Inserati ae sprejemajo in vetji tristopna vrsta:
S kr., če se tiska lkrat,
i» n n n * »i u n n n ^ n Pri večkratnem tisnanji se o ena primerno amanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništvn administracija) in ekspedicija r;a Starem trgu h. št. 16.

Političen list n slovenski narofl.
ffätt' Prihodnja številka „Slovenca" izide zarad praznika še le v torek 12. t. m.
Ruski ustavni načrt za Bulgarijo.
Rusija predlaga sledeči ustavni načrt za Bulgarijo.
Bulgarija se bo raztezala od Donave proti jugu noter v Macedonijo, kamor bulgarsko na-seljenje seže. Na čelu provincije se postavi krščansk veliki glavar (general-gouverneur), ki mora znati deželni jezik. Upelje se deželna bramba, ki bo novince nabirala tako med kristjani , kakor med Turki. Ustanovili se bodo okraji s 5 do 10.000 prebivalcev (mudirlyk), in sicer tako, da bodo, kolikor mogoče, Turki od kristjanov po okrajih ločeni. Okraji imajo pravico, davek, ki pade na celi okraj, razdeliti med posamezne posestnike, potem delati kan-tonske (okrajne) ceste, in oskrbovati okrajno policijo. Okraj vlada okrajni svet, kterega volijo občine. Na čelu okrajnega sveta stoji okrajni župan (mudir), ki ga imenuje veliki glavar po nasvetu okrajnega sveta. Več okrajev se zloži vkup v eno pokrajino (sandžakj. ki jo vlada pokrajinski glavar, kterega imenuje porta (turška vlada) za več let s privoljenjem velevlasti. Če je v pokrajini več kristjanov, nego Turkov, petem so pokrajinski uradniki kristjani, in narobe so Turki, kjer je prebivalstvo po večini turško. Pokrajinski uradniki imajo skrbeti za red, nadzorujejo okrajne župane in okrajne svete. Pokrajinski glavar ima urad s štirimi svetovalci, ki jih imenuje veliki glavar po nasvetu okrajnih svetov. Policijski organi se jemljo iz domačega prebivalstva po razmeri števila
kristjanov in Turkov. Včliki glavar se voli za; pet let po nagodbi med porto in velevlastmi, | on posreduje med deželo in vlado in ima vojake za vzdržanje reda. Njemu na strani stoji deželni zbor iz poslancev, ki jih volijo okraji; zbran je vsako leto enkrat in zboruje mesec dni. Deželni zbor voli iz sebe deželni odbor, kteri deluje celo leto. Deželni zbor sme to ustavo prenarediti, spremembe potrjevati ima pravico porta z velevlastmi. — Pravico sodi okrajni župan s svetovalci. Verski prepiri se prepuščajo duhovnim oblastim. V vseh večih mestih se napravijo više sodnije. Polovico sodnikov nasvetujejo okraji in imenuje včliki glavar, polovico jih nasvetuje veliki glavar in imenuje deželni zbor. Sodniki se volijo za eno leto, pa njih službovanje se lahko podaljša ua tri leta. Predsednik in udje najviše sodnije se imenujejo po porti s privoljenjem velevlasti. Uradni jezik je bulgarski. V mešanih okrajih se morata rabiti oba jezika (bulgarski in turški). Cerkve, mošeje, šole, bolnišnice in taki zavodi ostanejo v sedanjih rokah. Svoboda verena-uka je utemeljena. Visočina davkov se izmeri za pet let naprej. Deželni zbor razdeli celi davek na okraje, okraji pa na posameznike. Iz davkov se plačajo stroški za upravo in sodnijo. Kar ostane, dobi otomanska (turška) banka. Turški vojaki smejo biti le v trdnjavah in nekterih mestih, ki se bodo imenovala. Za red in varnost skrbi narodna straža, pri kteri imajo kristjani svoje in Turki zopet svoje častnike (oficirje); vsi pa imajo enake pravice. Najvišji poveljnik narodne straže je veliki glavar.
Te reforme se uvedejo pod nadzorstvom ruske ali tiste armade, ki bode Bulgarijo posedla; mednarodna komisija jih pa nadzoruje vsako leto vsaj skozi en me»ec. —
To so tedaj roforme, ki jih Rusija želi za Bulgarko, in vsak nepristranski človek mora priznati. da so pravične za kristjane in za Turke. Ustava je taka, da bi je bil vesel tudi še marsikteri drugi narod v civiliziranih državah. Tudi so na laž postavljeni tisti, ki so zmirom vpili, da Rusija hoče vse požreti, ko vendar pravi, da noče teh dežel ter jih pusti Turku, ako uvede to pravično vstavo.
Kako naj Avstrija reši narodno vprašanje.
i.
Karakterističen znak političnemu gibanju dauašnjega časa je ta, da vsi narodi hote priboriti veljavo svoji narodnosti. To gibanje pa zelo vpliva na vnanjo in notranjo politiko raznih držav. Vsak narod, ki se čuti vrednega imenovati se tako, ali je še le izpoznavati jel svojo pravo vrednost, želi in zahteva, da ga kot tacega tudi vsak pripoznä na domači zemlji. Kolikor bolj se mu to pripoznanje krati, toliko bolj se budi v njem nemir in nejevolja, ter jame iskati sredstev in prilike, da s silo pridobi ono, kar se mu z lepo ne daje; celo, ako ne dobi pomoči v domovini svoji, ne izbegava gledat drugam ter pričakovat rešitve od tujčeve roke. Narodne simpatije druzih držav, bodi si, da so se vzbudile same po sebi, ali na umetni način, netijo ogenj nejevolje in tuja politika, ktera, zametujoč vse zakone pravice, gleda samö na samoprid in dobiček, preža kolikor mogoče, da se pri tem sama okoristi.
Avstrija, ktera je državna skupina mnogih različnih narodov, bolj nego kterakoli druga država v Evropi, trpi zaradi tacih neugodnih
Turške šole.
(Konec.)
Subjektivnost menda označuje vso duševno izobraženost in m:sel o življenji pri orientalcih in mahomedancih.
Ako se značaj in bistvo mohamedanizma tako določuje, razjasni se marsikaj v naravi Osmanov, ki je na videz sebi v protislovji, n. pr.: najtesnejša presoja, okrutost brez usmiljenja, vraža, ošabnost, brezobzirnost in samopridnost, kar se tiče žen in sužnjih, vmazana lakomnost, brezčutnost ,poleg tega pa: veličastne misli, strpljivost, človečnost in patriarha-lična milosrdnost.. Islam se je v kratkem času razširil po treh delih sveta tako naglo, da se moramo kar čuditi. Kaj je temu vzrok? Eni pravijo: mnogoženstvo, drugi zopet: meč iu vabljivo veselje v raji; tretji pravijo, da srečne vojske fanatiških vojnikov preroka, zopet četrti: poganstvo je že opešalo in kristjani so se med saboj prepirali o veri; omenimo še poslednjič teh, ki pravijo, da je bil pravi vzrok
temu, da je začetnik izlama (Mahomed) s svojim naukom znal zadeti duha in potrebe (?) ori-entalca ali jutrovca. Ako smo te poslednje misli, bomo preskušaje vprašanje, v čem ob stoji bistvo orientalca, pristopili temu mnenju, da ni napačno, ako smo to bistvo poprej subjektivnost imenovali. Mohamedancu je nemogoče, drugi veri priznavati ravnopravnost, tedaj tudi jude in kristijane imenujejo pse, in cesarja v Bizancu so le imenovali velikega grškega psa; drugačne države si tudi ne morejo misliti od take, v kteri moslemini absolutno gospodarijo, kar so izrazili v pregovoru, ki se je pri reformah zadujih sultanov tolikrat začul: „Jaz sem gospod, ti si gospod, kdo bo potem konje opravljal?"
Koran uči: „Bog je Bog, in Mahomed je njegov prerok"; ta izrek je sicer ua videz logičen, v resnici je pa to le prazno besedovanje, ki izključuje vsako konkretno misel; čemu truditi se, da bi spoznal vesoljno splošnost, kar zadeva vero in moralo, 'tudi ne priganja človeka, da bi v djanji kazal svojo vero; vse se suče v splošnih izrekih in raztegljivih pojmih. Misel sicer more voditi voljo, a moči nima,
da bi jo preobladala. Nagnjenje, ki zavisi od čutov in čutenja, je najmočneje, in misel ga ne more krotiti. Iz srca, v kterem se gibljejo čuti in čutenja, prihaja nagnjenje. Verski čut brzda nagnjenje. Verskega čuta pa ne more dati nerodovitni pojem o božjem jedinstvu tako, kakor to uči izlam, niti ne more tega dati moslemska molitev, ktera se kmalo prevrže v sužinjski mehanizem brez prave misli. Molitev, ki se opravlja po skrbnem umivanji strogo po pravilih, je za krepost, a greh bi bilo tega ne storiti, pa tudi sklepamo, da Mahomed ni bil vsaki čas slepar, dasiravno je v svoji modrosti od korana razodeval poglavje za poglavjem, kakor so ravno okoliščine nanašale, bil je tudi večkrat verski sanjač, kterega je sicer navduševala misel o jedinstvu božjem in je sam veliko tega veroval, kar je svojim prijateljem v vzvišenih pesmih pripovedaval; a Mohamedova vera ni pripravna, da bi ljudi blažila in osrečevala nasproti temu, da zapoveduje resničnost, hvaležnost iu dobrotljivost, ker vse te zapovedi zatemnujejo druge zapovedi, ki predpisujejo nestrpnost, vraže in svetohlinstvo. Iz tega tudi pride, da mohamedanske šole ne
Po pošti	prejeman velja:
Za ceio leto	. . 10 gi. —	kr.
ta pol leta	. . o ., __,
ca četrt leta	. . 2 ,, 50	„
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. ( ta pol leta	4 „ 20 ,,/
ta četrt leta . . 2 „ 10 i V Ljubljani na dom pošiljap velja 60 kr. več na leto.	V
Vredništvo je na Bregn hišna
štev. 190.
izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek . četrtek in soboto.
razmer v notranjih zadevah kakor tudi v vnanj-skih odnošajih do druzih vlad. Občutila je že večkrat slabe njihove posledice in paziti se mora, da je v prihodnje še veče neprilike ne zadeno To velja kakor za madjarske tako tudi za naše cislajtanske dežele. Ogerska je Avstrija v mali meri, a Avstrija je Ogerska v povekšani meri. V jedni zahtevajo nacijonalni elementi svojih pravic od Nemcev, v drugi od Madjarov. Da bi se to nastojanje s silo zatiralo in ugonobljavalo — kakor jasno izkušnja priča — ni mogoče, kajti vspeh tacega delovanja ne bi bil stanoviten in dobrosten, a pač bi se prikazale najslabše posledice za notranji in vnanji život v monarhiji. Najmanjša sila bi sedaj izpodbudila na novo največi srd, napravila upor in iskra razkrojitve pojedinih držav švignila bi v plamen, ki se gasiti ne da. Kako bi se ta boj končal, to se, seveda, ne ve za gotovo, vendar se reči že more, da bi bil zmagovalcu in premagancu poguben in bi v obče razrušil celo državo.
V naših dneh je najboljša in najpotrebnejša rešitev začasna in v miru. Jedina ta zamore utrditi notranji mir državni, brez kterega ne more niti tvarni blagor niti duševni narodov napredek prav se razvijati, in tako more ohraniti Avstrija pri druzih državah svojo veljavo za vekov veke. To pa tudi ni drugače mogoče, ako se posameznim narodnostim ne podeli takova svoboda, da se mogo po svoji volji razvijati in toliko za-se delovati, kolikor se jim lahko pripusti, ako se v ozir jemljo vse države občni interesi.
II.
Najprvo zahtevajo narodi in imajo tudi pravico zahtevati prosti razvoj svojega jezika. Človeštvo v obče je to, kar je po jeziku. Samo z govorom mu je mogoče živeti po domačih ali javnih zadružbah po okrajih, deželah in državah, po besedi si pridobi prave misli o Bogu in svetu, z besedo v občevanji z druzimi ljudmi spoznava njihove slabosti in čednosti. Nebeški dar govora loči nas od brezumne živine, z besedo polagamo že otrokom lepe nauke na srce, podučujemo neučene, izobražujemo neolikance. Kakoršne važnosti je jezik za vsacega posameznega človeka, takov in še večji vpliv ima v veliki meri na cele narodnosti.
Kar kteri narod koli doseže, zahvaliti se ima na vseh vspehih svojega truda veči nova
jeziku materinskemu. Vsak narod se more izobraževati samo v svojem domačem jeziku, in da se popolnoma izobrazi, mora se jezik njegov vpeljati v vse mogoče kroge, javne in domače, beseda materinska mora se glasiti z leče v cerkvi, s katedra po šolah in izza pisnih miz po uradih. Razvoj na duševnem životu ne da se misliti nikjer, koder ni razvita beseda domača. Glavni živec vzame se narodu, ako se mu prepove ali krati govoriti v materinskem jeziku. Samo v svojem govoru je pristopen ljud, da se versko, moralno, politično in znanstveno izobrazi. Ako narodu ne privoliš prosto govoriti materinski jezik, nikedar se ti nc povzdigne do višega duševnega razvitka. Samo to, kar narod stori v jeziku svojem, sme se reči, da je njegovo, zatorej kaže tudi olika jezika o vsakem narodu, koliko je dosegel.
Olika, ki si jo pojedinci v tujem jeziku pridobe, njim je samim, a ne drugemu ljudstvu na korist. Da, celo ne samo nezaslužni, včasi škodljivi so taki izobraženci svojemu narodu, kajti oni delajo na prid tujcem, ker svojih moči ne posvetujo domovinskim zadevam. Taka je bila še po vsej Evropi ob času, ko se je pisalo v tujih jezikih , ktere je le malo kdo umel in po njih se je le slabo in nevspešno razvijalo narodno življenje. Še le, ko so se narodni jezici uvedli v razne šole in urade, ter se počeli skrbno gojiti, jelo seje pri narodih bolj razcvetati in gnati domače brstje. Tiisejeraz-širjevati začela obča izobraženost evropskih narodov; od tedaj se more še le govoriti o napredku vseh strok človeškega znanja.
Narodi avstrijski pak se po največ niso mogli radovati nad tako dobrotnimi vspehi, ker ni se jim dala prostost jezika nikakor, ali te-kar pozno in v mali meri. V Translajtaniji gospodoval je do druge četrtine našega stoletja po večem le latinski jezik, ter se niso mogle niti magjarska niti druge slovanske narodnosti, ki so ž njo zjedinjene, popolnem duševno razviti. V slovensko-nemških deželah prijenjala je sicer latinščina prej, a domači besedi brez dobrotnega vspeha, ker je na nje mesto stopila zdaj nemščina, ki je preopravi-čena ter na poti razvoju slovanskih narodov, čehi in Poljaci, v kterih se je že prej vzbudila narodna zavest, burno so se protivili novemu protivniku in znano je, da osobito niso se bili brez vspeha. Pozneje započeli so se gibati za jednake svrhe Sloveni, Ruteni in
morejo versko izobraževati, isto tako tudi hiša in družina ne more versko-nravno odgojevati. Žene, ktere imajo orientalci kot stvari, vzra-stejo v neverjetni surovosti in nevednosti, ter le služijo po tlačansko, a prostost in ravnopravnost frankovskih žen globoko zaničujejo, niso v ničem drugem kakor le po telesu matere, tedaj se tudi ne more govoriti tam od domače izreje, ker ni poglavitnega pogoja za domačo izrejo, namreč izobraženih mater in prostih žen.
A tudi umski razvoj, kterega po pravici tolikanj povdarjamo po naših šolah, mohame-danskim šolam smoter ni. Kje bode vzel priprosti, leni in apatični pedagog vse to, se ve da večkrat tudi nerodovitno gradivo formalizma, ktero je metodika s trudom današnjemu stoletju nakopičila, začenši pri lavtiranji in umskem računstvu notri do vaj o premišljevanji, ali pri pisalno bralnem poduku, do petja po številkah in katehetiških umetnostih. Tudi šola za življenje nc pripravlja kakor pri nas, ker po mohamedanskih začetnicah se ne uče niti spisovanja, niti zemljepisa ali zgodovine, tudi prvin o kmetijstvu in obrtnosti ne vple-
Dalmatinci, a v Ogerski Slovaki, Srbi, Hrvatje in Rumunci.
L 1848. videlo se je, kakor da je na narodnostim zasvetilo novo solnce. S prestola se je priznalo plemenito nastojanje narodov in vlada jih je v tem podpirala. A drugi nesrečni dogodki, ki so med se tudi narodno gibanje zamedli, in občno nasprotvanje poznejih let, so izpolnitev lepih nadej vnovič odložili. Kar se zmirom nazivlja ravnopravnost narodna, ostalo je do naših časov le golo ime ter še vedno pričakuje, da se jeden krat tudi uresniči.
Reški.
tajo med berila, kajti ne glede na abecednike, ki se v Carigradu prodajajo, nam ni nič znanega o turških berilih z realijami, tudi računstva se brž ko ne uče le na računske deske. Otroci se uče samo pisati, to hitro pozabijo, ker šolski čas veliko prej neha ko pri nas, in je dovršen z obrezovanjem že večkrat v 8. letu, potem pa brati iz korana na pamet, ne-nekteri imajo res za to izvrsten spomin.
Nekteri trde, da bi bilo ukljub veliki slabosti vendar mogoče v Turčiji boljše stanje, ko bi bilo dovolj mož, ki bi podpirali prizadevanje dobrohotnega vladarja. Podlaga novi vladi bi bile šole, v kterih bi se ljudstvo pre-naredilo v svojih naravnih načelih; mladi zarod bi se mogel tu iznebiti svojih presoj, in zadobiti pojem o pravi nravnosti, in pred vsem spoštovanje do človeka in njegovih pravic. — Pa kaj je to druzega, da ljudstvo s časoma pristopi do krščanske države, do krščanske družine in do krščanske vere ! Bo li se zgoddo in kedaj, kdo to ve? Bog. —
Politični pregled.
V Ljubljani, 7. decembra.
Avstrijske dežele.
J¥a Duuaji so ustavoverci v klubni seji izrekli se odločno zoper bankini inštitut, češ, da statuti, kakor sta jih podala oba denarna ministra, se ne dajo nikakor sprejeti. Kaj nameravajo ustavoverci s to izjavo, se ne da prav uganiti. Dobička od nje nima nihče, kakor k večemu narodna banka, ministra se pa po nji najbrže ne bosta daia strašiti.
V Bu«lai»ešti se je pričelo pogajanje o uravnavi, ki pa še ni končano. Ministri Lasser, Pretiš in Tisza so bili že pri cesarju. Dognanega še ni uič, vendar upajo, da se bodo ministri popolnoma zedinili.
Vnauje države.
nisuiarkovc Avstriji tako dobro-voljne izjave se zde nekako sumljive, ker kažejo, da Prusija ni nikomur odkritosrčna pri-jatlica. V Petrogradu in Londonu so tudi brž spoznali, kam take besede merijo. Vendar za zdaj za Bismarka menda še ni nikjer žito zrelo. — Kako dobro Bismark pozna razmere v Avstriji, kažejo njegove besede, namreč, da glavne moči Avstrija nima na Dunaji, ampak na Češkem, Moravskem, Ogerskem in Sedmo-gradskem.
l'oljaki so poslali ruskemu caru adreso, v kteri ga prosijo, naj bi ohranil mir, a vendar, če bi hotel on z orožjem osvoboditi kristijan-sko-slovanske narode na jugu , so pripravljeni pomagati mu pri tem z blagom in krvijo. Car je menda sprejel to adreso, na kteri je več ko 1000 podpisov. Za Poljake pač premalo.
J¥a jujcii še ni nič dognanega, konferenca je odložena neki do 12. t. m. Turčija se zdaj pripravlja celo na dveh straneh za Rusa: ob Donavi misli se le braniti, a v Aziji napadati. — Važna je novica, ki je prišla zaduje dni s Zadra, namreč, da so vojeviti Meriditi, ktere si je Turčija prizadevala pridobiti za-se, zdaj odločno potegnili s Črnogorci. To je hud udarec za Turke, ker zdaj ne bodo mogli od tega kraja jemati vojnih krdel, ampak bodo morali tam stoječo armado še pomnožiti.
Zdaj je očitno, da angleški pooblaščenec in politični „comis voyageur" Saiisbury , pri svojem potovanji krog evropskih dvorov ni nič opravil.
Izvirni dopisi.
Iz IJuhljaitc, 5. dec. (Federalistični kongres.) Kadarkoli je v prešnji dobi bil govor o kakem federalističnim kongresu, je usta-vaško sedanje nemštvo trepetalo dobro vedoč, da je njih nadvlada odvisna od razprtije opo-zicijonalcev. Ranjki dr. Costa je bil velik zagovornik takih shodov, dobro vedoč, kakšna je moč takega shoda, zato ga ni manjkalo pri nobenem takem shodu. Pa pri vsem tem, da
narodne koristi niso bile nikdar tako zmedene kakor sedaj, je vendar v prejšnjih dnevih saj po par letih redno, bi rekel, bil kak shod in veselilo se ga je vse. Škoda, da Costa ni več na svetu, on sam bi bil sposoben prouzročiti shod federalistov. Vendar tudi drugi odlični narodnjaki so sedaj o potrebi takega shoda prepričani in mi stavimo le javno prašanje, jeli ne bi bila volja slovanskemu, sploh katoliškemu časnikarstvu tak shod proponirati?
Posamezne dežele so poskusile, koliko so dosegle v sedanji nezedinjeni parlamentarični dobi, Tirolci, n. pr., tudi poslanec Greuter s svojo krasno besedo, ki je le na razveseljevanje ustavakov u državnem zboru; le škoda, da ga tako vleče v lesenjačo šotsko, ne glede na nje prebivalce; lahko bi bil Tirolcem zabranil iti v državni zbor in v par letih bi bil v ravno tisti palači sedel med celo drugimi tovariši; tudi naš grof Hohenwart bi lahko se reserviral za prihodnost; tudi je žalostno slišati, kako ga Čehi obdolžujejo, da jim brate Moravče od-trguje. Kaj so dosegle druge dežele? Zato ravno sedaj zagovarjamo federalističen shod , tam najde pravna stranka svoj poseben sedež, nikakor pa federalisti slavjanski med to stranko, in prvo in edino prašanje bo: „Jeli vsi skup gremo v državni zbor, ali vsi skup ne?" In kar se po večini glasov odloči, to ima veljati za vse.
'Ma Gorcu j sitega, 4. dec. (Lovru Pintarju), slovenskemu domoljubu in pisatelju, se je ob letošnjih vseh Svetih postavil Pred Dvorom krasen nagrobni spomenik. Sedem čevljev visoka v ondutno cerkev vzidana plošča iz koroškega posebno trdnega kamena „kra-stala" nosi napis: Lovro Pintar, bivši Brezniški župnik ter deželni in državni poslanec, rojen pod Seliškim zvonom 2. dan avgusta 1814. leta: umrl Pred Dvorom v 10. dan septembra 1875. leta.
Svečenik, pastir je duše vodil,
Ljubil narod svoj do konca dni,
Z modrim umom v boj je zborov hodil On, ki tukaj v miru božjem spi.
Spominek so mu postavili kranjski deželni poslanci in drugi čestitelji.
Vrh spomenika je iz tirolskega marmelja, lomljenega v „Laas-u", medaljon z nenavadno natančno posneto Pintarjevo doprsno podobo. Izdelal se je spomenik pri vrlo veščih podo-barjih Vurnikih v Radoljici. Naris je iz roke g. Ivana Vurnika, očeta; pokojnikovo doprsnico pa je izgotovil sin. Vsemu spomeniku stroški za postavljanje vred je čisto skromna cena 150 gld. Kogar domačinov bo pot vodila v to prijazno Grintovčevo podgorje, naj obišče grob blagega moža ter naj si ogleda prelepo delo naših umetnikov, očeta in sina.
Doneske so darovali naslednji blagorodni in velečastni gospodje: Deželni poslanci: Deželni glavar vitez dr. Kaltenegger 10 gld.; grof Barbo 5 gld.;dr. Bleiweis 5 gld.; Grasselli 2 gld.; kan. Kramar 3 gld.; Kramarič 2 gld.; Kotnik 4 gld.; Peter Kozler 5 gld.; Lavrenčič 2 gld.; Murnik 3 gld.; Obreza 2 gld.; Pakiž 2 gld.; dr. Poklukar 5 gld.; Robič 3 gld; Kar. Rudež 3 gld; M. Tavčar 2 gld.; grof Thum 5 gld.; dek. Iv. Toman 3 gld.; Zagorec3 gld.; in dr. Zarnik 2 gld. —; skupaj 71 gld. Dalje g. kap. Razboršek 5 gld: Prof. Ivan Zupan 5 gld.; administ. Lovro Krištofič gld.; adm. Simon Kosmač 5 gld.; duh. v pokoji Josip Strbenec 5 gld.; župn. Toma Kajdiž 2 gld.; župn. Janez Potočnik 20 gld.; kateh Ant. Kržič 1 gld.; kap. Blazij Muhovec 2 gld., Po župn. Primu Remici nabirka iz Loke (Notar Triller 5 gld.; drugi daritelji po imenu
neznani) 10 gld., kranjski župan Kar. Šavnik 5 gld.; in župnik Ivan Dolinar 3 gld. Obresti po g. dr. Poklukarji v hranilnici naloženih poslaniških 71 gld.: 2 gld. 62 kr., Tomaž Zupan primaukljfj: 8 gld. 38 kr., znese 79 gld., skupaj pa 150 gld. — Dne 1. decembra t. 1. je bil podobar Vurnik s 150 gld. popolnoma izplačan-
Prof. Tomaž Zupan.
Ia? 4. decembra. (Organisti učeni ali navadni?) Slišim na vsaki strani govoriti o organistih, ali bi naj bili učeni ali navadni, in
to prašanje že par let traja. Če sem prav podučen, so se bratje duhovski lavantinske škofije bolj odločili za navadne organiste in celo mislili ustanoviti šolo zd-nje, v kteri bi se naj po letu izurili za prihodnji poklic.
Naj tudi jaz svojo misel izrečem. Jaz sem naravnost za učitelje kot organiste in proti navadnim organistom. Res je, da nekteri učitelji nagajajo, vendar to nič ne dene in ti se pustč na miru; v obče pa se učitelji tega posla ne bodo branili, treba je le, da duhovniki in učitelji nekoliko potrpijo in si med seboj prizanašajo, kadar nastajajo kake ne-povoljnosti; saj tudi poprej na, vse strani vse prav ni bilo. Za navadne organiste plaidirati pa zamore le celo nemuzikalično uho. Slišal sem takega organista v neki cerkvi, ter znam, da je to bila tolikokrat, kolikorkrat je sedel za orgjami, prava muka za duhovnika in pobožne. Bolje je res nič, kakor kaj takega, tembolj, ko ravno o pomanjkanji organista se cerkveno petje bolj vzdiguje, ker ljudje, zlasti mladost, ki rada po cerkvah dremlje ali brezmiselno počiva, se tihote v cerkvi zave, ki jo čuti, se tako zdrami in za povzdigo božje službe, kar drugače ne stori, orgje s svojim krepkim najboljšim in večina glasom nadomestuje. Temu pa ni nasproti po malih cerkvah, če ondi se navadui organisti, ako ni drugih, nastavijo; samo da se za nove ne skrbi; v enem letu se na tem polji v srednji viši starosti nič ne naučiš, prsti so že pretrdi, to je le za prvo mladost. Vendar bi se dalo po mojem nekaj za reč storiti. Prvič se naj ne prezira zmiraj rastoče število učiteljic; med temi je več dobrih igralk na glasoviru, in sploh je ženstvo pobožnosti ugodno; bo tako tudi marsiktera močna koru se dala porabiti. Drugič se naj v misel jemljo pripravniki učiteljstva. Ako je tem tudi na-svetovano se ne pečati z glasovirom, da ne pridejo v dotiko s cerkvijo, ako tudi to nekteri za potrebno sprevidijo po določbi vladajočega duha; vendar se tudi v tem krogu dovolj poštenih mladenčev drugega duha nahaja in tem naj se nasvetuje uk glasovira, ker za služek s par stotaki človeku ne more škoditi, temuč je lep zboljšek; nekterim odličnim mla-denčem bi za ta uk celo tudi cerkvene štipendije lahko privolili; tem izučenim prestop ua cerkveno polje ne bi bil težek.
(h
Domače novice.
V Ljubljani, 7. decembra.
seje deželnega odbora 1. dec.~) Za
okrajne šolske svetovalce za prihodnjo šestletno dobo je deželni odbor postavil za politični okraj kranjski g. Karola Šavnika, lekarja in župana v Kranji, in g. Matija Pirca, trgovca in posestnika iz Kranja; — za politični okraj kamniški g. Janeza Murnika, trgovca v Kam niku, in Janeza Debevca, posestnika in po štarja v Kamniku; — za politični okraj Ra doljški g. Janeza Sajovca, župnika v Mošnjah, in g. Jakoba Žumra, posestnika v Gorjah; —
za politični okraj novomeški g. Karola Rudeža, grajščaka v Ilrastji pri Novem mestu, in g. Martina Moharja, posestnika in vodjo pomočnih uradov c. k. okrožne sodnije novomeške; — za politični okraj litijski g. Alojzija Koblerja, posestnika in župana v Litiji, in g. Luka Svetca, c. k. notarja v Litiji; — za politični okraj Črnomaljski g. Antona Navratila, posestnika v Metliki, in g. Janeza Kapeleta, oskrbnika Komendske grajščine v Metliki, za politični okraj kočevski g. Antona Treitz-a, c. k. okrajnega zdravnika v Kočevji, iu g. Janeza odboja, posestnika v Ribnici ; — za politični okraj logaški g. Antona Krašovca, župana v Cerknici, in g. Adolfa Obrezo, posestnika in dež. poslanca v Cerknici; — za politični okraj Postojnski g. Ignacija Doksat-a, posestnika v Postojni, in g. Jožefa Zelena, posestnika v Senožečah. — Predlogoma pomnoženih okrajnih šolskih svetov v Banjaloki in v Mirnipeči je deželni odbor pritrdil, da se postavi učitelj Anton Ozimek definitivno v službo na ljudski šoli Banjaloki, in učitelj Florijan Kaliger v Zdo-lih na Štajarskem v službo učitelja na ljudski šoli v Mirni peči.	„Nov."
(Odbor družbe kmetijske) združen z gosp. zastopnikom deželnega odbora vitezom dr. Ival-teneggerjem in pa z zastopnikom deželne vlade grofom Chorinskyem je 4. dne t. m. pod predsedstvom barona Wurzbacha podelil iz letošnje državne subvencije nakupljenih 9 parov koroških (Ukviških) ovac gospodarjem, ki so zanje prosili in po spričalih županov in predstojnikov kmetijskih podružnic izpričali, da bodo dobro koroško pleme za zboljšanje ovčjereje tako gleštali in rabili, da bosta oven in ovca, ki ju dobijo, ne samo njim, ampak tudi njihovi soseski na korist. Prošnjikov se je oglasilo 38 ; al ker se je moglo letos nakupiti le 9 parov, treba je bilo, prošnje na celo tanko sitice djati, da se izberö zanesljivi gospodarji; se ve, da se takim, ki so jih že kedaj dobili, ovce niso mogle vdrugič podeliti. Dobili so jih sparoma sledeči ovčjerejci: Janez Polo v še k, posestnik v Dovjem, Šimen Grilc, posestnik Lancovem, Anton Brodnik, posestnik v, Kompoljah, Jožef Logar, posestnik v Pet-kovcu, Janez Trpin, posestnik v Žiberšah, Jakob Petkovšek, posestnik in župan v Rovtah, Martin Goste, posestnik v Zahribu, France Bregar, posestnik vllosti pri Vačah in Janez Francelj, posestnik v Ponikvah.
„Novice."
(Valvasor redivivus.) Slavno Valvasorjevo delo „Ehre des Herzogthums Krain", ki se le redko kje še celo in nepoškodovano dobiva se ima ponoviti in sicer tako, da bo po obliki, tisku, podobah in straneh čisto prvemu enako. Tega podvzetja se je lotila družba domoljubov, ki se ne bo vstrašila nobenih stroškov, da pride Valvasorjevo delo spodobno na svitlo. Po načrtu, kterega si je naredila, bo mogoče vsakemu omikanemu oskrbeti si vse delo. Izdajala bo namreč Valvasorja v zvezkih po 6 pol ali 48 strani na vsakih 14 dni, in pričela najprej z „mesti, gradovi in trgi". Tak zvezek bo veljal po 50 kr. Tako bo vsak naročnik, sproti plačevaje po 50 kr., dobil vse knjige za majhno ceno. (Zdaj se dobro ohranjen „Valvasor" le težko dobi iu le za prav visoko ceno) Družba razpošilja že prospekt ali vabilo, kteremu ste za poskušnjo pridjani dve podobi z dotičnim popisom; poskušnja je res prav lepa. Gotovo je ta misel vse podpore vredna, zato se je po vsi pravici nadjati, da je bo tudi našla ne le v naši domovini, ampak tudi
I po drugih krajih, ker je knjiga Valvasorjeva ne le vsakemu omikanemu mikavna, ampak
Se posebno zgodovinarjem služna in potrebna.
—	Prvi zvezek bo prišel na svitlo še pred novim letom, tedaj le hitro se oglašajte naročniki! Kedor bi se pozneje oglasil, bi morda ne dobil več vsega dela, ker, kakor beremo v vabilu, se bo le malo število iztisov tiskalo čez potrebo. — Oglasi, oziroma naročnina se pošilja najbolje naravnost gospodu J. Krajcu, voditelju Blaznikove tiskarne v Ljubljani; vrh tega se bodo pa zvezki dobivali tudi po vsakem bukvarji.
— Vabilo k slovesni besedi v spomin Fr. Prešernu v narodni čitalnici ljubljanski v nedeljo 10. dne t. m. Program besedi:
1.	G. Havlasa — „Crnoj gori", moški zbor.
2.	„V spomin Prešernu", govori gospica Lina Kogel. 3. A. Lortzing — sekstet iz opere „Car und Zimmermann", s spremljevanjem glasovira; pojö gospodje Meden, Branke, Schulz, Stegna r, J. Paternoster in Nolli. 4. Benj. Ipavec — ouvertura iz operete „Tičnik" za dva glasovira, igrata gospica Tratnikova in g. Schulz. 5. C. Beriot
—	koncert za gosli in glasovir, igrata gospoda G. Mayer-IIaager in Stoki. 6 Kreutzer
—	velika arija iz opere „Nachtlager von Gra nada", za bariton s spremljevanjem glasovira, poje g. Schulz. 7. L. Wolf — „Preis-Trio" za gosli, cello in glasovir, igrajo gospodje G. Mayer-Haager, W Travuizek in Stöckl. 8. Nedved — „Zvezdi", baritonsolo z bren čečim zborom, poje gosp. Pucihar. — Začetek ob pol 8. uri zvečer.
Čitalničin odbor.
(„Sokolski večer") je bil v torek v čitalnični gostilnici zopet prav živahen — vesel dokaz, da se ja domače društveno življenje v Ljubljani ki je bilo nekaj časa zelo mrtvo, zopet jelo razvijati.
(Slovensko gledišče.) Prihodnja predstava bode soboto 9. t. m. in se bo prvikrat predstavljala vesela igra v 5 dejanjih „Anti-Ksan-tipa". Igra je neki prav dobra, če bode tudi še dobro izpeljana.
Razne reči.
—	Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je 25. novembra t. 1. obhajala svečano sedmico svojo, v kteri je prvo; besedo imel slavni prvosednik dr. Fr. Rački o kterem je bilo brati, da je imenovan za kanonika v Djakovaru. V besedi svoji se ozira na jednake vstave pri drugih narodih; da so po Italijanih dobili jih tudi Hrvati; vzbujevani iz Dubrovnika in iz Benedek po XV. veku so postali nekako sredniki med grškim in romanskim življem; da so napredovali sicer polagoma, vendar smejo zadovoljni z umotvori dosedanjimi zreti v bodočnost, kedar vsi deli balkanskega polotoka prikazujejo se na težišče ved in umetnij. — V glavni skupščini 20. nov. jednoglasno izvoljen akademiji prvosednik za prihodnja tri leta prevzame to dostojnost, do kler mu bode mogoče, kajti vstavu, čegar člane hvalno veže ljubav in sloga, stati na čelu, zdi se mi, pravi, dično in vgodno. Slaval
—	Nesreča na morji. Iz Reke se nam piše: Proti večeru 27. p. m. šla je barka na jadra med čresom in Krkom v kvarnerski zaliv. Namenjena je bila v Martišnico, kjer kopljejo skale in zemljo, da zasipajo morje v našem pristanišči. Vozila je namreč prčmog, katerega je tam mnogo treba. Ladija je bila venecijanska, a kapitan ne dovolj izveden po naših vodah. Temna noč z debelo meglo se je vlegla na zemljo. Kapitan ni hotel po ne
znanih mu morjih po noči voziti, osobito ker je vse kazalo na bližajočo se nevihto. Obrnil je torej ladijo, ter želel se ustaviti na obalih bližnjega Krka. A tu je dobro četrt ure od otoka morje jako plitvo. Tu je torej v pesku ladija obtičala ter ni mogla niti naprej, niti nazaj. Ko je druzega dne došla v Reko vest ob unesrečenej ladiji, hitela jej je takoj na pomoč talijanskega vojnega brodovja parna korveta „Caracciolo", ki je bila prišla par dni prej v našo fabriko po torpede. Posrečilo se jej je naposled med največjo nevihto, ki je razsajala v torek na našem morji, izvleči nasajeno ladijo iz peska, ktero je potem še tudi odvela na omenjeni kraj v Matišnico. Ladija z ogljem se ni poškodovala in tudi mornarji so jej dobro zdravi.
—	Hrvatska bibliografija za mesec november. „Starine." Izdaje jugosl. akad. znanosti i umjetnosti. Knjiga VIII. str. 286 Tisak dion. tiskar. Zanimiva sta sestavka med drugimi od Fr. Miklošiča „Samostani na fru-škej gori" in od Fr. Račkoga Dopunjak gradje za povjest hrvatsko-slov. seljačke bune god. 1573.
12.	Naputak za provedbu ugarskega zak. članka XL. 1868 ob obranbenoj sili. U Zagrebu 1876.
13.	Hrvatska pjesmarica. Nova sbirka rado pjevanih pjesamah. Naklada i tisak primorske tiskare u Kraljeviči str. 108. Ciena 25 n.
14.	Hrvatsko-njemački riečnik. Uredjuje ga Gjure Deželič kod L. Hartmana 22 sv.
15.	Dragoljub ili upisni koledar za javne urede, za god. 1877. Sastavio Gjuro Ltj. Deželič. Tečaj XIV. U Zagrebu. Nakladom L. Hartmana.
16.	Hrvatski uredovnik ili upisnik koledar, za urede ... za g. 1877. Sastavio Gjurij Deželič. Tečaj II. 11 Zagrebu 206 str.
17.	Novi zagrebački Poštar. Koledar za god. 1877. kot Hartmana.
18.	Žepni koledar za god. 1877.
19.	Djački bilježnik koledar za 1877.
20.	Praktična pjevanja za mladež s krat kom poukom u glasbi. Sastavio Thodor Mach ulka U Zlatnom Pragu 1876. 46 str.
21.	Stari pisci hrvatski, knjiga VIII. str
272.
22.	Sabrani spisi Augusta Šenoe. II. Svež-čič. Iliji na oporuka, pripovjest. U Zagrebu 1876. Ciena 50 nov.
23.	Mjesečnik pravnič. družtva v Zagrebu. God. II. Br. 11. Urednik dr. Blaž Lorkovič.
24.	Razgovor o Slovenstvu. Jugosloven-stvu, Srbo-Hrvatstvu. Napisao Mihovio Pavlinovič. Treče popunjeno izdanje. Zadar 1876. 113 str.
—	Josip Kocijančič- e v i h slovenskih narodnih pesmi prvi vezekv lepi, lični obliki, dobiva se, kakor smo že enkrat v našem listu objavili, pri skladatelju g. Josip Kocijančič-u v Kanalu in tudi pri g. Franjo Frfili v Gorici. Vsi prijatelji slovenskega narodnega petja prosijo se s tem, naj si v kolikor mogoče velikem številu naročujejo lepih narodnih pesmi in naj s tem omogočijo še nadaljno izdavanje. Mislimo, da nam ni potreba še posebej hvaliti Kocijančič-eve zbirke, ker se dobra stvar že sama sebe hvali. Na to pa moramo vse naše resnične narodnjake opozoriti, da ne opustijo lepe prilike podpirati tako započetje, katerega nalog je, odkriti lepi narodni zaklad in ga tudi utelesiti. Ne pustimo, da bi se nam od naših potomcev očitalo, da nismo vedeli ceniti dragocenosti , katere so se nam ponujale. Cena jednemu vezku, ki obsega 26 narodnih pesmij in poleg še lep znani venec Kocijančič-ev je jeden goldinar.
—	Čudna sramožljivost. Gospod Pevcar: „Ti, tam-le za nama gre moj zdravnik; stopiva, stopiva v to-le stransko ulico, da naju ne dojde", Gospod Jamšar: „Čemu, ali se ga bojiš? Ali si mu kaj dolžan?" Gospod Pevcar: „Ne, ue! Vidiš, že poldrugo leto nisem bil bolan, pa me je sram, srečati ga."
—	Gotovo znam nje. Mlinar; Glej, včeraj sem nosača videl tu v mestu?" Šolec:
Ali je bil pijan?" Mlinar: „Ne!" Šolec: „No, potlej pa že ni bil on!"
—	Kmet, kteremu so bili divji prešiči knezovi napravili škodo v krompirji, je knezu oddal tako-le prošnjo: „Vaše svitlosti premilost-ljive svinje so blagovolile žreti moje najpod-ložneje krompirje, naredi 9 goldinarjev 45 krajcarjev."
—	Natanko ubogal! „Janez", rekla je gospa slugi, „teci, teci brž k „kroni" in če je gospod tam, reci, naj pride brž domu, dobili smo gostov". (Čez četrt ure): „Milostljiva gospa gospoda ni bilo pri „kroni": saj sem si koj mislil." „Zakaj pa si mislil?" „No, ko sem letal k „kroni", vidil sem ga pri „belem volku" gledati skozi okno."
Umrli so:
Od 5. do 6. dec. Matija Jevnikar, kajžarja sin, 18 1., vsled poškodovanja. Neža Kragel, del. v cig. fabr., 45 1., za drisko. Neža Bokal, zaseb-nica, 71 1., za pljučnim mrtudom. Marjeta Pirm, mizarja žena, 60 1., za mrtudom. Amalija Črne, peka o., 17 m., za pljučnico. Angela Aubel, peka o., za božjastjo.
Teleicratične denarne cene 7. decembra. Papirna renta 60.36 — Srebrna rent» 66 40 — 18«01etno državnoponojiln 108 76 — Banki»« »kuije821 — Kreditne akcije 137.40 - London 127.25 — Srebro 115— — Ces. kr. cekini 6 03 20trankov 6 01.
Zahvala in priporočilo.
Pri velikem pogorišču v Logaci so tudi cerkve škodo vtrpele. Cerkvici „St. Crucis" je zgorel stolp in streha, in zvonova sta padla. Pri farni cerkvi je zgorel stolp, pri cerkvici „St. Joseph" je pa pogorel stolp, in padli ter so se ubili trije zvonovi.
Cerkve in zvonovi so bili zavarovani pri „B*e£t»it*lii družbi," in glavni zastopnik gospod Franc Drenik je vestno skerbel, da smo dobili lepe nove zvonove, in je poravnal vso drugo škodo tako pošteno in coulantno, da zasluži priznanje in toplo zahvalo, katero tedaj javno izrekamo, ter si dovoljujemo prav živo priporočati „Peštansko zavarovalno društvo" in nje glavnega zastopnika gospod Franc Drcnik-a.
V Logatcu dne 27. novembra 1876. Janez Sicherl, Ah. Tollazi,
župan.	ključar.
Matej Markovič,
župnik.	(18 — 1)
l
L
V tiskarni družbe sv. Mohora v Celovcu je ravnokar na svitlo prišel:
Mož - beseda,
izviren igrokaz v 6 dejanjih. Spisal Mirko Sollan. V založbi in na prodaj pri J. Lerkerjn v Ljubljani. 16° str. 118. Cena 40 kr.
Dobiva se tudi: V C e lj i pri J. Gajg.>rju, v Celovcu v tiskarni družbe sv. Mohora v Gorici pri Wokulatu, v M a r i b o r u pri Edvardu Ferlincu, v Ptuju pri W. Blanke-tu.	(69-2)
Dijaki, slov čitalnice in drugi naročniki, ki vzemejo ob enem najmanj deset iztisov, dobijo jih po 30 kr. pri Josipu Lendovšeku stud. phil. Graz. Attemsgasse 19.
Ker je slovenska dramatična literatura še jako revna, posebno glede izvirnih del, mislimo, da je dolžnost pravega rodoljuba, da podpira vsako tostrano početje. Vzemite toraj in poglejte.