llfejO^TMl ČASOPIS ŠTEVILKA 15/16 CENA 60 DIN ČETRTEK 23. 5. 1985 LETNIK 34 ANTIKRIVIC Zadnje čase so vsi naši dnevniki in tedniki polni prispevkov Mate-vža Krivica. Nekateri to počno prostovoljno, drugi pa ne preveč prostovoljno. vNekaterim zvišuje naklado, drugim pa spet maje tla pod nogami. Žal mi do sedaj nismo bili deležni tečasti, da bi prejeli kakšen njegov prispevek in tako smo ostali skoraj edini časopis na Slovenskem brez Matevža Krivica. Po začetnih pravniških zmagah je Matevžu Krivicu slava hitro naraščala. Za nekatere je postal mož, »ki si upa povedati vse«, za druge idejni vodja moderneslovenskeopozi-cije, za tretje spretni manipuSator s pravniškimi člcni in dober retprik, četrti so na dan privlekli celo njegov rodovnik in računali korelacijes Stalinovo kliko. Kapo dol pred njegovo briljantno zmago proti »Trojnemu funkcio-narju« in Sveti Trojici pri Delu, vendar pa se je pozneje njegov rajon razširil na vsa mogoča področja. Osnutek zakona ojavnemobvešča-nju in informiranju, Dachauski procesi. Spomenka Hribar itd. Kaj pa je v tem slabega, bi se lahko nekdo vprašal, saj samo uresničuje vlogo resničnega samoupravljalca, ki aktivno sodeluje pri obravna-vanju v; :h družbeno pomembnih tem in pri tem postavlga vprašanja tako, kot si jih ni upal še nihče pred njim. Pa pojdimo lepo povrsti. Danes več nobena oblaot ne temeiji zgolj na represiji. Vsakaoblast temelji na soglasnosti večine svojih podanikov, ki se jim ne vlada več z orožjem, temveč z ideologijo, ki jo inducarajo v njihovo zavest. Zavest posameznikov si umišlja, da je svoboda in da si jesamaizbra-la svojo oblast, ker je to pač bila trenutno najboljša izbira. Vsaka iz-bira pa v tem navidezno svobodnem svetu predpostavlja tudi navi-dezne alternative. Tako tudi oblast potrebuje svojo navidezno alter-nativo, rabi svojo opozicijo. Minili so tisti časi, ko so opozicijo preganjali. Danes jo je treba celo narediti, če je nimaš. Oblast seskozi obstoj opozicije vedno znova potrjuje in opredeljuje. Opozicija je konsti-tutivni manko oblasti in obratno. (Ker-sem si termin »konstitutivni manko« sposodil pri svojem vrlem uredniku Andreju Klemencu, ki pa je že doživel nerazumevanje našega bralstva in ker zelo cenim bodočega sociologa Andraja Rusa, ki zahteva, da je treba najprej pojrtie, s katerimi operiramo, definirati, bom sedaj najprej pojasnil, kaj sem mislil z »konstitutivnim mankom«. Konstitutivni manko je nekaj, kar je zunaj določenega polja, verklar to isto polje bistveno determinira.) Ravno tako kot oblasti ugaja, če njeni podaniki gredo rajši na nogometno tekmo kot pa na volišča in jih ob tem boli kurac za poli-tiko, ji ugaja tudi, da ima opozicijo, saj njen obstoj dokazuje širino svobode in tako je dovoljenje za obstoj opozicije zgolj ideološki instrument. Opozicija danes ni nekaj alternativnega, drugačnega od oblasti. Je zgolj nasprotnega značaja, je zgolj popačena slika zdrugestranizrca-la. Zamenja se samo predznak. Levo za desno in obratno. Njena struk-tura je še vednostruktura oblastj. V določenih ideološko razvitih drža-vah se sploh ne da ločiti opozicije od oblasti in obratno in vsaka sprememba na oblasti ne glede na predznak prinese zgolj demogoško spremembo forme. Vsaka oblast se potrjuje in legitimiraskozi borbo proti svojimsov-ražnikom. Ce jih nima, si jih mora izmisliti, saj oblast brez sovra-žnikov v današnji obliki ne bi imela kaj početi, oziroma se ne bi mo-gla ideološko opravičevati, da brani interese in obstoječe družbene odnose svojih podanikov, saj jih v bistvu ne brani pred sovražniki, temveč brani, da bi množice postale resnični subjekt in s tetn ne ščitijo njihove interese, temveč ohranjajo interese oblasti in vedno znova reproducirajo obstoječe družbne odnose. Opozicija je torej notranji sovražnik, ki ga je veliko lažje najti kot zunanjega, je biblij-ski JUDEŽ, je tisti konstituens, brez katerega bi oblast propadla. Uspeh za oblast je, če si ustvari tako opozicijo, ki bo čimbolje odig-rala svoje poslanstvo. Takšno opozicijo, ki bo trdno prepričana, da se bori za svoje ideale, ki so alternativni, drugačni od idelaov oblasti. obenem pa bo počcla ravno nasprotno, ponujala bo nasprotnein nedru-gačne vzorce. In kje je tu povezava z Matevžem Krivicem? Ravno tu! Matevž Kri-vic izpolnjuje ideološko vlogo opozicije. Njegova kritikaje abstraktna, plava na površini in se dotika zgolj zunanjih pojavov, do vsebine, do korcna pa se ne spusti. Ni radikalna in ravno zaradi tega ni sposobna zajeti množice. Kritika pa postane materialna sila šele ali brž, ko za-jame množice. Vsedo takrat pa je zgolj ideološka sila. Brž ko bi kriti-ka Matevža Krivica postala materialna sila, bisetudispremeniljezik oblasti, saj je oblast sposobna ideologijo samo inducirati, ni se pa sposobna boriti z materialno silo množic in tudi če poseže po represi-ji, prej ali slej podleže, saj postane nelegitimna. Ob naši zadnji letošnji številki se zavedam, da bo ta tekst doživel napade z vseh strani, tako s strani oblasti kot s strasni kvazi opozi-cije, tako s strani odičevcev kot s strani džulišvigovcev. Vendar pa tekst ni bil mišljen kot osebni napad na Matevža Krivica, ali kot direktni napad na oblast oziroma na njeno preslikavo, opozicijo, temveč je bi! poskus razgaljenja logike oblasti in ideologije. ROBERT BOTTERI Časopis studeniov Umverzc Edvarda Kardcija v Ljubljani I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Sašo Danev(v.d.gl. uredni-ka), Andrcj Klemenc (v. d. odg. urednika), Igor Lukšič, Robcrt Bolteri, Jasmina Držanič. STALNI SODELAVCI: Gligor Ata-nasovskt, Katarina Žumer,'Marihka Poštrak. Sfanislav Vido.vič, Dušan Gerlica. Samo Škrbec. OBLIKOVANJE IN TEHNIČNA IIRKDITKViffifmKštrfHHkDtstribucija'. Zoran Thaler. Lektoriranje:v Samo Koler. Naslov uredništva: Kcrsnikova 4, Ljubljana, tdefon: 319-4%. lzdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik) Andrej Lu-kšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Klenovšek, Robert Skrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevnikk. Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmi-na Držanič. Tisk: Tiskarna Ljudska pfavica. Priprava BEP Dnevnik. Naklada 500Q izvodov, cena posamezne štcvilkc je 35 din. Oproščeno tcmcljnega davka za promet po sklcpu št. 421-170. z dnc 22. januarja 1973. Javni scstanki uredništva so ob ponedcljkih ob 18. uri. UraJnc urc: vsak dclavnik od 10. do 12. ure. UVODNIK EKOLOŠKI PRILOGI: JEDRSKEELEKTRARNE PRI NASIN ŽETEV NA TUJEM ZELJNIKU Pred časom berem v Borbi pretresljivo resnico. Korrientar energetskega razvojnega programa zrcali komedijanstvo in imbe-ciinost raznih napovedi. Vem, da je še leta 1979nekasferaprognozi-rala nujnost postavitve vsaj 20 (dvajset3 jedrskih central do leta 2000, sedaj pa se to delno anulirali v 4 (štiri). Čeprav ni verjeti režimskim konglomeratom, katerega mnenje prezentira ta Borba s« rojeva v meni neka čustvena imaginacija. Točim krokodilje solze, hkrati pa ne vem, zakaj so krokodilje. Postavljam si možnost logičnega diskulža oblasti. Predsedstvo SFRJ se kot končna sekvenca odločanja postavlja na pozicijo odgovornega in tako bomo končno v morebitnosti spodrsljaja naposled le vedeli čez kakšnfl desetletje, kdo nam je zasolil eksistenco. >Izogibam se tendenci-oznosti in fatalizmu, mislim pa, da je povsem mogoče zavajanjt podrejenih energetikov z neko nuklearno eksotiko. Poskušatr dopovedati sebi in vam vsem, da ta centralistični način graditvt povzroča prekomerno zadolževanje na tujem. Petleten plan razvoji energetike vsebuje zelo jasen člen o neodvisnosti od tujih gari^ kamor, jasno, lahko poleg nafte, plina in koksa prištejemo tud rumeno pogačo. Nekaj se sliši o bolj humani graditvi manjšifl energetskih objektov in mislim, da je to ena od realnih alternativ. Bodimo si na jasnem, da samo odplačevanje monolitnega agregata merila Šoštanj zahteva produkcijo in izvoz vse ei>ergije pol življenjske dobe, JE Krško pa sploh nikoli ne bo izplačljiva z lastnd kapaciteto produkcije. Logika profita sili v progresistične težnje, za sabo pa vleče osnovo energije. Pri nas je to vse preveč problera oblaoti oziroma njene dirke za pridobivanjem določenega kapitala. Možna finančna akumulacija je možna le s soudeležbo tujih finančnih virov, tak način pa je tudi pripeljal državo v situacijo nekrofilske figuralike. Ustavitev lastnih projektov v smeri nukleark pa je rezultiral gon multinacionalk v manj razviti »nenuklearni« svet. M pa se delamo, da smo slepi za ta kapitalistični manever. »Delo« piše sfrizirano frazološko besedičenje o dolgoročnem načrtu za razvoj energetike in v kontekst postavlja zgolj infortna-tivno (nevtralnost lastnega statusa) naslednje, da je nujen enoten energetski koncept v smislu poenotenja jedrskega sistema. V razmerju do zgolj rešimske Borbe pa zavzame pozo informatorja. Vtis je, da je važno krepiti moč razrahljane gospodarske situacije prav s konstituiranjem jedrske hrbtenjače. Vemo pa, kako nevral-gična je ta struktura. Prevladovanje lokalističnih interesov aplicira diferenciacijo in odtujenost, transcedentno pa se odraža v fedralis« tičnem hinu. Neaktivni kapital zmanjšuje profitno stopnjo, ekonomska krizi pa povzroči stampedo in internost. Več veljajo intenzivne tehnolo-gije, ki porabijo ogromno energije, poleg tega pa brez lastne soudeležbe pri investiranju kupujejo energijo po nižjih cenah kol ostali porabniki. Če legitimiramoslovenskeprimere, sezazremošev kruto resnico, da takšne tehnologije (Anhovo, Kidričevo, Ruše) polucijsko prispevajo delež, da mbraekologija prestopiti Rubikon in dvigniti g!as, da opozori na to dvosrniselno negacijo humanitarneg| socialističnega pristopa. Teh nekaj pasusov, pobranih iz vsakdanje družbene prakse inj neuravnoteženosti sklepanja o važnosti in dvoličnosti pripelje dol sklepa, daje nekaj narobe. V povezavis sorodnimi oblikami dobirnl vtis, da posameznik nima nobenega praktičnega vpliva naodločiterf kaj bodo postavili nekaj kilometrov od njega, ali kakšno vodo bo pii in kakšen zrak bo dihal. Sam sebi kopljejamo, ko nezainteresirana in monotono »sodeluje« in združje delo v za okolje škodljivi produkcijskih objektih. Idoktrinacija s posameznimi nerevolucioj narnimi življenjskimi sekvencami, poleg tega pa poslabšani socialnega položaja nujno napove primarni eksistenčni boj, šelel rešitvijo le-tega pa pomisli tudi na širše okolje, ki ga obkroža. ; Uvodniško reklamiranje nima nobenega smisla. Če ga ima, je navzoč pri raznih interesantnih člankih, ki bolj ozko okarakterizi rajo mišljeno sporočilo. Tega pa ta priloga in njen uvodnik ne nameravata sugerirati (usmerjeno sporočilo). RadT bi le odpa loputo informacij in pokazali tudi na drugo medialno zakulisje boH dnevnih in bulvarskih »cajtngov«, kot je Tribuna. Oonašajo na ortodoksno protijedrsko stališče, smiselnost tega pa je jasno. Ma smo, nepa tudi nepremišljeno dovzetni za vplive. Nekateri simpatiz ramo z Zelenimi, to pa ne pomeni nobenega protidržavnej mišljenja in smisla za pravno-kazensko represijo. Pozerstvo bo etabliranih sproža navidezno samozavest in indiferentnost t posmeh do zaletavosti in upornosti mladih. Verjetno pa občuti tisto izvirno, da so v svoji komfortnosti ogroženi že samo zara< počutja in zdravja. Prebuditi človeško ekološko zav^st pa jepreb« diti zaspale in odpreti »iovno sezono«na odgovorne za napake, nas prizadevajo. Med drugim pa je tudi to, ali bomo ob večerih bn ob luči novosti iz sveta, ali pa bomo samo ralmišljali o lep prihodnosti. Za to d^. imamo priložnost že zdaj, samo da zdaj lahii še ukrepamo, poteip pa fe^mo lahko le podaniki. OELAVSKI RAZRED GRE Vračali smo se z obiska pri tržaških Slovencih — komunistih. [mate kaj za prijavit?« je vprašal naš obmejni organ in ker nismo neli nič, je zahteval, da odpremo prtljažnik. Pobrskaljepo torbah i na dan privlekel belo knjižico. Z zanimanjem in sumom na obrazu jo je začel ogledovati in prelistavati. »Čuden naslov!« je nekam vomeče izpod čela zagodrnjal in ne vedoč kaj storiti v rokah tehtal redzadnji produkt Krta, »KAPITAL IN DELO V SFRJ« izpod eresa Igorja Bavčarja, Sreča Kirna in Bojana Korsike. Šele ko je dkril izdajatelje (RK in UK ZSMS), je prenehal brskati po knjigi in am razhlo zmeden dovolil, da odpeljemo naprej. »Jugoslovanski bourgeois je ali birokrat ali tehnokrat, je nekoč v )asopisu za kritiko znanosti, ki je bil poleg »TRIBUNE« maternica, kateri so serazvijalegenetsketeoretskezasnoveteknjige, zapisal I. lavčar. Jugoslovanski socialistični ekonomist je ali dohodkaš ali irofitaš, kakor so jugoslovanski sistemski teoretiki bodisi unitaristi odisi federalisti. V praksi, kjer se vozlajo in cepijo vsi ti miselni lementi v neskončnem obsegu kombinacij in mutacij, ne pomaga loben, še tako virtuozen teoretski salto mortale, dokler sevrtimo v ačaranem krogu fenomelogoije nasprotnih polov in tem umislekom ibsolutnih nasprotij nenajdemonajmanjšegaskupnegaimenovalca, o pa pomeni v našem primeru problematizirati tisto osnovo, na ;atero, na katero pristaja jugoslovanski bourgeois v vseh svojih ojavnih oblikah kot na nekaj povsem neproblematičnega, če že ne :ar harmoničnega. GRE ZA RAZMERJE MED SAMOUPRA-/LJANJEM IN BLAGOVNO PRODUKCIJO. Dodajte blagovni produkciji pridevniksamoupravna, »padelovna iila ni več blago, temveč organizirana skupnost proizvajalcev, ki za •voje rezultate skupnega dela dobivajo pravično plačilo. Glavni motiv proizvodnje ni več gon po profitu, temveč ustvarjanje dohodka... Skrat-ka, nasproti kapitalu stoji družbeni kapital, nasproti delovni sili združe-li proizvajalec in nasproti dobičku dohodek.« (str. 8) Ko delavci vsaj iendenčno odločajo o celotni novo ustvarjeni vrednosti, kar je »razredno bistvo« delavskega samoupravljanja, kar naenkrat iz-ginejo vsa protislovja med delom in kapitalom, kot da to, da so de-lavci svoji lastni kapitalisti samo po sebi odpravlja železni diktat zakona vrednosti in »njegovegaedinegapravegaotroka — kapitalis-tični način produkcije« in je »pravilno delovanje (zakona vrednosti) Ddvisno zgolj od sposobnosti, organiziranosti in pridnosti družbenih pr-»izvajalcev«. (isto) Praktične posledice predstav o blagovni proizvodnji, ki da ne for-mira družbenih odnosov, temveč je njena vsebina po socialističnih ekonomistih odvisna od značaja družbenih odnosov, le ti pa us-tvarjeni v socialistični kuhinji državnih ukrepov, ki odpravljajo vse, od privatne lastnine (razumljene na državi edino možen način — kot prave kategorije), do na trgu ustvarjenega dohodka, ki »ni rezultat dela«? » ...v nekem smislu (bi) lahko govorili o dvojni duši tudi naših socialističnih blagovnih proizvajalcev... Ta dvojnost je torej v tem, da bi delovne organizacije rade sprejele od bolj svobodnega gospodarskega sistema in Širšega uveljavljanja zakona vrednosti samo tisto, kar je zanje ugodno, kar jim daje prednosti in večje koristi, tisto, kar pa je neugodno, kar je rizično in problematično pa naj vzame na svoja pleča socializem, to se pravi skupnost. Nehote in hote, nevede in vede teže torej k temu, da bi bili kot kupci čimbolj zaščiteni pred igro tržišča, plesom cen in zakonom vrednosti, hkrati pa bi hoteli in želeli kot prodajalci za svoje artikle neomejeno svobodno. Ni treba še posebej poudarjati, dajeto idealisti-čna konstrukcija, to je nekakšno hrepenenje po takem blagovnem gospodarstvu, ki ga ni in ga ne bo. To je utvara, ki ne upošteva neizprosne ekonomske logike blagovne proizvodnje in delovanja ?akona vrednosti. (Stane Kavčič) Če je bilo Kavčiču jasno, da zakon vrednosti sam po sebi ruši vse želje po harmonični ekonomiji, so imele konsekvence, ki jih je iz tega potegnil, napačno perspektivo, s katere se jezdelo, daje komunizem samo notorična ideja brez kakršne koli materialnepodlage. Ceseve-da ne razumeš blagovne produkcije zgod0vin§k(3, kot procesa eman-cipacije menjave, ki kulminira zdominacijd kapitalistišn^ga načina proizvodnje v svetovnem smislu, potem ti ostane naHteii^amo to, da kljub komunistični perspektivi zapletašv njena^protlS^vja^k^t se jeto (čeprav je treba pripomniti, da niti teoretsko niti praKfi^j^to početje ni bilo neplodno, nasprotno, toje bil skrajni dometrevo cionarne teorije s predpostavke da je blagovna produkcija nekaj neutralnega)zgodilo Kardelju, ali pa da s pozicije na videz nad-zgodovinske racionalnosti, hladnosti »čistega računa pristanemo na to, da je svet blag pač najboljši izmed možnih. Ceprav je sama prav tako šele rezultat procesa, ki ga po svoji formi ne more zapopasti drugače, kot da ga proglasi za večnega. Marx je v predgovoru h Kapitalu lepo razložil, da se metoda raz-lage mora ločiti od metode raziskovanja, in da je potemtakem kapi-talistično družbo nujno treba razumeti z njene celične, t. j., blagovne formec v kateri se skrivajo genetske zasnove družbenih protislovij vseh sodobnih družb. Če so jugoslovanski komunisti »napačno bra-li« Kapital in na osnovi dejstva, da Marx obravnava v prvem razdel-ku blago na videz ločeno od kapitalističnega načina proizvodnje, je lo predvsem davek času in ne miselna nesposobnost teoretikov, še manj pa zavestna apologija novih družbenih razmer, ki so nastale po revoluciji. Istočasno je seveda treba dodati, da je današnje prista-anje na neproblematičnost »socialistične samoupravne blagovne )roizvodnje«, skupaj z vsem praznim prežvekovanjem Kardelja, iz-raz najbolj apologetskih interesov jugoslovanskega bourgeoisa, ki z maniro »dobrih namenov« moralizirajočega filistra zakriva, da misl predvsem z želodcem in ne z glavo. Analiza celotnega gibanja kapitala v jugoslovanski družbi pokaže permanentno gospodarstvo birokracije kot frakcije kapitala (in ne ;golj smopašne in samouvoljne uradniške kaste), ki nadzoruje :elotno gibanje novo nastale vrednosti. Oblike kontrole birokracije iad produkcijo se z razvojem blagovne produkcije menjajo, od lirektnega poseganja v neposredno proizvodnjo v času revolucio-larnega etatizma, ko se je zdelo, da je blagovna proizvodnja ukinje-la, do ponovne rehabilitacije blagovne proizvodnje kot rezultata [onflikta med delavskim razredom in birokracijo, koncepcije iamostojnosti podjetij, ki z »indijanskim poletjem« tehnokracije v iO-ih letih skorajda zlomi birokratsko nadoblast, do zakrite, nič več leposredne eskalacije birokracije, ki na videz velikodušno prepušča jodjetjem samoupravljanje, medtem ko njena nevidna roka preko treditne in emisijske politike oblvaduje temeljne mehanizme toncentracije kapitala in preko njih dejansko možnost samoupra-/Ijanja. Konflikt, razredno nasprotje med kapitalom in delom sesicer ahko in se iz revolucionarne perspektive tudi mora dogajati pod [ontrolo delavcev, toda to niti najmanj ne pomcni, da gre za pozitivno, larmonično razmerje. Ravno obratno, gre za' antagonizem, v ;aterem se delavci kot sami svoji kapitalisti borijo proti sebi kot de-avcem s tem, da se borijo proti delii. NAJMANJŠI SKUPNI IMENOVALEC MISELNIM NA-5PROTJEM V JUGOSLOVANSKI DRUŽBIJE TAKO NAJDEN V ANALIZI ODNOSOV DELA IN KAPITALA OZIROMA V \NALIZI AKUMULACIJE IN CENTRALIZACIJE KAPITALA >0 JUGOSLOVANSKO: Čeprav je knjiga KAPITAL IN DELO V iFRJ nesamo »poskus kritičnega prevrednotenjatemeljevpolitične skonomije socializma temveč tudi orožje, ki ni namenjeno samo liadnosti spoznavanja obstoječega, temveč predvsem strasti po ijegovem spreminjanju. Ta strast pa lahko plamti le, česenezadov-ilji z doseženim, kajti v konkretnih družbenih spopadih je pozna-ranje najmanjšega skupnega imenovalca nujno, nepa tudi zadostno. A. K. VRAJ če bo več ale BOJKOT ŠE in bolje delal TRAJA Prvič v mojem štiri letnem študiju na fakulteti so se študenti Unive-rze»Edvard Kardelj« tako močno razburili. Temu ni vzrok samo po-mlad, ampak nekaj veliko bolj pomembnega. Bojkot in beseda bojkot so postali del vsakdanje komunikacije med študenti in tudi ostalimi. Ali bo s tem, kar se je začelo, ali bo bojkot prinesel kaj novega. Upam, da ne bo v stilu predgovora: »Tresla se je gora, rodila se je miš«. Cas je gotovo primeren za spremembe. Kakšne, v kolikšnem obsegu in od kod se bo začelo? Ni enostavno odgovoriti na to, kaj šele narediti. Studenti so povedali kaj hočejo, ostali pa so se s tem strinjali. Hočemo sistemsko ureditev položaja študentov! Pri tem seveda ni enostavno prevesti v številke količino in konkretne rešitve. Veliko predlogov je bilo, kako naj bi bil videti »urejen položaj študentov«. V Sloveniji seje to reševalo s štipendiskov politiko, v drugih republikah pa s politiko subvencij prehrane in sta-narin. Parola Študent naj bo študent se lepo sliši. Ideja, da bi študentsko populacijo obravnavala kot homogeno in zunaj družbe in družbene stratifikacije, kot prosto lebdečo družbeno kategorijo, je privlačna, pa nič več kot to. Ta ideja, ki sploh ni nova, lahko vodi v demagogijo in usmeri boj študentov v napačno smeri. Zasovana na lažni revolucionarni gorečnosti še bolj »filantropskih reformatorjev in revolucionarjev« naredi lahko veliko škode, ne da bi kaj koristne-ga prinesla. Veliko se je s študentskim bojkotom premaknilo. Številne poli-tične strukture so bile zmedene in presenečene nad tem, kaj se dogaja s študenti. Vsi pa so to akcijo podprli. Kaj pa so drugega imeli na izbiro! Pokazalo se je, zanje je bila podpora bojkotu edina možna izbira. " Nekateri mladinski funkcaonarji so počasi začeli govoriti, da ne vidijo smisel nadaljevati bojkot. Po njihovih merilih seveda sploh ni bil potreben. Slišati je bilo pripombe, da način reagiranja ni primeren. Kako naj bi se drugače reagiralo, če so mladinski forumi več let v našem imenu izpostavljati te probleme brez haska. Dosegli smo enotno akcijo študentov in vsak študent mora po-kazati vtem trenutkusvojosolidarnost do konca, do končnegarezul-tata. Samo tako bo cela akcija uspela in prinesla tiste rezultate, ki so bili postavljeni kot cilj. Kritike tej akciji so bile v glavnem obrobne in parcialne. Vprašanja so okoli enotnega nastopa študentov. Študenti so preko OO ZSMS podprli akcijo in se aktivno vključili z bojkotom prehrane v študentskih menzah. Akciji bojkota stanarin je sledil tudi bojkot prehrane, ki še traja. Ohraniti moramo enotnost. Vse razlike in nasprotja med raznimi frakcijami v študentskem vodstvu morajo biti premagane in postavljene v drugi plan. Če študenti nismo enotni, potem veliko težje dosežemo tisto, kar zahtevamo. Vsi, ki mislijo, da imajo samo oni prav in da so samo njihove ideje pravalne zelo ozko gledajo na akcijo. Svoboda je misliti drugače in če mi sami tega ne dopuščamo v lastnih vrstah, potem ne moremo zahtevati tega od drugih. Vsakršno liderstvo in nedemokratičnost lahko pripelje do razkola znotraj akcije. Tega pa si nihče od študentov, ki res podpira bojkot, zagotovo ne želi.*Zakaj bi se potem za to boril? Študenti so odgovorno in pametno vodili celo akcijo. Velikih incidentov ni bilo. Tisti, ki so poskušali drugače mislečeetiketirati in »zatreti«, so dobili ustrezno lekcijo, ki naj jim bo dobra šola za prihodnost. Če se bo rimo proti dezinformacijam in nedemokratičnim elementom v dru-žbi, moramo najprej v lastnih vrstah odstranjevati takoj prakso. Isti ljudje, ki so kritzirali družbeno prakso zaradi njenih »umazanih metod«, hkrati uporabljajo te »etode« v svojem delovanju. Pokazalo se je, da je praksa tistih, ki so pretendirali na revolucionarnost veliko ^bolj reakcionarna od tiste, prakse, ki so jo obsojali. Potrdili so, da ajo veliki* domišljije v negativnem pogledu. Slišati \/hilo, da bo bojkot razrešen po uradni poti s klicanjem porokov/Dflegatska konferenca (9. 5. 1985) je opozorila, da s taki-mi grožnjami ne bodo nič dosegli. Nespametno je reševati to proble-matik|>/)ia represiven način, ker to bi pomenilo radikaliziranje cele akcijje^ Upam, da politične strukture nočejo in niso pripravljene do-pustitf takšnega razpleta bojkota. Cilj takšnih groženj je verjetno vnašaiije strahu med študente. Izkaže pa se, da grožnje delujejo kot integ/acijski faktor znotraj študentskih vrst. Kaj pa se je doseglo z bojkptom? Kpt prvo se bo uresničila zahteva po za odcepitev ŠS od ŠC. To je načftovanoza konecmaja. Komisijapri Univerzitetnemsvetu bopo-dafa rezultate raziskave o socialni sestavi študentov na ljubljanski Univerzi. Formirana je komisija, skupina, ki bo raziskala finančno poslovanje študentske menze. Delegatska konferenca je postala jav-na tribuna bojkota. Tu so predstavniki študentov zastopali in konfrontirali svoja mišljenja. Odvečna so razmišljanja o neučinko-vitosti tega telesa domske samouprave. Tudi tisti, ki so imeli predsodke ali slabo mišljenje o delegatski konferenci redno sode-lujejo pri njenem delu. Samojavno delo in demokratičnost v vodenju akcije lahko omogočajo povezavo vodstva bojkota s študenti. S tem se ohranja in neguje demokratičnost celotne akcije in onemogoča politikanstvo. Ne vidim razlogov, zakaj se cela akcija ne bi dala vodi-ti preko delegatske konference. Informiranje Ob bojkotu se je poleg resničnih informacij širilo veliko dezinfor-macij in polresnic. Bilo je ugotovljeno, da vsi študenti niso najbolje informirani o dogodkih. Glavni informatorji študentov v ŠC so bili predstavniki v delegatski konferenci. Na zborih stanovalcev so ohra-njali stik s študenti. Veliko vlogo v informiranju je odigral in jo še ima Radio Student. Tudi njegove strani so bile nekajkrat objavljene informacije, ki so vnesle zmedo med študente. Tako na nekem plaka-tu v domu FSPN piše (z malimi črkami »Ne nasedajte raznim glasovom Radia Ljubljana (dopisano) tudi Radia Študent. Delegat-ska konferenca je zahtevala opravičilo za neko dezinformacijo RŠ. Nasploh se v informacijah določenih poročevalcev opaža neobjek-tivnost in »strankarska« obarvanost nekaterih novic. Verjetno tem poročevalcem ne bi škodovala kakšna lekcija o objektivnosti pri ob-veščanju javnosti. Zaradi problema obveščanja so na Delegatski konferenci ustanovili Odbor za informiranje, ki skrbi za objek-tivnejše informiranje. O bojkotu je pisala tudi Mladina. V Delu je bilo veliko člankov, dokaj objektivnih. RTV je tudi podala dosti informacij. O bojkotu ljubljanskih študentov so pisaii tudi časopisi v drugih republikah. Tako članke o bojkotu beremo v Ninu, Intervjuju, Politi-ki, Večernjih novostih, Danasu itd. G-A itudentski časopis STRAN3 gorskega območja. Zato je delo tabora temeljilo na hipotezi, da ta-kšno, za življenje in delo manj ugodno območje, lahko ostane poseljeno, če sta zadovoljena najmanj dva pogoja: možnosti ustva-rjanja dohodka in zadovoljevanje socialnih potreb, med katerimi so na takšnih območjih najbolj deficitne možnosti ustvarjanja družine in stiki med Ijudmi. Oba vidika dela in življenja pa je možno zagoto-viti in razvijati samo ob upoštevanju naravnih danosti in ob racio-nalnetn gospodarjenju z njimi. Zato so udeleženci tabora v naprej opredelili naslednje problemske sklope, ob katerih so se oblikovale delovne skupine: — kmetijstvo in gozdarstvo — dopolnilne dejavnosti — energetika — prebivalstvo — infrastruktura — urejanje prostora in varstvo okolja. Za obvladovanje zastavljenega problema (ohranjanje živosti višinskih in htribovskih kmetij)je odločilnega pomena razpolaganje s potrebnimi podatki oz. poznavanje raziskovalne tematike. Zato je zbiranje ustreznih podatkov predstavljalo prvo fazo raziskovalnega dela. Tej je sledilo spoznanje, da je rešitev zastavljenega problema uresničljiva šele ob upoštevanju zakonitosti in interesov, ki se poja-vljajo v preučevanem prostoru. Samo njihovo ovrednotenje in uskla-ditev lahko vodi do celovitega razvoja območja*. K takšnemu delu pa je potreben interdisciplinarni pristop. Raziskovalnitn skupinam je v okviru tabora uspelo navezati delovne stike med različnimi strokami, ki so obravnavale raziskoval-ni problem in ob tem spoznavati konkreten problem v času in prostoru. Zabeležili so učinke dolgoročnih in tekočih ukrepov gospodarjenja s proučevanim prostorom in ob tem razvijali svoje mišljenje. Tehtali so tehnološke odločitve in tiste, ki vplivajo na kva-liteto življenja v socialno-sociološkem smislu. Ugotovili so, da so te bistvenega pomena za živost nekega območja. Delo v taboru je pokazalo, da obsežni redni študijski program s teoretičnim in praktičnim programom zagnanemu posamezniku in ekipi še dopuščajo voljcnn čas za temeljitejše poseganje v strokovno problematiko. Take aktivnosti redne programe utrjujejo, preverjajo dosežena znanja in v živem spopadu s problemi prostora in časa pospešujejo strokovno rast. Posebnega priznanja pa je vredna zasnova tabora, ki je odklonila enostranskost manodisciplinarnega pristopa in odprla vrata interdisciplinarnosti in s tem objektivizaciji, ki prenese neprimerno več kritičnosti in daje široke možnosti us-klajenega delovanja različnih strok v iskanju optimalnih rešitev cm-piričnih raziskovalnih problemov. Dve publikaciji, številne razstave ter okrogla miza o raziskovalni dejavnosti študentov v Cankarjevem domu ne kažejo leusphov obch taborov in izjemno prizadevnega ter učinkovitega Veljka Žvipljar temveč opozarjajo na potrebo študentov po takšnem delu tudi v prihodnje. Raziskovalni tabori, v katerih se sproščajo ustvarjalni in delovni potenciali študentov, morajo postati sestavni dei izobražc-vanja in vzgajanja za delo in samoupravljanje študentov naše univerze. Obenem je predstojnik razglasil, da jeodprt natečaj za Speransove nagrade 1986 in pozval študente na dodiplomske in podiplomskem študiju, njihove učitelje in marksistične centre vseh članic Univerze Edvarda Kardelja k sodelovanju. UNVERZA EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI Marksistični center 61000 Ljubljana Trg osvoboditve 11 Telefon (061) 331 611 n.c. (061) 331 728 Št.: Datum: Program slavnostne seje sveta Univerze Edvarda Kardelja v Lju-bljani na dan poimenovanja univerze po Edvardu Kardelju je bil letos razširjen in bogatejši — predstojnik Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani je po sklepu sveta Marksis-tičnega centra Univerze prvič podelil Speransove nagrade za študente dodiplomskega in podiplomskega študija Univerze Edvar-da Kardelja. Nagrade, ustanovljene lani, pomenijo priznanje znanstveno-raziskovalnemu delu študentov dodiplomskega in po-diplomskega študija, ki prispeva k uveljavljanju ustvarjalnega mark-sističnega pristopa v raziskovanju znanstvenih problemov v razli-čnih znanstvenih disciplinah. Pred podelitvijo je predstojnik Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, prof. dr. Boržidar Debenjak, nagovo-ril univerzkiteni svet: Ko je pred dobrim letom dni Marksističnicenteruniverzerazpisal prvi natečaj za Speranosove nagrade, je s tem hotel še posebej podpreti ustvarjalno vključevanje študentov v marksistične miselne tokove in v marksistično zasnovano empirično raziskovanje. Izho-dišče mu pri tem ni bilo kakšno ozko doktrinarno pojmovanje mark-sizma, temveč ravno širina in odprtost raziskujočega marksizma, ne torej ponavljanje in po črki obnavljanje znanega, temveč predvsem korak v neznano, odkrivanje novega in ustvarjalni preskus znanega in podedovanega. V poimenovanju nagrade smo posegli po imenu, s katerim je Edvard Kardelj temeljno posegel v diskusijo o slovenski zgodovini in kulturi, po psevdonimu Sperans ali »tisti, ki upa«, in jemljemo to ime kotsimbol, zakaj upanjejeenatemeljnihrazsežnos-ti, s katerimi je prihodnost navzoča v zdajšnjosti, marksizem paje bil in ostaja teorija, ki v sebi nosi to upanje in razkriva poti in smeri njegovega udejanjenja. Evard Kardelj je z inovativno svežino posegel v razpravo o najbolj perečih vprašanjih že v življenjski dobi naših današnjih nagrajencev iz študentskih vrst, takrat še pod dru-gim psevdonimom, ki je do konca svojih dni ohranjal v svojih delih združitev obeh značilnosti, ki jih je Karl Marx dodelil teoriji de-lavskega gibanja: »duh posploševanja« in pa »revolucionarno st-rast«. Pred desetimi leti je te značilnosti marksizma briljantno in programatsko jasno strnil v svojem govoru Revolucionarnapraksain marksistično izobraževanje. Gibanju ni nič bolj nevarno kot brezgla-vi pragmatizem, ki ne vidi poti in cilja, toda teorijapostanejalova, če v odporu do pragmatizma abstrahira od prakse. Brez revolucio-narne teorije ni revolucionarnega gibanja in obratno. Ko smo se torej odločili za razpis Speransovih nagrad, smo z njimi hoteli predvsem podpreti napore mladih, raziskujočih, ki so katego-rialni aparat marksizma preskusiii na novi snovi. Njihovim delom nismo postavili nedosgljivega zgleda, da bi se morala kosati s teoret-skitni prodori mladega Kardelja ali mladega Kidriča, ki so bili mog-oči samo v izjemni situaciji, ko je komunistična mladina morala vzeti nase breme. ki bi bilo v količkaj normalnejši situaciji porazdeljeno na vse generacije. Postavili pa smojim zahteve, da morajo biti v celo-ti ali skorajšano objavljiva v strokovnem ali znanstvenem tisku. Ali predlagana dela ustrezajo tem kriterijem, so ugotavljale recenzije kvalificiranih recenzentov sstrokovnim ugledom in znanstvenim na-zivom, pri čemer je bil vsak od recenzentov strokovnjak, ki ni sodeloval pri predlaganju del za nagrado. Kjer sta recenzenta so-glasno predlagala nagrado, je bila nagrada tudi sprejeta na Svetu MArksističnega centra univerze.« In to so trije letošnji nagrajenci: DANICA MARIČ, diplomantka FSPN je dobila Speransovo na-grado za leto 1985 za delo PROBLEMI ŠTUDENTOV IZ DRŽAV V RAZVOJU MED ŠTUDIJEM V SLOVENIJI vkateremsistema-tično, akribično, inovativno in interdisciplinarno obravnava čedalje pomembnejši migracijski pojav, razpet med prenos paketa ne le tehnoloških izkušenj in beg možganov. Uspešna operacionalizacija instrumentarija migracijskih raziskovanj, socioloških konceptov od adaptacije do akulturacije, je rezultirala v globjih spoznanjih o družbeni fenomenologiji bivanja tujih študentov pri nas. Soočanje faktičnega stanja s teoretičnimi spoznanji se izteče v kritičnost do obstoječe prakse stikov s tujimi študenti pri nas, kar potrjuje začetno tezo, da so problemi, s katerimi se srečujejo tuji študentje v bistvu naši lastni družbeni prolbemi. Takšna tematizacija razodena na-preden, angažiran pristop k raziskovalnemu delu. BLANKA POKERŠNIK, diplomantka FSPN, je dobila Spe-ransovo nagrado za leto 1985 za delo ZAVEST KOT ENA OD DOLOČILNIC PROCESOV ŽENSKE EMANCIPACIJE v katerem je pravilno predelila aktualnost in pomen procesov emancipacije ženske v okviru boja za nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja, saj emancipacijo ženske dosledno umešča v boj za to, da bo delavski razred dejanski gospo-dar pogojev in sadov svojega dela. Z dobro izbranimi dokazi logično gradi obrambo postavljene teze, daje zavest eden od dejavnikov procesov emancipacije ženske ne da bi pri tem njeno vlogo absolu-tizirala, marveč jo postavlja v širši zgodovinski in družbeni okvir. Takšno pojmovanje pomena zavesti, rezultat doslednega uveljavlja-nja raziskovalne metodologije, se izteče v kritičnost do stanja na področju spreminjanja zavesti o odgovornosti za uresničevanje enakopravnih odnosov med ljudmi in spoloma, ki izpričuje na-prednost nagrajenkinih razmišljanj. ŠTUDENTSKI RAZISKOVALNI TABOR ZGORNJA SA-VINJSKA DOLINA LUČE 83 je dobil Speranvosov nagrado za leto 1985 za ZBORNIK POROČIL DELOVNIH SKUPIN katerega tema OHRANJANJE VIŠINSKIH IN HRIBOVSKIH KMETIJ V ZGORNJI SAVINJSKI DOLINl jejitemeljenasstrate-škim pomenom poseljenosti mejnega in hkrati hribovskega oz. RAZPIS SPERANSOVIH NAGRAD Svet Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja v Ljublja-ni razpisuje na podlagi Sklepa o ustanovitvi Speransovih nagrad za študente dodiplomskega in podiplomskega študija Univerze Edvar-da Kardelja v Ljubljani in Pravilnika o podeljevanju Speransovih nagrad študentom dodiplomskega in podiplomskega študija Unive-rze Edvarda Kardelja v Ljubljani Speransove nagrade za leto 1986 Speransove nagrade se podeljujejo študentom dodiplomskega in podiplomskega študija Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani za raziskovalna dela, ki pomenijo vrhunske študijske dosežke. Glede tem ni omejitev. Upoštevana bodo vsa dela, ki bodo izpolnjevala pogoje po Pravilniku o podeljevanju Speransovih na-grad študentom dodiplomskega in podiplomskega študija Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani: — izvirnost, — inovativnost, empirična ali teoretska raziskdvalnost, — uveljavljanje marksističnega pristopa v raziskovanju strokov-nih problemov — objavljivost v celoti ali skrajšano v strokovnem ali znanstvenem tisku. Člani sveta Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, člani Marksističnih centrov na posameznih visokošolskih delovnih in temeljnih organizacijah in visokošolski učitelji predl-ožijo dela v tehnično korektni obliki (VDO, naslov dela, ime in priimek avtorja, kraj in letnica, povzetek v slovenskem jeziku) naj-poznejedo 15.1.1986 svetu MarksističnegacentraUniverzeEdvarda Kardelja v Ljubljani. Svet Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja bo za vsako predloženo delo imenoval dva recenzenta(mentor ne more bi-ti recenzent). Na podlagi pisnih ocen recenzentov bo svet dokončno sklepal o številu nagrajenih del. Nagrade bodo vročene na slavnosti seji sveta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani na dan Univerze, 18. aprila 1986. V Ljubljani, 18. aprila 1985 Predsednik sveta Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja mag. Lev Kreft Predstojnik Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja dr. Božidar Debenjak < z o > o z UJ N oc o CQ N >N o 0- O C/3 o c c « o « 2 L b ¦* X E o 2 > > 3 TL sa 31 *& 5 -• c h-g ^^ ^ J^ LU (^ M . . uJ C/)oJ -A Cl, . O 0.» T3T3T3 -OO- T3N -3T3 r* 2? 0C u c U > §2tu .S2u. ««% «¦%% |2< < c^^u- >UJu- QSu- cocupu S^tu •A g S | -S mit U i lilii n U i . t^ a^ «E -s s^ - a-Hl a*.ižiS II II z jIs >51š L>ž n>S OS c o 11 o 4. STRAN Studentski časopis TO NI 1 POROCILO S FP NIADE o;^ Na celotno sliko letošnjega srečanja fakultet za politične v Saraje-vu delo skupine verjetno ni bistveno vplivalo, tudi po tehnični plati ne, saj o njenem delu, vsled konglomerata raznih idej in teorij ter nesposobnosti organizatorja, da bi omogočil magnetofonski zapis izgovorjenega, ni bilo moč zapisati nič verodostojnega in primerne-ga za javno obelodajenje. Vsak zaključek, ki bi bil izveden iz dela te skupine bi nujno moral temeljiti na argumentu nadmoči (tudi fizične) tistega, ki bi ga skušal predstaviti kot stališče celotne sku-pine. To je mogoče tudi edini konkrcten prispevek dela te skupine, uspela se je namreč upreti fetižizmu zaključkov, ki je tako značilen za tovrstna srečanja. Vsled tega tudi ni možno zapisati nekega objek-tivnega poročila o delu skupine, ki bi bilo sprejemljivo za vsakega posameznega udeleženca, kar tudi ni namen tega teksta. Celotna razprava je potekala na principu posebnega tipa demokratičriega dialoga, za katerega bi lahko dejal, da ga je vodil in usmerjal tisti, ki je posedoval večjo količino znanja. Glede na istovrstnost nazivov fa-kultet (politične) bi od udeležencev človek pričakoval razlike v pogledih in znanjih le v soodvisnosti od stopnje izobrazbe (letnika), vendar se je izkazalo, da je osnova za to raznolikost pripadnost razli-čnim »političnim šolam«, glede na njihov geografski, strateškopoli-tični in »kadropotrebni« položaj. Udeleženci so tako med seboj konfrontirali politološke poglede, ki so imeli razpon odznanstvenih do politikantskih, od analitičnih do lirično-jeremiadskih, od vul-garnomarksističnih do funkcionalističnih. Ne glede na to, je ostal volk sit in koza cela — notranji sovražnik nesoglasij ni uspel izkoris-titi za povzročitev izgredov. Imeli smo se lepo. Stane Udeleženci te okrogle mize smo kritično razpravljali o vprašanju svobode misli in izražanja v pogojih naše sodobne stvarnosti, predvsem o problemih cenzure in Enotni smo v tem, da represivni ukrepi ne smejo in ne morejo bitiedinoorožje, s katerimsevidejnop-olitični borbi brani samoupravni socializem. Zdi se nam nujno potrebno, da se na napade na našo družbeno-politično ureditev odgovori z idejnimi sredstvi, predvsem s kritičnoznanstvenoanalizo družbenih pogojev, ki med drugim proizvajajo tudi te ideje in razkri-vanjem konkretnih političnih interesov, ki se skrivajo za občimi frazami o svobodi, demokraciji... Orodje tega obračuna mora biti predvsem kritični tisk, ki se ne sme bati izpostavljati kontradiktorne teze, s katerimi mora obraču-nati brez frazeologije in etiketiranja. Prav tako obsojamo način pisa-nja, ki v primeru različnih sodnih procesov in podobno, prejudicira krivdo obtoženih, kakor tudi istočasno obsojamo vse tisto posanje, ki preobraža borbo za demokratizacajo v sredstvih javnegaobvešča-nja in širše, v apologijo stališč, ki napadajo revolucijo in samoupra-vljanje kot tako. Imeli smo različna stališča glede tega ali so represivni ukrepisploh potrebno v idejni borbi ali ne, se pravi, ali se ne bi kazalo boriti proti vsaki uporabi represivnih ukrepov v idejnem obračunavanju. Ven-dar je večina menila, da ni nikakršnih idej kot zgolj idej in daimajov konkretnih družbenih pogojih ideje vedno takšen ali drugačen, večji ali manjši, politični pomen. Kljub kritiki represivnih ukrepov nam je jasno, da se značaj naše družbeno politične ureditvi brani tudi s temi ukrepi. Vendar bomo ostro nasprotovali temu, da državne in para državne institucije izkoriščajo svojo funkcijo na tem področju kot metodo za obračunavanje v spopadih vsakodnevnega političnega pragmatizma. Sam aparat in njegove odločitve morajo biti pod kontrolo demokratične javnosti in borili se bomo, da ustvarimo pogoje, v katerih bo možna demokratična javna razprava o vseh vprašanjih. Čeprav smo diskutirali tudi o ekscesnih primerih (npr. sojenje dr. Šešlju v Sarajevu in šesterici v Beogradu, dogodkih na Kosovuv..) di-skusija ni niti v enem samem trenutku imela oblike ekscesa, na-sprotno, maksimalno smo se trudili, da ne posvetimo vse pozornosti ekscesom in tako izgubimo izpredoči širšedružbeneproblematikein prikritih mehanizmov represije. Mislimo, da je naša diskusija sama po sebi bila dokaz, da je mogoče, ko se ustvari klima demokratične-ga dialoga, odkrito govoriti o vseh, torej tudi tako imenovanih eksce-snih vprašanjih, brez da bi s tem rušili temelje oblasti delavskega razreda in da se izgubljajo izpred oči temeljni družbeni antagonizmi. Nasproti temu represivni ukrepi problemov ne rešujejo, temveč dobijo stališča tistih, proti katerim se izvajajo ti ukrepi, značaj fe-tišev in se na ta način samo utrjuje družbeni status quo. Mislimo, da je prav tako potrebno analizirati vzroke, zaradi katerih v družbenih organizacijah ni dovolj ljudi, ki bi bili sposobni in pripravljeni, da se strokovno in javno zoperstavijo okrepljenim napadom naideologijo socializma in komunizma. Delavska partija je, kakor to pravi Gramsci, predvsem kolektivni intelektualec, se pravi strokovnjak in organizator v isti osebi, ki mora v borbi za ukinitev proletariatados-eči tudi teoretske zmage. Z nobenimi moralnimi principi se ne more prisiliti študentskega tiska na pozicije delavskega razreda niti konstruirati nekega priorne-ga »zajedništva« študentov in delavcev. Študentski tisk je in mora še bolj biti mesto, na katerem se reflektira položaj študentov v družbeni totaliteti. Šele skozi formiranje teizkušnje, natnreč, dapostajaprole-tarizacaga bolj in bolj občna usoda v družbi (Lukacs) oziroma, da je vse več intelektualcev objketivno v položaju delavskega razreda (Kardelj), se postavlja študentski tisk na delavske barikade. Gorovili smo tudi o prikritih mehanizmih družbene represije. Ponekod ni študentskega tiska iz strahu, da ta tisk ne bi zagovarjal samo parcialnih, eskapističnih interesov študentov. Drugod se poja-vljajo problemi, da delo redakcij dejansko vodi nekdo, čigar mate-rialna družbena pozicija se ne sklada z interesi tistih, ki študirajo. Ta-ko delo mladinskih in študentskih uredništev neposredno ali z vse večjo profesionalizacijo ovirajo nekateri »močni možje«, ki jim re-snice niso ravno pogodu. Ti problemi se pojavljajo še bolj v t. i. »ve-likem tisku«, ki ga nesmemo pustitiob strani,česenočemozapretiv geto lastnih informacijskih sredstev. Kljub relativno majhni nakladi se študentski tisk v vsakodnevnih spopadih različnih republiških pragmatizmov izkorišča kot osnova imaginarnih bitk in merjenja političnih moči, terstempostajaobjekt manipulacije. V pogojih splošne fragmentarizacije družbe se ta tendenca še krepi in da bi se ji zoperstavili smo se dogovorili za konkretno sodelovanje med študentskim tiskom: s prevzemanjem tekstov iz drugih študentskih časopisov, predvsem kar setiče motiva-cij višjega reda in s širjenjem sodelavcev izven mejasvojerepublike. Dogovor veija za sedaj samo med redakcijami Studenta, Studentske-ga lista in Tribune, vendar se bomo trudili, da ga razširimo tudi na ostala uredništva. V primeru, da na naslednjih srečanjih študentov FPN spet razpravljamo o teh in podobnih problemih je neobhodno na srečanja povabiti tudi vse predstavnike študentskih medijev iz univerzitetnih središč, v katerih ni FPN. Vso podporo dajemo incijativi študentov v Sarajevu, da spet začno izdajati svoj študentski časopis kot tudi vsem ostalim iniciati-. vam v vseh drugih okoljih. Pokazalo se je, da nismo bili dovolj pripravljeni na diskusijo o ne-katerih problemih zakonodaje na tem področju, predvsem o nekate-rih »majavih« členih Zakona o javnem obveščanju in ravno tako Kazenskega zakonika (prašanja verbalnega delikta, vznemirjanja javnosti,...), ki omogočajo preveč »svobodno« interpretacijo instem možnost zlorabe. V zvezi s tem bomo še naprej razpravljali v svojih okoljih. Te zaključke bomo poslali vsem OO ZSM FPN, predsedstvom UK ZSM in predsedstvom RK ZSM in ZSMJ, kot tudi vsem mladin-skim in študentskim uredništvom. dogovorjeno je, da jih objavijo Študentski list, Student in Tribuna. SARAJEVO, 22. IV. 1985 Udeleženci okrogle mize Štodentski časopis STRAN5 KAKO NAPREJ? Država blaginje je pokopana, naj živi (zaživi) svobodna konkurenca,naj živi privatna iniciativa in gospodarska logika libe-ralnega kapitalizma. Zgornje so referenčni okvirji, v katere se vrača miselna produkcija načrtovalcev bodočnosti na industrijskem Zahodu. Institucija, ki sebe imenuje država in ki si je v polpretekli zgodovini pod težo okoliščin že enkrat drznila prestopiti meje svoje ligitimnosti ter je ta svoj prestop opredmetila v socialnem modelu, imenovanim Welfarestate je opustila — in to spet pod težo okoliščin — oziroma opušča vlogo nočnega čuvaja, vendar v novih razmerah, bistveno kompleksnejših od tistih, ki so vladale v tridesetih letih tega stoletja. Dokazov za to je vedno več.... Problem, s katerim se srečujejo prizadeti ni nov, kvečjemu postaja konstanten. Gre namreč za brezposelnost, kako jo odpraviti in kako se odpravlja. Zahodna Evropa v tem pogledu stagnira, vsaj v prime-rjavi z ZDA in Japonsko, ki v gigantskih razmerah korakta v ti. industrijsko revolucijo, ki naj bi bila tretja po vrsti. V Nemčiji se pojavlja — tako nacionalni ekonomisti — nova vrsta brezposelnosti, brezposelnost, ki ni pogojena z cikličnimi nihanji v gospodarstvu, temveč takšna, ki ne varira kvantitativno. V ZRN že več kot dve leti narašča proizvodnja, toda število brezposelnih se bistveno nespreminja, ker pri investicijah dominirajo racionalizacije in tehnično izpopolnjevanje obstoječih proizvodnih pogojev, skratka dominirajo investicije, ki ne ustvarjajo novih delovnih mest ampak investicije katerih osnovna karakteristika jepredvsem kapi-talno intenzivna. Toda čeprav profitna gonja ni več nujno pogojena z večanjem števila zaposlenih je ZDA in Japonski vendarle uspelo ohraniti trend odpiranja novih delovnih mest. Tako je bilo v ZDA v zadnjih 15 letih oprtih 28 milijonov delovnih mest in na Japonskem 6,7 milijonov delovnih mest.ZRN in ostala Zahodna Evropa(izjema je Švica) niso bile deležne tega blagoslova. Strokovnjaki OECD, ki smatrajo konjunkturno obdobje 81-85 za zaključeno, iščejo razloge za to tudi v obstoječi zakonodaji, ki regulira gospodarske tokove. Prav ta zakonodaja zbija privatno inicaativo občanov in — kar je še važneje — socialne razvojne aspiracije podjetnikov. Ta teza je podkrepljena s prikrito grožnjo, da se je število brezposelnih v konjunkturnem obdobju zmanjšalo le za 15% in da je zato dvomljivo, da se bo v negativnem ciklusu, ki nedvomno sledi položaj bistveno poboljšal. Zhodnonemški gospodarstveniki ugotavljajo, da se je privatne iniciativa skrčila ravno tam kjer je bilo to najmanj potrebno, v drobni blagovni proizvodnji, če uporabim satnoupra-vljalsko terminologijo. Zelo nešarmantno za zahodnonemško birokacijo je npr. dejstvo, da so za redukcijo krivi — med drugim — ukrepi prirejeni iz 60 in tudi 70 let starih zakonov, kot je to zakon o omejenem delovnem času trgovin (do 18.30), star 67 let, izvirajočizprvesvetovnevojnein uveden zaradi varčevanja s tokom. Danes je pravno veljaven in utemeljen, ne da bi se vsebinsko bistveno spremenil — s strahom pred pretirano ekspanzijo konkurenčne miselnosti. Zakonodaja na področju socialne zaščite delavcev naj bi bila anahronistična, fosilna neprilagojena in neprimerna sodobnim razmeram. Po mnenju nekaterih ta zakonodaja varuje delavce pred posledicami družbenih razmer, ki že davno niso nikjer več prisotne. Socialno pravo deloje-malcev je za nove reševalce zahodnonemškega gospodarstva sporno predvsem zato, ker sicer res ščiti že enkrat zaposlene delavce (deloje-malce) in njihov socialni status, vendar po drugi strani uničuje manjše tovarne in povečuje število brezposlenih. Zakaj? Preprosto zato, ker obstajajo v omenjeni zakonodaji odločbe, ki jih v ZRN imenujejo »Sozialplane« in po katerih mora delodajalec prvič ekonomsko utemeljiti odpuste (kar je nekjetudi za njih razumljivo) in drugič, ker mora nadomestiti oziroma placati odškodnino vsakomur, ki ga odpusti, razen v primeru kršenjadelovnediscipline. Te odškodnine nikakor niso nizke, ravno nasprotno, v manjših podjetjih marsikdaj pripomorejo k stečaju. S tega vidika so pomisleki pri zaposlovanju novedelovnesilerazumljivi. Najemanje delovne sile v konjunkturnem obdobju lahko intenzivira razvoj, vendar so cikli konjunkturnih obdobij vedno krajši, kar pomeni, da je najemanje delovne sile dvorezen meč, kajti v kriznih obdobjih, ko je potrebno odpuščati delovno silo zaradi rentabilnosti podjetja, jo mora podjetnik poleg tega tudi vzdrževati. Ta strošek nima nič opraviti z proizvajalnimi stroški (ni vkalkuliran) in kar je še huje, višina tega zneska je raltivno neodvisna od gibanja podjetnikovega kapitala samega. Kapitalist, ki je seznanjen s to nevarnostjo, bo reagiral po vsej verjetnosti tako, da ne bo več zaposloval nove delovnesile, racionaliziral bo obstoječe tehnološkeproceseinuvajal samo kapitalno intenzivno tehnologijo (čeprav zgoraj navedeni primer še zdaleč ni edini razlog in niti ne najvažnejši za uvajanje kapitalno intenzivne tehnologije). Ce velja, da so pogoji za privatno iniciativo v ZRN slabi, pa je v ZDA ravno obratno — pred kratkim so Američani ponovno priva-tizirali svoje največje poštno podjetje AT T in Japonci svojo družbo NTT — in marsikateri zahodnonemški ekonomist išče rešitev v kopiranju takšnega početja. V ZDA poteka svojevrstno pretakanje delovne sile iz statusa zaposlenih v status nezaposlenih in obratno. Povprečna doba nezaposlenosti enega delavca v ZDA znaša okoli 4 mesece (v ZRN približno eno leto) kar si razlagajo nemški »napre-dnjaki« tako, da kdor odpušča lahko tudi najema delovno silo, seveda pod pogojem, da so razmere za to »ugodne«, oziroma, da lahko podjetniki krojijo svojo usodo in usodo najemalcevdelasami. Socialni cenzus med delom in kapitalom, o katerem jepravzaprav ves čas govora, je v Zahodni Evropi končno pokazal nezmožnost svoje funkcije. Poleg tega, da se država blaginje v ZDA ni nikoli toliko »razbohotiladotoka) finančnega kapitala. Socialna demokracija tako doživlja poraz tudi natempodročju in neokonservativna praksa, ki skuša dajati videz rešilne biljke za to družbeno ekonomsko formacijo dokazuje istočasno njeno lastno protislovnost in protislovnost refermistično »socialnega« duha, ki je skušal preskočiti prepad, ne da bi sploh zagledal nasprotni breg. SAŠO DANEV VIVALA ITALIA Naše uredništvo se je 20. in 21. marca mudilo v Trstu, vgostehpri Xvezi komunistične mladine Italije. Izkoristili smo priložnost, da smo se z vrsto pogovorov bolje seznanili z življenjem naših rojakov v Italiji ter prišli na tekoče glede najnovejših političnih dogajanj v tej državi. Žal se zaradi časovne stiske nismo mogli srečati z vsemi političnimi in manjšinskimi organizacijami, ki nastopajo v zamejs-tvu. Pri izbir.i naših sogovornikov smo se držali načela čim večje širine informacije, tako da smo si postavili okvir, v katerega zajeti vso to množico novih informacij, ki smo jih dobili. Kljub temu, da smo že prej sledili zamejski problematiki po tisku in drugih občilih, nas je stvarnost tega vprašanja takorekoč »presenetila v smislu, da nam je pokazala na nove, resnične dimenzije, v katerih poteka ta boj, ki jih običajno v poročanju javnih občil ni zaslutiti. Prve pogovore smo imeli z voditelji Komunistične partije Italije. Najprej smo se pogovarjali z referentom za kulturo pri tržaški partiji Steliom Spadarom. Iz pogovora je prišla na dan vrsta zanimivih pobud. Spadaro občuti pomanjkanje globljih kulturnih stikov med Trsom in Ljubljano, in razpravljali smo, kako prekoračiti ta prepad. Zanimiva je misel, da naj bi vzpostavili stike med tržaško Študentsko napredno listo in ljubljansko Univerzitetno konferenco. Srečali smo se s pokrajinskim tajnikom KPI Ugom Polijem, članom pokrajinskega vodstva Ivom Širco ter s predsednikom krožka »Pinko Tomažič« Ravlom Kodričem. Prijetno nas je presenetil Gramscijev duh, ki odseva iz načina dela in obrašanja italijanske partije. Osrednja in najzanimivdjša tema pogovorov je bila ocena italijansko-jugoslovanskih odnosov in vprašanje ekolo-gije. Govora je bilo tako o električni termocentrali na premog, ki jo italijanska vlada namerava zgraditi v Miljah, ki bi poleg drugega onesnaževala vso obalo vzdolž Ankarana (v kolikor je do takrat ne bomo že mi sami uničili)? o problemu onesnaženja ponikalnice Reke ter o načrtu (daj dokončno opuščenem) industrijske cone ha Krasu, ki so jo predvidevali Osimski sporazumi. Zanimivo je, koliko elana je dal ta načrt fašistični desnici in posebno Listi za Trst. Resda se je ustvarila ta formacija pretežno iz protislovenskih kalupov, ampak zanjo so volili tudi mnogi tržačani, ki so se upravičeno zbali ekološke katastrofe na Krasu. Zato bi bilo dobro, če bi v naši industrijski vnemi na mejhnih področjih upoštevali tudi posledice (politične), ki jih taka dejanja prinašajo našim zamejskim rojakom. Zvečer pa smo bili pri glavnem uredniku Primorskega dnevnika Bogu Samsi. Med drugim je g. Samsa član vodstva Slovenske kulturno-gospodarske zveze ter predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Samsa nam je nazorno in plastično podal tanje manjšine in kalvarije »globalnega zaščitenga zakona«. Beseda je tekla tudi o finančni krizi, v katero je zašlo slovensko gledaišče. Samsov prikaz je bil izredno učinkovit in politološko dobro zasnovan. Drugi dan zjutraj smo obiskali »Slovenski raziskpvalni inštitut«. Ravnatelj inštituta, profesor Darko Bratina, in prof. Pavel Štrajn sta nam prikazala delovanje te inštitucije ter njeno vpetost in vlogo v zamejski stvarnosti. Popoldne smo imeli sprejem na sedežu komunistične mladine. Z mladimi komunisti smo razpravljali predvsem o novostih, kijih je prinesel vsedržavni kongres ZKMI v Neaplju. Ta poskus, kako preseči komsomolski koncdpt mladinske organizacije, da bi ta lahko dejansko postalanosilec teženj mladihjeizrednozanimiv. Besedaje tekla tudi o odnosih med Italijani in Slovenci znotraj ZKMI. Zvečer smo se srečali s skupino katoliško usmerjenih intelek-tualcev na sedežu »Društva slovenskih izobražencev«. Škoda, da diskusija ni presegla nivoja prijaznega kramljanja. Dobili smo vtis izgubljene priložnosti. Priložnosti za poglobljen dialog o bistvenih rečeh, s katerimi se opredeljujejo idejne razlike med nami. UREDNIŠTVO SLOVENEC SLOVENCA VABI Krožek za družbena vprašanja Pinko Tomažič iz Trsta je konec maja organiziral predstavitev Tribune, Časopisa in Kota v prostorih sekcije KPI »Enrico Berlinguer« v Nabrežini. Krožek za družbenop-olitična vprašanja »Pinko Tomažič« iz Trsta združuje okoli sebe predvsem marksistične izobražence, ki poglabljajo družbenokri-tično delo med tržaškimi zamejci s tem, da se ne omejuje samo na dotnače pkolje, ampak se ozira tudi na družbenopolitično dogajanje v matici in širom po svetu. Poskuša pa tudi okrepiti teoretsko delo med slovenskimi levičarji, pri četner računa na sodelovanje z mladi-mi levičarskimi močmi v »okolici Ljubljane«. Po kratki predstavitvi Tribune (Andrej Klemenc, Igor Lukšič), Časopisa (Igor Omerza) in Krta (Pavle Gantar) so tovariši postavili nekaj vprašanj in razmišljali o politiki ZKJ o odnosih med Slovenci s te in one strani meje in o možnosti in riujnosti sodelovanja. Tovariš Širca je povedal, da so na politično življenje v Jugoslaviji vajeni gledati le s stališča uradne politike, ki poudarja le eno dime-nzijo življenja v Jugoslaviji. Zelo malo pa vedo o gibanjih v družbi, o tem, kaj se kuha v Sloveniji v intelektualnih, kritičnih krogih. Seveda . prebirajo revije, vendar živih stikov ni. Le zobojestranskimi obiski je mogoče dobiti vpogled v realno dogajanje in ga tudi vrednotiti avtonomno. Tudi KPI se ukvarja s problemi v zvezi z vlogo ženske v družbi, vlogo mladih, vlogo znanosti... Ta vprašanja si gotovozastavljamo na obeh straneh meja in nanje vsak po svoje tudi odgovarjamo in iščemo rešitve zanje. Skupno spoznavanje realnosti in diskucija o tem, bi gotovo odprla nove dimenzije v reševanju teh problemov. V KPI so prepričani, da gre za krizo uradnih form političnega dela. Os-taja pa odprto vprašanje, kako naprej. Za mejo obstaja velika radovednost — kaj so realni problemi socializma in jugoslovanske družbe. Vezani so v glavnem na itali-jansko literaturo, ki je zaradi vsedržavnega italijanskega ambienta preveč vmeščena v shemo italijanskega političnega sistema. Take na-slikave Jugoslavije in njenih problemov so torej preveč posredovane. V Trstu se misli, kot da je alfa in omega slovenske samobitnosti. Levičarji imajo neke stereotipe o kulturi, ki vztrajajo leta in leta. Vendar so se v 70-ih letih enkaterestvari spremenile. Kulturna scena v Trstu se zapira... Pri tem velja opozoriti na to, da je kultura faktor le eden samopotrjevanja naroda. Danes pa se misli, da samo kultura drži narod. Pa tudi ta kultura dobiva neustrezneznačilnosti —časti se ugled in sfreljanje v višave. Kulturno življenje v Trstu potrebuje stresljaje. Danes se narod v Trstu ustavlja pri narodnobudnih problemih, pri literaturi. Ne sega do političnih in socialnih vprašanj, ki so bistvena za Slovence v zamejstvu. Ko se poskušajo odpirati bistvena vprašanja, mnogi v imenu enotnosti (»ne rušimo enotnos-ti«) zatrejo pomembno diskusijo med Slovenci. Nato je tovariš Markovič načel vrsto vprašanj, ki so izvala burno diskusijo. Najprej je predstavil čas ko je bil hudteoretik že vsak, kije imel kakšno delo Karla Marxa, ne da bi delo sploh prebral. Potem se je spraševal o razlikah med Jugoslavijo in Italijo in ugotovil, da so v Italiji mladi obrnjeni bolj k potrošnji kot k bistvenim družbenim problemom. Kako pa je v Jugoslaviji? Moti ga, da se v Jugoslaviji posnema in to v slabši obliki tisto, kar je Italija zavrgla že preteklo leto. Očitek je naslovii na starejšo gene-racijo v Jugoslaviji, ki je preveč držala stvari v svojih rokah namesto da bi mlade pustila blizu in jim le od strani svetovala. V zamejstvu se o Jugoslaviji ne sme govoriti prav nič kritičnega, ker ga takoj razglasijo, da je proti Jugoslaviji. Smešno je to še posebej zato, ker od Jugoslovanov slišimo še hujše kritike(seveda tu ¦ ne gre za tiste, ki jim je socializem trn v peti). Zastavlja se vprašanje, kaj je s tem samoupravnim socializmom kot alternativo kapitalizmu, če pa je pripeljal v inflacijo, izvoz delovne sile v Nemčijo itd. Hkrati pa se dogaja, da v italijanskih trgo-vinah opozarjajo kupce: »Pazite! V trgovini so Jugoslovani. »Ka-kšna je potem ta družba, ta socializem v Jugoslaviji? Na koncu je poudaril, da si nadvse želi, da bi v Jugoslaviji videi boijše stvari, kot jih vidi v kapitalistični Italiji. Kljub-razHčnim pogledom v diskusiji, ki je sledila, tu povzemam glavno misel: da je socializem v Jugoslaviji vseeno treba gledati kot produkt tega sveta in predvsem jugoslovanskih narodov, nikakor pa ne zgolj njihov produkt, tako da se marsikatera želja v obupsprev-rača ne samo po zaslugi naše nedoraslosti ali premoči etatističnih sil. KRT je krožku podaril po eno knjigo iz svoje zbirke, Časopis in Tri-buna pa nekaj izvodov zadnjega letnika. Dogovorili smo se, da bo pfihodnje srečanje usmerjeno ožje, tako da bomo diskusijo o nekate-rih vprašanjih lahko poglobili. Pobuda je že na delu! Kakšni so to časi, ko je pogovor o drevesih skoraj hudodelstvo? Ker odkriva resnico tolikih zločinov. B. BRECHT Moramo si, tu mislim na znameniti diktuum B. Brechta spet upati govoriti o drevesih. Kajti, drevesa so dandanes skoraj bolj pomembna od političnega sistema. WOLFGANG AEPPLER (Doseči ali ohraniti — vzpond Zelenih je vpeljal na prizorišče dva politična pojma, ki si nasprotujeta) Sedaj doživljamo v RN prizor, da propad ene velike stranke — kot bi bilo po modelu tekme med strankami pravzaprav pričakovati — ne vodi k proporcionalnem porastu moči druge velike stranke, temveč k novi ureditvi strankarskega sistema in strankarskih koalictj, čeprav se FPD pripravlja na odskok — ali bo to odskok na drugo stran, kot je nameravano ali skok v nič, sebo pokazalo. Konec socialnega liberalizma sovpada s koncem strankarskih vpreg, ki so etablirane v ZRN že od 50-ih let. Le na prvi pogled so za to »krivi« Zeleni in njegovi nenehni volilno-politično uspehi, kajti za te uspehe je potrebna posebna razlaga. Primer je videti toliko bolj nerazumljiv, ker kot novinci v poslu strankerske konkurence, ne le da ne razpolagajo z reklamnim argumentom dokazane kompetentnosti oblasti, temveč ker nočejo te kompetence niti pridobiti in jo izvajati. Predstavljajo se kot »Antistranskarska-stranka (Petra Kelly) in dobivajo to poudarjeno poškodbo pravil igre »tekme političnih skupin za oblast« od volilcev celo honorirano — in sicer v obsegu, ki v razpadajočem social-liberalnem zavezništvu vzbuja skušnjo, in to ne samo posamično, da bi ta uspešni recept sami preizkusili ali da bi vsaj profitirali (morda prek »tolerančnih pogodb«) od njegovih sadov. Politični konflikt v ZRN v je s tem pridobil neko novo dimenzijo: ne nasprotujejo si le stranke s svojimi vsakokratnimi ponudbami programov in osebja, temveč si dodatno nasprotujeta dve stališči vezani na vlogo stranke, vlogo, ki jo naj igra pri posredovanju »ljudske volje« prek volitev in parlamentov. Konflikt se ne izbojuje le med strankami, temveč okoli izvirnega tipa politike, ki naj ga stranka vodi. Razburjenost, ki se širi v strankah in medijih je razu-mljiva: konec koncev gre za dve nasprotni pojmovanji in racio-nalnosti kriterijev politike. Jedro tega protislovja se da karakterizirati z eno v teh mesecih pogosto citirano opazko Walterja Benjamina. Proti Marxovi preds-tavi o revolucijah kot »lokomotivah svetovne zgodovine daje Benjamin v premislek: »Morda je popolnoma drugače. Morda so revolucije poteg, v tem vlaku potujoče človeške generacije, po zasilni zavori, »Koristna uporaba takšnega razumevanja je temeljila že v publiciranih pozivih Erhardta Epplerja sredi 70-ih let. Politični preobrat naj omogoči uporabo veta, ki ga je Erhardt Eppler poimenoval »vrednostno konservativnega in ki naj bi nastopil proti razvoju in modernizacijski praksi vladajoče politike. Razen tega pa je že Benjamin samo weimarsko socialnodemokra-cijo tako presodil »Toga vera teh politikov v napredek, njihovo zaupanje v maso kot bazo in njihovo servilno uvrščanje v nekontroli-rani aparat so bile tri strani iste zadeve«. Moderni teoretiki teroije iger, kot Norvežan Jon ELster modelirajo situacije, v katerih velja kot racionalno, da se doseže tisti »pravilno« in jih kontrastirajo s takšnimi, v katerih ima ravno izogibanjeprednapakami, ki jih ni več moč korigirati prednost pred vsemi pozitivnimi določbami posledic delovanja. Podobno govorijo sociologi o nasprotju »modela cilja« in »modela obstoja« organiziranega delovanja. Mislim, da v vseh teh iz čisto različnih virov prihajajočih pojmovnih protislovij parov tiči skupno jedro, ki je primerno za označitev enega političnega konflikta, katerega predmet so kriteriji kvalitete politike same. Na eni strani — na strani vseh etobliranih strank — najdemo politični model doseganja napredka. Ne glede na različne interpretacije napredka — rast, varnost, socialna pravičnost —je metodološko izhodišče prepričanjeo »eskončni perfektibilnosti razmer« (Benjamin): vse kar je, bi bilo lahko tudi malo bolj popolno. To doseči je naloga poklicnega politika, katerega početja je Max Weber okarakteriziral za »močno, počasno vrtanje trdih desk s strastjo in občutkom istočasno. Utopija izogibanja Temu (tradicionalnemu v glavnem, toda danes nikakor ne več izključno socialdemokratskem) razumevanju politikeoponiradanes popolnoma nasprotno pojmovanje politične racionalnosti, racio-nalnosti, ki jo Zeleni niso niti najeli, katere prepričevalni moči pa dolgujejo svoje uspehe. Ta racionalnost zahteva ohranjanje vrednih sestojev, ne doseganja »napredka«. Važno je vse kar obstaja in kar je vredno ohraniti. Utopija ni tisto v bodočnosti dosegljivo, čisto drugačno in boljše, temveč zanesljivo izogibanje nenadomestljivim izgubam in ireverzibilnim katastrofam, utrjevanje že načetih in nadrobljenih sestojev miru, naravnih temeljev življenja družbe, občanskih in človeških pravic, in način življenja, ki ta princip ohranjevanja spoštuje. Prioritetno v tem razumevanju politike je izogibanje nadaljnjim izgubam na teh treh frontah. Te naloge ni moč prepustiti poklicnim za politiko specializiranim akterjem in orga-nizatorjem, niti je ni potrebno prepustiti, kajti strokovne kvalifika-cije, nujne za »delovanje« in »doseganje« so videti nepotrebne za »poteg zasilne zavore.« Politika, ki sledi takšnemu tipu racionalnosti postaja tendenci-ozno politika laikov, protestna politika, politika v »prvi osebi«. Kolektivno delovanje se ne orientira po merilu relativne kvantitete, se pravi po odstotkih glasov, temveč si ta politika ugovora zagota-vlja svoj uspeh po kriteriju absolutnega števila moboliziranih, npr. po jttevilu udeležencev v demonstracijah. Če ta dva nasprotujoča stila politične racionalnosti zapustimo v tej gotovo shematizirani poziciji, se postavi vprašanje, kateri pogoji omogočajo, kot je to danes očitno v ZRN, da se lahko na enem in istem področju delovanja, namreč pri volitvah in skupščinah. Kajti to ni samoumevno: možno (in za zgodovino meščanskih družb prej tipično) je ravno tako, da se obe racionalnosti uveljavita v različnih in medsebojno zanesljivo zatesnjenih življenjskih sferah, tako da ne kolidirata neposredno: politiki se dodeli mandat skrbi za napredek, medtem ko se za svoje strahove išče tolažbo v cerkvi, kulturi in kritiki kulture ali jih omami v delu in potrošnji. Ta razbremenjujoči efekt te diferencijacije različnih življenjskih sfer danes očitno ne funkcionira več brez nadaljnjega. Cerkvena zboro-vanja in pisateljske konference naslavljajo proteste ne politiko in navidezno privatni življenjski stiki in subkulture se spreobračajo v protestne kulture z političnim naglasom. To je možno razlagati tako, da po eni strani politika pri svojem domnevno »pravem« poslu — pospeševati kakorkoli že razumljeni napredek — ostaja praznih rok, je celo z nepreglednimi neuspehi. Politika je tako razvrednotila svoj protestni ugovor, da naj jo pri njenem počasnem vrtanju trdih desk ne nadlegujejo nestvarni strahovi in vprašanja osmiselnosti, ker to napredek leovira. To velja v isti meri za strah za mir, za strah za ohranjevanje naravnih temeljev življenja, za strah za obstoj občanskih in človeških pravic. Obramba teh vrednot, njihovo varovanje proti namernim ali neodogovorno povzročenim rizikom, katerim so izpostavljene s strani ene z »napredkom« obsedene politične prakse, je zdaj v Hamburgu prek zunajparlamentarnih gibanj dosegla oporišče v skupščini in govori se ne le pri demoskopih — da ima skoraj povsod v naši deželi ravno tako dobre možnosti. Ta tako na skupščinski oder povzdignjeni fundamentalni konflikt o smiselnosti politike in kriterijih racionalnosti je nekaj drugega kot tradicionalne strankarske tekme in se temu primerno ne bo ravnal po teh pravilih, namreč po zmagah in porazih na volitvah, odnosno skupščinskih zavezništev in vladnih koalicij. S temi pravili je možno regulirati zgolj konflikt med posameznimi strankami. ^ *J Študentski svet ima v rokah moč in oblast na fakultetah, samou-pravljanje, samoupravne pravice, samoupravne akte, samoupravne organe, samoupravne... Ja, bilo bilepo, pačejenaše življenjevsajod daleč podobno proklamiranemu, bi morda lahko kaj naredili za lepšo sedanjost in bodočnost študentskega življenja. Na nedavnem srečanju študentov, bodočih politologov sem pob-ral nekaj idej, ki bi bile vredne premisleka. Da so uresničljive, so do-kazali naši kolegi na fakultetaJi drugod po Jugoslaviji. Smo mi manj sposobni? Agencija za oddajo privatnih sob študentom deluje v okviruunive-rzitetne konference ZSM, ocenjuje ustreznost sob, določa ceno glede na kvaliteto uslug po enotnem ceniku. V začetku leta podpiše za celo leto pogodbe s stanodajalci, celo lcto veljajo tudi cene, ki se po-večujejo sorazmerno z dvigom štipendij. Tisti, ki oddajajo študentom sobe preko te agencije, so oproščeni davkov na oddajo sob. Dodatno k temu konfliktu pa se zaznanjata še dve konfliktni linij ob katerih nasprotje obeh političnih konceptov postaja virulentno Prvič, konfliktna linija med Zelenimi, oziroma alternativnim strankami in blokom nosilcev tradicionalnih političnih modelov torej vseh treh ostalih strank. To se kaže s hamburško odpovedjo GAL-a do kakršnekoli soudeležbe v koaliciji in vladi. Posledica t odpovedi je, da bodo strateški koncepti, ki jih je Peter Glotz priporočil hamburški PPD za ravnanje s člani GAL, komajdž učinkovali tako kot je bilo mišljeno. Njegova stranka, je razlaga Glotz, zvezni poslovni vodja SPD »mora GAL močneje povezati y parlamentarno delo in jo prisiliti, da svoje kapacitete tam uporabi Parlamentarna strategija izoliranja je to novo stranko osvobodila orisile parlamentarnega uradniškega dela.... in ji tako dala to nena vadno atraktivnost novega.« Ravno tako se ne da druga konfliktna linija regulirati samo institucionalnimi sredstvi parlamentarnega vladnega sistema Poteka znotraj drugih strank, najbolj očitno verjetno med različnim grupacijami in krili (frakcijami) SPD in FPD kjer dokajšnje sile, k so še donedavno zaničevala »ekopax-model«, model »vrednostn konservativne« politike, ki jeorientirana na mirovnem in ekološkem gibanju ter na borbi za občanske pravice, pripisujejo temu istem modelu tako velike možnosti, da smatrajo za zapeljivo, da Zelene i alternativcd blokirajo na tak način, da jih kopirajo, četudi zaenkra proti zagrizenemu odporu vsakokratnemu vladajočemu krilu Opazno je, kako malo zaleže kot »zdravilo« proti takšnim fkraci. skim tendencam ravno tako zapriseženi kot zastonj oklicani impc rativ, češ, stranka bi se morala ravno v kritični volilno-političr situaciji prezentirati kot zaprta in enodušna. Virulenca teh dve konfliktnih linij jasno razločuje, da že danes pravzaprav stranke nis( več nosilke političnih konfliktov, trozke politične volje in nosilk« oblasti, temveč na eni strani bolj ali manj obsežni strankarski bloki na drugi strani pa krila strank. To pomeni, da tisti v ustav predvideni, v ustavni praksi do zdaj fungirajoči najvažnejši akter političnega spora, namreč politične stranke, zgubljajo svoj sposobnost strukturiranja političnih močnostnih polj. nadaljevanje sle< prevedel Sašo Dane Univerzitetne štipendije podeljujejo na fakultetah v Beogradu študentom, ki imajo povprečno oceno nad 9. To pomeni tudi dobra priporočila za iskanje službe, vse skupaj pa je več kot dobra motiva cija za študij. Štipendije (oz. pri njih so to večinoma krediti zaštudente) se po-večujejo ekvivalentno, kot se dvigao cene v študentskih domovih in hrana v študentskih menzah, oziroma obratno, cene se dvignejo le toliko, kolikor se povečajo štipendije. Komisije za zaposlovanje pri fakultetah imajo nalogo, da spre-mljajo pot študentov po končanem študijo. V dobo bivšim študentom, saj s tem marsikomu pomagajo do dela, v dobro seda njim študentom, da vedo, kje so in kakšne so možnosti za zaposlitev in v dobro bodočim študentom, da se na osnovi zanesljivih podatkov odločajo za študij in najbolj zanesljivo pot. Raziskovalni projekti so ena od najboljših, pa tudi zelo zanimivil poti za afirmacijo fakultet, študentov, študija. V Beogradu na FPf1 kar precej študentov vsako leto dela na obširnem in prece zahtevnem raziskovalnem projektu ob manjši (predvsem metodolo ški) pomoči predavateljev, nalogo pa uspejo dobro plasirati v javnost (doslej so prejeli že precej oktobrskih nagrad, najvišjih priz nanj mesta Beograd), kar pomeni velik prispevek k afirmacaji, pa tudi uveljaviti pridnih študentov. To je le nekaj idej, nekaj iz prakse naših študentskih kolegov v dru gih centrih Jugoslavije. Morda bi bilo vredno razmisliti, sicer pa — storimo kaj sami zase, denar za koristne stvari mora biti, volje pa, kot se radi hvalimo, imamo dovolj, le... »Marx pravi, revolucije so lokomotive svetovne zgodovine. Toda mogoče je povsem drugače. Mogoče so revolucije za v vlaku potujoči človeški rod zavilna zavora.« Walter Benjamin Soočamo se s kataklizmičnim dejstvom definitivnega uničevanja človeškega okolja, pod pogojem, da se obnašamo kot da se do zdaj ni še nič zgodilo, pod poslovnim geslom »Bussines as usual«. Znanje o tej diabolični dejavnosti človeškega rodii se vedno bolj kopiči. Hudič neprikrito koraka te dni tudi po Plominu. Dejstva, o katerih teče beseda, vznemirjajo tudi drugod ljudi dobre volje, občutljive vesti, kajti komaj daje vseverni hemisferi še kaj prostora, kjer nas ne oblivajo in kjer se ne oblivamo s kislim dežjem, nič kaj bolj kislim od človeškega seča. Medijska atraktivnost navedenega spoznanja obratno sorazmerno upada z nakopičenimi dejstvi o svetu, ki je na poti napredovanja k fizičnemu in socialnemu samouničenju pod predpostavko »ussines as usual«. Slika sveta izo-bilja, ki temelji na ropu cenenih surovin tretjega sveta, potrošnik pri-sili pri nas že faktično pospremljene potrošniške družbe, proizvo-dnji, ki poleg polne zaposlenosti in socialnega miru obljublja k temu k iluzijo sreče, se te dni v svetu poslavlja s pogrebom države blagostanja. Pred paniko sledi črni humor knjige Guinessovih rekordov ekolo-ških katastrof v časopisnih in revijalnih rubrikah: poleg nemogočih Jloveških podvigov lakonsko piše, da te dni v Nemčiji umirajo gozdovi. Vsekakor ne samo tam. Težava takšnega in podobnih spoznanj je v tem, da je tehnološka celota transparentna le majhnemu številu strokovnjakov, povsodpo svetu pa odločajo politiki najrazličnejših opredelitev pod diktatom kratkoročnih ciljev ohranitve tega ali onega sistema ali podsistema v iluzornem poskusu, da se omogoči zgodovinsko uhojena smer družbene prosperitete« ki to več ni, duhovno in materialno prestruk-turiranje se je seveda začelo z nedoločnim rezultatom, pa tako poleg duhovnega stanja »no future« generacije egzistira tudi optimizem alternativnih tehnologij, ki vsekakor niso več samo alternativne na-sproti profitni stopnji in stopnji investicij, sodalne posledice prizadenejo vse. Izguba polnoletnosti s pomočjo ekspertov (I, Ilič)? Vsekakor je del kritičnega znanja, ki ga poznamo pod nazivom ekologija, negativen. Govori o tem, kaj delamo sami sebi, kaj nam delajo, govori, česa ne smemo več delati, sem vsekakor spada tudi spoznanje: ne več termoelektrarn, ki še naprej razsipavajo okoli sebe žveplene spojine, a negovori nam enakotakoneprisiljeno, kajjetre-ba narediti, kot je pred nami postavljeno dejstvo, ki je na poti, da nas definitivno izbriše z organizma, Zemlja imenovanega. Ker je sinteza spuščena v sfero teorije drugih disciplin, ki so manj obvezujoče, kot so duhovne, politične in ekonomske vede, ki za razliko od prirodoslovnih negujejo več kot samo eno ideologijo, problem tega nakopičenega znanja postaja hermeneutično. Torej razlaga istega je odvisna od prepričanja in zavesti interpretirajočega subjekta ali poli-tičnega dejavnika, občana, ki deluje v javni stvari. Nadvse pomembno je, da se stvari tie razlagajo iz ničesar, temveč iz podedo-vanih družbenih odnosov, zavesti in interesov, v skladu s tem pa je treba v odnosu do rdeje visokih dimnikov in dima reflektirati natra-dicionalno razdelitev: levo in desno, tukaj in zdaj, z ozirom na ho-rizont človeške emancipacije, ki ni več samo ujeta v družbenih odno-sih, ker so le-ti našli svoje utelešenje v materialnem konceptu razvoja. V neki, nam ne tako oddaljeni deželi, ki jo je Tacit opisoval kot: »dežela je res raznolika, toda dokaj zastrašujoča zaradi svojih gozdov« je že umrlo 35% gozdov navkljub tam prisotnemu, podedo-vanemu intimnemu odnosu do gozda. Pojeg vseh predpostavk o superindustrializirani državi, je treba povedati daje še dandanes Ne-mčija dežela z velikimi gozdnimi površinami, kar je rezultat za-poznele industrializacije in ekonomskopolitične razcepljenosti v devetnajstem stoletju. Ze nemški romantiki so poveličevali zeleni raj, Eichendorff, eden od prvih sovražnikov industrijskega napred-ka, v svojih poemah povzdigne temo gozdov do nacionalne za- ljubljenosti v času, kosejeosnoval Krupp, takrat sezačenjaeksploa-tacija premoga z naselitvijo poljskih delavcev v Ruhr. Brata Grimm, pisca vsem znanih pravljic, oživljata gozdne vile in bivata kot ekstre-mista odstranjena iz javnih služb pod hannoversko vlado. Pod stro-gim pogledom kanclerja Bismarcka se seveda tudi nemški gozd ure-ja, čeprav še vedno »nemškigozdostajaizraznemškeduše«. Čimbolj se pojavljajo literarne gozdne vile, pošasti in svet pravljic, vsebolj in vedno ihočneje je nemški gozd družbeno urejen. Tako se že v ose-manjstem stoletju pojavi nova zgodovinska figura na robu gozda-gozdar. Ob gozdarju se seveda gozd ureja tod prinaša tudi rento, pa se pojavljajo termini kot kraja gozda, divji lov in podobno. 1842. leta izda Renski zbor zakon, ki definitivno ukinja običajno pravico up-orabe gozda. Takratni mladi novinar Karl Marx pravtakojezno kot neuspešno protestira proti ekspropriaciji revežev. Vsaj od takrat v nemškem gozdu vladata red in mir. Navkljub vsemu pa še naprej raste, vsekakor tudi v glavah samih Nemcev. Svobodna nemška mladina pa na prav tako visokem kot na gosto poraslem Meissnerju postane Hitlerjugend, med dvema vojna-ma, ko Schwarzwaldska torta začenja svoj triumfalen pohodposve-tu, filozof Martin Heidegger prav tam napiše šest razprav, ki so pozneje objavljene pod skupnim naslovom »Holzwege«. Leto kasneje sledi, v marsičem bolj konzervativen, Ernst Junger s svojim tekstom »der Waldgang« — gozdni sprehod. Tu lahko najdemo, če že nič drugega, vsaj mračnjaško trditev: »Ko je uspel prestopčrte, se gozd kot življenjski prostor odpira v svoji nadnaravni polnosti«. Last but not least, nemški gozd, ki je še najmanj kriv za vse to, ima poleg Schwarzwalda še dva, vsaj tako znana, toponima: Buchenvvald in Birkenau. Vse to je zgodovina, a tudi sam gozd je na dobri poti, da postane del naravoslovne zgodovine, medtem ko teme za gorjanske gozdove ne predstavlja obdobje grofov Thurn in Taxis, ki kot tujca vseeno preferirata predvsem lov, temveč se začenja pravi eksodus s tem, kako nam predstavljajo za vse nas nepogrešljivedimnike, ki bljuvajo neodžveplane pline v imenu ideje prosperitete in napredka, kijeod včeraj in je ne znamo zamenjati s kako drugo. Zakaj? Razlog za to, trdijo naravoslovci, je nedvomno kisel dež (acid rain, saurer Regen) kot rezultat aeropolucije. Aeropolucije, ki s svojimi škodljivimi sestavinami ne uničuje samo človekovega okolja, temveč napada tudi človekovo zdravje, povzročajo pa jo fosilna goriva, kot so premog, nafta in zemeljski plin, ki vsebujejo različne količine žveplenih spojin. Pfi zgofevanju se žveplo v največji meri pretvori v žveplov dioksid (SO^). Celotna emisija žveplovega dioksida v ZRN po podatkih Zveznega inštituta za zaščito človeškega okolja (ZRN) znaša v letu 1980 3.5 milijonov ton. 90% emisije izvira iz zgorevanja fosilnih energetskih surovin in samo 10% iz neenergetskih procesov v industrijj. Drugi povzročitelj a.eropolucije so ogljikovi oksidi kot, spet, rezultat fosilnega zgorevanja z letno količino 3.1 milijonaton. V zadnjem desetletju je skupna količina emisije konstantna, menja se le struktura producentov. Močno upada odstotek proizvodnje zara-di gretja v privatnih stanovanjskih objektih, a raste odstotek pr-oizvedenih škodljivih snovi v mamutskih elektrarnah. Pomemben faktor aeropolucije so težke kovine, ki se v naravi nahajajo le v spoji-nah in kot takšne niso strupene. Posebno obremenjujoče je dejstvo, da težke kovine kot proizvod fosilnega zgorevanja, nevezane in osvobojene, ne morejo biti razgrajene v naravi, temveč se skozi pre-bavni trakt akumulirajo v organizmu. Razlikujemo dve vrsti emisije škodljivih snovi. Emisije, ki neposredno onesnažujejo okolje in emi-sije iz industrijskih dimnikov, z osupljivo lastnostjo, da se selijo tudi na stotine kilometrov daleč. Tako danes skandinavski gozdovi umi-rajo zaradi aeropolucij, ki so proizvedene v Zahodni Evropi. Vrednost ph, ki izraža stopnjo kislosti (treba je laično spomniti, da kislina preprečuje razvoj vseh mikroorganizmov, bakterij in gljivic in zato se ves kisan živež ne pokvari) dosega v skandinavskih jezerih mejno vrednost 4.4Ph, medtem ko je optimalna vrednost okoli 7 Ph. Tako občutljivi organizmi kot so lososi, postrvi, rečni raki, obs-tanejo samo v optimalnih pogojih kislosti vod. Naravni kazalec kislosti voda je rečni rak, ki najbolj občutljivo reagira na vsako spremembo vrednosti Ph. Zane so politične note skandinavskih dežel in Kanade, ki so zaradi neugodnih vetrov glavni uvozniki aeropohicije dežel proizvajalk. Brandtova parola o modrem nebu nad Ruhrom je realnost po zaslugi mamutskih industrijskih dim-nikov, s posledico, da je v Finskih jezerih še komaj kaj rib, še naj-manj po zaslugi ribolova. Švedski znanstveniki trdijo, da je v zadnjih petnajstih letih kislost narasla do vrednosti 4.5 Ph. Danes je 18000 jezer prekislih, kar pomeni da je njihova kislost pod 5.5 Ph, z bistveno poškodovanostjo flore in favne. 1>koda v mestih ni nič manjša. Kulturni spoemniki, ki so obstajali mnoga stoletja, pa tudi tisočletja, razpadajo pod vplivom kislega deževja. Katedrale v Kolnu, Miinsterju, Milanu, pa tudi v Zagrebu, so lažje prebrodile poškodbe iz vojne kot žveplene padavine. Človekovo življenje je tudi neposredno ogroženo s kislimi padavi-riami, meglo, smogom(fogsmoke). Podmedicinskošifro7980sevo-di fenomen, prvič zaznan v ZDA, imenovan »sindrom nenadne smrti 'dojenčkov« (Sdden Infant Death Sndrome). Statistični podatki danes prepričljivo dokažujejo, da je vzrok te bolezni ista aeropoluci-ja, ki uničuje beton, kremen, ubija gozdove, spreminja jezera v kl-oake dežja žveplene kisline in drugih fatalnih spojin, proizvedenih v mamutskih energetskih objektih brez tehnologije, ki v marsičem zmanjšuje posledice. Ministrstvo za zaščito človekovega okolja in narave v ZRN nedvomno formulira: »V elektrarnah proizvedeni žveplov dioksid, ki na prebivalca znaša 100 kilogramov, privede pri večjih koncentracijah do težav pri dihanju, v obdobju onesnaženosti s srriogom pa škoduje zdravju dojenčkov, bolanih in starejših oseb. Ogljikovi oksidi, ki zelo zavirajo normalno rast rastlin, so vzrok za povečanje obolelosti dihalnih organov. Težke kovine, kot so svinec, živo srebro, kadmij ali škodljive snovi, kot je fluor, uničujejo zelene površine, povzročajo pri človeku poškodbe slznice in ledvic« Se leta 1981 F. J. Strauss, bavarski predsednik, napade zaščitnike gozdov kot paničarje, Essenska mestna uprava pa napade Pseudo Kruppa .(Pseudo difterij) razglasi za nenevarno otroško bolezen. Zdravnik splošne prakse v Essnu pa obenem v svoji ordinaciji v zadnjem letu diagnosticira 400 primerov Pseudo Kruppove bolezni. Specialist za otroške bolezni Gerhard Erdmann v svojem medicinskem učbeniku opisuje siptome: »Vnetje grla se začnepovsem nenadno v poznih no-čnih urah, hkrati pa je tudi otežkočeno dihanje. Temperature ni ali pa je nizka. Bolezen je nevarna, ne le zaradi nenadnega pojavljanja, temveč zaradi dejstva, da pri vnetju grla nastopi nenadna smrt dojenčkov, hitro in nenadno. »Raziskave v Frankfurtu, prav tako kot v ZDA in Londonu, nedvomno kažejo, da napade Pseudo Kruppove bolezni povzroča oteklost grla, kar privede do zamašitve dihalnih poti »predvsem takrat, ko se v velemestih ugotovi visoka stopnja onesnaženosti s SO2 in prašnimi delci. »Samo v ZDA jeletno več kot tisoč žrtev te bolezni. Vsekakor se še ni ponovila katastrofa londonskih razmer, ko je v letu 1954 umrlo več kot 8000 Ijudi zaradi posledic poškdovanost dihalnih organov, do katerejeprišlo v obdo-bju onesnaženosti s smogom. Posledice umiranja gozdov so globalne in dolgoročne. Eksperti govorijo o spremembi zračnih tokov, padavin, vlage v zraku, o razantem onesnaženju pitne vode, o eroziji tal, uničevanju koristnih obdelovalnih površin. Opazen je nagel padecpoljedelskegapridelka na površinah, ko so onesnažene s kislimi padavinami, prav tako kot nagel porast rastlinskih škodljivcev in bolezni. Eko-guru Carl Amery nemške scene, formulira: »Umiranje gozdov ni niti religiozen, niti etičen, niti civilizac ~ki problem, to je začetek uničenja temeljev naše življenjske osnov^ To je nedvomno začetek poskusa organizma Zemlje, da se z eno silovito operacijo reši neuspele vrste. Zanimivo je, daje še vedno vseodvisno od te vrste, ali se bo soočila s tem izzivom ali ne.« Vrnimo se k gozdovom. V ZRN je obolelo 60% najobčutljivejše vrste iglavcev-jelk. Dokazanoje, daježe večkot 35%nemškegagoz-da poškodovano. Nič drugačno ni stanje v Skandinavskih deželah, ČSSR, na Poljskem, v NDR in okoli industrijskih aglomeracij v ZDA in v Kanadi. 14% iglastih gozdov, predvsem smrekovih in gozdov kjer prevladujejo jelke, je poškodovanih. Strokovnjake pa preseneča predvsem stopnja poškodovanosti bukovih gozdov (26%). Kako spoznamo umiranje gozdov? Ekosistem gozdov je zelo sta-bilen in potrebne so globalne spremembe, kot je sprememba klime, požari ali dokajšnje človeške intervencije, da gozd umre. Današnje umiranje gozdov je zelo hitro. Že mlado drevje vstarostido20do40 let hitro ostari, vidni so simptomi poškodovanosti. Iglavci izgubijo gostoto vej in iglic. Steblo je vedno bolj prozorno, veje mlahavo vi-sijo, opazne so ogolele veje. Na kroni stebla opažamo čudne izrastke, veje, imenovane veje rešitve. Iglice spreminjajo barvo v rumeno-rjavo. Listnato drevje izstopa z neenakomerno nakopičenim listjem na nekaterih vejah, poleg katerih so ogolele površine. Listje dosti prej menja barvo, včasih tudi v zgodnjem poletju, odpada tudi zeleno listje, oblika lista se deformira, včasih je luknjičasto ali pa polno rjavih madeža. Gozdovi so veliko bolj občutljivi, ker je rast korenin le še površinska, zato ker snovi razgrajujejo le še v tenkem sloju humusa in stebla so občutljiva na vetrove. Pogosto naletimo na površine, ki so opustošene zaradi močnega vetra, kjer so navidezno impozantna stefbla prav zaradi plitkih korenin z lahkoto podrta. Škodljivci in paraziti pokončajo ostanek. Ekologija kot subverzivna disciplina? Vsekakor je samo eko-pax gibanje, ki se je v Nemčiji končno preraslo v partijo dieteantiautori-tarnega gibanja šestdesetih let. Poleg vse masovnosti, medijske at-raktivnosti, je gibanje še vedno samo faktor oviranja, ne faktor moči. Parlamentarni eksperiment zelenih bo vsekakor dal nekatere odgovore. Ali se lahko nelagodje proti industrijski družbi prevede v politično teminologijo? Močne programe, enkraten pogled na svet? Samo gibanje je podedovalo pripravljenost, da postane partija, kito noče biti, antiavtoritavni stil vodstva, bazična demokracija, samou-pravne ideje, vse do tako protislovnih stališč kot so eko-liberalisti, eko-socialisti, eko-fundamentalisti, z različnimi predpostavkami, kaj je treba v bodoče narediti s človekom in svetom, ki ga obkroža. Istočasno se ruši iluzija o mehaničnem zlomu meščanskega sveta, ki — če se ni razbil na okovih svojih proizvodnih odnosov — potem se bo na materialnih predpostavkah življenjske reprodukcije. Govo-rimo o superindustrijskem eko-preboju, kot o novi bazični gospo-darski veji. Eološko gibanje je izgubilo svoje politično devištvo, pri-siljeno je, da pokaže barvo in zastavo in seopredeli dotradicionalne socialne teorije tako kot se tudi one do nje. Vsekakor je vrsta fudi na socializmu, da se opredeli do, v umesnem času akumuliranega kri-tičnega znanja, ki je danes že integrirano, industrijsko vnovčeno,, vendar zaradi tega nič manj relevantno in to veliko bolj kot le z nor-mativnimi akti. Socializem in industrijska družba? Socializem ali krizno managerstvo industrijske družbe? Ekološko gibanje vse-kakor postavlja nova vprašanja kot tudi novo zavest, ki temelji na nespornih dejstvih o brahialni eksploataciji vsega kar nas obkroža. Ekološko gjbanje je lakmus za tradicionalne oblike političnega delo-vanja, samo po sebi ni levičarsko, ker ekološko gibanje združuje prav tako ideje o »novi morali« predstavlja zatočišče prakonzerva-tivnim idejam, uporniškim sanjačem, odpadnikom, freakom vseh barv in zastav. Ekološko gibanje je prav v tolikšni meri vir vsake družbenopolitične teorije, ki bi želela veljati tudi v prihodnosti. Carl Amery formulira: »tisto, kar iščem , tisto, kar od nas zahteva odmiranje gozdov, je popoln preobrat našega produkcijskega in reprodukcijskega sistema — vendar to zopet zahteva popolno re-vizijo naših tako imenovanih vrednot.« To niti ni tako novo, kot žčli biti! Zato se zdi manj dvomljivo kot kdaj koli doslej. Za tiste povsem uporne, tiste z občutljivo vestjo in tiste, ki imajo dovolj tehničnega in naravoslovnega interesa, ki ne bi želeli povzr-očiti izgubo lastne polnoletnosti, predlagam knjigo, katere prikaz bi moral biti ta tekst. Izvedeli bomo še marsikaj o tem, kakšne so posle-dice centralistične mega — energetske politike, kislega de|ja in osta-lih katastrof, ki so prisotne: Das Waldsterben. Ursachen. Folgen. Gegenmassnahmen. Verlag Kolner Volksblatt 1983. Hrvoje GLavač (prevedla: R. V.) ČLOVEK—PROSTOR —DRUZBA Društvo za varstvo okolja Ljubljana Ljubljana, Miklošičeva 4 (tel. 219-416, od 8. do 12. ure) Ljubljana, v aprilu 1985 SPOŠTOVANI! Ugotavljamo, da je dosedanje varstvo okolja pri nas učinkovito toliko, kot bi nekdo z naprstnikom metal vodo iz ladje, ki se potap-lja. Seveda lahko rečemo — vsak naprstnik vode, ki jo izlijemo preko ograje nazaj v morje, je pomoč. Toda, če vdira v ladjo nekaj tisoč litrov vode na minuto, mi pa izlijemo v eni uri tri ali štiri naprstnike iz nje, je to sicer korak v pravo smer, vendar brez upa na rešitev. Izkušnje iz preteklosti kažejo, da mora Društvo za varstvo okolja v Ljubljani (DVOL) — če tako hočeje — v prihodnje bolj odločno udariti po mizi. Morda bo kdo rekel — zakaj DVOL? Ali nimamo v mestu številnih komisij, svetov, komitejev in inšpekcijskih služb, ki tako ali drugače skrbijo za varstvo okolja, za dvig kvalitete življenja in naravno dediščino? Odgovor je preprost: DVOL je potreben zato, ker vse naštete mestne službe, vsi ti organi in telesa, ne opravljajo svojega dela tako, kot si želimo. Veliko jestvari, ki zahtevajo, da se zganemo. Med najbolj bolečimi in zaskrbljujočimi so nedvomno na-slednja dejstva: — zaradi neustreznih urbanističnih in prostorskih planov ter ur-banistične politike sploh, zaradi izigravanja zakonov, neučinko-vitosti inšpekcijske službe, neustrezne kategorizacije zemljišč, zaradi podjetniških interesov in podobnega, vedno hitreje izginja obdelo-valnae zemlja pod betonom novih cest, naselij, industrijskih obratov in turističnih ter »rekreacijskih« površin. Na ta način gre v Sloveniji letno po zlu okoli 2.200 ha najboljše zemlje, od konca vojne do danes nekako 54.000ha. V tem času seje količina obdelovalne zemlje v naši republiki zmanjšala od 36 na 13 arov na prebivalca, kar je trikrat manj, kot je evropsko povprečje. Posebno ogrožena je obdelovalna zemlja okoli večjih mest in in-dustrijskih centrov. Srednjeročni plan Slovenije govori sicer o varo-vanju kmetijskih površin, vendar hkrati poudarja tudi »splošni družbeni interes«. Kaj to pomeni, vemo iz preteklosti: v petih lju-bljanskih občinah je na primer še okoli 10.000 ha njiv prvega in drugega razreda, od tega pa plan Ljubljana 2000 predvideva kar 900 ha pozidati zgolj s stanovanjskimi naselji, dobrih 100 ha je namenje-nih žirjenju proizvodnjedejavnosti in nekaj lOOhaizgradnji avtocest in preuredif železniškega prometa. Toda — to še ni vse. Neodgovorno ravnanje s kvalitetno zemljo skušajo načrtovalci »izravnati« z večjo rodnostjo na drugih, manj rednih zemljiščih in z melioracijami. Posledice: večja kemizacija in z njo povezano zastrupljanje zemlje, živali, podtalnice in pridelka, degradacija naravnega okolja, uničevanja biotopov, ogromna vlaga-nja v pridobivanje novih zemljišč, energetska zapravljivost, visoke cene poljščin in hrane, uničevanje tradicionalne vaške kulture itd. — problem onensaževanja zrakajevSlovenijizelopereč. Pravod povsod prihajajo poročila o škodi, ki nastaja zaradi tega. Kako tudi ne, saj iz dimnikov posameznih slovenskih tovarn izpuhti v zrak dnevno tudi 35 ton prahu, iz ene same termoelektrarne v republiki na leto 21.400 ton žveplovega dvokisa. V Ljubljani je bila na primer v prvih dveh mesecih tega leta vsak drugi dan koncentracija žveplove-ga dvokisa v zraku nad dovoljeno količino, pri čemer je treba pove-dati, da so dopustne meje SO2 v zraku pri nas celo milejše kot v tujini. Samo iz ljubljanske toplarnev Mostah (ki mirne duše deluje brez čistilnih naprav) lega na Ljubljano dnevno osem in pol ton prahu, poleg tega kurijo s premogom, ki ima tolikšen odstotek SO2, da ne bi dovolili z njim kuriti v nobenem mestu v Evropi z odgovomo mestno upravo. Toda celo toplarna je le droben onesnaževalec zraka v Lju-bljani! Pomislimo samo na avtomobilski promet (smo država z naj-bolj nečistimi tekočimi gorivi v Evropi), na naraščajoče število indi-vidualnih kurišč, ki kurijo z že omenjenim neustreznim premogom ali na številne dimnike tovarn, ki so večinoma brez vseh filtrskih na-prav. Ali je potem čudno, da jje v Ljubljani zaradi tega že ogroženo zdravje ljudi, posebno starih Ijudi, otrok in tistih z nižjimi osebnimi dohodki, ki se ob koncu tedna ne morejo iti nadihat svežega zraka na Gorenjsko, v zdravilišča ali na morje? Ali se tedaj kdo čudi, da je v zadnjih letih propadlo okoli Ljubljane že 85% jelk in da sedaj propa-da smreka? Kam vodi takšno propadanje gozdov zaradi kislega de-žja na eni in rekordne sečnje na drugi strani, si lahko vsak sam zamisli. Ze v preteklosti smo pričakovali odločne ukrepe za odpravo ta-kšnega stanja. Zal so tudi tu, kot na vseh drugih področjih, prevlada-li ekonomski interesi nad ekološkimi. Osnutek dolgorocnega plana obcin in mesta Ljubljana za obdobje 1986—2000 predvideva na tem področju celo vrsto izboljšav. Toda — alijihbomovzaostrenihpog-ojih gospodarjenja tudi izpeljali? Lahko je na primer zapisati, da bodo v naslednjih letih namestili na toplarni učinkovate filtre, toda dejstva govorijo, da stanejo taki filtri tretjino celotne sedanje vrednosti toplarne. — stanje slovenških voda je porazno. Pred leti je bil sicer sprejet družbeni dogovor o tem, da se bodo vse slovenske vode dvignile za en kakovostni razred. Žal je med besedami in dejanji velika razlika: leto 1981, ko bi se moralo to zgoditi, je bilo v zgodovini Slovenije rekordno po pomoru rib, vse vode pa so se za en ali dva kakovostna razreda poslabšale v primerjavi s prejšnjiroi leti. Od 1000 kmsloven-skih rek jih je danes 700 km resno onesnaženih. To je zgovoren primer razkoraka med besedami in dejanji pri nas na področju vars-tva narave. Na nedavni seji Zveze ribiških družin Ljubljana je prevladovala ena sama ugotovitev: slovenske reke propadajo pred našimi očmi. Vzroki: ni čistilnih naprav (mnogi Ljubljančani niti ne vedo, da Lju-. bljana nima čistilne naprave). Tiste, ki so, bodisi ne delaje ali pa same najbolj zastrupljajo vodo. Vode se zaradi nestrokovnih in brezobzirnih gradbenih del spreminjajo v odtočne kanale, uničujejo se drstišča rib, ni ribjih stez — predvsem pa odgovorni neukrenejo ničesar. A ne propadajo samo površinske vode, ampak tudi podtalnice. Ta se zaradi nespametnih posegov v naravo, pa tudi zato, ker se vse več industrije napaja neposredno iz nje (ceneje je črpati čisto vodo izpod površine kot čistiti umazane površinske dotoke ali svojo lastno od-padno vodo za ponovno porabo) vedno bolj znižuje. Toda to so le najbolj znani in kričeči primeri. Za stotine in stotine podobnih primerov javnost ni nikoli izvedela in tudi v prihodnje ne bo. Vzemimo za primer ljubljansko deponijo, kamor zvozijo dnevno 3000 kubičnih metrov odpadkov. Ker nimamo odlagališča za posebne strupene odpadke, te zaklopljejo brez vsakega nadzora in pregleda preprosto na to deponijo, pokrijejo s tenko plastjo zemlje — in že je stvar odpravljena. — tudi z zgrešeno energetsko politiko delamo hudo škodo ljudem in naravi. Medtem, ko so se drugod resno lotili varčevanjaz energijo in prehrajajo na alternativne, obnovljive vire energije, je v naših planskih dokumentih vse naravnano na večanje proizvodnje in po-rabe energije in na prehod na jedrsko energijo. Posledice so znane: energetska zapravljivost, razdiralno ravnanje z naravo, neodgovor-no zapravljanje naravrtih zalog, omalovaževanje rizikov jedrske energije in vsega, kar sodi k njej (rizikov rudnikov urana, deponij, transporta), krepitev centraliziranih, monopolnihorganizacij, viso-ka cena (predvidena kombinirana jedrška elektrarna v Dolskem bo stala več milijard dolarjev). S slikanjem žalostne podobe na področju človekovega življenjske-ga in.delovnega okolja pri nas bi lahko nadaljevali v nedogled. Ta podoba je še toliko bolj črna, če prištejemo k biološkionesnaženosti še socialno, duhovno in kulturno onesnaženost. Sprehodimo se po sodobni Ljubljani: nikjer ni več žive palete oblik, ceste in trgi so izgubili svoj socialni značaj, tolpe materialeje izrinil beton, intimno so nadomestilistano-vanjski silosi. Kamorkoli pogledamo, vidimo le monotonijo, unifor-nrranost, izgubo nekdanje mestne kulture, socialno demontažo, hrup, smrad, onesnaženost. Ljudje živijo v svojih stanovanjih, hišah, naseljih safno še kot normirani termiti, v njih pogrešajo prav vse, kar razumemo pod dobrim počutjem, domačnostjo in občestvom. 25. marca 1985 je bil izvoljen nov izvršni odbor, ki bo pri svojih prizadevanjih uspel le z vašo pomočjo. Od vas pričakujemo, da v svojem življenjskem in delovnem okolju širiteekološkozavest, živite sami skladno z načeli varovanja okolja, reagirate na razne pojave onesnaževanja in degradiranja okolja in življenjasploh, intenzivneje sodelujete v društvu (dajete pobude, zavzemate stališča, informirate izvršilni odbor o raznih ekoloških problemih, prihajate na sestanke in predavanja, izpolnjujete sprejete sklepe, opozarjate znance in sodelavce na delo društva, pridobivate nove člane) in da delo društva finančno podprete. Novi izvršni odbor si je zadal številne naloge. Ea mednjimijetudi glasilo, ki naj bi v začetku (od jeseni letos) izjajalo vsak tretji mesec na 16-tih straneh in bo za člane društva brezplačno. Zato je izvršilni odbor sklenil povišati letno članarino za zaposlene na 1.000 din, za upokojence na 200din, medtem ko so dijaki, študentje in brezposelni članarine oproščeni. Seveda bomo veseli, če boste nakazali društvu kakšen dinar več in si tako pridobili status podpprnega člana. Mne-nja smo namreč, da v tem primeru ne gre toliko za »neosebno«, ob-vezno članarino, ampak za zavestno podporo, za znak angažirane pripadnosti ciljem društva, ki se bori za skupneinteresenapodročju varstva okolja in naravne dediščine. ZAtosmo prepričani, da boste članarino najpozneje v dveh tednih nakazali na priloženi bančni položnici. Iskreno si želimo sodelovanja z vsemi sorodnimi organizacijami in društvi (hortikulturnimi, društvi nekadilcev, spomeniškim varstvom itd.), ki si prizadevajo za kulturnejši in odgovornejši odnos do člove-ka in narave, katere del smo. Veseli smo, da ste član (oz. da boste član) Društva za varstvo ok-olja Ljubljana in upamo, da bomo v prihodnje plodno sodelovali. Priloga položnica „ . . . ~.7~, & Za izvrsni odbor DVOL-a prof. Hubert Požarnik Iz programa Društva za varstvo okolja v Ljubljani za obdobje 1985—1986 Razvrednotenje in uničevanje človekovega okolja je doseglo tak obseg, da nam grozi ekološka katastrofa. Mnenja smo, da je sedanje stanje posledica napačnega pojmova-nja napredka, gospodarske rasti brez povezanosti do resničnih potreb ljudi, prihodnjih generacij in preostalih delov sveta, dajanju absolutne prednosti ekonomiji pred ekologijo, izigravanja veljavnih zakonov, pomanjkanja kritičnih refleksij in odsotnosti zavestnega iskanja alternativ. Društvo bo v prihodnje — intenzivneje spremljalo tiste proizvodnje, prometne, energet-ske in druge dejavnosti v mestu, ki lahko škodljivo vplivajo na zd-ravje in počutje občanov, — spodbujalo k razpravam o najbolj perečih problemih s podr-očja varstva življenjskega okolja v Ljubljani, — predlagalo konkretne rešitve, — sodelovalo pri akcijah, ki jih bo imeli za koristnein potrebnein jih bo po potrebi tudi samo organiziralo, — ščitilo interese občanov, če zaradi ogrožanja življenjskega ok-olja potrebujejo pomoč, ki jo društvo lahko da. V ta namen se bo društvo tesneje povezalo z vsemi družbeno-političnimi organizacijami, upravnimi in samoupravnimi organi in inteesnimi skupnostmi, inšpekcijskimi službami, združenji in društvi v Ljubljani, katerih naloge, cilji in pristojnosti so nega in varstvo Človekovega življenjskega okolja. 3. Važna naloga v prihodnjem obdobju mora biti skrb za ekološko vzgojo in osveščanje občanov. Zato bo društvo okrepilo delo z mla-dino, prirejalo redna predavanja in diskusijskevečere, spodbujalo in podpiralo objavljanje člankov, letakov, poučnih brošur, razprav, študij in knjižnih del s področja ekologije. 4. Ker izkušnje kažejo, da se društvo pri svojem delovanju v prihodnje ne more več zadovoljiti zgolj in samo z opozarjanjem na simptome in površinsko kozmetiko, bo izdelalo programskanačela. V njih bo izpostavilo tiste poglede, stališča in zahteve, ki lahko, po mnenju društva, pomembno prispevajb k ohranitvi človekovega na-ravnega, socialnega in kulturnega okolja. 10.STRAN ičasopis DEGRADACIJA OKOL JA NA PRIMERU INDUSTRIJE USNJA VRHNIKA Naslednji tekst predstavlja nekaj povzetkov iz moje diplomske na-loge z naslovom Degradacija okolja na primcru Industrije Vrznika. Pri vsej stvari gre le za drugačno predstavitev le ene izmed mnogih naših tovarn, ki močno onesnažujejo okolje in si na ta umazan način zagotavljajo konkurenčnost na tujih trgih. Tovarna usnja na Vrhniki, ustanovljena med obema vojnama pomeni začetek.industrializacije kraja. Že od vsega začetka in vsedo danes je predstavljala največji idnustrijski obrat na Vrhniki, ki je zaposloval tudi največ delovne sile. Po letu 1946sezačnenagloveča-ti število zaposlenih, hkrati a nekoliko počasneje pa tudi obseg proizvodnje. Število zaposlenih je v tovarni nenehno naraščalo in decembra 1982 je bilo v IUV — TOZD Usnjarna že 1057zaposlenih, kar jesko-raj desetkrat več kot leta 1946. Vzporedno z rastjp številazaposlenih so v tovarni potekala *udi obnovitvena dela, gradnja novih poslopij, modernizacija v tehnologiji... Tovarna je postala eden izmed pomembnih dejavnikov, ki so temeljito posegli v fizično in družbeno preobrazbo pokrajine. Že od začetka svojega delovanja je-tovarna pritegovala delovno silo iz širšega zaledja Vrhnike. Tudi danes (stanje 31. 12. 1982) je stanje oz. dnevno migriranje zaposlenih ostalo skoraj nespremenje-no. Najbolj se je spremenila le narodnostna sestava zaposlenih v 1UV, ki imajo stalno ali začasno prebivališče na Vrhniki. To so priseljenci iz drugih republik Jugoslavije. Tovarna je pred zadnjo vojno in tudi po njej zaposlila viške delovne sile iz podeželja — okolice Vrhnike. To je bil nedvomno eden izmed najpomembnejših, koristnih vplivovtovarnevpokrajini. V začetni fazi razvoja tovarneusnja in tudi še kasneje, je bila IUV glavni nosilec industrializacije Vrhnike z vsemi spremljajočimi pojavi. Eden najbolj očitnih je bil pojav močne urbanizacije. Nastajala so nova naselja, žal tudi v zaledju bogatih vodnih virov. Z modernizacijo tovarne koncem šestdesetih let in znatno po-večano proizvodnjo je ob spremenjeni tehnologiji prišlo do kvantita-tivnih in kvalitativnih sprememb izdelkov in stranskih produktov — odpadkov. Tovarna je z moderniziranitn proizvodnim postopkom postala finančno tako uspešna, da je še povečaia svojo vodilno vlogo v občini. V letu 1982 je predstavljal deležIUV — TOZD Usnjarnev celotnem dohodku občine 36,5% (oz. 46,6% delež dohpdka od in-dustrije dejavnosti v občini). Zato še danes temelji »razvoj« kraja in občine v znatnem delu na IUV. Sodeluje pri investiranju objektov »družbenega standarda« na Vrhniki in celi občini. Njen delež je mnogokrat odločilnega pomena. IUV je sodelovala pri izgradnji otroškega vrtca, stanovanj, ceste,... doma upokojencev,... do mr-liške vežice. Tovarna usnja Vrhnika pa je postala tudi najmočnejši degradacij-ski dejavnik v okolju. Poglavitni, največji žarišči onesnaževanja sta danes tovarniški objekt IUV in Centralna komunalna deponija. Oba močno onesnažujeta vodo in zrak. Analiza anket pokaže, da od 115 anketiranih, skoraj polovica (49%) ni zadovoljna z okoljem, v katerem živi. Najbolj jih moti one-snažena voda (»pitna« in površinska), ter zrak (smrad) zaposlene v IUV pa najbolj moti prisotnost priseljencev iz drugih republik Jugo-s\avije, ki jih v znatni meri zaposluje prav IUV. Slab zrak (predvsem smrad) in močno onesnaževanje Ljubljanice bi verjetno lahko zmanjšali s spremembo proizvodnega postopka, kjer bi temeljiteje izrabljali lužilne kopeli, vpeljali višjo stopnjo reci-klaže in ob 100% delovanju tovarniške ČN. Po načrtu naj bi se prečiščene industrijske odplake po kanalizaciji odvajale na CČN, kjer bi sledila še biološka stopnja čiščenja. Zmanjšanjem deleža kro-ma in drugih strupenih primesi bi tako obdelano odpadno blato Us-njarne lahko postalo pogojno sprejemljivo kot gnojilo v kmetijstvu. Ljubljanica bi v svojem toku skozi Vrhniko, s predvidenim kana- lizacijskim omrežjem, postala manj onesnažena. Iztok odplak bi prestavili nizvodno ob reki Ljubljanici do Tojnic, kjer naj bi delovala CČN s predvideno kapaciteto 80.000 E. Dosledna izpeljava tega načrta bi terjala znatna finančnasredstva, s tem pa še ne bo zagotovljeno dejansko čiščenje odplak, ki bo terjalo stalno in 100% delovanje ČN. Zgoščeno odpadno blato z visokim deležem Cr pa bo še vedno predstavljalo problem za nadaljnje shranjevanje. Drugi vir degradacije — Centralno komunalnodeponijo Vrhnike, bi lahko sanirali le na en in edini možni način — s takojšnjim prene-hanjem odlaganja industrijskih in komunalnih odpadkov v vodo. Z ureditvijo odlagališča na suhih površinah, kjer je možen nadzor izcedni vod, ter izpolnjevanje vseh drugih zahtev za komunalno deponijo, ki jih urejajo pravni predpisi, bi lahko izboljšali današnje stanjc tudi na isti lokaciji. Okolje na Vrhniki pa je zaradi nezadostnih naravovarstvenih ukrepov enako degradirano že poldrugo desetletje. Ljubljanica se mrtva in zaudarjajoča vije skozi mesto, na območju IUV — TOZD Usnjarna pa se širi močan smrad, podobno pa tudi na območju Cent-ralne komunalne deponije. O stabilni vremenski situaciji se ob večerih z uveljavljanjem JZ vetrov — nočnika, širi smrad po širšem območju mesta. Ob advek-tivnem tipu vremena, vlažnih JZ vetrovih pa se širi močan smrad tu-di podnevi. Le ta je torej tako značilen in intenziven, da je postal hk-rati tudi indikator za ljudsko napovedovanje vremena, posklepanju: »Smrdi od tovarne — dež bo!« Vrhnika je dosegla stopnjo industrializacije v kateri je prišlo zara-di prekomernega onesnaževanja do konflikta med okoljem bivanja, dela in rekreacije. IUV rešuje ta problem na preiskušen način, značilen za manj in srednje razvite industrijske dežele. Okoljeza rek-reacijo išče v fizično odmaknjenih in manj onesnaženih predelih. Sklad počitniških zmogljivosti IUV to potrjuje. Ob tem pa je potrebno dodati, da je na določeni stopnji družbeno-ekonomskega razvoja, mobilnost in s tem tudi preživljanje počitnic izven kraja bi-vanja odraz želja, navad in potreb prebivalstva v določenem času. O današnjem proizvodnem postopku IUV, ki le delno oz. ne up-ošteva sistema reciklaže in je poraba surovin še vedno pretežno le enosmerna, se pojavlja ekonomsko, ekološko in politično vprašanje umestnosti delovanja IUV. 1. Ekonomsko: tovarna deluje na osnovi surovin in energije, ki jih 90% (ni vključena voda) dobiva iz uvoza in jih le neznaten del vgradi v svoj končni izdelek — usnje, ki zapusti tovarno kot komercialni produkt. Ostalo predstavlja izgubo v odpadnem blatu in vodi. Nakup tovarniške ČN je veljal 35.000.000 din. 1. Ekološko: zaradi degradacijskega vpliva IU V v pokrajini, zlasti na zrak in vodo, se na Vrhniki občasno slabo počuti skoraj polovica anketirancev. Ob današnjem načinu proizvodnje in prodaje tovarna dobi (1982) od vsakega m2 usnja 418,07 din. Hkrati pa z njim izvozi: a) 40.000-m3! čistega zraka (sedaj onesnaženega z SO2 do MDK, tliso všteti m3 zraka onesnaženega z merkaptanom, H2S, NH, — smrad) b) 117,9 m3 čiste rečne vode (sedaj onesnažene do IV. razreda). V 13 dneh obratovanja IU V — TOZD Usnjarna onesnaži do naj- višje stopnje (abiotična voda) toliko vode kot znaša prostornina Blejskega jezera. V letu dni bi smrdljiva in zastrupljena Ljubljanica napolnila dobrih dvajset kotanj Blejskega jezera. Vdesetih letih 203. (Usnjarna onesnažuje v tej meri že od leta 1970). Razmerje en del tržnih produktov proti dvema deloma stranskih produktov, velja v razvitem svetu za nezaželjenega. V IUV pa znaša to razmerje (ob upoštevanju vode kot surovine) 1 : 445. To pušča posledice tudi v okolju. Zato se je IUV odločila za namestitev ČN. Njena postavitev je zahtevala velik del tovarniškega prostora, dnevno pa troši mnogo energije in surovin, ter postaja tovarna zaradi tovarne. Samo oskrba tovarniške ČN s potrebnimi kemikalijami ( 2 t/dan) potrebuje za enoletno delovanje, kilometer dolgo kojono tovornjakov. Ob popolnem brezhibnem delovanju ČN (brez upoštevanja finan-čnih stroškov delovanja) dobimo volumsko manjši delež odpadnih snovi, zato pa z veliko večjo koncentracijo nevarnih strupenih snovi. Njihovo nadaljnje skladiščenje pa s tem ni rešeno. Enodnevno obratovanje IUV jeenakovredno rriestu z 127.487 pre-bivalci, torej več kot jih premore Mribor (104.725 1. 1981). To se odraža v močni onesnaženosti vode in zraka v pokrajini. Ljubljanica ima v svojem toku skozi Vrhniko lešefunkcijo odprtega kanala. Prejšnje dejavnosti, kot čolnarjenje — prometna pot, ribolov, namakanje, pranje, napajanje živine in pogon mlinov ter žag, je izgubila. 3. Politično: tovarna deluje na osnovi surovin in energije, ki jih 90% uvaža. Izvaža 44,8% svoje proizvodnje. Ta delež naj bi se letno povečevai vsaj za 10%, kajti le tako si bo lahko zagotovila sredstva za svoje obratovanje. S takim načinom gospodarjenje pa se IUV vedno bolj spreminja le v predelovalnico surovin zahodnega sveta, ki načrtno odriva umazano industrijo v dežele »tretjega sveta«. To potrjuje tudi lestvi-ca največjih tujih odjemalcev — kupcev izdelkov IUV v letu 1982: 1. razvita ZRN 2. razvita Kanada 3. aridni Izrael; v letu pokola v Sabri in Šatili. Z enakim in podobnim ravnanjem širše družbe, ne dovolj pre-mišljeno industrializacijo in urbanizacijo Vrhnike in višjega kraške-ga sveta, je prišlo do močne degradacije okolja, ki je postala najbolj očitna ob izbruhih hidričnih epidemij hepatitisa. Osnovni življenjski vir — voda, je postal tako onesnažen, da je začel povzročati resna zdravstvena obolenja. Zaradi fekalno one-snažcne vode na Vrhniki, kljub močnemu kloriranju še vedno ne-primerne za uživanje, so se občani na referendumu 1982 odločili za samoprispevek. Z zbranim denarjem bo zgrajen v letu 1983 vodovod s črpališčem na Borovniškem vršaju. Vrhnika računa na dolgo.ročno oskrbo z vodo s tega področja, kjer so trenutno laboratorijski izvidi analizirane vode še neoporečni. Obstaja pa potencialna možnost onesnaženja, kajti vršaj senapaja tudi iz Borovniščice, ki pa je tu že v IV. razredu onesnaženosti. Poleg tega ie to področje že močno urbanizirano in industrializirano (Fen-olit!, Liko!), preko njega pa poteka tudi glavna železniška povezava Ljubljana — Postojna. Voda v lokalnem borovniškem vodovoduje bila že 2 x onesnažena s fenoli. Kljub več metrov debelem »pokrovu« barjanskih sedimentov čez vodonosni vršaj, ni odstranjena velika možnost onesnaženosti podtalnice zaradi številnih gospodarskih ak-tivnosti na tem področju. Obsežnost in resnost degradacije okolja na Vrhniki morda dobro ilustrirajo naslednja dejstva: V prehumidni klimi ter z minimalno izdatnostjo izvirne vode 2130 1/s, se mora Vrhnika oskrbovati s pitno vodo v steklenicah (Raden-ska), oziroma jo pred uporabo prekuhavati, kljub močnemu klorira-nju. V osnovni šoli učijo otrokewnaj ne uživajo vode iz vodovodnih pip, ker je to zdravju nevarno. Že dobro desetletje velja na Vrhniki odlok o prepovedi uživanja neprekuhane vode. Kljub izrednemu bogastvu kraja z izvirno vodo ravnajo prebival-ca podobno kot v najbolj onesnaženih, oziroma sušnih pokrajinah na svetu — s pitno vodo se oskrbujejo v steklenicah. Tako in podobno nepremišljeno ravnanje pa uvršča sicer vodnato Jugoslavijo danes že v isti statistični razred, skupaj z aridnim Marokom in Tunizijo. V teh deželah se z zdravo pitno vodo oskrbuje namreč le 21 — 40% prebivalstva. Ekstenzivno ravnanje IUV z na-ravnimi danostmi pokrajineje leprimer, ki ilustrira nesmotrnorav-nanje družbe na doseženi stopnji družbeno-ekonomskega razvoja. Poleg starih usedalnikov, z nezadostno zmogljivostjo ob današnji proizvodnji, je IUV na tovarniškem dvorišču leta 1980 začela z gradnjo nove čistilne naprave s fizikalno — kemično stopnjo čišče-nja. Na njej naj bi tovarniške odplake očistili do stopnje enakovredne komunalnim odplakam. Nadalje bi se industrijske cftj-plake, po posebnem kanalu odvajale na Centralno ČN. Tedanja investicija za ČN v IUV je znašala 35.000.000 din, kar predstavlja vrednost 7% od ustvarjenega dohodka z izvozom v letu 1982. Poizkusno je tovarniška CN začela delovati v letu 1982. Učinek prvega leta obratovanja ČN pa delno ilustrirajo tudi podatki labo-ratorijskih analiz o kvaliteti vode Ljubljanice. Stanje na Ljubljanici se, po podatkih HMZSRS, v prvem letu obratovanja CN v IUV ni izboljšalo. Načrti predvidevajo sicer obratovanje tovarniške ČN v sklopu s Centralno komunalno čistilno napravo, ki naj bi imela tudi biološko stopnjo čiščenja. Njena lokacija je predvidena tik ob Centralni ko-munalni deponijf na Tojnicah. Izgradnja CCN s pripadajočim ka-nalskim omrežjem je bila predvidena vsrednjeročnemobdobju 1981 — 1985, vendar je prestavljena v naslednje srednjeročno obdobje. IUV — TOZD Usnjarna je odobrila finančna sredstva v letu 1972 trem gospodinjstvom, ki jim jeonesnaževala vodo. Denarsoporabi-li za podaljšanje vodovodne napeljave do bivališč z zastrupljeno vodo. Letno (od leta 1965) plačuje IUV Ribiški družini Vrhnika 50.000 din odškodnine za 8,9 ha popolnoma uničenih (mrtvih) vodnih pov-ršin Ljubljanice. IUV sodi me »permanentne« povzročitelješkode v RD Vrhnika. Tovarna je izdelala dve raziskovalni nalogi o možnih načinih čiščenja svojih odpadnih vod, začela pa je tudi sodelovati z Bioteh-nično takultcto v Ljubljani o eventuelni možni uporabi odpadnega blata v kmetijske namene. 1UV del svojih sredstev namenja tudi za nakup in vzdrževanje počitniških stanovanj in počitniških prikolic. Fond počitniških zmogljivosti IUV (31. 12. 1982) obsega: Novi grad (4 garsonjere) 16 ležišč Beli. Križ (13 sob) 52 ležišč Strunjan (8 sob) 32 ležišč Kranjska gora (3 garsonjcrc) 12 ležišč Velika planina (1 koča) 8 ležišč Jadranska obala (20 počit. prikolic) 80 ležišč Podčetrtek (1 počit. prikolica) 4 ležišč 124 ležišč Usnjarna je tudi lastnica dveh vlečnic in gostinskega obrata na 8 km oddaljeni Ulovki nad Vrhniko. Ojekti služijo za zimsko rekrea-cijo prebivalcem Vrhnike in Ljubljane. Težke kovine so najhujše onesnaževalci naših rek in potokov. Pojavi adsorbcije, hidrolize in soobrajanja povzročajo, da ostane v vodnem mediju lc majhen delež prostih kovinskih ionov, večji del pa se po določcnem času odlaga v scdimcntih in naplavinah. Pravtu pa preoblikujejo mikroorganizmi nekatere od njih (arzen, krom, cink) v biološko aktivne ali v strupeneorganskesnovi tcrsetako neprestano vključujejo v prehrambeno verigo, oziroma biološki cikel. Krom iz vode se izredno hitro akumulira na sediment. Izanaliz vsebnosti kroma v sedimentih Ljubljanice lahko dobimo naslednjo preglcdnico: Tabela 19. Tabcla 19: Akumulacija kroma na scdimcnt Lokacija odvzema vzorcaq u g Cr/g X večja konc sedimenta kot v Močilniki Ljubljanica (Močilnik) 115,3 115,3 prcd i/pustom 1UV 115,3 1 115.3 Ljubljanica — iztok ¦ 3685,4 odplak 1UV 3685,4 32 115,3 Ljubljanica — 500 m 2458,8 pod IUV 2458.8 21.3 115.3 Ljubljanica — ' 400.0 Livada (27 400.0 3.4 115.3 Tabela pokaže. da se vpliv IU V pozna močno še po 23 km počasnega toka Ljubljanice, saj vsebuje na Livadi rečni sediment še 3.4 x več kroma. kot ga je pred izpustom odpadnevodeiz tovarnena Vrhniki. Ljubljanica sodi sicer na Livadi v II. kakovostni razred. VRHNIKA IUV POPOLNA 1N NEDOKONČANA OSNOVNA ŠOLA POKLICNE. DELOVODSKE 1N POSLOVODSKE ŠOLE SREDN.IE ŠOLE VIŠJE ŠOLE VISOKE ŠOLE MENIJO O SVOJEM OKOLJU PREBIVALCI fRHNIKE? 13. ANALIZA ANKET Odnos prebivalcev Vrhnike do okolja sem skušal ugotoviti z us-trezno anketo. Vprašalnik sem sestavil po vzoru anket, ki sta jih pri svojih raziskavah uporabljala D. Pult in M. Špes. Anketo za gospo dinjstva je sestavljalo 18 vprašanj, za osnovnošolce 11 in za zaposlene v IUV 8 vprašanj. Anketne liste sem priredil vsaki populaciji anketirancev, kot je zahtevala specifičnost raziskave in metoda zbiranja podatkov. Osnovni vzorec so sestavljale tri skupine: a) populacija tridesetih gospodinjstev v neposredni bližini to-varne, kjer je degradacija okolja močna (SLika 18 — Lokacija biva-lišč anketiranih gospodinjstev), b) opulacija 55 učencev osmib razredov osnovne šole Ivan Cankar, c) populacija 30 zaposlenih v IUV — TOZD Usnjarna. Ankete iz skupine a in b so imele deset enakih vprašanj, ki so med seboj primerljiva, iz skupine c pa so le 3 vprašanja, ki jih lahko primerjamo z ostalimi. Prvo vprašanje je pri vseh anketah enako in kontrolno — pokazalo naj bi dejansko vlogo in pomen degradirane-ga okolja na Vrhniki. Vsa anketirana gospodinjstva so bila najmanj tričlanska. Predel v katerem sem izvedel anketo je v neposredni bližini tovarne (Slika 18), stanovanjske zgradbe so-eno ali dvodružinske hiše zgrajene večinoma po letu 1960. Nasiovi anketiranih gospodinjstev: 1 — Usnjarska 10, 13, 14; , — Pot v Močilnik 12, 11, 10, 8, 7, 21, 23, 3, 19, 2,5, 28, 32,13, 25, 29, 6; — Lošca 18, 22, 2, 7, 14; — Sušnikova 10, 1, 5, 7, 9. V družini sem anketiral praviloma nosilcagospodinjstva. Staros-tna struktura anketiranih članov gospodinjstev: starih do 30 let je 6 anketiranih ali 20%; od 31 — 50 let 12 anketiranih ali 40% in nad 50 let tudi 12 oz. 40% vprašanih. Izobrazbena struktura anketiranih v gospodinjstvih: 37% z iosnovno šolo; 13% s poklicno; 27% s srednjo, 20% z višjo in 3% z Svisoko. Skoraj vsa gospodinjstva so na prvo, kontrolno, vprašanje kar z [87% odgovorila, da pogrešajo »le« čisto pitno vodo, vodotoke in zrak. ; Z okoljem v katerem živijo sta zadovoljni slabi dve tretjini vpraša-nih, najbolj pa jih v njem moti slab zrak (70%), nato voda. 1 Za najrrročnejšega onesnaževalca Vrhnike ima 90% vprašanih in-idutrijo in 100% od teh proglaša IUV za poglavitnega krivca. Kar [56% vprašanih se zaradi onesnaženosti vsaj občasno na Vrhniki ilabo počuti. - ' 57% vprašanih meni, da v Ljubljanici sploh ni več življenja, nihče |pa ne verjame, da je še lahko normalno. Skoraj vsi (93%) bi prostovoljno sodelovali pri urejanju bregov in struge, če bi Ljubljanica postala zopet čista. Večino (83%) moti sm-rad IUV, če se napoti v Močilnik peš. 73% menii, da so v Sloveniji aradi onesnaženosti najbolj prizadete vode, 23% pa zrak, na Vrhni-jki so prav tako najbolj onesnažene vode (60%), nato pa zrak (33%). s 73% meni, da onesnažen zrak ne vpliva na zdravje anketiranih, medtem ko 27% meni, da onesnažen zrak vpliva na vegetacijo, druga ;jx>lovica pa meni obratno. 63% meni, da je Vrhnika v primerjavi s preteklostjo bolj onesnaže-na, 20% pa da je manj. 20% jih je razmišljalo, da bi se zaradi onesnaženosti okolja odselili. Polovica vprašanih meni, da je okoli močno onesnaženo v Slove-niji le v posameznih predelih. 56% predlaga kot najbolj perspektiven ukrep napodročju varstva bkolja večji vzgojno izobraževalni poudarek. Pismeno anketo v osnovni šoli Ivan Cankar na Vrhniki sem ^edel pri uri moralne vzgoje med 55 učenci 8 b in 8 c razreda 7. 4. |983. Na kontrolno vprašanje, kaj na Vrhniki najbolj pogrešajo jetretji-na učencev (34%) odgovorila, da najbolj čisto pitno vodo, vodotoke in zrak, na drugem mestu, z 20% je disco klub in na tretjem (16%) boljša trgovska ponudba. Z okoljem v katerem živijo ni zadovoljno 47% vprašanih, najbolj jih mbti slab zrak (54%). Za najmočnejšega onesnaževalca je dve tretjini osnovnošolcev proglasilo industrijo, 91% od teh pa konkretno 1UV. Kar 61% jih izjavlja, da se na Vrhniki zaradi onesnaženosti vsaj Občasno slabo počuti. Da je življenje v Ljubljanici normalno ne pomisli več nihče, 71% pa meni, da je ogroženo. Le 54% vprašanih osnovnošolcev bi brez pomisleka sodelovalo s prostovoljnim delom pri čiščenju struge in bregov Ljubljanice, če bi njene vode postale zopet čiste. 69% zmoti smrad iz IUV, če peš obiščejo Močilnik. Z onesnaževanjem naj bi v Sloveniji najbolj prizadeli vode (36%) in voda je tudi najbolj onesnažen pokrajinski element na Vrhniki — meni 54% osnovnošolcev. Da izvedo v šoli premalo ali sploh nič o problematiki osesnaževa-feja okolja, meni 63% osnovnošolcev. Odrasli paobtem predlagajo (6%) kot najkoristnejši ukrep — ve-žji vzgojno izobraževalni poudarek. Pismeno anketo v IUV je 30 zaposlenih izpolnilo na delovnem estu, v neposredni proizvodnji. Izobrazbena struktura anketiranih: — 79% z osnovno šolo — 10% s poklicno šolo — 10% s srednjo šolo. Na Vrhniki biva 93%anketiranihin40%jevIUVzaposlenood 11 — 20 let. 46% pogreša na Vrhniki najbolj čisto pitno vodo, vodotoke in zrak, 33% pa boljšo trgovsko ponudbo. Kar dve tretjini (67%) ni zadovoljnih z okoljem v katerem živi, najbolj jih motijo družbeni vzroki — 30% (delavci iz drugih repu-blik), šele na drugem mestu (z 26%) je onesnažena voda. 70% vprašanih ocenjujesvojedelovnookoljev IUVzadelomain v celoti škodljivo. Prosti čas preživlja večina (70%) doma in v neposredni okolici. Če predpostavimo, da odgovori na prvo — kontrolno vprašanje, zaradi njegove kompleksnosti, nudijo še najblljši približek dejanske-mu stanju, potem ugotovimo, da je za 51% vprašanih temeljni problem na Vrhniki čista voda in zrak. Z okoljem v katerem živijo anketirani je zadovoljno le 51 %, vzroki pa so naslednji: a) anketirane člane gospodinjstev najbolj moti onesnažen zrak (smrad) 70% nato voda (26%). b) 54% osmošolcev moti najbolj slab zrak, 32% pa odlagališča odpadkov. c) Zaposlene v IUV najbolj motijo družbeni dejavniki, 30% (de-lavci iz drugih republik), na drugem mestu je onesnažena voda (26%): Gospodinjstva (90%) in osmošolci (67%) so za glavnega povzr-očitelja onesnaženja na Vrhniki obdolžili IUV. Razmeroma presenetljiv pa je rezultat na 7. vprašanje (ankete a, b), ki naj bi pokazalo osebno pripravljenost anketiranih za sodelo-vanje pri izboljšanju življenjskega okolja. 93% odraslih bi brez po-misleka sodelovalo (pri urejanju in čiščenju struge in bregov Ljublja-nice, če bi njene vode postale zopet čiste), a le 54% osmošolcev. Njihov relativno pasivni odnos do degradiranega okolja (Ljubljanica je poleg zraka in »pitne« vode najbolj degradiran pokrajinski element na Vrhniki) lahko morda pojasnimo s tem, da so v njem odrasli (npr. Odlok o prepovedi uživanja neprekuhane vode na Vrhniki velja že dobro desetletje, Ljubljanica je mrtva reka že poldruge desetletje). Svoj delež ima nedvomno tudi šola, kajti 63% osmošolcev meni, daje v osmih letih izvedelo premalo ali nič o problematiki onesnaževanja okolja. Nekaterim prebivalcem povzročajo koncentracije strupenih in smrdljivih plinov zdravstvene težave, kot so vnetje grl in dihalnih po-ti. Na to so že javno opozarjali v lokalnem časopisnem glasilu in po delegatskem sistemu v KS in občini. OBČINSKA RAZISKOVALNA SKUPNOST VRHNIKA Štev.: 17/84 Datum: 13. 4. 1984 MITJA BRICELJ dipl. geog. VRHNIKA Kačurjeva 11 ZADEVA: Predlog raziskovalne naloge Koordinacijski odbor pri OBčinski raziskovalni skupnosti Vrhnika je vašo ponudbo za odkup obravnavalo in sklenilo, daje nesprejme. Ob pripravi vsakoletnega programa raziskovalnih nalog, je koordi-nacijski odbor oblikoval stališče, da nalogc posameznikov, ki niso pooblaščeni za raziskovalno dejavnost, izloča iz programa. Tako stališče je potrdila tudi skupščina Občinske raziskovalnc skupnosti Vrhnika. Tako vaše diplomske naloge, žal ne moremo odkupiti. Tovariško vas pozdravljamo! PREDSEDNIK SKUŠŠČINE ORS VRHNIKA ZORAN CVETKOVIČ 4. Ulica z imenom Pot v Močilnik poteka po vzhodnem robu dvo-rišča IUV, mimo usedalnikov odpadnega blata in iztoka odplak v Malo Ljubljanico. To je najmočnejši vir smradu na Vrhniki. Ime ulice nakazuje njeno funkcijo. Mestno jedro neposredno po-vezuje z Močilnikom in v preteklosti je bila priljubljenosprehajališče Vrhničanov. Danes je zaradi močno onesnaženega zraka in vode skoraj popolnoma izgubila svojo nekdanjo rekreacijsko vlogo, kajti smrad moti potencialne obiskovalce (74% vprašanih iz skupineod-raslih in osnovnošolcev zmoti močan smrad, če se peš napotijo v Močilnik). 5. Zajet termalni izvir Furlanove toplice se nahaja na desnem bre-gu Male Ljubljanice, nasprotiizpustaodplak IUVvHabičjihomenja kot turistično zanimivost Vrhnike. Regionalno prostorski plan pa jih uvršča v II. stopnjo primernosti za kopanje, to je v isti razred kamor sodijo Rimske Toplice, Laško in Dobrna. Močno degradiranookoljepadanes izključujevsakršno turistično rekrekacijsko dejavnost. Termalno vodo izkorišča IUV v svojem tehnološkem postopku. 6. Ljubljanica je v 4 km toku skozi Vrhniko onesnažena zaradi odplak 1UV do zadnje, najslabše IV. stopnje onesnaženosti. Njene vode so uporabne'samo še za transport (fekalij). V njej je mrtva prak-tično vsa favna. Reka se nekoliko očisti šele za Vrhniko, po pritoku Ljubije in v nadaljnem toku proti Ljubljani, kjer postane zopet močneje onesnažena. Zaradi tega sodi Ljubljanica v interferenčni tip onesnažene reke. Poleg rib, v njenem zgornjem toku skozi Vrhniko, so izginile tudi vodne ptic (ponirki,...). Le racd mlakarice se še zadržujejo ob njej, kajti priletijo iz umetnega vališča pri gradu Bistra. Toda lovci jih ne streljajo, kajti njihovo meso močno zaudarja po industrijskih odplakah. Pred desetletjem in več so prebivalci Vrhnike uporabljali vodo Ljubljanice za napajanje živine, zlasti pa zazalivanjevrtov. Danes je neuporabna tudi za namakanje, kar potrjuje njeno klasifikacijo — IV. razred onesnaženosti. To so vode, ki jih je mogoče uporabljati za druge namene samo po ustrezni obdelavi. Vrtove ob njej zalivajo danes z vodo iz vodovoda. 7. Opuščeno odlagališče odpadnega blata IUV v vrtači na kraškem področju Javorča je močno onesnažilo kraško, podzemsko pretekajočo vodo. Najbolj očiten primer stazastrupljenastudencapri hišah Verd 122 in Verd 158, ki sta z vodo preskrbovala najmanj 6 gospodinjstev. Postala sta popolnoma neuporabna, v njunih strugah pa so poghiile tudi ribe. 8. Odpadki IUV, ki jih od začetka sedemdesetih let odlagajo na Centralno komunalno deponijo Vrhnike v Tojnicah, predstavljajo (leta 1982) 51% vseh odpadkov na deponiji. Njena površina je 1982. leta znašala 86.773 m2 (10). Deponiranje industrijskih in komunalnih odpadkov na Centralni komunalni deponiji je v temeljnem nasprotju z veljavnimi zakoni in predpisi. Bistvena in največja napakaje, da seodlagajo neposredno v vodo ln s tem močno onesnažujejo površinsko vodo in podtal-nico,preko nje pa tudi prst in rastje. Po zasutju bajerjev z odpadki, predvideva prostorski plan občine tudi na lokaciji deponije gradnjo industrijske cone. Velik delež or-ganskih sestavin v odpadkih (IUV) pa bo prispeval znaten delež k tvorbi metana v nasutih tleh, kar bo predstavljalo znatno in stalnO nevarnost za katerokoli gradnjo, posebno industrijsko. Danes poteka tik ob zahodnem robu deponije — bajerjev osrednja tranzitna cestna povezava, štiripasovna avtocesta Ljubljana — Razdrto. Estetski vidik (odmrla drevesa, umazana voda, izpostavljena čela nasipov odpadkov, predvsem pa močan smrad) je zelo neprimeren in zlasti nezdružljiv s tranzitno turistično vlogo AC Avtocesta je ena glavnih turističnih magistral iz Srednje Evrope proti Sredozemlju. Turistične tokove tujih in domačih gostov privabljajo v Slovenijo in Jugoslavijo povsem nasprotni motivi, zato je ta degradacijski element v porajini morda še bolj očiten in moteč. »Sanacija« Centralne komunalne deponije Vrhnika predvideva intenzivnejše zapisovanje odpadkov, premestitev odlaganja od-padkov na zahodni rob bajerja, tako, da bo čelo deponije manj opazno z AC, ter zasaditev borovcev ob AC, ki naj bi zastirali pogled na odlagališče. Celtralna komunalna deponija Vrhnika že več kot trinajst let nima uporabnega dovoljenja, saj ne izpolnjuje temeljnih norm za odla-ganje odpadkov, ki jih zahtevajo in predpisujejo ustrezni pravni predpisi. P. S. Naloga je nastala pred dvema letoma. Ob poletnem pomoru rib 1983 sem se s kratkim prispevkom oglasil v Poštnem predalu sobotne priloge Dela, kjer sem skušal pojasniti nekaj vzrokov za po-gine rib v Ljubljanici. Doživel setn tipično tehnobirokratsko reak-cijo zastopnika IUV. (»diskusijo« prilagam) Nalogo, zanjo sem leta 1984 dobil Prešernovo nagrado, sem poda-ril Industriji Usnja Vrhnika, za 50.000 din pa sem jo ponudil v odkup še občinski raziskovalni skupnosti, ki jo je hvaležno odklonila. (pri-lagam obrazložitev) Stvari so se do danes na Vrhniki nekoliko spremenile. Vrhničani pijejo vodo iz novega vodnega vira na Borovniškem vršaju, vendar se zaradi »ekonomičnosti« neoporečna voda še zmeraj meša zgravi-tacijsko vodo iz manj čistih kraških izvirov. Zato vso še zmeraj močno klorirajo, stranski učinki klorapasoznanilenekaterim... Na novem občinskem vodnem zajetju je locirana tovarna Fenolit, predelovalnica fenola in formalina, nevarnih kancerogenih snovi, ki jih brzskrbno dovažajo po eesti in železnici. Pri tem seveda ne up-oštevajo niti obstoječih varnostnih predpisov, direktor Fenolita Uroš Valant pravi, da je to enostavno predrago... IUV odlaga odpadno blato še zmeraj v bajerje ob avtocesti, iz njih pa voda prosto odteka v Ljubljanico. Bajerje bodo z odpadki zasuli leta 1987. Usnjarji zdaj spuščajo »le« še tretjino odplak ob tovarni, ostale pa so speljali za mesto, kjer se za hrbtom Vrhničanov mirno izlivajo v Ljubljanico... Skratka, na Vrhniki ni nič novega, morda le to, da IUV na tujem ne gre več najbolje, kajti povpraševanje po njenih izdelkih upada... MITJA BRICELJ DELO, 20. 8. 83 Delo, 6. avgusta Ponekod ribe ne poginejo več Vrhnika je s 6327 prebivalca (popis iz I. 1981) edini večji kraj ob reki na vsej njeni poti do Ljubljane. Danes prinaša kraju in občini največji del dohodka (36,5 odstotka leta 1982) Industrija usnja Vrh-nika, locirana 400 metrov pod izvirom Ljubljanice v Močilniku (sle-dnji sodi v seznam naravne dediščine SRS). Onesnaževanje, ki ga po-vzroča tovarna, pa je enako mestu s 127.000 prebivalci, torej večje-mu, kot je Maribor. Degradacijske posledice v pokrajini so zato očitne. Voda oziroma Ljubljanica je samo eden izmed močno degra-diranih pokrajinskih elementov, vendar ostanimo samo pri njem. Tovarna zajema iz rečne struge na dan 3500 m3 še relativno čiste vode, ki spada v 2. kakovostni razred. Izpušča jo, seveda, podsvojim zajetjem, vendar močno onesnaženo. Strupene odplake spremenijo Ljubljanico v popoinoma mrtvo reko, njene vode pa sodijo sedaj v zadnji, 4. kakovostni razred. V smrdeči kloaki seživljenje pojavi šele po 4 kilometrih, ko njene vode izdatno razredčita pritoka Ljubija in Bistra. Kako močan je degradacijski učinek tovarne, morda bolje ilustrira podatek, da 14-dnevno obratovanje IUV zastrupi količino rečne vode, ki je enaka volumnu Blejskega jezera. Samo v zadnjih petnajstih letih je odteklo po Ljubljanici čez tristo popolnoma mr-tvih Blejskih jezer... Degradacijsko rnoč tovarne pa lahko predsta-vimo tudi drugače. Z izdelavo 1 m2 usnja onesnažimo 117 m3 rečne vode do 4. kakovostne stopnje in 273.000 m3 zraka, ki se nasiči s st-rupenimi snovmi (do MDK.) itd. Ob dejstvu, daje IUV močan izvoz-nik, dobijo ti podatki še dodaten pomen. S preprostim sklepanjem ugotovimo, da za 418 dinarjev, kolikor iztržimo za m2 usnja, poda-rimo tujcem še 117m3 naše čiste rečne vode, 273OOOm3našegačiste-ga zraka itd. Prav »pitna voda na Vrhniki je zopet primer, kako lahko nesmotrno ravnanje spremeni bogat naravni vir (minimalna iz-datnost 2130 litrov/s) v neuporabnega. To pa je nov, morda naj-močnejši omejevalni faktor razvoja, lahko celo obstoja... Nepremišljena urbanizacija je bila vzrok za fekalno kontamini-rano vodo, ki je povzročila na Vrhniki večepidemij hidričnega hepa-titisa (1967, 1972, 1975, 1976, 1978). Samo v epidemiji leta 1972 je bilo registriranih 767 bolnikov, 308 pa sejihje moralo zdraviti v bol-nišnici. Stanje tudi danes, kljub močnemu kloriranju (stranski učinki so znani) ni bistveno drugačno. Bakteriološke analize vzorcev iz vrh-niškega vodovoda kažejo, da še vedno dva od treh vzorcev ne us-trezata zahtevam ozdravi pitni vodi. Zato velja na Vrhniki že več kot desetletje odlok o prepovedi uživanja neprekuhane vode. Občani se oskrbujejo s pitno vodo v trgovinah, kupujejo jo v steklenicah, otroke v šoji pa učijo, da je zdravju nevarno zaužiti požirek iz vodovoda. Skratka. ravnanje prebivalstva pri oskrbi z vodo je že desetletje podobno ravnanju »v posebnih razmerah« to je vojnemu stanju, ob naravnih katastrofah... Zaradi kronično slabega stanja »pitne« vode so se prebivalci na referendumu 1982 odločili, da združijo svoja sredstva za izgradnjo novega občinskega vodovoda z zajetjem v Borovniškem vršju. S tem objektom je zasnovana dolgorčna oskrba občine s pitno vodo, kar pa še ne zagotavlja ppvsem čiste vode. Zakaj? Področje Borovniške-ga vršja je danes razmeroma precej indusirializirano in urbanizi-rano. Preko njega vodi glavna železniška pozvezava Ljublja^ na—Postojna (možnost železniške nesreče, razlitja kemikalij). V neposredni bližini novega crpališča onesnažuje DO Fenolit potok Borovnišnico do 4. kakovostnega razreda. Toda dokaj debela odeja barskih sedimentov naj bi tudi dolgoročno varovala vodo pred one-snaženjem, ki ga danes povzroča gospodarska aktivnost kraja, prav tako pa tudi pred morebitnimi nesrečami... Blizu 10 kilometrov mrtvega rečnega toka Borovnišnice in Lju-bljanice že desetletja ne zbuja več pozornosti slovenske javnosti. Razburile pa so jo julijske in avgustovske alarmantne noviceob »ne-nadnih« ekoliških katastrofah. Dejansko pa gre za povsem »na-raven« pojav, kajti poletne nizke in segrete vode niso sposobne dovolj razredčiti odplak in zato podaljšajo svoj mrtvi tok. Hkrati pride seveda, do pogina rib tudi nižje v reki. Mi pa tedaj proglasimo to dejanje za »ekološki kriminal« in razburjeni »v temi« iščemo krivce, čeprav so velikokrat že dolgo in prav dobro znani. Ali Slovenci s takimi in podobnimi dejanji izgubljamo najbolj pri-marno eksistenčno osnovo? Znan je podatek, da je zaradi našega nesrnotrnega ravnanja z obdelovalno zemljo danes Slovenija za okoli 20% premajhiia, da bi ob morebitni potrebi (stabilizacija, vojna...) omogočala preživetje svojim prebivalcem. Tudi nov pa ni podatek, da sodi sicer humidna Jugoslavija po dostopu prebivalcev do čiste pitne vode v isti razred kot puščavska Tunizija in Maroko. Saharska Alžirija pa sodi že v razred višje. So ribji trebuhi na Ljubljanici dovolj resno opozorilo našemu tehnokratskemu ravnanju? Mitja Bridelj, Vrhnika DELO, 3. 9. 83 Delo, 6. in 20. avgusta Ponekod ribe ne poginjajo več V poštnem predalu 29 smo v soboto, z dne 20. avgusta, brali raz-mišljanja in nekatere ugotovitve Mltje Bricija z Vrhnike, ki se na-našajo na letošnje pogine rib in navezujejo na članek Janeza Ko-vačiča v Delu, 6. avgusta. Mitja Bricelj v svojem prispevku opisuje vrhniške razmere, predvsem vpliv največje vrhniške delovne organizacije, IUV, na okolje (Ljubljanico), hkrati pa obdela tudi problematiko pitne vode na Vrhniki. Osebno mislim, da je popolnoma nepotrebno uporabljati rubriko, kot je Poštni predal 29, za predstavitev usnjarske industrijein njene-ga predstavnika, ker so stvari večini ljudi znane. Dejstvo je, da ima usnjarska industrija, poleg dobrih plati, kot so zaposlovanje, dohodek, izvoz, nepogrešljiv člen v reproverigi surova koža — —snje — usnjeni izdelki, tudi svojo slabo stran, tj. veliko porabo in onesnaževanje vode. Tako je tudi vrhniška usnjarna velik onesnaže-valec Ljubljanice. Do tu so stvari jasne in ni nobenega razloga niti potrebe, da bi oporekal M Briclju ter si z njim dopisoval preko časopisa. Stvar pa se spremeni, ko pridemo do njegovih trditev in ponazoritev, kolikšno je to onesnaževanje. Ugotoviti moramo namreč, da nekaj ni v redu z njegovimi izračuni, iz katerih izhajajo nerazumljive števrlke, ki jih človek težko spregleda, posebno Še, če ima za ilustracijo pred seboj v 14 dneh suho oz. do skrajnosti onesnaženo Blejsko jezero. Vendar ni težava v slabih ali nedostopnih podatkih, ki bi avtorju onemogoačli objektiven prikaz porabe in onesnaževanja Ljublja-nice. Točne in objektivne informacije, tako z ekološkega kot drugih področij (energetskega, gospodarskega, kadrovskega itd.), je na-mreč M. Bricelj dobil v IUV, v pomoč pri pripravi njegove diplomske naloge iz geografije. Če mu je račun dal dvomljive rezultate, bi si prav lahko vzel nekaj svojega in našega časa ter se oglasil na pogovor v usnjarni, tako kot se je oglašal takrat, ko je potreboval gradivo za svojo diplomo. Usnjarna na Vrhniki izdela na dan 15.000 do 18.000 kvadratnih metrov različnih vrst svinjskega usnja, za kar porabi okrog 3.500 m3 vode. Poraba vode torej znaša okrog 2001/m2 usnja ali 801/kgsuro-vih kož. V minulih treh letihje v IUV v novo čistilno napravo investi-rala približno 3,5 milijarde starih (nedevalviranih) dinarjev. Napra-va (za mehansko-kemično predčiščenje odplak) je slabo leto v po-skusnem obratovanju in daje predvidene učinke, tj. polovično zmanjšanje organske obremenitve in 80 do 90% odstranitev usnjar-skih icemikalij (sulfida in kroma). Učinki nove čistilne naprave so se v pomladanskem času že kazali tudi v Ljubljanici, razumljivo pa je obremenitev Ljubljanicepritako ekstremno suhem letu, kot je letošnje, še vedno (pre)velika, saj znaša pretok Ljubljanice pri IUV letošnje poletje le še nekaj sto litrov v sekundi. Očitno torej v IUV ne porabimo ali uničimo vode za dve Blejski jezeri na mesec in jih tudi v bodoče ne bomo, pač pa si bomo morali z vsemi Vrhničani skupaj prizadevati, da v doglednem času zberemo (velika) sredstva še za izgradnjo mestne čistilne naprave, ki bo obde-lala prostalo organsko onesnaženje usnjarskih odplak in vse druge odplake na Vrhniki. V zvezi z opisano problematiko pitne vode na Vrhniki, ki jo je M. Bricelj"pa ne morejo uporabljati za kmetijske površine). Ker pa se pri nas vsegajotimo samo na pol, z objektom v podgorici ni moglo biti drugače.Že takrat je bilo v projekt vključeno tudi kladišče za nizko in srednje aktivne oadpadke, ki so nastali pri »rocesu delovanja reaktorja. Taki odpadki so: — radioaktivna smola, ki nastane zaradi filtriranja vode, ki hladi jorilne elemente, — vzorci, ki jih obsevajo v laboratoriju, — laboratorijsko posodje in cevi, ki postanejoradiaktivnezaradi izvajanja poskusov, — filtri, ki čistijo zrak, ki gre iz reaktorske hale v okolico. Skladišče za te odpadke ni bilo prehodno (začasno). Todwa niti za prehodno skladišče se v osemnajstih letih ni našel denar. Šele leta 1984 je ISJ od federacije in republike dobil 18 milijonov dinarjev za gradnjo skladišča. Vse dotlej so si pomagali s provizoričnimi neust-reznimi prostori na Jamovi ulici in v Podgorici (provizorično začasno »skladišče« v Podgorici je sedaj že tako polno, da komaj odprejo vrata!) In potem so bila končno zagotovljena sredstva. Na Inštitutu Ipokličejo predstavnika medijev, ki naj bi vesoljni Sloveniji sporočil, da se bo končno gradilo prehodno skladišče za nizko in srednje aktivne jedrske odpadke. Toda predstavnik medijev zamoči situa-\ci]o in napiše: »V skladišču bodo shranjeni odpadki, ki nastajajo pretežno v reaktorju, v radiokemijskih laboratorijih pri pripravi 'izotopov ter odpadki iz rudnika urana na Žirovskem vrhu in JE Krško.« Na ISJ si pulijo lase. Kdo je zinil tisto laž o Žirovskem vrhu in JE Krško? Poleg tega pa krajani iz Podgorice in sosednjih krajev ne jprejemajo stvari več tako mirno in samoumevno, kot so to počeli pred devetnjastimi leti. Začnese korespondenca med ISJ in Krajev-nirni skupnostmi Podgorica-Šentjakob in Pšata-Dragomelj. Na ISJ menijo, da bodo krajane odpravili z zagotovili, da vsi strokovnjaki mislijo na njihovo varnost, da skladišče, ki ima uporabno površino 120 m2, nikakor ni primerno za odpadke iz Krškega in Žirovskega vrha, da bodo radioaktivni odpadki samo trdi in da podtalnica ne bo ogrožena, da bo vse potresno varno (Podgorica leži na najbolj potresnem območju celotnega ljubljan-skega področja). Čudi jih, zakaj so krjani dvignili glas sedaj, kosebo njihov položaj zboljšal, saj bo zgrajeno skladišče, ki bi moralo biti zgrajeno že leta 1966. Kako to, da se niso razburjali prej? Ob koncu »prijateljskega« prepričevanja, pa se z znanstvene strani čuti užaljenost, ker jim ne zaupajo prebivalcapretežno kmečkih KS, ki že po »logiki stvari« niso posvečeni v veličastnost in popolnost naravoslovja. Ob tem je treba omeniti, da v času dialoga ves čas poteka gradnja zaklonišča, saj res ni racionalno, da bi sedaj čakali, ko so sredstva po dolgih mukah vendarle zagotovljena. Toda tudi krajani se ne dajo. Lzbrskajo tehnično dokumentacijo, pobrskajo po predpisih, sporazumih, zakonih in planskih dokumentih in tako nehote odkrivajo nove in nove dimenzije nedorečenosti načrtovanja in raziskovanja načinov uporabe jedrske energije. 1) Zamolčano je bilo, da namerava ISJ naobmočju Reaktorskega centra v Podgorici zgraditi laboratorijsko halo. Hala LHK — KI/II bo tipska, betonska, montažne izvedbe, tlorisne površine 30 x 20 m z nadstreškom in aneksom, v katerem bodo sanitarije, garderobe, laboratoij in delavnica ter skladiščni prostor za kemikalije in opremo tlorisne površine 10x20 m (vprašanje za razmislek: Ali je vrstni red naštevanja prostorov zgolj slučajen — garderobe in stranišča na prvih mestih, delovni prostori pa nazadnje?). Hala bo namenjena eksperimentalnemu delu pri raziskavah in razvoju novih čistejših tehnologij za predelavo energetskih in odpadnih surovin oziroma anorganskih spojin vvečjemsmislu. Vpripravijeprojektza nadaljnjo predelavo tehničnega uranovega koncentrata do čistih uranovih spojin v večjem laboratorijskem merilu.(npr. UO2, UF4) Vseh postopkov in opreme ni mogoče definirati, ker so tehnološke zahteve od primera do primera različne. Pri opravljanju testov bodo nastajali trdni, tekoči (!) in plinasti odpadki. Za trdne odpadke je predvideno zbiranje v kontejnerjih in po obdelavi prevoz na deponijo (na katero?). Tekoči odpadki se bodo zbirali v zbiralnih bazenih, kjer se bodo odpadne vode naknadno čistile, plinasti odpadki pa se bodo odstranjevali v mokrih pralnikih (skladišče v Podgorici ni namenjeno tekočim odpadkom, delovni prostor v novi hali naj bi imel površino 10x20 m, nikjer pa ni zapisano, kakšne razsežnosti naj bi imeli zbiralni bazeni in kje naj bi sploh bili). Gradnja hale naj bi se začela letos. Mesečno bi porabili približno 500 kg urana, na lokaciji bi bilo vedno do 8 ton urana in kljub odpraševalnikom bi nekaj urana vseeno šlo v ozračje. Se vedno ni narejeno celotno varnostno poročilo o delovahju dsv tej hali (upati je, da so se že odločili, kakšne ploščice bodo dali v sanitarije). 2) Vse besede o trajni rešitvi jedrskih odpadkov so brez realne osnove. Na ISJ se tolažijo z mislijo, da jih bo začasno skladišče rešilo za kakih dvajset let, v dvajsetih letih pa se bo znanost že tako razvila, da vprašanjejedrskih odpadkov nebopovzročalotežav(Lezakaj bi se mi sekirali, če tudi v ZDA niso dokončno rešili vprašanja odpadkov?) V razvojnem načrtu Ljubljane do leta 2000 ni besede o stalnem skladišču, še manj pa o lokaciji zanj. 3) Ob nenehnem zagotavljanju, da se v devetnjastihh letih še ni zgodila nobena nesreča, se je ves čas previdno molčalo o varnostnih ukrepih v izrednih razmerah. Ali so opredeljeni ukrepi CZ? Koliko ustrezno izpopolnjenih ekip za evakuacije nevarnih snovi je v Sloveniji (če sploh so)? Ali je vsa varnost obratovanja zreducirana le na visoko usposobljenost uslužbencev Reaktorskega centra? Pri nas ni zakonsko rešeno vprašanje odlaganja radioaktivnih odpadkov. Šele spor v Podgorici jepovzročil, daje Zbor KS občine Bežigrad dal pobudo, da se to vprašanje razščisti na republiški in zvezni ravni. Sicer res zveni kot fraza, ampak ljudem enostavno ni vseeno, v kakšnem okolju živijo. Če je prva ogročenost krajanov izvirala iz prepričanja, da bodo nadaljnji eksperimentalni manevri ogrožali njihovo zdravje (Po igrical, ki se jih gre z njimi IJS, ne verjamejo strokovnjakom, da na območju ni in ne bo večjega sevanja, kot je naravno. Prav tako pa je devetnajst let prerkratka doba, da bi z empirično evidenco dokazali nasprotno — in ravno to ves čas poudarjajo na IJS: kako lahko laiki govorijo o posledicah, če ne posredujejo nobenega dokaza.), se počasi začenjajo zavedati, da je naša dežela majhna, da ni nikjer samotnih hribov in dolin, kamor bi lahko spravili svinjarijo, da ne bi nikogar motila. Če se sprva zdi, daje IJS grdisubjekt, ki mu ni ničsvetegain biza razvoj znanosti za začetek žrtvoval nekaj vasi, to misel malce širši pregled ovrže. Delovanje IJSjelečlen v verigi nedorečenegajugoslo-vanskega programa za izkoriščanje jedrske energije. Ta program je zaradi specifične jugoslovanske tehnološke odvisnosti in pomanj-kanja sredstev v bistvu velik pragmatistični zvarek. Najbolj očiten rezultat pragmatizmasojugoslovanskedilemeprinačrtovanju nukl-earnih elektrarn. Poleg tega je jugoslovanski program tudi sestavni (čeprav margi-nalni) del svetovnega sistema izkoriščanja jedrske energije. Ta sistem ima sistemsko napako: človeški um še ni sposoben predvideti vseh razsežnosti, ki nastajajo pri uporabi jedrske energije. Prav zaradi te sistemske napake je jedrska energija postala učinkovito sredstvo za izsiljevanje (ne samo vojaško). Za konec (zaključki so moja Ahilova peta) bi lahko napisala kakšno rousseaujevsko finto, vendar bi vse skupaj delovalo preveč patetično. Lahko bi uporabila kakšno misel iz Dialektikeprirode, ki je tudi zelo uporaben tekst. Morda bi bilo dobro, ko bi ga prebrali tudi tisti, ki najbolj neposredno določajo načine človekovega prilaščanja narave. JASMIN D. Viri: Protestna pisma KS Šentjakob-Podgorica in Dragomelj-Pšata Inšti-tuta Jožef Stefan zaradi gradnje skladišča za jedrske odpadke in odgovori IJS Poročilo z zasedanja IS SRS, Delo, 19. februar 1985 Poročilo z zasedanja Skupščine SRS, Delo, 22. april 1985 Poročilo dr. Viktorja Dimica o namenu in kapaciteti skladišča v Podgorici, IJS Ljubljana, 23. 4. 1985 Vprašanja, ki so jih 7. maja 1985 skupaj pripravili krajani prej omenjenih KS in predstavniki SZDL občin Ljubljana-Bežigrad in Domžale Razvojni plan Ljubljana do leta 2000 Opis namena laboratorijske hale LHR-KI/II, IJS, Ljubljana 5. april 1985 MIT CISTEGA CLOVEKA Nekaj pripomb o ekologiji zavesti Mitologizirajoče perspektivne oznanjanja »čiste zavesti« kot osnove »bolj zdravega življenja« v človeški skupnosti postajajo v osemdesetih letih na religiozno sofisticirani način znotraj alternativ-nih scen zahodnega sveta vedno bolj aktualne. Razlog za to lahko iščemo v vse večjem nezadovoljstvu z urbanimi pogoji v megapolisih zahoda, ki prihajajoč na dan v obliki tesnobe, osamljenosti in odtujenosti, pogojujejo potrebo po »novem življenjskem občute-nju«. Ameriški časopisi, ki spremljajo zelene prinašajo številna por-očila o raznih marginalnih, alternativnih, nekonvencionalnih, te-rapevtskih in drugih oblikah družbenih skupin, ki počivajoč na niv-ojih »tehnologije čiste zavesti« želijo biti ali pa se vsiliti kot edina alternativa jutrišnjega dne, ki bo človeškemu bitju omogočila skladen in »popolni razvoj«. Mit čistega človeka se takospreminja v ideologijo »razširitve vseh človekovih sposobnosti«, sakralizirajoč pri tem tehnike, posameznike in skupine, ki z zagovarjanjem takšne »spremembe zavesti« ustvarjajo doktrirano novosestavovrednot, ki po osnovni funkciji ni nič drugega kot ena od religioznih oblik pozi-tivizma idealistične proviniencie. Četudi bi v daljnji preteklosti lahko našli osnovo in koren ekologije zavesti v raznih tehnikah indij-skih jogijev, v sosistemih dihanja pranayame (pripeljejo do hiperventilacije možganov), v sufijskih transih, ki jih dosežemo s plesom, v kultur kentavra v stari Grčiji, v zvezi s tem uporaba ha-lucogenih gob, v kultur peyotla severnoameriških Indijancev, ki ga je romantično opisal Castaneda, v starih židovskih mističnih obre-jdih, pri duhovnih vajah krščanskih duhovnikov vsrednjem veku ali, pa v razvoju čarovništva in zahodnega hermetizma v Evropi, je pesporno, da s komiliranjem teh tehnoloških in aksiološko religioz-nih procesov pride do stvarjenja in ekspanzije bistveno idolatričnih jdeoloških smeri, ki bi se rade imenovale: alternativno psihiatrične,, transpersonalne psihologije, intenzivne spremembe ali revolucije zavesti, ki kažejo pot k resnici ali pa edini možni način doživljanja sveta okoli sebe »na neponovljiv način«. Tako je duhovno uboštvo notornih pozitivističnih eksperimen-tatorjev v delavnicah »novih znanosti« našlo ključ, da se navkljub očitni povprečnosti proglasi za metodo »univerzalnega humanizma« ki teži k stvaritvi »bolj zdravega človeka,*ne glede na zgodovinske, rasne, razredne, izobrazbene in vse ostale poprejšnje razlike. Zagovorniki »razširitve človeških možnosti« hočejo na način tehnološkega idealizma, ki ga po sestavi vaj lahko primerjamo s Pavlovimi eksperimenti z zvoncem in psom, težijo k utemeljitvi kategorij kot so »čista resnica«, »direktna izkušnja resnice«, »popol-na zavest« in podobno. Družbena perspektiva takih specialističnih skupin za doseganje »druge obale« je razvidna iz prepričanja, da se lahko z uporabo omenjenih tehnologij ekologijezavestipostanepri-padnik neke vrste »novo izbranega ljudstva« vsaj glede na njihovo prepričanje, da jih dane metode lahko naredijo za »popolnejša člove-ška bitja« od ostalih ljudi. Čepravse takšno stališče lahko smatra kot neposredni neo-rasizem, ki nedvomno ustvarja tudi ideologijo pričakovanja »nove dobe«, v kateri bo vladala nova rasa in nove rednote, je osnovna problematika razvidna v ekološki dimenziji problema, ki človeško zavest zreducira na objekt pospravljanja, čiščenja, glancanja in četkanja, ravno tako kot je Hitlerjeva Nemčija kot objekt popolne čistosti zagovarjala arijski tip človeka. Novi gu-lagi za ekološko dimenzijo zavesti rastejo povsod po svetu-v obliki raznih ashramov, komun, skupnosti, okultnih in ezoteričnih skupin, spiritualističnih gibanj in smeri. Vse to nas lahko pripelje do zaklju-čka, da se nahajamo v trenutkih civilizacijske prelomnice, kosepra-davne vrednote prebijejo iz razredne družbe in se trkajoč na majhna vrata pod farmo »alternativnih atrakcij« pojavljajo v središču javnosti. Konkretizacijo problema o katerem govorimo predata- vljajo v našem prostoru v javnosti dejavnosti pojavi, ki jih uspešni teoretiki religije poskušajo pojasniti kot specifično psihologijo sekt. Nemajhno število oblik tako priča o širjenju kulta »čiste zavesti«, kot da gre za nov korak v evoluciji človeštva. Čeprav so egzaktni po-datki skromni, se najrazličnejše »divje znanosti« (parapsihologija, alternativne psihologije, ipd.) pogosto objektivizirajo kot »nedvom-ne resnice«, pa čepravneposedujejokritičnezavestiosvojemzgodo-vinskem in družbenem razvoju in okviru. S tem seseveda razvijade-magogija transzgodovinske resnice, ki se lahko sprejme samo pod strogim nadzorom ekoloških inženirjev zavesti, ki zahvaljujoč lastnemu »evolucijskemu skoku«, kastrirajoč lastni ego vstopajo V ideološki okvir bioloških teorij nove desnice. Kot vsaka totalitarna ideologija, tako ima tudi ekologija zavesti svojo karakteristično fazo nestrpnosti do vseh oblik kritičnega mišljenja, ki lahko postavijo pod vprašaj njo kot celoto ali pa posa-mezne njene dele ali pa odkrijejo njene temelje. Tako se je razvila dogma o stanjih zavesti, ki jih lahko opravičimo z fenomenom njene obstojnosti, kar povzroča preglavice tudi kritikom. Namreč, samo tisti, ki imajo dovolj »prečiščeno zavest« lahko razumejo za kaj gre, tisti, ki tega nimajo, s svojega nivoja »neprečiščene zavesti« o tem ne morejo diskutirati, ker tega ne dojemajo. Pojav takšne ekološke sh-olastike odgovarja sedimentaciji družbenih statusov in interesov znotraj sodobnega kapitalizma, ki želi na ta način preprečiti in pon-eumiti vsako kritiko in sebe hipostazirati kot popolno obliko družbene skupnosti, sestavljeno iz individuumov, ki zahvaljujoč ekologiji zavesti težijo k individualnemu perfekcionizmu kot obliki popolnejšega evolucijskega sklopa. MARIJAN M. GRAKALIČ (iz srbohrvaščine prevedel Stanislav Vidovič) Prl •kstrapolaciji današnjih problemov se v priori-tetnih sfarah arečujemo tudi % ekologljo ln energetiko, ali obema skupaj. Nagla in brezobslrna ekaploatacija in hkratna ideološka in politična diferenciacija do teh ¦tvari, egolzem slstemov in zgrešena ekonomlka ae v dalj-noaežni viziji sproducira v apokaliptično tendenco naie civilizacije. Apatična družbena in revolucionarna praksa se transformira v dejanako alarmantnost razmer človeko-vega vegetativnega in meditatlvnega življenja. In vse to samo gonji dual problemov? Seveda ne! Je pa to lepa vezna parabola po kateri se bom iz analitično in rahlo poljudnoznanstvenih nagibov podal, s tem pa bi rad apli-ciral na določene konstituirane svetovne procese s kate-rimi pa naša sedanja energetsko-ekološka praksa nikakor ne identificira. še manj pa si upa pogledati čez plot zgrešenih ideološko-materialističnih nazorov, ki so glo-boko zakovani v etablirani skupini energetikov in znan-stvenikov in ta je za sedanjo energetsko politiko prekle-to kriva. Sicer pa eksistenčna vprašanja te skupine tudi akumulirajo ves odpor do t.i. "križarjev" ( ekologov ). Zmerjanje, dvom v strokovnost, navijanje pa lahko v končni fazi pripeljejo do brezizhodnosti položaja in do spora na relaclji dveh kompetentnih ( zame! ) skupin: prve-etablirane ln druge-opozicijske, ki se raradi svojih humanitarnih tazlogov odgovorno postavi v vlogo večine populacije ( ne samo človeške ) in zastopa globoko anali-zo planiranega energetskega progresa, ter ponuja alterna-tivne rešitve, ali pn daje veto. Ta sinteza je nujno potrebnal ( Tu se mi ne obešajte prosim na nekakšne delegatske relacije večine in nas, ki frontalno zastopa-mo in ubijamo zaslepljenost in razne imaginacije - vse skupaj pripelje v brezvezno administriranje in razvode-ni stvarni vpliv ). Hočem samo to, da veliki denarji ne bi šli v neskončne žepe energetskega kapitala, brez vednosti vseh, ki jih bodo plačevali. In to boroo, prepri-čan 8em, mi mladi. Nočem pokra z milijardami morebitnih zgrešenih energetskih investicij (NE Krško, cena: čez looo milijonov $), če se na drugi strani pojavljajo določene alternativne oblike, sicer nekatere Se v povo-jih, aropak dejansko bolj čiste, obnovljive in humanltar-no sigurno primernejše. (Bodimo resnicoljubni v svojih prizadevanjih, da je človek-človek). V tej svoji analizi in prispevku pa bom najprej poljudno znanstveno, ekono-mično in aociološko opredelil nekaj aspektov, katere lahko medijsko spremljamo v zelo partikularnih oblikah in posledica tega je neinformiranost naSe družbe o vsem, kar 8« ponuja drugega po svetu. Mislim, da sem izbral etično primerno osnovano verzijo, ker ne blebetam in ne razmetavam z besedami, ne da bi pri tem ponudil nekaj alternativnega, ali tvezil brez argumentacije prezentira-nega. ENERGIJAtl Letni porast porabe energije je okoli 4-6 %. Preprost račun nan pove, da bo leta 2ooo pri letni stopnji okoli 5 %, 3-krat tollksna potreba kot dar.es. Kar se tiče goriv, sedanjih klasičnih oblik prldobivanja energije, 8O zaloge v povprečju nekje okoli 3o let za nafto, 15 let za uran, 5o let za zemeljski plin in 2oo let ca premog. Vse te prognoze so dokaj relativno vprašljive, če jih pogledamo skozi prizmo tehnoloških zmožnosti pri-doblvanja in ekonomičnosti, hkrati pa bi postale 6e manj-še z rastočo stopnjo izkoriščanja. Saj vemo, vse globje--vse dražje-vse težje. Konec 7o-ih let je celotna sve-tovna poraba energije znašala okoli lo,l milijarde ton premogovnega ekvivalenta (PE: premog 1 t = 8138 kwh termalne energije). Struktura je takšna, da 41 % odpade na nafto, 29 % na premog, lo % na hidrocentrale, les...; 3 % pa na jedrsko energijo. Logični sumarum lahko da grozne rezultate. Bilanca je perspektivno in ekološko dokaj črna. In kako s tem naprej? Seveda je negacija obstoječega popolna utopija. Če gledamo tostranske vlre se v perspektivi kaže hkrati nujno zmanjševanje deleža fosilnih goriv in radioaktivnih substanc, na drugi strani pa povečanje izkoristka pratvarjanja toplote v električno in roehansko energijo. Tako se pri današnjem srednjem izkoristku TE (termoelektrarne) srečujemo z dokaj nizkimi 37 %, in bi vsak procent gor pomenil velik prihranek. Rezerve so še v razvoju novih tipov motorjev z notranjim izgorevanjem, pri parnih turbtnah pa je lahko zamenjava le teh z «iagnetohidrodinainičnimi generatorji (toplota ioniziranih plinov je direktno preobražena v električno energijo z izkoristkom do 6o%) zelo ugodna. Potencial hi<3roenergi-je je s etroški za izrabo (konferenca za energetiko 1977, Istanbul), veodne energije s tedanjih 16 % na perspektiv-nih 8o % nekje 2o5o leta (145o milijard $) kar pomeni le looo $ na kW (kapacitete z 372 GW na 182o GW), zelo vabljiva stvar, če še prištejemo relativno ekoloSko ne~ dolžnost, obnovljivost in ugodnost topografske lokacije (Itaipu na Parani med Brazilijo in Paragvajem,. 12,6 GW cena 1 kW le 65o $ - ugodna lokacija glede pokrajine in izkoristkaj Tara, Jugoslavija okoli 5o MW - ekološko skrajno neugodna lokaclja). Verjetno pa je brezupno iska-ti večje možnosti v zmanjševanju porabe lesa in šote na individualnih kuriščih, saj šele pri toplifikaciji večjih središč dosežemo solidno ekonosmko stopnjo in ekološki učinek. Dovollm sl priporabo, da bi verjetno navkljub bogastvu z lesom v nekaterih predellh, močnejSe pogo-zdovanje rešilo ta, pa tudi druge (erozijske in proble-me z obstojem favne ...). POLUCIJSKI PROBLEMl Vedeti moramo za slabosti klasičnih načinov. Prl TE je pristojen sicer sistem prečiščevanja dlma, a samo praščnih delcev, žveplov dvoklš in dušikovi oksidi pa veselo rajajo, v naše organlzme. A znanost dela tudi v ekologiji tako, da je znan ekonomičen načln odstranjeva-nja teh pobeglih ubljalcev s postopkom aktivnega koksa (Bergbau Forschung Essen: oksidacija žveplovega dioksi-da v ivepleno kislino 8 koksom na 12o C ln dodajanje amonjaka v dim, da b tem dosežemo razgraditev dušikovih oksldov v vodo in prosti dušik. Ta poetopek se bo upora-bll nrp. v TE prl L&nenu z močjo 237 MW. S tera bodo zmanjiali kollčino pobeglega S0_ 8 14ooo ton letno na looo ton, duiikovl oksidi pa s 35oo ton poniknejo na 2e kar aavidljivih looo ton). RADIOAKTIVNOST KLASIČNIH NAČINOvl Druga zapletena reč, ki je hkrati eden najbolj oboževanih protiargumentov (pseudokarakternih), nasto-pa s pristnostjo naravnega radioaktivnega deleža v fosilnih gorlvih in pepelu klasičnega energ. postroje-nja. Praktična uporaba pepela kot primesi elektrofil-terskim zidakom- in za nevtralizacijo močvirskih vplivov pri gradnji cest. sta mogoči alternativi in se že uporabljata. Zanimiv pa je še neki drugi postopek, ki so ga razvili poleg drugih tujih, tudi na Inštitutu "Ruder Boškovlč" v Zagrebu, kjer so "pridelali rumeno pogačo" iz pepela TE Plomin (Dejstvo je, da je gorivo za TE črnl premog iz Raše, ta pa je bogat z uranom, žveplom in vanadijem. Razmišljajo o praktičnem prido-bivanju urana, verjetno pa bi se dalo razmišljati tudi o upravičenosti (ekonomičnost?) na drugih lokacijah. Dokazali smo, da so postopki, ki hkrati s svojlmi prednostmi izbijejo iz rok igralne "jOckerje", poleg navedenih pa bi s širšo razčlenitvijo pri projektivi upravičili vsak postopek, ki je bolj čist od jedrskega. Seveda lahko s to trditvijo polemizirate, lahko pa dodam podatek, star dve leti, opravičen s preprosto ekonomiko: cena žvepla se je gibala leta 1982 okrog loo $ za tonoj TE Šoštanj kot naš elektroenergetski gigant pa pošlje svojim oboževalcem dnevno povprečno 75 ton žvepla (žvepl. dvokis), zdaj pa računajmo: cena čistilne naprave (žveploaktivne) se je gibala tedaj okrog 3oo starih milijard, če zdaj predpostavim ceno 5oo milijard din pri menjalni stopnji dolar/dinar = = 3oo/l, znaša cena okoli 1,66 miljona dolarjev, pri 25o dneh letnega obratovanja lahko z ločitvijo žvepla in plasmanom na trg zaslužimo 3,57 miljona, kar da tudi ob upoštevanju obratovalnih stroškov obetaven vtis. Velja razmisliti! Ob upoštevanju moralno-etičnih vpra- ' šanj človekovega okolja poskrbimo še za poljedelstvo, turizem ... Občasna deargumentacija postane v naših očeh direk-tno izpodbijanje ekologov in negacija naporov, naj-osnovnejče medicinske raziskave pa vedno znova poudari-jo povečan obseg obolenj lokomotornega aparata, respi-ratornih organov in rakastlh obolenj v nevarnih področ-jih - v vratah starejše generacije srečujemo skesance, kl jih ta problematika Že zadeva. Kaj pa mi mlajši? Dvomim v eksplicitnost "stoprocentnih" naprav V JE, ker je tudi tu vzrok za zanemarjanje drugih načinov napravi-ti klasične obllke pridobivanja bolj filste in prisotne. Skratka, naložbe v "absolutno" varnost jedroelektrarn lmajo na drugi strani posledico v zanemarjanju flnanci-ranja čistilnih naprav v klasične elektrarne in v nalož-be pri uvajanju alternativnih oblik pridobivanja iz obnovljivih virov. Torej je jalovo posiljevanje "jedra-šev" z nemarnoatjo oetalih virov. Seveda doinovina "nima več" denarja, da bi poskrbela povsod, kjer jo grizejo te ln druge sramne uši. Velja pa razmisllti o tein, kaj reči kot protiutež. Odgorovne skuplne skrbl tekoča var-nost sistema, manj pa ae morijo s problematiko visoko radioaktivnih gorlv in njihovega skladiščenja po izteč-ni dobl. Žal pa te tendence delno razumem, saj funkcionirajo teatralne sekvence, ko gospodarsko politična situacija fundamentalno impliclra v impulzne reakclje trenutne prizadetosti, ali po domače: obračamo se po vetru. Že omenjeno analitično planiranje se zato pogosto umakne stihijskemu reševanju zaviralnlh momentov, da narod čimprej dobi svoje preživetje. To je zaslepljenost in manipulacija nevednih. Ko se že ravno dajem okrog realne predstavitve pozi-cije jedrske energije, brez šolskih podukov o nevarno-stih sevanja, bi nanizal naslednje podatke: cena jedr-skih elektrarn je velika. Dogma je pričakovati cenenost gradnje in produkcije energije (lep primer imamo pri nas v Krškem - poleg plinske je ta energija najdražja). Povprečna cena installranega KW je 87o $, razvoj sam pa pride pod vprašaj in zbudi skepso, ko se spomnimo nave-dene deficitarnosti surovin. Lani je delovalo v svetu po podatkih mednarodne agnecije za jedrsko energijo 313 JE s skupno močjo 191 GW. To je 12 % vse svetovne elektrike. Najbolj "obetavne" perspektive kažejo na ekspanzi glgantskega karakterja v obsegu izgradnje 4ooo reakto jev s šestkratno močjo današnjih. Ob tridesetletni življenski dobi poineni to odstranjevanje dveh dnevno (H. Strohm). Profit sam je akumuliran v tehnologijah za proizvodnjo jedrskih energetskih linij (nainigovanj na zlorabe v smislu oboroževanja, ker militarlstični koluarji svojo funkcijo opravičujejo prav 8 tem in ob tem jim nikjer ni tuja tudi jedrska fcendenca, niso sa tega sestavka) in bi vlaganja bila opravičena za nemŽ del industrije šele pri osmih prodanih jedrskih elekt nah (mcja rsntabilnosti je tri) letno. Ob vseh aktivn in množičnosti nemških zelenih se seveda postavi teža plasmana doma, to pa je tudl en glavnlh vzrokov atakl ranja na tuje trge. Radno so z nekakSnlm prezirom neupoštevani rezultati nevtralnih inštitutov, kot «o npr. RAND Corp. (ZDA), aaj s svojo študijo zadenajp v črno: "vpliv proizvodnje ln porabe na okolje in jedrs tehnologija, ki se srečuje s probleml in zahtavami transporta in odlaganja visoko radloaktivnih snovi, vprašljivostjo varnostnih sistemov, konfliktnostjo lo cij, problemi hladilne vode in kllmatiskimi okvarami. Toplotni učinki in radioaktivna eraisija pri normalnen obratovanju, sta ob zadostni pozornoati in 8 pripravai relativno malo nevarni." Poaledica samozadostnoati projektantov, ki računajo s 7 % rastjo porabe el. tok letno, je ta, da bi taka karakteristika rezultirala po 25o letih nakopičenje porabe na človeka v enakosti proizvodnjo današnje povprečne elektrarne. Nonsens, k remu botruje mlstično verovanja v naslednji slogan: v družbeni prolzvod zavlei od porabe več energije. Tipi "kapitalizmus". Resnica je dejanskl porast 3,6 %, vzr< pa je v recesiji, varčevanje porabnikov, dodati pa bi lo potrebno obvezno tudi treznost in zavest "projektai tov ". ALTERNATIVNE OBLIKE ENERGIJEl Zavarovanje človekovega okolja diktira ostro zahtevo po čistih stvareh, poleg tega pa je nujno potrebno iskati nekaj novega. Torej sinteza in razumljivo kc niranje. ln kje je trenutno sodobna fizikalna znanosi vam bom predstavil v naslednjih nekaj odstavkih. FLIZIJAl Kot nasledniki oplodnih reaktorjev so možni takoimeno ni fuzijski reaktorji. Energijo pri tem ne dobimo s f jo, temveč s fuzijo vodikovih izotopov v helij. Fuzij reakcije imajo v razliki s cepljenjem težkih jeder -sija, za okrog lo x večjo možnost pretvorbe mase v energijo. To seveda, če kot primerjavo navedem še to številko pri klasičnem kemijskem gorenju: lo~ % (fuz ja 1 %), inspirira laičnega opazovalca. Resnica pa je malce drugačna. Spontani proces fuzije zahteva temper turo loo.ooo.ooo C. Postavite to sončno temperaturo v realen krog razmisleka. Vendar pa je ob vsem tem v zadnjem času bila dosežena laboratorijska temperatura tega velikostnega razreda (mediji govorijo le o nekaj mikrosekundah, verjetno pa so že malo dlje). Tako vel računati s širšo uporabo tega načina že v prihodnjem tisočletju. Goriva je praktično neoraejena količina v oceanih, rešiti pa je potrebno le tehnološki okvir v katerem bl proces stekel. Prednost tega terroonuklearn ga procesa je relativna člstost v organskem delu, pot cialno radioaktivnost onesnaženje pa je veliko manjše jd že znane nevardnostl klasičnega atomskega. ejmo zdaj v največji zbiralnlk energije naSega plane-Morje s svojimi možnostmi prav osuplja. Ze pred »t leti je vlada ZDA dodelila 35 miljonov dolar^ev tojekt OTEC (Ocean Thermal Energy Conversion). Plani-ije bila skupina plavajočih elektrarn, ki bi izkoriš-! razliko med globinsko in površinsko temperaturo vode. tema biteralnima slojema bi se pretakala tekočine z liščem med dvema tema dvema temperaturama (amorrjak, an). Ohlajena tekočina bi se v toplem sloju uparila, prehodu v globino pa bi se spet utekofiinilaj z razli-pritiskov bi potem poganjali pllnske turbine, Možnost tga projekta je pri ohladitvi morja za eno stopnjo jakratni prldobljeni kollčini energije, glede na Ijana, ki sedaj porabi od 35oo do 4ooo KWh energije no. Ta orjaškost potonciala se pri uveljavitvi i!uje z nepredvidljivostjo morske dinamike in majhnih oristkov - majhnih temperaturnih razlik roed slojema. Drugi morski možnosti sta bibavice in valovanje. »tnajst let nazaj seže prvi francoski poskus s plimo oseko v zalivu St. Malo. Pet let gradnje in vloŽenlh »iljonov $ se ekonomsko ne bo povrnilo, vsak začetek ,stane kot naložba za prihodnost. Moč je 24o MW. išnje pa so pozvročile pravo invazijo naložb v SZ, ki Britaniji, ZDA, Kanadi, Argentini in Avstralijt. livu Fundy, kjer je višinska razlika med plimo in [0 skoraj 17 m, kanadčani nameravajo postaviti pre-o s turbinami do 16oo MW. Taki načini pridejo seveda tev na področjih z izraženo bibavioo, kakršnih pa na Jadranu ni. Je pa druga možnost v valovanju. e izvedbe členastih splavov plovcev, ekscentričnih imajo posredno vlogo oddajanja kinetične energije v električnemu generatorju. Japonci z razvojem pro-irajo za škote valobranski sistem, ki pa bo stal mno denarja v eksperimentalni fazi. Ali je varčnost tov pod vprašajem? Verjetno ne, čeprav ob težavah s izivnostjo materialov kljub temu podvomimo o plača-2o miljonov $ za pičle 4 MW. Smisel celega projekta taže, ko osvetlimo razsežnost in predvidevanje, da na elektrarna ne bi producirala nič dražje elektri-d klasičnih oblik pri moči 2ooo MW. Veter je kot posledica izenačevanja zračnega pritis-kateri se razlikuje zaradi različnega podnebja oz. »vanja ozračja, dobrodušen ponudnik svojih uslug ibro človeštva. Vendar pri vsej enostavnosti izvedbe |no le tretjino dejanske energije vetra. Važno je liti te neestetske krošnje le na mestih, kjer se pri-ijejo stalni vetrovi in glede na hitrost tudi dimenzl-r«š ustrezni generator, Slabosti se zrcaltjo v ne~ itantnosti obratovanja, delovanju na komuntkacijske Ije, premike ptičjih jat in neestetskosti. Ta načln platacije naravnih obnovljivlh virov je zelo prime-tudi za nekatera naSa področja v katera se ne izpla-napeljati državno elektrifikacijo, kot so ratne obraor-ikotline in otoki, ki lmajo na razpolago nafie zna.ne orske vetre, burjo in jugo. Seveda se s tera nihfie ne arja, rafietek razmiSljanja tudi o tem aspektu, pa realnost, v kateri nltl drugl nlso daleč pred nami. to do delčka njegove neizfirpne energije? AraeriSki iine88 je v svojem vohljanju po zaslužku prišel takp leč, da sero prek kratkim bral o prvem projektu pri nDieguj Solar Plant, s katerim so prvič prišli do Ija v katerem se srefiajo s pozitivno ekonomiko. V :atkih črtah je približno takolei Solar Plant I s avo-iil 7oo koncetrator ji fokusira toploto v lastne grelce Ide. S posodobitvijo in povečanjem izkoristka dosežejo ino enega instaliranega wata (w) na točnih 2,8 $, pri ektrarni na premog je cena okrog 1,4 $ za W. Gradnja ilarnega siatema je še vedno dražja, na glavo pa obrne-ireč, ko začnemo razmišljati o dejanski ceni pridoblje-ienergije, kajti premog moraino kupiti, sonce pa ne. talkulacijo letne obremenitve upostevajoč sončnost in |»nte pridemo do iste cene za KWh energije. Končna ppnja zvitih jenkijev pa ni samo dokazati, da si naj-jjjši, temveč tudi na tem doseči profit. Industrijski janti vidijo v svojem financiranju razvoja in proiz-jnjih linij še večjo možnost ekspanzije prodaje solar-h artiklov in obljubljajo možnost dezintegracije indi-dualnih porabnikov, ker bo y sončnih krajih namestitev inožnost akumulaciie energije (tudi električne) tako bra in neodvisna. Človekova razmišljanja pa niso ome-na samo na zemljino površje. Vemo, da je tu sončne ; frgije še najmanj, saj atmosfera deluje zelo zaviral-,0 tem na prlmer vrtajo roisli v ruskih glavah. Celo iarno platformo hočejo postaviti kar čez mejo atmosfe-I S tem smo tudi poskrbeli za nenehno osvetljenost ) *) zrcal, ki fokusirajo in koncentrirajo v toplotni )p. Različne inačice se vežejo na prevajanje v sorodne jrgije kar tam (planirana je višina 35.8oo km) ali pa energijo spravili na zemljo po kanalih ultrazvočnih ^ov. Razir.išljajo o moči loooo MW. Vzporedno s tem pa bišljajo Še o ugodnih razmerah za izvajanje nuklear-j in temonuklearnih procesov. Te napovedi so dokaj turistične, a verjetno se bomo tej skepsi čez petdeset t že smehljali. Seveda v raznih eksperimentalnih labo-torijih mržlično delajo še z drugimi poskusi v zvezi toncem, a ponekod zaradi poslovne in vojaške tajnosti, tudi raziskovalnega egoizma dekoncentrirajo stvarno OSTALE MOŽNOSTll Ponazoril aem nekaj najzanimivejših načinov in obllk. kako delajo po svetu in kaj ne delajo pri nas.-Namenoma sem izpustil detaljno obdelavo različnih pristopov v posameznem pridobivanju energije, kot tudi nekatere druae vire: geotermalni viri, reciklaža, vodik, metanol, atmosferski pojavi itd. Specifičnostlniso tako pomembne, kot to, da sem lahko z rafalom odstavkov nastrelDal nekaj zanimivih značilnostt, zaradi česar dobim popol-nejšo definicijo in kaže zame jasno vizijo. Ta energetsko ekološki konkubinat signalizira nekaj logičnih zaključkov. Na nafti temelji večina energetike današnjega sveta, tendenca pa ponekod kaže nuklearno karakteristiko. Kompromisarstvo ni rešitev problenvov in izhod iz zagate. Vsaka transformacija takšne obsezne reči se seveda ne rešuje z letnimi planskimi načrti, ampak so to obsežni procesi desetletij. Kaj je torej tako povezujočega med gospodarstvom in porabo energije. Popolnoma zanikam kakršnokoli usodno-fatalistiftno fabu-lo, rojeno na samo logičnem diskurzu. Takih "logikov" je že bilo nekaj. Povem lahko opolzko resnico, da gospodarska rast ne prinaša nujno tudi večje zaposle-nosti in poviš4neg«=< standarda občana. Večja poraba je pretežno posledica potreb bazične veje industrije, ta pa zaposli malo novih delavcev, ker humanizacije pogojev dela zahteva avtomatizacijo in robotiko tu, kot tudi v predelovalnih pahogah. Iluzorno je tore^ slikati ta nimb. Morda pa mi nočemo v to kibernetsko ero, Demagogija te zoprne mlselnosti prlvede do preprtcanja, da je energija nujno potrebna. Je, ampak rešimo puej druge rane. Racionalizacije v industriji, kt se lahko sprožijo ob zadostni in prekomerni koliClni energije prisilijo vodeče, da človeka premestijo (v socializrou) oziroina odpustijo (v kapitalizmu) . Da je ternu tako, kaže tudi naša praksa. Nam kljub zadostni količini energije pada produktivnost. Torej ni rela^ije, ki bi naglasila k nujnosti. Racionalizacija energije in načina porabe, s tem pa tudi veliko manjšo stopnjo razpoložljive rasti porabe bi lahko izpolnjevali brez gradnje vrinjenih jedrskih megalomankj omehil pa sem nujnost plasmana na področja tretjega sveta pod pretvezo, da bi povečali dohodek. Ta inačica neokolonializma pa je zelo resna stvar, saj povzrofii verižno reakcijo, kjer ima država in ljudje bore malo koristi: gradnja in tehnologiDa je prezahtevna *a domače proizvajalce, Solanje strokovnjakov specialistov, zagon, gorivo, plasma energije, potrebe po novih proizvodnih objektih, ki p« jih lahko «qradi apet veliki "dobri brat". Katarza tega pa je odpiačeva-nje dolga (eodobni fevd). Izsiljevanje in trpljenje. Dejatvo je, da bi a pametnimi naložbaroi v alterna-tivne vire a strani finanfinih trustov že danes lahko rekli, da nimamo težav, ko razmišljamo v večini nado-mestnih in bolj čistih alternativnih virov. Edina izje-ma 8O termonuklearne tendence, vs^ ostale pa temeljijo na dokaj majhnih enotah moči in torej računajo z maj-hnostjo vložene akumulacije kapitala. če to zadeva zahodni razviti svet, se mi v raznih krčih skulamo prilagoditi, da bi dobili čim več ugodnosti pri odplače-vanju in zato postanemo absorbivni za razne "prijazne" sugestije o razvoju domače energetike. Ob vseh domačih prizadevanjih pa statistika potrdi nezaposlenost, infla-cijo in žalostno znižanje socialnega statusa posameznika iz najnižjega sloja, Ekologija ima človeško pravico povedatl resnico. Nagnjenost k nekaterim radikalnejšim in globljim anali-zam je nujna v prizadevanju najti odgovornega in mu pripisati krivico. Tako je tudi pri energetskih vpraša-njih današnjega časa. Polucija klasičnih postrojenj je dovolj velika grožnja. Žal tu kljub ideološkim barieram na moremo postaviti avreole časi, da bi našli in progla-sili jenkija ali rusa za dobrega ±n uvidevnega, Ekologi-ja stopa v boj proti obstojeClm razmeram in proti odtu-jitvi človeka. Clovek mora biti na§. Vellko tega lahko preberemo in veliko sllšimo. A še vedno nas odklopijo, ne da bi pomislili all srao tega upravičeni. Ostanemo preprosto krivi, v temi lastnih razmi§ljanj. In ob eni od takšnih redukcij je tudi nastala ideja, da verjetno ni najbolj zdravo IduSevno) razmigljati o 6isti energet-ski politiki pri nas in tudi vseh ostalih. Črpana literatura: - Holger Strohras Friedlich in die katastrphe - Andre Gorz: Oklologie und polltik - časopisjej Die Zelt, Splegel, Delo, Danas, - Podatki iz statistik SR Slov«nJ.je, ERDA. USA - osebni viri Pripisj Zelel bi si .ustvarjalnega odroeva na ta sestavek, predv^e« s strani odgovornth. D«va smo tako osudje-ni za reči koge aistno i2bovoreai, ruko^ise i neobjavljene tekstove. Zsmravo, odlukom ^rvoste-nenog suda, osudjeai smo za oao što Je oedna od osnovaih oba-veza intelektualaca, za ono što se od njih aormalno očekuje u svakom demok-ratskom društvu. Naime, mi smo ta osudjeai zato što smo istraživali ^rošlost i savremeaost društvene zbilje aaše zemloe s ciljem da rezultate tih. istra-živaaja "nredočimo kritičkom sudu javnosti. Mi smo, ir^ak, osudjeni za ovu u DOt^unosti legitimau delatnost. Na tao način sud je u ovom Drocesu ^okazao ne-noštovanje Ustava SFRJ, tj. odredjenih -nrava i sloboda koja su njime iz-ričito zajemčeaa /članovi 166-169/, te medounarodnih konvencija /Povelja UN, Deklaracija UN" o loudskim pravima i slobodama? Helsinška -noveloa/ koje oe Jugoslavija T>ot-oisala. Takodje, sud je tom r^rilikom -nokazao ner»oštovantie i Krivičnog zakoaa SFRJ /rNosebno članova 1 i 8/ i Zakona o krivičnom -nostu-nku SFRJ. Začudjuouca je, ali za aas aesumnjiva, činjenica da smo kao okrivlje-ni na ovom nrocesu, braneci sebe, ujedno branili TJstav od oaih čija je druš-tveaa obaveza da ga štite. Tokom sudjenga -not-^uno smo oborili argumeatacioui javaog tužioca. Nijedaa e-lement materioalae evideacije nije govorio r>rotiv nas /sa stanovišta Ustava, zakona i zdravog razutna/. Tako stno faktički osudjeui za "delikt neofici,jel-no^ mišl.ien.ia". Utoliko. smatraoauči da smo iscr-nli sva ras-noloziva ^ravna sredstva u zaštiti svojih ustavnih -nrava, svoje slobode i svog lj^dskog i-dentiteta^ obnavl.iu.jemo svima kojih se to tiče da cemo stu^iti u STRAJK reostalo. Na ovo srao se odlučili i zato što drugoste-neni sad .još nije objavio svoou odL-luku /čeka li leto?/, a od naših žalbi je ^rošlo aekoliko meseci i mi ae mo-žetao da živimo u stalaoo aa-netosti da li čemo iči/ili ne/ u zatvor zbog ne-čega što je normalna i ocekivana delatnost iiioelektualaca. S druge straae, necemo da budemo žrtveni jarci. Iako scao p.as trojica, najve-rovatnioe, tek "finaiae" žrtve '^rocesa Mbeogradskoti šestorici", -oodsečamo da je u okuirn ovog ^rocesa /od ha^šeaja "dvadesetosmorice" 2o. a^rila 1954-/ jedan čovek -Radomir Radovic- tragično i u ^uiaaoivim okolaostima izgubio ži-vot, da je više ljudi bilo fizički zlostavloaao•u T^ritvoru i tokom istrage /tom ^rilikom Je jedaa od ajih r>okušao samoubistvo/, da su maoge ^orodice bile izložeae velikim -natajaina /aeki aaši bliski još se aisu o-noravili od toga/, a da smo mi T>rošli kroz aešto što je uaa-nrimereaioe nazvati "mašiaom sa cnleveaje mesa" /har>šeaoe, ^retresi, r>ritvor, istraga, štrajk gladja, -nra-čeaja i prisiuškivaaja, dugi sudski ^roces, itd/ ko