Prijatelju Zdravku Štegerju
(odgovor na pismo v Naši skupnosti, februar 1991)
Spoštovani sosed,
bi bil zelo vesel polemike s Tabo, če bi šlo za nasprotni stališčj o tako pomembni temi, kot je stanovanjska poli-tika. Žal gre le za to, da nisi prebral članka »Glas ogrože-nih stanovalcev« (iz Dela od 4. 1. 91), v katerem v petih točkah Aktiv SOS iz Maribora pojasnjuje svoja stališča v zvezi s predlagano novo zakonodajo na področju stano-vanjske politike. Nihče ne nasprotuje novemu zakonu, tako tudi midva z ženo kot navadna podpisnika ne, tem-več gre za akcijo, ki naj bi pripeljala do resnično pravič-nega zakona in omogočila vsem nosilcem stanovanjske pravice odkup (ne darilo) stanovanj pod normalnimi po-goji-
Posledica Tvoje neobveščenosti je to, da si s svojim pisanjem zaplaval v čudne in motne vode, ki v sebi nosijo mnogo tiste miselnosti, kije značilna za stare in preživeie čase - čase enoumja. Tvoji očitki so neupravičeni in sploh ne sodijo v kontekst omenjene problematike. Če ne bi šaljivo jemal zelo resne probleme, bi že užaljen bral zgodbo o »neubogljivih in nehvaležnih otrocih« in pa basen o »murnuin mravlji«. Če sem jazkrivza psihološke probleme graditeljev hiš, mije zelo žal in se opravičujem. Tudi jaz si želim svoje bajte, zgrajene v potu svojega obraza, toda čudne so poti božje; še vedno so med ena-kimi tisti, ki so bolj enaki. Sreča, še imam svojo glavo in znam razmišljati, in v primeru, da moram izbirati med »hrastom in koprivo«, se bom, kot vedno doslej, odločil za hrast. Četudi še velja maksima; »Če ne poznaš človeka, mu daj oblast«..., sem vendar z optimizmom zazrt v pri-hodnost. O tempora, o mores!
Toliko v premislek in brez zamere.
Tvoj (še) sosed Ljubiša Terzič