tREDNISTVO ZARJE Je v Ljubljani, Frančiškanska ulica It, 8 'tiskarna I. nadstr.). Uradne nre za stranke so od 10. do 11. dopoldne in od 5. do 6. po| oldne vsak dan razen nedelj in praznikov. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne ; sprejemajo : : i NAROČNINA: celoletna po pošti ali s poliljanjem na dom za Avslro-Ogrsko in Bosno I< 21-60, polletna K 10 80, četrtletna N 6‘40, mesečna K 1*80; za Nemčijo celoletno K 26-40; m ; : ostalo inozemstvo in Ameriko celoletno K 86 —. : Posamezne številke po 8 vin. ZARJA izhaja vsak dan razen nedelje in praznikov •* •* •' ob pol 11. dopoldne. *. *. • UPRAVNfSTVO se nahaja v Selenburgovi ulici štev. 6, n., in. uraduje za stranke od 8. do 12. dopoldne in od 3. do 7. zvečer Inserati: enostopna petitvrstica 30 vin., pogojen prostor, poalana ::: in reklame 40 vin. — Inserate sprejema nprnvništvo. . Nefrankirana ali premalo frankirana pisma se ne sprejemajo Reklamacije lista so poštnine proste. ■ Stev. 652. V Ljubljani, v četrtek dne 7. avgusta 1913. Leto III. Avstrijska notrajna pollitika. Zadnjič smo rekli: Dobra zunanja politika je nemogoča brez dobre notranje politike. Kadar se človek domisli, da je tudi politika nekakšno delo, mu je resničnost navedenega stavka takoj jasna. Vsako delo bo le tedaj uspešno, če je smotreno, dosledno in če se razteza po različnih panogah, tudi skladno, organično. Najboljši zidarji ne bodo zgradili vzorne palače. ako je arhitekt pokvaril nččrt; in najlepša fazada nas ne bo zadovoljila, če so notranji prostori neokusni in nepraktični. Politika vsake države mora imeti cilj. Zunanja in notranja politika sta le razni poglavji enega dela in morata služiti enemu cilju, lorej morati biti v skladu. Hudomušnež bi lahko dejal, da avstrijska politika popolnoma ustreza tej zahtevi. Doma ni za nič, zunaj pa tudi^ ne. Naša grofovska sveta trojica je zelo složna: kakor strelja kozle slavni Rercbtold, tako ji h strelja modri Stiirgkh in enako jih strelja pogumni Tisza. Prepričani so seveda vsi trije o nasprotnem. Ali z njihovim prepričanjem se nikakor ne morejo ujemati nazon ljudstva, ki mora prenašati všo to notranjo in zunanjo politiko in jo predrago plačevati z ogromnimi bremeni ter z zastajanjem vsega gospodarskega in kulturnega življenja. Zunanja politika avstro - ogrske monarhije je bila pred nedavnim Aehrentalova, in je zdaj Berchtoldova politika. Avstrija kot država številnih narodov nima nanjo nobenega vpliva. Državni zbor se lehko raztogoti. če je enkrat toliko polomij, da jamejo tudi ovčicam med poslanci presedati; uspeh, ki ga dozene s svojo kritiko, se pa zrcali v tem, da imenuje Berch-told svojega »glasovitega« Kanijo za ministra In izrednega poslanika prav tisti hip, ko zahteva parlament z vso javnostjo vred, da naj ga pošljejo v toplice ali pa v muzej. Dočim nima ljudstvo s svojimi zastopniki nobene odločilne besede pri špekulacijah visoke diplomacije, se pa uveljavljajo drugi vpliv, katerih ne pozna in ne priznava nobena ustava. Kakšni da so Se je pokazalo v znanem konfliktu rajnega Aehrenthala s šefom generalnega Štaba Conradom. ko nas je hotel vojaški gospod na vsak način zaplesti v vojno z Italijo Zunanja politika je absolutistična, ali pravzaprav kamariljska. Notranja politika pa je — vsaj do imenu — ustavna. Ze v tem nesoglasju tiči velik razlog neuspešnosti. Ne le da določajo zunanjo politiko vse drugi faktorji kakor notranjo- niti prave zveze ni med njimi. Vsaka ima svoje steze vsaka svoje posebne želje in že-iiice, in vsak trenotek lahko nastajajo usodna nasprotja. Ali kljub pomanjkanju orgamunh stikov vlada vendar vsaj eno načelo v naši zunanji politiki prav tako kakor v notianji. Zadnjic smo pokazali, kako sledi vsa naša balkanska politika staremu »Divide et impera«. V notranji politiki ni to načelo nič manj izrazito. Stoletja so minila, obličje sveta se je izpreminjalo, življenje je rodilo in plodilo, gomile so se dvigale na grobovih in novo zelenje jih je prepredalo. Ali staroavstrijsko načelo je ostalo nepremak-njeno. Naj je možu ime Metternich ali pa Stiirgkh, Andrassy ali pa Berchtold — »raz-devai, da boš vladal« jim je vsem modrost vse modrosti. In tisoč blamaž in polomov, ki pričajo, da mora biti v temelju nekaj napačnega, ne zaleže nič. Imena se menjajo, osebe se izpodrivajo, načelo ostaja skozi stoletja. Neuspešnost pa je zajamčena s tem načelom. Zakaj krčevito stremljenje po razdvajanju nasprotuje bivstveni ideji podonavske monarhije in je v kričečem nasprotju z njeno pravo nalogo. Rekli so, da bi bilo treba Avstrijo izumiti, če je ne bi bilo. Tako fatalistično zaverovani pač nismo v absolutno potrebo te zmesi dežel in narodov, ki se danes imenujejo Avstro-Ogrska. Svet se je moral sprijazniti z dejstvom, da je propadla stara rimska država. Tudi marsikaj druzega, kar je že veliko prej bilo pa izginilo po vzhodnih krajih, ni bilo od muh. Izginilo je, pa je šlo življenje dalje svojo pot. Ako ima človek vsaj malo fantazije, si že lahko zamisli svet tudi brez Avstrije. Resnica pa je, da bi bila Avstrija lehko prav koristna inštitucija in bi imela čudovito lepo nalogo, ako bi Jo prav spoznala m ji hotela služiti zvesto in z ljubeznijo. Kakor je resnično, da so se narodi jeli dramiti in zavedati svoje eksistence, ko so pokali stebri fevdalizma, tako je resnično, da zahtevajo in utemeljujejo nove gospodarske in prometne razmere boljinbolj mednarodno življenje. To ni nikakršno protislovje, kajti narodnost in mednarodnost se ne zanikujeta, temveč spopolnjujeta. Kitajski zidovi so dandanes nemogoči. Kjer je še kakšna ograja, jo podira kapitalistično gospodarstvo. In z ekonomičnimi zakoni zahtevajo tudi kulturne potrebe več in več mednarodnih stikov. Ali narodi hočejo svobodni stopati v medsebojne odnošaje. Ne po tuji, ampak po svoji volji, ne za tuje cilje, ampak za svoje potrebe se hočejo družiti. Vzajemnost hočejo spravljati v sklad s svojo samostojnostjo. Avstrija bi lahko postavila zgled vsemu modernemu svetu. V zmanjšanem obsegu bi lahko podala vzorno sliko novega sveta svobode in vzajemnosti. Naloga, ki jo je zgodovina namenila Avstriji, katere pa še do današnjega dneva ni spoznala, je svoboda v enotnosti. Združiti vse, kar imajo narodi skupnega v svojih Interesih, v svojih potrebah, v svojih stremljenjih, pa jim zagotoviti najširšo neodvisnost v vseh rečeh, ki se tičejo le posameznih delov, to bi bila velika ideja mnogonarodne države našega časa. Taka država bi bila tudi smrt vsaki iredenti, ker. bi jo živi interesi narodov sami obsodili, čim bi se kje pojavila. In. v zadovoljnosti vseh svojih delov bi našla taka 'država najmočnejše jamstvo svojega obstoja. V »merodajnih« krogih pa iščemo zaman razumevanja za tako nalogo. Avstrijska državniška umetnost ustanavlja komisarijate na Hrvaškem in na Češkem, vlada s paragrafom 14. in s Tiszinim parlamentom, vzdržuje Izjemno stanje v Bosni in Hercegovini, izigrava narod proti narodu, vsiljuje vsem nezadovoljnost in pospešuje škiljenje čez meje. Tako je postala Avstrija država brez Avstrijcev. Ako je za to državo mogoča rešitev, tedaj more priti le od spodaj; od zgoraj nikakor ne. Močna demokracija, ki dobi vse politične vajeti v roke in uredi svoje notranje in zunanje razmere po svojih dejanjskih potrebah, more ustvariti moderno, za življenje in razvoj sposobno Avstrijo. Vsaka druga metoda vodi državo v pogin. V svobodni demokraciji je edina rešitev. Krščanska načela. Krščanstvo je prineslo v prvih stoletjih svojega obstoja nižjim slojem v rimski državi nekaj olajšave; ker je bila rimska družba visoko izobražena, je bila vzajemna pomoč na delu, ker so se omikanci zavzemali za reveže. — Ali pozneje ni moglo krščanstvo vzlic vsegamogoč-nosti katoliške cerkve zabraniti najnižjega po-nižavania človeštva v srednjem veku. »Duhovniki so bili grozoviti zastopniki nečlovečnosti. £ele pred moderno kulturo se je morala skriti inkvizicija s svojimi strahovi proti volji pape-štva, in moderna država Je prisiljena pripozna-vati svobodo vesti in mišljenja vzlic protestu duhovništva. Ne krščanstvo, ampak občna človeška kultura, ki se je razvila proti volji katoliškega duhovništva, je prinesla narodom dobrote izobrazbe in tako boljše življenje. Krščanstvo je vzlic svojemu nauku o enakosti pomagalo tlačiti kmete v korist plemstva in cerkvenih knezov. (Ze v 5. stoletju so imeli samostani velike delavnice s sužnji, tako je gnalo 50 eden na druzega navezanih sužnjev mlin v samostanu v Corveyu.) Osvoboditev tlačanov je bila zgolj delo in zasluga »antikristov«, ki so si s tem naprtili smrtno sovraštvo cerkva.« — Ušeničnik dobro ve, da je sedaj vsakemu duhovništvu mogoče živeti od oltarja, le ako varuje ta oltar posvetna oblast; ta pa stori to le tedaj,, ako roka roko umiva. Ušeničnik prav 'dobro ve. da se more katerikoli duhovni sistem vzdržati le, ako je v skladu z razvojem gospodarstva in duševnega napredka. Od nekdaj sili iz raznih človeških družb izčrpana masa k svet- lobi, iz terne na dan in obrezuje večje vrednosti izkoriščvalnih družb; in vedno bodo siti ljudje ovirali to stremljenje iz ozira na varstvo svojih koristi. In ker izgubljajo sčasom tudi božje besede svojo moč, je treba gmotne sile, da ostanejo v veljavi besede in njih varuhi duhovniki. Kristusovi nauki so že dolgo znani; Rimljani, Grki so jih poznali. Tudi azijski omikanejši rodovi so že davno izvrševali enake nauke; ali pomen verskih naukov zatemnjuje, -in' tedaj jih je treba še bolj varovati z državnimi silami, kjer se ne vjemajo več z življenjem, z gospodarstvom. z duševnim naziranjem ljudi, ki tvorijo maso, ki hodijo navzgor. Ne vprašuje se, Če verujejo vladajoči posvetnjaki in duhovniki še vse; oni smejo biti brezverci, ampak — das Volk — der groB Liimmel . . .1 Ušeničniku je verjeti, da mu je ideal, da zavladajo spet v vsem mišljenju in življenju »krščanska načela«. Ta načela so, da nadvlada katoliški duhovnik vse življenje državljanov, ko vidi, da raste bogastvo, da postaja gospodarstvo velikansko in da hočejo mase prikrajšati onim. ki žive od vladanja, izobilje. Masa hoče pomnožiti dohodke delavcev, ki žive le iz rok v usta, in sicer hitrejše kakor svoj zarod; ona hoče biti s pomočjo boljšega gmotnega življenja deležna tudi vseh duševnih užitkov, vsega duševnega omikanega življenja; to pa se ne viema s krščanskimi načeli. — »Blagostanje mas, bistveni pogoj civilizacije, raste v s ' ~!"*n času trajno, in ta rast se razširja tudi v deželah, ki so še pred kratkim vegetirale v brezupni veri.« Za kruh gre, za večje kose kruha, za to, da pridobe maše vso plodovito zemljo, in vsaka država mora skrbeti, da imajo njeni člani dosti prostora na kmetijski zemlji svoje države. Države vodijo srdite boje za to kmetijsko zemljo,-države že zapirajo svoje kraje izseljencem iz drugih preobljudenih krajev, in ljudje nočejo več množitve ljudi po številnih zarodih, kakor prej. Francozi zmagujejo v tem oziru tudi po drugem svetu. In tedaj noče masa več delati za druge, krščanska načela pa spoznava tako, da skrbi zase. In pri tem pride morda ob višji izobrazbi tudi do tega, da se bo vsak iz ljubezni do sočloveka odpovedal koristim, ki se dajo doseči le z izkoriščanjem drugih. Izobraženca moti njegova omika v izkoriščanju. Danes je naša družba še razdeljena v plasti; ena leži nad drugo, ena živi od druge; ali morda smo na poti k drugemu življenju. Ali krščanska načela, kakor jih razumeva Ušeničnik. ne privedejo k drugim razmeram; le enkrat v prvem stoletju krščanstva so bili nauki ustanovitelja krščanske vere kolikor toliko čisti, potem nikoli več, in danes se javlja princip vzajemnosti vse drugače, kakor v prvem stoletju našega računjanja časa. Ne milost, pravo do boljšega izhajanja, do boljšega življenja, enakopravnost spodnjih plasti človeške družbe z drugimi ima veljati, samostanska juha pa je že danes odpravljena med delavnimi ljudmi. Glasi se že povsod: »Nočemo vaše samostanske juhe, dajte nam naša prava, pa bomo jedli tudi bifteke.« Tudi na Slovenskem se je marsikaj izpre-menilo. Slovenski delavec ve, kako ze katoliška duhovništvo od Časov, ko se je oklenilo rimskih vladarjev, vedno odobravalo vse imfamije, ki, so se godile izčrpani masi. da je opravičevalo suženjstvo starega in tlačanstvo srednjega veka, in da tudi za sedanje reveže industrije in kmetije nima druge pomoči, kakor nakaznice na dobre žgance po smrti. — To delavstvo tudi! ve, da se še danes najdejo visoki cerkveni knezi, ki pridigajo, da mora ostati hlapec, kar' izhaja od hlapca, in ki uče besen boj proti onim,' ki hočejo zmanjšati bogastva in nadvlado duhovništva. In solnograški nadškof je nedavno učil, da je duhovnik mogočnejši od Boga samega. Kaj so bila krščanska načela doslej? Na-črtali smo jih, drugih zgodovina krščanske vere in njenega duhovništva ne pozna. Profesor Paulsen meni, »da so verski boji na Angleškem in Nemškem odvrnili ljudi od razmotrivanja verskih vprašanj. Ali je vredno, zaradi teh vprašanj moriti in požigati? Ali so verske stvari sploh problemi, ki se dajo razrešiti? Ako ne, potem je najpametnejše, da se vsakemu prepušča, da veruje, kar je njemu ljubo.« Do tega umovanja je hvala Bogu prišla že tudi delavska masa izobraženejših narodov, in nemara ne ostanejo naše slov. dežele obdane z zidom krščanskih načel, kakor jih misli profesor Ušeničnik. »Med najpokvarjenejšimi vladami 18. in 19. stoletja se nahaja papeževo kraljestvo. Pod večino papežev je bilo v teh stoletjih in je ostalo to kraljestvo sramota za ves krščanski svet.« — »Krščanska načela« so baje tedaj vladala ves katoliški svet, očetje jezuitje, ti najučenejši bogoslovci so vodili vse drugo katoliško duhovništvo! > Rumunski socialisti in vojna. Meščansko časopisje po Evropi je ves čas, kar trajajo vojne na Balkanu, molčalo o ru-munski socialni demokraciji. Ko je rumunska vlada mobilizirala, je pa njen tiskovni urad s svojimi agenturami po vsem svetu razširil vest. da je rumunski narod zahteval vojno, da so se vse rumunske stranke, torej tudi socialno demokratična, izrekle za ekspedicijo proti Bolgarski. Ta vest se je zdela pač zelo čudna vsakomur, kdor pozna hude boje rumunske socialne demokracije z rumunsko vlado in njenimi pomagači, tn besno divjaštvo, s katero preganja rmunska oligarhija socialiste. Sedaj j£ ta vest pojasnjena. Rumunska vlada se je nesramno lagala, njeni časnikarski kuliji so naravnost obrekovali rumunske so-druge. Vodstvo rumunske socialne demokracije razpošilja bratskim strankam sledečo izjavo: »Iz raznih socialističnih in meščanskih časopisov smo spoznali, da razširja naša vlada po svojih oficialnih agenturah presenetljivo vest, da so se rumunski socialisti odrekli akciji proti vojni, in da so se celo izrekli solidarne z vlado. To je tako absurdno in smšeno obrekovanje, da ga pravzaprav ne bi bilo treba obglavljati. Od meseca oktobra dalje smo priredili po vseh večjih mestih dežele več kakor sto shodov, da smo protestirali proti eventualnemu vmešavanju Rumunije v balkansko vojno. In tisto noč, ko je bila razglašena mobilizacija, je bil v, naših prostorih velik javen shod, na katerem so tovariši, ki so jih štiriindvajset ur pozneje vteknili v uniforme vojakov in častnikov, da slušajo zakon, katerega ne morejo zlomiti, izjavljali z govorniškega odra: »Podjetje rumunske vlade proti bolgarskemu narodu je zločin in infamija.« Shod je sklenil tudi resolucijo v tem zmislu. Še tisto noč je dala stranka natisniti oklic, ki se je v tisočerih izvodih razdelil po Bukare- štu, in je s toplimi besedami pozival delavce, naj v petek, 4. julija, zapuste delo in s tem štraj-kom protestirajo proti vojni. Obenem je bil za 2. uro popoldne sklican javen shod v dvorano »Dacra«. Stavka je popolnoma uspela. Več kakor 20.000 delavcev je ustavilo delo. Shod iti nameravana demonstracija pa se zato nista mogla izvršiti, ker je policija zaprla dvorano. Tako smo bili prisiljeni, da smo se zadovoljili s protestnim shodom v svojih lastnih prostorih. In to izsiljeno onemogočenje velikega shoda izkorišča rumunska vlada, da dolži v tujini rumunske socialiste, da so bili z njo solidarni! Vendar pa se nismo zadovoljni s tem. da smo protestirali na svojem shodu. I isti hip. ko so naši šovinisti, ne da bi jih bilo sram, razglasili to odiozno in smešno »vojno«, ie^ izvrše-valni odbor naše stranke objavil v našem glasilu »Rumunski delavec« izjavo, s katero je vnovič protestiral proti vojni in pripisal vso odgovornost za ta zločin bojarski oligarhiji.« Protest, ki ga omenja ta izjava, je zelo obširen. ter obsega tudi razloge, zarad; katerih obsoja rumunska socialna demokracija vojno z Bolgarsko, ki jo imenuje brez ovinkov »roparski napad«. Protest izreka, da se ta vojna ne vodi po volji zatiranega in izkoriščanega rumunskega naroda, ki ne bo imel v gospodarstvu ne v kulturi nobenega dobička od tega ropa. Korist bo imela le politična reakcija bojarske klike, ki bo izrabila svojo povečano moč za še hujše zatiranje rumunskega delavnega ljudstva. Sovražniki bolgarskega naroda so tudi sovražniki rumunskega naroda. Dobesedno pravi protestna izjava: »Na poljanah Bolgarske iščejo bojari revanšo za vstajo rumunskih kmetov leta 1907., ki so zahtevali zemlje, in zoper delavce po mestih, ki zahtevajo splošno volilno Uravico.« Dnevne beležke. — Seja izvrševainega odbora bo v petek ob 8. zvečer v redakciji »Zarje«. — Okrajna bolniška blagajna ljubljanska se je preselila včeraj iz svojega dosedanjega dolgoletnega stanovanja v hiši banke »Slavije« v novo prostornejše stanovanje na Turjaški trg št. 4, 1. nadstropje, to je v hišo vis-a-vis svojega dosedanjega stanovanja. — Lukacsev proces je definitivno zaključen. Višji državni pravnik Zaran je naznanil predsedniku kazenskega sodišča v Budimpešti, da umika ničnostno pritožbo, ki jo je bil vložil proti oprostitvi Desyja. Tako je zdaj Desy definitivno prost, Lukase pa definitivno obsojen, s čimer pa nikakor "hi rečeno, da ne postane »največji panamist« danes ali jutri zopet ministrski predsednik. Zakaj na Ogrskem vlada še vedno ogrski sistem, in dokler je Luk^cs pripravljen aportirati na eni strani madjarskemu kapitalizmu in madjarski oligarhiji, na drugi strani pa militarizmu, kar zahtevata, mu je kariera odprta. — Prvi del Kruppovega procesa je zaključen. Sedem majhnih grešnikov' je prejelo kazni, Posebno krute niso, ali za to, kar so zagrešili, so dovolj velike. V preiskavi je pa še Brandt, famozni berlinski zastopnik Kruppove tvrdke, ki ga je velekapitalistično podjetje bogato plačevalo, pa baje samo ni vedelo, čemu. Vsi Kruppovi ravnatelji pripovedujejo, da niso bile tiste tajnosti, ki so jih dobili s pomočjo njegovih manipulacij, nič posebnega, ker so bili itak o vsem poučeni. Torej bi bilo misliti, da so vsi tisti neštevilni »žitni valjarji«, ki jih je pošiljal z Berlina v Essen in za katere so morali nabavljati posebne tajne omare, povzročali le nepotrebno delo. Dvojna izguba. Na eni strani za bivšega feldvebla izredno bogata plača, povečana z reprezentacijskimi dokladami in nagradami, na drugi pa pomnoženo delo. Človek ne bi mislil, da more največje podjetje na Nemškem tako negospodarsko gospodariti. Ali to bi bila naposled njegova stvar. In ker je prišlo vojno sodišče do prepričanja, da ni Brandtovo vohunstvo nič škodovalo državi in deželni varnosti, bi bilo vse v redu. Le neka malenkost se nam zdi nepojasnjena, ki ie pa nazadnje vendar nemara zanimi -a. Sodrug Liebknccht je v nemškem državnem zboru pravil, da je Krupp spuščal v francosko časopisje razburljive članke, ki so imeli namen, da se pospeši oboroževanje in da dobi tvrdka nova naročila. V minulem procesu se ni nihč* zmenil za to. Zdi se nam pa vendar, da je -o nekoliko hujša korupcija kakor blebetanje onih malih grešnikov, ki so od vojnega sodišča sprej^h svoje kazni. Toda Krupp — to je velika zverina: z njim se ne ravna tako kakor s kakšnim navadnim eajglajtnantom. Tudi v sveti Nemčiji ne. Za male ljudi je korupcija greh, za velike prmdpgij. — Častnik detravdant. Policiin išče nadporočnika Oskarja Frimmla, ki ie bil dodeljen 2. zbornemu poveljstvu na Dunaju, pa jo je popi- lin' s približno 10.000 kronami v žepu. V pon-(leljek opoldne je dobil nalog, da odda približno Ml K na pošti in odda recepis do 2. popoldne podpolkovniku 13. S takim zneskom se seveda ne uide; kam pa bi prišel s to bagatelo? Hudič v podobi slučaja pa je hotel, da je srečal nadporočnik na stopnicah nekega računskega ofi-.ciala, ki ga je prosil, naj mu prihrani pot in odda podpolkovniku še 9000 K, ki bi jih imel oficial oddati blagajni. Frimmel je bil tako ljubeznjiv, da je takoj prevzel denar. Ali ob 2. popoldne ni bilo ne njega, ne recepisa. Kdo bi v takem slučaju takoj mislil kaj hudega? Menili so, da je pač zadržan, pa se bo oglasil drugi dan. Ali tudi v torek ga ni bilo v pisarno. Torej so poslali podčastnika, da ga pokliče. Toda ta se je vrnil brez nadporočnika in povedal, da je našel zaklenjena vrata. Tedaj so poslali stotnika ponj. Ta je poizvedel, da je Frimmel v pondeljck okrog 4. popoldne plačal stanovanje, češ da mora nujno odpotovati. Ob 7. zvečer je poklical avtomobil in se odpeljal, seveda ne da bi povedal kam. Zdaj ga iščejo. Če pride s »svojimi« 10.000 kronami daleč, je velik umetnik. — Odbor kovinarske organizacije ima nocoj ob 8. zvečer sejo v društvenih prostorih. — Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev praznuje 6. in 7. septembra 1913 petindvajsetletnico svojega obstoja. Slavje priredi v Ljubljani. Ob tej priliki bo tudi zbor delegatov »Zveze slovanskega učiteljstva v Avstriji« in sicer 5. in 6. septembra. — Mesec juUj je bil letos tako izredno hladen kakor že 139 let ne. Čuden pojav je, da se naravnost kupičijo od začetka 20. stoletja vremenske izrednosti. Tako smo imeli 1. 1902. naj-mrzlejši maj od 1. 1775. dalje; 1. 1905. najmrzlej-ši oktober, 1. 1906. naj toplejši november in lansko leto najmrzlejši september in sploh najtnrz-lejšo jesen od 1. 1775. Temu rekordu se pridružuje letos mesec juli, ki je nekaj nenavadnega vsled tega, ker smo imeli lansko leto avgust, ki je bil eden najhladnejših, kar jih pomnimo v naših krajih. Zadnji juli. ki je imel tudi tako nizko temperaturo kakor letošnji, je bil oni iz leta 1774. — Deklaniacijski večer priredita g. Milan Skrbinšek, režiser in igralec in g. Josip Šest, igralec dne 16. avjrusta v mali dvorani »Narodnega doma.« O natančnejšem sporedu bomo poročali. — Pri »Dnevu« imajo nekakšnega učenjaka, ki je enkrat o, enkrat paragraf, ampak — Bog se ga usmili! — pod streho je vedno enak. Notice piše, tako od vseh dobrih duhov zapuščene, da se čitatelj pomilovaje vprašuje, kakšna čudna zmota ga je pripeljala med žur-naliste, ko je na svetu dovolj opravkov, za katere bi bil gotovo sposoben. Zadnje čase si je vtepel v .glavo, da hoče »polemizirati«. Ali — Bog pomagaj! Prepisovanje vendar ni polemika. Tiste prismojene fraze o nacionalizmu v razmerju do socialne demokracije, ki jih pogreva čudni paragraf, smo že tolikokrat slišali in čitali, da bi morali kandidirati za Studenec, ako bi se hoteli še kregati zaradi njih z ljudmi, ki vedo o narodnosti in o mednarodnosti toliko kolikor vol o vegetaciji na Martu. Kdor si sam izdaja izpričevala puhloglavosti, res ne sme pričakovati, da ga bo kdo vpošteval in se z njim resno bavil. Puhloglavost pa je, če modrijan trdi, da moramo biti nacionalni šovinisti, zakaj šovinist more biti le tepec ali pa norec, ker v normalnih možganih sploh ni prostora za šovinizem. Kdor dela propagando za zblaznelost naroda, ima pravico do psihiatra, ne pa do polemičnih odgovorov. — Umrli so v Ljubljani: Coiman Marijan, 4 mesece. — Oolob Helena, 59 let. — Pinosa Marija, 33 let. — Kalan Josip, 19 let. — Tratnik Franja, 56 let. — Žitnik Ivana, 64 let. — Sajevic Marija, žena mizarja, 42 let. — Garbajs Leopold. 9 mesecev. — V mestni klavnici so zaklali od 20. do 27. julija 66 volov, 2 bika, 8 krav, 98 prašičev, 202 telet, 41 koštrunov, in 12 kozličev; vpeljali so 564 kg mesa, 10 telet in 2 kozliča. — Letoviško društvo v Konjski gori vabi na koncert in veselico pri kopeli »Jasna« v Pišnici, ki bo v nedeljo 10. avgusta. Spored je zelo zanimiv. Začetek ob treh popoldne. Ob 8. zve- čer ples v salonu hotela »Slavec«. Vstopnina 50 vin. V slučaju slabega vremena se preloži veselica na 24. avgust. — Utonil je v ponedeljek na Planini pri Vipavi 17letni Edvard Štokelj. Spustil se je v vodnjak po brentač, pa se mu je utrgala veriga in padel je v vodo, katere je bilo v vodnjaku nad dva metra. Izvlekli so ga kmalu, toda vsi poskusi oživeti ga, so bili zastanj. — Strela je udarila včeraj dopoldne ob tri četrt na 9. v Virmaših pri Škofji Loki v hlev Franceta Hribernika, podomače Židanika. Hlev je bil največji in najmodernejši v škofjeloški okolici. Posestnik je hlev sezidal šele lansko leto. Strela je omamila tudi kobilo, vredno čez 1000 K. katero so pa potem z drgnjenjem rešili. Zgorel je hlev in vsa krma. Posestnik je bil zavarovan za neznatno vsoto. — Kinematograf »Ideal«. »Odvetnica«, krasna slika iz življenja kakor izborni mistični film. »Satanova pogodba z Don Juanom« danes zadnjikrat. Jutri »Špekulant z žitom«, sijajna Nor-dtskdrama. V soboto »Kolo sreče«, kriminalni roman. V torek »Deklica iz vsetržnice«. Idrija. — Občno konsumno društvo v Idriji ima 689 članov, ki so po svojem poklicu: rudarji, provizionisti. kmeti, zasebniki, zasebnice zidarji mizarji, gozdarji, gozdni delavci, čuvaji, čevljarji, krojači, kurjači, mesarji, kovači, hlapci, mlinarji, trgovci, branjevci, zidarski mojstri, gostilničarji, cestarji, veleposestniki, sedlarji, profesorji, kleparji, strojniki, skladiščniki, peki, sodarji, knjigovezi, kontrolorji, blagajniki, ravnatelji. poduraniki, ključavničarju dninarji, šoferji itd. Društvo se torej res po vsej pravici imenuje »Občno«. Le žal, da ni število vsaj še trikrat večje; dosedanje število članov bi morali tvoriti samo rudarji. Doslej pa je rudarjev le 359. Dolžnost vsakega člana je, da pridobi vsaj še enega. Na delo torej, ta zadružno organizacijo! — Nad pet kilogramov težko postrv so mi- nolo soboto vjeli riibči v Idrijci pod žgalniškim mostom. Se večjo postrv, nad 1 meter dolgo, pa opazujejo pod mostom pri debeli skali pod Gorami. „ — Načelnik idrijskih gasilcev je bil baje pred kratkim pri deželnem odboru v Ljubljani zaradi zidanja občinske hiše št. 509, kjer bo tudi gasilni dom. Čudno postopanje. Načelni-štvo gasilne straže ie klerikalno, veselice pri-rejuje v gostilni Didič, za procesijami hodi vestno. a njih somišljenik Oswald se zanje nič ne briga. On rekurfra proti vsemu, kar sklene občinski odbor, če bi tudi tudi bilo njegovim somišljenikom v korist. Vedno bolj smo prepričani. da so rekurzi le zloba blagoslovljenega božjega namestnika. Štajersko. — Liboje. V soboto se je vršil v Goršekovi gostilni v Kasazeh javen delavski shod. ki je bil tudi dobro obiskan. Shod je otvoril sodrug F. Škraber in bil tudi izvoljen za predsednika. Za zapisnikarja je bil izvoljen sodrug F. Halla, Sodrug Škraber je nato oodal besedo sodrugu Marnu, ki je v pravi luči pokazal gospodarstvo naše države. Orisal je v svojem poldrugournem govoru vse tako zanimivo, da so ga navzoči zvesto poslušali. Priporočal je tudi »Zarjo«, ki ne bi smela manjkati v nobeni delavski hiši. Nato je sodrug Škraber omenil na kratko delovanje naših nasprotnikov, ki z vsemi močmi delajo proti razvoju naših organizacij. Omenil je med drugim tudi laž. ki jo razširja socialni demokraciji sovražen delavec, da odkar obstoji organizacija, še ni nič izplačala. Povedal je navzočim, da je organizacija izplačaal samo meseca julija 19 K 20 vin. bolniške podpore. Za njim je povzel besedo sodrug Marn, ki je v ostrih besedah razkril vso zahrbtnost nasprotnikov. Potem je sodrug Škraber zaključil zborovanje. — Detomorilka. Iz Celja poročajo: Helena Mastnakova, posestnikova hči v Lokarju pri Št. Juriju, je iz jeze, ker jo je zapustil njen fant, vrgla svoje dete v greznico. Dete so še isti dan potegnili mrtvo iz greznice. Mastnakovo so aretirali in jo izročili okrožnemu sodišču. Za resnico. Roman. Spisal Jožef Laichter. (Dalje.) Ozrl se je na okna. Pristopil je bližje, ogledal se in spoznaval hišo. Stresel se je; oči so se mu zasvetile in srce mu je burno vztrepetalo, kakor da je naposled na cilju rešitve. Vpraša! je kočijaža, če je to res hiša Hrubega. In ko sta mu pritrdila, se je zopet zagledal na okna, za kojimi se je plesalo. Gledal je, pa naenkrat je bil zopet preplašen in otrpel. Pa je vprašal po Klieperovi ulici, v kateri je stanoval Soumar. Rekla sta mu: »Tam in tam !« In napotil se je tja. Toda za trenotek je že zopet obstal in zrl pred se. »Tam kje tam — ?« Ni imel več moči, da bi šel dalje. Tesnoba ga je znova napadla. In prisilila ga je, da se je vrnil in da je vstopil bolj mrtev nego živ vendarle v hišo, kjer se je plesalo. To je bil baš oni hip, ko so Ivana poklicali iz sob. XXIII. Nekaj dni po tem dogodku se Je vršil prt Ivanu mal shod naprednih dijakov. Vso zimo se je po enkrat na teden shajalo v njegovi dijaški sobici nekoliko prijateljev. Pozno v noč so posedali tu pri kadečem se čaju; razgovarjali se o socialnih, literarnih in političnih vprašanjih. Prav s temi večeri, katere je Ivan upeljal, ko se je ožje oklenil nove struje, se je približal i vodilnim prvakom mladih smeri. Sicer je pa prihajala sem raznovrstna družba; gimnazijski mladiči i starejši visokošolci. Toda ni jim bila mari razlika starosti, šlo jim je v prvi vrsti za sorodnost idej. Domači niso vsi enako presojali teh shodov. Stavitelju niso bili zoprni, gospa je pa često pravila, da ne vidi v njih nobene koristi. Tudi nad-svetnik Koldinski jo je opomnil in posebno na zadnjem plesu je govoril z njo o naprednja-ških dijakih, poučujoč jo o pogubnosti socialističnih tendencij in vseh novih misli tako prepričevalno, da je sklenila delovati na to, da se Ivan povrne na pravo pot. »To mora jenjati!« je podnevi večkrat ponavljala Ivanu, videč, da pripravlja za večer. Pa Ivan se ni zmenil nič. Pred sestankom pa, baš ko je hitel domov iz mesta, je opravil še neko zadevo z Blaženko —, zadevo, katera ga je za trenotek razburila. Blaženka je prišla obiskat Otilijo. In še z drugim vzrokom je prišla. Prinašala je Ivanu knjigo, katero ji je bil dal pri odhodu s plesa. Pa niti Otilice niti Ivana ni dobila doma in tako se je zopet vračala s knjigo domov. In na stopnicah je odhajajočo srečal Ivan. Zažarel je od radosti. Ko pa je zapazil v Blažen-kini roki knjigo, ga je takoj prešinila zla slutnja. *>Kakšno knjigo prinašate?« je vprašal naglo, dasi je hkrati mislil, da bo Blaženki pripovedoval o Kvapilu. Blaženka se je v zadregi zardela. »Vašo knjigo Kreutzerjevo sonato«, je zašepetala jedva slišno. »Hotela sem vam jo oddati.« In bila je zmedena. »Saj vam jo vendar nisem hotel samo posoditi . . .« »e je začifdtl Ivatf. ' ' ' •v — V Savinji ie utonil. Med Rimskimi Toplicami in Zidanim mostom so v torek, dne 5. avgusta popoldne našli v Savinji mrtvo truplo Mihaela Grošelja, kaplana v Dramljah pri Celju. Pred ii£»'.j leti je bil v opazovalnici v Gradcu. — Grozen samomor. 651etni Kodoličev viničar v Kagu v ormoškem okraju Martin Zorec je bil hud žganjepivec. Zadnja dva dni mi-nolega meseca je neprestano popival po gostilnah. Dne 31. julija je prišel zjutraj domov, šel v kočo za streljanje proti nevihti, vzel možnar in ga prinesel pred kočo. Ko ga je nabil, se je sklonil nadenj in vžgal. Učinek je bil grozen; razneslo in razmetalo mu je glavo in prsi na tisoč koscev, ki so ležali okrog po vinogradu. Goriško. — Proti VVieserju, goriškemu postajenačel-niiku se je 3. t. m. vršil javen ljudski shod v prostorih hotela pri Jelenu. Namen shoda, kj ga je sklicala organizacija jugoslovanskih železničarjev, je bil, da se manifestira hi slovesno protestira zoper krivice, ki jih prizadeva VVie-ser železničarskim uslužbencem slovenske narodnosti v službi in izven službe. Shod je bil jako dobro obiskan od železničarjev in goriškili Slovencev: tudi mnogo pristašev naše stranke je bilo vmes. Pravilo se mi je, da je bila naša stranka tudi povabljena, naj se pridruži protestu in manifestaciji; meni ni o tem nič znanega. Mogoče je dobila vabilo kakšna posamezna organizacija, a tudi tega ni nihče potrdil, ko sem povpraševal. Oficialno torej naša stranka na tem shodu ni nastopila, dasi }i je v stvari sami čisto prav, če se res doseže t. zv. namen shoda: da se VVieser odstrani iz Gorice. Naša stranka nima nobenega povoda, zavzemati se za goriškega VVieserja: nasprotno, iz narodnega 5 s strankarskega stališča bi ji bilo ljubše, če pride na VVieserjevo mesto objektiven človek. — Na shodu se je pa pokazalo, da je bil tu še drug namen, ki sc je silno tiščal v ospredje — namreč, da se napravi kolikor mogoče veliko in glasno reklamo za prireditelje shoda za organizacije, kojim načel ujejo. Te organizacije imajo svojo ost predvsem naperjeno proti nasi stranki. To ost so prireditelji na ihodu prav očitno razkrili — in so bili hkratu Še tako naivni, da so očitali naši stranki, zakaj ne trpi. mirno in ponižno, da se ji ta ost zabode v telo! Glavni poročevalec je biil g. Mrak iz T rsta. Kolikor toliko stvarno je govoril in našteval primere, v katerih se je razgalila VVieserjeva krivičnost napram slovenskim železničarjem. Ker je ta govornik izčrpal ves stvarni materijal proti VVieserju. so si morali nasledniki pomagati, kakor so vedeli in znali. G. dr. Mandič ni mogel zatajiti svoje notranje nature in je precej de-magoško, pa tudi docela krivično napadel našo stranko, češ, zakaj se ne udeležuje boja proti VVieserju. Zdelo se je. da se je dr. M. že med 'govorom skesal, in zato je izjavil, da njegov napad na našo stranko ni bil noben — napad. Na tak način polemizirati je imel na Slavinskem navado doslej le g. Terseglav; odslei ima par. — Potem je nastopil poleg drugih govornikov (dr. Medvešček, ki se je omejil čisto na kratko. Brandner in dr. Kisovec, ki sta govorila za svoje organizacije, posl. Furlani, ki je bil pa — zagrljen) še docent dr. Vošnjak. la učenjak menda ni vedel, kaj se godi okrog njega. Povedal je, da je po njegovem nazoru »narodnost kruh« (tako materialistični še socialisti niso več da bi tako definirali narodnost ali pa — kruli!), v isti sapi se je pa začel prepirati z nekim letakom, ki ga je izdala naša stranka ob goriških deželnozborskih volitvah, v katerem je bilo rečeno, da se narodnostno vprašanje ne bo rešilo v našem deželnem zboru. Tako ga je polomil ta učenjak, da ga je sodrug Komavli moral podučiti, da te reči ne sodijo na ta shod, in šele tedaj se je Vošnjak zavedel, kako ga je polomil. Če si je mož s tem govorom hotel uglasiti pot, da bi prišel med kandidate v slovenski veleposestniški kuriji, gratuliram njemu in tistim, ki ga puslrajo: v dež. zboru bo že še našel prilike za enake polomije; išče jo vestno.— Kako se je neki novostrujarski poslanec g. Rojec počutil med tem govorom na govorniškem odru? — Glede stališča naše stranke napram VVieserju v Gorici konstatiram sledeče dejstvo: Soc. dem. poslanci so svoj čas pred par leti že dosegli, da je bil VVieser prestavljen, menda v Blaženka je odkimala. Naenkrat se je zdela tako potrta. Odvila je Sonato iz časopisa in jo podala naglo Ivanu, kakor da jo žge v roke. »Blaženka!« Ali Blaženka je še vedno ponujala knjigo in se ni mogla vzreti vanj. »Blaženka, zakaj?« »Ah, tega si jaz nisem predstavljala 1« je v stiski vzdihnila Blaženka. Ivan je ostrmel. Potem pa jo je razumel m se nalahko nasmehnil. »To je le prvič,« je dejal uljudno ljubeznivo. »Pozneje proderete globlje.« • Blaženka ni odgovorila in njene jasne oči so se skalile. »Ah. raje ne, ne nikoli ne, tega vam ni bilo treba « Ivana je zbodlo pri srcu. Trajalo je trenotek, preden se je zavedel. »Jaz sem pa mislil, Blaženka,je govoril z bridkostjo, »da vas Sonata navduši, toliko sem mislil ! Saj sem vam jo dal nalašč, ker bi vas rad vzgojil, da boste imela iste nazore o svetu, iste ideje, da boste stremila v življenju za istim ciljem, kakor jaz. Zato sem vam dal Kreutzerjevo sonato in se toliko veselil, kaKo vas bo zanimala in kako obzorje se vam odpre. V tem pa-----------!« Blaženka se je ozrla vani kakor gresnica. Prosila ga je, naj ji odpusti. Tu pa se Je Ivan razvnet nasmejal in toplo izpregovoril: »Kako ne bi odpuščal! Ali bi sejnari mogel na vas jeziti? — na vas? Ne, Blaženka, takoj se ne smete prestrašiti. Morda vas le Kreutzer-jeva sonata na prvi hip iznenadila, toda spoznala boste,