SVOBODNA SLOVENIJA
ASO XXXVIII (32)
'Štev. (No.) 19
RSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
17. maja 1979
Ob 25-letnici programa SLS
Brez poznanja zgodovine našega naroda, upoštevanja njegove geografske lege, maloštevilnosti in teženj treh sovražnih nam sosedov, da hi še naprej spreminjali meje v škodo Slovenije, ni mogoče pravilno ocenjevati političnih potez narodnih vodnikov v preteklosti, niti delati programov in načrtov za bodočnost.
Ko pišemo ob 25-letnici programa SLS, je zaradi kontinuitete potreben vsaj bežen pogled v preteklost.
Če posežemo do Majniške deklaracije, moramo priznati, da je bila za slovenski narod dogodek z najbolj da-lekosnežnimi posledicami v tem stoletju vse do druge svetovne vojne; ni težko ugotoviti, zakaj jo je slovenski narod sprejel s tolikšnim navdušenjem. Naši predniki so še prav posebej po letu 1948 vedno jasneje spoznavali, da v avstroogrski monarhiji za Slovence kot narod ni življenja. O kakem priznanju narodne samobitnosti, Zedinjeni Sloveniji, upoštevanju slovenskega jezika, priznanju slovenskega šolstva, itd. nobena avstrijska vlada ni hotela niti slišati. Nasprotno. Naraščajoči teror proti Slovencem, divjaške grožnje avstrijskih funkcionarjev, vladna navodila in ukrepi avstr. upr. oblasti v Sloveniji, nedvomno dokazovali, da so Slovenci v avstroogrski monarhiji dokončno obsojeni na narodno smrt. Majniška deklaracija, ki jo je prebral dr. Korošec v dunajskem parlamentu 30. maja 1917 je imela glavni namen rešiti Slovence narodne smrti.
Ko se je uresničila jugoslovanska ideja, so Slovenci pričakovali, da bodo dosegli vse, kar jim je Avstrija odrekala. Majniška deklaracija pa ni vsebovala načrta, kako naj bo urejena nova država, niti postopka, kako naj bi bila izvedena združitev nove države s Srbijo. Od več različnih načrtov.in predlogov je bil uresničen tisti, ki ni zadovoljil slovenskega naroda. Začelo je z Ženevskim paktom in ujedinjenjem ter nadaljevalo z volitvami v ustavotvorno skupščino, centralizmom, uveljavljanju teorije o obstoju enega samega naroda, itd. Dr. Korošec je uvidel, da je nujna jasna beseda in je v imenu večinske SLS, kot njen predsednik, 31. decembra 1932' objavil Slovensko deklaracijo, s katero je dejansko dal konkretno vsebino Majniški deklaraciji. Povedal je, kaj smo z njo Slovenci od nove države pričakovali. Ta deklaracija, ki je v bistvu nadaljevanje procesa začetega z Majniško deklaracijo, postavlja tele ugotovitve in zahteve:
„1. Slovenski narod je danes razdeljen in razkosan na štiri države, na Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Njegova osnovna zahteva je, da se zedini v eno samo politično enoto, ker se mu more le na ta način ohraniti eksistenca in zagotoviti splošen napredek.
2.	Glavnemu delu slovenskega naroda, ki živi v Jugoslaviji, je postavljena naloga, da na tem idealu neprestano dela do končne ustvaritve.
3.	Iz teh razlogov si mora slovenski narod v jugoslovanski državi priboriti tak samostojen položaj, ki bo neprestano služil kot privlačna sila za vse ostale dele naroda, živeče v drugih državah. V ta namen je potrebna: a) narodna individualnost, ime, zastava, etnična skupnost, finančna samostojnost, politična in kulturna svoboda, b) Radikalno socialno zakonodajstvo, ki mora osigurati življenjske interese in harmonično razvijanje vseh potrebnih in produktivnih poklicev, posebno kmečkega in delavskega razreda.
4.	Za dosego tega cilja je potrebno, da si mi Slovenci, Hrvati in Srbi zgradimo po svobodnem sporazumu in to na demokratski bazi državo ravnopravnih edinic; eno teh edinic naj tvori Slovenija.“
L.	P.
POGLAVJE O
i.
Ob smrti nedvomnega in od nobene strani oporekanega suverenega voditelja medvojne komunistične revolucije v Sloveniji Edvarda Kardelja je ne samo umestno, marveč potrebno in naravnost imperativno, razmisliti, razčleniti dogodke in dognati resnico, podprto z neizpodbitnimi dokazi, o enem izmed mnogih vprašanj, ki jih je rodila revolucija a so ostala samo enostransko in pristransko rešena. Vprašanje vsebuje pojem in vsebino besede izdajalec. Naj se objektivno razišče in u-gotovi, ali ima ta beseda, v komunističnem taboru na široko in v njihovem žargonu dosledno uporabljana za označbo protirevolucionarjev, v sebi sledi -resnice, ali pa je zgolj psovka za mazanje dobrega imena nasprotnikov revolucije.
Kdor bi mislil, da je po tolikih letih razpravljati o tem vendarle odveč, da je le pogrevanje novega sovraštva med brati istega naroda, bi bil v zmoti. Pozabil bi namreč, da zgodovino piše redno zmagovalec, nikoli premaganec. Prvi razpolaga z močjo in oblastjo, ima v rokah vsa obveščevalna in propagandna sredstva in svoja zastopstva po vsem svetu, medtem ko drugi vsega tega nima, je razkropljen po svetu in dostikrat neenoten ter povrh še malodušen. A resnicoljubni zgodovinopisec ne more in niti ne sme biti zadovoljen s podatki iz enega samega vira, on vztrajno išče in zasleduje ter pretehtava glasove iz drugih, nasprotnih virov, jih primerja s prvimi in po resnem študiju vseh okoliščin skuša izluščiti resnico. Če takih drugih virov ni, ali če so nepopolni in brez dokazov, piše pač zgodovino v izključni luči zmagovalca.
Koga zadene krivda? Pač tiste med nasprotniki zmagovalca, ki so imeli možnost in priliko pravočasno in zadosti jasno naslikati drugačno podobo o minulih dogodkih kot jo prikazuje oblast v domovini, ter svoje trditve podpreti s prepričljivim dokazilnim materialom. Kar se torej v tem smislu piše med slovensko povojno emigracijo o revoluciji v domovini, je treba vzeti in ocenjevati kot eminenten prispevek k resnični sliki naroda v kritični dobi njegove zgodovine, med katero in po kateri je zmagovalec — in to zmagovalec po volji mednarodne sebične poli-
Kdor pazno bere to deklaracijo in jo postavi v okvir tiste dobe, bo našel v njej politično in državniško modrost dr. Korošca.
SLS tudi med drugo svetovno vojno in revolucijo ni prenehala obstajati. Delovala je tajno in v soglasju z ostalimi slovenskimi demokratičnimi strankami. To sodelovanje se nadaljuje še danes. V emigraciji je mogla SLS brez ovir nadaljevati delo, potem ko je povezala svoje pristaše, ki so se naselili po raznih državah. Pred 25 leti je, upoštevajoč razvoj doma in v svetu, ne da bi zavrgla idejo Majniške deklaracije in temeljne smernice Slovenske deklaracije, svoj program obnovila in izpopolnila. Odobren je bil 28. aprila 1954 v New Yorku na sestanku strankinih zaupnikov, zastopnikov krajevnih edinic in Poverjeništev SLS v izseljenstvu. Program je objavil predsednik dr. Miha Krek. Narodno-politični in državnopravni del tega programa določa:
„SLOVENSKI NAROD IN SLOVEN-'SKA DRŽAVA: Slovenski narod sestoji iz Slovencev po rodu in jeziku, po narodni zavesti, običajih, izročilih in kulturi. Člani narodnega občestva so tudi tisti Slovenci, ki žive izven narodne države kot manjšina ali kot izseljenci. Posvečati jim je treba trajno skrb, da bodo deležni demokratičnih svoboščin
IZDAJALCIH
tike, ne po volji lastnena naroda — proglasil in še vedno proglaša svoje aktivne prtirovolucionarje za — izdajalce.
Očitek je hud. Tako hud, da vojaška oblast redno, civilna v največ primerih, kaznuje izdajo z najvišjimi kaznimi, dostikrat s smrtjo. Ne gre torej za majhne, neznatne stvari, ki jih je najbolje pozabiti; v našem slovenskem primeru pa še posebno ne zato, ker so s to označbo na čelu bili pobiti tisoči najboljših fantov in mož, ki se pred zgodovino ne morejo braniti. Označila jih bo, da so padli kot izdajalci naroda, če jim ne rešijo dobrega imena tisti, ki jim je še mogoče pokazati drugo stran medalje, katera velja pred svetom kot „boj za svobodo.“
V luči takega visokega poslanstva bomo v naslednjih odstavkih kratko navedli in analizirali tiste dogodke v naši domovini od začetka druge svetovne vojne jeseni 1. 1939 do poletja 1945, ki bodo razjasnili in dokazali, da očitek izdajstva borcem zoper komunistično revolucijo ne vsebuje resnice, ampak da je krivična psovka, ki jo mora zgodovina v interesu resnice zavreči.
a)	Ko je po sklenjenem zavezništvu med Hitlerjem in Stalinom konec avgusta 1939 Hitler napadel Poljsko, in sta si potem to deželo razdelila, je pod vtisom začetka druge svetovne vojne in spričo varnosti meja, Jugoslavija izvedla delno mobilizacijo. Mobilizacijski odlok je naletel na podtalen, subverziven odpor komunistične partije v državi. Za najbolj učinkovitega se je izkazala v Sloveniji, kjer je bila partija takrat že strumno organizirana. Ta pisec je sam osebno doživljal nezdravo politično ozračje, ki ga je s skrivno propagando prišepetavanja zastrupljala partija, odvračala pozivnike od vojaške dolžnosti za varnost in obrambo naroda in jih navajala k nepokorščini in sabotaži. Akcija partije je bila odločno pritidržavna in protinarodna, narodno varnost in svobodo je zamenjala za komunistične interese.
b)	Vodniki medvojne Jugoslavije so v najtežjih trenutkih odločanja o nevtralnosti ali zapletku v vojni metež dobro vedeli za notranjo šibkost mlade države; vedeli za nevarnost njenega razpada spričo nerešenih vprašanj in razkrojevalnega delovanja protidržav-nih elementov s komunistično partijo
in uživali vse pridobitve narodne kulture ter ostali zavedni člani svojega naroda.
Slovenski narod ima po naravnem pravu pravico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze ter sodeluje v družini svobodnih narodov. SLS stremi in dela, da bi slovenski narod uveljavil to svojo pravico in se ves združil v slovenski državi.“ (člen 1)
„DRŽAVNE ZVEZE: Svetovne in evropske razmere ukazujejo tesnejšo povezanost narodov in držav za skupno obrambo miru, za pospeševanje kulturne rasti in za razvoj gospodarstva.
SLS smatra, da je svobodna povezanost držav na slovanskem jugu najnaravnejša in najboljša. Narod sam pa odloči s splošnim, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slovenije v vsako zvezo držav. Stranka pozdravlja in podpira graditev in organizacijo Združenih držav Evrope.“ (člen 8)
Če po 25 letih objektivno analiziramo navedeno besedilo narodno-politične-ga in državnopravnega programa Slovenske ljudske stranke, moramo ugotoviti in priznati, da v teku četrtstoletja nikakor ni zastaral. Pridobival je od leta do leta na aktualnosti, tako da je danes upravičeno najbolj stvaren usmerjevalec našega političnega delovanja.
M.	S.
na čelu, če bi se zapletla v vojno. Zato so se odločili za trpko nevtralnost, pa jo je prevrnil znani puč v Beogradu. Hitler in Musosolini sta deželo napadla in okupirala, kraljevske Jugoslavije je bilo konec. Najbolj veselo so njen razpad pozdravili domači komunisti. Oni so v interesu komunizma razpad hoteli, zaradi planirane notranje revolucije so okupatorja kot Stalinovega zaveznika pozdravili, z nacisti sodelovali in svoje nasprotnike ovajali. Nič jim ni pomenila svoboda naroda, nič njegovo neizmerno trpljenje, vse je pomenil le Stalinov ukaz sodelovanja. To niso nova odkritja, so dokazana dejstva, ki pa o njih danes tisti, kateri nasprotnikom obešajo okrog vratu tablico izdajalca, molčijo kot grob. Taka je resnica, ki jo je nepri-
stranski zgodovinar dolžan upoštevati.
c)	(široke plasti slovenskega naroda so bile o takem resničnem razvoju položaja pod sovražno okupacijo skozi zaupne tajne obveščevalne kanale na tekočem, so poznale situacijo in zatorej odklonile Osvobodilno fronto (OF) kot komunistično orodje za izvedbo revolucije in zaseg vladanja nad narodom po vojni. Začelo se je krvavo nasilje nad tistimi, ki so javno obsojali pre-okret domačih komunistov, ki so po Hitlerjevem vdoru v Stalinovo Rusijo ustanovili OF in pozivali narod k oboroženemu uporu zoper okupatorja- in v boj za „svobodo naroda“. Krvavo nasilje OF je priklicalo v življenje vaške straže, da bi ljudstvo branile in ščitile pred tem nasiljem.
(Bo še)
909-letnica smrti sv. Stanislava — patroma Poljske
Letos 11. aprila je preteklo devetsto let od dogodka, ki se je odigral v mali cerkvi Na skalci nasproti kraljevskem gradu Wawelu v Krakovu. Ko je tam maševal krakovski nadškof Stanislav ¡ščepanovski, je pridrl s svojimi možmi v cerkev poljski kralj Boleslav
II.	Smeli (Drzni) in ukazal ubiti mašujočega škofa. Ko si tega nihče ni drznil storiti, je sam stopil k njemu in mu z mečem razbil glavo. Ostalo so potem naredili dvorjani: deli telesa, razsekanega na kose, kot je imel navado maščevati se kralj nad svojimi uporniki, so ležali nekaj dni nepokopani o-krog, kajti nihče si ni upal nasprotovati srditemu kralju.
Danes je sv. Stanislav patron Poljske, kakor je Marija čenstohovska — Kraljiea Poljske.
Kakor vemo po najnovejših virih, je bil ta umor izvršen 11. aprila 1079, kakor je ta dan zabeležen v knjigi umrlih krakovskega kapitlja. Toda doslej se je mislilo, da je njegov smrtni dan 8. maja, zato je 'Cerkev postavila njegov praznik na 7. maj.
13.	maja se po vseh cerkvah — doma in v tujini — obhaja svetnikov spomin. Tudi v Buenos Airesu. (Mimogrede: brali smo nekje, in govori se, da si je kardinal Woytila hotel sprva, izbrati papeško ime „Stanislav I.“, pa se je zdrznil, da bi to ime morda ne u-strezalo nadnarodnemu položaju vladarja vesoljne katoliške Cerkve.)
Kakor vemo, je prav on kot krakovski nadškof vodil še lansko leto vse priprave za proslavo, pa se letos kot papež ne sme na Poljskem udeležiti tega samega dne — po dogovoru z vlado — temveč bo pozneje poromal na njegov grob v Krakov.
Zaščitnik Poljske
Sv. Stanislav se je rodil 1. 1023 — ali tam okrog — v mali vasi v krakovski škofiji ščepanovo, zato se imenuje 'ščepanovski. Starši so bili iz nižjega vojaškega plemstva. Tedanji poljski narod je imel komaj stoletno krščansko tradicijo ter je bil šele v začetkih krščanske civilizacije in cerkvene hierarhije, komaj da se je izvil iz misijonskega časa. Stanislav je bil zelo pobožen in bi rad bil duhovnik, kar bi želeli starši, o katerih govori legenda, da so ga „izprosili“ šele v tridesetem letu zakona, šolal se je pri benediktincih, in ti so ga poslali v Belgijo v Liege na višje študije. Hotel bi postati menih-benediktinec, ali krakovski škof ga je določil za svetnega duhovnika. Poslal ga je na faro, pa je kmalu postal kanonik in 1. 1072 je postal po želji ljudstva in kralja Boleslava
II.	krakovski škof, kar ni hotel prevzeti, dokler mu tega ni ukazal papež Aleksander II. Bil je drugi poljski škof iz svetnega duhovništva. Lotil se je dela z veliko vnemo v smislu tedanjih zahodnih reform v Cerkvi (Cluny, gregorijanska reforma), da dvigne nrav-
nost in izobrazbo. S kraljem sta si bila prijatelja. Hotel je utrditi nravne temelje države in zato naj bi bil kralj v nravnosti vsem za zgled. Ta je tedaj širil poljsko državo globoko v Ukrajino ter je bil na pohodu na Kijev. Toda osebno je bil krut in nagle jeze. S silo je uveljavljal svojo samovoljnost ter kruto kaznoval slednji upor proti njemu s sekanjem prstov, rok itd. škof Stanislav ga je svaril pred takim ravnanjem in ga opominjal, naj ne prestopa božjih postav, da ne izzove božje jeze. Bil je namreč tudi kraljev o-sebni svetovavec. Pohod na Kijev je trajal dolgo časa ter se je v Krakovu govorilo, da vitezov več ne bo nazaj. Zato je več žena, ki so mislile, da so možje že mrtvi, stopilo v nove zakone. Ko so to zvedeli možje v vojski, so začeli dezertirati in se vračati domov. Boleslav jih je kruto kaznoval, tudi njihove družine. Škof ga je svaril pred takim postopanjem neobrzdane jeze nad plemiči, katerim je sicer s prisego o-bljubil varovati njih človeške pravice. Ko ni prenehal s kaznimi, ga je škof izobčil, pa tudi nato še mesto Krakov samo, da v njem ni dovolil brati svetih maš. Tudi mu je prerokoval, da bo izgubil kraljestvo s takim ravnanjem. škof Stanislav je zato maševal zunaj mesta, tako npr. v cerkvi sv. Mihaela na Skalci. Tja je besen kralj navalil nanj in ga umoril, kakor smo zapisali, očitajoč mu izdajstvo. Pa se je zgodilo po navedbi: plemstvo se mu je uprlo in ga izgnalo na Ogrsko ter je vlado prevzel njegov brat. Boleslav
II.	se ni vrnil več v domovino. Kot pravi legenda, ne zgodovinsko povsem dokazana, je umrl kot „mutec osojski“ v samostanu v Osojah na Koroškem. Tam kažejo še sedaj njegov grob, ob katerem je naš Aškerc napisal svojo pesem. Ta ohranja njegov spomin med Slovenci, kot podobo velikega spokornika.
To je zgodba škofa-mučenca, zaradi obrambe človečnosti do podanikov.
Varuh poljske enotnosti
Obhajanje devetstoletnice smrti sv. škofa 'Stanislava ima tri dele: prvi je proslava njegovega spomina, ki se bo obhajal na Poljskem 13. maja, ko bodo obenem po vsem svetu v katoliških cerkvah spominske slovesnosti, tudi v Buenos Airesu v poljski cerkvi na ulici Mansilla, in po njih akademija prav tam. Nato bo v dneh 15. do 20. maja romanje zdomskih Poljakov z vsega sveta v Rim, ki ga bo vodil kardinal pri-mas Wyszynski, začel pa papež Janez Pavel II. z obiskom 400-letne cerkve sv. Stanislava v Rimu. Za to'priložnost sta zdomska poljska škofa W. Rubin in S. Wesoly izdala pastirsko pismo na zdomske Poljake, naj se udeleže tega romanja ter družno s papežem molijo za „ohranitev vere v poljskem narodu, ki je bil vedno v zvezi s krščan-
(Nad. na 2. str.)
~ ~~ - ''-rssamtm*- »msss
3. junija 1979 SPOMINSKI DAN v Slovenski hiši
Str«« 4

SVOBODNA SLOVENIJA
Goriška in Primorska
(Nad. iz 3. str.)
SLOVENSKA SKUPNOST NA DRŽAVNOZBORSKIH VOLITVAH
'Po sporazumu med manjšinskimi strankami v Italiji o skupnem nastopu na volitvah za evropski parlament, ki bodo 10. junija, je bilo pričakovati, da bo prišlo do skupnih nastopov tudi za italijanske parlamentarne volitve, kj so razpisane za 3. in 4. junij. V Doberdobu se je 21. aprila sestal deželni svet Slovenske skupnosti, na katerem je izčrpno poročal deželni tajnik Drago Štoka o pripravah za skupen nastop vseh manjšin po zadnjem sestanku teh skupin v Veroni.
Na seji je deželni svet Slovenske skupnosti tudi odobril nastop na parlamentarnih italijanskih volitvah skupaj s Furlanskim gibanjem. Po izčrpni razpravi je sprejel imena predlaganih kandidatov za poslansko zbornico in senat v vseh okrožjih dežele Furla-nije-Julijske krajine. Volilni znak bo vseboval simbole obeh političnih formacij.
S tem zgodovinskim sporazumom si je Slovenska skupnost odprla pot tako v evropski kot v italijanski parla-
ment. Zavedni slovenski volilci imajo priliko, da s strnjenim glasovanjem o-mogočijo izvolitev slovenskega demokratičnega zastopnika. Slovenska skupnost bo seveda do volitev morala izvesti še veliko delo, da bo pridobila tudi omahljivce na svojo stran.
ŠE O GOSTOVANJU V ZDA
V „Svobodni ¡Sloveniji“ z dne 3. maja smo že poročali o gostovanju Članov goriških prosvetnih društev „P. D. Štandrež“ in števerjanskega ansambla Lojzeta Hledeta v ZDA. Skupino je vodil ms gr. dr. Kazimir Humar iz Gorice. Iz poročil, ki jih imamo iz ZDA, je razvidno, da so vse prireditve goriških gostov zelo lepo uspele ob veliki udeležbi Slovencev v ZDA. Gostje so v Clevelanda obiskali tudi Slovensko pisarno v Baragovem domu ter grob rajnega pisatelja Karla Mauser-ja. Ob odhodu se je msgr. Humar v „Ameriški domovini“ zahvalil clevelandskim Slovencem za izredno gostoljubje, ki so ga bili deležni goriški gostje. Ob tej priložnosti je tudi omenil, da so bili prav clevelandski rojaki tisti, ki so v najtežji uri, ko so v Gorici gradili Katoliški dem, priskočili na pomoč kot nihče drugi, in da bi brez te pomoči katoliški in demokratični Slovenci v Gorici ne imeli svojega kulturnega središča.
SLOVENCI na KOROŠKEM
VINKO ZALETEL: 1500 PREDAVANJ
Izobraževalna in prosvetna inštitucija posebne vrste je obhajala zadnji četrtek izreden jubilej: vogrški župnik, duhovni svetnik Vinko Zaletel,, je imel v Domu prosvete v Tinjah svoje 1500. predavanje z diapozitivi. S svojimi predavanji je obiskal vse naše kraje, s kamero v rokah pa domala ves svet. Napisal je več knjig o svojih potovanjih, spet ena bo v kratkem izšla pri celovški Mohorjevi. Vinko Zaletel piše v njej o sebi:
„Že od dijaških let sem veliko fotografiral. Z razvojem barvnih slik so me zvabile barve, odkrival se mi je nov svet. Fotoaparat je postal moj stalni spremljevalec, kjerkoli sem bil. Koroška je prelepa, začel sem loviti njene lepote in zanimivosti na barvne dia-sli-ke. Potoval sem vedno več in dalje, da sem oblezel vse kontinente in povsod lovil lepote in zanimivosti. Vsak rad pokaže svoje slike tudi drugim. Ljudje
so se zanimali, spoznal sem, koliko koristnega lahko napravim s predavanji in koliko ne le poučnega, ampak tudi verskega in vzgojnega lahko skrijem v slike. Iz zasebnih predavanj sem kar nujno, ko drugih ni bilo, prišel v organizirano delo v Katoliški prosveti in KKZ.
Jubilej — 1500. predavanje je bilo posvečeno Poljski, domovini novega papeža — je počastil s svojim obiskom tudi škof dr. Jožef Kostner ter številni drugi častni gostje: dr. Apovnik, prelat Zechner, ravnatelj dr. Zablatnik, predsednik KKZ Kašelj, Milka Hartman, France Gorše, šef katoliškega Bildungswerka dr. Meir in številni sobrat je.
Tinjski rektor Jože Kopeinig je v svojem govoru orisal lik jubilanta. Zaletel se je ravnal po besedah Sv. Avguština: če smo storili vse, kar smo mogli, smo storili samo to, kar je bila naša dolžnost.
„ZVESTOBA SLOVENSKIM IZROČILOM!“
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse Slovence in Slovenke na
18. OBLETNICO BLAGOSLOVITVE v nedeljo, 20. maja
Ob 11,00: sv. maša za žive in rajne člane. Daroval jo bo msgr. Anton Orehar v kapeli Presvetega Srca.
Ob 13,00: skupno kosilo.
Ob 15,30: akademija s sodelovanjem šole škofa Rožmana, Slovenskega pevskega zbora, članov SFZ in članic ®DO. Govoril bo g. Jože Korošec ml.
Po kulturnem programu bo prosta zabava ob zvokih orkestra “ZLATA ZVEZDA” (bivša Planika)
KREDITNA ZADREGA SLOGA Z O. Z.
Do danes je več kot 600 rojakov nakupilo vezane delnice v zavesti, da potrebujemo še močnejši gospodarski zavod, pa tudi zaradi ugodnosti, ki jim jih te delnice prinašajo. O podrobnostih berite v “STIKE”, ali pa se informirajte osebno ali po telefonu v zadružni pisarni.
V SLOGI JE MOČ !
PO ŠPORTNEM SVETU OBVESTILA [SLOVENIA LIBRE
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sáenz)
KLADIVARJEiV ATLET Ukič je med 31 tekmovalci osvojil naslov prvaka v malem maratonu na 25 km na progi Krško-Leskovec-Krško.
NA POKLJUKI je bilo 23. aprila državno prvenstvo v smučarskem teku na 50 km; članice so se pomerile na 16 km, na isti progi so tekmovali tudi mladinci. Udeležba je bila skromna: 14 članov, 6 članic in 16 mladincev. Prva mesta so osvojili član Cveto Podlogar iz Gorij na 50 km, Milena Kor-deževa (Triglav-Kranj') pri članicah in Dušan Djuričič iz Mojstrane pri mladincih.
V	MOSKVI se je 27. aprila zaključilo 46. svetovno prvenstvo v hokeju na ledu. Večjih presenečenj ni bilo, le Sovjeti so premagali vse nasprotnike z višjimi rezultati kot običajno; Sovjetska zveza je odpravila ČSSR, ki je osvojila srebrno medaljo, z 11:3 in s 6:3, vedsko (tretje mesto) z 9:3 in 11:3. Kanadčani so zasedli 4. mesto, v zadnji tekmi so celo premagali Švede s 6:3, kar pa ni zadostovalo za medaljo. Slede Finska, ZRN in ZDA; zadnja je bila Poljska, ki se je komaj u-vrstila v skupino A in ho spet igrala na novem prvenstvu v skupini B.
BELGIJEC ¡ZOETEMELK je zmagal v kolesarski dirki „Po Španiji“, ki se je po 19. etapah končala 13. maja s ciljem v Madridu.
V	NOVI GORICI je bil 15. aprila mednarodni atletski miting, ki so se ga udeležili Italijani, Švedi, Nemci in Poljaki. Na mitingu je Italijan Di Giorgio postavil nov italijanski rekord z 225 cm v skoku v višino, Milic (Jug.) nov jugoslovanski rekord v metu krogle z 19,92, Slovenec Ivan Piculin iz Nove Gorice pa nov slovenski rekord v skoku v daljavo s 758 cm. Med damami je Lidija Benedetičeva (N. Gorica) v skoku v višino s 181 cm osvojila prvo mesto, Vinazzova (N. Gorica) pa v skoku v daljavo s 611 cm. Poljakinja Rabztinova je postavila v teku na 100 m z 11,8 rekord novogoriškega stadiona.
V	MARIBORU so se 29. aprila pomerili sedanji najboljši jugoslovanski telovadci; tekmovanje je veljalo tudi za slovensko republiško prvenstvo. Po pričakovanju je med člani prvo mesto o-svojil Kunčič (Lj.), pri članicah pa Jasna Doklova iz Novega mesta. Nastopilo je 75 telovadcev; ekipno so zmagali tekmovalci Ljubljanske gimnastične zveze.
SOBOTA, 19. maja:
V	Slovenski hiši ob 16. uri začetek predavanj na slovenskem oddelku U-krajinske katoliške univerze. Predavata prof. dr. Vinko Brumen in prof. dr. Tine Debeljak. Po predavanjih dogovor o izpitih.
NEDELJA, 20. maja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
18-letniea blagoslovitve Doma.
SOBOTA, 26. maja:
V	Slovenski hiši ob 16 predavanje dr. M. Komarja v priredbi SKAS-a: Filozofske osnove slov. programatike.
NEDELJA, 27. maja:
Žegnanje pri Mariji Pomagaj v Slo-
vehski hiši.
SOBOTA, 2. junija:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 3. junija:
Praznik slovenskih junakov v Slovenski hiši.
SREDA, 6. junija:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
ob 17. uri v Slovenski hiši. Počastitev naših junakov. Sodeluje gdč. Katica Cukjati.
NEDELJA, 10. junija:
Redni občni zbor Slovenskega doma v San Martinu ob 10. uri.
ČETRTEK, 14. junija:
Na Pristavi ob 15. uri redni sestanek ženskega krožka. Msgr. Anton Orehar bo imel razgovor o temi: „Žena v družini.“
SOBOTA, 16. junija:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
SOBOTA, 30. junija:
Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja Medorganizacijskega sveta ho v petek, 18. maja ob 20. uri na Pristavi v Castelarju.
Učiteljska seja ho v ponedeljek, 28. maja ob 20. uri v Slovenski hiši.
Seja upravnega odbora ZS bo v
četrtek, 24. maja ob 20. uri v Slovenski hiši.
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9508
Uredniški odbor:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 1.419.886	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1979:
za Argentino: $ 25.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 28.000.—; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 30 USA dbl.; obmejne države Argentine 25 USA dol.; Avstralija 35 USA dol.; Evropa 32 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 24 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
♦ * *

KREDITNA ZADRUGA
"SLOGA” z o* z.
BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T. E. 658 - 6574
V nedeljo, 27. maja 1979
ob 5. obletnici blagoslovitve cerkve
v
Žegnanje
pri Mariji Pomagaj v Slovenski hiši
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
Zvezna odbora SDO-SFZ
iskreno vabita vse
PEVSKE
IN INSTRUMENTALNE SKUPINE,
kakor TUDI SOLISTE, k sodelovanju za letošnji
PEVSKO-GLASBENI FESTIVAL
Prijave pri zveznih odbornikih.
»■■•■■■■»■■■»■■•■•■■«»••••■■■•■•■•«■■■■■a
Prof. dr. JUAN JESUS RLASNIK
•	ob 11.30
•	ob 13.00
•	ob 15.00
•	ob 16.00
sv. maša za dobrotnike ¡Slovenske hiše. Z delegatom msgr. Oreharjem bodo somaševali krajevni dušni pastirji. Pel bo SPZ „Gallus“.
na voljo kosilo.
zvočni film o blagoslovitvi cerkve 26. maja 1974.
pete litanije Matere božje. Po litanijah ¡na voljo še malica ob prijetni družbi.
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
:	l
:	Marcelo	T. de Alvear 1241, pritličje	■
Capital Federal Tel. 393-2413
I	5
■	Ordinira v torek, četrtek	in soboto	i
S	od 17.	do 20. Zahtevati	določitev	•
:	ure na	privatni telefon	666-4366.	*
:	■
'■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■•«««■«■■«■■■■i
IZZA ŽELEZNE ZAVESE
„Tovariš Lenin se je hudo motil, ko • je nekoč v napadu malodušja rekel, da bi bilo bolje, če hi bil ostal v Švici.“
„Nič se ni motil! Tovariš Lenin je * imel zmeraj prav!“
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Aires Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-8827
Vse za dom
Pohištvo
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije
ODROR NAŠEGA DOMA VABI VSE ČLANE
V
Člansko večerjo
V SOBOTO, 26. MAJA OB 20. URI na kateri bo
Sprejem novih članov
Ogled gradnje športnih prostorov
Sodeluje: SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL Prijave do 24. maja 1979 na tel. 651-1760.
Dal bo,^ da zasije kakor luč tvoja pravičnost in tvoja pravica kakor opoldanska jasnina.
6. maja 1979 je v 82. letu starostu umrla gospa
Terezija Pergar
Žalujejo:
sinovi: France, Ivan, Tone z družinami in Ciril
in hčere: Ivica in Mija z družinama. Ljubljana, Jesenice, Buenos Aires.



LJUBLJANA — Letošnjo Jakopičevo nagrado je dobil akademski slikar Zoran Mušič, ki je doma iz Gorice, a sedaj že trideset let živi in dela v Parizu in Benetkah. Mušič je v aprilu v Umetniškem paviljonu v Beogradu razstavil 59 grafičnih listov, ki jih je ustvaril med leti 1950 in 1978. Mušič je Beograjčanom znan še iz časov pred zadnjo vojno, saj je razstavljal v istem paviljonu leta 1937, 1930 in 1940.
BOVEC — Pod vasico Plužna na pobočju Kanina bodo do konca leta 1980 zgradili prvi del počitniškega naselja „Kaninska vas“. Stanovanja, 103 jih bo, bodo velika od 17 do 70 kv. m. Naselje gradi Stavbno podjetje Gorica; oglašajo se že prvi kupci — posamezniki ter razna podjetja iz Slovenije in tudi Hrvaške,
KOMENDA — V Komendi so pred leti uredili prostor za Zdravniško ambulanto, tja je enkrat na teden prišel zdravnik in pregledal lažje bolnike. Sedaj ga že tri leta ni, Zdravstvena ambulanta sameva in ljudje morajo romati za vsako malenkost v Kamnik. Občani so vprašali, ali je kaj možnosti za zdravnika, pa so dobili negativen odgovor: Ambulanta bi potrebovala nove prostore, novo opremo in če bi vse to bilo — ni zdravnika.. .
LJUBELJ — Kozorogom grozi pogin, ker so lovci ugotovili, da so se med njimi razširile garje. Za omejitev širjenja bolezni bodo morali veliko živali postreliti.
MARIBOR — V mariborski občini izhaja 43 glasil raznih podjetij v nakladi 143.000 izvodov. Komisija Socialistične zveze delovnega ljudstva je u-gotovila, da časnikarji pri nekaterih glasilih ne dobe potrebnih informacij,' drugje pa vodilni delavci vplivajo na vsebino glasila kot „cenzorji“; so pa tudi primeri, ko so vodilni kar odgovorni uredniki in nimajo težav s tonom pisanja v listih.
LJUBLJANA — Na slovenskem trgu je bilo v prodaji v aprilu le 40 ton limon, pa še te so imele „lepotno napako“. Zaradi zavlačevanja na carini,
s»
Veličastno jubilejno romanje v Lujan
Teh predmetov primanjkuje, čeprav proizvodne zmogljivosti predvsem v živilski industriji niso dovolj izkoriščene. Ker pravijo, da ima prebivalstvo dovolj denarja, bi bilo po mnenju nekaterih „naravneje“, da bi ta „presežek denarja“ pobrale višje cene.
LJUBLJANA — Z melioracijo Ljubljanskega barja je vedno dovolj problemov; nekateri predlagajo poglobitev Ljubljanice od Vrhnike do Fužin, drugi napravo nasipov in prečrpavanje deževnice v dvignjeno Ljubljanico, tretji pa predor pod Golovcem. So pa nekateri posamezniki za nov prekop Golovca med Rudnikom in Bizovikom, ki naj bi služil tudi za cesto in železnico. Izkopani material bi naj po tej varianti porabili za nasipavanje novega barjanskega naselja, kjer bi bilo treba tla dvigniti vsaj za en meter.
[MARIBOR — Slovensko podjetje Primat iz Industrijske ulice 22 v Mariboru ima „primat“ v „propagandni slovenščini“. Na ceniku svojih izdelkov ima takole poslastico za sloveniste: Porez na prometu, kučište in ukupna cena. Za naše mlajše bralce povemo, da je „porez“ davek, „kučište“ ohišje, za „ukupno“ ceno pa so že vsi brez slovarčka uganili njen pomen.
LJUBLJANA — V Sloveniji je na sodiščih problem s sodniki, kar petina sodniških mest je nezasedena. Težave imajo tudi s prostori: le tretjina sodišč deluje v primernih prostorih. Po novi reformi ni več okrajnih in okrožnih sodišč, ampak so le 4 višja — v Celju, Ljubljani, Mariboru in Kopru ter osem temeljnih sodišč, ki so v prej omenjenih krajih ter še v Novem mestu, Np-vi Gorici in Murski Soboti; ta sodišča imajo 42 enot.
Umrli so od 13. do 20. maja 1979:
LJUBLJANA — Miloš Perdan; Stanislav Novak, 52, časnikar; Ivan Mihelič, up.; Stanislava Oven r. Jenko; Ivan Skubic, obrtnik; Janez Burja; Ana Andlovič r. Švigelj; Vera Železnik; Antonija Srečkovič; Jože Wallas, žel. up.; Vlado Mahorčič; Ana Videnšek; Frančiška Vrtačnik r. Lavrič, 89; Marija Setnikar r. Oblak, 95; Rudolf Piščanc, 78; Vida Kelemina, 81.
Letošnje jubilejno romanje v Lujan je bilo prav gotovo eno največjih slovenskih verskih manifestacij v Argentini. Rojaki iz Buenos Airesa in njegove okolice pa tudi od drugod (iz Cordobe, Bariloč, Mendoze in dr.) so popolnoma napolnili baziliko v Lujanu, ki je največja cerkev v Argentini in sprejme več tisoč vernikov. Toda to romanje ni bilo največje samo po številu Slovencev, ki so se ga udeležili, ampak tudi po prazničnem razpoloženju teh ljudskih množic, ki so se prišle zahvalit Mariji za prejete dobrote in se ji priporočit za prihodnost. In zopet se je tudi ob tej priložnosti pokazala urejenost in discipiiranost Slovencev, kar vsako leto vzbuja pozornost pri argentinskih cerkvenih in laičnih krogih. Za velik uspeh letošnjega romanja gre posebna zahvala tudi Bogu, ki je naklonil romarjem krasno jesensko sončno vreme.
Letošnje romanje je bilo jubilejno: 45-letnica prvega romanja Slovencev k Mariji v 'Lujan ter 30-letnica zahvalnega romanja. Leta 1934 je v Lujanu prvič zadonela slovenska pesem. Prvi slovenski dušni pastir v Argentini g. Jože Kastelic, ki je nekaj časa prej prišel med rojake v Argentino z namenom, da jim nudi versko pomoč, je zbral Slovence in jih popeljal v Lujan, kjer je zanje daroval sv. mašo in jim pridigal v slovenščini. Pri tem prvem romanju še ni bilo velikih slovenskih množic, toda napravljen je bil začetek, in od tedaj dalje — pozneje pod vodstvom msgr. Janeza Hladnika — so~se romanja Slovencev v Lujan redno vršila. Primorski rojaki so si omislili i zastavo s sliko svetogorske Marije in z njo romali v 'Lujan vsako leto. Tudi letos je bila ta zastava pred glavnim oltarjem v baziliki ob sliki brezjanske Marije in so jo nato Primorci ponosno nosili v popoldanski procesiji.
Poleg omenjenega jubileja se je z letošnjim romanjem obhajalo še en jubilej: 30-letnica zahvalnega romanja. V maju 1949 smo se slovenski begunci
pridružili tukajšnjim Slovencem in skupaj z njimi poromali v Lujšn, da se tam Mariji zahvalimo za srečen prihod v Argentino iz avstrijskih in italijanskih taborišč. Tedaj je bila v baziliki ustoličena velika slika brezjanske Marije in tedaj smo tudi sklenili, da bomo vsako leto romali v Lujan. Ta sklep smo vsa pretekla leta zvesto izvrševali in ga letos kronali z resnično veličastnim romanjem.
Ob 10 je bila v baziliki romarska sv. maša, ki jo je — kakor vsako leto — daroval slovenski delegat in vrhovni dušni pastir msgr. Anton Orehar, obkrožen od številnih ministrantov in narodnih noš. Takoj v začetku je s kora zadonela pesem ,/Bodi nam pozdravljena“. Med mašo je bilo krepko ljudsko petje najbolj znanih in priljubljenih slovenskih cerkvenih pesmi.
Po evangeliju je imel msgr. Orehar pomemben govor, v katerem je obrnil pogled na preteklost in prihodnost. O-menil je naše težko življenje v taboriščih, prihod v Argentino, boj za vsakdanji kruh, pri čemer pa nismo pozabili na Boga in svoj slovenski rod. Organizirali smo si versko življenje, ustanovili slovenske organizacije, Domove in šole, začeli takoj spočetka izdajati slovensko časopisje itd. Uspeh tega dela je viden. Pri tem delu pa ne smemo omagati. Prve javne delavce s še domačo tradicijo morajo polagoma nadomestiti mlajše moči pri vodstvu naše skupnosti po že ustaljenih verskih in narodnih poteh. Važno je, da ostanejo naše vrste strnjene, da se trdno oklepamo vsega slovenskega: slovenske sv. maše, slovenskega časopisja, ki bo ostalo samo, če ga bomo prav vsi podprli, slovenskih Domov in organizacij in slovenskih prireditev.
Sv. obhajilo so prejeli skoraj vsi romarji in je bilo kar premalo duhovnikov na razpolago za obhajanje tako velike množice rojakov.
Po maši so se ljudje — kot je že navada — razkropili na razne strani, da se nekoliko pokrepčajo. Toda čas,

SLOVENCI v ARGENTINI
Osebne novice:
BUENOS AIRES
ki je trajalo kar štiri (4) mesece, je 60 ton egiptovskih limon zgnilo, 40 ton pa je dobilo „slab izgled lupine“ in so jim zato tudi znižali ceno na 14,50 din za kilogram.
LJUBLJANA — Doma imajo ljudje preveč denarja; tako ugotavljajo in i-stočasno pravijo, da je to dokaz „uspešnosti zaviranja cen“, zaradi katerega podjetja raznih predmetov ne izdelujejo. Med drugim manjka v Jugoslaviji samo na področju stekla in keramike nad 2000 (dva tisoč) predmetov. Manjka pa tudi kopica drugega blaga — predvsem gradbenega materiala, mesa, masla, melka, kave in južnega sadja.
RAZNI KRAJI — Jože Steklačič, Višnja gora; Milan Kovačec, Gornja Radgona; Vilko šikonja, Črnomelj; Marija Rupnik, Domžale; Jože Pirš, 64, Radomlje; Franja Pečnik r. Jelenec, Rašica pri Vel. Laščah; Ana štrbenk r. Gostiša, up. učit., rnomelj; Anton Tre-bar-Jenehar, Zadraga; Marija Pečka j r. Drofenik, 79; Vrhnika; Milan Jurko-kovič, Krško; Franc Ficko, ekonomist, Murska Sobota; Franc Pokorn, šol. u-pravitelj, Sora; Angela Učakar r. Žav-bi, Bela; Beti Bran r. Abram, Novo mesto; Franc Rajner, up. čevljar, Črnomelj; Anton Novak, up. pismonoša, Dol. Logatec; Tone Leskošek, up. učit., 60, Zagorje; Edi Slapšak, elektromon-ter, Senovo; Franc Hudoklin, vratar Kartuzije Pleterje; Janko Regvat, šol. ravn.; Pilštajn; Ivana Rudolf, 87, Škofja Loka.
Ljubljanska večerja
Zveza slovenskih 'mater in žena je priredila v soboto 5. ti m. v Slovenski diši Ljubljansko večerjo v vrsti podobnih prireditev že v drugih Domovih, kot n pr. štajerska večerja, gorenjska in druge. Dvorana je1 bila za to priložnost lepo pripravljena: že v preddvorani kakor tudi v dvorani z okusno razporejenimi mizami z rožami, z oljnatim: slikami ljubljanskih motivov in s podobami iz raznih dob mesta v ljubljanski zgodovini. Slednjega udeleženca so gospe iz ožjega in širšega odbora Pozdravile že v preddvorani s čašico brinjevca in tipično „makovko“, ki naj bi predstavljala ljubljanski „salzstan-Sel“. Večer je odprl naš znani „spiker“
L.	Rezelj z opombo, da so prav ob tej uri in prav tako v soboto 5. maja leta 1945 — pred 44 leti — zapustili prvi Ljubljančani svoje mesto in šli v prostovoljno pregnanstvo. Iz njega se zdaj radi povračajo nazaj s svojimi spomini 1,1 s svojo privezanostjo, katere eno znamenje je tudi ta večerja.
Nato je dal besedo predsednici Zve-slovenskih mater in žena ge. Pavlini bcbovškovi, ki je v kratkih uvodnih besedah poudarila dva namena Zveze 8 take vrste prireditvami, namreč: seznaniti Slovence v tem velemestu s tipičnimi podrobnostmi posameznih slovenskih pokrajin glede jedi, ki je v jetičnem kraju običajna ter jim tako bolj približati rodni kraj in domače uudi v najbolj prijateljski družbi ob »domači družinski skledi.“ Drugič pa ~~~ dobiti na ta način sredstva, da Zve-more gmotno podpreti tiste rojake, b' so po usodi izpred trideset let prišli v Položaj pomanjkanja in bede. Prebra-la je dve pismi takih podpirancev, ki se Zahvaljujejo za podporo. Zahvali se vsem bjajevnim domovom za sodelovanje, tu-dl posameznikom, ki so po svoje pri-
pravili ta večer in vsem udeležencem.
Po prvem delu reproduciranih slik še iz „bele“ Ljubljane, ki jih je komentiral povezovavec L. Rezelj, je sledila „prva rihta“: po ljubljanskih receptih prirejen guljaž, kakor smo ga včasih jedli v Unionu ali Pri šestici in drugod, in se s tem podprli za nadaljni „pestri program“. Sledila je druga vrsta podob iz današnje „rdeče“ Ljubljane, ki je večina ne poznamo, toda ob podobi Trnovske cerkve so se Trnovčanom kar same od sebe odprle glasilke in za njimi je vsa dvorana zapela pesem o trnovskem zvonu.
Nato je sledil govor Ljubljančana Božidarja Finka, ki je po omembi pesniških nazivov Ljubljani, kot „ljubljeni' in „ljubici nebes in sreče“ ter „tisočkrat blagoslovljeni, od Boga poslani nam v tolažbo,“ kakor so jo pozdravljali Pregelj, Prešeren in Cankar, je strnjeno prikazal njeno podobo in rast od prazgodovinskih časov in preko zgodovinskih dob v stoletja, ko je na tern prostoru slovensko ljudstvo postajalo narod in se mu je prav Ljubljana razvila v njega središče. Označil je to slovensko rast še v podrejenosti drugim narodom do rojstva ideje o kraljestvu Zedinjene Slovenije v letu ^1848 pa do osvoboditve leta 1918, do meščanske revolucije in „republike“, ki ni republika in ki nam ni v ponos. Končal pa je z željo po „vseh blagoslovih Ljubljani“. Govor so navzoči nagradili z odobravanjem.
Nato je sledil odrski_ prizor „V ljubljanski štoriji pri Lepi Urški“, ki ga je, kot je napovedovavec povedal, „prav za to priložnost“ napisal dr. Tine Debeljak. Je to mlada Županova Micka z Dolenjskega, ki se v Ljubljani uči ku-kuharske umetnosti, da bo nekoč v domači krčmi lahko kuhala tudi za
Krst: V soboto 12. maja 1979 je bil krščen v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Jože Matjaž Dobovšek, sin odvetnika Jožeta Dobovška in ge. Marjete roj. Rožanec. Botra sta bila Jože Rožanec ml. in gdč. Pavlinka Dobovšek. Krstil je msgr. Anton Orehar. Čestitamo !
Poroka: V cerkvi Marije Pomočnice v Don Bosco, Ramos Mejia, sta se 5.
t.	m. poročila Marko A. Šimenc in lic. Liliana I. Cambra. Za priče so bili nevestini in ženinovi starši. Poročni o-bred s sv. mašo je opravil msgr. France Novak., čestitamo!
Nov diplomant: Na buenosaireški univerzi naravoslovnih ved je diplomiral na geološki fakulteti ter prejel naslov geologa Janez Homovc. čestitamo!
„ljubljansko gospodo“, ki hodi tja. Zdaj je „na praksi“ v „Pri lepi Urški“. Tja pride zgodaj zjutraj po nočni sobotni „turi“ po ljubljanskih štanjah znani Frtaučkov Gustl, star fant, ki bi se hotel ženiti in se smoli okrog „kel-narce“, kajti iz furmana je postal „trgovec z deželnimi pridelki,“ in potrebuje ženo. V tem pride od zgodnje flečkajnerske maše v gostilno na „bel kofetek s kajzeržemljico“, Kurenčkova Nežka, prva Gustlnova ljubezen. Zdaj je vdova, pa gospodinji pri veletrgovcu Mayerju. Pogovor se suče okrog gosposkih jedi, ki jih Ljubljana uživa, pa ni med njimi prav nobene ljubljanske, vse so od drugod in s tujim imenom (cele litanije jih je) in na koncu Gustl ugotovi, da je pristna ljubljanska jed .—. krakovsko zelje in velikonočna aleluja. Ljubezen med obema se obnovi tako, da Nežka pospremi Guština že k zadnji maši in za zvečer naroči ženin pri „Lepi Urški“ še dobro večerjo. Županova Micka po njunem odhodu pripravlja ljubljanski menu in se spravi na torto, ki pa se ji ne posreči in tako bo ta „slavnostna večerja brez zelja in brez njene torte“ .
Ne moremo soditi o vrednosti farse, pač o igrskem prikazu, ki je bil odličen, saj ga je Slovensko gledališče predstavilo z najboljšimi močmi: Županova Micka je bila gdč. Mari Makovčeva, Kurenčkova Nežka ga. M. Pezdirčeva in Fertaučkov Gustl režiser M. Borštnik. Doživeli so celo med igro aplavz in seveda tudi ob koncu. Gledališki uspeh je bil velik.
Nato je sledila šele glavna večerja: „pohana piška“ itd. do čezpolnočnih ur, med katerimi so licitirali; torte in poklonili izžrebanki lep ročho vezan prt. Zveza slovenskih mater in žena, ožji in širši odbor-, pa organizacije ki so preskrbele pecivo po Domovih so priredili lep večer, čeprav ni bil tako obiskan, kakor bi zaslužil.
Zvezni izlet v La Plato
Čeprav je bilo v nedeljo 29. aprila jutro nevarno oblačno in izredno mrzlo, skoraj že zimsko in ne več jesensko, je bilo število mladine, ki se je odzvala vabilu zveznih odborov SDO in SFZ na izlet v La Plato, zadovoljivo: približno petdeset razvedrila in vesele družbe iskajočih fantov in deklet se je peljalo z vlakom iz Haeda v glavno mesto province Buenos Aires.
Zaradi razmeroma dolge vožnje je marsikak nestrpnež postal slabe volje, toda popravila železniških tirov so nujna popravila, in železniška uprava nikogar na sprašuje, če ga slučajno moti zamuda; sprijazniti se je bilo treba z dejstvom, da je vožnja trajala tri ure namesto dveh.
Zvezna odbora SDO in SFZ sta mislila ob pripravi na izlet napraviti obisk v živalski vrt, ki je lepši od bue-nosaireškega, in v muzej prirodopisnih ved; za živalski vrt ni bilo posebnega zanimanja in je zato ostal le na papirju, pač pa je bilo drugi točki posvečeno več časa, ker je vse sv. Peter prisilil z obilnim dežjem ravno po kosilu, ko so fantje igrali nogomet, dekleta pa odbojko.
Čeprav nas ni bilo veliko, je skupina postala številnejša, ko je prispela še pristavska mladina, okoli 15 pevcev tamkajšnjega mladinskega zbora, zadržana v Domu zaradi sodelovanja pri komemoraciji za rajnim gospodom Pavlom Fajdigom.
Po že imenovanem obisku muzeja, je bila darovana v parku nasproti muzeja sv. maša. Hvala g. Janezu Cukja-tiju za uslugo in dobro voljo.
Po sv. bogoslužju so se fantje spet spravili na nogomet, dekleta na odbojko, nekaj jih je pa šlo na malo je-zerce, nasprbti živalskega vrta, na čolne.
Sonce se je za sivimi oblaki bližalo daljnjemu obzorju; muzej, živalski vrt, park, jezerce, čolni... vse se je potapljalo v mraku na - aveniji Iraola, tudi visoke stavbe na aveniji št. 1. Ko je vlak odpeljal 3 minute pred določeno uro s postaje — nekateri še niso vstopili — je vladala v okolici mesta diagonal že popolna tema.
Tretje mladinsko srečanje
Kot po navadi vsako prvo nedeljo v mesecu, je bil tudi 6. maja zvezni sestanek. Po sveti daritvi, katero je, kot običajno, daroval msgr. Orehar, je sledil zajtrk in pomenek, nato so se udeleženci pomaknili v dvorano, kjer so se ob lahni in prijetni glasbi naprej pogovarjali do začetka predavanja.
Sestanek je pričel Pavel Pleško, predsednik zveznega odbora SFZ, ki je pozdravil vse navzoče in jih povabil k molitvi pred začetkom predavanja. Posebnega pozdrava sta bila deležna duhovni vodja mladinskih organizacij dr.
določen za popoldansko pobožnost, se je naglo bližal. Že pred 14. uro so romarji zopet popolnoma napolnili baziliko. Po uvodni pesmi „Veš, o Marija“ je stopil k oltarju mladi slovenski duhovnik, g. Jože Bokalič GM, ki je v krepkem in vznesenem govoru o-risal naš odnos do naše nebeške matere Marije. V lepi govorniški obliki je označil veliko ljubezen in spoštovanje Slovencev do Marije že v domovini, nato v taboriščih in sedaj v novi domovini. Vedno smo ji zaupali in se k Njej zatekali, ko smo bili v stiskah in v revščini; nič manj je ne smemo ljubiti sedaj, ko smo v boljših razmerah. O-stanimo Marijin narod, kakor smo vedno bili!
Takoj po govoru se je začela procesija, ki je bila letos po številu udeležencev gotovo ena največjih. Za križem in zastavami se je razvrstilo veliko število šolske mladine s svojim učiteljstvom. Tej so sledili možje in fantje v takem številu, kot gotovo še nikdar. Nekatere organizacije so se procesije udeležile s svojimi zastavami. Sledil je kip lujanske Matere božje. Za tem so prišle na vrsto slovenske narodne noše. Bilo jih je izredno veliko in so vzbujale splošno pozornost. Fantje v narodnih nošah so nosili podobo brezjanske Marije Pomagaj. Tem so sledili ministranti in duhovščina. Za redovnicami pa je šla — lahko rečemo — nepregledna množica žena in deklet. Toliko jih je bilo, da se je morala pred glavnim vhodom procesija za kar lep čas ustaviti, da so vse žene in dekleta zapustile cerkev in se uvrstile v procesijo.
Po prihodu v baziliko se je popoldanska pobožnost nadaljevala. Vsa cerkev je sodelovala pri petih litanijah Matere božje. Po blagoslovu in sklepu je zadonela sklepna zahvalna pesem „Hvala večnemu Bogu“ in potem še že kar naša narodna „Marija skoz življenje“.
Letošnje romanje je bil resnično velik in lep slovenski praznik v Argentini.
__	s-f
Alojzij Starc in govornik tistega dneva g. Milan Magister, ki je takoj pričel svoje izvajanje o tridesetletnici SDO in SFZ.
Kvalitetno predavanje je obsegalo zgodovino organizacij, s posebnim poudarkom na težke začetne razmere; ob številnih zgledih je razložil prenekate-ra načela in njih važnost v organizacijskem življenju. Predavanje je bilo zanimivo in jasno, zato ni čudno, da smo mu dobro razpoloženi sledili.
Po končanem govoru se je Janez Jerebič, kulturni referent zveznega odbora SFZ zahvalil govorniku *— nekdanjemu predsedniku — in vse navzoče pozval k čimvečji udeležbi pri naslednjem sestanku.
■■•■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■J
Goriška in Primorska
LITERARNA NAGRADA “VSTAJENJE” 1978
Komisija literarne nagrade VSTAJENJE, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Jevnikar, ravnatelj dr. Anton Kacin, pesnica Ljubka Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala dne 11. aprila 1979 v Trstu in podelila literarno nagrado VSTAJENJE za leto 1978 goriški pisateljici Zori Piščanec za življenjsko delo ob povesti Pastirica Urška, ki je izšla laiji pri Goriški Mohorjevi družbi. Pisateljica je do zdaj izdala pet povesti: Cvetje v viharju (1953), Dom v tujini (1958), An-drejka (1970), Na obalah morja (1975) in Pastirica Urška (1978). V njih je ptokazala tenak čut za trpljenje našega človeka in njegovo narodnostno in duševno stisko od časov po prvi svetovni vojni do današnjih dni. V zadnji povesti je posegla v dobo tlačanstva in v nastanek božje poti na Sv. Gori pri Gorici.
Denar za nagrado je podelila Hranilnica in posojilnica na Opčinah.
(Nad. na 4. str.)
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali; N. N. Caseros 12.500 pesov; N. N., San Martin, 5.000 pesov;
N.	N., Ramos Mejia, 3.000 pesov; N.
N., Salta 7.000 pesov; N. N., Švica, 7 dol.; N. N., Švedska, 8 dol.; N N, ZDA, 44 dol. V spomin na pok. Pavla Fajdigo: Mirko Kopač, Castelar, 20.000 pesov. Peter Markeš, Kanada, 25 dol. namesto rož na grob pok. gdč. Roze Golob in pok. Pavla Fajdiga. Boštjan Pe-triček iz ZDA 15 dol. namesto šopka na grob pok. gdč. Rozi Golob. Vsem iskrena hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
Stran 2
MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Sociedad y libertad
En un reciente artículo, publicado en “La Prensa” de Buenos Aires, el columnista Carlos A. Sañudo expresa los siguientes conceptos:
“El sistema institucional de la libetrád es la verdadera eséncia de la demor cracia, y la única forma de que el hombre común no permanezca marginado en las determinaciones de la sociedad, pues éstas surgen como consecuencia, de las ajifeciaáoñés subjetivas de los ciudadanos y no de las ocurrencias o caprichos de los funcionarios.
El sistema institucional de la libertad es la versión política del ideal cristiano, pues transfiere del ámbito de la religión al de la política, la libertad, la dignidad humana y la igualdad ante Dios y ante la ley, moderna versión ésta de la ‘iso-npm;a’ (le los griegos y del principio de reciprocidad de Confucio. El sistema institucional de la libertad proyecta así, hacia fuera del templo, los ideales emancipadores del Cristianismo.
En eí Orden social de la libertad no hay privilegios; como los ciudadanos -i. edén elegir, los empresarios deben competir. En este sistema el aumento de la población no se traduce en bocas superfluas que alimentar/ sino en brazos adicionales cuya labor origina nueva riqueza y un nivel de vida más elevado, si hay libertad, pues ello implica la vigencia de los derechos personales y la seguridad jurídica; que da origen a la confianza económica, requisito para el ahorro voluntario y la inversión, que permite resolver el gran desafío de la actualidad: posibilitar un mejor nivel de vida, a una población en constante aumento, con expectativas crecientes.
El sistema de la libertad no es rígido ni sectario: por el contrario admite la incorporación de nuevas ideas siempre que éstas resistan el análisis de la razón y sean útiles a toda la sociedad en forma permanente, y no sólo a un deteríminla-do grupo de privilegiados y a corto plazo.
Surge así una doctrina permanentemente actualizada, basada en la tolerancia, en la acción libre, voluntaria y responsable del hombre, en la vigencia de los derechos civiles, en la aplicación de la fuerza con fines defensivos para preservar la paz, para proteger y hacer respetar la vida, la libertad y la propiedad de los habitantes, infraestructura ésta que les permitirá alcanzar su bienestar e intentar así la búsqueda de su felicidad.”
IRAN BREZ KRMILA
ZAPOVED: UBIJTE ŠAHA
V Iranu se nadaljujejo uboji, spopadi in kaos. Vlada ne more vladati in sodniki le obsojajo. Na smrt. Tako je bil te dni — v odsotnosti — obsojen na smrt tudi pobegli šah Mohamed Reza Pahlevi in njegova družina, ki pa se — o paradoks minljive slave sveta — sprehaja po bahamskih otokih, kjer še sonči na tropičnih obalah.
Seveda, da obsodba na smrt ne bi izzvenela tako prazno, je sodnik revolucionarnega sodišča, ki je šaha sodilo, pozval vse državljane, naj strežejo, šahu —; po življenju. Tisti, ki ga bo Ubil, ,,bo izpolnil častni ukaz revolucionarnega sodišča.“
Revolucionarna sodišča obsojajo na smrt že kar' iz samega veselja do ubijanja ljudi. Neko časnikarko so ubili, ker da „je pisala proti idejam Homei-
(Nad iz 1. str.)
sko kulturo, katere izraz in simbol je prav ta stara cerkev v Rimu.“
Kot tretji del pa bo romanje papeža Janeza Pavla II. na svetnikov grob, na kraljevi krakovski grad Wawel, kjer je on, kot naslednik svetega ško-fa-mučenca imel svoj škofijski sedež. In od groba „Patrona Poljske“ do čen-stohovske Marije „Kraljice Poljske“. Ta romanja bodo v dneh 5. do 10. junija. Z njimi bodo dosegle višek teh slovesnosti, ki gotovo ne bodo manjše, spričo udeležbe poljskega papeža, vidnega Kri-
nija.“ Ayatollah Homeini pa je spoznal, da tako ne more iti naprej. Zato je izdal ukaz, da ne smejo nikogar več obsoditi na smrt, razen če mu dokažejo zločin uboja.
In zopet neznanka: bodo sodniki in rablji ubogali Homeinija? Malo pred
tem je šef vrhovnega revolucionarnega sodišča opravičeval nad 200 smrtnih obsodb (od februarja pa do danes) in o-stro napadal zahodni tisk zaradi obširnega poročanja o pobojih.
Medtem se notranja kriza v vladi širi. Razne skupine se bojujejo za nadvlado, medtem ko levičarji izrabljajo kaos za svoja obračunavanja. Islamska republika se nahaja sredi viharja, in izgleda, da je ladja ostala brez krmila.
stusovega namestnika na zemlji, kot je bilo praznovanje tisočletja pokristjanjenja pred nekaj leti. Na to se danes pripravlja vsa Poljska, kakor pravi pastirski list škofov v domo.vini: „Za vse Poljake je to priložnost velikega veselja in ponosa. Zato pa imamo dolžnost, da se duhovno pripravimo za intenzivno doživljanje tega obiska v naši doinovini.“
Sv. Stanislav, Patron Poiljske, bo zopet enkrat Varuh poljske enotnosti v
njegovem duhu, tako v domovini kakor v zdomstvu.
td
V	SALVADORJU niso mogli še rešiti problema zavzetih poslaništev. I-stočasno je prišlo do zasedb večih cerkva. Nadškof Romero je zaprosil vlado, naj preneha z represijami. Medtem pa se čedalje pogosteje sliši, da se pripravlja vojaški udar, s katerim naj bi končali brezvladje in kaos.
V	NIKARAGVI vojaštvo hudo preganja gverilo. V okraju Nove Gvineje, kjer so bili konec tedna hudi boji, je bilo ubitih kakih 66 gverilcev. V spopadih je padlo tudi 22 civilistov.
V	KAMBODŽI se je znova pojavil Pol Pot, skrivnostni vodja Rdečega Khmera. Poziva Kambodžance naj mu ostanejo zvesti, in naj pobijejo vsaj
20.000	Vietnamcev, članov invazijske vojske.
KITAJSKA IN ZDA sta podpisali novo trgovsko pogodbo. Dokument so podpisali istočasno v Pekingu in v Wa-shingtonu, kjer je „teklo mnogo šampanjca“, kot poročajo dnevniki. ZDA so poslali na svečanost v Kitajsko državno tajnico za trgovino Juanito Kreps.
TANZANSKI oboroženi oddelki izvajajo zadnjo ofenzivo proti ostankom Aminovih čet. Te so, ko že vidijo konec možnega odpori^, izvedle hudovitosti nad prebivalstvom, zlasti nad kristjani, na področju Lira, severno od Kampale.
BOLIVIJA se nahaja v novi krizi. Čeprav je predsednik Padilla sestavil novo vlado, je le preveč socialne in politične agitacije. Govori se o novem državnem udaru, za katerim naj bi stal bivši predsednik Banzer. V takem- o-zračju je seveda kaj neumestno govoriti o volitvah. Najprej mora mimo nevihta.
'SPOR med komunističnima velikanoma je znova v modi. Po eni strani se sicer govori o pogajanjih med ZSSR in Kitajsko, da bi uredili svoje nepri-jateljske odnose. Po drugi strani pa Kitajska javno opozarja ZDA, naj ne verjamejo v veljavnost paktov s sovjeti in naj jim ne zaupajo.
PAPEŽ Janez Pavel II. je te dni obhajal 59 let. Pripravlja se na potovanje na Poljsko. Poljake je ob prazniku sv. Stanislava pozival, naj ostanejo zvesti veri in kljubujejo brezboštvu.
ITALIJO kar naprej pretresajo u-darci gverile. Terorizem se je razpasel po vsej državi. Kot smo pisali, bo sedaj poseglo vmes vojaštvo. Upajmo, da z večjim uspehom.
JUŽNA AFRIKA, oz. njena vlada, je dala dovoljenje, da se ustanovi začasna krajevna vlada v Namibiji (jugovzhodni Afriki), vendar da to ne sme zaustaviti procesa pogajanj za neodvisnost pod nadzorstvom 'Združenih narodov.
Ko se je pred kakimi desetimi dnevi zaključilo zadnje zasedanje argentinske škofovske konference, je nje novoizvoljeni predsednik, kordobski nadškof kardinal Priinatesta, obiskal tudi predsednika države. V privatni avdienci mu je predložil razne skrbi argentinskih dušnih pastirjev, ki se zanimajo za duševni, pa tudi telesni blagor naroda. Razne verzije, ki so tedaj krožile o predmetu razgovora tega sestanka, je sedaj ponovno potrdil kardinal Prima-testa, ki je v časnikarskem intervjuju naznačil glavne točke škofijskih predlogov predsedniku.
V prvi vrsti je razgovor potekal o obupnem položaju najrevnejših družin. Kdor mora danes v Argentini živeti z minimalno plačo, zlasti še, če ima družino, ta ne more živeti. Ne govorimo tu o množični lakoti ali kaj podobnega. A če cena zimskega plašča, ali obleke itd., stane skoraj toliko (če ne več), kot znaša mesečna plača najnižjih slojev, potem je umestno govoriti o socialnih krivicah.
Druga snov razgovora je bil problem „izginulih“. Cerkev se po svojih škofih že dalj časa poteguje za to, da bi vlada razjasnila položaj številnih ljutji, ki so v dobi borbe z gverilo izginili neznano kam. To je že svojevrstna zadeva. Mnogo takih, ki so bili soudeleženih (ali ne) v gverili, je bilo pobitih v spopadih z vojaškimi oddelki, pa so jih njih tovariši pokopali po poljih. Nekatere druge so odpravili desničarski oddelki, ki niso imeli z vlado ali vojaštvom nobenih stikov. Zopet drugi so se umaknili v inozemstvo (teh je največ), pa se iz varnostnih ozirov ne oglasijo niti sorodnikom. Ali naj vlada odgovarja za vse te? Pred nekaj časa so oblasti objavile seznam vseh, ki so bili zaprti zaradi prevratnega delovanja ali zvez z gverilci. In to je vse, kar je vlada mogla razjasniti. Sedaj sproti objavljajo, kdo je priprt in kdo je spuščen na svobodo. Vprašanje je, ali v tem primeru škofje ne nasedajo protivladni propagandi, ki veča in si včasih izmišlja primere izginulih. Kaj pa pogrešani, ki so se potem pojavili v Evropi, in sedaj tam nadaljujejo svoje krvoločne norčije?
In še se je kardinal Primatesta potegnil za gremialiste, ki jih je vlada zaprla zaradi organizirane splošne stavke. To stvar je treba seveda tudi prav razumeti. Argentinska družba nikakor ni „klerikalistična“. A kadar se porodijo kaki problemi, kaj radi kličejo na pomoč Cerkev. Kot prej omenjeni primer „pogrešanih“. Ali pa kot ta problem gremialistov. Spomnimo se, kako je pred leti moral tedanji primas kardinal Caggiano posredovati med vlado in stavkajočimi železničarji. Ali pred kratkim, ko so trgovski uslužbenci zaprosili za posredovanje škofovske konference za povišanje plač, itd. itd. In
sedaj, ko je vlada aretirala gremialiste. A šlo je vse po zakonu, kajti sedanji zakoni prepovedujejo stavko in podobne stvari. In del aretiranih sindikalistov je že v sodnem postopku.
Ko še govorimo o zakofiih in sindikalistih, povejmo še, da je novi sindikalni zakon že v rokah predsednika, ki ga mora potrditi, nakar bo stopil v veljavo. Znani so tudi že glavni orisi. Včlanjevanje bo prosto, svobodno. Vlada bo nadzirala Sindikalne fonde in njih uporabo. Sindikati se ne bodo smeli vtikati v politiko, niti naravnost ali posredno podpirati določene kandidate. Določa se tudi obdobje oz. najdaljši rok, v katerem se morejo delavci posvečevati sindikalnim funkcijam (da se odpravi „Sindikalna birokracija“) itd. Zakon ima sedemdeset členov, razdeljenih v deset poglavij. Predvideva tudi neodvisnosti socialnih skrbstev od sindikatov.
Kar se tega tiče, je tudi v pripravi nov zakon, ki ga proučuje ministrstvo za socialno skrbstvo. Doslej namreč je bilo zdravstveno skrbstvo delavcev v rokah sindikatov. Za financiranje teh zdravstvenih fondov, so prispevali delavci 1% svojih plač, delodajalci pa 2%. Te ogromne sklade so sindikati u-rejali precej po svoje. Sedaj bo uprava neodvisna od sindikalnih struktur. V vodstvu novih zavodov bodo delavci in delodajalci; nadziral jih bo državni inštitut za socialno skrbstvo. Prav zaradi teh fondov je bilo v sindikalnih vrhovih toliko razburjanja (in baje tudi napoved ponesrečene splošne stavke).
Omenimo še par stvari. Na krožni cesti, ki seka veliki Buenos Aires od La Plate pa do San Isidra, je bil že vrsto desetletij problem prehodov čez razne proge. Sedaj je provinca „operirala“ to rak-rano. Postavili so visoke mostove na prehodih Boulogne in José Leôn Suarez. Pišemo „postavili“, ker je vsa zadeva bila opravljena v 43 urah. Seveda. Moderna tehnologija v službi napredka in blagostanja. Ta dogodek je sicer le podrobnost. A še vrsta takih, in Argentina bo počasi le prišla do zaželjene spremembe.
Ko govorimo o provinci Buenos Aires, omenimo še guvernerja. Guvernerji province Buenos Aires so bili vedno svojevrstni, politično vplivni in polemični. Sedanji, general Saint Jean ni izjema. Pred dnevi je izjavil, da morajo vladati „najbolj sposobni“ ljudje. V Argentini da je bilo običajno prav obratno. In je navedel primer zadnje peronistične vlade, ko vrsta visokih funkcionarjev (med njimi gospa predsednica) niso imeli niti skončane o-snovne šole. Upamo, da bo v bodoče vsaj nekoliko boljše.
900-letitica sv. Stanislava

Tine Debeljak
Med knjigami in revijami
KNJIGE DRUŽBE SV. MOHORJA V CELOVCU
3. SLOVENSKE VEČERNICE
(90)
Letošnje Slovenske večernice zv. 32 predstavlja povest, oz. roman, kakor se imenuje tudi v prospektu, Margarete HessJRak: Zadnji vitez pl. Helden-stamm (str. 184), podnaslov se glasi: „Resnična pretresljiva ljubezenska zgodba“, in pripomba, da je to že „druga, popravljena izdaja“. Kdaj je izšla prva izdaja in kdo je pisateljica — Slovenka ali Nemka — ali je povest prevedena ali prirejena, kakor bi kdo zaradi marsičesa sklepal, ni označeno nikjer. Posebna pripomba, da gre za resnično dogajanje, me zmeraj vzne-volji: vsaka imaginarna stvar mora biti napisana tako, da je vedno mogoče biti resnična, pa naj bo realistična ali avantgardistična, notranja podoba imaginacije mora biti človeška, živa, torej resnična, tudi če je irealna. Poudarek „resnična“ zavestno poudarja, da se je tako zgodilo in ne drugače in da pri zapisovanju ni delovala ustvarjalna avtorjeva domišljija in umetnostna kompozicijska volja, temveč da je le „veren zapis izseka življenja“. Iz povesti se vidi, da njeno dogajanje še daleč ni realna zgodba, da je v njej mnogo neresničnega in da je v njej oblikovno mnogo premišljene kompozicijske naperjenosti. Ali je izvirna ali prevedena, je končno vseeno, vsekakor je spretno
vdelana v slovensko okolje bodisi v o-kolico istrskega Pulja, ali južnoštajerskega nemškutarskega trga. Napovedana ljubezenska zgodba med plemičem in meščanko mi je poklicala v spomin takoj nemške dekliške sentimentalne romantične zgodbe in drugih „dekliških branj“, v čemer me je potrdilo tudi branje samo. Ljubezen na prvi pogled, sramežljivost nedolžne deklice, ki ne izda ljubezni javno, dasi jo je polna; na drugi strani pa ljubimec o-ficir, sin obubožane plemkinje, ki služi zdaj kot poštarica na osamljeni poštni podružnici. Mati stori vse, da pospeši zvezo, do katere pa so dekletovi meščanski starši nezaupni. Do tu gre vse v slogu sentimentalne ljubezni med Ito in Ernestom, skoraj bi rekel solzave „limonade“, za katere konec se misli, da bosta srečno prišla vkup zadnji obubožani plemič in bogata nedolžna plebejka. Toda tu se začne kon-flik, ki postaja zanimiv in se dramatično razpleta: sorodniki, bogati plemiči v. Heldenstamm, se naenkrat zavedo, da je Ernest njihov zadnji moški potomec. Njemu so pripravljeni izročiti vše bogastvo, če se oženi po njihovih načrtih. Mati se oprime tega „načrta s sinom“ in vse stori, da trga pisemsko zvezo med njima, zadržujoč pisma od obeh strani. To vodi do konfliktov, v katerih sta zaljubljenca ze-
lo pasivna, sta igrački v rokah plemiške zarote, zlasti matere, in že rastočega odpora meščanske samozavesti proti plemiški prezirljivosti. Prav ko se Ernest odloči za energično pretrganje s svojo kasto, se Ita nekako umakne zaradi odpora očeta, ki ga je užalila mati v plemiški visokosti in prepove hčeri ljubezen: v vprašanju je njegov meščanski ponos in čast. Plemiška visokost proti meščanski časti: to sta steni, preko katere ne moreta neener-gična sentimentalna zaljubljenca, ki živita samo v zadržavanih čustvih. Čas, v katerega je postavljena ta ljubezenska zgodba, je prva svetovna vojna. Ernest je v bojih na Soči, in v obupu, rastočem iz nesporazumov, išče namenoma smrt na najbolj nevarnih mestih. Ko je ni, se med prebiranjem zaljubljene korespondence sam ustreli. Sentimentalne ljubezni tragični konec. Prav ta konec, ki se nekaterim zdi nerealističen, je zadovoljil moje estetsko občutje: vendar enkrat, da se ljudska ljubezenska povest ni končala s pomirjen jem vseh nasprotij in srečno poroko zaljubljenih src, kot je pri teh vrstah povestih v navadi. Skoraj bi rekel: kanon. Ta konec, ki se tudi s krščanstvom da obrazložiti, saj prevelika sentimentalnost in čustvenost prav lahko zmede razsodnost, me je presenetil in mi dvignil celo Karlittsko ljubezensko zgodbo v občuteno — bolj resnično kot „resnično“ zgodbo — tragedijo na ozadju socialnih nasprotij bolj kot na ozadju psiholoških, skoraj neverjetnih nesporazumevanj. „Roman“ je gotovo privlačno branje, verjetno brav-
cev konec ne bo zadovoljil. Pa je v celoti zanimiva kompozicija — socialno in kompozicijsko — le, da ne vem, komu v dobro '(bolj kot v slabo) ali slovenski književnosti ali — kateri?
4.	VZGAJANJE DRUŽIN ZA DUHOVNIŠKE POKLICE
Zadnjo knjigo je napisal dr. Janez Jenko pod naslovom Družina skrbi za poklice (str. 236). Namreč: za duhovniške poklice. Kakor vemo, v sedanji duhovni krizi sveta Cerkev nenehno vabi k molitvam za duhovniške poklice. Ta knjižica hoče pomoči v tej stiski Cerkvi s pozivanjem družinam za vzgojo otrok k duhovnim ciljem, k duhovniškim poklicem. Dr. Janez Jenko (ki pa ni identičen s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom) je salezijanec, pisec že 35-tih knjig in knjižic z aktualnimi sodobnimi problemi, ki so izhajale v Ljubljani, v' Trstu, tudi predstavljene v Zagrebu, in zdaj ta v Celovcu. Knjigi je napisal priporočilo sam ljubljanski nadškof, slovenski metropolit dr. Jože Pogačnik: „Te iskrene izpovedi se bero kakor povest. Toliko srčne dobrote in tople vedrine je v njih, da bralca prijetno poživijo. Iz njih je razvidno, kako Bog vodi včasih po ravnih, včasih tudi po krivih potih do duhovniškega ali redovniškega poklica. Močneje bodo odjeknile v srcih kakor še tako izbrani govori o poklicu... Vmes so tudi izpovedi svetovno znanih mož in žena, ki so izpolnjevali ali še izpolnjujejo v Cerkvi velike naloge in so ugledni pisatelji ali znanstveniki ali veliki apo-
stoli. Vsakega bo njihova osebna izpoved pritegnila, z veseljem bo bral o njihovi preprosti ali zvinkani življenjski poti.“
Tako oznako je tej knjigi dal ljubljanski nadškof.
Je to knjiga kratkih zgodbic o tem, kako so določeni ljudje prišli do duhovniškega ali redovniškega poklica. Nadškof pravi, da je knjiga pripravna tudi za majske šmarnične govore. Naj navedem samo nekaj imen ljudi, ki med drugimi izpovedujejo svojo pot k duhovništvu. Prvi je Franc S. Finžgar, potem kardinal Cardijn, Marica Potočnik iz Pliberka, ki je odšla v afriške misijone, češki kardinal Štefan Troeh-ta, Mati Terezija v Indiji, Pierre L’Er-mite, Janez Mihelčič iz Radovljice, ki je bil posvečen 1. 1975 v Tokyo, škof Fulton Sheen, judinja Edit Stein, pesnik meditacij Michel Quoist, škofjeloški kaplan Janez Pogačnik, Marija Sreš, ekonomistka, misijonarka, Jože Kro-šelj, misijonar v Zambiji, itd. Zanimive šmarnice in — sodobne; izjave duhovnikov, ki povečini še danes delujejo v svetu in tudi med nami. Gotovo sugestivni zgledi, ki naj vplivajo na naše družine, kajti — one s svojo vzgojo pripravljajo duhovna tla, iz katerih ra-sto duhovni poklici.
To so knjige letošnjih verskih založb, ki z izdajanjem Koledarjev in dobrih knjig v smislu in v tradiciji Mohorjevih izdaj skušajo vplivati na široke plasti slovenskega naroda tu in v domovini.