SLOVENSKA BCILA.
-*n®e»-
Izdana I. oktobra 1851.
Ban Jelačic u Dalmacii.
r resvitli in previsoki gospodin J oz i p Jelačic, Ban Dalmacie, Her-vatske i Slavonie, je se na pot u Palmacio podal i 3. septembra na Dalmatinsko zemljo stopil. An na Vidovičeva iz Šibenika je sostavi-la dve pesmi na dohod presvit. Bana u Dalmacio; »Glasnik dalmatinski" — ilirski časopis — je obedve pesmi svetu oznanil. Te pesmi ste tako mične i serčne, proste i lehko razumljive, da se ne moremo zder-žati, saj jedno ponatisnuti. Naj Slovenci vidijo, kako slavjanski brati tam daleko na turskej meji, skoraj čisto samo slovensko govore; — naj pa tudi brati Dalmatinci spoznajo, da jim je le treba nekoliko pismen premeniti, da bodo pisali po književno — jugoslavensko. Zares! nič ne menjka, da dobimo na jeden mah za vse Jugoslavene jeden jedini književni jezik, kakor resnična volja, ljubezniva snašelivost (tolerancia), i bratovska sloga! Slovenci se pri tej reči obnašajo velikodušno, ljubeznivo i bratovsko; — da bi le tudi drugi brati jugoslavenski saj za jeden korak svojim bratom Slovencem na proti iti, i saj nektere — le samo neslovniške — svoje posebnosti slavjanskej slogi darovati hoteli! —
Pesma druga, i.
O Dalmacio svetle halje vadi 1) Cerljenom se svilom obuci, Preko polja lepo cvetje beri, Nakiti si glavu i nedarca, Uzmi tvoje gusle javorove, Sladko udaraj, tako ter popevaj!
2.
Oj vi verli sinci i hrabri ljudi, Kčerce drage, žene i devojke Budite se! Lepa svetli zora, Koja nam dobre glase nosi: — Nek zasviru vaše sviralice Nek pucaju puške veselice Udarajte ilirske tamburice Zemlja naša neka se veseli! —

Netom1) lako Dalmacia se oglasi, —
Ljudi, momci, žene i devojke
Svi zasjaše s svojima napravam,
Dekla jedna sama popevaše: —
»Majko moja, sto me rano budiš!
»Rude kose 3) jošter 4) nesam spletla
»Cerne oči umivala nesam
»Sladko spavah, i sladko se snjela,
»U snu, čujte! sto sam ja videla:
»Lepa ladja kraju 5) mi jedriše
»O čudeža! u ladji zeleniše
»Lepi slabar s sladkima jabukam,
»Kad na kraju, nije stabar bio,
»Neg'6) nenadan krasan Vitez mio;
»Tut'se skupi malo i veliko,
»Svak ga štuje, svak se njemu klanja,
»S jedne strani: zdravo, zdravo bio!
»S druge, čujem: sto leta živio !
»U najbolje uživanja moga
»San me ostavi, — ker me majko! budiš/
Sto si snjela, to se i dogodilo, Cerne oči s vodom, draga! umivaj, Rude i cerne kose svoje pleti, Pazi brod, ko dimi a ne jedri, — Eto njega, kraju pristupio je, Ko če izači, pomno ti pogledaj, Kog> pevam, slušaj kčerce moja!
»J e I a č i č u Bane preljubljeni!
»Zvezdo naša i sladka jabuko!
»Milostivno si nas pohodio 8),
»Naše oči Tebe su želile,
»Duše naše su Te poljubile!
»Moličemo Boga velikoga
»Da Te svedjer vedro sunce prati ")
»J da zdravo budeš uživati
»Svako dobro, sto budeš žudili! ")
»Mila če nam Tva uspomena biti,
»Kad od Tebe budemo pevati
»Serce u persih če se razigrati!"
') oblačita >7.emi, J) komaj, s) kodraste kite, *) še, s) breg, ') temoč,
7) mojega, ') obiskal, ') vsigdar, l0) spremi, ") želeti.

Nezvesta zaročnica.
(Po Danici.)
U visocih planinah hercegovskih, ki se poraalo proti morju spuščajo, živi junaški narod, zdrav, kakor njegova domovina, velik, kakor debla njegovih logov in serčen kakor vitezi starodavnih, časov. — Tedaj so bili Turci iz visocih verhov Aziatskih privreli. Že so si bli Carigrad osvojili. Kakor je prej Azija, zibelj človečanstva pred njimi trepetala, se je tresla zdaj cela učena Evropa pred obladajočim polumescem in pred njegovimi neštcvilnimi častitelji, ki so verovaje v rodjenost (praedestina-tio) brez straha smerti v trume svojih neprijateljev vdirali, in strah in bojezen v zapadnih vojskah razprostirali.
Pa čeravno se je kervava zastava prorokova vse dalje v osvojenih deržavah razprostirala, vendar tega malega planinskega polka vsa turška sila ni predobiti zainogla. Stokrat potolčeni in u svoje verhe zagnani, so vsigdar še močnejši in hrabrejši na boj dohajali, da se ne-prijatelju v bran postavijo. — Zadnjič se razkači sultan in se zakolne, da so vsi okoli njegovega prestola stoječi zaderhleli in na tla popadali,— on se zakolne pri bradi prorokovej, da noče prej v svoj harem stopiti, dokler te miši s nohti oroslanskimi raztergane ne bodo, in dokler se ne bo zastava Muhamedova na zidinah Prestolca, glavnega mesta bregovitega okraja, semterlje ferklala in vila. Bašelu, ki je bil sosed tega serčnega naroda in ga prevladati ni mogel, je poslal sultan svilen užinec (verv). Najdejo ga v sladuostih zakopanega ženščaka vsredi svojih žen, ter ga iz mehkih rok ljubavi v koščene roke smerti predajo. Mesto njega pride Mustaj, naj hrabriši vojak v armadi museimanskej, kteri se je iz stanov-nika širomaške ribarske bajtice pri Bosforu do silnega bašeta s tremi re-povi uzdignul, kterega ime je bilo strahovito vsim neprijateljem turškim, in kteri je večkrat zmagal, kakor mu je vlas na glavi bilo. S neštevilno vojsko obsede zdaj zemljo hercegovsko. Kakor se kobilice v rojih sonce zakrivajočih spuščajo po poljanah in vso zelenino na mah pokončajo, ravno lako besno so navalile turške glole na te nesrečni kraj. Ze izdaleka so se svetili požari, potoci kervi so kazali njih pot in ko so se k Prestolcu približali, se je zdelo, kakor bi hlela njih množina grad poteptati. Vendar mnogo Mohamedancev, nekleri v naj lepšem cvetu let, je že prej padlo, predenj so zidi in stolpi v prah slroskotali. Prek kervavih razvalin in grobov ubitih svojih vojakov je Mustaju le bilo mogoče v goreči grad priti. Ali vendar je on spoštoval hrabrost oUadanih, vtakne meč osvete spet v nožnico in vstavi s vsemogočo svojo besedo razujzdano pohlepnost svojih divjih tropov. On sam se je vselil v hiši poglavarja predo-bitega grada in ohrani njegovo obitelj sile in preganjanja janičarskega.
Tu je sedel basa v svillobi svoje mogočosli. Nad njim se je vila zastava polumesečna; okoli njega so bli najštimamši vojaci njegove vojske, in med njimi krasen junak, ki je vsih oči na se potegnul, imajoči jakost hrastovo in lepoto tulipanovo, s ktero je iz premnogih devojaških neder gorke vzdihe izvabili zamogel. Ime mu je bilo Musa in je bil ljubimec bašeta.
Pred skupscino stopi Nikola, bivši poglavar gradski in položi* svoje orožje, ponudi bašetu svojo hišo in svoje blago. Dolgo je stal Mustaj in premišljeval osupnjen junaške potege tega človeka, njegov od sonca zarujaveli obraz in ponosno ilirsko oko, ktero je bilo zercalo njegove velike duše. — »Ti si mi jezera mojih vojakov pogubil in mnoge naj imenitniše glave janičarske leže pod Prestolskimi zidinami zakopane. Po pravici bi morala tvoja seda glava za osveto toliko dragih životov pasti, tvoja žena in tvoji otroci sužnji postati in tvoja koča (hiša) plamenom zgoreli, kakor ogenj osvete kervavega povračila; ali tvoje duševne moči, in hrabrost tvojega malega serčnega kardela je tolika, da se nad njo čuditi moram; in jaz hrabrost spoštujem, kjerkoli jo najdem, ler še pri samih neprijateljih. Cela taj ostane tvoja koča, ohranjeno tvoje blago in nobena prevzetna roka se nesme tvoje obitelji dolaknuli. Ternuč glej, vtrudjeni smo od kervavega boja, jezik je suh in prilepljuje se k nebu, daj nam skorej vode donesti; sedaj je več vredna kakor zlalo in krone."
Na pragu med hišnimi vratami je stala Nozara, lepa hči poglavarjeva. Njeno uho je čulo besede bašetove, ler pohiti hitro k materi rekoč: »Bodimo prijazni s našimi obladavci; njih prošnja je zmerna; kjer bi zapovedati mogli, samo svoje želje naznanujejo. Samo jeden napitek vode, ki ga še naj zadnjemu sužnju skraliti ne moremo, to je samo konec njih tirjatev." Mali se nasmehlja in reče: »Vzemi torilo, Nozara, poteči k izviru prebistre vodice in sapolni ga do verha; operi kupico in podaj čedno vojvodu zahtevan napitek; okusi vendar poprej, da ne bi mislil, da šegavo s našimi obladavci ravnamo." Hči stori, kakor je jej mati zavkazala, stopi s polnim torilom v spravišče in poda kakor z neba stopivša boginja žejnim leskajočo kupico. Musa pak, ko mu je mlada devojka piti dajala, je meril s žarečim okom sprelepo podobo, in na mah porumeni kakor rožica krasna devojka in pobesi oči na zemljo. Musa prime hitro roko mlade lepotice in reče: »Ne ponujaj mi torila; zakaj voda ne more ugasiti žara, ki so ga tvoje oči v meni za-palile, ne polajšati vroče želje za ljubavjo tvojega serca." In se oberne proti poglavarju, njenemu očetu: »Otče te rajske milote, obdarujme s roko tvoje hčere. Glej, dobrotivnost Muslaja, mojega hrabrega gospoda in prijatelja, me je nadarila obilno s milostjo in s bogastvom; to vse, kar sim po milosti Allahovej in njegovega proroka dobil, to vse čem ljubo-milej Nozari s obilnim blagoslovom pokloniti, ako prag moje koče prekorači."
»Ti se šališ, bašetov silni vojak!" odgovori resnobno Nikola, tvoja serčnost in lepota, s kterimi te je nebo obilno nadarilo, čini te vrednega, da zaročnico od sloveče krasote vzemeš, ktera bi se devoj-kami tekmila, s kterimi je Muhamed svojih sedem nebes velikodušno naselil; moja hči nima tolike vrednosti, da bi mogla v tvojej koči umesljena biti; in zverh tega je ona že ptuja zaročnica. Ze dolgo časa je zaročena s Sekulom , stričnikom smelega in pogumnega Janka. Pri zaroki je bilo veliko veselja za celo ljudstvo te planinske okolice; zakaj moja vrata so bila vsakemu gostovsko odperta, kdor se je radosti vdeležili hotel. Sekula je obdaroval bogato svojo zaročnico. Tri oblačila je jej dal posebne baže. Jedno je bilo od cerljene svile kakor žar ranorujne zore ali kakor rumenilo sramožljive rožice; drugo plamteče kakor po-gor, kader sonce iz visocega neba 6voje požigavajoče žarke spušča;
tretja bagrena kakor večerna svetloba verhove hribov kinčeča, kader dnevna kraljica odstopuje. Potem je jej dal suhega, čistega zlata dve prekrasni narokvici in jedno ovratnico, za znamenje, da je siloj Ijubavi svezana. — Temu je še dodal ravno toliko drazih kamenov , zakaj troje je sveto število in sveta je tudi ljubezen. Vredno bi bilo to kamenje, da se na vsako kraljevsko krono postavi; njih lesketanje obrača noč na dan, da se sonce na nebu iskati mora, ktero proti tej svitlobi samo kot bled mesec na nebesu plava. — Tako vidiš, prijatelj moj! da le sad ni za te, kjer ti mejnik mejo ptuje vlasti pokazuje."
Razumevši mladeneč besede očetove, se silno razžalosti in od sih-dob ne odpre več svojih ust, ter izbriše si solzico kakor biser i i. možko-lepega očesa. Sanj ga oslavlja; ne najde več veselja ne v lovu ne v bojnej igri; temuč on blodi po samotnih logih , posedava pri izviru vodenem , se razgovarja s debli in posluša, kako zapadni veter v listju šumi, kakor da bi hotel slišati, kaj mu bode prišepetal. Mustaju se vsmili ljubimec, videči ga, da veni kakor mlado rastljinje, kader ga pekoči poldnevni sončni žar opari. On pozove Nikola k sebi, ter mu reče: »Unidan, ko sim od tebe napitek vode poželel, je došla hči tvoja k meni in mi postregla s vodoj; ali njezin pogled je mi ranil moje serce, ter od tistihdob ne morem počivati. Daj mi, prosim te, daj mi lepo devojko za suprugo (ženo)!« — Ali kakor unokrat, je ludi sedaj govoril plemeniti Ilir: »Jaz sim že onemu mladenču, kterega oči so venomer na mojej hčeri počivale, povedal, da si je Nozara že izbrala zaročnika, in da so kraljevski dari to savezo polerdili. Samo nekoliko mescev še manjka do leta, da če Sekula zaročnico na svoj dom odpeljati."
»No tako, prijatelj Nikola, pa daj zaročnika in zaročnico k meni dojti; potem naj pa ona sama svobodno izbere!" — Molče olide oče Nozarin. «Se ono noč odleti poslanik na hitrem konju preko hribov in ravnic, ki je imel Sekulu pismo izročiti, da naj na vetra krilih dohiti. To pismo, modro zavito in s svilno verižico, na kterej je pečat bivšega poglavarja Prestolskega visel, je bilo takole pisano: »Sinko moj! Tisti, ki je nam svobodo vzel, meni ludi cvet tvojega serca odleti. Pod svojim šatorom te čaka in zaročnico. Njezin izbor ima tvojo srečo ali nesrečo izreči " — Prijemši taj list in razumevši zapopadek taistega, vzeme svojega dobrega konja iz stale, se obleče v pražno oblačilo in opaše si svetlo demeskinjo sabljico, nakitjeno s dragim kamenjem, ktero je u dedenstvo dobil od jednega bašeta, kteremu je enkrat v ljutem boju glavo odsekal. —- Tako nakitjen na veselje ali na žalost, zasede svojega vernega vranca, naj hitrejšega zmed vsih konjev; pak zatrobi tako silovito v rog, da se je jeka po vsih bregovih in hribih razlegala. Kakor so hitro stanovnici doline znamenje Sekula začuli, se jih sbere tri slo, da ga spremijo, kakor so bili dolžni, kader njihovega glavarja poštenje na boj ali u smert kliče.
Lepo je bilo jutro in sonce je svetle svoje trakeiz prejasnega neba prijazno po dolini razcejalo, ko Sekula s svojimi junaci v Prestolec doj-de. Že so čakali zaročnika, stari poglavar, mati in hči. Nozara je bila s vencem belih rož okinčana, ki so se s beloto njenega obraza tekmati činile. On stisne njeno roko, ali ne začuti običnega lahkega tiska Ijubavi; pogleda u nje oči, ki so scer celo morje blaženstva na njega sipale,
vendar ona jih pobesi in njen bleden pogled se vpre v mramorna tla. Tedaj dojde černi bašetov suženj in pokliče čakajoče k svojemu gospodu. Sli so skoz sobe, s aziatskim bogastvom nakinčane in njihove noge so slopale po naj tenjših in dragoceniših persijskih prepogah. Sli so posred dveh dolgih redov sužnjev, ki so posode dišečih stvari napolnjene nosili, k njim so se pridružile lepe plesarice, v dragocene haljine zagernjene, ki so zlate posode s jezeroverstnim kinčem in dragim kamenjem prepol-njene v rokah imele, in pevci s zlatimi lisami, ki so hvale devojke prepevali, primerjajo njene oči zvezdam nebeškim, nje postavo vitkim jelam in nje obraz prekrasnim rožam v cvetečej vonjavi. Zraven Nozare je šel černi suženj, ki je s pohlepnim očesom in porugljivim obrazom njej pošeptoval: »Glej hči Nikolova! vsi ti služabniki bodo tvoji sužnji, tebi na vsako trenutje oka na službo pripravljeni. S vsiin tim blagom češ po svojej volji gospodovati, in se vsaki dan s novim kinčem nakin-čati; v nova prelepa oblačila se češ oblačiti, ako se za soprugo silnega Must-aja proglasiš." —
Sedaj se odprejo vrata poslopja in silni Mustaj basa, človek velikanskega stasa, je slal v sredi svojih naj štimaniših junakov na zlatem prestolju, s prekrasno pernico nakinčan, opasan s dragoceno sabljo, ktero mu je bil sam car daroval, in ko se je pred njegovim pogledom množina sužnjev na zemljo vergla, stopi prijazno iz prestola, in gre devoj-ki nasproti, ktero milo za roko prime, in pravi: »Nozara, lepa boginja, ktere oči moji pevci s svetlimi zvezdami in visoki struk s vitkimi jelami primerjajo, reci in izberi: hočeš li s Sekulom iti v puste planine njegove domovine, v strašne loge, kjer če šumeče morje, ki se na oj-strih kamenitih morskih bregih"silovito razbija, jedino petje biti, ktero bo tvoje uho culo; ali sopruga Mustajeva: nad jezerami zapovedati in se kinčati s vsim velikolepjem sveta!" — »Nozara ne more dolgo premišljevati", reče stalnim glasom' Sekula, »jeli če izbrati poštenje ali sramoto inerzlo leskajočo svetlost preštimane sužnjice ali radost ljubečega serca; ali hoče srečna sopruga ali odurna in Iažljiva nevernica klicati se." — Velika tišina zavlada zdaj okoli, vsaki želi odgovor zaročnice čuti. Vko-renjen je stal zaročnik, zvedljive poglede pošilja za njo, ko se na enkrat Nozara globoko prikloni pred — Turčinom in po nasvetu svoje matere (rojene Arbaneskinje) in po šeptanju sužnjevem odgovori: »V zelenem logu, v samotnej bajti volim rajši s teboj prebivati, kakor se v rudečo svilo oblečena sopruga Sekulova prozvati." — Tako rece nezvesta devojka, kterej se je v nestalno serce strelica zaslepljeiija zabodla, in bledejša od belega' marmorja je bila , ko je svojo odlolto izrekla. Vojvodov izbrani zet se strese, "kakor hrast od groma zadet, pa kmalo se spet zave, stopi ponosno pred treplajočo in krikne: »Kamo vera, kam duša tvoja! ali si tako hitro pozabila zakletvo, s klero si mi se svet-čano zaklela? — Povrati mi vse zlato, in ti idi, za koga ti drago, stegni roko, da zaročni perstan iz tvojega kdajnega persta potegnem, in zaveza naj se razterga poleg tvoje volje!" - Hitro pomoli mu bezumna svojo desnico, vesela v sercu, da če se tako lahko svojega zaročnika znebili; ali Sekula potegne na mah ko blisk svojo sabljo iz nožnice in odseka jej pomoljeno roko pri ramenu. —• Krik začudenja se prostre v celem spravišču. — »Tvoja sreča" reče mirno Sekula, »tvoja sreča inoj čestili baša — meni roka in tebi devojka, vsakemu svoje in kar komu Bog da! — »Prevzetni raja!" izklikne razljutjen baša »smes li ti pred
menoj, v mojem spravišču lako zločinstvo doprinesti, naj se najne sablje poskusijo, da vidim, ali si ti tako hraber kakor prevzeten." »Tu siin, moj čestiti basa," pravi Sekula in kakor po viharnem nebu bez-brojni bliski na vse strane švigajo in vdarjajo, tako so švigali leskajoči mahi svetlih sabelj; že se je Sekulu iz široke rane kri točila, ko na enkrat še s krepko roko strahovito zamahne, in — glej, razklan pade baša mertev v roke svojih dvoranov; in prej da se okoli stoječi od prevelicega straha in osupnenja spet zavejo, zgine Sekula iz sobe in odleti preko goric in ravnic s svojo verno družino. Tako nam kaže pripovest, ki se od ust do ust pri grijočem ognju v pesmi predaje, nesrečo nezveste zaročnice.
O zadevali eniga samiga slovanskima jezika.
(Iz Novic.)
IVar je sprožila »Matica ilirska« potrebo bližanja mnogoterih slovanskih jezikov, so se poprijeli v jczikoznanstvu zvedeni možje v mnogih časopisih tega predloga in ga pretresovali začeli v ta cilj in konec: kako bi se po izgledu druzih narodov za pisanje bolj učenih reči en sam jezik ustrojil, v kterim bi se vse knjige višjih učenost pisale, sicer pa naj govori vsak slovanski narod svoje narečje, ki naj ostane tudi za bukve, časopise in druge pisanja, prostimu ljudstvu namenjene.
Dolgo se že čuti potreba občjiga jezika za krepko povzdigo slo-vanskiga slovstva, je bila tedaj že večkrat in pred veliko leti razodela, pa brez vspeha. Naj se dogotovi la predlog ediniga književniga jezika, kadar koli hoče, toliko je gotovo: da Slovani zadnji store, kar so drugi narodi že dolgo pred njimi storili. — Francozi, kteri semtert-je tudi različne narečja govore, so si za slovstvo (literaturo) odločili en sam francoski jezik. Tako imajo Bavarci, Saksonci, Borusi in kar je več Nemcov, med sabo za vzajemno zvezo en sam nemški književni jezik, akoravno sicer veliko različnih narečij govore. Vene-čani, Furlani, Lombardi, Piemontezi, Neapolitani, in kar je še italianskih ljudstev imajo eno, to je, toskansko narečje za književni jezik, kteriga italianskiga imenujejo, desiravno imajo sicer skorej vsak svoje posebno narečje. Tako so storili še drugi narodi, da se pri svojih različnih narečjih eden druziga morejo razumeli, in v slovstvu napredovati. Meklenborec in nemški Šlajarc bi se ne razumela brez književne nemšine. Kdor languedoško bere ali sliši govoriti, ne bo nič umel, menil bo, da je španjsko ali italiansko, ali celo kak afrikanski jezik, če tudi književno francosko ume, in vendar so Languedočani Francozi, ki rabijo sicer v slovstvu francoski književni jezik. Furlan po svojim narečju ne bo umel ne Neapolitana, ne Sardinoa, ne Piemonleza, ne Rimljana, če ti svoje narečja govore; po književni italianšini pa vsi eden druziga umejo. Kar so torej drugi narodi modro storili, moramo tudi Slovani storiti, davse bomo vsaj v učenih rečeh med sabo umeli, bodi si Slovenec ali Čeh, ali Serb ali Rus itd. Nespametna in v nebo vpijoča krivica bi bila, nam Slovanam to v greh šteti, kar se pri druzih narodih hvali. Ali sami Slovani bi ne smeli na
svetu pravice imeti? Nobeden pošten in pameten, bodi si Nemec, ali Ilalian, ali Francoz, ali kdor si bodi, ne bo tega Slovanam za zlo jemal in napak razlagal. Ne mara, kdo poreče: »Ivo bi Slovani pod eno samo krono bili, naj bi že imeli en sam književni jezik, tako pa to ne gre; naj si, če že mora to biti, toliko književnih jezikov izvolijo, pod kolikor kronami so.« Ali pod koliko kronami in vladarji so Nemci! pod kolikimi Ilalian i! če že molčimo od Francozov, ki tudi v več deržavah stanujejo. In vender imajo vsi ti narodi vsak le en sam književni jezik. Kar je tedaj drugim narodam prav, naj bo tudi nam Slovanam. To nam tudi vsak privoši, kdor ima ljubezen do bližnjiga. »Kar sebi ne privošiš, tudi drugimu nikar ne stori«, in nasproti, "»kar sebi privošiš, tudi drugimu stori.«
F?. P'sa,V®' že slišim pritožbe in zabavljanje prostih Slovencov, ki pravijo: »Ce Slovani to storite, da si en sam slovanski jezik izvolile, potlej vas pa Bog obvari; mi Slovenci bi pri vašej brodlji ne umeli ne cerkvenih ne svetnih bukev, še celo očenaš bi se morali preučiti; kar pa znamo, lega ne bomo nikoli opuslili, da bi se vaših zmed poprijeli«. — Poterpite prijatli! naj vam od tega, kar vam gre, povem. Občjoslovan-ski jezik bi ne bil pri ljudstvih, ki imajo svoje posebno narečje, ne za vsakdanje potrebe, ne za p ros I o ljudstvo, kakor sle že iz dozdaj rečeniga lahko umeli. Sv. evangeli, katekizem, sploh bukve, ki so za prosto ljudstvo namenjene, novice, časopisi, klerih namen je ljudstvo učiti, to vse bi moglo pri nas, kakor do zdaj, v našim slovenskim narečju pisano bili, da bi ne bila prostimu ljudstvu pot do podučenja zaperta. Tudi pisma, ki ljudstvo tičejo, postavim: ženitne pisma, dolžne pisma, pobotnice, pogodbe, spisane rajlinge itd. bi mogle vse pri nas zanaprej^ po našim jeziku biti; ravno tako tudi vradni razglasi. V malih šolah, kjer se prosto ljudstvo za svoje potrebe uči, bi mogel pri vsacim ljudstvu v njegovim narečju poduk bili. Se ve, da bi se mogle te narečja nekoliko omika ti, za kar se pa že zdaj povsod sker-bi. Občnoslovanski jezik naj bi se v višjih gimnazialnih šolah začel uciji, zakaj brez uka v šoli bi ne bilo praviga sadu pr.čakovati; po uku v šolah pa bi občjoslovanski jezik močno napredoval.
Ze vem: kaj mi spet drugi poreko: »Če bo ta jezik samo za učene, ga pa treba ni; leti umcjo nemško, latinsko, francosko, naj j°reJ P" tfem ostanejo; činu še vseslovanski jezik? Na to rečem: Če se kdo ptujiga jezika tako nauči, da je v stanu ž njim v vsih učenostih govoriti, in da vse izrazoslovje (terminologio) ume, koliko večletniga truda in truda je k temu treba? pa nazadnje povsod še rado kaj manjka. Slovan bi se pa, naj bi že bil kleriga narečja si bodi, svojiga vseslovanskiga jezika, tako reči, priskakoma naučil, in pa po polna m a naučil. Iz lastne skušnje vem, koliko je terpeti pri ptujih jezikih; pa pri vsein tem se o govorjenju Slovanu pozna, da se ni ne nem-skiga, ne laškiga, ne francoskiga po svoji materi naučil. Koliko besedi mu v ptujih jezikih manjka, vidi, ko kakiga v teh jezikih popolniga slovarja pogleda. Iz lastne skušnje pa tudi vem, kako se, postavim, Slovenec lahko ilirskiga priuči. Ko enkrat slovnico prebere, in nekte-nh neznanih besed po slovarju pregleda, ilirsko tako lahko piše in govori , kot kak ptuji jezik, pri klerim si je leta in leta podnevi in ponoči glavo belil. Kako lahko bi klero slovansko narečje zraven svojiga govoril, ga na vse strani popolnama umel, če bi se ga bil le pol toliko
časa učil! Cmu bi tedaj mogel le Slovan s tolikimi težavami in lako dolgo ključa k učenostim iskati, ko bi ga bil v slanu, tako lahko in kmalo dobiti kot drugi narodi"? Zakaj bi mu (oliko krasnih in važnih slovanskih pismen-skih zakladov nedosegljivih bilo zato, ker so v različnih narečjih in pravopisih pisane, klerih se vsaciga posebej učiti mora, ako ga hoče razumeti? Ker se tudi od slovanskih pisateljev terjati ne more, da bi le za prid drugim pisali, sami pa pri izdajanju knjig denarno škodo terpeli, ker se le za en oddelk slovanskiga naroda pisanih knjig manj speča, je tudi lo eden važnih vzrokov za vpeljanje vesolnoslovanskiga književniga jezika, ker bi se v tem jeziku natisnjene knjige z večim dobičkam prodajale. — Tudi za druge neslovanske narode izvira iz en i ga književniga slov. jezika velik dobiček, ker bi tistim, ki so radovedni slovanskiga slovstva (literature), po tem dovolj bilo, se le eniga slovanskiga jezika naučiti, kar dosihinal morebiti marsikteriga za-deržuje, se slovanskiga, kakor laškiga, francoskiga itd učiti, ako sliši od toliko slov. narečij in podnarečij, v kterim so knjige pisane, da se jih vslraši.
S tim pa ne rečem, da bi po tem nepotrebno bilo, se ptujih jezikov učili, v njih so lepe reči brati; tudi pri občjoslovanšini ne bo vse v njo prestavljeno; tudi pride večkrat ž ljudmi druziga jezika opraviti.
Dokazavši potrebo in korist vesoljno-slovanskiga književniga jezika, ako hočemo Slovani po izgledu druzih narodov v višjih učenostih in umetnostih, kar naj več mogoče, važno slovstvo (literaturo) kadaj zado-biti, pridemo sedaj na pot, po kteri bi se zamogel tisti jezik odločiti, ki naj bi bil vesoljni spisovni ah književni.
Vprašanje o tem se razcepi na dvoje, namreč: ali bi se la reč po zboru učenih Slovanov iz vsih slovanskih dežel, kakor je »Matica« nas.etovala, ali brez zbora po poti več časopisov in knjig ali eniga samiga temu pretresu namenjeniga časopisa dognati zamogla'? Večina pisateljev, ki so se dosihmal o ti reči oglasili, je zoper zbor, in tudi mi smo teh misel. Take veljavnosti bi zbor nikdar ne imel, da bi zamogel ukaz dali: »ta jezik mora biti književni". Oklroiranje bi bilo o tem jalova reč. Ako tedaj zbor take ukaza vne oblasti nima, in je tudi imeti ne more, spade vsa delavnost, ve-soljnoslovanski jezik ustrojili, le v slovstvino pretresovanje in iz tega izvirajoče nasvete. Taka važna in obširna reč, ki dolgo časa in mnoziga pomenkovanja od več strani potrebuje, in je pri vsem tem le poskušnja, se pa da, kakor vsaka učenoslna reč, po pisanju vgod-niši dognati, kakor po zboru, v kterim bi se utegnilo veliko prazne slame mlatiti, pa poslednjič še morebiti nič opraviti. Važno vprašanje je namreč: koliko poslancov bi prišlo v ta zbor, in kakošne jezikoslovne učenosti'? S samimi, če še tako gorečimi rodoljubi bi ne bilo o tej zadevi clo nič poinagano; tu velja le slovansko jezikoslovje, učena glava ne pa le dobro serce in rodoljubje. Vprašamo pa: ali je pričakovati, da bojo taki možje vsih slovanskih narečij prišli v zbor'?
Poglejmo na Nemce, ko so ravno v taki zadevi nekdaj bili, si jedini književni jezik ustrojiti — ali so poklicali kakošen zbor skupej? Nikdar. In vunder je njih početje še veliko težavniši bilo od slovanskiga, zakaj oni so mogli nov jezik znajti, ki nikdar ni živel ne na zgornjim ne na spodnjim Nemškim. En mož je vstal, in pisati je jel čistejši
nemšino, ktere so se potem sledeči pisatelji poprijeli in od leta do leta bolj olikovali. Več društev se je še le potem in nar več v 17. stoletju osnovalo, na priliko: v Weimaru (1617) v Strasburgu (1633), v Hamburgu (1644), v Lipnici (1697) itd., ki so si prizadevale, omikani nemški jezik podpirati in knjige v tem jeziku po Nemškim širili, kle-rimu prizadevanju so se v poznejih časih posamesni učeni in rodoljubni jezikoslovci pridružili. Tako so dobili v lnnogoverstnili nemških deželah in pod mnogimi vladarji živeči Nemci — tudi ne brez prolinstva, ker jih je zlasti Pruski kralj Miroslav II. zlo zaveral in nemški jezik tako zaničeval, da je leta I7S0 v francoskim jeziku grozno zabavljivo knjigo zoper nemški jezik na svitlo dal (de la iitterature allemande) — edini nemški jezik brez vsiga zbora, le po začetju eniga moža, kterimu je potem množina sledila. Nar boljši bi tedaj bilo, ako bi se v posvetovanje vesoljniga slovenskiga jezika en časopis ustanovil, ki bi namenjen bil samimu temu slovstvinimu pretresu. Tu se bo marsikak jezikoslovec s korenitimi sveti oglasil, kteriga bi zastonj v zboru pričakovali, in tli bo priložnost dana povedali: na ktero stran, to je, za kteri nasvetovani jezik se v tem ali unim kraju veči nagnjenje razodeva. Vsiga tega se ni o zboru nadjali. O dobrim obstoju taciga časopisa pa dvomiti ni, ako je zavest vesoljnoslovanskiga jezika resnična in obširna, — brali bojo tak časopis radi učeni možje in prosti rodoljubi, zvediti: kako se ta reč razvija.
Tudi v tem: kteri jezik naj bi se za vesoljnoslovanskiga književ-niga izvolil, so misli različne.
Od tistiga nasveta, da naj bi se namesto eniga jezika 4 književne narečja (rusko, poljsko, češko, ilirsko) ustanovile, ne gre tukaj govoriti, kjer je govorjenje o enim književnim jeziku. Ce se že imajo mnoge pod-narečja v eno književno narečje zjedinili, naj se naravnost vesoljno-slo-vanski jezik vzame, kteriga se bo vsak Slovan ravno lako lahko naučil, kakor eniga gori imenovanih čveterih. Ctriu ovinkov, kjer jih treba ni'? Ne bomo dalječ od resnice zašli, če rečemo, da sle v slovanskih jezikih dve tretjini lakih besed, ki so vsim narečjem lastne, nektere so clo popolnama edine, nektere le malo po različnim narečju razločne. Na laki podlagi je osnova le eniga književniga jezika pač lahka reč, ker bi germanizmov, taljanizmov, lurčicizmov, madžarizmov, galicizmov itd. iz slovanskiga jezika iztrebiti težavno ne bilo.
Tudi od tistiga nasveta: da naj bi se iz vsih slovanskih jezikov nov jezik ustrojil, ki bi ne bil ne ru-ki, ne poljski, ne češki, ne ilirski, vunder pa vsim podoben — nočemo govorili, ker bi laka mešanca, v ktero jih je le clo malo zaljubljenih, gotovo ne bila večini Slovanov všeč, ker bi po laki poli brez potrebe zmišljeni jezik skovali ne glede na lo, da imamo sloianskih narečij že zdaj preveč, in da imamo že gotove narečja, ki imajo vse lastnosti, izvoljeni bili za književni jezik. Kakor nam »oviga jezika ni treba, tako tudi ne noviga alfabeta: cirilica in latinica, obe sle pripravne, kakor s^le, obe naj se učite, obe naj se rabite, čeravno niste popolnama, ker popolnama nikdar nobene abce-de rie bo.
Kar pa jezik vliče, ki se je dosihmal v mnogih predlogih za ve-soljno-slovanskiga nasvetoval, so nekteri ruski, drugi staroslovenski,
tretji serbski jezik nasvetovali; — od druzih, kar je nam znano ni bilo go vorjenja.
Ki se za ruski jezik potegujejo, pravijo, da je po večletni rabi v vsih razdelkih vsakdanjiga življenja muogoverstnih vednost in mnogo-verstniga slovstva nar bolj izobražen, in ga 33 milionov slovanskiga naroda že govori in piše.
Ki so za slaroslovenšino, pravijo, da ta jezik je tako rekoč pervi sveti jezik slovanskiga naroda, ki je ruskimu tudi lako podoben, da sta si razun nekterih pismen in oblik zlo enaka, in du se zoper ta jezik noben slovanski narod ustavljal ne bo, kakor zoper ruskiga, kteriga posebno Poljaei sovražijo.
Ki so za serbski jezik, pravijo, da ta jezik je že sedaj z majhnimi različnostmi jezik vsih južnih Slovanov (Serbov, Bulgarov, Horvatov, Slovencov itd.), da je krepak in bogat jezik, ki v lepoglasju vse druge prekosi.
Po naših mislih (mi ne govorimo »Cicero pro domo sua«) bi bil staroslovanski jezik tisti, ki bi se dal za književni jezik nar lože vpeljati, zato ker je pervi, vsim Slovanam svet jezik, zoper kteriga se men-de noben narod upiral ne bo. Slovnica po staroslovenšini naj se vpelje, besednjak naj se napravi, v kteriin naj za vse oddelke mnogoverstnih učenost in umetnost enolična in vredjena slovanska terminologia ustanovi za modroslovje, bogoslovstvo, zvezdoslovje, naravoznansto, rastljinstvo, lekarstvo, tehniko itd., ker nobeno narečje, ktero bi utegnilo v občje-slovanski jezik povzdigujemo bili, nima te terminologie vesoljnimu slo-vanstvu priinerjene, ne na tarijko določene; pri njeni popravi pa bi imeli vsi Slovani govorili.
Slaroslovenšina naj bo, kakor je bila Alpha, tudi Ornega Slovanov v književnim jeziku.	P — B —
K n j i ž e v n o s t.
Veselo je gledati, kako se slavjanska književnost razvija in razcvetuje; skoraj vsaki list slavjanskih časopisov oznani kako književno novico, prinese kako novo knjigo; naj pervi in naj marlivejši med vsimi Slavjani so brati Čehi. Človek bi skoraj ne verjel, ko bi ne slišal i ne vidd, kaj se godi! Tudi Jugoslavjani so se peresa prav krepko poprijeli in smemo u kratkem se nadali prav lepega sadja. I'a druga stran je, ko človeka s žalostjo napolni. Slišiš in čitaš: ta alj una nova knjiga je u tem alj unem mestu na svitlo prišla, — pa zastonj greš u knjigarno, si jo naročit alj kupit; sam pa pisati človek velikokrat nemore alj noče, in tako se marsiklera dobra knjiga po omarjih in policah poriva inplesnuje, ki še drugod težko pogrešuje in sercno želi. Oh naše knjigarstvo, nase knjigoieržtvo: to je tista serčtia rana, na klerej slavjanska književnost bolehuje! »Slov. Bčela« je že mnogo novo izdanih knjig oznanila, goli*

spodi so se za nje oglasili, pa niso jih dobili; lako je marsiklera blaga misel spet zaspala.
Kdo bi verjel, da »Slov. gerlico« u Celovcu ne dobiš; od Iretjega svezka je le samo eden izlis po velikej dobroli k nam u Celovec prima-hal; več ko 30 iztisov »gerlice« bi se že bilo golovo razprodalo, ki bi bila za terd denar dobiti! Ravno taka je zavolj drugih knjig in zastran drugih mest! Ta žalostna i velika napaka iz tega prihaja, da gg. založniki navadnih in potrebnih procentov ne dajo. Lep dokaz te reči smo te dni doživeli. Neki knjigar u Celovcu dovoli od vsih knjig, ki u njegovem zalogu na svitlo pridejo, 25 procentov; te si naroči nekih knjig iz Ljublane in dobi od njih le 10 od sto, — in to še od ravno tistega gospoda založnika, kteremu on ne samo 25 temuč 33'/4 procentov privoli. To je slovensko knjigarstvo! Kdaj bode bolje? Že se je mnogo od te reči pisalo in govorilo, — pa vse besede so šle po Dravi. Slavjanski domorodci in pisatelji! ne bode boljše, preden da se Vi za to reč močno in resnično potegnete! Ne dajte svojih spisov nobenemu, kteri se ne zaveže slavjanske knjige ravno tako razprodajati, kakor knjige drugih jezikov. Saj vemo, da Vi ne delale, druge pitati iri obogatiti, temuč slavjanski narod omikati in oslaviti. Naj toraj vaše knjige med ljudi pridejo! Ti in uni zamorejo, zakaj Slavjani ne? —
Zmes.
*Slavno poznani fajmošter u Sent-Vidu nad Ipavo, visokovredni gospod Matia Ver t ovc, spisatelj slovenske »Vinoreje« in »Kemije,« je po dolgej, 9 mesečnej, vodeničnej bolezni 2. den septembra t. 1. zameri. Po vsih časopisih — severo — in jugoslavjanskih — se ta žalostinka oznanuje. »Narodne novine» u Zagrebu govore takole:
»Dne 2. rajna preminul je slavno poznati slovenski spisatelj Matia Ver t ovc, župnik kod sv. Vida nad Ipavoj u Kranjskoj, koi je mnoge podučljive spise u poslu poljskoga gospodarstva za prosti narod napisal. Župnik Verlovc bil je jedan izinedju onih redkih mužev, kojim je Ijutiav svoje slovenske zemlje i prosveta naroda ne saino na jeziku, več dubo-ko u serdcu usadjena bila."
Ravno tako pohvalno in slavno govore od našega Vertovca vsi drugi slavjanski časniki: tako vmerje pravičen, — Vertovcov spomin bode slaven i večen.
Lahka mu žemljica bila!
* Naš rajni presvitli knjezoškof, Franc Anton Gindl, so le nektere tedne med nami živeli, — že je 10 let minulo, ki so zamerli — vendar so še u dobrem i živem spominu: knezoškof Gindl so u Ker-škej škofii nepozabljivi. Veseli nas serčno, da zamoremo iz časopisa: »Dr. Jordans Jahrbucher 1847 str 20« Slovencom naznanili, da so rajni knjezoškof tudi iskren Slavjan bili.
»Posebno so mlajši duhovniki, piše tisti časopis, ki dobro zapopa-dejo i čutijo svoj žlahtni poklic in sveto nalogo: ljudstvo podučevati in odgojevati (izrediti). Ti gospodi si pa tudi prizadevajo, svoj sveti poklic po ravno tistem polu spolniti, ki ga je božja previdnost sama pokazala: oni imajo podučevati in odgojevati Slavjane, in podučevajo in odgo-jevajo jih tudi slavjansko. Bi zamogel imena imenovati — naj žlaht-nejše mlade gospode — ki delajo gorečo in iskreno kot junaški mladen-či, previdno in modro kot skušeni moži, in serčno kot vojaki, priprav-leni vse preterpeli, vse storiti, vse darovali iz ljubezni do svojega naroda. To so moži, ktere je veliki škof Gin d I, za moravske Slavjane nepo-zablivi gospod in oče, posvetil in razposlal. On je, kakor se od njegove visoke stopnje in visokega duha misliti zamore, hitro i dobro za-popadel,sda je treba ljudstvo na višjo stopnjo omike in izobraženosti po-vzdignuti, je pa tudi spoznal da se 1a žlahtna reč le po naravnem potu doseči zamore. Za to si je izredel mlade duhovnike za svoje pomagavce in delavce. On gotovo ni bil najemnik, on je bil zares »po božjej milosti." Rojen Ilirec (?) i pa vendar le nemško odgojen (izrejen , in u takem nemškem narečju izučen, ki je močno težko storilo, najprej ceski in potem ilirski jezik izgovarjati: je vendar kot škof vse težave premagal,— iz ljubezni do svoje neveste, svoje čede, svoje cerkve. Cesko je moral vsaki bogoslovec se dobro učiti in popolnoma znati, ne le tako na polovico, kakor nekteri misle, dosti za krnela na deželi,— češka knjigovna se je po njegovej pomoči napravila; duhovšnica je bila seminišče duhovnih vlastencov in domorodcov. Sme se reči, Gindl je slavjanščino na Moravskem posvetil in povišal: Gindl je to storil, kakor je povsod znano, mož brumni in postavni. Kako se je češko slovstvo in češki jezik s pripomočjo presvil: škofa Gindl - na razširil in cveteli začel, naj to priča, da je neki knjigar sam obstal, da je jedno leto več ko za 3000 rajn sr. čeških knjig razprodal." —
Naš rajni knjezoškof F. A. Gindl je bil taj iskren prijatel Slavjanov; naj tudi sladko in mirno počiva u slavjanskej zemlji, na mertivšču u št. Rupretu pri Celovcu! Slava mu, slava!! —
* Šel je pred nekimi mesci po novinah glas — i tudi »Slov. Bčela« je to novico donesla — da misli visoko ministerstvo uka po celem cesarstvu zaukazali, da naj se vprihodnjič na vsakem gimnaziju, kjer dva jezika v kronovini veljata, za vse učence, bodi si kterekoli narodnosti, oba deželna jezika kot zapovedan predmet učita. Iz tega ne bode lelas še nič, — zakaj gimnazialna vodnija lukajšnega c. k. gimnazia je oznanila, da naj starejši in oskerbniki rojenih Neslovencov na znanje dajo, al| ima slovenski jezik prihodno leto za njih otroke biti obligatni predmet alj ne'? Mi ne želimo, koga siliti, se našega jezika poprijeti in učiti, — vendar pa radi poterdimo, kar se iz Iglave na Moravskem u »Videnski Denik« piše: »Iz mnogih stran se slišijo želje, da bi, kakor nemški jezik, tudi drugi deželni jezik postal za celi gimnazij zapovedani (obligatni) predmet. Mi se tistim, ki to žele, že zavolj tega pridružimo, ker želimo, da bi vsaka narodna nenavist i vsaki narodni nemir konec vzel. To se pa žalibog! zgodili ftemore, kadar kak narod vidi, da kakemu drugemu ednakopravneinu narodu ednako postavljen ni, če ravno bi se to lehko zgoditi moglo. Dalje tudi to netnoremo utajili, da narodni spor in sovražtvo ne malokrat tudi iz tega navstaja, da se jezik in
slovstvo tega alj unega naroda nepozna. To imenovito velja o jeziku i narodu čehoslovanskem, kteri je drugim narodom zavolj žalostnih okol-šin u svojem duševnem i narodnem razvil ku nepoznan ost al. Znanost pa zamezuje, alj saj mirni (pomanšuje) sovražlvo in spor, ter pripravlja najčistejšo cesto k ljubezni in vzajemnosti. Znanost se pa razširuje in utemeljuje tim bolj, čim več se kdo uči; da taj češki jezik in češko slovstvo poslane zapo edani predmet, bilo bi že zavoljo (egaserčno želeti.« Kar se tukaj piše od Cehov in Nemcev, od češkega in nemškega jezika, ravno to velja od Slovencov in Nemcov, od slovenskega i nemškega jezika. —- Ravno oznanijo časniki, da je gosp. yminister uka ukaz izdal, po kterem je češki jezik na vsili gimnaziili po Ceskem in Moravskem za vse učence zapovedan predmet. Alj ni ravno tako potrebno, da vsi uradniki po našej Slovenii slovensko znajo? Kdor pa hoče znati, naj se 11 šolah uči! —
Med i pelin.
Iz spodnje Rožne doline. 10. Septembra je bil izpit (letno izpraševanje) v Borovljah.
Ob 8 je bila šolska hvalna meša s blagoslovom, pri koji so učenci in učenke pesem »Jezus male k sebi kliče« s mičniin glasom peli. — Ob 9 se je začelo izpraševanje sledečih predmetov zaporedoma : t vero-znanje, 2. nazorne i mislivne vadbe, 3. slovkovanje i pismenkovavna pravila, 4. Branje i bravna pravila, 5. pravopis, slovensko i nemško, 6. računenje iz glave i na deski; za slovnico in za spisovanje, žali Bože, ni nič več časa ostalo!
Pri vsili so se učenci in učenke tako obnašali, posebno pa v slovenskem branju, da je vsim pričijočim serce ganilo. — Slovenski i nemški pisi so bili lični i čedni, med pervimi tudi Kirilice ni manjkalo.— Med pričijočimi so bili tudi gospod okrajni sodnik August žlahtni Stein-berg, kteri so rekli, da ne najdejo razločka med to ljudsko in mestno glavno šolo; tudi so rekli, da je prav in resnica, da se otroci le v svojem maternem jeziku prav razviti, izurili in izobraziti zamorejo. —
Po 12. uri so se začela šolska darila delili. Vsi rodoljubi slovenske čitavnice v Borovljah in drugi prijatli šole so mnogo denarja vkup zvergli, da so se šolska darila nakupila; gospod okrajni sodnik so dali 5 fl. srebra za vboge; gospod srenjski župan ne vem za golovo koliko, tako da ni preveč, ko bi rekel, da so otroci v knjigah in v denarjih okoli 20 fl. srebra v darila dobili. — Živijo taki rodoljubi, koji ueivni-ce s takimi silami podperajo!
Imeli sino tudi svili, knezo-škofa u Rožnej dolini. Bil sem pričujoč, ko so rajni knezoškof Georg Mayer leta 1832 u Borovljah bili. Tedaj je bilo u cerkvi u Borovljah vse po nemško: nemško se je pelo, sam škof so nemško pridgovali. Letaš je bilo vse drugače, vse po domače, po slovensko. Slovenska pridiga, slovenski keršanski nauk, slovensko petje, in gosp knezoškof so leporudeee slovenske knjige med pridne otročiče delili. Glejte! tako Slovenija živi in bode živela vkljub vsim nasprotnikom. — Da pa Slovenci svoje ljudi prav poznajo, moram še to pristavili, da so Borovski kaplan, gosp. J. M. nekaj nemških bukvic razdelili med tiste slovenske otroke, ki so najbolj ker-
šanski nauk, po nemško znali. Kaj pa smo brali u ))BčeIi>> od poglavarstva na Ceskem in od keršanskega nauka'? —
* h južne S t a j a r s k e. V Bčeli od 1. septembra ste nam donesli veseli glas o družtvu za izdavanje koristnih knjig, ki bi služile u poduk našemu prostemu narodu Lepa zares, i važna je ta namera, potrebna je narodu našemu prosveta, ko sunčna svilloba i gorkota rastljinstvu. Al predragi vlastenci, bojim se jako, da tudi po tem polu ne pogodimo v skrito serce naših ljudi. Ko bi jim knjige zastonj dajali, in verh lega še vsakemu prijemniku nekoliko dnarjev obljubili, bi saj nebi žalosti dočakali, za dobro voljo i lepo namero žaljivih besed slišali. Ako kmet za lastnega otroka potrebnih šolskih knjig kupiti neče ili nemore; — kaj bo žertvoval v svoje izobra-ženje, v obudjenje mlačne svoje vere, v povzdigp narodnoga zaveden-ja'? — Da je to gola resnica, a no samo slut prenapetega rodoljuba, naj svedoči vam sledeči dogadjaj: Pri okrožnem poglavarstvu 11 Brež-cah so si uradniki —- blažene uspomene — prizadevali, zagotovljeno jednakopravnost s tim u živlenje upeljati, da so Slovencem vsa pisma narodno spisavali. Ali jao i luge! ta zlala doba ni dolgo terpela! Mahom pridere iz raznih krajev tega okružja tropa širokouslnih seljanov, ki se pritožijo, da teh pisem nerazumijo, ker so »hervatsko« pisane, in prosijo zajedno, naj se jim zanaprej vse nemačko spisano razpošilja. To se ve, da ni na svetu prošnje, ki bi se rajši v slišala, kot ravno ta. In tako se širi i šopiri opet vse po navadnem slarem kopilu. In posamezni vlastenci, če ravno vidijo krivico nad krivicoj, nimajo moči, da ^i mo-riven nož, kterega si narod sam v persa tiši, z rok mu zderli. Tako se vsako naj lepše , naj koristnije poduzetje razbije na tverdih glavah našega, ah uprav našega naroda.
Šolsko lelo u kmetih je več prošlo, i š njim tudi bede i težkoče siromašnega uciteljstva. Bil sim samo pri jednem izp tu, in pripričal sim se, da v tej slrani veliko pomenkuje. Pisano je v tej stvari že do-sla , nasvetovano že dosla koristnega, al dozdaj je še malo uspeha iz-raslo. Čudim se samo, kako še sadašni učitelji pri vsem tem, da živijo prav za prav siromašno, da ni še zdaj šolskih knjig, da jim jedan v glavo vbija, naj učijo slovensko, drugi, naj se deržijo nemščine, da učitelji pravim, še zdaj se vendar silijo, svoje dolžnosti po smožtiosli sveršivali, ker bi mnogi izmed njih pri uradnijah kakor nar zadnji-pisač boljšo službo dobil.
Samo jedno veselico vam oznanim, naj gre hvala, komu sliši. Dve uri od Celja proti južno — izločnej strani vidiš, ako se po železnici mimo Si. Jurja v Celje peljaš, na levo roko prijazno ccrkvo na stermein bregu, krog kterega \sred visokih gorah Kalobska županija leži. Kdo bi si mislil, da v tem zapuščenem, divjem kraju tolko nade-polna mladina materi Slavi doraša? 4. seplembra je bil za tamošno šolsko mladino izpit, pri kterem je bilo više gospode, duhovskoga i po-svetnoga stana, nazoče. Jedan izmed tih pripoveduje o izpitu tako le: Nigdar še nisim bil pri izpitu, da bi nam bila mladost tolko veselja napravila, ko tukaj. Olroci so odgovarjali tako čisto, gladko i bistro, da so mnogemu gostu od veselja i zavzetja svetle suzice u očeh se igrale. Sprašovali so se ne samo iz navadnih predmetov nego tudi iz zernljo-pisa i prirodoslovja, i kar je posebno vse do serca genilo, je, da so
ot ročici ko ma j 8 — 12 let stari tudi umetalne izraze iz vsih predmetov tako brez ikakove spotike vedeli, da ni človek razločiti mogel, komu da sliši večja hvala, bistrim mladim glavicam al marljivim učitelji m.
Kij bi še spomenil o pevanju i blagorečju, u kojem predelu si je posebno zasluženje za mladinu pripravil blagi g. K. bivši pod/upnik ondajšni. Prevodjena pesem »Zvon" je bila tako razdelena, da je vsaki izmed verliih učencev nekoliko verst besedil. Sladkomile reči našega slavnega prevoditelja i našega pisatelja, visoko čestitega gospoda knezo-vladike Antona Slcmšcka, so tekle iz mladih ust učencev tolko lepo i ganljivo, kot soglasni šum, ki ga vatreni pevac omika i iz čisto vbrane lire uzbiljenim sercom izmika. — In milotu/ni spevi naših neprecenljivih narodnih pesni, oni so se glasili iz n.ladjahnih gladkih gerov, ko da je Vila v zelenoj gori svoje družice v glasbeni zbor zaklicala ! Kaj bo slava Milih gg. učiteljev, posebno pa g. J. V. i H. K. u list Bčele upisana, naj jim služi v dokaz, kako se spoštuje marljivost, iskrenost i učiteljska ljubav proti zapuščenoj slov. mladini. —
* Iz Kanalske doline. Iz naše doline Vam nič ne vem, ne veselega, ne žalostnega pisati, ko bi lo že žaloslno ne bilo, da se za Slovenijo nič veselega ne pergodi. Samoto je me na Trebižu razveselilo, da žandarska kasarna tudi slovenski nadpis ima. Čudno se mi pa zdi, da so po vsih slovenskih krajih notarji alj bilježniki skorej vsi terdi Nemci, kakor na Trebižu in Podkloštram in v Rožeku, —kaki) je pa to'? Vse vloge na vradnije morajo od notarja bili, kdaj se bo pa začelo v vradnijah po slovensko pisali, kadar so vloge vselej le nemške! —
Sim dobil dopis iz Zilske doline, da je, ko so naš knezoškof v Cačah (Saak) birmovali, tam na zvoniku bandera z slavjanskimi barvami ferfrala i da se je per goslnii mnogo od jezikov govorilo; . posebno so škof milega petja opomnili, ko so ga nekdaj v Marijecelu od Rožank slišali.
S m e s n i c e,
* Kmetički fantalin dojde u mesto. Ravno je velar tako silno pihal, da jednemu gospodinu klobuk i š njim vlasenku (peroko) odnese. Kuči se vernuvši pripoveduje fantalin: „Joj matko mila! u ineslu je lako strašen vihar, da ljudem klobuke i cIo vlase odnaša." —
Nek slari vojak, koj u vojski franceskoj biaše, hvalil se je, da je množini Francozov noge odsekal. Saljivec jeden odgovori mu: mo-žebili, da so bili ti Francezi že bez glave.
Na znanje!
Od več strani slišimo pritožbe, da nekteri gg. naročniki »Slov. Bčele" ali ne o pravem času ali clo nič ne dobe. Zamoremo p. n. naročnike zagotoviti, da mi »Bčelo" vselej pregledamo, preštejemo in I. in 15. dan vsakega mesca iz Celovca odpravimo. Prosimo taj vse c. k. poštnije, »Bčelo" redno odpravljali, gg. naročnike pa, o pravem času na dotično pošto po njo pošiljali.	Uredn.
Odgovorni izdatel in tiskar: Ferd, žl. Kleinmajr v Celovcu.