SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AffO) XLIV (38) štev. (No.) 4 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 24. januarja 1985 Lepo je Ititi skupaj ! Večinoma še vsi obvladamo in govorimo slovenski jezik, gojimo slovenske navade, sodelujemo pri pevskem zboru, na tečajih; nekateri prebirajo slovenske knjige in liste, se zanimajo za slovensko problematiko. Ponosni smo, da smo neposredno ali posredno del naroda, ki ga je Bog ustvaril in je hotel, da govori svoj jezik, ima svojo več kot tisočletno zgodovino. Družijo nas slovenska govorica, krščanska načela, ljubezen in spoštovanje do rodne zemlje naših staršev, dedov, pradedov, do Slovenije. Vendar pa na različne načine doživljamo naš stik s slovenstvom. Tiste, ki so preživeli polovico svojega življenja v Sloveniji, drugače gledajo na stvari kot tisti, ki so bili rojeni v dobi vojne ali v taboriščih. Predvsem drugačno pa _ je spet gledanje tistih, ki smo. se rodili v različnih krajih po svetu, kaj šele za vas, mladina, in za otroke in otroke naših otrok! V tem vidimo in priznavamo razlike, ki so realne, konkretne, in katerim se ne moremo izogniti. Razlike so v okoliščinah, v katerih smo se rodili in v katerih živimo; pa tudi v značaju vsakega izmed nas. Resnitea je, da je v nas neka dvojnost. Imamo dolžnosti do Argentine in do Slovenije. Doživljanje te dvojnosti je zelo osebna stvar. Sprejetje te realnosti pa je prava umetnost. Težka je, a ne smemo se ji izmikati. Ne smemo skrivati glave kot noj, temveč pogledati resnici v oči, jo spoznati, da jo potem lažje sprejmemo. Življenjsko avanturo mora sicer vsak sam izpeljati z zagonom, vnemo in bistrostjo. A nismo sami! Poleg sebe imamo bližnjega, ki je v podobnih okoliščinah kot mi. Zakaj bi si ne stali drug drugemu ob strani in si ne pomagali, da bo na nek način naše življenje postalo tudi mala skupna avantura? Da bomo vedeli in čutili, da živimo in čemu živimo! In bomo na ta način vedno mladi v srcu ! Kajti mlad človek išče resnico in ima ideale ! Na razpolago imamo osnovni in srednješolski tečaj, kjer bi ne smel manjkati noben fant ali dekle! Imamo knjige, revije, liste. Imamo pa seveda svoje starše in sorodnike, ki nam lahko povejo mnogo o Sloveniji, o slovenskih navadah, o slovenski vernosti, o političnih dogodkih iz preteklosti in sedanjosti, o svojih osebnih doživetjih... Brez dvoma je važno, da se večkrat vprašamo, kakšne cilje ima naša skupnost ali še konkretneje, ta ali ona organizacija, v kateri sodelujemo. Ali se vsega tega zavedamo? Ali se za te organizacije ne menimo, o njih ne govorimo? Jih poznamo in se morda z njimi ne strinjamo? Raz-govarjajmo se o-njih! Vprašujmo se, kaj hočemo kot slovenska skupina v Mendozi ! Skupno — stari in mladi •— moramo zaertavati pota in cilje skupnega dela z medsebojnim razumevanjem in spoštovanjem vsakega do vseh. Imejmo „ušesa odprta“ in pa seveda srce, da se bomo znali med seboj poslušati, se razumevati in tako še nadalje delati za skupni blagor. Naj ne bo zavisti, ošabnosti, prevelike radovednosti, sebičnosti v nas, temveč velikodušna požrtvovalnost, ponižnost, razumevanje, srčnost in pravilna samozavest; in kadar je treba, tudi odpuščajoča ljubezen. Kajti kdor kaj dela, se lahko tudi kdaj zmoti. Pridejo težave, učimo se iz njih. Ne spotikajmo se ob -malenkostih! Poglejmo najprej sami nase, preden kritiziramo drugega! In znajmo si odpuščati! Vsakdo mora razviti svojo osebnost, da bo sam zadovoljen in tudi drugim kaj dal od sebe. Vsak naj sodeluje po svojih zmožnostih kot odgovoren del družbe, da se boste vsi dobro počutili v njej ! Ne ustavljajte se pred zaprekami in pred težavami ! Bodite pogumni ! \ JUBLJAHA Pravic® človeka v Jugoslaviji KAJ JE IGFM IGFM je mednarodna družba za pravice človeka, kj je bila ustanovljena v letu 1972. Ima 2.500 članov in okrog 40.000 pripadnikov in somišljenikov. Svoje oddelke ima v Nemčiji, Švici, Avstriji, Angliji, Franciji in Avstraliji. Je humanitarna organizacija, ki se povsod bori za pravice zatiranih in preganjanih. NEPOPOLNE LISTINE Mednarodna ustanova za pravice človeka tudi poroča, da je v Jugoslaviji veliko političnih ujetnikov. Javnost pa ne pozna pravega števila oseb, ki so zaprte zaradi “državi sovražne, kontrarevolucionarne, nacionalistične ali separatistične dejavnosti.” IGFM je sicer izdala seznam, ki pa ni popoln, ker oblasti enostavno zamolčijo imena pripornikov. Po tem spisu naj bi bilo političnih jetnikov okrog 4 6 0, med njimi je tudi nekaj žena. Čeprav pa so le-te zaprte iz političnih vzrokov, so mnoge nameščene V navadnih ženskih kaznilnicah. Med jetniki je veliko mladoletnikov, katere so oblasti zaprli spomladi leta 1981 zaradi nemirov na Kosovem. Imena teh pa sploh niso nikjer Objavili. DOKUMENT Na predvečer zimske olimpiade, ki se je vršila leta 1984 v Sarajevu, je IGFM izdala Dokument o pravicah človeka v Jugoslaviji. Ta dokument je vseboval poziv na takratnega predsednika Jugoslavije, Špiljaka, da naj amnistira vse ujetnike, ki so priprti zaradi političnih ali verskih vzrokov. Poziv ni imel uspeha. Kot je znano urednikom dokumenta, niso Jugoslovani izpustili niti enega pripornika. Ravno obratno, sodišče je obsodilo vse osebe, katerim je lahko očitalo državi sovražno in kontrarevolucionarno dejavnost. Obsodijo pa tudi vsakega, ki sj upa kritizirati gospodar-sko-politične razmere v Jugoslaviji. Jugoslovanske ječe se polnijo z novimi žrtvami političnega zatiranja. V tem oziru se Jugoslavija prav nič ne loči od komunističnih držav Vzhodne Evrope. Vsi znaki kažejo, da hoče jugoslovanska vlada svoje nasprotnike fizično in psihično uničiti. Proti koncu oktobra 1984 je IGFM izdala drugo izdajo tega dokumenta, v'katerem poziva vse svobodnomisleče narode, da naj se zavzamejo za jugoslovanske politične jetnike in naj zahtevajo od jugoslovanskih oblasti, naj spoštujejo pravice človeka. Priredila P. D. Tretja Dedijerjeva knjiga Po 40 letih Titove Jugoslavije je rezultat tako šibak, da tudi zanimanje za biografijo Tita zelo upada. Tretja Dedijerjeva knjiga o Titu je zato toliko manj zanimiva ker vse tako kaže, da je Tito bil več kot uspešen za zanimivo faraonsko življenje, toda ljudstvu je zapustil več kot žalostno zapuščino. Knjiga povzdiguje Tita mogoče še bolj kot prva dva dela. Pisec tudi bolj kot preje poudarja lastno vlogo, saj se je povzpel celo do ministra trgovine. V oči pade, da Dedijer nikdar in nikoli ni opisal svoje vloge kot politični komisar partizanske divizije. Velik pomen in mnogo prostora je namenjenih podrobnemu opisu upora proti Sovjetski zvezi. Nedvomno pomembno, politično dejanje svetovnega pomena, ki je za vsaj nekaj časa obljubljalo tudi ljudstvu neki bolj znosen socializem. Od vsega tega ni bilo veliko in upor raznih komunističnih držav proti sovjetski hegemoniji je sedaj že vsesplošen. Dedijer v tej tretji knjigi na veliko skuša obračunati z Milovanom Djila-som, svojim prijateljem, kar je • bila verjetno cena za tiskanje knjige. V knjigi je bore malo novega; poznane so tudi že zadeve z Golega otoka, o katerih se razpiše na 10 straneh (šlo je za 3 tisoč mrtvih). Glede pobite hrvaške, srbske in slovenske vojske v letu 1945 pa Dedijer, predsednik Russellovega sodišča, spravi skupaj samo nekaj stavkov opravičila. Z eno besedo knjiga je bore malo zgodovinska, pač pa bogata s propagando. Nekaj opotab in povzetkov: Stran 99: Stevo Krajačič, najbližji Titu in danes odločujoč politik, je bil 1. 1936 angažiran za sovjetsko špijona-žo po Beriji. Kot tak je bil neke vrste tekmec Slovencu J. Kopiniču, ki je vodil uspešno radio zvezo z Moskvo iz Zagreba pred vojno in vse do 1. 1944. Kra- Seveda pa imejte jasne cilje; vedeti morate, zakaj in čemu se zbirate in kaj hočete. Vedno iščite resnico, bodite iznajdljivi, istočasno pa v spoštljivem stiku s starejšimi! Gojite slovensko kulturo jn jo posredujte tudi drugim! Z božjo pomočjo in velikim mladostnim ognjem boste lahko dosegli veliko prijateljstva ob skupnem delu, žrtvah, zabavi, športu, kulturnih prireditvah in poglabljanju vaših važnih problemov. prof. Marija Fink - Grintalova jačič, ki je med drugim velik zaupnik Jovanke še danes, je takoj po uspešni revoluciji ukazal v Kumrovcu v Titovi rojstni hiši dozidati eno nadstropje. Motivacija je bila: „Kak Tito se ne more roditi v tako nizki hiši“! Stran 105: E. Kocbek je smatral B. Kidriča za največjega pluralista v krogu slovenske NOB! Stran 116: Džavid Nimani, predsednik srbske skupščine, poroča, kako so ob neki priliki glasovali delegati : ,Kdo je za podani predlog?“ Vsi (dvig rok). „Kdo je proti predlogu?“ Nihče. „Kdo se vzdrži glasovanja?“ Vsi (dvig rok). Stran 128: Pepca Kardeljeva v pogovoru pravi, da je Djilas velika ničla (niko i ništa!), dočim Kardelj sam pa pravi istotam, da je bil M. Djilas pov-vsem Stalinov človek in da se čudi, da ni potegnil s kominterno. Tudi pravi Kardelj, da Djilas stalno menja mnenje. Stran 129: E. Kardelj: „vsi moji arhivi ki sem jih predal vladi, so zginili verjetno na UDBO.“ ■—■ Dedijer na drugem mestu sam pravi, da je ogromno arhivov uničenih ali ukradenih, Zase omenja, da ko mu je Tito dal na vpogled osebne dokumente v posebni šobi, je nekaj dokumentov sam zmaknil! Ko ga je Tito za to prijel, mu jih je vrnil v kopijah! Stran 131: E. Kardelj je kritiziral Djilasovo masovno streljanje v črni gori. Padali so kulaki in drugi potencialni nasprotniki, ker bi jih ti v drugi fazi revolucij e izdali ! ? Stran 131: Dedijer ponavlja Kardelju, da pri dogovorih z Nemci 1. 1943 ni šlo samo za izmenjavo ujetnikov, ampak za premirje! Stran 133: Kot v črni gori smo tudi v Sloveniji (po Kardelju) sadistično mučili. Pirjevec je pekel ljudi na žerjavici! Ta pogovor s Kardeljem se je vršil dne 11. oktobra 1978! Stran 136: Boris Kidrič je leta 1943 najraje pel pesem -„Slovenija svobodna, sovjetska bodeš ti“. Stran 138: Tito proslavlja novo leto 1946 v Starem Dvoru. Večina tovarišic je nosilo ob tej priliki revolverje in bombe okoli pasu. Stran 139: 6. januarja 1945, verski pravoslavni praznik badnji dan, in 27. januar, velika proslava Svete Save. Tito je bil prisoten. Dubrovniku je Tito poslal čestitke za praznik Svetega Via- Narodni odbor za Slovenijo Predaja predsedstva Podpisana sva po smrti predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloša Stareta začasno predstavljala vodstvo NOS. Pò izvolitvi kandidata G. RUDOLFA SMERSUJA po SLS (Slovenski ljudski stranki) in po odobritvi te kandidature po SDS (Slovenski demokratski stranki), kot to določa statut NOS, predajava sedaj vodstvo novemu predsedniku g. Rudolfu Smersuju. Najine čestitke in najboljše želje gredo novemu predsedniku. Nadaljuje naj delo svojih prednikov do končnega cilja: res svobodne in suverene republike vseh Slovencev. DR. LUDVIK PUŠ tajnik NOS, podpredsednik SLS-SKD DR. PETER URBANC tajnik NOS, tajnik SDS New York, Toronto, 1. januarja 1985 Obvestilo Z dopisom z dne 29. decembra 1984 je načelstvo Slovenske ljudske stranke sporočilo Narodnemu odboru za Slovenijo, da je na izpraznjeno mesto v tem odboru, ki ji pripada po ustanovnem dogovoru iz leta 1944, izbralo G. PETRA MARKEŠA iz Toronta, za podna-čelnika SLS za Kanado. Narodni fodbor za Slovenijo je vzel to imenovanje na znanje. S tem imenovanjem šteje sedaj NO trinajst članov in je polnoštevilno zaseden. Buenos Aires, 6. januarja 1985 RUDOLF SMERSU, 1. r. predsednik Narodnega odbora za Slovenijo Med nas je usekalo... Ob 40-letmcf našega begunstva Prvi napad ajdovskih domborancev je veljal Colu. Napad na Col je bil težak, ker je Col na hribu. Zato je bilo potrebno napad dobro pripraviti. To se je zgodilo 16. januarja 1915. Ob dveh pomoči smo jo mahniti na Vrhpolje. Na hribu nad Vrhpoljem sem postavil dva težka minometa in dve strojnici. Partizani so nas zapazili, ker se je že danilo in zadeli z vso silo streljati na nas. To sem jaz hotel izzvati, da bi lahko izpeljal načrt. To pot nisem želel, da bi partizani takoj zapustili Col, ker bi moj načrt splaval po vodi. Fingirali smo. obrambo in streljali tjavendan, dokler nista nadporočnik Langus na desnem krilu in nadporočnik Janežič na levem krilu prišla na določen položaj v gozdu. Ob 2h popoldan se je začela prava borba. Dva tanka sta bruhala. topovski in strojnični ogenj na Col, Lan- gusovi so tudi z desnega krila divje, pritisnili, ravnotako pa tud moji minometi in strojnice pod poveljstvom poročnika Velikonje. S Cola je prenehalo streljanje in partizani so se v gosjem redu začeli umikati proti Otlici. Toda o—joj! Ko so si najmanj mislili, je iz levega krila planila Janežičeva četa (t. j. bivša Trnja četa), se v jurišu zakadila med partizane in jih v nekaj minutah pokončala. Zasedli smo Col in postavili tam postojanko. Z zasedbo te postojanke je bil partizanom onemogočen prehod iz Trnovskega. gozda na Kras. V tej borbi, ki se je vršila pod mojim poveljstvom, je bil ranjen en naš vojak, padel pa ni nihče. Partizanov je padlo 17. Emil Savelli, „Z domobranci po Primorskem in Notranjskem“ — Tabor 1965; št. 5/6; str. 110. Ali bo izšel Kocbekov zbornik? Kot smo že pisali, je bil Kocbekov Zbornik lani natiskan, a ni smel iziti, ker je vanj napisala Spomenka Hribar az republiko Slovenijo nezaslišano misel, da je treba vsem padlim, tudi domobrancem, postaviti sredi Ljubljane spomenik, na katerem naj bi pisali: Padli za domovino! ha, patrona mesta. Pove pa tudi naš „zgodovinar“, da, so v Dubrovniku ob vhodu v mesto partizani potolkli 14 duhovnikov: 4, ker so se bavili s politiko, dočim 10 drugih, ker so imeli velik vpliv na mladino. V tem prvem času je tudi bila debata med partijci, ali naj potolčejo nekega dalmatinskega škofa, češ to bi prepričalo ljudi, da se duhovščine ni treba bati. Za Dedijera se je letos govorilo, da se je preselil v Firenze, ker mu slovenska Notranja uprava ni mogla jamčiti mirnega in nemotenega življenja. Še pred kratkim smo celo brali, da bo spravil pred Russelove sodišče za človeške pravice slučaj 6 jugoslovanskih disidentov iz Beograda. Kot se sedaj vidi, je vse to sedaj mimo, in da si je Dedijer s to tretjo knjigo zopet pridobil pravico domicila v SFRJ. dr. Peter Urbanc Sedaj pa je glavni direktor založbe Obzorja, ki je izdala ta zbornik, izjavil, da se intenzivno dogovarja z avtorico Spomenko Hribar in da bo zadeva v prid obeh strani verjetno kmalo ugodno rešena in bo zbornik izšel. Seveda pa ne pove, kaj to pomeni „v prid obeh strani“. Da Hribarjeva svoj članek umakne? Da črta tisto b obelisku in narodni spravi? Bomo videli! Nekaj podobnega se je že dogodilo z Balantičem ! Zanimiva izjava „Naša revolucija nima kaj skrivati pred tehtno znanstveno obravnavo ter pravo objektivno zgodovinsko obdelavo.“ To je izjavil v imenu zveznega sekretariata za notranje zadeve in varnostnih organov (beri: OZNA, n. op.) na svečanem zborovanju v Skopju ob 40 letnici ustanovitve UDBE. Zelo lepo. A kako to, da v Ljubljanski univerzitetni knjižnici nimajo skoro nobene knjige, ki so izšle v tujini, o,:obdobju med vojsko ne o pokolu po njej? Kako to, da mora sam najbolj zavzet zgodovinar Biber prositi avno po časopisju, naj mu vendar dovolijo odpreti arhive, če jih je kaj ? Gotovo, besede so poceni, najbolj pa besede OZNE. f Dr. Rajko Ložar IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI m V našem listu smo naznanili smrt univerzitetnega profesorja dr. Rajka Ložarja in v osmrtnici omenili, da je umrl najvidnejši in najpomembnejši slovenski kulturni delavec v emigraciji. Pred pol leta, 28. avgusta, je dopolnil svojo 80. letnico ter smo takrat podrobneje .označili njegovó življenjsko pot, njegovo delo- in dali tudi prikaz ter pomembnost njegovega velikega kulturnega dela, tako že doma v tujini kot v izseljenstvu. Njegovo delo je začelo takoj po pni svetovni vojni, ko je leta 1922. maturiral v Ljubljani na klasični gimnaziji iii začel študirati na ljubljanski