V Chant du printemps kakor tudi v drugih dveh povestih je pač premalo življenja, zavija se vse preveč v abstraktnost. — Korna je institutka, ki z doktrinar-nim zanosom razklada svojo socijalno ljubezen tako, da imamo občutek, da je Korna zavoljo dolgih poučnih razgovorov in ne nasprotno, Spisi proizhajajo iz M-ove prve dobe pisateljevanja; kažejo le njegov pisateljski talent, ne pa dovršenega dela, ki bi si ga želeli. Premalo doživimo, preveč slišimo«. Matasovič obeta več, nego nam nudi pričujoča zbirka prvencev, katerim bodo sledili še trije deli. »Susreti« so zelo primerni tudi za sedanji mate- rijalistični čas in ne kažejo samo ad maiora, temveč tudi ad meliora! , ^ , A. K—rd—n. Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjet-nosti. U Zagrebu. 1918. Knjiga 218. Cena K 4. Dve znameniti študiji je prinesla ta knjiga: 1. 0 Branku Radičeviču (sp. dr, Tihomir Ostojič), str, 1—155, 2. o Juriju Matiju Šporerju (spisal dr. Fr, Ilešič), str. 156—222. — Branko Radičevič je že nekoliko naš znanec. Letošnji Dom in Svet str. 91 ns. govori o njem. Napisal je v kratki dobi svojega življenja in pesnikovanja (1824—1853) 41 liričnih in 6 epskih pesmi. Vsebina pričujoiče razprave je: a) Koliko je vplival na Branka Byron s svojimi pesnitvami, snovno vzetimi iz iztoka, t. j. Djaur, Abidska nevesta, Gosar (morski ropar) in Oblega Korinta, in b) podrobno se ocenjujeta epski pesnitvi Brankovi G o j k o in Hajdukov grob, lirična Djački rastanak (glej Dom in Svet n, m.) ter P u t, satira na književne razmere (slična v nekem oziru Prešernovi Novi pisariji). Končno c) obdeluje v rokopisu ostalo nedovršeno pesnitev Ludi Branko (doživljaji srbskega dijaka v avstrijskem velikem mestu, t. j, na Dunaju). Branko je ljubljenec srbske mladine še danes. Vsak Slovenec naj bi se seznanil z njim, preden poseti Sremske Karlovce, — Dne 2. maja 1. 1848. so dijaki kirurgične šole v Ljubljani prosili svoj profesorski zbor, naj bi deloval na to, da se osnuje v Ljubljani vseučilišče; dva dni pozneje so se o tem posvetovali profesorji bogoslovja, filozofije in kir, šole; dne 11. maja je že sestavljena dobro utemeljena peticija za vseučilišče v Ljubljani. Kdo je bil duša vsemu temu gibanju? Tedanji ravnatelj ljubljanske kir. šole Hrvat Jurij Matija Šporer (prim. tudi Polec-Senekovič, Vseuč. Zbornik). Popolno biografijo tega slavnega Ilirca nam podaja tukaj dr, Fr. Ilešič (v hrvatskem jeziku), in sicer v štirih poglavjih: I. Šporerov život (1795—1884), II. Šp. liječnički rad, III. Šp. kao beletristički pisac, IV. Opčena karakteristika Djure Matije Šporera. Dr. Ilešičeva monografija je aktualna 1. za zgodovino ilirizma, 2. za zgodovino vseučilišča v Ljubljani in 3. za raziskavanje kulturnih razmer v stari Avstriji, zlasti pred 1. 1848. Predniki Šporerjevi so bili seveda Nemci; ti so »dali« Hrvatom poleg Šporerja StroBmajerja, Lisinskega, Veberja-Tkal-čeviča i. dr. r^ Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. Na svijet izdaje Jugoslavenska akademija znanosti i uinjetnosti. Kniga XXIII. Urednik Dr. D. B o r a n i č. U Zagrebu, 1918. Cijena 6 Kruna. Zaslužna publikacija prinaša na 320 straneh mnogovrstnega narodopisnega gradiva raznih panog duševne in materijelne kulture, V prvem delu (Sitni priloži) se bavi Juraj Božičevič z nastavkom priče o vragu. Njegovo tolmačenje ni neverjetno. Slovenec dr. 11 e -š i č podaja noivih usporednic z vsebino Prešernove balade »Neiztrohnelo srce« in dve ruski inačici motiva, kako se stvari uničujejo med sabo, kakor ga imamo Slovenci v narodni pesmi: »Prišla je miška iz mišnice«. Ivan M i 1 č e t i č priobčuje drobno črtico, kako kršču-jejo Hrvatje v Šopronjski županiji mladega junaka. V drugem delu podaja Jos. Kotarski iz Lobora 56 pesem, 7 pripovedek, 3 šale, 47 ugank, razna nazi-ranja in prazne vere ter vrsto prislovic. Žal, da ne omenja pri tem niti slovstva, kjer je morebiti to že priobčeno, niti ne omenja inačic, ki jih morajo imeti taki proizvodi po raznih krajih. V tem pogledu so »Prilike iz stare hrvatske glagolske kriige«, ki jih je nabral R. Strohal, visoko nad njimi; pri vsaki »priliki« nam pove »bileška«, odkodi da je vzeto besedilo'. Razen vsebinske vrednosti imajo te prilike tudi interesantno jezikovno plat. — Velike važnosti je Andro J o v i č e -v i č e v članek »Narodno gospodarstvo u Crnoj Gori«, ker nas seznanja z načinom gospodarjenja naših črnogorskih bratov. Taki članki bi morali biti ilustrovani; pisatelj seveda ve, kako je to ali drugo orodje, ki je opisuje po autopsiji; drugače pa je to pri čitatelju. Posebno zanimiv je odstavek o čebelah; črnogorski čebelarji se poslužujejo nedvomno še prazgodovinskih metod. »Vjerovana« iz Zaostroga v Dalmaciji od Stjepana Banoviča so gotovo dobrodošlo gradivo, ki pa ni na višku znanstvene publikacije iz istega razloga, kakor članek Kotarskega. Zgodovinska črtica »Mjesto Boljun u Istri koncem 16. i poičetkom 17, vijeka«, ki jo je napisal R. Strohal, je vse hvale vredna, — R u b i č e v e »Narodne pjesme« (50) in Bučarjeve »Narodne pripovjedke« so dobro došlo gradivo, ki ga bo znanstveno šele obdelati, — Andrija Lindariča »Ženitba« na otoku Čresu je preprost a važen opis, do-čim priobčuje Ante Liepopili po sodnih zapisnikih iz 1. 1666 in 1736—1744 preiskave o »Volkodlakih« ter o prazni veri v dubrovniški okolici, — Juričevi »Razgovori« iz Otoka v Slavoniji nam kažejo mično sliko o interesnih krogih hrvaškega kmeta in so za psihologijo velikega pomena. — »Mani prinosi«: Kmet-stvo (iz Zlatarja), Naizred (iz Bukovice v Dalmaciji in drugod) in koledarska pravila zaključujejo knjigo. Pri poslednjih zopet pogrešamo znanstvene globine, ki nam tolmači odsev vplivajočih kultur. Tako n. pr, pravi kmet v Konavli (Dalmacija): »Ako velo ne izveluje, maro če izvragovat« — to je v bistvu isto, kakor italijanski, bolj obrušeni: »Se gennajo non genniza e feb-brajo non febbriza, maržo genniza, febbriza e marziza«. Take vsporednice bi bilo omeniti. /v/ — 30. IV. 1671. Spomen spis. Izdao odbor za proslavu Zrinskih i Frankopana u Osjeku, Uredio R, F. M a -gjer (1919). Knjižica je lokalnega izvora in pretežno efemer-nega pomena, nekak tolmač prireditev ob priliki prevažanja ostankov leta 1671, usmrčenih hrvatskih vel-možev, Petra Zrinskega in Fr, Krist, Frankopana, Zgodovinski obris, ki ga je priredil Milutin M a y e r, je kratek posnetek iz velike publikacije Matice Hrvat- 245 ske: Posljedni Zrinski i Frankopani (1907), Tudi vse drugo je vzeto iz nje, izvzemši dve pesnitvi, vspored slavnosti in — anonce na str, 31 do konca. ^ SvetozarČorovič: U čelijama. Zagreb 1919. Izdala Matica Hrvatska, Cena 4 K. 8 °. 130 strani. Ta Čorovičeva povest ali, po svojem miljeju, bolje: pripovedka, ni po svoji fabuli in ne po svoji zgradbi taka, da bi človeka zadovoljila, dasi je v posameznih, drug od drugega ločenih prizorih zanimiva in kaže, da je pisatelj zmožen napisati boljše stvari. Fabula, v kolikor jo je mogoče izluščiti, je preprosta in se na-giblje kljub temu, da jo lahko smatramo za pripovedko, do neverjetnosti in naivnosti, ki ji ni v prid. Predstavlja nam življenje v nekem pravoslavnem samostanu (odtod ime »V celicah«): lokavega strica Igu-mana in dobričino o, Janjičijo, h kateremu pride k izpovedi mlada vdova tožit, da ne more vzeti mladca, ki ga ljubi, ker je mladeničev oče silno nasproten taki zvezi. Zato naprosi vdova otca Janjičijo, da naj ju poroči na tihem, ponoči, živela bosta pa še nadalje tiho vsak zase; otroka pa, ki se bo rodil, prineseta Janjičiju, naj stori ž njim kar hoče. Vse to se je zgodilo: Janjičije dobi nekoč otroka pod oknom; nihče ne ve, odkod je in čigav, razen njega, ki ga vzgaja, Slednjič se vzbudi v vdovici materina ljubezen, da pride ponj. O. Janjičije se je otroka tako privadil, da ga le težko vrne materi. To je ena stran fabule. V pripovedki nastopa tudi dijak — nebodigatreba Jevrem, s stalnim pridevkom »pasji sin« in vaška deklica Mara, ki se zaljubi v dijaka; na koncu se vzameta. — Poleg nekaj karakterističnih stranskih prizorov je zanimiv jetični otec Melantija, in tip kuharice Jele, Značaji se ne razvijajo pred našimi očmi, osebe so skozi in skozi enake, deloma tudi precej zabrisane, nejasne; pripovedovanje nima trdne sredine, čitatelj težko združi niz dogodkov v celoto, Dijalogi so v splošnem premalo krepki, jezik jim ne pripomore do veljave. Besede, kot »pasji«, se preveč ponavljajo, kar umotvoru ni v prid. France Bevk. Mirko Jurkič: Iz Završja. Črte i priče iz zapadne Bosne. Ilustrirao Gabrijel Jurkič. U Zagrebu. Izdala »Matica Hrvatska« 1917. Niso baš globoki problemi ki jih obravnava Mirko Jurkič v pričujoči knjigi: Dekle, ki zapusti fanta in vsled tega povzroči poboj; starka Grda, ki je izgubila deco in se ji zato blede; mlada vdovica Stoja, ki se vsled ljubezni do svojih otrok noče drugič poročiti; mladi Vid Vidovič, ki divja s svojim utrujenim konjem brez usmiljenja preko pokrajine; divji sin bosanske šume Brnjaš, ki ga dekleta ne marajo, pa si z nasilnostjo krči pot do solnca; samotni Bore, ki se vkljub hudi bolezni iz bolnice napoti domov, pa v snegu ob-nemore in zmrzne; problem matere, ki se ne more spoprijazniti z mislijo, da ona v hiši ni več prva pri sinu, marveč mlada snaha ... To so »problemi«; vmes pa se vrstijo od časa do časa mikavni opisi semintja prvotno-divje bosanske pokrajine z nedoglednimi gozdovi, ki jih vznemirjata medved in volk. Tehnika je popolnoma priprosta, začetniška, pripovedovanje razvlečeno in večkrat dolgočasno. Jezik je pa vsekakor bogata pristna bosanščina, polna dijalektizmov s številnimi turcizmi; kakih 500 jih je pisatelj sam raz-tolmačil na koncu knjige v »Tumaču nekih manje po-znatih reči i fraza«. Umetniško torej knjiga ne znači dosti, pač pa je zajemljiva v folklorističnem oziru. Poudariti je še treba pravopisno anarhijo, ki vlada v knjigi. Sedaj, ko bi bilo treba posamezne razlike zabrisati in delati na zedinjenje, se zdi skrajno po-grešno uvajati še nove novotarije, da bo zmešnjava tem večja. Tako najdete v knjigi oblike kot n, pr.: našo, prepo, otpo (13), pogledo (15), dvaes (20), pito, otišo, mogo, kidiso (29), nemo (37), drugoč pa zopet gledao (47), otpuhnuo (30), torej brez stalnega principa. Navesti bi se dalo še vse polno primerov, vendar pa že ti zadosti označujejo, v kakoi jezikovno anarhijo bi utegnila pripeljati Hrvate taka samovoljnost, če bodo še celo tako visoko stoječe korporacije kot »Matica Hrvatska« omogočale jezikovni separatizem. Mazovec. V oceno smo prejeli: Dr. Izidor Cankar: S poti. Nova Založba, (O knjigi prihodnjič.) — V, B e ž e k: Občno ukoslovje z umoslovnim uvodom. I. snopič. Šolska Matica. — H, Schreiner: Pedagoški letopis za 1,1916, 1917, 1918. ŠolskaMatica. —Načrt preustrojitve šolstva in narodne vzgoje. (Priloga Učit. T.). — Petar G r g e c : Jugoslavenski Argonauti. U Zagrebu. — Dr. P. Breznik: Francoska slovnica. Cena 8 K. Jugoslovanska knjigarna. — Pajk-Kržišnik: Zemljepis za srednje šole. I. del. Cena 5 K. Jugoslovanska knjigarna. — Jo s. Skrbinšek: Nova Brana Jazvku. Jihoslo-vanština. (Drobna knjižica prinaša Meškovo »Poglavje o Mimici«, Hrvata Toniiča »Gostoprim« in Srba M. Miličeviča »Talir« v izvirniku in dobesednem prevodu. Tako se Čeh urno privadi jugoslovanščini.) Cena 1 K. — Dr. Stribrnf: S.Gregorčič. V Praze. 1918, — Dragiša V, Vasic: Karakter i mentalitet jednog pokolenja. Novi Sad 1919. (V cirilici.) — S t, Wyspi-anski: Boleslav Smjeli. Drama u 3 čina. Pohrvatil Jul.Benešič. Matica Hrvatska. (Izredno izdanje.) —Davorin Volavšek: Ročni zemljevid kraljestva SHS, Cena 5 K. Ljubljana- Bamberg, K slikam. Uvodno humoristično vinjeto (»Sršenovo gnezdo«) je naslikal g, Fr, Kralj, ki je baš dovršil slikarsko akademijo na Dunaju. Istotako sliko »Žetev«. — Gospod Marko Rašica, profesor risanja v Zagrebu, je čitateljem Dom in Sveta znan iz raznih ocen v prejšnjih letnikih in iz razstav v Ljubljani. — »Pinijev gaj«: zlasti je v Italiji slaven pinijev gaj pri Raveni, ki ga omenja Dante v današnjem spevu D. C, vv. 19, 20. 244