692
Anton Medved: Svojemu ptiču.
neumrljivosti duše. In kako odločno govori Platon o plačilu dobrih, pa o kazni hudobnih na onem svetu ! Platon je bil po mišljenju — kristijan.
Sinoči je tudi moj tovariš v sobi, Jože Vesel kaj pridno bral. Zasledil je med mojimi knjigami poezije Prešernove. Skrivaj je moral nekoč nos vtakniti vanje, zakaj sinoči me je kar prosil, Če jih sme brati. Dovolil sem mu. S kakšno slastjo je Čital! Ustnice pa so mu šle zmirom bolj na smeh. Enkrat se ni mogel več zdržati, da ne bi vskliknil: „To je pa ,fest'! Kdo pa je bil ta Prešeren?" Ko mu povem, vzame pero ter začne prepisovati pesmi kar od kraja. Pravi, da jih bo bral svoji izvo-ljenki.  — Nato sva molčala.
Tako je življenje : eni jokajo, drugi se smejejo ; najbolj neumno pa je preveč študirati. Oprosti mi  sarkazem !         Tvoi
Ivan.
PS. Priložil sem^Ti pisemce, katero mi je nedavno pisal oče.  Ge Te zanima,  beri je!
Dragi sin ! Glede na Tvoje poslednje pismo o prepiru radi Gotheja bi Te rad opozoril samo na jedno stvar, namreč: v nemškem slovstvu ni znamenitejšega pisatelja, ki bi imel še kaj pozitivne vere, vere, da je Kristus Bog in da je ustanovil na zemlji cerkev. Protestantovski slovstveni zgodovinar, znani Gervinus, pravi kar naravnost: .,Kein Mann von Bedeutung er-scheint in unserer Literatur, der nicht die Fessel der positiven Religion abgeschilttelt hatte."
No, slovstvo jim je gotovo nadomeščalo vero, da so bili srečni! Meniš ? Gothe je vendar
dovolj dolgo živel, užival je vse veselje, vso čast, vse slasti sveta: pa glej, kaj govori ob koncu svojih dnij: „Mir war es bei alledem wie einer Ratte, welche Gift gefressen hat; sie lauft in alle Locher, ... ihr Inneres gluht von unausloschlich verderblichem Feuer . . . Mein Leben ist wie das ewige Walzen eines Steines gevvesen, der immer von neuem gehoben sein wollte; in 75 Jahren habe ich nicht vier Wochen eigentlichen Beh agens g e-habt." V 75 letin niti štiri tedne Čiste sreče! Jaz res ne vera, kako more slovenski pesnik tako navdušeno imenovati poezijo „deželo sveto", Kjer vedno jasno je nebo razpeto, Kjer  mir in  pokoj,  sreča je  doma.
Gothe, ki mnogim velja za največjega poeta v tem stoletju, slovesno oporeka temu slavo-spevu na poezijo!
Ne, ne, Ivan, poezija, slovstvo samo ne more osrečiti Človeka,  in zato jaz pravim :
1.   da se neusmiljeno greši zoper mladino, ko se ji poetiško slovstvo slavi kot jedini vir omike;
2.   da je naravnost krivično, ako se trdi, da se leposlovni prvaki ne smejo meriti in kriti-kovati  po krščanskih načelih;
3.   da je laž, ako se trdi, da katoliška Cerkev ni navdihnila največjih, najlepših slovstvenih umotvorov, ki visoko nadkriljujejo tvorbe nove dobe.
Ivan ! uČi se noč in dan in postavi si kot cilj svojega življenja delati z vsemi močmi zoper omenjeno trojno krivico in načela, ki so tej krivici podlaga.           -p    •
Svojemu  ptiču.
(V -po\ni jeseni.)
T
iho  še,  pretrgoma,  počasi Vendar zopet poješ,  ljubi ptič. Dolgo  so  molčali tvoji glasi, Dolgo sta venela dol   in grič.
Mrtvonem  strmi  otrok za ladjo, Ki  podi  očeta v  svet neznan,
Mrtvonem  strmel si  za pomladjo Tudi ti,  ko  minil je srpan.
Zdaj,   ko   vsa priroda je umrla,
Pevski  zbor odletel  z  mrzlih mest,
Zdaj  ti  vrejo  pesmice iz grla, Kakor da prebolel bi bolest.
Kakor da bi dvignila  te  vera :
Zopet vzraste zemlji  prejšnji  kras.
Ali je na zemlji žal  katera,
Da  nikdžr je ne  ozdravi  čas?
Žalosten  sem  tudi jaz  izvedel:
Iz življenja  mojega  dejanj Zlobni svet je sto  krivic napredel,
Strastno klical:   „Kamenja zdaj  nanj!"
Dolgo v sobi,  v  mirnem,  hladnem  koti Dušo sem  miril,  hladil obraz ;
Sam sodnik pravičen  svoji  zmoti
Kaj  trpel sem  —  vedi Bog in  jaz !
Tiho —. Dokler ti ne bodeŠ žgolel, Jaz  naj   tožim ?  Ne,  nikomur  nič!
Kakor ti, sem jaz bolest prebolel — Le veselo zopet pojva, ptič !
Anton Medved.