Kupujem, kupuješ, kupujemo...
Če še tako razmišljamo in izbiramo bese-de, bi pojma potrošniška mrzlica r.e zadeli bolj, kot jo je zašpičil pred dnevi neki humo-rist:
Kupujem kot blazen že štirinajst dni,
saj vsak dan bolj prazen se market mi zdi...
Tako je to: nekdo blekne nekaj v zvezi s pomanjkanjem, potem pa hajd v trgovino ... Naj to stori dvajset naivnežev, pa se polica z določenim blagom že malce izprazni. Ko to vidijo drugi, manj »poučeni» naivneži, plane-jo po blagu tudi oni — in blaga čisto zares zmanjka.
Zdaj so zadovoljni vsi: tisti, ki je iz tega ali onega razloga bleknil v množico parolo o pomanjkanju, drugi, ki so »še pravi čas na-kupili zalogo« in dolgih nosov ostanejo samo tretji, ki vsem tem govoricam niso nasedli, pa so nazadnje ostali brez vsega ...
O moralnosti takšnega otročjega početja, ki pa nima nič kaj »otročjih« posledic, tokrat ne bomo govorili. Brezobzirno nakupovanje in kopičenje zalog pač nima dosti skupnega s socialistično in z nikakršno moralo — do tega nas bo slej ko prej privedel vsak trez-nejši razmislek.
Toda oglejmo si še malce drugo plat pro-blema — reakcije trgovcev na potrošniške psihoze. Ne bomo ovinkarili: velikokrat je za nastanek govoric v veliki meri odgovoren ne-sposoben poslovodja (besedo nesposoben lah-ko, če hočete, zamenjate tudi z nemaren). Na-mesto da bi namreč polico, ki se je nadpov-prečno hitro izpraznila (iz kakršnega že raz-loga), čimprej ali takoj napolnil, stoji križem rok in se morebiti še hahlja ob nakupovalnih podvigih strank. Zgodi se seveda, da se sploh ne hahlja, ampak blaga preprosto povedano ne naroči pravočasno, ali pa ga pravočasno ne dobi — če je kot cucelj navajen le na enega grosista ...
Kakorkoli že, če bi bili vsi poslovodje tako iznajdljivi kot tisti (ali tista) v Emoninem centru v Kosezah, bi o potrošniški mrzlici le težko govorili. Redko se namreč zgodi, da bi jim zmanjkalo kaj pomembnejšega — kljub paniki, ki sicer vlada po ostalih Ijubljanskih trgovinah.
Naključje? Verjetno ne. Najbrže gre le za odgovorno in moralno opravljanje nekega de-la.
Zakaj so takšni primeri še tako presneto redki?