Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
V. b. h.
LETNIK IV
Ob Cankarjevi obletnici
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Vi/ ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte!
Ob vaših plečih bo slonelo življenje . .
Ivan Cankar, Hlapci
DUNA..I, V SOBOTO, 10. XII. 1949
ŠTEV. 85 (270)
Celovški gradbeni delavti so odločno udarili v mizo
Mogočna demonstracija pred magistratom — Sindikalno vodstvo je za hrbtom delavcev sklenilo kompromis
CELOVEC, 6. decembra. — Celovški gradbeni delavci so danes odločno udarili v mizo. Podjetniki — gradbeni mojstri — so se branili, da bi jim izplačali tako imenovano doklade za premostitev gospodarskih težkoč (Ueberbriickungshilfe). Sindikalno vodstvo v tem pogledu ni nič tehtnega ukrenilo, temveč je mirno čakalo, da se bodo morda podjetniki sami spomnili, da je tudi gradbenim delavcem (delavcem skoraj vseh ostalih strok so to doklado že zagotovili, prav tako nameščencem) treba izplačati zahtevano doklado. Delavci, siti mirnega čakanja, so zato sami ukrepali. Rflogočno protestno zborovanje v Landhaushofu in demonstracija pred magistratom, kjer so ravno ob istem času zasedali gradbeni mojstri, sta pokazali revolucionarnost in odločno voljo celovških gradbenih delavcev. Pokazali pa sta hkrati popolno nesposobnost, kontrarevolucionarnost in kompromisarstvo sindikalnih voditeljev, prav tako socialističnih kot komunističnih.
Ko ju Ivan Cankar za vedno zutis-nil svoje oči, je zapustil slovenskemu narodu neizmerno bogat zaklad ne samo kulturnih vrednot, temveč tudi doslednih in izoblikovanih misli o splošnem družabnem in narodnem življenju. Ostro je začrtal not nujnega razvoja zgodovine in dajal trpečemu narodu in zasužnjenim množicam pobudo za osvoboditev izpod tlačanskega jarma.
V svojem kulturnem stvarjenju je bil Ivan Cankar velikan, umetnik, kakor jiti je malo. Vendar je bila njegova umetnost le sredstvo za duševno razgiban j e ljudstva, ki mu je hotel prikazali svetlejša obzorja in ga iztrgati iz usodnega mraka zaostalosti, v katero ga je s silo terjala izkoriščevalska gospoda. Cankarjevo kulturno stvarjenje je bilo zavestno dviganje duševne ravni ljudskih množic, zavestno odpiranje oči delovnim ljudem in brezobzirna borba proti vsemu, kar je skušalo zavirali razvoj malega človeka in razmah zatiranega naroda.
Ni čuda, da so zagnali že v tistem času razni zagovorniki ,,nepolitične kulture" svoj krik proti Cankarju in ga skušali onemogočiti na vse mogoče načine, pri katerih so se pač predvsem radi*posluževali svoje obrabljene parole: ,,To ni za ljudstvo!" Za to gospodo, ki se je že tedaj redila od krvavih žuljev brezpravnega in duševno zaostalega človeka, pač niso bile napisane vrstice, v katerih je spoznavalo delovno ljudstvo, zakaj trpi v krivici in da ima vso naravno pravico do boljšega življenja. Zato je tudi skušala na svoj način ustvarjati neko kulturo, ki bi vzgajala čh>-veka v ponižnega in poslušnega hlapca, vedno pripravljenega ubogati na vsak njihov ukaz. V svojo službo je postavila delavca in umetnika, ki sta bila oba prisiljena, kopičiti njih bogastvo in z njihovim blagostanjem tudi njihovo duševno in materialno kulturo.
Z vso ostrino se je obrnil Cankar proti temu neznosnemu posiljevanju in se boril za pravico svobodne kulture. Medtem ko je bodril neštete množice zasužnjenih trpinov, ki nosijo na ,,svojih izmučenih plečih kulture babilonski stolp", je nastopil z vso odločnostjo proti temu duševnemu nasilju:
,,Kadar pogine — in Bog daj, da bi se kmalu zgodilo — ta gnila, z vsemi hudimi in naglavnimi grehi obložena družba, takrat ne sme poginiti z njo, kar so zgradili v njenem okrutnem suženjstvu naši kulturni delavci. ■*— Vse, kar so delali in kar so ustvarili, vse, za kar so trpeli in umrli naši delavci — vse tisto bo nekoč svobodna last svobodnega ljudstva! — “.
Kakor ni deljiv narod, tako tudi narodova kultura ne more hoditi svoje lastne poti; narodna kultura živi z narodom, z njim doživlja svoj razmah in z njim tudi propade.
„Literatura, umetnost, znanost — to je le zunanji izraz, je le dokument narodove kulture, je dokument narodovega duševnega in materialnega blagostanja. — Zgodovina naše kulture in zgodovina naroda samega je zgodovina njegovega političnega, družabnega in gospodarskega razvoja."
S tem dejstvom se tudi danes ne morejo sprijazniti nekateri princi-
Za 10. uro je bilo napovedano protestno zborovanje gradbenih delavcev v Landhaushofu. Prihajali so na zborovanje v skupinah, delavci firme Isepp so prišli skupno in nosili so transparent z napisom: ,,Zahtevamo doklado za premostitev in znižanje ceni".Zbralo se je dobrih dva tisoč gradbenih delavcev vseh celovških firm, ki so z ogorčenjem in protestnimi klici vzeli na znanje zadržanje podjetnikov glede zahtevane doklade. Izvolili so 15-člansko delegacijo, ki je dobila nalogo, da takoj gre v magistrat, kjer so ob istem času zasedali podjetniki, in jim brezkompromisno sporoči odločne zahteve delavcev, ki niso voljni več čakati in mirno gledati, kako njihove družine in sami stradajo. Postavili so zahtevo po izplačilu 200 šilingov doklade za premostitev.
..Stavkamo! Ne gremo na delo. dokler ne plačate!”
Izvoljena delegacija se odpravi na pot in spotoma jo spremljajo vsi navzoči delavci, ki se jim med potjo pridruži še številno žena — gospodinj in drugih delavcev. Prostor pred magistratom in del Novega trga se takoj napolni. Delavci z odločnimi klici ponavljajo svoje zahteve. Na Novem trgu ustavijo promet s tem, da postavijo blizu magistrata čez cesto avtobusni voz, ki ravnokar pripelje mimo. Cestne železnice mora-
pielni narodnjaki, ki se krčevito trudijo, da bi ločili kulturo od ostalega narodnega življenja. S kričečimi in lažnjivimi frazami, da je samo tako mogoče ohraniti naše kulturno življenje, uničujejo našo narodno samobitnost in ji načrtno pripravljajo grob. To se dogaja vse tam, kjer se čutijo ti grobokopi naroda pod varnim pokroviteljstvom one gospode, ki želi smrt ne samo naši slovenski samobitni kulturi, temveč tudi vsemu slovenskemu narodu, nosilcu te kulture.
Kakor v Trstu in na neosvoboje-nem primorskem ozemlju, tako so ti lažnivi preroki narodove sreče tudi na Koroškem dvignili svoje plaš-Ijive glave, ko je po pariški kupčiji padla odločitev glede meja.
Misel, ki jih je dovedla do odklonitve in diskreditacije Cankarja in
jo vozili nazaj. Takoj je na mestu tudi policija, ki se postavi pred vhod v magistrat in razvrsti po vsej okolici. Delavce to ne zmoti, ostanejo trdni, odločni, polni revolucionarnega duha. Starejši možakar pravi: ,,Policisti naj bodo kar tiho, če ne, jih \ par trenutkih razorožimo in poženemo tja, odkoder so prišli“. Pa še več podobnih klicev je slišati.
Medtem pa se napoti delegacija, v kateri sta zastopana po dva delavca vsake firme, v magistrat k podjetnikom. Pred vratmi dvorane pozovejo predsednika koroških gradbenih podjetnikov Rapalza, naj pride ven. Očitno se boji, ker ga precej časa ni. Končno pride. Delegacija mu sporočili zahtevo po dokladi za premostitev. Delegacije noče pustiti v dvorano. Po krajšem prerekanju da delegacija podjetnikom četrt ure časa, da se odločijo. Ko poteče petnajst minut, sporoči Rapatz delegaciji, da podjetniki odklanjajo izplačilo doklade. V delavcih vre. Ko pa to izvejo ostali, ki čakajo spredaj, nobeni policijski kordon ne drži več. Odločno vdrejo v hišo, zgoraj v dvorano. Nekateri podjetniki zbežijo pri drugih vratih. Delavci takoj zaprejo oboje vrat v dvorano. Sindikat proglasi stavko vseh gradbenih delavcev, dokler podjetniki ne izpolnijo postavljene zahteve. Delavci burno odobravajo. ,,Stavkamo! Ne gremo na delo, dokler ne plačate". Iz vseh grl se slišijo taki in podobni klici.
njegovega dela, kar je nedvomno najbolj sramotno dejanje v zgodovini slovenske kulture na Koroškem, ni prišla iz njihove sumljive zaskrbljenosti za narodov blagor, temveč iz enostavnega preudarka, da je pač duh Cankarjevega dela škodljiv interesom njihovih naredbodajalcev. Ker so se ti pač sramovali izvršiti to kulturno sramoto pod svojim lastnim imenom, so se poslužili ubogljivih domačih pomagačev.
Veličine Cankarja danes nihče več ne more zamolčati. Ne kot kulturnega prvaka in stvarjalea nove slovenske literature, niti kot genialnega vidca in misleca, ki je prikazal zatiranemu ljudstvu pot v pravično bodočnost in mu jo slikal v realnih, resničnih podobah.
Slovenski narod v svobodni domovini, ki je že prehodil pot, ki mu jo
Revolucionarni in borbeni duh je napolnil vsakega posameznega delavca. Odločeni so, da vztrajajo, dokler ne dobijo, kar zahtevajo.
Revolucionarnost delavcev — kontrarevolucionarnost vodstva
Podjetniki odklanjajo nadaljnja pogajanja. Zahtevajo, da se preložijo na naslednji dan. Toda tega delavci ne dopustijo. Stojijo kot skale in se tie pustijo pregnati. Končno so podjetniki prisiljeni, da privolijo v nadaljnja pogajanja.
Delavci, silno ogorčeni nad čudnim zadržanjem podjetnikov, so bili popolnoma na mestu, trdno so bili odločeni, da ne klonejo, da se ne odstranijo, dokler podjetniki ne pristanejo na njihove zahteve. Nikakor pa ni bilo na mestu vodstvo, niti socialistično niti komunistično, ki je zdaj, ko so se ponovno začela pogajanja, pozvalo delavce, da zapustijo dvorano, v kateri so bila pogajanja, da izpraznijo jhodnike, da se razidejo. Nekaj naj jih koraka po mestu, nekaj pa jih lahko ostane pred magistratom. Tako se je glasilo povelje. S tem so jasno pobijali moralo pri delavcih in načrtno slabili njihovega duha. Očitno so tako veleli podjetniki. Morda pa so se hoteli pogajati za hrbtom delavcev, da bi lažje paktirali in sklepali kompromise.
Nedoslednost In kompromisarstvo sindikalnega vodstva
In dejansko so sklepali kompromise, kakor socialistični Spinka tako tudi komunistični g. Kazianka, ki sta skupno z nekaterimi drugimi delavskimi zastopniki vodila pogajanja. Delavci so na zborovanju zahtevali 200 šilingov, Spinka in Kazianka pa sta pristala na eno tedensko plačo. S tem bodo delavci dobili na mesto zahtevanih 200 šilingov le okoli 150 do 180 šilingov, nekateri celo manj. Največ bo dobil tisti, ki je itak že boljše plačan in mnogo lažje izhaja.
(Nadaljevanje na 2. strani)
je začrtal ta veliki Slovenec, se danes še globlje klanja njegovemu spominu. V svojem življenju in delu je bi! Ivan Cankar naš duševni voditelj in glasnik naših dni.
Ne oziraje se vseh zavor, ki bodo še skušale zadržati mogočno kolo zgodovine v svojem teku naprej, se bodo tudi v bodočnosti neudržljivo izpolnjevale besede, ki jih je Cankar govoril pred tridesetimi leti. Naj pride kar že koli: — ,,Upajte, koprneče oči! Ne kapljica plemenite krvi, iz čistega srca izlite, ni kanila brez koristi. Korak, pod križem trepetajoč, je namerjen veselju naproti.
Pride ura, ko bodo pogledale proti nebu zakrvavele oči, ko bo vzkrikni-lo srce od prevelike bolesti.
Takrat se bo dopolnil čas in duri se bodo odprle!" — Tudi nam. —
T. §.
Nezaslišano šikaniranje delovnega človeka
Podporo naj dobi tisti, ki Jo dojansko potrebuje
Vedno novi primeri nam dokazujejo, da današnja oblast v Avstriji nič, prav nič nima za malega, delovnega človeka. Sicer zelo radi govorijo o podporah in subvencijah, toda tisti, ki bi jih dejansko potreboval, mali in srednji kmet, jih ne dobi. Za njega so le sen.
To nam zgovorno dokazuje naslednji primer. Ce si ga natančneje ogledamo, nam bo vse jasno. Docela bomo spoznali odnos današnjih reakcionarnih in protiljudskih avstrijskih oblasti do malega kmeta.
Boštjan Jamhik je 19l4. letd kupil posestvo pri pd. Saliterniku v Sv. Kolmanu St. 17, oheihtt Grebihj. Posestvo ttl veliko, Obsega le okoli 1!4 hektarov rodovitne zemlje. Stanovanjsko poslopje je bilo že takrat v izredno slabem stanju in potrebno temeljite poprave. Toda Jamnik tedaj nič ni mogel popraviti, kajti istega leta je izbruhnila prva svetovna vojna in moral je na fronto. V letih po vojni pa na kaj takega sploh ni mogel misliti, ker mu je manjkalo potrebnih finančnih sredstev. Je tudi popolnoma razumljivo. ,Kje pa jih naj bi vzel. Kriza je bila velika,in kar je pridelal na svojem malem posestvu, je komaj zadostovalo za skromno vzdrževanje svoje družine.
Hiša v teh letih seveda tudi ni postala boljša. Nasprotno. Počasi je razpadala, dokler v zimi 4947-48 ni dokončno razpadla. Naenkrat je bila Jamnikova družina brez strehe. Dobila je sicer takoj drugo stanovanje pri pd. Tamerlu Na Bregu, pol ure od svojega posestva. Toda to ,,novo“ stanovanje nič ni bilo boljše od starega, prav tako je bilo v slabem stanju in potrebno poprave. Tam stanuje Jamnik s svojo petčlansko družino — ima tri nedorasle otroke — še danes. Iz nekega potrdila grebinj-ske občine je razvidno, da so smatrali nadaljnje stanovanje v tem poslopju že svoječasno kot nemogoče. Kljub temu, da na tem poslopju še do danes ni bilo popravljenega, je Jamnikova družina še vedno primorana, da tam stanuje, ker drugega, boljšega in zlasti bolj zdravega stanovanja ne dobi. Vsakemu pa bo razumljivo, da stanovanje v takem poslopje ni zdravo, da je posebno ne varno za zdravje otrok.
Jamnik je dne 6. septembra t. 1. zaprosil pri koroški deželni vladi za podporo, da bi si lahko uredil zdravo in človeka vredno stanovanje. Toda glej, za Jamnika, za malega kmeta, ki nič nima kot svoje žuljave roke, ki gara od zore do mraka, da preživi svojo družino, ki je res podpore potreben kot noben drugi, podpore ni. Deželna vlada je njegovo prošnjo s sklicevanjem na neki odlok ministrstva za kmetijstvo in 'gozdarstvo odklonila.
Omenjena prošnja za podporo ni bila prva. Že od leta 1938 se Jamnik neprestano trudi, da bi dosegel neko podporo, ker le tako mu je mogoče, da spet popravi svojo razpadlo hišo. Nič ni dobil, vse prošnje, vse letanje od urada do urada je bilo zamanj. Leta 1943 je moral v nemško vojsko. In ko se je po vojni končno vrnil, se je takoj spet zavzel za to, da si popravi svojo hišo. Leta 1946 je pri velikovškem okrajnem glavarstvu zaprosil za gradbeno dovoljenje, toda niti tega ni dobil. Okrajno glavarstvo je njegovo prošnjo z naravnost smešno utemeljitvijo, da njegova prošnja ni nujna, odklonilo. Dobil ga je šele letos avgusta po posredovanje grebinjske občine. Danes, ko zaradi vsesplošne draginje nikakor ne more kriti gradbenih stroškov — v proračunu je predvidenih 72.225 šilingov, s čemer hi gradili samo najnujnejše — mu velikodušno dajo gradbeno dovoljenje, prej pa, ko je bil material mnogo cenejši, ko bi bil lahko gradil, mu dovoljenja niso dali. Kdo je tedaj gradil in za to tudi brez nadaljnjega dobil dovoljenje, itak vemo.
V primeru Boštjana Jamnika je nazorno prikazano vse trpljenje, vsa borba malega kmeta za svoj vsakdanji kruh, trpljenje in borba človeka, ki ne pozna drugega kot delo, delo in spet le delo od ranega jutra pozno v noč. Oblast pa se za vse to ne zmeni in stoji ob strani. Gospodje deželni in okrajni glavarji, gospodje Lan-desrati pač mislijo: mora že tako biti, je že tako božja volja. Ne, gospodje, motite se, ni tako! Tudi kmet, prav tako mali kot veliki, kakor vsak drugi, ima pravico do življenja, do gloVeka vrednega življenja. Kje je pravica, o kateri tako radi govorite, kje vaša poveličevana detnokracija, kje so vse obljube, s katerimi ste pred volitvami farbali iri vodili za nos delovnega človeka? — Vse je danes pozabljeno, vse obljube, samo da so gospodje dobili glasove in spet svoje stolčke. Toda
(Nadaljevanje s prve strani)
Da to še ni vse. Spinka in Kazianka sta pristala še na to, da ,,ubogi” in ,,revni“ podjetniki, ki ,,ničesar nimajo kot dolgove**, kar so sami stalno v zboru ponavljali, izplačajo polovico doklade takoj, ostalo polovico pa do 15. februarja 1950. Ne glede na to, da s tem doklada zgubi svoj pravi pomen in namen, namreč pomagati premostiti delavcu neznosne finančne razmere in jim pomagati zlasti sedaj pred božičem, je podjetnikom, ki so vse prej ko prijatelji delavcev, s tem še omogočeno, da izplačujejo drugo polovico doklade v obrokih, da dajo delavcem enkrat 10 šilingov, drugič spet deset, tretjič petnajst itd. Da za delovnega človeka, zlasti za tistega, ki ima družino, 10 ali 15 šilingov ne pomeni nič, bo vsak razsoden in razumen človek priznal.
Ko so delavci, ki so korakali po mestu, zvedeli za izid pogajanj, so napisali na svoj transparent: ,,Zmagali smo!“ Toda zmaga gradbenih delavcev bi bila še večja in popolnejša, če bi imeli sposobno, dosledno in brezkompromisno vodstvo. Nikakor pa ne moremo govoriti o popolni zmagi, ko so se tako imenovani delavski zastopniki in voditelji na račun delavcev in za njihovim hrbtom pogodili z podjetniki in napravili kompromis.
Vodstvo, kakor zapadno usmerjeno socialistično, tako tudi informbiro-
Kakor poroča ,,Borba”, so meseca oktobra ustanovili v Utrechtu na Holandskem precej sumljivo društvo, ki se imenuje ,,Združenje prijateljev Tita” in ima namen, sramotiti ne samo novo Jugoslavijo, temveč vse zagovornike prijateljstva z Jugoslavijo, vse resnične pristaše borbe jugoslovanskih narodov.
To ,,Združenje”, pravi ,,Borba”, ki je samo ena izmed številnih metod, ki se jih poslužujejo danes sovražniki nove Jugoslavije, da bi se borili proti resnici o Jugoslaviji, je ustanovila skupina ljudi, ki so znani po svojem sodelovanju s fašističnim okupatorjem in po raznih vohunskih organizacijah.
Na čelu tega ,,Združenja” je neki Overstegen, knjigar iz Utrechta, katerega življenjepis najbolj zgovorno kaže, kdo da je. Leta 1927 je bil član občinskega sveta v svoji občini. 1931 se je podal v Sovjetsko zvezo, kjer je študiral na Leninovi univerzi v Moskvi. Po svoji vrnitvi iz Moskve je napisal knjigo ,,Moskva
ljudstvo ni pozabilo in ne bo! Primer Boštjana Jamnika je tako kričeč, da ga ni mogoče prezreti. Ne verjamemo, da je kje na Koroškem kakšen kmet, ki bi bil tako podpore potreben kot prav Jamnik. Ni ga! S papirnatimi odloki pa se to vprašanje ne da rešiti. Potrebna so dejanja. Ža vse je ob vsaki priložnosti dovolj denarja na razpolago, zlasti ne štedijo s sredstvi, kadar gre za protiljudsko propagando, če pa bi bilo treba pomagati delovnemu človeku, tedaj ga ni. To je že stara stvar. Toda tako ne bo šlo več n&jirej. Delovni človek tudi ni bober in nikakor ni padel na glavo, da bi mirno dopustil, da bi protiljudska gospoda delala z njim, kar se ji vzljubi. Nikakor ne. £e sme plačevati visoke davkfi, ki postajajo zanj z dneva v dan neznosnejše breme, ima nedvomno tudi pravico, kadar je v stiski, da dobi podporo, Ob-
jevsko KPA-jevsko, je pokazalo svoj pravi obraz, pokazalo, da je nesposobno, da niti noče voditi delovnih množic v borbi proti izkoriščevalcem. Delavci so s svojim revolucionarnim nastopom pokazali, da so sposobni in tudi trdno odločeni, da si priborijo boljše življenjske pogoje, pa naj stane kar hoče. Niso se ustrašili ničesar. Vodstvo pa, na mesto, da bi revolucionarnost delavcev dvigalo, jo podprlo, da bi stalo v prvih vrstah, je s svojim skrajno oportunističnim zadržanjem in kompromi-sarstvom revolucionarnost in moralo delavcev le podbijalo in to popolnoma načrtno.
Delavci so ponovno imeli priložnost spoznati, da danšnje sindikalno vodstvo na Koroškem ne odgovarja, da ne dela v interesu delavstv. Jasno mora Uiti vsakomur, da kom-promisarstva in paktiranja z izko-riščevalnimi podjetniki v borbi delavskega razreda ni in ne more biti. Le odločnost, doslednost, brezkompromisnost, strnjenost in enotnost pod spretnim, predanim in . kar je glavno — resnično sindikalnim vodstvom so jamstvo za uspešno borbo, za zmago delovnih ljudi nad izkoriščevalci. Zato bo delavski razred tudi pri nas slej ko prej poskrbel za vodstvo, ki mu bo lahko zaupal, ki ne bo paktiralo, ki ne bo sklepalo kompromisov, temveč, ki se bo odločno in vztrajno borilo zo boljše življenje vseh delovnih ljudi.
brez krinke”, v kateri je napadel Sovjetsko zvezo, prvo deželo socializma. Leta 1933 je prostovoljno izstopil iz KP Holandske. Med drugo svetovno vojno je bil na Holandskem, kjer je sodeloval z nacisti, zaradi česa so ga holandske oblasti po osvoboditvi aretirale, po devetih mesecih pa spet izpustile na prosto. Kakor je poročalo glasilo KP Holandske, je po osvoboditvi deloval za obnovitev nacistične mreže na Holandskem.
Overstegenovo ,,Združenje” je po poročilih holandskega tiska na svoji prvi seji sklenilo, da bo vzpostavilo ,,stike” z jugoslovanskim predstavništvom v Den Haagu. Dejansko je obiskal Overstegen v začetku meseca novembra trgovsko delegacijo FLR Jugoslavije v Den Haagu in tam zahteval brošure o sporu med KP Jugoslavije in KP Sovjetske zveze, katere pa so mn odklonili.
Nato je poslal Overstegen nekega Petra Brandesa na jugoslovansko predstavništvo v Den Haag ter ga
last bi od delovnega človeka samo zahtevala: delaj, delai, daj, daj, plačuj davke, sama pa nič ne bi dala. To pa s pravico nima nič skupnega in delovni človek tega ne no več mirno dopuščal.
V	Demokratični fronti delovnega ljudstva se delovni ljudje na Koroškem že borijo za svoje pravice, za boljše, človeka vredno življenje. In vedno več jih bo, ki bodo spoznali, da je njihovo mesto le v DFDL, ki zastopa in brani interese in pravice vseh delovnih ljudi brez razlike. Spoznali bodo in spoznavajo, da no njihova borba rodila uspehe le, če bodo v svojih vrstah strnjeni in enotni.
V	borbo za priznanje podpore Boštjanu Jamniku, ki jo potrebuje kot nihče, se je vključila tudi Kmečka zveza za Slovensko Koroško. Dne 2. decembra je poslala deželni vladi pismen protest proti odklonitvi podpore Jamniku in zahtevala, naj oblasl to vprašanje ponovno prouči in čim prej ugodno reši. Čas bi že bil, da bi Jamnikova družina končno dobila zdravo in človeka vredno stanovanje, da bi si na novo uredila svoj dom.
Vse delovno ljudstvo je silno ogorčeno nad takim ravnanjem oblasti kot v primeru Jamnika in pričakuje, da dobi podporo tisti, ki jo tudi v resnici potrebuje, ne pa listi ki ima itak vsega v izobilju. Delovno ljudstvo zahteva samo pravico!
.,Naš tednik" živi na luni
Glasilo Krščanske ljudske stranke je še zelo mlado in mu zato njegove mladostne nevednosti in nezrelosti v raznih vprašanjih javnega življenja nočemo preveč zameriti. Z mladičem se zato tudi ne spuščamo v resno po. lemiko. V zadnji številki pa je svojo mladostno nevednost tako očitno pokazal, da čutimo za našo dolžnost, da ga podučimo, da je Tito navezal „diplomatske stike z zapadnimi velesilami” že za časa vojne in je njegov ljubeznivi nasvet n potrobi
,,'nove usmeritve in navezave diplomatskih stikov z zapadnimi velesilami” pač malo zakasnel. Da, da, se bo treba pač učiti tudi malo zgodovine nove Jugoslavije, če nočete očitka, da živite na luni!
Dr. Aleš Bebler, jugoslovanski zastopnik v Varnostnem svetu
Beograd, 6. 12. 1949 (Tanjug). Dr. Aleš Bebler, namestnik zunanjega ministra FLR'Jugoslavije, je bil imenovan za jugoslovanskega zastopnika v Varnostnem svetu ter za stalnega delegata FLR Jugoslavije pri Organizaciji združenih narodov. Dr. Jože Vilfan, dosedanji stalni delegat FLR Jugoslavije pri Organizaciji združenih narodov, je bil imenovan za namestnika zunanjega ministra.
pismeno pooblastil, da razpravlja v imenu ..Združenja”. Ob tej priložnosti je Brandes zahteval od predstavništva pismeno potrdilo, v katerem to prizna Overstegenovo .^druženje”, kar pa je predstavništvo seveda odklonilo.
Ko temu provokatorskemu ,,Združenju” ni uspelo, da bi bilo priznano kol organizacija prijateljev Nove Jugoslavije, je pričel Overstegen širiti vest, ..da mu je Tito osebno poslal brzojavko, v kateri se mu zahvaljuje za moralno pomoč11- S takimi metodami skuša ta skupina provokatorjev in vohunov varati svetovno javnost in uresničiti svoje protijugoslovanske načrte.
Pristaši Informbiroja na Holandskem se poslužujejo v svoji protijugoslovanski kampanji v veliki meri tega ,,Združenja”, ki sicer ne služi samo enemu, temveč hkrati več gospodarjem. Delovno ljudstvo Holandske, pravi ,,Borba” ob koncu, pa se ne bo pustilo zavesti od tega združenja provokatorjev in vohunov. Najbolj značilen dokaz za to je, da šteje to združenje doslej samo 15 članov, ki so v resnici „ustanovni kader” te protijugoslovanske agencije.
■■lllHlll■llll■llll■■lll■llll■llll■llll■llll■«lll■llll■llll■llllaBllla■lll■lll»lllln■l»lllllllRH
Celovški gradbeni delavci so odločno udarili v mizo
Na Holandskem so ustanovili protijugoslovansko društvo
java
OTOK VEČNE
MLADOSTI
llllllll!lllllllllllllllllll!lllllllllllllllll!llllillllllll!li I
■il!lllllllll!!lllllllllllllllllliHIIIIIIIII!lllllllllllllllllilli:!lil!!:ili!i!lll!llll!l!lllllllllll!!l!l||lill!ll!l!ll!llli!l
..Holandija — navadna kolonija tulipanov!“ — mi je rekel neki Holandec na ladji, ki nas je peljala proti Javi. „V resnici je Indonezija naše pravo bogastvo.11
Hodeč z velikimi koraki, je pričel razlagati, kaj Indonezija predstavlja zanj in za vse Holandce. Prihajal je iz Haaga, holandske prestolnice. ,,Ali poznate Wassernar, bogato četrt z vilami v okolici Haaga?11
—	me je vprašal. ,,V vsaki izmed luksuznih hiš v Wassernar-ju prebiva kakšen Holandec, ki je obogatel v Indoneziji11. Samo moj sogovornik je investiral v Indoneziji štiri milijarde florintov, točno petino vsega holandskega nacionalnega kapitala. Dve petini holandskega premoženja izvirata iz trgovine s temi daljnimi deželami.
,,Kaj pa bi proizvajali Bali, Java, Sumatra, če bi ne bilo teh pogubnih vremenskih nezgod?11 — ,,Tajfunov? Morskih poplav?11 — „Ne, Krakatoa, vulkana, ki neprenehoma bruha11 — pravi on. Leta 1883 je en sam izbruh zahteval 40.000 žrtev. Še danes so silno rodovitni otoki, ki obdajajo Krakatoa, ostali neobljudeni iz strahu pred katastrofami.
Ko se je ozračje razčistilo, mi je sopotnik pomolil svoj daljnogled. ,,Poglejte, na obzorju se vidijo bratje in sestre Krakatoa. Počepnili so okrog pošasti. Pod jasnim tropskim nebom se zdi, kakor da mirno kadijo svoje pipe iz lave. Toda oni imajo vsi vraga v trebuhu. Vsi, vsi! Mi se vozimo mimo nemirnih dežel kjer lahko vsak trenutek izbruhne srd.11 Razumel sem, da ni mislil samo na vulkane, temveč tudi na domačine, na te Javance z bronastimi - telesi, plavkasto-črnimi lasmi in temnimi očmi; na njihove poglede, prijateljske in tople. Rdečim iskram v zenicah Javancev se, kakor v očeh črnega panterja, pridružuje močni demon javanskih gozdov . . .
Naša ladja je krenila v smer proti Javi in na obzorju se je dvigala zemlja. Približevali smo se otoku s 47 milijoni prebivalcev, razporejenih na 126.000 kv. km ozemlja, kjer je gostota prebivalstva največja na svetu. Da bi lahko hranil te milijone bitij, je vsaki palec zemlje obdelan. Za javanskega kmeta pomeni polje vse. Pragozd obstaja samo na planinah, ki dosegajo višino 3000 m. Modre in zlobne planine, ki od časa do časa uničijo vasi pod plazovi lave in zasujejo na tisoče rodovitnih njiv s pepelom. Toda ko se lava oldadi, se.izpremeni v še donosnejšo zemljo in iz nje vzklije novo življenje. Tako se preživeli vedno vračajo na mesta zadnje katastrofe. Z lavo ognojena zemlja na Javi rodi riž dva. krat in tudi trikrat na leto. Gojenje riža ne pozna nikoli odmora. Sonce
—	Mata-Hari (,,jajce dneva11) —-sije tam vse leto. Setev in žetev ne poznajo letnih časov.
Obrežje Jave se je 'pedogledno razprostrlo pred nami. Za zaveso ladje so se iz tropskega morja pojavila bela poslopja, pomoli, petrolejski posrebrnjeni rezervoarji in veliki črni žerjavi. Tandjong-Priok, pristanišče, Batavija, prestolnica.
Hitri čolni so plovili vzdolž naše palube. „Kontrola?“ — sem vprašal Holandca. „To je verjetno čoln, ki lovi tihotapce11 — odgovori. To so ladje, oborožene s strojnicami, ki brzijo, kakor strela. Javanci so bili nekoč gusarji, ki so skozi stoletja sejali strah med pomorščake Južnega morja . . . Sedaj se bavijo s tihotapstvom Kitajci. Borba proti njim je nemogoča.
V pristanišču Tandjong-Prioka živi malo ljudi. Samo ob prihodu ladij se prikažejo trume domačinov, ki hi-
tijo mimo uradnikov v belih lanenih oblekah in kolonialnih klobukih ter mimo kočijažev in šoferjev.
Po izkrcanju se odpeljemo proti Balaviji, ki leži nekoliko kilometrov v notranjosti. Na cesti opaziš prve Javanke, ženske silhuete s pokončno držo in golimi prsi in tesno povite od bokov do stopal v zlatorumen ,,sa-rong“, ki ga obdržijo pri kopanju. Nekoč je bilo mesto Batavija nezdrav kraj, okužen z malarijo, kugo in kolero. Domačini so ga imenovali ,,grob belcev11. Sistematična borba proti kužnim boleznim je osvobodila Batavijo.
Ne moreš si zamisliti potovanja na Javo, ne da bi obiskal katerega izmed njenih velikanov . . . Jaz sem izbral ognjenik Tangobean Prahoe, legendarno goro, ki se dviga s severne strani Bandoenga. Do žrela te prineso v nosilnici, spleteni iz bambusa, po stari javanski navadi.
„Ni nevarnosti11 — pravi vodnik, ,,toda moramo se takoj vrniti, ker ne smemo preveč skušati zlobnih duhov.11
Na Javi, kakor v Neaplju ob vznožju Vezuva, se človek rad vdaja praznoverju. Spričo zavesti, da vulkani lahko opustošijo cvetoča mesta v nekolikih trenutkih, postane strah pred nadnaravnimi silami huda nadloga. Ozračje teh dežel vzpodbuja vero v prikazni.
Pot z Gore duhov je mnogo težja kot navzgor. Namesto da bi se človek na lahko gugal v nosilih, si rajši utira pot peš, držeč v rokah lesen nož. Včasih zaslišiš krik iz vejevja, včasih spet napol demonski napol divji krohot. Na vrhu drevesa čepi ogromna opica, ki se ji belijo iz ust ogromni rumeni očnjaki in opazuje
E M Pl
Pobliskujoč s srebrnimi krili na zlatih žarkih vzhodnega sonca se je naše letalo lahno dotaknilo pooljenega katrana na slovečem letališču Acugi.
— Konničva! (Zdravstvujte!) — smo vzkliknili po japonsko.
V zalogi smo imeli še dve japonski besedi: ,,Domo arigato11 (velika hvala) in ,,Sajonara“ (nasvidenje).
Toda že prvi trenutek našega prihoda v deželo vzhajajočega sonca smo spoznali, da je te čase na Japonskem najbolj znana beseda ,,Empi“.
Ampak ta beseda je ameriška, ne japonska.
Empi je prva sprejela naše letalo. Takoj so nas (za spomin) fotografirali v profil in obraz. Na belih ka-mijonih s tulečimi požarnimi sirenami so nas ljubeznivo odpravili v središče Tokija.
Kaj pa je prav za prav „Empi“?
Naglica in prisebnost. Hladnokrvnost in ravnodušnost. Krepka rast in bele čelade s črnima črkama: ,,MP“.
,,MP“ — Militaire Police — je vojaška policija, kras in ponos zasedbenih sil. Poslej smo bili ves čas vseh sto in dveh dni našega bivanja na japonskih otokih tako ali drugače pod nadzorstvom belih čelad s črnima črkama.
prihajajoči sprevod. Moji tovariši so nenadoma pospešili korak. Očitno prestrašeni so me pozvali, naj več ne govorim in naj se nikar ne oziram nazaj. Komaj nekaj korakov dalje sem zvedel, da je bila ta žival ena izmed onih opic, ki se jih Javanci boje, ker samo srečanje z njimi prinaša nesrečo. Ta četveronožec je sijajen strelec. Z vsakim predmetom, ki mu pride pod šapo, lahko smrtno udari človeka, ki zaide v njegovo kraljestvo.
— „Tiger, divja mačka ali divji pes11 — mi pripoveduje vodič prezirljivo, ,,kaj najdeš na njih posebnega! Vse te živali napadejo človeka samo, če se čutijo zares ogrožene. Toda tvoj beli, o Bog naj te varuje, da bi zašel na pot, po kateri koraka čreda divjih bivolov ali noseča samica nosoroga. Naj te obvaruje pika strupenega pajka! Naj ti prepreči, da bi iz neprevidnosti stopil na kačo. Orjaški piton, ki te objame v smrtnem objemu, je manj nevaren kakor kača-skakalka, ki je dolga komaj 60 cm in ki je ne opaziš v grmiču ter ti skoči na lice kakor strelica. Zvijaš se potem tri dni in tri noči, dokler te smrt ne osvobodi.11 •
Tudi rastlinstvo postaja tu preteče. Sok nekaterih dreves izdolbe v koži luknjo, ki se poglablja neprenehoma tako dolgo, dokler vročica ne povzroči smrti. Spomnil sem se tedaj govorjenja starega sadilca o listju ,,kečubuma“. ,,če poduhate samo zrno praška, ki ga maščevalni domačini izdelujejo iz teh listov, lahko naredite svoj testament, že petintrideset let je, odkar mi je lepa črna hčerka iz Djokjakarte vrgla v mojo spalnico ščepec prahu keču-buma. Okoli mene se je začelo vse
— Domo arigato! . . . Velika hvala!
Fudzijama in bonboni
Ali je Tokio zelo porušen?
Na to vprašanje ni mogoče takoj odgovoriti. Ko smo se odpravljali k počitku, sem razločno videl, da je pod okni nezazidano zemljišče med hišami. Tu so svoj čas bile na delu ,,zažigalke“.
— Poglej kako ljubek domek! — mi je zjutraj rekel sosed.
Pogledal sem skozi okno. Puščave ni bilo več- Na dvorišču so bile hišice, ki so zrasle, res kakor gobe po dežju. Bile so majhne kakor gobe in res tudi gobam podobne. Le malo časa je minilo — in teh hišic ni bilo več.
Za eno, dvoje, troje, noči zrastejo dandanes takšne hišice v podobi gob na pepeliščih Tokija. Napravljene so iz prav lahkega gradiva, iz papirja in trstike. Z lesenimi palačami si prestolnica poražene države celi svoje rane.
Edini, ki ga vojna ni prizadela, je Fudzijama, znameniti japonski ognjenik.
S Fudzijamo se najprej seznanite na Ginzi, kakor se imenuje glavna ulica Tokija, osrednja starinarnica države. Tu dobite vse, od preprostih igračic do uric. Tu dobite ure (Nadaljevanje na 4. strani)
vrteti in jaz sem obstal kot paraliziran11.
— Zakaj je vfts to dekle hotelo ubiti?
— Bila je neka druga pri mepi,
— Zaradi ljubospmnosti? Tpda Javanke je ne poznajo!
,,Druga je pripadala nižjemu socialnemu razredu. Dekle iz Djokjakarte je bila aristokratinja. Lahko bi poznal deset drugih deklet in me ne bi zaradi tega grajala, toda aristokratinja ne deli človeka z navadnim dekletom.11
„Ali je niste dali zapreti?11
Starec se je iznenaden ganil, kar je v meni zbudilo slutnjo, da smo pred odkritjem strašnih stvari.
Na svojem domu mi je predstavil svojo ženo. „Koliko let bi 'ji dali?11 — me vpraša, ko je opazil moje začudenje. — „Osemnajst ali dvajset, ne več11, sem odgovoril. —
,,Ona ima pet in petdeset let." Za svoj mladostni sijaj se ima zahvaliti eni izmed javanskih skrivnosti, v katere mi ne bomo mogli nikdar prodreti. ,,Njamon — Njamonu.11
Glas starčka je postal sladek, sko-ro nežen. ,,Ali se niste vznemirili takoj zaradi usode mladenke, ki me je pred petintridesetimi leti hotela umoriti s svojim prahom? Poročil sem jo. To je ta, ki je pred vami.11
Ne verjamem, da je na svetu še kje bolj ljubeče neveste in bolj skrbne gospodinje od Javanke. Mož je nasproti svojim sosedom zaprt. Delo rad prepušča ženi. Ona seje, žanje, nosi breme, vodi gospodinjstvo in kuhinjo ter tudi trguje, kadar je potrebno. Ona ne kaže suženjske pokornosti, nasprotno, javno kaže svojo veselost s pesmijo in plesom.
Javanka se lahko utrudi; toda zaradi tega se ne pritožuje.
Noči javanske žene so ure „ova-ta“. Vprašal sem za pojasnilo o tem nekega starega lekarnarja.
„Jaz bivam tu že 40 let in še vedno nisem prodrl v skrivnost „ova-ta“. Prav v tem trenutku pripravljajo zdravila in Škodljive mn^nnin.P,
napravljene iz rastlin po receptih, ki jih poznajo vsi Javanci, a mi ne. Ne smejte se, ko boste slišali govoriti o cedilniku ljubezni, iz katerega dajo javanske žene piti izvoljenim možem, da bi v njih zbudile ljubezen. Takšne vrste rastline raste na obronkih Savvaha V Karanu. Poznam jo. Jaz sem preizkusil njen učinek. Toda rjavi ljudje bi si dali prej odrezati jezik, kakor da bi izdali svojo skrivnost belcem.11
Na Javi je vse življenje prenasi-čeno s praznoverjem inmisticizmom. Delo, hrana, ljubezen, vse je deležno demonskega misticizma. Pod vplivom teh čarodejnih učinkov nadomeščajo zaročenca ali zaročenko s slikami ali umetnimi predstavami. Ob zakonski postelji postavijo dva lesena poslikana kipa, ki predstavljata moža in ženo. Njihova naloga je, da varata hudiča, ki po ljudskem verovanju kroži v poročni noči okoli postelje, da bi odpeljal katerega od poročencev. Prevaran bo odnesel enega izmed kipov — tako upajo Javanci, namesto poročenca. ge med kosilom smo se menili o Javi. „Tež-ko zaključiš razgovor z domačini11, mi pripoveduje sosed. ,,Prjed belci govorijo vedno o brezpomembnih rečeh. Njihovo blebetanje o povsem malenkostnih zadevah je samo krinka, s katero krijejo svojo voljo, da bi molčali.11
Ali je vojna, ki mu je odkrila toliko reči, preobrazila Javanca? Vsekakor si je prisvojil mnogo elementov evropske civilizacije. On ni samo hranil svoje izvirne kulture, temveč tudi svojo tisočletno vedo o tajnih silah. Kdor je živel dolgo na otoku, verjame v obstanek ,,elmoeja“, vede domačinov. Kdor ima ,,elmoe“, je ,,doekoen“, učenjak, zdravnik in čarodej, kakor ga pač hočeš imenovati. Spominjam se še starca, kako sedi v svojem .vrtu in mrmra zaklinjajoče formule v čistem sanskrtu. Kaj je delal? — S prenašanjem misli je klical k sebi sina, ki biva 60 km daleč. Naslednjega dne je sin res prišel . . .
Po francoski reviji ,,Constellation“
Popotni vtisi iz Japonske dve leti po zlomu.
ČRNA BORZA
Potni zapiski iz Francije
V Parizu čuješ vsepovsod — na ulici v kavarni, v trgovini in koder koli besede:
,,Marche noir, marche noir.“
Znam francoski. Pred vojno sem večkrat bival v Parizu. Toda takrat ti dve besedi nista bili v rabi ne v metropoli ne na deželi. Lejte, zaradi tega sem skrajno začuden, ko sem že kar prvi dan po svojem prihodu zaslišal ti dve besedi, ki so mi jih znani kakor tudi neznani Parižani več kot desetkrat ponovili:
— Marche noir.
Ne, to ne pomeni kakršnega novega senzacionalnega filma. Tudi ne poglavja kakšnega napetega romana. Tudi ne klike kakršne koli sveže pečene organizacije fašistovskih poh-cev.
„Marehe noir“ pomeni — črno borzo.
*
Na vlaku sem bil pokadil vse svoje cigarete. Treba je bilo kupiti novo zalogo. Prejšnje čase, se spominjam, so imeli v Parizu imenitne cigarete. Pa sem se odločil in stopil v trafiko. Tu so mi razložili:
„Cigarete izdajamo samo na posebne odrezke."
Pa sem rekel:
„Lepo, lepo."
In so mi odgovorili:
,,No lepega na tem ni kaj dosti. Vsak dobi na dan komaj po šest cigaret. “
Tedaj sem se kar vznemiril:
„Kaj pa naj počno kadilci?"
Pa so me potolažili:
,,0, cigaret lahko dobite. Na črni borzi. Seveda, če ima monsieur dovolj denarja."
Ko sem jim povedal, da v Moskvi na vsakem vogalu svobodno prodajajo raznovrstne cigarete, so Parižani začudeni vzklikali:
,,0, monsieur!"
Meni se pa je zdelo, da mi mnogi tega ne verjamejo . . . ,,Propaganda" . . .
*
Rad bi si kupil košček toaletnega mila.
Ko sem glasno izrazil tolikanj skromno željo, so me Parižani pogledali kakor človeka, ki je padel z lune, kakor čudaka, ki je izruvan iz življenja.
V domovini najfinejše parfumerij-ske umetnosti, v Franciji, nimajo mila! Pa so me spet potolažili: „Marche noir, monsieur, marche noir! Črna borza monsier! Tam si za lepe denarce lahko kupite košček mila."
Bolj gostobesedni Parižani so mi razložili:
,,Da, monsieur, na črni borzi lahko za debeli denar kupite kar koli. Celo tudi presno maslo, ki ga mi že dolgo nismo videli."
„Poglejte monsieur, kolikšen je avtomobilski promet v Parizu! Tri četrtine avtomobilov vozari z bencinom, ki je bil kupljen na črni borzi . . .“
*
Stopil sem v kavarno. To je ena izmed boljših kavarn sredi Pariza. Imeniten natakar mi je prinesel na imenitnem pladnju okusno čašico z nekakšno temno vodo. Prave, pristne kave namreč v Parizu ni.
Natakar je na pladenj položil drobceno tableto saharina. V Parizu lahko dobite sladkor, čokolado ali bonbone spet le na črni borzi.
Domiselni natakar je brž opazil, da sem prišel v Pariz brez potrebnih pridatkov. Opomnil me je, da za posebno nadplačilo lahko proda košček sladkorja.
Ko sem mu pokimal, je z gosposko kretnjo potegnil iz žepa svojega naprsnika košček sladkorja, ne pr-vovrsne kakovosti, in ga vrgel v mojo čašico.
n
Peljem se z avtom po živahnih uli-
cah. Moj sopotnik je francoski profesor, ki mi pripoveduje:
,,Poglejte, koliko ljudstva je tukaj. Toda med njimi je malo Francozov. To so sami ,,dolarjevci“.
,,Dolarjevce“ imenujejo v Parizu Američane.
Vsa zabavišča, ki jih Pariz toliko premore, vsi znameniti lokali na Montmartru in Mont Parnasseu so polni ,,dolarjevcev“. To so hodi že ameriški častniki, ki so civilno oblečeni, ali pa vojaki v svojih uniformah.
Tisto, kar je Francozom brezumno drago, je Američanom hudo poceni.
Stran frank, dolar gre! Ker imajo v svojih zalogah obilo dolarjev, za katere lahko kupijo mnogo razvrednotenih frankov (skoraj trikrat več kakor po uradnem tečaju), si lahko Američani v Parizu vse privoščijo, vse jim je poceni in na ponujo.
Američani zalagajo črno borzo s cigaretami, bencinom in sladkorjem pa z damsko obutjo (ampak ne z lesenimi, marveč s pravimi usnjenimi podplati) kakor tudi s presnim maslom. Vse to pa po bajnih cenah.
Je pa neka stvar, s katero Američani ne zalagajo Parižanov. To je premog.
^ *
Ko je bilo še hladno, mi je neki francoski učenjak rekel:
,,Midva z ženo sva vas nameravala povabiti v goste. Toda tega žal rje moreva. Pri nas doma je zelo hladno. Nimamo premoga."
Potem mi je razložil:
,,Američani nam ne dajo premoga. S tem bi radi izvajali pri nas političen pritisk. V mrazu, tako sodijo, je laže ohraniti reakcijo v Franciji."
Pri skromnih zalogah premoga morajo Francozi v hladnem času živeti v komaj mlačnih stanovanjih in morajo zelo varčevati z elektriko. Razsvetljava je v Parizu zelo skromna in sleherni dan izklučijo elektriko zdaj v tej zdaj v oni četrti mesta.
Iz teme in hladu se zbira občinstvo v slovečem variteju ,,Casino de Pariz" in sedi na svojih sedežih v površnikih. Svoje čase si pa tu lahko videl najčudovitejše modele pariške mode. Po vojni jim ni kaj dosti do ,,šika" : saj ni ne oblačil ne premoga.
Ampak Parižani so veseli ljudje. Parižani se znajo veselo smejati.
*
Tisti večer so dajali na odru nekakšno naivno in prostodušno igrico, v kateri so nastopili v glavnih vlogah trije častniki: ameriški, angleški in sovjetski.
V teku dogodkov se je angleški častnik znašel v zagati. Občinstvo se je veselo smejalo.
Papir in trstina
(Nadaljevanje s 3. strani) vseh vrst in oblik vseh znamk in cen. Izvolite, kupite uro, ki stane ko. maj dvanajst levov. Osem minut vam bo gotovo tekla, ne da bi se ustavila.
To vam ne ustreza? Premalo? Zato pa je na urniku zlato narisan prekrasen Fudzijama.
,,Souvenir!“ — vpije raznovrstne napisane tabele.
— ,,Prispeli ste na Japonsko, kupite si spominek!" Otroški cuclji so okrašeni s podobo Fudzijame. Nožiči — saj ni treba, da bi rezali, toda na ročaju imajo Fudzijamo. Vilice imajo podobo zmaja. — Igrače, čače, steklenice in bog ve kaj še vse, in na vsakemu kosu — Fudzijama.
Sklenili smo, da spoznamo Fudzijama pobliže. Potovanje ni bilo kaj prijetno: Vlekel je oster veter, oblaki so se nam dotikali nog in nas šumeče obsipali s pepelom lave.
Toda mi smo kobacali naprej. Ko smo bili blizu cilja, nas je na vrhu ognjenika presenetila zastava. Bila je stara, zbledela in razcefrana od neviht, snega in vetrov. Ne more biti drugače, kakor da jo je tam zasadil kak romar, iz Kiota ali Nagasakija.
Skrbno sem snel z droga razcefrano platno'. Po rdečem polju so bili raztreseni skrivnostni hieroglifi. Kaj je neki to? Molitev? Prisega kakšnega samuraja?
,,Vsi kupujejo samo naše bonbone!" je prebral prevajalec, ki je prihitel za nami. ,,Na svetu ni boljših bonbonov, kakor so bonboni Kjuso!"
Malce razočarani smo se začeli spuščati po strmini in za slovo pogledali Fuzijamo:
— Sajonara! Na svidenje!
Potovanje po mestu
Konničval . . . Zdravstvujte!
Pogledali smo v japonsko gledališče — tam je poskakovalo osem in trideset ameriških girlsov.
Stopili smo v kino, nič drugega kakor flollywood: ,,V starem Teksasu" in ,,Ljubim vas".
Imajo pa v Tokiu veliko solidno ustanovo, — na primer parlament. Demobilizacijska palača kjer se je ob časti našega prihoda v polnem sestavu zbral japonski generalni štab. Mednarodni tribunal!
Nu, v tribunal nam ni uspelo priti. Optimisti pa so nam zatrjevali, da obramba gotovo ne bo pred jesenjo izčrpala zaloge svojih ugovorov, nakar šele se bo lahko sodišče začelo posvetovati. Kajti k sleherni besedi, sleherni listini, k sleherni frazi nacepijo advokati deset svojih kazui-stičnih besed, dvajset nasprotnih dokumentov, trideset fraz. In tako mineva teden za tednom v nečednem, dolgočasnem procesu.
Le redki dogodki poživijo pusti tek dneva. Kako je vse oživelo, ko je nekoč vstal obtoženi Okava in dvakrat udaril z roko po obrazu Hidekija Todzija, svojega bivšega premierja, ki je sedel spredaj.
Toda taki pripetljaji so le redki. Okave potem ni bilo več videti, v tribunalu — oddali so ga v norišnico.
Pogledamo v parlament, tam je neprimerno bolj veselo. Tisti čas so med gorečimi 'debatami sprejemali novo ustavo. V tokijskem tisku se je pojavilo značilno poročilo o tem parlamentu, s kakršnim so poslanci presojali člene ustave.
,,Debate," tako je bilo tam zapisano, ,,so se konec koncev razvile v pravcati pretep". ,,Boja se je udeležilo petdeset članov doljnega doma in dvanajst policijskih uradnikov."
A kdo bi neki obsojal novo ,,demokratično" ustavo Japonske! Saj je
Ameriški častnik je ostal ,,tepček". Nov vihar smeha.
Sovjetski častnik pa je izšel kot zmagovalec — in gledalci so hrupno in veselo ploskali in pozdravljali junaka.
Francozi so naprain sovjetskim ljudem prav prisrčni. Mnogi frauco-zi se uče ruščine. Kar je ruskega — glasba, književnost, znanost, — vzbuja v Parizu veliko zanimanje.
Ko je v Francijo prišla naša delegacija na Pasteurjevo konferenco, so nam izkazovali vsi francoski učenjaki res veliko pozornost. Vabili so nas k ogledu laboratorijev, dajali so nam ponatise svojih del, seznanjali so nas s svojimi uspehi in željno izpraševali, kakšno je življenje pri nas, kakšni so uspehi naših učenjakov in naše znanosti. Skupno z vsemi udeleženci kongresa smo se popeljali v Dole, v Pasteurjevo domovino. Spremljevalec, ki je bil dodeljen našemu avtomobilu, se nam je komaj utegnil predstavljati in je že sporočil :
,,Ko bi vi vedeli, kako me zavidajo, ker je bila sovjetska delegacija meni dodeljena!"
Enemu izmed naših tovarišev so bili nujno potrebni naočniki posebne vrste. V trgovini so rekli, da mu jih lahko napravijo šele čez poldrugi mesec. Pripomnili pa so:
,,Poizkusite mosieur, obrnite se na marche noir!"
Brž ko so zvedeli, da je to sovjetski državljan, so se hitro zbrali vsi prodajalci in po posvetu sklenili, da bodo dali druga naročila ob stran in izdelali naočnike v nekoliko dneh. Pri tem so rekli:
,,Le kako bi mogli odreči temu predstavniku države, ki je ves svet rešila fašizma!"
B. Zdarski, akademik
edina, ki je v današnjih časih za vse veke proglasila cesarja za ,,simbol države in narodnega edinstva."
„Demokracija" — lejte, to je še* edina beseda, ki je zdaj v Tokiu hudo priljubljena.
Kako ljubko je opisal neki navdušeni poročevalec ceremonijo, s katero je bila ustava razglašena:
»»Nag novi demokratični cesar je po stopnicah demokratičnega stopnišča stopil na svoj demokratični prestol .
Nevarni tekmeči
Na Japonskem imajo mesto Nikko, v mestu Nikku pa znamenit božji hram. Nad vrati tega hrama so v les vrezane podobe treh znamenitih opic.
Opice se obnašajo nekoliko nenavadno: prva si je s kosmatima šapama zatisnila ušesa, druga si je s šapama zakrila oči, tretja pa usta.
Ničesar ne slišim, ničesar ne vidim, ničesar ne govorim, — to je tisto, kar prikazuje ta simbolična skupina.
Te tri opice iz Nikka poznajo vsi Japonci. Obrtniki in trgovci v tem mestecu so do današnjih dni živeli s prodajo spominkov, na katerih je podoba lojalnih treh opic. Izkazalo se je, da so črte pristnega japonskega značaja resnično upodobljene na tej kosmati trojici: Nikar ničesar slišati, kar se godi okoli tebe, ničesar videti kar se dogaja naokrog, nikar ne reagirati na dogodke . . .
Zdaj pa so obrtniki in trgovci v paniki. Opičja trojica je dobila nevarne tekmece. Ti resda niso z lesa, vendar so prav tako ravnodušni kakor lipov bog. Res, v življenju si ti maliki ne tiščijo ušes, ne zakrivajo oči, ne štedijo ust, in vendar se delajo gluhe, slepe in neme, kadar bi bilo treba ustreči pravičnim zahtevam ljudstva.
To so voditelji skrajno desničarskih japonskih strank, ki imajo dandanes v parlamentu absolutno večino.
V. Jordanski
Ter vva-j^ 2C
Borovlje. Zadnje neprestano deževje je vznemirilo tudi marsikaterega prebivalca iz okolice Borovelj. Saj nage mesto leži med dvema potokoma, ki znata biti nevarna, t. j. bajtiski in ljubeljski potok. Tudi kronika ve povedati, da v 15. in, 16. stoletju ni bilo uig novega, ge je udrla voda in tekla po sredi Borovelj, tako da je stalo veliko big v vodi in kdor teren pozna, bo vedel, da res ni bilo čudo, ge je tekla Borovnica gez boroveljski glavni trg in prizadela vse bige ,,Pod klancem “. Danes, seveda do tega ne pride veg, na obeli straneh so se sezidale mogne elektrarne in s tem so tudi te struge precej zavarovane. — Na Baj ligah je voda tokrat že začela izpirati cesto in ,,Mognikov" most; pri Taboru so morali že guvati, da ga ne odnese. V Medborovniei je posnelo most pri Dravi, ki veže vasi Resnica in Med-burovnica. Ta most je bil postavljen za gasa'nacistov in so ga tedaj hu-dornugneži nazivali ,,Burgermeister. brucke", ker je imel tedanji župan tam najbližjo pot na obgino Med-borovnica.
Globasnica. Tudi v nagi obgini se je pojavila nesregna bolezen ohromelost svinj. Marsikatero družino je hudo prizadela, tako tudi pd. štuin-fovo družino v Podjuni. Prigli so in poklali ter odpeljali vse svinje, tudi zdrave, ker so mislili, da bodo s tem preprečili, da bi se bolezen razgirila. Hud je bil ta udarec za družino, tembolj zdaj, ko je največji gas pitanja in so vse kagge skorajda prazne. Ker je letos že toliko boljše, da ni nig treba oddajati slanine, kakor so nas silili lani in prejšnja leta, bi bilo zelo prav in dobro, ge bi se vsi tisti, ki jim je ta bolezen prizanesla in bodo
Koledar Slovenske Koroške
Prihodnji teden bo izgel v založbi Slovenske prosvetne zveze
KOLEDAR SLOVENSKE KOROŠKE
£e zadnji dve leti si je s svojo pestro vsebino pridobil številne prijatelje in smo prepričani, da mu bo tudi letos široko odprta pot v nage slovenske domove.
Slovenska prosvetna zveza
sregno opitali in zaklali, spomnili tako težko prizadete gtumfove družine in po svojih mogeh nekaj darovali. Nobenemu se ne bi poznalo in ne bi trpel zaradi tega pomanjkanja, prizadetim pa bi bilo s tem mnogo pomagano.
Saj nam je vsem jasno:
Gorje mu, ki v nesregi biva sam!
A sregen ni, kdor srego uživa sam!
Globagan
Bekgtanj. Deževje 26. in 27. novembra t. 1. je v nagi obgini povzročilo obgutno gkodo. Hudourniki, ki izvirajo visoko v Karavankah, so vsled obilnega dežja in taljenja snega hudo narasli ter poplavili v dolini polja, razdirali pota ter ogrožali hiše. Prizadete so bile vasi od Spodnjih But ter gor do Tehag in žužalg. V bližini Mlinar je Bistrica izpodprala železniško progo Beljak — Podklo-gler, da je bil promet veg dni oviran. Imeli smo dosti opravka, da smo preprečili ge vegjo gkodo.
Št. Rupert pri Velikovcu. V nedeljo, dne 4. decembra 1. h, smo na tukaj šne m pokopaliggu položili Antona Rieplna, po domače Bebčkovega oge-ta iz Orlige vesi, k zadnjemu pogit-ku. Star je bil gele sedemgtirideset let in komaj dvajset let mu je bilo dano, da je gospodaril in obdeloval svojo domago grudo. Nosil je kal želodčne bolezni, a kljub temu je moral v Hitlerjevo vojsko in ge v ujetništvo, kjer si je zdravje ge bolj izpodkopal. Medtem pa se je žena sama trudila z gospodarstvom in malimi otroci in težko gakala, da bi se oge spet vrnil k svoji družini. Vrnil se je sicer, toda zahrbtna bolezen ga je prisilila, da je moral izkati zdravljenja v eelovgki bolnici, a zaman, podlegel je bolezni. Dolga vrsta ljudi je spremljala rajnega Toneta na njegovi zadnji poti, kar dokazuje, kako so ga vsi spoštovali. Saj je bil tudi vzoren mož: miroljuben, veren in do zadnjega zvest svojemu narodu; svojih dolžnosti do naroda se je tudi v polni meri zavedal. Bodi mu domaga zemlja lahka, žalostnim zaostalim nage odkrito sožalje!
Hodiše. V nedeljo, dne 4. decembra l. I. je bilo v Prosvetnem domu v Hodigah miklavževanje zn nage noj-
mlajge. Veliko veselje je vladalo med'otroci že dneve poprej v pričakovanju, kaj jim bo Miklavž prinesel, a tudi s strahom so čakali tega dneva, kaj bo rekel parkelj, kajti spomnili so se. da so bili tudi poredni in nagajivi med letom in za vse to naj bi prišel dan plagila. Davno pred prigetkom je bila dvorana v domu polna in pionirgki in Cicibani so radovedni in nestrpno gakali kaj bo, kaj jim bo povedal Miklavž in kaj ge le parkelj. Kongno so slišali, ko je parkelj zarožljal z verigami in kmalu nato se je pojavil Miklavž. V svojem nagovoru je Miklavž naštel nepridiprave in jih pokaral, a pridne tudi pohvalil; vsi so mu obljubili, da bodo v bodoge prav pridni. — Prav vse je obdaril z lepimi darovi in mnogimi knjigami.
Omenili moramo, daje bilo obda-' rpvanih nad 130 otrok ne glede na narodno in politično prepričanje. Nagim ženam v Antifašistični fronti žena in glanom Prosvetnega društva ,,Zvezda" gre predvsem zasluga, da je prireditev tako dobro uspela. Zbirali so prostovoljne prispevke, ter so žene veg večerov pekle in pripravljale darila. Na ta nagin so hotele malim napraviti majhno veselje. To jim je tudi uspelo, kajti vsi so se vračali na svoje domove veselih in zadovoljnih obrazov.
Št. Janž v Rožu. Tudi pri nas smo imeli, kakor tudi drugod po vaseh, Miklavžev veger, ko je bila Tiglar-jeva dvorana nabito polna ljudi, preko dvesto oseb se je zbralo. Tovarišica Anica Gabrijel je kot predsednica Antifagistigne fronte žena veger odprla. Najprej so nam pionirji in pionirke zapeli nekaj nagih lepili pesmic. Nato so igrali dve otroški igrici in recitirali. Vse togke so bile zelo posrečene in so vsem ugajale. Končno je nastopil Miklavž, ki je obdaroval okoli osemdeset otrok in tudi veg drugih ljudi. Za lepo uspeli veger ima predvsem zasluge Antifašistična fronta žena, ker so žene za priprave tega vegera žrtvovale nekaj nogi.
Zahomc. Hodler Emil, najemnik zahomgke planinske koge, je bil od petka na soboto odsoten. Slutili so,
©G»©Z©IHII!!,©
gitateljem In prijateljem nagega lista
Vse gitatelje in prijatelje nagega lista opozarjamo, da bomo tudi leto« objavili božična in novoletna voščila. Prosimo, da nam vsi, ki želijo prek« lista poslati svojcem voggila za praznike, to sporogijo.
V ta namen izpolnite spodnje vrstice in jih pošljite upravi. Kdor pa želi voggila s posebnim besedilom, naj to napige na poseben list in ga prav tako pošlje na naslednji naslov:
Uprava ..Slovenskega vestnika"
Celovec — Klagenfurt 2, Postschliefifaeh 17
Ime
Naulov
Poklic
Podpis
da ga je med polom od hotela ,,Oi-sternig" k svoji kogi zajel snežni plaz. Rešilna ekspedicija, orožniki in člani planinske reševalne službe so se ge isti dan napotili iskat pogrege-nega ter so ga ob dvajseti uri ob mognern snežnem metežu tudi nagli. Holder je ležal samo kakih petsto metrov od hotela pod približno, dva metra debelim sneženim plazom, pod katerim se je zadušil. Le s težavo so ga izkopali izpod srega.
Borovlje. V nogi od 26. na 27. november je napravil tukajšnji občinski uradnik 29 letni Hanzi Hafner samomor. Obesil se je na drevesu blizu mosta na strani Dobrave. Vzrok je ponevera denarja pri obgini, kjer je bil vsled lega par dni prej suspendiran. Bil je tudi nagelnik vojnih invalidov in kakor se guje, gre pri isti blagajni ge za veliko vegjo vsoto. Pokopan je bil dne 28. novembra na mestnem pokopališču v Borovljah.
Prometne nesreče v novembru
Po obvestilu varnostne direkcije za Korogko je bilo meseca novembra pri prometnih nezgodah 5 oseb ubitih, 28 težko, 55 lahko in 7 z nedoločeno stopnjo poškodovanih. V 67 primerih je nastala znatna materialna gkoda. Varnostni organi so pri 2902 slučajih naložili kazni zaradi prestopov prometnih predpisov.
M. I L 3 I N
POVEST 0 VELIKEM 4
NAČRTU
4. Avtomatska tovarna
Vsakemu novemu stroju, ki ga izdelamo, prepišemo togno nalogo, togem nagrt: izdelali mora toliko in toliko izdelkov na uro, toliko in toliko na dan, toliko in toliko na leto.
In vsa tovarna mora delati po načrtu.
Ako nam tovarna traktorjev v Stalingradu ne da 50.000 traktorjev na leto, temveg samo 20.000, se ta primanjkljaj takoj pokaže na drugem delu fronte — v sovhozih in kolhozih. Ako nam nagi plavži ne dajo 12 milijonov železa na leto, ampak samo 6 milijonov, se ustavi delo v polovici nagih strojnih tovarn.
Vsaka tovarna ima svoj majhen nagrt. Toda iz teh majhnih načrtov je sestavljen veliki petletni nagrt. Ako naj se ta veliki nagrt uresnigi, se morajo uresničiti vsi mali načrti.
Vsaka tovarna mora delati kakor avtomat.
Toda kako naj se uredi delo, da bo vsaka tovarna proizvajala stroje s tognostjo avtomata? Stroj vendar ni peronski listek, ki prileti v odprtino,
ge vržeg v puggico denar. Kaj takega ne moreš pričakovati.
Vzemimo na primer tovarno traktorjev v Stalingradu. Ta ne dela ge s polno paro. Spraviti v tek tako veliko in komplicirano tovarno ni lahko delo. Njen polni razmah bo dosežen gele na koncu 1. 1931. Tedaj bo prišel vsakih gest minut iz delavnice za montiranje po en nov traktor, prepleskan in posugen. Vsak dan bo priglo skozi vrata tovarne 70 vagonov surovin. Vsak dan pojde iz tovarne 75 traktorjev. Pag velika je razlika med tovarno in avtomatom. Kako je treba urediti delo, da dosežemo ta uspeh? Traktor ni otroška igragka. Vsak ima 5000 sestavnih delov, ki jih je treba posebej napraviti. vliti, obrusiti, izgladiti itd. Nato je treba posamezne kose zlagati ali montirati drug k drugemu. Včasih se zgodi, da se ne prilegajo drug k drugemu. Nekje je pogrešek. Odprtina ni tam, kjer bi morala biti, zagozda ne gre na svoje mesto. Vse to se utegne zgoditi.
In ge se kaj takega zgodi, ako se
pokaže napaka na tem mestu, na drugem, na tretjem, potem je nagrt tovarni prHrgai*i, pMfrgfcn pa je tudi ves petletni nagrt.
5. Kako je treba delati, da ne bo napak
Velikanska dvorana. V dvorani stoje v vrstah kakor hiše v mestih strojne naprave: stružnice, skobeljniki, svedrioe, vi jakova matica, bru-siluiee. 1360 strojev. Med njimi so ulice, na stotine ulic.
Po ulicah se pomikajo v dolgih vrstah regi, ne ljudje. Te regi so deli traktorja. V tem mestu seveda ni tramvajev ne avtobusov.
Lahki predmeti se pomikajo po tekogjh stezicah, drse po nagnjenih' žlebovih. Težke predmete prevažajo vozigki po tragnicah, drugi se pogasi pomikajo po tekogih preprogah. In vsi gredo, teko in se vozijo v isto smer — h glavni ulici mesta. Spotoma pa se ustavijo pri vsakem stroju, kakor bi stopali v hiše. Tu jih zoblajo, tam obrusijo, na tretjem mestu zgladijo. In ko pride delec do glavne ulice, je že v redu obdelan in izoblikovan ter pripravljen, da postane sestavni del traktorja.
Na glavni ulici zbirajo vse dele in jih spoje v traktor.
Poglejte si glavno ulico! Tu je tekoga veriga, kjer se deli spajajo. Traktor, ki je vam najbližje, še ni podoben traktorju. Nima koles, ni-
ma kril. škatla, iz katere štrle na obe strani kolesne osi, je traktorjev obod.
Neki delavec vstavlja hranilnik za bencin, drugi pritrjuje motor in radiator.
Naslednji traktor je že bolj podoben traktorju. Ima že krila in kmalu bo imel tudi krmilo.
Malo dalje vidimo drug traktor, ki je ge brez koles, vendar skoraj izgotovljen. Zdaj gre v tunel. V tunelu stoje pleskarji z zaščitnimi naogniki. Ne pleskajo s gopigem, marveč z razprgilnikom, s pripravo, ki brizga barvo. To gre mnogo hitreje kakor s gopigem.
Nekoliko dalje vidimo, kako se prepleskani in osušeni traktor spusti s tekoge verige in se prvig postavi na svoje noge, ali prav za prav na kolesa.
Tako je urejeno delo v zbiralnem oddelku tovarne traktorjev.
Tu ni pogreškov.
Vsak stroj ima togno nalogo odmerjeni gas za svoje delo: Toliko in toliko minut, toliko in toliko sekund. Vsak delavec ima togno odmerjen gas za potovanje in natangen vozni red prihoda in odhoda. Na poti med posameznimi stroji je vselej nekaj nadštevilnih delavcev za primer kakšne zakasnitve. Vsi motorji morajo iti v preizkuševaligge, preden jih montirajo na traktor.
(Dalje)
Nujnost uvedbe pašnikov za svinje
‘" Močno širjenje kužne ohromelosti svinj (Schvveinelahme) me je liu-potilo, da dajem našemu listu na razpolago v nekoliko spremenjeni obliki članek o paši za svinje, katerega sem leta 1939 objavil v mesečniku ,,Kmečka žena11 v Ljubljani.
V mnogih severnih deželah, v katerih so s pomočjo veterinarsko-po-lieijskih ukrepov hromoto že povsem zatrli, se danes bolezen ne pojavlja več, ker so prišli od reje v zaprtih, zatohlih hlevih na edino zdravo naravno rejo v tekališču in na smotrno urejenih pašnikih.
1.	Splošne koristi naravne reje in paše svinj
l'urnejše naše gospodinje dandanes za svinje skoraj nič več ne kuhajo ni pokladajo vsem prašičem, od parmesečnih pujskov do pitancev, poleti le surovo, predvsem mlado deteljo in lucerno. Saj ima 8 kg ze--lene lucerne v splošnem isto redilno vrednost kot 1 kg Ječmenovega zrnja.
Umna gospodinja spušča svoje ščetinarje poleti in pozimi tudi redno vsak dan na prosto, v tekališče.
Velike koristi oz. prednosti pokla-danja surove krme in rednega spuščanja na prosto pa združuje in izpopolnjuje najbolje paša svinj na smotrno urejenih stalnih pašnikih.
Marsikje, predvsem v bivši Slovenski štajerski, priložnostno na de-teljiščn, v sadovnjakih, po krompirju v jeseni itd. svinje še danes redno pasejo. Tudi na Koroškem so svojčas pasli svinje bolj kot zdaj, pravijo stari ljudje, in takrat ni bilo nobenih bolezni. Popoln uspeh pa le nudi paša na smotrno urejenem in oskrbovanem pašniku
Sistematična stalna paša vpliva najugodneje na zdravje plemenskih svinj, katere ob paši lažje skotijo, skotijo več lepili pujskov in dajo tudi več mleka. Najpopolnejše pa vpliva paša na razvoj rastočih prašičev, katere pripravljamo za pitanje. Edino ob paši dobijo ščetinar-ji tako trdno zdravje, da se usposobijo za popolnejše pitanje. Tudi se ob stalni paši čreva tako razširijo in krepijo, da se živali ob poznejšem pravem pitanju v svinjakih neprimerno hitreje debelijo in čestokrat dnevno pridobijo do 1,5 kg na živi teži, dočim se prašiči, kateri so bili leto in dan zaprti le v svinjaku, ob enaki krmi vzredijo pri pi-
tanju povprečno mogoče komaj >/> kg (di malo več dnevno.
Posebno velike koristi paše se kažejo v gospodarskem pogledu; saj stalna redna paša poceni rejo svinj do 50 % celokupnih stroškov. Koliko dela za pripravljanje krme in koliko redilnih snovi v krmi sami se vsled paše prihrani.
2.	Tehnika ureditve paše za svinje
Za ureditev stalne paše za svinje najboljše uporabimo stalen travnik blizu svinjaka, ki ga razdelimo v 4 do (5 enako velikih oddelkov. Iz vsakega dobro ograjenega oddelka novodobnega pašnika naj imajo svinje prost odhod do svinjaka ali posebne ute (radi zaščite pred vremenskimi neprilikami) in do kotanje oz. bazena ali potoka za kopanje.
Za popolno nasičenje odraslih svinj zadostuje, da pasemo ob hladnejšem dnevnem času le zjutraj in zvečer, vsakokrat po tri ure.
Strokovnjaki in praktiki računajo, da za popolno poletno (v času od maja do konca septembra) preživljanje (brez dodatka kake druge krme) 20 do 40 odraslih svinj zadostuje pravilno oskrbovan pašnik, ki meri približno \ ha. Na smotrno urejenem približno 2.500 kvad. in, četrt lin obsegajočem pašniku, kateri je razdeljen v 6 enako velikih oddelkov, se samo ob paši (brez od-dalka druge krme) lahko poleti preživi 6 do 7 odraslih svinj.
Pašno rušo za svinje naj naravno predvsem sestavljajo sočne, š>-rokolistne trave in detelje, kot n. pr. mačji rep, angleška ljuljka, bela de-
telja itd., katere po potrebi, po navodilih strokovnjaka, posebej zasejemo.
Upoštevati moramo tudi, da se na pravilni paši brez dodatka vsake druge krme lahko preživljajo samo predvsem odrasle svinje (mrjasci) in tudi breje svinje do 3 tednov pred oprasenjem. Rastoči pujski od 4. meseca starosti dalje (mlajši prašiči še ne morejo paše dobro izkoristili in jih bolje ne pasemo ter jih raje spuščamo samo v tekališče) .naj dobivajo v svinjaku po paši dnevno še približno polovično množino od običajne hlevske krme (zrnje itd.). Tudi plemenske svinje s pujski, katere čele od 4. ledna dalje spet lahko redno, a brez mladičev, hodijo na pašo, naj dobivajo primerno količino dodatne krme v hlevu oz. svinjaku.
S pašo svinj moramo začeti že zgodaj spomladi, čim pašni oddelki ozelenijo, s pašo moramo redno kolobariti, z rednim menjavanjem pašnih oddelkov pa držati pašno rušo cim bolj pri tleh in po odhodu svinj iz enega oddelka v drug oddelek pašno rušo z razbrskanjem po svinjah puščenega blata in z gnojem ali gnojnico redno oskrbovati.
Ako bi hotele svinje pašnik le preveč razriti, jim denemo (čeprav to nekateri strokovnjaki odsvetujejo) v rilec z uspehom tudi posebne obročke in žice.
3.	Zaključne misli
Čeprav si še mogoče, gospodinja, že sama prepričala, da se zna svinja pravzaprav bolje pasti kot govedo in da svinja pašo tudi bolje izrabi,
Organizirajte gospodarsko-strokovne tečaje
Pokrajinski odbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško organizira za naslednje tedne in mesece vrsto gospodarsko - strokovnih tečajev in predavanj. Z njimi hoče našemu podeželju posredovati možnost, da se spozna z najbolj perečimi problemi, z nujno potrebno preusmeritvijo in zboljšanjem na najvažnejših področjih kmečkega gospodarstva, kakor so zboljšanje in povečanje pridelovanja krme, smotrno gnojenje in delovanje gnoja v zemlji, zboljšanje živinoreje, vpeljava k sodobnemu sadjarstvu itd. Poleg tega bo skušal tudi upoštevati vse želje po drugih gospodarskih in strokovnih .preduva-
njih, ki bi jih tu ali ona vas želela, oz. bi se vsled gospodarske posebnosti tamkajšne okolice obravnavanje posebnih vprašanj izplačalo.
Tečaji bodo ali večdnevni z zaporednimi predavanji ali pa večtedenj-ski z večernimi predavanji, tedensko en večer. Vršili se bodo tečaji le tam, kjer se ho prijavilo k zanesljivi udeležbi najmanj 10 ljudi.
Kjer koli bi bil pod tem pogojem tečaj zaželjen, naj se dotični obrnejo pismeno na sekretariat Kmečke zveze za Slovensko Koroško, kjer bodo dobili vsa nadaljna navodila. Odbori in zaupniki Kmečke zveze po občinah so navodila že sprejeli.
POZGANICA
In ne bi bil iz Jazbin, ne bi bil	sin tega planinskega rodu, če	bi	ga ta zavest ne
skelela, če bi ga ta bolečina ne puntalo. Pri srcu mu je šlo na jok, a hkrati ga je grabila jeza proti tistim, ki so mu to storili. Usedel se je na klop in skušal zbrati svoje misli. Toda v glavi mu je divjal tak vihar, da je bil ves ta napor zaman. Bil je še premlad, preneizkušen in prezelen, da bi mogel spoznati vse okolnosti, ki so bile tega krive. Mislil je na tisto noč v Mežici, na Jazbino, na prevrat, na Kopišarja, na Dudaša in zopet na Jazbino, na sončno, divjo Jazbino, ki leži zdaj odeta z visokim snegom ... Iz tega vrtinca ga je predramil ropot vrat. V ječo so stopili trije soldali; enega ni poznal, a druga dva sta bila Kotalov Franci in Čarnuhov Ote j.
Ko je uprl oči v prišlece, je Petnih šele čutil, da so zalite s solzami. Zato ga je grenko zapeklo pri srcu.
,,He, Petrub, cmeriti se ti pa ni treba! Rekel sem ti že, da se ti ne bo nič zgodilo!11 ga je pozdravil Kotalov.
,,Saj se ne cmerim, le jezim se.“ se je skušal opravičevati Petruh.
Kotalov Franci in čarnuhov Otej sta se usedla na klop, da je bil Petruh v sredi, a tuji soldat se je pred njimi zavalil na slamo.
,,Prišli smo ti delat druščino!11 je rekel Otej. čarnuh je bil iužinarsko dete in so se Močivci spoznali z njim po Rožejevih. On in Močivska Moj-cej sta se imela skrivaj rada. Za to zvezo je vedel tudi Petrub in je bil njegovega obiska še posebno vesel. Kotalov je potegnil iz žepa škatlo
cigaret, čarnuhov pa izpod pazduhe hleb kruha in zaplato suhe slanine.
,,Jej, kar se ti zdi, stradati ti tu ne bo treba!11
Petrub je postrani pogledal kruh in slanino, od vsega mu je bilo še najmanj pa kakršno koli jed.
,,Jezi me vsa reč,“ je rekel čez čas.
,,To ti radi verjamemo,11 je začel razlagati Kotalov, ,,toda razumeti moraš, da je drugače težko ravnati! Gnida je storil smrt tisto noč; in tu nič ne pomaga! Seveda, če bi* ga ne bili delavci sami ubili tisto noč, hi ga ubili pozneje mi. Drugega ni zaslužil! A to je druga stvar! Jugoslavija je dolžna, da v krajih, ki jih je zasedla, vzdržuje red in mir. Nein-čurji so se pritožili in zdaj je treba stvar preiskati! Priče te dolžijo, da si ga ti . . . Bodi vesel, da je zdaj Jugoslavija — če hi bila še Avstrija, bi sc ti slabo godilo. Za Gnido bi ne visel le ti, temveč mnogi drugi.11
Petruh je vestno poslušal in razmišljal, polagoma se je umiril in pobaral :
,,Ali bo vse skupaj še dolgo traja-lo?“
,,To se ne ve! Vedi pa, da je naš Malgaj na tvoji strani. In gledal bo, da te čimprej izkoplje . . .“
„A tako!11 se je zavzel Petruh in se zamislil.
Potem so soldati vstali:
(Dalje)
bržčas še ne boš tako kmalu pripravila gospodarja do tega, da bi ti uredil stalen smotrn pašnik za prašiče. Saj še do ureditve predvseih nujno potrebnih pašnikov m teku-lišč za teleta v danili razmerah ni mogoče naših živinorejcev tako lahko pripraviti. Vedno se najdejo upravičeni, še bolj pa neupravičeni izgovori.
Hotel sem v tem članku le opozorili. da se da tudi na malem posestvu kar najbolj uspešno urediti stalne pašnike za svinje, kakršne sem čestokrat videl v nekaterih severnih državah.
Smotrne pašnike za svinje si bomo po možnosti začeli urejevali koncem zime. Material zn zgrajenje pašnih oddelkov (les in žico) pa bomo pripravili seveda zdaj.
Podrobnejše nasvete in navodila za uredi lev stalne sistematične paše in pašnikov za svinje ti bo. gospodinja, radevolje dal tvoj živino-zdravnik ali strokovnjak Kmečke zveze za Slovensko Koroško, kakor tudi strokovnjak kmetijske gole Ivo-' jega domačega okoliša.
Vernik.
Dobro seme žit in krompirja
Dobro seme je pogoj za boljši in večji pridelek. Vsa umetna gnojila in vsa telinizacija našega poljedelstva bo le malo zalegla, če ne bomo posvečali več pažnje dobremu semenju. To velja lako za pridelovanje žita. kakor tudi za pridelovanje nkopavin, stročnic in krmskili rastlin. Z ozirom na dobre izkušnje z odbranim semenom marsikateri vidnejši poljedelec, na primer Jnrč v Ločah, Črčej na Blatu in mnogi drugi, letos izjavlja, da bo sejal v bodoče le originalno seme.
Zavedajoč se velike važnosti dobrega semenja je Pokrajinski odbor Kmečke zveze razposlal letos SP°,'
mladi vsem krajevnim odborom KZ okrožnice, v katerih je pozval kmetovalce, naj javijo vse nadpovprečne posevke in sadeže zaradi ocene in strokovne odbire. Prijav na to okrožnico sicer ni bilo mnogo, vendar je gospodarski svetovalec KZ izrabil vsako priložnost splošnih gospodarskih potovanj v dobi odgovarjajočega rastlinskega razvoja, da je pri -ložnostno ocenil najlepše posevke in sadeže odbranih in domačih sort.ter je predvsem v okviru občinskih sestankov priporočal posamezno ugotovljeno lepo in dobro semenje. Na splošno, po vsej Slovenski Koroški od Podkloštra do Labuda, pa en sam strokovnjak v tako kratkem času, kakršnega dopušča razvojna doba rastlin, brez posebnega vozila in spričo neštetih drugih poslov, ni mogel zajeti vseh nadpovprečnih posevkov in sadežev. To deloma tudi zaradi tega ni bilo mogoče, ker šc ni bilo jasnosti glede posredovanja s semenskim blagom. Sedaj, ko je našla Zveza slovenskih zadrug v Celovcu možnosti za posredovanje, bo mogoče tudi strokovno odbiro semenja v bodoče postaviti na široko podlago. Ze za letos na tej osnovi po gospodarskem svetovalcu KZ odbranem in priznanem semenju razpolaga Zveza zadrug v Celovcu s 25.000 kg raznega semenskega krompirja in 3.000 kg oziminega ječmena ter nekoliko rži in pšenice.
Da mora tudi naše odbrano domače in žlahtno seme, ki je poleg tega še temu primerno ceneje, odgovarjati in zadovoljevati, dokazuje, da je 85 % vseh danes v Avstriji v prometu se nahajajočih plemenitih sort nastalo samo na podlagi smotrne izbire in le 15 % žlahtnih sort je plod umetnega oplojevanja oz. križanja.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624-4; Za vsebino odgovarja:	France Kosutnik. TJiska:
Rokitschek u. Co., Wien VIII.. Hernalsergurtel 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, PostsohlieOfach 17.