijelne
47
umetnosti in pokrete s kategoričnim negiranjem. To mu je deloma uspelo in v inozemstvu je francoski pesnik Andre Breton od ideje hipnizma ustvaril «nadrealize m» z isto teoretsko bazo. Idejo sna in ekstatičnosti kakor tudi simultano dekoncen-tracijo je povzel od hipnizma; tako da ta svetski pokret, ki je v zadnjem času zavzel tudi politične odnošaje, s kamenjem naska-kujoč preživeli zapad, posebno Francijo, ni nič drugega nego srbski hipnizem.
Vračanje v življenje, v sen duše in v uspavanje srca je bilo potrebno zlasti potem, ko so se umetnosti izmehanizirale. Meni je bilo predvsem do tega, da bi objasnil sam osebno stališče v umetnosti v pogledu individualnega ustvarjanja, brez vsakršne tendence, da bi se ustvarila svetska šola. Hotel sem biti iskren.
III.
Povojno ustvarjanje mlajših umetniških generacij se v bistvu drži principov, izraženih v «Hipnosu», ne kot nekega neizbežnega zakona, marveč zasledujoč njegove dobre strani, ki jih je pozneje nekoliko mlajših revij raztolmačilo in naglasilo.
Kdor bi hotel danes ideološki objasniti celotni rezultat povojnih umetniških del pri nas, bi popolnoma naravno mora] intimne je vstopiti v individualne laboratorije vseh posameznih pisateljev.
In najsi so znani posamezni vplivi idej in, ako hočete, celo šole, ima vendar vsak pisatelj svojo personalno črto ter v razmerju s tem tudi svojo vrednost.
Poglavitno je, da so estetski pojmi in nazori razčiščeni, da je umetnost postala čista ekspresija in da je formalistična literatura obsojena na smrt.
V povojni srbski poeziji domini rata lirizem in širina; v romanih izrazitejša forma in globlje tretiranje življenja, v drami pa, ki je še v početkih, prevladujejo dramatičnejši motivi, iskrene je in življensko personificirani.
Tipični primer samosvojega epičnega lirizma je Rastko Petrovič, v katerem nedvomno vulkansko gori slovanska duša. Njegova poezija nosi na sebi vso plemensko lastnost velikega hrepenenja in eksaltacije. Takega lirika, svoje vrste seveda, slovanski jug doslej ni imel.
Nekoliko mlajših ljudi s precejšnjimi talenti ustvarja prostodušno, z mnogo pažnje in zanosa. Mirna Dedinac razodeva v cize-lirani liriki in finem tonu barv mlado muzikalno in nekoliko bolno, ritmično dušo.
48
Miloš Crnjanski, ki je prav tako do neke mere prvak lirskega neoromantizma, je dal doslej nekaj neprimerno dobrih stihov.
Ranko Mladenovič je odkril v svoji cerebralni poeziji nekoliko bizarnih perspektiv miselne lirike. Poleg njega korakajo, z ramo ob rami, vsekakor seveda osebno niansirani, Stanislav Vina-ver, Božidar Kovačevič in Marko Ristič.
Poleg mlajše srbske literature nastopa Krklec, čigar lirika je dovolj znana, in Franjo Alfirevic, talentiran poet, čigar lirizem se nagibi je k globokemu zanosu lirike Rastka Petroviča.
To so po priliki karakterističnejši primeri v poeziji levice, ne oziraje se na prozo Krakova in dramatiko najmlajšega srbskega dramatika Vukadinoviča.
Pisatelji srednje linije, ki bolj ali manj slede pot onih ljudi, se nahajajo okrog časopisov «Raskrsnica», «Misao» in «Književni Glasnik». To je tisto število pesnikov, ki je pomešan z vsemi idejami, na čelu jim Desanka Maksimovič, V. Massuka, Milica Kostič in drugi. K tem pride še število esejistov in bizarnih ljudi, ki se trudijo, da bi izrazili svoje nazore v umetnosti.
Karakteristična je filozofska koncepcija Dušana Matica in zadnji «neo-futurizem» Avguština Ujeviča, ki se je spet vrnil k svoji stari parnasovski navadi.
Iz tega sintetičnega pregleda je razvidno, s kolikero raznolikostjo in linijami koraka srbsko slovstvo, ne oziraje se na zeni-tistično ustvarjanje Ljubomira Miciča, ki je posebne vrste.
Vsekakor se je obzorje povojne umetnosti znatno razširilo. Raznolikost, borba in ustvarjanje z večjim oduševljenjem bodo sigurno sčasoma dali tudi močno literaturo.
Pastiiškin:  Živi vrelec
Živi vrelec žubori med nama, v naju se zaganja in kipi; ti ne smeš iz njega piti sama, jaz ne smem, če, draga, tebe ni.
Ali pomniš: neštevilne čase napolnila sva si v njem ondan; misel nanje še s slastjo me paše, tebi pogled še od njih je vžgan.
Pa sva tudi kakor pod bremeni se zamislila . ..  Kipeči vir zapeljivo se med nama peni — je li uteha ali je nemir?
4                                                                                                              49