Janko Car, Francka Vari
PA Maribor
SLOVNIČNO ZNANJE ABSOLVENTOV SREDNJIH ŠOL*
v zadnjih letih smo bili priča številnih žolčnih razprav o pomanjkljivem znanju materinščine pri učencih osnovnih in srednjih šol. Te razprave so pogosto
• Ugotovitve štiriletnega načrtnega testiranja na pedagoški akademiji v Mariboru. Poglavje o pravopisu je napisal J. Car, o skladnji pa F. Vari.
225
obstale pri dokaj splošnih ugotovitvah in pri premalo utemeljenih negativnih ocenah. Manjkalo je predvsem stvarnega gradiva. Kolikor pa je bilo takih raziskav, so bile premalo znane širši, zlasti pa strokovni javnosti.
Tudi učitelji slovenskega jezika na pedagoški akademiji v Mariboru smo se udeleževali teh razprav, saj smo pomanjkljivosti v znanju absolventov srednjih šol čutili bolj kot katerakoli višja ali visoka šola. Postavljeni smo namreč pred skoraj nerešljivo nalogo, da v bore štirih semestrih usposobimo mladega človeka za učitelja dveh jezikov na osnovni šoli (slovenščina-angleščina, slovenščina-nemščina, slovenščina-srbohrvaščina, slovenščina-ruščina).
Da bi svojo nalogo reševali kolikor toliko uspešno, smo v učni program uvedli izredno veliko število vaj z vseh področij govorjenega in pisanega jezika. Prav s temi vajami pa ugotavljamo, da gradimo na zelo šibkih temeljih: jezikovnemu znanju naših novincev manjka teoretične podlage in praktične uvajenosti.
Ce smo za delo hoteli postaviti primerno izhodišče in ustvariti uspešen dialog s slavisti na srednjih in osnovnih šolah, smo morali priti do stvarnega gradiva. Tako smo začeli v letu 1966 preizkušati znanje študentov novincev. V ta namen smo sestavili nekaj nalog objektivnega tipa iz oblikoslovja, skladnje in pravopisa.'
V posameznih študijskih letih smo testirali^ po toliko študentov, kot kaže razpredelnica:
] 966/67 26        1968/69 51
1967/68 42        1969/70 70
Povprečna ocena iz slovenskega jezika v četrtem letniku srednje šole kaže
takole podobo:
1966/67 3,23 1968/69 3,39
1967/68 3,26 1969/70 3,32
Srednja ocena 3,3 sicer ni zavidljiva, po vsej verjetnosti pa tudi na drugih višjih šolah ni bolje. Treba je reči, da povprečje 3,3 zavrača očitke, da se na akademijo vpisujejo le najslabši.
I
V preizkusu iz pravopisa smo združili vrsto pomembnih prvin (stava ločil, velika začetnica, pisava sklopov ipd.). Narek sicer ni bil lahek, vendar za absolventa srednje šole ne bi bil smel biti pretrd oreh, Besedilo smo narekovali počasi, ustrezno vsebini in ločilom. Po nareku smo ga še enkrat prebrali, nato pa so imeli testiranci na voljo deset minut za popravke.
Besedilo nareka:
Obisk
Včeraj me je obiskal bratranec Jožko iz Spodnje Nove vasi. Pripeljal se je bil z avtobusom. Že ko je izstopal, mi je veselo mahal. »Kako je kaj, tovariš inženir?« me je takoj podražil. Povedal mi je, da so mu pisali iz gradbenega podjetja Stavbar, naj se čimprej oglasi pri njih. Čim prej se bo javil, tem bolje bo. Spotoma sva zavila v gostilno
' Iz praktičnih razlogov bomo te naloge v nadaljevanju imenovali teste, čeprav vemo, da ne ustrezajo vsem zahtevam, ki jih pred teste postavljajo psihologija in druge znanosti.
2 Poglavje o skladnji in oblikoslovju je pripravila Francka Vari, pravopis pa je obdelal Janko Car.
226
Pri Dalmatincu, se ustavila kar odspredaj pri točilni mizi in spila pol litra burgundca. Plačala sva dvesto petindevetdeset dinarjev. V Ulici stare pravde sva se poslovila; on je odšel na podjetje, jaz pa na odsek za gospodarstvo pri mestni skupščini Maribor-Center.
Ob 14. uri sva se dobila v kavarni Astoria. Naročila sva viski (whisky) s sodo. Pri sosednji mizi je sedel neki belgijski turist in naju vsiljivo opazoval. Bratranec mi je pripovedoval, kako je poleti s svojim starim fordom potoval po severni Italiji, kako je moral plačati kazen na avto cesti, kako so ga oskubili v nekem hotelu v Chamonixu, kakšno smolo je imel na meji Zahodne Nemčije, ko se mu je neki Italijan od zadaj zaletel v avto, in tako naprej ... Če ga ne bi ustavil, bi bil pripovedoval tja do noči. Po ogledu nekaterih mariborskih trgovin sva se poslovila. ,>Veš, življenjske razmere v Mariboru, kolikor sem videl, so se pa precej spremenile,« je rekel. »Seveda,« sem odvrnil, »saj te že lep čas ni bilo v naše mesto!« »Na svidenje!« se je zasmejal in že ga ni bilo več.
Obrnil sem se in odšel mimo stolnice in Drame proti domu. Mimogrede sem zaklenil avtogaražo, saj so bila vrata le priprta, in odšel po peš poti domov spat.
Težišče je bilo na veliki začetnici in na ločilih. Druge prvine so nekoliko slabše zastopane. Ob primerih, kot so čim prej/čimprej, avto cesta in pod., smo se glede pisave ravnali po SP 1962. Pri tem nas je zanimala tudi pogostnost ene in druge pisave {avto cesta/avtocesta^), saj smo imeli s takimi zloženkami oziroma sklopi vedno težave.^
Poglejmo sedaj preglednice, ki kažejo rezultate testiranja v zadnjih štirih letih. Posamezne besede so razvrščene po sorodnosti. Pri nekaterih enotah smo našli več vrst napak, npr.: Ulica Stare pravde, ulica Stare pravde, vendar tega nismo posebej razčlenjevali, ampak smo upoštevali samo dve možnosti: pravilno — nepravilno.
Pogostnostnapak
^ Glej Slovar slovenskega knjižnega. SAZU 1970.
" Norme v osnovnošolskih učbenikih, priročnikih za srednje šole in v SP se večkrat razhajajo, kar pišoče zelo moti. To je odsevalo tudi v našem primeru.
227
Čeprav vzamemo test z nekaterimi pridržki, nam gornje številke povedo marsikaj zanimivega. Ob primerjavi podatkov iz leta 1966 (26 študentov) in 1969 (52 študentov) nas bo presenetilo, da se nezadovoljivo znanje pravopisa pri absolventih srednjih šol v zadnjih štirih letih ni prav nič spremenilo, nasprotno, povprečje kaže celo porast napak (+ 75).
Številke, ki kažejo pogostnost posameznih napak, so že same dovolj zgovorne, kljub temu se ob tej ali oni le ustavimo.
Študentje dokaj nezanesljivo postavljajo ločila. Na vsakega študenta odpadejo povprečno več kot 4 napačno postavljena ločila.^ Dobra polovica jih je, ki ne obvladajo premega govora! Za narek na tej stopnji je to neuspeh.
' Preveč ali premalo.
228
Hudo nezanesljivi so pri pisanju sestavljenih lastnih imen (Spodnja Nova vas, Pri Dalmatincu, Ulica stare pravde, severna Italija ipd.). Nemalo zmede je pri pisanju imen, kot so mestna skupščina, odsek za finance, gradbeno podjetje Stavbar in podobno, pri čemer pa študentje niso izjeme, saj je precej navzkrižij v vsakdanji praksi.
Več kot polovica študentov ni znala z besedami prav napisati števila 295 in ob 14. uri.
Tudi pri nekaterih drugih besedah je napak nepričakovano veliko, npr. pri letniku 1969/70: burgundca /26/, viski /27/, iord /25/, Chamcnix /39/, na svidenje /43!/, ne bi /5/ itn. Nekatere od teh napak dovolj zgovorno kažejo tudi raven splošne izobrazbe kandidatov.
V letniku 1969/70 so le 3 študentje napisali narek z vsemi ločili, 1. 1968/69 — 1, 1. 1967/68 — 3, 1. 1966/67 — 1. Rekordi v slabem postavljanju ločil pa so taki: 1966/67 — 10 ločil, 1967/68 — 13(!) ločil, 1968/69 — 12 ločil, 1969/70 — 12 ločil. — Distribucija v letu 1968/69 bi bila taka:12, 10, 10, 9, 8, 8, 7, 7, 7, 6, 6, 5, 5, 5, 5, 5, 5, 5, 5, 5, 4, 4, 4, 4, 4, 4, 4, 4, 4, 4, 3, 3, 3, 3, 3, 3, 3, 3, 2, 2, 2, 2, 2, 2, 2, 1, 1, 1, 1, 1, 0. V tej skupini je bilo torej kar 20 študentov, ki so imeli 5 ali več napak v zvezi s stavo ločil!"
Skoraj neverjetno zveni podatek, da pride npr. pri testirancih letnika 1969/70 na študenta povprečno 17 (!) napak.
Res je, da se nekatere vrste napak ponavljajo, vendar imamo tudi v okviru širše enote različne tipe. Ce se je študent npr. petkrat zmotil pri pisavi lastnih imen oziroma je pisal z veliko tudi občna imena {ford), potem to ni le ena napaka. Kakor hitro tako ocenjujemo, potem se številka 17 bistveno ne spremeni. In kot zanimivost še nekaj »cvetk«: z sodo (trikrat), izspiJa sva, se ostavila, srna se ustavila, lepi čas. Mesna skupščina.
Poučne so tudi tele ugotovitve: študentka, ki je prišla z ugledne gimnazije in se je iz slovenskega jezika postavljala s prav dobro oceno, je imela v nareku 33 (!) napak, druga, odličnjakinja, 14, in zopet neka odličnjakinja — 19 (!) napak. Pri neki odličnjakinji iz letnika 1969/70 je manjkalo v nareku 8 vejic. Taki in številni podobni primeri nas prepričujejo, da z zahtevnostjo slavistov v srednji šoli nekaj ni v redu. Kaže, da uporabljamo dvoja merila: ena za jezik, druga za književnost. V okviru pričujoče obravnave ni mogoče poiskati in pretresti vseh vzrokov za tako nezadovoljivo znanje pravopisa, niti ni to naš namen. Docela pa smo si na jasnem o bistvu, in to je: osnovna šola znanja iz pravopisa ne utrdi, profesorji na srednji šoli pa so premalo zahtevni. Zdi se, da slabo znanje iz jezika običajno ne more odločilno vplivati na skupno oceno, kar je seveda docela zgrešeno.
Znanje pravopisa v srednji šoli mora postati rutina.
In še dragocena izkušnja. Po novem programu akademije morajo študentje po I. semestru ob primernih pismenih nalogah (nekakšnih testih) dokazati, da pra-
" V stavku Po ogledu ... in v stavku Mimogrede sem ... je večina napačno postavila ločila. V prvem so zapisali vejico za fonetskim blokom »Po ogledu mariborskih trgovin«, v drugem pa niso prav ločili vrinjenega stavka.
229
vopis temeljito obvladajo. Ker so podobne naloge reševali dobršen del semestra, smo pričakovali primerne uspehe. Pa smo bili razočarani. Od 52 kandidatov jih je zahtevnejši preizkus opravilo le 15, to se pravi slaba tretjina. Pri prezku-sih smo ugotavljali, da se nekatere napake malone kronično ponavljajo. Zdelo se nam je, kot da zdravimo zastarane bolezni. Ker smo menili, da jih pismene naloge s pravopisnimi prvinami morda preveč utesnjujejo, smo pregledali tudi njihove samostojne spise. Bilo je dokaj bolje, a v povprečju še vedno nezadovoljivo.
Na osnovi vsega tega spoznavamo, da je obvladovanje pravopisa zahteven proces, ki ga ni mogoče nadomestiti z nekaj pravili. Teoretična osnova znanja iz pravopisa je mnogostranska, posebej jo je treba dosledno in temeljito povezovati s skladnjo in stavčnofonetičnimi prvinami. Edino tako zastavljeno delo lahko rodi sadove.
II
Pri preizkusu znanja skladnje in oblikoslovja smo študente razdelili v skupini A in B. Po študijskih letih je bilo število študentov kot kaže preglednica:
A
1966/67 — 13 1967/68 — 21 1968/69 — 27 1969/70 — 27
B
1966/67 — 13 1967/68 — 21 1968/69 — 24 1969/70 — 25
Vsaka skupina je morala razčleniti po en primer priredja in podredja, in sicer v eni šolski uri:
A: Nato se je Polde naslonil na drva, trudne noge so ga le za silo ubogale. Tako jo je bilo sram, da pet dni sploh ni prišla iz svoje nove hiše.
B: Bil je ošaben, zato ga nekateri starši iz okolice že od vsega začetka niso marali. Čeprav še pred dvema urama nihče ni opazil niti oblačka, se je ulil močan dež.
Skupina A je torej morala razčleniti vezalno priredje z 9 (8) sintaktičnimi enotami in eno podredje s posledičnim odvisnikom z 8 (6) sintaktičnimi enotami. Skupina B je morala razčleniti eno sklepalno priredje z 3 (6) sintaktičnimi enotami in eno podredje z dopustnim odvisnikom, skupaj s 7 (6) sintaktičnimi enotami. Pri določevanju odvisnikov smo zahtevali vrsto odvisnika glede na njegovo sintaktično vlogo v nadrednem stavku, stopnjo, povezavo z nadrednim stavkom ter mesto glede na nadredni stavek. Pri določanju stavčnih členov smo upoštevali kot pravilen odgovor, če je kdo določil posebej pridevniške uje-malne prilastke in posebej njihove odnosnice, ali pa če jih je združil v eno sintaktično enoto (od tod različna števila sintaktičnih enot v posameznih stavkih). Kot se vidi, s primeri testirancem nismo zastavljali zank z zelo zapletenimi stavki. Iz prakse vemo, da so podobne stavke pravilno reševali že na višji stopnji osnovne šole. Zato lahko vnaprej odpade očitek, da je bil naš test prezahteven.
Nihče med študenti ni razčlenil stavkov brez napake. Najboljša rešitev ima osem popolnoma napačnih določil in pet nepopolnih, kar pomeni, da je le 70,47 % naloge pravilno rešeno.
230
Priredje
V skupini A v letu 1966/67 ni bilo nobenega pravilnega odgovora, v letu 1967'68 jih je bilo 7 (33 %), v letu 1968/69 4 (14,8 "/o), v letu 1969/70 7 (25,9 "o); skupaj 18 (10,3). Odgovori so bili različni; nekateri so se približali pravilnemu odgovoru (priredje, glavni stavek + glavni stavek = priredje, vzročno priredje, sklepalno priredje), ali pa so se tudi od njega zelo oddaljili (glavni stavek + vzročni odvisnik, glavni stavek + prilastkov odvisnik, časovni odvisnik + glavni stavek, prosti stavek itd.).
V skupini B sta bila v letu 1966/67 2 pravilna odgovora (15,4 "o), v letu 1967/68 jih je bilo 7 (33,3 »o), v letu 1968/69 3 (12,5 "o) in v letu 1969/70 7 (28 0,,); skupaj 19 (12,4 "/o). Tudi v tej skupini so se gibali nekateri odgovori v bližini pravilnega (vzročno priredje, priredje, glavni stavek + posledični odvisnik), a tudi precej daleč (podredje, glavni stavek + načinovni odvisnik, glavni stavek + vzročni odvisnik).
Podredje
V skupini A ni bilo v šolskih letih 1966/67 in 1967/68 nobenega pravilnega odgovora, v letu 1968/69 sta bila 2 delno pravilna (7,4 %) in v letu 1969/70 4 delno pravilni (14,85 »o); skupaj: 6 (3,4 "/o).
V obeh zadnjih šolskih letih smo sprejeli kot delno pravilne tiste ugotovitve, v katerih je bila določena vrsta odvisnika, manjkalo pa je nekaj drugih oznak — stopnja, povezava, mesto. Zelo blizu pravilnemu odgovoru' so bili tisti, ki so spoznali odvisnik za načinovni: 1966/67 — 1 = 7,8 "o, 1967/68 — 3 = 14,2%, 1968/69 — 9 = 33,3% in 1969/70 — 6 = 22,2 "o; skupaj: 19 (10,8%). V ostalih primerih pa so testiranci spoznali stavek za priredje (vzročno, načinovno?, posledično) ali pa so kar navedli glavni stavek + odvisni stavek, pri čemer so bile večkrat te oznake na napačnih mestih, glavni stavek je bil študentom odvisni in narobe.
V skupini B je bil v študijskem letu 1966/67 1 delno pravilen odgovor (7,8"^ o), v letu 1967/68 3 delno pravilni (14,2%), v letu 1968/69 4 delno pravilni (12,5%) in v letu 1969/70 6 delno pravilnih (24%); skupaj: 14 (8,4 "o).
V teh odgovorih so kandidati pravilno ugotovili, da gre za dopustni odvisnik, niso mu pa dodali vseh drugih potrebnih oznak (stopnje, povezave, mesta). Nepravilni odgovori so bili zelo pestri. Najbliže pravilnemu so se gibali seveda tisti, ki so označevali odvisnik z načinovnim' (v vseh študijskih letih samo 2 primera), mnogi so ugotovili samo, da gre za odvisni in glavni stavek, pri čemer pa so odvisnik označili včasih kot vzročni ali pa časovni; še več je bilo odgovorov, ki so označevali ta zloženi stavek s priredjem.
Navedeni odgovori nam dokazujejo, da absolventi srednjih šol dokaj slabo poznajo vsebinske odnose v zloženih stavkih in njihove oblikovne povezave. Mislimo, da izvirajo te napake tudi iz nekoliko skromnega logičnega mišljenja. Res pa je hkrati, da se z leti stanje zboljšuje.
' A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel: Slovenska slovnica, DZS, Ljubljana 1964.
231
Stavčni členi Povedek
Vsaka skupina je morala določiti štiri povedke. V skupini A se je nasloni!, so ubogale, je bilo siam, /splohj ni prišla, v skupini B pa bil je ošaben, niso marali, ni opazil, se je ulil.
Število pravilnih ugotovitev (preračunanih tudi v procente):
Najmanj preglavic so testirancem povzročali čisti glagolski povedki, zlasti tisti, katerih pomožni glagol in opisni deležnik sta v neposredni bližini. Dokaj slabši je uspeh pri povedku so ubogale (so ga le za silo ubogale). Tu je bilo največ napak, ker so študenti obravnavali kot en sintaktičen pojem so ga ubogale ali pa samo ubogale. — Občutno slabši rezultat je pri glagolsko-imenskem povedku je bilo sram; tu so mnogi v en sintaktičen pojem združevali skupino jo je bilo sram ali pa so sram določali posebej kot predmet, vez je bilo pa kot povedek. Najslabše pa je bilo pri glogolsko-imenskem povedku bil je ošaben. Večini je bila vez samostojen povedek, povedkovo določilo ošaben pa so obravnavali kot prilastek, prislovno določilo ali predmet.
Torej absolventi srednjih šol ne ločijo oblikoslovnih in skladenjskih pojmov.
Osebek
Osebki v skupini A so Polde, noge, jo, v skupini B pa starši, nihče, dež. Število pravilnih ugotovitev (tudi v odstotkih);
232
Preglednica kaže, da je osebek najlaže ugotoviti, zlasti kadar opravljajo to funkcijo imena bitij. Nekoliko več dvomov je bilo pri nedoločnem zaimku nihče, ki ga mnogi niso spoznali kot osebek, ampak so ga pustili nedoločnega.
Samostalnik noge so verjetno zaradi soseščine zaimka ga mnogi imeli za predmet. Največ težav pa je povzročal logični osebek ;o; večina ga je imela za tožilniški predmet (verjetno zato, ker je le cilj glagolskega dejanja).
Študentje dokaj šibko ločijo funkcije posamezniii besed v stavku.
Predmet
Skupina A je morala najti predmet ga in mu določiti sklon (tož.), skupina B pa predmeta ga in (niti) oblačka (rod.). Število pravilnih ugotovitev (tudi v odstotkih):
9°' ^'
Mnogo šibkejši kot pri določanju glavnih stavčnih členov so bili študenti pri ugotavljanju razvijajočega stavčnega člena, predmeta, ki je s povedkom v ve-zavneni odnosu (glagol določa samostalniku sklon). Zelo jasen tož. predniet ga je v vseh štirih študijskih letih pravilno določilo samo 27 študentov (innogim je namreč bil povedek ali osebek); rod. predmet [niti/ oblačka le 23 kandidatov, ga pa celo samo 8 kandidatov. Absolventi srednjih šol torej ne ločijo oblike besede od njene vloge v stavku. K temu, da je imelo veliko kandidatov samostalnik oblačka in osebni zaimek ga za tožilniški predmet, je gotovo pripomogla pogosta napačna raba tožilniškega predmeta v zanikanem stavku. Kot pa bomo lahko še ugotovili, povzroča absolventom srednjih šol določanje sklonov velike težave.
Prislovno določilo
Pri prislovnih določilih sta med obema skupinama precejšnje razlike. Skupina A jih je morala določiti 6, tj. prislovno določilo časa nato, prislovno določilo količine pet dni, prislovni določili kraja na drva in iz hiše ter prislovni določili
233
načina le za silo in tako, skupina B pa samo 3, tj. prislovno določilo vzroka zato in prislovni določili časa že od vsega začetka in še pred dvema urama. Število pravilnih ugotovitev (tudi v odstotkih):
Med temi stavčnimi členi so študenti najuspešneje reševali prisl. dol. časa, precej več težav je povzročalo prisl. dol. pet dni; čeprav smo upoštevali kot pravilno določitev obe formulaciji, tj. prisl. dol. količine in prisl. dol. časa, je bilo v vseh štirih letih samo 25 pravilnih rešitev. Mnogi ga sploh niso' določili, ali pa so posebej določali pet kot prisl. dol. časa ali količine ali prislov časa ali prilastek ali števnik, dni pa je bil v večini primerov predmet. Nekaj študentov je imelo ta stavčni člen za osebek. Ti primeri vsekakor potrjujejo, da študenti ne znajo ugotavljati odnosov v stavkih.
Prisl. dol. kraja na drva je kar 24 kandidatov imelo za predmet, prav tako prisl. dol. iz hiše 30 kandidatov. Iz tega lahko spoznamo, da absolventi srednjih šol le težko razlikujejo predmet od prisl. določila kraja. Zopet premalo logičnega mišljenja pri določanju odnosov v stavku.
Sorazmerno zadovoljivo je obravnavano prisl. dol. načina le za silo, saj je v vseh štirih letih 51 pravilnih ugotovitev; napačnih je seveda tudi dosti, in to različnih: od prislova načina do prilastka, pov. določila, prisl. določila kraja in načinovnega odvisnika. Prislovnega dol. časa nato veliko študentov sploh ni spoznalo za stavčni člen; nekaterim je bilo prislov načina, poudami prislov, pridevnik, prilastek itd. Najbolj pomanjkljivo so določali testiranci prisl. dol. vzroka zatO; večina tej besedi sploh ni pripisovala skladenjske vloge in ga ni določila. Zamenjali pa so jo tudi z veznikom, vzročnim prislovom in prisl. dol. načina.
Ti primeri dovolj zgovorno kažejo, da absolventi srednjih šol ne ločijo stavčnili členov od besednih vrst.
Prilastek
2e v uvodu smo omenili, da smo upoštevali kot pravilno določitev, če je slušatelj obravnaval prilastek in njegovo odnosnico kot en sintaktičen pojem;
234
primere; od vsega začetka, pred dvema urama, pet dni so sploh določali kot neločljivo skladenjsko enoto. Večina testirancev pa je kot samostojne določila prilastke trudne, svoje, nove v skupini A, v skupini B pa nekateri, iz okolice, močan.
Število pravilnih ugotovitev (tudi v odstotkih):
Za prilastke sta bila največkrat spoznana trudne in močan. Trudne je spoznalo 13 študentov za prid. prilastek, 44 pa se jih je zadovoljilo z oznako prilastek; drugim je bil ta člen prisl. dol. načina, samostalniški prilastek, kakovostni pridevnik, prilastkov odvisnik, 11 študentov pa ga sploh ni določilo. Prilastka
235
trudne v vseh 'štirih letih nihče ni povezal z odnosnico noge v en sintaktični pojem, nihče^ga tudi ni imenoval ujemalnega; en študent ga je označil za pridevniški priredni prilastek. Isto smo ugotovili tudi pri prilastku močan.
Nekoliko slabše sta se odrezala prilastka svoje in nove. Pravilnih ugotovitev je bilo manj kot pri prejšnjih dveh prilastkih, med nepravilnimi pa so bile nasl. oznake: pridevnik, prislov, samostalniški prilastek, prislovno določilo načina, kakovostni odvisnik itd. Skupaj z odnosnico je obravnavalo v vseh štirih letih prilastek nove 5 študentov, prilastek svoje pa 7 študentov.
Nedoločni zaimek nekateri je pravilno določilo 34 študentov, nihče pa ga ni združil v zloženi stavčni člen z odnosnico starši. Testiranci so ga v večini primerov napačno označevali kot načinovni prislov, vrstni pridevnik, prislovno določilo kraja, prislovno določilo načina, prilastkov števnik, prilastkov odvisnik itd.
Za čuda malo je bilo v celoti pozitivnih rešitev pri pridevniškem prilastku močan. Večina testirancev se je namreč odločila za oznako kakovostni pridevnik, samostalniški prilastek, prisl. dol. načina, prilastkov odvisnik. Nihče ga ni združil z odnosnico v en skladenjski pojem.
Niti eden od testirancev pri določanju prilastkov ni ugotovil tudi njihovega podrednega odnosa do odnosnice, pač pa je bilo nekajkrat zapisano pridevniški prirodni prilastek,
Nčfjtrši oreh ined vsemi stavčnimi členi pa je bil neujemalni samostalniški prilastek iz okolice. V vseh štirih študijskih letih ga je en sam študent spoznal za samostalniški prilastek, dvema je bil prilastek, enemu pa pridevniški prilastek. Nekaterim je bil predmet, enemu osebek, marsikomu predlog; kar 66 študentov (79,5%) skupine B pa je ugotovilo, da ima ta samostalnik v stavku vlogo prisl. dol, Kraja.
Ce se ustavimo kar bb zadnjem primeru, lahko ponovno ugotovimo, kako velike težave povzroča absolventom srednjih šol ugotavljanje logičnih zvez in odnosov med stavčnimi členi.
(Se bo nadalievalo