Leto V. Ljubljana, dne 24. junija 1936. štev. 18. Letna naročnina znaša Din 40 —. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. K Vidovemu dnevu Kmalu bo minilo 550 let, odkar se je zrušilo na Kosovem polju srbsko carstvo in je s tem propadla edina in zadnja samostojna državna tvorba nas, J u gos lo venov. Ogromne sile mladega turškega imperija so pregazile Kosovo polje in se razlile preko vsega Balkana, kjer jim ni nihče več nudil resnega, organiziranega odpora. Srbstvo je izginilo pod ogromnimi valovi vedno novih, iz azijskih step prihajajočih turških osvaijalcev. Kot Turki so bile vse večje sile srednje in zapadne Evrope prepričane, da je enkrat za vselej konec Srbije in Srbov in da je postal Balkan za vse večne čase nesporna last turškega imperija. Stoletje je trajalo to naziranije, ki se je zrušilo šele potem, ko so začeli po stoletni Podtalni borbi bruhati na dan plameni ved- aktivnejšega in širšega odpora in si je za-M navidez končnoveljavno zatrti Srb s sabljo v roki krčiti pota svoje svobode. Ti osvobodilni boji naših srbskih bratov mudijo naravnost vzoren primer neverjetne žilavosti in Vstrajnosti malega naroda, ki je klijub stoletnemu suženjstvu, kljub ogromni premoči svojega tlačitelja in kljub vsem rafinirano — surovim sredstvom, ki se jih je posluževal tlačitelj, obdržal ne le svoj jezik in svojo Vero, marveč tudi svojo nacijonalno zavest in svoje borbeno stremljenje po svobodi. In Če kje, vidimo tu dokaz, da tudi največji imperiji ne morejo vsesati v sebe in odstraniti s površja zemlje še tako malih narodov, če so ti narodi samozavestni, prožeti z željo po svobodi in pripravljeni, žrtvovati vse, imetje in življenje za krst častni i svobodu zlatu. Moč ideje, moč skupnega hrepenenja enotnega naroda gre preko vseh ovir, čeprav predstavljajo te ovire vsemogočni, svetovni imperiji. Nam Slovencem mora nuditi zgodovina naših srbskih bratov izza bitke po Kosovem polju še prav poseben pouk. Mali narodi ne morejo odoleti nasprotnikom, če nimajo pred seboj najvišjih ciljev. Borba za malenkostne uspehe se da voditi potom pogajanjj in doseganja raznih koncesij. Borba za svobodo pa se da voditi samo z orožjem v roki in samo z najogorčenejšo borbo na nož. Kdor je sposoben za tako borbo, ta si lahko stavi najvišje, navidez nedosegljive cilje. Kdor pa take borbe ne zmore in kdor smatra, da take borbe ni treba, ta je brezpogojno navezan na pogajanja in majhne koncesije, ki se jih dobiva najlažje s klečeplazenjem in vpognje-nimi hrbti. Seveda imata oba načina borbe svoj upliv na one, ki izvatjajo to borbo na ta ali oni način in prav gotovo ne bo nikdar sposoben zastaviti si res visoke in skrajne cilje oni, ki ni vajen iti v brezkompromisno borbo, v kateri so že od vsega početka izključena vsaka pogajanja in nemogoči vsi kompromisi. Zgodovina uči, zgodovina Vidovega dneva pa še prav posebej in je poučna tudi danes, ko mora na svojo žalost ugotoviti, da hodi velik del nas Slovencev čisto obratno Pot, kot so jo hodili naši srbski bratje. Vsi °ni, ki so se borili za pravice Slovencev v časih izpred 1. decembra 1918, vsi oni naši mladi fantje, ki so že od leta 1903. dalije podčrtavali jugoslovensko misel in odkrito izjavljali, da je osvobojenje Slovencev možno le potom ujedinjenja s Hrvati in Srbi v samostojni, od Avstro-Ogrske popolnoma neodvisni Jugoslaviji pod dinastijo Karadijordje-vičev, vsi ti so smatrali svojo nacijonalno borbo s 1. decembra 1918 za zaključeno. In vsi ti so smatrali, da morejo svoje nacijonalno delo nadaljevati le na ta način, da skušajo čimbolj zbližati posamezne dele enotnega jugoslovenskega naroda in polagoma stvo-riti v vseh delih tega naroda ponosno samozavest skupnosti, ki naj iz troimenskega naroda SHS napravi enoten ijugoslovenski narod. To stremljenje je naletelo na težke ovire, ki so izhajale na prvi pogled iz posameznih delov naroda, so pa bile dejansko le plod Podtalnega rovarjenja posameznih dnevnopolitičnih pojavov in oseb. In čudno, najmanjši odpor se je pojavil iz vrst onih srbskih bratov, ki so živeli nekdaj v meijah svobodne kraljevine Srbije, torej bratov, ki so v prvi vrsti upravičeni nastopali kot potomci in maščevalci Kosova in so brez dvoma nosili najtežje breme v borbah za osvobojenje in ujedinjenje. A največji odpor, kje se je pokazal ta? Odgovora ni treba, da ne zaidemo v razmišljanje o letošnji obletnici Vidovega dneva Predaleč. Lahko pa rečemo, da so se pojavili v dobi, ko živimo Slovenci v svoji lastni na-cijonalni državi, prvi borci za svobodo Slovencev in slovenskega jezika iz onih vrat, ki Jih pred julijem 1914, zlasti pa na Vidov dan 1914 ni bilo tam, ker so stali nacijonalno v resnici eksponirani, proti Dunaju in 'za Beograd usmenjeni Slovenci. (Nadaljevanje na 4. str.) Jugoslovenski javnosti! Naši dobrovoljci, ki so krvaveli na vseh svetovnih bojiščih, razvijajo letos na Vidov dan svoj prapor v Ljubljani. V onih temnih in težkih dneh so naši bratje dobrovoljci nastopili odkrito, z mečem v roki proti stoletnemu sovragu ter z lastno krvjo krčili pot naši svobodi. V morju zavezniških praporov so visoko dvignili našo trobojko ter izvršili zgodovinska dejanja, ki so zadivila svet in dokazala samozavest, ponos in junaštvo naroda, pripravljenega braniti svoje nacionalne vrednote s preziranjem trpljenja in smrti. Utrujene in razredčene vrste naših dobrovoljcev so se umaknile po doseženi zmagi v ozadje. Z isto nesebičnostjo, kot so jo pokazali pri svojem velikem delu v svetovni vojni, so prepuščali v svobodni domovini plod svojega dela drugim. Danes pa stopajo pred narod, da ožive spomin na junaške čine, izvršene pred dvajsetimi leti v Dobrudzi in da zasade v srca novi jugoslovenski generaciji ono ljubezen in požrtvovalnost, ki so jo oni sami dokazali z lastno krvjo! JUGOSLOVENI! Ob priliki razvit ja prapora naših dobrovoljcev je naša dolžnost, da jim izrazimo zahvalo, ki je nismo mogli izraziti v času njihovega žrtvovanja. S svojo prisotnost jo na njihovi proslavi jim dajemo zagotovilo, da smo strnjenih vrst ob njihovi strani, da razumemo veličino njihovega samožrtvovanja in junaštva in da gledamo v njih vzor, katerem^ hočemo slediti v vsakem primeru in za vsako ceno! Zato pozivamo vse Juffoslovene, da se udeleže razvitja prapora naših dobrovoljcev. ČUVAJMO JUGOSLAVIJO! Zdravo! V Ljubljani, dne 20. junija 1936. Bram-i-bor, osrednje društvo Društvo kneginje Zorke Družba sv. Cirila in Metoda Gasilska zajedniea Dravske banovine Jadranska Straža, oblastni odbor Jugoslovenska ženska zveza, sekcija Ljubljana Jugosl. nac. akad. klub »Edinstvo« Jugosl. napr. akad. društvo »Jadran« Klub jugoslovenskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre Kolo jugoslovenskih sester Legija koroških borcev Maistrovi borci Narodna Odbrana, oblastni odbor Ljubljana Narodna Odbrana, oblastni odbor Maribor Prižgimo Pred dvajsetimi leti so v Dobrudzi stopili naši dobrovoljci v vrste borcev za svobodo. S svojo mlado silo so zadivili ves svet in ga opozorili na narod, ki krvavi pod tujim jarmom. Njihova dejanja so dokazala, da je ta narod vreden svobode. Pred dvajsetimi leti so omahnila v Dobrudzi njih mlada, krepka telesa. Vojni plaz je zdrvel preko njih in zasul njihove kosti v daljni tujini. Dvajset let samevajo njihovi grobovi brez cvetja in zelenja izravnani z zemljo. Dvajset let hrepene njihove kosti po ljubeči roki, ki bi prižgala luč na njihovih tihih domovih. Bratje, sestre! Pot k tem njihovim domovom nam je trenutno nemogoč. Da pa jim pokažemo svojo globoko hvaležnost, naj zagore na predvečer Vidovega dneva, praznika vseh za našo svobodo padlih žrtev, na naših gorah kresovi, kot spominski Narodna strokovna zveza Savez jugoslovenskih emigrantskih udruženj Sokolska župa Kranj Sokolska župa Ljubljana Splošno žensko društvo Strcljački okrug Udruženje četnikov Udruženje jugosl. nar. železničarjev in brodarjev, oblastni odbor Udruženje p. t. t. zvaničnikov in služiteljev Udruženje rezervnih oficira i ratnika, pododbor Udruženje vojnih invalidov kraljevine Jugoslavije, oblastni odbor Zveza društev privatnih nameščencev //m luči! plamen vsem onim, ki so pisali s svojo lastno krvjo zgodovino našega naroda in zapečatili s svojo smrtjo njegovo svobodo. Prižgimo jim kresove na, naciji gorah, ki naj oznanjajo vsemu narodu vernost, zvestobo in hvaležnost jugoslovenskih src do padlih junakov. Pokažimo s temi spominskimi kresovi, da gori tudi v naših srcih neprestano spominska luč spominu padlih boi-cev. Kresovi naj bodo vsakomur znak sile, ki druži naš narod in ob kateri se mora zlomiti vsak poskus, rušiti to, kar nam je bilo ustvarjeno s tolikimi in tako dragocenimi žrtvami. Kresovi naj zagore na vseh vrhovih 27. j.unija t. I. točno ob pol 22. uri zvečer ter, naj gore najmanj do 23. ure. Slava spominu padlih dobrovoljcev! Odbor za proslavo dvajsetletnice bojev v Dobrudži Naši dobrovoliei Dvajset let je poteklo, odkar so se pojavili naši dobrovoljci prvič na bojiščih svetovne vojne in ne več z besedo, marveč z dejanji in orožjem v roki pokazali vsemu svetu, da so odločeni boriti se do zadnjega diha proti Avstro-ogrski monarhiji, ki je bila po imenu njihova in naša domovina, pa je bila dejansko črno-žolta ječa vseh menemškilf in , nemadžarskih narodov. Val nacionalizma, ki je zajel takratno našo mlajšo generaciijo in šel preko septemberskih dogodkov leta 1908. in preko raznih srednješolskih štrajkov do Vidovega dne 1914, ta val je dosegel svoj vrhunec ravno v pokretu naših dobrovoljcev, ki so se točno zavedali, da jim po tej njihovi ločitvi ne preostane nobena druga možnost kot ta, da ali zmagajo ali poginejo. Vsak povratek v še obstoječo monarhijo je bil nemogoč, avstrijska soldateska bi jih bila obesila na prva drevesa kot svarilno znamenje vsem podanikom apostolske monarhije. In Bog zna, kako bi se bila obnašala proti njim njih lastna domovina, če ne bi bilo po njih veliki zaslugi prišlo do dneva uedinjenja in osvobojenja in ne bi bil tudi preko naše, slovenske zemlje, razprostrl svojih kril dvoglavi beli orel! Ko gledamo nazaj in primerjamo vlogo, ki so jo igrali naši dobrovoljci v osvobojeni domovini z vlogo, ki so jo igrali in jo igrajo v ČSR legionarji, v poljski republiki pa Pil-sudski s svojimi vojaki, potem vidimo, da se Jugoslavija dejansko ni znala oddolžiti tem svojim heroijem, zlasti pa se mi, Slovenci, ne moremo ponašati s kako posebno iskrenostjo in hvaležnostjo napram njim. Kdo vse je že igral pri nas važno vlogo, kdo vse je že nastopal kot voditelj naroda! Dobrovoljcev ni bilo med njimi in prav gotovo je to ogromna škoda za našo nacionalno stvar tako z našega ožjega krajevnega kakor s splošnega državnega stališča. Naj bodo oni, ki se niso dejansko borili za nastanek te države, ki niso riskirali svojih lastnih življenj in svoje lastne časti za osvobojenje našega naroda, še tako dobri in pošteni, kljub temu ne morejo gledati na to našo mlado, nacionalno državo s tistim globokim razumevanjem in s tisto brezmejno ljubeznijo in vdanostijo, kot morejo to storiti oni, ki so za to domovino krvaveli in trpeli, predvsem torej dobrovoljci. Prav gotovo bi se bil vršil razvoj naših notranjih dogodkov čisto drugače, če bi imeli oni, ki so vodili ves ta čas usodo naše države, v sebi resničnega dobroveljskega duha. Koliko nepotrebnih notranje-političnih trzavic in sporov bi nam bilo prihranjenih, koliko naših sil bi bili lahko uporabili v druge, konstruktivne in produktivne svrhe, če bi resnični dobrovoljski duh preveval srca in misli vseh naših odločujočih činitelijev in če bi bil ta dobrovoljski duh uravnal vse njihovo delovanje. Srbi, Hrvati in Slovenci so stali ramo ob rami v dobrovoljskih polkih in divizijah, drug poleg drugega so napadali sovražne postojanke, drug poleg drugega so krvaveli in umirali. Dobrudža! Koliko tisoč srbskih, hr-vatskih in slovenskih dobrovoljcev je padlo tam v strahotni borbi, v kateri se niso borili dobrovoljci kot Srbi, Hrvatije ali Slovenci, marveč kot enotni jugoslovenski dobrovoljci, kot predstavniki in borci iste ideje, za katero so padle že preje tolike žrtve in ki je dobila svoj poslednji, najtežji krvavi krst dne 9. oktobra 1934 v Marseju, to je ideje edin-stva (jugoslovenskega naroda in močne, edinstvene in nedeljive Jugoslavije. Ni vreden da živi narod, ki ne zna črpati naukov iz svoje lastne prošlosti za svojo sedanjost in bodočnost, še manj pa je vreden narod, ki ne zna pravilno ceniti in vpošte-vati ^zaslug svojih lastnih herojev, svojih lastnih žrtev, padlih v borbi za svobojenje. Zadnji čas je, da se zdramimo mi vsi iz strašne apatije, v katero nas je vrglo razbesnelo partizanstvo, ki nas obdaja z vseh strani in zastruplja naše medsebojne razmere, s tem pa tudi naše gledanje na državo. Zadnji Čas je, da sledimo tudi mi vzgledu narodov, ki so dali herojem svojih osvobodilnih borb njim pripadajoča ne samo častna, marveč tudi uplivna mesta. Naš narod je dovolj jak, da bo prebolel v sebi vse strupene injekcije, ki jih je dobil vbrizgane v svojo kri tekom teh 18 let proti svoji lastni volji in kot optimisti smo prepričani, da bo narod samo srečen, če se čimprej zaključi doba teh zastrupljajočih injekcij. Kajti sicer bo treba novih dobrovoljcev, a pred tem naj čuva Bog naš narod in našo državo. To so misli, ki prevevajo jugoslovenskega nacionalista v dneh, ko slave naši dobrovoljci prav za prav svoje prvo slavije v svobodni domovini in ko imamo mi vsi dolžnost, da damo temu slavju čim širšo in slovesnejšo obliko. Saj so ravno slovenski dobrovoljci prvi primer oboroženega odpora Slovencev proti bivšim tlačiteljem, pa tudiprvi dokaz, da* vede samo oborožen odpor do* uspeha. Zdravo, jugoslovenski dobrovoljci. I. C. Skupina slovenskih dobrovoljcev pred odhodom v Dobrudžo. H kongresu Narodne Odbrane Ves čas po osvobojenju in ujedinje-nju, s katerima je Narodna Odbrana zaključila prvo desetletje svojega tako plodnega in uspešnega delovanja, je stala ta borbena organizacija mirno ob strani. Smatrala je, da je zaključeno njeno delo in da nima v osvobojeni domovini druge naloge kot čuvati svetle tradicije svoje, lastne prošlosti in spomin na legendarne borbe ter herojske žrtve, padle za osvo-bojenje. Obstojale so sicer njene organizacije, kot so obstojale prej, ni pa smatrala za potrebno, da bi večala število teli organizacij in vabila mase v svoje vrste. Spremenjene razmere, zlasti naravnost gnusno partizanstvo in demagošivo, ki je grozilo uničiti vse s toliko krvjo pridobljene dobrine, so morale uplivati tudi ria mišljenje in zadržanje Narodne Odbrane in njenega vodstva. Od leta 1933 dalje, ko se je vršil v Banji Luki prvi kongres oživljene in prenovljene jugosloven-ske Narodne Odbrane, se vrši sistematično delo na terenu, ki je stvorilo iz NO v resnici vsedržavno, vse dele naše države in našega naroda prepletajočo, strogo naci-jonalistično, izven strank in visoko nad njimi stoječo borbeno organizacijo. Tri Naročajte POHOD Brat Ilija Ž. Trifunovič — vojvoda Birčanin, predsednik Središnega Odbora Narodne Odbrane leta se je vršilo to pripravljalno delo, kongres se vrši v dneh 28. in 29. VI. t. 1. v Kragujevcu, naj zaključi to pripravljalno dobo in postavi smernice za bodoče delovanje in uveljavljanje Narodne Odbrane in njenega članstva. Narodna Odbrana ni bila nikdar politična in tudi v bodoče noče mazati svojih rok z dnevno politiko. Zaveda se pa, da živi tudi še danes kljub vsem tem razme- ram širom Jugoslavije ogromno število dobrih jugoslovenskih nacionalistov, . Vsi ti tvorijo ne samo številčno, marveč tudi moralno in idejno močno armado, kateri je treba dati samo enoten načrt in določen oilj. OITAJTE ✓/ // j LISTNICA UREDNIŠTVA Današnja številka »Pohoda« je posvečena predvsem Kongresu Narodne Odbrane v Kragujevcu in nacionalne manifestacije v Ljubljani ob priliki razvitja prapora vojnih dobrovoljcev. Vsled tega prosimo čitatelje, da to vpoštevajo. To so prilike in razmere, v katerih se bo vršil letošnji kongres NO v Kragujevcu. Kot živa, vsedržavna in vsenarodna organizacija bo morala NO zavzeti svoje stališče k njim in izraziti svoje mnenje. To dolžnost ji nalaga njena slavna zgodovina, to dolžnost ji predpisujejo njena pravila, predvsem pa bitni interesi naroda in države. I. C. Navodila delegatom in udeležencem kongresa NO v Kragujevcu Oblastni odbor je razposlal vsem doslej prijavljenim delegatom izkaznice za znižano vožnjo, ki bo stala III. razred brzovlaka Ljubljana—Kragujevac in nazaj ca Din 220'—. Kdor ni prejel legitimacije ali bi se še naknadno prijavil, ta naj se javi v pisarni Oblastnega odbora. Na postajni blagajni mora vsak vzeti predpisano legitimacijo obr. K—14, nato pa kupiti 2/a vozovnico do Kragujevca, s katero se bo brezplačno vračal pod pogojem, da dobi na legitimacijo potrdilo, da se je udeležil kongresa v Kragujevcu. Delegatje in udeleženci iz Dravske banovine potujejo v Kragujevac 27. junija t. 1. z brzovlakom, ki -odhaja iz Ljubljane ob 9. uri dopoldne, ker bi prišli sicer prekasno v Kragujevac. Kdor ne bi mogel potovati s tem vlakom, naj to javi radi prehrane in prenočišča v Kragujevcu. Z delegati potujejo lahko z istimi ugodnostmi tudi člani njihovih dru- žin. Vsi delegatje morajo imeti seboj legitimacije svojih organizacij, da so upravičeni zastopati te organizacije na kongresu. Brez teh legitimacij ne bo nihče priznan kot delegat ter se ne bo mogel udeleževati kongresa kot polnopraven, aktivno in pasivno legitimiran delegat. Povratek takoj po zaključku kongresa na Oplencu. Oblastni odbor NO Ljubljana Dnevni red državnega kongresa Narodne Odbrane, ki se vrši dne 28. in 29. iuniia »936 v Kragulevcu 28. junija 1936 Ob 8. uri: Polaganje venca na spome-menik ustreljenih čehoslovakov. Ob 9. uri: Polaganja venca na spomenik v vojni padlim in umrlim šuma-dincem. Ob 10. uri: Korporativno prisostvovanje odkritju spomeniku Viteškemu Kralju Aleksandru Ujedinitelju in polaganje venca. Delovni del kongresa 1. Ob 15. uri: otvarja predsednik vsedržavni kongres Narodne Odbrane s programskim govorom. Izvolitev dveh overovateljev zapisnika in treh članov odbora za ugotovitev polnomočja. 2. Poročilo Središnega odbora Narodne Odbrane. 3. Poročilo nadzornega odbora pri Središnem odboru Narodne Odbrane. h. Debata o podanih poročilih, podelitev razrešnice Središnemu odboru, plenumu in nadzornemu odboru priSredišnem odboru Narodne Odbrane. 5. Izmena in izpopolnitev pravil. 6. Kandidacija predsednika Narodne Odbrane. 7. Volitev kandidacijskega odbora za sestavo liste novega Središnega odbora, 10 članov plenuma in nadzornega odbora pri Središnem odboru Narodne Odbrane. . Predl°p Središnega odbora o izvolitvi častnih članov Narodne Odbrane. 9. Slučajnosti. 29. junija 1936 Svečani del kongresa 10. Ob 10. uri otvori predsednik svečano sejo vsedržavnega kongresa. Brzojavni pozdravi kongresa N j. Vel. Kralj% Nj. Vel. Kraljici-materi in kraljevim namestnikovi. 11. Pozdravni govori. 12. Volitev predsednika Narodne OdV brane. 13. Volitev Središnega odbora, 10 članov plenuma in nadzornega odbora pri Središnem odboru Narodne Odbrane. 14. Volitev častnih članov Narodne Odbrane. 15. Ob 15. uri odhod na grob blago-pokojnega kralja Aleksandra na OplencU in zaključek kongresa. Iz predsedništva Narodne Odbrane Vsem organiza€ilam! Na Vidov dan, dne 28. junija razvijejo naši dobrovoljci svoj prapor, kateremu ku-muje Nj. Veličanstvo kralj Peter II. Sveta nacij onalna dolžnost in globoka zahvala za nečloveške žrtve dobro-voljcev nas veže, da vsi po svojih najboljših močeh pripomoremo k čim veličastne j -šemu poteku pomembne proslave dobro-voljcev. Razgibati moramo vso nacij onal-no javnost širom Slovenije, da posveti ta dan našim največjim herojem, ki so se popolnoma žrtvovali za osvobojenje našega naroda in ustvarjenja skupne domovine — Jugoslavije. Na Vidov dan dopoldne se morajo zbrati vsi jugoslovenski naci-jonalisti pred ljubljanskim mestnim magistratom. Akcijski odbor za proslavo razvitja Srapora dobrovoljcev Vas poziva, da naj-ltenzivneje sodelujete pri tej proslavi in Vas prosi, da takoj ukrenete vse potrebno, kakor sledi: 1. Pošiljamo Vam lepake in letake, katere takoj Izvesite v krajih Vaših podružnic in ogrankov ter razdelite letake med članstvo. 2. članstvo organizacij se zbira na sledečih mestih: a) Sokol kraljevine Jugoslavije v kroju in civilu na dvorišču poslopja I. drž. real. gimnazije v Vegovi ulici. b) Akademske organizacije, Legija koroških borcev, Maistrovi borci, Narodna Odbrana, Udruženje rezervnih oficira i rat-nika, streljačke družine, Udruženje četnikov — pred univerzo v Vegovi ulici. c) Narodne noše — v drevoredu Zvezde nasproti univerze. č) Narodna strokovna zveza, Udruženje jugosl. narodnih železničarjev in brodarjev, Zveza društev privatnih nameščencev, Udruženje p. t. t. zvaničnikov in slu-žiteljev — na Kongresnem trgu od častne tribune proti nunski cerkvi. d) Bran-i-bor, društvo kneginje Zorke, družba sv. Cirila in Metoda, Jadranska Straža, jugoslovenska ženska zveza, Kolo jugoslovenskih sester, Savez jugoslovenskih emigrantskih udruženj, splošno žensko društvo — v drevoredu Zvezde na Kongresnem trgu, nasproti častne tribune proti nunski cerkvi. e) Vsa ostala publika v spodnjem delu Zvezde. f) Gasilska zajednica — pred Mestnim domom. Odhod vseh organizaciji iz Kongresnega .trga pred magistrat je točno ob 9.45. Ker bo dohod pred magistrat ob tej url že zaprt, naj se vsi udeleženci zbirajo le na zgoraj določenih mestih. 3. Pozovite vse Vaše članstvo, da se udeleži proslave, ki bo na Vidov dan, to je v nedeljo 28. junija ob 10. uri dopoldne pred ljubljanskim magistratom. Poziv ne izvedite samo preko dnevnega časopisja in listov, ki so Vam na razpolago, marveč tudi osebno od moža do moža. Po razvitju prapora, ki bo končano okoli 12. ure, se formira povorka, članstvo naj da med svečanim činom in v povorki glasno duška svoji nacijonalni zavednosti! Razhod je po mimohodu na Kongresnem trgu. 4. Pred razvitjem prapora se vrši ob 10. uri v magistratni dvorani slavnostni občni zbor, katerega se udeleže organizacije po deputacijah. Tu imajo zastopniki organizacij možnost, da izrečejo pozdrave v polminutnih govorih. Ti naj vzamejo seboj tudi društveni žig za vpis v spominsko knjigo. 5. čim bo zastopnik kuma Nj. Veličanstva Kralja Petra II. razvil prapor, sledi pripenjanje spominskih trakov poedinih organizacij. Organizacije, ki imajo to namero, naj to nemudoma javijo Akcijskemu odboru. 6. Vsi udeleženci so deležni nedeljske izletniške znižane voznine na železnici (50 odstotkov). Kdor pride z železniško legitimacijo za večjo znižano voznino glasom odloka Ministrstva saobračaja, mu bo legitimacija žigosana v pisarni Udruženj a jugoslov. narodnih železničarjev in brodarjev (palača Grafike — pritličje, vogal Ma-sarykove in Miklošičeve ceste). 7. Po razvitju prapora in povorki pri-rede dobrovoljci skupen obed na vrtu restavracije Zvezda. Prosimo Vas, da se udeležite tudi tega obeda v čim večjem številu. Gena za obed je skromna. 8. Okoličani, ki se pripeljejo z vozovi, se priključijo na Kongresnem trgu svojim organizacijam. Postajališče za vozove je v Vegovi ulici od Napoleonovega spomenika do Glasbene matice. 9. Kolesarji shranijo svoja kolesa na dvorišču — Selenburgova ul. 3. 10. Vse dopise je nasloviti na Akcijski odbor za proslavo razvitja prapora dobrovoljcev, pisarna Narodne Odbrane, šelen-burgova ulica 3, telefon 21-09, kjer dobite tudi vse potrebne informacije. Čuvajmo Jugoslavijo! Zdravo! V Ljubljani, dne 20. junija 1936. Akcijski odbor za proslavo razvitja prapora dobrovoljcev v Ljubljani. Pozdravljeni, slovanski naciionaini železničarji! Ko stopate prvič v zgodovini skupno roko v roki bratje Čehoslovaki, Bolgari, Poljaki in Jugosloveni — železničarji, nacionalisti na tla naše bele Ljubljane, tretje prestolice naše Jugoslavije, bodite prisrčno pozdravljeni. Prihajate s kongresa lige Slovanskih nacijonalnih organizacij železničarjev in brodarjev v Beogradu, kjer ste zaključili in napravili nov važen korak v zbližanju slovanske vzajemnosti z vstopom bratov Bolgarov v skupno kolo slovanskih nacijonalnih železničarjev. Ju-goslovenski nacijonalisti Dravske banovine, ki stojimo na straži zapadnih meja naše svobodne Jugoslavije, na obronkih naših krasnih planin in očanca Triglava, s simpatijami spremljamo Vaše delo in Vaše napore, da kot železničarji verno sledite ideji slovanstva. Železnica, kot najpomembnejše in najvažnejše prometno sredstvo, ki veže in omogoča medsebojno spoznavanje in zbliževanje, naj bo vedno ona vez, ki bo služila čim tesnejšemu medsebojnemu sodelovanju in Vi slovanski nacijonalni železničarji bodite tudi v bodoče pionirji medsebojnega bratskega sodelovanja in pomoči. Prepričani smo, da bo znal slovanski železničar kot do sedaj, vedno zvesto služit ideji slovanske samostojnosti in svobode, da bo vedno strnjeno in neomajno služil koristim in časti svoje domovine in s tem nas vseh, kot je to tako sijajno dokazal ob razsulu dvojne monarhije. Videli ste in uživali lepoto naše domovine, videli boste krasote naše Slovenije, bodite uverjeni, da je vse to naše in Vaše, da je vse to slovansko ter da tega ne damo nikomur, da smo vse to pripravljeni braniti proti vsakomur, kdorkoli bi hotel kratiti svobodo našega naroda. Z radostjo v srcu, bratje, Vas pozdravlja bela Ljubljana in cela Dravska banovina, kot drage slovanske goste — brate po jeziku in krvi, želeč Vam prijetnega bivanja tu na zapadni meji slovanskega juga. Naša srca in naše misli spremljajo Vas in Vaše delo z radostjo, saj se dobro zavedamo pomena skupnega dela slovanskih nacijonalnih železničarjev. Jugoslovenski nacijonalisti želimo, da odnesete z naše ožje domovine kar najlepše utise ter ko dospete nazaj v svoje svobodne domovine, izpričate, da tudi tu prebiva slovanski rod, gostoljuben in miren, prežet ljubezni in vere v končno zmago slovanske ideje, trdno verujoč, da ni več daleč, čas, ko Vas bomo prihodnjič pozdravljali in bodo v skupnem kolu slovanskih železničarjev tudi bratje Rusi, ki danes še manjkajo. Bodite železničarji tudi takrat prvi in sledite svetlim vzgledom preteklih dni. Bratje slovanski nacijonalisti železničarji ZDRAVO! Sokolske legije so prejele Kraljev prapor Naše Sokolstvo se točno drži zavesti ju-goslovenske in vseslovanske črte. Nič, prav nič ga ne more odkloniti v stranpoti. Ko je z ustanovitvijo Sokola Kraljevine Jugoslavije sokolstvo postalo državna organizacija, so se mnogi bali, da se te viteške vzgojne organizacije ne poprime značaj režimovstva in s tem tudi nevarnosti režimskega sijaja in režimskega bankrota. Ali sokolstvo se je izogibalo vseli vtisov s strankami, ohranilo je svojo popolno oblikovno in programsko samostojnost. Takšno je tudi danes: Pridno na delu za svoje vzvišene cilje in stalno »Na straži« proti vsem in vsakomur, ki bi sokolstvu ovirali pohod. Jedro sokolstva ni nikdar izgubilo junaštva, ne hrabrosti in brezkraijne požrtvovalnosti. To zdravo sokolsko jedro nikdar ni izgubilo jasnosti pogleda in je vedno podprlo vsakogar, ki pomaga k moči in sreči Jugoslavije. Tako je to jugoslovensko sokolstvo že davno, v balkanskih in pozneje v bojih svetovne morije pomagalo vsem, ki so vstali v borbo za Svobodo, Resnico in Pravico, za Vstajenje Naroda in Jugoslavije. Kaj čuda, če ije to sokolstvo baš v pokojnem velikem Kralju-Mučeniku gledalo Onega, ki more dati in ki edini more ohraniti srečno Jugoslavijo. Iz globokih, v programski istovetnosti ležečih razlogov, je naše sokolstvo vedno prisrčno podprlo vsako delo in namero pokojnega Kralja, ki je v sokolstvu gledal elitno nacijonalno organizacijo in katere pota in nazori so se toliko skladali z Njegovimi, da je izrekel znamenite besede: »I ja sam Soko.« Ko je temu sokolstvu 1. 1930. dajal zastavo, mu ije, kot svoji najvdanejši vojski svečano naročil: »Od zibelke do groba ste dolžni služiti samo Jugoslaviji in jugoslovenski ideji!« In ko je Njegova plemenita duša v Mar-seju, tik pred vstopom v svetlo večnost, naročila vsem prijateljem edinstvene Jugoslavije: »Čuvajte mi Jugoslavijo!«, gotovo je tedaj to njegovo zadnje natočilo računalo predvsem na zanesljiva sokolska srca! A danes vstajajo širom države sokolske armade, oddeljujejo se v legije, v prerojene sokolske legije, da posežejo k izvršitvi Velike Oporoke. Vsi jih že težko čakamo, te ponosne, vedno zmagovite legije, na katerih strani je Pravica, Narod, Domovina, pri katerih je Vse-višji blagoslov. V nedeljo, 14. junija, so te čete zasedle belo Ljubljano. Ljubljana, ki se je za sprejem viteških Sokolov dostojanstveno odela v državne zastave, je v svoji pravi domoljubni duši ihtela in vriskala veselja nad močjo, svežostjo in udarnostjo teh legij. Bela Ljubljana je bogato izvesila prelepo našo trobojnico. Ni čutila potrebe, kazati še nekih »narodnih« zastav, saj sokolska Ljubljana čuti ijugoslovensko, izenačuje meje enotnega naroda z mejami prave Jugoslavije, ne rabi torej za izpričanje narodnosti in državnosti drugega prapora, kot vzvišeni jugoslovenski prapor, ki mu je pokojni kralj dal pravo jugoslovensko obeležje. Kupul donaie blago! Razvitje prapora sokolske župe Ljubljana Na župnem zletu je bila razvita tudi župna zastava. Malo pomembna bi bila za župo in sokolstvo ena nova zastava več, saj naši prapori žal nimajo več one pomembnosti, ki bi jo po svoji vnanjosti pač morali imeti. Ena zastava več, kaj hočemo z njo?! Da, ali novi župni prapor ima svoj poseben Njemu je v krvi borba im v borbi zmaga, škrati smejo ponagajati vilam, celo svojemu kraljičku v gozdu sinejo ponagajati, ali Sokol je daleč od basnikov in bajeslovja. Pred njim je večno lep in vabljiv ideal starih kulturnih Mimohod sokolskih legij — Pobratimstvo praporov pomen: v srcu Slovenije je bil dan prapoT v jugoslovenski barvi in dan je bil sokolstvu Ljubljanske župe od — kralja! Vsi se radostno zavedamo tega, oni, ki so prapor sprejeli in oni, ki se v teh časih prav posebno vesele Kraljevskega prapora v sokolskih rokah. Po stopinjah svojega vzvišenega Očeta stopa mladi Kralj Peter II. K praporom, ki jiin ije kumoval pokojni Kralj Uedini-telj, pristopajo prapori, ki jim je kum Njegov Kraljevski Sin. narodov: biti lep in dober — v osebno srečo, v dobro naroda, domovine, človečanstva. In kdo je več, kot ti Sokoli? In kdo je srečnejši, kot Sokol, ki gre svojemu cilju nasproti, zaverovan v pravilnost svoje poti, obdan ob brezbrojnih praporov, med njimi, s kraljevskim najlepšim, najčastnejšim in najslajšim?! Ostanite, bratje, vredni kraljevskega odličja. Ob lepem sončnem dnevu ste ga prejeli, da ste jasno mogli videti, koliko vas je in kdo vse je z vami? Jože Kregar. Ado Makarovič: Jugoslaviia — Jug o-vlčev maika Majka Jugovičev je mati Jugoslovenov. Ne Jugoviči, ne stari Jug Bogdan niso zgodovinske osebe, najman/j majka. Ona je ostanek slike prastare boginje matere v času ko je nastala »Smrt majke Jugoviča« še tu pa tam živela v narodu. Seveda je pesem podoba junaške in žrtvujoče se srbske matere po usodni bitki na Kosovem, toda natančnejša analiza pesmi nam kaže na boginjo mater, katere simboli, roka in labodna krila to nedvomno potrjujejo. Kakor da bi nam pevec hotel reči, da mati boginja živi v srbski materi. V narodu ije božanska moč. Potemtakem morajo tudi Jug in Jugoviči predstavljati nekaj, kar je v zvezi z boginjo. Kakor je majka mati naroda, tako je Jug oče naroda in Jugoviči narod. Znaine so stare bajke o praočetih naroda Čehu, Ljehu in Mehu (ali Rusu) itd. Eden je prišel na sever drugi na zapad itd. in eden je šel na jug! Kakor so od Ceha Čehi, od Ljeha Ljehi (Poljaki), tako je od Juga — narod na jugu, Jugoviči. Od Boga poslani Jug Bogdan je torej verjetno patrijarh Jugovičev, naroda, ki je šel na jug, torej Jugoslovenov. Sestra Jugovičev je ne samo nezgodovinska oseba, ampak mitološka figura, kot žena ;bana Strakinje predstavljajoč nezvesto ženo, ki je ista boginja kot naša Lepa Vida, Izida, Hasanagi-nica, Vidosava vojvode Momčila, i. dr. Mom-Čil je stric kraljeviča Marka, brat mitološke Jevrosine, itd. Vsa ta krasno pisana družba je iz prakrščanske dobe v našem narodu, iz slovanske stare vere in ima z zgodovino toliko opraviti, kakor naš kralj Matjaž, Martin Krpan i. dr. Narodni pevec je dobro čutil, da rabi ljudstvo oporo v davnini in je, črpajoč iz -nje, ustvaril idealne like narodnih ijupak,o.v- ;>Smrt majke Jugovičev« je življenje »ptičev ždralo-vičev«, »devetih sirotic«, otrok ubitih Jugovičev. V originalni pesmi izgleda na koncu, kot da je res konec Jugovičev — toda saj živi 9 (sveta devetica) Jugovičev in 9 mater. Božanska mati je ostala, živi v narodu dalje. Zato je varijanta naše pesmi pravilno takole zaključila (Majka ne umre, ampak pravi snpham): Ak’i jesu odletjeli ždrali ostali su ptiči ždraloviči! Hranit čemo ptiče ždraloviče, naše pleme poginuti neče! 0 njeni smrti in tragični morda drugič. Danes samo o zrnu tragike, o roki Damjanovi, ki pomeni njeno smrt. Kateri materi ne bi počilo srce, če bi ji gavrani vrgli v naročje krvavo sinovo roko? Toda tu je več! Majka Jugovičev svojih sinov ni pokopala, kar se mi zdi mjen greh. Greh človeka, a samo ob sebi umljivo od boginje! Še več — roka sama je tistega sina, ki ga je ona izpostavila, ker mu ije dala zastavo — »Krstaš Jugoviča« — simbolično zastavo naroda Jugovičev, Jugoslovenov! Katera mati ne bi umrla, ob pogledu na razmesarjeno roko sina, ki ga je sama poslala v boj? Toda žal nam je, da je ta mati v pesmi umrla, ker rabimo skupno mater vseh Jugovičev: Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov! Krvavo pogrešamo to mater! A v pesmi se poje ravno o »Smrti majke Jugovičev«. Lahko nam je žal, da je narodni pevec naredil iz boginje na bojnem polju človeško mater y domačem dvoru. Mnogo poznejša pesem Jukič-Martičeve zbirke popravlja »trdo srce« majke Jugovičev na Kosovem, s čimer postane iz božice naroda in smrti, narodna žena, ki pa tudi ne .doživi tragike boginje ,v človeškem telesu, ampak čuva svoje pleme dalje, da bi ji ne izumrlo! To je poprava originala v dobi narodnega -prebujenja, ko je narod iskal simbol skupne matere »Jugovičev«. Tembolj uajn je tak svetli in sveti lik matere »Jugovičev« danes potreben! Zrno tragedije je Damijanova roka in zrno majke je boginja mati, ki vodi narod Jugovičev v boj za njih in svojo zemljo in simbolični znak matere boginje — roka. To je Damjanova roka. Kot božanstvo jo označujejo v »krila la-budova« in »oči sokolove«, končno roka. Žrtev boginji materi v krilo, to je Damjanova roka. Sveti ptiči ji prineso to roko na žrtvenik. Ta roka je držala zastavo! Ivo Vojnovič je tako razumel to roko v svoji dramski pesnitvi, toda tudi on jo pusti naj umre. Mrtva, odsekana roka Damjanova (ji preda zastavo, a tudi ona umrje, ki mu jo je dala, naj jo nosi namesto nje. Božanska mati je umrla, ker je postala človek. Ivo Vojnovič imenuje to pesniško, in sam išče neke zgodovinske slike za odsekano roko zastavonoše in naijde jo pri gotskem zastavonoši v zadnjem obupnem boju Gotov v Italiji, toda »motiv« je mnogo starejši. Damjanova roka je brez dvoma roka zastavonoše, v starih Slovanih na severu nekakega zastopnika boginje Matere. Tako je pesnik Vojnovič privedel mater na Kosovo, da vzame in shrani »krstaš« za novega zastavonošo. Star slovanska zastava je nosila sliko boginje (Žive), kot je prvotno zastava kulten predmet božanstva »Matere«. Zastava majke Jugovičev nosi križ, »krstaš Jugoviča«, znak vere v Kristusa proti drugovercem. V bistvu znak naroda. Mati boginja z lastno roko brani svojo zemljo in svoj narod in s svojo roko tudi seje blagoslov in obdaruje; roka ije znak vernosti in dobrote. Človeška roka je velik dar, s katerim je človek ločen od živali in s katerim je zgradil svojo kulturo. Zato je roka ?nak Stvarnika (roka iz obratov) očetova roka, enkrat materina. Pri molitvi kakor da ponujamo Bogu svoje roke in na dlaneh so se nekoč nosile žrtve. Na tej veri, da je roka dar božji, usoda, je nastala krivomantija. Bog je vsakemu .človeku ^pečatil roko, da spozna njegova dela. (Job). Roka pa je v starem svetu simbol matere. Kot taka se nahaja upodobljena v južni Arabiji, Babiloniji, na punskih nagrobnikih, egipčanskih geniah, itd. Na nagrohnikih pomeni čuvajočo roko boginje Matere, ki vlada zemljo in podzemlje, kot roditeljica je tudi boginja miru, varstva, smrti. Kot neizprosna usoda, zemlja, ki rodi in spet zagrebe v svoje krilo, pošilja tudi majka Jugovičev svoje otroke v boj. Boginja jih s tem ne izgubi, pač pa človeška mati. Motiv roke na zastavi in to roke boginje, je bil znan pri Peržanih, kakor poroča A. Grohmann in sice*r na drogu zastave. Roka boginje na zastavi je torej motiv, ki nas spominja, da je enkrat (v bajki, stari veri) šla ona sama za svoj narod v boj. Pozneje je svojo zastavo izročila duhovniku ali zato izbranemu junaku. Na perzijskem zastavnem drogu je slika njene roke, na krstašu Jugovičev odsekana roka Damjanova namesto njene. Žalostna, vendar prelepa podoba vere v eno mater, to se pravi v en narod. Po starem guslarju in po Ivu Vojnoviču je majki od žalosti počilo srce. Ne, ni ji počilo srce, ona živi in čuva — krstaš Jugoslovenov, ki ga bo še temu in onemu potisnila v dlan do popolne zmage in svobode — Jugovičev. Majka Jugovičev je nevidna, božanska, vendar živa in resnična Jugoslavija! Slovenci premalo poznamo maijko Jugovičev. In danes rabimo podob iz zgodovine, najbolj iz zgodovine mišljenja narodove duše. V jugoslovenski duši Je vera v mater Slavo vedno živela: »Mati mi je očetnjava« poje naša himna. To je božanska mati Jugovičev! Ta mati je majka Slava — majka Jugoslavija, ki pošilja svaje otroke v boj, a ji krvavi pri tem srce. Četudi umre, živi! Ker je nesmrtna, kakor boginja. Naš nacionalni znak je ,mpti: Mati je zemlja, mati domovina, mati država, matere so Slovenija, Hrvatska, Srbija, Bolgarija. Mati je Jugoslavija! Program razvitja prapora Saveza ratnih dobrovoljaca kraljevine Jugoslavije, sre-ske organizacije v Ljubljani na Vidov dan, dne 28. junija 1936: Dne 27. junija: Na predvečer Vidovega dne ob 21.30 spominski kresovi padlim dobrovoljcem. Dne 28. junija: Ob 10. uri: Slavnostni občni zbor sreske organizacije vojnih do- brovoljcev v sejni dvorani mestne občine ljubljanske, a) otvoritev, b) slavnostni govor, c) pozdravi organizacij. Ob 11. uri: 1. Molitev (Adamič), izvaja Hubadova pevska zupa in združene godbe. 2. Spominski govor padlim dobrovoljcem. 3. Enominutni molk, ki ga prekine počastna salva. 4. Blagoslovitev prapora po katoliškem in pravoslavnem svečeniku. 5. Razvitje prapora po zastopniku N j. Vel. Kralja Petra II. 6. Državna himna. ^ 7. Govor zastopnika N j. Vel. Kralja in izročitev prapora. 8. Pripenjanje spominskih trakov. 9. Pobratimstvo praporov. Povorka: Sokolska konjenica, vojaška godba, vojaški odredi, dobro-voljci, aktivni oficirji, sokolska godba, Sokol v kroju, gasilci v kroju, skavti, podmladek JS, narodne noše, vsi prapori, civilna povorka združenih organizacij. Mimohod pred častno tribuno na Kongresnem trgu. (Nadaljevanje s 1. str.) K Vidovemu dnevu Jugoslovenstvo ni nobena izmišljotina, ono je dejstvo ne od danes, marveč že iz časov, ko je propadlo radi njega turško carstvo in iz časov, ko je izkrvavela po veliki zaslugi jugoslovenske miselnosti bivša Avstro-Ogrska. Vsi Slovenci, Srbi in Hrvatije, ki so nastopali v borbi za to jugoslovenstvo in polagali najtežje žrtve na njegov oltar, vsi ti so bili iskreni Jugosloveni, vsi ti so se zavedali, da kot drobci ne pomenijo ničesar, da pa tvorijo ujedinjeni velesilo, ki lahko odloča samostojno sama o sebi. Vsem članom NO! Oblastni odbor NO v Ljubljani poziva vse svoje člane, da se strogo obvezno korporativno udeležijo proslave razvitja prapora dobrovoljcev na Vidov dan v Ljubljani. Vsi člani NO se zbero ob določeni uri pred univerzo v Vegovi ulici, odkoder odide korporativno pred ljubljanski magistrat, kjer bo svečano razvitje prapora. Udeležite se v častnem številu! Čuvajmo Jugoslavijo! OBLASTNI ODBOR NO V LJUBLJANI. Kdo je odstranil V > Jutro vem« članku o dogodkih pri odkritju Griinovega spomenika je na koncu nekaj netočnosti. Člankar namreč pravi, da je nemški viteški red odstranil spomenik (kip?) in ga nadomestil s podobo Matere Božje. Stvar je pa bila popolnoma drugačna. Spomenik je bil relief, bronasta glava pesnika v profilu vdelana na mramorno ploščo. Ta spomenik je bil od prvih začetkov neprijeten ljubljanskemu prebivalstvu, saj so med meščani še trajno živeli spomini na dogodke ob njegovem odkritju. Zato je tudi pozneje priletel vanj kak kamen ali črnilo, kar se je na plošči tudi poznalo. Človek bi mislil, da bo te in podobne spomine in spomenike odnesel vihar ob prevratu. Toda tista »slovenska revolucija«, kateri nekateri celo pripisujejo naše slovensko »samo-osvobojenje«, je bila tako nedolžna, da ni odstranila niti tujih napisov, kaj šele spomenikov. Tako so nekateri, ki so zamudili ta »slovenski prevrat«, ker so se šele pozneje vrnili v domovino, začudeno gledali, ko so videli, da stoji v Zvezdi Radecki, kakor je stal, da stoji pred sodiščem cesar, kakor je stal, da stoji Griin-Auersperg, kakor je stal. Pozivi v listih, naj mesto pospravi te spomenike naše preteklosti, niso imeli uspeha. Da, našli so se celo zagovarjalci teh spomenikov, češ, da smo kulturen in miroljuben narod itd. Ker se torej nihče ni smatral za poklicanega, da pospravi te spomenike, so se pojavili tkzv. »čistilci«. To so bili neznani »zlikovci«, ki so ponoči Griinov spomenik pospravljali, kar so smatrali za nepotrebno v v novi jugoslovenski Ljubljani. Na višjih mestih je nastal krik in vik. Tako barbarstvo! Tako se je izgubil kip Radeckega iz Zvezde, cesarjeva glava je izginila izpred sodišča — zjutraj je^ stal samo podstavek. Javna debata o tem čiščenju je bila prav živahna. Končno je prišel na vrsto tudi Anastazij Griin. Pa kar ob belem dnevu. Bil sem slučajno priča temu dogodku. Prišel sem okoli poldneva po Gosposki ulici proti Križevniški cerkvi in zagledam okoli spomenika nekaj mladih ljudi. Imeli so s seboj lestev in vse potrebno orodje. Delo ni bilo tako lahko kakor bi se zdelo. Videlo se je, da so se oboževalci Anastazija Griina zavedali nevarnosti, ki preti njegovemu spomeniku v Ljubljani, zato so ga dobro pritrdili. Čistilci so imeli torej precej truda preden so omajali vijake in vezi v zidovju. Kljub temu so bili prav dobre volja Čudil sem se, da niti niso imeli preveč opazovalcev. Bilo jih je kakih pet, med njimi se spominjam pok. E. Esta. Že davno je odzvonilo poldne, preden so bili z delom gotovi. Bakreni relief — če se prav spominjam so pustili na tleh — plošča je ostala, seveda brez napisa. Tako je še dolgo krasila vogal kri-ževniškega obzidja in pričala o slovenskem »barbarstvu«, šele pozneje, ko so prenesli podobo Matere Božje na Rakovnik, so odstranili tudi ploščo in jo nadomestili s sedanjim reliefom. To je bil konec slave Griinovega spomenika v Ljubljani. DELAVNEMU JUGOSLOVENU! Kakor rabiš Ti nedeljski praznik, da zbiraš moči za delo, ki Te čaka, pravtako rabi tudi narod dan za zbiranje svojih sil. Vidov dan 28. junija je eden glavnih narodnih praznikov, a letošnji Vidov dan s svojo nacionalno manifestacijo v Ljubljani je še prav posebno važen. Odreči se oddihu za ta dan, ker Te rabi narod! Udeleži se proslave razvitja prapora jugoslovenskih vojnih dobrovoljcev! * Na Vidov dan 28. t. m. sodeluje vsak zaveden jugoslovenski nacionalist pri proslavi razvitja prapora vojnim dobrovoljcem v Ljubljani. * Nacionalist — ne oklevaj! Vidov dan ni Tvoj dan, temveč dan naroda! Na Vidov dan je Tvoje mesto v Ljubljani! Padlim borcem Spomenik padlim dobrovoljcem pri Medji ji ČllVŽijlllO Jll§OSl