FILM
DUŠKO STOJANOVIĆ, FILMSKI MEDIJ. Stojanovičev Filmski medij* je zanimiv primer publikacije s področja, ki je pri nas še vedno skromno, preskromno pokrito s primerno literaturo. Gre za močno polemično delo. polemično v analizi številnih vprašanj s področja filmskega ustvarjanja oziroma pojmovanja le-tega v preteklosti, polemično odprto pa seveda tudi do bravca, če ga posebej zanimajo problemi sodobnega filma. Polemični ton Stojanoviče-vega teksta sicer ni presenetljiv, saj bi težko našli teoretično filmsko delo, ki ne načenja spopada z idejnimi nasprotniki. Priostrenost razpravljanja izhaja iz narave predmeta, iz njegovega nedognanega estetskega formata oziroma iz neprestanega spreminjanja izhodišč in načel tega fenomena. Ker se je Stoja-novič postavil na stališča avantgardnega filma — resnice, je lahko določiti, da
* Duško Stojanovič. Filmski medij. Zbirka Sedma umetnost. Prosvetni servis  1966.
103
je vzpostavil konflikt j j r i celotnem presojanju filmske preteklosti, zakaj njegova ambicija je prevrednotenje vseh vrednot z zornega kota spoznanih oziroma sprejetih pozicij, v okviru katerih razvija svoj ontološki in transcendentni pogled na film.
V prvem delu zavrača teoretiko nemega in zvočnega filma, spodbija njihove teze. zlasti trditev, da je za film bistveno in najpomembnejše gibanje oziroma gibljiva slika s kasnejšim dodatkom zvoka. Stojanovič dokazuje, da v novih oblikah zvočnega filma ni mogoče več ločiti slike od zvoka in je zato potrebno uvesti nov pojem — filmski prizor. Ta pa je zanj na filmski trak prenesena resničnost, ne pa montažno skonstruirana situacija. Stojanovič sicer ne zanika pomembnosti gibanja v filmu, daje pa mu povsem novo določenost v lastnem estetskem okviru. Teza o filmskem prizoru kot temeljni materiji filma nastopa zaradi načela prepričljive avtentičnosti tudi proti znameniti montaži, ki je od Griffitha in Eiscnsteina dalje veljala za ključ filmskega oblikovanja. Mimogrede odpravi tudi tako imenovani čisti film. ker mu njegovi elementi v ontološkem pogledu  ne pomenijo ničesar.
Drugi del Stojanovičeve knjige je posvečen najnovejšim pojavom v filmu, na prvem mestu modernim tehnikam, ki so odločilno vplivale na razvoj filmskega izraza ne glede na to. da so jih vsi veliki filmski ustvarjalci odklanjali, ker so v njih videli propad filmske umetnosti. Avtor pravi, da so tehnične novosti stalne spremljevalke filmskega razvoja in jih ni mogoče prezreti, moramo pa jih zato podrediti svoji intuiciji. Zlasti je prepričan, da so nekatere tehnične novosti sploh omogočile realizacijo starih teženj. Z uvedbo stereofon-skega zvoka na širokem platna je zvok pravzaprav šele dosegel enakopravno veljavo ob sliki, ker je tudi zvok dobil prostorsko dimenzijo, z. njim pa beseda svojo kinestetično funkcijo.
Teza o avtentičnosti filmskega prizora je Stojanoviča nujno pripeljala k filmu-resnici in mu pomeni vrh estetskih naporov v celotnem razvojnem kompleksu filma. Film-resnica namreč radikalno zavrača stare estetske teoreme in za osnovo postavi iluzijo čutne resničnosti-, doseže pa jo s tako imenovano filmsko anketo ali skrito kamero. Pri razkrivanju geneze takega filmskega načina odločno zavrača misel, da bi bil predhodnik filma-resnu a D/iga Vertov, češ da se je odpovedal metodi neposredne registracije, pač pa meni. da je film-resnica v bistvu poglobitev tistega načina, ki sta ga na začetku filmske zgodovine uporabljala brata l.umiere. ko sta snemala neposredne prizore iz življenja.
S postavitvijo svojih tez je Stojanovič dokazal odločnost svojih izhodišč in jasnost cilja. Vprašanje je le, ali je mogoče celotno filmsko materijo pre-sojati  zgolj  skozi  lečo    resničnega   filma  .
Ob koncu knjige je k načelnemu razpravljanju Stojanovič dodal še kratek pregled avantgardističnih poskusov in dosežkov v Jugoslaviji. Ta dodatek se razhaja s konceptom knjige, čeprav ima svoj praktični cilj. ki ga je poudaril še z izbrano filmografijo igranih, dokumentarnih, avantgardnih in eksperimentalnih  filmov  1937-63.
Slikovne priloge so postavljene med besedilo brez neposredne vsebinske povezanosti, so torej bolj obvezen dekor kot pa dopolnilo.
pk
104