188. številka.
Ljnbljana, v četrtek 20. avgnsta.
XVIII. leto, 1885
lxh*>a vBMk »san izitcići nedelj« in praznik*,   er velja po pofiti preieiuan 7.a a v s eri i h k o-osr«r h k h deiolo za vso loto 15 gld., za pol leta H jrld., za četrt leta 4 gld., z*
erierr aMce« 1 gld -(u ki. — Za Ljubljano I >r«a p-^ijanju ta >»oui za vse leto Ki gld J* <:>-trt leta 3 gld, 30 kr., za jedon mesne l gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računu se po
10 ki. *M UtOtftfC, po   0 kr. za čer,rt ieta. — Za tuje duZolu toliko ve/,, kolikor poštnina znaša. Za oznanila nlafnio se od fatirfttOpne petit-vrft« po *» kr.. 6« m oznanilo joofnkrar, tink;-., po 5 kr., če »t; dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat sili večkrat tiska. Dopiši nai se izvole tr<inkovar.i.      Rokopisi km ne vračajo.   Uredništvo in upruvnl*tvo je v Kndotf* KirbiSa hiši, ^Gledališka stolba". Upravni-t v u uaj »-t- ntatrovoi^in priti ijuti naročnine, i« klamac     Ottnantiii t- i. vae bdtnimri »ti stvari.
Sestanek v Kromeriži.
Razmerno malemu mestu Kromerižu sojeno je, da mu je po zgodovinsko pomembnih dogodkih, katerim je pozorišče v njegovem ozidji, zagotovljeno svetovno ime. V tem mestu zboroval je prvi avstrijski državni zbor, ki se je otvoril v 15. dan novembra 1848 in razpustil v 7. dan marca 1849, prihodnji teden pa se v njem snideta vladarja dveh mogočnih držav, katerih jedna je skoro izključno, druga pa po veČini slovanska.
Sestanek ta ima le kratko zgodovino. Nepričakovano skoro raznesla se je vest o njem v svet, a takoj vzbudila veliko pozornost, nekoliko baš zaradi tega, ker se snideta v Kromeriži le dva vladarja in tretjega, ki je lani tako rekoč; uprizoril sestanek v Skiernievicah, ne bode. Nagib k sestanku v Kromeriži prišel je baje neposredno iz Peterburga. Car čutil je osobno in politiško dolžnost, da povrne nagemu cesarju pohod v Skiernievicah. Ta zelja naznanila se je na Dunaj z opazko, da bi ruskemu dvoru bilo jako prijetno zvedeti, kateri kraj bi našemu cesarju najbolj ugajal za pohod ruskega carja. Ugibalo se je na Dunaji nekoliko časa, katera izmej cesarskih graščin bi bila naj pri pravne j ša za vspre-jem visocega gosta, in mislilo se je sprva na graščino Reiehsstadt v Ćeskej. A slednja je nekako preveč v strani, in ko je ministerski predsednik grof Taaffe opozoril na nadškofijsko palačo v Kromeriži, ki je v ta namen izredno primerna, vspre-jela se je ta misel takoj, kakor na Dunaji, tako tudi v Peterburga, začele so se nemudoma pripravo v ta namen.
Tako je prišlo, da bode mesto Kromeriž zopet oder, na katerem se bode posvetovalo o osodi narodov, da ves naš kontinent z izrednim zanimanjem pričakuje in ugiba, kaj se bode pri tem sestanku ukrenilo in kako bode osobno občevanje belega carja in cesarja avstrijskega uplivalo na poli-tiške odnošaje in na evropsko ravnotežje.
Pomenljivo je, da se oba vladarja v teku jed-nega leta že v drugič snideta, kajti to je dokaz dobrih, prijateljskih razmer. Da je pa prijateljstvo z Rusijo za našo državo velike vrednosti, tega smo se uverili v burnih dogodkih 1848 in 1849 leta, tega
smo se na svojo Škodo prepričali, ko je vsled čudne naše politike za krimsko vojne, Rusija nam nasproti postala, če ne sovražna, pa vsaj mrzla in smo za politiške hibe, 1854. 1. storjene, doživeli britke dneve pri Magenti in Solferinu in na drugih bojiščih. Od-nošaji mej nami in velikansko severno državo bili so nepovoljni dolgo vrsto let in akoravno sta naš cesar in pokojni car Aleksander II. dvakrat osobno se sešla, leta 1800 v Varšavi, leta 187fi pa v Reichsstadtu, vender ni bilo pravega srčnega prijateljstva. Še le zadnji čas obrnilo se je na bolje, in minister Kalnoky, ki je dolgo časa bival v Pe-terburgu in kateremu se pripisujejo tople simpatijo do Rusijo, stekel si je v tej zadevi, kakor pravijo, mnogo zaslug, kar je tem važneje, ako pomi-limo, da se je o sedanjem ruskem carji Aleksandru III., ko je bil še prestolonaslednik, zatrjevalo, da je velik na8protnik Avstriji in da svoje mržnje proti našej državi niti ne skriva.
Takrat bilo je ljudij, ki so prorokovali, da bode takoj, ko stopi prestolonaslednik na krmilo, boj z Avstrijo, bilo je tudi takih, ki so si takega boja želeli in že naprej za ta slučaj zidali zlate gradove, a vse obrnilo se je baš drugače. Z nastopom sedanjega carja /boljšalo so se razmere mej sosednima državama in vladajočima rodovitnima, in na mesto nekdanje mržnje in napetosti stopilo je mejsolmo zaupanje, ki spominja skoro na čase carja Nikolaja in ki se bode pri prcdstojočein sestanku še pjaČilo ter rodilo tesno prijateljstvo.
Tako mislimo, sme se tolmačiti sestanek v Kromeriži. Smoter mu je obestransko sporazum-ljenje, želja, da se ohrani za blagor narodov toli potrebni mir. In slednji je gotov, ako ga resno želita dve taki velevlasti, kakor sta Avstrija in Rusija. j\ko bi pa napominam sestanek imel jednak > posledice, kakor oni 1. 1870 v Reichsstadtu, po katerem se je namreč začelo razvozljavati vzhodno vprašanje in so ruske četo prekoračile Dunav ter šle osvobojovat balkanske Slovane, bil bi njegov pomen še globeje sezajoč. V jednem, kakor v drugem slučaj je njegova važnost velika, še večja pa radovednost, ki je v očigled sestanku prevzela politike, kateri svojej domišljiji dajejo duška v raznih kombinacijah.
Požiralnik narodnega imetka.
i Konec.)
Premislimo, kako in zakaj ginejo dobri časi, narodovi {metki.   Poglejmo le, koliko se že gotovine,  samega  okroglega denarja   potopi na dno žganjarskega morja. Nikoli se ta denar ne povrne, a kdo ima kaj dobička od te  potrate V   Mi vemo, da si kupujemo le strup, ki se pretaka v vse žile in nam spridi vse.   Naš denar, ki smo si ga trdo prislužili z delom, ta pa gre v vnanje, tuje, veeji-del židovske roke.   Skoraj ves drobiž   ki ga naš delavec, naš kmet, dobi čez dan, gre zvečer v žganje. Goldinarja ali dvajsetice se komu še škoda zdi, nerad da goldinar ali dvajsetico najedenkrat iz roke.   Clm več človek ima,  tem  bolj tesno drži. Dokler ni bilo žganja, tacega žganja, kakeršno se toči dandanes, dokler se za jeden, dva ali tri krajcarje ni dobivala pijača, ostali so ti krajcarji lepo vkup, delali so desetico, ki jo je že bilo bolj škoda dati za četrtinko vina, delali so dvajsetico, naredili so goldinar in od tega se je že težko bilo ločiti. Toda žganje ne pusti, da bi se nabrala desetica v žepu.   Že za štiri novce ga dobiš par krepkih po-žirkov, a tudi  če imaš dva krajcarja, da celo če imaš samo jeden krajcar,  „rukncšu   ga  lahko kozarček, dobiš mej žganjarji kratek čas in dobro zabavo. Drobiža se nobenemu nič ne zdi škoda, krajcar še v vodo zaženem, ne da bi mi kdo kaj prigovarjal ! In to je tista peklenska, razjedajoča moč žganja! žganje se zavoljo tega pije tako močno, ker ga je /a mal denar dobiti, za uiajlien denar, ki sicer dosti ne velja, ki „ni vredno, da bi ga človek mej senenim drobom nosil po žepuu.   Za deset novcev se lahko po poti v petih žganjarnah v vsaki jeden-lcrat „okrepčaš".   Mladina,  kmetski sinovi, hlapci, in pastirji nimajo imena vrednega premoženja, toda toliko dobijo vsak dan, da se zvečer lahko snidejo pri žganji, ker za  to ni ravno veliko treba. In tako  se  v   žganjarnice   znosi vse, znosi vsak, kar ima.   Tega se drži tudi pozneje   v   življenji, tudi pozneje tak milovanja vreden človek za žganje da vse, kar ima.  Ce. več ima, več zapije.   Odrekel se je zgodaj slehernemu spoštovanju do denarja, vrednosti njegove tudi pozneje no  pozna.   Vrhu tega
Za dragocenim korenom.
(Iz  žii-vljenja, l*=3.t£xisilili pog-ozdas-ilso-v.)
(Povest A. Ja. Maksiicova, posl. I. P.)
XVI. Nevihta.
(Dalje.)
Na obratnem potu šli so iskatelji žen-šena naravnost proti domu. Že štiri dni hodili so z jed-nega hriba Sihote-Alina na druzega vedno v jedno mer — proti solnčnemu zapadu. Ravni pot bil je mnogo krajši od prejšnjega, vendar so je čakale velike težave in ovire. Samo tako vajeni, žilasti in predrzni ljudje, kakor so bili Lonbou, Ki-so in Li-fu, mogli so hoditi po kraji, ki je bil podoben fantastično razburkanemu morju, katero bi bilo otrpnelo vsled kake čarobno moči. Posebno je bilo težko laziti po kamnitih, gorskih rebrih, poraščenih z raznim bodečim grmovjem. Mnogokrat morali so trebiti pot s sekirami in noži in pomikali so se le počasi naprej. Solnce je zašlo. Pustolovci so veselo korakali po stezi, ki se je vila po ozkej soteski in
je bila pokrita na debelo z odpalim listjem, kakor z mehko preprogo. Jesen je že bila ustopila v svoje pravice.
Mnogim listnatim drevesom in grmom je že bila otipala njih letna obleka. Gošča zgubila je del svoje tajinstvenosti. Svobodneje je oko gledalo v raz-noobrazno goščo, zdaj se obračalo v fantastično prepletene ovijajoče rastline, zdaj v debla veličastnih brestov in gabrov, prav v njih zdaj gole vrhove Solnčni žarki so svobodneje prodirali v goščo; po zarumenelej, posušenoj travi so se ulegle fantastične sence. Skozi veje, prepletene kakor mreže, videlo se je prijazno, modro nebo, ki se je malo ujemalo z orumenelim in zarudelim listjem, ki jo še ostalo na nekaterih drevesih in grmih . . :
Tiho hodili so potniki po mohkej stezi in hiteli, da bi do mraka prišli do kakega ugodnejšega mesta za prenočevanja. Vsakemu iskatelju visel jo na hrbtu velik kos srne ubite in razsekane prejšnji dan. Puške držali so v rokah ... Po nekolikih ovinkih je pot začel polagoma rebriti se navzgor in pripeljal je na zadnje pod jako strm hrib. Lonbou se je ustavil, molče vrgel s pleč, kar je, nosil, sedel na pete ter jel basati v pipo posušeno listje rastline daljda-mo.
— Tu bomo prenočili! rekel je skozi zobe z glasom, ki ni dopuščal nikakega ugovora.
Ki-so in Li-fu sta so usela poleg starejšinc in prižgala majhni pipi. Ko so nekaj časa molče pušili, prijel je vsak za svoje delo; jeden je prinesel celo naročje suhljadi, drugi jo zakuril ogenj, tretji je pa narezal nekaj koscev srne. Useli so se k večerji. V tem jo pa nastopila temna, hladna, septemberska noč. Jedva pokriti s cunjami, stiskali so se pustolovci k ognju, da bi ogreli svoje od mraza na pol zmrzneuo truplo. V zraku bila jo nenavadna, jako občutljiva mokrota. Nad temno sotesko razprostiralo se je visoko temno, z neštevilnimi zvezdami pokrito nebo. Kakor bi bilo otrpnHo po-rmnenelo listje od tajmstvonegu Upliva teh milijonov svetlih lučic, kakor hi bilo zamrzio v vlažnem nočnem zraku, tako mirno jo vso bilo . . .
Potniki še neso po večerjali, že je navstal silen vihar in srdito mahal z drevesnimi vrhovi. Kakor bi bila gošča težko vzdilinila in prebudila se. \a-vstalo je nekako čudno, vrdito bobnenje, podobno šumen(U razburkanega morja. Li>tj<' je trepetalo in kakor dež padalo na tla. Blesteče, prijazno sveteče zvezdice so se skrile. Nebo se je stemnilo nad vso goščo . . .  Potegnil je nov vihar prav po dnu šote-
rastla mu je z večjim dohodkom tudi večja lakomnost. Kar so poštne hranilnice v dobrem pomenu za narodno gospodarstvo, to so žganjarnice v slabem pomenu. Tam se iz malega nabira, tukaj se razdira, tam naraka curkoma imetek, tukaj se curkoma raztaka. Poštna hranilnica vabi k varčnosti, žganjarnica pa k zapravljivosti. O da bi poštna hranilnica imela vsaj nekoliko moči proti žganjarski po-tratnici! Vi, roditelji, ki ste odgovorni za svoje sinove, poučuj t ■ jih, svarite jih in s silo jih odganjajte od žganjarnic! Pridejo časi in rodovi, ki vas bodo preklinjali, ker tega ne storite. Kdor se proti žganju ne bori, tisti ne gasi ognja. Nasledki žganja že tlijo povsodi, ponekod so že s plamenom švignili v vaše strehe. Kajti žganje je kakor ogenj, ono upepeii najboljše gospodarstvo in dene na be-raško palico cele rodove. Ta ogenj se ne bo izogibal tudi vaših hiš ne, vi krčinarji, ki delate dobiček iz žganjepitja, iz te narodne nesreče, te grozne potrate; če ne nad vami, raztrgal bo strehe nad vašimi otroci. Vaši otroci in unuki okusili bodo vso grozo časa, kateremu bo pečat pritisnil beraški, obupani, divji, ker z žganjem telesno, d u š u o in gmotno uničeni rod!
Kdor po tem še naprej premišljuje svoje sosede, svojo vas, svoj okraj, svojo domovino, dobil i bode čedalje več dokazov za to, da sedanji slabi in hudi časi, sedanji propadi knietskega in delavskega stauu od tod izvirajo, ker se vsakdanji zaslužek, sploh dohodek, ker se denar tako v slabo, tako v ; nič obrača. Mi nismo še priče vse nesreče, ki mora nastati iz žganjepitja. Ta nesreča se bode pokazala kot potop, ki bode vse uničil.
Še se gibljejo čvrste roke delavske, ker ne počivajo na telesu, v katerem bi se bil v mladih in srednjih letih zaredil žganjarski črv. Sedanji stare j i ljudje so še zadovoljni, ker so si v boljših letih kaj prihranili. Ali kadar se sestara sedanji mladi rod, kateremu se že sedaj vsled žganja tresejo roke od
govo orodje, žganje ubiie srečo celega rodu in nazadnje rod sam.
Žganje je požiralnik, ki vanj sili vse naše gospodarstvo, z njim pa vsa bodočnost našega naroda. Videli smo, koliko in kako gladkih stru^ vodi do tega požiralnika. Rodoljubje, stavimo okolu njega trdne in visoke okope, mašimo požiralnik narodovega prihodka!
V las ti m i 1.
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 20. avgusta.
Povedali srno že, da slio«! katoliških čas-
liikarjcv v Solnogradu ni bil obilno obiskan. Došlo je samo kakih 30 časnikarjev s Tirolskega, Sol-nogradskega, iz Zgornje Avstrije, z Dunaja in iz Nemčije. Mej drugim ^e je tega shoda, kateremu je predsedoval pl. Reguer, udeležil dvorni sovetnik Lienbacher. Sklenilo se je osnovati zvezo katoliških
Prusija pridno nadaljuje iztiranje Poljakov, ki so ruski podložniki. Samo iz jednega okrožja se je vnovič zaukazalo 80 Poljakom, da imajo v kratkem ostaviti Prusijo. Mej drugimi bodeta iztirana tudi dva plemenita veleposestnika, grof Gothard Turno pl. Čzorba in Henrik pl. Potvorovsk. Poslednji je celo pruski rezervni častnik.
Razni listi bavijo se s prestolnim govorom, s katerim se je zaključil angledk i parlament. Nekateri mislijo, da je Salisburv hotel priložiti udarec liberalcem s tem, da omenja, da sudanska ekspedicija ni imela vspeha. To ekspedicijo je namreč sklenila liberalna vlada Gladstonova. Pogreša se pa v pre-stolnem govoru vsake določne besedice, kake politike se hoče držati nova vlada v Egiptu in Afganistanu. Listi pa tudi presojajo pri tej priliki delovanje parlamenta, kateri je sedaj končal svoje delo. „Spectator" pravi, da je bil ta parlament prehod od nepopolne k popolnej demokrati j i, tedaj parlaraet neodločnih bitk in odloženih vprašanj. — V ponedeljek je potekla veljava izjemnega zakona za Irsko. Zato je pa bilo veliko veselje v deželi.
Sedaj, ko je umorjen Mahdijev  naslednik v j Chartumu, si je mislil  Osman Digma,  da najbolj njemu pristuje prevzeti vladarstvo vsega Sudana.
časnikarjev v Avstriji in v ta namen volil odbor
Slovanskih Časnikarjev se, kakor se vidi, ni nikdo | Prišel je že v Chartum in se baje že proglasil za udeležil tega shoda. Najbrž so sprevideli, da jim tja j vladarja. Ako je to res, je ta stvar velikega pomena
hoditi ne kaže, kjer ima dvorni sovetnik Lienbacher prvo besedo.
OgerMka vlada misli državnemu zboru predložiti načrt zakona o razširjenji delokroga velikih županov. Imenovani veliki župan bode načelnik mu-
Osman je znan kot energičen poveljnik, ki je dal Angležem mnogo opraviti, pa tudi sudanski n^rod ima vanj največ zaupanja izmej vseh bivših Mahdi-jevih podpoveljnikov. Ustaja v Sudanu bi se zopet razširila, in nič posebno čudnega bi ne bilo, ko bi
mcipija in administracije.   Podrejeni mu bodo vsi j Sudanci znova napadali Egipet. Posebno Angleže bi
državni uradi v njegovej velikoj županiji (komitatu), | to hudo dirnulo, ko so že mislili, da so z Mahdi-
kakor pošte,  brzojavni   uradi,   davkarije,   državno jevo smrtjo že premagane največje zapreke pomir-
pravdništvo,  šolsko nadzorstvo itd.   Izdajati  bode jenju Sudana. Pa tudi Egipčanom to ne bode uga-
smel naredbe,   proti katerim se bode mogel v 48 t jalo. Mislili so že na nove prisvojenje Sudana. Vojni
urah pritožiti samo voljeni podžupan, Temu zakonskemu načrtu se bode pa najbrž hudo ustavljala opozicija, ker bi kratil avtonomijo občin, ker bi dajal imenovanemu in od vlade popolnem zavisnemu velikemu županu nenavadno veliko oblast.
Vsa poročila o obnašanji domačih kosenskili vojakov so jako povoljna. S 1. dnem oktobra se bodo zopet osnovale štiri nove bosenske stotnije. Hkratu vršil se bode  nov nabor vojaških novincev
v Bosni in Hercegovini za letošnje leto. Pri tem slabosti, mladi rod, ki se uči in zna le zapravljati, l naboru se ima nabrati 12o0 vojaških novincev. Var-le za danes misliti, za jutri pa ne, — kakšen obraz j nostno stanje se v teh dveh deželah utrjuje, četudi
bo imela potem človeška družba, koliko bode v njej sreče, zadovoljnosti in blagonravja, kako bode gospodarilo potomstvo, kaj bode z narodnim gospodarstvom in imetkom našim? Kaj more priti za takim malopridnim rodom, ki ne zida, ampak podira, ki ne zasaja, nego razsaja, ki narodnega imetka ne poinnožuje, marveč raztaka in uničuje? —
Videti to žalostno sedanjost, ki nam obeta še žalostnišo bodočnost, to mora boleti vsakega dobrega človeka, vsakega prijatelja našemu narodu. In čut človeške in domorodne dolžnosti, usmiljenje, skrb za svoj narod mora tukaj pokazati vso svojo moč in vrednost. Nič vredna ljubezen brez usmiljenja, brez dejanj! Proti četi, ki si jo je vzgojilo žganje, treba je postaviti sovražno četo vseh naših razumaih mož. Žganje požira ves narodov  prihodek, pobira brez
le počasi.
Shod avstrijskegii cesarja in ruskega carja bode v 25. in 26. dan t. m. v Kromeriži. Avstrijski cesar in cesarica prideta v 24.dan t. m. v Kromeriž, kjer bode slavnosten vsprejem. „Narodni Listy , priporočajo Kromeriškemu županu, da pozdravi cesarja v češeini, ne pa v nemščini.
Grof Kalnokv vrnil se je že iz Varzina, časniki pa še vedno ugibajo, kaj da sta se dogovarjala avstro-ogei*ski minister vnanjih zadev in nemški kancelar. Misli s«, da sta se pogovarjala o narodnogospodarski, pred vsem pa o carinski politiki. Kalnokv skušal je od Nemčije doseči nekatere ugodnejše tarifne določbe za Avstrijo in baje ne brez vspeha. O carinskej zvezi mej Nemčijo in Avstrijo se pa državnika nesta. razgovarjala, ker sta neki oba prepričana, da se 'sedaj ne da upeljati.
V/.liotln j<«-riimeli jttka vlada razpustila je mestni zastop Cirpanski, nastavila provizorično me-
minister Abd-el-Kader je ravno pripravljal nek oklic I na prebivalstvo, v katerem se trdi, da sedaj Sudan ; lahko  Egipčani sami privojujejo.   S tem je hotel arabsko prebivalstvo pridobiti za to idejo.
Kakor „Bosphore Egiptien" poroča, sklenil je egiptovski ministerski sovet prositi sir. H. Drum-: monda VVolffa, ko pride v Egipet, za angleški protektorat. Po deželi kroži neki okrožnica, na katero ! se podpisuje,  kdor želi angleškega pokroviteljstva, j Protektoratu se bodo ustavljali neki duhovni glavarji.
Letošnje poletje je nagloma umrl kralj Koan-. hama-Huilla-ški v %a»a<Inej afriki. Domačini j so mislili, da so beli ljudje ga umorili s čaranjem, j zategadelj so napali Evropce in jih kakih 20 pobili, nekateri so njim ušli Ubežal je mej družimi Anglež, Viktor Gerard, s svojo hčerjo, dva druga njegova otroka so umorili. Pobiti so tudi trije kri-stijanski misijonarji.
Dopisi.
rubežni najvtčje davke in doklade;  žganje okrade I stno komisijo in razpisala nove volitve. Cirpanski
delavca, rokodelca, kmeta in vsacega, kdor ga pije, za tisti prislužek, ki bi ga imel deti na stran za svoje otroke ali za stare dni; žganje preganja kmeta in njegovo rodbino iz očetove hiše in domovine, žganje pripravi rokodelca in obrtnika ob nje-
I .....-—\iw • -----v----.....-  - -------- —I--------
mestni zastop je prosil, da bi se davki tej mestni j občini znižali za 20.000 pijastrov. Ta prošnja se je pa odbila. Mestni zastop se pa ni raradi tega pritožil pri upravnem sodišči, ampak ustavil se je, da mestna občina ne bode iztirjavala davkov. To je bilo povod njega razpusta.
Iz Prage 18. avgusta [Izv. dop. ] Z velikim veseljem in z bujnimi mulami nastopil sem potovanje proti severu, v stostolpno Prago, a vse moje veselje, vse moje nade so le trohica v primeri s tem, kar sem v teku kratkih dnij doživel. Srce širi mi se radosti in navdušenja, presenečen sem na velikanskem vsprejemu, da mi je pero preokorno, da bi vsaj približema podal Vam pristno sliko našega potovanja. Sedaj še le vidim, kolika je razlika mej narodom češkim in mej Slovenci, sedaj živo čutim, kolika je zavednost in politiška omika v Čehih. Semkaj naj bi se potrudili naši črnogledi jadikovalci, da bi se navzeli pravega slovanskega duha, da bi se uverili, da je Praga v polnej meri vredna, da jo nazivljemo zlato, ker je v resnici vseskozi s lo-
ške in zmajal svetli plamen grmade. Odpalo listje je tiho zakrožilo, kakor bi bilo oživelo, in čez nekaj minut je zopet mirno leglo na debelo plast že strohnelega listja.
— Nevihta bode, zagodrnjal je Lonhou in srdito vrgel na grmado celo butaro suhljadi.
Minulo je nekaj minut. Vse je bilo tiho. Temno nebo je osvetljevalo oddaljeno bliskanje.  Nekje v daljavi se je čulo grmenje, podobno oddaljenemu j streljanju iz topov.   Nekaj debelih kapelj dežja je palo na ogenj in zašumelo na žarečem oglji. Deževne kaplje začele so kapati vedno bolj pogostem . .. Svetlo se je zabliskalo  in udarila je strela,  da bi bila kmalu vse oglušila.   Jek se je ponovil po soteskah. Bilo je, kakor bi na tisoče velikanskih voz ropotalo po sirmem kamnitem potu . . .  Minulo je zopet nekaj minut mirne, daveče tišine . . . Kakor bi se brlo nebo odprlo . . .  Svetli bliski so rezali nočno temo in zarili goščo s čarobno svetlobo. Strela udarjala je zaporedoma,  jedenkrat huje ko drugikrat.   Dež je lil vedno močnejši in nazaduje se je nad goščo razlila prava tropična ploha . . . Ogenj je ugasnil, kakor bi trenil. Potnike je obdala tema, katero je razsvetljevalo samo neprestano bliskanje .. . In sedaj je udarila strela v vrh najbližnega bresta. Silen pok bil bi kmalu vse oglušil. Razklala je sto-
letno deblo bresta  prav do korenin.   Drevo se je užgalo, pa silni naliv je ogenj takoj zopet pogasil . . . Strašna zmešnjava se ne da popisati. Kakor bi bilo nebo se razbelilo od neprestanega bliskanja, tako je čarovno osvetljevalo sotesko.   Kakor bi se bili z vseh okrožujočih  hribov  razlegali pogosto streli iz tisoč topov . . . Zaslišalo se je grozno šumenje voda!   Z vršin gričev valilo se je v dolino na stotine šumečih potokov in hudournikov po strugah in čez skalovje.   Majhni gorski potočki, ki so se jedva videli ob navadnem času, narastli so in premenili se v sumeče reke, ki so valile svojo kaluo, penasto vodo po dnu ozkih sotesk,  vedno so širile in razkopavale mehko zemljo. Velikanske kamne nosili so burni potoki kakor kamenčke. Stoletno drevje je ruvalo  s koreninami, cepilo na kose in krožilo ž njimi v vrtincih, ter iz njih delalo zagraje in sklade. Srdito je rjovel potok pri teh nepričakovano nastalih zagrajah,  napenjal se,  in s šumom ulil se čez drevesne zagraje in drl dalje ter razrušil vse, kar bi ga bilo oviralo na potu . . .
XVII.
Ponoćne nadloge.
Ta nevihta je jako potlačila potnike. Lonhou je pričakoval sicer nevihto, pa ne tako hude. Ta ne-
vihta bila je redkost še za tega starega klateža, ki je že toliko doživel. Položaj potnikov bil je skrajno neprijeten: od vrha je lila tropična ploha, s hribov so šumeli manjši potoki, ki so valili svojo kalno vodo v glavno reko, ki je tekla po dnu ozke soteske. Skušeni Lonhou je takoj spoznal, da ostati v soteski bilo bi jako nevarno. Dobro je videl, da bode vso ozko sotesko zalila voda. Glavni potok se je hitro napenjal, in še vedno širil. Besno šumenje se je slišalo ne daleč. Nevarnost se je vedno bolj približevala in grozila s katastrofo. Treba je bilo misliti, kako se rešiti.
— Iti moramo na holm ... Tu nas zalije; zakričal je Lonhou, prizadevajoč preupiti tulenje elementov.
Ki-se in Li-fu sta pa še vedno žalostno molčala in stiskala se k debelemu cedrovemu deblu. Slišala nesta starejšim«, bučenje viharja in šumenje vode je zaglušilo te besede.
— Ej, vidva! ... Ali je voda vama ušesa zalila ! ? . . . razsrdil se je Lonhou, približav.ši se prav k tovarišema.
— Kaj je treba? vprašal je nehote Ki-se z otrpnelimi ustni.
— Rekel sem vama: da moramo lezti na holm! . . . Ne obotavljaj ta se 1 ... Tu nas zalije!. ., zakričal je na vse grlo starejšina.
van s ka. semkaj naj M prišle vse naše gos pice, ki tako rade pokramljajo v neizogibnej nemščini, ž njimi pa vsi tisti gospodje in narodnjaki, ki se tuko radi šopirijo s svojo nemščino in si nikdar ne morejo zapomniti, da so domačini, vsi tisti, ki ne morejo pojmiti, kaj je narodni ponos.
O vsprejemu na Dunaji, v Brnu in na drugih postajah se vam je menda že poročalo, naj Vam v naglici vržem na papir nekoliko vrstic o vožnji proti Pragi in o prihodu v zlato Prago. Pozdravljali so nas ne samo na posta ah, temveč iz vseh hiš ob železnici doneli so nam nasproti presrčni „Slava"-in „Na zdar"-klici, na cestah stali so kmetovalci in klicali nam pozdrave, iz oken mahali so z belimi robci, na nekej poštuj i bila je nastavljena cela velika tolpa delavcev v modrih svojih bluzah, ki so nas navdušeno pozdravljali, s kratka od prvega do zadnjega vse kazalo nam je bratovsko svojo ljubezen in veselje na našem prihodu.
Najsijajnejši pa je bil vsprejem v Pragi sa-mej. Gromoviti klici „Na zdar Slovincum!" „Živili Slovenci! zaorili so nam nasproti, ko se je ustavil vlak Na peronu stala so Sokolska društva iz Prage in okolice z zastavami, mnogo odličnega občinstva in mnogo zastopnic krasnega spola. V imenu mesta Prage pozdravili so nas gg. Vojteh Na prs tek, Žižka in Pacovsk^, starosta dr. Cerny pa v imenu Sokola Praškega. Mej tisočernimi živio-in slavaklici šli smo k ekvipažam. A ko smo stopili, pred kolodvor, videli smo še le, koliko je bilo občinstva nagromadenega. Tu bila je glava pri glavi, celo sosedne ulice bile se vse napolnene in kakor valovje morja, tako so nam nasproti doneli izrazi simpatij in navdušeni pozdravi. Povedati moram, da sem bil v pravem pomenu besede omamljen, da sem bil, dovolite mi ta izraz, ves iz sebe, da se mi je zdelo, da gledam vse le v mrkhh črtah in da sem še le tedaj popolnem se prepričal, da ne sanjam, ampak da je vse to bujna istina, ko sem bil že v svojem stanovanji.
Ob 9. uri zvečer zbrali smo se v prelepih prostorih „Meštanske besedč", kjer se je hkratu razvila meni nepozabna zabava.   Ne bodem vsega podrobno opisoval, to vse treba videti na lastne oči,  za danes pa se mi zdi potrebno,  da omenim izvrstni govor kateheta P. Eckerta, ki je prvi poprijel za besedo.   Govoril je blizu tako: V dobah, ko je narod češki bil  na visoki stopinji omike in slave, slovela je stolica ob Veltavi tako silno, da so jo nazivali „Zlato Prah o8. Ako je zbledilo zlato našej Pragi,  ko se jej je z glave snel kraljevski dijadem, ko je z narodom umirajočim ginula tudi Praga, ohranila, se je vender in živela divna povest o zlati Pragi. Živela je ves čas po našem globokem propadu daleč na jugu v gorah balkanskih, na oba-lih Adrije in Save, mej brati Slovani. Jugoslovani poveličevali so slavno stolico češkega naroda iu proslavljali so jo kot zlato Prago tudi tedaj,  ko je Praga svojemu narodu čimdalje tem žalostneje se odtujevala in pešala. Sedaj je to poveličevanje, divni ta sen premenil se v istino.   Praga naša je zopet zlata Praga, je srce, ponos in krona našega narodnega probujenja. Kakor v starodavnih dneh tako blesti mati naša v zlatu narodne zavednosti in rodoljubne ljubezni svojih sinov in milijoni čeških in slovanskih src bijejo jej nasproti.
Obotavljati se več ni moglo. Bučehje divja-jočega potoka slišalo se je 'celo mej treskanjem. Ki-se iu Li-fu sta nehote šla od drevesa in gazila z bosimi nogami blato za starejšino.
Šli so naprej tipaje, spodtikali se in butali v debla dreves. V soteski bila je tema, ki se je samo sem ter tja za jeden trenutek pretrgala in sotesko je ožaril čarobni svit bliska, ki je kar rezal oči . . . Sli so po karaenitem rebru v hrib. Doli s hriba so lili kalni potoki dežnice. Hoja bila je težavna in nevarna. Noge so polzele. Morali so lezti po vseh štirih, voda je pa lila, kakor bi jih hotela odnesti v strašno sotesko. Le z veliko težavo pomikali so se po strmem rebru. Prijemali so se za grme, in počasi lezli vedno višje. Roke in noge so strašno trpele. Lonhou je po sebi čutil, da tovariša ne bo-deta prilezla do vrha holma in sklenil je v rebru počakati, da mine nevihta, če tudi je bilo nevarno. Steza, ki je peljala po strmem rebru, se je spremenila v burni gorski potok. Na obeh straneh steze je pa bila gošča, v katero ni bilo moč prodreti. Nehote morali so lezti po strugi nepričakovano nastalega potoka in tu počakati, da mine nevihta. (Dalje prih.)
In danes pozdravljamo v naročaji matere Trahe drage in odlične potovalce iz tistih slovanskih pokrajin, kjer so tradicije o zlati češki Pragi preživele vso dobo naše narodne propalosti. Zlata Praha pritiska danes k srcu svojemu otroke matere Slavije z daljnega juga
Pozdravljeni bodite nam torej,  dragi bratje slovenski, pozdravljeni v mestu Libušinem, pozdravljeni v Besedi meščanski, ki je društveno središče narodnega meščanstva Praškega!  Kakor sokoli ste prileteli k nam obiskat našo in svojo Prago, na tla, ki so napojena s krvjo, znojem in solzami naših pradedov, na mesta, kjer se je vršila tisočletna zgodovina naroda češkega.   Prišli ste ogledat si naše življenje, naše probujenje, naše delo in naše na- i rodne boje in razveseljevat se v češke Talije prekrasnem hramu, kateri je naš narod sebi vzgradil. Srca naša letela so Vam nasproti, ko se je po Vaših gorah raznesel klic: „V zlato Prago!" in danes radujemo se, ko nam je dano, pritisniti Vas na srce in slaviti Vas kot junake, ki stojite na slovanski straži na obalih Adrije,  pod orjaškim Triglavom, v beli Ljubljani in na bregovih Mure, Soče, Save in Drave. Dobro poznamo Vaše težave in bede, dobro poznamo in zasledujemo obrambeni boj, ki ga bijote v Termopilah slovanskih proti dvema močnima sovražnikoma. Tudi naš češki narod imel je težave in bede,  tudi on bije boj, kakor   Vi, sveti boj za obrambo maternega jezika slovanskega v šoli in v javnem  življenji,  za   ljubezen  domovine. Srkajte, bratje, za Svoj boj novih sil na prsih slovansko matere naše Prage! Saj je tudi v Vas dogodilo se jednako čudo, kakor v našej zemlji; saj je tudi Vaš narod, nedavno pozabljen, neznaten, v grob položen, ustal od mrtvih in se z novo silo poteza za svoje pravice,  ki mu pristajajo  po božjih in človeških zakonih.   To čudesno ustajenje Vašega naroda in našega nam je poroštvo, da bodemo v svojem boji zmagali.   Vemo sicer, da je boj Vaš razmerno te-žavneji, da je solnce svobode Vaše povsod zakrito s črnimi meglami, a vroča Vaša domovinska ljubezen pregnala bode te megle.   Nas Slovanov je bodočnost!   Narod zaveden,  narod za svoje pravice tako zavzet, kakor so Slovenci, ne more se več uničiti.   Narod, ki se ponaša z apostolskim Slom-šekom in s pesnikom Preširnom, narod tak odmenjen je po previdnosti božji še za večje stvari.
Ogrejte si torej, dragi bratje slovenski, na srci ; drage naše matere Prage! Naj spomeniki češke slave, s katerimi je odičena, naj naše narodno gledišče, naj čili tok narodnega življenja v tem mestu ojači Vaše sile k nadaljnemu blagodejnemu delovanju za blagor ljubljenega naroda. K temu delovanju podajmo si roke! Složimo se! Ljubimo se!
Iz Riiilolfovcgu 18. avgusta. [Izv. dop.] Gospod urednik, jako se mi smilite, da je zaradi mojega dopisa iz Rudolfovega z dne' 10. avgusta t. 1. zopet g. Šuklje Vam na vrat prišel ter Vam §.19 tisk. zakona kot nevaren „mefisto" pod nos molil. In vendar ste Vi in Vaš dopisnik nedolžna.
Zatorej Vas prosim, ne bojte se ter bodite prepričani, da je vse, karkoli Vam „Slov. Naroda" dopisnik iz Rudolfovega piše, le gola resnica.
In taka je tudi v tem slučaji.
G. Šuklje se spodtika nad besedo „Charto blanco" ter trdi, da je „vest „Slov. Naroda" o njega pogajanji z nemško stranko v Rudolfovem po vse m neresnična in izmišljena."
Na to mi je — za danes — le sledeče odgovarjati: Ko je izšla prva številka zakotnega lističa z imenom „ Bohu i Glasovi", katerih očividna tendenca je bila, g. grofa Margherija pred slovenskim svetom ponižati ter razpor narediti mej dolenjskimi Slovenci in nemško stranko v Rudolfovem, s katero so se prvi le „ad hoc", t. j. proti Šukleju zvezali, je „Narodovega" dopisnika na ono tendenco opozoril g. profesor Stanger ter v navzočnosti g. pristava pl. Laugerja rekel to-le: „Na to vendar ne sinete molčati! Povedati Vam moram, da g. Margheri nobenih koncesij našej (nemškej) stranki ni dal, g. Šuklje pa je nam obljubil vse, karkoli hočemo in želimo, kakor se reče, „Cliart© Ijliuico" nam je podal, pa njemu nič ne zaupamo, on je mož, ki vse obljubi, pa ničesar ne drži. Bral sem pismo njegovo na g. Leh-manna, v katerem se nam ponuja kandidatom ter nemškej stranki tukaj oblju-buje hribe in doline."
Po teh besedah je še obljubil, da bo on sam o tem pisal v „\Vochenblatt" ter je „Narodovega"
dopisnika pooblastil, da sme to v ,Slov. Narodu" objaviti.
Dalje in bolj natanko odgovoril bo g Šukljeju j g. Stanger, ko to izjavo Šukljejevo pozve ali ko se j povrne s počitnic In tačas bodemo tudi mi še par besed govorili o tem z g. Šukljejem.   Za danes pa basta!
Iz Vipave 18. avgusta. [Izv. dop.] Danes praznovala je tukajšnja podružnica patrijotičnega društva „Rudeči križ" rojstveni dan Nj. Veličanstva presvitlega cesarja kaj slovesno in dostojno.
Dopoludne ob 9. uri udeležili so se vsi udje slovesne službe božjo s „Te Deum", katero je služil tukajšnji g. dekan Erjavec z asistenco. — Po-poludne pa je bil slavnostni banket v novem grof Lanthieri-je ve m hotelu „Adrija", kojega prostori bili so krasno in bogato okinčani; udeležilo se je tega banketa mnogo tukajšnjih odličnjakov. Prvi poprime besedo gosp. c. k. sodnik Ivan Bric ter z jasnimi in srčnimi besedami izraža udanost Nj. Veličanstvu presvitlemu cesarju in celi cesarski rodo-vini. Po končanem govoru zaorijo kaj ubrano tukajšnji pevci cesarsko pesen, katero spremlja grom topičev in živahni živijo-klici.
Druga napitnica veljala je visokemu protek-torju društva „Rudeči križ" Nj. cesarski visokosti nadvojvodi Karolu Ludoviku, katero je naudušeno zvršil tukajšnje podružnice „Rudečega križa" predsednik g. Anton Deperis. Zopet zagromijo topiči, zopet odmevajo živahni živijo-klici ter zadoni krepko in ubrano cesarska pesen.
Škoda, da se banket ni mogel zaradi slabega vremena vršiti, kakor je bilo določeno v grajskem parku, ki je bil v ta namen kaj okusno in dostojno prirejen, ravno tako se tudi niso mogle spuščati „rakete".
Domače stvari.
— (Imenovanje.) Včeraj došla je brzojavna vest z Dunaja, da je nadsodnije svetnik gospod Fran K očev ar imenovan predsednikom deželne sod i lije v Ljubljani. Vest ta raznesla se je hitro po mestu in bila povsod vsprejeta z odkritosrčnim veseljem.
— (Okoličani in magistrat.) Pod tem naslovom čitamo v „Edinosti", da je prišlo včeraj pet mož iz Lonjera k magistratu prisegat kot poljski čuvaji. Načelnik magistrata iu znani asesor Pim-pach zahtevala sta, da prisežejo italijanski, ali vrli Lonjerci so rekli, da ne prisežejo drugače, nego slovenski. Ker se vodja ni hotel udati, ostavili so s protestom urad, ne da bi bili prisegli.
— (V Cel j i) je toliko pomanjkanje stanovanj, da več uradnikov nema stanovanj. In ravno uradniki so za Celje vse. Mestni očetje naj bi to uvažali in skrbeli za stanovanja, namesto da so zidali veliko gledališče, ki je in bode le spominek nemškega bahauja.
— (Za tretje porotniško zasedanje,) ki se prične v 14. dan septembra v Ljubljani izžrebani so kot porotniki gg.: Ahčiii Albin, klučavničar v Ljubljani; Cantoni Viktor, trgovec v Ljubljani; Dekleva Alojzij, posestnik v Postojiui; Dobrlet Fran, trgovec s pohištvom v Ljubljani; Finžger Matija, kmetovalec v Prezrenji; Goli Fran, trgovec v Idriji; Grampovčan Jurij, trgovec na Vrhniki; Hafner Janez, krčmar v Ljubljani; Htinigsehmidt Viktor, tovarniški knjigovodja v Ljubljani; Janša Jarnej, mlinar na Mojstrani; Janša Jarnej, trgovec na Drenovem griči; Križaj Josip, nadzornik v Ljubljani; Kunčič Jurij, posestnik v Ljubljani; Lavrič Fran, trgovec na Rakeku; baron Lazzarini Henrik, veleposestnik v Smeledniku; Lončar Jarnej, posestnik v Žiganji vasi; Okorn Josip, posestnik na Grosupljem; Orešek Fran ml., trgovee v Ljubljani; Pe-ruzzi Martin, posestnik v Lipah; Piruat Luka, posestnik v Tufstajnu; Plautz Ferdinand, trgovec v Ljubljani; lloger Janez, trgovec v Ljubljani; Rudež Alfred, posestnik v Ljubljani; Žitnik Jarnej, čevljar v Ljubljani; Schrever Josip, posestnik v Ljubljani; Šetina Josip, posestnik na Dovjem; Soss Friderik, trgovec v Ljubljani; Souvan Ferdinaud, trgovec v Ljubljau; Sušuik Josip, trgovec v Kranji; Trček Fran, trgovec v Ljubljani; Tschurn Karol, uradnik v Ljubljani; Urbane Srečko, trgovec v Ljubljani; Valeutinčič Ignacij, posestnik v Ljubljani; VVakonigg Janez, trgovec v Litiji; Valjavec Aleš, posestnik v Bistrici; Zeschko Albert, trgovec v Ljubljani. Kot namestniki gg. Avšič Jakob, uradnik; Bukovnik Josip, brivec; Dolcher Janez, posestnik; Dorer Anton, uiarketendai ; Kottek Edvard, posestuik; Lamprecht
Julij, posestnik; Obreza Josip, brivec; Ogorevc Martin, trg. pomočnik in Šešek Ivan, advokaturski kandidat, vsi v Ljubljani.
— (Tatje) ul.>mili so v sredo ponoči skozi okno v delavnico usnjarskega tovarnarja Janeža na Sv. Petra nabrežji in pokrali usnja za precejšnjo vsoto.
— (Za železnico Hr pel je-T rs t) razpisana so dela. Ponudbe naj se ulože do 17. septembra t. 1. pri trgovinskem ministerstvu.
— (Toča) pobila je v torek po Tržaški okolici. Največ škode naredila je v Šlcednji.
— (Čitalnica v Gornjeragradu) bode v dan 8. septembra t. 1. priredila zabavo, pri kojej se bode igrala „Zmešnjava na zmešnjavo," burka v 5. dejanjih spisal A. Kotzebue, preložil Jos. Cimperman. Tudi več narodnih pesnij je pripravljenih.  Natančen program se bode še le izdal.
Telegrami ,.Slovenskemu Narodu":
Praga 20. avgusta. Včeraj je bil ofici-jalen pozdrav vseh Slovencev po Praškem županu v veliki mestni dvorani in potem ogledovanje tamošnjih historično znamenitih prostorov. V dvorani zaorila je zopet na«a mila slovenska pesen. V Iludolfinumu v prekrasni kQnC§rtiU- dvorSI?i Slovencem . in Hrvatom na čast na orglah sviral Josip Forster. Popoludne priredili Slovenci velezaslužnemu literatu Matiji Majorju slavnostni banket v hotelu de Sax. Nad 100 Slovencev, Hrvatov in odličnih Čehov, mej njimi pisatelj Lego. Vrstili so se govori za govorom. Navdušenje iiepopisljivo. Zvečer v čast došlim potovalcem slavnostna predstava. Naš „Naprej" poslušalo je vse navzočim občinstvo stoje. Trikrat moral se je ponavljati.
Beli grad 19. avgusta. Vjeli sojednega morilcev poslanca Jakovljevića. Po njegovej izpovedi prijeli so še več osob, mej njimi radikalnega poslanca popa Milana Djurića.
London 19. avgusta. „Standard" piše, da se v nekoliko dneh pričakujejo ugodni predlogi od strani Rusije v Zulfikarskem vprašanji.
Marseille 19. avgusta. Včeraj 27 za kolero umrših.
Toulon 19. avgusta. Tukaj osem ljudij obolelo za sumno boleznijo. Prebivalstvo mirno.
Madrid 19. avgusta. Na vsem Spanjskem včeraj 4758 ljudij za kolero zbolelo,   1365 umrlo.
Ra/iiie vesti.
* (Knez črnogorski) praznoval j e pretekli teden '25 letnico svojega vladanja. Zaradi žalosti po pokojnoj hčeri se je slavnost vršila le v cerkvi in v knežjej obitelji. Jeden dan prej bil je ,,parastos" za knezom Danilom ki je bil pred 25 leti v Kotoru umorjen.
Javna zahvala.
Podpisani odbor šteje si v prijetno dolžnost, vsem onim, ki so k tako povoljnomu vspehu pri veselici dne 15. avgusta gmotno ali dejansko blagovolili pripomoči v prvi vrsti uosp. Ivan Medenu za preprijazno sodelovanje pri besedi, g. vitezu O li m Janušovskemu za nadomestovanje pevovodje o priliki njegove bolezni, gosp. ravnatelju Belarju, g. Cesarico, kateri je brezplačno blagovolil prepustiti kegljišče, nadalje gg. Dečmantk, Po-d Itraj-lfell in kakor tudi društvu „Edinost.;", izrekati najtoplejšo zahvalo.
V Ljubljani 19. avgusta 1885.
OčL~bor
slov. del. pevskega društva „SLAVEC".
Tržne cene v IJublja ;i3
dne 19 avgusta t. 1.
Pri
TiiJcS:
19. avgusta. it : Kblonica ■/. Dunaja.
Gaustern iz liu-
dimpešte. — pl Tausch t Dunaju. — Fuks, Uuchbinder iz 1'rage. - i', rsini iz Trsta — Lapuik iz Zagreba. — Ja* klic iz Kočevja.
Pri KuftKfi Huller, Elnsledl z Dnaaja. — KorOsI iz Gradca. — Bebofschutz /. Dunaja. — Fritz iz Celovca. — Sevii' z Dunaja.
Pri RvTatrJLJikem eeaavrjl: Patriota in Nussau iz Zagreb:-.
:-.i h*iš m *» v Bj.Sjiu>8j *n%i
17. avgusta: Friderik Bezlnj, mestni stralmelter, 42 let, Mestni trg St. 1, za j etiko.
18. avgusta: Alojziju CernaelJ, hlapfieva hči, 2 ines., Hilšerjevo ulice St- S, za katarom v erovlh.
19. avgusta: lledvika liohm, hč, Iiranilnicnega uradnika. 8 mes, na Bregu Sr. 18, za božjastno. — Anton Pitteri, delavec, sedaj prisiljunec, -30 let, Poljanski nasip fit. 50, za plučno tuberkulozo.
V deželnej bolnic!: 14. avgusta: Gregor Bonča, delavec, 27 let, za vnetjem hrbtnega mozga;
16. avgusta) Fran A effnvoo, delavce, 25 let, zajetiko.
			■il	k,		|L kr
Plenica,	hktl.	...	6	i	Spe h povojen, kf^-r.	— m
1 Rež,		...	r> 9 i		Surovo maslo, ,	— ;841
Ječmen,	n	...	4 88		Jajce, jedno ....	— '2
Oves,	rt		2	9	Mliko, liter ....	8
■ Ajda,	n	.    . .	■1 NT		Goveje        meso. k^r.	*i t
Proso,	n		6l20		Telečje „	— 54
Koruza,	Ji	...	f>	41	Svinjsko „	— 66
, Krompir,	O		2 85		Kuštrunovo    „ „	— 34
Leča,	n		8	_		— 30
Grah,						— 17
Fižol,	m		8	M	Seno,   100 kilo    . .	1 60
Maslo,		kgr. .		90	Slama,    ,               . .	1 ti9
Mast,		n	_	89	Drva   trda, 4 q metr.	7 f>i 1
Bpen frilen,			—	54	„   mehka,   „ „	5 20
Meteorologično poročilo.
Glede naznanila v „Slovenskem Narodu" zastran prodaje hiše v Hrušiei opomnim, da to ni moja hiša. ampak hiša „pri Mokarji" v gorenji Hrušiei, katero sem bil le naprošen, kupovalcem raz-kazati.
(481—1) Jožef Iio»-t>sxi%
posestnik in župan v spodnji Hrušiei.
Št. 5239.
Razpis.
v480—l)
1 1	Cas opazovanja	Stanje barometra v mm.	Tem-    i Ve-pttratura trovi	Mo-Neiio   krina v mm.
l-'c > * Si	7. zjutraj S. pop. S*, zvečer	73287 mm. 731*76 mm. 733 01 mm.	11-6" 0   si. svz. 18 0" (J   s!, vzh. lit) C! brezv.	obl. | obi.   1 0-00 mm. »bi. ; 1
Srednja temperatura 145", za 4 4° pod n >nnalom.
IOi^Lin.ajsl^:sl "borza
dne 20. avgusta t. 1
(Izvirno tole<;raficno poročrlo.)
Papirna rent«...........                           ,__t~ 82 gld. 8S kr.
Srebrna renta.. ...... 83 „ 55 „
/data*renta........... 109 * — „
5°/fl marčna renta......... 99 „ 90 „
Akcije narodne banke....... 873 „ „
Kreditne akcije......... 285 .,80 „
London   ... 124 „ 8B
Srebro........... — ,. — „
Napol. ..... 9 n 9C
*.) kr cekini        .                   .   . 5 „ 91 ,
NeniSke marke                 .                .   . 61 „ 30 p
4% državne srečko iz I. 18.'>4   250 g!d 127 „ 50
Državne srečk« iz 1  18Bi         100 g!d 168 . --
t' „ avstr zlata renta, davka prosta     . 109 , 10 „
Ogrska zlata renta 4°/0    . 98 . , 80 ,
„     papirna renta 5% 92 , 40 n
5*/„ štajerske zemljiSč  o<lvez oblig 1(>4 ..     - ,
Dunava reg srečke 5°/,,            100 gld 116 . 50 r
ZemtJ obč avstr. 4l/i0/0 Blati zaat   listi 124 B 7'J
Prior, oblig Elizabetine zapad železnici- 115 —
T'nor oblig Ferdinandove sev. železnice '(»6 n 25
Kreditne srečke        .               100 tfld 1 "9 ,
Rndolfove srečke .  ....    10  * 18 , "0
Akeije anglo-avgtr banke       120  ,. 100 , 95
Trauim\vay-dru8t  velj   170 pld a v 191 ,
Št. 13.718. (479-1)
Razglas.
Zaradi oddaje del pri napravi kanalov v kolodvorskih in parnih ulicah se bode pri mestnem magistratu «Iim'w a i. avgusta t. i. oi» 10. uri ilopoIu«liie v mestnej dvorani vršila pismena dražba.
Dotični načrti, pogoji in proračuni so ob navadnih uradnih urah v pisarni mestnega stavbin-skega urada vsakemu na razpolaganje.
magistra! v LjnaljaiiL
v 17. dan avgusta 1885.
Župan: G r a s s e 11 i.
Na deželni vino- in sadjerejski šoli na Slapu pri Vipavi z dveletnim poukom in slovenskim učnim jezikom je izpraznjenih 6 deželnih ustanov za prihodnje šolsko leto 1885/86, ki se prične 1. novembra 1886.
Pravico do teh ustanov imajo sinovi kranjskih kmetovalcev in vinogradnikov, ki so vsaj 16 let stari, čvrstega zdravja, lepega vedenja in ki so z dobrim vspebom dovršili vsaj ljudsko šolo. Prednost imajo taki kmetski sinovi, od katerih je upati, da ^e bodo potem na svojem domu s kmetijstvom, vino- in sadjerejo pečali.
Učenci z ustanovami dobivajo brezplačno hrano, stanovanje in pouk v šoli, obleko si pa morajo sami preskrbeti.
V šolo vsprejrncju se tudi plač u j oči učenci, kateri plačujejo po 33 do 50 kr. na dan za hrano in stanovanje in po 20 gld. šolnine na leto.
Lastnoročno pisane slovenske prošnje se imajo <lo 26. neptenkbvii l. ihs.i. izročiti vodstvu deželne vino- in sadjerejske šole na Slapu
Prošnjam priložiti je treba rojstni list, spri-čalo dovršene ljudsko ali obiskovane srednje šole, zdravniško potrdilo o čvrstem telesu in trdnem zdravji in župniško spričalo o lepem vedenji.
Prošnjam za vfprejem za plačilo je treba priložiti reverz ali obvezno pismo starišev, oziroma skrbnikove, zadevajoč vzdržavanje učenca.
Od deželnega odbora kranjskega,
v Ljubljani, dne 14. avgusta leta 1885.
Pohištvo (,7K-*
s krčmo, prodajalnico in mesarijo
na V;*i'U«'iii pri Eiruu;i se po \.ir.'*~  <;--ii f»ro«I>i ali
ge pa tudi i\r\ zh več let V iii»j«»m. Pri hfll Hta tudi 2 lepo BMftnjetlH vrta. K J i •'«■" i ii v<»«ln|. k. Ta hiša l> ia bi posebno pripravna za kakega vinskega ali lusneg* rrgovca. Kaj vve se. izvu pri .Jiuicii E>»ulie-f, vulgct Tabo d*, na l'lsokr'in.
m
i -«r Salicllna ustna voda, ~*
Mnogovrstna ^mm
zelišča, korenine, lubje, cvetlice in še veliko družili rastlin
kupuje '376—3)
%&ns'Ol ILoreil V Planini, postaja Rakek.
aromatična, uplivn oživljaj oče, capračl pokoiK'anjo zob in odpravi siali duh iz ust. 1 velika steklenica nO Ur.
wr Salicilni zobni prašek;
i plodno priljubljen, upliva zelo oživijnj<i«"ft in napravi * zobe lile^tfče lielc, a 80 k . 404—7)
Podaja in vsak dan razpošilja zdravila s pošto na I deželo: K
I „LEKARNA TRNK0CZY" j
i^Srž   zraven rotovža v Ljubljani.
r
Bittner*
1834. leta malo rezno.......
1883. „    milo in lino.......
1884. i, i»arvino avitlorudeće . . . pravi vinski jesili........
prodaja na hektolitre
Jos. Kravaffiui v
gld. 8 do 12 „ 13 „ 16 „   U  „ 14
m    U   „ -
(313—13)
NB
iu:i—15)
mtro pripravit nuravue Krep-ti jof-o Iccpcli smrekovih igel. Gena steklenici 40 kr, 12 ateklenic 4 gii. sv. v. pri .Diitiji Bittuer-JI, lukarjl v Bel« li<*iiuu-iiB* Hi*.-A\ Mir.:
KBlOga V i .; ii111 j 111! :  pri .Illl. Tr:i..«i»'/.,v-ji   iu   V UUIO-
^ih lekarnah cesarstva. Za veliko banjo zadostuje jedna steklenica, za kopalni stol */i atekenice.
. _ i?xxTum
BUDIMSKA
aRoczv
GRE N CICA. J
katero kh analizovall Iti ozoačfll deželna ukailcinija v Hndini-pešti, profesor dr. .St<ilz«'l v Monakovero, profesar dr. Il;irdy v Paiin in ^ridV-or dr. Ticlibci-n-' v Londpnu, priporočajo profesor dr. nebnnrdl v Budlnipefiti in nedavno profesor dr. Rokituns> v y bioun-stii, profesor dr. Zeisse! na Dunsji in prof. s V dr. Sigi v Stuttgartp in rlruge medicinske kapacitete /uradi njegove bogate vse-l»ine litliiona: posebno uspelno b« uporabijo pri trdo-vnitiiib boleznin ] relmvilnili organov iu zapretH vodo ter so pred vsemi znanimi grenoicaihi posebno i/.redno priporoča. — Dobiva se I>o vseh špecerijskih prodaj&lnicata hi \i idalalruouh mineralnih voda, kakor tudi skoraj v vseh lekarnah in droguertJHb, vedpp na novo natofiena. — Prosi se, da se zahteva izrecno Budimska Rak6ozy. (213—18)
Lastniki: bratje Loser v Budapešti.
Izdatelj in odgovorni urednik: Ivan železni kar.
Lastnina in tisk .Narodne Tiskarne".