List 21.
Politični oddelek.
Ali vender?
Svoj čas, ko je Avstro • Ogerska po naročilu berolin-skega kongresa okupirala Bosno in Hercegovino, ni tega storila samo iz lakomnosti po novih pokrajinah, nego tudi — kar je grof Andrassy naravnost priznal — z namenom, da zabije klin v slovansko meso in da prepreči za vselej ustanovitev mogočne in širne jugoslovanske države, ker bi ta zamogla postati Slovencem in Hrvatom prav tako krepka opora, kakor je Italija avstrijskim Lahom ali kakor je v gotovih časih Rumunija ogerskim Rumunom.
Že več kakor dvajset let sta Bosna in Hercegovina v oblasti Avstro-Ogerske. V tem času sta v marsikaterem oziru napredovali, a tudi v marsikaterem oziru nazadovali, samo njih državnopravni položaj je ostal isti, dasi v resnici ni nikomur po godi. Bosna in Hercegovina pripadata še danes teoretiški k Turčiji, praktiški pa k Avstro Ogerski ali — točneje rečeno — k Madžariji, a s tem položajem so nezadovoljni Bošnjaki in Hercegovci, Turčija in Avstrija, Rusija in Črnogora, samo ne razkralj Milan, ki se je za dober denar odpovedal vsem idealom srbskega naroda in tudi vsem njegovim aspiracijam na Bosno.
Avstro-Ogerska išče že veliko let sredstev, kako bi mogla Bosno in Hercegovino tudi državnopravno inkor-porirati, toda posrečilo se jej to še do današnjega dne ni. Pot dotlej je tudi danes še dolga.
Inkorporocije ovirajo pred vsem druge velevlasti, v prvi vrsti Rusija. Ta bo težko kdaj brezpogojno dovolila v inkorporacijo, zlasti še, ker se čuje, da je pokojni ruski car črnogorskemu knezu slovesno obljubil, da postane Hercegovina njegova in če bi veljalo vojno z Avstrijo.
O zadnje ax poskusu naše države, prisvojiti si Bosno in Hercegovino, je priobčila nova dunajska revija „Slav-janskij Vek" jako zanimive podatke. Ta list pravi, da je dunajski kabinet neposredno pred zadnjo grško-turško vojno v Berolinu in v Rimu prosil privoljenja, da proglasi Bosno in Hercegovino za svojo last. Pričakoval je seveda povoljnega odgovora, a tako je strmel, ko se je iz Berolina odgovorilo, da trozveza sploh nima agresivnih namenov, posebno ne na Balkanu, in ko se je v Rimu reklo, da v tistem trenotku, ko proglasi Avstrijsko-Ogersko okupacijo Bosne in Hercegovine za definitivno, zasede italijanska armada Albanijo. Dunajski krogi so bili ogorčeni. Cesar Viljem je sicer nekaj dni po tistem odgovoru prišel osebno na Dunaj tolažit svojega zaveznika, a uspeha menda ni imel, zakaj koj na to je naš cesar potoval na Rusko in sklenil tamkaj tisti dogovor, o katerem se v zadnjih letih toliko govori. Italiji ni odpustil Dunaj njenega odgovora, kar dokazujejo utrdbe na južnem Tirolskem in v Kotoru, za katere se je izdalo kar 30 milijonov gld.
Tako je pred nekaj tedni iz diplomatiškega vira poročal rečeni dunajski list. Zdaj pa se je položaj menda že nekoliko premenil. Naš cesar gotovo ni zaman potoval v Berolin, in kdo ve, če se pri tistem sestanku niso dogovorile tudi stvari, ki se nanašajo na Bosno in na Hercegovino.
Avstro-Ogerska se vsekako ni odpovedala svojim aspiracijam. Oficijozno se zdaj poroča o koraku, ki nam kaže, da se namerava inkorporacija Bosne in Hercegovine sicer počasi in z največjo previdnostjo vender-le izvršiti.
Značaj provizornosti združenja Bosne in Hercegovine z našo monarhijo se razvidi iz tega, da se ti deželi upravljata popolnoma samostalno in neodvisno od druzih kraljestev in dežela. Bosna in Hercegovina imata svojo lastno civilno in vojaško upravo, da celo svoje lastne poštne znamke. Država je proti temu le enkrat grešila, tedaj, ko je nekaj bosanskih bataljonov poslala v cislit-vanska mesta v garnizije, kar  pa ni posebnega pomena.
Zdaj hoče — kakor se poroča — zjediniti vojaško upravo Bosne in Hercegovine, z vojaško upravo Dalmacije. To bi pomenilo nič manj, nego, da se dejanski raztrga provizornost okupacije in stori znatno približanje tudi k civilnopravnemu združenju okupiranih dežel z drugimi kronovinami, česar pač naši državi ne more nihče braniti. V kakem smislu se hoče združenje izvršiti, to je vidno iz tega, da se hoče združiti z okupiranimi deže lami Dalmacija.
Nas bi veselilo če bi se to izvedlo. Kdor reče A, mora reči tudi B, in kdor se postavi na stališče, da je možno in dobro, da se Bosna in Hercegovina združita z Dalmacijo, ki je del trojedne kraljevine, tisti ne more prerekati, da je logična posledica tega prvega koraka na-dalnje združenje s Hrvatsko in Slavonijo.
Če je krenila naša država na to pot — gotovo to še dolgo ni, saj se o pravih njenih namenih ne ve ničesar pozitivnega — bi bilo to v korist in v utrjenje slovanskega življa v monarhiji in zato smo prepričani, da bodo slovanski poslanci porabili ves svoj upliv na vladne kroge, da se to pospeši in da se tako četudi ne formelno pa vsaj dejansko vtelesita Bosna in Hercegovina s trojedno kraljevino.
Stran 194.