SEMINAR ZA SLOVANSKO FILOLOGIJO LJUBLJANA - UNIVERZA. ČASOPIS ZA ^ iCAZ, 2 <- '«( M SLOVENSKI JEZIK, KNJIŽEVNOST IN ZGODOVINO. VI. LETNIK. 1.-4. SNOPIČ. UREJAJO FR. KIDRIČ, R. NAHTIGAL, FR. RAMOVŠ. LJUBLJANA 1927. TISKALA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI. Za tiskamo odgovoren Fr. Štrukelj. VSEBiNA VI. LETNIKA. Stran Petar Skok: O zamjeni vit. u > si. y........i 1 Franc Ramovš: Razvoj psi. e v slovenskih dolgih zlogih . . 8 ; O naravi psi. torti in tert* v praslovenščini . . 22 Rudolf Kolarič: Nosni vokali v prvotni slovenščini.....27 Jakob Kelemina: Krajevna imena iz spodnjepanonske marke . . 41 Franc Šturm: Refleksi romanskih palataliziranih konzonantov v slovenskih izposojenkah...........45 Franc Ramovš: O kajk.^čak. prehodu d' v j.......86 Anton Breznik: Popovičev Specimen vocabularii vindocarniolici ter Pohlinov Glossarium slavicum.........91 "AUtko Rupel: Trubarjevi Artikuli...........-100 Ivan Prijatelj: Klasje..........."T" . 130 Fran Kidrič: Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja . . . 165 Miroslav Premrou: Vatikanski dokumenti iz 1603—21 o vladiki Hrenu in cerkveni vizitaciji Kranjske 1607—8 . . 199 Milko Kos: Rimana pesem o ustanovitelju Jurkloštra vojvodu \ Leopoldu VI...............''230 Male vesti: Franc Ramovš: Prof. Rajko Nahtigal, 1877—1927 ..........242 Fran Kidrič: Ob Šlebingerjevi petdesetletnici......245 Petar Skok: Država — dežela...........248 : Kupljenik — Kupelbniki.........251 Franc Ramovš: Dudlebi — Teindles.........252 — : Opomba k škofjeloškemu refleksu za e ... 253 Alfonz Gspan: Vrba od Prešernovih časov do danes . . . . . 254 Fran Kidrič: Kastelčeva prošnja za dovolitev^-Čbelice . . . 257 Franc Ramovš: O postanku slovenskega dialektičnega sUnce . . 258 Franc Šturm: Dodatek k razpravi »Refleks?^ rOm. palatAliziranih konzonantov v slov. izposojenkah« . ........260 Matija Murko: Matija. Čop v Lvovu . . . V . ... 261 Franc Ramovš: K razlagam o postanku glagola morati .... 265 Janko Šlebinger: Bibliografija...........268 Besedno kazalo...............295 Kazalo osebnih in geografskih imen.........299 Petar Skok: O zamjeni vit. u > si. y. Odličan članak, što ga je prof. Ramovš posvetio glasu g u slov. jeziku, Slavia I, p. 27—37 (Drobnosti iz slovenske gramatike), ponukao me, da podvrgnem reviziji učenje Bartolijevo 0 glasovima ii i o u iliro-romanskom jeziku, iz kojih se imao razviti naš g > i u tučticaina iz romansko-ilirskoga, kako je Bartoli nazvao najstariji sloj romanskih apelativa i imena mjesta u našem jeziku, upor. Das Dalmatische I, p. 277 i 279 1 Riflessi slavi di vocali tabiali (Zbornik u slavu Jagiča), p. 43 § 20, p. 45 § 22, p. 59 § 39. Nepobitna je istina, da je srp.-hrv. i slov. zamjena za kit. u > vit. u (gotovo isključivo u otvorenim slogovima, jer za zatvorene slogove1 ima samo nekoliko primjera za u) kao i za kit. o > vit. o takočter u otvorenim slogovima danas i, koje po-tječe po svoj prilici od g sa gubitkom labializacije. Oslanjajuci se na alb. ii < lat. u, alb. e < lat. o, zatim na ii o u jugoistočnim talijanskim dijalektima (Abruzzi), Bartoli zaključuje na posto-janje u d < lat. ii d u iliro-romanskom jeziku. Kao posredovni oblik izmečtu današnjega Labin kod Trogira i Albona imao bi biti Labena a. 1191. Ovoj tvrdnji valja zamjeriti ponajprije to, što Albona nije potvrdeno za Labin kod Trogira, nego samo za Labin u Istri. Albena iz a. 110.3 (== a. 1367. Siničiklas, Codex dipl. II, 11), a. 1191 (Jireček, Romanen, I 62), ne treba da po-tječe od Albona. Labena se spominje kao villa (= selo) a. 1103, 1207 (villa Lavena) i a. 1315 kao praedium de Labena. Buduči da za Barbana kod popa Dukljanina imademo Barbena, a za Bibanum > Bibinje,2 može -ena da stoji mjesto starijega -ana. Radi toga sam u Nastavnorn Vjesniku XXIX, p. 332 si. postavio Albanum od cognomena Albus. Protiv Bartolijeva učenja govore baš ona imena mjesta, koja je prof. Ramovš u gore citovanoj radnji uzeo u razma-tranje: 1. Milje < Mugla,3 Videm < Udine < Utinum,1' Zilja < Julia, 1 To su ad Musculum > Omišal (Ornišej, u Dobrinu Omišoj), Mugla > Mila, M'i le, Punta mica, Ducc(u)li > Diklo. Za o bio bi samo Broxias > Brišče. Sa gledišta latinskoga (romanskoga) nalazi se u ovim riječima na-glašeni vokal u zatvorenim slogovima, sa gledišta slavenskoga u otvorenim. 2 Nast. Vj. XXIX, p. 226. 3 Glede razvitka konsonanta v. ČJKZ, V, p. 8 si. 4 -m mjesto -n može da potječe n ovom slučaju i od disimilacije den-tala d-n > d-m, upor. Baričev Apxue I, 220; drugčije Ramovš /. c., 28. 2. Brgin < Bergona, Gumin < Glemone, Krmiri < Cormons, Brišče < Broxias. Sva se ova imena nalaze na takovoj romanskoj teritoriji, koja nikada nije poznavala palatalizacije od u, o. Nemoguče je dakle za slov. i u ovim imenima pretpostaviti stari ji izgovor ti, d. A to nije ni potrebno, kaošto nije potrebno pretpostaviti takov izgovor ni za germ. u u hus > his, hiža. Kako vidimo, imademo u ovim primjerima isti resultat u slovenačkim dialektima, kao i u Dalmaciji u Scardona > Skradin, Salona > Solin, Narona > Norin, murus > mir. Pa kako se za gornje primjere zna, da nijesu imali osnove u ti o izgovoru kod Romana, tako isto ni ovi dalmatinski primjeri ne pretpo-stavljaju stariji ovaki izgovor. Danas se iz istraživanja Meyer-Liibkeovih5 i Gamillscheg-ovih6 znade, da je palatalizacija vit. u na gallo-romanskoj teritoriji kasnijega datuma i da ne stoji ni u kakovoj vezi sa keltskim izgovorom, kako je još Ascoli (i drugi) mislio.7 Gamillscheg drži ti > u starijom promjenom, negoli je vokalizacija od l pred konsonantom, koja se pojava meče u 8. stolječe. Kako difton-gacija od o ide u 6. stoljece, iči če ti > ti prema njegovu mišljenju u 7. stolječe. Zacijelo ne če ni palatalizacija od S o u lombar-skim, retoromanskim i jugo-istocno-tal. dialektima biti starijega datuma od one na galloromanskoj teritoriji, jer je iradiacioni centar ove palatalizacije uopče galloromanska teritorija. Sedmo stolječe je baš stolječe slavenske kolonizacije Balkana, Istre i acjuilejske teritorije. Oni su dakle zatekli kod Romana, s kojima su došli u doticaj, bez ikakve sumnje nepalatalni izgovor od u, o, a ne ti, d, kako misli Bartoli, koga je pri is-pitivanju zacijelo vodila Ascolijeva misao o etničkim bazama izgovora. Kad je tome tako, kako su mogli biti nepalatalni glasovi ti, d u sla venskim ustima palatalizovani? Da se uzmogne ispravno odgovoriti na ovo pitanje, valja ponajprije tačno uočiti opče poznate romanisticke činjenice. Kako se iz rumunskoga jezika znade, nema razlike u tom jeziku izmečtu ti i o pred nasalom n. Oba glasa daju u: corona > cu-nuna (alb. kunor£8). U ovom se pogledu rumunski jezik razilazi 5 Zeitschrift f. franz. Sprache u. Lit. XLI, 1-7; XLV, 75—84, 350-357. 6 ibidem, XLV, 341-349. 7 Meyer-Liibke, Einleitung in die rom. Sprachivissenschaft 3. izd., §§ 233-236. 8 Prema Meyer Liibke-u, Grundriss der roman. Philologie I2, p. 1046, 4 kurore (kunore) je mlada posudenica. Srp -hrv. kruna može da potječe iz ro-inanskoga corona. Za d- > "b upor. Bononia > Bdin, Corini > Karin. Ali kako vokal u slov. krona pokazuje, moguč je i njemački izvor. Za čudo je, što za o>y>i pred nasalom i pred r medu apelativima nema nedvojbenih pri-mjera, nego samo medu imenima mjesta. Ja sam postavio doduše za mašklin, masklln (Ak. Rj„ VI, 496), mdčklzn (Livno u Bosni), mošfin < *masculone, ZfrPh, XXXVI, 651, 13. Ali kako je sufiks -one redovito zamijenjen sa -un, od latinskih elemenata u arnautskom jeziku, gdje je u > ii, 0 > o, e, ue. Kao sto rumunski, tako ni slavenski ne pozna razlike u zamjeni za a, d > y > i. Dakle valja poči u oba slučaja od u. K tome dolazi u račun još jedna važna izgovorna činjenica. Več u doba vulgarnog latiniteta nastala je nova duljina vokala prema tome, da li se nalaze u otvorenom ili zatvorenom slogu, tako da su vokali u otvorenim slogovima bez iznimke postali dugi, a u za tvoren i m kratki.9 Kako se kod slavenske zamjene za kit. u o radi o otvorenim slogovima, valja dakle poči od u. Mi, nadalje, znamo, da duljina u ovim slogovima dovodi do diftongacije, do uu > *iu ili *ui > oi ili io, t. j. do toga, da jedan od velara bude disimiliran.10 Proces disimilacije ili asimilacije jedna je od najobičnijih pojava u historiji diftonga valjda u svim jezicima. Takov diftong, kako je ispravno opazio prof. Ramovš l. c. p. 31, čuli su i stranci u iskonskom slav. y. Za Vyšeslavh pišu Grči Bototo&lctftog. Annal. Fuld. spoitimar, Buitfoiv, *fiustritz 1 t. d. Interesantno je upozoriti i na tumačenje glagolskoga i čirilovskoga znaka za jery. Taylor, AfslPh V, p. 191—2, tumači ga iz grcke kurzive od znakova za oe + «. Dakle i grafika dokazuje uza sve, sto se ovome mišljenju protivi Vondrak, Vgl. si. Gram. I, p. 101, da je y u vrijeme stvaranja ovih znakova bio neki diftongički glas, u kojemu proces asimilacije palatalnog i velarnog elementa još nije bio proveden. Istaknuti valja i činjenicu, da Arnauti, koji poznaju pala-talizaciju ii, u najstarijim tudicama, zamjenjuju slav. y sa u: kul't < kyla, Buštritsa (Pušteritsa) < Bystrica, karutt < korijto, matuke < motyka.n Oni dakle nijesu nikako izjednačili slav. y sa svojim ii u giike < judice, detiin < debitura. Arnautski refleks podudara se posvema sa grafijom u za y u čabdadskom evan-delju iz 9.—10. stolječa, upor. Ramovš l. c. p. 30, 2. samo jednom u imenu mjesta Motovun sa istarskom diftongacijom 6u>ovu, -in je u ovoj riječi (ima i maš(un) bijela vrana. Pored toga za *masculone nema lat potvrda. Moguca je dakle i promjena sufiksa. Drugi bi sličan primjer bio kulen, kulen, kutin križb. Kako je poznato, i u najstarijim germanskim tudicama iz latinskega jezika zamijenjen je kit. O = vit. p sa u baš kao i u, tako da ni Germani ne čine razlike izmedu o i u, upor. Kluge, Grundriss d. germ. Philologie, I2, 351, i. 9 Meyer-Liibke, Einfuhrung 3 izd.. § 116. Ovo je pravilo danas osobito karakteristično za toskanski govor. Meyer-Liibke, oslanjajuči se na germanske tudice u romanskome i na romanske u germanskome, meče ovu pojavu iz-medu 6. i 9. stolječa, dakle baš u vrijeme dolaska Slavena na Balkan. 10 Upor. prov. pulze > piiuze > piuze >pyuze < lat. pulice. 11 Jokl, Ling.-kulturhist. Untersuchungen aus dem Bereiche des Alb.. p. 290 si. I novogrčke slavenske tučfice poznaju ov za y: xaQovra < korijto pored v u fttiSga < vydra i t u fiorixa < motyka.u Novo-grčke bi odnošaje trebalo dakako ponovo ispitati, da se uz-mogne prosuditi odnošaj od ove tri zamjene. Rumuni poznaju samo t, koje odgovara izgovoru staro-crkvenoslovenskome. U isbuti < iz ou, ovdje je drugi elemenat iz istoga razloga postao palatalni vokal. Ovakov neki vokal morali su i Slaveni da čuju u ustima Romana. Može se uzeti čak i to, da se disimilacija uu > oi, ui nije ni trebala da dogodi bas kod Romana. Ona se je mo^la dogoditi i kod Sla-vena. Mi i ona ko i kod najnovijih tudica možemo da opažamo generalne pojave asimilacije i disimilacije u sasvijem individualnim slučajevima. Kao primjer spominjem izgovor jednoga seljaka u Žumberku, koji je prvi puta čuo njem. novu riječ Winterrock. On je nikako drugčije nije mogao da izgovori nego vinterlok. Bosanski vojnici u nekadašnjoj monarhiji izgovarali su Urlaubschein > urlabišan, gdje imamo disimilatorno ispadanje velarnog elementa u diftongu au. Romanska nam duljina u otvorenim slogovima posvema osvjetljuje zamjenu njihova u sa slav. y. Ova zamjena evidentno dokazuje, da je slav. y u sedmom vijeku morao još da ima diftongičku vrijednost i da asimilacija velarnog i palatalnog elementa u njegovu sklopu nije još bila provedena. Nikako pak ne pretpostavlja iliro-romansko u, d. Moje je, dakle, mišljenje, da je srp.-hrv. i slov. i < y nastalo iz diftongičkoga izgovora lat. u ili o u otvorenim slogovima. 12 G. Meyer, Neugriechische Studien, II, Sitzungsberichte 130, V. Abh., p. 30, 20 i 43. Taj se je izgovor približavao veljotskome oi n. pr. u uria > joina. Da je tome bilo doista tako, osim gornjih razloga mogu da navedem još i ovaj. Polje, na kojem se nalazi samostan BI. Gospe, izmedu Vranjica i Spljeta, zove se u izgovoru Vranjičana Poludi a u izgovoru Spljecana Pojud(i) ili Povud(i) U pluralu je radi istoga razloga, radi kojega se kaže i Balancane < *Venantiana13 ili *VaIentiana, Biači < praedium *Vivatium,u Pijati < mons pi-latus15 itd. Ova tendencija, da se imena lokaliteta govore u pluralu, veoma je raširena. Konstatirao sam je i na otoku Krku, gdje se govori: v Opatijah16 za Opatija (tal. Abazzia u Istri), u Hrv. Primorju, gdje se za Selce govori Selca i t. d. Pluralom se izražava u svim ovim slučajevima kolektivitet svih čestica, koje se označuju sa Opatija, Selce i t. d. To je isti razlog, kao i onaj, radi kojega katolici u Žuinberku kažu za kuču Iže (n. pr. čije su to ize?) pored Tža. Kako iza znači i „soba", onda je naravno, da riječ kuča izražava kolektivni pojam, jer može da sadrži više soba. Izrazuje se prema tome pluralom kao i gače, škare, nožice i t. d., gdje se dualitet izrazuje pluralom. U lat. se dokumentima zove Poludi < Palude ili Paludo sa promjenom deklinacije, kako sam istakao u Radu, v. 224, o. 105, n° 7. Ovaj isti toponomastički naziv dolazi i na otoku Rabu. Ovdje ne pokazuje običnoga prelaza a > o, nego samo u > i: Palit. Ako i nemam štampanih potvrda za ovaj naziv lokaliteta, ipak ne treba sumnjati u Kušarovu etimologiju,17 jer zaista označuje inočvarno polje. Poludi za Palude pada u oči ponajprije radi palatalnoga /', koji nikako ne bi očekivali za lat. /. Lat. / u svakoj poziciji, osim pred vokalom i ili e u hiatu, ali to je poseban slučaj, koji ide u t. zv. konsonantske veze sa i\ daje /: lactuca > ločika, capitale > koptal, koptao, kokto, mulinum > militi i t. d. Jedino ad Musculum daje O/nišal pored Duculum > Diklo. U zadnjem CSJKZ V, p. 14 tumačio sam radi toga Omišal kao i Onogošt < Anagastum, Skople < Scupi, Niš < Naissus, Muč < Mandetrium18 i t. d. kao slav. adj. izvedenicu sa sufiksom -/'&. Od Palude može da nastane samo * Polit, *Polud ili Palit kao na Rabu. Odakle dakle ( u Polud? Moglo bi se reči, da 13 Nast. Vj. XX 11, o39. 14 Štrena Buliciana, p. 290 si. 15 Nast Vj XXIX. 450. 16 Potvrdeno ini je za Oraišalj. 17 Jireček, Romanen, I, 64. Akcenat, koji sam ja zabilježio, je dugi si-lazni: Palit. Govori se i tal. Palude. Talijanski je oblik restaurirao a mjesto o u Palit. Nijesam mogao provjeriti Luka Poludo na katastralnoj mapi br. 8. Cuje se i Palid. 18 Baricev Apxue, I, p. 20. se je umiješala naša riječ pole, jer teren Poludi zaista naliči polu. Ali to umiješavanje slav. rijeci u latinsku postaje tim razumljivije, uzme li se, da se je u romanskom dialektu u Spljetu, slično kao i u Krku, govorilo za lat. u *ui ili *iu: *paliud-. Sada je pučka etimologija sasvijem razumljiva. Dubleta Poludi, Palit < palude čini se da pokazuje pat, kojim je došlo do današnjega i iz u. Posredovao je diftong iu ili ui. U prvom se je slučaju i mogao lako sliti sa l, pa nije moglo doči do monoftonga i. U drugom slučaju suponiram ui + d. Do sličnoga slivanja izmedu / -f d kao u / + i nije moglo doči.19 Radi toga je nastao monoftong z u Palit. Pita se sada, postoji li za posljednji slučaj drugi evident-niji dokaz, nego što je Palit ? U položaju sam, da ga doprinesem u imenu dalmatinskoga otoka zadarskoga arhipelaga, koji car Konstantin (f 859) piše 'Almijit. Kako ovaj car piše slov. u sa ib.22 Ovo ime otoka izvodim naime iz alluviumP Srp.-hrv. paralela za nj je ime školja kod Krka: Plavnik24 koji je ovako potvrden od 15. stolječa. Obje ove denominacije idu u istu kategoriju, u koju i apelativi otok, ostrvo, Strom, Roma i t. d. Označuju vodom oplakivani teren. Nas interesira medutim u ovom momentu samo srp.-hrv. zamjena za ui, a ta je: Olib. Jireček imade još i oblik Lib,25 koji ja nijesam čuo. Današnji talijanski oblik ne polazi od Benin-casinog Luibo, nego od srp.-hrv. Kako je za talij, uho naše u 19 Štokavsko dodem, nadem iz dojdem, najdem nigdje ne zalazi u čakavsku teritoriju. 20 Jireček, Romanen I, p. 63 čita Aloip, što je takoder moguče. 21 Ove potvrde donosi Jireček, l c. K tome još ove potvrde: a 1352 insula Aluybi, Sm., XII, p. 130 (Pag) u mletačkom zemljišniku iz g. 1420 —1479 piše se ovaj otok insula Alluijba. 22 Prema tome je ovo mjesno ime važno i sa romanističkoga gledišta, jer dokazuje, da je i u romanskoin dalmatinskotn govoru postojao refleks ib kao i u istarskom i latinskom. Bartoli, Dalm. II, § 367 i § 390 i Dalmazia e Albania Relazione sul quinquennio 1905—1910, Revue de la dialeclologie romane II, p 479 (polemika protiv Cl Merla) ima druge palatalne reflekse 23 Ovu sam etimologiju dao več u Nastavnom Vjesniku, XXIII, p. 345, n° 8. O sličnim imenima na mletačkom području upor Dante Olivieri, U nome locale veneto „lupia, lubia" ed alcuni toponimi affini, u Nuovo Arch. veneto XXXVI. Im- Olib < alluvium moglo bi se uporediti i sa imenom sela Delubje na desnoj obali dubrovačke Rijeke (Ombla) < diluvies, ako je ispravno tuma-čenje Zorino, cf. Jireček, Handelsstrassen, p 8. 24 Ovo je akcenat literarno obrazovanih Hrvata u Krku. Cresani danas uopče ne upotrebljavaju ovaj naziv, nego samo škol. Potvrde iz dokumenata i potanje o ovom imenu, kao i o Dubasnica i Putriba doniječu u svojoj študiji o imenima mjesta otoka Krka. 25 Jireček, Romanen, I, p. 63. otvoren glas, zamjenjuje se naše u sa o: upor. n. pr. Dobas-nizza u mletačkim dokumentima nebrojeno puta za naše Dubaš-nica na Krku i u veljotskome šilot, strona za želud, struna (Bartoli, o. c. II, § 299). Obratno, Talijanima je naše o zatvoren glas. Zamjenjuje se dakle sa u: n. pr. Putrfba za Potriba, ime terena u položaju Lunta kod Krka. Na ovaj način uciniše Tali-jani od Olib Ulbo. Olib za starije Aluibo evidentno dokazuje, da je današnji monoftong i nastao iz ui i da je, prema tome, inoguče suponi-rati i za Palit: *paluid.26 26 Osciliranje izmedu % u i ui ne nalazi svoju paralelu u veljotskome u tome, što imamo danas oi u otvorenim slogovima a o u zatvorenim, upor. Bartoli, o. c. II, § 299, nego u tome, što je pred a moguča jednom palatali-zacija velara, a drugi put nije: čol o> oči, odakle na osoovu mletačke i srp.-hrv. artikulacione baze o|. Ovo mu mišljenje doivoljava vezu sa albanskim u, upor. o. c. I, § 137. Moje se mišljenje glede srp -hrv. pojava podudara sa mišljenjem Ettmayerovim, koji u Roma-nische Forschungen, 1902, p. 568 sq, pretpostavlja za galloromansko u prelazne stepene iu, uu. Franc Ramovš: Razvoj psi. e v slovenskih dolgih zlogih. Mišljenja o fonetični naravi praslovanskega e so še danes zelo različna ter se v dveh vprašanjih ne morejo zediniti: ali je bil psi. e diftong ali monoftong, ali je bil širok ali ozek glas; prim. najnovejša izvajanja van Wijka, Slavia II. 593-5, kjer je navedena vsa važna starejša literatura.1 Na ti dve vprašanji nam je odgovoriti, ako hočemo poskusiti določiti vrednost praslovenskega e, ki se od psi. pač ni bistveno razlikoval, saj vemo, da je bilo praslovensko glasovno stanje isto kakor v praslovanščini. Za široko kvaliteto našega glasu nam daje starocerkvenoslovanščina jasen dokaz; isto izpričujejo rumunske izposojenke iz južne slovanščine s tem, da nameščajo e z ea (ta glas je rumunščina razvila iz lat. e), pa tudi dalmat-ščina podaja, kakor se vsaj zdi, prashrv. e s svojim a, ki je tudi iz lat. e nastal gl. Skok, Rad 222 (1920), 117-9. Dalje moremo še navesti dad = ded v listini kralja Petra Krešimira. Ta dejstva so že taka, da smemo pričakovati, da je tudi pra-slovenski e bil širok glas; nadalje tudi ni izključeno, da je bil e diftong, le da je bil potem njegov prvi element, ki je bil so-glasniške narave, sonorno šibek (prim. psi. e proti a < *ea za palatali in vzporedi s tem slov. dial. žana proti ssastra). Po sledečih pojavih pa se ta naša slutnja prevrže v gotovost. V onem vulgarnem romanskem narečju, iz katerega so si Slovenci marsikako besedo izposodili (prafurlanščina), je bil lat. e že tako zožen, da je bil že skoro enak praslovenskemu f: *mesa iz starejšega mensa je prešlo v slovenščino kot miza »Tisch" (tako -z- kot pomen govorita za to, da gre tu za praslovensko izposojenko, ki ni v nikakršni zvezi s praslovanskim misa „skleda" < grš. *(itfoa, gl. o tem Vasmer Izv. otd. rus. jaz. 12, 2, 257; Oštir, Apx. 3a ap6. crap. I. 101); Caporetum > vulg.-rorn. *Kabored- ( > furl. Cavored) > praslovensko '"Kobarida, današnje Kobarid gl. Ramovš, CJKZ III. 60-2; galleta > vulg.-rom. *galeda > pslov. golida itd. Široki dolgi ? je mogel eksistirati samo v učenih besedah, kjer se je že zelo zgodaj pojavila in udomačila navada, da se lat. e izgovarja široko. Tako ime je bilo Aqui-leia, ki se je v prafurlanščini VI.-VII. stoletja glasilo, pač da 1 Široko kvaliteto psi. e nastavlja tudi Vondrak Vgl. slav. Gram. I2 79 si., a njegova izvajanja, v kolikor slone na naravi iz e nastalih diftongov, so napačna. pod vplivom cerkvenega govora, *aguleia (gl. Skok, CJKZ III. 30-2). Za ta rom. f najdemo v slovenskem izposojenem imenu e : *og-blejb > Oglej, -eja, s čimer je široki izgovor prasloven-skega e dokazan. Moremo pa iti še dalje in reči, da je bil ta e diftong, čegar naravo moremo približno opisati z sa, kajti le potein moremo razumeti, kako to, da je lat. patriarca, vulg.-rom. *padriarca dalo v slovenščini podreka (drugi r je po disi-milaeiji zamrl; pogostno rodbinsko ime v beneški Sloveniji; prim. še podreka „Patriarcha (v Razvodu istrskem) in Hadria-nopolis > Drenopoie, Skok o. m. Do istih zaključkov nas vodijo razmotrivanja o izposojenkah, ki so v stari dobi prehajale iz bavarščine v slovenščino ali obratno. Gotovo zelo zgodaj je bilo prevzeto rečno ime Pielach (Bielaha 1 811.) iz praslov. Bela (ime je doživelo staro-bavarski premik b > p). Pisava -ie- nam kaže stbav. diftong ie (pisan je večkrat tudi z ia, ea), ki se je razvil iz zapadno-germanskega šfrokega e2. Možno je, da je bilo ime prevzeto še v dobi, ko je bil e2 v stari bavarščini še monoftong in da je e2 < psi. e v nadaljnjem skupnem razvoju prešel v ia, ie ali pa tudi, da je malo pozneje Bela izposojeno kot *Beala-Biala, ker se je e glasil kot ea, ia. S tem nam je zopet izkazan široki izgovor psi. e, eventualno tudi njegova diftongična narava. Isto velja za *brežach-b > Friesach 1. 860, 982 in pod. Le tedaj, če sprejmemo za praslovanščino široki e, moremo dalje urneti, da se je v osebnih imenih slov. -men nadomestil z bav. -mar : Cheitamar, Ztoimar, Cheitmar v VIII. stol. (prim. stbav. Oudalmar in pod.). Na drugi strani imamo v slovenščini več besed, v katerih izhaja e iz stbav. diftonga ie oziroma iz njegovih neposrednih razvojnih prednikov (v XI. stol. sovpadajo v ie stbav. ea, ia, ie < e2 in eo, io, ia < eu). Praslovenščina ni imela povsem enakega diftonga, vendar je mogla ie prevzeti kot ie t. j. nadomestila ga je s svojim e. Da pa je bil stbav. ie sprva v svojem drugem delu široko govorjen, tega ne razberemo samo iz substitucije s psi. e, marveč predvsem iz načina njegovega postanka (ie < ia in iu; posebej je treba še opozoriti na pogoje razvoja iu > eo, ki pričajo o tem, da se je kvaliteta diftonga iu izravnavala s kvaliteto širokih vokalov v sledečem zlogu). Takšne izposojenke so na prim. ziagal, ziegal > pslov. *cegbh, dan. cegat, dol. ceigu (v eni Zejgelnici pri Dalm.); goriško cieyu, ciayu\ — spiagal, spiegal > *špegbh, dol. špeigu; — stvn. chreg, zoidarkregi, zuidarkriegelin se javlja s svojim korenom v pslov.^re^, -ali „streiten", gor.kreg, dol. kršigat (kreigati Dalm.); — stbav. biezza > pslov. "'pesa, dol. peisa, notr. pidsa itd. V teh primerih gre za stbav. ie < e, v sledečih za ie < eu : stvn. spioz > pslov. *špesrb, dol. špeis (pri Tx'ub Dalm.); stvn. *lioa „Leuchte" > pslov. *leva (-v- je sekundarno razvit v hiatu), kor. liaua. Da je v pslov. e zares bil tudi začetni so-glasniški element ž, to pa je razvidno iz dejstva, da nastopi v izposojenih nemških imenih v zlogu pred njim preglas, prim. pslov. blatechb > Flattach (korenski a < d); dolechb > *dolax : Doelach 1. 1267, današnje Dellach (izgovori deala); lok. sg. soure > dan. Zaier (gl. Ramovš, Hist. gram. II. 142) itd. Tudi nekatere poznejše izposojenke kažejo še na široko govorjeni e, ki je bil prikladen za nadomestilo nekaterih bav.-avstr. širokih dolžin ; tako imamo e za stbav. široki e < germ. ai v šleva „Memme" < stvn. sleo (slezver) „stumpf, trage" in obratno stbav. e (njegov današnji refleks v nemških narečjih na Koroškem je ea, ponekod tudi e) za pslov. e : brezbno, brezovo v Vresen 1288, Vreezen 1353, Frezoiv 1275, ali Velach, Lesach, Prelubell, Treffen, Kleblach < chlevf ach-b itd. (v izgovoru freasn, feal&x, preazul, treafn, k/lezula). Semkaj spadajo tudi leahn < lecha, cenicn < senbca, khrean < chreni,. Imeni Andrej, Jernej kažeta s svojim e na cerkvenolatinski e (prim. gori Oglej) bodisi naravnost ali pa preko stbav. e (prim. današnje kor.-nem. Andrea). Tudi v Zregiah 1072, poznejšem Raiach 1252 (pri Spittalu; dan. Rojach) ali v Srajach (v rožanski dolini), Strajach (na zapadnem Koroškem) imamo široki nem. e za slov. e, le da je na meji zlogov pred -j- nastal še prehodni i, vsled česar je ta novi diftong mogel v nadaljnjem razvoju sovpasti z dif-tongom ei (srvn. ei) in preiti v dial. ai-a, cei-oa : slov. srejachb > *c/srejay., sreija/, sraja/, srajd/, srai/, RoeiX.1 V tej zvezi bi omenil še dve izposojenki, ki sta gotovo dokaj stari in bi — tako se vsaj na prvi pogled zdi — ugovarjali široki kvaliteti psi. e. Za stbav. hriuzva ima slovenščina reva in za *kihha, svn. kiche obliko keha. Pri prvi besedi bi po primeru štibra < stiura pričakovali *riva (-uw- > v, ki se je takrat izgovarjal še kot -i!-). Vsekakor nista bili besedi ob istem času izposojeni in sicer je treba reva izvajati iz mlajše oblike *reiiwa (na to obliko diftonga nas vodi današnji kor.-nem. oi v khroinen < gi-hriuwan; pi < oii, oii eii, iu). Oblika keha (keiha pri Trub. Meg. = dol. k§iha, gor. keha, goriško kidha) pa je nastala iz že diftongira-nega *keiche (event. *ketche, *kiiche), dočim more biti rožansko čiha še iz starejšega *kihha posebe in samostojno izposojeno; vendar more tudi rož. r biti iz e, saj ga imajo v nekaterih besedah vsi rožanski govori (gl. Kres I. 618) in ne le oni na zvrhnjem Rožu, kjer je prehod e > i splošen in normalen. Isto velja za splošno rož. rlva. Tako torej tudi ti dve izposojenki ne nasprotujeta našim ugotovitvam glede široke narave pra-slovenskega e. V popolnem sklatili s temi medsebojnimi stbav. in pslov. prilikami je tudi jezik v brižinskih spomenikih, kjer najdemo za e vedno znak e, dvakrat pa ie=ge : pozledge II 93 = po slede in ninge II. 104 = nyne, obakrat na koncu besede; njegova fonetična vrednost je bila pač že i P. Lessiak PBB 28, 71; ibid. 37; Carinthia 112 (1922). 43. Za široko kvaliteto pslov. e govori nadalje še oni sekundarni" e, ki je nastal po kontrakciji vokalov o-e, med katerima je prvotni -i- onemel: moje > me, mojega > mega (prim. rez. lii i ha, dol. meyga v conf. gen.), vojevoda > *vevoda, dol. viuda (pri Trub.) itd. Onemitev -i- se je vršila preko oslabljenega širokega i (e) in tudi oba sosednja vokala, od nekdaj kratka, sta bila široka; iz te, vseskozi široko artikulirane skupine je po asimilaciji, ki si jo moremo približno predstavljati (oee > še, ae, ae), končno nastal f. Če je ta e v svojem nadaljnjem razvoju sovpadel z e, tedaj se je pač reflekse ob času dokončane asimilacije v naši skupini glasil kot širok f. Ta kontrakcija je bila vsaj v X. stoletju že izvršena. Istovrstno kontrakcijo je izvedla tudi češčina, a v nji kontrakcijski produkt ni sovpadel s tedanjim refleksom za e, iz česar sledi, da se je tedanji češki refleks za e razlikoval od slovenskega, razlikoval od e. Biti je moral, sodeč po staročeškem refleksu, že zožen. V tem pogledu se torej strinjajo naši zgodovinsko-jezikovni rezultati z izsledkom, ki ga je fonetik Ed. hievers našel na podlagi zvočne analize: v brižinskih spomenikih e = a, v kijevskih listkih e = e, gl. Die altslav. Verstexte von Kiew und Freising (Ber. d. sachs. Akad. d. Wiss. 76, 2). Po teh razmotrivanjih moremo torej za praslovenščino nastaviti tak-le razvoj e : e = la > sd > se > e. Ta razvoj je do te stopnje lasten vsem slovenskim narečjem, zato ga imenujem praslovenskega. Od stopnje z f-jem pa gredo narečja po različnih poteh dalje, in sicer v dveh smereh. V enem delu slovenskih narečij se je ob artikuliranju e vsa jezična masa polagoma premikala bolj naprej, artikulacija je radi dolžine postajala napeta. Ta napetost pa je premikala napeti artikulirajoči del jezične ploskve v smeri navzgor, vsled česar je sprva široki vokal postajal čedalje ožji in je končno prešel v e. Razvoj na tej stopnji nam je še danes ohranjen v gorenjskih govorih. Ko je bila dosežena stopnja z e, se je v enem delu dialektov z e < e pojavila nova tendenca. Znano je, da je mnogim jezikom in dialektom težko artikulirati dolge ozke vokale, vsled česar jih ali skrajšajo (tako je tudi gorenjski e < e le na pol dolg), ali pa jih izpremene v diftonge t. j. razdele jih v dve ozki kračini, od katerih je prva ožja, druga pa vsled'popuščanja v intenziteti začetne artikulacije in s tem povzročenega premika jezične ploskve proti indiferentni legi širša. Tako je iz e nastal diftong ee in s tem se je pričelo med obema elementoma diftonga disimilacijsko in asimilacijsko vplivanje (prim. P. Passy, fitude sur les changements phonetiques § 459): iz ee nastaja po disimilaciji ie In ker je e sonornejši kot i, ki se sproti bolj in bolj zožuje, s čimer se približuje glasu i, se more slednjič (posebno še tedaj, kadar je bil drugi diftongov element vsled rastoče intonacije ojačan) struktura diftonga iz-premeniti: ie > ie > ie (zoženje drugega elementa je nastalo po asimilaciji na z). Tako imamo na Koroškem (v Rožu in na Zilji): ie, pri beneških Slovencih: ie in ie, na Goriškem: ie, v poljanski dolini in okrog Mozirja: ie. Ce pa je v drugem delu razdvojenega vokala nastopilo poleg padanja jezične ploskve v vertikalni smeri tudi premikanje v horicontalni smeri, t. j. proti indiferentni legi, tedaj je iz ee ali ie (ali celo naravnost iz e) nastalo ea, za, kar imamo na vzhodnem Koroškem in v nekaterih goriških ter notranjskih dialektih. Na ozemlju onih narečij, ki so psi. e zožila v e, najdemo večkrat za e tudi r, tako v Reziji, na zvrhnem Rožu in na črti od Idrije proti Cerknemu; ta z je nastal po redukciji drugega diftongovega elementa a : za > i3 (to stopnjo imamo ohranjeno v mežiški dolini) > T. Pa tudi v nekaterih gorenjskih govorih se je e močno zožil in dosegel tolikšno ožino, da ga le domačini razlikujejo od ozkega z, dočim ga tujci slišijo kot svoj ž; to velja za škofjeloški govor in za govor Cešnjice v Bohinju. Glede izgovora diftonga ie je treba pripomniti, da sta oba elementa združena v enem samem zlogu; pač le izjemoma, pri posebnem, poudarjevalnem izgovoru, se more čuti tupatam dvo-zložno iie, nikdar pa ne ije s spirantičnim /; prim. shrv. ije za e in o njegovem izgovoru gl. Broch, Slav. Phon 260. Ako je Tesniere v svoji spodaj navedeni študiji skoro dosledno pisal iie, tedaj si to tolmačim tako, da so mu ljudje posebno razločno in poudarno odgovarjali in da je kot tujec res slišal iie t. j. da je ie substituiral z iie. Južnovzhodna slovenska narečja pa niso zožila prasloven-skega e < e, marveč so še prej, preden se je pojavila tendenca zoževanja dolgih zlogov, naš glas diftongirala v ee in — kakor je pri širokih dolžinah običajno — se je ščasoma artikulacija drugega elementa ojačila, vsled tega zožila in vsled zoženja je ta element končno postal konzonantičen: ee > e/, kar najdemo v govorih po spodnjem Notranjskem, Dolenjskem in Štajerskem. Pri rastoče intoniranem ei je včasih prvi element po asimilaciji na drugega postal ozek n. pr. brei/ proti na breigd v Borovnici. V diftongu ei se je mogel prvi element po disimilaciji oddaljevati od drugega, to se pravi, da se je širil: ei > ai, kar je značilno za govore na Pivki, v ribniški dolini in na srednjem Štajerskem. Ko je bila ta stopnja že dosežena, je mogel drugi element po asimilaciji slediti prvemu: ai > ae, aa (lokalno po Štajerskem). Ce pa je bilo približevanje drugega elementa v diftongu ezjačje kot nasproti delujoča tendenca prvega elementa, tedaj se je drugi element popolnoma absorbiral: ei > ee, en > e ali ai > a, kar je lastno govorom na vzhodnem Dolenjskem. Današnja razlika ie oziroma ei za e temelji torej na tem, da se je tam psi. e = e zožil, tu pa ne. Ce ponovimo v kratkem naša izvajanja, se nam nudi tale slika: psi. e = e ie i ei le ia a i e! a ie i ae Razume se — kakor sledi že iz naslova naše razprave — da se je tako, ka-kor je bilo pravkar povedano, razvijal le oni praslovenski e, ki je bil vseskozi stalno dolg t. j. ide. in psi. cirkumflektirani e (breg*), novocirkumflektirani e (nom. pl. dela), novoakutirani e (nom. sg. greckb) in pa še oni e, ki je dobil še kot predakcentska ohranjena dolžina že v praslovenščini akut vsled prestopa akcenta s sledečega končnega zloga (zvezda); ta preskok je namreč že zelo star ter je zato lasten vsem slovenskim dialektom. V enem delu slovenskih narečij se je tem e-om pridružil tudi ide. = psi. staroakutirani e (nom. sg. delo). Ta e se je v praslovenščini sprva skrajšal ter je ostal kratek (njegova fonetična vrednost je bila: dotlej, da je nastopila tendenca, ki ni trpela kratkih akcentuiranih zlogov drugje kot na koncu besede. Ta tendenca pa je v slovenskih severnih dialektih nastopila dokaj pozno, že po diftongizaciji stalno dolgega e v ie ali ei, dočim je bila v južnih dialektih toliko zgodnja, da je po nji podaljšani e še mogel participirati na eventualnem zoževanju in diftongiranju, ki ga je doživljal stalno dolgi e. Vsled tega najdemo v severnih dialektih za staroakutirani e drugačne reflekse kot za stalno dolgega, in sicer: 1. v Reziji de proti T za stalno dolgi e; 2. na Zilji: e v odprtem, e v zaprtem zlogu proti za; 3. v rožanskem narečju e ali o proti ia ali /; 4. v podjunskem in mežiškem narečju e (lokalno tudi e) proti is, z3; 5. ob Mislinji in Dravi na Štajerskem (le v zapad-nem delu) e proti ie ali za; 6. na Pohorju in ob južnem njegovem pobočju z proti ei ali ai; 7. v goričanskem narečju (za-padni del Slovenskih goric) ie proti ej; pač najbolje je, da semkaj štejemo še 8. prleški dialekt z indiferentnim e za staroakutirani e proti e za stalno dolgi e in 9. prekmursko narečje z e proti ei iz enakšnih virov kakor pod 8. Jasno je, da je iskati vzrokov za to različno obravnavanje v dejstvu, da se je prvotni staroakutirani, v praslovenščini skrajšani e za neko dobo po kvantiteti razlikoval od dolgega e in da je ta kvantitetna razlika rodila tudi kvalitetno. Ta kvalitetna razlika pa je še lahko obstojala v tem, da je skrajšani e podlegal onim tendencam, ki so se pojavljale ali vladale v razvoju kratkih ali tudi neakcentuiranih vokalov v zadevni razvojni dobi zadevnega dialekta. Ko je nastopilo zgoraj omenjeno podaljšanje, je to neko popolnoma novo e-jevsko kvaliteto razvijalo po novih, lastnih načelih. Zasledujmo najprej ves razvoj v ziljskem narečju. V neki stari njegovi razvojni dobi imamo: breg, greh, leta, zvezda poleg leto, cesta, človek, -eka, videla in poleg krava, krasta. Kakor smo že gori omenili, se je v neki mlajši dobi v prvih štirih besedah e zožil v e, dočim je e, e ostal tudi še nadalje širok, najbrž še celo tako dolgo, da se je e že pričel razdvojevati v smeri proti ie. Šele nato so se začeli kratki nezadnji zlogi podaljševati, na kar dobimo sledečo razvojno stopnjo: brieg, grieh, lieta, zviezda — leto, cesta, človek, -eka, videla — krava, krasta. Ta nanovo podaljšani refleks glasu e je tudi pričel slediti tendenci zoževanja, znova porojeni iz istih razlogov, kakršni so zdavnaj prej zoževali stalno dolgi e; tako se je e sčasoma razvil v e, dočim je e-ov refleks, ki je še ostal kratek, ostal tudi še nadalje širok in se je celo še razširil, posebno če je bil v posttonični poziciji. Vsled teh izprememb pridemo do razvojne stopnje: brieg itd. — leto, cesta, človeka — človek (medtem se je izvršila namreč tudi že intonacijska izprememba), videla — krava, krasta. Ta štadij z ie : e je izkazan in še do danes ohranjen v govorih ob koroško-štajerski meji gl. gori pod 5. in lokalno pod 4. Specielno v ziljskem narečju pa je po izobrazitvi te razvojne stopnje nastopilo novo splošno kvanti-tetno načelo: dolgi zaprti zlogi se skrajšajo, najsi bodo kakorkoli že intonirani, in le odprti ostanejo še nadalje dolgi (gl. Grafenauer Arch. f. slav. Phil. 27, 215); to krajšanje je nastalo sprva najbrž le pri zvezah dolgega vokala s sonornim konzonantom pred konzonanco (te vrste krajšanja najdemo tudi v drugih slovenskih narečjih dokaj pogosto) ter ga je primerjati s prehodom dolgih diftongov v kratke diftonge, preneslo pa se je odtod na vokale pred spiranti in končno tudi na vokale pred eksplozi-vami, če jim sledi še konzonant. Vsled tega pojava je nastalo današnje ziljsko bridzje < bridz-je, htidpčač < hliap-čdč, zviazda < zviaz-da proti hlid-bec, srid-da, tako tudi krasta proti kra(u)a in pa cesta proti breza, leto, čdveka, wareha itd. Oni refleks e-a pa, ki je ostal vseskozi kratek, je ostal širok in je celo mogel preiti v o, kakor v čpivak, medivat, lK)rat, vidaa < videla itd. Bistveno enakšen razvoj so doživela tudi druga severna slovenska narečja, v kolikor se tiče staroakutiranega e; treba pa je pojasniti njihove posebne, drugačne reflekse za e leto. Morda je podaljšanje tu še mlajše; verjetno je tudi, da podaljšanje tu ni bilo tako obsežno kot drugod in da so kratki vokali postali le na pol dolgi, vsled česar še ni bila porojena tendenca zoževanja. Za rožanski dialekt je treba še pripomniti, da nastopa za e < e poleg e tudi še 6. Ta vokal je tvorjen v sprednjem predelu srednje ustne votline, v visoki legi, z napeto artikulacijo; ustnice so skoroda v isti legi kot pri e, kažejo pa minimalno začetno zaokroževanje v ustničnih kotih. Srečavamo ga tudi v neakcentuiranih zlogih, kjer je seveda podlegel razvojnim tendencam takšnih pozicij; kot izredno kratek se je zožil, ustnična odprtina je nevtralna (ne- zaokrožena), njegov akustični vtis je izredno sličen onemu kratkega i; tvorjen pa je tudi v taki legi bolj zadaj kot normalni ozki i. Zaznamujem ga z i'. Rožanski o-'i imamo predvsem tam, kjer gre za vokal e-jevske kvalitete, ki ga obdajajo pala-talni konzonanti ali tam, kjer mu v sosednjem zlogu sledi vokal z visoko ustno lego. Ti pogoji kažejo popolnoma jasno, da je kratki neakcentuirani e ali kratko (eventualno tudi dolgo) akcentuirani e (na prim. refleks za e) po asimilaciji na pala-talno konzonanco ali vokal z visoko lego prešel preko ozkega e v o oziroma i, približujoč se artikulacijskim legam sosednjih glasov. Ker je bil e zastopnik prvotnih e, e in g, najdemo pri danih pogojih naš vokal za vse te tri psi. glasove; nadalje ga imamo za e-jevski element diftonga e/ in za e, ki je nastal po preglasu iz a pred sledečim i. Naj navedem par tipičnih primerov teh skupin: 1. e — gen. sg. jeli; qamine, detila, nobu < nebo\ 2. g— žoja < žgda; 3. e — hrošim, dovica, senu, drovu, b is i da; 4. ei trdoista, poič, vdiža (tu je -i- sekundarno izobražen glas, kakor v gistar gl. Ramovš, Hist. gram. II. § 88), voija < veja (i se je zgodaj izločil iz sledečega j), yoida < aida itd. 5. a-i se preglasi v e-i > i-a : pošiljali > pušilih, zidali > zidila, na Dobravi > dobrivd itd. Tako se je tudi e < e (ali morda tudi že iz njega nastali e) v taki poziciji zoževal in dal današnji o : broja, dočua, horotd, jostd, jozdrta itd. Kako je bil v rožanskem dialektu razvoj e odvisen od akcentske narave, kvantitete in od narave sosednjih glasov, to nam lepo kažejo primeri, kakor: orech-b — nom. sg. ura/, gen. i^reha, nom. pl. uroša, gen. uri/, ali smreka — nom. sg smreqa, loc. sg. na smročd, gen. pl. smriq itd. Podaljševanje kratkih akcentuiranih nezadnjih zlogov je pojav, ki je imel dve središči, eno na jugu, drugo na severu. Iz prvega se je ta pojav širil že zgodaj, iz drugega dokaj pozno, tako da sta oba pojava, čeprav rodita isti končni rezultat t. j. podaljšani interni akutirani zlog, vendarle drug od drugega nezavisna. Ohranjen pa je še tretji pas, ki tega pojava sploh ni razvil; ta pas obsega prleško in prekmursko narečje, kjer je staroakutirani e kot vsaka staroakutirana, v praslovenščini skrajšana, dolžina še danes kratek (le njena intonacija je iz-premenjena, danes cirkumflektirana). V prleškem dialektu odgovarja temu e < e (tako v internem kot v končnem zlogu) in-diferentni e, v prekmurskem pa e, čigar ozkost zahteva pojasnila. Tudi prekmurski refleks staroakutiranega e je bil sprva širok; kot kratek vokal pa je podlegel posebni tendenci zo-ženja (s tem moremo primerjati prehod germ. e, o v got. i, u, ali znano bolgarsko redukcijo o > u; mnogo takih, po redukciji nastalih zoženj nam kažejo tudi slovenska narečja, na prim. prehod neakcentuiranega e > i; prehod predakcentskega o > u v gorenjščini; prehod posttoničnega, v absolutnem koncu besede se nahajajočega -o > -u v dolenjščini: leitu < leto itd.), ki se je izobrazila radi reducirane kvantitete. Pod akcentom se redukcija še ni tako močno uveljavila, zato imamo tu še^e, v nenaglašenem zlogu pa je bila obsežnejša in zato je e prešel naravnost že v i (človik proti mreža). Moč gori omenjenega drugega, severnega epicentra je ob-segla tudi nekatere dialekte, ki so svojčas obdržali široko kvaliteto stalno dolgega e in so tega do nastopa našega pojava tudi že diftongirala v smeri k ei; sem spadajo govori na Pohorju in v zapadnih Slovenskih goricah. Iz breig — leto je tu po podaljšanju nastalo breig — leto in nova dolžina e se je, kakor v Reziji in na Zilji in kakor v sosednjih govorih ob Dravi in Mislinji, zožila v e, da, tu se je še dalje zoževala in zato diftongirala (primeri zgoraj prehod e < e v ie) v ie, ki je dal ali id (o goričanskem refleksu, ki ima sprva drugačen razvoj gl. še doli) ali celo že f. Ti pojavi so seveda le v fonetičnem pogledu identični s prehodom e > ie, so pa popolnoma samostojni in mnogo mlajši. Po svojem bistvu pa je razvoj tu isti kot v sosednjih zapadnih narečjih. Ta se moram pomuditi ob članku L. Tesniere-a, Da traitement i de e en styrien (Melanges publies en 1' honneur de M. Paul Boyer, 1925. 246-51), ki si skuša pojasniti pohorsko razmerje ei, ai : J. Prva napaka njegovega razlaganja je v tem, da smatra vsako zvezo pohorskega pojava z enakšnim koroškim pojavom za nemožno, to pa zato, ker imamo za stalno dolgi e tu ie, tam pa e/. Mi vemo, da je razvoj tega e popolnoma nezavisen (tako razvojno, kakor časovno in krajevno) od razvoja staroakutiranega e, da je torej vsako sklepanje iz rezultata enega pojava na način razvoja drugega pojava nedopustno. Dalje se tudi brani, da bi apliciral moje ugotovitve tudi na pohorski dialekt, dasi mu je bila ta ugotovitev posebnega razvoja staroakutiranega e v severnih slov. dialektih iz mojih predavanj znana in dasi sprejema mojo razlago o postanku rezijskih in koroških refleksov za e < e; brani se pa predvsem zato, ker je — kakor pravi — refleks stalno dolgega e povsod ožji kot refleks staroakutiranega e. To pa seveda ni popolnoma točno; ako gre za dialekt, ki je dolgi e preko e diftongiral v ie, tam je seveda refleks staroakutiranega e širši (e ali — ako je zoženje nastopilo — e proti ie, id, i), ako pa gre za dialekt, ki je široko naravo dolgega e ohranil in ga diftongiral v ei, tam mora — to je edino logično —, ako je zoženje nastopilo (kakor v prejšnji skupini), refleks za e < e biti ožji (indiferentni e, zoženi e ali iz tega nastali ie, i proti ei). Njegova razlaga pohorskega dilo < *deilo (po fonetično sicer možni asimilaciji ei > i\ > i) je zato popolnoma nesprejemljiva. Kako naj si na prim. potem pomagamo pri goričanskem ie < e za e proti ei za stalno dolgi e in naj-li tudi ie izvajamo iz ei? Le mimogrede naj omenim, da bi pri takem neupoštevanju časovne dištance med diftongiranjem e > ei in postankom dolžine v refleksu za staroakutirani e morali tudi v akcent- 2 skem (prvotnem) tipu zvezda imeti isti refleks, ki ga imamo za e < e. Tu si Tesniere pomaga s tem, da trdi, da je mleko prešlo v 'mleko; tega pač tudi 011 sam ne verjame. Ravno tako ni sprejemljivo, da bi dilo nastalo pred akcentskim premikom v mleko; prvič je ta premik zelo star, saj je splošno slovenski pojav in tako akcentuirani e je povsod participiral na diftongizaciji stalno dolgega e; drugič je treba pomniti, da se obravnavani dialekti (pohorski in goričanski) nahajajo ravno na meji onega pasu, v katerem se staroakutirani e sploh še ni podaljšal. Tudi za pohorske govore je možna samo sledeča zaporednost: 1. e iz starocirkumflektiranega, novocirkumflektira-nega, novoakutiranega in sekundarno akutiranega e : e iz staro-akutiranega e; 2. diftongizacija e > ei : e še ostane; 3. ei : e se podaljša v e; 4. ei : zoževanje e > e; 5. ei, ai : diftongizacija e > ie in 6. ei, ai : ie > i. Znana splošna štajerska izpre-memba vseh rastočih intonacij v padajoče pa ne more biti starejša kot naš 4. stadij, je pa lahko mnogo mlajša. Ker je razvoj staroakutiranega e, kakor smo ga tu podali, samostojen razvoj, zato more njegova izoglosa presekati izoglose razvojev drugačnih e-ov. Hočem še pripomniti, da je L. Tesniere v svojem Atlas linguistique pour servir a 1' etude du duel en slovene na karti št. 60. na podlagi števnika dve podal izoglose za e, ie in ei iz e, in sicer v glavnem točno. Vendar se z njegovim načrtom v nekih podrobnostih ne morem strinjati, kar moram tu utemeljiti: 1. goriški govori s svojim ie so pri njem ločeni od severnega istrskega z ie po kraškem govoru, ki bi po Tesniere-u imel ei; treba je poudariti, da ima kraški govor za e regularno ie in da je ravno oblika dvei izjema. Na goriškem Krasu je namreč ie po redukciji prešel v ei in sicer preko *ee, na kar se je struktura diftonga vsled iz-premenjene jakosti v sonoriteti obeh elementov predrugačila. Redukcija je nastala takrat, kadar je dolgi akcentuirani ie prišel pod kratek akcent v mlajšem času (večinoma na koncu besede, ali pred sonorniki, ali pa tudi po analogiji). Tako imamo ei za in poleg ie na prim. pri viem, vieš, vie poleg ve i, jie in je i, smiem in sme/, yra poleg yrie in yr§i (ie < diem in de i, jien in jen, ješ peisa < piesa kakor raka roka (po tipu mayla) in tako tudi dvei pri dvieh, ivobei pri ivobieh itd. Enako se je diftong up po takem skrajšanju izpremenil v ud : ivudl'e, wuo/'a, iviidsn ter nam tako kaže, po kateri poti se je razvil ei < ie. S tem pojavom primeri še v istem dialektu prehode: ura >*wura, *wiira, *wdra in po labiovelarizaciji današnji iviidra; urša > ivudrša, urioh > iviidržoh, urbas > vuuorbas in v enakšem razmerju, kakor tu uj. ud, si stojita najbrž tudi l : § v jiskat poleg jeskat itd. — 2. Škofjeloškega izredno ozkega e (Tesniere ga transkribira z 1) ne štejem k dialektom z ie iz razloga, ki sem ga že gori omenil. — 3. Na ozemlju z e, d < e na vzhodnem Dolenjskem črta Tesniere napačno ei; Ie lokalno imamo tupatam še de. — 4. Gornji del mežiške doline s Črno spada glede vseh refleksov za e k mežiškemu govoru, ne h gorenjskemu z e. — 5. Končno podam še južno mejo govorov, v katerih razvoj staroakutiranega e ni sovpadel z onim stalno dolgega e: greben Mužcev v Reziji — Kanin — Predel — odtod proti vzhodu po severni meji gorenjsko-zapadnoštajerskega e iz stalno dolgega e do gornje Mislinje, dalje ob južnem in vzhodnem obronku pohorskega gorovja k Dravi pod Mariborom in potem po Dravi do slovenske jezikovne meje in po nji, kakor dolgo teče v vzhodno smer. Naša izvajanja bi ne bila zaključena, ako pri tej priliki ne bi tudi ugotovili, v kakšnem razmerju se nahaja razvoj praslovenskega staroakutiranega e do praslovenskega novo-akutiranega etimološkega e v splošnem in v posameznih dialektih (v obeh slučajih nas zanima seveda le nezadnji zlog besede). Vemo namreč že iz raznih drugih pojavov, da sta si bili kvaliteti e in e v praslovenščini dokaj blizu, vsled česar je pri gotovih pogojih nastopil njun sovpad: po analogiji preko dobe mleko > mleko oksitonirano ohranjeno veža je prešlo v veža in sovpadlo z žena < žena gl. Ramovš Beličev zbornik 17-20. Pri določevanju gori omenjenega razmerja se nam izkažejo sledeče skupine: 1. dialekti, ki imajo za stalno dolgi in za podaljšani staro-akutirani e vokal e, kažejo za novoakutirani e tudi vokal e; 2. dialekti, ki imajo za enakšen š diftong tipa ie, kažejo za novoakutirani e isti diftong; 3. dialekti, ki imajo za enakšen e diftong tipa ei, kažejo za novoakutirani e ali še danes ozki e ali pa že iz tega nastali diftong ie, ie ali iz tega diftonga po asimilaciji izobraženi z; 4. dialekti, ki imajo za stalno dolgi e diftong tipa ie ali ei, za podaljšani staroakutirani e pa drugačne reflekse (to so refleksi, ki smo jih za severna narečja zgoraj naveli in pojasnili), kažejo: a) iste reflekse tudi za novoakutirani e {ce v Reziji, e-e na Zilji, e-o v Rožu, r na Pohorju); b) e v podjunski in mežiški dolini proti § iz staroakutiranega 4 (lokalno imamo tudi tu skladnost kakor pri govorih pod a) t. j. v obeh primerih e gl. gori) in e v goričanskem narečju proti ia < e; 5. dialekti, ki podaljšanja internih kratkih akutiranih zlogov niso izvedla, imajo za novoakutirani e ali indiferentni e ali široki e; v teh dialektih je podaljšanje deloma tudi nastopilo, je pa drugačne provenience in v takem slučaju se kaže novoakutirani e kot e. Upoštevaje ta razmerja in pa dejstvo, da se je v nezad-njem zlogu besede novoakutirani e podaljšal ravno takrat kakor staroakutirani e, slede iz tega tele ugotovitve: 1. v južnozapadnih dialektih (na Gorenjskem, Goriškem in Beneškem) sta bili kvaliteti staroakutiranega e in novoakutira-e že zgodaj popolnoma izenačeni; stadiju I.: breg, delo, sedm je po podaljšanju in obenem započetem zoževanju sledil stadij II.: breg, delo, sedm, ohranjen v današnji gorenjščini, in nato stadij III.: brleg, dielo, siedm. 2. v južnovzhodnih dialektih^ (na spodnjem Notranjskem, na Dolenjskem in na srednjem Štajerskem) je bil novoaku-tirani e sprva tudi širok glas (ali vsaj indiferenten), vendar ožji, višji kot staroakutirani e; iz prvotnega breg, delo, sedm po podaljšanju nastalo d$lo se je s svojo e-jevsko kvaliteto obravnavalo prav tako kakor breg, ker med obema p-jema ni bilo nobene razlike; nekdaj indiferentni novoakutirani e pa je po istem podaljšanju prešel v malo višjo lego, dobil napeto artikulacijo in se je ščasoma zožil do e in kot tak je mogel doživeti dialektično isto diftongizacijo, ki jo je drugod doživel e < e (v 1. skupini) t. j. e > ie, ie, ia > i, dočim se je široki e (pač že prej, ker je zoževanje e < e trajalo dalj časa) difton-giral v e/. Obe ti dve ugotovitvi se medsebojno podpirati; novoaku-tirana e-jevska kračina je bila v praslovenščini ožja kot staro-akutirana e-ovska kračina: kjer se je e zoževal, tam je neki njegov že malo zoženi refleks dosegel kvaliteto kratkoakutira-nega e in odslej je obema glasovoma diktiran isti razvoj; kjer pa je e ostal širok, tam je tudi kvalitativna diferenca med e in e ostala ter je vsled novih izpreminjevalnih faktorjev postala še mnogo večja. 3. V severnih dialektih (zgornja 4. skupina) je naše podaljšanje nastopilo šele potem, ko je stalno dolgi e že prešel v diftonsf. Pred podaljšanjem imamo tu ali brieg, delo, sedm ali breig, delo, sedm. Vokalni kvaliteti e in e (kratkih) sta se večinoma že izenačili in zato imamo po podaljšanju za oba vokala isti razvoj. Le v podjunsko-mežiških govorih se je nekdanja praslovenska kvalitetna razlika ohranila prav do dobe podaljševanja in zato je tu razvoj bistveno enak onemu v 2. skupini: e ostane širok, e kot višji vokal pa se zoži: f proti e. Tej razlagi — se zdi — se protivi goričansko razmerje dialo : sedm, ki na vsak način zahteva že za dobo pred podaljšanjem za e ožji vokal kot za e t. j. isti štadij, ki ga nam kaže današnja prek-murščina s svojim delo : sedm. Zato nikakor ne smemo pod-junsko-mežiškega e < e identificirati z goričanskim e < e. Zdaj tudi vidimo, da je goričansko narečje — kakor še po tako mnogo drugih pojavih — tudi v obravnavanju staroakutiranega e bližje prleškemu in prekmurskemu kot pa koroškim, čeprav ga na zunaj ia < e tako ozko prislanja k podravsko-pohorskemu. Za goričansko *delo pa velja ista razlaga kot za prekmursko mreža; pripomnil bi le še, da nam je iz razvoja skoro vseh slovenskih narečij že znano, da se je kratki (neakcentuirani) e izredno rad, skoro povsod, reduciral (dialektično se je seveda ta redukcija vršila v različnih smereh, tu v izpremembi vokalne kvalitete), dočim se kratki (neakcentuirani) e redukciji na splošno zelo močno upira gl. Ramovš, Arch. f. slav. Phil. 37, str. '294. Za goričansko narečje nam je potemtakem (na to sem opozoril že, zgoraj) sprejeti sledečo razvojno pot: 1. breig, delo, sedm; 2. delo, sedm; 3. delo, sedm; 4. delo, sedm; 5. dldlo, sedm. Franc Ramovš: O naravi psi. tort- in tert- v praslovenščini. Še danes se pogosto čuje mnenje, da se v znanih slovanskih zastopnikih trat — trot — torot za prvotno tort (isto velja za enake zveze z -Z- in za zveze z vokalom -e-) odraža že pra-slovanska dialektizacija, vendar se vedno češče oglašajo pravilni glasovi, ki stavijo postanek teh glasovnih oblik v dobo po praslovanski, v razvojno dobo posameznih slovanskih jezikov oziroma jezikovnih skupin, prim. M. Vasmer, Rocz. slaw. VI, 181-4; Mikkola Usl. Gram. 9 in 86; V. Vondrak, Vgl. slav. Gram. I2 393 si.; K. Buga, Streitberg-Festgabe 23, 34-5 in ZfslPh. I. 29-31; E. Schwarz, Zur Namenforschung und Sied-lungsgeschichte in den Sudetenlandern (Prager deutsche Stud. 30) 12-4; Briickner AfslPh. 40, 129. Da se tudi v prvotni južni slovanščini premeščenje likvid še ni bilo izvršilo, to je predvsem poudaril Vasmer, ki je navedel: 1. besede, ki so si jih Albanci in Grki izposodili od južnih Slovanov v dobi, ko meta-teza še ni bila izprevedena in 2. imena, ki so jih južni Slovani sprejeli ob prihodu na Balkan in v Alpe od tukajšnjih prebivalcev in izkazujejo premembo tujega tart na slovansko trat. V sledečem hočemo določiti, v kakšni obliki so se praslovanske zveze tipa tort, tert, tott, telt nahajale v praslovenski dobi in kdaj približno se je metateza likvid vršila. Današnje slovensko trat imamo za tuje tart v sledečih imenih: rom.-kelt. Camia > praslovensko 'karrib > Kranj z izpeljankami Kranjdc, Kranjsko (akcentuacija vseh treh imen kaže novi akut ter zahteva prvotno cirkumflektirano tart; izposojeno v nemščino je dalo Kran > *Krain > južno kor.-nem. khran, sev. kor.-nem. khrgan); rom.-ilir. *Cars- (pri Ptoletneju r(o Kagovaadim o^ai Holder, Altkelt. Spsch. 819; ital. Carso, iz česar je nem. Karst z enakšnim pristavkom -t kot Papst, Obst, Axt) ' > psi. *kars-b : Kras, -asa; od tega korena je najbrž tudi ime Krašnja; Argaone (pri ravenskem anonimu) se je v lokalnem rom.-ilir. govoru glasilo *d-argaone (glede d- prim. Skok, Apx. 3a ap6. CTap. I. 4) in dalo slov. Dragonja; Ars(i)a > Rasa; kelt. *Albanto- (gl. Holder 1. c. 79) > pslov. *aZ6, dan. Labod in k istemu korenu *alb- spada še Labnica, nem. Lafnitz na vzhodnem Štajerskem. Dalje navedemo še hlača < rom. calcia (gl. v sledeči Sturmovi razpravi) in za konec VIII. stol. ime Karla Velikega: Kari > pslov. *karl,b > kralj (prim. predvsem Nahtigal, Akzentbevvegung 273-6). Ne prideta pa v poštev imeni Trsat in Trbiž; tam je že romanski, ali celo že predroinanski govor ar premenil v er (ital. Tersatto\ iz kelt. Tarsatica), drugo ime pa so Slovenci v poznejši dobi prevzeli iz nem. tervis (tako se piše v XIV.-XV. stol.), ki je tudi dokaj pozno, kajti Trbiž je kolonija Romanov iz gornje-italijanskega Treviso (za staro kelt. Tarvisium\ nem. današnji a je regularni nemški zastopnik za nekdanji preglašeni a, ki je gori pisan z -e-) gl. Lessiak, Carinthia 112 (1922), 74-5. V IX. stol. beremo že metatezirane oblike: Labanta 860, Labenza 864; osebno ime Zebedrach 864, v lib. confrat. vet. (784-907) Dragabon; Trebinam < trebtno v 1. 860 in v čedadskem evangeliju (1X.-X.) stol. imamo vseskozi trat, tret. Časovno stoje torej blizu stare shrv. oblike, ki spadajo že v dobo pokristjanjevanja, kakor Sumratinj, Stomrata (omenjeno 1. 892; gl. Jireček, Christl. Elem. 26). Ker so se medsebojni stiki Slovencev in Nemcev v alpskih pokrajinah živahneje razpletli šele od konca VIII. stol. dalje, zato ni čudno, ako najdemo v nemških izposojenkah vedno že metatezirano obliko; to dejstvo je obenem važno za časovno določitev metateze. Zdi pa se, da so tudi Nemci sprejeli še nekaj nemetateziranih oblik, to seveda v zgodnejši dobi. Rečno ime Perschling (Bernsnicha 853, Persi-niccha 893, Persnicha v X. stol.) na zgornjem Avstrijskem, v nekdanji Avariji, kjer so Bavarci in Slovani zgodaj trčili drug ob drugega, bo pač iz slov. *berzbnica (dan. breznica; tako tudi E. Schvvarz 1. c.), kajti pri izvajanju iz 'b^rzbnica „Stromschnelle" bi pričakovali drugačnih zapiskov (-ur-). Dalje bi mogli v v imenih Paltental, Paltbach (v XI. stol. Palta) videti slov. *balto (> blato) in za zgodnjo izposoditev bi pričal starobavarski premik b > p\ vendar more biti to ime celo predslovensko gl. Oštir, Beitrage zur alar. Sprachwiss. § 45. Alpsko-nemško Talken „eine Art Breinspeise" se izvaja iz praslovenskega *talk,bno (gl. Mikkola Worter und Sachen III. 85; K. Moszynski, Badania 111), a vendarle moramo reči, da ni popolnoma izključena Strekljeva domneva (CZN. V. 75), ki vidi v Talken češ. dolek „Kuchen" (o čeških kuharskih izrazih v nemščini gl. še Lessiak, Germ.-rom. Monatsschrift II. 281, op. 3). Končno se še navaja krajevno ime na Koroškem: Slamena gorica, čigar nemško ime Ameisbiichl se razlaga iz *Sal(a)manis puhil t. j. Salamonova gorica (Lessiak, Car. 112, 23; E. Schwarz o. m.), pa je to ime s slov. gotovo v zvezi; a zopet ni jasno, ali naj je slamena iz *salmena (to pa za nem. gen. Salmanis) po meta-tezi ali pa po izgubi vokala -a- v prvem zlogu (*slaman-) brez metateze, dasi bi tej drugi možnosti akcentuacija delala tež-koče; vsekakor je treba poudariti, da se je ime izpreminjalo tudi po ljudski etimologiji (v slov. naslonitev na slama, v nem. na Ameise: izgovarja se ommašpihl, v listinah beremo še Al-manspiichl, ali na sammeln pri imenu Sammelsdorf, za kar beremo v XI. stol. villa Salomonis). Prva važna ugotovitev, ki jo moremo na podlagi doslej povedanega podati, je ta, da je le tuje tart dalo isti rezultat kot psi. tort (prim. še Scardona > Skradin, Arbe-Rab, Albona-Labin) in da kažejo izposojenke iz južne slovanščine tudi vedno tart in nikdar ne tort (alb. datte, bal'tt; gršk. (a)^čegva, p akni g, OaX(ia. Vaodiraa, fiapdaTig. AaQyafdaro, \af>ya[ii]o6q pri Vasm pslov. *k'brka, današnje Krka (rečno ime na Dolenjskem in Koroškem); izposojeno v nemščino, da kt-rka praviloma Curca 831, Kurca 864, dan. Gurk in -ur- za -7,r- izkazuje tudi izpeljanka ^k^rčica v nem. Curciza 831 (po preglasu nastane *giirčic, ki da današnje girčac; ker je tudi or prešlo v ir, se piše danes Gortschitz); k istemu korenu spada Corcyra < stshrv. *k%rk'br% > Krkar gl. Skok Apx. I. 9 in Akad. Rječ. s. v.; Cormones 610, 628 > pslov. *k'brmyn'b, dan. Krmin; Cola-pis, Colops, 1. 799 Culpa > pslov. *k%lpa, *kipa, slov. Kotpa (koiipc je na Dolenjskem ime vetra, ki prihaja od Kolpe sem), hrv. Kupa. Ta dejstva, h katerim moremo pristaviti še ona, ki nam kažejo, da je si. d služil kot prikladno nadomestilo za tuji a (Oglej — Aquileia, Osor — Apsarus, Olt < *ohtn — Aluta, opih — nem. *apfih itd.) in da je q nastajalo tako iz tujega an kot on, jasno pričajo, da v prvotni južni slovanščini oblika tort ni več eksistirala. Zastopnik praslovanskega tort se je v nji glasil tart. Zato je umljivo, da še tuje tart, čeprav je bilo tu patam kratko (to velja za romanske skupine; vendar je morda tudi v romanščini še v VI. stol. eksistiralo dolgo tart gl. Meyer-Liibke, Einf.3 142), podala s slov. tart, dočim je bilo tuje tort po svoji vokalni kvaliteti in kvantiteti blizu slov. Hrt, in pa, da so tuji jeziki si. tart podajali s svojim tart. Razvidno pa je tudi, da je že skupna praslovanščina razvila tort > tart, ki je kasneje prešel tu v trat, tam v trot, zopet drugje v torot. Jasno je še nadalje, da na pr. Kari ni nikdar dalo *korl'i>, marveč naravnost in takoj *karl'i> in da pri našem pojavu ne gre za tendenco, ki je le v spominu na praslovanski razvoj skupine tort zamenjavala tuje tart s trat (Belič, Slavia I. 9), temveč za taktično metatezo tart > trat, izvršeno z istočasno meta tezo trat iz psi. tart za prvotno tort, kar pa — v tem moramo dati Beliču prav — ne znači, da epoha praslovanskega jezikovnega razvoja še ni bila zaključena. Kljub Nahtigalu 1. c. pa je prehodu Kari > kral\ pripisovati važnost pri določevanju dobe, v kateri se je metateza izvršila; nas ne moti več vpletanje napačne oblike *korl'b; pa tudi stara bolgarščina (stcsl.) temu ne nasprotuje, saj nam njene oblike aldiji, salnostb itd. pričajo, da je njen trat še jako mlad. V slovenščini se nam metateza javlja v IX. stol.; besede, ki so prišle k Slovencem s pokristjanjevanjem (od konca VIII. stol. dalje), pa posredno kažejo, da je metateza že izvršena: altare ne da več -'altarb, ker skupine *alt- slovenščina ob tem času nima več, marveč ohtan na isti način, kakor se je sploh tačas odpravljal zaprti zlog, prim. Georgius > pslov. *durbd'b in gl. še Vasmer ZfslPhil. I. 156-63. Vse torej kaže, da gre metatezo staviti na konec VIII. stoletja. Glede oblike tert- je treba najprej poudariti, da kažejo slovenski primeri, da je rom. tert dalo v praslovenščini vedno tbrt, to je, isti rezultat kakor rom. tirt, da se je torej obravnavalo v bistvu tako kakor rom. tort, ki je dalo t%rt. Primeri so: Tergeste > *tbržbsth, dan. Trst (Ramovš, Slavia I. 235; glede predslovenske akcentuacije gl. Skok, Apx. I. 11); Bergona > :'bbrgym>, dan. Brgin; rom. dial. *pilgent- (ta oblika je nastala po disimilaciji n-n > l-n iz :ping(u)enl-, ohranjeno v današnjem ital. Pinguente; v *pinguent- je prvi -n- prevzet po asimilaciji iz drugega zloga: *piguent iz Piquentum) > psi. *bbtzqt-b (glede p-b prim. Pletii > psi. -::blbcb, današnje Bovc < btc-; za substituira-nje tujega g s psi. z prim. Gila— Žita, Regina (castra) > *re zbno, dan. češ. Rezno) > *blzet (sthrv. Blzet gl. Akad. rječ. s. v.), dan. Buzet; Sil(i)canum > psi. *sblbkam>, *satkan, ali pa morda naravnost *sbtkam,, *slkan, Celkan 1181. 1., dan. Solkan; *T'Ielm-(h korenu prim. TilaotijuirTog, Timavus in gl. Oštir, Razprave I. 300) > pslov. "tblmijn-b, *tlmin, Tulminum v 1. 1146., dan. Tolmin in s temi slov. imeni primeri še Delmini t> *dbtmbno, v XIV. stol. Dlbmno > shrv. Dumno, Duvno (Skok, Glas. zem. muz. 29, 128). Iz teh primerov sledi tale sklep: substitucija tort > fort nam kaže, da se je tak -o- obravnaval tako kakor neakcen-tuirana o v Bononiae > B-bdint; Corini > 'kijrim, Karin in da se je -e- v zgornjem tert obravnaval tako kakor neakcentuirani e v Nedinum > *nbdim>, Nadin; Glemona > *ghmyn'b, Humin (gl. Skok, Apx. I- 12); sklepajoč po ® in b, moramo za gornje rom. vokale nastaviti o in e in tako nam postane umljivo, da pslov. tert, ki je imel širok e, ni mogel substituirati tujega tert. Ta sklep pa zahteva, da sprejmemo radi jžsl. tret v sledečih primerih (prajžsl. tert) izvorno rom. tert: ilir.-dalm. *kerpso- > si. *cers slov. cima gl. Ramovš Hist. gram. II. 274 in zgoraj omenjeno g > z, napačno je, ako nastavljata Skok in Barič prvotno *čers7,, računajoč pri tem s slov. Čres, kajti slov. oblika je učena literarna tvorba, prikrojena na razmerje slov. čr- do shrv. cr-); Spel(e)-tum > SpletT, (Skok, Nast. Vjes. XX, 452); *serm- (takšno obliko je moral imeti tuji, najbrž romanski govor, iz katerega so si Slovani to ime izposodili; za pojasnitev razmerja med to obliko in običajno pisanim Sirmium bi navedel rum.-mak. vearde < vir(i)de in bi opozoril še na posebno vplivanje sibilantov, gl. Tiktin Grdr. I2 578 in 580) > Srerm, (primeri pri Jirečku, Christl. Elem. 94); Zepčcsj > Sredbcb. Morda spada semkaj tudi slov. Bled, -eda, na kar bi kazalo njegovo nemško ime Veldes, dasi razmerje med obema imenoma ni jasno (nem. -es je najbrž končnica genetiva, ki je v krajevnih imenih pogosto obvladal gl. Schwarz 1. c. 82 si.), za predslov. *b/p/veld-. Romanska dvojnost tert — tert more imeti svoj izvor v kvantiteti, kar pa je malo verjetno spričo dejstva, da so se zaprti zlogi krajšali pozno in da je sovpad i z e še poznejši. Verjetneje je, da je v tem videti ali odsev različnih romanskih dialektičnih obravnavanj (tako je e v *spelt- uinljiv, saj je nastal iz a) ali pa odsev različnih romanskih substitucij za diferentne vokalne kvalitete predromanskih jezikov na tem ozemlju. Za praslovenščino moremo po vsem tem ugotoviti, da se je prvotno tort in tert glasilo v nji kot tart in tert, ki se je koncem VIII. stol. metateziralo v trat, tret. Rudolf Kolarič: Nosni vokali v prvotni slovenščini. Slovenci so si v svoje samostojno življenje na današnjem toritoriju prinesli s seboj še oba nosnika (q in f) in ju še dalje časa tudi ohranili. Zato nam priča: 1. dejstvo, da so Slovenci v krajevnih imenih, ki so jih sprejeli od svojih sosedov in prednikov na današnjem ozemlju, spremenili skupino ont v g, ent pa v g; n. pr. < *labant-, dan. nem. Lavanttal, sloven. Labod; Trojane < *trgd-iane < At-rante, A trans (Ramovš, Hist. gram. slov. jez. II, 264); Kokra < *kgkra, prim. nem. Kanker (Ramovš, ibid. 78); Soča >*SQt'a< Sontius (Ramovš, ibid. 262); *Korgfb (Koroško) < *Carantia (Ramovš, ibid. 109, 262); Žmotiče < Žbfgvjmgtiči k nem. osebnemu imenu Sigimunt (Ramovš, ibid. 251). Isto vidimo v drugih starih izposojenkah, stvn. jungiro > sloven. jggar (pri protestantskih piscih, Ramovš. Hist. gram. sloven. jez. [litograf. skriptaj I. Ljubljana 1920, str. 8). Pinguente je po disimilaciji prvega n > l in po asimilaciji gt' > g dalo *pilgente >*bblz$tb (p>b je ilirotraški prehod) > *btz$tb (Akad. rječnik I, str. 751 navaja historično obliko Blzet) > Buzet; Poreč< *Porqfb < *Porentio, i tal. Parenzo itd. Tregularen razvoj pa imata lat. Ancona > Jakin in lat. an-guilla > južnosl. jegulja. Ancona bi po slovanskih glasoslovnih zakonih moralo dati *gkgwb in v sloven. *Okin, shrv. *Ukin. Imamo pa Jakin. Odkod torej a mesto nazala g? Začetni / je protetičen in torej ne dela težave. Prav tako ne sufiks -ona > slovan. -yn% > sloven., shrv. •in: Salona > Solin, Scardona > Skradin, Albona > Labin itd. Jasno je, da so Slovani morali sprejeti ime Ancona brez prvega n, torej Acona. Prvi n je lahko izginil po disimilaciji in pustil za seboj dolgi a. Še bolj verjetno pa je, da imamo tukaj menjavanje oblik z nazalom in brez nazala, kot ga poznata iliro-traščina in etruščina, n. pr.: Kapa : K&itrpa, HiCo^ : llivtoiApulum: Ompolg etc. (Oštir, Illyro-Thrakisches. Arban. Arh. I, str. 86), etruško ancari : acari (Oštir, Arb. Arh. II, str. 25). Isto menjavanje je poznala tudi stara umbrijščina, v čigar ozemlju leži Ancona (Buck — Prokosch, Elementarbuchder oskisch-umbrischen Dialekte, str. 46 in v. Plan ta, Gramin. d. osk.-umbr. Dialekte I, str. 308 si.), n. pr. iveka poleg iuenga ,iuvencus', sis poleg sins ,sint'; azeriatu, aseriatu poleg anzeriatu, anseriato .observatum'. — Iliro-romansko-dalmatinsko narečje pa je posredovalo prevzem oblike *akona k Slovanom, ki je po vsem omenjenem morala dati samo Jakin. — Ancona je prvotno grški akuzativ oblike 'Ayxd)v. Mesto samo je bilo grško-sirakuška naselbina (Georges, Ausfiihrl. latein.-deutsches Handworterbuch. 8. Aufl. I. 1913, s. v. Ancon). Tudi za ime Ancdn(a) samo se smatra, da je grškega izvora in sicer &yxojv ,Ecke, Bug, Ellenbogen, also == Ellenbogenstadt', ker je „auf 2 vorspringenden gekriimmten Landzungen amphitheatralisch aufgebaut" (W. Sturmfels, Etym. Lexikon deutscher u. fremdlandischer Ortsnamen. Berlin u. Bonn 1925, str. 8). Bolj pa se upira razlagi beseda anguilla, ki bi morala dati *Qz(v)iVa. V resnici pa imamo južnoslovan. jegulja, ki predpostavlja obliko jegulja z nazalnim vokalom g. Obliko jegulja izkazuje tudi Miklošič (Lexikon palaeoslov. str. 1163, Etym. Wb. str. 223), dalje še obliki stbolg. Qgulja, novobolg. j^gufa. Poleg teh imamo še sledeče oblike: bolg. jagiilja (Weigand-Do-ritsch, Bulg.-deutsches Wb. str. 428), egula (ibid. str. 92), je-giila (A. Djuvernua, CnoBapb 6ojirap. fi3. I, 564), shrv. janjulja, ki je naslonjena na lat. anguilla Miklošič, Etym. Wb. 223). Na roman.-ital. obliko anguilla so naslonjene tudi še shrv.-dalmatinske oblike angulja, anguja, jenguja, jangulja, ki jih navaja M. G. Bar to li', (Das Dalmatische II, col. 287). Bolgarske oblike jegulja, jagulja, egula, jegiila so specialno bolgarske, razložljive iz jegulja. Ostaneta torej le obliki Qgulja, jegulja. SI o ven., shrv. jegulja in bolg. (j)egilla je iz prvotnega jegulja, ki ga izkazuje Miklošič (Lex. pal.) po Vostokovu iz Šestodneva Janeza Eksarha Bolgarskega. Istotam se nahaja tudi oblika qgulja, ki bo pač, morda samo pismeno, naslonjena na istopomenski Qgn, ker zanjo nikjer ne najdemo odgovarjajočih refleksov. Ostane nam sedaj samo še oblika jegulja, ki je splošno južnoslovanska. Kako si jo razložimo? Ker je beseda samo južnoslovanska in pa radi istega pomena se navadno misli, da je izposojena iz latinščine (Miklošič, Etym. Wb. 223, Walde, LEW2,'str. 43). Ne bi pa bilo to absolutno potrebno. Lahko bi bila tudi praslovanska last iz indoevrop. *ngu(h) + suf. *a/oulio- (>*ulio- Vondrak, Vgl. SI. Gr. I2, str. 574), kot ga imamo v slovan. besedah trakulja, volkulja etc., ki bi v praslovanščini pravilno dalo j-egulja. — Če se pa pridržimo splošnemu mnenju, da je beseda izposojena iz latinščine, si jo moramo s precejšnjimi težkočami razlagati drugače. Za obliko jegulja moramo torej izhajati samo iz oblike jegulja z nazalnim e in ta iz prvotne *engauPa. Gre torej pri tej besedi z ozirom na lat. anguilla za tri vprašanja: 1. prehod začetnega a > e; 2. lat. skupina gui > slovan. gu in 3. lat. II > slovan. l\ Ad 1. Prehod a>e, takozv. palatalizacijo poznajo dalmat-ska in jugovzhodnoital. narečja, in sicer samo naglašenega a. Pozna ga tudi albanščina v latinskih elementih, kar vse smatra Bartoli (Das Dalmatische I, col. 231 si.) za „mutmafiliche Nachwirkung des Illyrischen". Dalmatščini, jugovzhodni italijanščini in albanščini je skupen tudi preglasa > e (Bartoli, l.c. I 232). Da je ta prehod poznala ilirotraščina, je znano, n. pr.: J&y.oi Ja-/.ig: Jfy.i^alo e, so ga gotovo poznala tudi v starejši dobi, in sicer še v večjem obsegu. Poznati so ga morala vsa balkansko-Iatinska narečja, za kar govori že albanščina. In od Iliro-Romanov na Balkanskem polotoku so južni Slovani morali dobiti obliko *engaaVa — anguilla. Ad 2. Vlat. skupina gui je v nenaglašeni poziciji, n. pr. v gen. plur. anguillarum prešla v gu: angullarum kot n. pr. v Aquileia > Aculeia (prim. Skok, ČJKZ III, 31, ki tako asimilacijo priznava tudi za besedo jegulja ozir. anguilla, ibid. op. 4). Sicer navaja Groberjev Grundrifi2 I, 465 tudi obliko anguTa, za katero pa misli Meyer-Liibke, da je le napačno pisana. M. Bartolli, Jagičev zbornik str. 44 pa jo smatra za pravilno (anguVa). Sicer bi pa za vlat. angu/la govorila tudi katal. oblika anull. Mogoče pa tudi, da je eksistirala vlat. deminutivna oblika angula. gu je v ilirotraščini dalo pravilno gau (o tem menjavanju u : au v ilirotraščini prim. Oš tir, Arb. Arh. I, 97 si.). Vsekakor pa je glede slovan. u : lat. i, ako ni sufiks -ihilla direktno zamenjan s slovanskim sufiksom -ulja (volkulja etc.) med lat. anguilla in slovan .jegulja isto razmerje, kot v izposojenkah iz latinščine kub* ,Becher, Pokal' za lat. cupa proti k%bbh za lat. cupellus (Oštir, 1. c. 97). Ad 3. Lat. //>vlat. / (anguila suponira Meyer-Liibke, REW št. 461 za španščino) > slovan. I kot n. pr. v košulja za lat. casu(b)la, Oš tir, Arb. Arh. II, 374, ki veže /' z ilirotr. sufiksom -ja. Vrnimo se po tem ekskurzu zopet k pravi nalogi nazaj. Nadaljnji dokazi za eksistenco nosnikov v prvotni slovenščini so: 2. Rinezem sporadičnih besedi v brižinskih spomenikih, ki je bil že dovolj obravnavan (Nahtigal, ČZN XII, 77 si., Ramovš, Hist. gram. [litogr.] I. str. 9 si., kjer je povsod navedena pristojna starejša literatura). 3. Krajevna in osebna imena v listinah in 4. Slovenska krajevna imena v nemščini, ki imajo za na-zalni vokal pogosto čisti vokal + nazalni konzonant, n. pr; An-dritz pri Gradcu c j^drica, Grundelsee< (o)krgglo (jezero) (Štre-kelj, ČZN 1904, 79, 86 si.), Admont < vodo-mQh (Štrekelj. 1. c. 71 si.). Nosniki so izgubili svoj nazalni element šele na slovenskem ozemlju in sicer je g dal e, kot še v srbohrvaščini in regularno tudi v bolgarščini; q pa je edinole v slovenščini dal o, v vseh drugih slovanskih jezikih pa u. Tukaj se hočem podrobneje pobaviti le še z refleksi slovenskih nosnikov v krajevnih in osebnih imenih starih zapiskov in z njihovimi refleksi v nemških krajevnih imenih, izposojenih iz slovenščine ter obenem pokazati, kakšna je bila njihova prvotna kvaliteta in kdaj so nazali v slovenščini onemeli. on. *BQdigojb : 1075—1090 Bondigoiz, neki svobodnik Kos1 III 312; XII stol. Fondegoi, Lib. confr. Sec. Kos IV 927 (Miklošič, ON aus PN str. 20 pravi h korenu bQd-: „Personen-name fehlt", kar torej ne velja); *-bod* : 945 Zemibond, neki svobodnik na Koroškem, Kos II 392; *dqbrava\ 1454—64 Dom-braiv Zahn, ONB2 139; *lQČica : Lon schitz, sev. od Aflenza, 1312 Lonsiz, 1342 Lunsiz, 1352 Lanschitz, 1382, 1494 Lonschitz Zahn, ONB 317; *vodo-mQH: Admont, 1005 Adamunta, c. 1140 Ademunt, 1180 Admunt, 1202 Admont etc. Zahn, ONB str. 2; *-SQd% : 1065—75 Blagozont Kos III 234, etc. etc. q > an. *okrQglo: Krangl pri Gmiindu na Kor., 1206 Ocrvgel S t ur, Die slav. Sprachel. str. 72; Hgče: Lantsch, gora in potok v Bretenauu pri Brucku, 1369 Lontsch, 1395 Lonchsch, 1475 Lantsch, 1487 Lantsch Zahn, ONB 292; *Iq-čachz, — Landscha, Df. so. Leibnitz, c. 1070 Lontsah, 1150 Lonsza, 1190 Lonsach, 1286 Lonschach, 1322 Lontschach, 1372 Lantschach Zahn, ONB 292; Hqčachb\ Landschach, pri Knittelfeldu, XII/2 Lontscach, 1285 Lensach, Lenscach, 1290 Londschach . . c. 1400 Lantschach, 1478 Lagntschach . . . Zahn, ONB 292; *lgka: Lang, pri Lipnici, 1140 Lunka, -ken, 1155 Lonch, 1219 Loncha, 1395 Lonk, Laenk, 1399 Lenk, 1400 Lonk, 1424 Lonckh Zahn, ONB 293. q >ain. *lQŽach'b: Lainsach, Thal s.s. Michael a/d Liesing, 1230 Lonsach, 1338 Lonsach, 1373 Lansach, 1428 Lonsach, 1440 Leinsach, Lansach, 1491 Lonsach, 1495 Lansach; Lainsach, vas v imenovani dolini, 1454-64 Lonsach Zahn, ONB 290; 1 Kos Fr.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I—IV. Ljb. 1902-1915. 2 J. v. Zahn. Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien 1893. *lQka: Laing, vas pri Knitelfeldu, 1181 Lonk, XII/2 stol. Lonke, Lonc, 1285 Lonck, 1295 Loenk, 1406 Lank, 1465 Lainckh, 1494 Langk, 1494 Lagnckh Zahn, 0N8 290; *lgka-tal: Lainthal, Ggd. o. Trofeiach, 1352 Loijnk-tal, Lonktal, 1361 Lonktal, 1383 Longtal, 1388 Lang-, Lontal, 1429 Longtal, 1434 Lankchen, Lankental Zahn, ONB 289; prim. še gori pod q > an: 1478 Laijntschach. Semkaj spada mogoče tudi Candida > Hajdina — nem. Haidin za kar imamo v najstarejših zapisih 1164 Chan-dingen, 1200 Gandin(e), 1200 Kandingen, 1202 Candin, 1265 Chaendingen. 1273 Chendingen, c. 1310 Chendingen, Chendinge etc. Zahn, ONB 248. Q>un. *o-ki'Qglo: Krungel, vas južno od Mitterdorfa pri Aussee, 1300 Chrvngil, -gel, 1335 thrun-, 1443 Kringel Zahn, ONt5 119; *o-krQgto (jezero): Grundelsee, sev. Aussee, 1188 Chrungilse, 1300 Čhrungelse, 1476 Krumelsee, 1479 Crun-gelsee, 1494 Grundelsee, 1496 Krunglsee Zahn, ONB 240, *lgk'b-vica: Lungitz, potok in dolina pri Hartbergu, 1128 riuus Lunguiiz, 1146 Loncwiz, 1427 Lunkivicz . . . Zahn, ONB 322. Pisava vokal + nazalni konzonant za q se pri slovenskih krajevnih imenih najde v starih listinah neštetokrat tudi tam, kjer danes nazalnega elementa absolutno ni več, n. pr. Igka — Škofja Loka: 973 Lonca, 1215 Lonca in še 1354 Lonkam, ko se gotovo ni več tako izgovarjalo, marveč so to le historične pisave, prevzete iz starejših listin. q > o. Regularni refleks p-na v slovenščini je o, ki je tudi najštevilneje zastopan: *BQdigojb: 1065—75 Bodigoy (briksen. podložnik) Kos III 231; *-bQda: 9—10. stol. Prisnoboda (Čedad, evang.) Kos II 328; 9.—10. st. Penebod Kos II 328 (Miklošič, PN 33 si, ON aus Pers. 20); *d<)benbno: Dobe (pokrajina pri Slivnici blizu Celja), 1436 Tobeno, 1466 Dobennakh {< *dqbenb-nach-b) Zahn, ONB 135; *SQ-Vbrbska dgbrava: Dobrava, gozdič med Soro in Savo, 989 Zourska Dobrauua Kos II 490; *dQb%-nikb: Tobnik pri Mitterdorfu v muriški dolini, 1463 Tombnik Zahn, ONB 136;*glQboko: Globocken, pokrajina jvz. Ubelbacha, 1488 Globoken Zahn, ONB 215; *KQb$6a{< keltorom. *Cambentia S c h w a r z, ZONF I, 1925,str. 47): nem. Kobenzpri Knittelfeldu, 1339 aqua Chumbenz,vas 890 Chumbenza, llllChuombenz, 1393 Chobencz etc. Zahn, ONB 103; *lQgi> — Logje na Tolminskem, 1170 Logre Kos IV 508; *lqkavbCb — Lokavec v Ro-činjski dolini, pol. 1086. Locunz, Locarizzi Kosili 385; *mQti>-nica — Motnica (nem. Mettnitz), vas pri Sachsenburgu na Kor., 1050—65 Motniza Kos III 156; Motnica, reka na Kor., 1. 898, pravzaprav 1172—76 Kos II 320, Motniz Kos II 320, 1043 Motniz Kos III 124; *MQtimira: 9,—10. st. Motimira (Čedad, evang.) Kos II 328; *mQi'bnik'b: Motni k. trg na kranjskoštaj. meji, 1123-46 Motnik Kos IV 77, 1247 Motnik, 1479 Metnickh, dan. nem. Motnik g Zahn, ONB 341; *mQŽbCb: 9. stol. Mosiz (Lib. confr. vet.) Kos II 329; *mQŽegojb\ 977—982 Mosogouuoni (dat. sg.) Kos II 460, 984 Mosogoivoni Kos II 482; *dragoniQŽb\ 819 Dragamosus socer Lindevviti Kos II 57; *i-Qka : 9.—10. stol. Dragoroc (Čedad, ev.) Kos II 328; *sgtla — Sotla (reka), 1016 Zotla, 1028 Zontla, 1130 Zotel Zahn, ONB 468, če ni iz lat. ad salutam (Ramovš, Histor. gram. si. j. [litogr.] I, str. 27) itd. itd. Na širok o kot refleks za q kaže današnji a: *glQboko: c. 1400 in dan. Glabeck pri Gradca; 1478 Glabokh pri Vuze-nici; Glabocken, sev.Trofeiacha, 1454—64 Glabocken-, Glaboken (tudi Glaubocken) pri Aflenzu, 1351 Glaboken; Glabocken ob Rabi, 1265 Globecke, 1390 Globokken, 1406 Glaboken etc. Zahn, ONB 213; *lQŽ/čbnica: Lasni t z (reka pri Lipnici), 890, 977, 982, 984 Luonzniza, 1030 Lonsniza, 1043 Losnica, 1057 Luonsniza. 1168 Losinze, 1184 Losniz, 1429 Losnicz, 1439 Lasnicz, 1456 Losnicz Zahn, ONB 296; *lQka\ Lack (Loka pri Zidanem mostu), 1265 Lokke, 1423 Lok, 1425 Lakg, 1452 Lackh Zahn, ONB 287, kjer še razne druge Loke-, *vodomQH: Ud mat pri Zidanem mostu. 1265 Odemvt, 1482 Vdmunt Zahn, ONB 475; Wurmat (zap. Maribora pri Selnici), 1093 Vodmunt, 1145 Wurben, 1200 Worben, 1201 W°demunde, 1265 Wudemut itd. Zahn, ONB 512. Te oblike z v- (Wurmat, Vodmunt, Wudemunde itd.) pač dovolj jasno govorijo proti Vasmerjevi razlagi (AfslPhil. XXXVIII, str. 89) iz "oHmgH za Admont, ki pravi, da v slovanskih jezikih ne pozna sestavljenke vodo-mgh ,Wasserwirbel'. Prim. še ljubljanski Vodmat in asimilirano Udmat. q>u. Na že ozko kvaliteto ue. *lQgi>: Lueg, no. Pollau, 1348, 1459 Lug Zahn. ONB 321. q > o le. '■dobljacln: Deblach na Kor., 993 Donplachi Kos II 513; *da/i(e). *dgbljachi,: Dumi a c h pri Brucku ob Muri, navadno Diemlach, Dimlach, 1023 Domiahc Kos III 55, Ramovš, Hist.gr. (litogr.) I 28 navaja še: 1023 Donplachi, 1148 Domelache, 1230 Doemlach, 1326 Domlach, 1349 Domlach, 1424 Tomlach, 1495 Tomlach Zahn, ONB 154, kjer prim. še menjavanje Diimlern/Dimmlern; *ggbljach'b (h gQba, prim. kraj. ime Gobnik na Kranj., Miklošič, ON Appell. 1120): Giimplach, navadno Gimplach, vas pri Trofaiachu, c. 1155 Gomplach, 1175 Gomplarn, 1265 Gopla, 1371 Guenplach, 1372 Gomplach, 1424 Goplach, 1434 Gumplach, 1456, 1500 Guemplach Zahn, ONB 244; *o-krggljacln: Krieglach (v Muriški dolini), 1148 Chrugelahe (brati treba pač že Krilgel—), 1227 Chrugelach, 1230, 1232 Chrugelah, 1251 castrum Kriglach, 1314 Cliruegla, 1344 Chrugla, 1353 Chruegelach, 1393 Khrieglach, 1406 Chru-lach, 1429 Cruglach, 1483 Krilglach Zahn, ONB 116. Tudi za Krungel (okrgglo) beremo enkrat Kringel (1143, gl. gori). Mogoče spada semkaj še *rgčica, dan. Ročica pri sv. Jakobu v Slov. goricah, ki se piše v listinah 1106—24 Riesitz Kos IV 22, 1193-1220 Rietsiz Kos IV 855, če ni tukaj prvotno Rečica. Dan. nemško ime se glasi Rotschitzen ali Rotschiitzen, Zahn, ONB aus 398. Miklošič, ON Appell. II, str. 15 navaja po Jarniku še nem. Dibitsch za v dobičah. * * * Kako naj si vse te različne reflekse razložimo? „Menjavanje med pisavami on, an, un — cesto pri istih besedah — ni mnogokrat več kot grafična samovoljnost: 1140 Lunka, 1155 Lonch (Lang pri Lipnici); 1342 Lunsitz, 1312 Lonsiz (danes Lonschitz pri Aflenzu)" Kelemina, ČZNXXI, 1926, str. 58. Današnji refleksi pa drugače. Najstarejše pisave skoraj vseh gori navedenih refleksov izkazujejo on/o za nazalni g, ki ju je treba vzeti za temeljni refleks p-na. Ostale divergentne reflekse je torej treba razlagati le iz temeljnega in za slovenščino edino upravičenega refleksa o ozir. še pravega g. Razvoj g > on ne potrebuje druge razlage kot to, da se je nazalni element o je povsem jasen. Kot sem že gori pri primerih prehoda g > a omenil, kaže refleks a na široko kvaliteto nazalnega g. Isto tudi pri g > an in g>ain. Kakor kažejo pisave, pa se je prehod vršil preko nekega glasu, ki ga listine pišejo najprej z o, oe, potem z i, ae in sicer od konca XIII. stol. dalje: 1286 Lonschach, 1295 Loenk, 1395 Laenk, 1338 Lonsach, 1475 Lantsch, ali celo z e: 1285 Lenscach, Lensach, 1399 Lenk. Oblike z a začno nastopati šele od 2. polovice 14. stol.: 1351 Glaboken, 1372 Lants-chach, 1373 Lansach, 1406 Lank. Jasno je torej, da se je prehod Q>an, ain, a moral vršiti preko preglašenega o>q s široko kvaliteto. Znaki za ta preglas so oe, oe, o, oi, o e, (Weinhold, Mhd. Gramm.2, str. 109). Ponekod pisave o, oe, a, ae, e lahko z gotovostjo smatramo za reflekse preglašenega o ali že <3, kjer je namreč v naslednjem zlogu bil i ali morda tudi nemški refleks za sloven. 6 ali še t', ki je bil takrat pač močno palatali-ziran (prim. Lessiak, Carinthia 1906, str. 146, Ramovš, Hist. gram. slov. jez. II, str. 258, 262 si., 265 si.), na pr. 1456 Losnicz, 1286 Lonschach. V tem drugem slučaju so morala biti imena s c (t) in 1' (*DQbljach'b > Deblach, Dumlach), ki naj bi s svojim palatalnim elementom povzročila eventualen preglas, zelo zgodaj izposojena, ker / v bavarščini od 9. stol. naprej izginja in torej tudi ne more več povzročiti preglasa (Sehatz, Altbair. Gram-matik, § 19). Potem pa je malo čudno, da beremo preglas o>o zaznamovan šele od druge polovice 13. stol. dalje, dočim začenja sicer njegovo označevanje že od konca starobavarske periode, (t. j. preloma 10. in 11. stol. dalje, Michels, Mhd. Ele-mentarbuch3-4 1921, § 8), Sehatz, Altbair. Gr. § 30. Sicer pa je pisava o za preglašeni o v rabi še v 13. stol. Michels, Mhd. Elb. § 31.2 ki pravi, da so označbe oe, o, ce „wohl Nachbil-dungen von ae, a, aeK, torej poznejše. Vendar pa si je težko razložiti tak preglas v slučajih kot lqka — Lang, kjer ni bilo nobenega i ali / v naslednjem zlogu, ki bi preglas lahko povzročil. Popolnoma umljiv je preglas v slučajih kot mgfoniki, — Motnih, že 1. 1247. Motnik, 1479 Metnickh; mesnica — Met-nitz; dQbljackb — Deblach itd. V takih slučajih z i ali j v sledečem zlogu si moramo torej absolutno nastaviti preglas o >6, ki se je pa najbrž analo-gično razširil tudi drugod, kjer sicer ni bil upravičen. Ponekod se je potem zaokroženost ustnic opustila, kar se v bavarščini najde že od 12. stol. dalje (Michels, Mhd. Elb. § 86), to je o preide v e. Oba pa sta morala biti odprte kvalitete, d se je kmalu približal artikulacijski legi visokega a, ter to stopnjo deloma tudi dosegel, kot je to za odprte zloge v bavarščini (od 13.—14. stol.) itak dognano, Michels, 1. c. § 83. Ponekod pa je najbrž široki p direktno prešel v a (E. Schwarz, ZONF I, str. 48). Ta drugi prehod je v srednji bavarščini tudi znan (Schwarz, 1. c.) Vse to se torej ujema tudi s časom, ko začno v listinah nastopati pisave z o in a. S tem imamo razložene oblike s prehodom Q>a, q > an, q > ole. Nejasne so le še oblike z diftongičnim ain za q : Lainsach, Lainthal, Laing (gl. gori). Te diftongirane oblike nastopajo šele od druge polovice 14. stol. dalje, povečini šele po oblikah z an, n. pr. 1352 Loynktal, 1440 Leinsach, 1465 Lainckh, 1494 Lagnckh in samo enkrat, 1478 Lagntschach (za današnji Land-schach pri Knittelfeldu). Ker slučaji z ain v listinskih zapiskih nikjer ne kažejo razvoja proti u, ki naj bi po eventualnem pre- glasu in diftongizaciji dal au > au, ei, ai, si jih je pač treba razlagati edino z diftongizacijo preglašenega o>ei (Michels, Mhd. Elb. § 95, op. 1), ki nastopa pogosteje od 14. stol. dalje tudi v ba-varščini. Razložiti si moramo sedaj še sledeče nemške reflekse za q: un, u, ue, ii/i(e), ki vsi kažejo že na ozko kvaliteto ue (*lQg* — 1348 Lueg, 1459 Lug) je iz uo, ki ga v srvn. pišejo z u in tudi ue (Michels, 1. c. § 34), ako je ime sploh slovensko in ne morda srvn. luoc, -ges ,Lagerhohle, Hohle, Schlupfwinkel, Loch, Offnung' (Lexer, Mhd. Taschenvvorter-buch, 9. Aufl. 1908, s. v.). Analogičen preglas kot v q >o >o/e imamo tudi pri q > u > iili(e). Gornji slučaji: *dQbljacln, > Diimlach, *g Giimp-lach, *-o-ki-Qgljacln > Krieglach in eventualno še *rQčica > Rie(t)-si(t)z ter *dQbičachi, > Dibitsch (Diemlach, Dimlach, Gimplach so poznejše pisave) so doživeli svoj preglas radi sledečega pa-latalnega /' ozir. i. Seveda je morala večina teh imen priti v bavarščino še pred 1. 900., da so ta preglas lahko doživela, ker je, kot smo že gori omenili, od 9. stol. naprej / tudi v bavar-ščini izginil. Nekoliko začudi tudi tukaj dejstvo, da je preglas ostal dolgo časa nezaznamovan; šele 1251 beremo prvič castrum Kriglach, torej tudi že z isto opustitvijo ustnične zaokrožitve, kot pri o > e. Pisave Giimplach Gimplach, Diimlach Dimlach pa pričajo tudi, da je pisava ie (Krieglach) samo književna in pa da je bil refleks u > q kvantitativno krajši kot nem. u ali o, vendar pa zopet daljši kot nem. u/o. Moral je biti nekaka nad-kračina. Ponekod, kot ravno v Krieglach se je lahko pozneje kratek vokal podaljšal (i > ie) Behaghel, Geschichte der deu-tschen Sprache. 4, Aufl., str. 137 si., H. Reis, Die deutschen Mundarten. (Sammlung Goschen 605). 1920, str. 125. O razvoju slovenskega nosnega vokaja q v nemščini^ pa je nekoliko drugačno mnenje izrekel prof. Kelemina v ČZN XX, str. 144—154, predvsem pa XXI, str. 57—75. Nazalni vokal q izkazuje po njem dve smeri razvoja: 1. normalno slovensko stopnjo o: *lgka, 1140 Lunka, 1155 Lonch, danes Lang pri Lip-nici; *ločbnica, 1312 Lonsiz, 1342 Lunsitz, dan. Lonschitz pri Aflenzu; 2. v drugem slučaju pa prehod q>u">u: n. pr. dan. Krieglach v Muriški dolini, 1148 Chrugelahe, kjer je pravi vokal u u nastalo pod tujim vplivom. Jaz pa smatram tudi nemški refleks u za slovenski glas, namreč že zelo ozki 0, ki so ga Nemci apercipirali kot u. Ozki refleks q > o je v vzhodnoštajerskih narečjih danes sličen že skoraj kot čisti u. Prof. Kelemina nahaja znatne jezikovne diference v alpskoslovenskem ozemlju že s prvega početka ter razlikuje na njihovi podlagi „zlasti dva sloja naseljenstva; še v današnjih narečjih se izražajo — vsaj deloma — stari odno-šaji" (str. 58). Pri tej bifurkaciji p-na opozarja Kelemina (CZN XXI, 59 in 75) na prehod q >u v beneških narečjih. Na podlagi te paralele z rezijanščino in še drugih jezikovnih momentov, se obrača zmeraj bolj k čakavščini. Misli namreč, da se je najbrž „vlegel nad prvotni sloj stanovništva, ki je zgubil zgodaj rinezem, drug sloj, ki je bil tukaj bolj konservativen" (str. 59), kar sklepa iz tega, „da nastopajo oblike z rinezmom često i kasneje kot one s čistim vokalom" (1206 Ocrvgel, danes Krangel). Prvotni sloj so bili tukaj gotovo Slovenci s svojim razvojem^ > o, drugotni sloj, ki se je na prvega „vlegel", pa Hrvatje — Cakavci, ki so v 1. polovici 7. stol. spodili iz savske kotline in Karantanije Obre ter se sami med Slovenci naselili kot njih gospodarji, kasazi (Hauptmann L., Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije. Njiva II št. 7, str. 115). Cakavci naj bi torej prinesli s seboj u < q ali vsaj tendenco k temu razvoju. Tako si je prof. Kelemina po osebnem zatrdilu tudi to mislil, četudi je to na omenjenem mestu malo nejasno izrazil. Cakavci so bili po njegovem mnenju med Slovenci raztreseni skoraj po vsem njihovem ozemlju, notri do Rezije, po Koroškem in Štajerskem. Povsodi, kjer imamo za q danes u, misli, da je to čakavski vpliv. Za ta prehod navaja Oblaka, AfslPhil. XII, 428 in XIV, 211. Prezrl pa je, da gre na citiranih mestih pravzaprav le za akuzative sing. ženskih a-debel, v enem slučaju za navadno enklit. fu < sqH (3. pl.), v drugem za nenaglašeni u< q v imaiu, le v enem samem slučaju za na-glašeni umQŽb. In Oblak, 1. c. XIV, 211 izrecno pravi: „So auch in der jetzigen Sprache, denn in den venet. Dialecten ist u fiir q fast nur auf die Endungen des Substan-tivum und des Verbum beschrankt, doch auch da liegen in einigen Mundarten o und u nebeneinander, wahrend andere wieder o bevorzugen." AfslPhil. XII, 428 pa pravi Oblak po S tre ki ju, Morphologie, str. 424: „An die venetianischen Dia-lecte schliesst sich der gorzer Mittelkarstdialekt an, der in diesem Casus (t. j. acc. sg. fem. a-debel) nur die Endung -u kennt." Znano je tudi, da imamo danes v dialektu srednjega Krasa za nazalni q najpopolnejši ozki refleks u: bog >bug. Beneško narečje, na katerega se prof. Kelemina sklicuje, se v mnogem naslanja na goriško-kraško (Oblak. LMS 1891, str. 76), čigar naravni podaljšek tudi tvori. Ni torej čuda, če ima tudi podobne pojave. V goriško-kraško-beneških narečjih gre torej za nenagla-šene končne zlo^e, ki pa so imeli v slovenskih narečjih popolnoma drugačen razvoj kot naglašeni in to še celo v začetku ali sredini besede. Primeri prehoda g > u v vštaj. in alpskoslo-venskih narečjih, ki jih Kelemina navaja, pa se tičejo vedno samo sredine besede in to še dostikrat naglašenih zlogov ali vsaj takih, ki so po naglašenih bili lahko analogično vplivani. Treba jih je potemtakem ločiti od rezijanskih slučajev in zato po mojem mnenju ta Keleminova paralela odpade. Kar se pa tiče preslojevanja slovenskega alpskega prebivalstva, mislim, da tudi ta domneva ni upravičena. V listini je lahko podana oblika, ki ima refleks u le netočno pisan za takrat že ozki g ali o, ki ga je pisec listine lahko privzel celo iz starejših zapiskov, kjer je bil refleks g-na podan po še živi govorici Slovencev. Lahko pa je tudi že pravi nem. u < g, kot ga Kelemina itak predpostavlja, ali vsaj sloven. 0, ki je bil vzet iz slovenskih ust kot nem. u. Sicer pa se mi zdi zelo neverjetno, da bi čakavščina bila pri ohranitvi rinezma bolj konservativna kot slovenščina. Ce se je to „preslojevanjeu zares isvršilo, je bilo to še v tako zgodnji dobi (začetek 7. stol.), ko sta tako slovenščina kot srbohrvaščina še poznali g kolikor-toliko enake kvalitete. Ker so bili Hrvatje v absolutni manjšini, se njihov, eventualno kvalitativno nekoliko diferencirani g, pač ni mogel dolgo vzdržati med močnejšim slovenskim življem. Moral je ž njim sovpasti. Današnja oblika Krangl pa ima lahko svoj n tudi sekundaren, ki se je razvil med vokalom in konzonantom kot v slučajih sloven. dial. numga< noga (Ramovš, Hist. gr. II, § 61); tudi nemščina pozna tako nazalizacijo, n. pr. genung < genug (Behaghel, Geschichte d. deutschen Sprache4, § 163). Lahko pa sta obliki Krangl in Dombra tudi stari. Nemci so si ju izposodili od Slovencev pač še v tisti dobi, ko je bil nazalni element e-na še močno slišen in so ga Nemci apercipirali kot vokal + nazalni konzonant. Večkratna izposojevanja imen itak niso nič redkega (E. Schvvarz, ZONF I. 1925, str. 45 ssl.). Prav tako pa je tudi znano, da beremo v listinah še često stoletja pisavo kakšnega krajevnega imena, ki se že zdavnaj ni več tako izgovarjalo. Vprašanje, kakšna je bila kvaliteta prvotnega slovenskega {>-na, je pravzaprav rešeno že z zgornjimi izvajanji, iz katerih na podlagi podanih primerov jasno sledi, da je bil g v v slovenščini prvotno širok, odprt vokal, ker bi nam bil sicer njegov prehod v an, ain, a težko umljiv, ako bi bil g kvalitativno ozek vokal. Prehod v smeri proti a je številično tudi bolje zastopan nego prehod g > u, ki je torej poznejši, ko se je slovenski živelj pred nemškim že precej skrčil. Pa še nek drug moment govori po mojem mnenju tudi za to, da je bila kvaliteta nazalnega g prvotno široka, dejstvo namreč, da je skupina a -(- n + konzonant (*Carantia > *KorQt'b, Atranie > Trojane) prešla v prvotni slovenščini in tudi v srbohrv. v q, kar bi pri eventualni ozki kvaliteti praslovanskega q bilo nemogoče. — Tendenca zoževanja odprtega nazala q pa je morala biti že pra-slovanska, to pa radi tega, ker je q v teku razvoja posameznih slovanskih jezikov kmalu, že ob času onemitve nazalnega elementa (9.—10. stol.) dosegel u oziroma v slovenščini o. Da je bil g oziroma njegov sloven. refleks o v času brižinskih spomenikov, to je nekako koncem 10. stol., že ozek vokal, govorijo najbolje brižinski spomeniki sami, ki imajo za q/o pisave un, u. Lepo statistiko van in § > a, torej prvotno široko kvaliteto nazalnega vokala g Enako zastopstvo slovan. e najstarejših imen v bavar-ščini suponira tudi E. Schwarz, Zur Namenforschung, str. 271, in sicer: 1. najstarejša imena imajo en, 2. druga plast a/J, an (z visokim a, enakim bavar. sekundarnemu preglasu) in 3. plast a. Da je bil sloven. q odprt vokal misli tudi Les si a k, Carin-thia 96, 1906, str. 146 si., Carinthia 112, 1922, str. 49 op. 2. Po mnenju prof. Kelemine, ČZN XX. 1925, str. 151 se slov. g iz interno nemških jezikovnih razlogov substituira v nemških zapiskih do 1. polovice 12. stol. z e, kasneje pa z a (= se), oe. Sicer pa si oglejmo najprej oblike, ki jih imamo v starih listinah in današnjih narečjih. Material o raznih Knežah gl. še Kelemina, 1. c. XX, 152 ssl., 166 si. č > en. *KQb$ča (< *Cambentia ZONF I 47) > nem. Kobenz, 890 Chumbenza . . ., 1247 Chumbeng . . . (gl. gori pod q > o/); ^■Sv^tophH: 9—10. stol. Szuentiepulc (Čedad, ev.) Kos II 328; 898 Zuentibolch (2 X), neki plemenitaš Kos II 319, 320; 1. 903. Zuentipolch(o), Zuentipo/c Kos II336; *Sv^toslav-b: 12. stol. Ziven-zelav conversus Kos IV 926; *Sv$tožizna: 9.—10. stol. Szuente-zizna Kos IV 328; *Sv$tušb: ca 1000 Zuentusso Kos II 536; vt>fe: dan. nem. Ventsch (navadno Fentsch), vas pri Kobenzu, 1171 Veux, 12. stol. Uentsce, 1288 Vencz, 1428 Ventsch Zahn, 1 Njegove, 1. c. navedene študije ,ObOst. ON.' žal nisem mogel dobiti v roke, kakor tudi ne Lessiakove iz .Prager D.JStudien' 8. ONB 180 (prim. še Miklošič, ON aus PN št. 63); *v$tegojb: 1075—90 ingenuus Wenzegoi Kos III 311; 1085—90 Wenzegoi Kos III 368, 1085—90 Wenzegoi Kos III 370, 372; *vtfestava: 9.—10. st. Uuentescella Kos II 328. an. *j§drica: An d rit z pri Gradcu, 1265 Endritz, 1290 Endertz, 1371 Endritz, 1430 Andritz, 1451 Andritz Zahn, ONB 11; * Svetim: 1183-94 Zivantin (svobodnik) Kos IV 671; Svtfo-phkb: 9.—10. stol. Santpulc (romar iz Čedad, ev.) Kos II 328; *svQtoslav%: 1183—94 Zwanzlawe Kos IV 671; *Sv§tbCb: 12. st. Zivantiz Kos IV 927 $>in. * ledine: Ledine, vas zahodno od Žirov na Kranjskem, 1063 L in ta Kos III 228; '■■m%kynbje-. Mekinje pri Kamniku, nem. Minkendorf, tako že 1143—47 Minkendorf Kos IV 195, 1253 Minkendorf S c h u m i, URB II št. 203; *želqfe: Žele če (vas ob blejskem jezeru), 1050—65 Cilintum, 1070—80 Zilinta proti 1075—90 Zilecca Kos III, 167, 259, 311 in Ramovš, Hist. gram. II 268. q >a. *gr$zbnica: Graslitz pri Frojachu, 1373 Grasnitz, 1415 Gressnitz, 1463 Grassnitz, 1464 Gresnitz, Grasnitz, vas pri Aflenzu, 1275 Graecznicz, 1284 Graesnitz, 1494 Grassnitz Zahn, ONB 228; *Hn^z-: Gnas, potok pri Feldbachu, 891 aqua Knesaha, 1437 Gnes; *Kneže: Gnas trg pri Feldbachu, 1229 Gnaese, 1282 Gnas, 1318 Gnes, 1321 Gen as, 1440 Gnes, 1446 Gnas; Gnas, vas ob imenovanem potoku, 1308 Ober Genaes, 1377 Gnes, 1386 Gnagzz, 1476 Gnes, 1500 Gnass ... Zahn ONB 216; *Ki>neževifi: Knasweg Ramovš, Hist. gr. II str. 267; *l$di-Ledinek (dvor pri Vitanju na Staj.), 1442 J^ading, 1445 Ladin, 1449 Ladein, Ladnigk, i500 Ledin Zahn, ONB 299; * latinica: L a ni t z, potok na Zg. Avstr., 1341 Ladnicz K. Schiff-mann, Das Land ob der Enns, str. 205; *sv$tbCb: ca. 1200 Zivatiz Kos IV 922. q> e je za slovenščino regularen refleks: *čbrn§ (gen. -§te); 954—991 Zime Kos II 497. V lib. confr. vet. 9. stol. Zerno Kos II 329. *qreda: Grede sev. od Brežic pri Pišecah, 1263 Grede, 1404 Gred, 1500 die G reden Zahn, ONB 232; *kazn<> (Miklošič, PN št. 158): ca. 975 Kazne Kos II 452, v Čedad, evang. 9.—10. s.ol. enkrat Kasno Kos II 328; *k*npzovo (selo): Gnesau pri Trgu na Kor., ca. 1160 Gnessov Kos IV 411; *sv$todraga: 12. stol. Zivetodraga Kos IV 930; *sv§togojb: ca 1150 Civetugoi Kos IV 281; *sv§tomir: 12. stol. Zivetvmer Kos IV 927, 1162 Zivetmer Kos IV 441; *Svetophk*: 1130 Zivetboch(o) 2 X Kos IV 99, 159; *vqfe-goib: 1006—1039 Ecegoi Kos III 19 (Ramovš, Hist. gr. II268); fe-vojb: 1060—1070 Wekewoi Kos III214, Ramovš, ibid.); *žel§t'e: 1075—90 Zilecca (gl. gori). Pisava i za §: *sv§to-slava >12. stol. Ziviteslaiva Kos IV 927 je le netočna grafika. Refleksi en, an, in morajo biti vsekakor zelo stari, ker imajo še ohranjen nosni element, kot smo že gori omenili. Razvoj § > en in e je brez nadaljnega umljiv. Da sta nazalni vokal $ in njegov najstarejši slovenski refleks e morala biti odprta vokala, priča njuna bavarska substitucija z an, a, t. j. visokim a = d (Michels, Mhd. Elb §§ 29, 83), ki ga listine pišejo najčešče z a, ae. Prehod g > in je morda samo bavarska substitucija že eventualno ozkega nazala g; še bolj verjetno pa se mi zdi, da imamo tukaj bavarski prehod e > i kot v bav. pridiga, bridigari iz lat. praedicare (Schatz, Altbair. Gramm. § 4 c, d). * * * Odgovoriti si moramo še na poslednje vprašanje: kdaj so nosniki v slovenščini onemeli? Brižinski spomeniki imajo, kot smo to že gori rekli, za q že p ozir. u, le v 4 izjemnih slučajih, o katerih gl. Nahtigal, ČZN XII, str. 97, je nazalni element ohranjen; prav tako imajo e za £ in le enkrat en (vuenfih I 23), ki pa je zopet izjema. Najstarejšo obliko brez nazala smo našli iz 1. 819. Dragamosus, socer Liudevviti, IX. stol. Mčsiz {v lib. confr. vet., če * morda ne znači nosne izgovorjave o-ja), 891 aqua Knesaha, 954—991 Zime, 975 Kazne, 977 Mosogouuoni, 984^MosogoiuonL 989 Zourska Dobrauua, 995 Zudamaresfeld; iz Ced. evang. 9—10. stol.: Prisnoboda, Penebod, Motimira, Dragoroc; 1006—39 Ecegoi, 1016 Zotla, 1043 Losnica, 1043 Motniz, 1050—65 Motniza, 1060-1070 Wekewoi, 1065—75 Bodi-goy, 1075—90 Zilecca. Iz teh primerov sledi jasno, da so nazali v slovenščini, vsaj v nekaterih narečjih, izginili že proti koncu X. stoletja, kakor to kažejo tudi brižinski spomeniki in da so poznejše pisave vokal + nazalni konzonant za slovenske nosnike zvečine le historične, pisarniške oblike. Jakob Kelemina: Krajevna imena iz spodnjepanonske marke. Krajevna imena iz nekdanje Pribinove in Koceljeve države so bila že večkrat predmet znanstvenega raziskovanja. Z lingvističnega stališča so obdelana v knjigi Melzer in Melich, Deutsche Ortsnamen und Lebnvvorter des ungarischen Sprach-schatzes, Innsbruck 1900; z zgodovinskega v zadnjem času v dveh študijah: K. Schiinemann, Die Deutschen in Ungarn bis zum 12. Jh. (= Ung. Bibl. I, 8), Berlin & Leipzig 1923; L j. Hauptmann, Mejna grofija spodnjepanonska (Razprave Znanstv. Društva I), Ljubljana 1923. Iz dobe teh dveh slovenskih knezov nam je sporočeno približno 50 krajevnih imen, ki jih po izvoru porazdelimo tako-le. Imena iz rimske (predrimske) dobe: Sala (ime reke): že v rimski dobi se imenuje ob njenem gornjem toku mestno ime Sala (Salla, Salle); imena torej ne gre izvajati iz kakega germanskega debla: Schiinemann 4, op. 4; Forstemann II5, 2, 659. Svoje staro ime sta ohranili tudi reki Labnica, 864 Labenza kasneje Laiienta, Lauenata (Lafnitz, Lapincz, glej Carinthia 112, 103) in Quar1inaha (pri Blatnem jezeru); beseda je juxtapozicija starega imena *Quartina + nem. aha, prim. Quintaha in Quin-tinaha (*Quinta, oziroma *Quintina)\ Rotaha (Rčta); Zuchaha (,Sucha); Knesaha (kn^za). Jezikovno je seveda nemogoče, da bi odgovarjala kakšna Schwarzach stari obliki Quartinaha — ta trditev se namreč le prečesto ponavlja. Iz lacus Pelso so naredili Nemci Pilos[o]uue. Staro ime Sabaria še živi v nazivu rečice Zobernbach (star. Sevira); Poetovio v slov. *P%tujb, Ptuj, Optuj, Ramovš, Hist. Slov. § 94; nem. oblika Bettobia ni bila sprejeta pred 1. polovico 8. stoletja: kakor pri Pilosouue tudi tu -p- v začetku ni bil premaknjen, -t- tudi ne, proti prim. lat. Pontena > bav. Pfunzina; Sehatz, Altb. Gramm. §§ 56, 60. Izolirana je oblika Pitouensis marchia (1. 1120): ta -i- nas seveda iznenadi, prim. P. Skok, ČJKZ III, 25. Število klasičnih imen, ohranjenih v teh krajih, je seveda večje, samo da nam niso sporočena v tej dobi.1 1 Semkaj spada mogoče tudi nemško ime za Središče Poistrau t. 1322 Polstrow in Holrnnis, Steir. Ger. 337. Prim. Bolstara 11. stol, dpnes Bolstern; Bolsternanc 12. st.; FOrstemann It3, 1, 537. Nemška imena iz apelativov so sledeča: Fizkere (= ze den fiscaeren) „pri ribičih"; Chirichstettin „Cerkno"; Mosapurc „Blatni grad"; *Ortaha, dat. Ortahu, k ort „Landspitze, Land-winkel"; Stromogin i. e. stromouivin „Stromauen"; stvn. ouwa, srvn. ouive se piše v listinah srednje latinščine ougia, ogia-, cf. Forstemann II3, 1, 297, št. 31: Oia, Ogia(m). Salapiugin „Zalska tokava"; Hraba gisceit ne pomeni, kot je trdil Felicetti, Bei-trage IX, 7 „Wasserscheide der Rab", temveč Rabski vrh; ta pomen izhaja iz mesta, navedenega v Ukb. v. Oberost. I, 607, št. 32, 1. ca. 1140: abhinc ad verticem (gesceite) montis; glej o tem mestu Paul Braunes Beitr. XXX, 568.2 Z (južnonemško) besedo sceid so sestavljeni različni krajevni nazivi, ki jih navaja Forstemann II3, 2, 768; v kranjskem krajevnem imenu Pešata „Beischeida sev. vzh. Ljubljane je v drugem delu isto-tako prepoznati ta Scheit, dial. -sat. Imena torej ni istovetiti z „villa Bizi", tako pri Jaksch MDC. II (Index). — Nezzilinpach, Spizzun, Weride (kriva razlaga pri Kosu „brdo" mesto „otok, zemlja ob vodi"). — Stepiliberg: prvi del sestavljenke je negotov; ako imamo pred sabo deminutiv sb. stap m.: *stapili, stepett, stebelin, potem bi bila to kompozicija kot Fihihusun (fihu); toda beseda stap drugače ne nastopa v krajevnih imenih kot določilnica^ Mogoče imamo vendarle slov. stbblo.3 Kakih 12 krajevnih imen je tvorjeno s pomočjo osebnih, kot: Paltmunteschirichun, ecclesia Ermperhti, Sandrati . . .; Beatuseschirichun z latinskim imenom. Pri Lindolfeschirichun se misli običajno na današnjo Lendavo (kraj), Ledavo (reka); ti dve imeni bi morali potem izvajati iz kratke oblike Lindo. V predmadžarsko dobo sega mogoče še krajevno ime v Prek-murju: Ropreča iz *ropretia „Ruprechtsdorf". Delež slovenskih imen tudi ni neznaten; a) iz apelativov so izvedena: Ablanza < (j)ablanica; Sabnica < žabbnica, Safen-bach; Businiza, ki se da tolmačiti različno. — Knesaha < kn$ža, Gnasbach; glede Kensi je ugotovil Hauptmann 1. c. 336 z visoko izvestnostjo, da mu odgovarja kraj Balatonkenese; v kasnejših virih se imenuje kraj Kens^a; Durnauua < slov. trnava ? Ako je moje mnenje, podano v Časopisu za zg. in nar. XXI, 69 pravilno, odgovarja temu imenu grad Dornava, toda kraji, ki so ustanovljeni od tukaj, se imenujejo Trnovci, Trnovska vas, Ternberg (pač ob Blatnem jezeru)? — Mons Paruoz, Barauuoz < boroubcb, Borošak;4 prim. ČZN XXI, 69. 2 Ta Rabski vrh je pač iskati vzhodno Zalaberja v nizkem grebenu, ki tvori razvodje med Rabo in Zalo, in sicer ob izvirkih Waltungovega potoka. 3 Prim. ime nekega hriba Stebelnik, danes Stebonik, pisan „Slabalnig* (Sabalnig!) in „Stegwirch" torej stbblj- Gerichtsbesch 401. — Prim. pa Miki. O. App. 617. 4 K nemš'ri kontrakciji sufiksa -ovbcb > 6z, uz, o kateri sem razpravljal 1. c, prim. sedaj še ii Conv. Bag. Brisnuz < prisbnovbCb; po Jagiču Entstehungsgesch. 482. Glede solnograškega Quinque ecclesiae „Fiinfkirchen" je pripomniti, da je pri Slovencih in kasneje pri Madžarih zmagalo ime, ki ga moremo izvajati iz slov. besede peč „scopulusa : madž. Pecs, slov. Peč-uh; prim. k temu Jagičeva izvajanja glede imena Pešta, Entstehungsgesch. 221. Nekoliko krajevnih imen je izvedenih iz b) osebnih: Stresmaren < stražimerz, (-mar); Stresmaren je adj. dativ k nom. *stražimefa (vas). Unzatonis cella; o tem lastnem imenu razpravlja Jagič, Entstehungsgesch.2 480: ime je namreč identično z imenom Unzat iz spremstva Pribinovega (Conv. Bag. k letu 850.); mogoče ste bili osebi identični; stsl. um>čqta\ grafija te >a ni treba, da je češka, kot trdi Jagic, prim. Časopis zg. in nar. XX, 166. Kraj, o katerem je tu govora, je mogoče današnji Kis Czell. — Witimaris possessio; v Conv. Bag. nastopa med Pribinovim spremstvom Witimar; spet je mogoče govora o eni in isti osebi: stsl. Vitomin,, Jagič 482. Ime pa je lahko tudi nemško. — Zistanesfeld: v lastnem imenu imamo čbston, ČZN XXI 70; pomni, da nastopa kraj kasneje v obliki Zistelfelden (danes Skorba na Ptujskem polju); tako bi smeli misliti, da je Čbstoii in Čbstilo iz Conv. Bag. ena in ista oseba; sufiks -ilo- je lahko tudi nemški. — Ussitin (ob Labnici): nerazjaš-njeno!5 — Ruginesveld (med Ormožem in Središčem); genetiv k nom. Rugin; in to zaprav st. slov. adj. lastnega imena Ruga-Rugo- k deblu rggz, „ludibrium", glej ČZN XXI, 68—69; — Stradach:. pač k deblu strada, strad- „labor" O. T., 296. Mogoče adj. tvorba na -jfc- k lastnemu imenu Stradochz,; slov. -ch- in -s- se v grafiji nemških listin ne razlikujeta vedno točno: 1286 Gocztichen, 1306 Goztischendorf. (Danes Goschdorf, Go-stišina). Narodnostno ime Dudlebz> je ohrarfjeno v adj. obliki na -ia- v dveh sklonih: nom. sg. Dudleipa (dudlebja-) eomitatus „comitatus dudlebensis"; ad Tudleipin (sc. burg, dorf): dat. 59. Krajevno ime Slougenzin marcha6 se spravlja često v zvezo z narodnostnim imenom Slove'nbCb; starosl. -e- bi bil pisan kot -ge-; oblika Slougenzin bi zahtevala nom. adjektiva *slougenzia. Vendar pa je treba opozoriti na osebna imena pri Forstemannu, I2, 1348; Slauganzo, Slougenzo, Slauginzo, in njim odgovarjajoči nomen simplex Slaugo, Slougo; k deblu slauga-, glede katerega glej Falk-Torp Norw. dan. Wb. II, 1066 (*sluh*sluk „schlupfen, schleichen"). Slauganzo bi bil potemtakem hipokoristikon imena, čigar popolna oblika se še ne da ugotoviti: cf. Stark, Kosenamen 306, Lumzer & Melich, 33, op. To so imena, sporočena na ozemlju iz predmadžarske dobe; da je bilo prebivalstvo te države po večini nemško, kot 5 Druga pisava Wisitendorf. Prim. ime vyšftta, pisano visseta, P. 52. Prim. tudi nenavadno pisavo naz. vokala v imenu želeče: 1050-65 Cilintun. 6 Slougenzin marcha in Stresmaren sta ležala in orientem ultra Salam fluuiolum, t. j. južno Sale. to na pr. trdi Schiinemann str. 4, se iz teh imen ne da sklepati ; ako bi bilo to res, ne bi mogli razumeti, kako da je našlo gibanje za slovansko bogoslužje v teh krajih odmeva. Niti to se ne da dokazati, da so današnji Heanzi (ob vzhodnem robu Ogrske) res ostanki te prvobitne nemške kolonizacije: visoko ob Labnici je bila slov. naselbina Ussitendorf; iz srednjega veka imamo še v tem predelu sledove slov. življa n. pr. v gozdnem imenu Szatmar (vlastelinski gozd pri Pentekfalu, Vasvar); ime je treba izvajati iz sgdimii-h (-mar), ne pa kot trdi Melich iz nem. Segmeri (1. c. 13—4). Ime SQdimin se ponavlja v madž, toponomastiki. Ime enega izmed tamošnjih centrov nemške kolonizacije je prešlo v madžarščino s slovenskim posredovanjem: nem. Giins, slov. Kisek, madž. Koszek; prvič se kraj imenuje 1. 802. castrum Guntionis, kasnejše oblike 1289 Gunsa, Gunzz (Ottokar). Za slov. in madž. obliko moramo nastaviti nem. *Gunzing, *Gunszing, kar je dalo obliko slov. *Kuseg, cf. obliko Kuzeg 1. 1328. Današnje slov. Kisek zahteva starejši Ktisek, iz česar izvira madžarska oblika. Istotako se prikazujejo povsod po tem ozemlju v madžarski dobi slovenska imena krajev, katera moremo smatrati, da so eksistirala že v slovenski dobi. Mesto (Stolni) Beligrad pozna arabski geograf IdrTsi le pod slovenskim imenom in ne pod nemškim ali madžarskim; istotako pri (izven našega ozemlja ležečem) kraju Javorje Jaurinum, Gyor. Tomaschek imenuje Wiener S. B. CXIII, 293. Beligrad „eine Feste der pannonischen Slowenen". O prebivalcih te države pravi Jagič 1. c. 228, da so bili to predhodniki današnjih ogrskih Slovencev; vsekakor velja to za vzhodne in južne predele te zemlje; vendar so pač že tudi tukaj obstojale čeprav šele malenkostne dialektične diference. Dr. Fran Šturm : Refleksi romanskih palataliziranih konzo-nantov v slovenskih izposojenkah. V sledečih poglavjih sem zbral najvažnejše slovenske izposojenke iz romanščine, ki kažejo reflekse rom. palataliziranih konzonantov iz lat. velarov pred e, i iz lat. konz + i in Z + konz. ter skušal ugotoviti stopnjo palatalizacije, na kateri je slovenščina sprejela posamezne besede, dalje, je li ohranila rom. glasove v neizpremenjeni obliki, oziroma, s čim jih je substituirala, ako ni imela na razpolago glasov, ki bi točno odgovarjali romanskim. Slednjič sem skušal ugotoviti po možnosti povsod neposredni rom. vir in relativno starost izposojenk. Primerov, kjer ima romanščina palatalizirane konzonante iz drugačnih nego zgoraj navedenih virov, nisem sprejel v to študijo in jih objavim o drugi prifiki. Navajati vse podrobnosti z jezikovne meje in iz dvojezičnih pokrajin (Rezija i dr.) se mi ni zdelo potrebno, temveč sem se omejil na primere, ki so v kateremkoli pogledu zanimivi in poučni in take, ki so znani deloma tudi preko jezikovne meje. Pomen sem dodal samo pri manj znanih izposojenkah. Seznama kratic nisem dodal, ker mislim, da bodo tudi brez tega razumljive vsakomur, ki,se za ta vprašanja zanima. Primeri, pri katerih ni označen drugačen vir, so iz Ple-teršnika. I. Refleksi rom. palat. konzonantov iz lat. k in g pred e, L 1. SI c, c < rom. č, c < vit. k' < ke, k'. 1. — Vkljub ogromni literaturi1 o palatalizaciji, oziroma asibilaciji lat. ke, k', ge, g1 še ni izrečena v vseh podrobnostih končna beseda, tako zlasti glede starosti posameznih faz. Sodeč po opazkah lat. gramatikov, je bila stopnja K dosežena okrog 3. stol. po Kr.2 Palatalizacija obsega ves rom. teritorij, le osrednja Sardinija (logud.) ohrani velare pred e in i, Dalmacija (vegl.) pred e, tako da je torej vzhodna Romanija v 1 Prim. Einf.3 160 ss. s Einf.3 163 si. tem pogledu zelo konservativna,1 vendar je v rumunščini nastopila povsod palatalizacija,! kar je vsekakor v zvezi z izjemnim zgodovinskim razvojem tega jezika. Razen v omenjenih pokrajinah napreduje palatalizacija povsod do t, ki se v raznih delih Romanije različno razvije; končni rezultat je odvisen tudi od mesta, ki ga zavzema t v besedi. V začetku besede ima književna it., rum., sev.-franc. in retorom. c- (š-), sev.-it. in ostala Romanija pa ts-, oziroma v nadaljnjem razvoju z izgubo zapornega elementa s-;3 v furlanski nižini je ben. (t)s- pozneje večinoma izpodrinil starejše retorom. oblike s c-.4 O starosti asibilacije nismo za vse pokrajine enako zadovoljivo poučeni. V galo-rom. je morala biti stopnja t dosežena vsaj v 6. stol. ali celo nekoliko prej, stopnja ts kot končni rezultat asibilacije pa okrog 1. 600.5 Ali je bila asibilacija približno ob istem času dovršena tudi v narečjih, ki nas tu neposredno zanimajo, je vprašanje, ki bi ga bilo treba revidirati na podlagi napisov in drugega gradiva iz sev. Italije in Furlanije. Za retoromanščino smo do neke mere upravičeni sklepati, da je asibilacija približno tako stara kakor v galoromanščini, ker sta si ti dve jezikovni skupini tudi sicer v marsičem zelo sorodni, da je bila torej ob prihodu Slovencev asibilacija tu najbrže že dovršena ali vsaj zelo blizu svojemu zaključku. Pač so gotovo obstajale lokalne razlike tako glede starosti, kakor tudi glede končnega rezultata asibilacije, saj je n. pr. toliko kakor dokazano, da na iberskem polotoku še v začetku 8 stol. ni bila dosežena stopnja ts,6 toda iz najstarejših slovenskih izposojenk moramo skoraj nujno sklepati, da je bila na ozemlju sedanje Slovenije romanska asibilacija že zaključena. Važni za presojo tega vprašanja sta zlasti dve krajevni imeni: na severu Celje < * Celje < Cele1 < kelto-rom. *Tselee (Celeae) in na jugu Čedad < *čbv(b)dadn < stfurl. *Čividad(e) < Civitate,8 prim. sedanjo ben -furl. obliko Civida(d) in rez. Tarčet (Mat. I 612) < furl. Tarcent, ki je pa lahko nekoliko mlajši. Razlika med c- v „Ce//eK in c- v „Čedad" je razumljiva, ako smatramo c- in c- za romanska glasova, ki ju je slovenščina sprejela v neizpremenjeni obliki, ker je oba glasova že imela po izvršeni 1. in 2. psi. palatalizaciji; rezultat rom. asibilacije je bil torej 1 Einf.3 160; Gr. Gr. I2 472; Rom. Gramm. I 318. 2 ibid. 3 ibid.; za sev. it. tudi Gr. Gr. I2 705, [t. Gramm. 101. 4 Gartner, Handb. 187 ss. s Einf.3 162; Franz. Gramm. I3 124. 6 Einf.3 162 si. 7 Prim. Ramovš, ČSJKZ III 33 si.; Skok, ibid 29 si. 8 Sinkopa lat. f v 2. zlogu je morda že stfurl.: *Ci(u)dade, prim. it. citta, frc. Citč; -v/b- je še ohranjen v Čabdad, Čevdad, prim Skok, ČMF III 403, in Cavtat< *Cbutat v Dalmaciji, ki kaže redukcijo *i grš.-lat. cyminu.m poleg cominum REW 2442. Pri starejših izposojenkah, ki niso nedvomno ben.-retorom. izvora, je ugotovitev neposrednega vira otežkočena, ker smo še premalo poučeni o podrobnostih rom. palatalizacije na Balkanu in v Panoniji. Tudi vprašanje, v koliko so posredovali germanski dialekti, ni še dovolj razčiščeno. Gotovo pa german-ščina ni imela onega absolutnega pomena, katerega ji pripi-suju Meillet, ki je posvetil starim izposojenkam latin. izvora poseben članek,5 kjer domneva skoro v vseh slučajih germansko posredovanje, mnenje, ki ga odločno zavrača že Bartoli.6 Da so imeli Slovani ob prihodu na Balkan tudi direktne stike z Romani, oziroma z romaniziranimi balkanskimi plemeni, o tem ne more biti nikakega dvoma. 1 Prim. Skok, Rad 224, 157; ZRPh. 41, 50. 2 Misliti na stbav. *cherse, *cherssia < alp -rom ceresia (prim. E Schwarz, ASPh. 40, 287 si.) je že radi tega nemogoče, ker so prišli Slovenci razmeroma pozno v dotiko z Bavarci in se tedaj ni mogla več izvršiti psi. palatalizacija ke- (khe-)>če; poleg tega bi bili morali tudi ostali Slovani v tem slučaju sprejet^ basedo šele v pozni dobi preko Slovencev, morebiti še kvečjemu preko Čehov. 3 O. c. 36. 4 Prim Jag. Zbor. 54. 5 lit. 179—187 „Lactuca en slave". Že naslovna beseda je brez dvoma v slovan. jezikih mnogo starejša nego stiki Slovanov z Nemci v Alpah, preko katerih naj bi bili dobili ta izraz v neki sev.-it. ali retorom. obliki. Nevzdr-žljivost tega tolmačenja dokazuje dovolj slov. sufiks -ika s -k- med vokali, ki je že davno pred prihodom Slovencev prešel v sev.-it. in retorom. v -g-. Tudi velika razprostranjenost besede v slovan. jezikih priča za visoko starost 6 Jag. Zbor. 4. — Pri apelativih iz slovenske dobe imamo v začetku besede in za konzonanti, kjer je v romanscini razvoj isti, deloma c, deloma c, torej isti dvojni refleks, ki ga kažeta Celje in Čedad. Jasno je, da imamo tudi tu opraviti z že romanskim c, oziroma c, ki ju je slovenščina prevzela kot taka. a) Slučaje s c moramo smatrati v splošnem za furlanske iz starejše dobe, v kateri je furlanščina še ohranila prvotni retorom. c. Prim. čebula, čebul, notr. čdbiila< slfurl. *čebdla (sedaj cevole) < cepulla— čelada c furl. '■čelade ali ben. *celada, prim. it. celata, šp. čelada < caelata; izhodišče je severna Italija, prim. REW 1464; — čep < slfurl. *čeg (sedaj tsep). prim. engad.čep< cippus REW 1935; — čik < furl. cic (it. cicca) < ciccum REW 1899; — člčdk < stfurl. *cece, prim. it. cece< cicer REW 1901 ;2 — čiuQlica, Morph. 439 čievlca < furl. cevole s si. diminut. sufiksom; prim. zg. čebula; — rez. dolč (Mat. I 626) < furl. dolg < dulcis; — notr. fašč, fašač* (Prim. Alasia: fajjich zuetia s. v. mazzo di fiori) c furl. fasg poleg fass, prim. ben.-trž. fasso (= fašo) it. fascio < fascis REW 3214; — fotč, notr. fdiič < falč< furl. falg < falce i. dr. b) C- je sev.-it.-ben. refleks za lat. ke-, k'-, vendar si. c-še ni nepobiten dokaz za ben. izvor izposojenk. Prvotni retorom. c- v furlanščini so namreč že zgodaj začeli izpodrivati ben. si-bilanti3 in smo torej tudi primere s c- lahko dobili od Furlanov v modificiranem ben. izgovoru. Sicer so pa ti primeri dovolj redki; prim. cima < ben.-furl cime < cima, grš. cijma REW 2438; — cimoz, -os< furl. cimosse, cimdzze, ben. cimozza< cimussa REW 1917, v spolu morda naslon, na »pas",; — cizara < furl. cesare, 1 Izposojenka mora biti prilično stara radi u < o, prim. isto besedo v mlajši obliki čivglica, Čievlca; -b- predstavlja morda še starejšo furl. stopnjo -b-<-p- napram sedanjemu -v- (prim. Kobarid, furl. Qhavored), ali pa je v slovenščini sekundaren, kakor v bandillia < istr.-rom vanduna, blrja < furl. vierje, krbina (Morph. 435) -s furl. curvin itd. Radi splošne razprostranjenosti besede se je mislilo pogosto na posredovanje svn. zibolle, vendar govori / napram /'-u v izposojenkah nemSkega izvora za romanščino in tudi c- je najlažje razumljiv iz furlanščine; prim. tudi Ramovš, Gram. 57 si. 2 Ker spada beseda v poljedelsko terminologijo, je težko misliti na učeni, knjiž. it. vir, zato domnevam, da je bila znana tudi v starejši furlanščini, morda v it. izgovoru; istr.-rom. oblike, ki bi utegnile priti v poštev, mi niso znane. Enaka težkoča obstoja tudi pri sinonimu čtčerka <*čičerka, prim it. cicerchia < cicercula. Morda je čičdk istega izvora kakor cizara (< stfurl. čezara, prim. sp str. 50) z diminut. sufiksom -dk in asimil. *č-ž>č-č, oziroma z naslon na čičerha. 3 Furl. pisava -se (gl. Pirona p. 154,155) kaže, da še ni nastopila popolna asimilacija konz. skupine šč, kakor v it. fascio ali trž. fasso, da torej obstoja v furl. še izgovor fašč; si. -c pa je lahko tudi refleks diminut. su-fiksa -9C, ki se v notr. govorih faktično tudi sliši in ki ga kaže tudi oblika faffich pri Alas. S tem se ujema tudi sedanji pomen v notr., kjer se rabi beseda izključno le v pomenu „butarica drv". Take butarice so vozili in še vozijo Notranjci prodajat v Trst, odkoder so prinesli ta izraz. Ker pa je bil Trst pred 100 leti še furlanski, gre vsekakor za pristno furl. obliko s -šč in se je beseda le obenem naslonila na diminutive na -ič. 4 Prim. Rom. Gramm. 1 318; Gartner, Handb 187. stben. cesera < cicero REW 1901; istega izvora je pač tudi macizra. Copata, notr. capat(a) ni neposredno iz romanščine (prim. it. ciabatta > furl. pavtite, ben.-trž. zavata < turš.-perz. čabata REW 2448; sp.zapata je za si. obliko preveč oddaljeno); tudi turš-perz. oblika z -b- in c- ne ustreza; najbrže gre za naslon, na capa ali na onomat. cepetati, pri čemur se romansko posredovanje ne da ugotoviti; iz ben.-furl. pa je vsekakor goriš, savata, ca-. c) V nekaterih slučajih je že v romanščini c- drugačnega izvora; prim. cuc (LMS 1892, 10) < furl. guzz, zuzz < exsucns ali exsuctus? — Čuf, notr. čbf, Morph. 390 čof< furl. giiff, it. ciuffo < langob. zupfa REW 6877. ČQt, notr. čuot, Morph. 390 čot, Nem. I 33 coto< stfurl. *čot (sedaj zuett) ali iz it. ciotto je že v romanščini etimološki nejasen, prim. REW 2454; istega izvora, samo z drugačnim sufiksom, je morda tudi etimološki nejasni čok, notr, čuok, Morph. 390 čok, Nem. I 14 cok< furl. pocc, ben. zoco, it. ciocco. — Nejasno je tudi razmerje med žižutek < furl. sisular, ben. zizola ( M, ki severno od Apenina zajame ves konzonantizem in čigar početki segajo v 5. stol.,1 in sicer ne samo pred akcentom, kakor v italijanščini,2 ampak splošno. Meyer-Liibke3 smatra sicer retorom. c, s za akcentom za organični refleks iz 'ce, ~ci in torej v tej poziciji ne dopušča prehoda T>M, kar pa je vsekakor v nasprotju z razvojem ostalega konzonantizma. V „Franc. gramatiki"4 Meyer-Liibke sicer ne poudarja izrečno razlike med protoničnim in posttoničnim t (< k), vendar je v primerih, ki jih tu navaja, t povsod protoničen. Današnji retorom. -c, -s smatram za sekundarni pojav, ki je nastopil šele po odpadu končnih samoglasnikov -e, -i iz starejše stopnje *dž(e), ž(e) na neposrednem koncu besede; to starejšo stopnjo potrjujejo tudi slovenske izposojenke, ki torej dokazujejo prehod T>M tudi za akcentom. Sedanje stanje v furlanščini (-c, -c, -s, -s) je raz meroma mlado, ker pada onemitev končnih vokalov vsekakor tudi tu v 12. stol., kakor v zapadni retoromanščini,5 ali vsaj približno v isto dobo; da bi bile obstojale večje časovne razlike med zapadom in vzhodom, se mi ne zdi verjetno. Na kateri razvojni stopnji rom. palatalizacije je nastopila med vokali lenizacija, je sedaj težko ugotoviti; pojav je vse- 1 Gr. Gr. P 474; Franz. Gramm. I3 126 ss; It. Gramm. 116. 2 It. Gramm. 122 si ; Rom. Gramm. I 372. s Rom. Gramm. 1 369 4 Franz Gramm. I3 127. 5 Prim. Ettmayer, ZRPh. XXXIX, 10. kakor znatno mlajši nego palatalizacija oziroma izpad vit. g, i (< ge, gi) za vokali, ki je splošno romanski in torej zelo star pojav; v nasprotnem slučaju, ako bi bil prešel že vit. ce, ci za vokaloin v ge, gi, bi bilo pričakovati v rom. isti razvoj kakor za vit. ge, gi za vokali, česar pa nikjer ne najdemo; prim. it. saetta < sagitta, paese < page(n)se poleg stit. piagere < placere, tregento < trecentu; furl. pais (c pagese) poleg vižin (c vicinu)1 itd. Lenizacija se je izvršila šele na stopnji f ali celo t's pač obenem z ostalim konzonantizmom, torej ne pred 5 stol., ob prihodu Slovencev pa je vsekakor že perfektna, torej v ben. in furl. d'z ali žetfzin s poznejšo izgubo zapornega elementa ž, ž. a) Nedvomno ben.-furlanskega izvora so torej rez. ažejt „oeet" (Mat. I 108, 953) < furl. ased, asei < acetum; — bombaž, Morph. 398 bomb,is, -aža < furl. bambas (< *bambaže) ali ben. bombaso < bambace, bom- (REW 923) z nepojasnjenim razmerjem . do bombgx; it. bombaggio, bambagia ima -dž- očividno iz severnih dialektov;2 — boraža (ASPh. XIV 517) < furl. buraze < borrace? (ali dir. iz *burragine REW 1412, prim. it. borragine); — dežma (prim. Lehnw. s. v.) < stfurl. *dežima, *d'e£ima (sedaj ge sime), prim. ob\v. diežma, ben.-trž. dezima< decima; — dož-d< ben. furl. dože< duce\ — notr. in Morph. 433 frnaža< stfurl. *for-naže (sedaj fornas) ali ben.-trž. fornase (< it. fornace?) < fomace REW 345i ; frnača (Plet.) in rez. forme (Mat. I 1131) pač iz knjiž. it. oblike; — fiiždlj„stenj" (liter. ?) < furl. fusil „accendifuoco" (Pirona 179)? prim. stit. foeile, nit. fucile (>frc. fusil) <*focile (od foeus REW 3399); — fužina < furl. fusine (prim. it. fucina) < officina REW6045; — križ < križb < *krgžb < *kružb < stfurl. *krpž(e) (< cruce) (sedaj kros)3; — notr. kvantažina, kvandžina „plačilni dan* (vsakih štirinajst dni) < ben.-trž. guindisina, it. guindicina (guindecim + suf. ina); — rez. midižina (Mat. I 637), 1 Gartner, Handb. 189; tamkaj navedene oblike vitsin, -sin, -tšin, -šin so očividno italijanske, literarne, v it. izreki s -c-, -s-, oziroma v ben. s -ts-, -s-. 2 Notr. bumbak, um-, uiim- je morda iz istr.-rum. bumbac (gl. Miki., Rum. Unt. 121): prim rum. bumbac, srb. bumbak, Nem. 1 46 bombak \ rum. oblika je najbrže direktno iz grš. oziroma pehl. (prim. REW 1. c.) ali tudi iz turš. (prim. FW. 8); sh. oblika je lahko istega izvora, posredovala pa je morda rumunsčina ali tudi dalmatščina, prim. Dalm. II 289. 3 Stfurl obliko *krože dokazujejo tudi današnje retorom. kruž, krUz, kroie, prim. Gartner, Handb. 26, št. 56. Direktno izvajanje iz stfurl. je morda v toliko sporno, ker je beseda zelo razprostranjena tudi v drugih slovan. jezikih (prim. Berneker 619) in tudi radi zgodnjega -i, kajti palat f se v tujkah vendar ne da kar na splošno uzakoniti (prim. Vondržk, Vgl. Gramm I2 382, 385.) Radi tega tu ni izključeno ilir.-traško posredovanje, ki bi pojasnilo i < u (prim. Oštir, Apx. ap6. ci. I 78, 81 si., 119), kakor tudi g < k (ibid. 81, 92 si.). V tem slučaju bi imeli opraviti s psi. *križb in bi bila tudi palatalizacija -žb < *-gb < *-ge psi. To je seveda mogoče le tedaj, ako so Slovani poznali pojem križa v pomenu geometričnega lika, mučilnega orodja i. p. že davno pred kristjanizacijo. notr. med(d)žija, Morph. 435 nudtžija »zdravilo" {med{e)žina racnijaP1 < furl.medisine < medicina;—papež < papežb < stfurl-ben. 'papeže < *papece (papa + pontifice)2; — rez. plaždt (Mat. I 112) < furl. plase, plaši < placere; — rez. produžinat (Mat. 737), jintrodiižinat (Mat. 201) < furl.produsi, introdusi3 < — ducere; — Morph. 437 španaža < furl.-trž. *spinaže (sedaj spindze = — tse? Poslednje je vsekakor furlanizirano iz it. spinace ali pa ima -e analogično po femininih na -e < -a); špinača (notr. špa-) je učena oblika iz knjiž. it. spinace; — notr. seliš -iža „tlak", Morph. 400 štliš, Nem. I 44 saliž < ben. furl. salizo, istr. seleizo je v rom. postverb. od saliza (furl.), kjer je ž" tembolj upravičen; podlaga je silice. b) V nekaterih primerih, kjer imajo izposojenke med vo-kali -c-, najdemo -c- že v ben.-furl. oblikah, kjer je seveda mlajši, neorganičen in predstavlja it. -c- oziroma šolsko-lat. -c-; prim. notr. bacaliarat, Morph. 487 bscilierat (srb. baceljati) < furl. bacila, ben.-trž. bazilar < vacillare; prim. organ. it. vagellare REW 9112; — notr. kapac, ko-, Morph. 460 id., < trž.-it.' capaze < it. capace-, v it. je beseda najbrže učena, v trž. gotovo literarna že radi -p- med vokali; — notr. macel (Plet. — §l) < trž. mazelo < it. macello < macellu REW 5201. c) Lučpjma, ima je, kakor frnača in špinača (gl. zg.), vsekakor učena izposojenka iz it. lucerna; prim tudi sh. liicerna4 poleg lukijerna, poslednje iz ilir-rom. (dalm.) lukerna;5 ako je beseda kje popularna, gre lahko tudi za kontam. nem. laterna + luč. d) Za nepalatalizirani ilir.-rom. (dalm.) -k- prim. lokarda (iz sh.?) < lacerta.6 2. Rom. palatali iz lat. ge-, gi-. 6. — Razvoj v rom. gre tu v splošnem paralelno s ke-, ki-. Početki procesa so tu morda celo nekoliko starejši, dasi so podatki o vulg.-lat. izreki še bolj siromašni nego pri ke-, ki-.1 Stopnja i (preko g', d) je že predromanska, nadaljni razvoj pa sovpade z razvojem prvotnega i, di, gi in grš. C,8 zato obravnavam sem spadajoče primere obenem z refleksi teh glasov. (22 ss). 1 Sicer prim. tudi istr.-rum. mediziye (Miki., Rum. Unters. I 59). 2 Meillet, Et. 185: Bartoli, Jag. Zbor. 38. 3 Furl. infinitivi condiisi, intro-, pro-, etc. imajo pač analogični -si iz ducimus, ducit i. p., ker so rom. infinitivi sicer sinkopirani, prim. it. ccndurre, fr. conduire in tudi furl /d < facere, di = dicere in introdu poleg introdusi. 4 Skok, ZRPhil. 41, p. 151 izvaja to naravnost iz lanterna. 5 Prim. Dalm. II 295. 6 Dalm I 269, II 200, 376 si, 380; REW 4821; Jag. Zbor. 55. 7 Prim Einf.3 164 si. 8 Einf.3 165; Gr. Gr. I2 473. II. Refleksi retoromanskih palatalov iz lat. ka-, ga-. 7. — Palatalizacija velarov pred a obsega samo en del Recije in Galije1 in je znatno mlajša nego pred e, i.2 V fur-lanščini in sploh v retoromanščini napreduje palatalizacija večinoma ledo k', g' ali do f, d'.3 Za izposojenke pridejo tu v poštev predvsem jugozap. si. narečja, ki substituirajo furl. f s č; besede, ki jih najdemo dalje proti severovzhodu, imajo seveda c; za rom. d' so si. primeri dovolj redki. 8a. — Za si. c, c' < furl. t' (v transkripciji gh) prim.: rez. ačar „radtt (Mat. I 258, 260, 430) < furl. a ghar < ad čaru; — rez. bačar „Metzger" (Mat. I 184) < furl. beghar (< *beccarius? prim. it. beccare „sekati" od gal. beccus REW 1013); — bišča, višča < furl. visghe < gal. v lisca, prim. frc. fleche REW 9425; — rez. boča „usta" (Mat. I 760, 1213) < furl. bčghe > bucca; — rez. čač „Jagd" (Mat. I 643), čeč (894) < furl. ghace (it. caccia, frc. chasse) od captiare REW 1662; — rez. čdča „Kochloffel (Mat. I 1223) o furl. ghazze < cattia, grš. cyathos REW 2434; — rez. čadreja „stolu (Mat. I 734) < furl. ghadree < cathedra REW 1768 ;4 — čajba < furl. sghaipie, morda z naslon, na ben. keba < *kaiba < *kabia, c cavea; — rez. čalčun (Mat. 1 1139 čalčune acc. pl. „Nudeln") < furl. ghalgon (od calcea ?); — rez. čamarai „Schatzmeister" (Mat. I 1064) < furl. ghamerar < camerariusf — rez. čamaždt „Leibchen" (Mat.I 51, 77, 84, 1365) < furl. ghamesdtt od gal. camisia, prim. kamižola (29); — rez.čemiirča „Gemse" (Mat. I 50), čamurča (129, 445, 1334) < furl. ghamdzz ali morda dialekt. *ghamorzc? (prim. tirol.-retorom. kiamorts > camoce REW 1555 z riz capra?); — rez. čamyn „dimnik" (Mat. I 194, 1259, 1272) < furl. ghamin < caminuf—rez čandalir ^Kirchenleuchter" 1 Rom. Gramm. I 332 ss. 2 Franz Gramm. I3 133. 3 Prim. Rom Gramm. I 332 ss; Gartner, Handb. 191 ss. 4 Besedo imamo v več oblikah, ki so različne starosti in potekajo iz različnih virov. Najmlajša je rez. oblika z modernim furl. izgovorom. Kajk. katriga kaže na istr.-rum. cantriga poleg cantrida (prim. Slawod. 37), vendar utegne biti sekundarni n pred t v istr.-rum. slovenskega izvora; istro-rum. ali istro-it. izvora je tudi notr. kantr?ga, kon- (prim. Plet. kontrgga) radi ohranjene rom. skupine -tr-, toda sprejeta je bila še na stopnji *ka(n)tr?ga pred prehodom istro-rom. e > i; — kondrj[ega (Morph. 434, Phon. 144) je razumljiva samo iz stfurl. *kadrega s sekund, n pred d; — v trž. okolici je slednjič znana tudi oblika karega, ki odgovarja ben.-trž. carega; — prim. tudi splitsko katrlda (iz dalm *katreda ) — Oblike z -g-, h katerim spada tudi furl, so nepojasnjene; Rom. Gramm. I 417 jih tolmači iz cathedra + q"adrtsakamarar, kame- (ben -čed. rok, prim. ASPh XIV 230) je lahko stfur. *camerar ali pa gre za naslon, na furl. camarir (< it cameriere), ki se rabi poleg ghamerar. 6 Notr. kamin .dimnik', Morph. 399 kamin je starejša izpos. iz stturl. camin; sicer se pa beseda v tej ben. obliki rabi tudi v mod. furl. poleg organ ghamin. (Mat. I 892) < furl. chandeltr < stit. candeliere < prov. candelier (icandelabru REW 1579); — rez. Čamjn, -nen (Mat. I 79, 369, 501) < furl. Qhanine, it. (Monte) Canino; — rez. čaniba »Ziminer" (Mat. 1236, 436, 437, 1231) »Ziminer" < furl. ghanive < canaba REW 1566; — rez. čanton „Eckstein, Ecke" (Mat. I 109, 306) < furl. ghanton < grš. canthus REW 1616— rez. čarta ,papir" (Mat. I 109, 232, 1259) < furl. gharte < grš.-lat. charta;2 — rez. častal, -It (Mat. I 804, 806) „Feldaufseher" < furl. ghastald (it. castaldo) < langob. kastaldo REW 4681; — čavilja (pravilno -ta, prim. čevila ASPh 456), čebilja (LMS 1892, 9), rez. čavyla (Mat. I 892) < furl. ghavile < cavicla < clavic(u)la REW 1979; — rez. Forča, kraj. ime (Mat. 1445, 448, 450) < furl. Fdrghe (it. Forca) < furca; — rez. frančat (Mat. I 691) „frankieren" < furl. frangha (it. fran-care); — rez. mandat (Mat. I 339, 740), mencat (686) < furl. mangha (mancus REW 5285) ;3 — muŠQn < *muščon < furl mosghdn (od musca); — mgrča, notr. miTarča < furl. morghe < amurca REW 434;4 — rez. ščajputa „Kafig" (Mat. I 1049), gl. čajba; — Morph. 391 roč „Biischel von Weinrebenzweigen" < furl roghe < got. rukka REW 7433; — ščatja < stfurl. *sk'al'a (sedai scafe < stben. *skaFa [sedaj scagia]), prim. engad. stiaFa < got. skatja REW 7971 ;5 — rez. ščatula (Mat. I 815) < sghatute < srlat. castula (stvn. kasto REW 4682)6 i. dr. b) Za furl. d'a- < ga- imamo v si. samo java < furl. giave (it.cava, REW 1796 oz. 1794);7 /'- je razumljiv, ker je v furl. dospela palatalizacija večinoma le do di-.8 Ž < furl. z < it. dž < franc. ž < -ga- ima morda gržčjn < furl. gorzon < it. *gorgione < franc. gorge < gurga, ako ni iz furl. goson (prim. goža 29) z naslon, na „grto". 9. — Stare izposojenke, kakor Kobarid < *Kaborid < stfurl. *Kavored ali *Kabored (b je lahko v si. sekundaren iz -v-) < *capretum,9 kažejo, da velari pred a ob prihodu Slovencev v furl. še niso bili palatalizirani, vsaj znatno ne. Zelo stari 1 Notr. karituari, Morph. 399 koivtun < *koltun < *kaltun je razumeti tako, kakor kamin, torej iz stfurl. *canton ali iz mod furl. v ben izreki s ka-. 2 Notr. karta, Morph. 428 id. „papir" je zopet stfurl. carta ali pa morda iz ben-trž.; prim tudi Megiser: harfa „Bapyr". 3 Manjkati, Morph. 492 man'kat (s sekund, n'), notr. mankat predstav-stavljaio lahko stfurl. *mancd ali pa so ben.-it. izvora (trgovski izraz?) 4 Po obliki bi ustrezalo tudi it. morcia < *amurcea ali ben.-mil. morča c *amurcula; morka, ako ni iz sh.-dalm., je zopet starejša izpos. iz stfurl. *morka 5 Oblika je razumljiva tudi iz stben.-furl. *škal'a ali it. scaglia v ben.-furl. izreki s s pred konz in z asimilacijo šk- > sc-. 6 Škatla, notr. škatfa je lahko starejša furl. *■scatule ali pa ben. ali it. scato/a. 7 Glede prehoda k- > g- prim It. Gramm. 96; Rom. Gramm. I 353. 8 Prim. zglede pri Gartnerju, Handb. 191, s—z. 9 Prim Ramovš, ČSJKZ 111 60 ss. izposojenki sta tudi Kranj < * krati b < Carnia1, stfurl. *Karna, sedaj Qhargne z znano metatezo likvid, in Kras < Kras* < Karsu, prim. it. Carso c ilir.-rom. Carusadius;2 — Krjpdr < Capra3 kaže že radi -pr- na ilir.-rom. ali istr.-it. izvor. — llir.-rom. in vsekakor že praslov. je tudi kolgda < *kal^da < calendae, kostanj < kostan' < castanea ;(spol morda po „oreh" i. p.), dalje tudi košulja (iz sh. ?) < ilir.-rom. casuUa < casulula.4 Pa tudi mnogi apelativi, ki so nedvomno šele ben.-furl. izvora, imajo še nepalatalizirani k"-, g"-. Poleg že omenjenih kondrieya (str. 53, op. 4), kamarar (str. 53, op. 5), kamin (str. 54, op. 1), kantuan (str. 54, op. 2), karta (str. 54, op; 3), manjkati (str. 54, op. 4), morka (str. 54, op. škatla (str. 54, op. 7) prim. še notr. fuarka „vilasta rogovila, na katero se nasloni kosišče pri klepanju" < stfurl. *forca (sedaj forghe) < furca; — golida, notr. tudi ga- je lahko stfurl. *galeda (sedaj gialede) ali iz istr.-jt. galida < galleta REW 3656; — kapiin, ko-, notr. kapiin utegne biti srvn. kappun, ker je beseda splošno znana, vendar prim. tudi furl. ghapun < *capun, it. cappone itd. < *cappone poleg capone REW 1641; — krbin,5 notr. krbiPan < stfurl. carbon (sedal pharvon) ali ben.-trž. carbon; — Morph. 492 krgat, notr. kargat < stfurl. *carga (sedaj gharia), ben. cargar caricare; — kotkun, Morph. 399 kowkyn < stfurl. *calcon (sedaj f/ialcon), lomb. kalkon itd. od calcare REW 1491; prim. tudi Štrek Lehnw. 25 s. v. kanknn; — koštriin < stfurl. castron (sedaj ghastron), trž.-ben. castron, engad. k'astrun itd. od castrare REW 1749; — krnj@t (Plet), notr. na jugozap. sicer krnu, gen krneita in krneuc < stfurl. *karnel (sedaj phargnel samo kot narodn. ime); v jugozap. notr. govorih je znana beseda sedaj, kolikor se spominjam, samo kot lastno ime (priimek, oz. hišni pridevek);6 — Morph. 460 skrš, škrš < stfurl. *scars (sedaj sfhars), it. scarso itd. < *excarpsus REW 2961; — Morph, 413," Phon. 138 škindelst < škendeliet < stfurl. *scaldalett (sedaj sfhaldejett; cf. furl. jett < l'ett < liett < lectus), prim. it. scaldaletto (excaldare + lectus); disimil. l-l > n I je slovenska. ' Prim. Ramovš, PES 111 54. 2 ibid. 3 Prim. Kos, Grad. II 24, 381; Jag Zbor. 38 si., kjer jemlje Bartoli za podlago ilir.-rom. Capr-aria > *Koprbr-%, kar pa ni potrebno z ozirom na eksistenco rom. Capra; spol se ravna tu, kakor zelo običajno pri kraj. imenih, po apelat. .grad". 4 Prim. Skok, Slavia I 489. 5 Težko, da bi bil / < y < u < rom. O: v tem slučaju bi morala biti izpos. zelo stara; morda gre le za zamenjavo sufiksa a i za naslon na furl. carbonlne »carbonella, brace" z ben. ca- (Pirona 53). 6 REW 1703 navaja apelativ karnel „tkalec" (od Carnia) samo za Bel-luno, vsekakor pa je morala biti beseda v tem pomenu v prejšnjih stoletjih razprostranjena tudi po furlanski nižini, saj so bili Furlani znameniti tkalci, toda izraz se je pozabil, čim je začela domača tkalska obrt propadati, ker ni vzdržala tovarniške konkurence; iz istega vzroka se je apelativna raba pozabila tudi na Notranjskem. Sem spada tudi notr. kosklada „velik sod za grozdje ali za vodo z veliko štirioglato luknjo na vrhu"; prim. Plet. koslida ki se po Erjavcu rabi v Vremah, a je znano tudi sicer v Brkinih, v Košani itd., in koslada „truga" (iz »Novic"). Beseda spada brez dvoma k lat. castellum + rom. suf. -ata v sev.-it. ali retorom. obliki -ada, prim. it. castellata „langliches Gefafi und Mafi fur Trauben oder WeinV V furl. in ben. ne najdem *castelada ali '■ghastelade, vsaj Pirona in Boerio (izdaja iz 1. 1829) izrazov ne beležita, pač pa ga navaja Battisti v razpravi „Die Nonsberger Mundart"2 v različnih oblikah: kjazlada „Mostfair str. 21; častlada str. 72; chiastellada ibid.; kjaslada str. 72, 121, 123, 142. Iz tega sklepam, da je morala biti — in je morda še — beseda poprej znana tudi v furl. in morda v ben. ali v venecijanizirani istrski romanščini. Okolnost, da poznajo izraz retorom. govori v Nonsbergu, govori za to, da jo imamo iz stfurl. *casteldda (> *kosttada, kosklada, koslada); (k)l < ti je vsekakor šele slovenski pojav, dasi kažejo enako poenostavljenje (l) tudi nonsberške oblike. Da je izposojenka prilično stara, dokazuje s pred konz. (napram mlajšemu rom. š, š) in morda tudi o " < a ". 10. — Pri vseh teh apelativih, ki imajo sedaj v furl. c' (f/0, je sicer mogoče, da smo jih sprejeli iz ben. ali kakega drugega^ narečja, ki ne pozna te palatalizacije, vendar smatram vsaj večino teh primerov za furlansko iz starejše dobe, ko skupina ka-, ga- še ni bila občutno palatalizirana. O relativni starosti te furl. palatalizacije pripravljam posebno študijo; iz izposojenk v slovenščini je že iz navedenih primerov razvidno, da je ta palatalizacija razmeroma mlada, vsekakor znatno mlajša nego nastop Slovencev v sedanji domovini. 11. — V mnogih slučajih ima tudi današnja furlanščina neorganiči ka-, ga-, bodisi da so to v furl. izposojenke iz knjiž. it. ali ben., bodisi da je tudi tu ben. ka-, ga-, izpodrinil starejši furl. ta, d 'a-. Tudi to vrsto izposojenk smo vsekakor sprejeli večinoma od Furlanov. Prim. goljuf, notr. galtif poleg ggldf (gen. galufa) < stfurl. *gal'off (sedaj samofem.gajoffe „saccoč;o, tasca", Pir. 181) ali pa iz it. gaglioffo < grš. kelgphos ? prim. REW 4688; — kalati, kalati, notr. kalat -am, Morph. 485 kalat, Lehnvv. kalati < furl. cala (< ben. calar ali it. calare < grš.-lat. calare REW 1487); — kankora, Morph. 406, Phon. 133 kunkor „Tiirangela < furl. cancar (iz ben.), it. ganghero etc < grš.-lat. canchalus REW 1575;3 — kolada, koljada, notr. tudi kulada, Morph. 434 kot ada < furl. caglade ali *calade (prim. 38 in ASPh. XII 458, Jag. Zbor. 40); — škafa < furl. sca/e, prim. ščalja (8 a); — istega izvora je tudi škafQla < furl. scajdle < it. scagliuola (got. skalja 1 Rigutini-Bulle7 I 142. 2 SBWAW, phil.-hist. KI. 160. Bd., III. Abh. 3 V pomenu „Krebs" iz ben. cancaro < cancru (cancer REW 1574). REW 7971); — notr. škarp „slab črevelj" < furl. scarpe < it. scarpa < stvn. skerpa? prim. REW 7989; v spolu morda naslon, na „ črevelj"; — notr.škrtuoc, Morph. 400 škrtoc < furl. scartozz (< ben. scartozzo) ali direktno iz trž.-ben. scartozo (it. cartoccio) od grš. charta oz. arab. cartas REW 1866 i. dr. 12. a) — Drugačna je v retorom. palatalizacija prvotnega in sekundarnega -ga- (iz lat. -ga- in -ca-) za vokali. Rezultat je tu, slično kakor v francoščini,1 z,2 ki se v nadaljujem razvoju lahko popolnoma asimilira, oziroma izpade. Slovenskih izposojenk v tej obliki je prav malo in so večinoma dialektične. Prim. rez. oblejat, oblejan, (part. pf. Mat. I 1394, 1450, 1457, 1463) < furl. obleti, oble/a < obligare; — štrija (poleg štrfga) < furl. strije < strrga (poleg striga, prim. REW 8308); — rez. žujat (Mat. I 1183) < furl. zuja < jocare. V notr. brejiaše poleg breg- je j < g pred e vsekakor šele slovenski.3 b) Večina slovenskih primerov pa ima tu -g-. Neposredni vir je tudi tu v splošnem furlanščina. Starejše izposojenke predstavljajo starejši furl. izgovor z -g-, zlasti v onih slučajih, kjer besede niso znane v ben. ali drugod v sev. it., n. pr. degan (ASPh. XIV 228) < stfurl. (ali stben.) degan (furl. sedaj dean) < decanus; — notr. frilga, Morph. 428 fryya „Feldfruchte", LZ 1893, 428 fruga (rokop. dež. muzeja, goriš, iz 1. 1794.) < stfurl. *fruga < *fruga nam. fruge;4 — notr. medgat-am, Morph. 485 midhat (c *madgaf) < stfurl. *medega (sedaj medea), ben. medegar, prim. tudi engad. medzer, it. medicare; — podgana < *pqtbgana z asim. t'g > dg (ali pod vplivom prefiksa pod-) < stfurl. *panttgana (sedaj pantiane) ali ben. pantegana < *ponticana (ponticus REW 6651); — pogača < stfurl. *fogača (sedaj fujace), prim. it. focaccia < focacea REW 3396. Pogan, pa-, poganin je vsekakor že psi., torej najbrže ilir. rom. paganus. c) Druga vrsta si. primerov z -g- ima tudi v furl. sedaj neorganični -g-; o njih velja isto, kar je bilo navedeno že za furl. primere z neorgan. ka-, ga- (gl. zg. 11). Prim. bragqše, Morph. 433 bryieše, rez. brehese (Mat. I 328), brahese (198), brahise (168) c furl. braghesse = ben. braghesse (it. brachesse) od braga (ben.) < gal. braca REW 1225; prim. zg. str. 57 bre-jiaše; — dq>ga, notr. duaga, Morph. 426 doya < furl. doghe {< it. 1 Prim. Franz Gramm. I3 129. si. 2 Rom. Gramm. I 365. 3 Ta pojav je v nekaterih notr. govorih (Pivka, Bikin1) brezpogojen, torej tudi stenje i. p.; prim. za druga narečja Ramovš, Gramm. 240 si. 4 Beseda se ne navaja za nobeno rom. narečje razen za retorom., prim. engad. friia, flilja, flua; trient. frua, nonsb fruya REW 3546; Palliopi, Dizionari dels idioms romauntschs 300, 310. Tudi za furl. je Pirona ni zabeležil, a je morala biti v prejšnjih stoletjih vsekakor znana, ker je jugozap. narečja niso mogla od drugod dobiti. doga) poleg dove < doga REW 2714, ako se ni razvil pomen „Faf3daube" iz si. dqga Jok" — štriga poleg štrija je lahko slfurl. *striga ali sev-it. striga (gl. zg. str (ja) ali tudi iz sedanje neorg. furl. oblike strighe (iz sev. it.); — notr. tantariiga „želva" < *tartarilga (r-r > n-r), Morph. 437 trtsryya < furl. tartariighe, it. -uga; (izvor ni cisto jasen; prim. REW 8808 *tortuca, frc. tortue). Notr. bdteiga, Morph. 433 betie'ya, rez butoeha (Mat. 1.596) bii- (1282) je kot trgovski izraz najbrže iz ben.-trž. botega (it. bottega tudi v sev. it. obliki!) < grš.-lat. apotheca REW 531; — tako tudi notr. bdtsgar, badgar, Morph. 460 bcitayarjow, Nem. I 67 botegar < ben.-trž. botegher (it. bottegajo, — garo po pluralu bottegari)2 < *apothecarius; ako je iz ben.-trž., se je naslon, v si. na besede s suf. -ar; sicer pa prim. tudi furl. biitegar (poleg -ghir, -gher, -gheir) z ben. -g-. Tudi tu dokazujejo si. izposojenke, da palatalizacija v furl. ni posebno stara; poučna je v tem pogledu zlasti fruga (friiga), ki v si. že radi /- ne more biti zelo stara, pa tudi radi ohranjenega u (ii), ki v najstarejših izpos. še preide v y>i.3 III. Refleksi roman, palataliziranih konzonantov iz vit. konz-j-i (klat. konz. + / ali konz.-)-£ pred vokalom.) 1. Rom. ts c) < vit. ti; si. c, c (c'). 13. — Proces palatalizacije in asibilacije je tu bistveno soroden z onim, ki smo ga omenili pri lat. ke-, ki- (1). Tudi tu se križata slov. in rom. tendenca. Stvar je tu v toliko drugačna, da palatalizacija etimološkega t' (ti) in d' (di) ob nastopu Slovencev v slovenščini še ni bila zaključena, kar za d' dovolj dokazuje različni razvoj v sl.-kajk.-čak. na eni in v štok. na drugi strani.4 Da se je torej mogla v nekaterih starih izposojenkah izvršiti asibilacija šele v slovenščini, je s slovenskega stališča gotovo mogoče. Drugo vprašanje pa je, je li to bilo mogoče tudi z romanskega stališča, to se pravi, je li verjetno, da tudi v roman-ščini koncem 6. in v 7. st. vsaj v nekaterih retorom. dialektih 1 Berneker pomena „FuBdaube" ne navaja; Miklosich (EW s. v. donga) smatra besedo v tem" pomenu za izposojenko, ki se je asimilirala domači besedi; dvomi, da bi bila beseda iz nemšč., drugačnega vira pa ne navaja. Da je beseda izposojena, in sicer iz rom.. za to govori predvsem o v goriš, obliki, ker iz nazala bi tu pričakovali najbrže u ali vsaj 2 Prim. Gr. Gr. I2 679. 3 Prim Jag. Zbor. 42 sl„ 45 ss; Ramovš, Slavia I 27 ss., RES III 48 ss.; — Skok, CSJKZ III 25; Vondrak, Vgl. Gr. I2 131, Aksl. Gr.2 80 si, Meillet, Slave Comm. 48. 51 itd. 4 Ramovš, Gram. 258, 262 ss., Slavia I 28 si, 231; RES III 48 ss; Meillet, Slave Comm. 84 si. asibilacija še ni bila izvršena, kakor je domneval Ramovš.1 Začetki asibilacije segajo v vlat. v 2. st. po Kr. in jo je smatrati, v kolikor je vprašanje doslej raziskano, vsaj za ti v 2. polovici 5. stoletja v splošnem že za zaključeno2 in je torej proces tu nekoliko starejši nego pri ke-, ki-; ugotovljeno je tudi, da je stopnja t < ki starejša nego pri ke-.3 Nekoliko pozneje nego sicer je nastopila asibilacija bržkone za r in s, kjer ostaneta lat. tiu, diu in tudi prvotni -ttiu nekoliko dalje dvozložna;4 ji pred ti, di pa procesa v ničemur ne ovira. Za visoko starost asibilacije govori tudi okolnost, da celo v tako konservativni pokrajini kakor je Dalmacija najdemo v vlat. napisih zgodnje sledove asibilacije.5 Zatoje tem manj verjetno, da bi bil na meji 6. in 7. stoletja obstojal v rom. govorih sedanje Slovenije in ob njenih mejah še neasibiliran f ali celo ti itd. 14. — Slov. c (c) v starih izposojenkah < rom t*'. — V ro-manščini je rezultat iz vlat ~ f (ti) za akcentom v splošnem " ts in to vsekakor že zelo zgodaj.6 Tudi izposojenke v si. imajo večinoma c, ki ga je slovenščina podedovala iz psi. c (2, palataliz.) Vendar injajo nekatere zelo stare izposojenke, zlasti iz toponomastike, c. Da romanščina ni v teh slučajih nikdar govorila c ali podobnega glasu, dokazujejo današnje rom. oblike s c. Poleg tega imajo jugozap. si. narečja c', ki kaže na starejšo stopnjo f. Odkod in zakaj ta č (&), ni prav jasno. Učena lat. oblika Sontius, ki je po Skokovem mnenju7 obstojala poleg vulgarne oblike *Isontso (prim. it. Isonzo, furl. Lisunz, Lusinz) in ki naj bo podlaga za si. Soča, nam sicer pojasni odsotnost začetnega i-, za postanek si. -c- pa ne more imeti onega pomena, katerega ji pripisuje Ramovš, ki izvaja si. Soča naravnost iz lat. Sontius.8 Predvsem je malo verjetno, da bi bili Slovenci tako važen in običajen pojem kot je geografsko ime reke sprejeli v učeni obliki od oglejskih latiniza-torjev in ne naravnost od svojih romanskih sožiteljev ali me-jašev v vulgarni obliki. Take učene vplive, ki so seveda mogoči, razumem tako, da so se izražali direktno v vulgarni romanščini in šele posredno morda v slovenščini, da je n. pr. pod vplivom učenega Sontius nastala poleg Isontso tudi še vulg. oblika *Sontso, ki se ni ohranila v romanščini, pač pa v slovenščini. Pa tudi v slučaju, da smo dobili ime učenim potom, si vkljub spoštovanju do oglejskih svečenikov ne morem prav misliti, da bi bili izgovarjali skupino -tiu v Sontius, Parentium i. p. s ti ali t' ali 1 Slavia I 1 c.; RES 1. c. 2 Rom. Gram m. I 328, 427; EinP 174. 3 ibid. 161. 4 ibid. 174 5 Skok, Pojave 39. 6 Rom. Gramm. I 427 si.; Gr. Gr. I2 474 si.; Einf 3 162. 7 ČSJKZ III 30, 151. 8 Gram. 262. celo dvozložno, kakor v klas. latinščini, in da bi se bil iz tega *ti ali *f razvil organično si. c, c, kakor iz etimološkega *ti-1 Znano je namreč, da Romani v vseh dobah, tudi danes, izgovarjajo latinske besede na romanski način. Ako je bila torej asibilacija vlat. f koncem 6. stoletja izvršena — in o tem skoro ni mogoče dvomiti — so govorili oglejski latinisti tudi latinizirana imena Sontius, Parentium i. p. z asibiliranim ts svoje vulgarne govorice ali s kakim drugim sličniin glasom, ki so ga poznali v vulgarnem govoru kot refleks vulgarno-latinskega t', torej *Sontsus, *Parentsum, ali pa pod vplivom optične slike morda ■Sontsius, *Parentsium, prim. pisavo Sontius, Isontius,2 Parentium, Parenciane.3 Da bi bil mogel nastati iz takega *cj (tsi) v stari slovenščini c, c, je prav tako neverjetno, kakor substitucija romanskega c (ts) s slovenskim c, č; mlajše izposojenke ohranijo to neorganično rom. skupino v neizpremenjeni obliki (prim. 18 b). Za si. c, c je treba torej iskati drugačne razlage. Pri presoji tega vprašanja ne smemo pozabljati, da se asimilatorični in slični procesi vrše zelo počasi, stopnjema. Ako torej smatramo rom. asibilacijo v 6. stol. za dovršeno, s tem še ni rečeno, da se je tedaj že izgovarjala afrikata ts z izrečno današnjo akustično vrednostjo. Jasno je, da iz f ni mogel nastati hipoma v nekem času sedanji ts z izrazitim frikativnim elementom in s hipno totalno izgubo palatalizacije; to bi bil naravnost neverjeten skok v celem razvoju. Med t' in ts so bile gotovo razne prehodne stopnje. Ako nastavimo na meji med 6. in 7. stol. v romanščini vmesno stopnjo *fs' z zelo slabotnim frikativnim elementom, so mogli Slovenci ob svojem prihodu substituirati ta glas s f, ki se potem obenem z etimol. V < ti razvije v c, kateri na jugozap. ostane, drugod pa preide v c.4 V romanščini nastopi v nadaljnjem razvoju depalatalizacija — pojav, ki se izvrši tudi sicer v mnogih slučajih5 —, frikativni element pa se ojači in dovede ponekod do popolne izgube zapornega elementa6. Na isti način kakor geogr. imeni Soča, notr. Subča, Morph. 430 Suča, Mat. I 336 Soča, Soča (s-č > š-č) < *Sgča, < *Sgt'a < stfurl. *Sonfs'o in Poreč < *Por$č < *Por$t'b < ilir.-rom. *Pa-rent's'o si je treba tolmačiti tudi Koroško < *KorQčisko < *Ko-i-Qt'b — < ilir-rom. *Karants a = Carantanum + Carintia.1 1 Prim Ramovš i. c. 2 Kos, Grad. I 4, 329. 3 ibid. 30. 86, 100. 4 Prvotno sem mislil, da bi bila mogoča direktna substitucija romanskega *t's\ s slov. c, toda temu se protivijo oblike s c, ki ne more biti šele sekundaren iz *c in je razumljiv samo iz t', na kar me je opozoril g. prof. Ramovš v ustnem razgovoru. 5 Prim. Franz Gramm. I3 147. 6 Prim. Rom. Gramm. I. 427 si.; za retorom. Gartner, Ratorom. Gramm. 176 si (-itia). 7 Ramovš, Slavia I 28. 15. a) — Ali spadajo sem tudi nekateri stari apelativi,^ je težko reci. Moderna retoromanščina pozna namreč dialektično izreko c in sicer povsod tam, kjer najdemo š < s; oba pojava, ki sta si sorodna in vsekakor razmeroma mlada, sta tudi v furlanščini dobro znana,1 zato je razumljivo, da imajo tudi nekatere mlajše izposojenke v si. c. Prim. koča < furl. cdce < cu-cutia REW 2369 ;2 — rez. neca < furl. gnezze, gneče < neptia REW 8593; — Morph. 403 palač < furl. palazz, it. palazzo < pa-latium; — Morph. 388 pdč „vodnjak" < furl. pozz < puteus i. dr. b) V nekaterih apelativih, ki jih treba že radi velike razprostranjenosti smatrati za prilično stare, je treba morda razumeti -c- tako kakor v slučajih Soča itd.; prim. palača (spol pač po „hiša"), palač < ilir.-rom. palaf o (gl. zg. palač); — peča < ilir.-rom. pefsa < gal. pettia (REW 6450), morda tudi plQča, Morph. 430 pluoča < ilir.-rom. ali stfurl. plat'sa < platea?3 16. — Običajnejši je tudi v izposojenkah c, kakor v sev^-it.-furl., v kolikor se tti ni poenostavil v s; v tej najmlajši obliki mi ni znana nobena izposojenka. Prim. čuka < ben.-it. itd. zucca < *cuzza (po metatezi) < cucutia (prim. zg. koča); — notr. forca< ben.-trž.-it. forza < *fortia REW 3455; — notr. krjanca „ vljudnost", „olika", Morph. 435 id. < ben.-trž.-it. cre-anza < frc.creance < *credentia; — maca < furl. mazze, it. mazza < mattea REW 5425; sem spada tudi macQla, notr. macuafa, Morph. 435 macuola, Nem. II 40 macola > ben. mazzola ali stfurl. *mazzola (sedaj mazzuele) < *matteola; prim. LMS 1892, 18; — rom. oblike imajo tss iz mazza; — neca (LMS 1896, 157) poleg rez. tieča (gl. zg.); — Morph. 399 paciin „Schilfrohrgeflecht fiir die Seidenraupen" < furl. pezzon, spada najbrže k gal. *pettia in ima zz od tega ('tti); — Morph. 436 pitanca „Speise", Mat. I 435 pjatanča < furl. pitance, -ze < it. pietanza ( > frc.pitance i. dr.) od pietas; v si. gre obenem za naslon, na pitati; — notr. raca „pleme, zarod" c furl. razze, ben.-trž.-it. razza itd. < generatio REW3722; — notr. št rac a „ cunj a", Morph. 431 id. < furl. strazze, ben.-trž. straz(z)a, (it. straccio) od distractiare REW 2692 ozir. distractio 2693; — štruc (liter.) > it. struzzo < struthio; — notr. užanca »običaj", Nem. II 48 id. < ben.-trž.-it. usanza (Hisare REW 9093) i. dr. 17. — Pred naglasom je rezultat iz t' za konzonanti v ro-manščini splošno isti kakor za naglasom, z nekaterimi izjemami v it.,4 torej ts, in tako tudi v si. izposojenkah c, prim. notr. 1 Prim. Rom. Gramm 1428; Slawod 51; Ratorom. Gramm. 176 si. (-itia); — prim. tudi za š (s') < tš (ali iz s c ts ?)_Battisti, Beih. 49 zur ZRPh. 18: pjas'a; 21 • čavs'al 2 It. coccia (Štrek., ASPh. XII 459) ne spada sem, temveč k rom. družini cochlea *cocia REW 2011. 3 Plet. primerja kor.-nem. ploutsche „Krautblatt\ ki po pomenu ne ustreza; notr. govori poznajo tudi dimin. plščka < *ptdčka „plošnat kamen", s kakršnimi igrajo slično kakor s kroglami (balin). 4 Rom Gramm. I 428. vancat (< *vancat) »prihraniti, prištediti", Morph. 491 id. < furl. vanza, ben.-trž. vanzar, it. avvanzare < *abantiare REW 5. 18. a) Med vokali pa se tudi tu pred akcentom izvrši prehod T > M, in sicer po Meyer-Lubke-ju že v vit. na stopnji tsi, ki da že v vit. dzi, zi, z', čigar nadaljnji razvoj sovpade z z' < si,1 torej it. dž, sev.-it.-furl. z', ž, in iz tega si. ž. Toda v tej normalni obliki imamo samo novejšo notr. izposojenko ražubn, ra-(imeti razueii = imeti prav), Morph. 400 rcizun, Mat. I 249 ražtin < furl. rason, ve-, ben.-trž. ražon, it. rac/ione itd. < ratione REW 7086. Iz iste lat. podlage pa imamo tudi račun, čigar neposredni rom. vir je torej drugačen nego za ražtin in iz druge dobe. SI. račun je pravzaprav novejša, literarna beseda (v noti1, govorih se večinoma glasi še z u, ne z ii, kar govori proti visoki starosti); sumim, da smo si jo izposodili iz sh., res popularna oblika je še danes rajtdiuja, ki je sicer v zadnji instanci istega izvora, a smo jo sprejeli preko nemščine. Sličen razvoj iz ti' imamo tudi v štaciin(a), notr. štactina. Bartoli2 smatra oboje za it.-ben. trgovska izraza, ki so jih zanesli v srednjem veku trgovci na Balkan. Za statičnem ima stit. stazzone z analog. zz (= ts) iz stazzo (< nominat. statio), prim. tudi obvvald. štitsun itd. REW 8234; za rationem pa REW 7086 ne navaja it. ali ben. oblik s is . Organične so oblike s ts' samo v ilir.-rom. ozir. v stdalm., kjer ti v nobenem slučaju ne preide v me-dijo ter da povsod rezultat ts,3 oziroma v poznejšem razvoju s, prim. vegl. rasaun, stasaun < *ratson, *statson (REW1. c.). Ako je torej za štacuna mogoč it.-ben. ali retorom. izvor, moramo to za račun odklanjati, dokler nimamo v ben.-it. ugotovljenih oblik s ts; it. razione je učena oblika (gl. spodaj) ki bi tudi v si. obliki ohranila cj in tudi radi pomena ne more priti v poštev. V vsakem oziru zadovoljiva je razlaga, da smo dobili besedo od Srbohrvatov, ki so jo sprejeli iz stdalm. na stopnji *ratson ali *rat's'on, kjer se potem v sh. razvije c na isti način kakor v primerih s ~ ti. Ako bi hoteli poseči še v starejšo ilir.-rom. dobo s ali ti, bi morala biti beseda znana tudi drugod pri Slovanih in bi bilo morda pričakovati o~< a~; sicer je pa a~ utemeljen že po disimil. napram, o (u) v sledečem zlogu. — Razlika med c in c v račun in štacuna je morda šele si. — sh.: c v štacuna je lahko nastal po disimilaciji št — č > št — c, prim. sh. stačun, ako je namreč istega izvora kakor račun", ako pa je ben.-it. izvora, je razlika lahko kronološka in torej utemeljena že v romanščini. Poleg štacuna imamo iz iste lat. podlage tudi notr. štajuan »ugoden čas", »letni čas", ki je lahko istr.-it.4 ali pa furl. stagion 1 Rom. Gramm. I 429; Gr. Gr. I2 680. 2 Jag. Zbor. 45. 3 Dalm. II 366. 4 Ive 94, 112, 129 (nm 53-59); rajon, stajo',i. (poleg organ, stason); ta furl. oblika z -gidn je seveda ita-lijanizem in se izgovarja z istim glasom kakor gia- < ga- (prim. ki se v furl. in tudi sicer v retorom. izgovarja skoro povsod di ali celo i;1 tudi tam, kjer je ta grafični g i- drugačnega izvora, se v izgovoru približuje dostikrat glasu / ali d,2 ne glede na to, da se tudi i razvije deloma drugače nego di, gi; ta di ali i sprejmejo Slovenci kot /' in tako si je treba razlagati primere s si. j < rom. dž, ki jih navaja Štrekelj LMS 1894, 17. js. v. jarina, kjer torej ne gre za prehod rom. dž > si. j, temveč za substitucijo furlanskega d' (i) s sij. Slednjič je treba razumeti na isti način tudi istr.-it. primere stajon, rajon i. p. (gl. zg. 18 a), kjer je j retorom. ali istr.-rom. refleks za knjiž.-it. dž-, ki se substituira z d\ i, ker ti dialekti ne poznajo glasu dž? b) Mlajše in učene rom. besede ohranijo skupino tsi pred vokalom (iz lat. //-'pred vokalom), kar odgovarja izreki šolske latinščine. V tej neorganični obliki imamo tudi nekoliko mladih izposojenk. Prim. lecjan, notr. tecjan < *lenzjan (z izpadom 1. n po disimilaciji) < furl. ijnziane (poleg genziane) ali it. Tenziana < gentiana REW 3735 a;4 — Morph. 411 požecjun, ramolcjun i. p.; v posameznih slučajih, kakor Jtac/Qn i. p., je posredovala nemščina. Prim. tudi Škocfan < *ŠnkQCjan < San Canzian. c) Neorganičen je tudi ž v rez. mundižja (Mat. I 1065), kakor že v furl. mondfsie (Pirona 260; s = z') < nmnditia; prim. organ. it. obliko mondezza. 2. SI. c, c < rom. c, c < k < ki. 19. — Skoro v vsej Romaniji je rezultat iz in ~ki isti (ts), ker se oba glasova srečata na stopnji f ter v nadaljnem enako razvijeta. Ker pa je poleg srednje Italije tudi v Reciji rezultat različen in nas tu zanimajo predvsem izposojenke iz furlanščine, navajam primere ločeno. Razlika med razvojem lat. ki in ti je utemeljena vsekakor v tem, da je rom. asibilacija pri ki nekoliko mlajša nego pri ti.5 Vendar ta časovna razlika ne more biti velika in je ob prihodu Slovencev tudi pri ki asibilacija "brez dvoma že zaključena. V Toskani in Reciji je končni rezultat isti kakor iz lat. ke-, ki-, torej c napram is < ti ;6 furlanščina pa ima poleg c tudi mlajše ben. sibilante (ts, s).1 Razlika med ski in ki' v 1 Gl. primere pri Gartnerju, Handb. 190 si., Gr. Gr. I2 627. 2 Prim. Pirona 180 v opazki k črki g. 3 Prim. tudi Slawod. 54; enako substitucijo najdemo tudi v istro-rum. 4 Drugače Ramovš, Gram. 97: Vcjan <9lcjan < encjan < nem. Enzian, kar je prav lahko mogoče. Sicer je pa tudi furl. anziane in it. enziana najbize izpos. iz nemšč. . 5 Prim. Einf.3 174; Gr. Gr. l2 472 si., 474 si.; Rom. Gramm. I 433 ss. 6 Ibid.; Gartner, Handb. 202; Ratoiom. Gramm. 174 si., refleksi lat. glacia (glacies). 7 Riitorom. Gramm. 1. c. splošnem tu ne pride v poštev in tudi za konzonanti je v retorom. isti rezultat kakor sicer. Izposojenke s -c- so torej v splošnem furlanskega izvora. Prim. brač, notr. brač, Morph. 404 brač < furl. brac < bracchiu; — notr. fačou, gen. -uala, -tila < fagul (poleg fazzul), ben. facidl, faziol) < facia -j- eolu; prim. tudi Morph. 403 facM < furl. fazzolett z ben. ts; — hlača, hlače, notr. hta- < *klača < stfurl. *kalča (sedaj ghalze, toda prim. engad. Koča Rom. Gramm. I 434) < calcea;1 — jeriča < furl. *rič (sedaj rizz z ben. ts), it. riccio itd. < "erlcius poleg -icius REW 2897 z naslon, na si. jezica ;2 — pogača (12 b) i. dr. Vrč < vnčb je morda starejši nego nastop Slovencev, torej iz balk.-rom. *urliu < urceu.3 Čutara je rum. izvora, najbrže iz istr.-rum., dasi v istr.-rum. glosarjih, kolikor jih imam pri rokah, izraza ne najdem; morda smo dobili besedo iz sh., ta pa iz dak.-rum. ciutara < *ciutulus (prim. it. ciotola) < kottglos REW 2290; Puscariu, Rum. EW 33, št. 282. Etimološki nejasen je morač, komorač, koromač; morda je podlaga ilir.-rom. *amaraku < *amaraceus poleg amaracns? 20. a) — Tudi za izposojenke z ben. ts je v splošnem vir fur-lanščina, kjer so ben. sibilanti poleg prvotnega c dovolj običajni (gl. zg 19). Prim. celin < furl. azzalin (agalin; prim. AsPh. XIV 519) od aciale REW 103; — Morph. 428 feca „Pressgerm" < furl. fezze, fece (it. feccia itd.) < faecea REW 3139; — notr. kociata, ka-, Morph. 435, Phon. 144 koivcieta „nogavica" je kot trgovski izraz najbrže iz ben. ali it. calzetta; predmet sam med ljudstvom pač ni še dolgo znan, zato dvomim, da bi bila podlaga stfurl. *kaltseta (sedaj ghalzete) od calcea (prim. zg. starejšo iz-pos. hlače); — ocqt < oceh < furl. dial. *azzel < aciale (prim. zg. celin);* — štreca (LMS 1896, 164) < furl. strezze, strece (it. treccia) < *trichea (+ strazza?) REW 8893 i. dr. b) Mlajše, učene rom. besede imajo tudi tu šolsko lat. izreko tsi; med izposojenkami pride tu v poštev notr. gacja „akacija" < ben.-trž. acazia -j-gazla, prim. REW 58 acacia in 1 Skok, Slavia I 488 smatra za podlago radi li < k furl. k'alča z že palataliziranim k'a-, kar pa h < k še ne pijasnjuje in jez ozirom na visoko starost izposojenke tudi več nego dvomljivo (prim. 7 ss); za visoko starost govori pred vsem znana metateza kal < k/a in ni izključeno, da smo dobili besedo že iz balk.-rom. *kalk'a. 2 Stfurl. *erizzo ali it. *-iccio ni potreben za si. obliko, ki je razumljiva že iz naslon, na jezica; prim. Štrek, Jag Zbor 711. 3 Sisak < Sisciae (prim. Skok, ZRPh. 36, 654) še ne dokazuje, da je palatalizacija lat. ki na Balkanu znatno mlajša nego sicer, ker gre tu lahko za substitucijo sufiksa -ciae s hrv. -sak, ozir. za rekonstrukcijo iz lok. *Sisce. 4 e < a je znan v retorom., tudi v furl. n pr. v Čedadu, torej v neposredni bližini Slovencev, prim Gartner, Handb 124. Ker je beseda zelo stara, smo jo morda dobili že na Balkanu in bi bil v tem slučaju e < a lahko trako-ilirskega izvora, prim. Oštir, Apx. ap6. ct. I 100. — Bartoli, Jag. Zb. 55, opozarja tudi na možnost naslonitve na suf. -eriu — Stvn. ecchil zadovoljuje glede e in c, ne pa glede o-. grš. acacia-, — poleg gacja je znan tudi notr. mask. gac, Morph. 390 yac (spol po „hrast" i. p.?) 21. — Skupina sc (< ski na roman, ozemlju, kjer imamo č< ki) ponekod ostane, večinoma pa se asimilira v šč, š.1 Za izpos. prim. notr. faša „spodnji, barvasti del stene", Morph. 428 faša „Binde", Nem. II 53 faša < furl. fasce, fasse (= faše), ben.-trž. fassa (= faša), it. fascia < fascia REW 3208; prim. tudi fašč str. 49. Bisaga z -g- ne poteka direktno iz lat.-rom. bisacchium, ker imajo vse rom. oblike bolj ali manj organične reflekse z asibiliranim ki (prim. REW li2t); Bartoli, Jag. Zbor. 60, domneva naslon, na £rš. sinonim oayij. 3. SI. j, ž, z < rom. i, d, (d)ž, (d)z < vit. d (lat. ge, gi, i, di, gi in grš. £)■ 22. — Omenili smo že (6), da je stopnja d < lat. ge, gi dosežena že v vit. in da nadaljni razvoj sovpade z d < i, di, gi in grš. Asibilacija vit. di pa v podrobnem nikakor ni še povsem pojasnjena. Predvsem ne smemo razumeti tu »asibilacije", ki o njej govore lat. gramatiki, v istem smislu kakor pri ti, kjer je že v vit. ugotovljena stopnja ts, temveč imamo opraviti tu z vit. d ali morda celo di.2 Dalje se vsiljuje vprašanje, ali niso v vit. in zgodnji rom. vsaj lokalno obstojale vendar še razlike med prvotnim i, di, gi, ge, gi. V splošnem je rezultat pač isti,3 in sicer imamo di ozir. ž ne le na ozemlju, kjer najdemo č (š) iz lat. K, ampak tudi v franc. in portg. V sev.-it. (ben. itd.) imamo tu paralelno z s (< ts < t) z (< dz < d), ki v mnogih slučajih izpodrine starejše retorom. reflekse v furl.; ta z pa potem zopet lahko napreduje do ž, kakor prvotni s do s".4 Zanimajo nas predvsem ben. in furl. refleksi. Ben. ima povsod (d)z, v furl. pa jfe slika zelo pestra. Predvsem ostanejo lat. /a-, jo-, ju- ohranjeni.5 Da pa je i tudi pod drugačnimi pogoji mogoč, kažejo furl. arint < *ariint < *ardent < argentu, int < *iint < dent < gente i. dr. Dalje uče retorom. oblike, da se je moral medvokalični 'gi prvotno razlikovati od iz gi je tudi tu i7 splošno retorom. refleks; za konzonanti smatra Gartner8 dž < gi za normalni refleks, toda furl. agnul < *anel < *and'elu (gl. sp. 23 d) dokazuje, da je neasibilirani d', i mogoč tudi v tej poziciji. Sicer pa moremo pri vseh primerih, ki jih 1 Prim Romm. Gramm. I 399 si. 2 Einf.3 174. 3 Einf3 165, 174 si.; Rom. Gramm. I 429 ss; Gr. Gr. i2 473, 475. 4 Prim. Gartner, Handb. 187 ss. 5 Prim. Rom. Gramm. I 330. 6 Einf.3 175. 7 Handb. 202; Rom. Gramm. I 430 (corrigia). 8 Handb. 202. navaja Uartner,1 govoriti o asibilaciji v pravem smislu le pri medius;2 že pri hodie3 je v furl. in drugod v retorom. rezultat i, da ne govorim o hordeu i. p., kjer ima furl. za rdi nepalatalizirani tf.4 Pretežno ali vsaj poleg (d)ž etc. vidimo i tudi v deorsum5 in jo-, ju- v jovia (fooisdia),6 juvenis,7 in tudi pri lab. + i v pluvia,8 ki je morda že vit. ploja.9 Zdi se torej, da je v furl. vsaj dialektično in pod izvestnimi pogoji i normalni refleks nele za /a-, /o-, ju- in za medvo-kalični d'(di)~, kjer je i splošno romanski,10 ampak tudi sicer, zlasti tudi iz medvokaličnega 'd (di). kjer smatra Meyer-Liibke za organični rezultat asibilirani "de,11 čemur pa se protivijo furl. oblike za lat. hodie.12 Furl. in sploh retorom. oblike z asibiliranim (d)z, (d)ž bi bile torej v mnogih slučajih sekundarne, sev.-it., ki so izpodrinile starejši retorom. i, na kar opozarja tudi Gartner;13 i potem lahko izpade, zlasti za e, i, pa tudi sicer. Pod kakimi pogoji nastopi oziroma izostane v retorom. asibilacija je vprašanje, ki bi ga bilo treba še temeljito raziskati. Toliko se mi zdi gotovo, da tam. kjer ima furl. sedaj i, pala-talizacija ni mogla dospeti dalje nego do d ali di. Ramovšev zaključek, da se je v slučajih Jurij i. p. razvil si. i iz še ne asibiliranega rom d paralelno z idg. *di14, se mi zdi torej povsem točen; mogoče pa je tudi, da je i < *d že furlanski, ker smo dobili besedo vsekakor šele s krščanstvom, torej najbrže ne pred 8. stoletjem. 23. a) J < stfurl. d' ali i imajo torej stare izposojenke, n. pr. že navedeno osebno ime Jurij, notr .Jura < *durdb15 < stfurl. *d 'ordo < Georgiu;16 — Matajur < *Motajur (po vok. harmoniji *o-a > a-a) < *MQtmajur (z izpadom drugega m po disimilaciji) < furl. Mont major, torej že s furl. ali iz slfurl. *Mont ma-dor\17 — Oglej < *Og rez. Žorč, prira. Mat. I 631) bi bila torej sekundarna, sev-it. (ben.). 17 Razvoj je morda tudi drugač- n; beseda se je mogla v furl. in v si. po ljudski etimologiji nasloniti v 1. delu na ,mato°', si. dial. „matast (= neumen, neroden), v si. v 2. delu tudi na os. ime Jurij; furl. oblika Matajur, < aculeja < aquileia;1 — Šempolaj < *Šen Pelajb < stfurl. *Sen Pelado ali *S. Pelaick ali morda naravnost iz cerkv. lat. S. Pe-lag'us s si. razvojem g' (gi) -d' -/?2 — Trojan < stfurl. *Tradano ali *Traiano ali dir. iz lat. 7raianus? — Sem spada morda tudi Horjul, ako je iz Forum Julii4 ozir. stfurl. " Foroduli, *Foroiuli. — Ali spada tudi Jakom (ASPh XIV 244) < furl. Jacum med stare izposojenke, je dvomliivo; furl. oblika je že radi -k- najbrže iz it. Giacomo; glede furl./, d < it. dž prim. štajudn (18 a). b) Od apelativov spada v staro dobo brezdvomno gruj < *grqjb < stfurl. *grondo, *gronio < *grongius < *congrius5 (prim. REW 2144 conger, grongus); u < q govori za to, da smo dobili besedo morda iz sli. in je v tem slučaju lahko ilir.-rom. izvora. c) Nekatere mlajše, predvsem dialektične izposojenke, imajo / direktno iz sedanjega furl./. Prim. jona (ASPh XII 458). Morph. 428 juna „Bundtram" < furl. jone (postverb. subst. od iungere); — jota< furl.jote< jutta (izvor neznan; prim.REW4636); —t rez .just (Mat. I 1421) < furl. just; — rez. orloj (Mat. 1247), orlej (1302) o furl. orloj (it. orologio) < horologium\ — Morph. 436 prjunta „was man bei einer Teilung erhalt* < furl. prionte, prejonte < *perjuncta; — irjja, Mat. I 962 roa, 1310 roja, 450 rojica < furl. roje, rde < arrugia REW 678. Rez. relijon (Mat. I 1043) je najbrže knjiž. it religione v furl. izreki relidon\ prim. štajusn str. 62 si.; na isti način je treba razumeti morda tudi rez. orloj (gl. zg.) Majglika, notr. majuslka, Phon. 137 mcjuolka, ms- je lahko dir. iz it. maiolica < Majorca REW 5248; beseda je tudi v it. mlada in je ohranila i, ker je bila sprejeta, ko je bil ves proces asibilacije že davno zaključen. Sem spada morda tudi jtnar (Morph. 399). Današnja furl. oblika se glasi zenar ("> rez. ženar) < jenuariu. Ta furl. oblika pa je lahko šele sekundarna (ben.) in je morda v stfurl. eksi-stirala organ. obl. *jenar, *inar (prim. i nt < gente, arint < ar-gentu). Mogoče pa je tudi, da poznajo furl. govori poleg zenar tudi * denar z d iz it. gennaio; prim. štajubn str. 62 si.; si. j mar pa je slednjič lahko kontam. iz furl. zenar + nem. Janner. Jmtral (Morph. 410) je kot vojaški izraz bržkone nemškega izvora in je v tem slučaju j- šele slovenski, iz g pred e (prim. brejwše str. 57). Ako je za goriš, narečja romanskega izvora, ki jo navaja Pirona (p. 610) poleg Morit major (p. 612) pa še ne govori brezpogojno za tako naslon, v furl., ker so Furlani to obliko lahko dobili od Slovencev. 1 Skok (CSJKZ III 32) izvaja si. -j direktno iz furl. i, ne iz rf'; obstoja pa še tretja možnost, da je furl. i za e izpadel še poprej nego so si Slovenci besedo izposodili in da seje razvil si .j šele sekundarno, v hijatu; Skokov zaključek glede starosti izpada furlanskega i torej ni absolutno nujen. 2 Prim. Ramovš, Gram. 85. 3 Prim. Skok, ČSJKZ III 32. 4 Prim. Cvetje, XI, 9. 5 Prim. Skok, ČSJKZ III 32; o problemu asibilacije ibid. 25, op. 9. je treba razumeti /'- tako kakor v štajSan (str. 62 si,) in je torej knjiž. it. generale v furl. izreki z d. Beseda je tudi v romanščini mlada, učena (prim. franc. general) in torej ne moremo misliti na ort?an. furl. *ie- ali *i- < ge-. d) Tu naj omenim še notr. anouc, rez. anul (Mat. 1416 agnule, 1421 agnulovi, 1446 agnoloo) in druge si. dialektične oblike z ie < ge, za katere nastavlja Ramovš1 si. *angeh (dir. iz lat. oblike); tu smatram g' ali bolje d' že za romansko podlago vsaj v jugozap. si. govorih, ki so sprejeli besedo najbrže celo v furl. obliki z n'; prim. furl. agnul poleg anzul (Pirona 4), ki je lahko organična oblika iz *andelo < angelus; suf. -ulu je stopil v furl. na mesto prvotnega -elu, ko je bila že izvršena palatalizacija d ali i < ge\ rez. anul je brez dvoma izposojenka iz moderne furlanščine.2 4. SI. z < rom. (d)ž, (d)z\ 24. — Izposojenke z ž< (d)ž (< d) potekajo iz različnih rom. virov. Furlanščina ima tam, kjer je nastopila asibilacija, (d)z, ki pa v mod. izreki lahko napreduje do z', ž, katerega sprejmejo Slovenci kot ž\ iste reflekse pa ima tudi ben., tako da se ne da v vsakem slučaju absolutno določiti, je li neposredni vir ben. ali furl., zlasti ako beseda nima drugačnih tipično furlanskih znakov. O vprašanju, je li asibilacija v furl. v vseh slučajih organična ali šele sekundarna, prim. zg. str. 65 si. Z in i se menjavata v izposojenkah iz ben.-furl., kakor v furl.3 a) Ben.-furl. izvora so na primer rez. aržgla „Ton" (Mat. I 182, 314) < furl. arzde < grš.-lat. argilla; — mižQl, mu-, rez. mužul (Mat. I 166, 319, 514 itd.) < furl. muzul, musid < stben. muzuol < modlolu REW5628; prim. organ. furl. mujid „pesto";4 skleža, Morph. 430 sklieza < furl. sclese (= skleze) < schidia; prim. it. scheggia (REW 7689);5 — rez. varhunž/a, ver- (Mat. I 1397) < furl. vergonze (+ it. vergogna?) < verecundia;6 — zenar (ASPh. XIV 234), rez. žanar (Mat. I 138) < ben.-furl. zenar < jenuariu (prim. jmar 23 c); — žara < ben.-furl. zare ali it. giara < arab. g'arrah REW 3944; — žernada, žr-, notr. žrnada, Morph. 1 Gram. 235. 2 Glede palatalizacije si. skupine nge > nže namesto normalnega *nje, o kateri govori Ramovš na istem meslu in na str. 244, pripominjam, da v notr. govorih (Pivka, Košana) n ne ovira normalnega razvoja, prim stenje, U u9r3i3ja i. p., kakor najis (= nogč), tako da je notr. anoUc nastal lahko tudi organično iz an'eUc < *angelc 3 Prim. Gartner, Handb. 201 (media). 4 Rom. (d)z* je pač iz organ.-ek v mddius, ker je jx < di* splošno rom. 5 / v skupini skl je v furl. analogičen po skl < si. — K istemu korenu (schidia) spada morda tudi ščindra, šk- < ben. sčendza ? (Prim. Strek. ASPh. XII 470) 6 n(d)z < ndi je v furl. očividno organičen; sicer ima rom. tu pretežno n', prim. it. vergogna, franc. !>ergogne (REW9225: Rom. Gramm. I 431.) 438 zrnada, žr-, Nem. [I 41 žurnada < ben.-furl. zornade, trž. giornada (it. giomata) < *diurn-ata (REW 2700 diurmim); — žQnta < furl. zorite (it. giunta) od jungere; — rez. žoivat (Mat. I 411) < ben.-furl. zova, it. giovare < juvare; — rez. zujat (12); — Zvan < ben.-furl. Zuan < Joanne1 i. dr. b) Kvinč ima -c, ki je razumljiv na neposrednem koncu besede, kakor že v furl. -c (-č) iz prvotnega -(d)zo, -(d)žo, prim. furl. cuinz < *kondz(o) < congius REW 2146; prim. tudi kune (ben.-čed.-rok., ASPh. XIV 230) iz starejš. furl. conz, cunz. c) Košan < furl. cossan < guottTdianus (REW 6973) je v furl. nekoliko nejasen. Po izpadu mednaglasnega T bi pričakovali po asimilaciji *kodianu < *quottdianu, torej v furl. refleks za d; oči vidno se je tu radi tt izvršila asimilacija v nasprotnem smislu, ttdi > tti, torej *kottianu > kotsan in s poenostavljenjem afrikate ts v s cossan, t. j. v sev.-it.-furl. izreki košan. 25. — Pri drugih izposojenkah z ž se neposredni vir ne da tako lahko ugotoviti. Lopiž, -iš je najbrže iz istr.-rom. lupfz'u < lapidu < lapideu REW 4899 ali pa iz ilir.-rom. (dalm.), prim. Jag. Zbor. 34, Dalm. I 259, II 26; v obeh slučajih je beseda, kakor se zdi, literarna (Caf, Valj.-Rad) in smo jo dobili najbrže iz sh. — Znake visoke starosti imajo: spužva (iz sh.?) < *spQŽva < sev.-it.-furl. sponza ali iz ilir.-rom. *spondža < spongia;2 — žuk(v)a,3 cksl. žuku,, sh. žuk, žukva, zukva4 < *žqk- < ilir.-rom. džunko ali it. giunco, ben. gionco (iz it.), furl. zoncli < juncus; — žid(ovin-b) < ilir. rom. *džudeo ali iz it. giudio; prim. tudi furl. zugid, jugid < *dudieo < judaeus. 26. — Izposojenke z 2 so zopet ben.-furlanskega izvora, morda nekoliko starejše nego one z ben.-furl. ž. Prim. notr. brzuata < furl. verzott od verze < *virdia (< viridia) REW 9367; — koruze (poleg korqž, -eš) < ben.-furl. coreze (< ben. coreza> < corrigia REW 2253; — mezana, ma-, mo- < furl. *mezane; prim. furl. mezine od medius;5 — cerklj. rozar (ASPh. VIII 449; IX 465) < ben.-furl. * rozar od arrugia z ben. z; prim. roja (23 a). 27. — Problem zase je krajevno ime Trst in adj. tržaški < *tržaski< *trzastski < *tbržbstbsk%jb od lokat. kraj. imena *Tbi-žbsti < ilir.-rom. Tergeste.6 1 Janez je pač iz cklat. 2 Furl. ima tudi sponge < it. spongia ali iz ben. sponga ozir. dir. iz "sponga (prim. REW 8173), v izgovoru se glasi vsekakor spond'e in torej ne more biti podlaga za si. obliko. 3 V Zemonu pri II. Bistrici; ali je u transkripcija za notr. «a, ne vem; v tem slučaju je ug (u) lahko organ, refleks iz Q; morda pa je beseda izposojena iz rak.? 4 Prim. Skok, ZRPh. 36, 656. 5 Zamenjava sufiksa je morda šele slovenska; furl. 2- je vsekakor analogieen po 'z v medius. 6 Prim. Ramovš, Gram. 302; glede ilir. akcentuacije prim. Skok, Apx. ap6. ct. I 11 si. Današnja furl. oblika Triest(e) je mogla nastati samo iz retorom. (stfurl.) *Treieste < *Terieste — ali, ako je metateza v rom. zelo stara, iz *Tregeste z že vit. i < g med vokali (prim. 28 a); i < g je pozneje izpadel, e~ v hijatu pa je prešel v i. Furl. Triest(e) odgovarja razvoju arint < argentu in je nerazumljiv iz *Terdžeste, si. Trst in tržaški pa zahtevata (d)ž. Misliti na ilir. Tergeste in na psi. palataliz. ž < ge je iz kronoloških razlogov nemogoče. Ime so Slovenci spoznali vsekakor šele ob svojem prihodu v sedanjo domovino, ker Trst v srednjem veku ni bil bogve kako znamenito mesto, o katerem bi bili mogli slišati Slovenci še v pradomovini. Mogoče je, da se je prvotno retorom. narečje v Trstu (tergestinsko) bistveno razlikovalo od sosednjih furl. govorov in da so prebivalci Trsta in bližnje okolice govorili *Terdžeste ter se je oblika z neasibili-ranim -/- posplošila šele pozneje. Verjetneje pa se mi zdi, da najstarejše rom. prebivalstvo Trsta sploh ni bilo retoromansko in da je jezikovno stanje, ki ga poznamo v srednjem veku in deloma vse tja do konca 19. stoletja, ko so izumrli v Miljah poslednji Retoromani,1 šele sekundarno. Trst je bil brez dvoma mnogo prej romaniziran nego Recija, saj so Rimljani gotovo zgodaj spoznali pomen te najsevernejše točke na Adriji. Ako ne že prej, so zavzeli Trst obenem z Istro (do Raše),2 ki je bila že stara rimska provinca, in prvotno rom.-jržaško narečje je bilo vsekakor sorodno z istro-romanskim, "ki je italijansko narečje, kjer je 4Terdžeste povsem v skladu z ardžento i. p. in so torej Slovenci mogli sprejeti ime v tej starejši obliki, ki v romanščini ni ohranjena, to pa vsekakor radi tega, ker so Retoromani (Furlani) iz okolice pač že zgodaj preplavili starejše (iliro-romansko) prebivalstvo mesta ter dali tudi njegovemu imenu furlansko lice, bodisi da so prinesli sedanjo obliko Treieste, Terieste že s seboj, bodisi da so stari -dž- substituirali z d ( > i), kakor še danes v izposojenkah iz it.3 28. a) Starejši nego proces asibilacije je izpad vit. i~ med vokali, zlasti pred akcentom (iz lat. vok- ge*, vok- gr), ki je splošno romanski, prim. it. saetta < sagitta, paese < page(n)se, furl. pa/s, franc. pags itd.4 Posamezni rez. primeri, ki spadajo v to kategorijo, imajo sekundarni -/'-, ki je nastal v hijatu. Prim. pajis (Mat. I 7, 84, 397) < furl. pais. Sekundarni i ima tudi rez. lajat (Mat. I 196, 197, 371, 542 itd.) poleg an laa (886) < furl. lei < legere. b) Mlajše, učene besede imajo tudi tu v rom. (d)ž, (d)z v rez. (d)ž, z. Prim. rez. adžent (Mat. I 370) < it. agente-, — part. pf. flaželan (Mat. I 86) < it. liter, flagellare; — rez. direžinat, 1 Einf.3 17. 2 181. pr Kr. 3 Prim. šla/uan str. 62 si. 4 Prim. tudi Emf 3 164 -zinat (Mat. I 1456) < furl. direzi < dirigere; — rez. rezinat (Mat. I 1415, 1436, 1452) < furl. rezi < dirigere (ali iz it. reggere?) i. dr. ŠeriT „Siegel" (Morph. 400) < furl. sigil < it. liter, sigillo (poleg suggello) ima -y- morda iz nem. Siegel; sicer pa prim. tudi istro-rum. sighil, Miki , Rum. Unt. I 47. 5. SI. ž, š < rom. z', s' < vit. s' < si. 29. — Rom. s' < si (lat. si -f vok., se + vok.) se deloma depalatalizira, deloma ostane ali napreduje celo do š; na ozemlju, kjer se izvrši prehod T > M in imamo med vokali z < s, je rezultat iz medvokaličnega s' že v rom. z', zx in tako tu li v si. izposojenkah iz furl. ali ben. Prim. gpža „Kropf" < furl. gose (prim. lomb.-piem. gos, grodn. gos etc.) < gal. geusiae REW 3750;2 — kamižola, notr. kamsžuala <• ben.-furl. camisole (it. camiciuola) iz gal. camisia REW 1550; — kržgt, krzgla „Krug" < it. crogiuolo, furl. curiziil, cruziil, crosid „vaso di piombaggine o di terra cotta in cui si fondono i metalli" (Pi-rona 96) c *croseolu od *crosum < corrosum? Prim REW V257 in 2011; it. dž kaže na s'~; — pažul < furl. fasul < phaseolu; — notr. pržudn »ječa", Morph. 400 -un. Mat. I 985 paražon < furl. preson, it. prigione itd. < pre(n)sione. Sem spada najbrže tudi bržQla, notr. -uala < furl. brisidle, ben. brisiola < *braseola od germ. brasa REW 1276. Sicer pa imajo mlajše izposojenke ž tudi iz ben.-furl. medvokaličnega ž, ž < vok.svok.; prim pdžek (LMS 1879) j'25; 1896, 158; tudi pižek) < it.-ben. pisello < pisellum,3 kjer se je rom. dimin. suf. -ello substituiral s si. -ak; — Morph. 436 prttieža „Streit" < furl. contese (od contendere, conte(n)sus) z zamenj. prefiksa (si. premi m. rom. con- z naslon, na prepir, pretep i. p.); — Morph 436 ražapila „Rotlauf" < furl. rosepile < ergsipelus REW 2911;4 — — notr. užanca (16) i. dr. - Čerša, črešnja (2) ima š iz ilir. rom. s'. 6. SI. r < rom. r < /■' < ij. 30. — Pri /•' < ri5 nastopi v retorom. v splošnem depala-talizacija v r.6 Najvažnejši je tu sufiks -arius > it. -ajo, furl. -ar;7 1 Gr. Gr. I2 475; Rom. Gramm. I 431; Gartner, Handb. 201 si. (camisia). 2 It. gozzo, ki ga Štrekelj ASPh. XII 457 navaja v isti skupini s. v. guša, spada h *gurgutia REW 3924 ali pa k onomat. garg REW 3685, prim. stit gargozzo, nit (gar)gozzo\ guša je pač iz sh., to pa iz rum. gusa z ilir,-rom. tenuis med vokali. 3 Oblike z -ž- v si. so lahko sekundarne iz pačak, pačak z nasl. na pažul, ozir. fižol; podlaga za pačak je furl. pifiil (zopet s substitucijo dim. sufiksa), kier si razlagam f napram pisum z naslon na pipiil „droben, majhen" iz pikk- (REW 6494) ali pa na cicer, kakor logud. piziri, prov. peze (prim. REW 6543 pisum). 4 V furl. gre za naslon, na rose i. p. (radi barve). 5 Gr. Gr. P 475. 6 Gartner, Handb. 171, 178 (corium), 200. 7 ibid. 171. furl. ima tudi -er, ki je tam, kjer preide a > e1 lahko organičen, sicer pa ben. in splošno sev.-it. refleks. Poleg tega je znan v furl. kakor v vsej Evropi tudi franc.-prov. refleks -ier (-ir), ki ga je dobila iz knjiž. italijanščine.2 Enake reflekse imamo tudi v si. izposojenkah. Palatalizirani rom. r' ima morda edino stara izpos.^cčsarb (sedaj si. -ar), ako je podlaga adjektivični caesareus3 in ne gre za naslon, na suf. -an. Sicer pa prim. notr>bdtdgar, bddgar, Morph. 460 batayar-jow, Nem. I 67 botegar < ben.-furl. butegar (poleg -ghir, -gher, -gheir), ben.-trž. botegher, it. botte-gajo (a tudi bottegaro, analog. po plur, bottegari < -arii)4 < *apo-thecariu; — čampar < furl. gampar;5 —- denar < it. danaro (iz pl. danari) < denarius; — duplqr, -ir, Morph. 405 doplier „grofie Kerze" < furl. dopler, -ir, -eir (it. doppiero < prov. dobler) < duplus + rom. -ariu; — goštara (iz sh. gostara?) < ilir.-rom. *ga-straria-,6 — kalimar, Alas. karamau (z metatezo l-r > r-t) < furl. calamar < it. calamaro (poleg -ajo) od calamus REW 1485; sem 'spada tudi kolomgr < furl. calamir < ben.-it. calamier (prim. Lehnw. s. v. kalamir) morda z naslon, na „kolo" — in kalamgr, oboje v sev.-it. ozir. franc. obliki sufiksa -arius; — kamerai (prim. 8a, op. 2); — lever (akcent?), najbrže učeno iz franc. levier (od levare); prim. tudi it. lieva, furl. jeve < *l'ebe < lieve; — notr. mandrjar < furl. mandriar; tudi mandrijer < ben.-trž. man-drier (od mandra REW 5290; tudi si. mandrga in m^drija); — mornar < ben. marinaro, morda obenem z naslonitvijo na morje-, — omar(a) < *ormara (z izpad. 1. r po disimil.,7 notr. uarmar, vr-< furl. armar < armariu; prim. tudi Phon. 148 romar (< ormar), lomar (r-r > /-/■), ivomar (o- > uo-); oblike z -a morda po „skrinja" 'i. p.; —notr. oštiar »gostilničar", u-, uo-, Morph. 405 woštier, Alas. hoftier (s. v. hoftiere) < furl. ostir < it. ostiere od hospes REW 4197; — notr. pleniar, pte-, „koš, ki se nosi na glavi" Morph. 405, Phon. 140 plenier < ben.-trž. pianer < it. paniere (z metat, palatala) < franc. panier < panarium REW 6187 z naslon, na plet^r, plesti;8 — Morh. 405 pompier „Feuerwehrmann" < ben. pompier (prim. Boerio 450) iz franc. pompe, ki spada morda k bombus REW 1199; — Morph. 413 portonier, „Pfortner" < furl. portonir (od porton, notr. prtuan „hišna vrata") s franc.-it. -ier(e); — star, št-, Morph. 391 star < furl. star (it. stajo) < sex-tarius REW 7887; sem spada tudi šestar, morda iz stfurl. *sestar, prim. it. sestiere, ben. sestier < franc. sestier (od sextus REW 1 ibid. 119 si. 2 ibid. 171. 3 Prim. Skok, Razprave III 33 ss. 4 Gr. Gr. I2 679. 5 REW 9598 obklanja zvezo z it. zampa < perz. zanca + camba, a druge etimologije ne pove. 6 Prim. ZRPh. 41, 149; Jag. Zbor. 35. 7 Prim. tudi almara (Valj.) z disimil. r-r > l-r. 8 Furlanske ali tergestinske oblike *planer, ki bi bila mogoča in razumljiva iz naslon, na furl. plin (< plenus), nisem mogel ugotoviti. 7888) ali pa iz furl. sest, it. sesto s si. suf. -ar; — ženar (24 a) i. dr. 31. — Iz prvotnega suf. -erius prim. notr. maštfar „ poklic, obrt", Morph. 405 nuštier „Profession" < furl. mistir, ben-trž. mestier, it. mestiere < ministeriu REW 5589; ben.-furl. oblike so morda organične, verjetneje pa iz it., to pa iz stfr. mestier (nfranc. metier); — povgr, -vir, Morph. 405 povier < furl. paver, ben. paver(o) < papgreus REW 6217; prim. LMS 1896, 160. Iz -orius (-oria) prim. prosora (liter.?) < ben. fersora, furl. farsdrie < frixoria REW 3524. 32. — Mlajše rom. besede ohranijo rji, tako tudi izposojenke, v si. transkripciji včasih tudi -/•//-, prim. angiirija, notr. angurja < furl. angurie, ben.-trž. anguria < grš.-lat. angurium; —tfurija, notr. ftirja, Morph. 428 fijrja „Eile" < it., ben. (liter) furia; prim. organ. it. foia (REW 3596); — Morph. 428 yterja „Schotter" < furl. glerie < glarea REW 3779; sem štejem tudi ylera „Art Traube" (Morph. 428; ASPh. XII 457) „trta. ki raste na peščencu"? — vir j a, birja (LMS 1892, 49), Morph. 427 bierja, notr. b farja < furl. vierie, vere, stit. viera (< veria), sev.-it. vera < viria REW 9366; prim. tudi Lehnw. s. v.; —V franc. medaille) < *me-dalia < *mediale REW 5451 ali *metallea, Diez EW 208; medalja (knjiž. si.) je iz nemšč. s starejšim franc. /'; —pajac, po-, Morph. 414 pajaco < trž. paiazzo (it. pagliaccio) od palea REW 6161; bajac pač iz nem. Bajazzo-,— Morph. 400, Phon. 137 pejun, BStrohsack"< furl. pajdn (od palea)-, — notr. šejubn, šd- „vihar, orkan" < furl. sejon < stit. sione < franc. eschillon < *scalione REW 7639; furl. in si. oblika pa spadata lahko tudi k ben.-mant. sion < stit. scione, sione < siphone REW 7950a; — škaja je mlajša oblika poleg starejše ščalja (8a); sem spada tudi škajola (11) i. dr. e) Nekatere zelo mlade izposojenke, ki so deloma učenega izvora, imajo //' (t. j. I + i), ki se govori v posameznih primerih že v rom. podlagi, ker imamo tudi tu mlajše in učene besede; v knjiž. si. najdemo tudi transkripcijo -lij-. Prim. batalija < it. battaglia-, < batt(u)alia; — bataljon, notr.-juen je kot vojaški izraz lahko iz franc.-nem. Bataillon; istega izvora je lahko tudi notr. kanalja; ako bi bil vir stfurl. * kanal a, bi pričakovali l, ne /j; iz furl. pa je vsekakor notr. kanaja, Morph. 434 id. < furl. canaje < it. canaglia; — tudi nbdjun (Morph. 441) je lahko iz nem. ali pa iz ben. rebelion, ki je tudi mlada, učena oblika; — vilja, notr. vil-ja < furl. vilie2 < crklat. vigilia, v furl. izreki vid'ilia, vijilia — ali direktno iz cerkv.-lat. ali stfurl:*vel'a, kar gre težko radi pomena; — bila, notr. plur. bile „lat. obredne pesmi" z l < P je starejša izposojenka iz istih virov. -ffui- v pisavi zamenjaval z -gy-, analogično po -ky- za -qui-. REVV 461 pozna samo anguilla, -ila, sicer pa prim. tudi katal. anull (REW 1. c.) in Oglej < *Agoleia < *Aculeia < Aquileia. Težje nego -u- in -Ij- se da pojasniti (j)e- < ang-, ki je morda razumljiv iz trako-ilir. *eng- < ang-. 1 Oblike »skonjati, okonjati" (LMS 1880, 186) nisem cul niti v Senožečah. kjer jo beleži Erjavec niti drugje. 2 vilie je seveda učena oblika; prim. organ. furl. veje < *vel'a < vit. vefjjepa. III. Refleksi rom. palataiiziranih konzonantov iz lat. konz. — l. 36. — Poleg znatnega dela Francije ostane skupina konz.-+-/ nedotaknjena predvsem na ozemlju, ki prihaja za naše izposojenke v prvi vrsti v poštev: na ilir.-rom. ozemlju v dalm.,1 v retorom.2 in na stopnji ki', gl itd. tudi v maced. in istr.-rum.3 Največji teritorijaliii obseg ima palatalizacija rom. skupin cl-, gl-, ki preko ki'-, gl' napredujeta do ki-, gi-, v ben. in drugod v sev.-it. dalje do č-, dž-\ V nekoliko manjšem obsegu — ker nekoliko pozneje — se palatalizirajo pl-, bi-, fl- > pl'-< bi-, fV > p i-, bi-, fi-.s Tudi med vokali se izvrši palatalizacija teh skupin na istem ozemlju, rezultat pa je deloma drugačen in odvisen tudi od lege akcenta.6 Kakor prvotni -c/-, -gl- itd. se razvije tudi sekundarni konz. + Z (iz -cul-, -gul- itd.); stulu je prešel že v vulg. lat. v 'culu, ~clu.' 37. — Izposojenke, ki imajo reflekse palataiiziranih konzonantov, ne potekajo vedno direktno iz ben., it. ali sedanje ben.-trž., temveč je tudi tu v mnogih slučajih lahko posredovala furlanščina, ki ima v teh primerih večinoma ben.-it. obliko, ki je izpodrinila starejšo, retoromansko, oziroma, ker ima tudi furl. tu izposojenke iz it. ali ben. a) C, c < ben.-furl. c' (gh) < cl imajo n. pr. notr. čakule, čakore »blebetanje", Morph. 439 čakan, čakoh < furl. ghacare, gacule, zacule ali trž.-ben. ciacole (prim. it. chiacchierare) iz onomatop. klakk REW 4705; prim. tudi Lehnvv. 12 s. v. čakuli; v rom. oblikah z -r- gre morda za naslon, na onomatop. čar REW 2451 ali pa za znani pojav rotacizma; sem spada tudi notr. čakorat, čd- »blebetati, klepetati" Morph. 487 čakorat, srb. čakoliti (ASPh. XIV 518) < furl. ghacara, ben. chiacolar, trž. ciacolar; -^Morph. 429 mača »Fleck" < furl. maghe < ben.-trž. macia, machia, it. macchia < mac(u)la REW 5212; prim. organ. furl. magle; — mačka (Lehnw. 37) je diminut. od mača; očali, očala, notr. uočah, u-, uočald, -kale, Morph. 437 ivočah, Nem. I 47 očali < furl. oghal < ben. ociali (trž. ociai) ozir. iz it. occhiali (od oc(u)lu) REW 6038; — Morph. 400 rsčfn »Ohrgehange" < furl. righin (poleg ringhln z naslon, na ringhe) < ben.-trž. recin, oricin, it. orecchino od auric(u)la REW 793; (prim. organ. furl. orele, Milje auregla); — ščapin < furl. sghapin (sghape) < ben. schiapin, trž. sciapin od stvn. klappon, klapfen? prim. REW 4706 a; AbPh. XI 466. 1 Dalm. II 370 si. 3 Gr. Gr I2 475; Rom. Gramm. I 345 ss„ 410 ss. 3 Rom. Gramm I 412 4 Gr. Gr. I2 706. 708, 710; Rom Gramm. I 347; It. Gramm. 111. 5 Gr Gr. IJ 4/5, 678; Rom. Gramm. I 345 ss. 6 Rom Gramm. I 411 ss. 7 o. c. 54, 410; Einf.3 169. Sem spada morda tudi notr. čap, čap »čreda ovac" < furl. ghapp (Pirona 110, 361) < ben. trž. ciapo (Kosovitz 104; Rosman, Voc. Ven. Giul. 26; za ostale rom. in srlat. oblike prim. sedaj tudi C. Tagliavini, Arch. Rom. X 104) c *klapu < capulum REW 1666. Tagliavini (1. c.) in pred njim že Gartner (Lad. Worter in d. Dolom. 95 »tlap") misli na germ. klappon (REW 4706 a), Salvioni (Arch. Glott. XVI 294) pa na it. chiappare < *clapare < capulare, torej capulum »Fangseil", kar bo vsekakor pravilno, samo da rom. *klap najbrže ni direktni naslednik latinskega capulum, temveč brže postverb. k rom. *clapare, prim. stit. acchiappare, ben. ciapar, furl. ghapa. Tudi glagol sam je znan v jugozap. si. govorih, prim. Morph. 482 čapit „ergreifen", rez. čapat (Mat. I 370), oboje iz ben ali furl. oblike. Relorom. oblike s c-potekajo naravnost iz knjiž. it. ali pa iz sev. it., to pa zopet iz tosk., ker bi v organ, razvoju pričakovali -v- iz medvokaličnega ■p-; prav radi tega -p- misli pač Tagliavini znova na germ. klappon; -p- < -pp- bi bil tudi v sev. it. in v retorom. v redu. Slednjič omenjam tu še rez. čot „SchweinestaHa (Mat. I 357) < furl. ghod< *claudum namesto *clausum, oziroma postverb. h claudere. Furl. gh- je neorgan. iz sev. it. narečij, vendar najdem tu samo reflekse iz clausum: prim. verzas. čos, stvicent. chiosso itd. (REW 1973). Neposrednega vira za furl g hod nisem mogel ugotoviti. J < furl.-trž. i < it. gl(= l') < franc.-prov. /' c cl ima notr. maja »volnena spodnja srajca". Morph. 429 id. < furl. maje, mae, ben.-trž.maia < it. maglia < prov. malha, franc. maille < mac(u)la; prim. mača, mačka (str. 78). b) Lj (l') < rom. T < pl ima škgl/ < stfurl. *scol'(o) (sedaj scdj) < it. scoglio < neap.skodžu (< *sko(b)lu) < scopulu REW 7738, ali morda učeno, dir. iz. it.? Prim. tudi Rom. Grainm. I 414. c) J < furl. d' < ben.-trž. dž < /' < gl ima jarlna (LMS 1894, 17) < furl. giarlna, trž.giarina. ki spada k lat. glarea (gl.ylerja 32); prim. tudi furl. giare < ben. giara poleg organ. furl. glerie; o furl. d' (v pisavi gi) < ben. ali it. dž prim. 17. 38. — Število primerov, kjer furlanščina nima sekundarne, ben-it. palatalizirane oblike in ki so torej izposojeni direktno iz ben.-trž., je razmeroma majhno. a) Za si. c, c < ben.-trž. c, č< cl prim. rez, čgza »Zaun" (Mat. I 896) < ben. ciusa, it. chiusa od chiudere < claudere; — Morph. 436, Phon. 149 p>doča „grofie Laus" < ben.-trž. pedocio. pi- (it. pidocchio, furl. pedoli) < pediic(u)la REW 6360; — radič, notr. radač, -iča, Phon. 138 ridič, Nem. I 39 radič < ben.-trž. radicio, it. radicchio < radic(u)!a ozir. -(u)lu REW 6996. b) Za bj< ben.-trž. bj< it.bbi< bi prim. notr. fibja »zaponka", Morph. 428 id. < tri. fibia < it. fibbia < fib(u)la; prim. ben.-furl. fiubale. c) Za fj < ben.-trž. /'/ < //-: notr. fjaka, faj-, Morph. 428 fjaka »Gemachlichkeit" < ben.^-trž. fiaca(furl. flache) < flaccusREW3343. d) Za pj < ben.-irž.pi < pl-: notr.pjčmba, Morph. 429 pjumba „eine Kugel, welche beinahe senkrechtfallt" < ben.-trž. (a)piombo (furl. a plomb) < plumbum REW 6615. 39. — Posebno mesto zavzema kolada, koljada, Morph. 434 kol'ada, notr. kolada, ku-, ka-, Nem. II 39 koljada z V (l) iz prvotnega gl-, lat. coag(u)lata; tudi notr. / zahteva starejši /', ker bi sicer pričakovali -ta-. Ta /' bi odgovarjal italijanskemu razvoju prvotnega in sekundarnega gl^ (pred akcentom),1 toda direktno iz it besede nismo mogli dobiti že iz enostavnega razloga, ker je, po slovarjih sodeč, vsaj v tej obliki ne pozna, dalje radi -d- < vok tvok (-ada) in slednjič tudi radi tega, ker je to pastirsko-živinorejski izraz, ki smo ga mogli dobiti le neposredno od najbližjih romanskih sosedov, s katerimi živi narod v tesnih stikih. Furl. caglade, mislim, ne more biti neposredni vir, ker se furl. gl, ki je organ, refleks iz lat. gl* in c/",2 izgovarja faktično kot gl in ne morda kot /', kakor v it.; iz furl. kaglada/e bi torej pričakovali *koglada, ka-, notr. koglada, ka-, ku- ali eventualno *kotada, ka-, ku-, ker se notr. glx ponekod poenostavi v l', prim. imperat. pulCeda = pogledi (Senožeče); tudi patd < *pagld < *paglej, poglej (Košana). Š tem pa še ni pojasnjena glavna težkoča, namreč /', ozir. notr. I < *l'.3 Poleg furlanščine pride vsaj posredno v poštev ben., ki ima sedaj kadžada (cagiada, Boerio 83) < *kag'iada < *kagVada. Ben. dž je sicer lahko nastal iz etimol. /', toda običajno le za akcentom, prim. famedža < farnil'a, pred akcentom ima ben.i (i)< l'; stben. -kalada bi bilo razumljivo kvečjemu iz vpliva knjiž. it. (latte) cagliato, ki je prav malo verjeten. Ako smo dobili besedo iz stben., kar je pa iz stvarnih razlogov težko umljivo, smo jo sprejeli vsekakor v obliki *kaglada in bi bilo poenostavljenje gl' > I šele slovensko. Misliti na to, da se morda furl .caglade izgovarja pod vplivom italijanščine z/', je pri takem živinorejskem izrazu težko; sicer pa ne najdem pri Pironi niti enega primera, kjer bi se /' tran-skribiral z gl in moderna furlanščina sploh ne pozna pravega l' ker ima sedaj i iz etimol. /'. Gl' (morda tudi /') < gl pozna tudi istr.-rum.,4 toda sufiks -ada more biti le sev.-it. ali retorom. V istro-rum. slovarjih, ki jih imam na razpolago, besede sploh ne najdem, sicer v rum. 1 Prim Rom. Gramm. I 411, 413. 2 o c. 413; Gartner, Handb. 176; id. Ratorom. Gramm. 173; Ascoli, Arch. Glott. it. I 513 ss. 1 Etimol. skupina la se glasi v notr. govorih ta; tako tudi v izposojenkah, samo zelo mlade izposojenke ohranijo tuji la, n pr. betula, flajda, gol&nt, škddčila itd.; kolada pa mora biti prilično stara izposojenka, ker za ta predmet nimamo drugega točnega izraza. 1 Rom. Gramm. I 412 si. pa se je razvilo lat. c(o)aguluni čisto drugače in kaže inetatezo *clagum < c(o)ag(u)lum.x 39. — Največ izposojenk imamo iz furlanščine, ki te kon-zonantne skupine pri organičnem razvoju ohrani. Ker je to eden glavnih kriterijev za določitev neposrednega vira izposojenk, obdelam to važno poglavje na tem mestu, dasi ne spada strogo v okvir te študije. Poleg furlanščine in sorodnih retorom. narečij pride za si. izposojenke tu v poštev za starejšo dobo ilir.-rom., v posameznih slučajih morda istro-it. in pri učenih besedah seveda tudi lat. Ako najdemo tudi v stben. tekstih še cl, gl itd.,2 so to pač vplivi, oziroma ostanki starejšega retorom. (pavanskega) narečja, ki je tekmovalo z beneškim nele v provinci, ampak celo v Benetkah samih,3 kajti povsod drugod je palatalizacija starejša nego literarna tradicija4 in smo torej upravičeni smatrati jo tudi v ben. za zelo staro. Pisave cl, gl, pl itd. v stben. tekstih so lahko tudi etimološke, po lat. vzorcu, in ne predstavljajo vedno absolutno zanesljivo faktične izreke. 40. — Absolutno intaktna ostane skupina konz. + / v ilir.-rom. in retorom. v začetku besede. Najvažnejši primeri v si., ako ne štejemo osebnih imen, kakor Blaž, furl Blas (ben.-čed. rok. IV a, ASPh. XIV 234), kjer je lahko posredovala nemščina ali cerkv. latinščina, bi bili: blitva (liter, ali iz sh.) < ilir.-rom. *bleta (beta + blitum, prim. REW 1064; It. Gramm. 38, 164) ali iz furl. blede z naslon, na substantive na -tva\ — notr. flajda »plašč", Morph. 428 id. „Frack" < terg.-retorom. flaida < germ. faldo REW 3162; — notr. ftaškiidn „velika steklenica", Morph. 398 flaškun id. < furl. flascdn iz germ un. flaska REW 3355; — rez. flat „Atem" (Mat. I 740) < furl. flad, flat (engad. flet) < flatus REW 3359; — Morph. 390 flok „Band" < furl. flocc < floccu REW 3375; — florin poleg fjo , prim. it. fiorino, furl. ■ florin ? (it. oblika je iz šp. florin od flore REW 3382; prim. tudi Slavvod. 36); — gl§ba < ilir.-rom. gleba ali stfurl. *gleba (?), ako ni učeno iz lat. gleba ozir. iz liter it. gleba (prim. st. juž. it. glieva REW 3782); — glera (32); — yler\a (32); — glrjb < ilir.-rom. ali stfurl. *globo ali učeno iz lat.? — fGumin, rez. Hiimyn (Mat. I 239, 259, 1169) < *Glmin < furl. Glemona; — -rez. klar „klar" (Mat. I 569, 656, 139(3) < furl. clar < clarns; — rez. Klilza (Mat. I 609), Kliiže (1019, 1223) < furl. Cliise, Scliise (it. Chiusa); — *pladanj (34 c); — Morph 391 plan „Stockwerk" < furl. plan (it. piano) < planus REW 6581; — plandič diminut. 1 Prim. Puscariu, Rum. EW 30, št 355 chiag; 70, št. 817 inchieg; pod chiag navaja Puscariu slov. kl'ag (iz strum. *kl'ag), ki mi ni znano iz slov, slovarjev. s Prim Gr. Gr. I2 706. 3 o. c. 705. 4 It. Gramm. 112, 138 ss.; Gr. Gr. I2 475. od pladdnj (?) ali iz furl. platt z naslon, na tond ali s sekundarnim n pred d? (prim REW 6586 grš.-lat. plattuš)-, —*trž.-sl. plača (Slawod. 36) < furl.-terg. plazze, plače (it. piazza) < platea ^ REW 6583; — Morph. 429 planta „Rebenreihe" < furl. plante < planta; — vez. plat „Teller" (Mat. I 319, 672, 861 platič), prim. zg. plandič; — plgdra, plera < slfurl. *pledr(i)a (sedaj pler(i)e; prim. borm. pledria) < *pletria REW 6597 (prim. tudi ASPh. XII 465); — plžta, notr. pliata, Morph. 429 plietiva, Nem. II 20 pleta < furl. plete < plicta REW 6602; —tplovan, pla-, pleban < stfurl.-ben. *plovan (prim. it. piovano poleg pie-) < plebanus; — rez. plažat (5 a); — rez. pluma poleg pju- „Feder" (Mat. I 926) < furl. pliime < pluma REW 6610 a; — notr. sablmn „peščenec" < stfurl. sab(u)ldn (prim. sedaj furl. savulon) ali direktno iz savulon z b < v; prim. franc-prov. šablon, it. sabbione, ben. sabion < sabfujlone REW 7484; prim. tudi srb. sablun (Miki. Fw. 51); — skleža (24 a); — šklat, notr. šklat, Nem. I 9, II 64 šklat < furl. *sclate ali stit. *sclatta (sedaj schiatta) < stvn. slahta (REW 8019) s sekundar. k med s-/;1 — rez. šklet „fix, hurtig" (Mat. I 168, 620) < furl. sclett (dubrov. šklet iz dalm.) < germ. slihts REW 8026; k kakor v šklat; — rez. sklop „Flinte" (Mat. 1 453, 739) < furl. sclopp, sclope (it. schioppo) < stloppus *scloppus REW 8270. Notr, faneita »suknja" < furl. fanele, trž.-ben. fanela (it. flanella) < angl. flanell < kimr. gmlanen REW 3354 ima že v furl.-trž. I < fl po disimilaciji //-/ > /-/. Glede pleniar prim. 30. 41. — Tudi medvokalični konz. + / v notranjosti besede ostane — razen gl — v retorom. intakten. Prim. notr. duapldh „ d vojen", Morph. 460 duoplih < furl. dopli < duplus; — duplei (30); —»notr. kumplt, kom- ^dovršiti", Morph. 481 komplt, Alas. complit (s. v. compire) < furl. ali terg. *comple, *compli (prim. stit. complire < šp. cumplir; stfr. complir) < complere i. dr. 42. — Furl. vok- glvok- (iz cl in g/, ki sovpadeta, ker se pred L r izvrši prehod T > M) ostane do danes pred akcentom; za akcentom pa se poenostavi v novejši furl. v l (kakor dr > r, drugod tudi gr > r itd.). Brez dvoma pa je starejša furl. izreka tudi za akcentom "gl in so oblike z ~l mlajše, ki so nastale pod vplivom ben.-lomb. govorov;2 v terg. in v Miljah ostane "gl pogosto do danes,3 pa tudi sicer v furl. v posameznih slučajih, prim. magle < mac(u)la (Pirona 242.) SI. primeri niso številni, vendar dajejo verno sliko furlanskega razvoja. Večinoma imajo "gl < stfurl.'gr/ ali iz dialektičnih nfurl. oblik z "gl, v posameznih slučajih tudi dvojno obliko, "gl poleg "l. Prim. notr. fagta „bakljau'< stfurl. ali dial. *fagla/e 1 Prim. Rom. Gramm. t 411. 2 Ratorom. Gramm. 1731; Arch. glott. I 513 ss. 3 ibid ; Rom. Gramm. I 413; Garfner, Handb. 176. (sedaj turi. fale poleg fogule, ki se je najbrže naslonilo na focu, furl. fug, fdug) < facula; — noglice < stfurl. * nogi i (sedaj ndli, prim. Pir. 272) < nucleus REW 5983; — panogla, rez panuhla (Mat. I 122, 165, 1250) < stfurl. *panogla < panuc(u)la REW 6209; poleg panogla pa tudi panola, rez. paniila (Mat. 352, 807, 926 etc.) < nfrl. panole. Sem spada morda tudi barigla, notr. barigla, -glca, Morph. 438 btiiylca (Nem. II 38 barlla), kas. barigla (š. v. bari le), ki je v tej obliki z -gl- običajna zlasti na jugozapadu; drugod se rabi tudi barila in bari! ozir. baril, kar točno odgovarja romanskim oblikam: za fem. ben.-trž. barila, furl. barile, tudi v starejši it. barila (Tommaseo s. v); za mask. furl. baril(i), ben.-trž. baril, it. barile, stfr.-prov. baril < langob. bara z rom. suf. -Tle (REW 1038). Od iste osnove so običajne tudi izpeljanke z drugačnimi sufiksi, predvsem -ellula : it. barella, furl. barele itd. Gl v barigla je seveda lahko slovenska zadeva, bodisi da se je beseda naslonila na „kanglau ali kak drug soroden izraz, bodisi da se je razvil pred / nepojasnjen sekundaren g, kakor n. pr. v bergla poleg berla < it. ferle ali lat. ferula, toda razložiti se da tudi iz romanščine. Poleg furl. barele (gl. zgoraj) najdemo tudi baregldtt „civiere" (Pir. 18) od iste osnove kakor baril etc. Obliki barele in baregldtt kažeta isto razmerje med 7 : gr kakor organični refleksi iz lat. "c/ (gl) in cF: soreli < solic(u)lu poleg soregla < *solic(u)lare, orele < auric(u)la poleg oreglčn < *auric(u)lone itd. Gl v baregldtt suponira morda za retorom. izpeljanke od bara poleg zgoraj omenjenih tudi še sufiks -iclu, verjetneje pa je, da je oblika z gT analogična in je nastala po paraleli orele : oreglčn itd., kjer je razmerje med 7 in gr organično. Isto razmerje vidimo tudi pri furl. badiglade poleg badil (Pir. 13), si. bodli/ itd. Zato smemo tudi vsaj za furl. diminut. bari-lin (-Ion. -latt, -ett, -loti, -hit/, -liizz) nastaviti že z ozirom na zabeleženi baregldtt tudi oblike '■bariglin itd., pa naj bo že gl analogičen ali pa refleks etimološkega -c(u)lu. Morda se je tudi v si. rabila oblika z gl najprej v diminutivu bariglca, ki se je v spolu naslonil na barila. Ker so pa v furl,-terg. prvotno oblike z gl tudi za naglasom organične in so one z 7 šele mlajše in nastale pod vplivom ben.-lomb. oblik, se je rabila v stfurl. morda tudi oblika ' barigle, terg. *barigla in v tej obliki so jo sprejeli tudi Slovenci. 43. — L < furl. 7 ima poleg panola (gl. zg) še čavila (8 a) in morda tudi kraj. ime Mile, (Milje) < *Mila < Mgla < Mula < furl.-terg. *Mula < Mugla (prim. Kos, Grad. II št. 379, 381 i. dr.-Battisti, Beiheft št. 49 k ZRPh, p. 22, v. 7) < *Muc(u)la. Slov. I moremo izvajati direktno iz furl. I seveda le tedaj, ako je poenostavljenje 7 < 'gl vsaj dialektično (morda zapadno od Trsta) že zelo staro; v Miljah samih se do danes govori Muc/la (prim. Battisti, 1. c.) in tudi sicer Jgl v Miljah in drugod v furl se danes ni nemogoč (gl. zg. str. 82), kar bi kazalo, da je 7 < 6' "gl razmeroma mlad. Tudi dialektično poenostavljenje gl > l v slovenščini ni izključeno (prim. zg. str. 80), vendar je težko o tem soditi, ker nimamo nikakih podatkov za morebitne starejše slov. oblike. Na Krasu, v trž. okolici in v Trstu samem sem čul v današnji izreki samo Mile (plur. fem.), vendar si ne upam trditi, da ne eksistira tudi izreka Mile. Sicer pa to vprašanje nima posebne važnosti; sedanji / je razumljiv iz starejšega /', prim. hrv. Milje, va Milah1 in slov. lok. v Milah tudi v notr. izreki z /, ne t. Skok2 izvaja slov. obliko iz vpliva italijanizirane izreke *Mul'a (*Muglia), ki je mogla nastati radi optične slike, ker so Italijani in Benečani čitali furl. gl po svojih grafičnih in. ortoeptičnih pojmih kot /', misli pa, da se je izgovarjala beseda v slov. prvotno z gl ozir. gl' (MigVa). Iz italijanskega *Mul'a izvaja Skok tudi sedanjo ben.-il. Mudza (prim. famedža < famela); toda nili mogla nastati ta oblika tudi organičnim potom iz *Muda < *Mug'a < Mugia < *MugYa < furl. Mugla ? Za slov. obliko treba vsekakor računati tudi z možnostjo, da smo jo dobili naravnost iz furl. dial. *Mula ali daje poslednja vplivala, čim se je pojavila, na morebitno starejšo si. Migta\ F v slov. obliki je dovolj utemeljen v nevtrizaciji,3 oziroma v adjektivičnem nastavku -/&, o katerem govori tudi Skok (1. c. 11). Pluralizacija je lahko poznejša. Preglednica. Slov. bj: iz ben. bi < bi 74; — iz ben. bi < bi 79. Slov. c: iz keltorom. *ts < k% k' 45 ss., 48; — iz ben. ts < k", k' 49 si.; — iz ben. furl. vok. ^svok. < jj _c-_ 52; — iz furl. (ben.) ts < f < "ti 61; — iz furl. (ben.) ts < konz. -j- ti" 61 si.; — iz sh.-ilir.-rom. ts < ti" 62 si.; — iz ben.-furl. ts< f< k< ki 68, 64. Slov. cj: iz rom. liter, tsi < ki, ti 63, 64 si. Slov. č, č: iz retorom. č < ke, k1 45 ss., 49; — iz ilir.rom. k% k' 47 si.; — učnega in drugačnega izvora 50, 52; — iz furl. c (k, f) < k" 53 si.; — iz *t < strom. *fs'< t'< "ti 58—61; — iz furl. c < ts < f < "ti 61; — iz sh.-ilir.-rom. c, ts < ti" 62 si.; — iz furl. c < f. k < ki 63 si.; — iz ben.-furl. č, č < ki 78 si.; — iz ben.-trž. q, č < k/ 79; - Slov./,//: iz furl./, it. fi < fi 74; — iz ben.-trž. fi < fl 79. 1 ČSJKZ V 8. 2 ČSJKZ V 8 ss. 3 Prim. Ramovš, Slavia I 37. Slov. g: iz stfurl., ilir.-rom. g < ga 56; — iz furl. neorgan. vok- g" 57; — iz furl. neorgan. ga- 57 si. Slov. gl: iz furl. vo,!- gl v<,k- 82 si. Slov. j (i): iz furl. d < ga 54; — iz furl. i < vok g" 57; — iz ilir.-rom. i< vi 73; — iz ben.-furl. i < l'< li 77; — iz ben.-furl. i < it. I < franc.-prov. I< ki 79; — iz furi. d < ben. dž < l < gl 79; — iz furl. d' < it. dž < t"' 63; — iz stfurl. d', i < di etc. 66 si.; — iz nfurl. i < d{ etc. 67 si.; — v hijatu 70. Slov. k: iz ilir.-rom. k< k% k' 47, 52; — iz stfurl., ilir.-rom. k" 54-57; — iz neorgan. furl. ali ben. k" 56 si. Slov. konz. f iz furl., ilir.-rom., lat. konz. + l 81 si. Slov. /; iz furl. I < 'gl (< 'cl, gl) 83 si. Slov. I, l', Ij: iz rom. /'< li 75 si.; — iz rom. /76; — iz rom. ll(?) 76 si.; — iz rom. l < pl 79. Slov. Ij (- l i), lij: iz rom. /'< li 77. Slov. m: iz rom. m < m < mi 73. Slov. n (nj): iz rom. n c ni, gn 74; — iz rom. n 74 si. Slov. n: iz rom. ri 75. Slov. pj: iz ben.-trž. pi < pl. Slov. r: iz ben.-furl. r < f < ri 71—73. Slov. rj, rij: iz rom. neorgan. ri 73. Slov. š; iz ben.-furl. š< šč< sc< ski 65; — iz ilir.- rom. s' < si 71; — iz furl. š< s< ts< *ttdi 69. Slov. z: iz ben.-furl. (d)z< d< di 69, 70 si. Slov. ž: iz ben.-furl. z (z)< vok ke, vokki 51 si.; — iz furl. ž (£)< franc, ž< g" 54; — iz furl. f (ž)< f " < ti - 62; — iz rom. (d)z, (d)ž < d'< di etc. 65 ss., 68 si. — iz rom. (d)ž < i < vok' ge, TOk- gi 70 si. — iz ben.-furl. i. ž < vok vok < si 71 ; — iz furl.-it. dž, ž < franc. ž< bi 74. Franc Ramovš: O kajk.-čak. prehodu d' v /. Svoje mnenje o razvoju psi. t in d v slovenščini (kajkav-ščini in čakavščini) ter štokavščini sem sicer že dvakrat podal, prvič v Revue des etudes slaves III. (1923), 48-58, drugič še bolj podrobno v svoji Hist. gram. II. 250 si., in če se tu še enkrat vračam k temu vprašanju, storim to zato, da odgovorim na ugovore prof. A. Beliča, objavljene v Južsl Fil. IV. 16—20. Prof. Belič se nikakor ne more strinjati z mnenjem, da so predniki Srbov, Hrvatov in Slovencev ob prihodu na Balkan in v Alpe in še nekaj časa potem imeli še t in d kakor v pra-slovanski dobi, marveč meni, da so takrat poznali ta stadij le še predniki Štokavcev, dočim so predniki Slovencev, Kajkavcev in Čakavcev govorili že t in /. Razlog za to naziranje mu je, kakor je pojasnil že v RES. I. 20 si. in zdaj v prevodu in dodatku v Južsl. Fil. na omenjenem mestu, dejstvo, da je čakav-ščina ob pričetku vzajemnejšega življenja in razvoja s štokav-ščino imela že c — /', ta pričetek pa je staviti v dobo prihoda na ^Balkan, kajti današnja geografska razpoloženost Kajkavcev in Čakavcev je taka, da izključuje bližje, vzajemnejše odnošaje, ki bi govorili za razvojno skupnost v dobi VI.—VIII. stol. (nekako v to dobo sem namreč stavil prehod d > /'), iz česar seveda nuino sledi, da je kajk.-čak. c — / (ali t — /') starejše kot prihod Slovanov na Balkan. Rad priznam prof. Beliču, da je njegova hipoteza sicer brezhibna, vendar ne edino možna in da je morda drugačni hipotezi pripisovati več verjetnosti. Ne morem uvideti, da je treba samo radi geografske lege kajkavščine in čakavščine staviti prehod d' > j v dobo pred prihodom Slovanov na Balkan ali pa zahtevati za nju ob prihodu na Balkan popolnoma drugačne krajevne razmere. Vemo, da je bila prvotna razsežnost teh dveh dialektov drugačna in prav ta razsežnost prihaja v dobro mnenju in naziranju o eksistenci nekdanjega vzajemnejšega življenja Kajkavcev in Čakavcev na prav tem. do današnjega dne seveda izdatno skrčenem, ozemlju. Inovacija d > / ima svoje središče v-severno-zapadni južni slovanščini; moč tega ognjišča je bila sicer dokaj jaka, vendar ne tolikšna, da bi zajela tudi vzhodne (štokavske) predele. Na tem dejstvu ne vidim prav nič čudnega in posebnega, saj vemo, kako različno obsežnost morejo dosegati različni inovacijski valovi in ozemlje / < d je skupno, enotno, ni raztrgano po kakih tuje-jezičnih vmesnih pasovih. Pojav q v instr. sing. fem., ki je tudi samo kajk.-čak., je nedvomno starejši kot / < d, saj predstavlja del sektorja praslovanske inovacije (prim. češ. -ou, polj. ter zato ne prihaja v poštev pri določevanju pričetka vzajemnejšega življenja čakavščine s štokavščino. Ne morem se pridružiti prof. Beliču, da bi ž njim stavil ta pričetek v dobo prihoda na Balkan. Vidimo namreč, da so čak.-štok skupni pojavi (9 > u, %-b > a, f > u, da imenujem le najvažnejše) mladi, da ne segajo za mejo našega tisočletja. Na drugi strani pa približujejo vsi znani in karakteristični čak. arhaizmi čakavščino slovenščini. Zato mislim, da je prva doba v novi domovini Slovence, Kaj-kavce in Cakavce še ozko vezala in da se je šele po stoletjih javila jačja privlačna sila vzhodnega, štokavskega dela; vtem pogledu se popolnoma strinjam z A. Marguliesom, Arch. f. slav. Pilil. 40, 212—22, ki utemeljuje ta dejstva še s politično-histo-ričnimi momenti.1 Odkar so se Slovani naselili na Balkanu, so se porajale jezikovne novosti: nekatere so zajele ves slovanski jug, druge ves zapadni del, puščajoč ob strani vzhodnega (bolgarskega), tretje zopet le del zapadnega (ali vzhodnega) Balkana in k tem štejem tudi d > /'. Obenem so se javljale tudi že malo obsežne inovacije (splošno slov. ali shrv. ali bolg.) in marsikak splošni slovenski pojav more biti celo starejši kot splošni južnoslovanski ali skupni slovensko-srbskohrvatski. Glede prehoda d' > j mi je bilo glavno vprašanje, kdaj se je ta prehod izvršil, ker more rešitev tega vprašanja pojasniti tudi vprašanje, kje se je izvršil. Zato sem vprašal: ali moremo dokazati, da je skupna zapadna južna slovanščina v gori označeni dobi VI.—VIII. stol. še imela d'? Na njegovo eksistenco sem pa sklepal na podlagi dejstva, da imajo Kajkavci in Cakavci za lat. Georgius, za ime, ki je bilo komaj v VIII. stol. sprejeto, oblike Jurij — Juraj, Stokavci pa Durad, ki kažejo isto dislokacijo kot meja in meda. Na to sklepanje odgovarja prof. Belič tako-le: 1. Jurij — Juraj je moglo, a ni moralo nastati preko oblike z d'\ 2. v štokavščini, ki je še imela glas 1 Na tem mestu omenja Margulies tudi našo izogloso d' > j. str. 218. Napačni pa sta tile dve njegovi trditvi: 1 da je Belič dokazal, da je čak. j nastal preko d iz d\ da je torej čakavščina tudi imela štokavski Stadij, ki pa ga je prekoračila z inovacijo d > /; tega prof. Belič seveda nikdar ni trdil, še manj dokazoval, marveč vedno pravilno razvijal j direktno iz d' in smatral štok. d za mlajše kot čak. j; 2. da sem jaz trdil, da je prehod d' > j v zvezi z združevalnimi upornimi akcijami Ljudevita Posavskega; jaz sem na zadevnem mestu RES. III. 57 le rekel, da so v prvih stoletjih po naselitvi Slovanov na jugu eksistirali še jaki vzajemni odnosi in stiki med Slovenci, Kajkavci in Cakavcj in da vidim tudi v delovanju Ljudevita Posavskega odsev teh stikov. Če odštejem ti dve napaki, moram reči, da je Margulies istega mnenja kot jaz; tudi on smatra d' > j za pojav, ki se je razširil na jugozapad iz slov. in panonsko-kajk. središča, le da ga jaz sploh ne vezem na politične dogodke ali meje kakor on („lch halte diese Isoglosse fiir tiber staatliche Gebilde hinaus wirkend"). cl\ se je romanski glas g substituiral z d\ a 3. v kajkavščini in čakavščini je bil rom. g prevzet s slov. j in ta pojav je primerjati s češ. /' za g v Jiri, z novogrš. g > j itd., kjer je vpletanje štadija z d nepotrebno in po glasovnem razvoju teh jezikov tudi nemožno. Gotovo je, da more g preiti v /', ali tak g ni običajna prevelarna eksploziva, marveč je posebe modificiran; je pravzaprav šibka prepalatalna eksploziva (to posebno tam, kjer je za n prešel v dz, dž) ali pa prevelarni spirant z izredno minimalno ožino. Treba pa je poudariti, da s tem, da imamo / < g v češčini, grščini itd., še nikakor ni dokazano, da ga imamo tudi v slovenščini. Čeprav ima naše ime / tako v ruščini, poljščini, češčini, je vendar ta / različno razvit, saj so ta imena potekla iz različnih virov. Stcsl.-rus. Jurij (sprejeto dokaj pozno) je iz novogrš. jorjos (takrat morda še yoryos; upoštevaj pri tem eksistenco črke « v glagolici) preko *junjb; polj. Jerzg je iz češčine (gl. J. Birkenniajer, J?zyk polski XI. 1926, 29—32), stčeš. Juri pa iz srednjeveške latinščine na enakšen način kakor češ. Jilji iz Egilius. Ne da se dognati, ali je tu posredovala bavarščina (mislim seveda le bavarski pobarvan način artikuliranja posameznih glasov), ki tudi kaže j za lat. g, prim. bav.-lat. *gil/us, *jorjus, ki so po prehodu postkonzonantičnega j > g prešli v Gilg (gl. ČJKZ. IV. 121), *Jorg; prim. zapiske Jorgen, Jorgen, še starejše, v IX. stol., Georius; današnje kor.-nem. irgn < *jirgen (po prehodu ir < dr) < jorgen, *jorjen. Za substitucijo bav. in lat. g s češ. j prim. še krajevno ime Gerloh > češ. Jarloch, Pelagius > češ. Peleg 1. 1218. in tudi za andel, anjel sem v Hist. gram. II. 235 izvajal j direktno iz g. Če pa tega izvajanja nisem uporabil tudi za kajk.-čak. / v Jurij — Juraj, marveč sem ga razvijal iz d', ki bi naj substituiral rom. g — d, sem za to imel posebne razloge, o katerih naj tu na kratko izpregovorim. Različno substituiranje vlat. /, di, gi moremo ugotoviti že v dobi prvih stikov Slovanov z Romani (VI.—VIL stol.) in te različnosti si ne moremo razlagati drugače, kakor z domnevo, da rom. palatalizacijski rezultat ni bil povsod enak, oziroma, da proces še ni povsod dosegel enakšnega štadija. Za vlat. /' kot g(e) imamo si. 2 v Zadar, Buzet, Zilja (morda tudi v Trst, ki ga moremo izvajati iz *tbrzbstb, če sprejmemo, da je adj. *trzaski dobilo analogični -ški, gl. Hist. gram. II. 300 si. in da je po prekozložni asimilaciji z — š prešlo v ž — š: tržaški, gl. ibid. 304). Drugačno substituiranje pa kažejo Ptuj, Oglej, Ma-tajur, Juna; v vseh teh imenih gre za prvotni / (Poetovio. Aquileia, Monte-majore-, Juenna). Dočim se tako v Alpah kot v Dalmaciji, na severu in na jugu v poštev prihajajočega slovanskega (kasneje kajk.-čak.) ozemlja g nadomešča z glasom z, se pa rom. refleks za vlat. j substituira tu tudi z z, tam pa ne, marveč imamo zanj danes j. Sodeč po *Kerpso- > si. *cersi>> moremo reči, da podaja si. z rom. g. Iz tega sledi, da je bil v rom. govorih Dalmacije v VI. —VII. stol. refleks za prvotni / enak onemu za g ali mu vsaj izredno blizu, da pa se je / v rom. govorih na Krasu in v Alpah od tega dalm. refleksa razlikoval. Obenem sledi iz tega, da v teh severnih rom. govorih refleksi za di, gi in /' še niso sovpadli (Zilja : Matajur). Do sovpada je prišlo v prepalatalnem d' — g, ki se je izobrazil po asimilaciji (pri di, gi) in po intenzivni artikulaciji (pri /). Ker tu še nimamo sovpada, je več kot verjetno, da ti severni rom. govori še niso imeli glasu d\ marveč še vedno / za vlat. / (pripomniti je še treba, da v nekaterih retoromanskih dialektih sploh ni nikdar prišlo do tega sovpada, gl. G. Grober, Grdr. der rom. Phil. I2 628). Pa tudi čakavščina nam kaže / kot nadomestilo za omenjene rom. glasove, in sicer v imenu Jura j in v apelativu gruj »ime ribe". Pač ni treba navajati nobenih posebnih razlogov za mnenje, da sta ti dve besedi pozneje sprejeti kot zgornja imena; to nam pove njihova vsebina, pa tudi j proti z v Zadar. Ker imamo v izposojujočem rom. govoru v VII. stol. za vlat. /, di, gi glas g in ker se njegov končni razvojni rezultat javlja kot dž ali ž, tedaj nam je s tem podan tale rom. proces: j, di, gi > prepalatalni g > prepalatalni d in ta po rekurzu v dž, ž. Čakavščina kaže v najstarejši dobi ki podaja rom. g, v mlajši dobi pa /, ki mora podajati glas nekega mlajšega rom. štadija in to more biti le rom. d', ki ga je čakavščina substituirala s svojim d, ki je šele po tem času prešel v /. Če pa je bila beseda izposojena še pozneje, je za rom. dž nastopil čak. ž. Ta časovna in zato tudi glasovna razlika nam odseva iz gruj < stčak. *grQdb za stdalm *grondo < vlat. *grongio- (shrv. g nuj »ime iste ribe" je iz ital. grongo) proti spužva < spongia. Ker imamo v Juraj < Georgius glas j in ne z, pa tudi ne ž, moramo njegov /' identificirati z j v gruj; ker pa slov. Jurij ne moremo ločiti od čak. Juraj, moramo tudi slov. j izvajati iz starejšega d. Iz povedanega se nam prikaže tale zapovrstnost razvojev in substitucij: vit. /', di, gi vit. /' : di, gi 1. stdalm. g > stčak. z 1. stfurl. / > stkajk. j : g > stkajk. z 2. „ d > „ d>c.j 2. » d> „ d':d> „ d'> kaj k./' 3. dalm. (d)ž > čak. ž 3. furl./' ali z< stfurl. d> slov./'—z (z) in k tej zadnji točki gl. Fr. Šturm spredaj na str. 68 si. To so razlogi, ki so mi diktirali nastavek Georgius >stkajk.-čak.*d'und'b (zaprti zlog se je odpravil z novim -&-; svoj čas tega momenta nisem vpošteval). Isti pojav imamo še pri Pe-lagius > ::p%iadb > slov. (Šem)polaj in najbrž pri priimku Jovan, Juvan, Juvanec, Juvančič < *duvam za stfurl. *dovan- (Johannes), za kar je kot krstno ime nastopila kasnejša izposojenka iz nemščine {Janež, ohranjeno v krajevnem imenu Šentjanž, v priimkih Janež, Janežič itd.), izpremenjena nato po cerkveni latinščini v Janez. Radi teh razlogov se ne morem pridružiti naziranju, da se je psi. d že kje izven Balkana ali kje izven nam znanih najstarejših, do danes že zoženih mej kajkavščine in čakavščine, razvil v j in vztrajam pri mnenju, da je pričetek vzajemnejšega razvoja čakavščine s štokavščino dokaj poznejši kot prihod Slovanov na Balkan in v Alpe. Anton Breznik: Popovičev Specimen vocabularii vindo-carniolici ter Pohlinov Glossarium slavicum. A n m e r k u n g. Die Abhandlung greift auch in die Geschichte der alteren deutschen Worterbticher ein, und zwar derjenigen, die bei der Etymologie die slawischen Sprachen beriicksichtigt haben. Es werden vor allem die Quellen ervvflhnt, aus welchen die deutschen Etymologen den slaw. Wortschatz geschopft haben. Als erster tritt W a c h t e r 1737 hervor, der den slaw. Wortschatz aus Megiser's Thesaurus Polyglottus 1603 geschOpft hat (die Quelle fiir die lausitzwendische Sprache gibt er selbst an, z. B. unter Salz: Frenzel. in Orig. Sorab u. s. w ). Frisch 1741 entnahm das Čechische, Polnische, Serbokroat. (und das Madyarische) aus Loderecker (Prag 1605), teils auch aus Megiser's Polyglottus, das Sloweniiche hingegen nur aus Polyglottus Fiir das Lausitzvvend. und Russische gebrauchte er \vahrscheinlich nur mundliche Quellen, da er die betreffenden Ausdriicke in deutscher Transkription vviedergibt Bei Adelung 1774 —1786 sind die slaw Sprachen sehr stark beniitzt Das Slowen. schopfte er aus Pohlin's Kraynska gramraatika, Laibach 1768, aus Polyglottus und aus Popovič's Untersuchungen vom Meere 1750. Das Slowen kommt unter dreifacher Bezeichnung vor; das, was er aus Pohlin nahm, nennt er gewehnlich Kraiuerischwen.iisch; das, was er im Polyglottus vorfand, nennt er mit Megiser Slawonisch und das .Popovič'sche Material bezeichnet er, gleich wie Popovič, mit Wendisch (allein unter diesem Ausdrucke fuhrt er auch das Lausitz\vendische an). Das Serbokroat., das er selten behandelte, schopfte er aus Polyglottus. Aus Popovič's Untersuchungen schopfte Adelung auch deutsches Material. Er nahm fast alle seine deutschen Etymologien aus ihm (aufgez;ihlt auf Seite 95 flgd) und alle dialektischen Ausdrucke, die Popovič in seinem Buch gesammelt hatte (aufgezjihlt auf Seite 96 flgd dieser Abhandlung). V pričujoči razpravi bom govoril o Popovičevem slovarskem gradivu, ki je znano pod omenjenim naslovom (gl. L. Žvab, Lj. Zv. 1881, 627), in o Pohlinovem glosariju iz 1. 1792. ter o nekaterih vprašanjih, ki so z njima v zvezi. Popovičevo gradivo in Pohlinov glosarij sta si tako blizu, da jih je treba skupaj obravnavati. Preiskava je namreč pokazala, da je porabil Pohlin vse Popovičevo gradivo, tako da je ves Popovič v elo-sariju obsežen. Ker je rabil Pohlin tudi več drugih virov, moram tudi o njih govoriti. Poleg tega gradiva je rabil Popovičevo knjigo Untersuchungen vom Meere 1750; skoro polovico glosarija je prepisal iz Adelungovega slovarja, ki je imel tudi slov. etimologije. Ostali del pa je izviren. V Adelungu, Frischu in Wachterju je dobil nekaj gradiva, ki ga je primerjal s slov. besedami; samostojno je tudi primerjal slovenščino z madžarščino, hebrejščino in kaldejščino ter z nekaterimi besedami drugih jezikov. Dobrovsky je v Slovanki 1814, str. 185 izrekel o glosariju ostro obsodbo, ki jo je Šafafik v Gesch. d. siidslavv. Lit. I. 68 dobesedno ponovil: Es ist zum Nachschlagen ganz unbrauchbar, denn die Bedeutung der Worter steht selten dabei; das Krainische wird hier nur mit Wortern anderer Sprachen, oft mit dem Hebraischen, verglichen, wobei nicht wenig von etymologischem Unsinn ausgekramt wird. Snovno je ocena krivična, ker zadeva Adelunga in Popoviča; obsodbe je vreden Pohlin samo v formalnem oziru, t. j. zato, ker velike večine glosarija ni sam sestavil, temveč ga je od drugod prepisal. Če bi bil Dobrovsky glosarij pazljiveje bral, bi bil morda prišel na to, da je v njem veliko takega, kar je bral že v svojem ljubljencu Adelungu, ki ga je tako čislal (prim. Jakubec: Dobrovsky v delu: Literatura češka devatenact. stol. P, 1911. str. 186 si.). In Adelunga so z neizpremenjenimi etimologijami natisnili še enkrat ('2. izd. 1808) in to po Pohlinovem glosariju. Dobrovsky je pisal tako ostro pač pod vtisi pisem, s katerimi so mu Kopitar i. dr. (gl. Jagič, IlHCbMa /I,o6p. h Kon. 1885, začetna pisma pred 1. 1814.!) Pohlina tako prigrajali, da ni mogel pisati o njem brez predsodkov. Po nepotrebnem je grajal tudi ustroj glosarija. Pohlinov glosarij je, kakor že ime pove, etimološki in ni treba, da bi bil tudi praktično poraben. 1. Podlago Pohlinovemu glosariju tvori Popovičev Spe cimen, ki je etimološkega značaja. Pohlin je prepisal iz njega vse gradivo, samo tistih par besed ne, pri katerih ni nobene razlage in etimologije. Popovič je bil velik ne le kot slovničar (prim. Jellinek, Gesch. d.neuhochdeutsch. Gramm.. erster Halbband 1913. str. 252 — 256), ampak je bil priznan tudi kot etimolog. Adelung je sprejel iz njegovih Untersuchungen razen treh vse nemške etimologije, večinoma nespremenjene, nekaj jih je pa izpopolnil. Gradivo za Specimen je zbiral že pred 1. 1750. (t. j. preden so izšle Untersuchungen), pa tudi še pozneje, ker se sklicuje na to knjigo (pri bes. Bistriza) in ker navaja tudi delo, ki je izšlo pozneje, (pri bes. Hodinja: „Vide Goding in Halt. Glofl'."), t. j. Haltaus, Glossarium germ. medii aevi 1758. Da izvira gradivo iz raznih dob, se pozna tudi po črnilu. Listki, ki so iz starejše dobe, so pisani z obledelim črnilom in imajo navadno slabše etimologije; listki iz novejše dobe imajo bolj črno črnilo in boljše etimologije. In s takim črnilom je pisan tudi listek z omenjenim virom (Haltaus). Iz poslednje dobe izvira, kakor kaže pisava, največ listkov. Da je študije za Specimen nadaljeval po 1. 1750., se vidi tudi iz Untersuch., str. 307, kjer pravi, da nima Steinbachovega, Stielerjevega in Henischevega slovarja, v Specimnu pa poslednja dva navaja, n. pr. pri Kobilla: Stieler, pri Kolter: §enifd). Slov. besede je primerjal z izrazi najrazličnejših jezikov in narečij. Največ gradiva je iz german. jezikov in narečij, navaja pa tudi zglede iz keltščine, franc., špan.. ital., lat., grš., madž., hebr., kald. in turščine. Vire je navedel le za german. jezike in narečja (večinoma one, ki jih srečavamo v Untersuch., med njimi so skoro vsi slovarji, katerih imena beremo v Paul, Grundriss d. germ. Phil. I2, od str. 32 dalje), za francoščino (Pelletier [pod znat] in Diet. de Trevoux [pod Tarča], t. j. Dictionnaire de Trevoux, ki so ga izdali jezuitje v 18. veku) ter za lat.: Du Cange. Poleg jezikovnih knjig navaja tudi knjige drugih strok (zlasti pravoslovne, naravoslovne, zemljepisne, zgodovinske i. dr.; Popovič je bil tudi znamenit botanik in fizikalni geograf); vsega skupaj je navedel 38 virov. Viri seve niso bili vsi enakovredni; v nekaterih je našel le redkokateri izraz, v nekaterih pa je dobil veliko gradiva. Dognal sem kake štiri petine virov, iz katerih je črpal gradivo, zlasti obsežno germansko; vseh virov pa v Ljubljani ni mogoče dobiti. Viri, iz katerih je pogosto zajemal gradivo, so sledeči: Franc. Junius: Gothicum glossarium, Amstelaedami 1684: iz njega je zajemal zlasti gotsko gradivo; omenja ga pri bes. klonz (.Junius in Gloff. Goth '), drugod ne. Iz njega ima, n. pr.: „s a m, folus .. . bas ®ng« Iijd)e farne . . ., farno ber ®otf)eu" : Junius, str. 290: Samo, Ipfum. — Dalje: doteknat, tangere, attingere. Gothis tefan, attefnn, tangere, attingere1': Junius, str. 332: Tekan, attekan, Tangere, attingere. — Dalje: „Žena, ift Berroanbt mit geno, is, ere gebajjreit; baš @otl)iid)c fuit, generatio': Junius str. 223: Kun Genus . . . generatio. Zgledov je Se več. Fra n c. Ju nius: Ulphilae quatuor Evang., Amstelaedami 1684. Popovič: .neham, ceffo; nehat, ceffare. Goth Luc. 5, 4: gananthida, ceffavit'': Junius, str. 196: Bitheh than gananthida itd. — Dalje: Popovič: „notr, intus . . . a Goth. innathro intrinfecus. Matth. 7. 15." Junius ima la izraz na str. 19. Leibnitii Collectanea etymologiea, Hanoverae 1717. Leibniz je znamenit tudi radi tega, ker se je zanimal za slovan jezike, med njimi tudi za slovenščino (VI poglavje: De lingua Winidorum Lunebur-gensium, str. 335—360). Na evangeljskem besedilu Luk. 21, 25—29 je pokazal sorodnost slovan. jezikov; sloven. besedilo, transkribirano v nem črkopisu, je vzel iz Hrena ali Schonlebna (besedilo je pri obeh enako). Popovič je zajemal iz Leibniza večinoma keltske izraze, n. pr. Pop.: „v i 11 e pl. furca . . . Leibnitius tribuit Saxonibus inferioribus twyll, genus furcae bidentis". Leibniz, poglavje Celtica, str. 145: „TwyII . . . Saxonibus inferioribus alicubi twyll eft genus furcae bidentis". — Dalje Pop.: „Tle bet Soben .. . Cambris 11 e, locus". Leibniz, Celtica, str. 131: „Lle, locus" (Wachter ima pod Loch drugače!) — Dalje: Pop.: „wret confonat cum fervet et cum Cambr.fico] ber\v, coctio. ebullitio; bervvi, bullire, coquere". Leibniz, Celtica, 95 pod besedo: „Bir, cerevifia . . . berivij Cambr. quod eft coquere, bullire. Confentit Latinum fervere". Zanimiv je naslednji zgled. Pop.: „lowit, Celtis llaw manus" (to ima na starejšem listku), kar je iz Leibn., Celtica 129: „Llaw, manus". To da n a novejši listič je Pop. napisal: „lowit capere, venari. Hibernis laf, manus" (odkod pa ima to?) Wachter: Glossarium germanicum, Lipsiae 1737. Wachter je črpal slovan. jezike iz Megiserjevega Polyglotta (glej moj nem. uvod!). Zgled: Wacbter: „Same . . . Polon fiemie, Bohem. femeno, Rufsis feime (tu je napačno ugibal, pri Megiserju je bral [pod Semen]: Sclau [t. j. slovensko] feime in je prisodil Rusom!), Dalmat. [zime*. Meg. Polyglott: „Sclau feime. Dalm. fzime, Polon fiemie ... Bohem. femeno". (Loderecker ima drugače!) Popovič slovanskih etimologij iz "VVaohterja ni prepisaval! — Wachterjev slovar je bogata zakladnica etimološkega gradiva in iz njega je Popovič največ jemal. Navedimo nekaj zgledov! Pop.: „drože... Stngclf.[adjftfd)] brož, ©nglifd) brej;, ?lltfr8nf. tritofo faex, fordes, ©otfjifcf) brtufan, deorfum cadere". Wachter pod besedo: .Druse, faex, fordes. AngloIaxon. dros ■ ■ ■ Franc, truofo . . . Anglis drofs . . . fortaffe nomen a verbo Gothico driufan cadere. — Dalje: Pop : „med, inter. AS [Anglosax.] m i d, Gothis mith; inde habent hodierni Germani mitten, baž SKittet". Wachterpod: „Mit, cum. Goth. mith, Anglofax mid." (Mogoče pa je tudi, da je vzel iz Junija, Gloss. goth. 257; mith . . . cum . . . Anglofaxones mid".) F r i s c h : £ e u t f d) ■ 2 a t e iit t j d) e š 28orter«S9itd), SBerlin 1741. Frisch je rabil Polyglotta in Lodereckerja, Praga 1605 (glej moj nem uvod!). Zgled za Pulyglotta: Frisch: SSoKe: Sclav. wolna. Bohem. wilna. Pol. welna. Polygl. pod Lana: Sclavon [= slovensko] volna Pol. ivelna Dalm nuna. Boh. wlna (Loderecker nima slovenščine!). Dalje : Frisch : 33irfe: Sae Seutfdje Sirfe foinmt mit bent ©clationifdjen iiberein, 33ijf)nujd) Bnza itd Polyglott.: B e-tula: Bohem. briza (Loderecker nima tega izraza!). Zgled za Lodereckerja. Frisch: Dalmat. Szarcze. Bohem. Srdce. Pol. Sercze. Lederecker (pod Cor.): Dalmatice: Szarcze, Bohemice Srbce, Polonice ©ercje (Polyglott. ima drugače!). Dalje: Frisch: ^fenning: Dalm. pinez Bohem. Peniz. Pol. pieniacz, aud) im Ungerifdjen ift penz Loderecker (pod Nummus): Dalm. Pinez, Boh. Pol ^tentabj, Vngarice: Penz. Zgledov je veliko! — Po- povič Frischa večkrat omenja in ga je pogosto rabil, n. pr.: desn, desna, dexter, dextera. g e i e m f)ot etit altež Voeab bon 1482 beim grifd) tn ceftoin, dexter". Frisch, pod: 3e f111' n» dexter, Cefwin. ol. redjte §attb obet: 3e(em. Vetus Vocab 1482, dextera. Popovičeve etimologije — kakor sploh etimologije vseh jezikoslovcev od Junija, Leibniza (prim. Paul, Grundr. I2. 27, 33 itd.) pa do Wachterja, Frischa in Adelunga — slone na samem ugibanju. Na notranjem ustroju sloneča etimologija se začne šele 1. 1816. z Boppom. Zadel pa je več etimologij v Specimnu, n. pr. bogati, fleten, jelša, kad, molj, piškur, pogača, pitam, šivam, vinar, žena. Brigal se je tudi za sloven. bes. zaklad. Besede ima iz sledečih krajev: Idrija (omenja pod bes. ivekat), Radovljica (pod bes. gad), Škofja Loka (večkrat omenja), Gorenjsko (množza), Goriško (lonz), Kranjsko (juha), Koroško (večkrat), Celje (raini), Žalec (kamaun), Savinjska dolina (modro), Slovenj Gradec (mletva), Ptuj (oslak). Par besed ima iz Habdeliča (zrak) in Belostenca (Klen)\ navaja tudi nekaj čeških, slovaških, poljskih in ruskih besed. Tako v Untersuch. kakor tudi tu ima nekaj redkejših besed, ki jih Plet. nima; on ga ni bral. P o hI in je Specimen prepisal večinoma dobesedno, na 12 mestih je Popovičevemu gradivu dodal še gradivo iz Adelunga, včasih je kako malenkost sam dostavil. Pri par besedah pa ni segel po Popoviču, ampak po Adelungu, kjer je našel obširnejše gradivo (n. prj. Brod, Mqd). Pri bes. Palem [= palim] je Pohlin pre p i salona pa čni listek. Namesto listka z bes. „palit brennen" je vzel list z bes. ,pale Vind.ficum] iterum . . . gr. Jtuhv ejusdem fgfonis [= significationis]"; tako ima Pohlin: »Palem gr. .tichv, iterum, valde fcil [icet] celefare" (!); kar pri tej besedi dalje sledi, je sam pristavil. 2. Dalje je vzel Pohlin Popovičeve sloven. etimologije iz Untersuchungen vom Meere 1750. Iz te knjige je oni odlomek v uvodu (stran 4), kjer Pohlin pravi: „.. . imo, ut Cl. [clarissimus] Poppovitfchius afferit: Multarum earum vocum, quae spud ipfos Ciraecos interiere, origo in Illyrica lingua eft quaerenda, quod voce Hod etc. probat". To je na str. LXIX Unters.: 28enn benfelben aber befannt njare, bafj iut 23enbtfd)en StammtDorter ftecfen, toeldje int ®ried)ifcf)en Der» loftren gegangeit, uttb baf; bie ©ried)en felbff ijt jur S8ettbtfd)en Spradje getjen miifjten, itnt bie (Srflarung etlidier itjrer etgeneit SBBrter auš berfelbeit ju boleit, fo roiirbe eš roettiger unglaublid) tauten, roenn id) im ©egentbeile baž ©riecljtfdje o dbg felbft »on bem ijt nod) 53enbifd)en, et)emalš aber Dielletcfjt gapbettfdjeit ober //«1, iter, abgeleitet f)atte. Iz Untersuchungen ima Pohlin sledeče etimologije: Pohlin : G a b r: hebr. gabar (podajam v t r a n s k r i p c i j i!), robustus fuit: Unterf. XXXI: ©aber... §aittbud)e . . . Don gabar (izvirnik ima hebr. črke!), er ift Mftig, ftarf geroefen."— Gradim: . . "hebr. gadar fepfit Unterf. 27: gradim id) jiiune eiit . . . eiite ®Jetatf)efig beš $ebratfd)en gadar. - Kazha a kiuo. uro; quia morfus ferpentum urit Unterf. 306: ®ie SSittben neitnen eine ?Itter Kača, . . . con zcuo uro. — Klada a gr. */.ebr. unb s$unifd)en ift gadar einjiiunen. 3m SSBett-btfcf)eit ift gradim . . . ®af)in ge^bren ©tuttgarb, Šelgarb, Stargarb. Untf. 27: ber . . . SSenbe fprid)t gradim, id) gatnte eitt. laž ift. . eine SKetat^efiž bes §ebratfcl)en gadar er f)at eingejaunet, roouon aud) baš $untf(f)e Gadir. . . ©o aud) ©tutgarb, S3e(garb unb ©targarb. ~ ©atter: §ebr. gadar (v transkripciji!) ^amteit . . . Qtal. Catarata". ©atter unb ©itter finb blos iit ber SDhtnbart unterfdjieben itd. Vse to je iz Unterf. 316. — ©emje: itn 3tat. Camozza . . . im granjo)". Chamois. ^oporoitfd) (eitet biefen Slanten mit »ieler SBaf)rfcf)einIid)feit Don bem alten SCSorte f a m, frumm, l)er. llittf. 291: benfe, bafj bie trummen §8rner biefeg 21)iereg . . . jur Senenitung SInlaft gegeben £jabeu. 3!enn fant beifet frumm . . . ba» granjofifdje charnois. uttb baž 2BaIfd)e camozza. — ©erm: ©.(ietje) ©afireit, Don iDeld)etn 3eituiorte eš abftatnmet; tu pa piavi Adelung: bafe gftf)ren nic^t Don g ar, ferttg, abftamme, tutc S-rifd) gtaitbt, fonbern bafe . . . auf bie 33ercegung in bie §of)e gefefjen 1 Pohlin je tudi v slovarju 1781 rabii Pop. Unterfudjungen: S aroftnik ©raf, Stfcroftya ®x'affcf)aft je pač iz Unterf. LXX: ©taroftei) [poljsko] Sanb§» fjauptmannfcfjaft, fjeute ©eridjtsbarfeit. ©in foldjer Seamter ^eifet Starofta. mirt . . . fflet) ben ffiSenbeu bebeutet gor ttod) jegt f)inauf. Untf. 306: ®erm ift eiite Slbleitung Don gBrett fermentescere . . SKHnbtfd) gor fjinauf. — ©itter: s$o« potoitfd) jeiget in feitter llnteriudjung Don fflleete 316, bafj bie ofte«eid)ifd)e itnb ftet)ermarfifd)e SKunbart fetn ©itter fenitet. — @ta§: aud) ba§ Satetn. Glacies, ©is, gei)oret t)iert)ec Untf. 121: Glacies, ®Iaž, fbttnen . . . ntd)t con einaitber abgefonbect roerben. — §efen: bas Dfterreid) Urfjab, lira, SJlura. 3n ©teijerntarf ioerben bie §efen OI e g e r, oon legen, genannt; vse iz Untf. 306. — jpcmb: iu oberbeutfdjen SBhmbarten ®emat. . . mit bem Okied). humor ubereinfommt: Untf. 315: ®a? ©teDermarlifdje § eni a t fiifjret mid) auf baS ®tied). l/uaior. — o f) t it it b e r : grtfd) itttb ^oporottfd) (leiten es) aber mit mebretm 9ied)t »on T)of)l. Iz Untf. 317. — fitege: irn SScnb keiza, Keifcha. © (iefje) baš ftotf>: im SEenbifdjen ffotfdja, Sfeifdja unb §ifc[)a. Vse i/. Untf. 107. — S neben : im SSenbifd)en mit einem anbern ©uffao klat, im granjbf. eclater. Untf. XLV1II: bei ben SBenben k lat aud) findere, mooon baš granjbfif^e eclater. ftlippe (2): Don flieben, fpalten, ©djtoeb. k 1 i p p a, fdieren, fdjneiben. Untf. XLIX: SH i e 6 c it . . fpalten, mit bem ©od): ®inige oberbeutfd)e... SJZunbarten fpredjen fiirbod) nod) f) o, bte £aleiten. Untf. 334: im Sctnbe ob ber ©n«„. . ttocf) ,,f)a fttr f)od) fpred)en ©ie fagen 5 Gč. bie a I e i te n — §u6el: in Dfterreid) Šipfel* ober Sirnfpaltel, Untj. 41& — ftaber: im D|terreid)tfct)eit ber Sober ober ©ober, Untf. 300. — Seidjen: oberbetttfd)en ©egeitben .. . fafajen, Untf 2y9. — ftauen: 3m SKieberf.(ad)fen) Jauen. . . bie Sotj, fttnnbaden, Untf. 300: Stol) (bte) manbibnla, ©adjf. fauen — SreujBogel: aud) ©rintis, Sfrinifs, Untj. 330. — ffunbe: graitj Chaland <£r ober lic ift mcin ftunbe (Sin ©afturirtl), toeldjer Biele fiunben bat, . . ©afie, roeld)e bet) ifjnt eiit!ef)ren Vse iz Untf 425. — 91 ie ber e: im ©egenfage bes ©ebirgež itd, iz Untf. 423—24. — fRu t f d) en: auf bem §intern fortgleiten, Untf 335 — ©tieber: Qn Saiern »irb ber S3o»ift, raeldjer eitte SJleitge ©taub ftieben laffet, ber ©tieber ober ©toiber genannt, Untf. 378. — © t o i f d) tu a m m : Amanita fafciculofa, roeldjer in Satern aud) ©totffd)tBamm tjeifjt. llntf. 381. — Sage: im Čfterretdjifdjen £agel. Untf 304 — Saubling: im £>fterreid) ©petjtaubling . . . inbem [er] ©petjen erroecft, Unt 388. — Srantel: ein Snuttel. Untf. 304 — SSerbannen: 3nt Dfterreid)ifd)en ift »erbattnt Berftodt. Untf. 304. — SSadjeln: Qn ©teiermarf ift fiir roetjen roadjeln iiblid) Untf. 304-05. — SSarte : Adelung sprejel iz Popoviča, ki jo je naredil za lat. observatorium, llntf. 89. — Sermutf), imenoma popravlja Popoviča. po Untf. 317. — Vrste gob: $iegenbart (pod Sieljltng), ©eifibart, §anbling. Untj. 392 3. Skoro polovico glosarija je prepisal Pohlin it Adelunga, ki je imel veliko slov. etimologij. Adelungov bogati etimološki zaklad ga je tako mikal, da se ni zadovoljil samo z njegovimi etimologijami, ampak je tudi sam poskusil primerjati njegov etimol. zaklad s slovenščino. V ta namen je etimološko razlagal vse polno nem. tujk, precej nem. besed je pa po sili naredil za slov. tujke — ker niso bile nikoli v rabi —, da je mogel prepisati več gradiva iz njega. Naredil pa je tudi nekaj dobrih etimologij. Slov. bes. zaklad je zajemal Adelung iz treh virov: iz Popov. llnterfucf)ungen, kar sem že pokazal; iz Polyglotta in iz Pohlinove-Kraynske gram. 1768. Besede, ki jih je vzel iz Megiserj evega Polyglotta 1603, zaznamuje s Slavonisch, n. pr. Adelung: Sil g en: im ©laBon lugati [Polyglott pod Mentior: Sclau: lugati. Pohlin v Kr. gr. bes. nima!] Večkrat zaznamuje s tem izrazom tudi besede drugih slovan. jezikov, n. pr. Strattg: im ©laBoit Strona, Struna [Polygl. pod Chorda: Sclav. ftruna. Pol., Lufat. ftrona]. Ali; ©tranb: im ©laBoni]"d)en ift Stran, Strana, Strona, bie ©eite [Polygl. pod Latus: Sclavon ftran. Bohem. ftrana, Lufat ftronaj. Iz Polyglotta je zajemal Adelung tudi s r b o h r v. besede, ki jih je pa le redko primerjal, n. pr. § a u ž : im Slroat. Kuzha, im Ungar Haz [Polygl. pod Domus: Croat. kuzha, Hungar. haz]. ©letali: im ®almat. Mido [Polgl pod: Aes: Dalm. mido.] Iz Pohlinove Kraynske grammatike 1768 je vzel Adelung veliko slov. besed; segel je po vsem, kar se je dalo z nemšč. primerjati. Tu bom naštel samo nekaj značilnih zgledov. 33 i t ter: bet) ben framerifdjen SBeitben britke [Pohl. str. 37: Britke. SBitter]. ®fel: im Strainifd)en Osi [Pobi. 24: Osi gfel]. Seute: bei) ben frainerifdjen SSenben Ludii [Pohl. 27: Ludii. Seutfie]. gafieit: itn SBenb. poftem [Pohl 72: Poftem, id) fafte]. ®eljen: int 8Senbifd)en jidem [Pohl 80 Jidem, id) gelje]. §aar: imgteidjen Vlahs, roomit baž 3Benb. Las uberetufitmmet [Pohl. 25: Las §acir]. ©atjnen: itn SBenb Sjam idj gabite [Pohl. 65: Sjam id) gaf)ne]. Pod označbo SSenbifd) navaja Adelung tudi lužiško-srbske besede, n pr. Sugen: 3tn ffienb ift lakacz gleid)faH§ lanent, unb lukam, (l)at)en [lakacz je lužiško, drugi izraz je iz Pohl. 105: Lukam f£ed)en]. Navedimo nekaj zgledov, da vidimo, kako je Pohlin prepisoval iz Adelunga. Pohlin ima n. pr. Upam. Dalmatae enuntiant ufam : infer. Sax. jjapen : Angl. hope : Anglof hopian : Holl. hoopen : germ. fjoffen, fubftantivum §offitung : antiq germ. Vuane, modernum 23af)n: gr. um!-vet v, videre, fperare aliquid obtinendi causa. Adelung pod §offen: Srn 92ieberj. f)npen, tm Slttgel). hopian, itn Sngl. hope, int §ottanb. hoopen ... 6el) ben frainertfcfjen SBenben vpam [to je vzel iz Pohl. 111: Upam fjoffen] . . . ©rted). dneveiv Pri besedi §offnuttg pa je Pohlin vzel: ®ie alteften oberbeutfdjen SdjriftjMer braudjen bafiir Vuane, 23iif)n. Dalje: Dervim, germ. treiben: Inf. Sax biiDen. Anglol'ax. dryfan: Angl. Drive: Suec. Drifiva: gT.zgipeiv. Adelung Sreiben, int SRteberf. briDett, int 3(ngelf. dryfan, int ffingt. drive, tm Sd)tneb. drifvva, int ©ried). roi^eiv, bet) ben fratnertjd)en SSenben dervim Ali: Jesen, lat Efculus, germ. ©fd)e: Anglofax Aefc: Holl. Efch: Wacliter deducit a gr. ia/i-g. Frisch ab Hebr. Efchel arboretum: a lat. Efca, quo primitus vefci folebant; quamobrem quoque a carniolico jgfti. Adelung, pod Stfdje: Slngelj. Aefc . . . £ottitnb. Efch, fommt mit bem atten Sateitt Sfamen Aefculus ober Efculus genatt iiberetn, bett ©ert)tu§ non Efca berleitet, roeit ber Same biefeš SBanmeš beit erften 3tetfd)en jut @>>eije gebienet SBaditer lafet il)tt »on bem ©ried). 2Boite ur/uc, Starfe abftnmtnett. . . grifd) ljtngegen . . . §ebt. esel. Rabil je tudi še nekaj drugih virov. V rokah je imel Wach terja in Frischa, iz katerih je vzel nekaj gradiva. Pogosto je primerjal madžaršč. s slov. besedami. Večkrat navaja madž. slovar (n. pr. pri Lug: Hung. vocabular. 1554 Viennae in 3. edit., enako pod Mesar, Kovazh itd., ki se ne navaja v nobenem izmed naštetih virov in ga je torej gotovo samostojno uporabljal. Nekaj malenkosti je dobil od drugod. Iz: Macpherfon in Offian, Londini 1765 navaja: Krantara. Pri bes. Kray ima: apud Hottentotas Kraal ein ®orf Drtfdjaft. Pri Perla navaja tudi Bohoriča: apud Bohorizh in hor. fubcifivis pag. 58. Ob sklepu knjige je dobil v roke tudi Lodereckerja, ki ga je rabil pri bes. Wuzhim (= bučim): unde Boh. SBcelct apis (Lodereeker pod Apes: Bohem. SBčela). Wytes: Bohem. SBjtej (Loder. pod Victor: Bohem. SBjtej). V glosariju je razložil tudi več svojih skovank, ki jih je v Besedišču 1781. obelodanil1 n. pr. Dvomim a Dva, & umim, ficut in lat. Dubius inter duas partes pofitus. — Dimla se 1 V Razpravah ZDHV, III., str. 163 sem razlagal Dimlam in sem prezrl, daje besedo že Pohlin v glosariju sam drugače razložil (gl. Dimla se meni). Prof. Iv. K o š t i mi je k tej razpravi poslal naslednje popravke: Na str. 140. navedena kofsaka je iz it. casacca, Reitrock, nem. Kasack, rus. kazal«,. Na str. 159: Nadeshno getroft, mit 3nferfid)t: Murko in Janežič sta skoro gotovo vzela ruski pridevnik Hajie>KHbifl, zuversichtlich. meni, a Dim, ut. germ. habet proverbium: nebelt mir. — Erusol, a sol, @alj itd. Nekaj etimologij je pa seveda prav pohlinskih, a takih ni veliko n. pr. Shgpaft quafi fhe otshe pafti. - Uzhim fatis detorte quidam putat deductum a lat. cloceo, quafi dozhim. Mirko Rupel: Trubarjevi Artikuli. Poglavje iz razprave »Literarni in jezikovni odnošaji med slovenskimi Artikuli, Tiibingen 1562, in hrvatskimi Artikuli s cirilskimi in glagolskimi črkami, Tubingen 1562", kateri je bila 27. jan. 1923. prisojena svetosavska nagrada Nj. Veličanstva kralja Aleksandra I. V sledečih izvajanjih me je vodil namen, da bi pokazal po primeru Kidričeve Kirchenordnung1 postanek in sestavo knjige, ki močno karakterizira Trubarja in način njegove kom-pilacije. Pokazati to s podrobnejšo analizo, se mi je zdelo tem potrebneje, ker so Artikuli kakor Cerkovna ordninga po sestavi nekaj posebnega, kar je zbudilo že pri sodobnikih pozornost, pomisleke in očitke. Glede 6. poglavja (Seznam virov in vsebine) velja sledeče: Rimske številke pomenijo artikule in stoje za Trubarjevo „TA PERVI ARTICVL" „Ta II. ArticuP i. t. d.; dodani naslov v oklepaju je vzet iz registra Art. 108 a si. Prvi podatek pod rimsko številko je iz Artikulov, za dvopičjem sledi vir; če sta navedena dva vira, naj se po mestu spozna, katerega je Trubar bolj rabil. Vir v oglatem oklepaju znači, da ne gre za točen prevod, ampak da je dotično mesto samo povzročilo Trubarjevo formulacijo. Ker nisem pri sv. pismu označil podrobnejših citatov (poglavij)i stoji v oklepaju. — Manjše številke pomenijo vrstice; naslovi ne štejejo kot vrstice. — Debelo tiskane rimske številke stoječe namesto vira oziroma za njem, označujejo važnejša Trubarjeva mesta, večinoma njegove originalne vrinke oziroma razširitve, ki sem jih obravnaval v 5. poglavju (Označba). Glede okrajšav A, Ap, S, W glej str. 108, glede A A opombo str. 112. 1. Primerek. Izmed 5 primerkov Trubarjevih Artikulov, ki so danes v evidenci (Ljubljana, Dunaj, Olomuc, Tubingen, Wolfenbuttel)2 1 Kidrič Fr., Die protest. Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrh., Heidelberg 1919. 2 Elze, Die slov. prot. Ritual- Streit- Lehr- u. Bekenntnis-Schriften JGGPO 1894, 151; Weber G. G., Kritische Gesch d. Augsp. Conf. (1. Frank-furt a. M. 1783, II. ib. 1784) II, 261, 279. sem rabil ljubljanskega (stud. knjiž. sign. 18290. V. 3. f.). Opisala sta knjigo Schnurrer in Elze.1 Naslov sta podala najtočneje Dimitz in Elze2, skrajno netočen je pri Weberju3. Simonič4 ima le del nemškega naslova in 2 napaki (pravilno: Nermiloftiui-fhimu in Pridigarieu). Po nem. posvetilu Krištofu Wirtemberškemu (2t2a — 93 ,b) sledi 108 paginiranih listov (ne 107, kakor beležita Elze in Simonič; štev. 79 se namreč ponavlja): la — 23b obsega PRED-GVVOR ZHES ARTICVLE TE VERE KERSZHANSKE, ^3b—27a TIH ENIH NEMSHKIH VYVDOV INV MEIST, SA VOLO NIH VERE INV ARTICV-lou ... PREDGVVOR, 27b—107b ARTICVLI OLI KOSSVVI INV NAVVKI, 107b—Ff2b REGISTHER. Knjigo je brezdvomno tiskal Morhart v Tubingi5. Obrobne opombe so tiskane v gotici. Da bi obstojala neka slovenska avgsburška veroizpoved izpred 1. 1559., kakor bi sledilo iz slavnostnega letaka izdanega 1. 1917. od evangeljsko-luteranskega konzistorija v Moskvi in opisanega od A. Trstenjaka6, je izključeno.7 2. Zunanja zgodovina. Avgsburška konfesija se je v dobi, ki prihaja za nas v poštev t. j. od 1. 1530., ko se je prvič natisnila,8 pa do 1. 1561., širila v številnih izdajah, latinskih in nemških.9 Misel, podati slovečo avgsburško veroizpoved tudi svojim »ljubim Slovencem", se je mogla roditi v Trubarju že v oni dobi, ko je izgnan iz domovine imel priliko spoznavati „to prauo ftaro Vero inu ta Vuk Boshy" iz neposredne bližine; kajti tiski avgsburške veroizpovedi so naravnost preplavljali knjižni trg južne Nemčije.10 Z realizacijo te morebitne misli pa Trubar tedaj še ni mogel računati, ker je moral začeti pač z abecednikom. Vendar pa lahko ugotovimo, da je imel 1. 1553. pred očmi avgsburško veroizpoved v zvezi s saško in wirtem-berško, ki jih imenuje v rokop. cerkvenem redu za Kempten skupno, takorekoč v eni sapi.11 1 Schnurrer Chr. Fr., Slav. Bttcherdruck, Tiibingen 1799, 99 si ; Elze, Ritualschriften JGGP5 1894, 139-140. 2 Dimitz A., Gesch. Krains II, 255; Elze 1. c. 3 Weber, Gesch II, 254-5. 4 Simonič, Bibliografija 12. 5 Elze, Ritualschriften, JGGP6 1894, 151. 6 Trstenjak A., Slov. protest, knjiga. ČZN XVI, 118—121. 7 Kidrič Fr., O sumljivih naslovih, Slavia I (1922), 361. 8 Weber, Gesch. I, 355 si. 9 Weber, Gesch. II, 6 si. si. 10 Prim. Weber, Gesch. II, 6-116. 11 Loesche, Truberiana (Pos. odt. iz „Beitrage zur baver. Kirchen-gesch XXXVI) 21 si.; prim. Se str. 108. V dobi, ko je vodil Trubarja Vergerij (1555—57),' je pisal ta \virtemberškemu vojvodi: „Coepimus vertere in linguam Slavicam Confeffionem fidei Celf. Veftrae (t. j. wirtemberško veroizpoved), valde enim eft acommodata ad introducendam & conftabiliendain veram pietatem in populiš."2 Čeprav meni Schnurrer,3 da je bilo to prazno prilizovanje, je vendar Ver-gerijeva izjava v toliko važna, ker moramo upoštevati, da se za tem pluralom (coepimus) skriva tudi Trubar.8 Verjetno je, da je Vergerij, ki je dobro poznal protestantsko literaturo in ki je imel že I. 1553. posla z vvirtemberško konfesijo,4 res v tem času, novembra 1555.1., „naložil"3 Trubarju prevod wirtemberške veroizpovedi. Važno je tudi Vergerijevo mnenje, češ, da je veroizpoved zelo prikladno sredstvo za širjenje vere, mnenje, ki ga srečujemo večkrat v dobi med tiskom in razpečavanjem Artikulov. Trubar se izraža glede na Slovence v konkretnejši obliki, toda z naravnost istimi besedami: „E. gn. wolle keinen Fleifi und unkosten noch muhe sparen, auf dafi die drei con-fessionen (t. j. Artikuli) auf s baldest hereinkommen. Den da-durch, wie manniglich sagt, wird die rechte religion in diesen landen befestigt und ervveitert" ;6 slično piše tudi Kirchberger Ungnadu.7 Zaradi tega se ne morem strinjati z Elzejem, ki meni o slovenskih ritualnih polemičnih, učnih in veroizpovednih spisih 16. stoletja, da z eno samo izjemo (Cerkovna ordninga) niso ustrezali nikaki splošni potrebi, ker so duhovniki, učitelji in izobraženci vse to lahko čitali v nemškem ali latinskem izvirniku.8 Toda ravno tu tiči pomen Trubarjevega dela: samo za višje izobražence gotovo ni napisal Artikulov; kako bi sicer prišel do slovenskega predgovora, ki je namenjen „vfem dobrim, bogaboyezhim, fhibkim inu mozhnim vti veri kerszhenikom, kir vtih Crainskih, vsdulanih Shtayerskih, Caroshkih Deshelah prebiuaio" (1 a). Važnost in potreba Artikulov tiči tudi v tem, da je Trubar, ki je tolikokrat omenjal avgsburško veroizpoved,9 moral vendar želeti, da se to delo za mlado, razvijajočo se cerkev tudi ko-dificira; vsaj pozivati se je mogel pozneje na to, posebno še, če je šlo za sumničenja in očitanja glede njegove pravovernosti.10 1 Elze, P. Trubers Briefe, 42. 2 23. XI. 1555, Schnurrer, Biicherdruck 38. 3 Prim. še Bučar Fr., Povijest hrv. prot. knjiž. Zagreb 1910, 41. 4 Dimitz, Gesch. II, 227. 5 Bučar, Povijest 41. 6 Trubar-Ungnadu 9. I. 1563., Briefe 319. ' 9.1.1563, Kostrenčič I., Urkundliche Beitrage zur Gesch. d. prot. Lit. Wien 1874, 142. 8 Elze, Ritualschriften JGGPo 1894, 135. 9 Trub,-Ungnadu 4. IX 1562, Briefe 208—9; Trubar-Maksimilijanu 27. X. 1561, ib. 143; Trub.-Maksimilijanu 2. I. 1560, ib 37. 10 Trubarjevo poročilo Gallenbergu in odb. kr. oktobra 1562, Briefe 251. Dela se je lotil Trubar najkasneje leta 1561., kajti če piše 20. XII. 1561. Klombner iz Ljubljane Ungnadu, da prevaja Trubar avgsburško veroizpoved,1 je izvedel to pač od Trubarja samega, ki je septembra tega leta še bil v Ljubljani. Da pa Trubar za svojega bivanja v Ljubljani, od 26. junija do 3. septembra 1561,2 ni mnogo izvršil, za to nam je sam priča, ko pripoveduje o svoji veliki zaposlenosti.8 Iz tega bi sledilo, da se je Trubar pečal z Artikuli pred 9 VI. 1561,4 t. j. preden je odpotoval iz Uracha v Ljubljano, ali pa, da jih je prevajal od konca septembra do sredine februarja 1. 1562., kajti 10 II 1562 je že lahko javil v Ljubljano, da namerava tiskati knjigo čez 14 dni;5 dasi se to ni zgodilo (gl. sp.), je vendar moral imeti tedaj že vse pripravljeno za tisk. — Sklep, tiskati slovenske Artikule, pa je storil tudi Ungnad najkasneje do novembra 1561.6 Za Artikule se je mudilo i Trubarju i protestantom v domovini. Trubar sam pravi, da ga je verska nevednost ubogega, preprostega slovenskega in hrvatskega ljudstva prisilila, da je v naglici poleg drugih nujnih poslov poslovenil avgsburško veroizpoved/ Klombner pa je opominjal Ungnada, naj jo čimprej preskrbi, češ, da so duhovniki v domovini brez vsakega pripomočka.8 Trubar, ki je bil kot kranjski superintendent na dopustu, da bi pospešil tisk v Urachu-Tiibingenu,9 si je moral ta dopust podaljšati, v Ljubljani pa so radi tega postajali nestrpni in pisali Ungnadu, naj pride Trubar vendar že v Ljubljano.10 In gotovo je bil tisk Artikulov vzrok,11 da se je mudil Trubar do meseca junija12 v Urachu. Tisk se je namreč precej zavlekel. Čeprav je Trubar, kakor omenjeno, upal 10. februarja 1562., da bo mogoče pričeti s tiskom čez 14 dni — moral je čakati, da so se prenovile latinske črke13 — je še 11. aprila mogel poročati o Artikulih le kakor o knjigi, ki se bo šele tiskala.14 Tiskali so se torej Artikuli med 11. aprilom in 21. majem 1562.13 Trubar je v 1 Kostrenčič, Beitrage 65 2 Briefe 115; Kidrič Fr., Ogrodje za biografijo P.Trubarja RDHV I, 247 si. s Trubar-Maksimilijanu 27. X. 1561, Briefe 141. 4 Briefe 113. = Trubar-Gallenbergu 10. II. 1562, Briefe 164 6 Ungnad-Albrechtu 1. IX. 1561, Voigt J., Briefvvechsel d. Hans Ungnad mit d. Herzog Albrecht v. Preussen, Archiv f. Kunde 6sterr. Ge-schichts-Quellen XX, 251. 7 Artikuli 913 a. 8 Klombner-Ungnadu 12. XII. 1561, Kostrenčič, Beitrage 62. 9 Kranjski odb-Ungnadu 17. VI. 1561, Kostrenčič, Beitrage 41. 10 Gallenberg-Ungnadu 14. III. 1562, Kostrenčič, Beitriige 69. i' Trubar Gallenbergu 11. IV. 1562, Briefe 169. 12 Briefe 180. 13 Trubar-Gallenbergu 10.11. 1562, Briefe 164. 14 Trubar-Gallenbergu 11. IV. 1562, Briefe 169. 15 Bučar Fr., Račun o slov. artikulama, Carniola 1911, 45. tem času bival v Tiibingenu, odkoder je najmanj šestkrat potoval s konjem v Urach1 in je tu tudi postavil pod slovenski predgovor datum 1. maja.3 V Tiibingenu je bil navzoč zaradi korekture.3 Vztrajal je v tujini toliko časa, dokler se knjiga ni dotiskala, da bi imel nekaj, kar bi prinesel svoji slovenski cerkvi.4 Artikule so tiskali z novimi črkami,5 ki so Trubarju ugajale, ker jih pozneje navaja kot vzor.6 Naklada je znašala 1000 izvodov.7 Kar se vezave tiče, trdi Bučar, da je »knjigovez Straller v Tiibingenu za vezavo . . . 1000 slov. Artikulov dobil od komada po 1 novč."8; iz računov pa sledi, daje dobil Kirchberger v Ljubljano nevezane izvode in jih dal šele tukaj vezati9 Najbrže je bilo to, kar je Straller opravil, kake vrste broširanje, da so se listi držali skupaj, ne pa prava vezava. Tako je razumljiv tudi Strallerjev nizki honorar 1 novč. Častne primerke so dobili Maksimilijan II., Krištof vvirtem-berški i dr.10 Kdaj so jih dobili, ni mogoče določiti za vse, verjetno pa je, da so visokim osebnostim, kakor Maksimilijanu II., Krištofu, ki so mu bili Artikuli posvečeni, posebno pa mestom, katerim so bili naši protestanti nekako dolžni pokloniti po en izvod vsake nove knjige,11 poslali Artikule takoj; pruskemu vojvodi se je knjiga poslala 12. julija.12 Dlje časa so morali na Artikule čakati tam, kamor so bile knjige pravzaprav namenjene, v domovini. Dne 19. julija 1562. je Trubar iz Ljubljane narahlo opomnil Ungnada, naj kmalu pošlje slov. Artikule, zatrjujoč da se bodo z lahkoto prodajali.33 Vnovič ga prosi 22. oktobra s pripombo, da je povpraševanje po knjigi veliko.14 Toda še vedno niso prispeli Artikuli v Ljubljano. Trubar je nato Ungnadu naravnost očital, da dela slovenski cerkvi veliko krivico,15 ker zadržuje Artikule. Ungnad pa jih je nalašč zadrževal, ker je bil s Trubarjem navskriž. Vzrok je bila Trubarjeva kritika hrvatskih tiskov, češ, da se 1 Bučar, Račun o slov. art. Garniola 1911, 44 — 45. 2 Artikuli 23 b 3 Trubar-Gallenbergu 11. IV. 1562, Briefe 169. 4 ibid. 5 Trubar-Gallenbergu 10. II. 1562. Briefe 164 6 Trubar-Ungnadu 19. VII 1562, Briefe 192-3. 7 Bučar Fr., O nakladama nekih slov prot knjiga, Carniola 1911, 287, 288 8 Bučar, Povijest 132. 9 Bučar Fr., Račun F. Kirchberger a, Carniola 1919, 138, 145. Bučar, O nakladama, Carniola 191! 288 si 11 Ungnad -izbornikom 14. IX 1561, Kostrenčič, Beitrage 52; August Saški Ungnadu 7. I 1562, Kostrenčič, Beitiage 68. 12 Ungnad-Albrechtu 12 VII. 1562, Voigt, Briefvvechsel 272; Kostrenčič, Beitraue 93-4. 13 Briefe 193. 14 Trubar-Ungnadu, Briefe 255. 15 Trubar-Ungnadu 28. XI. 1562, Briefe 293; Kostrenčič, Beitriige 126. nahaja v njih „viel falschV Ungnad je celo nameraval pretrgati vse vezi s Kranjsko,2 tako da je moral Trubar še 9. januarja 1563 ponovno opominjati Ungnada, naj vendar že pošlje Artikule.3 Zdi se, kakor daie pomagal Trubarjev očitek. Ungnad se je skušal nekako izgovarjati in zvaliti vso krivdo na Trubarja izjavljajoč, da ima pač vzrok zadrževati knjige toliko časa, dokler se stvar glede tistega usodnega „viel falsch" ne pojasni; pristavek, da je že poslal slovenske, glagolske in ci-rilske knjige, je nekam nejasen, priča pa, da je bil njegov odpor zlomljen;4 tudi se Trubar v sledečih pismih niti več ne pritožuje, niti ne zahteva kakih novih pošiljk. Ungnadovo zadrževanje Arfikulov se nam mora zdeti še bolj čudno, če izvemo, da je Ungnad že 12. septembra 1562, torej v dobi, ko so bili Artikuli pri njem pod zaporo, računal s tem, da bo imel še čisti dobiček pri prodaji te prve slovenske knjige, ki je izšla pod njegovim pokroviteljstvom in na njegove stroške.5 Tudi prinos k nedoslednosti Ungnadovega značaja.6 Artikuli so se poslali Kirchbergerju v Ljubljano (310 izvodov), Nikoli Biichlerju v Beljak (433 izvodov) in, kar je precej zanimivo, med Hrvate: 34 izvodov Ungnadovemu sinu in toliko hrvatskemu banu. V Urachu je bilo 1. 1564. še 150 primerkov.7 Marca in novembra 1563 je dobil Kirchberger vsakokrat po 290 izvodov,8 ki jih je razdal bodisi brezplačno, bodisi v komisijsko prodajo, ali pa jih je sam prodal.9 Kako so Artikuli dosegli svoj namen? Sklepajmo iz Trubarjevih lastnih besed, ki izvaja po več letih, ko omenja med drugimi svojimi deli tudi Artikule, da ne čitajo teh knjig samo po mestih, kjer so šole, marveč tudi kmetje in njihovi' otroci po vaseh.10 3. Notranja zgodovina. Trubar je v ^vojih Artikulih združil tri kodificirane veroizpovedi, avgsburško, wirtemberško in saško v eno celoto, kar je brezdvomno izviren čin njegove praktične narave. „Also (hab ich) die augspurgerische confefiion transferirt und para- 1 Trubar-Ungnadu 19. VII. 1562, Briefe 192; prim. še Briefe 192 op. 6, 212, 230 op. 26. 2 Ungnad-Trubarju 30. IX. 1562. Briefe 268. 3 Briefe 319. 4 Ungnad-Trubarju 18. I. 1563, Briefe 325. 5 Ungnad namestniku in odb. kr., Briefe 233: 6 Piim. še Briefe 230 op. 26. 7 Bučar, O nakladama, Carniola 1911, 288 — 9 Tu napačno 130; iz ostalih računov (ibid) sledi pravilno število 150. Prim. še Schnurrer, Bttcherdruck 99. 8 Bučar, Račun Kirchbergera, Carniola 1919, 137—8. 9 Bučar, Račun Kirchbergera, Carniola 1919, 139—144. 10 Trubar, Ta celi N. Testament 1582, predg. III b. pbrasirt mit den anderen wiitembergischen und saxischen con-fefiionen, auff das auch wir Creiner ein gantz corpus und fundamentum der gantzen christlichen lehr kurtz beieinander clar uad verstendig haben, dawider khein Jesuwider, Staphylus (bivši protestant, od 1. 1549. hud nasprotnik protestantov) oder Asotus (dominikanec Peter a Soto, ki je napadel wirtemberško veroizpoved) mit grundt der warhait reden, predigen oder schreiben wirdet miigen", piše Trubar v domovino1 in slično tudi v posvetilu Artikulov.3 Spoznal je predvsem, da so te tri veroizpovedi v bistvu isto, da sta wirtemberška in saška le nekako izpopolnilo avgsburške.3 Strogo teološki slog avgsburške konfesije ga je moral napotiti, da se je odločil za skrčenje treh veroizpovedi, kajti uvidel je, da so avgsburško konfesijo napisali teologi za teologe in višje izobražence. Trubar pa je pisal predvsem za preprosto ljudstvo. Tako je tudi utemeljeval svojo kompilacijo: „33nb nad; bem irt ber Stugfpurgifcfien ©onfejfion ber SEitel, ettlicf) ©enten^ onb 2trticfel, mit tnenig onb furfcen lateinijdjen ortb teutfdEjen SBorten, roerbeit atigejeigt onb aujjgejprodjert bie id) alfo mit bergleidjen trnb roenig SBorten, bafj e§ bie einfeltigeit in ber t). @ejcf)rifft mibelefjtien 2Binbijcf)en onb Gvobaten griinbtlicf) oerfteen modjten, nic^t t)ab oerbolmetfcfjen .. ."4 Nastane vprašanje, pod kakim vplivom se je lotil Trubar tega dela, ki mu je prineslo toliko očitanj (gl. spodaj) in dalje, če je bila spojitev teh treh veroizpovedi v skladu z ideologijo tedanjih predstaviteljev protestantizma. Vse tri konfesije so se sicer označile v avgustu 1551 za soglasne, toda misel na spojitev, četudi se je morda pojavila, je bila na vsak način zavrnjena, „weil man das Aussehen eines neuen Einverstandnisses unter den Augsburger - Confessions - Verwandten vermeiden wollte".5 V tem smislu moramo presoditi tudi Ungnadove očitke, ki so se sedaj pojavili. Njemu je bila avgsburška veroizpoved, kakor jo je kodificiral Melanchthon, gotovo prav tako sveta, kakor recimo sv. pismo. „Zadnjo besedo v teoloških vprašanjih je videl v Luthrovih, Melanchthonovih in Brenčevih spisih, novi nauki so se mu zdeli torej nemogoči, nove knjige z drugačno vsebino nepotrebne."6 Zato se je že pred tiskom, ko se mu je prečital nemški predgovor Artikulov, spotikal nad mestom, kjer se naznanja spojitev treh veroizpovedi (Art. Sija). Zaskrbelo ga je namreč, da bi to utegnilo dati učenjakom in drugim povod za disputacije; zatorej je bilo njegovo mnenje, da bi bilo najbolje ostati kar pri avgsburški konfesiji. Ker se pa Trubar ni 1 Trubar-Gallenbergu 11. IV. 1562, Briefe 169. 2 Art 314 a - «4 b. a Stiilin Chr. Fr. v., Wirtemb. Geschic ht e IV (Stuttgart 1870), 505. 4 Art. 2I4 a. s Stalin, Geschichte IV, ,505. 6 Kidrič, Iv. Ungnad ČJKZ II, 190; prim. še Ungnad - Gallenbergu 11. III. 1564, Briefe 394 si. udal, je Ungnad tačas popustil; toda komaj se je začela knjiga razpečavati, dobi Ungnad od nekega teologa — bil je to prav gotovo J. Andreae1 — dopis, v katerem pač ni bilo povoljne sodbe o Artikulih.2 Se po preteku skoro dveh let je Ungnad očital Trubarju, da se je drznil »pomešati" tri veroizpovedi.3 Spotikal se je tudi Klombner, češ, „die drei confessionen in einer . . . konnen angefochten werden in der substanz. So das geschieht, so hat er sich selber stein in garten getragen. lst die substanz nichts, so ist es nit chrislich, viel vveniger gerecht und gut".4 Tudi Konzul in Dalmata, ki sta se pripravljala prevesti slov. Artikule v srbohrvaščino, nista zaostala za Klomb-nerjem. Njima se zdi Trubar nezanesljiv, ker venomer svoje-glavno meša tri konfesije v eno; za to da ne moreta biti odgovorna.5 Mimogrede povedano, sta že mesec dni pred to izjavo prevedla po istem Trubarju, ki ga obsojata, slovenski predgovor k Artikulom,6 a mesec kasneje (20. oktobra) sta s Trubarjem podpisala nemško posvetilo lirv. Artikulov.7 Trubar jima ni ostal dolžan z odgovorom, ki je zanimiv tudi v tem, ker kaže, da ga vsi ti očitki niso spravili iz ravnovesja, marveč da je kakor v nemškem posvetilu8 odločno odklanjal sumničenje, da bi bil kaj ponaredil ali zmešal. „Ich hatte die drei confessionen in der windischen sprache nach meinem eigenem kopf durch einander gemischt, dieselbige stinde bekenn ich selber in der deutschen vorred gemeldtes buchs, warum ich's gethan. Ob aber das eine verfalschung, verwirrung oder ver-mischung sei, dafi ich etliche artikel zu der augsburgischen confession aus der wirtembergischen und sachsischen, als von gewalt und autoritat der heiligen vater, geschrift, des papsts, der concilien, vom fegfeuer, vom weihen der krauter, gesetzt und gethan, item ob ich vervvirrt oder vermischt schreibe und predige, dariibe" lasse ich alle gottselige leser meitier biicher und zuhorer meiner predigten urtheilen."9 V koliko je Trubar morda v teološkem oziru grešil, mora ostati odprto vprašanje za teologa. Gotovo bi bil sličen spis med Nemci vzdignil tedaj mnogo prahu, saj niso našli slovenski Artikuli niti po dvesto in več letih milosti pri protestantskem 1 Briefe 215; o A n d r e a e j e v e m poznanju bistva Artikulov prim. tudi njegovo Leichpredig, Tubingen 1586, 60 si. '2 Ungnad-Trubarju 12 IX. 1562, Briefe 215. 3 Ungnad-Konzulu, Kostrenčič, Beitrage 131 (glede datiranja gl. Briefe 384 op. 17). 4 Klombner-Ungnadu 28. XI. 1562, Briefe 228. 5 Dalmata in Konzul - Gallenbergu 12. IX. 1562, Briefe 242-3. 6 Glagolski Artikuli 25b, cirilski Artikuli 25 b. ' Glag. Art. 3(4 b, cir. Art. »2 a. 8 Slov. Art. 3l4a. 9 Trubarjevo poročilo in zagovor Gallenbergu in odb. kr., oktobra 1562, Briefe 250—251; Kostrenčič, Beitrage 113. pridigarju in učenjaku.1 Preprostemu ljudstvu pa je mogla biti taka kompilacija dobrodošla, medtem ko bi točen prevod avgsburške veroizpovedi bil Slovencem manj razumljiv. Posreden povod za spojitev treh, v Trubarjevi dobi med protestanti obstoječih in priznanih veroizpovedi pa moremo najti v knjigi, ki je izšla v Frankfurtu prvič 1. 1553.,2 v drugi izdaji pa 1. 1556. z naslovom: „Confessiones Fidei Chriftianae tres, diuerfis quidem temporibus editae . . . Quarum prima exhibita eft Inuictifs. Imp. Carolo V. Caefari Aug. in Comicijs Auguftae, Anno XXX. Reliquae duae oblatae funt Synodo Tridentinae: altera quidem nomine Ecclefiarum Saxonicarum: altera uero nomine ... D. Chriftophori. ducis Virtembergenfis . . . Franco-furti . . . MDLVI".3 Ta knjiga vsebuje avgsburško veroizpoved (okrajšano A) brez posebnega naslova, apologijo (Ap), saško (S) in wirtemberško (W) veroizpoved. A in Ap tvorita s tem, da imata enotno označbo listov,4 celoto zase in njuna skupnost z S in W je označena razen z vezavo še v pravkar navedenem naslovu. Na to knjigo sta opozorila v zvezi s Trubarjevimi Artikuli Elze5 in Kidrič6. Momenti, ki jih je upoštevati za domnevo, da so napeljale Confessiones tres Trubarja na možnost spojitve treh veroizpovedi, so podani v sledečem. Že 1. 1553. je zapisal Trubar v svoji cerkveni naredbi za Kempten: „Unsere Predig oder Lehr. . . soli... auch naeh Ausweisung der Augsburgischen item der sachsischen und wurtembergischen Confession, welche am ersten Reichstag zu Augsburg, nochmals dem jiingsten concilio zu Trient sein iiber-antwurt (genommen und bezeugt werden)."7 Opozarjam, da navaja konfesije v isti zaporednosti, kakor so izšle v Confessiones tres in da spominja ves stavek močno na naslov zg. opisanega zbornika. Nasprotje med letnico 1551 in 1553 za cerkveni red, nasprotje, ki izhaja iz Loeschejevega gradiva pod '2. in 3.,8 bi si razlagal takole: Trubar je v začetku svojega službovanja v Kemptenu 1. 1551. sestavil cerkveni red, ki se ni ohranil; ta pa je bil sestavljen v naglici, nekako za prvo silo, ker je imel Trubar za sestavo prav malo časa: službo je nastopil v začetku julija, do 20. istega meseca pa je bil cerkveni red že končan.9 Ko pa je 1. 1553. dobil wirtemberški cerkveni red10 in pravkar izišle Confessiones tres, je izpopolnil na osnovi teh novih 1 Wf b§r, Gesch. II, 260—1. 2 Weber, Gesch. II, 112 3 Citiram: Confessiones tres 4 A-Z. a—y. 5 Elze, Ritualschriften JGGPO 1894, 142—3. 6 Kidrič-Loesche, Truberiana, ČJKZ II, 116. 7 Loesche, Truberiana 21 si 8 Kidrič-Loesche, ČJKZ II, 116. 9 Kidrič-Loesche ČJKZ II, 115-116. 10 Kidrič-Loesche ČJKZ II, 116. virov svoj prvi koncept in ga po priliki uveljavil in oddal mestnemu svetovalstvu pri obnovi pogodbe dne 23. februarja 1554.1 Vez med Artikuli in Confessiones tres odkrivajo tudi Artikuli sami. Ali ni nemški naslov slov. Art. „®re9 Gfjrifttidje ©on= fejfionen" popolnoma enak naslovu „Confessiones Fidei Chri-ftianae tres"? Tudi dejstvo, da se Trubarjevi Artikuli naslanjajo predvsem na latinsko redakcijo avgsburške veroizpovedi iz leta 1540. (in ne na ono iz 1542., ki je bila časovno bližja!) in da je tudi v Confessiones tres ponatisnjena ista redakcija iz leta 1540., nam potrjuje vez med tema dvema knjigama.2 Dalje ne imenuje Trubar svojih Artikulov nikoli tako, marveč jih aji vse tri našteva,3 ali pa jih nazivlje „drei confessionenV Ce pa postavlja pri zaporednem naštevanju sedaj wirtemberško pred saško — v Confessiones tres si sledita obratno in tako^ se omenjata v cerkvenem redu za Kempten — bi to zmanjšalo pomen mojih izvajanj na str. 108; vendar je treba ugotoviti, da se je Trubar nahajal sedaj v službi Krištofa vvirtemberškega in da je wirtemberška veroizpoved zadobila šele 1559. 1. polno veljavo;5 imel je sedaj dovolj vzroka imenovati wirtemberško pred saško. Vprav ta okoliščina, da mu je bila wirtemberška konfesija pravzaprav najbližja, ga je mogla podkrepiti v nameri, izdaJ poleg glavne in sloveče avgsburške vsaj še to, po kateri se je v službi sam ravnal. Ker pa so se tiskale na Saškem izdaje z avgsburško in saško konfesijo,6 je moglo to privesti Trubarja po analogiji do tega, da bi izdal avgsburško in wirtemberško, dalje pa še saško, to poslednjo pa posebno zaradi velikega pomena in vpliva Saške v takratni protestantski Nemčiji.7 Ne zdi se mi odveč, navesti v tej zvezi še neposredno vez med Confessiones tres in tiskarno v Urachu-Tiibingenu. L. 1562. je izšla namreč v Tiibingenu italijanska „La confessione della Fede"8, 'ki pravi v naslovu med drugim tudi „Aggiontoui la, Defefa della iftefa Confeffione ET La Confessione della dottrina delle Chiefe di Saffonia, fcritta del MDLI per darla nel Concilio di Trento". Tu napovedani apologija in saška veroizpoved v tem letu nista izšli; zato stoji na kraju tiska opomba: „Tofto hauareti la Defefa della Confeffione detta Apologia & la 1 ibid. 2 O tem več str 112. 3 N. Testament 1582 predg. III a; tako tudi Andreae, Leichpredig 60 si. 4 Trubar-Ungnadu 19. VII. 1562, Briefe 193 (2 X); Trubar-Ungnadu 9. I. 1563, Briefe 319 Prim. še isti način poimenovanja pri Ungnadu (Ungnad-Konzulu, Kostrenčid, Beitrage 131) in pri Klombnerju (Klombner - Ungnadu 28. XI 1562, Briefe 228). 5 Stalin, Gesch IV, 319. 6 Weber, Gesch. II, 113 si. 7 Kaemmel O., Sachsische Geschichte, Sammlung GOschen 100,19122, 79. 8 Elze, Ritualschriften JGGP8 1894, 144 si. Confeffione delle Chiefe Saffoniche".1 V prihodnjem letu pa se je objavila „La defesa della confessione detta Apologia", ki omenja v naslovu2 Antona Dalmato in Konzula kot prevajalca iz latinščine in katere naslov kazala povsem soglaša z onim v Confessiones tres („Catalogo de precipui luoghi de la Apologia"3: PRAECIPVORVM ARTICVLORVM APOLOGIAE CATA-LOGVS4). Povdarjam še, da drugi tiski avgsburške veroizpovedi z apologijo takega kazala nimajo.5 Povdarjanje prevoda iz latinščine, zaporednost: najprej avgsb. veroizpoved, nato apologija, nameravana saška, (nameravana wirtemberška?)6, torej ista zaporednost kakor v Confessiones tres, kaže nedvomno na kolektivno izdajo, na Confessiones tres. Te so torej morale biti znane v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu, če. sta Konzul in Dalmata res prevedla „Defeso", kakor to trdi Bučar.7 (Elze8 o tem dvomi, vendar imeni na naslovnem listu nista iz trte izviti). „Defesa" pa je zopet v ozki zvezi z La confessione; ne samo, ker se ti dve deli izpopolnjujeta,9 ampak ker se pri tej ona napoveduje. Confessiones tres so bile močno razširjene. Tako hrani ljubljanska licejka pod signaturo 13661—64 V. L. c. drugo izdajo iz 1. 1556., ki je bila last Leonharda Budine oziroma tudi Kisla (imeni na listu pred naslovom). Knjiga je doživela v razmeroma kratki dobi tretjo izdajo 1. 1559.10 Pobud za izdajo vseh treh veroizpovedi je najti dovolj, toda le za zaporeden tisk: za direktno spojitev ni nobenega kažipota, nasprotno, nemškim^ teološkim krogom bi bilo kaj takega naravnost pregreha. Če pa se je Trubar kljub temu odločil za spojitev, je to njegov izviren čin, izhajajoč iz njegove praktične narave kot izraz stremljenja podati svojim rojakom enoto, popolno in enostavno. 4. Viri. Trubar sam je označil v nemškem predgovoru za vir avgsburško veroizpoved, apologijo, wirtemberško ter saško 1 Elze, Ritualsch., JGGPO 1894, 144-5. 2 Sliko naslovnega lista gl. Bučar, Povijest 97. 3 Elze, Ritualsch. JGGP6 1894, 145. 4 Confessiones tres y 3 a. 5 Prim : (Scmfefšio . . . 2tyologia . . . grancffurt a. SOJ. 1570; tudi Weber, Gesch. II, ki natančno opisuje tiske veroizpovedi, ne navaja nikjer kakega kazala. 6 Wirtemberška je bila že prevedena v italijanščino! Schnurrer, Erlauterungen der wiirtemberg. Kirchen-Reformations- und Gelehrten-Geschichte. Tiibingen 1798, 219. 7 Bučar, Povijest 98. 8 Elze, Ritualsch. JGGPo 1894, 144. 9 Po navadi sta se skupno tiskali, prim. Weber, Gesch. II, 17 si. si. 10 Schnurrer, Erlauterungen 217. konfesijo in sicer poslednje tri vire kot nekako dopolnilo prvega.1 Številni nemški in latinski tiski avgsburške konfesije iz Trubarjeve dobe slonijo na nekih glavnih tipih, prirejenih po Melanchthonu samem, in sicer latinski na izdajah iz 1. 1530., 1531., 1540., 1542., nemški pa ali na prvi izdaji iz 1. 1530. ali na drugi iz 1. 1533.2 Mimo ugotovitve glede pomena, ki so ga imele pri sestavi Artikulov Confessiones tres, se je treba najprej vprašali, ali je Trubar uporabljal kot predlogo bolj latinsko ali pa nemško konfesijo in katero redakcijo te in one. Od Trubarjevih izjav govore za oba vira mesta, kjer se imenujeta oba jezika, n. pr. ,,Sdai peruizh is Latinskiga inu Nembshkiga Jefyka vta Slo-uenski fueiftu iftolmazheni"3; predvsem o latinski in šele v drugi vrsti o nemški predlogi pa sklepamo iz mest, kjer je omenil Trubar latinščino pred nemščino4 kakor tudi iz stavka, kjer omenja „Buquice, kir fe imenuio AVGVSTANA CONFES-SIO",5 torej latinski naslov, ki kaže, da je imel pred očmi predvsem latinsko izdajo, ker nosijo nemške naslov „Sonfeffio ober 33efantnu§ be§ ©laubenš".6 Najbolje je to razvidno iz priloge.7 Vprašanje, katero izdajo oziroma na kateri Melanchthonovi izdaji latinske veroizpovedi sloneči ponatis je uporabljal Trubar, je skušal rešiti že Weber in se odločil za tip, kakor ga je izdal Melanchthon 1. 1542. dokazujoč to takole:8 1. Trubarjeva razvrstitev artikulov (Od Mafshe. — Od celiga Sacramenta tiga Teleffa Chriftuseuiga inu nega kry. — Od te ispuuidi i. t. d.) se nahaja samo v latinskih izdajah iz 1. 1540. in 1542. 2. Začetek Trubarjevega 21. artikula je enak začetku 21. art v latinski variati iz 1542. ne pa iz 1540. Torej je Trubar uporabljal latinsko variato iz 1. 1542. Tako Weber. In res bi mu morali dati prav — če bi odločeval Samo prvi stavek 21. poglavja. Toda ogledati si je treba le dva ali tri naslednje stavke, in stvar se pokaže popolnoma drugačna. Naj sledi začetek 21. poglavja v Trubarjevi in Melanchthonovi redakciji iz 1. 1540. in 1542. Ta XXI. Articul.9 Melanchthonova Melanchthonova variata iz 1.1540.10 variata iz 1. 1542.10 OD Slushbe, Zheftzhena tih De veneratione Suetikou, oli klyzane na Sanctorum docent, 1 Art 214 a. 2 Weber, Gesch. II. 5. 3 Art Sili a; gl. še Art. 22 a. 4 Art. 1 a; 22 a. 5 22 a. 6 Weber, Gesch. II, 34-81. 7 Sp. str. 127. 8 Weber, Gesch. II, 258-9. 9 Art. 58 a. 10 Weber, Gesch. II, 109; tu primerja Weber ti dve variati. Inuocatio eft honos qui tantum Deo omnipotenti praeftandus eft, videlicet patri aeter-no et filio eius ac fer-uatori no-ftro Jefu Chri-fto et Spiritui sancto. Ac pro-pofuit liobis Deusfilium fu-um JefumChri-ftutn mediato-rem et pontifi-cem interpellan-teni pro no-bis ... i. t. d. quod utile fit lancto-rum memoriam proponere, vt eorum fidem et bona opera imitemur quan-tum cuiusque uo-catiorequiret,vt Cae-far exemplum Da-uidis imitare poteft, in bello gerendo ad repellendos Tur-cas. Nam vterque Rex eft. Debemus etiam gratias Deo agere ... i. t. d. te Suetnike bo per nas taku vuzhenu. De tu klyzane oli Molene ie enu dellu oli ena slushba inu rezh, kir le faminu Vfigamogozhi-mu Bogu slishi inu ne-mu famimu fe ima od vfeh ludi iskafati. Ja ti-mu prauimu Bogu, tu ie Timu Bogu vezhnimu Ozhe-tu, inu nega Synu, nashi-mu Ohraneniku Jefufu Cri-ftufu, inu timu S. Duhu, sli fhi ta zhaft tiga klyzane inu pomolene. Inu Gofpud Bug, ta ie vfem ludem na-prei postauil le eniga fa-miga Oduetnika, Shcoffa Beffednika inu Spraulau-za vmei nim inu vmei vfeimi ludi. Ta ifti ie Jefus Criftus, on fa nas fuiga Ozheta veden profsi... i. t. d. Že iz tega je jasno, da se naslanja slovenski tekst na latinsko variato iz 1. 1540. in ne na ono iz 1. 1542. razen — prvega stavka. Tega pa ima Trubar iz nemške veroizpovedi, v kateri se pričenja 21. poglavje: „Vom heiligen Dienst wird von den unseren also geleret."1 Mislim, da odgovarja Trubarjev začetek „Od Slushbe . . prej nemškemu „Vom heiligen Dienst. . kot pa začetku lat. variate iz 1. 1542. „De venera-tione . . Z dokazom, da je uporabljal Trubar v prvi vrsti latinsko izdajo avgsburške konfesije, kakor se je prvič natisnila 1. 1540., dobijo zgornja izvajanja glede Confessiones tres še novo oporo, kajti v Confessiones tres je avgsburška veroizpoved ponatis latinske variate iz 1 1540.2 Za določitev, katero nemško redakcijo je imel Trubar pred seboj, more biti merodajno tako poglavje, ki je v Me- 1 Tako obe Melanehthonovi nem. izdaji; za prvo gl. Weber, Gesch. I, Beylagen III E 5 b, za drugo AA 86 (AA = Augustana et Anti- Augustana Confessio. Das ist Augspurgisehe Glaubens Bekantnufi, Wien 1681; vsebuje na straneh s sodimi števili v drugem stolpiču ponatis nem. augsb. konfesije izšle v Wittembergu 1567; ker pa je ta tisk iz 1567 = Melanehthonovi redakciji iz 1. 1533., Weber, Gesch. [[, 81, 202, pomeni AA — služi mi samo 2. stolpič — Meianchthonovo nem. redakcijo iz 1. 1533.). 2 Prim A (v Confessiones tres) 18 a in Weber, Gesch. II, 109; ta primerjava ovrže Weberjevo trditev (Gesch. II, 112) da vsebuje A lat. variato iz 1642. lanchthonovi izdaji nem. avgsb. konfesije iz 1. 1533. predrugačeno napram prvi izdaji iz 1. 1530.; pa tudi v takem poglavju moremo upoštevati le taka mesta, ki jih najdemo morebiti v slovenskem in samo v enem izmed obeh nemških tekstov. Takim zahtevam ustrezajo nekatera mesta v 6. poglavju.1 Prim.: Artikuli 34 a—34 b. Melanchthonova nem. va- riata iz 1533 (AA 40). Mi l'e ga prou inu veden ne boymo, ... $ott nidjt gnugfam fiirdEjten, Mi nemu terdnu inu ftonouitu ne rticfjt jlarcf gnug oertraoen Veruiemo... Mi fe cilu inu terdnu na onb glenben, tmb allerleij nega ne feneffemo inu ne vupamo. boje jiinblidje liifie in Hudi inu nefpodobni lushti, zhudne onjer SRatur bleiben. garde greshne misli inu shele notri vnas prebiuaio. Ker ne najdemo tega mesta niti v latinskih variatah niti v nemški iz 1. 1530., ga je mogla dati Trubarju le nemška va-riata iz 1. 1533. Prav tako se ujema odstavek, kjer je citiran David, popolnoma le z nemško variato 1533.2 Isto je s citatom Rom. V.3 Ce je tujka „vnuzni (hlapci)"4 prevzeta iz nemške predloge, je ta predloga mogla biti samo izdaja avgsburške veroizpovedi z nemško redakcijo iz 1. 1533. (unniitze), kajti prva nem. redakcija (1530) ima na tem mestu izraz „vntuch- %e».5 Poleg teksta vsebujočega latinsko varia|to iz 1. 1540. je torej rabil Trubar tekst z nemško variato iz t 1533. Ker je upoštevati ostale vire, t. j. apologijo, wirtemberško in saško konfesijo šele v drugi vrsti in ker smo dognali, da je uporabljal Trubar Confessiones tres, torej latinske tekste teh sekundarnih virov, bi nastalo kvečjemu še vprašanje, ali je imel poleg latinske izdaje tudi odgovarjajočo nemško pred seboj. Toda ta d,ela se niso tako spreminjala kakor avgsburška veroizpoved — vsaj za wirtemberško konfesijo se da to dognati,6 za apologijo pa ni najti v nemških prevodih nikakih bistvenih sprememb;7 zato bo pač zadostovalo, če bom za te drugovrstne vire citiral latinske tekste, ki so mi bili na razpolago. Za slovenski predgovor (1 a—23 b) je navedel Trubar8 za vir nemško posvetilo, ki ga je sestavil za cirilske Razumne 1 Weber, Gesch. II, 59. 2 Art. 35 a 3-e: A A 4024-2K. gl. str. 123. 3 Art. 35 a: A A 41. 4 Art 35 a. 5 Weber, Gesch. I, Beylagen III C 8 a. 6 Schnurrer, Erlauterungen 218. 7 Primerjal sem lat. tekst apologije v Confessiones tres z nemškim v gonfefžio . . . 2tyotogia . . . Srcmcffutt a. m. 1570. 8 Art. 91 3 b: Trubar-Gallenbergu 10. II. 1562, Briefe 164 nauke.1 Res gre v prvem delu (la—17 b) za dobeseden prevod iz omenjenega nemškega posvetila: po uvodnih odstavkih (vsaka vera je imela sovražnike) in po utemeljitvi „kai ie tiga Pyffaria letih Buquiz kleti Predguuori . . . permoralu",2 prehaja k jedru „Sa katerih Articulou oli shtukou u Veri kerszhanski,. fe ladashni Pridigary inu Kerszheniki umei lebo kregaio";3 to jedro je obdelano v dveh poglavjih, od katerih pripoveduje prvo „de le skufi to Vero Viefufa ... to Gnado ta uezhni leben per Bugi dobimo" 4 in drugo „koku fe ima Bogu prou, po nega uoli inu poftaui slushiti".5 — Ostali del slov. predgovora (17 b—23 b) obsega zgodovino reformacije in avgsburške veroizpovedi, ki jo je črpal Trubar „au| ©leibano tmb anberen Jpiftorio-graptjie".6 Od Sleidanovih del bi šla tu sem „Historia reforma-tionis". Ker pa je to dokaj obširna razprava proti Trubarjevim 13 stranem, je težko govoriti o prevodu, pač pa jo je brez-dvomno uporabljal, kar dokazuje skoro dobesedno prevzeti začetek7 in soglasje v sledečem značilnem mestu: „. . . fo . . . pri-digouali, kadar en zhlouik vto Skryno poleg Odpuskouih lyfteih vti Cerqui ftoyezho, faniga Mertuiga periatila en Deffetak vershe, Taku vtim iftim zhafu, kadar ta Deffetak Vskryni doli lety inu fgonij, taku tiga Mertuiga Dushiza is Vyz vta Nebeffa gori gre inu lety".8 5. Označba. Shemo sledečega poglavja hočem tu oživiti in izpopolniti, da se bo videlo, kako je Trubar kompiliral in »mešal". Kar se tiče glavne predloge, avgsburške veroizpovedi, je bila Trubarju z ene strani dobrodošla latinska izdaja, ker je razpredena bolj na široko kakor nemška (prim. n. pr. IX. in XVII. poglavje); z druge strani pa mu je bila nemška bližja, laže umevna, zaradi česar so nekatera poglavja, kakor IV., XV. in XVI. naslonjena predvsem na to. Da določim, kje je rabil Trubar latinsko, kje nemško predlogo, mi je bila merodajna predvsem vsebina, kajti razlike med nemško in latinsko redakcijo so precejšnje; odločevale pa so tudi jezikovne posebnosti: če čitam v latinskem viru „indixerit conuentum" A 2 a, v nemškem „einen gemeinen Reichstag . . . auBgeschrieben" AA 12, pri Trubarju pa „enu gmain vkupe Sbrane inu hoyene vfiga Rayha . . . vunkai piffala" Art. 24 a, ni dvoma, da gre na tem mestu prvenstvo nemški predlogi. 1 Cir. Raz. nauči 1562, 2t2a-D3b. 2 Art. 3 b. 3 Art. 4 b. 4 Art. 5 a. 5 Art. 11 b. 6 Art. 31 s b. 7 Art. 18a—18 b: Sleidani H i s t o r i a reforraationis, Lipsiae 1846,1. 8 Art. 18 a —18 b : Sleidani Historia, 2. Ostale, zgoraj ugotovljene vire je Trubar omenil tudi v tekstu samem: „33irtember§fii) ^gribigarieu Sera ob ©. Sro^ce" 28 a, „©arišfjfif) ^ribigarieu 9Jtotytou, bobra prou inu potrebna" 66 b. Posebno v zadnjih poglavjih vlada skoro izključno \virtemberška konfesija. Že iz naslovov teh poglavij je razumljivo, zakaj jih je Trubar sprejel. L. 1530. so luteranci imeli dovolj vzrokov, da so se v avgsburški veroizpovedi izognili prevelikim nasprot-stvom do rimske cerkve; omejili so se na najpotrebnejše razlike in še te izpovedali v zmernem slogu. Za postanka wirtem-berške veroizpovedi pa so ti vzroki po večini odpadli, ta veroizpoved je bila lahko ostrejša. Agresivna mesta pa so bila Trubarju še najbolj po godu.1 — Apologijo kot vir je bilo treba v shemi največkrat opremiti z oklepajem, znamenje, da je služila le splošno: pri prevajanju avgsburške konfesije si je prečital Trubar pač še odgovarjajoče poglavje v apologiji, ki je tako dala Artikulom le tu in tam, redkokdaj dobesedno, kak odlomek za izpopolnitev. Vse te vire pa je bilo treba združiti, spraviti v sklad in stvoriti organsko celoto. Treba je priznati, da se je to Trubarju posrečilo. Enotnost v miselnem razvoju, v kolikor se da pri takem delu o tej zahtevi govoriti, ni kršena. Le redkokdaj zasledi bravec ponavljanje istih misli in besedi. Čudno bi bilo, če ne bi kazalo spajanje različnih tekstov, že samo na sebi nekaj izvirnega, tudi drugih osebnih Trubarjevih črt; v glavnih obrisih so označene v sledečem. Predvsem moramo zabeležiti nagnjenje k jasnosti in zaradi tega k razširitvi v predlogah kratko označenih izrazov, stavkov in odstavkov. „De ufu Sacramentorum" A 9 b oziroma „Som braucf) ber ©aframente" AA 50 je poslovenjeno z „Od nuža, prida, daiana inu iemlena tih Sacramentou" Art. 38 b. \,at. „perpetuo" A 8 a, nem. „alljeit" AA 42 se glasi pri Trubarju „Je bila, Je l'dai inu bode vfelei" Art. 35 b. Posebno številne so take razširitve, iz katerih je razvidno, da so vpletene radi jasnosti. Označil jih je avtor že v predgovoru izvajajoč: „Inu kadar fo ty eni Articuli, Nauuki inu belTede vletih Buquizah (t. j. v predlogah) vti Bukoufzhini Nemb-fzhini, kratku, inu zhaTi temnu ifrezheni inu poftauleni . . . obtu fem te ifte . . . fdrugimi inu fobilneshimi beffedaini . . . Ifto-mazhil, ifgouuril inu islushil." Art. 22 a. Zato dodaje stavku „Fides fignificat non tantu hiftoriae noticiam" vse bistvenosti vere.2 Pokorščini (placet et obedientia) dodaje še „brumo", dobra dejanja, prave božje službe in ne pozabi omeniti, da bo vse to bogato poplačano.3 „Ex opere operato" je nazorno po- 1 Prim. str. 120. 2 32 a i—o I, 1: kir eden fna, vei inu Vernie, de Criftus ie praui &ug, praui Zhlouik, de ie vuzhil, zaihne delal, ie Martran, Vmerl inu Goriuftal... 3 35 a 21—26 I, 2. jasnil iz svojega: En Farr oli Menih, prauio oni, aku ie glih hud, Neuerni, en ozhiti Curbar, inu Vfmertnih Grehih prebiua, kadar on le Mashuie, Tu tellu Criftufeuu inu nega kry offruie inu fam iemle, Taku on ftako Masho naifi nishter dobriga vmisli naprei ima, Tebi inu drugim faslushi Odpulzhane tih Grebou frezho na vfeh rizheh, dobra leita inu ta vezhni ieberi. Mi pag prauimo, De per Sacramentih mora vfelei biti praua Pokura, praua Vera aku fe ty Sacramenti hote prou pridnu, po Bugi inu vrednu diliti inu pryeti.ai Ne zadostuje inu, da ne sme biti duhovnik „nifi rite vocatus" „Samuzh on bo poprei od prou dobrih vuzhenih vprashan, fa volo nega Vere inu Vuka, Inu de on bo od te Cerque, od ene Verne Gmaine, oli od tih vifshih inu od Gofpofzhine poklvzan".2 Da naganja hudič brezverce k različnim zmotam in javnim grehom, pravi predloga, Trubar pa pove h katerim.3 Tudi resnične čednosti, darove božje, našteva posamič.4 — „uera diligentia in regendis Eccle-fiis" mu je ,Praua skerb, lubefan inu Flifs te Ouzhice Boshye pafti inu napitati, napoyti, fprauo shpysho inu fpytiem Boshym. Sa nih volo vmreti".6 Slično je razširil latinsko „uera caftitas".6 Za „č!oveške običaje" se mu je zdelo potrebno navesti konkretne zglede,7 Petje latinskih in nemških pesmi („te Nembshke po-iemo") pri maši utemeljuje Trubar neodvisno od predloge takole: „fa volo tiga Gmain Folka inu fa volo tih mladih ludi, de fe taku is tih Peifnih te potrebne Articule te Vere ker-fzhanske nauuzhe inu lashei famerkaio, Inu de fo ufo Cerkouio faftopnu, fuero inu is ferza Boga zhefte, molio profsio inu hua-lio."8 Da je treba razumeti tukaj izraz „ te Nembshke poiemo" z vso previdnostjo in ga smatrati za odvisnost od predloge (imata ga oba izvirnika, latinski in nemški) zato nam priča isti izraz v glag. in cir. Artikulih (64 a), o katerem je pač absurdno trditi, da bi mogel veljati za takratne Hrvate, Srbe ali celo — Turke. Zato je Trubar v istem poglavju, ko pripoveduje neodvisno od predloge, kako protestanti mašujejo, napisal „fa-zhnemo . . . peiti . . . duhouske peifni Vfaftopnim Jefyku". „Zastopni" jezik pa ni bila Trubarju 1. 1562. samo nemščina, 1 39 b 7-18 I, 3. 2 39 b 23-40 ai 1, 4. 3 56 a 12—iti I, 5: Ta nee nagane na ufako hudobo, na golufyo. na lashe, na fmoto, na kriuo Vero, na kriui leshniui fepelauni Vuk, na kriue Falsh Malykove slushbe, na shpot na fromoto, inu na vfe garde velike ozhite inu skriuene Grehe. 4 56 b 34—37 I, 6: kar ie kuli vnas dobriga, poshteniga, prauizhniga oli vmeitelniga, kunshtniga, kar kuli prou, po Bugi mislimo, rezhemo, go-uorimo inu fturimo. Tu vfe imamo od Boga. 5 57 a 6-8 I, 7. 6 57 a 13-17 I, 8. 7 61 b 15-17 I, 9. 8 63 a 12-17 I, 10. kakor misli Kidrič,1 kajti v istem letu je izjavil Trubar sam: „Und man mag von wegen der schiiler zu zeiten, neben den deutschen und windisclien psalmen und geistlichen liedern auch die lateinischen singen".2 Dalje se Trubar ne zadovoljuje z omenitvijo, da se daruje skupna maša, ampak razlaga tudi, da Je dili inu daie ta celi Sacrament tu ie, Tu Criftufeuu Tellu fteim kruhom, I u to nega kry fteim Vinom, Vfem glih Moshem inu Shenom, kateri fo te prei iskaiali timu Pridigaryu, Inu de le uei, de 1'naio inu faftopio ta Catehifmus, Inu de Vimertnih Grehih ne ftoye".3 Neglede na predlogo poroča o izpraševanju obhajanca.4 V nekaterih slučajih pa predloga naravnost sili k razširitvi, tako da je umevno, če se je Trubar na takih mestih razmahnil, posebno še, ker moramo smatrati nagnenje k takim razširje-valnim izvajanjem za značilno lastnost Trubarjevega sloga.5 Tako se n. pr. konča latinski stavek, v katerem so naštete nekatere čednosti, ki jih dosežemo, če so ..nasha 1'erza, fo fto Vero skufi S. Duha potroshtana inu obelTelena", z besedami „& 1'imiles fructus fpiritus". Beseda „l'imiles" je povzročila karakterističen Trubarjev dostavek.6 Od dopustnih ceremonij ne omenja Trubar samo godov in praznikov (v predlogi je le to dvoje), temveč še druge obrede;7 vidi se, da je v tem času že razmišljal o svoji cerkveni naredbi.8 — Zgodbo o puščav-niku Antonu in čevljarju, ki je v izvirniku načrtana le v najpotrebnejših potezah, je razpletel Trubar kar čez tri strani,9 da se čita kakor povest; zdi se, kakor da ne služi toliko za dokazovanje kot za čitateljevo razvedrilo. Kot dokaz v vero-izpovednem spisu pa je v taki obliki (pogovor med puščav-nikom in čevljarjem je izpeljan celo v živahnem direktnem govoru) pač manj prikladna. — Spretna je Trubarjeva primera, ki jo je stvoril na osnovi v predlogi izpeljane o evangeliju in sakramentih; pri tej je tertium comparationis v tem, da nas tako evangelij kakor sakramenti „opominiaio hti Veri", pri 1 Kidrič, Kirchenordnung 29—30. 2 Trubarjevo poročilo dež. preds. 17. VI. 1562, Briefe 184 3 65 b 14-18 I, 11. 4 67 a n_i2 I, 12. 5 Prim. Kidrič, Kirchenordnung 91. 6 33 b 7—ie II, 1 : Inu le veden, fo vfem dershe pruti Bogu, koker fe ena faftopna, brumna poshtena Shena dershi pruti fuimu Moshu, Inu enu brumnu volnu Deite. pruti fuimu Ozhetu oli Materi. En tak Verni Zhlouik. vfe tu kar Bug hozhe, is ferza, volnu, inu kar nervezh premore, fuefeliom inu rad dei, inu fe pruti Bogu fa volo Criftufa vfiga dobriga feuupa inu feneffe, klyzhe na nega, Inu vobeni nadlugi na Smerti tudi nekar, ne zbiula na tei nnlofti inu pomozhi Boshij 7 40 a 21—22 II, 2: koker fo ty eni Cioduui, Prafniki, Vre inu zhafi, kadar fe Vcerkou ima pryti, pridigati, molyti, peiti inu obhaiati Take po-shtene nuzne naredbe moraio biti. 8 Kidrič, Kirchenordnung 30 si. 9 82 b 9-83 b 21 II, 3. Trubarjevi pa, da z obojim dosežemo, „Odpul'zhane vfeh Gre-hou".1 Zgradba stavkov obeh primer je ista. Na takih mestih se kaže Trubar-pridigar, ki porabi vsako priliko, da se na učinkovitejših točkah zgovorno razmahne. Značilno je pri tem ponavljanje istih izrazov, retorični pripomoček. Tako beremo v izvirniku, dasi v izbranih, vendar skopih besedah: „'®enn fo foldjež cutff »nferm »erbienft ober roirbtgfeit ftunbe, fo tnitrben loir ungeioiž, ob onš ®ott fjette oergeben. ®enn baš finbet fein eigen SBerf, toenu rair ©otteš jorn t)nb (Siericfjt fiilen, baS jo tuurbig feg, ba3 e§ oiifer ©iinbe begale, tmb jo frefftig, ba§ e§ baš fjertj trofte onb oom etoigen £ob errette".2 Trubar pa je napisal: „Sakai de bi tu Odpufzhane tih Grehou na nashim faslusheni na nashih dobrih dellih, oli na nashi vrednufti ftalu, Taku bi my bili te Gnade neguishni, my bi vlelei zbiulali, aku bi nom Bug bil odpuftil. Sakai tu nashe ferce, inu ta nasha veift, kadar onu prou ta 1'erd Boshij, inu to nega oftro Praudo pozhuti, ful'eb tedai kadar imamo vmreiti inu puiti pred to oftro Praudo inu sodbo Boshyo, Taku onu obene take rizhi vfebi, inu obeniga taciga della ne naide, kir bi vrednu bilu, inu tulikain velalu, de bi mogli shnim te nashe Grehe plazhati, doli perprauiti, inu fa nee fadofti fturiti. My tudi obene rizhi per febi ne naidemo, kir bi taku mozhnu bilu, kir bi tu nashe presftrashenu shaloftnu Serce, potroshtalu inu obeffelilu, Inu kir bi nas reshilu od te vezhne Smerti, od Hu-dizha inu od Pekla".3 Neglede na Trubarjevo gostobesednost je treba opozoriti na njegov posebni vrinek (podčrtano), ki je karakterističen tembolj, ker se kmalu nato ponavlja.4 — Govorniška jevtudi figura „beishati pred nimi (grehi) koker pred kazho".5 Živahen, prost slog se kaže še na nekem drugem mestu, kjer je Trubar v izvirniku nakratko izraženo tolažbo, da bodo vernikom odpuščeni grehi zastonj, raztegnil čez vso stran.5 Važni so svetopisemski citati, saj so bile protestantske konfesije v veliki meri dokazovanje na osnovi sv. pisma. Trubar je v predlogah označene citate izpopolnjeval ali pa vpletal nove. kajti v sv. pismu je bil dobro podkovan, kakor trdi sam o sebi.7 Med izpopolnjene citate spadajo n. pr. Janez VIII.,8 Psalm. Lis,9 I. Timoteju II e,10 I- list Janezov II2.11 Prosto je spremenil Marko 1 39 a i2-!7 II, 4 2 AA 35 3-8. 3 3 1 3 9-29 III, 1. 4 31 b 2—3 III, 1. Mi tudi pozhutimo inu merkamo na febi, fufeb leshozli na fmerti, de nefmo Bogu prou volni inu pokorni. 5 38 a 24 III, 3. 6 47 b 12 48 a s. 7 Trubar-Ungnadu 28. XI. 1562, Briefe 290. 8 44 a 20-22 IV, 1. 9 53 a it—is IV, 2: v predlogi samo 14. stih, Trubar ie dodal še 15. 10 58 b 3-4 IV, 3. 11 59 a iti—17 IV, 4 X u in dodal Marko X i6.1 V tekstu samem pa so vpleteni neodvisno od predloge citati, kakor „Mar IX. El'a LXVT,2 I. list Janezov III8,3 Hebrejcem IX >4,4 Rimljanom XIII u;5 poslednja dva nista dobesedna. Citata po sv. Augustinu6 nisem našel v nobeni predlogi. Največ svetopisemskih citatov pa odpade na marginalne opombe," ki so nekaka vsebinska označba odstavka, pri katerem stoje. Vse te opombe so Trubarjeve, kajti od uporabljenih predlog jih nima nobena. Nekaj navadnih, že bolj naslovom podobnih navajam tu: „%a praua Stara Ser§jf)an§fa 5$era inu ta praui 8ož£)9 SBuf ob te (S. Srotjce",7 „@aba^ni praui ^ribigar)}, ta (šuangeti, Snu te ®effeb ©apuuibi, prou Sšlagaio .. ."8 i. t. d. Večina pa jih sloni na sv. pismu, n. pr. „®riftuž ie fa miSljif) OreEjou oolo iSban, inu je fa oolo naSfje ^rauice gori obuben. 9io. IV.",9 „®erfou inu (Smaina JerSjtjanSfa ie ena 9JJrešlja, ofateri fo bobre inu £)ube rgbe. 9ttatfj. XIII",10 „Sriftu§ praui 3of). III. kateri ne bo Sfufi Sero inu ©. ®uf)a brugujf) ro^en, ta ne pribe SSnebeffa" 11 i. t. d. i. t d. Trubarjevi so tudi nekateri zaključni stavki, bodisi da je združil prejšnja izvajanja v en sam stavek ali pa zaključil na kak drug način. Navajam zaključek 20. poglavja „kateriga ie leta Summa, De vfaki Zhlouik, famuzh per Criftufu, skuti to Vero, ima to Gnado, Odpulzhane tih Grehou, inu ta vezhni leben iskati, Inu de imaio slushiti Bogu inu fuimu blishnimu po tih Boshyh Sapuuidah".12 Sličen je odlomek iz 17. poglavja 13 Poglavje o maši, v katerem se pobijajo mašni obredi nasprotnikov, je sklenil Trubar z opisom, kako mašujejo on in njegovi pristaši: „(Mi) dershimo to prauo Masho inu Vezherio Criftu-leuo, fueliko andohtio inu koker ie to ifto fam Criftus postauil inu fapouedal dershati. Mi ob Prafniku ozhitu inu posbtenu vto Cerkou vkupe pridemo, fazhnemo Molyti inu peiti to Vero, inu druge duhouske peifni Vfal'topnim Jefyku. Potle fe Pri-diguie. Na konzu pridige fe Bug hualf inu Moli fa vfo Cerkou, fa vfe Stanuue, fa vfo Gofpofzhino inu Potrebo. Sa teim fe dershi ta Vezheria inu praua Masha Criftufeua. Inu fe dilij inu Iemle ta celi Sacrament tiga Teleffa inu te kry Criftufeue. Hpuslednimu fe 1'pet moli inu huala daie Gofpudi Bogu, & c."14 1 37 a 13-m IV, 5. 2 43 a 2-5 IV, 6. 8 44 a 23—24 IV, 7. 4 58 b 7-9 IV, 8. 5 75 a 14—15 IV, 9. 6 61 b 18-25 IV, 10. 7 Art. 27 b. 8 Art. 57 b 9 Art 30 a. 10 36 a—36 b. 11 Art. 37 a. 12 58 a 2-6 V, 1. 13 42 b 20-24 v, 2. • '4 65 b 1-12 V, 3. Popolnoma svobodno je zaključen uvod k „spačenim in pre-obrnjenim artikulom".1 Največ prostosti pa pokaže Trubar na mestih, kjer se mu nudi prilika polemizirati proti nasprotnikom posebno glede zunanjih obredov. Ne zameta samo Maniheje in ljudi, kakor so bili „ta Tomash Miinzer, Ty Bidertaufferij", temveč tudi „te Malykouske Curbe inu Lotrice, kir prauio de fe niin Diuiza Marya, oli kaki drugi Suetniki perkaluio, shnimi gouore inu vele l'dai na tei, 1'dai na drugi Gorri, nim Cerque fydati, Ma-shouati, knim Scryshi hoditi inu nim offrouati".2 Tudi zoper papeževe odpustke nastopa iz lastnega nagiba; tak vrinek3 je moral biti v artikulih kot takih tem važnejši, ker je Trubar v slovenskem predgovoru razlagal svojim vernikom, kako se je baš radi odpustkov vnel boj proti Rimu 4 Izpadi proti nasprotnikom so precej ostri. Trubar jim ne očita samo, da „le nih Tashke inu Trebuhe masheio",3 temveč jim nadeva še pridevke, kakor „ozhiti neframni Curbarij, Pyanci, Shentauci, Ygarci & c."6 Da se je vrinilo v krščanstvo „dofti kriuih Vukou, Falsh Maly-kouskih Ifpazhenih Boshyh slushbi inu rizhi (lat. kratko: „ple resque abufus"), temu je kriva nemarnost „tih Schoffou, Pa-l'tyrieu inu FarmoishtrouV Krivoverne običaje katolikov, katerih našteva predloga sedem, je pomnožil na trikrat toliko.8 Sploh se trudi, da bi pokazal krivi nauk nasprotnikov v krepkejših barvah kot ga slika predloga.9 Pri tem ima za razne obrede, ki jih napada, v zalogi cel kup izrazov,10 takorekoč stalnih;11 našteva mnogo več obredov kakor predloga, da nato lahko krepkeje podčrta, kako malo pomagajo.12 1 62 a 13-2? V, 4. 2 34 a 8-12 VI, 1. 3 38 b 13—i? VI, 2: Inu (sc. naši „famezhuio") te kir prauio, de ty Pa peshoui odpuski, nom tudi dado Odpuszhane, aku nekar vfeh, taku vfai od nakaterih Grehou inu nakuliku leit inu dni. Tak Papeshou Odpuftik cilu, fa veliko neframno ozhito golufyo dershe. 4 Art. 18a — 18b. 5 40a5-i2 VI, 3. 6 63 b 2-4 VI, 4. 7 60 b s—o VI, 5. 8 44 b ie — 45 a 7 VI, 6: Ty Farij inu Menihi fo le od Prafnikou, od Offrou, od Mash, od Rymskih odpufkou od Procefs, od Cerkou inu Altarieu fydane, od Styfftane, od Menihshtus, od Runiane inu delezh Cerkouniga hoda, od Roshenkranceu. od Vigil, od Vyz, od molytu fa mertue, od Bra-touszhin, od s'ushbe, poftou inu klyzane na Suetnike, de fe Vfoboto nema prati, Inu od lizhkakih norskih Babskih Boshyh slushbi, is tih Menishkih lashniuih norskih Babskih Legend, na Cacely vuzhili inu prid gali, Inu te Boge ludi uti praui Veri molyli, norili inu fepelouali na nih dushi inu na blagei. 9 55 s 23 - 55 b 8 VI, 7. 10 62 3 8—10 VI, 8: te ene Ceremonie, koker tu kriuu MaIykousku Ma-shouane, Kadylu, Kropylu, Vigilie, per Jutarnizah rumplane, shegnouane ta shelifzha, lul, vodo, Jaizha, Syr & c. 11 Prim. Kidrič, Kirchenordnung 101 — 104. 12 47 b 3—12 VI, 9: Obtu fo ty eni Vcloshter tekli, Minihi inu Nune ratali, ty eni fo Mashe Shtiffiali, ty eni fo po ptuih dalnih Cerquah hodili. Zanimivo je, da je smatral za posledice krivoverstva (poenae pro idoiatria) tudi turško nadlogo,1 kar je bilo za Slovence gotovo učinkovito, še bolj pa za Hrvate. — Bolj splošen je vrinek, da so „Abraam, 11'aac . . . Adam" tudi brez „Zhlo-ueskih Sapuuid . . . Poftou ... kir l'o ly Papeshi .. . gori naredili.. . Vnebefla prishli".2 — Končno meni, da niso protestanti vseh teh zlorab samo „prozh diali", ampak tudi »ta ene pre-obernili na prauu".3 Naj navedem še mesto, za katero ni najti predloge in ki priča o Trubarjevi verziranosti v teoloških vprašanjih. Gre za sledeči dokaz: -Criftus . . praui, kateri Vme Veruie, ta ima ta vezhni leben"; ker pa „Dobri Bug, poleg rauen inu per febi ne hozhe Vnebefih, obeniga hudiga Greshniga Zhloueka ne Angela imeiti", sledi iz tega, da vera sama na sebi zadostuje za odpuščanje grehov.4 Toda Trubar ni vedno širil, ampak včasih tudi krajšal; ne samo, da so izpuščeni brezpomembni stavki, izostali so tudi po celi odstavki.5 Virov drugega reda ni uporabljal dobesedno6 ali pa je vsebino daljših poglavij izrazil prav kratko, celo z enim samim stavkom.7 Da so pa v shemi namesto virov ponekod, posebno pri prepornih artikulih (od 62b dalje), postavljeni vprašaji, izvira odtod, ker je težko ugotoviti, kaj je Trubarjevega in kaj ne. Tu je bil Trubar v svojem elementu, v boju z nasprotniki. Glede teh spornih točk, ki so bile v takratnem cerkvenem življenju pač najbolj aktualne, je Trubar užil tudi več pouka,imel je morda več virov na razpolago. V teh artikulih (prim. posebno poglavje »OD SAKONA TIH Faryeu inu tih drugih Ludi") je težko spoznati avgsburško veroizpoved. Vzrok za tak način prevajanja oziroma spajanja? Po mojem mnenju ne gre misliti, da je Trtibarju pri tem služil kot edino merilo kak moment tičoč se vsebine, marveč še dva druga. Prvi je bil: napraviti iz treh konfesij lahko razumljivo celoto in zato je paberkoval iz vseh treh; drugi pa njegovo geslo ty eni veden poftili, Roshenkrance molili, ty eni tu, ty eni enu drugu fa-zheli, inu zhuone norske Boshye slushbe inu Ordne gori perprauiali. Oli ftakimi nih delli inu slushbami, ne fo mogli nih Vyftij nigdar kmyru, hpo-koyu inu kueffelyu perprauiti. Inu na fmerli leshozh, fo na Boshij milofti inu ponmzhi žagali 1 63 b 9-n VI, 10: Inu rifniza ie, od tiga zhafa kar fe ie ta Masha . Ifpazhila, inu taku krivu neurednu fe Obhaie, fo ty Turki fazheli tu ker-fzhanftuu doli treti. 2 73 b 14-21 VI, 11. s 62 a 12 VI, 12. 4 4 8 3 7-23 VIL 5 Prim. tudi Weber, Gesch. II, 260. 6 37bi2-iB VIII, 1. 7 37 a 23—24 VIII, 2: „Katero Kriftufeuo Vezherio fo fy Farij inu Menihi fanem zhudnim nefnanim lmeno Mafsha imenouali" — v apologiji (Ap 117 si. si.) pa beremo celo poglavje „De vocabulis missae". „dollmetschen dem, der die Sprachen kan ist kein arbeit",' po katerem se je čutil upravičenega tako do spajanja kakor tudi do razširjevanja, krčenja in svobodnih vrinkov. Rezultat je bil spis, ki ga je težko nazvati avgsburško veroizpoved. Tega se je Trubar zavedal in je zato imenoval svoje delo Artikuli. Kot racionalist in goreč nasprotnik vsake zunanjosti, ni jemal nemških teoloških formalnosti tako strogo kakor kak Ungnad ali Andreae. Rabil je za svoje „ljube Slovence" predvsem „ein gantz corpus und fundamentum der gantzen christlichen lehr kurtz bei-einander clar und verstendig" in zato mu njegova praktična narava in racionalizem nista dopuščala, da bi se zavedal kake krivde, ko je neteološko spreminjal tako kočljivo formulacijo kot je bila avgsburška konfesija. Odgovor na vprašanje, ali so imeli nasprotniki slovenskih Artikulov prav, ko so jih obsojali, je torej lahko dvojen. Ce se že prizna upravičenost kritike nemškim teologom z Ungnadom, je treba tudi priznati Trubarju večji smisel in poznanje realnih potreb kakor pa njegovim kritikom-rojakom, Klombnerju, Konzulu in Dalmati. 6. Seznam virov in vsebine. TIH ENIH NEMSHKIH VYVDOV . . PREDGVVOR. 24 a-26 b 27: 27 a 1-5: 27 a o—is: AA 12-24; A 3a-4b AA 26 1-4 A 43 b; ,4.4 216 29 b 9-17: III (Sakai ie Crifius Zhlouik poftal, Martro terpil). 29 b 18-30 a «: A 5 b 21-28; AA 321 -15 30 a 7—14: 30 a 15-16: 30 a 17—20: 30 a 21—23: AA 3216—26; A 5 b 29-6a,s A A 3227-29 A A 34 i-5; A 6 a 4—5 AA 345-7 IV (Ta Euangeli Pridiguie to Pokuro inu Odpufzhane tih Grehou). I (Ta perui Arlicul od S. Troyce). 27 bi—28 a 2: 4 5 a 1—13; A A 281—2812 28a3—28b5: W A2a—A2b 28b(;-28b2o: A 5 a 14-22: AA 2813-29 II (Od Erbouiga oli porodniga Greha). 28 b 21-24: 28 b24—29 a4: 29 a 5-21: 29 a 22—29 b 8: A 5 a 23—25; AA 301—5 AA 306-11 A 5 a 26—5 b 15 W A 2 b 14—20, 26—29, A3as AA 30 20—28; A 5 b 15—20 30 a 24-30 b 9 30 b 10-15: 30 b 16-23: 30 b 24—27 : 31 a i—31 b 1: 31 b 2-3: 31 b 4-15: 31 b 16—19: 31 b20—22: 31 b 23-27: 32 a 1—10: 32 a u-is: 32 a 19-25: 32 a 26—27: 32 b 1-5: 32 b 6-23: A a 6—11 AA 34 8-17 [Ap 13 a] A A 3 4 26-28 AA 34 29-35io (Art.31 a 15-17: - III1) - III, 2 AA 3511—15 Ap 16 b AA 361-8; A 6 br,-7 ? AA 368-12 A A 3613—14; A 6 b 9—12 A 6 b 13; AA 36 24 [S C 3 a] I, 1 AA 3625-37 8 V (Ta Euangeli fe ima ufem ludem pridigati, skufi nega fe dobi ta S. Duh, praua Vera). 32 b >4-33 bo: A 6 b 24-7 a 17; AA 36 26- 3826 33 b 7-I6: —11,1 33b 17-34 a7: AA 3827-399; A 7 a is-7 b 1 34as-i2: — VI, 1 1 Trubar - Ungnadu 4. XI. 1561, Briefe 148. VI (Dobra Della imaio po tei Veri poiti, Inu aku glih ne fo popolnoma uini Bogu dopado). 34 a 13—22: 34 a 23—34 b 5: 34 b 6-18: 34 b 19—25: 34 b 25—35 a 2: 35 a 3—6: 35 a 7—11: 35 a 12—14: 35 a 14—17: 35 a 17—20: 35 a 21—2«: 35 a 27-35 biti: A 7 b 6—10; AA40i—8 AA 40 9-1:1 A 7bn—m A 7 b 17—19; AA 40i3-l8 AA 40 19-23 A A 40 24-26 [A 7 b 22-25] A 7 b 25-28 A A 4 0 26—27; A 7 b 28—29 A 7 b 29—30 AA 41 2-4 [A 8 a 1 ] I, 2 A 8 a 5—13 VII (Od Kerfzhanske Cerque). 35 b 17-24: A 8 a 14-17; AA 421-5 36 a 1-3 : AA 42 6-8 36 a 4—7: A8an—19 36 a 8—15: A 8 a 22—23; AA 42 9—15 36 a 15—28: A 8 a 24—28; AA 42 15—24 VIII (Vti Cerqui fo hudi inu dobri). 36 a 29-36 b 2: AA 42 25-28* 36b 3—17: A 8bi-s; AA 44 1-10 36 b 18—25: A 8 b 9-11 37 a 1—13: 37 a 13—16: 37 a 17-21: IX (Od Kerfta). A 8 b 12-19 [S G 2 a 22] IV, 5 A 8 b 20—22 X (Od Vezherie Criftufeue). 37 a22, 37 b 1—8: AA 44 25—461; 37 a 23-24: [Ap 117 si.] VIII, 2 XI (Od Ifpuuidi). 37 b h-11,17—22: AA 467 -16; A 9b 10-14 37b 12—I6: [WC2b2»sl.] VIII, 1 XII (Od Pok ure). 38 a 1—6: 38 a7-i8: 38 a 18-20: 38 a 20—22: 38 a 22—23: 38 a 24: 38 a 25-38 b 2 38 b 3-12: 38 b 13-17: ' 38 b 18-20 : AA4617-23; A8b2i;-9a3 A A 4623-4810 A 9 a 15; AA 4813-I6 AA 4816-19 A 9as — III, 3 A 9 a 16-19 A9a20—28; AA 4824-506 - VI, 2 A 9 b 5—6; A A 48 20 -23 XIII (Od nuza inu prida tih Sacra- mentou). 38 b 21-39 a 3: AA 5010-18; A 9 b 15-I8 39 a 4-12: AA 50i8-24 39 a 12-17: - II, 4 39ais-25: AA5O25-30; A9b20-23 39a21;-39b7: AA51 i-524; A9b24-2« 39 b 7—18: — I, 3 XIV (Od Poklyzane inu Shegnouane htimu Pridigarftuu). 39 b 19-40 34: A 10 a 1 -5; A A 52 5-101,4 40 a5-12: — VI, 3 40 a 12-15: WE 1 b 4—7 XV (Od Ceretnonieu inu Zhloueskih Poftau) 40 a 16-20: AA 5211-17; A 10 au-10 40 a 21-22: — II, 2 40 a 23 - 40 b 24: AA 52 18-5419 40b25—41a2: Ap85ais-18 41 as-21: AA 5420-558 XVI (Od Deshelske Gofpofzhine inu nee Regimenta). 41 a 22-42 a 19: AA 54 2«- 5813 XVII (Od Sodniga dne). 42 a 20-42 bi: A 10 b 24-28 42 bs-19: A 10 b 29— 11 as 42 b 20-24: — V, 2 42b25—43a2: /111 a 10-11 43 a 2—5: - IV, 6 XVIII (Od zhloueske fuie slobodne, Fraij Vole) « 43a6—22: A4 60 6-24; A 11 ai2-i7 43 a 23: /lila 17—18 43 a 24—43 b 2 : A 11 a 20—22 43 b 3 -24 A A 60 25-62 28; A 11 a 23-11 b 8 43 b 25—44 a 10: A 11 b 17-19,27-31; AA 6229-644 XIX (Od koga ie Greh prishal). 44 a 11—19: A I2a7—12; AA 64.5-20 44 a 20—22: (Sv. pismo) IV, 1 44a23-24: (Sv. pismo) IV, 7 XX OD VERE INV OD DOBRIH DELL. 44bi—12 : A 12a 13—ia; AA 6421-667 44 b 12—iij: A 12 a 19 44 b 16-45 a 7: [A 12 a 20-23; AA 68 9-17] VI, 6 45 as—1»: /112a4-28 45a 20—46as: /1 12329— 13ai 46 a 6-11: 46a 12-47 b4: 47 b r,_i2: 47 b 12-48 a h : 48 a 7-23: 48 a 24—49 a 14: 49 a 15-49 b 7: 49b8-51 b2: OD VERE. AA 704-11; A 1335-9 A 13 ag-13 b 14 - VI, 9 [A 13 b 15-19] III, 4 - VII A 13b20-14ai2 AA 72 28 -7412 A 14 a 13— 15 a 6 OD DOBRIH DELL INV OD PRAVIH BOSHYH Slushbi. 51 b3-52 a9: 52 a 9—19: 52 a 20—52 b 3 : 52 bi—53 a 17: 53 a 17—18: 53 a 19—55 a 23 55 a 23—55 b s: 55 b 8—2i;: 55 b 27—56 a ib : 56 a n-56 b ib 56 b 17—22: 55 b 23—57 b 20 57 b 21—23: 57 b 24—58 a 1 58 a 2—b : A 15 a 7—21 AA 80 21-27 AA 8028-82 3 A 15a25—15b 11, 15 b 14—22 (Sv. pismo) IV, 2 A 15 b 23-16 b 23 [A 16 b 23—26] VI, 7 A 16 b 2(i— 17 a c AA 84 30-85 b I, 5 A 17 a 18-31 -SE 1 a29—E 1 b 1 . A 17 b 1-23 I, 6, 7, 8 A 17 b 24-25 AA 8510-867 - V, 1 60b 10—61 a 19 A 18bia-19aL 61 320-61 bu: A 19 3 26—19b« 61 bio—17: 61 b 18—25 : 61 b 26—62 a 7; 62 a 8-10: 62 a 11-12: 62 a 12: 62 a 13-27: I, 9 (Sv. nismo) IV, 10 A 19 bs—13 — VI, 8 A 19au - VI, 12 [A 19 b 18-20] V, 4 TY ISPAZENI INV PREO-berneni Ar-ticuli, kateri fo fpet od nas na ta praui pot perprauleni inu oberneni. OD MASSHE. 62 b 1-15: 62 b ib—63 a 5: 63 3B—10: 63 a 11-12: 63 312—17: 63ai8-2B: 63 a 27-63 b 13: 63 b 14—24: 63 b 25—64 b 4: 64 b 5-21 64 b 21-65 a 17: 65 a 17-22: 65 a 23-25: 65 a 26—27: 65bi—12: AA 112 11—24 A 20 as—10 o AA 1144-7; /119b24-25 - I, 10 [AA 11413-20; A 20a 17-22, 25—26] \A 20 a 23 . 27-20 b 5] VI, 4, 10 [AA 11424-1154] A 20b 17-21 as [AA U817-29] [A 21 a 19-22b 5] A 23 3 24-31 [A 23 b 2-7] AA 122s-io - V, 3 XXI (Od Zhefzhena tih Suetnikou).' 58 a 7-8: AA 86 7-8 5839—23: A I835—12 58324 -58b2: A I8312; AA 8628-882 58 b 3-4: (Sv. pismo) IV, 3 58 b 5- 7: [AA 88 3—b] 58 b 7-9: (Sv pismo) IV, 8 58 b 9-59 a 10: A 18 a 13-25 59 a 10-15: A4 8815-I8 59 316-17: (Sv. pismo) IV, 4 59 3 18-27: [Ap 92 b 7—23] 59 3 27—59b2: A 18 a 26-27 59 b 2-5: Ap 92 a 23, 25; S M 1 a 10, 12. 13-14 59 b6—9: A 18a 28-30; Ap 92a29; 5 M i a 19 59 b 10—13: ^4/j 92 b 1—3; SMia20-2i (Ty Euangeliski Vyudi, Meifta inu Pri-digarij fo tei Falsh kriui Veri fubper). 6O31—60b 7: A 18 bs—17 60 b 8—9: — VI, 5 1 V celoti gl. to poglavje in njegove vire sp. str. 126—9. OD CELIGA SACRA-menta tiga Teleffa Criftufeuigs inu negs kry. 65bi3: .4 23 b 16 65 b 14-18: — I, 11 65b 19-66a 13: AA 946-96 u; /123b23-24a 1, 8-11 66 a 14—21: A 24 312—17 66 3 22—27 : A 24 3 18—19, 23—26 66 b 1-3: A 24 &26—27 66b3—18: AA 9611-33 66bi9—67ar,: S H2as—15 OD TE ISPVVIDI. 67 36-10: A A 12423—1261 67 3 11-12: — I, 12 67 a 13-67 b 28: AA 1262-32 6831—22: ? 68 3 23—68 b 14: A A 128 6-23 68b is-69a3: ? 69ai-ii: AA 128 24-130 2 69 a 12—17 : /126b2-5 69a is—69b2: W C2bi7-24 69 b 2-8: 69 b 9—70 a 5: 70ao—20: 70 a 22—70 b 2: 70 b 8—fi: 70 b 6-11: 70 b 12—71 as A 26bij—s; AA 13012—16 [A A 130 in-27] [A 25a 28 - 25 b 3] W C238 [A 25 b 3-5] OD ODLOZITKA INU Preppouedane te Mnogetere Shpendie oli Shpishe, Inu od Zhloueskih Poftau. Inu od tih Ce-remonieu vnanih Boshyh Slusbbi. 71 a4—73b 14: A4 132i-140i4 73 b u-21 : — VI, 11 73 b 21-74 as: A 28 b 26-29, 29 a i-e 74a4-75ai3: AA 14014-144 27 75 a 14—15 (Sv. pismo) IV, 9 75 a 15—75 b 5: .1.1144 28-146» 75 b 5—76 a 10: ? 76 a n—76 bii>: .4.4 14610-148 is 76 b 16-77 8 7:? OD SAKONA TIH Faryeu inu tih drugih Ludi. / / a 8—' o a 8: 78 a 8-20: 78 a 26—78 b 25: 78 b 2I5-791 a 3: 79' a3-l9: 791a20—79 'b 7 : 79^8-79^13: 791 b 13—22: 79^22-79*313 792 a 14-is: 792 a 16-18: 792 a 18-20: 792a 27—792bs: 792b9-80a5: 80 a 5—10: 80an-23 : .4.4 981-102 5 ? .4.4 1026-104 20 .4,1 10812-18 [.4 35 a 13-15] .4.4 1 04 25-30, 106 5-8, 29-32, 108 31-110 5 ? .4 35 b l(i. 17, 9-12 ? A p 102 a 29-30 ? .4 33a28—31, AA IIO21- 1122 ? W E 1 b 26—E 2 a 14 TKE 2 b 26—30 9 OD CLOSHTERSKIH Salub oli Oblub. 80 b 1—»: .4.4 15228-1543 80b9—19: [-4.4 1501-5: .136 a0-8] 80 b 19-25: .4 36 a 24, 20 -28 80 b 26-81 a 20: .4.4 15011 -152 12 81 3 27-82 bs: ? 82 b9-83 b 21: ].4p 125 b 19-28] II, 3 83b22—86b 12: .4.4 154i4-l68 13; .4 36b 18—38 3 16 86 b 13-17: 1.4.1 16814-10, 21-25; A 38 a 17—I8, 20-21,23-24] 86 b 18—87 a 1: .4.4 172 14-23, 174 3-7 87 a 2-5: ? 87 36-19" .4.4 1749-18 87a20-27: \Ap 103 a 19—21] 87bi-89a2: [? 126a —b] 89 a2 89b 11: W F3 b io-30 89 b 12-19: ? OD SHCOFOVE IN V Papeschoue Oblafti. 89 b 20-97 a is: .4.4 176 1 - 204 30; .4 39 a 9—42 a 28 OD CONCILYEV inu od nih Oblafti. 97 a 19-99 ae: lFH2a4-H2bi9 OD TIGA SVE-tiga Pifma. 99 a 7-100 a 2 : H7 G 2 b 14-G 3 a o, 12-13 OD PISMA TIH STARIH kerfjhanskih Vuzhenikou. 100 a 3-101 a 9 : W H 2 b 20-28, H 3 a 2-22, 27-33 101 a 10-17: IFHib 22-20 ^OD SPOMINA INV Proshne fa te Mertue. 101 ai8—103an : WE 4 b 25-27, F1 31 — Flb23 OD TIH VYZ. 103a 12—105 a 3: WF1 b 24 - F 2 b 20 OD TIGA SHEGNOVANE te Vode. Solly, Vina, Selifzha inu drugih rizhi. 105a4-106b 10: WTGib>7-G2bi3 EPILOGVS. 106bn-107a 17: .4.4 21225-216i5; -4 43a 20-43 b 15 107317—107bs: S M 4 a 21-30 7. Priloga. XXI. poglavje Artiku- Ta XXI. Articul. 5Sa:. OD Slushbe, Zheftzhena tih Suetikou, oli kiy zane na te Suetnike bo per nas taku vuztae-nu. De tu klyzane oli Molene ie enu dellu oli 10. ena slushba inu rezh, kir le famimu Vfiga-mogozhimu Bogu slishi, inu nemu famimu fe ima od vfeh ludi iskafati. Ja timu prauimu Bogu, tu ie, Timu Bogu vezhnimu Ozhetu, inu nega Synu, nashimu Ohraneniku Jefufu Cri-ftufu, inu timu .S. Duhu, slifhi ta zhaft tiga klyzane inu pomolene. Inu Gofpud Bug, ta ie vfem ludem naprei poftauil le eniga famiga Oduetnika, Shcoffa, Beffednika inu Spraulauza vmei ni m inu vmei vfeimi ludi. Ta ifti ie Jefus Criftus, on fa nas fuiga Ozheta veden 20. profsi. Sa volo Jefufa famiga, Bug nashe proshne gori vfame inu vslishi. Koker od tiga fam Criftus pryzhuie, kir praui, Joh. XVI. kar-kuli bote tiga Ozheta profsili Vmuim Imeni, Tu on vom bo dal. Inu S. Paulus i. Thi. ij. 58 bi. praui, koker ie en fam Bug, Taku ie tudi en fam Spraulauez oli Srednik vmei Bugom inu vmei ludmi, ta ifti ie ta Zhlouik .lefus Criftus, kateri ie fam febe fa vfe dal kanimu Odreshituu, de fe tu per nega zhafu ima pridigouati. Inu Rom Viij praui, De Criftus, kir ie Vmerl, od Smerti Vftal, kir ie fdai na Deftnici Boshij, Ta ifti nas Sagouarie pred Bugom. Inu Heb IX. praui. De Criftus ie Vnebeffa shal, de fe iskashuie pred Bugom na nashim meiftu. Ob tu en vfaki kerfzhenik, io. kateri hozhe Bogu na zhaft, ponega voli kai dobrita fturiti, nega zheftiti, fahualiti, inu fa kai profsiti, klyzati na pomuzh, Tu vfe ima diati, vtim Jefufouim Imeni, koker fo tudi ty Stari perui kerfzheniki vnih vfeh Collectah inu Mo!ytuah profsili, katere fo dokonali inu faperli vtim Imeni Criftufa, po Latinskim Je-fyku, Per Dominum noftrum Jefum Chriftum Filium tuum & c. Letu od slushbe tim Suet-nikom, inu na nih klyzane inu proshno fa pomuzh, vduhouskih. telefnih inu pofemliskih 20. rizheh, ie fdai fylnu potreba viuhiti te ludi. Obtu od tiga klyzane na te Suetnike, fe ie od tih nashih drugdi obilnu vuzhilu inu piffalu. Rauen tiga fe more tudi fuariti inu istiga kerfzhanftva vrezhi, ta huda inu kriua Nauada tiga klyzane na fuete ludi, kir fo fe istiga fuita lozhili. Sakai leta shega, vfame to zhaft, kir famimu Bogu slishi, inu no da 59 ai. inu preloshi na te ludi. Taka nauada inu klyzane perfodi tim mertuim ludem, de fo (A) XXI. INVOcatio est honos, cjui tantum Deo omnipotenti praeftandus eft, uidelicet, Patri aeterno & filio eius ac feruatori noftro .letu Crifto & fpiritui fancto. Ac propofuit nobis Deus filium fuum .Jefum Criftum mediatorem & pontificem interpellantem pro nobis. Propter hunc folum tefta-tur noftras preces exaudiri et accipi. Juxta illud : Quicquid pe-tieritis Patrem in nomine meo dabit nobis. Item, Vnus eft me-diator Dei & hominuin. Ergo inuocantes Deum, offerant fuas preces per filium Dei, ficut in fine precum in Ecclesia dici folet, Per Jefum Chriftum & c. Haec de inuocatione doceri ne-ceffe eft, ficut alias copiofius de Inuocatione noftri fcripferunt. E contra uero taxanda & ex Ecclefia prorfus eijcienda eft confuetudo inuocandi fanctos homines, qui ex hac uita decef-ferunt, quia hic mos gloriam foli Deo debitam transfert a d homines, tribuit mortuis omni-potentiam quod fancti afpiciant motus cordium Tribuit item mortuis officium mediatoris Chri- -lov in njegovi viri.1 (AA) Ser XXI. Slrticfet. 1 21. pogl. lat. in nem. avgsb. konfesije (A .4.4) je (u celotno; mesta, ki jih Trubar ni sprejel, so v oklepajih. Viri druge vrste (Ap., S., Sv. pismo.) SDtn f)eiltgen lienft rotrb Bon beit tnifern alfo geleret, (bas man ber t)eiligen gebenden fol, auff bas mir onjcrn ©lauben ftercfen, jo rcir jeften, roie iiten burd) ©lauben ge^olffen ift, baju baS man ©jempel neme Bon jreit guteit SžBercfen, eiit jeber nad) fetnent berutf, gletd) roic bie faiferlidje Sftaieftat feliglid) unb ©Bttlid) betn Ejempel 'Eatiib folgen mag, Skiege rntber ben litrrfen ju fiiren, benit beibe finb iit Sbnigltdiem Slmpt roeld)cs jdjuti onb jd)irm irer S3ntertf)anen fobbert. ®urd) Sd)ttfft aber mag man nid)t beineifen, bas man bie Jgetligeu antuffen, ober t)iilf|e bel) jnen fudjen fol.) lenn eS ift etn einiger SBerjinter rntb SDiittler gefeut sroifdjen ©ott mib SKenfdjen, g^efuž efitiftuž, I. Timot. 2. Sv. pismo, I. Timot. 11 rceldjer ift ber einige £>eilanb, ber eintge Dberfte SSrtefter, ©nabenftnel ' mib' s-8oripred)er fiii ©ott. 3iom. 8. (SSnb ber tjat aliein jugefagt, bas tmfer ©ebett tioit fetnet megeit fol erftort roerben. ift aitd) ber f)bcl)fte ©ottesbienft nad) bet ©djrifft, baS ntan beufelbtgen 3^efunt Šfjtu ftum, in allcit nbtett mib anltgen con (jertsen fnd)e tmb anruffe.) Sv. pismo. Hebrejcem IX 24. Vfigamogozhi, de ty Suetniki veido inu vido tu vfdihane inu misli tih ludi. Taku klyzane na Suetnike, da inu persodi tim mertuim to muzh inu oblaft, tiga famiga nashiga Sprau-lauza inu Oduetnika Criftufa Jefufa, ftakim klyzhanem fe ta zhaft inu oblaft Criftufeua, famezhuie inu doli tarre. Obtu mi taku kly-zane na te mertue Suetnike cilu famezhu-iemo inu velymo vfem ludem de tiga vezh 10. naprei ne deio. Sakai S. Jansh ozhitu fubper taku klyzane na Suetnike pishe, inu vely, de le per Criftufu Oduefzhine ifzheio, kir praui taku. i. Jok. ij. Je li kei Du, kir greshi, taku mi imamo eniga Oduetnika oli Proshnauza poleg Ozheta, tiga Jefufa Criftufa prauizhniga, inu on ie nasha Spraua, fa volo nashih Gre-hou, Inu nekar le famuzh fa nashih Grehou, temuzh fa vfiga fuita. Inu koker mi dopu-ftimo, de ty Suetniki Vnebefsih koker ty Angeli Zah. i. fa nas profsio inu shele tiga 20. nashiga Ifuelizhane, inu de bi tei Cerqui na tem fuetu dobru shlu, Oli fatu mi prou ne damo, de bi imeili na nee vnadlugah klyzati, Sakai tu fe dei pres Vere inu Sgrehom, Po-tehmal od tiga klyzane na Suetnike vtim S Pyfmi od Buga nemarno obene Sapuuidi, ne Oblube, ne Exempla, de bi kadai en Suetnik na drugiga mertuiga Suetnika bil klyzal. Dobru ie inu nuznu de fe te rifnizhne Hiftorie, tu diane, ftan, rounane, leben inu 59bi. konez tih Suetnikou inu Martyrnikou Cerqui prauio, Sa volo de fe Bug fahuali, kir ie tim ludem tako Gnado dal de fo fe taku po nega voli dershali, inu te ludi prou vuzhili Potle de ty shibki nih Vero shnimi poterdio, kadar slishio, de Dauidu, Manaffu. Marij Magdaleni, S. Petru, Shahariu fo ueliki Grehi Od-puszheni, De vnih ifkushnauah tudi se mogo troshtati, Bug nim tudi nih Grehe, koker io. kuli velike hozhe odpuftiti. Htretimu de fe tudi taku shnih Vero dianem inu ftanum dershe, koker fo fe ty Suetniki dershali. fti haud dubie obfcurat gloriam Chrifti. Ideo totum morem inuo-candi fanetos homines qui ex hac uita decefferunt damnamus et fugiendum effe cenfemus. Sed illud prodeft recitare ueras hiftorias piorum, quia exempla utiliter docent fi recte propo-nantur. Ciim audimus Dauidi condona-tum effe lapfum, confirmatur fides in nobis quoque conftantia martyrum ueterum nuc quoque confirmat animos piorum (Ad hanc utilitatem recitare hiftorias utile est. Sed tamen prudentia in accommodandis exemplis, opus eft) 1. gofjan 2. ©o jemanbž fiinbiget, fjaben roir einen fiirjpredier bei ©ott, ber gered)t ift, 3t)ejum Sv. pismo. I. list Janezov II 2. Ap: Praeterea et hoc largimur, qu6d Angeli orent pro nobis. Extat enim teftimonium Zachariae i. . . De Sanctis etsi con-cedimus, quod . . . orent pro Ecclefia uniuerfa in genere, tametfi teftimonium nullum de mortibus orantibus extat in fcriptura . . . tamen non fequitur quod fint inuocandi . . . . . . Cum autem neque preceptum neque promiffum neque exemplum ex fcripturis de inuocandis Sanctis afferi pofsit. fequitur conTcientiam nihil poffe certi de illa inuocatione habere. Ap: Debemus enim D«o gratias agere . . . quod de-derit doctores. Ap: Secundum cultus eft confirmatione fidei no-* strae, cum videmus Pe- tro condonari Ap: Tertiushonos eft imi-tatio primum fidei, deinde ceterarum uirtutum, quas imitari pro fua quisque uocatione debet S: In his hiftorijs iubemus, ut omnes agant gratias Deo . . . quod mifit doctores . .. Iubemus ut doctrinam eorum confiderent, & ijs teftimonijs quae Deus in eis oftendit, fidem confirmet. S: ficut Deus recipit Dauidš, Ma-naffem, Magdalena, latrone in cruce. S: Monemus etia quomodo exepla cuilibet in lua uocatione imi-tanda fint. Ivan Prijatelj: Klasje z domačega polja. Zbirka najboljih del slovenskih pisateljev z dodanimi kritičnimi uvodi, življenjepisnimi črticami in kamnotiskanimi podobami. Nabrala in izdala Jož. Jurčič in Jož. Stritar. V Ljubljani 1866. Založila Otona Wagner-ja prodajavnica knjigarskih, umetnijskih in muzikalnih reči. Ideja za izdajo te načelno silno važne, za vso »mlado-slovensko« generacijo značilne, čeprav ne preko prvega zvezka — ponatiska Prešernovih »Poezij« — uspele prve zbirke slovenskih klasikov se je porodila v glavi mladega, literarno-organizatorsko izredno iniciativnega Jurčiča.1 Jurčič, ki je že od četrte šole dalje sodeloval pri Janeži-čevem »Slovenskem glasniku« in publikacijah »Mohorjeve družbe« ter bil izdal v svojem zadnjem gimnazijskem letu s sošolcema Celestinom in Fr. Marnom prvi »mladoslovenski« almanah »Slovensko vilo« (1865), se je kot osmošolec v Ljubljani osebno seznanil z Levstikom po posredovanju šestošolca Fr. Levca2 in je že pred svojim odhodom na dunajsko univerzo najbrž bližje občeval s tem svojim vzornikom. Ko se je mladi abiturient v jeseni 1. 1865. odpravljal na Dunaj študirat, mu je Levstik dal na pot priporočilno pismo za Miklosicha, v katerem duševni inspirator »mladoslovenske« generacije razločno namiguje na to, česar se je on nadejal od mladega abiturienta v predstoječem boju s »staroslovenskim« pokolenjem in ob napovedujočem se razcvitu slovenske beletristike. »Gosp. Jurčič je uže dozdaj skoraj najboljši slovenski novelist, in koliko še obeta v prihodnjosti, ko je še tako mlad!« piše Levstik. opozarjajoč Miklosicha na »Slovensko vilo« in nadaljujoč: »Duhovstvo ljubljanskih učilnic ga jako pisano gleda, in radi 1 Mnenje, da je bil iniciator izdaje »Klasja« Levstik, je zastopal 1. 1914. v svoji objavi »Levstikovo delo za Prešerna« dr. Avgust Žigon, ki je pisal, da sta izdala Jurčič in Stritar to zbirko »po iniciativi Levstikovi«, pristavljajoč, da je Stritar napisal svojo »estetsko študijo« kot uvod v prvi zvezek te zbirke »vsled impulza in prigovarjanja Levstikovega«, in prihajajoč do zaključka: »Leta 1866... je dozorelo .Klasje', prišla v svet nova izdaja Prešernovih Poezij — kot sad Levstikovega, ne Stritarjevega impulza in prizadevanja.« (Slovan, 1914, str. 284.) 2 Prim. Levčevo sporočilo v »Liublj. zvonu«, 1888, str. 423. bi. da bi poginil, toda pri maturi ga vendar niso vrgli... Čuditi se je. kako ta mladenič lepo in bogato slovenski piše, kako zna risati značaje, zapletati in razreševati svoje, povesti, in kako bogato fantazijo ima.«3 Takoj, ko je prišel mladi Jurčič v septembru 1865 na Dunaj, se je polotil svoje, iz lastne iniciativne prirode izvirajoče naloge: literarne organizacije mladega naraščaja, koncipirane seveda v Levstikovem duhu, v katerem je bil vzrastel tudi on sam v slovenskega pisatelja.4 Že v oktobrski številki Jane-žičevega »Slovenskega glasnika« (1865) je začel Jurčič pod psevdonimom »J. Jože Kriv« priobčevati: »Pisma v slovenskih literarnih rečeh«. Uvod v prvo pismo kaže, da je ta prvi sestavek spisal Jurčič že na Dunaju in ne morebiti še o počitnicah na Muljavi. Prvo pismo je naslovljeno na nekega »Franceta« (najbrž Levca), na katerega se pisec obrača začetkoma z naslednjimi besedami: »Saj veš, da sva, ko sva še skupaj živela, v svojih razgovorih vselej rada zašla na slovenstvo, da sva celo še nezrela za politiko, veliko ukrepala in presojala ter da sva se natihoma včasih še prederznila grajati in zametavati to ali ono djanje in nehanje kacega naših veljakov. Zdaj, ko sva ločena s hribi in dolinami, naj ti pismo prinese moje misli.« Za neposredni povod in za izhodišče svojih literarno-organizatoričnih »Pisem« jemlje Jurčič »Književne črtice«, ki jih je bil pod psevdonimom »Bogoslav« priobčil v tem času v Einspielerjevem »Slovencu« po vsej verjetnosti mariborski bogoslovec Mihael Lendovšek.5 Jurčiču se vidi. da 3 Objavil dr. Žigon v »Ljub. zvonu«, 1919, str. 488. * Prim. moj uvod k 1. zv. »Jurčičevih zbranih spisov«. V Lj. 1919. " V tem svojem sestavku je razvijal »Bogoslav« naslednje misli: Slovenska literatura se je začela lepo razvijati, zlasti slovniška in leposlovna. »Ni ga skorei tedna, da bi ne izšlo kako novo delo slovensko med svet.« Mladina kar požira hove knjige, a ne ve, kako bi v njih ločila »terde kamene« od »zlatih biserov«. Kritike nimamo. »Kar hočemo in zahtevamo mi slovenska mladina od Vas, ki ste izskušeni in izobraženi'možje, ie, da se zopet poprimete živo in krepko kritičnega delovanja... Kam pridemo, če bode še dolgo ,Slov. Glasnik' le bolj hvalisal kakor rešetaval vsakega, ki kaj slovenskega na beli dan spravi... in če bodo .Novice' še dolgo odpravljale vsako delo s privajenim izrazom: ,Kaj več o tem delu drugo pot'? Vsako delo naj se nemudoma po izidu kritično prerešeta. Ne govorite: ,Pisatelji naši so večidel mladi začetniki; če denemo njihova dela na rešeto ostre kritike, ostalo nam bode le malo rabliivega zernja in verh tega preplašimo mlade delavce'... Kar je zlato, ostane zlato tudi v ognju: za smeti je pa tako pravi prostor le na gnojišču. Smešna se nam zdi misel, ki daleč okoli velja, da namreč vsak domorodec moral bi biti tudi pesnik ali vsaj'prozaičen pisatelj... Začnimo tedaj pregledovati in pretresovati vse od kraja, toliko skerbneje, kolikor več smo zamudili ta leta sem s svojo zanikernostjo in, skoraj bi rekel, nemarnostjo... To kritično polje naj bi si posebno ,Slov. Glasnik' prisvojil... Kako lepo in podučljivo je prebirati Glasnikove vezke prejšnjih le't, ko je med drugo tvarino donašal ga je v Bogoslavovih »črticah« uščipnila nerodno in glede leposlovja skoraj omalovažujoče stilizirana opazka, češ, da »Glasnik« priobčuje samo še »ktere pesmi, novele, včasih še kako slovstveno obravnavo ali pa starinoslovsko preiskavo«. Jurčič ugotavlja, da Bogoslavove »črtice« Janežičev list »sem ter tje napek sodijo«. Glede glavne tendence Bogoslavovega članka, namreč zahteve po literarni kritiki, pa se Jurčič z Lendovškom strinja, samo da gre on stvari še bolj do jedra in nekoliko določneje opredeljuje, kakšna naj bi bila slovenska literarna kritika: »Za kritiko je bilo že dosti ravsa in kavsa med nami tako, da ga nekteri gospodje še zdaj niso pozabili. Jaz sem te misli, da kritike do zdaj še nismo imeli Slovenci, kajti kjer je kdo kaj rešetal, godel je samo slovnico, sodil je [jezikovne] oblike; razverstenja in skladbe snovi, v r e d e n j a misli, prave lepote te ali te poezije ni skoro nihče skazoval, ob enem: več nam je bilo za lupine in obličnice. kakor pa za zerno, več za osipke, ko za pšenico.« Po tej konstataciji, s katero je dal Jurčič naši kritiki, tej najšibkejši vejici slovenske literature, silno važno pobudo, nadaljuje mladi dunajski študent, da se on popolnoma sklada z mnenjem onega neznanega kritika, ki je v svoji oceni Jurčičevega almanaha »Slovenske vile« v tem letu v Lukšičevih Slavische Blatter« ugotovil, češ, da se Slovenci še niso dokopali do »pravilnega estetičnega umevanja literarnih proizvodov«. Glede tona, v katerem naj se kritikuje, je seveda tudi .Jurčič mnenja, da naj bo kritika v tem oziru »prijazno podučivna, ne gledajoča na osebo ali veljavo pisateljevo«. In nato formulira Jurčič apel, ki je ves takšen, kakor da bi bil izgovorjen v imenu vsega mladega literarnega kroga, organi-zirajočega se na Dunaju v Levstikovem duhu: »Mislil bi jaz, ti France, in še marsikdo drugi, da bi bil g. Levstik dober za to zares težavno delo. Kajti škoda, velika škoda je za naš narodni jezik, da ta gospod, ki je spoznal značaj slovenskega jezika bolj ko nekteri, ki samoteržno pesti slovenščino in misli o sebi Bog vedi kaj, pusti svoje pero rujaveti, vzlasti kar se kritike tiče.« — V nadaljnjih svojih izvajanjih se bavi Jurčič v tem prvem »pismu« podrobneje z nekaterimi po njegovem mnenju dozdevnimi hibami, ki jih je očital »Glasniku« Bogo-slav, in prihaja končno do zaključka: »Na vse zadnje se mi še zdi — pa berž ko ne se motim — da g. pisatelj .književnih tudi lizverstne kritike gg. Levstika, Valjavca itd. Ali to pot je zapustil .Glasnik' in zdaj — donaša le ktere pesmi, novele, včasih še kako slovstveno obravnavo ali pa starinoslovsko preiskavo...« (Slovenec z dne 19. jul. 1865. štev. 54. — V nekoliko skrajšanem obsegu je ta Lendovškov članek ponatisnil in opremil s svojimi opombami Janežič v svojem »Slov. glasniku« z dne 1. avg. 1865, str. 250.) čertic' ni poseben prijatelj lepoznanstva in da rajši bere poduč-ljive stvari.«6 Kar pa se tiče pomena leposlovja, je bil mladi Jurčič istega mnenja, kakor ga je bil že pred sedmimi leti izrekel v »Glasniku« njegov vzornik Levstik, namreč da Slovenci v tedanjem svojem kulturnem stanju ničesar bolj ne potrebujejo kakor krepko-domačega pripovedništva. In vprav leposlovju v prid je sklenil Jurčič vzporedno ob svojem že pet let vršenem praktičnem ustvarjanju razviti še teoretično in orga-nizatorično delo ob vzkresitvi slovenske literature. To svoje delo je napovedal v zaključnem stavku tega »pisma«, naslovljenem na tovariša Franceta, češ: »Midva bova v prihodnjem pismu o tej stvari kaj ugenila.« Kot človek, stoječ zunaj tega početnega »mladosloven-skega«, takrat v javnosti še nerazodetega literarnega pokreta se je prvi za Jurčičem v »Glasniku« o teh vprašanjih oglasil Fr. Z a k r a j š e k, profesor goriške realke, v tisti dobi precej skromen epigramatični pesnik, ki je bil 1. 1860. objavil v izvestjih goriške realke dokaj shematičen »Abriss der slove-nisclien Literaturgeschichte«. Zakrajškov prispevek k tej debati je izšel v novembrski številki »Glasnika« za 1. 1865. pod naslovom: »O prenaredbi slovenskega Glasnika in prihodnji kritiki«. Kakor večina tedanjih naših ljudi, je videl tudi Zakraj-šek v leposlovju zgolj sredstvo za vzbujanje narodnega čuta, zlasti pri mladini in ženstvu, uspešno sredstvo zoper narodno čdpadništvo. Tudi on je, pod#bno Levstiku in Jurčiču, dajal s tega svojega stališča najvišjo ceno pripovedništvu, kateremu je pripisoval najuspešnejši, celo dejansko-politični pomen, češ: »Od nas tirjajo nasprotniki — med nami! — po vsej pravici, da se pokažemo v literaturi, v kteri smo nehotoma zaostali.« V tihem nasprotju z Bleiweisom pa že trdi Zakrajšek, da lepa povest ne ugaja samo »otroku, mladenču«, marveč tudi »možu in sivemu starčeku«. »Glasniku« priporoča zlasti kratko novelo, ki se naj preveč ne trga skozi posamezne številke, novelo resnega in še bolj humorističnega značaja. [Vpliv Levstikovega »Potovanja iz,Litije do Čateža«!] Poleg novel priporoča pri-občevanje poljudnih prirodoslovnih spisov, potopisov, nato šele »pesmic, basni in napisov« (epigramov), končno drobnih novic o tem, » kaj se je kaj novega in koristnega po širokem svetu iznajdlo«. Po vsem tem je Zakrajšek vendar mnenja, da Jane-žičev list »je in mora ostati skoraj po vsem lepoznanski list«, kar pa ta »omnibus« nikoli ni bil. — Končno orihaja pisec do najvažnejše stvari, do — kritike, glede katere konstatira, da »ni bilo še do zdaj pri nas nobene prave kritike«. Bilo je " Slov. glasnik z dne 1. okt. 1865, str. 312—315. samo »prazno hvalisanje« in »strastno pretepanje«. V splošnem je Zakrajšek z a kritiko, toda samo za previdno in učečo, »ker naša literaturica se ne more še meriti z drugimi velikankami in tudi pisateljev še tli preobilo«. Takoj nato pa prihaja v Zakrajšku do izraza človek, ki je bil sam zgolj oesniški dile-tant, ko pravi, »da je kritika sploh veliko več poderla ko sezidala«. Tega sicer ne zahteva, da bi bil kritik sam »v djanji umetnik«, saj je bil že Levstik zaklical svojim nasprotnikom, d&š sei old brusa ne more zahtevati, da bi tudi rezal. Pravilno ugotavlja Zakrajšek, da kritik »mora pravi ukus imeti in lepoto čutiti, okolščine in sredstva dobro prevdarjati, teorijo umetnosti na perstih imeti in filozofično ravnati«. (To resnico je po italijanskih in nemških velikih kritikih eden prvih pri nas posnel in v javnosti poudaril Zakrajšek.) A Zakrajšku se vidi, da mu to res glavno vodilo kritika vendar ni tako važno, kakor oportunistično navodilo, ki ga na prvem mestu daje slovenskemu kritiku, češ, da mora naš kritik posebno upoštevati »zaderžke«, s katerimi se ima pri nas boriti pisatelj. Zakrajšku se je torej teoretično svitala kritika v svetovnem zmislu, a praktično ji je predpisoval relativne »domače« kriterije! Brez pardona pa nastopa Zakrajšek zoper tiste, ki »ne obrajtajo lepoznanstva, ker mislijo še po starem«, s čimer je precej razločno obsodil vse naše »Staroslovenstvo«. Na podlagi vsega tega Zakrajšek »Glasniku« priporoča, naj odločneje stopi na kritično polje, a mu obenem svetuje, »naj pride brez Ooliatovega meča kot oster pa ne preoster oča«. Glede slovenskih klasikov meni, da jih dobimo šele takrat, ko bomo imeli za seboj ves razvoj narodov, »ki imajo že staro v več krasnih in ugodnih dob razdeljeno literaturo«. Tega pa se pri tem mož .ne spomni, da smo imeli Slovenci pravega klasika, ko še trdne abecede nismo imeli! In ravno Prešeren bi se bil javelne razvil tako visoko, da mu ni kot kritik stal ob strani — Čop... V splošnem se mora reči o teh Zakrajškovih izvajanjih, da so nam danes v dokaz, kako je bil Levstik 1. 1858. marsikaj razsvetlil celo v glavah oportunističnih, s primitivnimi našimi razmerami tako zelo računajočih literarnih dile-tantov slovenskih. Da bi Slovenci od svojih pisateljev smeli zahtevati umetnost, obstoječo pred svetovnimi kriteriji, kakor so jo imeli že v Cop-Prešernovi dobi, te zahteve ni bil stavil pravzaprav niti Levstik. A dosegel je bil Levstik vsaj to, da je sedaj že skromni goriški provincijalec zaključil gori razbrani svoj članek z besedami: »Kritiko pa moramo imeti zanaprej!«7 Ako je bil že goriški Zakrajšek toliko profitiral od Levstika, se mora reči o Jurčiču, da je on iz mnogo ožje bližine Slov. glasnik z dne 1. nov. 1865, str. 349. poznal ves dalekosežni Levstikov literarni program, katerega je mladi pripovednik kot dijak praktično udejstvoval takrat že pol desetletja. Ročen in impulziven, kakršen je bil Jurčič po vsej svoji naravi, se je sedaj pripravljal, da da temu programu širšo in naravnost organizirano podlago. Storil je to najprej na ta način, da je v teh prvih dunajskih jesenskih in zimskih mesecih poleg spisovanja »Kloštrskega žolnirja« in »Desetega brata« nadaljeval razpravo o vprašanju, ki ga je bil načel že v svojem oktobrskem »pismu«. Namenoma je bil na koncu tega prvega »pisma« poudar.il, da ga je neprijetno dirnilo — kakor [az mislim, pač samo dozdevno, po nerodni stilistiki Lendov-škovi zagrešeno — omalovaževanje leposlovja. Že Jurčičev pristavek: »pa berž ko ne se motim« kaže, da Jurčič ni videl sovražnika leposlovja v Lendovšku. Bogoslavovo nerodno sti-lizacijo pa je mladi pripovednik sklenil porabiti kot povod nastopa zoper onega, ki je bil pred desetimi leti s tako zanič-ljivo gesto pod klop vrgel lepo knjigo kot »lahkonožno bele-tristiko« — zoper Blei\veisa in njegovo ter Jeranovo »Staro-slovenstvo«. V prvi številki »Glasnikovega« letnika 18668 je posegel Jurčič v nadaljevanju svojih pisem, naslovljenih sedaj »P o-menki o domačih rečeh« in podpisanih z bolj prozornimi njegovimi inicialami (»J. J.«), kar in medias res ter se je v prvem sestavku (»O slovenskem lepoznanstvu«) naravnost vprašal: »Kaj je prav za prav 1 e p o z n a n s t v o?« Ne da bi se spuščal v globlja estetska razmišljanja, izvaja Jurčič: Naj se že razumejo pod pojmom »lepoznanstvo« zgolj »poetični izdelki v nevezani besedi«, kakor roman, novela, povest, pripoved itd., ali pa v širšem obsegu »vsi umotvori, ki imajo namen segati v domišljijo in ne na razum človeški«, torej tudi umetnine v vezani besedi, v vsakem slučaju se njemu zdi za tedanje slovenske literarne razmere važnejše vprašanje: »Kako je naše lepoznanstvo, koliko ga je?« Pisec takoj pristavlja, da se ne strinja s tistimi optimisti, ki so mnenja, da je »za začetek vse dobro« in da je slovenskega leposlovja »še dosti v naših okolnostih, ko je toliko tako imenovanih praktičnih ljudi', ki pravijo, da to človeku nič ne pomaga, da čas gubi s tacimi 'abotijami itd., k o ima svet denarja po malem, ko je več n e m š k u- 8 Jurčič je bil poslal Janežiču nadaljevanje svojih »pisem« po vsej verjetnosti že za novembrsko številko »Glasnika« 1865. A Janežič je želel končati prevod Chocholouškove »Otakarjeve hčere«, povesti, ki mu je napolnila skoraj po dvajset strani obeh zadnjih številk tega letnika, še v tekočem letu in je Jurčiču sporočil v »listnici« novembrske številke: »G. J [osip] .1 [určič] v Bfeču]. Prepozno došlo.« (Slov. glasnik z dne 1. nov. 1865. str. 352.) ta rs ki h zapečnikarjev v deželi, ko poštenih domačinov itd.« Že samo s temi (po meni podčrtanimi) besedami, ki jih Jurčič polaga na jezik patrijarhalnim »optimistom«, je bilo krepko obsojeno načelno stališče, ki ga je takrat že več ko dve desetletji na Slovenskem glede leposlovja zavzemal dr. Janez Bleiweis s svojimi »Staroslovenci«. Mladi Levstikov učenec je bil kljub navedenim »okolnostim« odločnega^ mnenja, »da moramo svojo beletristiko zboljšati in pomnožiti« že zaradi namena in nalog e, ki ju po njegovem mnenju ima leposlovje: »Splošni namen lepoznanstva je, da pisatelj, lepo idealno obrisovaje svet in mnogovrstne strani človeškega srca. našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje.« Ta Jurčičeva definicija leposlovja diši še precej po ozračju gimnazijskih šolskih sob: aut prodesse vo-lunt, aut delectare poetae! (Rimljani, katerim je bil ta rek najvišje vodilo, se niso v poeziji nikdar povzpeli bogve kako visoko!) V nadaljnjih svojih izvajanjih Jurčič naravnost podčrtava didaktično stran leposlovja z naslednjo omejitvijo: »Res poduk ni naravnost, ampak samo posreduje namen poetičnega izdelka; pa če pomisliš, v kako ozki dotiki sta si razum in domišljija, gotovo ne boš popolnoma tistim pritegnil, ki trdijo, da se podučivnost ne zlaga s poezijo in torej didaktiku iz nje izbecujejo.« S temi besedami se je Jurčič razodel, da on v celoti ni bil več dete one visoke romantike, ki je proglašala umetniški stvariteljni akt za nagonsko, od praktičnih koristi neodvisno tvorstvo, umetnino za živ »organizem«, ne pa za »izdelek«; pokazal je Jurčič, da je bil že sin onega začetnega realizma, ki je z »Mlado Nemčijo« na čelu zahteval, da naj poezija, vzeta v širšem zmislu, krepko pomaga »idejam časa« do zmage v praktičnem javnem življenju: literatura naj bo glasnica aktualnih časovnih idej in teženj! Geibelova verza o poklicu pisatelja: »Svet in naravo, srce in umetnost naj dobro poznade: To pa le tirja bedak, da bi bil tudi učen« sta dala nato Jurčiču povod, da je prekinil razpravo o didaktiki poezije in vrinil v svoj sestavek daljšo, energično in za tiste naše konservativne čase jako aktualno digresijo, naperjeno zoper Luko Jerana, kateri je bil poleg utilitarista Blei\veisa drugi oster — in sicer moralističen — stražnik tedanje naše literature. Tudi zoper docela neestetsko mnenje, da bi se morala umetnost ustvarjati in presojati predvsem z vzgoje-sltvnega stališča, mnenje, ki je še pred koncem XIX. stol. vihtelo kruto šolsko palico nad slovensko literaturo, tudi zoper to mnenje je nastopil Jurčič v tem svojem članku, odka-zavši to skrb onim, ki so v to poklicani: »Starši, učitelji in odgojevavci imajo tudi tu nalogo, da mladino varujejo, otro- kom pa tacega v roke ne dado, kar ni za-nje.«9. Za nas danes jasna stvar: čemu pa imajo vsi narodi posebno mladinsko književnost? Presneto reven bi bil narod, ki bi nobene druge ne imel! Reči moramo, da je bil takrat, ko je bilo pri nas nasprotno naziranje še splošno razširjeno, naš narod res še — otrok, ali vsaj njega jcrobi so ga smatrali za takšnega... Po tej silno pomembni in za tiste čase prepotrebni digresiji se je Jurčič zopet povrnil k prejšnjemu svojemu predmetu in je glede namena leposlovja docela v duhu svoje dobe podrobneje pojasnil, kako si on predstavlja d i d a k t i k o leposlovja. Kakor nekdaj Levstik v svojem »Potovanju«, je tudi Jurčič videl nalogo leposlovja v vzbujanju narodne zavednost i. Opozoril je na to, kako zelo je bila takrat še vsa slovenska družabnost nemški pobarvana, zlasti v jeziku. Zategadelj se je njegov nasvet glasil: »Praktično se izurimo v ma-ternem jeziku najlaglje. če veliko beremo. Večina ljudi pa, posebno ženske, imajo vrojeno to lastnost, da rajši bero krat-kočasna lepoznanska dela mimo suhih podučnih stvari. L e p o-z n a 11 s t v o. dobro, obilo, narodnemu značaju slovenskemu primerno lepoznanstvo, ima pri nas veliko nalogo, da razširi in ogladi jezik v narodu, da izpodrine tujo knjigo in govorico iz omikanih družeb, in da bomo tudi po besedi ugenili, da smo res d o m a na Slovenskem, da smo Posavci in ne Porajnjanje.«'0 V splošno oznako se mora ugotoviti, da prva naša »mlado-slovenska« literarna četa — kakor to vemo iz Levstika, kakor smo to spoznali sedaj pri Jurčiču in kakor se da z lehkoto posneti tudi iz starejšega Stritarja — še ni videla bistva poezije tolikanj v samopomembnih, večnostnih njenih izvirih, kolikor bolj v zmislu tedaj moderne »Mlade Nemčije« — v pisateljevem ter pesnikovem koristnem s o t r u d n i š t v u ob zmagi idej časa. in ker je bila narodnost takrat prva in glavna časovna ideja — torej v vzgoji k narodni zavednosti. A kako se je ta »mladoslovenska« didaktična naloga literature razlikovala od »staroslovenske« grobe utili-tarnosti! Dočim je bila poslednja na las podobna amuzičnim nazorom onih naših duhovniških predmarčnikov, ki jih je tako nesmrtno ožigosal Prešeren v svoji »Novi pisariji«, je didaktika »Mladoslovencev« temeljila že v- širše in globlje, vendar seveda v času primerno pojmovanem — človečanstvu. Človek, svojega občestva si svestni, torej narodno zavedni človek in ne več zgolj otrok, šolarček, slepi vernik, to geslo je v naši literaturi najprej proglasila prva literarna četa naših »Mladoslovencev« ... 11 Prim. mojo. izdajo »Jurčičevih zbranih spisov« II. zv. str. X—XI. 10 Slov. glasnik z dne 1. jan. 1866. str. 23. Takrat, ko je bil Jurčič spisal in »Glasniku« odposlal ta drugi svoj literarno-teoretični članek, se je bil na Dunaju brez dvoma že spoznal s starim študentom, svetovnim popotnikom in uživateljem v velikih zapadnih literaturah — Stritarje m. Za razvoj slovenske literature ugoden slučaj je nanesel, da sta se sešla in stopila v ožjo združbo ta dva mlada moža, ki sta se — sicer v marsičem antipoda — vsaj v teh letih med seboj plodovito dopolnjevala. Že v pozni jeseni 1. 1865. sta se začela Stritar in Jurčič pridno shajati zlasti po večerih v dunajskih gostilnah in kavarnah, kakor tudi v svojih tesnih dijaških sobicah. O teh sestankih in o njunih medsebojnih pomeukih na njih nahajamo v ohranjeni nam Jurčičevi beležnici iz 1865/66 obilo zanimivih podatkov, izmed katerih naj navedem nekaj najznačilnejših: »NB. Stritarjeva misel, da Goethe zastavlja v svojem Faustu veli* kansko vprašanje, kterega še stoletje ne bo rešilo: Kaj je človek? On odgovarja: ein sinnlich-verstandiges Wesen. Sinnlichkeit zastopa Mefisto. feles in Faust duhovitost. To pa je ravno velikansko, kako Goethe to vprašanje stavi! Prizor s Sebastjanom. kako... se ne more dobiti ta misel po kulturi, ampak je vcepljena v vsako nespačeno srce bodisi kterega naroda, /l/i bi ne govoril slovenski kmet ravno tako. Dalje Stritar, da pesnik mora vase vzeti tip ali splošno idejo za svoj produkt, da ga vzame pri majhnem prigodku. da ga mora leta in leta v sebi tako rekoč spečega in vendar živečega ohraniti, da mora vedno čistiti ga. da mu tako počasi še to in to pridene zraven, to in to se prestroji, zboljša, in kedar se ,žlindra' vleže, kedar se popolno sčisti, tačas ga obide pravi entuziazem in tačas je stvarnik, pozneje pri hladili krvi se pili.11 NB.« »Humor je več ko vsi človeški darovi, zato se ne da dobiti, potreba je zato srca (Gemiith). Brez srca nikakega humorja.« »Najlepša Preširnova pesem je ,Kaj pa je tebe treba bilo'. V tem začetku je ves tema, iz tega se naravno razvija vse dalje. Kakor Ihiiro/ je Preširnu prišla ta misel ,Kaj [pa je tebe treba bilo]', moral je dalje delati ,nezakonsko mater'. Ravno tako tema ,Uni mojih lepša polovica'; te besede že same na sebi so elegija. Vsaka beseda je veljavna, ,lepša' — ,polovica' vse čudno spreleti človeka. Sploh lirični pevec mora v prvi vrsti naravni ,ak o r d' vdariti, ki doni potem čez vso pesem. Konec je res poglavitna reč, ali dostikrat je že bolj umeten.« »Umetnost je ena najviših reči, kar mora človeka res človeka storiti in osrečit i.« »Navadno sodijo zdanji sodniki, da so okolščine, čas, itd. tirjale, da je nastal ta in ta veliki mož. Ali naš Preširen v času temnem, kakor prikazen, ktere si ne moremo razjasniti na to vižo.« »Humorist in ironist ko Sokrat gleda z visocega, zviška na ljudi, na svojo okolico in se jim smeja pa pravi: norci ste, ali pomagati vam ni. Ne sovraži pa nikogar. Nikdar ni Kristus bil jezen, le ko je videl goljuf ne borsarje v templju in ko je videl hinavce, farizeje.« »Brusa, ne noža nam je treba, kritike, ali vsak četrti če biti raje še slab poet ko dober brus, kar bi bil morda lehko. Sicer imamo veliko brusov — neumnežev, ali brusov, ki bi brusili, je malo.« 11 Glede Stritarjevega bolj romantičnega, nego realističnega nazora o umetniškem ustvarjanju, predpostavljajočega »stvarnika«, ne pa izdelo-vavca »izdelkov«, prim. to, kar je meni pravil stari Stritar in kar sem jaz objavil v »Stritarjevi antologiji« str. 81. Par strani za temi zabeležbami iz pomenkov s Stritarjem si je notiral Jurčič v isti svoji beležnici nekaj misli, v katerih se je razodevala zopet bolj njegova lastna realistična natura: »NB. Fox je rabil tiste besede, kterih javni vkus ni zavrgel, on ni iskal izraza, ampak brez lišpa je gledal to, da so se po logiki vzroki in razsodbe in sklepi vezali.« »Namen vsega pisanja ni ta, da bi besedi v lepo štirinajstgubato kito naplel, ampak da se razume, lehko razume, kaj mislim. Zato tista perioda ni nikdar dpbra, ktero moram dva pota brati. I' govorih se bode v slovenskem podajalo, ker govornik poglavitne besede povdarja in naglasuje, tako nekaj bolj na videlo stopijo in se laže pregleda. I' pisanji ne moremo tega naglasa zaznamiti, torej kratke stavke piši.« Nato čitamo v navedenem Jurčičevem notesu zopet zaznamek iz nekega razgovora med Jurčičem in Stritarjem, glaseč se: »Na starega leta večer sem bil se Stritarjem do ene čez polnoč pri Dreherji nad pivo. Med drugimi važnimi idejami, ki sem jih od njega dobil NB. Don Quixote se da nekako primerjati s Faustom, kajti Don Quixote zastopa idealizem v najexcentričnem pomenu, Sanho pak je ves materijalist. To idejo je Cervantes mojstersko izpeljal, čeravno se morda sam ni zavedal, da bode še kaj več ko ritterromane persifliral. Pomniti je sosebno tista scena, ko je D[on] Q[uixote] djal, kaj bodo ljudje djali, ko zvedo, da sem se jaz teh malnov bal. Sanho materijalist odgovori: ,Saj je noč, saj vas nihče ne vidi.'= krepost le tačas dobra, ko jo ljudje vidijo in občudujejo.« Duševna last Stritarja, po^znavatelja velikih svetovnih literatur, je najbrž tudi naslednja misel, ki si jo je Jurčič notiral v isti beležnici: »Kakor ne boš nikdar prav za prav vedel, kak je tvoj domači zvonik v vasi, dokler ne boš poznal ga v primeri z drugimi, tako z lites raturo narodno.«12 12 Vobče se mora reči, da je bil napravil v svetovnih literaturah ver-zirani Stritar v tem prvem dunajskem letu na mladega Jurčiča močan dojem. Vendar nam marsikatera beležka v Jurčičevem notesu iz tega leta priča in dokazuje, kako si je izkušal mladi avtor »vaških« povesti utrditi ob študijah tujih velikih literarnih teoretikov svoj lastni prirojeni vkus, razviti ob Stritarjevem idealizmu svoj realizem. Značilno je, dn si je Jurčič v tem letu iz Schlegelovega spisa »Ober die Kunst« zabeležil v notes ravno naslednje izreke-: »Es gibt kein Monopol der Poesie fiir gewisse Zeitalter und Viilker, deshalb ist auch der Despotismus des Geschmackes immer eine ungiltige Anmassung.« »Die Kunst kann nicht ohne die Natur bestehen und der Mensch ha t seinen Mitbriidern nichts anderes zu geben als sich selbst.« »Das Genie ist auf einen gevvissen Grad bewusstlose Wahl des Vor-trefflichsten, also Geschmack in seiner hoclisten Wirksamkeit.« »Iz malikov so bili Grkom — ideali. Šlegel meni, da je grška umetnost samo očiščena in poblažena ,sinnlichkeit', natora sama [na] sebi, sedanjost, poezija življenja; noveja poezija pa ne išče na zemlji sreče... torej otožnost, stari so imeli poezijo imen j a, mi poezijo hrepenenja.« -Grški ideal naravna harmonija, naš — .edinjenje med duhom in materijo.« Nato pa pričajo mnoge naslednje strani iste Jurčičeve beležnice, da se je mladi pisec slovenskih »vaških« povesti polotil intenzivnega študija Shakespearja, kateri je bil tudi istodobnim nemškim pisateljem tega leposlovnega žanra priljubljeno čtivo. Ni izključeno, da je vprav Stritar obrnil pozornost našega mladega pripovednika tudi na angleškega dramatičnega velikana. V svojem uvodu v Prešerna, nastalem skoro nato v istem letu 1866., primerja Stritar genijalni, brezprimerni pojav Prešerna z istotako brezprimernim pojavom Shakespearja na Angleškem. Jurčič je čital, kakor se razvidi iz citiranega notesa, dela velikega Angleža ob roki Gervinusove knjige o Shakes-pearju, iz katere si je zlasti o Hamletu izpisal celo vrsto mar-kantnih mest v to beležnico. Od teh razgovorov s Stritarjem o velikih literaturah in njih problemih se je zatekel Jurčič, kakor nam kaže ista njegova beležnica — sledeč romantično-domoljubnemu svojemu nagnjenju — zopet v domačo zgodovino in si je že takrat iz Valvasorja izpisal v svoj notes glavne stvari iz tega. kar pripoveduje kranjski kronist o celjskih grofih. Nato si je iz eseja drja. Janeza Mencingerja, naslovljenega »Kmet in narodnost« in izhajajočega v istem letu 1866. v » Novicah«, zabeležil v to zapisno knjižico naslednje, zanj jako značilne stavke: »Kmet nam je rešil stare pravljice in lepe pripovedke, starinska imena in besede; rešil nam je nepokvarjeni slovenski značaj in obraz —- vse slovenstvo nam je le on rešil. Velik del mestjanstva, skoraj vse plemstvo se je izvrglo — kmet je ostal Slovenec stare korenine. — Kedar kmet s pestjo vdari ob mizo, takrat si več misli, kakor gospod takrat, kadar pritisne svoj pečat pod pismo.«13 Nato kaže ista Jurčičeva beležnica, kako se je mladi pripovednik in slušatelj predavanj prof. Bonitza izkušal poprijeti študija klasične filologije, se poglobiti v predavanja slavista Miklosicha, iz čigar ust si je v notes zabeležil izrek: »Ko bi bil Prešern v angleškem ali laškem jeziku pisal, bi bil bolj sloveč ko Petrarca.« Nato imamo v notesu zopet sled o Jurčičevem novem sestanku s Stritarjem, ob priliki katerega začutimo že vpliv Jurčiča na literarno oklevajočega Stritarja, vpliv v zmislu Vsa ta izbira citatov iz Schlegela razodeva Jurčičeva realistična in umetnostno-demokratična nagnjenja. Na podebno misel glede razlike med antično in takrat moderno poezijo, kakršno si oči vid no osvaja tu Jurčič iz Schlegela, namiguje sicer tudi Stritar v svojem III. »kritičnem pismu« — tako, da se zdi, da si tudi tu v zadnjih dveh zabeležbah zapisuje Jurčič samo Stritarjeve misli. 13 Prim. drja. Mencingerja esej pod citiranim naslovom v »Novicah« z dne 3. jan. 1866, str. 2—3 in sedaj v »Izbranih spisih« (uredil dr. J. To-minšek), III.. str. 118 in 120. pritegnitve Stritarja v slovensko literaturo. Dotična Jurčičeva beležka se glasi: »18. febr. [1866] bil do dveh čez polnoči se Stritarjem v kavarni. Veliko mi je povedal. NB. o Avmanu in o sebi. Ta večer sem ga spoznal. Kak človek je to! Da bi bilo res, kar mi je obljubil. Skušnje!«1' Sredi teh in takih pomenkov s Stritarjem o literarnih problemih, sredi svojih strokovnih študij in sredi priprav za spiso-vanje novih povesti z .domače zgodovine in sočasnega vaškega življenja je Jurčič nadaljeval v februarski številki »Slov. glasnika« svoje »Pomenke o domačih rečeh«, katere je zaključil z drugim člankom, naslovljenim: »Slovensko lepoznanstvo premalo narodno«. V tem svojem sestavku se bavi Jurčič najprej s tedanjimi našimi literarnimi zgodovinarji, očitajoč jim. da so preveč starinarski bibliografi: »Če poslušaš te učenjake, ki rajši že omlačeno slamo mlatijo, kakor da bi pomogli, kak nov snop klasja nažeti, djal boš morda: glejte-si, saj je še vendar nekaj literaturice, tako da je ne odnese kdor-si bodi v culici po svetu. Ali če natančneje pogledaš napise in zapopadke, Bogu se usmili! ne najdeš v toliko preiskovani stari dobi več ko kake molitevske bukvice ...« V svojih nadaljnjih izvajanjih pisec priznava, da v zadnjem času Slovenci tudi v najvažnejši panogi literature, v leposlovju, ne drže več križem rok; a takoj mora obenem priznati, da je vse — razen maloštevilnih izjem — »ali ponarejeno ali pa obsega same prestave«. Prevodov Jurčič načelno sicer ne za-metuje. od prevajavcev samo zahteva, da so res vešči obeh jezikov in da prelagajo res samo dobre reči: »Naj se torej pazljivo izbira, kaj je zares vredno prestavljanja, kaj ne, kaj jefklasičnega. k a j s e n a š e m u n a r o d n e m u m i š 1 j e n j u, d u h u i n z a s e b n emu v k u s u prilega, kaj ne, in potem še le na delo«. — Nato šele prihaja mladi beletrist »k pravi reči«, k takratnemu izvirnemu slovenskemu leposlovju, o čigar piscih izreka za-se samega značilno sodbo, češ: »... premalo narodno so pisali in pišejo«. Levstikov duševni sin govori iz naslednjih nj-egovih stavkov: »Gospod Levstik je bil menda prvi, ki je te slabosti omenil zastran jezika in zastran pisanja sploh, ko je že pred več leti kazal mladim pisateljem edino pravo pot: od naroda se učite. Ne-vem, da bi bilo precej tačas kaj izdalo; ali prav v poslednjem času se vendar naleti včasi kaka črta, ktera priča, da one besede niso bile zastonj.« Na najbolj plodovita tla je bil seveda padel ta Levstikov nauk pri Jurčiču samem, kateri iz svoje lastne izkušnje takole pod-učuje mlade začetnike-beletriste: »Vselej boš prav hodil, ako 14 Jurčičeva beležnica iz 1. 1865./66. v njegovi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. boš ostro opazoval svoj narod, ako boš nabiral obraze in uzore iz naroda, ako boš svoje mišljenje z narodnim strnil, resnobne in smešne strani narodove začutivši, idealno je obrisal po primeri tiste poezije, ktero boš iz narodnega pesništva in ostankov zgodovinske tradicije spoznal, sam svoje umotvore stvaril itd.« Omenjajoč težave, ki jih ima pri tem premagati slovenski pisatelj, sin malega naroda, obdanega od vseh strani od tujcev, in izobražen v nemškem jeziku, prihaja pisec do zaključka, kateri je vsaj po izhodišču bolj Levstikov, nato pa modificiran precej po Stritarjevo: »Začetek naj nam bode živ učitelj, narod; in ko bomo globoko in zares premislili njegov značaj, učimo se druge poznavati, da nam bode tako razlika, ki jo med temi in unim najdemo, novo pojasnilo, nov poduk o tisti reči, ktere želimo: poznavanja naroda in tako samega sebe.« Iz domoljubne romantike v istotako domoljubni začetni realizem rastočemu Jurčiču je narod s svojimi potrebami važnejši nego vsi individualni umet-nostno-stvariteljski imperativi, in zato sklepa on svoj članek z zatrdilom, da slovenski pisatelj le na opisani način pomaga »na narodni podlogi množiti slov. lepoznanstvo, ki je prvi faktor vsake literature«.15 Pa ne samo s Stritarjem se je v tej prvi svoji dunajski zimi shajal agilni Jurčič v svrho literarnih razgovorov, katerih rezultati so potem značilno barvali gori razbrane njegove literarne »Pomenke«, izhajajoče v »Glasniku«, živahni literarni organizator je šel še dalje in je med dunajskimi slovenskimi akademiki ustanovil pravcato literarno društvo. O tej važni literarni učilnici je najbrž on sam pod znamko »strelca« sporočil »Glasniku« v svojem dopisu z dne 20. dec. 1865 naslednje: »Današnji dan je čas splošnega združevanja. Svet je jel spoznavati, da več posameznih udov sklenjenih v eno telo veliko več stori, da tako posamezni celoto izpodbuja in nasproti da po-edini ncče za druzimi ostajati. [Demokratično-aktivistična nota. ki je bila časovna nota tedanjega začetnega realizma in osebna Jurčičeva črta, ni pa je poznal Stritar, a Levstik samo deloma !l... Slovensko literarno društvo, ki se je ravno te dni ustanovilo, ne more se še ravno hvaliti z obilnim številom svojih družabnikov, kajti ni vsak človek ni po naravi ni po osebnem nagonu in veselji zato ustvarjen, da bi s peresom podpiral narodovo slovstvo; preverjen sem vendar, da bode vsacega rodoljuba veselilo slišati, da se mladi pisatelji združujejo in tako vsi učenci in učitelji med seboj drug druzega izpodbujajo in v prijateljski zvezi delajo po moči za isto reč, povzdigo in razvoj materne besede. Društvo ima tedenske 15 Slovenski glasnik z dne 1. iebr. 1866. str. 67. shode. Vsak družabnik se je z lastnoročnim podpisom zavezal ... da prinaša vsako pot... (kolikor moč) kak izviren spis in iz teli doneskov se bodo pozneje tisti izdali, ktere celota potrdi.«16 — V drugem svojem dopisu z dne 19. jan. 1866 poroča Jurčič Janežičevem listu o še nekem drugem društvu, ki se je bilo takrat po vsej verjetnosti po iniciativi dunajske češke mladine ustanovilo kot vseslovansko udruženje, nazvano »Pobratimstvo Slavija«. Tudi to društvo da bo literarno, ker hoče izdajati časopis »Paleček«, »v kterem bode vsaki narodnosti odmerjen predalček za njen jezik«. Jurčič se nadeja, da v »Slaviji« »bodo mladenči slovanski, ki pozneje pridejo v Beč, našli krasno napravo, v kteri bode oživotvorjena lepa Kolar-jeva ideja slovanske vzajemnosti«.17 — V koliko so prihajali ti mladi prvi pionirji naše »mladoslovenske« literature, izobra-žujoči se takrat na Dunaju, v ožji dotik z dijaško mladino bratskega severnega naroda, v tistem času že po večini orientirano »mladočeško«, ne vemo podrobno — ta »Slavija« je bila brezdvomno eno izmed takšnih dotikališč — ne bomo pa se motili, ako rečemo, da je vprav ta na Dunaju študirajoča »mla-doslovenska« mladina iz lehko možnih osebnih stikov sprejemala v svojo ideologijo rusko-panslavistično kulturno-politično orientacijo, ki je ostala potem skupna črta »Mladočehov« in »Mladoslovencev«. Jurčičeva agilnost ni počivala niti za hip,18 marveč se je razmahovala v vedno večjem obsegu, vračajoč se neprestano in najrajši osobito k literarnim načrtom. Pisatelj, ki je bil po svojem lastnem talentu malo lirična natura, je bil po vsej verjetnosti šele iz gori opisanih pogovorov s Stritarjem spoznal in doumel, kakšno izgubo za slovensko literaturo pomeni »staro-slovenska« zatemnitev Prešerna pred slovenskim čitajočim občinstvom. Iz gori po njegovi beležnici posnetih pogovorov s Stritarjem smo razvideli, kako približno je odgrinjal Stritar Jurčiču pogled v naše narodno poetično svetišče. Beležka o sestanku, ki sta ga imela oba dva mlada moža dne 18. februarja 1866 do dveh črez polnoč, vsebuje že neki načrt. Besede te notice: »Da b i b i 1 o res, kar m i j e obljubil« ne morejo pomeniti drugega, kakor pristanek Stritarja k Jurči- 16 Slovenski glasnik z dne 1. jan. 1866, str. 38—39. 17 Slovenski glasnik z dne 1. febr. 18C.6, str. 78. 18 Kar se tiče naglega in ročnega pretvarjanja načrtov v dejanja, je bil Jurčič po svoji naturi direktno nasprotje oklevajočega umetnostnega uživa-telja Stritarja. Ni si zastonj zapisal v svoj notes iz 1. 1865./66. dva naslednja, zanj značilna izreka: »Kdor preveč premišlja, ni dober za dejanje, zakaj kdor hoče trdno in naravnost na delo, mora misliti, da je izučen, ne sme se vedno k preiskovanju teorije vračati. (Hamlet.)« — »Dimidium facti qui coepit habet.« čevemu načrtu, da se nanovo izda Prešeren s Stritarjevim estetsko-kritičnim uvodom. Takoj drugi dan po tem sestanku s Stritarjem je vzel Jurčič v roko pero, da pripravi pot tej izdaji. Poslal je »Glasniku« dopis z dne 19. februarja 1866, v katerem je pod isto znamko »strelca« med drugim pisal: »Slovensko pevsko društvo je namenjeno kmalo napraviti besedo Prešernu in Vodniku na spomin. Prav tako!« Ako si pokličemo v spomin, da so Vodnikov rojstni dan redno vsako leto slavili tudi »Staroslovenci«, zanemarjali pa Prešernova slavlja, nam bo jasno, kam je meril Jurčič z nadaljnjimi stavki istega svojega dopisa: »Žlasti prvega, svojega največega mcža na literarnem polji, menim, da Slovenci premalo slavimo, še bolj premalo pa ne mara beremo in učimo se. Kakor so nam možje druzih narodov še le skazali njegovo pravo ceno, tako bo menda kmalo drugod bolj znan ko doma, kjer se vse premalo pečamo za-nj in že toliko let zastonj čakamo njegovega životo-pisa. Kakor iz gotovega vira vem, prestavljajo se v Angliji ravno zdaj Prešernove pesmi na angleški j e -z i k.«19 —- Nadalje poroča Jurčič v tem dopisu o češkem humo-ristično-satiričnem listu, izhajajočem na Dunaju pod naslovom: »Češiček«. fn takoj se mu iz tega češkega primera sestavi v živahno-organizatorični glavi načrt za podobno literarno pod- O tem prelaganju Prešernovih pesmi v angleščino je zvedel Jurčič iz privatnega pisma, ki ga jc dne 12. febr. 1866 pisal iz Hulla Pavel Turner svojemu prijatelju Josipu Semcu, takrat juristu na Dunaju. V tem pismu piše Turner: »Soznanil sem se z prav vrlim Angležem, in tega zdaj slovenski učim. Pa kaj še? Prešernove pesmi prestavljam v Angleščino, in on ima veliko veselje, ,da mi jih z angležkim pilom prav po angleški pili'. Dopadejo se mu zlo, in sedaj me nagovarja, da vse pesmi Prešernove v angleščino prevedem in on jih bo popilil in izdal. Da me taka sreča zlo veseli si lehko misliš in zdaj sem prestavil že 10 pesmi. Pred vsem pa moram dobiti natančno biografijo Prešernovo in tudi sliko, da poprej v kterem iz med naj boljih angležkih časnikov priobčim pesnikovo biografio z sliko vred ter zajedno izdajo pesmi naznanim... ako Prešernove pesmi prestavim, te treba jo mnogo opazk, da so Angležu razumljive: vsakovrstnih razjasnil mi je pa težko dodati, ker nimam nobene druge knjige tukaj, kot golega Prešerna: obrnil se bom zato na Slovenske ,pisatelje' da mi kritične opazke in razjasnila k pesmam pošiljajo, da prevod ne bode presuh... v skrbi sem si kje in kdo bi mi naj hitreje Prešernovo biografijo poslati mogel, to moram kak hitro mogoče dobiti; prašaj Ti na Dunaji može, ki za to kaj vejo.« — V prihodnjem svojem pismu z dne 4. apr. 1866 piše Turner Serncu, da mu »nikakor ne bo mogoče celega Prešerna prevesti, temoč le nekoliko pesmi«. Pristavlja, da mu je dr. Bleiweis poslal »kratko biografijo Prešernovo«, da pa hoče »za obširniji prevod« počakati »Levstikovo izdajo Prešerna«. »Z prihodnim listom ti pošljem par pesmic v angležkein prevodu — da jih Vaša Slovenska Akademia [literarno društvo dunajsko] kot prvo angležko prestavo iz Slovenskega jezika sprejme in mene za svojega uda sprejeti blagovoli, kar tudi brez diploma velja.« (Drja. Josipa Sernca korespondenca v posesti njegovih dedičev v Celju.) jetje tudi pri Slovencih: »To me spominja«, piše dalje, »da bi tudi Slovencem dobro došel enak list. Zakaj že po svojem značaji je Slovenec tak, da ljubi humor. Naj ga že tare nadloga, naj ga skrbi more, včasi je rad za kak trenotek: vesel. Tudi za satiro bi se pri nas dobilo široko polje.«20 Ako spravimo s tem v zvezo one notice iz Stritar-Jurčičevih pomenkov, ki se nanašajo na humor in satiro, in ako pomislimo, da je kazal v vseh svojih poznejših spisih dobro situirani Stritar mnogo več humorja, nego vsegdar zaskrbljeni Jurčič, bomo s precejšnjo verjetnostjo lehko rekli, da je tudi glede izdaje humoristično-satiričnega lista »mladoslovenskega« imel Stritar prvo misel, Jurčič pa takoj željo, da se ta ideja realizira. Bilo je dne 12. februarja 1866, ko se je v kranjski deželni zbornici vršila debata o Bleiweisovem predlogu, zahtevajočem ravnopravnost slovenščine ne samo v ljudski, ampak tudi v srednji šoli na Kranjskem. In vstal je kranjski nemški grof, sicer tako navdušeni svobodomiselni nemški pesnik Anasta-sius Oriin (Anton Auersperg), in je oblastno govoril: »Ich ... erlaube mir zu bemerken, dass fiir sehr viele, fiir mehrere, ich glaube sogar. mit Ausnahtjie des Religionsunterrichtes fiir alle in slo\venischer Sprache vorzutragenden Facher entweder nur ein einziges vorgeschlagenes, aber noch nicht approbiertes Lehrbuch besteht oder gar keines... Fiir die Zoologie und Botanik existiert nur ein Lehrbuch, namlich die Ubersetzung nach Pokorny, diese beiden Bandchen umfassend (zwei Biicher vorzeigend), die Mineralogie ist jedoch noch im Ausstande. Es ist aber fin- den lernbegierigen und namentlich den im Unter-richte in der Selbstbildung weiter vorriicken wollenden Schiiler wirklich traurig, im Besitze dieser beiden Biicher sagen zu miissen wie der griechische Philosoph: Omnia mea mecurn porto. (Heiterkeit.)«21 Opozorjeno bodi na zanimiv slučaj, da je na tak način govoril o slovenski šolski literaturi kranjski grof ravno 12 dni pozneje, odkar je bil Jurčič v »Glasniku« zapisal, da imajcr Slovenci »še vendar nekaj literaturice, tako da je ne odnese kdor-si bodi v culici po svetu«. Naši nemškutarski dopisniki nemških listov pa so sedaj neokusno grofovsko šalo glede slovenskih učbenikov izrabili po svoje in razbobnali po svetu, da je grof Auersperg prinesel v kranjsko deželno zbornico v žepnem robcu vso slovensko literaturo! Ta stvar je morala gotovo globoko v dušo zgrabiti Jurčiča in Stritarja, ko sta dne 18. februarja 1866, torej v času. ko je šla ta novica po nemških listih, sedela — najbrž po neki 20 Slovenski glasnik z dne 1. marca 1866, str. 119. 21 Anastasius Griins Werke. Herausgegeben von Eduard Castle. VI. T., str. 247. dunajski vseslovanski slavnosti22 — »do dveh čez polnoči« v skupnem literarnem pomenku v kavarni in kovala načrte o uspešnejši organizaciji slovenske literarne produkcije. O tem, kako je dr. Bleivveis v kranjski zbornici zavrnil grofa, češ, da učnih knjig ne izdaja nihče poprej, preden nima zagotovila, da jih bodo smeli v šoli tudi rabiti, nemški listi niso pisali. Jurčiča in Stritarja je to smešenje slovenske literature bolelo tem bolj, ker sta se zavedala, da mu dr. Bleiweis v tem obsegu, v kakršnem se je kolportiralo po nemških listih, ne more izdatno stopiti nasproti; saj je vendar on sam s svojimi »Staro-slovenci« vse svoje življenje omalovaževal slovensko lepo knjigo — tvorečo pravzaprav jedro »literature « — ž njenim vrhuncem Prešernom vred kot nepraktično in maloporabno »lahkonožno beletristiko«. Takrat, v teh okoliščinah in na tem večeru se je po mojem mnenju vglavi podjetnega Jurčiča, ne Stritarja, rodila ideja »Klasja«, ideja, da se prične izdajati zbirka vsega dotedanjega pomembnejšega slovenskega leposlovja, ideja, da se inventarizira in publicira leposlovna slovenska dediščina, na podlagi katere naj bi ustvarjal in gradil novi rod. Jurčič in Stritar sta se najbrž že ta večer marsikaj domenila o načrtu in se po vsej verjetnosti zedinila tudi glede izdajatelja, ljubljanskega nemškega knjigotržca Wagnerja; samo glede naslova zbirke si še nista bila na jasnem. Zanimivo je, da je bil Jurčič Stritarja tako užgal za to idejo, da mu je ta — verjetno, kmalu po teh in takih dogovorih — pisal naslednje, v celoti doslej še ne publicirano (nedatirano) pismo: »Ljubi g. Jurčič! Žal mi je, de Vam ne morem bolje postreči. Če bo vse tako težko, kakor je začetek te reči, bo res križ! Sinoči, ravno ko sem se v postijo vlegel, mi pride misel, de bi ime= novali to stvar: Klasje. G. Wagnerju recite de je to ravno tako, kakor bi rekel po nemško: Klassiker! Pa brez šale. Meni ime ni popolnoma všeč pa akoravno sem pozneje veliko premišljal, nisem najdel nič boljega. Se ve da, o pondeljek zjutraj človeška glava ni bog ve kaj! Klasje — to pravi, de je vender žito malo odraslo, de ni kakor več trava — in pa na drugi strani — de ni slama. Pod tem imenom boste lahko po pravici in brez zamere izpustili: Bilca — ker so ga same bili! Pomislite malo, morebiti je to ime ravno tako dobro kakor ,Cvetje' — ali pa morebiti še bolje. Se ve da po nemško se to ne da prestaviti — zakaj klasje ni ,aerenlese' (spicilegium). To bi bilo g. Wagnerju malo težko dopovedati. Ce mu je prav ta prestava pa tudi ni nič napačnega. Rekel sem: pomislite — pa to ni prav — kakor hitro Vam ime ni všeč, koj ko ga berete — pustite ga — sans frase! Nič ni prida! Zakaj, kako se ta reč človeku koj glasi — ko jo pervič glasi — to se vpraša — tu nič ne pomaga mo--drovanje! Sv. Juri je bil gotovo pošten mož, in njegovo ime. dobro ime, če ga človek prav pomisli, pa vender bi človek notel Juri biti. — Kar se tiče mojega imena — ki je tudi dobro ime — vsaj ubil nisem še nikogar 22 Slovenski glasnik z dne 1. marca 1866, str. 119. (Jurčičev dopis.) doslej ■— še sebe ne — sem sklenel — de ga l 'am prepustim — pa vedite, de sem Vam dal, kar imam nar boljega! — Vprezite ga torej — je šlo! zraven svojega — Saj ste bili že tako enkrat z enem vpreženi — in jez tudi nisem samec — in pa vklenite naji tako — de boste Vi znotraj — jaz pa zunaj — to pa tirjam od Vas 1. zato, ker mi je le tako mogoče voziti ■— (če ne bi šlo vse naskriž). 2. pa zato ker sem star ji od J'as — (pri nas vsaj voli tako vklepajo), in še tretjič mi morete to dovoliti iz prijaznosti in ,dvor'ljivosti, ker pri nas ima unajni zmirom veči veljavo 11 Res —- saj tudi Alfabet tako govori — če ne bo morde ta reč z glagolico tiskana! Še tega se manjka! Pa bog daj srečno vožnjo — Vari nas prehudih klancev ■— debelega kamnja na cesti in drugih enacih napotij. Pa še enkrat! Nikar ne jemljite nasvetovanega imena — če imate enacega ali pa celo boljšega to bi mi ne bilo nikakor prav. Imenovala bi se torej ta stvar: Klasje ,iz domačega polja, (ali pa ■— iz slovenskega polja — ali slovenske literature, ali si. slovstva — ali pa samo Klasje ali pa — Bog ve kako —) zbrala, izbrala, nabrala, pobrala — razbrala — itd. kakor mislite (de bi to reč le tudi drugi brali!) Jan. (ali I. — Iv. itd kakor čete) Jurčič in Jož. ali Jos. Stritar (zdaj je počilo! — jez bi nar raji pisal J. pa imam strica ki se rrju pravi Janez — pa je vsaj med duhovnimi dobro znan!) — Založil in natisnil (ali tiskal) Otto Wagner v Ljubljani! Bog ga živi! Še enkrat! imeni morate tako stati — pisal sem o tej reči, ki se sama po sebi ume — zato toliko — ker sem se bal, de bi morde iz kake napačne ponižnosti ne prestavili imen — povsod je taka navada tako more biti — res — drugače ne dam dovoljenja! Zdaj pa moram končati te čenčarije, če ne — bom še to ubogo ime Klasje zbrisal — čedalje manj mi je všeč! Zbogom — Dobro se imejte Vaš Stritar Sicer pa vse ravnajte po svoji previdnosti nikar preveč boječi ne bodite — stopite na perste ■— pa bog daj srečo!«23 Dne 1. aprila 1866 je zvedela slovenska čitajoča javnost iz »Slovenskega glasnika« za to novo slovensko izdajo, ki je imela postati podlaga »mladoslovenske« literature. Tam se je v posebni notici čitalo, da začne pod naslovom »Klasje z domačega polja« — Stritarjev predlog glede naslova je bil torej obveljal — in »pod uredništvom gg. J. Jurčiča in J. Stritarja izhajati v O. Wagnerjevi knjigarnici v Ljubljani zbirka najboljih del slov. pisateljev z dodanimi kritičnimi uvodi, življenjepisnimi črticami in kamnotiskaiiimi podobami«. Prvi snopič, obsegajoč Prešerna, da izide »že v nekoliko dneh«, za Prešernom pa »Levstik, Jenko, Vodnik, Koseski, Cegnar, Erjavec. Slomšek, Terstenjak, Toma«, Valjavec, Vilhar in drugi. Vverstile se bodo tudi kritično razbrane slovenske narodne pesmi, biseri naše domače poezije, kterih imamo veliko med narodom nabranih, in še nikjer tiskanih.« Aktualna zveza z Auerspergovim govorom kot neposrednim povodom te izdaje se je čutila v naslednjih besedah tega 23 Rokopis pisma v Jurčičevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. — Odlomek pisma ponatisnjen v uvodu moje »Stritarjeve antologije«, str. 17. .1 určič-Stritarje vega oglasa: »Rojaki! Koga niso v srce skelele nemile besede, s katerimi so nam posebno pred nekimi dnevi očitali uboštvo naše literature? Ako ravno pa dušno blago slovenskega naroda, če ga primerjamo z njegovim številom, v resnici ni revno: vendar je tako raztreseno', da ga le malokdo vsega pozna, ne malo ga pa tudi iz mnogoterih razlogov dozdaj še ni zagledalo belega dne.« Nadeje, ki jih stavi ta oklic v novo podjetje, se v njem utemeljujejo docela v zmislu namena, ki ga je — kakor smo ugotovili — pripisoval slovenskemu leposlovju Jurčič v svojih »pomenkih«: »... sme se morebiti upati, da bo to delo vsaj nekoliko pripomoglo, da se tudi naši narodnosti, našemu jeziku skaže pravica, ki mu gre po božjih in človeških postavah.«24 Glavno organizacijo izdaje je vzel v roko agilni Jurčič, ki se je nemudoma o velikonočnih počitnicah 1866 odpeljal v Ljubljano, ne samo, da se dokončno dogovori z založnikom, ampak najbrž tudi zategadelj, da pridobi za novo literarno trozvezo — Levstika, kateri je bil Stritarjeva in Jurčičeva literarna avtoriteta, po njunem mnenju žalibog takrat preveč zagrizena v slovnične koreninice. Da bi imel Jurčič pri Levstiku lažji posel, se je še Stritar obrnil na Levstika v posebnem (nedatiranem) pismu,25 v katerega uvodu se Stritar kaže informiranega o Levstikovem otepanju z nemuzičnimi »veljaki« v domovini, izkušajoč z dobrodušnim humorjem izvabiti Levstika od slovnice k lepi knjigi: »Akoravno... ti veliko let že nisem pisal«, piše Stritar v tem pismu, »sem pa vender vedno mislil nate. ... Kolikorkrat se nam je pri olu ali pri kavi vnela govorica o revni naši domovini, o naših .veljakih' in možakih, o naši .literaturi' — kdo bi nam mogel pomagati tu in tam — in enacih žalostnih rečeh — vselej smo se spominjali Tebe. posebno pa jez sem te pogostoma jemal v misel, tode ne zmi-rom tako, kakor bi bilo Tebi všeč. Pridigoval sem o Tebi in prerokoval, de zapustivši svoj očetov dom zdaj pri slovničar-jih presice paseš — gorje mu, ki je zakopal svoj talent — drevo, ki ne obrodi sadu itd. — gramatika sicer mora priti, ali gorje mu, po korruur pride!« Šegavo-zbadljivo Stritar Levstika v tem pismu naravnost dolži, da je on, ki je popustil poezijo, kriv, da se v slovenskem literarnem logu sedaj »šopirijo in repenčijo, regljajo in čivkajo: Berlez, škorec in kralji-ček Vrabec čuk in mnogi tiček«, pristavljajoč: »... nar več pa vrabcev in kraljičkov.« Ko ga je tako »na pol v šali, na pol zares« oštel, mu resnobno zakliče: »Ti nisi, bogme! vstvarjen 24 Slovenski glasnik z dne 1. apr. 1866, str. 155—156. 25 Objavil je to pismo v nepravi zvezi (kakor da bi se tikalo sodelovanja pri »Zvonu«) dr. Avg. Zigon v »Slovanu«, 1916, str. 41. za kerta, ali za drekoberbca. Zakaj te ni na Tvojem mestu, ker te je tako treba?« — Po tem uvodu Stritar prosi Levstika, naj prepusti Jurčiču svoje pesmi, da jih uvrstita kot poseben zvezek v »Klasje«. Za sodelovanje pri izdaji ga še ne prosi, poudarja pa, da bi bil po njegovem in vseh mislečih Slovencev mnenju zmožen voditi to podjetje edini Levstik: »Pa vsaj podpiraj nas, ne bom djal, kolikor moreš, le kolikor vtegneš. G. Jurčič, poštena duša. pametna glava — (bog mu daj dobro!) Ti bo bolj na tanko govoril o tej reči. Jez Te prosim za zdaj le tega. Izroči mu kar imaš lepoznanskih spisov — bo že on zbiral, ki ima več časa kot Ti — in nekoliko tudi jez — ker je moje ubogo ime prišlo v to reč, kakor Pilatovo v kredo. Če T i ne daš svojih reči — ne bo česa natiskavati.« Končno Stritar Levstika še enkrat roti iz štirih titulov: ker je Laščan kakor on, ker je zavoljo njega v osmi šoli »preganjanje terpel«, ker zanj med mladim naraščajem reklamo dela in — ker ga ima rad. Istočasno in v istem zinislu je Levstika po vsej verjetnosti obdeloval in nagovarjal tudi v Ljubljano došli Jurčič, ki je obenem vse potrebno in uspešno opravil pri založniku Wag-nerju. Jurčič je Levstika najbrž že naprosil za filološko pomoč pri tekstiranju posameznih pisateljev, dalje za to, da bi jezikovno pilil tudi uvode, zlasti one, ki bi jih napisal Stritar, kateri je bil takrat precej zaostal še celo v pravopisu, kratko-malo: da bi prevzel mesto tehničnega urednika. Levstik je v to privolil, in značilno je, da je Turner na Angleškem že 4. apr. 1866 vedel, da izide »Levstikova izdaja« Prešerna. — Založnik je želel, da bi mogel že v marcu 1866 pričeti s tiskom prvega snopiča, in je zahteval od Stritarja nemudoma rokopisa. Stritar je Wagnerju poslal prvi (biografski) del svojega uvoda k Prešernu in je to sporočil Levstiku v naslednjem (nedatira-nem) pismu, napisanem okrog 21. marca 1866: »Dragi moj! Akoravno ne vem, če si prejel moje pervo pismo, ki sem Ti ga poslal po g. Zupanu, se moram vender zopet na te oberniti. V strašni stiski sem. Obljubil sem bil svoj rokopis ,o Preš. živi j. in poez: poslati do 21. t. m. Reč se je zakasnila — Ne bil bi mislil — de pojde tako hitro z našim novim početjem. Pa že me je pridušil g. Wagner — de naj mu pošljem svojo ropotijo — brez odlaška! — Nemogoče mi ie za zdaj vse poslati — Poslal sem mu danes le Preš. življenje, prosim Te — preglej to na naglem skerpano reč — popravi — dostavi — kar te je volja — saj moram reva z vsem zadovoljen biti. Samo to te prosim, če Ti je mogoče, ne spravljaj v moj bogi spis še nor novejših ali prav za [pravj nar starjih oblik — tako bolj po sredi — sicer pa — ne moja — temuč tvoja volja se zgodi. Jutri ali pa vsaj pojuternjem že bom poslal en del drugega spisa o Pr. poezijah, ki bo pa veliko dalji. Ne zameri — morde se že še najde priložnost, de Ti kakorsibodi povernem — kar mi boš storil. Ti si edini, ki bi bil mogel to reč spodobno prevzeti — kaj jo pa nam ubozim revam prepuščaš. Posebno preširnovo življenje je strašno jalovo — kar so mi ljudje podali — večidel ni bilo za rabo — Ti pa neki nar več veš. To prav na naglem ■— Glej de W'agner ne bo preveč hud — Zbogom Tvoj Stritar Od Jurčiča ne čeme ne bele.«-" »Klasja« prvi snopič, obsegajoč Stritarjev uvod in del Prešernovih pesmi tja preko sredine »Lenore«, se je pri Bambergu hitro stavil. Prvo polo je dobil Jurčič v korekturo na Muljavo, kjer je bival na velikonočnih počitnicah in odkoder je pisal Levstiku naslednje pismo z dne 10. aprila 1866: »Dragi Levstik! Včeraj sem prejel prvo polo Klasja. Pozna se jej, da je bila prej v vaših rokah kakor v tiskarnici ter da ste zastarane oblike g. Stritarjevega jezika ogladili in opilili za kar sem Vam prav hvaležen. Wagnerju sem poslal Preširnove pesmi, ktere sem popravil po oblikah kolikor sem se upal.-7 Ako boste Vi tako dobri, da prevzamete tudi teh korekturo izvolite predrugačiti kar sem jaz ali zgrešil ali opustil, kakor sprevidite.'!S Prosim Vas tudi da priložite še ne natisnen sonet, ki ga imate. — Ravno: kar sem prejel tudi pismo od svojega prijatelja Stritarja.-9 Toži da mu ne odpišete. — Če Vam je količkaj mogoče zberite vsaj poglavitne svoje spise do konca tega meseca, ko grem jaz na Dunaj, da je vzamem seboj. Stritar je namreč, kakor sva se že popred menila in kakor mi zdaj piše. namenjen o vaših pesmah in spisih pisati kakor zdaj o Preširnu. Zato pa je potreba, da je najprej ko moči prebere in preštudova. Wagner mi je še dndan nekaj omenil, da vas ni volja dati svoje podobe in črtic za življenjepis. Jaz pa upam, da se boste dali kaj pregon voriti in da ne boste hoteli našemu programu skaze delati, v kterem podobe in življenje posameznih pisateljev obetamo. Saj kar se življenja pisov še živečih pisavcev tiče, menim, da sem Vam že opomnil, da je misliva napraviti kar se najkrajše da. Kakor ste brali, marsikomu naše mlado dete ni po volji. Marn je baje — hudič mu jetra! — v Danici svoje bose razkladal in celo g. Radič, kakor najbolji poznavalec naše literature nam je kakor mi pripovedujejo v Triglavu nekove ,winke' dajal, da našega očanca Bleiweisa med našte< timi slov. klasiki ne najde! Menim pa da se [za] take winke malo menimo. Bog nam daj skoro ,Pavliho'! S spoštovanjem ves vaš prijatelj J Jurčič Na Muljavi (pošta Poesendorf) 10. 4. 66. Za vašo slovnico sem Vam prav hvaležen, da ste jo pisali. Z veseljem sem jo pregledaval in marsikaj našel česar nisem vedel. J/«30 Original pisma v Licejski knjižnici ljubljanski v Levstikovi zapuščini. 27 Iz tega mesta sledi, da je bil prvi modernizator in popravljatelj Prešernovega jezika pri tej izdaji —■ Jurčič. 28 Iz teh Jurčičevih besed bi sledilo, da Jurčič šele v tem pismu naproša Levstika za korektorja »Klasja«. 29 Tega Stritarjevega pisma nam Jurčič ni ohranil. 30 Original v licejski knjižnici ljubljanski (Levstikova zapuščina). To Jurčičevo pismo vsebuje med drugim zlasti to zanimivost, da pisec v njem označuje, kako sta si bila pri tej izdaji naravnost po programu razdelila vlogi Stritar in Jurčič. Poslednji je bil po vsej verjetnosti organizator izdaje naših klasikov, pri kateri je prevzel Stritar nalogo, da zanjo večino avtorjev, ki bi v zbirki izšli, estetično-kritično oceni v uvodih. Za jezikovno stran uvodov in tekstov pa sta se oba zatekla k Levstiku, kateremu sta prepuščala tudi tehnično uredništvo, dasi sta pri prvem zvezku čitala korekture tudi Jurčič in Stritar. Značilno je tudi to, kako pogumno stališče zavzema v tem času mladi Jurčič nasproti ugovorom s »staroslovenske« strani. Nemško glasilo prvakov »Triglav« je bilo že koncem marca 1S66 prineslo kratko notico o novem podjetju, navedlo imena avtorjev, katerih dela so se vzela v program, k čemur je no-tičar pristavil: »Wir vermissen in der genannten Auffuhrung die Namen eines Ledinski, Razlag, Blehveis, Krek, Malavašič u. a. und lioffen. dass dieser unser Wink — nur im Interesse der Sache — beniitzt \verden wird.«:n — Jeranova »Zgodnja danica« pa se je bala za ljubo »nedolžnost« slovenske literature. Nepodpisani pisec — kakor Jurčič meni, prof. Jos. Marn — je tam poizkušal pogumne pionirje »mladoslovenske« struje spraviti pod konservativno okrilje »staroslovenske« ideologije. Vsebina dotične beležke v »Danici« je bila naslednja: Napoveduje se nam »Klasje«. Založnikov oklic »še posebno pristavlja, da pride za Prešernovimi deli precej Levstik na versto. Izdade se, pravi, njegove vse do zdaj že natisnjene vender ne vse izdane pesmi in tudi še drugi njegovi spisi. — Pomisliti je le pri tej reči, ali se smejo z dobro vestjo vse Prešernove pa Levstikove pesmi dati v roke slovenski mladini.« Nato poizkuša beležkar podstaviti cokljo mladim započetnikom prve izdaje slovenskih klasikov s tem, da jim obrača pogled drugam. Trdi, da ima on pomiselke zoper izdajo pisateljev, katerih dela, kakor on" meni, »imamo večidel v rokah in dnarja sploh primanjkuje«. Zato svetuje vseučiliškim slušateljem, »naj se raji vsak po svojem nauku poprimejo veljavnih učnih knjig za srednje šole in naj te nam pridno Slovenijo. S takim delom bi podučevaje sami sebe [čuden pojem o spisovanju učbenikov!] koristili sebi, našim šolam in slovenskemu narodu, kteremu se je v zadnjem deželnem zboru britko očitalo, da nima potrebnih bukev za vpeljavo slov. jezika v srednje šole«. Končno daje Marn mladim pisateljem nasvet, naj pišejo rajši za »Mohorjevo družbo«, Janežičevo »Cvetje« in Geršakovo 31 Triglav z dne 27. marca 1866, str. 100. »Čitavnico«, kakor tudi za »Matico«32 najbolj seveda iz tega vzroka, da bi ostali lepo pod kontrolo »starih«... Culi smo, kako je Jurčič, kateremu so se iskrile oči od vse drugih in drugačnih literarnih idealov, kvitiral vse te »migljaje « in »nasvete«. Želel si je kot odgovor na vse to — šaljivega lista »Pavlihe«! Jurčič-Stritarjev — najbrž na njunem dunajskem večernem sestanku dne 18. febr. 1866 sklenjeni — načrt »Klasja« je užgal Levstika v Ljubljani in ga nagnil, da je stopil s svojima učencema v plodovito literarno t r o z v e z o. Levstik ni prevzel samo korekture v Ljubljani tiskajoče se zbirke ter prireditve Prešernovega teksta, marveč tudi vrhovno literarno arbitražo nad prispevki, zlasti nad Stritarjevim uvodom. Ko je bil že v rokopisu in vsaj deloma tudi v tisku prekorigiral Stritarjev uvod, je končno odgovoril Stritarju na omenjeno njegovo pismo, v katerem ga je Stritar v svetopisemsko prikrojenih šaljivih stavkih klical z jezikoslovnega na literarno polje. Tega prvega Levstikovega odgovora Stritarju nam adresat žal ni ohranil. Ohranjen pa nam je Stritarjev odgovor Levstiku z dne 12. aprila 1866, ki se glasi: »Dragi moj! Narprej lepo hvalo za Tvoje pismo! Kar mi praviš o svojem jezikoslovstvu me prav veseli, pa saj prav za prav sem vendar le vedno mislil, in prepričan bil, da ne boš pozabil jedra memo lupine. Zdaj, mislim, si za slovensko slovnico dovolj že storil, saj gre že vsa slovenska ,inteligencija' za tabo, kakor ovce za ovnom, ki zvonec nosi kakor Bleiweis pravi — in tudi jez uboga zgubi ljena ovčica bom mogel sčasoma pricapljati za Tabo; noben človek Ti ne more očitati, da ni res, kar praviš, to de: summum jus summa saepe iniuria! — est usus, penes quem... itd. marsikaj bi mogel človek še povedati iz sv. pisma, samo kar se tiče tistega Vašega r-a (mraz me trese!) Vam nikakor ne morem pritegniti; dosledno bi mogli pisati tudi: bk, prtknt, itd! — Bog daj, da bi bilo enkrat večne abecedne vojske konec! Nikar pa ne misli, da sem zaničevavec jezikoslovstva, saj me je samega obsodil bog v ta žalostni stan, seveda znam bolje pisati po latinsko in gregovsko, kakor po slovensko; bog Ti meni grehe odpusti. Kaj si Ti že koristil slovenski pisavi, nihče ne sflbznava bolje od mene; ali jez sem Ti veliko bolj hvaležen za novi edino pravi duh, ki si ga vpeljal, kakor pa za čerke. Vsakemu pridigujem, kdor me če poslušati, da nihče ne zna pisati po slovensko, t. j. v slov. narodnem duhu, in zraven pa pametno, zdravo, logično, karakterično, humoristično, pošteno, itd. kakor Ti, nar bolje za Tabo pa tisti, ki se tebi nar bolj bliža. In ta hvala Ti mora nekaj veljati, ker pervič sem pameten človek (dobro blago se samo hvali!) drugič pa ne hvalim rad; še mislim, da prerad grajam in zabavljam; marsikdo mi to že pomni pa če bog če, še marsikdo bo pomnil! Pa zagazil sem; nisem mislil o tem govoriti, le odgovarjati Tvojemu pismu. Kar praviš mojemu: življenju Preširnovemu, je popolnoma resnično — jez to vživo čutim; pa kaj se če! Vsa ta reč se je prenanagloma veršila! 32 Zgodnja danica z dne 1. apr. 1866, str. 75. Kdor hoče spodobno pisati o takem možu, treba mu je priprave, pre-miselka, ,študij*, pripomočkov za vse to je pa treba časa, prostosti, dobre volje itd. Ko bi bil to reč prej vedel, bil bi po časnikih razglasil; naj mi pošlje, kdor kaj ima, kar si bodi o Preširnu; treba bi bilo dobiti od Bleivveisa korespondenci j o Preš. — Čelakovskove rokopise iz muzeja in sto drugih reči. Vse to mi je bilo nemogoče. Kar se tiče tiste ,gerbaste' ljubezni, je reč res mikavna — pa za Preširnov pevski značaj brez po: sebne koristi. Kar ti terdiš o nji, je voda na moj malin! Saj Lavra je bila neki tudi prava šavra, kakor jo popisujejo nekteri; černa neki, kakor primorec, itd. . . Saj druhal ne ume — kako se poetuje!. O .dohtarji' nisem Tvoje misli; po mojem ta ljubezen ne zadeva tistega ,ideala'. Če je pesem že osebna, kar je res videti, moramo misliti, da ima pesnik dve ljubezni, eno za v delavnik, eno pa za v praznik — sicer bi bilo kaj dolgočasno! — obširneje ni moč tu govoriti — Res! kaj pa misliš o ,zgubljeni veri?- To vender ne mote iti na ideal! — Od kod imaš pa drugi det napisa: učenec filozofije? Ne vem, kako je to, pa jez sem si ga zmirom mislil na Dunaji? se ve da je to na zadnje le idiosynkrasia. Tacih reči jez, po pravici povem, prav nič nisem preiskaval! Kar se tiče moje pisave, je resnično kar praviš, da bi tako ne bilo; in resnično je tudi, kar si si le mislil, ne pa izgovoril. Jez' nisem in ne bom slovensk pisavec; prej se nisem učil, zdaj pa sem že prestar; pa nikar ne misli, da mi je to otožno misel zbudila še le Tvoja tako rahla, pohlevna opombica. Da ne govorim o gramatiki, vsa moja pisava (v širjem pomenu) ni, kakoršna bi mogla biti — To sem tudi že zgovoril Jurčiču! Tudi ne mislim stopiti v ,tisti trop — ki se poti in trudi'. Ko bi že imel semtertje kako pošteno misel, mi je pa jezik tako nevsmiljeno okoren — da se mi božiča misel smili v taki borni obleki; pa saj jezikoslovstvo je tudi lep stan, bog mi ga ohrani, in me pripravi zopet na staro pot, ki sem jo bil zapustil v slepi prevzetnosti! Le tu pa tam kako zabavljico, kako pušico, mislim spustiti — ali pa vsaj s koprivami ljudi šegetati — se ve da nepoštene ljudi — poštene ljudi imam rad, na vsacega bi naredil eno odo, elegijo ali kaj tace ga — to de ne bilo bi jih za en zvezek! to se pa ne izplača. — Pa, govoriti sem hotel o svojih napakah, ne tujih! —■ Zakaj jih pa nisi popravljal!, saj sem Te prosil. Ti si malo preveč delii katen in diskreten, — tudi kar se materije tiče, bi Te prosil, da mi po* praviš, kar Ti ni všeč. — Hvalo! za skerbno korekturo! Ali je mogoče še kaj popraviti —-malenkosti! Na 6. strani v sredi 1800. leta manj/ka] pike za: leta. Na 7. str. si ravno tiste besede dostavil, ki so mi bile ostale v peresu! str, 8, 12 versta od spod. nenavadnemu manjka. Str. 13. 9 vr. od sp. zvezi z. (s) Znano Ti bo, da pisava Shakespearovega imena ni dognana, piši na zadnje e, ali ne. seveda mora biti zmirom enako do zda j naj veči pesnik, si prav dobro pristavil, str. 15. 12 v. od zg. je mislim v rokos pisu 1 ile ne bile To so malenkosti, ki jih človek komaj zapazi. — Tvoj odgovor na moje vprašanje: kaj misliš o mojem spisu? mi ni nikakor po volji. Akoravno mi je peščica Tvoje hvale več, kakor dva mernika Bleiweisove in vsih ki so zapisani v njegovo bratovščino, bilo bi me vendar še bolj veselilo, ko bi mi bil malo obširneje razložil, ali tudi Ti tako, ali enako misliš o Preširnu, ali kako. Bojiš se, da moj spis ne bo vseobsežen — gotovo ne! premalo časa sem imel! posebno proti koncu, ko me je Wagner naganjal sem hitel bolj kakor je prav; tudi nisem bil vedno take volje, kakoršne je treba za tako delo. Ko bi še kdaj kaj enacega pisal — bi že drugače vedel — kako in kaj. Zato imeta poterpljenje Ti in Jurčič kaj drugi poreko, mi tako ni mar! Zdaj pa — kar je nar imenitneje. Si že dal svoje reči Jurčiču —-Če ne — pri živem bogu — daj, daj — bis dat, qui cito dat — nikar ne pregleduj in ne popravljaj; saj mislim Ti je Jurčič že povedal — da Tvoje reči so nama glavna podpora — sicer bo te reči kmalu konec. Saj mislim da morde veš, če nisi tako neumen — da Tvoja nar slab ji reč je stokrat bolji, kakor nar boljša vsacega pisarja slovenskega, kar jih zdaj živi. Povej mi, če ga veš enega samega poeta razen Tebe in pa še Jen: kota — in kupil bom njegove pesmi (če jih je izdal) in Tebi jih v dar poslal!! Sinoči sem zopet enkrat Tvoje pesmi prebral v postelji — Mi Preširna nismo vredni, Ti sam svojih pesem nisi vreden, ker jih ne spoznaš. — Dixi! Zbogom! Tvoj Stritar Sakrabolt kak pismo pisec (slava!) sem na enkrat postal! Če vtegneš odgovori mi kaj! — Na koncu mojega spisa, v datumu, če hočeš postavi Aprila, mesto Marca. Še nekaj! Nek Dr. Vošnjak v slov. Bistrici mi je poslal pred nekimi dnevi zelene bukve z zlato obrezo, tancega rumenkastega popirja čedno popisane z različnimi pesmami. Pravi, da mu jih je dal nek Killer, kupec v Kranji, on pa da jih je prejel od Preširna, svojega .prijatla' v spomin, g. Killer terdi, da jih je Preširen sam spisal — meni se to ne zdi kaj verjetno; res da ne vem kako piše Preširen, vendar se mi zdi pisanje preveč gladko, lično, čedno zraven pa precej, precej čudnih pogreškov, ki izvirajo, kakor se vidi, bolj iz nevednosti, kakor pa iz malomarnosti — n. pr. vedno piše: Sollo: Ta je vendar le malo prehuda — seveda je nazadnje mogoče, da bi jih bil Preširen spisal prav mlad še, pa zopet me nekaj moti — kar morde ni taka malenkost, kakor je viditi — bukvice so mogle precej drage biti — ali bi bil dal fant al in toliko zanje — seveda je spet mogoče, da bi jih bil dobil po drugi poti! — Sploh! vse skupaj mi nekako kaže, da ta svetinja ni avtentična. Bog in Preširen naj mi odpustita, če se motim! Kmalu bi bil pozabil povedati kaj je v njih pisano. Že to ti kaže. da ne more nič posebnega biti. sicer bi Ti bil o tem narprej govoril. Večidel so Vodnikove pesmi, ki so ze znane Knobelnov: jetnik! Nekaj .larnikovih. Fridolin precej dobro prestavljen, morde Vodnikov, Pegam in Lampergar. posebno pa 45 tako imenovanih Anakreontovih (ki jih pa Anakreon ni spisal) v znani V. prestavi. Tudi nekaj fantovskih, ena se glasi: Kamerza Zirkviza. Lub'za Altar. Zusiki Bukvize, Franzel pa Far. — (tako meroma je vse pisano) Ta je res viditi, kakor bi bila Preširnova. Le me še, le me še, Celo noč pela Potlej bom spala; Strunica, Če pa ne, če pa ne. Zjutraj pa vstala Drujga bom zbrala! Kurbical To je vsaj krof t no, ne ? 1 Rekel si neki Jurčiču, da si tako dobro znan po Ljubljani, da ni treba nič natanjčnega A dresa. Saperlot! Samo ne vem kako bi si to mislil! Ali te morde poznajo kakor slab denar! — Za Štrajnerjevega Načeta je tudi vedel vsak otrok — Če hočeš Ti bom zapisal na pismo: Fr. L. v Evropi! To Ti bo vsaj zadosti, ne! Kakor je neki enkrat nekdo nekoga nekje v Ameriki vprašal: Slišite, ne zamerite, kod se gre pa v Evropo. Iz tega vidiš, da sem danes posebno židane volje; kakoršno Ti vošim ali želim — kadar boš meni pisal Zbogom!«33 33 Original pisma v licejski knjižnici v Ljubljani (Levstikova zapuščina). Zanimivo je to Stritarjevo. Levstiku namenjeno pismo v mnogoterem oziru. V njem naliajamo najprej izrečno izjavo, da je bil tudi Stritar Levstikov duševni sin, zlasti, da je s pridom čital_ in si v spomin vtisnil Levstikovo »Potovanje iz Litije do Čateža«, odkoder si je bil zapomnil osobito učiteljev nauk, da je treba pisati »v slovenskem narodnem duhu«. Sedaj se je bil po dolgem oklevanju odločil, da stopi tudi on »v trop, ki se poti in trudi«. Iz opombe, da mu bo še marsikdo pomnil, da rad graja in zabavlja, vidimo, da je bil Stritar že takrat sklenil nastopiti v slovenski literaturi kot kritik. Iz vsega pisma nam odseva piščeva radoznalost, kaj neki poreče k prvemu njegovemu estetično-kritičnemu debutu prva tedanja kritična avtoriteta na Slovenskem — Levstik. Stritar je malce razočaran nad tem, da mu je poslal njegov literarni mentor samo nekatere kritične opazke in dostavke, tičoče se zgolj podrobnosti Prešernovega življenjepisa, ni pa mu sporočil ničesar o tem, kako on sodi o Stritarjevi splošni estetični karakteristiki Prešerna, katera je bila estetu Stritarju pač važnejša kakor biografske podrobnosti, za katere se je zanimal filolog Levstik. Iz navedenega pisma tudi zvemo, da je bil Levstik v svojem [dosedaj neznaneml prvem pismu, ki ga je bil pisal glede Klasja« Stritarju, precej ostro obsodil Stritarjevo zastarelo pisavo, sicer najbrž bolj med vrsticami, ker piše Stritar: »... resnično je tudi, kar si si le mislil, ne pa izgovoril«. Na to jezikovno kritiko reagira Stritar v znani svoji občutljivosti z nekoliko teatralno pozo, zadobivšo obliko navideznega sklepa: »Jez nisem in ne bom slovensk pisavec...« In da spravi v sklad s to pozo svojo prej izraženo namero, nastopiti kot kritik, dostavlja, da bo spustil »le tu pa tam kako zabavljieo«, ako bo »imel semtertje kako pošteno misel«. Kako visoko mnenje je imel Stritar o Levstiku kot pesniku ter beletristu, se zrcali iz zaključnih vrst podpisanega dela pisma, kjer izraža Stritar bojazen, da bo »Klasja« kmalu konec, ako jima Levstik ne izroči »svojih reči« v natisek. Po programu »Klasja« sta bila Jurčič in Stritar namenjena izdati Levstikove pesmi takoj za Prešernovimi. Kdor bi iz navidezno maloupnega, v resnici pa samo v prirojeni rahločutnosti troho prizadetega tona tega Stritarjevega pisma sklepal, da je nastopil Stritar s svojim spisom o Prešernu zgolj na prigovarjanje Jurčičevo in da sam ni imel kdovekaj deleža pri projektu te nameravane izdaje slovenskih »klasikov«, bi se po mojem mnenju motil. Sicer je brezdvomno res. da je bil Jurčič glavno gibalo pri tem podjetju; saj vemo iz nekega poznejšega pisma, ki ga je Jurčič pisal v času »Mladike« (20. apr. 1868) Levstiku, da si je on štel v posebno zaslugo, da je Stritarja v »Klasju« uvedel v slovensko literaturo. Tam piše Jurčič: »Če imam ktero zaslugo za slov. slovstvo (ne misli da se čem bahati) gotovo sem te najbolj vesel, da sem Stritarja .zapeljal v bratovščino' pisalcev. Sam mi je že večkrat djal, da se morda ne bi bil nobenkrat oglasil, ko bi ga jaz ne bil v klasje vklenol.«84 — To seveda stoji. Ravnotako pa je gotovo, da je šele Stritar na kavarnskih sestankih v jeseni in zimi v prvem letu Jurčičevega bivanja na Dunaju zainteresiral mladega pripovednika, kateri dotlej že po svoji naravi ni imel mnogo zmisla za pesništvo, zlasti ne za lirično, ne samo za Prešerna, marveč za poezijo sploh. O tem nam pričajo gori navedeni zapiski, ki si jih je Jurčič zabeleževal po teli sestankih s Stritarjem v svoj notes. Tudi je imelo glavno delo ob »Klasju«, namreč spisovanje estetično-kritičnih uvodov, pripasti Stritarju, ne pa Jurčiču, kateri v literarnih vprašanjih še ni bil tako verziran kakor Stritar. Jurčič se je pripravljal. da z literarno-kritično oceno opremi v tej izdaji samo Vodnika in pa oni zvezek, ki bi obsegal slovenske ljudske pesmi. Najvažnejši dokaz za dejstvo, da je bil ves zamisel »Klasja« ravno Stritarjev, dočim je bila Jurčičeva le praktična oživotvoritev izdaje, se nam je ohranil v pismu, ki ga je dne 11. apr. 1866 — torej en dan poprej kakor gori navedeno pismo Levstiku — pisal Stritar drju. Josipu Vošnjaku v Slov. Bistrico. V tem pismu Stritar pošiljatelju Killerjevega rokopisnega zvez-čiča slovenskih pesmi iz Prešernove dobe obrazložuje program »Klasja« in s krepkimi izrazi žigosa patrijarhalično, primitivno zapečkarstvo »Staroslovencev«, pišoč med drugim: »Drugič pa me je veselilo tudi to, da ste popolnoma umeli pomen in namen našega novega početja. Malo časa je še preteklo, kar je bil razglašen naš program, malo priložnosti sem imel poslušati, kaj ljudje mislijo in govore o njem; vendar pa mi je marsikaj že prišlo na uho, kar mi kaže, da naši rojaki niso te reči umeli in sprejeli tako, kakor sva izdatelja želela, in da tudi ne bo našla podpore, kakoršne je, po mojem srčnem prepričanji vredna... Po dozdajni poti se ne bo nikamor prišlo, vsaj tje ne, kamor želi v resnici omikan, domoroden in pošten človek... Berite naše časnike! Kaj se v njih hvali? Vse vprek! Zrno in pleve, klasje in slama! Posebno pa je vse izvrstno, kar se piše in govori pod mogočno egido naših prvakov... To trnjevo ograjo predreti, po novi boljši poti naravnost se bližati svojemu namenu — izobraževati narod po tirjatvah zdajnega časa, po načelu prave omike, prave liberalnosti — brez vsih stranskih, samopridnih namenov, pokazati narodu, kaj je dozdaj storil na literarnem polju, dokazati mu, kaj je dobro, kaj slabo, in zakaj — to je v kratkem namen 31 Objavil dr. Žigon v »Ljubljanskem zvonu«, 1918, str. 780. našega novega početja.«35 — »Staroslovenstvo« kot preozka »trnjeva ograja«, katero mora z rezili kritike predreti organizirana četa mladine, izobražena po svetovnih načelih »prave omike, prave liberalnosti«, po »tirjatvah zdajnega časa«, oprta na dela prejšnjih naših kulturnih mož — ta ideja, o kateri ni nikomur pisal in v znamenju katere ni nikogar vabil v ta krog niti Jurčič niti Levstik, ta ideja je bila izšla samo iz Stritarjeve glave. To Stritarjevo pismo drju. Vošnjaku, vsebujoče v zadnjem gori navedenem odstavku ves program naše mladoslovenske» literature, nam spričuje, da je nastopal že ob »Klasju« kot glavni »mladoslovenski« literarni ideolog in arbiter oni Stritar, ki se je tudi v neposredno sledečih letih izkazal kot glavni literarni pedagog te generacije. Stritarjev estetično-kritični nastop ob » Klasju« je ena najvažnejših postavk v zgodovini slovenske literarne kritike... Ko je bil Stritar dobil v superkorekturo drugo polo prvega sešitka »Klasja«, jo je (najbrž 13. ali 14. apr. 1866) Levstiku vrnil z naslednjim pisemcem: »Ravno kar sem pismo Tvoje oddal, ko mi pride od g. IVagnerja druga pola. Hitro sem jo pregledal in našel nekoliko majhnih pogreškov. Če je mogoče, prosim, daj jih popraviti Str. 17, 6. v. o. sp. je tiskano trudadur. 2 versti naprej bi raj vidil, ko bi bilo tiskano, kakor je bilo mišljeno: Ljubezen je gotovo mogočen, čista, neoskrunjena, tudi blag čut — bolj je razumljivo, ali pa celo: če j e čista Str. 20. 11 v. o. sp. po Homeri kako znamnje da ni vezano z na-slednjim Str. 21. Po pervi stanci malo presledka. Str. 22. V sredi sem dolgo upal in s e bal. Str. 23. 5. v. od zg. še imenovati (ne sel) Str. 24. 13. v. o. zg. Pa kaj se (preveč!) Str. 30. 10. v. od sp. mora biti: kakor solnce cveti c e, budi etc. Str. 31. 6. od zg. vzel motiv (narazen!) v sredi — kterega mu ni bilo moči najti. Ali bi se ne smelo pisati: Slovenje namesto Sloven š ene cele. Zal mi je da Ti moram napravi jati toliko sitnosti! Konec mojega spisa, mislim imaš že v roki — veliko krajšega sem ga naredil, kakor sem mislil — če so ti tiste besede ■— na perste sošteti cC-c. morde prehude — de bi bila kaka zamera - pa jih zbriši [prim. str. 47]. Imena mojega pod sostavek pač ni treba staviti razen, ko bi morde Jurčič se bal, da bi ga njemu ne pripisovali — pa da bi se ga sramoval, literarnega .rufa' (kakor VTagner pravi) mi ta sostavek pač ne bo delal, pa mi tudi nič mar ni zanj. Če g. Jurčič noče drugače, naj se podstavi en S.«3" Preden je še bil Levstik dobil ta Stritarjev listek, je bil že sedel in napisal kot odgovor na Stritarjevo dolgo pismo z dne 12. apr. 1866 svojo daljšo oceno Stritarjevega uvoda v to Prešernovo izdajo: 35 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I., str. 220. 38 Original v Levstikovi zapuščini v licejski biblioteki ljubljanski. »V Ljubljani 13. aprila 1866. Dragi prijatelj! Uže sem se bal, da mojega pisma nisi dobil, — kar me je denes prav jako razveselil Tvoj odgovor. Vendar pa moram precej opomniti, da me ni zato razveselil, ker me tako kadiš. Da morda sem nekoliko vendar le koristil slovenski pisavi, upam tudi sam, toda nisem delal sam. Dr. Miklošič, Cigale, Svetec in drugi so se trudili bolj od mene; zlasti Miklošiču se imamo zahvaliti za vse, kar vemo o slovenskem jeziku. Jaz bi morda bil mnogo več storil, ako bi se mi ne bilo vedno boriti. Pa naj bode tega dosti za zdaj; saj sem uže preveč govoril o sebi in to celo v začetku svojega pisma, česar si pa Ti kriv, če ne zameriš. Rodi -si ta reč tako ali tako, zdaj hočem obširneje svoje odkrite misli povedati o Tvoje j kritiki Preširnovih poezij. — Da se ne bodem dolgo lovil po okoliših moram na ravnost reči, da tacega kritičnega sestavka Slovenci do zdaj še nismo imeli; zato pa tudi mora Tvoje ime stati pod tem bleščečim sestavkom. Saj menda Ti je Wagner uže pisal, da so to moje misli. O tem sicer še nisi odgovoril, ali jaz sem kar na svoj odgovor Tvoje ime podpisal. Naj zve narod, kdo si in kaj si Ti, ki si do zdaj sicer molčal v slovenskem jeziku, ali tem bolj učil se in pripravljal k delu, kterega smo se mi še mlečnozobci lotili. Moram Ti čestitati (po kranjsko: srečo vošiti), da si svojo prirojeno sposobnost, svoj naravni estetični čut tako izobrazil. Preširnova kritika je tako izvrstna, tako po moji misli, da bi Ti le malokaj še mogel opomniti, česar bi morda še pogrešal. Ne vem, ali Ti je znana Rizzijeva nemška jako ugodna kritika o Preširnu ali ne? Rizzi pravi, da je Preširen v baladah časi posnemal Nemce, tudi Anasta; sija Griina, to se ve da le, kar se tiče oblike in pa v posameznih tudi namere (richtung). Jaz tega nisem še nikoli do zdaj kritično preiskoval, kar bi pa gotovo bil storil, ako bi kdaj bil hotel kaj kritičnega o Preširnu .dati med ljudi', kakor pravi Preširen, ali ,v dežel', kakor govore I.aščanje. Vendar pa menim, da to se je le bolj ošabnemu nemškemu pisatelju tako zdelo, in da na tem ni še toliko ne resnice, kolikor na posnemanji Petran kovih sonetov, kar si Ti tako mojstrovski razložil. Sicer si pa Ti jedro Preširnovih balad bolje karakteriziral, nego bi to bil kdor koli mogel. Posebno dobro si presodil ,cvet' njegove poezije, kakor Ti sam praviš, t. j. sonete; najizvrstneje pak je to, kako si Ti Preširna v celoti razumel in razložil. Brez kacega prilizovanja na desno ali na levo sodim, da Tvoj spis o Preširnu bode ,epoha' v našem slovstvu, in zato mora Tvoje ime stati pod spisom, zlasti pa še zato, ker so mrdali nekteri, ko so slišali, da bodeš ,klasje' vredoval Ti, ker Te niso poznali, česar si pa sam kriv. Po kaj si do zdaj molčal? Meni so pač pripovedovala dunajska poročila, kako izvrstne humoristične in druge spise si časi bral v dijaških večernih družbah, kar sem z veseljem slišal, kajti o jTvojij sposobnosti nisem nikoli dvomil jaz, ki sva si vže toliko let znana. Izkusil si mnogo sveta, in kakor vidim sebi na veliko, neizmerno korist. Ne vem ga med nami človeka, kteri bi imel vse orodje, kar ga je treba kritikarju, razen Tebe: estitičen tako izobražen čut, bistri um in znanje na vse strani. Jaz bi torej mislil, da se Ti tega polja primi, in Slovencem bodeš nova zvezda — komet — v ktero bode vse zijalo, malo in veliko: suhi samopridni oče Ble\veis in visokoleteči dr. E. H. Costa. iz politike ponižni Svetec in pobožni Jeran, kteremu gotovo ne bodeš po godi, zlasti če razmlatiš LJmka, Bilca in drugi njegov mrčez; ali duhu ni ovire. Kričali in godrnjali bodo, pa vendar si ne bodo mogli mašiti ušes. Ti bi našemu revnemu slovstvu lehko neizrečeno koristil, in upam, da tudi gotovo bodeš. — Vračaje se v posamezne reči Tvoje kritike, menim, da bi se bilo morda o gazelah dalo reči, da so umetnejše sestavljene nego bodi si ktere hote druge njegove pesmi — kar se tiče jezika, in da je tudi v njih daleč, daleč prekosil Nemce, kolikor je meni znano; toda reči pa moram kar na ravnost, da sem v novejšej nemškej literaturi malo zaostal, ker mi ne j več prav po godi, tedaj mogoče, da o tej stvari Ti bolje veš. Vesel sem bil precej, ko sem slišal, da si Ti z Jurčičem prevzel vredovanje JVagnerjevega početja. Kadar bode ta reč pri kraji, menim, da bi se Ti moral lotiti Preširna posamezno presoditi: pesem za pesmijo, in sicer na vse strani, korenito in vseobsežno. Uže Tvoj zdanji sestavek bode neizmerno koristil, še bolje pa bi povzdignilo Preširna in pravi este* tični čut naših pisateljev iz. tvojega peresa tako delo, kakoršna je n. pr. pisal Gervinus, samo da še mnogo bolj na drobno razloženo. Tožiš, da imaš težave z jezikom; ali ta tožba je bolj igrača nego resnica. V kratkem času se lehko izuriš, da bodeš med prvimi prozajisti slovenskega naroda, ako le hočeš; da Ti gladko teče tudi pesem — odpusti Bleivveisovo besedo ,gladko teče', — to sem uže zdavnaj vedel, in to si dokazal tudi zdaj s prestavo Petrarkovih verzov. Kar se tiče tiskarnih napak, nisem vseh odpravil, kolikor sem si prizadeval, in kolikor sem uže imel s to rečjo opraviti. Na str. 13. je ostalo z (nam. s) itd.; toda vse to so male stvari. Ko se Jurčič vrne na Dunaj, upam, da uže prinese moje reči s seboj, da jih presodiš in prerešetaš. Le odkrito zgrabi, kjer veš, da je treba, ker tu gre za narodno izobraževanje, a ne za posamezne osobe. Ali je Killerjevo knjigo Preširen sam spisal ali ne, menim, da naj* laže presodiš po teh dveh Preširnovih rokopisih, ktera ti pošiljam. Sonet: ,Ni majhina itd.' je iz mlajših Preširnovih let, ,Nebeška procesija' pa menda iz poznejših, ko se je revežu vže roka tresla. Izmed ,kroftnih' verzov: ,Kamerca' ni Preširnova, ker sem jo uže slišal med narodom* [pod črto: " Ali pa morda je Preširnova — diši uže po njem, in da je morda pozneje prišla v narod.]; toda: ,Le me še' in .Celo noč pela' menim, da je najbrže naredil Preširen, ali avtentičnih dokazov nimam. Kar je Preširnovih pesmi, ktere še niso bile do zdaj v njegove j zbirki, poslal je Jurčič v Ljubljano: ,Nebeško procesijo', ,Ždravljico' in ,Nuno', in jaz sem tem pristavil: Janezu Hradeckemu na njegovega mestnega županstva petindvajsetletnico (27. rožnika 1845.)' Zložena je v tistej meri, kakor uvod Krsta pri Savici ter ima 80 vrstic. 1845. 1. je jo deklamoval dr. Toman, ko je bil še dijak, in bila je tudi uže natisnena v posameznih eksemplarjih; potem: ,Šmarna gora', ,Sv. Senan', ,Ostarela devica', ki ni bila še nikjer natisnena, pravi biser lirično-satirične v na; rodnem duhu zložene lehke pesmi, potem do zdaj še ne natisnen sonet: ,Vi kterim je ljubezni tiranija'. — izvrsten po misli in besedi, dalje: obe uže v ,Novicah' in v ,Cvetu slovenske poezije natisneni uganki: ,Casino'; potem epigram: ,Bog v farnih cerkvah v Ljubljani se hvali peterih itd.', uže v Novicah natisnen; dalje epigrama: ,Novičarjem' in: ,Izdajalcu Volk* merjevih fabul in pesmi', ktera je bila 1847. 1. cenzura prepovedala v zbirki natisniti, zato do zdaj še nikjer nista bila na svitlem, a nahajata se v muzeji hranjenem Preširnovem rokopisu, potem epigram: ,Repiču' in epigram: ,Bog', ki je tak-le: Kar je, beži; Al beg ni Bog, Ki vodi vekomaj v ne-bo, (nichtsein) Kar je, kar b'lo je in kar bo. K temu še mislim dodati Preširnov napis na Čopovem grobu, in tudi še iščemo, ako bode morda mogoče kaj dobiti med ljudmi, kar še ni znano slovenskemu slovstvu, ker Preširnovih reči je na drobno sem ter tam gotovo še nekoliko raztresenih. Ako Ti veš morda za kako pesem, vem, da jo pošlješ. Prebravši svoje naglo zgrajene vrstice vidim, da so kaj slabo pisane. Pa kaj se hoče: Ura je uže poli ene po pol noči, in človeka se loti o tem času zaspanec; saj veš, kako so te reči. Odpisati sem Ti pa vendar hotel precej nocoj, da se odgovor ne odvleče. Ostani zdrav in pokaži narodu svoje duševne moči še prihodnje v takej obilici, kakoršne se je nadjati od Tebe. Saj boš videl, kakošen Jigeljstanj' bo o tvojej kritiki, ko pride na svitlo! Jaz bodem uže skrbel za dostojno recenzijo v Slovencu; o ,Novicah' se ni meniti; tam vlada dr. Bleiweis in Lesar, kteri ima zdaj tudi Glasnik v rokah. Z bogom! Tvoj stari prijatelj Levstik Pošlji mi poslana rokopisa nazaj, ker nista moja! Kar se tiče Tvoje kritike, menda bi se bilo dalo tudi opomniti, da iz raznih Preširnovih oblik v poezii vidimo, da je svetu hotel pokazati, da je on in tudi naš jezik sposoben za vse: za pesem, balado, satiro v pogovoru, sonet, gazelo in za epos. Kar se tiče mojega znanja po Ljubljani, menda gosp. Jurčič ni mene prav razumel ali pa Ti njega ne, ker jaz sem le djal, da me poštarji in pismonosci vsi najdejo, bodi si razen mojega imena še kaj druzega na pismu ali ne. Ljubljana je majhna, na pošti imam nekaj znancev, in če ne vedo za moje stanovanje, pošljejo pa v čitalnico, ker vedo, da sem Slovenec.«37 To Levstikovo pismo Stritarju je v marsikaterem oziru značilno za pisca in za dobo. Iz njega vidimo najprej, da v njem Levstik brez vsake preskromne poze — precej različno od Stritarja — kvitira in sprejema pohvalo glede svojih zaslug pri razvoju književne slovenščine, odstopajoč z objektivno pravičnostjo velik del teh zaslug tudi Cigaletu, Svetcu in zlasti Miklosichu, poleg Kopitarja glavnemu svojemu učitelju v jezikoslovju. Glede Stritarjevega uvoda k Prešernu Levstik prvi pribija danes od literarne zgodovine že splošno priznano dejstvo, da takega kritično-estetičnega spisa Slovenci dotistihmal še niso poznali, pohvala, ki jo Levstik v nadaljnjem pismu stopnjuje v še markantnejši obliki, danes istotako splošno priznani, ko imenuje Stritarjev spis za Slovence »epohalen«. Este-tično-sintetične sodbe, kakor jo je v tem spisu o Prešernu kot pesniku izoblikoval in izrekel Stritar, se Levstik ne dotika, znamenje, da čuti v tem oziru nad seboj neko superiornost Stritarjevo. Tudi se on rahlo zaveda, da je v ljubljanski pro-vincijalnosti malce zaostal za svetovnim razvojem literarnih vprašanj. Glede novejše nemške literature to izrečno poudarja. Kratke njegove kritične opazke, v katerih izreka željo po bolj podrobni preiskavi in obdelavi posameznih Prešernovih pesmi, ovajajo v njem bolj filološkega literarnega zgodovinarja, nego esto-psihološkega kritika. Ko omenja Rizzija, sluti v Prešernu sina nemške romantike, kar je Prešeren v resnici tudi bil in kar je Levstik sam 25 let pozneje v kritiki Kleinmayrjeve »Zgodovine« tudi dokazal. Sedaj ga nacionalizem in odpor proti nasilnemu domačemu nemštvu še zaobrača stran s te poti. Nato pa se Levstik brez pridržka klanja Stritarjevemu estetičnemu talentu s takšnimi izrazi občudovanja, ki vzbujajo vtisek, ka-kor da bi on, ki je bil dotlej najbolj kritična glava na Sloven- 37 Original v mestnem arhivu ljubljanskem. skem, odstopal in aestheticis prvenstvo svojemu učencu in nasledniku Stritarju, kateremu brez zavisti prerokuje sijajno misijo, ki bo graduacija njegove, že izvršene. Istočasno pa Levstik Stritarja očetovsko opozarja na borbe, ki ga čakajo med zaostalim, zlasti »staroslovenskim« tedanjim našim svetom. V znak visokega mnenja, ki ga ima Levstik o Stritarjevi estetični sodbi, je on pripravljen, prepustiti svoje pesmi za »Klasje« in jih položiti pred Stritarjev sodni stol. Levstikovo možato in v bojih dozorelo osebnost nam to pismo tako dobro označuje, kakor je prejšnje Stritarjevo, na katero Levstik tu odgovarja, odkrivalo v pozno nastopajočem Stritarju sicer velik izšolan talent, obenem pa pristno njegovo rahločutno in gizdavo koketiranje s skromnostjo, katere faktično v Stritarju ni bilo. Levstik v tem pismu odkrito priznava svoje jezikovne in literarne zasluge do one meje, do katere je njegovo delo res seglo, odpovedujoč se jim v onih višinah, katerim ni bil že po svoji naturi in tudi po provincijalni zaostalosti več do-rastel. — Glede prireditve in ureditve Prešernove edicije v »Klasju« so v tem pismu zanimivi Levstikovi podatki o onih Prešernovih pesmih, ki jih je tehnični prireditelj Levstik za to izdajo zbral in natisnil v »Dostavku« (str. 217—256) in s katerimi se je najbrž prav ob tej priliki šele začelo njegovo, odtlej vse življenje trajajoče »delo za Prešerna«.38 Potrebno je. da se pri tej priložnosti z nekaterimi besedami oznake pomudimo ob S t r i t a r j e v e m uvodu k tej izdaji Prešerna. Dasi je bil Stritar po svojem poklicnem študiju klasični filolog, vendar je bil v teh letih po lastnih nagnjenjih še mnogo bolj estetični uživatelj artističnih lepot francoske in nemške poezije. Kot tak se tudi ni dolgo mudil ob preiskavi Prešernove osebnosti, kakor ta rezultira iz pesnikovega življenja in časovnega milijeja. Na pičlih osmih straneh je Stritar skiciral Prešernovo biografijo, za katero mu je dal največ podatkov takrat na Dunaju študirajoči (Tomo?) Zupan. Po tej kratki skici pa je takoj pristopil k mnogo obširnejši splošni oceni Prešernove Muze, češ: »Pravo Preširnovo življenje so njegove poezije«. Nenadni genijalni pojav Prešerna med Slovenci v dobi, ko Slovencem niti književni jezik še »ni bil omikan in uglajen«, primerja Stritar s pojavom Shakes-pearjevega genija pri Angležih. Pristopajoč k splošni oceni Prešerna, se esejist čudi, »odkod je dobil pesnik ta jezik, tako preprost in vzvišen, tako naroden in umeten«, ter zatrjuje: »Kdor hoče brati Preširna, ni mu treba ne bistroumja, ne učenosti — treba mu je le srca.« Za neposredno človeško uživanje 38 Prim. drja. Zigona objavo: »Levstikovo delo za Prešerna«, Slovan, 1914—1917. li Prešernove poezije ta trditev velja, ne velja pa za estetično vrednočenje in še manj za literarno zgodovinsko razumevanje. Stritar pristavlja, da on ne namerava ob Prešernu »izkazovati svojega bistroumja s tem, da bi po pesniku iskal peg in prog«, njegov namen da je, »iz pesmi posneti pravo pesnikovo podobo«. Srce hoče pustiti govoriti, ne pa um a, kot vnet entuziast nastopa, ne pa kot trezen kritik. S Prešernom se peča kot s svojim ljubljencem, na katerem »mu je vse lepo, vse ljubo, še celo njegove napake«. Nato z zgovorno, bolj opisu-jočo nego striktno doganjajočo besedo označuje kot glavni motiv Prešernove poezije — ljubezen, imenujoč jo »središče njegovega pesniškega značaja«. Na prvem mestu poudarja pesnikovo ljubezen do ženske, o kateri pravi, da je bila Prešernu glavni vir poezije. A takoj pristavlja, da »bi delali pesniku krivico, ako bi mu verjeli, kar sam trdi«. Stritar izreka mnenje, da »Preširen ni erotičen pesnik, ni kak zakasnjen trubadur«, kar je Stritarju očividno eno in isto. O ljubezni do ženske govori pri tej priliki Stritar — pač z ozirom na takrat pri nas še splošno pretirano moralistično ozračje — oprezno in skoraj pedagoško, češ: »Ljubezen, čista in neoskrunjena, je gotovo mogočen, tudi blag čut, ki človeka povzdiguje, čisti in nagiblje k blagim delom.« Mnogo dlje se mudi esejist ob Prešernovi domovinski ljubezni, proglašajoč domoljubje za »drugi poglavitni čut našega pesnika, kterega sam na stran stavi svoji ljubezni [do ženske]«. Na tretjem mestu in najobšimeje razpravlja Stritar — docela v zmislu svojega schopenhauerskega pesimizma in svetožalja — o Prešernovi, kakor vemo, pristno-romantični in tudi individualno-doživljeni »disharmoniji med idealom in svetom«. Prešerna, ki je znal biti tako vedro vesel, dokler ga še niso vklepale in težile verige časa in dušile tesne stene domačega ovzdušja ter neprilike lastnega življenja, tega tako individualnega pesnika navija programski svetožalnik Stritar — kateri je bil po vsej verjetnosti že takrat preverjen, da je žalost bolj »poetičen« čut nego veselje — docela na šablonsko gramofonsko ploščo nekakega kolektivnega Jeremije. Centralno mesto v tem Stritarjevem spisu o Prešernu, vsebujoče za našo literaturo naravnost program literarnega pravca, leži v naslednjih Stritarjevih stavkih: »Pesnika loči od navadnega človeka posebno to, da čuti vse bolj živo, bodi si žalost ali radost, in sicer ne samo svoje žalosti in radosti, ampak veseli se z veselim, joka se z jokajočim. Lastna natora in okolnosti pa ustvarijo nekterega pesnika tako, da je posebno občutljiv za žalost in trpljenje, kterega je obilo razlitega po ,tej solzni dolini'. [Ta izraz, ki ga tukaj Stritar prvič uporablja, je imel postati signatura nove, po Stritarju inavgurirane slovenske poezije.] Kakor čebela iz slednje cvetice med, srče on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni... Sirovi ljudje imajo navado, da oslepe ptiča, da jim slajše poje. Tak pesnik je pravi mučenik človeškega rodti, ker vzame nase vse naše gorje, prepevaje ga v sladkih pesmih, ktere nam tope otrpla srca — on trpi, da se mi veselimo.«39 Potem razpravlja Stritar o Prešernovi ljubezni do Julije, katero proglaša za »poetiško fikcijo«, češ, da mu je bilo to hrepenenje po izvoljeni devici le »simbol hrepenenja po nedosež-nem idealu«; vendar pa Stritar priznava in pristavlja, da je Prešernova ljubezen »morala imeti resnično podlogo — to nam kaže vsaka vrstica njegovih pesmi; nič ni v njih mrzlega, ponarejenega, posiljenega, — v vseh pravi ogenj, prava strast, prava kri«.40 Zaključek tega glavnega razpravljanja Stritarjevega se glasi: »Taka v pravem pomenu poetična ljubezen pesnikova mora torej biti nesrečna ... Preširen je torej... pevec disharmije med idealom in življenjem v podobi nesrečne ljubezni.« Nato se Stritar podrobneje bavi z vsemi razspoli Prešernovih poezij, v zgovorno, opisno pripovedovanje prelivajoč njih lepotije. Zlasti obširno se mudi ob pesnikovih sonetih, v katerih poizkuša — kot prvi med Slovenci! — opredeliti Prešernovo razmerje do Petrarke s pomočjo izbornih prevodov v poštev prihajajočih sonetov italijanskega trubadurja. Pri tej priliki Stritar poudarja, da so s Prešernovimi soneti Slovenci prekosili celo Nemce. Končno posebno podčrtava, kako da se je Prešeren resno in neumorno^ učil pri klasikih najrazličnejših starih in novih narodov, kar mu je dalo zmožnost, da je postal sam — klasik. Razločno oddeljujoč Prešerna od tedanjih slovenskih, zlasti »starosiovenskih« pesniških diletantov, piše Stritar: »Pre-širnu poezija ni bila prijetna igrača, s ktero si človek, posebno v mladosti, krati čas, tem prijetnejša, kjer ž njo zraven še — zlasti pri nas Slovencih — lehko tako v dober kup, tako z lahka, kakor z nobeno drugo rečjo, pridobi hvale in slave, vsaj od denes do jutri, kolikor je želi; ampak bila mu je sveto poslanstvo, ktero je on spoznal ter zvesto in skrbno se pripravljal zanje.« — V teh besedah, tako odkrito naperjenih zoper 39 Klasje z domačega polja, str. 25. ,0 Ko je bil Stritar prečital moje pojmovanje Prešernove ljubezni do Julije v mojem predavanju »Drama Prešernovega duševnega življenja«, mi je v gostilniškem razgovoru v Gersthofu dne 31. jan. 1907 dejal: »V tisti moj članek se je vtihotapila beseda, ki mi je takrat nehote ušla in ki se mora imenovati nesrečno izbrana. To je beseda .fikcija'. Jaz nisem mislil, kakor da bi si bil Prešeren svojo ljubezen do Julije izmislil, ampak sem sii to stvar predstavljal prav tako, kakor jo Vi razvijate v svojem predavanju.« n* » star oslo vensko« pojmovanje poezije — poezijo Stritar malo poprej imenuje »visoko, nebeško gospo« — je bil že napovedan in proklamiran nov preporod bolj artistične smeri v slovenski literaturi — »m 1 a d o s 1 o v e n s k i« literarni preporod. (Druga polovica razprave v prihodnjem letniku.) Fran Kidrič: Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja. (Načrt za zgod. enega najmočnejših slov. kmetiških rodov.) Namen spisa je povsem drugačen, nego ga ima dragoceni rodovnik, ki ga je izdelal neutrudljivi nabiratelj vesti o Prešernu, msgr. Tomo Zupan:1 razbrati hočem neke posebne probleme in problemčke, ki so se vsilili ob zbiranju gradiva za biografijo akademika Janeza Krst. Prešerna ter pesnika Franceta. Ko sem zaključil pregled literature o Prešernih, sem vedel, da jih je iz dobe od 1496 do 1849 že vsaj 69 v literarni evidenci, večina v zvezi s pesnikom, nekateri radi lastne pozicije. A brskanje med rezultati prve trigonometrične triangulacije na Kranjskem,2 ki se je začela 1825,3 mi je nazorno pokazalo, kako bujno so se panoge tega rodu razraščale. Gre v prvi vrsti za predjožefinski teritorij radovljiške fare, pod katero je spadalo več okolišev, ki tvorijo danes posebne župnije:4 tako do 1780 Leše s Palovičami in Pirašico, do 1783 Rodine z Vrbo, Bregom, Selom, Žirovnico. Zabrez-nico, Breznico, Doslovičami, Smokučem in Studenčicami (fara je od 1821 na Breznici), do 1783 Begunje s Poljčami, Zgošami, Zapužami in Dvorsko vasjo, do 1787 obe Lipnici, ki sta prišli takrat pod Kamno gorico, ter Lesce s Hlebcami in Hrašami. Na tem ozemlju je bilo v času prve triangulacije vsaj 7 naselbin in 18 domov, kjer so gospodarili Prešerni: v Vrbi3 št. 1 (po domače Ribič, Francetov rojstni dom), 4 (Ropret), 6 (Boštjan, rojstni dom Francetove stare matere), 13 (Šobec), 15 in 16 (Prešern); na Bregu št. 1 (Šobec), 3 (Ribič), 4 (Komar), 10 (Ropret); v Zabreznici št. 3 (Vrbanovec), 5 (Belaj), 13 (Kodras), 20 (Vogelnik); a še par let prej, za dedičev po Matevžu Prešernu (865), so imeli tudi št. 6 (Š p a n); v D o s 1 o v i č a h št. 1 (Koren); v Begunjah št. 59 in 61; v Dvorski vasi št. 16; v Lescah št. 10 (Kovač). Isti vir pa beleži Prešerne še tudi drugod na Kranjskem, na pr.: v Gorici ž. Mošnje; v Kropi; v Brezovici pri Ljubljani št. 16 (Škander), v Semiču št. 22, 30, 38, 53, 64; v Kašci pri Semiču št. 9. V raznih krajih starega radovljiškega okoliša, kjer se dajo na osnovi matic v prejšnjih časih ugotoviti, jih ni bilo več, a bili so na Hrvaškem in v Trstu. Dobiti je treba torej odgovore na vrsto vprašanj: o medsebojnem sorodstvu označenih panog in genealoški uvrstitvi posameznih odličnikov, a predvsem tudi o tem, kdo sploh spada v proštovo ali Francetovo ožjo linijo; o nadarjenosti in stremljenju močnejših predstavnikov rodu; o orientaciji k vodilnim geslom dobe, itd. A zlasti je tudi potrebno, da se serija spornih vprašanj, ki se jih je v tisku že precej nabralo, osvetli ter očisti pomot. Zakaj bi ne izdal: hotel sem v neko celoto združiti mno-gokaj, kar mora priti enkrat na trdnejšo osnovo, a bi mi v vsaki drugi zvezi bilo le odstranitev in napotje. I. Gradivo, ki se je ohranilo, pač omogočuje vrsto zaključkov,. toda radi vrzeli v njem vendar le na več vprašanj ni mogoče dobiti zadovoljivega odgovora. Med župnijskimi maticami, ki pridejo v poštev, se po vsej priliki ravno radovljiške niso v celoti ohranile. Ob sebi ni verjetno, da bi se bila radovljiška krstna matica začela pisati šele 1667,° torej 10 let pozneje od mrliške,7 ker bi taka zapovrstnost ne bila v skladu niti z odločbami tridentinskega cerkvenega zbora,8 ki omenjajo le krstno in poročno knjigo, niti z običajnim stanjem matic v naših krajih, kjer je krstna matica navadno starejša od mrliške ali pa ima istodobni začetek. V Radovljici je bil velik požar 14. jan. 1654 in 21. apr. 1835,4 vendar je treba zavreči misel na izgubo krstnih zapiskov iz dobe pred 1667 v zvezi s katerim teh dveh požarov. Gre za matice, ki so zgorele med 1. sept. 1746 in 22. majem 1785. Akt z dne 22. maja 1785 se poziva namreč za dokaz sorodstva s proštom Janezom Krst. Prešernom na »Auszug aus (Rad-mannsdorfer) Tauf- u. Traumatriken, welche nachher verbrun-nen, dto. 1. Sept. 1746«9 (o radovljiških maticah, ki so zgorele, se govori po poročilu g. župnika Val. Oblaka baje tudi nekje v maticah v Kropi). Druge okoliščine pri spisovanju matic so bile v Radovljici iste kakor drugod na Kranjskem. V mrliških maticah se starost tudi tukaj često netočno navaja. Prve hišne številke so se pojavile v njih 26. okt. 1770,7 Prva numeracija hiš se je izvršila torej tukaj v istem času, kakor v Ljubljani.10 Zapovrstnost številk na pr. v Vrbi je povsem mehanična: številkar se je postavil tako, kakor da prihaja z Rodin, dal št. 1 hiši z domačim priimkom »pri Ribičevih«, ki mu je bila prva na desno, nadaljeval posel do zadnjega poslopja na levo ob cesti v smeri proti Žirovnici, ki je dobilo št. 16, na to se pa vrnil ter se ustavil pri zapadnih 3 hišah.11 Domneva, da bi Se bil oziral številkar pri izbiri številk na višino davka za dotično posestvo,12 je torej napačna. Obenem z hišnimi štev. so se začeli vpisovati tudi domi-niji, pod katere so kmetje spadali.7 Družinska knjiga (status animarum) se je začela sestavljati šele v 1. pol. 19. stoletja, torej v času, ko je stara radovljiška župnija že razpadala na več župnij. Medtem ko bi gospodarskemu zgodovinarju Vrbe bilo potrebnih 6 serij urbarjev,13 se ne da z ohranjenim urbarijalnim gradivom sestaviti niti zgodovina onih 2 vrbljanskih hiš, ki prihajata pri Prešernu v poštev (št. 1 in 6). Begunjskega urbarja ni bilo mogoče niti enega iztakniti, čeravno se je obrnil g. dr. Mal v imenu Narodnega muzeja tudi do vodstva kaznilnice, ki je danes v gradu nastanjena. Tem dobro-došlejša je bila najdba, da se ie ohranilo iz 18. stoletja nekaj onih računskih knjig begunjske graščine, v katerih so bili vpisani tudi dohodki iz robotnih oproščenj. umrlin in posestnih izprememb.14 Radovljiška graščinska urbarja sta ohranjena vsaj 2: iz 157912 in iz 1750/54.15 Toda Kaspret ni izdal,12 kje se je njegov vir nahajal, in ugotoviti sem mogel le toliko, da urbarja iz 1579 danes ni niti v radovljiški graščini, niti v Deželnem arhivu v Ljubljani. Važen pripomoček je gradivo, ki je v zvezi s prošnjami za »Prešernove ustanove«, zlasti ustanoviteljev testament,18 testament ustanoviteljevega brata Jurija,17 seznam proštovih ožjih sorodnikov z dne 7. apr. 1752,18 prošnja študenta Tomaža Prešerna,19 prošnja Matije Pogačnika iz 1785,9 prošnja istega Matije Pogačnika in drugih proštovih sorodnikov iz 179 020 ter rodovnik za Franceta iz 1816.21 Vendar je treba nekatere podatke teh rodovnikov šele kritično prerešetati. Vere po vsej priliki ne zasluži del rodovnika, s katerim je hotel 1752 Tomaž Prešeren dokazati, da je v 4. stopnji v sorodu z ustanoviteljem štipendij:10 Georg Preschern Johanes B. Prefchern Maria Preschernin praepositus... fundator | 2 Elisabete Preschernin I 3 Maria Preschernin Thomas Preschern Proštov oče je bil Jurij9 in njegova sestra Marina,17 a proti pravilnosti nadaljnih podatkov tega rodovnika govorijo tehtni razlogi: proštova sestra Marija po vsej priliki niti 170416 niti 1716" ni imela potomcev, če je sploh bila omožena; da bi bile rojene Prešeren mati, babica in prababica, je skrajno ne-verjtno; uradi, ki so iskali le nekaj mesecev prej,18 Tomaža med ožjimi proštovimi sorodniki niso našli. Več pomot se nahaja po vsej priliki tudi v prvem delu onega rodovnika, ki ga je Francetu potrdil radovljiški vikar Filip Jakob Grošel^O. okt. 1816 »iz uradnih krstnih knjig«: Andreas Prefhern Stammvater Georg Prethern Sohn Gregor Prefhern Sohn Andreas Prefhern Sohn Joannes Prefhern Sohn Joannes Batta Prefhern Probst u. Stifter Jakob Prefhern geb.1678 Josef Prefhern geb. 25. Febr. 1698 Mihael Prefhern — Bartholme Prefhern geb. 174223 Simon Prefhern geb.1762 Franz Preshern geb.1800 Ker je bil prošt Janez K. Prešeren rojen 9. jun. 1655,23 je bil njegov oče Jurij9 na svetu vsaj že 1635, a njegov ded (Andrej?) vsaj že 1615. Podatkov o rojencih iz dobe 1615—1667 pa Grošel iz radovljiških krstnih matic po vsej priliki ni mogel črpati, ker govori vse za pravilnost sklepa, da so radovljiške matice izpred 1667 zgorele že med 1746—1785.9 Če se pa Grošljeva beseda, ko trdi, da so njegovi podatki posneti po radovljiški krstni matici, ne krije povsem z resnico, potem je umljivo, zakaj v njegovem rodovniku pred 1678 nobeden Prešeren ni opremljen z rojstno letnico. Značilne so za Grošljevo nekritičnost napake pri imenih, ki res spadajo v to genealoško linijo. Francetov praded je res bil Jožef (9). Tudi je 25. febr. 1698 Jakobu Prešernu bil rojen sin Jožef, in sicer v Poličah: baptizatus est Jofephus fil. leg. Jacobi Prefhern et coniugis eius Mariae, levantibus eum Jacobo Prefhern et Maria Paradishka omnes ex Politsch.6 Toda — drug vir nas opozarja, da je bil Francetov praded Jožef r. najbrž ok. 1692, torej ne 1698, ker je u. 16. maja 1754 v starosti »62 let«.7 Tudi Francetov prapraded je morda v resnici bil Jakob (9). A 1678, in sicer 15. jul. je nekemu Andreju v Vrbi res rojen sin Jakob: baptizatus est filius legitimus Jacobus patris Andreae ... (odtrgano) et matris Mariae. Patrini fuere Andreas Dolar ... Pristoukha ex uirimia uerbe.6 Toda če gre tukaj morda tudi res za Prešerne, je vendar izključeno, da bi se Jakobu, ki bi bil rojen 1678, že ok. 1692, torej v 14. letu rodil sin Jožef! K temu pa pride še okoliščina, da Jožefov oče Jakob v Poljčah po vsej priliki ni priseljenec iz Vrbe, ampak sin onega Andreja Prešerna v Poljčah, ki je u. 21. apr. 1708 v starosti, »80 let«,7 medtem ko je vrbljanski Jakob Prešeren ostal po vsej priliki na domu ter je morda istoveten z onim, ki je umrl v Vrbi 12. nov. 1747 v starosti »70« let.7 S to korekturo je pa odstranjen iz linije tudi Andrej, medtem ko se o imenih Francetovih prednikov od Jakoba nazaj na osnovi ohrajenih radovljiških matrik ne da niti ugibati. S tem pa serija dokazljivih napak v Grošljevem elaboratu še ni izčrpana. Izmed 3 Mihaelov, ki so bili 1700—1750 v Vrbi rojeni, se ne da najbrž nobeden spraviti v bližnjo gene-aloško zvezo s Francetovim starim očetom Jernejem (116), sinom Jožefovim (9): rodil se je 25. sept. 1708 Jakobu in Neži,0 morda na št. 17; 21. sept. 1724, pač po smrti prejšnjega zopet Jakobu in Neži;6 29. sept. 1724 Jeri in Blažu,6 po domače Ro-pretiču,7 torej na št. 4. Izven ožje genealoške zveze s Francetovim starim očetom so pa najbrž tudi oni Mihaeli Prešerni, ki so se v tej dobi rodili kje drugje v radovljiški župniji razen v Vrbi: 15. sept. 1704 Gregorju in Mariji v Zabreznici,6 26. sept. 1712 Martinu in Mariji v Palovičah.6 Oni Mihael Prešeren, ki je izpričan 1750—54 v radovljiških urbarjih,15 bi mogel biti istoveten z drugim sinom Jakoba Prešerna, a u. je v Vrbi po 1750 samo eden Mihael Prešeren, ki bi tukaj mogel priti v pošte v: po domače Ropret na št. 4 dne 23. apr. 1795, star »78 let«32 (pravilno pač 71, ker gre pač za sina Blaževega in Jerinega). Pravilno pa je navedeno v Grošljevem rodovniku po vsej priliki ime proštovega očeta (17), ki se imenuje Jurij tudi v listini iz 175219 in 1785.° Ni izključeno, da se je dokopal Gro-šel do tega imena ravno s pomočjo kakih starih prošenj za Prešernovo ustanovo, četudi vsaj v gimnaziji 1790—9524 ni bil niti sam štipendist, niti sošolec kakemu Prešernovemu štipendistu. Po slični poti bi bil mogel priti Grošel tudi do imen pro- štovega deda in proštovih stricev — če ni vse skupaj kombinacija na osnovi gole okoliščine, da se Prešerni s temi imeni v ohranjenih radovljiških matrikah v resnici večkrat omenjajo. Vikar je bil pač prepričan, da mora France biti z utemeljiteljem štipendij v ožjem sorodstvu ter je hotel najti dokaze, da podpre njegovo prošnjo. Francetova generacija je imela rodbinsko preteklost le v rahli evidenci. Polagoma se je ustvarila napačna tradicija, da je bil prošt rojen v Vrbi pri Ropretovih ali Ribičevih.25 Pesnik sam je o sorodstvu izvzemši ožje domače ter strice le malo izporočil: pri sestavljanju prošnje za štipendijo sta imela giavno besedo Grošel21 in mati;24 primerek »Krsta« je namenil tudi za pranečaka »Vetter Johann Prefherin Horer der Phy-sik«, a ga menda ni oddal;26 Vraza je napotil 1841 do »strica« Franceta Prešerna na Bledu,27 ki se je imenoval tudi sam pesnikovega »sorodnika«.28 II. Vrba,11 ki je bila ob važni cesti, slovela vsaj v 17. stol. po množini voznikov,29 1 826 imela 19 številk, a v teku naslednjih 100 let samo za 3 narastla,3 je bila po številu domov v 16. in 17. stol. komajda izdatno drugačna nego v 18. in v začetku 19. stol. Tudi so bili med vrbljanskimi vaščani gotovo že takrat podložniki raznih gospoščin, čeprav je z ohranjenim urbarijalnim gradivom njih dominijalna pripadnost le deloma določljiva. Najbolj jasna je vrbljanska pozicija radovljiške graščine. Ta je imela 157912 v Vrbi 4 kmete (Boštjana Prešerna, Tomaža Dolarja, Martina Dolarja, Klementa Legata), izmed katerih so bili 3 (Prešeren, Tomaž Dolar in Legat) obenem njeni desetinci; poleg tega je imela tu še desetinca, ki ni imel kmetije (Tomaža Šobca), in drugega, ki ni bil njen podložnik (Simon Prešeren je bil podložnik kaplanije sv. Katarine v Lescah). V dobi 170 let se ta posest radovljiške graščine v Vrbi ni skoraj nič izpremenila. V radovljiškem urbarju 1750/5415 je zabeleženih zopet le 5 vrbljanskih seljakov (številke, s katerimi je označena v urbarju njih zapovrstnost, se seveda ne krijejo s poznejšimi hišnimi številkami): L (h. št. 6) Anže Prešeren (16); 2. (h. št. 5?) Jožef Jerneje (ces. davek: davek 2 gl. 24 kr., za 2 njivi 1 gl. 36 kr.; dajatve gospoščini: činž [Obrigkeitzins u. Gelddienst] 3 gl. 36 kr., za 2 njivi 2 gl. 24 kr.); 3. (h. št. 10?) Jakob Sebenehar (ces. davek: kontri-bucija 3 gl., davek 2 gl. 20 kr. 3 pen.; dajatve graščini: činž 1 gl. 5 kr. 1 pen., odkupljena tlaka [Robot Ingeld reluiert] 1 gl. 50 kr. 2 pen.; tlaka s priprego [Ordinarie et extraordinarie Zug] 3 dni; lesna tlaka [Holz Roboti 4 vožnje; 4. (h. št. 19?) Miha Prešeren (polgruntar; ces. davek: kontribucija 3 gl., davek 2 gl. 20 kr. 3 pen., za desetino »na Lipecah« 24 kr.; dajatve graščini: činž 1 gl. 5 kr. 1 pen., desetina »na Lipecah« 36 kr., odkupljena tlaka 1 gl. 50 kr. 2 pen., tlaka 3 dni, lesna tlaka 4 vožnje); 5. (h. št. 18?) Jurij Dolar (gruntar; ces. davek: kontribucija 6 gl., davek 2 gl. 54 kr.; dajatve graščini: činž 5 gl. 8 kr. 2 pen., puntarski davek 2 kr. 2 pen., odkupljena tlaka 3 gl. 4 kr. 1 pen., tlaka s priprego 6 dni, lesna tlaka 8 voženj). O pravicah, ki so jih imeli v Vrbi v tej dobi še drugi domi-niji, vemo za 1579 vsaj dvoje: da je kaplani j a sv. Katarine v Lescah že imela tu svojega podložnika; da so vsaj isti Vrbljani, ki so desetinili po 2 snopa lastniku radovljiške gdspoščine, desetinili po 1 snop tudi gospodu pl. L a m -b e r g e r j u .12 Nerešeno pa mora ostati vprašanje, v zvezi s katerim dominijem so pobirali to desetino Lambergi, v katerih posesti so bili menda ravno v tem času razni dominiji, ki so imeli v 18. stoletju v Vrbi svoje podložnike: Wallenburg pri Radovljici, 30 Podvinje v mošenjski fari,31 a zlasti Kamen pri Begunjah.30 V računskih knjigah begunjske graščine (Kazenstein), ki je po 1688, menda od Kazianerjev,31 prešla tudi v last Lambergov,30 je izpričan vsaj eden vrbljanski tla-čan: Jožef Prešeren-Ribič (9). Pisno takso v znesku 4 gl. je moral v dobi od 24. apr. do 24. dec. 1751 plačati begunjski graščini sicer tudi14 Vrbljan Miha Prešeren, vendar s tem njegovo podložništvo pod Begunje pač še ni zadostno izpričano. Za dobo 1770—1809 izpričujejo zlasti mrliške matice v Radovljici7 in na Breznici,32 da je imelo v Vrbi 6 ali 7 domi-nijev svoje podložnike: št. 1, 3 in 12 so spadale pod begunjsko graščino (dominij Stain = Kamen z inkorporirano go-spoščino Kazenstein in beneficijem sv. Jurija v Tržiču), kjer so gospodarili33 do 1811 grofje Lambergi (Franc Adam od 1758, Janez Nepomuk od 1806), a za njimi Jermani (od 1811 Andrej, od 1831 Viktor); št. 2 (mežnarija) in 13 (Prešeren-Šobec) pod domačo podružnico s v. M a r k a; št. 4 (Prešeren-Ropret) pod župnika v Kranjski gori; št. 5, 6 (Prešeren-Boštjan), 10. 18 in 19 (?) pod radovljiško graščino, ki so jo imeli za Dietrichsteini v posesti grofje Thurn-Valsassina31 (Sigis-mund, za njim Vincenc od 1781, Kari in Vincenc od 1816); št. 7, 8, 9 in 11 pod Podvinje, kjer so zapovedovali za Lambergi, Wagni in Bucelliniji31 do 1800 Gallenfelsi (Andrej Eusebij do 1776, potem Kari), za njimi Mogajnerji (Franc Leop. od 1800, Janez Jožef od 1829, njegovi dediči od 1833, Alojz od 1834); št. 14 pod župnijsko cerkev sv. Petra v Radovljici: št. 15 in 16 (Prešeren) pod beneficij (Beneficium B. M. V. et sanctae Catharinae) v Lescah, ki je dajal župniji le obresti od 13.000 gl.,4 medtem ko so imeli drugo izza 17754 posvetni posestniki (del, ki prihaja tu v poštev,15 od 178733 Andrej Goll-mayer, od 1826 Eliza Homan, od 1827 Janez Ausseneg, kateremu je sledil 1831 sin istega imena); št. 17 menda pod bratovščino »beneficium corporis Christi« v Radovljici (17. jan. 1774).17 Okoliščina, da je ostala posest radovljiške graščine v Vrbi od 16. do 18. stoletja skoraj ista, v zvezi s podložniško-pripadniško sliko Vrbe 1770—1809, opozarja, da se gospodarska struktura Vrbe v dobi od 16. do 18. stoletja ni mnogo izpreminjala. A nedvomno napačen je sklep,12 da bi bila Francetova rojstna hiša v 16. stoletju spadala pod radovljiško graščino, ali da bi bila imela Vrba takrat sploh le one hiše, ki jih pozna radovljiški urbar. III. Prešerni raznih panog imajo pač vsi istega pradeda. Čeravno je mogoče, da bi bil nastal priimek Prešeren, ki pomenja razigranega, predrznega človeka,34 v raznih časih in na raznih krajih, je vendar verjetno, da imajo vse raznolike panoge Prešernov istega pradeda. Vsiljuje se domneva, da se je priimek vzdel kmetu v radovljiškem okolišu, kjer so se Prešerni najbolj vkoreninili. Tik pred reformacijo je živel (1:) Jernej Prešeren (Preschern) v Kranju.35 čigar sin (2:) Anton je dobil 24. sept. 1496 tonzuro in manjše redove ter bil 1517 župnik v Selcih.35 Vprašanje, ali gre tu za kranjskega meščana ali pa le za farana, mora ostati nerešeno. Vsekakor je pač le slučaj, da so Prešerni izpričani za kranjsko župnijo prej nego radovljiško, kjer so v istem času po vsej priliki že tudi živeli. V stoletju reformacije so izpričani Prešerni šele 1579.12 Gre torej za čas, ko je bila na Kranjskem stranka s protestantsko miselnostjo že številnejša od katoliške, in ko je imel protestantizem močno zaslombo tudi v radovljiških meščanih,36 Moricu Dietrichsteinu, zakupniku radovljiške graščine38 predikantu Kupljeniku iz Radovljice, ki je nekako do 1572 pridigal tudi v Lescah.37 in zlasti še v Julijani Kazianer, po-sestnici begunjske graščine, kjer se je po 1572 vršila protestantska služba božja in sicer nekako od 1585 v posebni mo-Jilnici.36 Verjetno je torej, da sta 157912 bila med protestanti tudi ona dva izmed vrbljanskih Prešernov, ki jih pozna radovljiški urbar: (3:) Boštjan, radovljiški tlačan,12 ki je gospodaril najbrž »pri Boštjanu« na današnji št. 6,11 imel celo kmetijo ter bil med radovljiškimi podložniki v Vrbi najvišji obdačenec (dajal je 2 zlata = 3 gl. in 30 kr., za »puntarski penez« 2 kr. in za pisarino 2 pen., a desetinil je lastniku radov- ljiške graščine 2 snopa in Lambergarju enega12); in (4:) Simon, ki je bil podložnik kaplanije v Lescah, a desetinil tako kakor Boštjan12 ter bil najbrž na današnji št. 15. — Ni izključeno, da so bili v Vrbi Prešerni že tudi v domovih, ki so tlačanili drugim dominijem. Poleg vrbljanskih Prešernov so iz iste dobe znani še 3 Prešerni, katerih prva 2 sta bila morda, a tretji je gotovo bil pristaš Trubarjev in Dalmatinov: (5:) Klement, radovljiški meščan in lastnik dveh mestnih hiš;1" (6:) Lovre, radovljiški meščan in član mestnega sveta, ki je dec. 1586 prodal njivo »v dolini pri križu« radovljiškemu sodniku Valentinu Aslerju, a se pod nemško pogodbo podpisal slovenski v ortografiji, ki opozarja, da mu protestantsko slovensko pismenstvo ni bilo tuje: »Laure prefhern moie roke pifmu;38 in (7:) Jurij, premožen kmet iz radovljiško-begunj-ske okolice, ki je bil, ko je dal Hren 10. marca 1601 razstreliti protestantsko molilnico v Begunjah, radi svoje protestantske vneme obsojen na 100 dukatov globe.39 Morda spada sem tudi (8:) oni Krištof Prešeren, čigar tožba proti Juriju Mandelcu je 13. dec. 1619 zabeležena v blejski sodni knjigi.40 O stopnji medsebojnega sorodstva teh Prešernov se ne da niti ugibati. V dobi 1600—1760 se da že za njeno prvo polovico ugotoviti na Kranjskem tako število prešernovih panog, ki dovoljuje sklep, da jih je tudi v 16. stoletju bilo mnogo več, nego jih je mogoče dokazati. V radovljiškem okolišu prihajajo v tej dobi posamezna sela s kmetiškimi prešernovskimi panogami, če oslonimo kronološki red na rojstne date, ki jih dobimo po računu iz mrliških matic, poleg Vrbe in Radovljice, kjer so- izpričani Prešerni že v 16. stoletju, v evidenco v sledeči zapovrstnosti:7 Poljče, Lesce, Zgoše, Begunje, Hraše, Zabreznica, Breg, Rodine, Dvorska vas, Studenčice, Dosloviče, Žerovnica, Zapuže, Smokuč, Selo, Pirašica, Paloviče, Hlebce, Lipnica. Seveda se je razprostra-nitev v resnici vršila v drugačnem redu. Obenem so se pojavili v Kropi,41 v mošenjski župniji (na Gorici91) ter v Semiču, torej povsem v drugem koncu dežele (645). V raznih vaseh so že dobili no več domov (v Begunjah menda 2, na Bregu menda 3, v Doslovičah menda 2, v Poljčah 2, v V r b i 7 že 1667—73,6 v Zabreznici 5 itd.). Nekaj njihovih domačih priimkov se že tudi da ugotoviti: B i 1 a j (8. maja 17157 pokopan Mihael iz Lesc), C v e r 1 (14. avg. 17027 pok. Anton iz Zapuž), F a j d i g (25. sept. 1724 za pričo42), L e n č e k (29. sept. 17287 pok. Matija iz Vrbe samec st. 60), Ribič (Jožef iz Vrbe14 1753—5), R o p r e t i č (18. apr. 17287 pok. Jerica žena Blaževa iz Vrbe), Š o k 1 i č (28. dec. 17157 pok. »Catharina Pr. alias Schoklitzhin« vdova st. 64 iz Lesc), Š amar (15. jan. 1700 pok. Uršula, 15. apr. 1703 Jakob, 5. maja 1705 Marija, vsi7 iz Zgoš). Obenem se je rabilo ime Prešeren tudi za domači priimek, in sicer vsaj v Smokuču in v Vrbi v zvezi z imenom Šobec (16597 je u. v Smokuču »Agnes Petri Shobitz v. Prefhern parvula«, a v Vrbi »Magdalena Jacobi Shobiz v. Prefhern filia«; prim. v Vrbi št. 13, kjer so imeli vsaj že 1825 dom. ime »Šobec«3). Časovna zaporednost vznika istih 3 domačih priimkov v Vrbi in na Bregu (Ribič, Ropret, Šobec) se ne da določiti. Izza 2. pol. 17. stoletja postajajo polagoma jasnejše genea-loške zveze in pa serije gospodarjev Prešernov vsaj v onih domovih, ki jim gre posebna pažnja. Francetova rojstna hiša (v Vrbi št. 1) približno do 1730 morebiti sploh še ni imela gospodarjev, ki bi se bili pisali za Prešerne. Prvi Prešeren, ki je izpričan za gospodarja na tem posestvu, je (9:) Jožef Prešeren, ki se omenja kot oče v maticah prvič menda šele 10. marca 1731.6 Ako je točno, da je bil ob smrti »62 let star«,7 in ako je sploh rojen pod radovljiškim zvonom, potem mora biti istoveten z Jožefom, čigar krst je vpisal radovljiški vikar Marko Prešeren (49) 8. marca 1693: baptizatus est Jacobus Jacobi et Helenae levantibus Finsinger et Catharina Legatiza.6 Pri drugih krstih istih staršev in botrov se navajajo kot bivališče Dosloviče (11. okt. 1682,® 23. dec. 16896), šlo bi torej za Jožefa Prešerna iz Doslovič. To je obenem prvi Prešeren, čigar domači priimek »Ribič« je izpričan,14 ne da se pa eruirati, ali je prinesel Jožef ta priimek seboj ali ga našel že pri hiši, oziroma, ne da se kontrolirati tradicija, ali res izhaja »pridevek baje odtod, ker so bili njega dni lastniki te hiše ribiči gradu Begunjskega«.43 Bil je podložnik begunjske graščine (Kazenstein)14 in po vsej priliki premožen: robotovine je plačeval 10 gl. (1749—57), pisne takse je plačal v dobi od 24. apr. do 24. dec. 1751 1. 4 gl., a dedičem po smrti 16. maja 17547 zapustil posestvo, za katerega so morali plačati 45 gl. prepisnine.14 Poročen je bil z neko Marjeto, ki pa ni stanovala v radovljiški fari, ker tu poroka ni zabeležena.42 Sin (10:) Jožef, r. 10. marca-1731,6 mu je bil pokopan že 18. marca 1735,7 sin Jernej je bil ob očetovi smrti šele 12 let star (116). Rojstnemu domu Francetove stare matere (Vrba št. 6), ki se je tudi pisala Prešeren (117), se ne dajo ugotoviti prvi gospodarji, v katerih posesti je bil po smrti Boštjana (3), ki je že povzročil morda domači priimek »pri Boštjanu«. Po vsej priliki so bili to vedno Prešerni in, kakor Boštjan, podložniki radovljiške graščine. Morda spada sem (11:) Andrej Prešeren v Vrbi, kateremu se je iz zakona z Marijo rodil (12:) 1. okt. 1681 Anže,e ako je pravilna podmena, da je to isti Anže, ki je umrl v Vrbi 3. jul. 1751 star »67 let«,7 in ki se mu je iz zakona z Jerico rodil (13:) 18. maja 1707 v Vrbi Janez Krstnih. Ta je pač isti »Artže«, ki je bil pokopan 19. maja 1771 iz Vrbe št. 6, star »63 let«.7 Posestvo je bilo še vedno kmetija, a njegov gospodar najvišji obdačenec radovljiške graščine v Vrbi (cesarski davek: kontribucija 6 gl., davek 6 gl. 28 kr. 2 pen; — dajatve gospoščini: činž 3 gl. 30 kr., puntarski davek 2 kr. 2 pen., odkupljena tlaka 3 gl. 41 kr., tlaka s priprego 6 dni, lesna robota 8 voženj15). Poročen je bil z Jerico, a med otroci iz 1737—52, ki jih je 8 rano pomrlo, so bili tudi Mina, Francetova stara mati (117), Tomo, prihodnji gospodar na Boštjanovini (76), in Jožef, ki je študiral (95). V hiši (Zabreznica št. 6), kjer se je rodil Francetov »sorodnik« ali » stric« France (92), so menda gospodarili Prešerni: (14:) Jakob, njegov sin (15:) Gregor, por. 26. jan. 1698,42 tega sin (16:) Jurij, por. s Katarino 25. sept. 1724,42 najbrž oče Tomažu, ki je bil gospodar tu v naslednji dobi (85). Sorodstvo s Prešerni-Ribiči ali Prešerni-Boštjani v Vrbi se ne da dokazati. Kmetija je spadala pač že v tej dobi pod begunjsko graščino.32 Resne težave dela iskanje sela, v katerem je bival (17:) Jurij Prešeren, ko se mu je 9. jun. 165523 rodil sin Janez Krstnik, poznejši ljubljanski prošt in akademik (50). Da je bil res Jurij, trdijo 3 genealogije: iz 1752,19 1785® in 1816.21 Nedvomno je tudi, da je treba iskati njegov rojstni kraj v radovljiški župniji.23 Po tradiciji gre za Hraše, vendar dokazi niso povsem trdni: Uršula, r. Prešeren, por. Žigan, katere otroke imenuje proštov brat Janez Jurij »meine A n i k h l«,17 medtem ko imenuje Uršulina hči Marija Ana, r. Žigan, por. Grošl prosta »mein Vetter«,44 je najbrž istovetna z Uršulo, o kateri se pravi v krstni knjigi 9. apr. 1670 :G Uršula filia legitima patris G e o r g i i Praefhern matris vero A n n a e, baptizata est... levantibus Laurentio Volkh et Helena Volkhuliza ex Smakuzh teste vero Elisabetha Gromka ex pago Hrafhan; v Hrašah je po vsej priliki rojen oni Jakob Prešeren (28), proštov »ožji sorodnik«,18 katerega je poročil 1715 v posebnih prilikah45 Mihael Prešeren (54), pač ženinov brat in iz H r a š, a to ob pričevanju proštovega brata Janeza Jurija (51) in še nekega Janeza Prešerna, ki se oba nazivata »sponsi patrueles«, torej doslovno Jakobova »bratranca«. Proštov oče Jurij, r. pač pred 1635, bi bil torej gospodaril v Hrašah ter bil vsaj 1670 poročen z Ano. Umrl ni v radovljiški župniji, a bil 13. maja 1696 menda že mrtev.42 Otrok se mu je narodilo več. Nedvomno so bili med njimi: Janez Krstnik, poznejši prošt (50); Janez Jurij, poznejši oskrbnik v radovljiškem župnišču (51); ter 2 hčeri: (18:) Marija, ki je ostala menda neomožena, bila najbrž proštova gospodinja ter dobivala po proštovi smrti iz njegove ustanove letnih 50 gl.,18 a po bratu Janezu Juriju podedovala 20 gl.;17 in (19:) Jerica, ki je bila omožena z Matevžem Zupanom v Smokuču (73, 75), a iz zapuščirie po bratu Janezu Juriju dobila 30 gl.17 Jurijevih otrok pa je bilo po vsej priliki še več: tako oni (20:) Jurij Prešeren v Hrašah, ki je iz zakona z Marino 1675—1692" imel več otrok (24, 28, 54, 57), a ne more biti istoveten s prošto-vim očetom Jurijem (17), ker se temu ne proti vi le prevelika razlika v starosti otrok (1655—1692), ampak zlasti še stopnja sorodstva45 med proštovim bratom Janezom Jurijem (51) in kranjskim Jakobom (28), ki je bil po vsej priliki sin Jurija ml. in Marine; dalje morda (21:) Marjeta, »hči Jurija Prešerna«, ki se je 3. maja 1684 poročila s Petrom Berausom4- (kraj ni naveden); potem morda (22:) Peter »sin Jurija Prešerna«, ki se je 19. nov. 1692 poročil z Uršulo Prešeren;42 in končno (23:) »devica Uršula, hči rajnega Jurija Prefherna«, ki se je 13. maja 1696 poročila ob pričevanju radovljiškega meščana Janeza Peera z »gospodom Matijem Žiganom (Shigan), sinom rajnega Boštjana Zigana iz Krope«,42 postala mati univerzalnim dedičem (71) po proštovem bratu Janezu Juriju (51), a je po vsej priliki istovetna z Uršulo, »hčerko Jurija Prešerna in matere Ane«, krščene 9. apr. 1670 ob pričevanju Elizabete Gromke iz Hraš.6 Proštova rojstna hiša je po vsej priliki obenem rojstna hiša še drugih znamenitih Prešernov: duhovnika Mihaela (54), advokata Janeza, prvega plemiča iz rodu Prešernov (57) in kranjskega jermenarja in veljaka Jakoba (28), ki so najbrž vsi trije sinovi Jurija (20) in Marine v Hrašah. Za Jurijem je gospodaril sin (24:) Andrej, r. 6. nov. 1683,6 por. 5. febr. 1702 z Marijo, ki je sicer imel več otrok (42, 72), a zopet ni v Hrašah umrl, kakor tudi oba Jurija ne (v Hrašah so umrli po radovljiški mrliški matici7 le 3 Prešerni: 5. maja 1715 Marija, 24 let stara; 11. avg. 1715 Gašpar, sin Andrejev, star 8 mesecev; 2. febr. 1757 Marija, stara 70 let). Dom je bil v 1. pok 18. stol. menda že v drugih rokah. Domači priimek »pri Prešernu« še ima hiša št. 7. Ce je ta genealogija pravilna, so odstranjene glavne tež-koče v komentarju k testamentu proštovega brata Janeza Jurija (51), a DOjašnjen je tudi princip, kdo je bil oblastim 1752 proštov »ožji sorodnik«:18 le potomci njegovih bratov in sester. Da se nista imenovala med »ožjimi sorodniki« tudi sinova drja. Janeza pl. Prešerna (57), čeravno bi bila, ako je moja lokacija njunega očeta pravilna, v istem sorodstvu s proštom, kakor ostali, bi se moglo pojasniti tako, da je bil za oblasti njun oče itak po testamentu Janeza Jurija17 v posesti fondov za Prešernovo ustanovo, a njegova sinova kot univer- žalna dediča ena, ostali sorodniki druga stranka. Sorodniska terminologija nekaterih listin ni tako prepričevalna, da bi mogla moje podmene ovreči, ker je v tej dobi sploh nesigurna: »Vet-ter« pomenja očetovega — materinega brata (strica), bratovega — sestrinega sina (nečaka), bratranca — sestriča in končno sploh vsakega moškega postranskega sorodnika od druge stopnje naprej,46 zato je mogel služiti ta izraz prošto-verau bratu Janezu Juriju (51) za poznamenovanje17 nečaka drja Janeza Prešerna (57), a Mariji Ani, r. Žigan,44 por. Grošel, za poznamenovanje strica prosta; »Enikel« se rabi sicer dosledno za vnuke,46 a vendar je Janez Jurij (25) poznamenoval tako17 otroke Uršule Žigan (23), ki nedvomno ni bila njegova hči; »patruelis« pomenja sicer kot pridevnik toliko kot »stričev«, kot samostalnik pa »bratranca«, medtem ko se izraža »stric« s »patruus«, vendar ne more biti izključeno, da bi bil 1715 kranjski župnik s skupnim izrazom »patruelis«45 označil ženinovega bratranca Janeza in ženinovega strica gospoda Janeza Jurija.Prešerna; »Mulime« ne pomenja le tete, ampak tudi sestrično itd.,46 zato je mogel dr. Franc Ks. pl. Prešeren (60), sin dr. Janeza pl. Prešerna (57), tako imenovati Uršulo Prešeren por. Struppi (72), ki mu je bila sestrična. Strnitev panoge, iz katere sta izšla prvi predsednik prve akademije v Ljubljani (50) in pa prvi plemič iz rodu Prešernov (57), ter panoge, ki je dala Slovencem Franceta, v pro-štovem dedu, očetu proštovega očeta Jurija Prešerna (17), kakor je zabeležil to 1816 Grošel,21 po vsem tem sicer ni izključena, ne da se pa dokazati, vsaj na osnovi današnjega stanja radovljiških matrik ne. Nenavadno veliko je v dobi 1600—1760 število Prešernov, ki so si priborili prestop iz kmetiškega položaja. Radovljiški meščan je bil (25:) »dominus Joliunnes Preshen«(?), rojen ok. 1635, ker je umrl 6. jun. 1710 v starosti 85 let.7 V 1. pol. 18. stoletja se omenja tu še (26:) Lovrenc Prešeren (4 avg. 1735,7 31. avg. 1739,7 23. apr. 17447), pač sin Petra Prešerna iz Zabreznice, poročen 11. jun. 1725 z Ano Marijo, hčerjo Janeza Dežmana.42 Kranjski župljan je bil (27:) Matija Prešeren, ki se mu je iz zakona s Heleno rodil 1637 Matija (46), 6. jul. 1639 Margareta,47 4. jul. 1647 Magdalena,47 vendar se ne ve, ali je bil tudi meščan. Panoga je menda usahnila, ker se v Kranju Prešerni odslej dolgo časa ne omenjajo niti v krstnih,47 niti v mrliških maticah,48 ampak šele 1715 v poročnih.49 Novo panogo Prešernov je utemeljil tu (28:) Jakob iz radovljiške fare, ki se je priženil sem 171545 ter umrl v Kranju 2. febr. 1773.48 Če bi bil povsem pravilen podatek mrliške matice, da je bil ob smrti »star 84 let«,48 bi dobili za rojstno letnico 1689. 12 Toda v dobi 1680—1700 sta bila krščena v radovljiški župniji le 2 Jakoba Prešerna :R 19. jul. 1687 sin Jerneja Prešerna in žene Marjete, pri katerem pa krstitelj Marko Prešeren (49) ni vpisal kraja; 2. jun. 1692 sin Jurija in Marije v Hrašah (20). Vse ostale sorodniške vezi kranjskega Jakoba kažejo v smer, da gre za tega Jakoba, pač proštovega nečaka (17). Stric Janez Jurij (51) mu je volil 1716. 1. 50 gl.17 Vsaj 1752 je bil meščan in jermenar v Kranju«,18 vsaj že 1758 hišni posestnik50 (vsaj od 1765 pa do smrti je imel v lasti hišo s staro št. 120, novo 13450), vsaj1 1765 sodni upravitelj.50 Ko se je 1752 uredilo vprašanje Prešernove ustanove, je bil pač ta proštov »ožji sorodnik« oni Jakob Prešeren, ki je vložil 29. jul. 1760 obenem z drugimi protest proti tej ureditvi.51 Oženjen je bil štirikrat (Elizabeta Strele, hči kranjskega meščana in občinskega svetovavca, por. ž njim 23. okt. 1715,49 u. 30. dec. 1717;48 Marija Ana Schliber, por. 29. maja 1718,49 u. 17. nov. 1736 ;4a Uršula Watz, por. 13. febr. 1737,49 u. pred 20. jan. 1740; Marija Hrastnik, por. 20. jan. 1740,40 u. 31. jul. 178048). Od prvih treh žen je imel skupaj 12 otrok,47 med njimi Janeza (65) in Jakoba (88). V L j u b 1 j a n i in njenih predmestjih se je skušalo uveljaviti v tej dobi med obrtniki več Prešernov, na pr.: (29:) Štefan, oče52 19. avg. 1636, 14. marca 1640, 25. okt. 1641, 28. febr. 1644; (30:) Matevž, 2. marca 1638 oče 20-letnemu sinu;53 (31:) Jurij, oče 27. sept. 1655,52 1. apr. 1658;52 (32:) Jakob, voznik, r. ok. 1608, u. 11. jul. 1658;53 (33:) Mihael, črevljar in meščan,53 r. ok. 1653, oče 9. dec. 1674 in 1. sept. 1678,54 u. 11. maja 1692 ;53 (34:) Gregor, črevljar in meščan, r. ok. 1666, u. 6. sept. 1726,53 por. menda z Marijo, r. ok. 1668, u. 9. jul. 1735 ;53 (35:) Matevž, svobodnjak, por. 18. jul. 1729,55 oče 16. sept. 173 754 in 29. nov. 1739;54 (36:) drugi »dominus Mattluius Preschern«, por. prvič menda z Marijo »Prešernoako«, u. 12. dec. 1734,53 dugič 14. avg. 1735 ;55 (37:) Jurij sin Jurija iz »Radovljice«, por. 11. avg. 1744 ;56 (38:) Gregor iz Lesc, kamnosek pri Bombasiju, por. 1749;58 (39:) Marija, r. ok. 1714, u. 1. okt. 1750;53 (40:) Matevž sin Jurijev, vrtnar na Codellije-vem gradu, por. 20. nov. 1759 ;5B (41:) Magdalena, samska, r. ok. 1714, u. 11. okt. 1784 ;53 ( 42:) »gospa1 Neža Prešeren«, samska, u. 3. maja 1775 »stara 60«,53 oziroma »54 let«,130 ki se je spomnila iv testamentu (premoženja je imela ok. 232 gl.), »praes. 2. Mai 1775«136 »sestre Marije (pravilno pač: Uršule) por. Struppi (72) »druge sestre Marjete por. Pauman na Gorenjskem«, Marjetinega sina Ignacija in 3 sorodnic, pač hčera sestre Uršule, ki jih imenuje: »Mom Maria Struppin«, »Mom Josepha Ohrnauerin geb. Struppin« in »Mom Ignatia Grosslin Wittib« ter je torej istovetna z »deklo Nežo Prešeren« iz 1752,18 hči Andrejeva, r. 19. jan. 1719 ;138 (43:) »gospod Matija Prešeren«, r. ok. 1722, u. 7. marca 1768;35 itd. Prešerni so dobili v tej dobi dvakrat plemstvo, a presenetljivo je, koliko se jih je povzpelo med inteligente. Duhovnik (44:) Matevž se omenja 2. marca 1637 med svečeniki šenklavške cerkve v Ljubljani.57 (45:) Jurij, r. pred 1624, je postal doktor obojnega prava ter se nastanil v Ljubljani, kjer se je 29. okt. 1643 poročil z Ano Regino Vučelič,55 ki mu je 25. avg. 1644 rodila hčer Ano Marijo.54 Trditev, da bi bil plemič,58 je sicer napačna (predikat »nobilis et doc-tissimus dominus«, ki se mu daje v matrikah, je pritikal doktorjem, medtem ko so plemiči bili »praenobiles«), toda po vsej priliki gre za uglednega odvetnika, ki s:e pa v ljubljanskih matrikah pozneje ni več omenjal. (46:) Matija,5* r. očetu Matiji (27) v Kranju 22. febr. 1637,50 je postal duhovnik (ord. 2. apr. 166 1 50) ter bil po raznih službah 1682—91 župnik in komisar v Braslovčah,59 (47:) O Janezu Prešernu, »odvetniku in zastopniku upornih Kočevcev okolo 1660«12, se ni dalo nič ugotoviti. (48:) Jakob je bil kapitan ter je padel pri obleganju Budima,60 torej 1686,61 kjer je bil med prvimi, ki so v naskoku vzeli mesto.00 (49:) Marko, r. 1657 v radovljiški župniji, je bil na naslov stiškega samostana posvečen v duhovnika ter je služboval za kaplana v Bohinju 1 leto, v Radovljici 3 leta50 (vsaj 1683 do 1685°), za vikarja v Radovljici 1687—1693,50 za župnika v Srednji vasi v Bohinju do smrti 21. jan. 1705.4 Medtem je zasijala zvezda najodličnejšega prešernov-skega talenta v dobi baroka. (50:) Janez Krstnik62 Prešeren (Prescheren), r. 9. jun. 1655,23 sin Jurija Prešerna najbrž iz Hraš (17), je imel doktorat iz bogoslovja in obojnega prava, ko je po obisku raznih visokih šol03 v Solnogradu študije zaključil (ord. pač ni bil pred 1680). Dosegel je časti kakor pred njim pičlo število Slovencev: po raznih častnih službah v tujini je bil od 1692 do smrti 28. sept. 170 453 prost ljubljanski ter obenem župnik radovljiški, kjer je imel svojega vikarja,4 a tudi oskrbnika (51); pri odhodu iz Solnograda je postal nadškofov tajni svetnik, nekako istodobno je dobil od cesarja naslov »comes palatinus«, ki mu je dajal pravico, pečatiti listine in usposabljati menda tudi notarje, a od papeža naslov »protonotarius apostolicus«; ko se je 1693 osnovala academia operosorum, je bil izbran za prvega njenega predsednika, istodobno je postal član plemiške konfederacije sv. Dizme, čeravno ni bil plemič; 1699 je postal stanovski odbornik in nekaj pozneje tudi predsednik te korporacije. Ker je imel tudi razne beneficije,83 je zbral razmeroma veliko premoženje (bil je lastnik takozvane »thurnovske desetine« v Radovljici, za katero je plačal 5358 gl. 47 kr.;20 Stična mu je dolgovala 2000 gl.;10 drugo premoženje je po vseh odbitkih dalo vsoto okroglih 4000 gl.17 Pripada med najboljše slovenske latiniste. Imel je poleg pravnega tudi izrazit pesniški dar, ki se mu je oficialno priznal z naslovom »kronanega pesnika« (poeta laureatus). Seveda tiči edina ohranjena njegova pesnitev04 vsa v modi klečeplastva ter baročne preobloženosti. Ze v mladih letih si je pridobil tudi naziv »učenega Kranjca«. Izmed spisov v prozi, ki so obravnavali juridična, zgodovinska, ge-nealoška in jezikoslovna vprašanja,63 se ni nič ohranilo, ker se najbrž tudi nič ni natisnilo. Bolj nego s spisi je vplival na kulturni razvoj svojega okoliša z drugim0'' svojim delovanjem: akademija je za njegovega predsedstva zasnovala načrt za svoje delo ter izdala v tisku svoj zakonik in imenik00 ter več drugih latinskih del svojih članov; graditev nove šenklavške prestolice je s simpatijo pozdravil ter akcijo ves čas podpiral: zbral je odbrano in dragoceno biblioteko, ki jo je 30. maja 1701 volil škofijski (danes semeniški) knjižnici; a z določbami svojega testamenta je omogočil študij celi vrsti Prešernov in drugih domačih sinov. Testament16 sicer priča, da je mislil v prvi vrsti na socialno okrepitev onih ožjih sorodnikov, kjer prehod med plemiče ni bil izključen. Medtem ko je volil iz obresti stiške glavnice po 50 gl. na leto sestri Mariji (18) in 3 slugam, se je iz ostalih sorodnikov spomnil le še brata Janeza Jurija (51) in njegovih moških potomcev, ki jim je volil »thurnovsko desetino«, obresti ostalega premoženja (4000 gl.) in za dobo po smrti sestre Marije obresti stiške glavnice (2000 gl.). Označeni širji pomen je dobil testament po smrti brata Janeza Jurija (51) in njegovih moških potomcev radi določbe, da se morajo v takem slučaju vsi kompleksi premoženja (thurnovska desetina, stiskih 2000 gl., ostalih 4000 gl.) »aplicirati za fundacijo in ustanovitev alumnata pri ljubljanski stolnici«. Polet Janeza Krstnika Prešerna kakor da je sodobno generacijo Prešernov v stremljenju po dosegi socialne svobode še pojačil. Študirati je začel najbrž tudi proštov brat: (51:) Janez Jurij, r. Ok. 1664,53 ki se pa menda ni došolal. V Radovljici je imel hišo in posestvo, vredna 2000 gl., ki ju je kupil od Anžeta Jurija Pfeiferja.17 Vsaj že 19. apr. 1700 je bil »affictualis domus parochialis« v Radovljici42 ter bival tu vsaj še 1707,7 pozneje pa v Ljubljani menda do smrti 5. jan. 1717.53 Njegovi otroci so vsi pred njim pomrli (v Radovljici 31. jan. 1703 Valentin Jožef star 11 mes.,7 17. avg. 1707 Marija Ana stara 472 leta7). Bil je mnogo premožnejši od brata prošta (brez hiše in bratovega volila znašajo legati njegovega testamenta17 nad 16.000 gl., a univerzalni dedič je dobil pač še enkrat toliko). Močen smisel za tendenco, gospodarski krepiti na račun drugih ožjih sorodnikov ono sorodstvo, ki je moglo gojiti upanje na plemstvo, se čuti tudi v njegovem testamentu z dne 26. dec. 1716.17 Univerzalni dediči so bili nedoletni otroci njegove sestre (23) Uršule, por. Žigan (meine Aniklil, und respective die Frau Uršula Schiganische Kinder); žena je dobila pač velik legat (53), večina ostalih sorodnikov pa samo manjše zneske: sestra Marija (18), sestra Jerica (19) in nečak Jakob (28), ter 30 gl. (52:) Špelu Peruš (Peruschin) morda potomka Marjete Prešeren, por. Beraus (21). V primeri s temi sorodniki je svojega »liebsten Vetter« (reci: nečaka!) dr. Janeza K. Prešerna (57) nenavadno bogato obdaril. Žena mu je bila (53:) Ana Terezija, hčerka Andreja Nikolaja in Marije Sibile Žigan06 iz Radovljice, r. ok. 1681, s katero se je poročil 19. apr. 1700 v Radovljici.42 Po možu je dobila med drugim hišo in posestvo v Radovljici in 8000 gl. v gotovini.17 Bivala je menda navadno v Radovljici, ki jo šteje med svoje cerkvene dobrotnice.66 Proštov in Jurijev nečak je bil po vsej priliki tudi (54:) duhovnik Mihael Prešeren67 iz radovljiške fare. ki je študiral v Gradcu, postal filozofije magister (ord. 1698) in notarius publicus. ter služil za kaplana 1700—1705 v Naklem, za župnika v Križih pri Tržiču ter 1728—9 v Kropi. Ako je račun za rojstno leto pravilen, potem je istoveten z Mihom, ki se je narodil 21. sept. 1675 Juriju in Mariji Prešeren v Hrašah,6 je torej pač brat Jakcbu iz Kranja (28). Da se je dal proštov nečak Jakob Prešeren (28) z nevesto iz Kranja ob pričevanju Janeza Jurija Prešerna (51) poročiti po Mihaelu Prešernu v Križih,45 govori nedvomno za ožje sorodstvo teh treh Prešernov. Naslednja 2 študenta-Prešerna menda nista bila iz pro-štcvega sorodstva. (55:) Janez Krstnih,™ r. v Vrbi (št. 15 ali 17?) 1677 (jezuitje trdijo, da 30. marca, toda radovljiške krstne matice poznajo pod 1677 samo Janeza K., ki se je rodil 30. jun. Jakobu Prešernu in njegovi ženi Ani, brez navedbe kraja6), je ok. 1701 postal jezuit, bil doktor filozofije in teologije, si priboril častno mesto med pisatelji jezuitskega reda ter do delovanju v raznih kolegijih u. v Ljubljani 28. avg. 1735.83 Menda istodobno, vsekakor pred 1728, se je odlikoval v civilni uradniški službi (56:) Benedikt,80 a katerem pa ni bilo mogoče dobiti podatkov niti v radovljiških niti v ljubljanskih matrikah. Končno se je le izšolal proštov sorodnik Prešeren, ki se mu je posrečil težavni skok v ono socialno pozicijo, s katero sta računala najbrž že prost in zlasti njegov brat. Njun »Vetter«17 (57:) Janez Krstnih09 Prešeren je umrl v Ljubljani 19. apr. 1746 »v starosti 64 let«.53 Če bi bila starost tu pravilno navedena, bi moral biti rojen ok. 1682. Toda 1680—1690 so se v radovljiški župniji rodili Janezi samo 3 Prešernom:6 6. nov. 1680 Juriju in Marini (gre pač za Hraše, a kraj ni naveden): 1. okt. 1681 Andreju in Mariji v Vrbi; 20. jun. 1687 Jakobu in Heleni iz Doslovič. Ker je bil Andrejev sin menda gospodar v Vrbi na št. 6 (12), gre pač za sina Jurija in Marine, najbrž proštovega nečaka. Postal je doktor prava ter bil vsaj že 171570 in vsaj_ še 173170 »zaprisežen sodniški odvetnik kranjskih stanov«17 (archigrammateus ducatus Carnioliae,60 Land-schrannenschreiber). Proštov brat Janez Jurij (51) ga imenuje »mein liebster Herr Vatter«,17 a okoliščina, da njegovih potomcev ni v uradnem seznamu bližnjih proštovih sorodnikov iz 1752,18 menda ni v nasprotju z označeno stopnjo sorodstva. Medtem ko mu prošt ni nič volil,15 je dobil po smrti proštovega brata Jurija 1716 lepo premoženje: testatorjevo »silberne, in-und auswendig vergolte mit Preschernischcn Wappen be-zaichnete 1U haltende Flaschen (gre pač za proštov grb, ki se nahaja tudi v »Apes« iz 1701) item ein Paar drey Eggate silberne ... Lichter, ein seidene Vorhan, die schonste, ein seide-nen tiirckischen Dappich, mehr des Herrn Domprobsten seeli-gen Contraffe«; odpust dolga v znesku 900 gl.; 3000 gl. za otroke (ako bi ti brez moških potomcev umrli, bi se imelo teh 3000 gl. razdeliti med potomce po Jakobu Prešernu, Špeli Peruš in neki Mariji Žigan); upravo vsega premoženja, ki je tvorilo Prešernovo ustanovo (desetino in obresti od 4000 za 2 alumna, obresti od stiških 2000 po smrti sestre Marije za tretjega) do ustanovitve alumnata; novo interpretacijo proštovega testamenta, češ, da je napravil ustanovo »nur denen Preschernischen aufzuhelfen«; pravico, dva izmed svojih sinov imenovati za prva gojenca in jih iz ustanove »mit der Kost, Kleidung und praeceptore, auch allen anderen notvven-digkeiten versehen«; itd. Vsaj zadnja leta je imel v vodiški župniji neko posestvo.71 Plemstvo je dobil med 171870 in 172172 ter se zval: de (von) Preschern in Heldenfeld.60 Grb73 si je priredil po proštovemfi5 grbu: roka z Iavorjevim vencem v spodnjem polju je ostala, tri rože v zgornjem polju je postavil v vrsto namesto v trikot (kakor tudi na proštovem grbu v knjigi Dizmove bratovščine). Proštovo ustanovo je skušal v nasprotju z utemeljiteljevimi določili prilagoditi potrebam svoje rodbine: čeravno se je po 1716,17 »mnogo let« pred 1746,74 »semenišče tako uredilo, da bi se lahko v njem bili vzgajali gojenci«, odvetnik kranjskih stanov vendar ni izročil nilti desetine niti glavnic, pač se pa že izza 24. dec. 1737 trudil, da se desetina prepiše na njegovo ime. Stanovski odbor je opozoril 1745 na akcijo škofovega generalnega vikarja,74 toda prvi plemič iz rodu Prešernov je pred poravnavo spora v Ljubljani umrl ter bil pokopan pri avguštincih.53 Poročil se je 2krat: (58:) pred 171154 z Marijo Elizabeto pl. Schvvitzer u.136 20. sept. 1730 ;B3 (59:) 25. nov. 1734 ob pričevanju sina Tadeja (61) in pa Jakoba Schillinga z Marijo Lavrencijo pl. Schluderbach,36 u. 28. jan. 1759,53 hčerko mestnega tajnika.56 Več otrok je umrlo pred očetom (Joakim Frid. r. 9. dec. 1711,54 u. 22, marca 1712;53 Kari Seb. r. 19. jan. 1713,54 u. 2. avg. 1719 ;53 nepojasnjena ostane proven. »praenobilis domicellae Josephae de Praefhern«, ki je umrla, stara »ok. 19 (prečrtano: 17) let«, 7. dec. 1745,53 ako ne gre za njegovo hčerko Marijo Jožefo, r. 24. jan. 172454). Sinova, ki sta bila po očetu univerzalna dediča,75 sta bila oba advokata. Mlajši (60:) Franc Ksa-ver,76 r. v Ljubljani 10. nov. 1719,54 se je poročil 27. jul. 1749 z Marijo Ano, pl. Mercher, a je že 17. okt. 1751 v Ljubljani umrl. Vsaj z ljubljanskimi neplemenitimi sorodniki je bil v dobrih od-nošajih: Jurija Struppija, moža svoje »Mum Uršula« (70), priznava tudi v testamentu130 za svojega »Vetter«, a njej sami, ki mu je v bolezni stregla, je volil 300 gl. Starejši brat (61:) Tadej Matija77 r. 23. febr. 1715 v Ljubljani, se je poročil 25. sept. 1746 v Gradcu z Marijo Antonijo vdovo Tschander ter je po vsej priliki tudi vodiško posestvo kmalu po bratovi smrti prodal. Njemu je pripadla naloga, da reši končno na dostojen način spor radi proštove ustanove, ki je postal po krivdi njegovega očeta 1745 aktualen.74 V pogodbi, ki jo je sklenil 22. febr, 1752 z generalnim vikarjem ljubljanskega škofa, se je določilo:75 thurnovska desetina in glavnica, ki jo je določil prošt za event. ustanovo (6000 gl.), preideta v last generalnega vikarja; iz dohodkov dobijo 3 gojenci v ljubljanskem semenišču (ki je bilo takrat le deloma seminarium cle-ricale ter vzgajalo obenem tudi dijake za posvetne poklice78), stanovanje, hrano in obleko; pro praeterito Tadej pl. Prešeren ni dolžen polagati računov; jus praeseniandi seu nominandi preide na ljubljanskega škofa; pravico do ustanove imajo v prvi vrsti utemeljiteljevi ožji sorodniki (Befreundte). Zdi se, da je tudi Tadej pl. Preschern kmalu po sklepu te pogodbe umrl in da vsaj moških potomcev nista imela niti on niti njegov mlajši brat. Hčere drja. Janeza pl. Prešerna (57) iz zakona z Marijo Elizabeto (58) se omenjajo v materinem testamentu136 z dne 9. jan 1726 in iz sept. 1730 tri: Marija Terezija, Marija Ana (r. 1. maja 17 1 854) in Marija Jožefa (r. 24. jun. 172 454?). Dve izmed njih sta bili, kakor priča testament njunega brata Franca Ksav.,136 klarisinji: (62:) mati Antonija in (63:) mati Jožefa,157 in sicer je bila mati Jožefa pl. Prešeren zadnja cpatica v samostanu klarisinj v Ljubljani. Ko se je samostan 1782 ukinil, je živela menda navadno pri neki »gospodični Marijandl« v Kamniku, kateri je volila v testamentu z dne 15. avg. 1787 hišno opravo in obleko136 (testament se je odprl 20. dec. 1788). Bila je menda zadnja potomka iz te panoge kranjskih pl. Prešernov. V 1. pol. 18. stol. so doštudirali za duhovnike predstavniki 3 prešernovskih rodov. Izmed njih je bil (64:) Jožef Matija iz radovljiške župnije78 z dr. Janezom pl. Prešernom (57) pač v tesnih odnošajih, ker je imel v njem protektorja, kateremu je 1728 posvetil tudi svojo disertacijo,80 vendar kakega ožjega sorodstva z njim ni mogel dokazati, ampak se je zadovoljil z izjavo, da mu je advokat »agnotus patronus«, s katerim ga druži »ime in morda tudi kri«.60 Rodil se je pač pred 1710 (v radovljiški župniji8 se je rodil Matija Preš.: 29. jan. 1700 Juriju — Uršuli v Zabreznici; 6. sept. 1703 Janezu — Mariji v Zabreznici; 1. nov. 1703 Matevžu — Marjeti na Bregu; 13. sept. 1708 Lenartu — Jerici v Zabreznici; 16. sept. 1712 Jožefu — Jerici v Vrbi; a Jožef Preš.: 15. marca 1714 Andreju — Katarini v Vrbi). Po vsej priliki je istoveten z »Matijem iz Radovljice«, ki je 10. jun. 1732 postal v Gradcu bakalavrej teologije, in onim Matijem Prešernom, ki je bil 1746—1758 ravnatelj pri Sv. Ksaveriju na Stražah, pozneje pa župnik na Vranskem. Filozofska disertacija,60 ki jo je dal natisniti na Dunaju a 26. jun. 1728 zagovarjal v Ljubljani, se ne odlikuje po vsebini iz »tripartita mo-rum philoisophia ethica, politica, oeconomica«, pač pa po čednih bakrorezih (med njimi je tudi patronov grb) in spretnih latinskih distihih. Drugi Prešeren: (65:) Janez Krstnih je bil vsaj 1755—175847 kurat pri Sv. Joštu. Ker je bil vnukom Jakoba Prešerna v Kranju (28) krstni boter (19. avg. 1755. 20. dec 1716, 14. sept. 175847), je pač njegov sorodnik, najbrž sin, r. v Kranju 27. dec. 1716.47 Končno se je pojavil sedaj med inteli-genti tudi predstavnik semiških Prešernov: (66:) Janez, ki je bil rojen v Semiču ok. 1730, v mašnika posvečen 1755. služil v raznih župnijah ter umrl v rojstnem kraju 1798.80 Neznana je nadaljna usoda, ki jo je imel (67:) Tomaž Prešeren,10 1752 v Ljubljani »studiosus et humanista«. Po lastni izjavi bi bil sin Marije Prešeren, v 4. stopnji v sorodu s proštom, a že sirota (izmed Tomažev, ki so se rodili Prešernom v radovljiški župniji 1730—40 je imel Marijo za mater sin Jernejev iz Vrbe, r. 4. dec. 1734,6 medtem ko je istoimeni sin Tomaža in Marije iz Zabreznice, r. 12. okt. 1734.6 u. 13. apr. 17357). Za Prešernovo ustanovo je po vsej priliki 1752 zaman prosil.74 Medtem ko je bil kranjskim plemenitim Prešernom usojen kratkotrajen razmah, so imeli njihovi sorodniki na Hrvaškem več sreče. Gradnik njihove gospodarske sile je pač (68:) Ivan Nikola Prešeren,81 ki je bil v začetku 18. stol. v Karlovcu stražmešter. Ko se je 1706 začela radi gradu Belaja pravda med fiskom in grofom Friderikom Saurauom, je namestil karlovški veliki general Prešerna v Belaju. Toda Prešeren, ki je prišel v Belaj kot zastopnik Saurauov, je po vsej priliki postal v kratkem fevdatar velike belajske gospoščine. Sledil mu je (69:) Vid Prešeren, pač njegov sin, ki je dosegel v vojski vsaj čast majorja.81 Temu belajskemu vlastelinu Vidu Prešernu je uspelo, da je dobil v dunajskem dekretu z dne 11. febr. 1760 zase, za ženo, sinova Karla in Filipa ter hčer Katarino posebno plemstvo, ki je bilo 1760 publicirano tudi v hrvaškem saboru.81 Grb te druge panoge Prešernov priča, da jim je bil znan ali grb proštov ali grb kranjskih pl. Prešernov ali obeh: tudi v grbu hrvaških pl. Prešernov se nahaja namreč roka z lavorjevitn vencem. Pač le na osnovi dokaza, da gre za pro-štove »Befreundte«, je mogel imeti Vidov sin (70:) Filip pl. Prešeren 1761/2, ko je bil v Ljubljani v 5. razredu jezuitske gimnazije, proštovo ustanovo.24 Panoga teh pl. Prešernov na Hrvaškem je izgubila stik s svojo kranjsko domovino. Proštovo »bližnje sorodstvo«, ki so ga ugotovile oblasti 1752,18 upoštevajoč po vsej priliki le potomce utemeljiteljevih bratov in sester, je bilo razmeroma malobrojno: (71:) Marija Ana, r. Žigan, žena Antonu Grošlju (GroGl), fužinarju v Kropi,18 univerzalna dedinja44 po Janezu Juriju (51); (72:) Uršula, r. Prešeren, pač Andrejeva v Hrašah (24) r. 25. sept. 1707,B žena Juriju Struppiju, steklarju in meščanu v Ljubljani,18 ki se ni poročila v Ljubljani, bila tu vsaj že 16. marca 173 1 54 in še 1752,18 a umrla drugje; Neža r. Prešeren, samska, dekla v Ljubljani,18 pač sestra Uršina (72), Andrejeva (23) potomka (42); Jakob Prešeren, meščan in jermenarski mojster v Kranju18 (28); (73:) Jožef Zupan, meščan in čevljarski mojster v Ljubljani,18 pač sin proštove sestre Jerice (19), r. v Smokuču 11. marca 1697,B u. v Ljubljani 5. avg. 1761 ;53 (74:) Barbara r. Žigan, por. z N. Tomanom v Radovljici,18 potomka proštove sestre Uršule (23); (75:) Anže Zupan, podložnik radovljiške gospoščine,18 pač sin Jeričin (19); (navaja se sicer še en Anže Zupan, pcdložnik radovljiške graščine, pač tudi potomec Jeričin, toda ni izključeno, da tu drugič po pomoti). Ako je pravilna podmena, da je bil dr. Janez Krstnik pl. Prešeren proštov nečak (57), potem je mogel le kak juridičen moment biti merodajen, da oblasti 1752 predstavnikov kranjskih plemenitih Prešernov (60—63) v svoj seznam niso sprejele. V drugo smer kaže po vsej priliki okoliščina, da manjkajo v seznamu iz 1752 belajski vlastelini (69—70) in pa kak vrbljanski Prešeren, na pr. Jožef Prešeren-Ribič (9), Francetov praded: tu gre pač za daljnejše sorodnike, katerim bi pa mogel biti proštov stari oče še vedno skupni praded. Miselnost Prešernov v tej dobi se da Ie malo osvetliti. Precejšnje število posvetnih inteligentov opozarja na črto, ki iznenadi. Morda je treba imeti v evidenci tudi okoliščino, da v akademiji, katere prvi predsednik je bil prošt Prešeren (50), ni bilo nobenega jezuita. Toda nedvomno so bili Prešerni te dobe po veliki večini verni katoličani. Prošt Prešeren je ustanovil v Lescah, torej pri cerkvi v neposredni bliižini Hraš, bratovščino sv. Antona za varstvo poljskih pridelkov, a med prvimi udi je bilo kar 6 Prešernov:83 prošt; D. Georgius Preshern (51); Georgius Preshern et uxor Uršula; Maria Preshernin; Elisabet Preshernin; Lucia Preshernin. Proštov brat Jurij (51) je volil za maše 1000 gl.,17 njegova žena Ana Terezija (53) se je spomnila radovljiških bratovščin s precejšnjimi zneski.66 Prva žena drja. Janeza (58) je volila136 za 300 maš in 20 gl. za ubožče, dr. Franc Ksav. (60) za 150 maš in 3 bratovščinam po 1 duk.136 Tudi vranski župnik Matija Prešeren (64) je napravil neko ustanovo za maše.84 Govorili so doma na kmetih seveda slovenski, a v vseh študirancih izmed njih se je odražala stoletna tragika slovenskega ozemlja, čigar inteligenti so bili po rodu (gente) »Kranjci«, po narodnosti (natione) in uradni praksi »Nemci«, po jezikovnokulturni tendenci »Latinci«. Tudi prvi predsednik ljubljanskih operozov, prošt Janez Krst-nik Prešeren, je pisal le latinske stihe in razprave, a obenem naglašal, da je vzklila njegova beseda iz »germanskega srca«.64 V dobi 1750—1850, torej v času 3 generacij, ki je bil France ž njimi deloma v osebnih stikih, je dobila zgodovina Prešernov jasnejše obrise, a tudi nove črte. V onih prešernovskih domovih, ki morajo radi Franceta ostati v evidenci, sta določljivi i vrsta gospodarjev i genea-loška situacija. Na Francetovem rojstnem domu v V r b i š t. 1 so gospodarili za Jožefom Prešernom-Ribičem (9): od 1754 pribl. do 1761 njegovi »dediči«;14 pribl. od 1761 do 1797 njegov sin Jernej (116), Francetov ded, oče med drugimi Francetovima stricema, duhovnikoma Francu Ksav. (100) m Jakobu (101); pribl. od 1797 pa do 18274 Jernejev sin Simon, Francetov oče (118); od 1827 z možem Janezom Volkom Mina, Francetova sestra (123). — Na rojstnem domu Francetove stare matere v V r b i št. 6 so se vrstili po Anžetu Prešernu-Boštjanu (13), ki je gospodaril menda do smrti 1771: (76:) sin Tomaž, r. 19. dec. 1739,6 u. 12. avg. 1778,7 brat Francetove stare matere; (77:) Boštjan, menda Tomažev daljnejši sorodnik (med novorojenci radovljiške župnije 1760—83 ni zabeležen6), ki je 18252 še bil vpisan za gospodarja a prečrtan ter u. 11. apr. 1837, »star 83 let«;32 Tomažev sin (78:) Jakob™ r. 6. jul. 1776, u. 26. dec. 1859,32 Francetov stari stric (očetov bratranec), ponosen kmet, oče notarja Janeza Prešerna (110); in končno Jakobov sin (79:) Jakob,55 r. 8. avg. 1805,86 u. 25. avg. 1864,32 pesnikov bratranec, ki je dovršil 1821—3 v Ljubljani tudi 2 gimn. razreda.24 — S pesnikovo materjo (119) je prišel v tej dobi v ožjo sorod-niško zvezo z vrbljanskimi Prešerni-Ribiči še Muhovčev dom v Žirovnici št. 7, kjer so za Muhovci bili gospodarji:87 (80:) Jakob Svetina, Francetov dedek, 7. jul. 1773 por.87 z (81:) Jero Muhovčev o, Francetovo babico-, sestro 3 duhovnikov, Francetovih starih stricev (111—113); njun sin (82:) Filip Jakob Svetina, pesnikov stric, r. 1. maja 1777,8 u. 1. nov. 1829,32 por. z (83:) Barbo r. Mali, umrlo 1867 ;32 Filipa Jakoba sin (84:) Anton Svetina, r. 9. jan. 1809, u. 1. nov. 1882, Francetov bratranec. — Izmed domov, kjer so gospodarili Prešerni, ki so bili z vrbljanskimi Prešerni-Ribiči le še v zelo daljnem sorodstvu, bi šlo predvsem za rojstni dom Francetovega mladostnega druga vZabreznici na št. 6 (92). Tu je prevzel po 1754 gospodarstvo (85:) Tomaž, ki menda ni umrl doma,32 a poročen bil z Nežo Qollmayer.° Za Tomažem in Nežo je gospodaril tu njun sin (86:) Matevž, r. 19. febr. 1765,6 u. 13. jul. 1810,32 trgovec in posestnik P/s kmetije,24 por. s Katarino Kristan (?), oče 3 dijakov (96, 106, 109). O tem posestvu je poročala 1827 Benedi-čička iz Ljubljane Čopu v Lvov, da so ga Prešerni prodali ženinu njegove sestre, češ, »die Preschernischen Knaben brauchen viel Geld zum studieren«.89 Vsaj že 1825 je bil lastnik posestva Simon Pogačnik, ki se je 19. febr. 1827 poročil s Čopovo sestro Meto.88 Pritok Prešernov v me-ščanskoobrtniški sloj je bil v tej dobi slabejši nego v prejšnji. V Radovljici se ni menda nobeden več posebno uveljavljal. V K r a n j u so ostali nekaj časa še nekateri izmed otrok proštovega nečaka Jakoba Prešerna (28). Tako sta živela tu (87:) Luka (r. 11. Ckt. 1727, oče 20. apr. 176 5 47) in pa Jakobov mlajši sin (88:) Jakob, r. 17. jul. 1729,42 ki se mu je iz zakona z Marijo Ano Schrey rodilo v Kranju 1755—71 vsaj 9 otrok,47 med njimi poznejša dijaka Ivan Krstnik (96) in Anton Jakob (99). Kakor oče je bil tudi ta Jakob jermenar.50 Vsaj 10. maja 177147 je stanoval v hiši s staro št. 170, novo 193, a po očetovi -smrti je kupil od mačehe Marije hišo s staro št. 120, novo 134, za 480 gl.30 Ko .ie 10. jun. 1790 obenem z drugimi starši Prešernovih štipendistov lastnoročno podpisal tožbo proti nameri, da bi smel grof Vincenc Thurn rešiti thurnovsko desetino za isto vsoto 5358 gl. 44 kr., ki jo je plačal zanjo prost,20 je živel menda še v Kranju, a umrl ni niti v Kranju48 niti v Ljubljani.53 V Kranju ni bil v tej dobi poročen noben Prešeren,49 a krščen je bil zadnji 10. maja 1771,47 zadnji pokopan49 po 31. jul. 1780 (vdova Marija). V Ljubljani je bilo v 2. pol. 18. stol. iz prejšnje dobe pač že nekaj obrtnikov Prešernov, toda iznova se v tej dobi med ljubljanskimi obrtniki ni noben Prešeren več uveljavil, četudi še naletiš v ljubljanskih matrikah semtertja na kako ime, ki bi ga rad sem uvrstil (na pr. 23. jan. 1769 je bil por. Gregor, sin Matijev, iz Dravelj;56 5. nov. 1787 vdovec Matevž, r. ok. 1736 ;50 24. apr. 1829 je umrla vdova Marija, r. ok. 1762, »In-stitutlerin«,53 21. jul. 1831 Franc, najdenček, star 33/4 93). Vendar je dal rod Prešernov tudi v tej dobi nekaj močnih gospodarskih talentov. Najznamenitejša sta bila Jurij (89) in Janez (90). Ohranilo se je poročilo, da sta bila brata in doma nekje okoli Brezja na Gorenjskem,"0 torej v mošenjski župniji. Toda v dobi, za katero gre (1760—1780), se nista narodila brata Janez in Jurij Prešeren niti v mošenjski,81 niti v radovljiški župniji (Janezi so se rodili Prešernom: 28. dec. 1768 Janezu in Mariji v Vrbi,, menda na št. 15; 17. jun. 1769 Jerneju in Mariji v Vrbi, v naši seriji 98; 3. jun. 1771 Jakobu in Uršuli v Zabreznici št. 5; a Jurij: 9. apr. 1772 Tomažu in Neži v Zabreznici št. 6). Jurij in Janez torej ali nista brata, ali sta se pa rodila v kaki drugi župniji. (89:) Jurij92 Prešeren, ki je umrl v Trstu 31. jul. 1847, »star 75 let« (r. torej 1772 kakor zabrezniški Tomažu in Neži), je bil velik trgovec. Njegov testament sicer ni eruiran, toda če je pravilno poročilo,"0 da je volil sorodnikom 700.000 gl. (91), potem si je bil moral nabrati ogromno premoženje. Bil je v stikih menda tudi z Matijo Gollmeyerjem,63 ki poroča 8. sept. 1831 sorodniku Copu, da se hoče v neki stvari obrniti do tega Prešerna v Trstu.80 ( 90:) Janez Prešeren,91 r. ok. 1769, se je priženil z »22 leti« na Brezovico pri Ljubljani ter se poročil tu 20. jun. 1791 z Marijo r. Legat ovdovelo Pezdir, ki je bila za 8 let starejša93 a posestnica dobre gostilne »pri Škandru«. Pridobil si je lepo premoženje, a že 17. jun. 1814 umrl. Gostilno je vodila menda vdova Marija (u. 12. nov. 1837), dokler ni do-rastel sin (91:) Franc91 r. 17. okt. 1802, ki je imel več sinov in hčera. Že sam je premogel baje ok. 80.000 gl., a z denarjem, ki so ga podedovali njegovi otroci po Juriju v Trstu (baje so dobili 3 sinovi po 200.000 gl., 4 hčere po 25.000 gl.) se je pridružil prvim bogatašem v deželi. Bil je nadžupan (Oberrichter) ter si pridobil zaslug pri izsuševanju ljubljanskega barja. Po veliki dediščini otrok je ok. 1848 posestvo prodal ter žive! odslej v Gradcu, na Dunaju in v Trstu. Bil je tretji kmetiški Prešeren, ki je postal plemič (Preschern Ritter von Helden-feld), toda to je bilo že v času, ko podelitev plemstva ni imela več prejšnjega socialnega pomena (25. maja 1861). Medtem ko France s tržaškim in brezoviškimi Prešerni menda ni imel stikov, je bil s tretjim gospodarskim talentom iz rodu Prešernov v tej dobi v prijateljskih odnošajih, čeravno je moglo biti med njima le daljno sorodstvo. Ta (92:) France94 je bil rojen Matevžu Prešernu (80) v Zabreznici na št. 6 dne 27. avg. 1808.80 V Liubliani ie pač dovršil 1821—3 prve tri gimnazijske razrede,-4 nato se pa posvetil gostilniški obrti. V tej novi poziciji je bival v Ljubljani po vsej priliki vsaj okoli 1832—37, ker je iz avtopsije poznal pesnikovo razmerje do Julije, vendar je bil mnogo tudi v tujini, na Poljskem, Ruskem, v Italiji in Švici. Končno se je ustavil na Bledu, kjer je veljal že v času od 12. do 19. jun. 1841, ko je bil Vraz pri njem v gosteh, za bogatega moža. Vsaj že 1843 je bil lastnik št. 45 v Mlinem ob Blejskem jezeru,95 pozneje je zgradil Lujizine toplice.94 S pesnikom Francetom, s katerim sta drugovala v Ljubljani, sta ostala tudi pozneje v prijateljskih stikih: pesnik je prihajal na Bled; 1841 je poslal svojemu »stricu« na Bled Vraza v goste; »stric« se je udeležil tudi pesnikovega pogreba. Govoril je med drugim poljski, vnel se za preporodno misel. Vrazu 1841 obečal, da hoče ves prosti čas posvetiti slovanski literaturi, zlasti ilirski. Narod ga je ohranil v spominu kot nesrečnega, a prijaznega moža, ki je rad hodil h kmetom v vas, da je pozabil domače gorje.94 Žena Ana Mertlič, hči grajskega oskrbnika, za 15 let mlajša od njega, s katero se je poročil 27. nov. 1843,90 mu je z nemoralnim življenjem zagrenila življenje.94 Ko je 7. febr. 1864 umrl za jetiko,95 je celo izmaknila okoli 21.000 gl., ki jih je določil za študije edinemu sinu.94 Ta sin (93:) Gabrijel,97 r. 24. marca 1844, je sicer vkljub temu postal zdravnik, a si v Carigradu iz obupa radi matere sam uničil življenje. Med študiranči iz rodu Prešernov je porast v številu kle-rikov v primeri s številom posvetnjakov opazljiv, vendar preseneča ugotovitev, da so v dobi 1760—1850 prihajali leto za letom ravno nositelji imena Prešeren tako pogosto v latinske šole, kakor nobeni drugi predstavniki slovenskih kmetiških rodov: ok. 1755 (94:) Andrej,99 r. na Gorici (ž. Mošnje ok. 1736, ord. 1766, po raznih službenih krajih u. v Ljubnem 5. apr. 1826; ok. 1768 (95:) Jožef,™ r. 16. marca 1752 v Vrbi št. 6 pri Boštjanu, sin Anžetov (13), brat Francetove babice z očetove strani ter pesnikov stari stric in mecen, ki je bil v gimnaziji menda izven Ljubljane,24 vsaj do ordinacije 1. apr. 1786 v generalnem semenišču v Gradcu, kaplan po raznih krajih, 1800—20 lokalist na Kopanju, 1820—29 župnik na Jezici pri Ljubljani, od jul. 1829 do smrti 24. marca 1835 penzijonist v Lj. v Rožni ul. št. 100 danes 5, z 200 gl. pok. (od 1831: 300); ok. 1772 ( 96:) Janez, r. v Kranju 14. febr. 1758,53 1 775—76 v 4., 1776 do 1777 v 5. gimn. razr. v Ljubljani;24 ok. 1775 (97:) An-drej, r. v Kropi 21. nov. 1762 (sin Jurija in Marije r. Stroj), 1777 do 78 v Ljubljani v 4., 1779—80 v 5. gimn. razr.;24 (98:) Janez, r. 17. jun. 1769 v Vrbi št. 1, sin Jernejev (116), stric Francetov, sicer vsaj v ljubljanski gimnaziji ni bil,24 a postal učitelj v Naklem, 1789 bil predlagan za Krašno,100 pozneje je nekam izginil; 1787 (99:) Anton, r. 10. maja 1771 v Kranju,47 sili Jakobov (28), do 1793 v Ljubljani v gimn.,24 ord. ok. 1797, je po raznih duhovniških službah odšel 1803 ali 1804 v lavan-tinsko škofijo;101 1788 (100:) Franc Ksaver,102 r. 20. nov. 1771 v Vrbi št. 1, sin Jernejev, stric pesnikov, je bil v Ljubljani v gimnaziji 1788—94,24 v filozofiji 1794—96, v bogoslovju100 1796—1800, kaplan v Bistrici do 1802, Komendi do 1804, Višnji gori do 1806, Predosljah do 1808, Dolih do 1814, kurat na Savi pri Litiji do 1824, na Goričici pod mengeško župnijo do 1837, »capellanus jubilatus« na Skaručni do smrti 15. nov. 1841 ;10? 1792 (101:) Jakob,103 r. 25. jul. 1777 v Vrbi št. 1* sin Jernejev, stric pesnikov, je bil v Ljubljani 1792—97 v gimnaziji,24 1797—99 v filozofiji, 1799—1803100 v teologiji, kaplan v Brezovici do 1805, na Preserjih do 1807, v Igu do 1810, Vrhniki do 1811, vikar v Borovnici do jan. 1827, Lešah do kdnca 1830, v pokoju na Šmarni gori žup. Vodice, z običajnimi letnimi 300 gl. penzije od konca 1830 do smrti 20. jun. 1837 ;190 1793 (102:) Valentin,10* r. 12. febr. 1779 v Vrbi št. 15, sin An-žetov in Mine r. Vouk, je bil končno100 dekan v Ribnici od 1820 do smrti 3. jul. 1833; 1813 (103:) FRANCE:109 1816 (104:) Jakob, sin Janeza Preš., iz rodinske župnije, r. ok. 1801,24 v gimn. 1816—19 (I—II):24 1817 (105:) Jožef,105 r. 25. jan. 1803 v Vrbi št. I,86 sin Simonov, brat Francetov, v 1. razr. v Ljubljani 18 1 7—1824 do smrti 30. apr. 18 1 853 (stanoval je ob smrti na Mestnem trgu 17, takrat Glavni trg 237. umrl za prsno vodenico); 1818 (106:) Janez, r. 23. apr. 1806 v Zabreznici št. 6, sin Matevža (86), v ginrn. 1818—22 (I—IV);24 1818 (107:) Jožef, r. ok. 1803 pač na Gorici, ž. Mošnje,24 v gimn. 1818—21 (I—III);24 1818: France iz Zabreznice (96); 1820 (108:) Jurij,107 r. 29. marca 1805 v Vrbi št. 1, sin Simonov, brat Francetov, je študiral v Ljubljani 1820—26 gimn., 1826—28 filozofijo,24 prosil 22. nov. 1828 za sprejem v ljubljansko bogoslovje,108 ki se mu je pa, ker mu je manjkal levi uhelj, odrekel, prosil 27. nov. istega leta za odpust v krško škofijo, študiral 3 letnike bogoslovja v Ljubljani kot eksternist (krški ordinari-jat je prosil 24. dec. 1828 ljubljanskega, naj ga nadzira), bogoslovje končal v Celovcu (ord. 5. avg. 1832), bil kaplan v Irschi-chen do 1833, Liesereggu do 1834, Friesachu do 1836, župnik v St. Lorenzen do 1842 in Št. Ropertu do 1856, obolel na umu ter v pokoju živel v Wallburgenu in Maria Worth, a zadnje 4 leta v Wolfsbachu do smrti 7. okt. 1869; 1821—23 Jakob iz Vrbe, Francetov bratranec (79); 1821 (109:) Simon, r. 4. okt. 1810 v Zabreznici št. 6, sin Matevžev (86), 1821—22 v 1. razr.;24 1828 (110:) Janez,10* r. 26. dec. 1815 v Vrbi št. 6, sin Jakobov (78), Francetov pranečak, je 1828—34 končal v Ljubljani gimn.,24 1834—3624 filozofijo, študiral pravo ter umrl 1886 kot radovljiški notar; itd. (1835—48 v Ljubljani še 4). Vpliv svečeniškega elementa je bil v pesnikovem ožjem sorodstvu tem jačji, ker so bili duhovniki tudi 3 sinovi Simona Muhovca v Žirovnici št. 7, bratje pesnikove babice (81), torej pesnikovi stari strici: (111:) Aleš Muhovec, r. 14. dec. 1734,8 ki je postal 1754 frančiškan (Tomo), se dal sicer sekularizi-rati,110 a se vrnil v samostan ter umrl 3. marca 1808;111 (112:) Anton Muhovec,11" r. 14. jan. 1746, ki je izvršil bogoslovne študije v Ljubljani (ord. 1770), služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, tako v pesnikovem času 1800—5 -v Ihanu, do 1808 v Tunicah, do 1812 v Komendi, odšel, morda radi kakih sporov s Francozi, 1812 v lavantinsko škofijo, bil tu do 1814 pri župniku v Št. llju pri Gradiču, do 1815 provizor na Sladki gori, do 14. juin. 1825 župnik (inst. 19. febr. 1816) pri Sv. Marjeti pri Polzeli, končno župnik v Štebnju na Kor. (St. Štefan unter Feuersberg), kjer je u. 14. nov. 1838; in (113:) Blaž Muhovec,113 r. 15. jan. 1748, ki je študiral v Ljubljani in na Dunaju (ord. 1774), bil z Dunaja v posebni evidenci škofa Her-bersteina, ko je korespondiral ta radi pripravnih bogoslovskih učiteljev,63 a umrl kot dekan v Gorjah že 19. apr. 1789. — Ta tendenca je v Ribičevi hiši ostala, in pač z mislijo na duhovniški poklic je poslala pesnikova šesta Mina (123), poročena na domu, v šole 2 izmed svojih otrok: (114:) Ivana Vovka,11* r. 21. avg. 1828,86 ki je študiral v Ljubljani 1839—45 gimn.,24 1 845—47 filozofijo,24 si hotel izbrati menda kak laiški poklic, a 1849 šel v bogoslovje (ord. 31. jul. 1853) ter umrl kot kaplan v Ribnici 20. febr. 1869,100 in (115:) Jakoba Vovka114 r. 21. jul. 1830,86 ki je bil 1843—44 v 1. razr. gimn.24 a ostal doma in tu že 9. dec. 1845 umrl.32 Proštova ustanova je prinesla vkljub ugodni formulaciji v pogodbi z dne 22. febr. 1752 (61) nositeljem Prešernovega imena samega razmeroma malo koristi, ker sta jo za Francem Ksaverijem (60) in Tadejem Matijo (61) imela v dobi do 1820 menda le 2 Prešerna (68, 99), medtem ko drugi štipendisti24 ali niso bili proštovi sorodniki, ali pa ž njim po ženski strani v sorodu.63 Zdi se, da ustanova v dobi 1783—91, ko so bile štipendije bivšega »Collegium Carolinum« prenesene na generalno semenišče v Gradcu,115 ni imela te usode, ker se 1785° in zlasti od 1788 naprej24 ofrienjajo »Prešernovi štipendisti« med ljubljanskimi gimnazisti.63 Vsaj že 1806 se je dajala na roko in sicer je bilo 7 štip. (2 po 76 gl. 19y2 kr., 4 po 63 gl. 36 kr., 1 po 62 gl. 57 kr.)116 Z odlokom z dne 14. okt. 1820 je dvorna štud. komisija iznova določila,117 da se naj daje ustanova na roko, in da imajo pravico do ustanove v prvi vrsti dobro kvalificirani bogoslovci, poleg njih pa tudi gimnazijci in filozofi, medtem ko so medicinci in juristi izključeni.63 Na tej osnovi sta dobila štipendijo 1820 zopet 2 Prešerna: tretješolec Jožef (107) in filoz. 1.1. France (1831 še Jan. = UO, 1846 France). Med ožjimi sorodniki je imel torej France 6 duhovnikov, ki so v njegovi dobi še živeli: prava strica Franca Ksaverija (100) in Jakoba (101); starega strica po očetovi strani, Jožefa (95); stara strica po materini strani Aleša (111) in Antona (112); ter brata Jurija (108). ' Prešerne-Ribiče je odlikovala močna rodbinska zavest, izrazita pripravljenost biti drug drugemu na pomoč. Priložnost, zatekati se pod gostoljubno duhovniško streho, je vzdrževala tradicijo, prepuščati otroke vzgoji duhovnikov. Zdi se, kakor da se je pod vplivom te priložnosti naravnost gojila neka domobež-nofet. Odraze teh kombiniranih črt imajo po vrsti tudi oni Francetovi domači, ki se niso povzpeli med inteligente:118 (116:) stari oče Jernej,1™ r. 22. avg. 1742° v Vrbi št. 1, sin Jožefov (9), por. ok. 1761, u. 23. apr. 1800 ;32 (117:) stara mati Mina, r. Preše-ren-Boštjan 22. dec. 1737 v Vrbi št. 6, hči Anžetova (23), sestra duhovnika Jožefa (95), u. v Borovnici pri sinu Jakobu (101) 9. sept. 1823;120 (118:) oče Simon,1-1 r. 23. okt. 17626 v Vrbi št. 1, sin Jernejev (116), por. 7. febr. 1797,88 u. 22. sept. 1838 pri bratu Francu (100) na Skaručni, pokopan v Vodicah; (119:) mati Mina,1-" r. Svetina 5. maja 1774 v Žirovnici št. 7.° hči Jakoba Svetine (80) in Jere r. Muhovec (81), u. 25. apr. 1842 pri sinu Juriju (108) na Koroškem v St. Ruprechtu nad Beljakom; (120:) stara teta Lenčica12S Prešeren, r. 6. apr. 1780 v Vrbi št. I,6 hči Jernejeva (116), gospodinja Franca Ksav. (100), ki je po smrti duhovniških stricev in bratov ose-benkovala v Ljubljani, a u. 20. maja 1866 doma v Vrbi;32 (121:) sestra Jera,124 r. 11. marca 1798,86 ki je bila poldrugih postajah pri starem stricu Antonu Muhovcu (112) v Štebnju na Koroškem, se po stričevi smrti tu omožila s Primožem Ambrožičem, a se v 70-tih letih vrnila na Gorenjsko ter u. na Blejski Dobravi v ž. Zasip 12. marca 1876; (122:) sestra Katra,12'0 r. 8. apr. 1799,6 gospodinja staremu stricu Jožefu (95) in bratu Francetu, po čigar smrti je zapustila Kranj ter u. na Blejski Dobravi 24. avg. 1874; (123:) sestra Mina,126 r. 22. jan. 1808,86 ki je po bivanju pri stricu Jakobu v Borovnici prevzela domačijo, se por. 28. maja 1827 z Jožefom Vovkom,86 ter u. tu 17. apr. 1878 ;32 (124:) sestra Urša,127 r. 24. sept. 1809,86 ki je po raznih drugih postajah ostala pri bratu na Koroškem, a se po njegovi upokojitvi vrnila ter u. v brezniški župniji 11. jul. 1878 ;32 (125:) sestra Lenka128 r. 26. apr. 1811, ki je bila pri raznih sorodnikih-duhovnikih, končno ostala ok. 1834 pri bratu Juriju (108) na Koroškem, po njegovi smrti živela na Gorenjskem a u. 5. avg. 1891 v ljubljanski bolnici: (126:) nečakinja Marijana Volk, r. 1838/ por. Grom v Smo-kuču 1860, u. 2. maja 1908,1 ki je bila pri pesniku pozimi 1847-48 ;25 (127:) nečakinja Mina Volk, r. 1836,1 por. Reš na Breznici 1867, u. 3. febr. 1878,1 ki je bila pri pesniku ves čas bolezni od spomladi 1848 naprej.25 V tradiciji o Francetovem očetu (118) se naglasa njegova bistroumnost, vendar se zdi, da je bila močnejša nadarjenost materina (119). Tudi po izobrazbi je mati, ki je bila v nunskih šolah v Beljaku in v Ljubljani, pisala in čitala slovenski in nemški ter pri stricu Blažu Muhovcu v Gorjah dobivala tudi nemške knjige, nedvomno presegala očeta. A medtem ko je bila mati menda bolj praktična, je za očeta značilna ona srčna dobrota, ki se je računajočim domačim morala zdeti že lahkomiselnost, ker je mogel, ko je dajal bližnjemu, povsem pozabiti na neposredne potrebe svoje in svojcev. Izmed duhovnikov Ribičeve hiše ni bil menda nobeden posebno nadarjen, a eventualna nadarjenost pesnikovih sester se ob pouku matere in duhovnikov, ki je nadomeščal šolo, ni mogla posebno razviti (121). O materi se pač sporoča,25 da je rada pela, pesniškega daru pa razen Franceta ni imel menda nobeden Pre-šeren-Ribič. Močna verska nota je bila lastna zlasti tudi kme-tiškemu jedru Ribičevih v Francetovih časih (119, 122), a med duhovniki je bil zlasti pesnikov brat pravi rigorist (108). Čeprav je imela slovenska preporoditeljska miselnost tudi v krogu študiranih ožjih Francetovih sorodnikov le malo pristašev, a v Juriju (108) pozneje morda celo nasprotnika, se vendar ne sme prezreti migljaj, da je narekovala mati s smrtne postelje sinu slovensko pismo. Zunanja podoba pesnikovih roditeljev (118, 119) se ni ohranila, a tudi podoba njegovega brata Jurija ne (108). Izmed sester je bila pesniku najbolj podobna25 po sodbi Lenkini (125) Urša (124), a tudi Uršine podobe ni. Toda ohranili sta se dve vesti o pesnikovi podobnosti v sorodstvu, ki se ob iskanju črt za Prešernovo zunanjo podobo ne smeta pustiti v nemar: po sodbi pesnikove sestre Mine (123) in po sodbi (128:) Ane Jelovškove,105 matere pesnikovih otrok, je bila tudi Katra (122) »taka kakor« pesnik, oziroma, pesniku »zelo podobna«;129 a po pričevanju pesnikovega nečaka (129:) Jožefa Volka (r. 18441). je bil pesnikov bratranec Anton Svetina (84) podoben Katri,129 torej tudi pesniku. A nekaj Katrinih (122) in Antonovih (84) črt je gotovo ohranjenih; pesnikov nečak Jožef (129) je namreč poročal pesnikovi hčeri (132), da, »ker so bili oče dr. (Janeza) Svetine (= Anton) Katri podobni, se je po njih napravila tista podoba (1866 v Wagnerjevi izdaji129); a Leveč je 1900 trdil, da je dal Wagner »pesnikovo sestro Katarino fotografirati in po tej fotografiji in po ustnih opisih, ki jih je 13 prejel od takrat še živečih pesnikovih znancev, zlasti od ljubljanskega trgovca Jožefa Debevca, pesnikovo podobo — ponarediti.180 Dokler je Svetinova podoba ohranjena,131 se da proces kontrolirati. Ogledati bi si bilo treba tudi podobo Lenkino z dne 12. sept. 1885.132 Izmed pesnikovih otrok z Ano Jelovšek se 2 nista v sliki fiksirala: (130:) hči Terezija (r. 15. okt. 1839,84 u. 14. maja 184353) in (131:) sin Franc (r. 18. sept. 1845,54 u. 17. avg. 1855133), pač pa eksistira več slik134 njegove (132:) hčere Ernestine (r. 18. dec. 1842, u. 3. dec. 19 1 763). * V zgodovini Prešernov se odraža dobršen kos zgodovine njihovega kmetiškega naroda. Malo je slovenskih rodov, ki bi se s Prešerni mogli meriti v prizadevanju, da se omogoči vsaj potomcu prestop iz pod-ložniškega položaja. Le nenavadno močna kmetiška kri je mogla skozi stoletja ohraniti svojo svežost ter roditi toliko odličnih inteligentov. Ob tlačanjenju tujim kulturam so se pripravljale generacije za prihod onega, ki mu je bilo dano, da napiše veliko legitimacijo slovenskemu narodu in slovenskemu jeziku. Opombe. 1 Zupan, Pesnik Prešernova sorodovina z očetove strani — z materine strani (2 primerka na Okroglem pri Kranju, tretji pni župniku Ivanu Vrhovrtiku v Ljubljani). — 2 Katastralni tnapnii arhiv delegacije min. financ v Li., frančišk. triangulacija: a) mape, b) Alphab. Register der Grundeigen-thiimer, c) Protocoll der Rauparzellen (rabljeno po opozoritvi in ob pomoči fil. Alf. Ošpana). — 3 Gšpan Alf., Vrba od Prešernovih časov do danes. CJKZ VI, 254. — 4 Lavtižar, zgodovina župnij in zvonovi v dek. Ra-dolica, Lj. 1897. — 5 K št. v oklepaju: prim. iz serije Prešernov dotiano debelo tiskano št. pred imeni v III. pogl. — 6 Krstna matica v Radovljici (ohranjena od 1667 naprej, z indeksom za vso dobo). — 7 Mrl. matica v Radovljici (ohranjena od 1657 naprej, pregledana tudi za dobo do 1789, ko je brez indeksa. — 8 Sklepi trident. cerkv. zbora: sess. XXIV, c. 1,2. —9 Pogačnikova prošnja za štipendijo sinu 22. maja 1785, gubernijalni arhiv v Ljubljani, fasc. o štipendijah (s poročilom tudi o tem, da je nekaj radovljiških matic zgorelo). — 10 Vrhovec, Die erste Hausernummerienmg Laibachs. MMVK 1902, 161. — 11 Prim. načrt Vrbe iz 1826 pri Ošpanovem članku, CJKZ VI, 255. — 12 Kaspret, Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna, ČJKZ I, 109—10. — 13 Prim. pogl. II. — 14 Begunjske rač. grašč. knjige za 1733/34, 1747/48, 1749/50, 1751, 1753/54, 1754/55, 1756/57 (zač. nov. rač. leta navadno s 24. apr.), Nar. muzej v Lj. — 15 Radovljiški urbar 1750/54, Nar. muzej v Lj. — 16 Testament lj. prosta Janeza Krst. Prešerna z dne 27. sept. 1704, prepis v akcept. listini z dne 14. jan. 1909 v arhivu škof. ord. v Lj. — 17 Testament Janeza Jurija Prešerna z dne 26. dec. 1716, oiliginal v reg. dež. sodišča v Lj. — 18 Specification Dener von Johann Baptista Preschern als Stifter hinterlassener nachsten anverwahnten, so-viel deren annoch lebende in die Erfahrung gebracht werden konnen (kopija k aktu z dne 7. apr. 1752), Lj., škof. arhiv. — 19 Tomaž Prešeren — štipendijski komisiji v Lj. 1752 (praes. U. jun., kopija s prosilčevo geneal. tabelo). Lj., škof. arhiv. — 20 Sorodniki prošta Prešerna in starši štipendistov : Matthias Pogatschnigk, Joseph Ornauer, Casparus Gogala, Jacob Preschern, Laurentius Notsch, Maria Anna Lippitschin Wittib, vsi m. p. — notranjeavstrijskemu guberniju 10. jun. 1790, original v gub. arhivu v Lj.. fasc. o štipendijah. — 21 Leveč, Rodovnik Preširnov (Prilogi k Preš. živo-top. VI), LZ 1888, 692 (sestavitelj: radovljiški vikar Filip Grošel 10. okt. 1816 »aus den amtlichen Taufbiichern«). — 22 LZ 1388, 692 pomota (1762 nam. 1742). — 23 Dolničar, Dibl. Jab., JMK 1900; knjiga Dizmove bratovščine v Narodnem muzeju v Ljubljani. — 24 Programi 1.'državne gimnazije v Lj. (tiskani ta pisani). — i5 Beležke msg. Toma Zupana na Okroglem pri Naklem po pripovedovanju pesnikove sestre Lenke in drugih. — 26 Zupan T., dve posvetitvi »Krsta pri Savici«, KDCM 1904, 46—7. — 27 Vraz, Dela V, 251 (prim. tudi Prijatelj, ČZN 1910, 174). — 23 Trdina, L.Z 1906, 12—13 (spomini na Prešerna). — 28 Valvazor II, 118 (o Vrbi). — 30 Steska, O Lambergih, Carniola 19H5, 81—9. —31 Valvasor XI (o gradovih). — 32 Mrl. matica na Breznici (od 1783 naprej, z indeksom). — 33 Deželna deska v arhivu zemljiškoknjižnega urada pri dež. sodišču v Lj. (od 2. pol. 18. stol. naprej). — 34 Prim. Škrabec, Kres I, 520; Pleteršnik. — 30 O Jerneju Preš. iz Kranja: Koblar, Drobtinice iz furl. arhivov, IMK 1893. 27; Slekovec, Duhovniki roierti v Kranjski župniji, IMK 1902, 15. — 36 Dimitz, Gesch. Krains III, 76, 83, 87. 107, 135. — 37 Elze, Prediger JGPO 1900, 180. — 38 Pogodba Lovreta Prešerna dec. 1586, Nar. muzej v Lj. — 39 Dimitz, Hiist. Notizzen a. d. iim Musealarchiv aufbew. Kalendern, MHVK 1862, ilS. — 40 Dežmanova ostalina v Nar. muzeju v Lj. — 41 Poročilo žup-nega urada v Kropi z dne 27. febr. 1927 na osnovi matic. — 42 Poročna matica v Radovljici (z indeksom, ohranjena od 12. avg. 1686 naprej, mimo tega v mrliški maticii odlomki za 1675, 1676, 1682, 1683—1686). — 43 Aškerčev uvod v »Prešernove poezije« 1902, str. XIV. — 44 Marija Ana Grošel r. 2igan vladi po 1739, fasc. »Preš. ustanove«, škof. arMv v Lj. — 15 Prim. okoliščine pri poroki, ki je zabeležena 23. okt. 1715 v Kranju: Matrimonio junctus est Dominus Jacobus Prefchern et parohiia Ratmanstorfensi cum sponsa virgine Elisabetha domini Petri Strelz senatus consulti. Testes fuerunt dominus Johannes Georgius Prelhern sponsi patrueles (=pač: stričevi sinovi, torej bratranci). Copulati sunt vero ad S. Crucem extra Neoforulum per admodum reverendum dominum Michaelem Prefchern locJi parochum ex speclali indulto reverendissimi .ac perillustris domini viicariS generalis labacensis. — 40 Heyse, Worterb.; Gotze, Fruhneuhoch-deutsch. — 47 Krstna matica v Kranju (ohr. od 1639, z registri; po izpiskih g. župnika A. Koblarja). — 48 Mrl. maflica v Kranju (ohr. od 1681, po izpiskih gosp. A. Koblarja). — 49 Por. matica v Kranju (ohr. od 1715, Prešerni po izpiskih gosp. A. Koblarja). — 50 Gradivo gosp. Antona Koblarja v Kranju. — 51 Štipendijska komisija gen. vik. Peeru 26. avg. 1760, kopija v škof. arhivu v Lj., fasc. »Preš. ustanova«. — 52 Krstna matica pri Sv. Petru v Lj. (ohr. od 1636, z registrom). — 53 Mrl. matica v U. pri Šen-klavžu (ohr. od 1635, pregledana tudi 1635—1735, kjer ni registra). — 64 Krstna mat. v Lj. prti Šenklavžu (ohr. od 1590; indeks vseh podatkov za dobo 1590—1700, »tičočih se ondi navedenih plemenitih ali sploh znamenitih oseb« priobčil Koblar, IMK 1900, 179—239; za dobo 1678—1791 indeksi tudi pri posameznih knjigah, a nepopolni, od 3. okt. 1790 poseben register). — 55 Por. mat. v Lj. pri Šenklavžu (ohr. od 1605, do 1717 brez registra). — 56 Por. matica pri Sv. Petru v Lj. (ohr. od 1635, z registrom). — 57 Opomba na posebnem seznamu duhovnikov v mrl. mat. šenklavžke fare v Lj. — 58 Schiviz, Der Adel in den Matriken von Krain. — 59 O M a-tiija Preš. (1637—91): Orožen IV b. 405; Slekovec, Odi. Kranjca (sep. iz Slovenca 1S87), 19; IMK 1902, 28. — 60 Preschern Josephus Mathias, idea sapientis theo-politici, Viennae 1728, posvetilo (primerek v licejki v Lj. 21065). — 61 Radics, Ime »Prešeren« v naši literarni zgodovini, LZ 1900, 861—4. — 62 O p r oš tu Janezu Krst. Preš. (1655—1704): Apes academiicae 1701; Thalnitscher Joh. Greg., Historia cathedr. ecolesiae labac. 1701 (ed. 1882, passim, zlasti 5, 55, 71); Thalnitscher, Epitome 1714, 94; Thalnitscher, Bibliotheca Lab. (IMK 1900, 135, 162): Josephus Matthias Preschern, Idea sapientis, Viennae 1728 (posvetilo); Pohlin, Bibl. Carn.; IB 1825, No. 34; .1841, p. 121; Erberg, Versuch (rkp.) 251. 2/0; Klun, Ober die Geschichtsforschung u. Geschichtsschreibung in Krain, MHVK 185/. 50; Radlics, Die Dismas-Briider, BK 1864, 54; Dimitz IV, 123; Zschokke, Die theol. Studiien, Wien 1894, 808, 809; Lavtižar, Zgodovina župnij in zvonovi v dek. Radolica 95; Steska, Academia operosorum, IMK 1900, 42, 44, 46, 48 (= Thalnitscher, Bibl. lab.); Koblar. Ljubljančani 17. stol.. IMK 1900, 2119; Radics, Ime »Prešeren« v naši literarni zgod.. LZ 1900. 861; Schiviz, Der Adel in den Matriken von Krain 181 (ne spada tje): Bren, Za zgodovlino ljubljanskih operozov, Carniola IX, 206—10, 213: šematizem lj. škofije (serija proštov); Ilustrirani Slovenec 6. marca 192/. — 83 Več: Slovenski biiogr. leksikon — 04 Ex nomine omen sive vota prognostica genethliaca cuius Serenissimi principis Leopoldi. Josephi... Archiducis Austriae... substrata et germano corde cantata ab academico Labacensi inter operosos dieto Resoluto (= Janez Kr. Preš). Labaci. Ex Typographeo Mayriano (iz 1700: gl. primerek v lic. v Lj. 3387 III Bc in Carniola IX, 213). — 65 Apes academicae, Lj. 1701 (s proštovim grbom). — 66 Ustanovno pismo vdove Ane Terezije Prešern v Radovljici z dne 6 okt. 1732 s 1431 gl. 9 kr. za bratovščino »Beneficium corporis Christi« in s 53 gl. 14 kr. 3 pen. za kaplanijo sv. Trojice v Radovljici — Nar. muzej v Lj., arhiv, Givitatensia I, — 67 O Mihaelu Preš. (1675—1729): Vrhovnik-Koblar, Naklo 89; Slekovec, Odlični Kranjci (sep. iz Slovenca 1887), 62; Lavtižar, Radovljica, 90. — 68 O jezuitu Janezu Prešernu (] 677—1735); Stoger, Scriptores; Sommervogel 6. 1151; Historia semi-nariii lab. (Študij, knjiž. v Lj.), 199—208; Pohlin, Bibl. Carn. (isto: Dimitz IV, 158: Radics. LZ 1900, 863). — 69 O dr. Janezu K. p 1. Preš. (ok. 1680—1746): Jos. Math. Preschern. Idea sapientis: Pohlin, Bibl. Carn.; Šumi Fr„ LZ 18S3, 208; Radics, LZ 1900, 864; Schiviz. Krain; Novak Brezovica 1907, 217. — 70 Kraniski »Landschrannenprotocolle« Naj", muzej v Lj.) 1715, fol. il04; 1717, fol. 291, 435, 624, 664: 1718, fol. 837, 844. 845; 1731, fol. 156, 175, 181, 189. — 71 Šumi, LZ 1883, 208. — 72 Imenik Dizmove plemiške bratovščine v Nar. muzeju v Lj. — 73 Grb Janeza pl. Preš.: Preschern Jos. Matth., Idea sapientis; imenik Dizmove bratovščine v Nar. muz. v Lj. — 74 Listine o Preš. ustanovi 1706—1788 (po večini kopije, skupaj 27) v škof. arh. v Ljubljani. — 75 Pogodba med Tadejem pl. Prešernom in gen. vikarjem Peerom 22. febr. 1752 radi ustanove (kopija v škof. arhivu v Lj. v akceptac. listliini z dne 14. jan. 1909, št. 6650). — 70 O Francu K s. p 1. Preš.: Šumi, LZ 1883, 208; Schiviz. Krain 160, 195; Novak, Brezovica 1907, 217. — 77 O Tadeju Matiji pl. Preš.: Šumi, LZ 1883, 208; Schiviz, Krain, 55, 254; Schiviz, Der krain. Adel in den Matriken von Gratz, 228. — 78 Zschokke, theolog. Studien 808. — 79 O Jožefu Matiji Preš.: Epitome chronologica scriiptorum eccles. 1732; Pohlin 32, 44; Radics, LZ 1900, 863—4; Orožen II b, 100. — 80 Pokorn, šematizem 1788, 103. — 81 O I v a n u N i k o 1 i Preš. in Vidu pl. Preš.i Lopašič, Oko Kupe i Korane 50; Bojničič, Der Adel von Kroatien 152. — 83 Bratovska knjiga iz 1734 v Lescah s preplisi udov iz 1699—,1734 (po zapiskih župnika v Lescah). — 84 Evidenčni protokol ljubi, ordinarijata 1828, štev-ilka 11/5. — 85 O Jakobu P r e š,- B o š t j a n u (1776—1859): Zupan, KDCM 1904, 47. — 86 Krstna matica na Breznici (ohr. od 1784, z indeksom). — 87 Poročilo prof. Ivana Svetine v Lj. — 88 Por. matica na Breznici (ohr. od 1783, z indeksom). — 89 Čopova korespondenca v Štud. knjižnici v Lj. — 90 Šumi, Plemeniti Preširni (po poročilu gospe St____ v Lj., sestrične Janezovega sina Franca pl. Prešerna), LZ 1883, 605. — 81 Izvestje župn. urada v Mošnjah z dne 26. febr. 1927 na osnori matrik. — 92 O Juriju Preš. (1772 do 1847), Janezu Preš. (1769—'1814), Francu Preš. vitezu Hel-denfeldu (1802— ) i,n otrocih: Šumi, LZ 1883, 605; 2vab. LZ 1883, 667; Novak, Brezovica 1907, 217. — 93 Poročilo župn. urada na Brezovici pri Lj. z dne 30. dec. 1926. — 94 O Francetu Preš. na Bledu (1808—64): Vraz, Dela V, 251 (prim. CZN 1910, 174); Alešovec, Kako sem se jaz likal (izd. 1910, II, 105/8, i III, 77); Leveč, Potočnikov dnevnik o Preš. smrti, LZ 1900, 876; Trdina, LZ 1905, 12, 13. — 95 Poročilo g. žup. Jan. Oblaka na Bledu z dne 21.-23. okt. 1926. — 90 Matice v Gradu pri Bledu. — 97 O Gabrijelu Preš. (1844— ): Alešovec, Kako sem se jaz likal, izd. 1910, II, 105—8, 129, 132, 133, 173, 174; III. 40, 77, 79, 81. — 98 O Andreju Preš. (1736—1826); Pokora, Sem. 1788, 71; šem. lj. škof. 1793—1837; testament v reg. Drž. sod. v Lj. — 99 O Jožefu Preš. (1752—1835); Zupan, SN 1878 št. 119; Leveč, Zvon 1879, 34, 35; Zupan, LZ 1881, 13—6, 273, 274; Šumi, Archiv II, 167; Zupan, LZ 1882, 466, 467; Jelovšek Ernestina, Spomini 10; Novak, Brezovica 173; Pokorn. Šem. 1788, 241; Žigon, Vnanji dogodki Preš. življenja 1; Vrhovnik, Stano-valiišča Prešernova, Kastelčeva in Jelovškovih v Ljubljani, DS 1926, 249; v evid. pro't. ordinarijata v Lj. prim. zlasti: 1827 št. 28, 1828 št. 1241, 1444; 1829 št. 580, 690; 1831 št. 335, 711; 1835 št. 338. — 109 Drja Josipa Mala gradivo za zgodovino šolstva. — 101 Catalogus cleri dlioec. lab. — 102 O Francu Ksav. Preš. (1771—il841): Zupan, SN 1878 št. 119; listi, LZ 1881, 274; isti, LZ 1882, 466; Leveč, LZ 1886, 315; Jelovškova, Spomini 11; Žigon, Levstikovo gradivo 10, 11; v evid. protokolu škof. ord. v Lj. prim. zlasti 1829, št. 1329. — 193 O Jakobu Preš. (1777—1837); Germortik, W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; Zupan, SN 1878, št. 119; isti, LZ 1881, 274; listi, LZ 1882, 466; Leveč, LZ 1886, 315; Novak, Brezovica 175; Jelovškova, Sponi. 10; Žigon, Levst. grad. 10, 11, 17; v evid. prot. ordinarijata v Lj. prim. zlasti: 1826, št. 554, 605, 947, 1007, 1490; 1827, št. 83, 120, 182, 236; 1829, št. 1233; 1830, št. 486, 928. — 104 O Valentinu Preš. (1779—(1833); programi lj. gfenn. 1793—97; šem. lj. škof. 1799—1834; Zupan, SN 1878, št. 119; Žigon, Levstikovo delo 11, 15, 67; Žigon, LZ 1925, 46, 110; Pokorn, Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, okt. 1926, št. 25, str. 5; testament v reg. Dež. sodišča v Lj. — 105 Več v uvodu in komentarju izdaje Prešernovih poezij in korespondenc, ki jo izda Tiskovna zadruga. — 196 O Jožefu Preš. (1803—1818): N 1869, 350; Germonik, W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; Zupan, SN 1878, št. 119; isti. I.Z 1881, 273; DS 1902, 316; Žigon, Levstikovo delo 10, 72; Vrhovnik, DS 1926, 248. — 107 O Juriju Preš. (1805-69); Le-vitschnig, Franz Prešern, Carinthia 1851, str. 41; N 1869, str. 350; Germonik, W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; Zupan, SN 1878, št. 119; isti, LZ 1881, 14, 15, 273; Lentiovšek, LZ 1889, 638; DS 1902, 316; Zupan, KDCM 1904, 47; isti, KDCD 1905, 61—5; Jelovškova, Spom. 122. 132, 139, 140; Žigon, Levstikovo delo 10, 15, 32; v evid. prot. ordinarijata v Lj. prim. 1828, št. 1169, 1300, 1448. — 198 Evid. protokol lj. ordinarijata 1828 št. 1169, 1300, 1448. — 109 O notarju Janezu Preš. (1815—86); Hudo-vernik, Preširnova dokt. diploma, LZ 1888, 301; Zupan, KDCD 1904, 46—7. — 110 Zapiski msgr. Toma Zupana. — 111 Katalogli in moratorij v franč. samostanu v Lj. — 112 O Antonu Muhovcu: Zupan, LZ 1881, 274; Orožen III, 498; Pokorn, Šem. 1788, 268. — 113 O Blažu Muhovcu: Pokorn, Šem. 1788, 252. — 114 O Ivanu Vouku, pesn. nečaku (1828 do 69) in njegovem bratu Jakobu (1830—45); Torkar, DS 1895. 594; Jelovškova, Spomlini 34, ,106; Vrhovnik, DS 1926, 250. — 115 Zschokke 808—12. — 116 Kranjski uradni šem. 1806. — 117 Akceptacijska listina lj. škofa 14. jan. 1909, škof. arhiv v Lj. — 118 Več o domobežnosti Ribičevih: beležke msgr. Toma Zupana. — 119 O Jerneju Preš.-Ribiču: LZ 1888, 692. — 120 Por. žup. urada v Borovnici liz febr. 1927 na osnovi mrl. mat. — 121 O Siimonu Preš., pesnikovem očetu: Levitschnig, Carinthia 1851. 41; Germonik, \Viener Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; Zupan, SN 1878, št. 119; Leveč, Zvon 1879, 34; Zupan, LZ 1881, 13; LZ 1888, 692; Zigon, Levstikovo delo za Preš., 10, 15, 72. —• 122 O Mini Preš., pesn. materi: Levitschnigg, Carinthia 1851, 41; Zupan, SN 1878, št. 119; Germonik, W. Sonn- u. Montagszeitung 26. jan. 1874; Leveč, Zvon 1879, 34; Zupan, LZ 1881, 14; listi, LZ 1882, 465; isti, Ob grobu Prešernove matere, KDCM 1905, 61—5; Jelovškova, Spom. 79, 96; Zigon, Levst. delo 10, 72. — 12:1 O L-enčici Preš. (1780—1866): Jelovškova, Spom. 11; Zigon, Levst. delo 15. — 124 O sestri J eri por. Ambrožič: Zupan, SN 1878, št. 119; Zigon, Levst. delo 72; Grafenauer, Iz Kastelčeve zap. 124. — 125 O sestri Katri Preš.: Levitschnigg, Carinthia 1851, 41: Zupan, SN 1878, 119; Leveč, Zvon 1879. 35, 66, 67; Zupan, LZ 1881, 15; Jelovškova, LZ 1902, 629; Zupan, Dva Prešernova rokopisa, KDCM 1906, 31; Jelovškova, Spom. 34, 46, 48, 56, 58, 60, 61, 62, 96. 118, 124, 138; Zigon, Levst. delo 10, 72, 129; Vrhovnik, Stanovalllišča Preš., DS 1926, 249, 250. — 126 O sestri M in,i por. Volk: Zupan, SN 1878, št. 119; Leveč, Zvon 1879, 35 51; Zupan, LZ 1882, 469; Zupan, KDCM 1905, 63; Jelovškova, Spom. 96: Žigon, Levst. delo 10, 72. — 127 O sestrli Urši Preš.: Zupan, SN 1878, št. 119; 'isti LZ 1881. 16: isti. KDCM 1905, 61; Zigon, Levst. delo 10, 72. — 128 O sestri Lenki Preš.: Zupan, SN 1878, št. 119; Usti, LZ 1881, 14, 16, 273; isti, LZ 1882, 464, 467, 469; LZtz. 6. avg1. 1891: Finžgar, KO 1904, 103; Zupan, KDCM 1905, 61, 62, 64; Zigon, Levst. delo 10; Vrhovnik, DS 1926, 248, 249. — 129 Jelovšek Emestina, Dan v Vrbi, LZ 1902, 629. — 130 Leveč, Prešernova podoba, LZ 1900, 860. — 131 Po izporočilu drja. Janeza Svetine sedaj pri msgr. Tomu Zupanu na Okroglem. — 132 Pri msgr. Tomu Zupanu. — 133 Mrl. mat. pri Sv. Petru v Lj. — 134 Mestni arhiiv v Lj. — 135 Woch. Kundschaftsblatt 1775, 288 (seznam umrlih). — 136 Zbirka test. v registraturi Dež. sodišča v Lj. — 137 O mat. Jožefi pl. Preš.: Raimund Schrey, Riickbliick a. d. ehe-mals bestandenen Kloster der Clarissinen in Kra):n, MHVK 1860, 60. — 138 Krstna knjiga v Radovljici 19. jan. 1719: Agnes filia legitiima Andreae Prefhern et coniugis Gertrude ex Hralhan levantibus... Andrea Nikolao Shiigan et dna Anna Theresia Prefhern vidna (= naša št. 53, žena prošto-vega brata Janeza Jurija in njen oče, nov dokaz za zvezo proštovega brata s Prešerni v Hrašah). Miroslav Premrou: Vatikanski dokumenti iz 1603—21 o vladiki Hrenu in cerkveni vizitaci.ji Kranjske 1607—8. (Nadaljevanje in konec.) 65. 1608, 25. III., Celje: Salvago — Borglieseju. (Borgh. II, 189, f. 103.) I poveri Abbati di Siticina e del Fonte S. Maria sono stati chiamati a Runa sotto gravissime pene da un Abbate di Chia-ravalle Commissario generale in Germania3 deli' ordine di Consiglio deli' abbate di Runa, che non puo digerire, che hab-biano ammesso, et accettato la visita, dubitano di qualche grave e malo incontro, et io ancora, sapendo la qualita di quel di Runa, ne vorrei, che per esser loro stati ubbedienti, e riverenti verso la sede Apostolica ricevessino alcun dainno, e che io ne fussi stato ministro supplico di nuovo V. S. 1. a far in modo, che loro habbino contento di haver fatto il debito loro, e che gli altri imparino quanio importi ad ubbidire a chi, si deve ... (odg. 12. IV. 1608). 66. 1608, 25. III., Celje: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 189, f. 104.) Sono con questo ordinario senza lettere di V. S. I. scriven-domisi da Venetia, che si dubitava essersi affogato il corriero, nel qual caso essendovi negotio, che prema si potra mandar un duplicato. 1 Puzel o. c. piše k I. 1608.: Joannes Martinus abbas Clarilocensis Ordinis Cisterciensis, Dioecesis Tullensis, Sacrosanctae Theologiae pro-fessor, ac Capituli Generalis per superiorem Germaniam, Bohemiam, Polo-niam cum plenaria potestate Ordinis commissarius, et a Rmo. D. Generale Subdelegatus ex Lotharingia in Carniolam adveniens, hoc anno visitat mouasterium Sitticense, in quo super visitatione praevio habito scrutinio non fuerunt inventi Religiosi, praeter adm. R. D. Jacobum abbateno Rein-precht, nisi numero decem: cui proinde ad 12 sacerdotum, et 8 subsacer-dotum, seu fratrum juniorum, coetum augeri quantocyus demandavit... Delle cose di Vienna, e di Sua Altezza non ho, che dir di piu di quello, che scrive il Secretario Casale, di che mando a V. S. I. la copia, soggiongendo, che in Lubiana la Dieta e pror-rogata doppo Pasqua, e che non si puo penetrare sin'adesso cosa alcuna se non, che gl' Heretici stanno tuttavia in alleg-rezza grande e che sperano gran cose. Gli Heretici, et Cattolici insieme di tutto il Cragno hanno mandato a Gratz a Sua Altezza molti capi contro del Vesco-vo': di! Lubiana, come esso stesso mi scrive, et ho inteso d!a altri, e veramente se vi fusse un'huomo essemplare, e che havesse diverso modo di trattare si farebbe in servitio della Religione grandissimo frutto, non so quello, che si fara a Gratz, dove mon posso essere se non doppo 1' ottava di Pasqua, e faro qui le feste doppo d' haver visitate queste Chiese circon-vicine, essendone stato pregato da questo Popolo, che da pochi anni in qua e fatta Cattolico e dal quale sono stato rice-vuto con molto honore e con gran riverenza verso la Sede apo-stolica, di che ho sentito molto contento ... (odg. 12. IV. 1608). 67. 1608, 29. III., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 185 v.) Ho dato conto a N. S. del contenuto de le lettere di V. S. de li 4. e 9. del corrente, con questa, et con 1' aggiunte rispondo conforme al commandamento di sua Santita. Contra li frati Apostati, et altri Ecclesiastici, che dapno poca edificatiane in coteste parti proceda come giudica espe-diente, et dia anco avviso a'protettori de le religioni perche essi possano dar qui gl' ordini necessarij per rimediare al male. S' e ricordato a V. S., quel che si giudicava bene in questo parti-colare per non dar disgusto a Sua Altezza. S' assicuri lei de la memte del Prencipe, et faccia il servitio del Signore che tanto si desidera ... 68. 1608, 29. III., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, l 186.) A' superiori de 1' Abbate di Runa faro sapere d' ordine di N. S. quanto sia dispiaciuto a Sua Santita 1' Inhibitione fatta a 1'Abbate di Siticina, et si parlera in modo, che non havra bisogno d' interprete per intendere il commandamento di N. S. Ha sentito volentieri N. S. 1'avviso de la diligenza che V. S. fa per essere in Gratz quanto prima. Potra giovar gran-demente la sua presenza a le cose publiche. JI pensiere d' astringer gl' ecclesiastici a pagar le steure ogn' anno, e buono, ma eseguito col mezo de 1' autorita di V. S. servira forse per un espresso consenso de la confirma-tione de 1' abuso. Habbia qualche riguardo a 1' avvertimento se le pare, et rimedij con la prudenza solita... 69. 1608, 1. IV., Žalec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 189, f. 115.) Con Sua Altezza nel mio arrivo a Gratz in materia della prohibitione, che, non si mandino Italiani al governo di questi Monasterij e de gli Heretici ancora, assendo tuttavia absente il Serenissimo Ferdinando, faro quanto son tenuto per mio debito, e di tuto a suo tempo daro conto. ... pretendendo questi laici, che le cause de Preti per privileggio tocchino a loro, e percio il Vicedomo di Lubiana, che era stato pregato da me a dare il brazzo ali' Archidiacono di Camnich per alcuni Preti concubinarij relassi non 1'ha voluto consentire pretendendo, che tocchi a lui di dargli il castigo. Procurero con ogni dolcezza e buon termine provedere a tutti questi inconvenienti, e di riddur le cose al suo segno arrivate cosi malamente per poca cura di chi attendeva ad ogni altra cosa, che al servitio di Dio et della Sede Apostolica... (odg. 12. IV. 1608). 70. 1608, 5. IV., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 188.) De li 16 sono 1'ultime lettere di V. S. E dispiaciuto a N. S. grandemente il modo tenuto contro la sua persona intorno al monitorio, et se n' e fatto gagliardo risentimento. Qiii aggiunta sara la rivocatione conforme a quel che lei ha ricordato. Se ne vaglia come le parra meglio. Si fece sapere al procuratore de 1' ordine Cisterciense che ammonisca 1' Abbate di Runa a star ne' suoi termini, et a non mal trattar li due Abbati di Seticina, et del Fonte per obe-dienza mostrata verso questa s. sede. Čredo che si fara 1' of-fitio in modo, che non sara bisogno di replicare altro. La conversione del Moscone ha data grandissima conso-latione a N. S., et ne rende gratie infinite a la Divina Maesta che per mezo de' suoi Ministri operi 1' aumento del suo santo culto... 71. 1608, 5. IV., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 188 v.) Prima che V. S. dia fuori i Decreti de la Visita, sara bene che lei li mandi qua, non per altro, che per intender piu espres-samente la rnente di N. S. come ha risoluto di fare. II far gl' ordini in nome di Sua Santita a preti di mala vita, non e stimato necessario, et 1' inobedienza sara intesa da li heretici con maggior applauso. Ouanto al Vescovo di Lubiana ne tratti V. S. con Sua Altezza et tenti quei rimedij, che possono giovare. et con la prudenza che conviene. Gl' avvisi mandati a V. S. dal secretario Casale sono uniformi con quelli che s' hanno d' altra parte. Si fanno gl' officij opportuni per sopir 1' incendio. piace al Signore che non si senta maggior male ... 72. 1608, 5. IV., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 188 v.) Sara carissimo che V. S. dia avviso piu particolare de' Vescovi che visitano i Scismatici del luogo chiamato Vsocchi ne' confini di Croatia, perche non si puo saper precisamente chi tenga mano in favorirli, inon essendo in Pola, ne' luoghi Vicini Vescovi, che habbiano commertio con gente simile. Dia conto con la diligenza, che conviene, perche si procurera di rimediare al male come si potra meglio. Senza espresso ordine non accetti V. S. la cura di trattar del nogotio propostole da 1' amico. Sara avirsata, se occorrera cosa alcuna in materie simili... 73. 1608, 12. IV., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 189—189 v.) a) Sono de li 25 del passato, et del 1° del corrente 1' ultime lettere di V. S. Se 1' arciduca Ferdinando si trovasse costi, non haverebbe lei occasione di contendere ogni giorno col Regimento per di-Sendere la giurisdittione ecclesiastica. Faccia quanto piu puo in sua absenza, perche 1'Altezza Sua intendera bene il suo zelo, et la amera maggiormente per questo rispetto. Si diede ordine al procurator generale Cisterciense che non lasciasse mal trattar gl' Abbati di Siticina et del Fonte di S. Maria per essersi mostrati obedienti al commandamento di N. S. Si rinovera 1' offitio, se ben si parlo in modo, che intese piu anco di quello che desiderava. Con le precedenti inviai a V. S. la rivocatione del Monitorio... b) Mi sara caro sapere i capi de le querele, che hanno mandate a Gratz contra '1 Vescovo di Lubiana li Cattolici et gl' Heretici unitamente. V. S. li mandi perche daranno lume di quello che s' havra da fare per la correttione. Sente gran con-tento N. S., che il Popolo di Cilla convertito pochi anni sono a la santa fede, si mostri tanto pio, et divoto a questa S. Sede, come lei testifica. La presenza di V. S. lo havra confirmato maggiormente nel santo proposito ... 74. 1608, 8. IV., Celje: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 189, f. 120.) II Decano di Lubiana huomo di buona vita, e di rnolti meriti che adesso, e Vice Capitano, et il Piovano di Tiveri1 gia Nipote del Vescovo di Lubiana ultimomente morto huomo d' integerrimi costumi, Dottore, e che ha il modo di poter mantener il grado desidera^no d' esser honorati del Proto-notariato... ga priporoča (odg. 26. IV. 1608). 75. 1608, 26. IV., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 192 v.) Tiene ordine il Secretario Cobellucci di Spedire i Brevi de! Protonotariato dimandato dal Decano di Lubiana, et dal Piovano di Tiveri... 76. 1608, 28. IV., Gradec: Salvago — Borgheseju, (Borgh. IV, 189, f. 148 v.) ... Di Lubiana mi scrive il p. Guardiano de Cappuccini, che gli Heretici publicamente vanno dicendo, che presto mute-ran Padrone e religione intieme... (odg. 10. V. 1608). 77. 1608, 12. V., Gradec: Salvago — Borgheseju, (Borgh. II, 189, f. 166.) Mando a V. S. I. un sommario della lunga scrittura data dalli Cattolici et Heretici di Lubiana, e Cranio a Sua Altezza contro il vescovo di Lubiana, conforme al commandamento di 1 Baltazar Tavčar, 1608— 1 18. XI. 1625, župnik v Laškem. — Orožen: Das Dekanat Tiiffer, 133. V. S. I. alla quale daro ancora conto di quegli Vscocchi Scis-matici quando ne habbia la debita informatione havendone dato di gia 1' ordine ... (odg. 24. V. 1608). 78. 1608, 19. V., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 189, f. 176.) Sabbato matina hebbi lunga audienza da Sua Altezza, la quale per quello, che mi disse, mostro di restar assai ben sodisfatto delle mie fatiche sebene non sono mancati instrumenti maligni, che volevano imprimere malamente la mente deli' Altezza Sua. Io so la mia mente, e la mia intentione, e percio confido in Dio, che non mi ha mai abbandonato. Mostra Sua Altezza desiderio grandissimo della Riforma, e mi disse, che haveva messo lo stato, e la vita sua in compro-messo per levar gl' Heretici, a che non haverebbe fatto cos' al-cuna quando non si riformassero i Preti, mosso da quello, ch' io havevo discorso, spero buon frutto, che Jddio il voglia sebene i rumori presenti faranno andar le cose piu lentezza che non si farebbe. In materia della giurisdittione tengo per certo, che acco-modaro ogni cosa in modo, che in 1' avenire non vi sara occa-sione alcuna di disgusto ... Mostro qualche volunta deli' erettione in Vescovato della citta di Goritia sebene io dissi a Sua Altezza, che sarebbe stato impossibile per molti rispetti ma principalmente per non esservi modo di provedere al vivere del vescovo, e de Cano-nici, e mi parve che Sua Altezza ne rimanesse assai quieto... (odg. 31. V. 1608). 79. 1608, 15. IX., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 190, f. 112.) Hebbi occasione di trattar con Sua Altezza venerdi... Non mancai con questa occasione di rinovar a Sua Altezza la memoria delli andamenti di questi Heretici sollecitato mag-giormente da quanto havevo inteso dal P. Guardiano de Cap-puccini di Lubiana, per le voci libere, che si sentivano in quella Citta da gli Heretici, mi rispose Sua Altezza, che se si fussero trattate queste cose, si sarebbono ancora rotti la testa al, che risposi che benissimo ogni volta, che le cose potessero andar del pari, mia in ogni caso che sarebbe toccato a Sua Altezza a starne di sotto, non havendo quello, che bisognava per potere competere, almeno se non soggiogarli totalmente, e che percio era ben fatto in tempo di prevedere la rovina, et il dan.no per andare ancora preparando il rimedio, perche poi nel bisogno non sarebbe stato piu tempo, ne di far, ne di pensare, rispose, che farebbe, ma se non m' inganno. mi pare di veder, che tutta la speranza sia, che le cose di Austria mutino faccia, a favor della religione, e che poi non vi sia qui pensiero, o forsi nelli aiuti esterni, perche come ho gia deto, danari non ve ne sono, e talvolta non si sa dove rnetter mano a 200 fiorini, gefite da fidarsene tanto poca, che lo sa Iddio. Oli aiuti esterni come dissi pur a Sua Altezza, et a qual-che Ministro, sono in aventura, perche oltre la lunghezza di haverli potendosi sperare dalli Spagnuoli, che caminano sem-pre in tutto con la solita tardita, non sapevo ne anco vedere da, che parte potessero venire in questi paesi: Io certo resto molti afflito di questo prevedendo la miseria ancora di questo stato, ne ho altro reffuggio se non nella speranza, che ho, che Iddio non debba abbandonar questo Prencipe per la sua singo-lar pieta, che nel resto non ci vedo rimedio, faro quello, che potro, dubito, che faro poco... (odg. 27. IX. 1608). 80. 1608, 15. X., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 190, f. 149.) L' archidiacono di Camnich huomo di buonissimo talento nella Diocesi del Patriarca di meriti, e de virtu, per la distanza dal Patriarca, che vi sono piu di 70 leghe, e per il continuo bisogno di quelle Chiese sottoposte alla sua Carica, havrebbe necessita della licenza di poter benedire tutte quelle cose dove non intervengono oglio..... prego... a volerlo favorire, e di questo et anco d' un Protonotariato, che sara dignita molto ben collocata nella persona sua, tanto piu, che penso io per la sua habilita di volermi servire della sua persona principalmente per essecutione della Visita, non essendovi in quelle parti cosi buon soggetto... (odg. 1. XI. 1608). 81. 1608, 1. XI., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 233 v.) Fa la gratia N. S. a 1' archidiacono di Camnich del Protonotariato et di gia tien 1' ordine il Secretario Cobellucci di spedire il Breve. Al medesimo concede anco Sua Santita la facolta di benedir tutte quelle cose, che non ricercano la sacra ontione ma per un' anno solamente. Per 1' esecutione di quest' ultima gratia tien V. S. piena autorita in virtu de la presente di far quanto e necessario ... 82. 1609, 19. I., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 192, f. 30.) ... Ho mandato ancora alla Gallera quello, che faceva del Profetta nella Carniola del quale diedi conto in Visita a V. S. 1., che andava sollevando gente sotto religione finta dando ad intendere di parlar con Christo Sig. Nostro, e con S. Barbara il tempo e rimesso ali' Arbitro di Sua Altezza, ma assicuro V. S. I. che non e stato poco di processarlo, et condenarlo in questo foro, perche oltre 1' esser laico, fu per T istessa causa processato in tempo del Portia dalli Ministri di Sua Altezza, et comminatagli la pena della morte se ricadeva nell" istesso delitto come ha fatto. Non ho havuta poca difficolta pure ho destreggiato tanto che mi e riuscito, e la sentenza sebene e stata dala dal Decano di Lubiana delegato da me, si conservera pero in questo Ar-chivio, accio serva in altre occasioni per essempio e si possl andare conservando nella giurisdittione quello, che ho acqui-stato, e quello, che deve essere piu da stimare e, che non hanno cercato di vederne processo ne sentenza ma hanno puramente esseguito quanto ho ordinato. In questo clima freddo il tempo matura le cose, e conviene andar a passo lento per conseguir il suo fine... (odg. z dne 31. I. 1609 manjka).1 83. 1609, 2. II., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 192, f. 39.) Innocentio Moscone huomo per altro molto faculboso, ma pertinacissimo luterano ha havuto gran desiderio di fondar una Capella e dotarla competentemente, perche si possa sos-tentar un sacerdote, che vi celebri; ne per altro ogetto a creder mio, che per haver la commodita della sepoltura quando morra perche domanda questa conditione sola. Me ne fece tentare sin' dal principio, che io venni qua, et io non gli diedi orecchio non parendomi, che lo stato di lui potesse compor-tare in modo alcuno, che si sodisfacesse alla sua domanda. Me ne ha fatto di nuovo far molta instanza, ne con tuttocio mi sono mutato di opinione, ne ho pero voluto dar parte a V. S. I. per sentir, se habbi determinato bene, e se sia appro-vato il mio giuditio dalla Santita di N. S., che tanto piu mi sarebbe caro... (odg. 14. II. 1609). 1 Prevod pisma, katerega datira 22. junija 1609, ima Gruden IMK, XIX, 112. 84. 1609, 14. II., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 251.) ... La Congreg. del S. Uffitio rispondera quanto occorre nel particolare del Moscone heretico ... 85. 1609, 16. II., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 192, f. 79.) ... Volendo V. S. I. copia authentica della sentenza data contro il falso Profetta della Gallera, et esseguita ancora vado considerando, che sia bene di mandar ancora copia del Pro-cesso, perclie se gli diede la corda, che sono tutti atti impor-tanti alla giurisdittione attendero la volunta di V. S. I. con le prime, et mandero poi se lei lo commandera il tutto in forma authentica non essendo se non bene conservar tutto 1' atto ancora costi per ogni buon rispetto ... (odg. 7. III. 1609). 86. 1609, 7. III., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 255.) La inente di cotesta Altezza e pia, tuttavia perche i mali consigli possono molto comanda N. S. che V. S. non tralasci occasione alcuna di ricordare a I' Altezza Sua quel che con-viene a la sua pieta. Sono gl' heretici artificiosi, et importuni, ne si contentano d' una negativa sola. Mostri V. S. il pericolo, et esorti 1' Altezza Sua a conceder lor cosa che faccia pregiu-ditio a la S. Religione. Tanto comanda N. S____ 87. 1609, 29. VI., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 192, f. 295.) Fugi dalle Gallere quel falso Proleta condennato da me, et e ritornato nel suo luogo solito, dove fa peggio che prima, allegando, che contro la volunta di Dio non si puo andare, e che pero gia la terza volta e uscito dalle mani della Giustitia, et questa con maggior difficolta. Ne diedi conto a Sua Altezza e lo pregai a voler dar ordine tale, che fusse rimediato a questi inconvenienti. Ha subito commesso al Vice Domo di Lubiana, che usi ogni essata diligenza, et secretezza per haverlo nelle mani, et dimostra pensiero di volerlo fare impicare. il che čredo sarebbe molto piu a proposito, sebene io non posso trat-tarne, daro conto di quello, che succedera... (odg. 11. VII. 1609).1 88. 1609, 6. VII., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 192, f. 307.) L' archidiacono di Gurgfelt Preposito di Novacitta in Car-niola ha gran bisogno de Preti havendo da supplio in molti luoghi, in questo paese la penuria di sacerdoti, e massime dl vita essemplare e grandissima, perche per il piu non si fanno Preti se non figli di Preti, vorrebbe gratia per quelli che sono descritti nell' incluso foglio di farli ordinare extra tempora in die Dominico aut festivo, non posso a meno di rapresentar il suo bisogno, a N. S. tocca di far la gratia, et a V. S. I. d' in-tercederla ... (odg. 18. VII. 1609). 89. 1609, 6. VII., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Borgh. II, 192, f. 309.) Intendo dali'Archidiacono di Gurgfelt, che in Carniola le cose caminano pessimamente, perche nella Dieta non hanno voluto convenire, ne dar le solite contributioni a Sua Altezza e stanno con 1' animo molto sollevato sperando di dover haver quello, che hanno conseguito gl' altri in Austria. I. cattolici, che intervengono sono pochissimi, ne hanno animo di oppo-nersi. II Vescovo di Lubiana, che potrebbe far testa con il seguito delli altri Prelati, sta muto, perche dice e Archidiacono, che per il suo mal vivere, e peggio veduto da Catolici, che da gli Heretici, i quali pur 1' odiano grandemente, e percio non ardisce di opponersi. Ouesti principij sono cattivi, si puo temere di maggior ruina. Intanto s' attende andar a caccia, ne per quanto ho tentato e stato mai possibile di far applicar 1' animo, che almeno si munischi delle cose necessarie questa for-tezza, la quale ha bisogno diro di cinque elementi se bene non se ne trovano se non quattro. Ouesta e la miseria di questi paesi, che chi governa attende ad ogni altra cosa, che alla conservatione et mantenimento dello stato, et i Ministri godono deli' occasione, et attendono ad ingrasarsi. Iddio solo puo rime-diare a questi mali... (odg. 18. VII. 1609). 1 Prevod ima Gruden IMK, XIX, 113. 90. 1609, 11. VII., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 283 v.) ... Occasione di fastidiose novita darebbe il falso Pro-fetta fuggito da la Gallera, se li fosse permesso il pratticar, et parlar liberamente come faceva prima. Metta V. S. in con-sideratione lo scandalo, pensara il rimedio cotesta Altezza con la prudenza solita ... 91. 1609, 18. VII., Rim; Borghese — Salvagu. (Germ. 21, f. 287.) Fa la gratia N. S. a 1' Archidiacono di Gurgfelt de 1' extra tempora per li nominati ne 1' aggiunto foglio. A la penuria de li Sacerdoti supplisce Sua Beatitudine co '1 mezo de la benignita solita. V. S. li puo consolare, che tanto comanda Sua Santita ... 92. 1609, 20. VII., Gradec: Salvago — Borghese ju. (Borgh. II, 193—4, f. 115.) Ricevo il solito piego di V. S. I. delli 4. di questo. A Sua Altezza le lettere di V. S. I. et al vescovo di La-vanto ho fatto pervenir la sua, et se egli havra tanto spirito di sapersi profitar de prudentissimi raccordi di V. S. I. il bene, che ne succedera, e F utile, che egli ne cavera lo dimostre-ranno, piaccia a Dio, che cosi sia. Intendo che in Lubiana si sono questo anno communicati molto pochi; et un terzo meno deli' anno passato. Ouel vescovo e un mal Prelato, e se ne sta tuttavia a Oberburg lasciando la sua residenza per attender a quella sporca vita, della quale diedi altre volte conto, cosi sono informato da un Prelato di quelle parti, che venne qui questi giorni passati, huomo d' in-tegri costumi, et di santa mente, che per altro e amico del Vescovo... 93. 1609, 17. VIII., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 B, f. 50.) Erano senza frutto le fatiche fatte da me neila visita di questo stato, come benissimo sa V. S. I. se io non havessi di nuovo procurato il rimedio gia concesso contro i Preti Con-cubinarij, che non fu mai pošto ad effetto per la mala dispo- 14 sitione del Vescovo di Lavanto gia luogotenente di quest' Altezza se bene io n' havevo fatta molte volte 1' instanza. Si stampano i Generali per tutti i Ministri deli' Altezza Sua che non solo diano il braccio alli Archidiaconi, se ne saranno ri-chiesti, ma che trovandosi concubine in časa de Preti siano subito prese, e punite severamente facendosi quest' ordine a mia instanza, et requisitione. Spero che a questo inconveniente sara rimediato, e che si levera alli Heretici 1' occasione di dir male, e de Preti, e della Visita ancora. AH' arrivo di Sua Altezza senza fallo si terminera il fatto deli' Editto, e spero in bene, ne £ara stata poca impresa, seben tarda, Ma la freddezza di questo Clima fa che li huomini cami-nino tanto lentamente, che con difficolta si vede mai il fine d' alcun negotio ... (odg. 29. VIII. 1609). 94. 1609, 29. VIII., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 22, f. 16 v.) ... Epiaciuto 1' offitio ch' ella ha fatto con quei Cor.siglieri secreti a benefitio della Religione... Pero V. S. non mancara di fare 1' offitio suo, cosi nell' avvisare, come nell' operare tutto quel, che guidicara che possa essere in poter suo per servitio di Dio ... 95. 1609, 14. IX., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 B, i. 102.) Le ultime lettere di V. S. I. sono delli 29 del passato. L' editto contro i Preti concubinarij fu promulgato, et e andato in tutto lo stato di Sua Altezza, spero che fara buon frutto ... (odg. 26. IX. 1609). 96. 1609, 28. IX., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 B, i. 137, prepis.) Ritorno il Proposito di Novameste di Carniola inferiore mandato con due altri di quelli Provintiali per le cose di Vnga-ria rispetto alle fortezze, et confini, e per proponere alcuni ag-gravij, et in spetie quello del sale, nel che si sentono tuttavia homicidij verso Trieste, et mi ha replicato, che le cose della religione in Lubiana vanno pessimamente non solo per il manco numero di quelli che si sono quest' anno communicati, ma perche si leggono le postille heretiche in časa, et le chiese vengono poco frequentate etiam il giorno delle feste: la causa del disordine procede per il piu dali' incuria di quel vescovo, il quale oltre lo star di continuo ad Oberburgo Abbatia unita al vescovato, trascura il suo offitio, et la sua chiesa, non ha Pre-dicatore per non spender quello che solevano i suoi Predeces-sori, et quello che e peggio si mormora publicamente che se ne stia in quel luogo per miglior commodita di servirsi della sorella, del che scrissi io quando fui alla visita di quella chiesa; questi e figlio d' Heretici, et sebene dimostra nell' estrinseco pieta, e una pieta sciocca, et non secundum scientiam, ne vi e che lo conosca meglio di Mons. Patriarca d' Aquileia. E stato questo vescovo uterino di quello di Bamberga morto, et Dio perdoni a chi fu causa della loro Promotione sebene non fu senza suo utile, e non poco. A quello di Bamberga ha proveduto Dio, a questi toccara alla pieta e sollecitudine di N. S. Pro-posi ali' hora che io fui a visitarlo che fosse chiamato a Roma, et che fosse deputato un Vicario apostolico a quella Chiesa; non piacque il partito forse per dubio ch' egli non venisse, o di maggior male. Diro adesso che non piacendo questo sara necessario di scrivergli seriamente un breve, et in ogni modo deputarli un Vicario Apostolico alla persona del quale s' havra consideratione, et procuraro che vi concorra la volonta, et sodisfattione del Principe. Propongo i bisogni, et mi rincetto alla deliberatione di N. S.... (odg. 10. X 1609). Zunaj: si scriva il Breve al vescovo di Lubiana pigliando occasione dalle cose contenute in questa lettera et essortandolo alla vigilanza pastorale, et a deputar buoni predicatori nella sua diocesi. Ouanto al mandar Vicario apostolico conviene in questi tempi turbulenti andar considerato. potra intanto il Nuntio scoprire con destrezza il senso deli' Arciduca. 97. 1609, 10. X., Frascati: Borghese — Salvagu. (Germ. 22, f. 26.) Sebene a N. S. e dispiacciuto assai d' intendere ch' il Vescovo di Lubiana trascuri la cura della sua Chiesa nella ma-niera ch' e stato avvisato: con tutto cio per ridurlo con dol-cezza, ha voluto trattarlo morbidamente nel breve, che a questo effeto gli scrive, e che sara con questa, si come potra ella vedere dalla copia, che se le manda. V. S. glilo fara ha-vere, e dal canto suo, pigliara ancor ella occasione da quel che sa di lui, per essortarlo alla vigilanza pastorale. E quanto a mandargli Vicario apostolico, Sua Santita e di parere, che convenga in questi tempi turbulenti di andar considerata-mente, et in tanto potra V. S. con destrezza scoprire il senso deli' Arciduca, e darne avviso ... 98. 1609, 2. XI., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 B, f. 197.) ... Scopriro il senso di Sua Altezza intorno alla deputa- zione d' un Vicario apostolico a Lubiana, e ne daro conto, intanto per lui non e ancor venuto il Breve, che mi scriveva di dover mandare... (odg. 28. XI. 1609). 99. 1609, 28. XI., Rim: Borghese — Salvagu. (Germ. 22, f. 34.) Sara alligata con questa mia, il Breve per il Vescovo di Lubiana, che per errore, si lascio di mandare a V. S. (si come si doveva) con le lettere delli X d' ottobre prossinio passato. Dalla copia inclusa potra ella vedere, che N. S. pro cede seco con dolcezza, e con carita paterna, essortandolo a non essere negligente nella cura delle anime, che Dio gli ha com-messe. Si ha da sperare che questa diniostratione di Sua San-tita 1' habbia da far destare per ravvedere se medesimo, e mutar vita; et insieme per esser vigilante sopra il suo ovile. E quando questo non basti, si pensaranno i rimedij convenienti, accio quella Chiesa non patisca de pascoli spirituali... 100. 1609, 14. XII., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 B, f. 299.) Inviero il Breve al vescovo di Lubiana*1 con una mia let-tera, piaccia a Dio, che facci frutto, di che temo, perche la pia-ga e troppo nicancherita et a tal segno, che adesso fa le cose assai publiche, che prima andava pur con qualche riserva, e tutto lo scandalo dipende dal commertio con la sorella, che adesso va di continuo in časa sua quello, che non seguiva molti mesi prima, che non andava, e di questo prendono quei po-poli scandalo, et ammiratione' incredibile... (odg. manjka). 101. 1610, 1. II., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 50.) Sua Altezza hieri mi disse, che essendo stata eretta, et fondata la Prepositura della Chiesa di Lubiana da suoi ante-cessori, come tutti i Canonicati ancora de quali ha Sua Al- 1 Prim. Dimitz, MHVK 1862, 24. tezza il Jus patronatus, desiderarebbe, che quella dignita ha-vesse ancora la Mitra, et Baculo, et fusse infulata,1 e che pero io dovessi esponere questo suo desiderio a V. S. I. perche si compiacesse di trattarne con N. S. e disponer la Santita Sua a farne la gratia preme assai in questo, e sog-giunge, che havendo Sua Beatitudine ad instanza di M on s. Patriarca d' Aquileia fatta consimile gratia alla Prepositura di Nova Citta in Carniola inferiore, suo Dominio, non essendo Sua Altezza d' inferior conditione appresso Sua Beatitudine del Patriarca sudetto pretendeva di poterne sperare la gratia senz' altro, e tanto piu con 1' intercessione di V. S. I. alla quale mi ordino, che specificatamente dovessi dir le sudette parole concernente la persona del Patriarca. promisi di sodisfar alla sua volunta, come čredo d' haver fatto. V. S. I. fara quello, che guidicara piu ispediente, e sentiro da lei quello. che dovero risponder a Sua Altezza ... (odg. 20. II. 1610). 102. 1610, 20. II., Rim: Borghese — Salvagn. (Borgh. I, 918, i. 66.) N. S. inclina che si commetta alla Congregatione de Riti il desiderio di Sua Altezza, che il Preposito di Lubiana possa usare la Mitra, et il Bacolo Pastorale, ma in ogni caso con-verra che V. S. informi meglio, non esprimendo se la Prepositura sia nella Cathedrale, o pure nella Collegiata et se fusse nella Cathedrale Sua Beatitudine ci haverebbe difficulta gran-dissima... 103. 1610, 8. V., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, f. 93 v.) La gratia, che si desiderava dal Preposito di Lubiana di poter usare la mitra, et il Bacolo pastorale in quella Chiesa Cathedrale si si e proposta piu volte in Congregatione de Riti per le difficolta che si trovavano nella Concessione. Alla fine ponderate le lettere di V. S. sopra questo fatto, et presuposto il consenso del Vescovo et del Capitolo, come anco gli essempi de časi simili in altre Chiese di Oermania, la medesima Congregatione ha deliberato che si possa concedere al Preposito la gratia, che dimanda; si come ella vedra per inclusa copia del Decreto che ne passo a' 24. del passato, et se bene si e fondata in queste ragioni; non ha pero lasciato d'havere in 1 R. D. Andream Crallium Praepositum nostrum Graecium expedivi-mus in negotiis variis et Infulae. Prim. Dimitz v MHVK 1862, 24. questo consideratione particolare ali' instanza del Serenissimo Arciduca, et ali' intercessione mia, essendomi adoperato per il buon essito del negotio a fine di servire Sua Altezza si come faro sempre in ogni altra occorrenza, chi mi fara rappresentare di suo gusto, et servitio, il che potra farle sapere a suo tempo. Sara hora carico deli' Agente di V. S. d' attendere alla spe-ditione del Breve ... 104. 1610, 27. V., Aflenz: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 245.) ... Sentira gusto Sua Altezza della gratia che N. S. si degna a sua contemplatione di fare al Preposito di Lubiana,1 et io non mancaro di fargli sapere che V. S. I. si e adoperata per servitio deli' Altezza Sua come faro in ogni altra oc-casione ... 105. 1610, 31. VII., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, f. 122.) Ha fatto sapere a N. S. il vescovo di Lubiana, che il Se-minario d' 8 scolari eretto gia per ordine della f. m. di Sisto V solo per uso, et servitio di quella sua Chiesa, essendo poi stato intermesso dal suo. Predecessore egli 1' havea un' altra volta instituito, et comprateli del suo alcune entrate per so-stentamento de i Seminaristi affinche potessero continuare i loro študij, et dedicarli poi al Ministerio, al quale erano stati destinati, et perche occorreva che dopo d' essere statilungo tempo alimentati da lui a questo fine, et poi fatti anco sacer-doti, et Curati se n' andavano a servire altre Diocesi, senza sua licenza senza lettere dimissoriali con termini d' ingrati-tudine, et con Mancamento de Ministri idonei per quella Chiesa, Per questo e ricorso a Sua Santita supplicandola a voler ordinare che per 1' avvenire non si possano senza suo consenso, et licenza espressa; et essendo parsa a Sua Beatitu-dine la petitione del Vescovo ragionevole, ha voluto, che io ne facci partecipe V. S. accio ella habbia occasione d' intender meglio da quel Prelato il suo bisogno, et della Chiesa, et con-forme a quella provedera a quelche sara conveniente, et pro-curara insieme ch' egli venghi consolato, poiche tratta del servitio di Dio, et apito di quelle sue anime ... 1 25 Marti.i (1612) Consecratio solemnis prima ad infulam R. D. Prae-positi Labacensis D. Andreae Cralij post 151 annos ab Episcopatus Laba-censis erectione — stoji v Hrenovem rokopisnem koledarju, ki ga hrani ljubljanski muzej (1611 a, Nr. IX, list 14). 106. 1610, 16. VIII., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 412.) Ho mandata la sua lettera al Vescovo di Lubiana, et ho visto quello che mi scrive V. S. I. intorno al Seminario che egii dice di haver eretto di otto scolari, et le doglienge che fa intorno ali' ingratitudine che li viene usata da chi dovrebbe es-serli grato. Con questa occasione faro quello che volevo fare nella mia partenza per discarico della conscienza, et honor mio, et 1' istesso a suo tempo faro con Sua Altezza, la quale (parlaro liberamente) ha sempre chiuso li orecchi a richiami, che la havuti deli' infame, et scelerata vita che tiene quel Vescovo, indegna di un Pagano, per il fomento che ha da i Padri Gesuiti, al collegio de quali in Lubiana contribuisce ogn' anno ali' ingrosso,1 et per questo fu fatto vescovo ad instanza loro toccando a Sua Altezza la nominatione, et vi fu che fare essen-dosi formati ali' hora due processi,2 et se Madama Serenissima Madre nel passaggio per Spagna con la Regina in Ferrara non lo dimandava in gratia a Clemente ottavo, non era pro-mosso. Ma il P. Generale, che e di santissima mente, viene ingannato, et in questa, et in molte altre cose intorno a questo Collegio, le quali al mio arrivo in Roma spero di farli toccar con la mano, et che rimediera essendovene piu che bisogno. 1 5. sept. 1612 post comitia conclusa dedicata fuit solenni Convivio et dialogo Domus nova in praedio Patrum Societatis Jesu, quam nostris sumptibus aedificavimus. Beležka v Hrenovem rokopisnem koledarju 1611 a Nr. IX. list 44 (v ljublj. muzeju). 2 Ferrara, 1598. avg. 12: »... dass darinnen (to je v procesu za ljubljansko vladikovino) wider den Khron solche oppositiones stehen, darum-ben er schvverlich confirmirt kan werden. Uber diss alles aber kan E. F. Dt. ich auch nit verhalten, dass der herr patriarch von Aglarn liochgedachten herrn cardinaln Paravicino, mir und andern gesagt, er habe in seiner gehaltnen Craynerischen Visitation befunden, gemelter Khr6n sei offt und vili maln in Frauenklostern zu Michelstatten und Miinkhendorf gewesen, mit den nunnen geessen und tanzt und ein mehrere Kundtschaft, als sich gebiihrt, gehabt, habe darumben wider ihne der Gebiier nach procediert, und fiir excommuncierten erklart, und unangesehen er soliche ungebuer dem vorigen herrn Bischoff von Laybach angezaigt, und ihme gvvalt, ihm, Khron, von der excommunication zu absollvieren, geben, so ware er doch nie absolviert worden« (dostavlja, da bo podpiral vladarico, kolikor more). — Na hrbtu tega pisma pa je zapisal Hren svojeročno na latinskem jeziku, da ga je isti nuncij, ki je pisal pismo, posvetil za vladika dne 12. IX. 1599. — Prim. Loserth I.: Acten u. Correspondenzen zur Geschichte der Gegen-reformation in Innerosterreich unter Ferdinand II., I, 290, Nr. 427 (Fontes rerum austriacar., II. Abt., 58. Bd.). II vescovo e figlio di Padre, et Madre Heretici, et e stato Heretico ancora lui. Ha veramente una pieta apparente, ma non secundum scientiam, anzi piutosto muliebre, et ripren-sibile. Sono tanti anni che si serue dishonestamente della so-rella propria la quale domina il Vescovato, e spila i preti, et va con lui con scandalo infinito de poveri Contadini ad esser-citar le funtioni di consacrar Chiese, et cose simili. Mons. Vescovo d' Adria, mio predecessore, li fece precetti sub pena excommunicationis latae sententiae, che non ainmet-tesse la sorella in Časa, et pur non F ha stimato, che 1' ha fatta andare continuamente a Oberburgo, dove egli fa la sua resi-denza, che dovrebbe essere a Lubiana, dal che ne nascono molti inconvemienti, et danni a quelle povere anime per essere quella molto piena di Heretici: Di tutto questo diedi conto a V. S. I. nel tempo della Visita essendomi constato per processo, il quale tut-tavia rimane acceso, et m' ha tentato il Vescovo molte volte per 1' assolutoria, che non li ho mai voluta concedere, et so in altre cccasioni ancora d' haver motivato di questo modo di pro-cedere, et che a questo effetto fu scritto al Vescovo un Bi'eve risemtito; Ma havendo poi egli havute lettere molto humane, et che commendavano la sua pieta, com' egli stesso m' ha scritto et che le conserva per Tesoro pretiosissimo, puo con-siderare V. S. I. 1' effetto che haveranno fatto nella sua inve-terata putredine, intendendo che la sorella continua piu che mai, et che lui due volte 1' anno solamente va a Lubiana, et vi sta due, o tre giorni per volta. Non ha Preti che voglino servirlo, et percio vorrebbe tener in Catena quelli che non possono ajutar se stessi, non havendo da lui che un misero vivere et pocchissimo stipendio essendo solito di non proveder Chiese mai, ma deputarvi un Vicario, al quale assequa una piccola parte deli' entrate, et il rimanente riserva per se, da che nasce, che 1' anime sentono dali' ignoranza di chi governa danno inestimabile, massime in paesi dove sono heretici, et si ritrovano persone tanto facili a qualscivoglia credenza, non volendo persone di qualclie talento far il fattore al Vescovo senza suo commodo. Promove alli ordini sacri indiffirentemente tutti ancora di aliena Diocese, et se bene e stato avvertito da me delle cen-sure pure non se n' astiene, et ultimamente ha fatto ricorso una della Diocese Patriarcale promosso al presbiterato, sebene non familiare, ne provisto di benefitio alcuno. Del Seminario che egli dice, e vero che egli ha alcuni Preti a Oberburgo, li quali per essere stata quella Badia di Mo-naci prima che fusse unita, et incorporata al Vescovato e ne-cessario che alimenti per 1' offitiatura, i quali sono ancora pochi, non ritrovando persona che voglia servire con si poco stipendio, perche non da se non un vitto molto miserabile et 15 fiorini. Dovrebbe bene a Gratz mantenere alcuni alunni in essecutione d' un legato d' un Prete morto che lascio molte centinara di fiorini, et sono pervenuti in man sua, ma v' e un solo che adesso e nel Ferdinandeo alle spese di Sua Altezza, et prima andava dimandando per Dio. Ho sodisfatto a me stesso per honor di Dio, servitio di quelle povere anime et benefitio di quella del Vescovo. N. S. e prudente, faccia quello che Dio 1'inspira: 1' istesso offitio penso di far con Sua Altezza sgra-vando la mia conscienza per non doverne esser tenuto ne appresso Sua Divina Maesta, ne appresso de li huomini... (odg. 28. VIII. 1610). 107. 1610, 28. VIII., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, f. 152 v.) Sono tali le male informationi che V. S. ci da con una sua delli 16 deli' instante del Vescovo di Lubiana che a punto ci pare di vedere che sia come una pietra di scandalo in cotesti paesi. Impero quando sara ritornato 1' Arciduca Ferdinando non mancara di darli conto d' ogni cosa, et fra tanto vada rime-diando al meglio che puo, che di qua si dira qualche cosa alli Padri Giesuiti... 108. 1610, 11. IX., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, i. 136 v.) Sa V. S. tanto delle qualita del vescovo di Lubiana che sarebbe superfluo a farle sapere piu di quello, che ella ci riferi ultimamente, se le nuove querele, che ci fa di lui Mons. Pa-triarca d' Aquileia non ci spingessero a quest' additione. Egli si duole che il Vescovo non tralascia di perturbare la sua Diocesi, et d' introdurviabusi vietati, et abhorriti dalla Chiesa, ordinando a 'suoi Diocesani senza sue Dimissorie, et si come ordina anco li suoi proprij senza essame, cosi ordina gli altri senza cimentarli. Di questo ne da per testimone V. S. che e stata constretta molte volte a dispensare i Preti malamente promossi da lui. Dice di piu che egli habbia benedetto un Abbate della sua Diocesi et che nelli Benefitij della Diocesi di esso Vescovo non instituisca Parochi, et Rettori Ordinarij, ma vicarij amovibili, con cavare emolumenti d' ogni Parochiale. Che della Chiesa Curata di Cramburgh Diocesi del Patriarca, sebene unita alla mensa episcopale del Vescovo quanto alli frutti persevera in non volere che il Presentato dal Patriarca a quella Chiesa per la Cessione fatta da Massimiano Impera-tore del Juspatronato che era Imperiale ali' eretta Chiesa di Lubiana sia ne essaminato, ne instituito da lui solo per cavare i frutti non solo annessi alla sua Chiesa, ma tirar anco quelli appartinenti al Paroco. Che viva illaquetato in molte censure senza rispetto, et che si trovino molti processi contro di lui in temporale per ordine del Serenissimo Arciduca con querele de sudditi del paese per i peccati, e continuati, ne quali pre-suppone ch' egli perseveri. Cose tutte in vero indegne d' ogni Christiano non che d' un Vescovo et quanto al Patriarca pre-suppone di moversi a manifestarle per iscarico della sua con-scienza; et perche il vescovo venga mortificato. et a V. S. si riferiscono accioche per quelche tocca alla giurisdittione aliena procuri ch'egli non s'ingerisca; et che di questo, et di tutto il restante ne tratti con Sua Altezza a suo tempo, affinche si veda di dar rimedio ad un cosi notorio scandalo... 109. 1610, 27. IX., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 460.) E putroppo vero che il vescovo di Lubiana, come scrive Mons. Patriarca d' Aquileia, va ordinando, i, suoi Diocesani senza dimissorie, senz' essamine, et senza patrimonio perilche mi sono mosso a compassione di dispensare alcuni, che have-vano fatto ricorso da me, et e vero ancora che il suo peccato č d' ignoranza prave dispositionis, perche e stato avvertito piu volte che non puo, et non deve farlo, et pur lo fa, non essendo ancora molti giorni che pur ricorse un povero giovane, che fu ordinato da lui, et che fu ancora persuaso a doversi ordinare, perche il Vescovo haveva facolta di poterlo fare. Et e vero ancora che, i, Benefitij non si danno in titolo, ma il Vescovo vi mette Vicarij amovibili, a' quali da egli molto poco e tutto il rimanente deli' entrate piglia per se, come diedi conto quando fui alla Visita, et scrissi ancora ultimamente, che viva illa-queato da molte Censure, et che non le curi, piacesse a Dio che non fusse per salute deli' anima sua, et che non desse quelli scandali che scrive Mons. Patriarca. Deve venire in breve come eletto della Provincia del Cragno con altri due a Sua Altezza, nel qual caso io faro quello che havevo gia pensato di fare, et che hora mi commanda V. S. I. alla quale non restaro di dire con quest' occasione che mi scrive il mio Audi-tore haver sentito da molte parti, et da persone degne di fede, che il Vescovo sudetto ne' luoghi publici, et particolarmente ne' Conviti, mi tiene assai tra denti biasimando grandemente la visita fatta da me, la quale ha causato qualche spesa, et non si vede ordine, ne decreto alcuno. II che mi da occasione di ritoccar la cosa de Decreti lasciati dal mio Auditore in Roma in mano del Fagnano per ordine di N. S. sette mesi sono. Re-plico di piu che confida il Vescovo nella protettione de Gesuiti et che per questosi assicura di poter iare ogni cosa. perche possono tutto quello che vogliono, et dispongono di Sua Al-tezza ad ogni loro volonta non senza gran mormoratione di molti che si sentono offesi, come pensano di dir molto chiara-mente per honor di Dio, con altre cose ancora di molta impor-tanza et qualita al P. Generale, si io fussi venuto a Roma perche rimediasse, et forse lo faro con lettere se pur dovero partir di qua, et mi čreda V. S. I. che il Procedere di questi Padri e dissimilissimo da quello d' Italia, et per quanto intendo da altri, ancora di Praga, Vienna, et altri luoghi di Germania, et da questo nasce, che non vogliono qui persone di spirito. perche tre, o, quattro sono quelli che commandano, ne ad altro attendono che a metter imsieme denari. Che e quanto m' occorre in questo proposito per quello che mi scrive V. S. I. mossa dalla lettera di Mons. Patriarca... (odg. 16. X. 1610). 110. 1610, 16. X., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, f. 144.) Si accusano le lettere di V. S. delli 8 deli' instante et per quelche resto da risponderle deli' Ordinario passato si vede che crescono li eccessi del Vescovo di Lubiana, et si cumula il pregiuditio grande, che egli fa a suoi sudditi con quelle sue male promotioni alli Ordini Sacri. Jmpero faccia ella quanto potra perche si rimedij alli inconvenienti che nelle sue lettere si riferiscono; e vero che si laudarebbe che la procurasse medicina piu tosto soave, et lenitiva, che aspera, et rigorosa; et per la qualita del male, et deli' Infermo forsi che non ci vorrebbe altro temperamento ... 111. 1610, 24. X., Rim: Instrukcija za nuncija Pontija. (Germ. 22, f. 145.) ... II vescovo di Lubiana e in malissimo concetto, essen-doci qua molte querele di lui, cosi quanto alla vita, e costumi suoi, che sono rappresentati per dishonesti; e scandalosi, come quanto alla residenza, et alle sue funtioni, che sono presup-poste per defettuosa. Egli e figlio di Padre, e madre heretici, e di lui si dice, che un tempo fa, non fusse netto d' heresie. la conversatione che esso continua con una Donna del suo san-gue, e di gran sospetto, e cagiona molto scandalo, et in sin dal tempo del Vescovo d' Adria, gli fu fatto precetto sotto pena di scommunica ipso facto incurrenda, che non 1' admet-tesse in časa: ma non come li Preti, da quali ne va estorquendo quel che vuole, et esso Vescovo se la tiene in Oberburgo, dove risiede, dovendo risedere piu tosto in Lubiana, dove sono molti Heretici. Di lui viene scritto, che promove a gli ordini sacri quelli, che sono di aliena Diocesi, senza ditnissorie, senza essamine, e senza patrimonio, come fa anco quelli della sua. onde sono necessitati bene spesso li mali promossi di ricorrer poi al Nuntio per essere dispensati, et habilitati ali' essercitio de gl' ordini. Dicono, che non conferisse i benefitij in titolo, ma, che deputa Vicarij amovibili con poco stipendio, usurpando per se 1' avanzo deli' entrate di qua benefitij, e per questo non trova Preti, che lo vogliano servire, et in tanto la Diocesi patisce notabilmente. N. S. gl' ha scritto Brevi hortatorij, e pieni di zelo, et carita, et 1' ha essortato anco alla vigilanza Pastorale, et a deputare buoni Ministri, et in specie i Predi-catori della sua Chiesa ma egli come di natura versipelle, et simulata ha risposto assai apparentemente in sua difesa, magni-ficando le cose sue. ma V. S. con tutto questo ha d' haver 1' occhio particolarmente sopra di lui, non lasciandolo di vista per vedere di ridurlo alla buona vita, et a fare quel ch' egli e tenuto per il carico, che sostiene nel che si valera del con-seglio, et aiuto deli'Arciduca, co '1 quale ne terra proposito: avverta pero ch' il Vescovo e protetto, e favoreto dalli Padri Oiesuiti non informati forsi della sua vita, quanto bisogna-rebbe... 112. 1610, 25. X., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Gerin. 114 E, f. 497.) ... Diedi parte a Sua Altezza delle essorbitanze del Vescovo di Lubiana et lo pregai a dover cooperar con me per il rimedio: Si mostro Sua Altezza prontissima, et mostrando di sentir disgusto delli mali modi, mi disse che doveva venir il vescovo qua, che li sturerebbe le orecchie, et che io facessi i miei precetti, perche li farebbe osservare, et cosi faro, ma di gia ho scritto al Vescovo in materia deli' ordinare altri che non li sono sottoposti, delli emolumenti, che indebitamente cava dalle sepulture delli Heretici, et del dovere in 1' avvenire deputare in tutte le Chiese curati Parochi, et non Vicarij, per il che dovera fare ricorso costi, ma sara bene rimetterlo al Vescovo di Troia et ammonerlo a procedere come conviene ... (odg. 6. XI. 1610). 113. 1610, 1. XI., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 503.) Delli 16 del passato sono le ultime lettere di V. S. I. alle quali mi occonre poco in risposta. Venne qua* il Vescovo di Lubiana per servitio della Pro-vincia sua con due altri insin venerdi passato, e stato da me due volte, et l'ho chiamato hieri a desinare, habbiamo dis-corso molto alla lunga del suo vivere, et spero in Dio di dover dare rimedio buo.no a tutti li inconvenienti con sodisfattione di lui, et che restera ancora obligato deli' amorevol termine, che si sara tenuto seco. Dimani verra dopo mezzo giorno, et si dara sesto et ordine al tutto, et del seguito daro conto col primo. Verra in questo modo esseguito 1' ordine che mi da V. S. I. con queste lettere et io vestaro molto contento d' haver potuto conformarmi con il suo senso... (odg. 13. XI. 1610). 114. 1610, 6. XI., Rim: Borghese — Salvagn. (Borgh. I, 918, i. 149.) ... Del Vescovo di Lubiana informi bene Mons. di Troia di quanto sapra di lui perche e necessario che si rimedij ad un tanto male ... 115. 1610, 13. XI., Rim: Borghese — Salvagn. (Germ. 22, f. 121; Borgh. I, 918, f. 150 v.) Avanti che si ricevessero le lettere di V. S. del primo del corrente, dove dice d' essersi abbocata co '1 vescovo di Lubiana, et che sperava di riportarne frutto, si era veduta una lettera del p. Giovanni Argenti Giesuita, scritta al suo Generale, nella quale presupponeva, come vedra per Ia copia in-clusa,2 che le querele contra quel Prelato o fossero vecchie, o di cose gia passate di molti anni. onde si sarebbe desiderato, ch' ella si fosse chiarita della verita, con secretezza pero, et extraindicialmente, senza formare processo: ma poiche stava su '1 dar sesto alla vita, et attioni sue, si sentira volontieri, che habbia dato fine a questo negotio, dello stato del quale, devra in ogni caso darne parte al suo successore ... 116. 1610, 22. XI., Gradec: Salvago — Borghese ju. (Germ. 114E, f. 548.) Gia che dimostro N. S. che il negotio del Vescovo di Lubiana si definisse dolcemente, miassime se vi fusse speranza 1 26. X. 1610 Graetium venimus. prim. MHVK, 1862, 25. 2 Je ni. di frutto, ho giudicato d' ammetterlo ad una canonica purga-tione,1 come e successo, et insieme se li sono fatti alcuni decreti, che si mandaranno poi, per il suo buon Governo, et per rimovere tutte le occasioni di scandali, et speraro in 1' av-venire che debba andar molto piu avvertito che non ha fatto ... (odg. 4. XII. 1610). 117. 1610, 22. XI., Gradec: Ponti — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 541.) Sono giunto qui in Gratz hoggi apunto 22 de presente... sono alloggiato da Mons. di Sarzana con istraordinarie carezze .. .z 118. 1610, 24. XI. (Iz beležk škofa Hrena v njegovem koledarju, prim. Dimitz v MHVK 1862, 26.) »24. (November 1610 Absolutionem accepi etiain a cen-suris et casibus forte ignotis. Processus delaniatus(?). Sed ante omnia apud Principem purgavi et confutavi objecta qui isthac benignissima protulit veirba: Ich sag auchs nit alss ein Landtsfiirst sondern alss ein guetter Freundt.« 28. se je odpeljal Hren iz Gradca v Št. Jurij, kjer ga je sprejel vladar v audijenci ter mu rekel: »Bona dies Herr Bischoff Ir wisst wol dass ich mit Euch nit prangen tliue.« 29. se je vrnil v Gradec. 30. je obedoval na dvoru. Apud utrumque Nuntium optimam et benignam per omnia audientiam habui... Andreas Chron frater susceptus a Serenissimo in Consi-liarium Vicedomatus Carniolae. 1. XII. 1610. Illmo D. Joan. B. Salvago Episcopo Lunensi Sarzavium(I) et Comiti Nuntio ap. Pragam discessuro sex pelles lynceas pretiosissimas donavi. — Misit supplicem meum 1 In festo S. Caeciliae (= 22. XI.) peracta est canonica mea purgatio apud patres Capucinos in Oratorio. Compurgatores fuere R. P. Damasce-nus P. Serapliin et P. Angelus. Prim. MHVK, 1862, 26. Hren je prispel v Gradec 26. X. 1610 (1. 25). 2 Tudi Hren je šel novemu nunciju nasproti (MHVK, 1862, 26): »Mox illa peracta (sc. purgatione, prim. št. 116.) itum fuit obviam Illmo D. Petro Antonio Episcopo Trojae Nuntio apostolico moderno in curribus et ad Carolaw eum offendimus. Ingressi sumus una in curru et coena apud illmum. D. Salvagium Nuntium Pragensem sumpta.« libellum Romam pro dispensatione futuri quadriennii quoad visi-tanda limina ap. uti obligor. Et per omnia se paterne obtulit per Andream fratrem. 2: XII. 1610. Dono misi per eundem D. Alexandro Valosio auditori 12 aureos nummos pro viatico. — Nummi memoriales dati: R. D. Marcello Capellano nuntii ap. 1 argenteum 1 aureum minorem. Magistro domus Nuntii ap. etiam 1 argenteum aureum 1. minorem. Virgini Mariae Sacristanae Serenissimae quae nobis ostendit pretiosa omnia 1 argenteum, aureos 2 minores. Magistro sanitatis 1 argenteum. Cocco Magistro Bartholomaei 1. argenteum. 119. 1610, 29. XI., Gradec: Ponti — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 559.) Ho ricevuti da Mons. di Sarzana alcuni Decreti fatti al Vescovo di Lubiana, al quale ho presentato il Breve di N. S. et la lettera di V. S. I., et insieme con ragionamento amorevole 1' ho avvertito a portarsi in maniera da qui avanti, che Sua Santita vesti a pieno sodisfatta. Mi ha promesso gran cose: pero occorreindo altro di nuovo, prima di far nulla. ne d,aro conto a V. S. L, per essegnir 1' ordine che si degnera di darmi ... (odg. 11. XII. 1610). 120« 1610, 29. XI., Gradec: Salvago — Borgheseju. (Germ. 114 E, f. 570.) Intorno alle letere di V. S. I. de 13 poco havero che dire, perche non mi danno occasione di cosa alcuna fuor che della causa del vescovo di Lubiana, col quale si sono terminate tutte le cose come gia accennai, et se li e data 1' assolutoria havendo prima fatta la purgatione canonica. Dimostra di volere in 1' avvenire proceder diversamente dal passato, et perche habbia occasione di farlo se le sono dati 1' inclusi decreti,1 con 1' osser-vanza de quali čredo, et spero, che il tutto camminerž' bene. Desidero d' haver fatto cosa che sia di sodisfattione di S. B., almeno ho creduto che debba essere. Di tutto ho dato parte a Mons. mio di Troia, al quale ho ancora lasciata la copia de Decreti, sopraintendera, come io ho ricordato, alle attioni del Vescovo, et si assicurera in questo modo il buon incammina-rnento del predetto ... (odg. 11. XII. 1610). 1 Gl. sledečo številko. 121. Salvagovi dekreti za ljubljanskega škofa. (Germ. 114 E. f. 57.1.) Decreta specialia ab Illmo. ac Rmo. Domino D. Joanne Baptista Salvago Dei et Apostolice Sediš gratia Lunensi Sar-zanensi Episcopo et Comite, et per superiorem Oermaniam cum facultate legati de Catere Nuntio Apostolico etc. occasione Apostolicae visitationis facta, da Perillustri ac Rmo. D. Thoma Episcopo Labacensi, nec non alijs pro tempore existentibus Labacensibus Episcopis, ultra generalia totius visitationis Decreta, inviolabiliter observanda. In Cathedrali Labacensi Ecclesia, ubi ob maximam haere-ticorum quantitatem Pastoris praesentia apprime necessaria est, saltem a I. Dominica Adventus, usque ad Epiphaniam inclusive, a feria IV. Cinerum usque ad Dominicam in Albis, a festo Pentecostes usque ad totam octavam Corporis Christi. In Solemnitatibus Ascensionis Domini, Assumptionis B. M. V. Festo omnium Sanctorum, et Defunctorum Commemoratione, resideat, sub poenis per Canones statutis. Beneficia quaecunque vacantia mensae Episcopali vel Ca-pitulari non unita conferat in titulum, nullatenus vero retentis sibi redditibus, Vicarios in illis constituat. Pensiones super beneficijs propria authoritate, nec sibi, nec alijs reservare praesumat. Ecclesiasticam sepulturam haereticis praecipue quibus eadem ab Ecclesia juste denegatur pactuito pretio pro eis quod est pessimum Simoniae genus, posthac minime concedat, nec a suis Parochis concedi permittat, alias praeter statutas in Simoniacos a Canonibus poenas, ad dupli restitutionem teneatur. Alienae Dioecesis sine litteris dimissorialibus ordinarioruin nullum ad ordines promoveat, familiaribus exceptis qui per integrum triennium ad ejus servitia continue perstiterunt, dummodo statim eis beneficium aliquod ecclesiasticum conferat sub poenis per Canones et Pontificias Constitutiones statutis. Testimoniales litterae pro ordinibus collatis quas ipsi for-matas vocant, omnibus petentibus minime denegentur. recepta per Cancellarium Mercede, quae tamen duodecim cruciferorum summam non excedat. Praebendam Theologalem, nec non et poemtentiariam iuxta concilii Tridentini Decreta in Cathedrali ecclesia, Seminarium item pro puerorum educatione ex ejusdem Concilii praescripto quamprimum Labaci erigat. Visitationem totius Dioecesis saltem quolibet triennio per-ficiat. Dioecesanas Synodos in quibus necessariae ob Dei liono-rem, animarum salutem et fidei propagationem, constitutiones proponantur, saepe congreget. 122. 1610, 4. XII., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, f. 155.) ... A Sua Santita e stato caro d' intendere quel che havea operato per regolare la vita, et le attioni del Vescovo di Lubiana... 123. 1610, 6. XII., Gradec. (Germ. 114 E, f. 618.) Salvago pošilja Borgheseju prošnjo ljubljanskega vladike Tomaža (f. 619), da ga papež oprosti potovanja v Rim ad limina1 v prihodnjem kvadrieniju ter piše »che sia per venire a Roma lo tengo per cosa assai difficile per non dire impos-sibile.« Borghese naj obvesti Pontija o tem, kar bo papež določil (odg. 18. XII. 1610). 124. 1610, 11. XII., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. I, 918, f. 157.) ... Si sono veduti li Decreti fatti da lei nel particolare del vescovo di Lubiana, et sono parsi buoni. A Mons. di Troia toc-cara d' haver 1' occhio alla loro osservanza ... 125. 1610, 11. XII., Rim: Borghese — Pontiju. (Borgh. I, 918, f. 194.) Si sono ricevute le lettere di V. S. delli 29 del passato nelle quali comincia a dar saggio della sua diligenza nelle cose pu-bliche, et in quelle in spetie della sua Instruttione et quanto al negotio delle Saline, che va pigliando buona piega, si aspettara che ne avvisi ogni successo. et del Vescovo di Lubiana e pia-ciuto d' intendere, che habbia ascoltato volentieri i suoi paterni 1 V svojem koledarju je zabeležil Hren k 1. dec. 1610: Misit suppli-cem meum libellum Romam pro dispensatione future quadriennii quoad visitanda limina apostolorum, uti obligor. Et per omnia se paterne obtulit per Andream fratrem (sc. Chroni). Prim. MHVK 1862, 26. avvertimenti et quelche importa per lui che si sia risoluto d' osservare li Decreti di Mons. di Sarzana, al quale si scrivono le annesse che essendo partito egli per Praga potra V. S. aprirle contenendo quasi 1' istesso, che si scrive a lei mede-sima... 126. 1610, 18. XII., Rim: Borghese — Salvagu. (Borgh. 1, 918, f. 160.) Ho rappresentato a N. S. le cause, che allega in sua scusa il vescovo di Lubiana per non venire egli stesso ad limina Apo-stolorum nel futuro quadriennio; et Sua Sta. che dispensa sem-pre della sua paterna clementia, et benignita si e contentata ch' egli non venga personalmente ma vuole che sia tenuto a mandar uno del gremio della sua Chiesa conforme alla dispo-sitione della Bolla di Sisto Yt0 et questo dentro il termine d' un anno prossimo do venire. et in tanto s' egli havesse contra-venuto alla detta Bolla, et che fusse incorso in qualche pena, o Censura, S. Šta communica a V. S. facolta in virtu di questa mia d' assolverlo, o dispensarlo. 127. 1612, 27. II., Gradec: Ponti — Borgheseju. (Germ. 114 H, f. 567.) Mons. di Trieste venuto qui per sopir alcune liti della sua Chiesa, delle quali ha gia riportato ottimo fine, oltre 1' havermi ragguagliato delle differenze passate con Mons. di Lubiana, di cui a suo tempo daro distinto conto a V. S. I. mi ha riferito ancora, che tutti i Preti concubinarij condannati da Mons. di Sarzana nella sua visita sono ricaduti peggio di prima, e che a voler esseguir le sentenze date contro di loro, sarebbe privar di Sacerdoti tutto quel Paese. A me dali' altro canto pare strano assai, lasciar tutti impuniti; perche a questa foggia si pecchera senza freno, e crescera ogni giorno la perditione di queste parti. Ho percio resoluto, e datane anche ampla comis-sione al medesimo Mons. di Trieste, che i cojpevoli di Pievi ricche debbano soggiacere alle sentenze senza remissione, che per le Chiese di buona rendita non mancheranno mai Preti, che le piglino: de'poveri poi n'elegga tre, o quattro de'piu rilassi e piu bruttamente invecchiati nel vitio, e li mandi in Galea; accio con 1'essempio di questi si dia timore a gli altri. II medesimo Vescovo afferma, che se Mons. Patriarca d' Aquileia non si risolve tener' un Vicario Generale in queste parti, che vigili da dovere sopra il Clero, non sara mai possi-bile correggerlo, e riformarlo. Dice haverne trattato col Patriarca medesimo. e che fa sol difficolta, che quest' Altezza vorrebbe poi, che fusse Tedesco la Dove egli pretenderebbe mettervelo Italiano, per potersene fidare. A me par questo Spediente necessario, e mi basterebbe anche 1' animo d' ottener da S. A. che si contentasse il Vicario detto fusse Italiano purche non fusse soggetto alla Signoria. Non ho pero voluto trattar cosa alcuna ne con S. A. ne col Patriarca senza darne prima conto a V. S. 1. dalla quale aspet-tero 1' ordine di quel che devro fare ... 128. 1612, 9. VII., Gradec: Ponti — Borgheseju. (Bibl. Vat., f. Barberini lat. 6907.) Gli anni passati Sua Altezza impetro da Clemente ottavo Santa Memoria che per esser i frati francescani deli' osser-vanza ridotti a pochissimo numero se gli togliesse un Mona-stero con una Chiesa posseduta da loro da tempo immemora-bile nella citta di Lubiana, etsi applicasse per un Collegio de' Padri del Giesu, quali non restando sodisfatti del sito, ottennero da S. A., che consegnasse loro 1'Hopidale de poveri, et che questi fussero trasferiti al Monastero de' frati de' quali pero ne resto sempre alcuno come per hospitio in una parte di quel luogo. Con quest' occasione venne la Chiesa a ricadere in man deli' Ordinario. Hora essendo cresciuto il numero di detti frati, et portandosi assai convenientemente in queste Provincie, e rimasta servita S. A. restituirgli quanto se gli era tolto con pensier di proveder quei poveri deli' Hopidale in altra guisa. Resta solo 1' impedimento del Vescovo, che non vuol consentire di restituir la Chiesa a i frati liberamente pretendendo riser-varsi il Jus delle sepolture per potersi appropriare 1'utile de' funerali, che percio ha vietato sotto pena di scommunica late sententie che niun possa sepelissi cola senza sua licenza. A S. A. e parsa strana questa durezza del Vescovo trattan-dosi specialmente d' una Chiesa, ch' era prima de frati stessi, a i privilegij dei quali non vorrebbe, che si pregiudicasse in quel luogo: et cosi m'ha richiesto con molta instanza d'inter-cedere in nome suo appresso di N. S. et di V. S. I. perche sia con 1' auttorita della S. Sede restituita a i detti frati la Chiesa sudetta libera, e senza soggettione, come la possederan prima. Devo dire a V. S. I. che questa e la chiesa fatta consegnar poco tempo fa da S. A. per mezzo de suoi Commissarij in tem-porale, et spirituale, della quale scrissi settimane sono, che per haver io poi mostrato 1' error commesso non havendo S. A. come Principe laico questa authorita, si e rivolto il negotio per 15* la buona strada, et ho gustato assai, che S. A. medesima habbia hora interposte le sue preghiere in questo particolare. Onde tanto piu mi par che possa la benignita di N. S. muoversi a farle la gratia desiderata. 129. 1614, 16. XI., Gradec: Paravicino1 — Borghese ju. (Borgh. II, 201, i. 102.) Sara bene far 1' offitio ricordato con il Pico intorno al vescovo di Lubiana perche dara da pensar qui, se bene non potra per adesso alterar la risolutione publicata, ancorche con-fessino 1' incapacita di questo et particolarmente il Cancelliero scusandosi con la necessita per haver disgustati in altre occa-sioni passate alcuni Vescovi dello stato assai piu idonei di questo, il quale anco si ferma al Vescovato... 130. 1614, 8. XII., Gradec: Paravicino — Borgheseju. (Borgh. III, 201, f. 112.) Tra le altre cose, che il vescovo di Segna ha detto, assai publicamente sono queste che nel memento della messa prega sempre il Signore, perche dia ali Imperatore, et aH' arciduca Ferdinando miglior ministri, orn. Ragionando con 1' Echembergh di tutto questo fatto, ho havuto ottima occasione, perche il disgusto di Trieste nasce dali' essergli stato preferito Lubiana tanto piu pretendendo che tal officio gli fosse stato promesso da S. A., la quale percio resta assai alterata di dire che 1' elet-tione fatta del Lubiana non e stata a N. S. per le cose passate molto grata, al che il Barone ha risposto, che per necessita di non metter in quel carico un Secolare, non havendo Prelato in queste Provincie piu confidente, S. A. ha fatta questa risolutione, ma che quando habbia altro soggetto ecclesiastico piu al proposito, accennando di nuovo 1'Abbate di Admont non sara gran cosa che si risolva S. A. a far altra risolutione, et io conoscendo che assolutamente non vogliono valersi degli altri vescovi per troppa diffidenza come Lavanto, Trieste, et Pedena, et quel di Secovia essendo troppo decrepito, ho giudi-cato ispediente senza passar piu oltre lasciar il Barone in questa buona dispositione. 1 Paravicino Erasmo, vladika Aleksandrijski, je bil zadnji papeški nuncij v Gradcu (od 16. X. 1613—20. IV. 1622), prim. Biaudet, 1. c. 279. Prišel je v Gradec 12. XII. 1613 (Borgh. II., 212, 213.). 131. 1614, 15. XII., Gradec: Puravicino — Borgheseju. (Borgh. II, 201, f. 120.) L' Echembergh mi ha detto in proposito di quest' Abbate di Admont, che sara adoperato da S. A. inferendo nel luogo di Mons. di Lubiana, ma che non potra cosi presto, et io seco ho cominciata una pratica per un soggetto da far vescovo di Trieste, volendo pur rinuntiar il presente Vescovo, che alP Echempergh e piaciuto molto, havendo auditto dire tutte quelle qualita che da S. A. si desiderano nei suoi Ministri massime ecclesiastici. Se la pratica va avanti di tutto daro a V. S. L con to. 132. 1621, 23. VIII. (Barb. 6908, f. 108.) II Vesc° di Lubiana havendo presentito 1' istanza di S. M., e comparso subito qui a chieder licenza, che gli e stata ancora subito data, et hora attende a prepararsi per ritornare alla sua residenza, essendo stato gia chiamato il Vesc0 di Lavanta per darli il possesso al principio del prossimo deli' officio, che 1' altrofascia; pero ho giudicato superfluo presentarli il Breve inviatomi da V. S. Illma con una sua delli 7 corr.. ma ne mandero copia a S. M. per piu esprimerle la prontezza, con che n'era stata compiacciuta dalla S,a S., et in forma per appunto come desiderava. Daro poi 1' altro Breve al Vesc° di Lavanto perche possa amministrare il carico di Luogotenente, ancora nelle cause crimenali. Ala V. S. Illma mi inchino hum. Milko Kos: Rimana pesem o ustanovitelju Jurkloštra vojvodu Leopoldu VI. O literarnem delu na slovenskih tleh v srednjem veku vemo prav malo. To nam je deloma razumljivo, kajti predpogoj za to, sistematičen opis in študij vseh nekdaj na slovenskem ozemlju nastalih ali pa nahajajočih se rokopisov, pa bodisi da se ti nahajajo danes še na našem ozemlju ali pa izven naših meja, še ni izpolnjen. Študij srednjeveških rokopisov nam bo podal šele točno sliko srednjeveškega literarnega in duševnega življenja na naših tleh. V pričujočem donesku hočem opozoriti na najstarejši in doslej neznani spis historiografskega značaja, ki je nastal kot samostojno delo v enem naših samostanov. Postanek historiografskih del na slovenskih tleh že v ranem srednjem veku je malo verjeten. Manjkala so na slovenski zemlji pred vsem dolgo časa glavna ognjišča za taka dela, samostani in katedralne cerkve. Šele po ustanovitvi večjega števila samostanov v 12. in 13. stol. je bila dana vsaj možnost za postanek literarnih pojavov historiografskega značaja. Toda o kakem historiografskem delu samostojnega značaja v ustanovah 12.—13. stol. nam fontaloška literatura prav nič ne poroča. Pač je bil benediktinski samostan v Admontu na Zgornjem Štajerskem središče dokaj živahnega historiografskega dela in beleži na severnem Koroškem krška škofija kmalu po 1. 1180. postanek sicer dokaj neznatnega Chro-nicon Gurcense,1 — toda kar leži južno odtod, posebno v oglejskem patriarhatu južno od Drave, ne kaže po dosedaj znanih podatkih pojavov samostojnega historiografskega značaja. Prve take pojave beleži literatura šele iz 14. stol.2 Študij kodeksov nekdanje kartuzije v Jurkloštru je pa vendar že za 13. stol. odkril pojav samostojnega historiografskega dela. Zunanja zgodovina jurkloštrske kartuzije v njenih začetkih je znana. V tem kraju je naselil kartuzijane krški škof 1 O. Redliich v Mittheilungen des Instituts f. osterr. Geschichtsfor-schung, III, 527, op. 2. 2 O. Lorenz, Deutschlands Gescliichtsquellen im Mittelalter, P, 260. Henrik (1167—1174), Že med prvimi priorji najdemo ime literarno delavnega moža. Bil je to Odon, avtor doslej nenajdenih »Sermones magistri Odonis prioris in Qyrio de tempore et sanctis in communi«, kateri je umrl 15. jan. 1200 v Tagliacozzu v južni Italiji.1 Nova naselbina pa radi premajhnih dohodkov ni mogla prav uspevati, pa tudi disciplina je začela kmalu propadati, tako, da so že okoli 1. 1200 odšli menihi kartuzijanskega reda. Posestva je dobila kmalu potem tamkaj ustanovljena proštija. Toda že okoli 1. 1209. obnovil je, poleg nekoliko let še nadalje obstoječe proštije, zopet kartuzijo avstrijsko-štajerski vojvoda Leopold (VI.) iz rodu Babenberžanov, ki velja po pravici za pravega ustanovitelja Jurkloštra.2 O Leopoldu kot ustanovitelju kartuzije govori v nekdaj jurkloštrskem. danes kodeksu št. 40 državne licejske knjižnice v Ljubljani, ohranjen spis v verzih z naslovom »Ecce quedam paucula gesta siue religiosa preconia incliti ducis Leupoldi nostri fundatoris, a quodam Sweuo cellicola richmice sine presumpcionis ca-lumpnia dictitata« (f. 149'—158). Vsebino celotnega kodeksa sem navedel v Zborniku za umetnostno zgodovino, VI, 1926, 94—95. Kodeks v obsegu 226 pergamentnih folijev je popisan v knjižni minuskuli 13. stol. od ene glavne roke, to je prav roke Švaba (Sweuus), ki se imenuje v naslovu omenjenega spisa. Iz drugih mest rokopisa je razvidno tudi njegovo ime Syferidus (ff. 116, 129', 130', 134', 136', 157'). Živel je kot kartu-zijanski menih v Jurkloštru za časa priorja Wilhelma. O tem vemo, da je bil vsaj 16. okt. 1255. in 1. nov. 1260. jurkloštrski prior.3 Nanj se obrača Syferidus na nekaterih mestih (ff. 134', 150', 156'). Po rodu je bil ta Syferidus Nemec, sam se imenuje Thevtonicus (f. 157') oziroma Sweuus (ff. 116, 129', 130', 134', 136', 157'). Zavedal se je, da živi med Slovenci, kajti sam pravi, da ga redi slovenska zemlja (»Gyrio nutrit eum Swe-uum Sclauonica tellus«, f. 116). Poleg »gesta ducis Leupoldi« imenuje se naš Švab tudi avtorja spisa »Commendacio cel-le...« (slavospev samostanski celici), ki je vpisan v naš kodeks na f. 115' in dalje. O svojem življenju pred vstopom v samostan nam daje Syferidus sam v svojih »gesta... Leupoldi« par podatkov (f. 156'). Pravi, da je potrošil očetovsko dedščino in bil oženjen z bogato ženo, ki mu je pa umrla. Nato je vstopil v samostan. Po obliki je Syferidovo delo pesem v rimanih verzih (f. 149' richmice, f. 155' dictamen). Glavni namen ji je poveliče- 1 A. Stegenšek v Voditelju v bogoslovnih vedah, 1910, 210—214. 2 Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, IV. 2, 272 d.; A. Stegenšek v Časopisu za zgod. in narodop., VIII, 1911, 1 d. 3 Jaksch, Mon. hist. duc. Car., IV, 480 (Wilhelmus prior de Kirio); Schumi, UB Krain, II, 213 (G[uilelmus?] prior de Gdrove). vanje jurkloštrskega ustanovitelja, posebno njegovih »svetih dejanj« (divina gesta, f. 149', 150). Avtor se je lotil tega spisa potem ko je dokončal svoje delo »commendacio celle« in spisal ostali tekst malega kodeksa (rokopis meri samo ok. 10 cm v višino«, 7-5 cm v širino). »Gesta Leupoldi« obsegajo po svoji dispoziciji dva dela. Prvi na f. 149—156 obsega glavni (verzi 1—166), a drugi na f. 156—158 dodatni tekst (verzi 167 dalje). Po naslovu v prozi in uvodnih verzih, v katerih omenja avtor svoj prejšnji spis »commendacio celle«, pričenja Syferi-dus takoj pripovedovati o jurkloštrskem ustanovitelju avstrij-sko-štajerskem vojvodu Leopoldu, katerega Bogu dopadljiva dejanja hoče v pričujočem spisu obravnavati. Avtor pravi o Leopoldu, da je rojen »regia prosapia«.1 Nato hvali na splošno njegove dobre lastnosti (iuris amator, iustitie et pacis conser-vator, bonorum tutor, contrario turbo malignorum, castra terre noxia annichilavit). Ustanavljal je samostane, izvrševal šest dejanj usmiljenja, naselil na Dunaju brate iz pridigarskega reda in v mnogih krajih minorite, ustanovil je cistercijanski samostan v Lilienfddu2 ter končno po navdahnenju sv. Duha ustanovil in pomnožil Jurklošter. Nato se obrača avtor do takratnega jurkloštrskega pri-orja Wilhelma in ga vprašuje, s kako skrbnostjo je vojvoda ustanovil in sezidal celice in cerkev. Odgovor glasi: čitaj listine, popise meja (limitaciones)3, premotri posestva, njive, travnike, kašče, hlapce, dekle, vrtove, polja, vinograde in krastače. Vsaka delavnica je v najboljšem stanju. Preglej gozdove, živino, vrtove! Vse to naj si prior (Wilhelm) prizadeva upravljati s tako vnemo, da bo dal lahko odkrit obračun vojvodu pred Bogom. Boji se, da bodo šli nekateri njegovih prednikov v »skrajne teme«. Nato svetuje avtor priorju: varuje naj se onih, ki ne znajo dajati obračuna; kakor je začel samostansko družino vladati, tako naj nadaljuje, milostljivejši naj bo pri dajanju posebnih porcij (pitanciae), strog nai bo. toda sledita naj tudi dobrota in veselje. Iztrga inaj se iz dolgov, popravi streho cerkve, popravi zanemarjeno in razrušeno, prežene nasprotnike, kupuje in prodaja s svetom ostalih bratov, vlada služinčad in ne troši brez potrebe. Nato se vrne avtor k vojvodu. Leopold je šel kot križar v Sveto deželo, tam pokoril nezvesto in divje ljudstvo, nje- 1 Leopoldova mati je bila Helena, hoi ogrskega kralja Gejze II. 2 Lilienfeld ustanovljen 1. 1209. (Juritsch, Gesch. d. Babenberger, 385; istotam 397 o Leopoldov« naklonjenosti cerkvam.) 3 Misliti nam je v prvi vrsti na privilegije vojvode Leopolda z dne 9. sept. 1209. 'in 7. nov. 1227. z natančnimi opisi meja samostanskih posestev (Zahn, UB Stelermark, II, 152, 225; Kos, Gradivo. V, št. 154, 462). gov meč je čutil Damiette.' Radi njega je bila Anglija dolgo časa oropana svojega kralja, dokler ga ni z denarjem odkupila. S tem je vojvoda obzidal Dunaj in se tako obvaroval pred Ogri.2 Svojo hči je vojvoda omožil s cesarjevim sinom Henrikom.3 To Leopoldovo hči* ima sedaj po strani češki kralj, ljubi pa bolj Ogrkinjo, nesramno zakonsko ženo.4 Takega zeta bi vojvoda Leopold, ako bi še živel, gotovo odbil. Po vzkliku o smrti prehaja avtor ponovno na Leopoldova dobra dela: pomiril je papeža in cesarja,5 zidal samostane, čuval mir in edinost, uničeval tatove in roparje, delil miloščino, šel med križarje, popravljal samostane, se enačil z vojaki, kleriki in redovniki in se, ko je hotel imeti popoln mir, pobratil s cister-cijani." Vojvodova zasluga je, da se hrani avtor s pšenico, psi pa z ovsem. Vojvoda je vladal nad dvojno vojvodino,' cesar je sina oženil z njegovo hčerjo, katero je sedaj odvrgel kralj Češke. Od ostalih hčera je ena vzela saškega kneza,8 druga vojvodo brabantskega, tretja turinškega,9 a četrta mi-šenjskega kneza.10 Vsaki je dal vojvoda dostojno doto. Starejši vojvodov sin je bil Henrik, mlajši pa Friderik, kateri je premagal češkega kralja, ko se je z njim radi zemlje vojskoval. "Ko bi še živel bil bi gotovo ljut nasprotnik češkega kralja, maščeval bi sramoto nad zakonolomskim kraljem12 ter združil pod svojo oblast Avstrijo in Štajersko. Na koncu prvega dela ponavlja avtor v nekaterih splošnih besedah to kar 1 Križarska pohoda liz 1. 1212. v Španijo proti Mavrom in 1. 1217. v Sirijo, Palestino in Egipt, kjer se je Leopold udeležil obleganja mesta Damiette (Juritsch, 448 d.). 2 To se nanaša na Leopoldovega očeta, vojvodo enakega imena, ki je 1. 1192. ujel angleškega kralja Riharda. 3 29. nov. 1225. se je v Ntirnbergu oženil Henrik, sin cesarja Friderika, z Leopoldovo hčerjo Margareto (Juritsch, 489). 4 L. 1252. se je z Margareto, vdovo po Staufu krdlju Henriku, oženil češkjl kralj Premysl (II.) Otokar, se 1. 1261. ločil od nje in poročil 25. okt. 1261. Kunigundo, hči hališkega kneza Rastislava ter vnukinjo ogrskega kralja Bele. 5 Leopold je bil med knezi, ki so poleti 1230. izmirili v Ceperanu oziroma S. Germanu cesarja Friderika II. s papežem Gregorijem IX. (Bohmer-Ficker, Reg. imp., V. 1776 a—1805 a). 6 Leopolda so cisteroijani sprejeli kot člana svojega generalnega kapitlja (Juritsch, 397, 515). Pokopan je 30. nov. 1230. v cistercijanskem samostanu v Lilienfeldu. 7 Avstrija, Štajerska. 8 Agneza, omožena 1. 1222. z vojvodo Albrehtom Saškim (Juritsch, 477). 9 Gertruda, omožena s turinškim deželnim grofom Henrikom Raspe. 10 Konstanca, omožena I. 1234. z mišenjskim mejnim grofom Henrikom (Juritsch, 503, 541). 11 V bitki ob Litvi, kjer je češkega kralja Otokarja I. sicer premagal vojvoda Friderik, a sam padel v boju (15. jun. 1246). 12 Otokar II. Premysl. je že povedal. Leopoldova priprošnjika naj bode ta sv. Janez Krstnik1 in kralj David. Drugi del (verzi 167 dalje) začenja z retorično izjavo za-kristana Johannesa, priprostega meniha v Jurkloštru, ki pravi, da ga ne vesele taki prazni, žalostni slavospevi. Avtor ga prosi za malo potrpljenja, hoče izreči še nekoliko hvale o vojvodu, nato pa šele z zakristanom počivat. Hvali zopet vojvodo ker je sezidal samostan, prosi priorja NVilhelma naj ga dobro upravlja, zahvaljuje vojvodo, ker mu je dal živež, posteljo in obleko, omenja svoje prejšnje življenje v zakonu z bogato ženo, ki mu je umrla, prosi brate, ki so se iz daljnih krajev zbrali v tem samostanu, naj se vedno spominjajo ustanovitelja, ki jim je ustvaril zavetišče. Mogoče bo kdo od bratov dejal, zakaj nam ta Nemec brez potrebe pridiga o tem vojvodu. Nato odgovarja: ne odobraval bi ako bi kdo opisoval dela grofa Savojskega, hoče pa hvaliti vojvodo Avstrije. Prosi sv. mučenika Celzija in Nazarija, naj prosita za vojvodo, ki je umrl istega dne kot ona dva.2 S kratko molitvijo konča spis. O dobi postanka teh »gesta« nam nudijo ta sama podatke na dveh mestih, ki govorita o češkem kralju Otokarju II. Premyslu (v. 88 in 122). Menih Syferidus je napisal »gesta« potem, ko se je po bitki pri Kroissenbruinnu (12. jul. 1260) češki kralj zopet polastil Štajerske, se ločil od svoje žene Margarete in se 25. okt. 1261. oženil s Kunigundo iz Haliča, vnukinjo ogrskega kralja Bele IV. Naš avtor nam ne skriva sovražnega razpoloženja proti češkemu kralju, ki se je po ponovni Otokarjevi ženitvi pojavilo pri delu štajerskega plemstva in duhovništva. Zdi se, da je bil pristaš one stranke, ki si je želela nazaj Babenberžane in se zato zavzemala za mladega Friderika Badenskega, sina Hermana Badenskega in Oertrude, nečakinje zadnjega vojvode Babenberžana Friderika II.3 Pretirana hvala vojvode Leopolda je očividno sestavljena pod vtisom razdrapanih razmer za interregna tudi v naših krajih in z željo, da bi se zopet povrnili »zlati« časi vojvode Leopolda. Spis je sestavljen pod neposrednim vtisom vesti o ločitvi češkega kralja od Margarete in o novi ženitvi. Da se je to prav pred kratkim dogodilo kažejo besede »n u n c rex Bohemie tenet ex obliquo<«, (Margareta) »nune repu-diata« (v. 88, 123). Spis je moral torej nastati po oktobru I. 1261. Težje je določiti terminus ante quem. Verjetno bi lahko vzeli datum avgust 1262, ko je dobil Jurklošter od Otokar- 1 Poleg Matere Božje in sv. Mavricija patron v Jurkloštru. 2 28. jul. 1230. - - Praznik sv. Nazarija in Celzija omenja kot dan smrti tudi Ryccardi di S. Germano Chronica (MG., SS., XIX. 361: »die dominico in fesio sanetorum Nazar.ii et Celsi«), 3 H. Rirchegger, Geschichte d. Steiermark, I. 219. jevega deželnega glavarja na Štajerskem, škofa Bruna iz Olomouca, listino o dajatvi železa samostanu ter bi s tem odpadla sovražnost proti češkemu kralju.1 Staviti si moramo še vprašanje, odkod je naš redovnik dobil podatke za svoja »gesta«. Misliti nam je na ustno sporočilo in pisane vire. Spomin na vojvoclo-ustanovitelja je bil v Jurkloštru gotovo še živ, vendar pa ne tako prezenten, da ne bi naš avtor pri opisu ujetništva angleškega kralja Ri-harda zamenjal Leopolda sina z Leopoldom očetom. Posebno verze, ki se nanašajo na Jurklošter, je mogel avtor sestaviti po domači tradiciji in listinah vojvode Leopolda, ki so se nahajale v samostanu. Misliti nam je tudi na kake analistične zapise, ki so se mogli takrat nahajati v samostanu, pa bodisi take originalnega značaja, ali pa prepise iz analov avstrijskih samostanov. Vendar ni primerjanje podatkov teh (iz Melka, Kremsmunstra, Garstena, Gottweiga, Klosterneuburga) s podatki našega spisa dognalo nikakršne 'direktne odvisnosti. Res govore tudi ti anali o posredovanju vojvode Leopolda med cesarjem in papežem, o možitvi njegovih hčera s cesarjevim sinom ter saškim in mišenjskim knezom, o njihovi bogati doti, o ustanovitvi Lilienfelda, o obleganju mesta Damiette,2 — toda vse to s takimi besedami, ki ne kažejo, da bi si naš avtor izposojeval direktno iz avstrijskih analov. V nekaterih stvareh predstavljajo naša »gesta« vir prvega reda. Dajejo nam splošno sliko samostanskih razmer v Jurkloštru in kažejo omdotno protičeško razpoloženje okoli 1. 1261. ter nudijo za starejšo dobo par podatkov, ki jih drugi viri nimajo. Ti so sledeči: 1. Vojvoda Leopold je naselil na Dunaju brate pridigarje in v mnogih krajih minorite (v. 28—30). Za pridigarje in mi-norite na Dunaju za časa vojvode Leopolda vemo le iridi-rektno iz pisma papeža Gregorija IX. iz 1. 1234., ko ta prosi vojvodo Friderika, Leopoldovega naslednika, naj ravno tako varuje dominikance in minorite kakor je to delal njegov prednik vojvoda Leopold.3 2. Z odkupnino kralja Riharda je vojvoda Leopold (V.) obzidal Dunaj in ga tako obvaroval pred Ogri (v. 83/84). Šele kasnejši viri (Coritinuatio praedicatorum Vindobonensium, nastala po 1. 1267., MG., SS.. IX, 726: Enenkel, Fiirstenbuch (po 1 Pusch-Frolich. Dipl. saera duc. Styriae, II, 141. 2 Annales Mellicenses ad a. 1230 (MG., SS.. IX, 507); Continuatio Garstensis ad 1217, 1230 (1. c., 595. 596); Annales Gotvvicenses ad a. 1222, 1230 (1. c., 603, 604); Continuatio Claustroneoburg. secunda. tertia (1. c.. 622. 623. 636); Continuatio Scotoruin (1. c., 624), Continuatio praedicatorum Vindob. ad 1230 (1. c.. 726). 3 Friess, Geschiclite d. osterreich. Minoritenprovinz, Archiv f. oster-reich. Gesehichte, 64, 175. 1. 1276.) in Weltchronik, izd. Rauch, SS. rer. Austr., I, 295 in Strauch, MQ., Deutsche Chron., III, 545; Aventin, + 1534, Bayer. Chron., izd. Lexer, II, 356) poročajo, da je Leopold uporabil del odkupnine za obzidja mest Dunaja, Ennsa, Hainburga in (Dunajskega) Novega mesta. Naša »gesta« so časovno prvi vir, ki nam o tem poročajo in s tem potrjujejo resničnost kasnejših. 3. Drugim virom je popolnoma neznan podatek našega, da je ena Leopoldova hči vzela za moža brabantskega vojvodo (v. 129). Po svojem značaju spadajo »gesta Leupoldi« v vrsto samostanskih slavospevov in spisov o ustanoviteljih iri dobrotnikih samostanov, ki tvorijo drugod pogosto^ začetek lokalne histo-riografske literature. V Jiurkloštru pa Švab Siferid, zdi se, ni našel posnemalcev. Naš vir je osamljen in dokaj zgoden elaborat v historiografski literaturi samostanov na slovenskih tleh, ki je sicer revna in brez vsake tradicije. Pomen mu gre kot časovno najstarejšemu znanemu viru te vrste pri nas, ki nam nudi tudi nekaj za našo in avstrijsko zgodovino uporabljivih podatkov. f. 149'. Ecce quedam paucula gesta sine religiosa precotiia incliti ducis Leupoldi, nostri fundatorfe, a quodam Sweuo cellicola rich-mice sine presumpcionis calumpnia dictitata. Laudes aliquantulas, cellam comimendando, 5 fratres et nouiicios partim informando, postquam paruum codicem studens compilaui, :illud non superfluum fore reputavi. Principis egregiiii si diuina gesta, ex seipsis attamen que sunt manifesta, i. 150. 10 nune Lewpoldi recolam, nostri || fundatoris, ad quod opus acue stilum mei oris. Qui primatum obtines intus atque foris, qui eidem principi graciam dedlisti, quod tibi complacuit mundo necnon isti. 15 Eius secularia sed hic gesta nolo dietitando tangere, sed diuina volo. Austrie et Stirie dux ergo prefatus, regia prosapia nutu dei natus, virtutlis .in gremio bene conuersatus, 20 cum viinebat extitit omnibus pregratus, certe nec immerito, nam iuris amator erat et iusWcie, paois conseruator. f. 150'. Per hoc ergo sequitur quod erat bonorum tutor et contrario turbo malignorum. 25 Castra terre noxia hic annichilauit, claustra uel cenobia hic edificauit, sex misericordie opera seruauit, qui nune exstant celebres hic predicatores in Wienna constituit, fratres et mlinores 30 multis loais eolligens, Liligenuelt fundauit. domos de Cystercio sic et augmentauit. Inde saneti spiritus vigore afflatus, istud cenobiolum fundare paratus omni nisu exstitita) noster augmentatus. 35 Sic est ordo per >eum. Pater špirit al i s, te Wilhelme rogito teme que et qualis f. 151. sibi diligencia fuit hoc fundandi, cellas et ecclesiam, necnon instaurandi. Lege pniuilegia, Mmitadones -40 tue domus diseute ac possessiones, agros prata grangiias, seruos et ancillas. ortos rura viineas, magnas et pusillas, diseute testudines, non sunt in ruma, adhuc stat peroptimie queuiis oificina, 45 insuper et nemora nostra contemplare, pecora pomeria cerne pater care. Cuncta que prefata sunt taili gubernare elabora studio, racfonetn dare f. 151'. tanto quod tu || principi valeas sinceram 50 summo coram iudUce, qui nonnisi meram racionem accipit, dans mercedem veram hiis qui bene regimen gubernant commissum ac pastores reprobos trudit in abyssum. Timeo quod aliqui antecessores 55 tui vadant tenebras in exteriores. Racionem reddere qui non valent plius, horum cetum fugere adhibe tu curam. Vt cepisti rege nos, sed te miciorem in dandis pitanciis, prebe nam rigorem, 60 sequi debet lenitas, gaudium merorem. Excute a debitis te et sarta teeta f. 152. sarcias ecclesie, queque sunt || neglecta. tu linstaurans diruta, strue ac proiiecta, tuos aduersarios, omnes vilipendeas, 65 gregi lis propicius ordini intendas, fratrum cum consilio emas atque vendas, ordina familiam, vane nil expendas. Non istud consilSum dedi presumptiue, si dileete pater mi karitattue a) popr. iz exstii. 70 obedisti sepius; ergo scis preesse, vt te quisquam instruat, non est nune necesse, tuo magisterio decet nos subesse, et quod nobis tribuis, bibere et esse. Datis hiis consiiliis reuertar ad ducem, f. 152'. 75 ad Lewpoldum principem. || qui ob veram lucem terram sanetam adait, Christj pontans crucem. Ibi gentem edomans perfidam et trucem, illis in temporibus christicolis data, huius ensem principis sensit Damyaitha. 80 Rege suo Anglia per himc et priuata, diu merens extiitit atque conturbata, doneč per pecuraiam illutn redimebat. Gum qua murii circulum (in Wienna ponebat, dux et sic ab 'Vngaris tutus remanebat, 85 omnes aduersarios per hanobl et vincebat. Inde suam filiam federe amico iunxiit nato cesaris, nomine Meinrico. f. 153. Quam || nune rex Bohemiie tenet et obliquo, Hungaram plus diligens thoroc) impudico. 90 Certe et insolito, verum est quod dico: si Levvpolde viueres liunc pro inimico reputares genero, nequam diiniquo. O mors ceca perfida, o mors detestanda, mors crudelas reproba, quare non es blanda 95 illis per quos opera tiunt tam laudanda et que sunt ecclesie tantum commendanda! Papam hic et cesarem nonne concordauit, nuquiddl monasteria non edificauit, pacem et concordiam nonne conseruauiit, f. 153'. 100 fures et latrunculos nonnie trucidauit, numquid elemosinis multos hic non pauit. Hic in Christi nomine crucem baiulabat, diruta cenobia ipse reparabat, miles hic militibus sese conformabat, 105 clericus et clericis se parificabat, monachus et monachis se consiimilabat; talem sibi graciam dominus donabat, nam hunc super principes ceteros amabat. Cum habere volmit hic quiietem plenam, 110 cum Cysteroiensibus conincidite> venam. Deus illi requiem concede serenam, b) orig.! c) za thoro črtano inperidico. d) orig.! e) pred conlncidit ob robu teksta pripisano tum. paradisi collocans sedem in amenam; iuris et dudicli nam rexit habenam; t. 154. edo per hunc triticurn || et canes auenam. 115 Deus tanto principi da celestem cenam, rogo quod non senciat infernalem penam. Iste regni speculum, duplicem ducatum regens, inter principes tenuit primatum. Imperator habulit hunc. intantum gratum, 120 quod ipsius frlie suum iunxit natum, licet hoc et antea a tne sit prolatum. Hec a quis in solio sedit coronata, a rege Bohemie nune repudiata.' Plangat illud facinus omnis gens beata, 125 quod tališ sit femiina sic dehonestata. Ceteras quas habuit quatuor sorores f. 154". acceperunt principes terre meliores. Vna quidem nupserat principi Saxonum, alteram sed duxerat dux Brabantinorum, 130 ac dilexit terciam princeps Duringorum, Mixnens.is vitima introiuiit thorum. Dux Lewpolde nupcias harum celebrasti, quamlibet sponsaiibus dignis predotasti, tibi partem optimam tamen reseruasti, 135 filiis, heredibus illam assignasti. Ouorum maior dietus est nomine Heinricus, iunior sed extitit dietus Fridericus, f. 155. qui regis Bohemie ferus II inimicus esset, sli nune Viiueret, vietus nam antiqusf) 140 per hunc olim dicitur forte propter terram, propter quam ad inuiicem hii tenebant gwerram. Si superstes vliueret, dedecus germane in regie adultero vindicaret plane, Austriam et Stiriam reuocaret sane 145 suum ad dominium, quod mor s nimlis mane sumpsit sibi iuueni, fecit et inane. Tantum me preconia patris senior.is prelaturum credMi, nostri fundatoris, sed ob reuerenciam ipsius honoris 150 gesta quedam tetigi nati iunioris. f. 155'. Patris laus ex filio est nonnullis horis, verbum hoc sentencia non cassat prioris, cuius ex licencia finem volo dare presenti dictaminii, tamen memorari f) orig.! 155 volo paucis iterum ducis pretaxati, cuius hic*-> ex gracia nos sumus locati. Que prememorata sunt, qui nam fecit ista, dici debet merito nobilis cellista, insuper et domini fortis agonista, 160 immo bonus legifer, verus et legista, suus suffragator sit Johannes Baptista. Et qui profert optima pectoris ex cista i. 156. ipsum sanctus || adiiuuet Dauid cytharista, item ipse natus est rex atque psalmista, 165 est electus eciam domini simnista; non Lewpoldum feriat. demonum ballista. Amen. Dicat obsecro Johannes sacrista, cordis est quii simplicis, non duplex sophista: non delectat hunc nec me vana laudis trista, 170 forte mihi dicitur sufficit nune cista. Dicentii respondeo: eratur, non hic s tabo, adhuc aliquantulas grates duci dabo, postea conmodius tecum conpausabo. f. 156'. Primum grates refero domus || de struetura, 175 que nonnullis profuit estque profutura, nutu dei quamdiu hec est permansura, quam Wiilhelme regere bene tu procura. Item grates duci do, mlihi dat quod vietum, teetum lectisternia, omnem et amietum. 180 Eius elemosina meum et deliictum, quod hic plango iugiter, spernerts mundum fietum. qui me prius tenuit captum et deuictum; ducis elemosina plus est mihi grata, patris quam hereditas, a me dissiipata, 185 et quam diues femina mihi copulata, que tamen iin requiie, oro, sit beata. Amen. f. 157. Vos, o fratres, de longe huc qui aduenistis, hoc et cenobiolum tamquam possedistis, oro, sitis memores, dudum ut cepistis, 190 ducis tam egregii, vestri fundatoris, ipsum in hospticio pectoris et oris retinentes iugiter iussio prioris. Hoc hortetur moneat, nam hic nouit foris, quanta vobis dederit nutu saluatoris. 195 Que si forte vobis non idem contulisset in sua prouincia quiuis fors mansisset, eius de eriminibus nec penituisset, ac tormenta baratri horrida sensisset. f. 157'. Forte fratrum quispiam dicit cogiitando, g) za hic črtano exiguam. 200 iste Tlievtonicus quid nos dicititando grauat et de priinciipe tali exhortatur, nichil exhortacio sua operatur, bene nostrum qulilibet a se informatur, eius admonicio quapropter cassatur. 205 Hiis uerbis respondeo regum de scriptura, quam hic partim tangere eriit michi cura. Iuda contra Israel palam hoc probauit, sibi multo propior esse quod rex Dauid cum suspenso Absolon ipsum transuadauit 210 et in regni solio rursus hunc locauit. Sic pertinaaia Israhel cessauit, qu,ia Bochri filiuis cesus exspirauit. f. 158. Nolo frater simili modo quod exspires. Comiitiis Sabaudie gesta moreš vires 215 si tu mihii dixeris, hec non reprobabo, magis tamen Austrie ducem commendabo, eius et preconia liibens dieti,tabo, et pro irpso dominum supplex exorabo, nec te per liuiusmodi frater mi grauabo. 220 Lingva tribus quellibet simili applaudlit, et quod i;ll!i complacet hoc libenter audit. Sumrni regis milites Celse et Nazari, testes fuso sanguine, martires preclari, vestris dux suffragiis petit adiiuuari, 225 vobis in celestibus et consociari; nam de mundo transiit vt vos die pari, f. 158'. vos quapropter condecet sibi suffragari, vt vobiiscum valeat super gloriari. Hoc sibi det munus, qui regnat trinus et unus. Lector 230 dicat amen, Lewpoldo dando iuuamen. Sepe duoi fato, pre-sedere glorificato. Hic ducis et celle laus explicit, ora, refelle. Inuida Christe bonis do-num, dans religionis, quod nisi dileeti capiunt a te quoque reeti. De numero quorum me fac primceps dominorum, omraibus ac horis me pro mercede laboriis huius defende, celi quoque dona repende. Lector dicat amen, seri-benti dando iuuamen. Male vesti. Prof. Rajko Nahtigal. 1877—1927. Prof. dr. Rajko Nahtigal slavu letos petdesetletnico svojega rojstva; ob nji se hočemo ozreti na potek njegovega življenja in znanstvenega delovanja, očrtatii pomen in poudariti važnost njegovega dela v znanosti in v našem kulturnem življenju. Rojen je v Novem mestu (14. aprila 1877). kjer je živel do smrti svojega očeta (1889), ki je bil profesor na ondotni gimnaziji. Gimnazijo je študiral v Ljubljani; že kot srednješolec se je intenzivno zanimal za jeziikoslovje in v tem sta mu bila sošolca Pečar in Kunšič vneta tovariša. Ko se je 1. 1895. vpisal na dunajski univerzi, je že do dobra poznal Sie-versovo fonetiko, Leskienovo gramatiko, Brugmannov Grundriss itd. in je mogel takoj stopiti v ožje stike s svojimi učitelji, Jagičem in Jirečkom, kar mu je bilo v veliko vzpodbudo: še kot seminarski novinec je predaval o »kavzalnem neksusu med akcentom in vokalno kvaliteto v slovenščini«, torej o vprašanju, ki sta se ga dotlej komaj v nekih točkah le dotaknila Valjavec in Škrabec in komaj 20 let star je objavil obširno in temeljito oceno Goetzove knjige o slovanskih apostolih. Jagičev vpliv je Pri mladem Nahtigalu dobro izkazan v njegovi doktorski disertaciji, ki obravnava zamotani enciklopedični apoknif cksl. književnosti »Besedo treh svjatStelej«; za doktorja filozofije je bil promoviiran 15. februarja 1901. Po univerzitetnih študijah ga je avstrijsko ministrstvo prosvete poslalo za dve leti na študije v Rusijo, da bi po povratku prevzel na raznih dunajskih zavodih pouk ruščine, ki ga je dotlej vodil M. Murko, ki je kot Krekov naslednik odšel na graško univerzo. V Rusiji se je seznanil s slovitimi tik)logi, udeleževal se sej slovansko-filološke komisije (tu je predaval o vprašanjih cksl. prevoda svetopisemskih knjig starega zakona; o važnostii izsledkov teh predavanj, ki so potem izšla v tisku pod naslovom »HtaojibKO 3aivrfeT0K.. gl. pri Jagiču, Entstehungsgeschichte'- str. 442 si.), bil pri ustanovitvi znane dialektološke komisije v Moskvi. V teh krogiih je poglobil svoje strokovno znanje, življenje Rusije (nad eno leto v Moskvi, pol leta v Petrogradu, dalje še v raznih mestih province in na kmetih) pa mu je razširilo duševno obzorje. Ko se je jeseni 1. 1902. vrnil na Dunaj, je prevzel pouk ruščine na zavodu za vzhodne jezike, na eksportni akademiji, pozneje še v seminarju za zgodovino vzhodne Evrope in v seminarju za slovansko filo-logijo. Ti najrazličnejši lektorati, docenture lin profesure so seveda ovirali začeto znanstveno delo; dnevi so bili tako preobloženi, da Nahtigal ni utegnili realizirati tega ali onega načrta, tako na primer tudi ne sestave slovenske dialektološke karte, ki jo je od njega želel limeti ruski akademik Šahmatov. Šele 1. 1913., ko je postal kot izredni profesor Štrekljev naslednik na graškii univerzi, so se razmere izboljšale. Novo službeno mesto (stolica slovanske filologlije s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost) je diktiralo novo znanstveno smer; odslej obrača pozornost na zgodovino slovenskega jezika: prično izhajati njegove znane razprave o brižinskih spomenikih in pozneje ustanovi skupno s Kaspretom potrebno domače znanstveno glasiilo »Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino«. V aprilu in maju 1. 1917. se je na vabilo albanske literarne komisije v Skadru udeležil študijskega potovanja v srednjo Albanijo — bilo je znano, da Nahtigal dobro pozna razvoj albanskega jezika, saj so vsi teoretični in jezikovno-hi&toričnl deli Pekmezijeve Grammatik der albanischen Sprache (1908) potekli izpod njegovega peresa: tam je po podrobnem študiju elbasanskega dialekta ugotovil, da je prav to osrednje albansko narečje najbolj prikladno, da se sprejme za albanski književni jezik. Po odhodu prof. Murka v Lipsko, je Nahtigal kot redni profesor (imenovan 27. sept. 1917) prevzel graško stolico za splošno slovansko filologijo; na tem mestu je deloval do ustanovitve ljubljanske univerze, kjer mu je bila poverjena ista stolica. S tem se je zopet premaknila smer njegovega dela: v ospredje stopijo vprašanja primerjalne gramatike slovanskih jezikov, stcksl. jezik, zgodovina slovanske filologjje. Da se omejim, hočem označiti njegovo iznajdljivost le s tem, da je na prim. na polju raziskovanja stcksl. jezika in njegovih spomenikov, kjer se je zdelo, da ie že vse dognano in ugotovljeno, odkril in pojasnil nova važna dejstva, ki si Jih je znanstveni slavistični svet takoj osvojil (prim. V. Von d rak, CksI. chrestom. str. 2, 136; van WSjk, Arch. f. slav. Phil. 40, 273 itd.). Prof. Nahtigal ni zaslužen le kot slavist, slovenist in albanolog, marveč tudi kot organizator. Omenil sem že zgoraj, da je ustanovitev našega »Časopisa« v mnogem njegovo delo. Ko je prišel v Ljubljano, se je sprva udejstvoval kot član vseučlliške komisije, ki je pripravljala pot ljubljanski univerzi. Bil je v I. 1919—1920 prvi dekan ljubljanske filozofske fakultete in na nji osnoval seminar za slovansko filologijo, ki se je pod njegovim veščim vodstvom sijajno razvil ter se ponaša z izredno bogato biblioteko, ki šteje danes že nad 17.000 zvezkov. Njegova zasluga je, da se je ustanovilo »Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani« z delokrogom, ki obsega posle, kakršne vrši pri znanstvenih akademijah iilozofsko-historični razred in predstavlja tedaj skromen, a resen zametek ljubljanske akademije znanosti ter se pod njegovim predsedstvom tudi v teh težkih časih uspešno razvija. Mnogo truda, vztrajnosti, živahnosti in veselja je vložil v ta znanstvena podjetja in njegova narava nam jamči za njihov plodonosen razvoj. Končno podam še seznam dosedanjih znanstvenih spisov prof. Nahti- gala: Geschichte der Slavenapostel Konstantinus (Kyrillus) und Methodius. Ouellenmassig untersucht und dargestellt von Lic. Leopold Kari Goetz, altkath. Pfarrer in Passau. Gotha 1897. Arch. f. slav. Phil. 20 (1898), 124—140. (Ocena.) France Prešeren 1800—1900; Prešernov album (Ljub. Zvon 20), 720—723. Ein Beitrag zu den Forschungen iiber diie sogenannte Bec-fe.ua Tpexi> cBHTHTejieft (Gesprach drelier Heiligen). Arch. f. slav. Phil. 23 (1901), 1—95; 24 (1902), 321—408. HtcKOflbKO 3aM*feTOKij o jipeBHecJiaBHHCKaro napeMeflHHKa bt, xop- BaTCKO-rJiaroJiHMecKott JiHiepaTyp-fe. MocKBa 1902. Tpy;tbi aiaBHHCKoH KOMMHcrin III, 1—47 str. , ^ Zusatze und Berichtigungen zu »Ein Beitrag zu den Forschungen uber die sogenannte Bect.ua TpexT> CBHTHTejieH Arcli. f. slav. Phil. 26 (1904), 472—477. Dr. O. 'Asboth, Kurze russische Grammatik, Dritte Auflage, Leipzig 1905. Osterr. Zeitschr. f. das kaufm. Unterricbtsvvesen I. (1905), 158—159. (Ocena.) Dr. Th. v. Kawraysky, Deutsch-russische Handelskorrespondenz. Leipzig 1905. Osterr. Zeitschr. f. das kaufm. Unterrichtswesen I. (1905). (Ocena). — Id. Das Handelsmuseum Bd. 20 (1905), 316. L. v. Marnitz, Russisches Elementarbuch, zweite Auflage, Leipzig 1908. Osterr. Zelitschrift f. das kaufm. Unterrichtswesen IV. (1908). (Ocena.) A. Ischirkoff, fitude ethnographique sur les Slaves de Macedoine. Pariš 1909. Anthropos 1909, 830—832. (Ocena.) A. Leskien, Grammatik der altbulgaraschen (altkirchenslavischen) Sprache. 1909 in A. Leskien, Handbuch der altbulg. (aksl.) Sprache; Grammatik, Texte, Glossar 1910. Ljub. Zvon 31 (1911). 611—614. 668—670. (Ocena.) L. v. Marnitz, Russisches Obungsbuch, Zvveite Auflage, Leipzig 1911. Osterr. Handelsschulzeitung 1912, 341. (Ocena.) L. Tolstoj, Drei Tode etc. Mit Akzenten und Kommentar versehen von L. v. Marnitz, Leipzig 1911. Osterr. Handelsschulzeitung 1912, 395 do 396. (Ocena.) Freisingensia. I. V uzmazi — v uzmaztue. CZN XII. (1915), 1—12; — II. Zastopniki prv. slovan. nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih. ČZN XII. (1915), 77-122. Dodatek k Freisingensia II. ČZN XII., 155—156. Die Bildung der Possessivpronomina im Albanischen und ihre bislie-rige falsche Auffassung. Posta e Shqypnies. Shkoder 28 Priil 1917, 3—4. Die Frage einer eiinheitlichen albanischen Schriftsprache. Oraz 191/. Gedruckt als Manuskript bei »Leykam«. VI+29 str. Menschewiki und Bolschevviki. Tagespost Graz 29. -Tuli 1917. Doberdo — Doberdob (Imenoslovno-dijalektološka študija). Carniola VIII (1917) 163—191. Alpendeutsche und Slowenen. Tagespost Graz 18. Oktober 1918. Oznanlilo Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Ljubljana 1917, I—VIII (sopodpisana A. Kaspret in Fr. Kidrič). Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovtini slovenskih odlomkov (Freisingensia III). ČJKZ I (1918), 1—63. Vatrosiav Jagič 1838—1918. Ljub. Zvon 1918, 724—736. Južnoslovansko-italijansko sporno vprašanje v luči nekih znanstvenih oodatkov Izdala in založila »Omladina«. Ljubljana 1919. 19 str. Koren vend - vond-. CJKZ II (1920), 123—126. Instrumental sing. fem. -oiQ:-oo:-o (Donesek h karakteristiki in klasifikaciji slovanskih jezikov). ČJKZ III (1921) 1—23. Prisuha — prešuštvo. CJKZ III. 63—70. Dodatek k razpravii »Instrumental sing. fem.-oiq: -oq:-q.« ČJKZ III. 71—72. Oblike po osnovah na -u- v starocerkvenoslovanskih spomenikih. Zbornik filološkiih i lingvističkih študija A. Beliču (1921), 87—96. Matija Murko (O priliki šestdesetletnice njegovega rojstva). Ljub. Zvon 1921, 416—424, 477—484. Meyer K. H., Slavische und indogermanische Intonation. Heiidelberg 1920. Južnosl. Filolog 11 (1921), 158—1I68. (Ocena.) Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung, I. Substantiva auf Konsonanten. Heidelberg 1922. Carl Wiinter's Universitats-buchhandlung (Slavica Nr. 7). 8°, VI1I+300 str. O elbasanskem pismu in pismenstvu na njem. Apx™ 3a ap6aHacKy crap., je3HK h eTHo,iornjy I (1923), 160- 195. Doneski k vprašanju o postanku glagolice. Razprave I (1923), 135—178. t Vatroslav Jagič. Ljub. Zvon 1923, 465^475. Programatične i. dr. opazke h Kosov! razpravi o treisinških spomenikih. (Dodatek k moj'i razpravi »Freisingensia III.« — Freisingensia IV.). Č.1KZ IV (1924). 171—184. Luk. XV. 11—32 v prevodu bratov Anastaslija in Spyridona Tsellio (Tsel'o) iz Argyrokastra. Apx 3a ap6. crap. jes. n cth II (1924), 89-106. Starocerkvenoslovanski evhologii. Razprave II (1925), 221_288. Baudouin de Courtenay. Slov. bijograf. leksikon 27. Franc Miklošič. Ljub. Zvon 1926. 561—572. Fr. Ramovš. Ob Šlebingerjevi petdesetletnici. '5SŽ« pr S.Vl t?'^.81?^?"^ 19-°ktlJ26, maturiral v Mariboru 1898. dr. phil. na Dunaju 190.1. suplent v Ljubljani 1903-f> (za slovenscino in nemščino izprašan 1905), profesor v Novem mestu 190« —9, v Ljubljani 1909 - 25. od 1925 prideljen v službovanje na Štud knjižnid v Ljubl.iani, od nov. leta 1927 tu ravnatelj). Ko se je dr. Janko Š 1 e b i n-ger pred četrt stoletja po raznih poskusih odločil, da si oprti skrb za slovensko bibliografijo, se je lotil naloge, za katero je med Slovenci bilo treba ustvariti šele vzorec in razumevanje. Čopov obračun o slovenskih knjigah do 1831, za svoj čas .izvrsten, se ni sistematično nadaljeval: bibliografi v Matičinih Letopisih so pustili med C-opom in sabo vrzel ter imeli premalo smisla za popolnost in smotre-nost; bibliografski značaj v Marnu in Glaserju je pač zabrisal razvojno linijo zgodovine, ni pa nadomestil zgodovine s porabno bibliografijo; a Siimonič, ki je videl v bibliografiji le biblioteški katalog, je prezrl, da so slovenske razmere in potrebe kategorično zahtevale kronološko razpo-redbo gradiva z dodatkom alfabetskega indeksa in z navedbo hranilišč (pri tiskih recimo do 1800 vseh, pri poznejših vsaj hranil,išče rabljenega primerka). K temu bi bil moral slovenski bibliograf a priori zavreči načelo, ki je upoštevalo samo avtorje samostojnih knjig, kajti povsod, a posebno še pri malobrojnem narodu, dobi pravi znanstveni pomen šele ona bibliografija, ki beleži tudi članke. Naslovni list Simoničeve bibliografije res pravi, da gre tu le za »I. del: knjige 1550—1900«, toda »II. del: članki« je že bil namenjen Šlebingerju, ki je moral za svoje širje pojmovanje Simo-niča šele pridobiti. Vsa slovenska bibliografska prizadevanja zadnjih 25 let, izvzemši v novejšem času bibliografije »Zbornika za umetnostno zgodovino«, so plod marljivosti drja. Šlebingerja, ki je obenem vedno iskal metode, da bi »slovenska bibliografija« čim več in čim smotrenejše povedala in koristila čim širjemu krogu znanstvenikov. Ni njegova krivda, da je napovedani »II. del« za dobo do 1900 izostal, in da tudi za nekatera leta po 1900 zaman iščete slovenskega bibliografskega kažipota. Te vrzeli pričajo o kratkovidnosti odločilnih faktorjev, ki se niso zavedali, da tiči v dobri bibliografiji važen znanstven pripomoček, mostiček za internacionalno evidenco, ter pogoj za prihranek časa in _ energije znanstveniku. In sokrivi srno mi drugi, ki smo poznali ceno Šlebingerjevega dela, a vendar nismo izpregovorfili, ko se je iz nevednosti ali zlohotnosti to delo omalovaževalo ter proglašalo za makulaturo. Šlebinger je dobil zadoščenje: tiho mu ga je dala dolga vrsta domačih in tujih znanstvenikov, zatekajoča se do onih njegovih listkov, ki niiso našli založnika. Le mož z izrednim veseljem do dela je mogel opravljati poleg zbiranja bibliografskega gradiva ter poleg stanovskih in društvenih dolžnosti še toliko drugih poslov, kakor Šlebinger: napisal je vrsto biografij, ki prinašajo deloma važne nove ugotovitve; od 1918 je referent pri Tiskovni zadrugi, za katero je prečita! o k. 100 rokopisov: urejal je 1910—17 Ljubljanski zvon (njegovi so zapiski in poročila s šiframi in psevdonimi: J. b., dr. J. Š., S—r, dr. Š—r, —e—, —b—, —in—, A. L., k. Z., .1. Foljanec, Kapistran, P. Novak, J. Privoznik, Stanko Ilovčan), 1919—21 Narodno knjižnico, ki jo je izdajala Zvezna knjigarna (A. Pesek) v Ljubljani; razne stvari je priredil, deloma anonimno, za tisk, s posebnim ozirom na šolo (Nemščina brez učitelja, 3. lin 4. izd., 1913 in 1915: Krepki in nepravilni nemški glagoli 1917; Slovarček nemškega in 'slovenskega jezika 1913; Cankarjevo Moje življenje 1920; a v zbirki »Prosveti in zabavi«: Kaš, Dalmatinske povesti 1920; Stare, Lisjakova hči 1920: Stritar, Sodnikovi; Hinka Dolenca izbrani spisi). Posebno dobrodošlo ie bilo njegovo znanje tudi uredniku Slovenskega biografskega leksikona. Odgovornosti za svoje delo se ne otresa, a po pravici jo odklanja za 4. in 5. Pintarjevo »ljudsko« izdajo Prešerna: »urednik« ni bil nobeni teh izdaj, pri 4. je bil pač »korektor«, ki pa ni dobil revizije in ni mogel uveljaviti vseh svojih popravkov: pri 5., kii je šla brez njegove vednosti v tisk, mu je le slučajno uspelo, da je od 13. pole naprej mogel vriniti še nekaj popravkov. Uredništvo »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino« svojemu marljivemu bibliografu k njegovemu dosedanjemu delovanju ob petdesetletnici iskreno čestita. — Šlebingerjevi bibliografski in biografski prinosi v i. 1898.—1926. so tile: I. Za 1898—1904: Bibliographie der slovenisclien Volkskunde: Zeit-schrift f. osterr. Volkskunde X, 1904, 243—7. 1899: [Sodeloval pri bibliografiji Oblakovih spisov v Murkovi monografiji o Oblaku;] KK VI, 292—307. Za 1901: [Slovenski jezik, literatura, etnografija in zgodovina;] Slavja-novčdenie VM901 godu. SPbg. 1903; in Vestnik slovanske filologie a staro-žitnostf. Ročnik II, Praha 1902. Za 190)2; Slovenska bibliografija: ZMS V, 1903, 199—238. Za 1903: Slovenska bibliografija: ZMS VI. 1904, 190—,234. 1903—5: [Korektura in dopolnila Simoničeve »Slovenske bibliografije«, I. del.] Za 1904: Slovenska bibliografija: ZSM VII, 1905, 211—266. Za 1905: Slovenska bibliografija: ZSM VIII, 1906, 173—229. Za 1906: Slovenska bibliografija: ZSM' IX, 1907, 170—233. Za 1907—1912: Slovenska bibliografija. Izdala in založila MS. Lj. 1913. IV+336 str. Za 1909—1917: [Slovenski jezik:] Rocznik slawistyczny III—VIII, Krakow 1910—<1918. 1910: Der slo\venische Buchhandel: Osterreich-ungarische Buchhand-ler-Korrespondenz, Festnummer 1910, 56—57. 1911: Slovenski časopisi in časniki: Jugoslovenska štampa. Beograd 1911. 283—293. Za 1913—1918: Bibliografija jezikoslovnih spisov: CJKZ I, 1918, 234—242. 1914—1922 (1923): [Bibliografija slovenske filologije. Deloma objavljeno:] JF III. Beograd 1922—1923, 207, 213, 219—221, 288—297. Za 1915: Bibliografija (1. Zgodovina, zemljepisje, narodopisje. 2. Umetnost. 3. Slovstvena zgodovina. 4. Jezikoslovje. 5. Prirodoznanstvo): Carn. VI, 1915, 67—70, 218—225. Za 1916: Bibliografija (isti oddelki): Carn. VIII, 1917, 117—133. Za 1917 in 1918: Bibliografija (isti oddelki): Carn. IX, 1919. 118—203. Za 1917: »Naša knjiga«. Priloga LZ (izšle 3 štev.: urednik. Štev. 1.: Slovenska bibliografija a) Leposlovje, b) Razno. [Za 1. četrtletje 1917.] Za 1919: Bibliografija (1. Jezikoslovje. 2. Slovstvena zgodovina in življenjepisi. 3. Zgodovina — kot nadaljevanje iz Carn. IX): CJKZ II, 1920, 299—308. Za 1920/21: CJKZ III. 1922, 154—162. Za 1922/23: CJKZ IV, 1924. 185—208. Za 1924/25: CJKZ V, 1926, 164—184. II. Apih Josip: LZ 1911, 110. — Aškerc Anton: LZ 1912, 390. — Dev Feliks (p. Joannes Damascenus a nomine Mariae): Četrti zvezek Devovih »Pisaraic«. Objavil v Izv. II. drž. gimri. v Lj. 1905, 3—32; »Pisanice«, prvi slovenski pesniški almanah. Tam, 1906, 3—30. — Dobrovskv in Slovenci. Tam, 1904, 5—10. — Franzl Henrik. Carn. VIII, il917, 253. — Gangl Engeibert. LZ 1916, 527; P 1916, 219—321 (ponatisnili: E 1917. št. 21; UT 1917, št. 2; Zvonček 1917, 28—30.) — Geršak Ivan. LZ 1911, 223. — Gorup Josip, pl. Slavlinjski. LZ 1912, 278. — Gregorčič S. v prevodih. LZ 1916, 142. — Harrach, grof Jan. LZ 1910, 63. — Hojak Emil. LZ 1913, 448. — Holz Vatroslav. LZ 1914, 293. — Hubad Fran. LZ 1916, 574; KCMD 1918, 47. — Jagič Vatroslav (1838—1870). KK XiV, 1908, str. I—XIII. — Jireček Jos. Konst. Carn. IX, 1919, 99. — Kaš Igo. LZ 1911, 109. — Koder Anton. LZ 19118, 443. — Kovač Karel. Carn. IX, 1919, 100. — Leskien Avgust. Carn. VII, 1916, 281. — Leveč Franc. LZ 1916, 573; Carn. VII, 1916, 285—303; KCMD 1918, 43—6. — Linhart Anton. Priredil novo izdajo obeh komedij: Zupanova Micka in Veseli dan ali Matiček se ženi. Oder, zv. 6. (Tiskovna zadruga, Lj. 1923). — Maselj Fr.-Pod!imbarski. Zbrani spisi. L Lj. 1923. XXII+448 str. — Matek Blaž. LZ 1910, 192. — Medved Anton. LZ 1910, 254. — Mencinger Janez. (M. pisma Iv. Veselu). LZ 1912, 257—262. — Merhar Ivan. LZ 1915, 383. — Orožen Fran. LZ 1912, 678. — Orzeszkowa Eliza. LZ 1910, 383. — Paik Milan. LZ 1913. 391. — Perušek Rajko. Carn. VIII, 1917, 133—7; LZ 1917, 220; KCMD I91S, 49. — Pintar Luka. LZ 1915, 575; Carn. VII, 1916, il60—160; Tedenske slike II, št. 48. — Premk Josip. LZ 1913, 448. — Prešeren med Slovani. LZ 1900, 783—8. — Senekovič Andrej. Jutro 19. X. 1926, št. 241; KCMD 1927, 33—9. — Svetokriški Janez (Joannes Bapt. a S. Croce), slovenski pro-povednik. I. del. Izv. novomeške gimin. 1909, 11—32. — Šerf Anton: Književni drobiž iz 1. [1839. (»Cvetenjak ali rožnjek«, zadnja v dajnčici tiskana knjiga.l ZMS III, 1901, 120—5. — Ternovec Matej.. LZ 1913, 615. — Trstemjak Anton. SN 1917, št. 289; LZ 1918, 79; Carn. IX, 1919, 108—110. — Volčič Edvard. LZ 1912, 55. — Vošniak Josip. LZ 1911. 615. — Vrabl Rudolf. LZ 1911, 56. — Zupan Vinko. LZ 1915, 239. franc. čtat, tal. stato, njem. Staat odnosi se naprotiv na stalešku sredovječnu državu (upor. status et ordines), drugi stepen razvitka države, dok se jugoslov^ odnosi na prvi. Ovaj drugi stepen nije uopče izražen u slov. jezicima Čehoslovaci preuzeše naprosto latinski izraz: stat, (štat) Madžari ga prevedoše bukvalno u allam od allni .stajati". Poljaci vele panstwo, koji odgovara ruskome 1 Ak. Rj., II, p. 825, I, 1. b = Mažuranic, Prinosi za hrv. pravnopovj. rječnik, p. 277; država »possessio" ibid, p. 278. Upor. šp. tener .posjedovati^ imati". rocyAapcTBo. Pored ovoga imaju Rusi i aepiKaBa, izraz, koji je mogao doči k Djima i sa Balkana, i njemačku tudicu u CoejiHHeHHbie lHiaTbi. Kako grčko xQcntlv znači pored .biti jak" i .vladati, zapovijedati", a slov. država = „moč, vlast", prevode Sloveni avroznihmo sa samodrbžbc. Bizantinski vladalački naslov /iaai/.evg xal avTozodrtop prevode starosrpski spomenici vkralb i samodrbžbc vsje srbpshe zemlje", „kralb i sb bogomb sa-modrbžcb srbpskiu, „Stefanb vb Hrista boga blagoverng carb i samodrbibcb Srbbljemb i Grkom i Blbgarom". (Miklosieti, Mon. serb.' 10, 16. 51, 76, 65, 71, 82, 111, 194, 264, 332, 128, 444, Daničič, Rj. iz knj. st., v 3. p 76.) Nas medu tim zanima i druga cinjenica, da od glagola držati imamo još jedan verbalni abstraktum, izveden pomoču sufiksa -elb, koji imamo u dobro-dčtelb, p. bždziel „peditum", r. mjatelb „rebellio", srhrv. bug. pogibelj,1 slov. pogibet (Pleteršnik) i koji je kao -eala u rumunskome postao vanredno produktivan u tvorenju verbalnih abstrakta od glagolskih osnova slovenskoga i latinskoga podrijetla: pomeneala „pomen" od pomeni < pomeniti, impar-teala „dioba" od imparfi „dijeliti".2 To je slov. dežel f. „regio", za koji potvrde donaša Pleteršnik Da Ji u zapadnoslovenskim dialektima postoje još oblici, koji upučuju na Z, nije mi poznato, kao ni to. kako se geografski ovaj oblik odnosi prema običnijemu dežela. Isto tako nijesam obaviješten ni 0 tome, da li u obiiku dežela postoje još gdje varijante, koje upucuju na /' za /, upor. samo ddžeia (Zilja) kod Ramovša, Hist. gram slov. jez. II, p. 82. Vondrak, Vgl. si. Gram, I, p. 438, meče sufiks u dežel f. dežela u isti red sa sufiksom u b^čela „apis", gdje je l opče slov., što mi se ne čini ispravno, ponajprije radi toga, što se onda ne može da protumači odnošaj formanata -et : ela. Razmatranje o sufiksu u b%čela iznosim niže u bilješci.3 Ovdje nas zanima pitanje, kako je nastao oblik dežela, jer je zacijelo prvotno samo dežel f. Da je ovaj oblik prvotan, jasno je iz semantičkih razloga. Dežel kao 1 država verbalni su abstrakti istoga značenja, koji u toku vremena dobijaju konkretno značenje. Semantički je razvitak ovdje isti kao u oblast, lat. im-perium, njem. Reich. Razvijaju se, kako smo gore vidjeli, od „moc, vlast" u .kraj, regio, provincija, organizirana državna vlast, država".4 1 Postoji i u rum. poghibala Vmauvais sujet". 2 Primjere daje Pascu, Sufixele romanesti, Bucuresti, 1916, p. 233—236, koji ne tumači -a u -eala. 3 Sufiks -ela u ovoj je riječi po mojem mišljenju preostatak i.-e. -lo-sufiksa za nomina agentis (upor. Brugmann, Kurze vergl. Gramm. p. 333, § 409., 4), koji se nalazi i u srp.-hrv. još kod nekih glagolskih, adjektivnih i imeničkih osnova, kao što su: badel (= bod'ikava trava), gundel (= hrust, od gQdQ, upor. rum. gtndac, sa sekundarnim n pred d), brzel, Crnel, kratel, krpel i t. d. Primjere v. kod Maretiča, Gramatika i stilistika, p. 309., § 328. Samo je ovdje došao l mjesto l pod uplivom nomina agentis na -teib. Kako je riječ pčela u i.-e. jezicima ženskoga roda, dobio je sufiks *-etb dočetak -a, koji se nalazi u izobilju kod imenira za ženska lica. Prema tome valja strogo lučiti sufikse u b^čela i dežela. Prva je riječ nomen agentis, a druga verbalni abstraktum. — (J novem je izdanju Vondrak ispustio dežela. 4 Semasiologički razvitak riječi država : .vlast, moč", „imetak, posjed"> nalazi svoju paralelu u tal. podere s. m. „imanje, posjed" dem. poderuccio od vlat. potere = klat. posse. Kako glagol držati u slav. jezicima nigdje ne znači „vladati", nego samo tenere, izgleda mi, da su značenja a) u država „1. vlast, 2. posjed", (!) u -drhžbcb (u samodržec) „vladar" zapravo „calques linguistiques", upravo onako, kako je češko mistodržitel calque linguistique od njem. Statthalter, a ovo od srednjo-lat. locum t en en s. Mislim naime, da su u slov. verbalne abstraktume država, *drželb i u nomen agentis -dfbžbcb uneseni zapadni pravni pojmovi, koji se izražavaju sa tenere = „possidere, Gornja konstatacija, da se slov. abstraktni sufiks -elb nalazi u rumun-skome kao -eala, mogla bi nas zavesti na misao, da je i u jugoslovenskim jezicima morao postojati takoder -ela kao verbalno-abstraktni sufiks. Za tu misao bi bila potvrda jedino slov. rijee dežela, ako bi uzeli, da je slov. / nastalo od neutralnoga l. I u dežela potvrdeno je ipak kod čakavskih pisaca, upor. A k. Rj ečn i k, II, 369 s. v. Drugih jugoslovenskih verbalnih abstrakta na -ela nema. Več sama ova činjenica rječito govori, da je ova presumcija nemoguča i da valja rumunsko -eala tumačiti drugojačije. Kako u rumun-skome nalazimo -e za -b,1 ne može -a u -eala stajati za -b, upor. cinste ..čast", dragoste i t d Jedina mogučnost, da se protumači rumunsko -eala < slov. -elb jeste ova.2 Kako je slov. I u -elb bilo pa'atalizirano, zamijenjeno je u rumunskom palatalnim l', koje se danas izgovara Prema tome je -elb dalo -eli, macedorum. -eti. Ovi se oblici i danas još upotrebljavaju, ali samo kao plurali, jer je -l rum. pluralni znak. Kako su sve ove riječi feminina. od -eli -eli -ei stvoren je nužno novi singular -eala prema tipu pl. fari-sg. iara, up. pomana — pl pomeni i t. d. Prema tome nema dočetni vokal u rum. -eala ništa zajedničko sa slov. -a u dežela. Tumačenje za ovo •a mora se drugdje tražiti. Ja ga nalazim u ovome. Država i *drželb su isto-značni verbalni abstrakti. Stroga separacija medu ove dvije riječi nastala je istom u momentu, kada je prema RamovSevu (L c.) tumačenju f zaradi gubernare". U ovom se slučaju semasiologičko ispitivanje mora dakako osloniri na pravnu povijest. „Držati ruhom„primiti u ruke" su pravni poslovi, koji i u rimskom i u germanskom pravu igraju veliku ulogu Upor i francusku poslovicu: vUn bon tiens vaut mieux que deux tu l'auras Križ pred potpis nepismenih ljudi na obveznice postavlja se u Žumberku tako, da dotičnik primi rukom pero pisca obveznice, a on postavi križ pred ime svjedoka ili dužnika. Semasiologički prelaz verbalnoga abstraktuma (vlast) oblast od (vladati) obvladati na .teritoriju, na kojoj se vlast izvršuje", odgovara takoder po-svema zapadnim pojmovima. Spominjem samo latinske regnum i regio od regere. Ne mislim time reči, da i u ovom slučaju imamo „calques lin-guistiques", jer imamo glagole s istim značenjem, kao što su i verbalna abstrakta. Kad je riječ o „calques linguistiques", onda se uvijek mora misliti na to, da je nemoguče postaviti striktan dokaz, jer n. pr. u gorajemu značenju država: a) „vlast, posjed" > b) „status, Staat" moguč je paralelan razvitak imenica kao i u oblast bez obzira na značenje glagola držati, čim je riječ država dobila jedan put značenje pod a). Moguce je dakako i to, da u cijeloj ovoj igri raznih nuanci značenja lat. tenere u pravnom sredovječnom govoru ne igra nikakove uloge. Pitati se u ovakim slučajevima, da li se radi o poliginezi ili o mono-genezi, kao što čini g. Budimir u FlpnJi03HMa g. Pavla Popoviča, knj. III, p. 210 si., nije baš ni odlueno ni moguče Kako se radi o kulturnim pitanjima, a folklor kao i dobrim dijelom i semasiologija zadiru posvema u historiju kulture, uvijek se mora računati s time da če se identični pojmovi kod dva naroda, koji živu u simbiozi ili pod jakim medusobnim uplivom, izražavati ili u pozajmljenim riječima iti identičnim jezičnim sredstvima. U najmanju ruku, uvijek je interesantno u ovakim slučajevima pokazati barem na iden-tičnost ili u značenju ili u izražavanju. Radi li se tu o slučaju ili o svijesnom imitovanju, kad ispitujemo jezike evropskih naroda, često je nemoguče odlučiti. ' Upor. Slavia, IV, p. 131. 2 Ovo tumačenje dao sam ukratko več u svojoj recensiji Conevljeve študije u Slavia, IV, p. 132. Ovdje ovu misao potanje razvijam, jer se bojim, da je u onoj kračini ostala nezapažena. disimilacije u dfžel prešao u a 1 kasnije u e.1 Nekadašnja psihološka veza izmedu ove dvije riječi ostavila je traga ipak u toliko, što je sufiks -el primio doeetni vokal od država. Imamo dakle ovdje u -el > -ela donekle isti slučaj, koji smo opazili u st. v. nj. cheisur, st. saski kesur, g *caesorem (Upor Razprave, III, p. 39.).2 Izjednačenje izmedu obiju riječi moralo je nastati vec radi toga, što je -el veoma rijedak abstraktni sufiks, dok je abstraktni sufiks -va daleko češči: pisava, okrajšava i t. d. Odlično tumačenje Ramovševo3 u pogledu r > a > e prihvačam posvetna, samo upozorujem, da za a > r imamo primjera i u srpskohrv. tudicama iz turskoga i rumunskoga jezika Turško e (= e) zamijenjeuo je vrlo cesto sa vokalima u, a ili sonantnim r Primjere sam naveo u AfslPh XXXV, p. 346, prim. 1. Za rumunsko a imamo samo jedan primjer: capusa > krpuša.4 P. Skok. Kupljenik = Kupžlbnikb. Kupljenih je maleno slovenačko selo na visoravni pod Babljim zubom (Babji z6b) blizu Bleda. Nalazi se kao u kutu izmedu dva brijega (hridi). Kroza nj se ide do znamenite špilje. Pod selom ie ravnica, koja se zove Raun. Do nje je brdašce Preval Brijeg nad Kup-Ijenikom zove se Gradišče. Ovako se službeno piše n. pr. na putokazu uz cestu za Bohinjsku Belu: Kupljenik po gozdu, u popisima pučanstva, u opčini i u župnoj matici. U mjestancu Selu blizu Bleda izgovaraju .po domaču". kako vele, Kalpenk, a u samome Kupljeniku Kolpenk. Imao sam priliku da se uvjerim lično o svemu ovome. Dialektička forma odstupa od književne samo u toliko, što pokazuje metatezu glasa /A Inače se obje potpuno slažu. Kako pokazuje naziv Gradišče za brijeg uza selo, mora da je naselje starijega datuma. Obavještuju me mještani, da se je na Gradišču našlo ostataka zidova, crijepa i t. d. Kao obično kod naziva Gradina, Gradište, mora da se i tu nalazila u stara vremena kakva feudalna nastamba, a pod njom kmetovi. Kupljenik bi prema ovome umovanju morao biti kmetovsko naselje. Historickih potvrda za sve ovo nemam, kao ni za to, kako se je Kupljenik u stara vremena pisao. 1 Katolici u Žumberku poznaju kao i Čakavci samo e\ dežela „zemlja, provincija". Iradiacioni centrum ove riječi je u Sloveniji. Najstarija potvrda kod Čakavaca biče bileška popa Andrije u rukopisu Vida Omiš(anina (Mon. hist. jur. SI. mer., VI, p. 268.a. 1472.): pridoše prvi Turki va tu deželu pred Kopar 2 Kao dva različita službena terminusa upotrebljavaju se ove dvije riječi istom od t. zv. avstro - ugarske nagodbe, g 1867. Država je .die im Reichsrate vertretenen Lander", a dežela je Kronland. U ovom su pogledu slijedili Slovenci opču pravnu terminologiju bivše monarhije, kao što su i Madžari stvorili allam = država i tartomang — pokrajina. Kakova je seman-tička razlika izmedu država i dežela postojala prije, o tome nijesam oba-viješten. -a u dežela pored dežel bilo je dakako još pojačano sa zemla. 3 O. c. § 50. Jedino mislim, da je sasvijem suvišno pomiSljati i na *dblžel(a), verbalni abstraktum od dblžiti, koji bi glasovno doduše takoder pristajao 4 ZfrPh XLII, p. 151, 17. Potvrda imam još za ovu riječ iz Tivta u Boci (krpuša). Od Srba ili vjerovatnije Rumuna prešla je riječ Arnautima : kipušt (Mayer, Et. Wbch, p. 188) 5 Valja se pitati za razlog metateze. Izgleda mi, da i za slov. dialek-tičke oblike valja pretpostaviti oblik Kupelbnikb, kakov je starosrpski. Da se izbjegne konsonantska grupa -Ink, premješten je l. Ovako nazvanih naselja nema mnogo Ja znam samo za ono u staroj srpskoj državi, koje se piše Kupelbnik a. 1348 (Ak. Rj. V, 795), a danas Koplik.1 Izmjenu načiniše Arnauti, koji zamijeniše starije slovensko pučanstvo. -Ibn > n je obična arnautska pojava. Teže je protumačiti postanje imena sa gledišta tvorbe riječi. Kako sufiks -nik pokazuje, ide i ovo mjesno ime u golemu kategoriju supstanti-viranih adjektiva, kao što tu Hrastnik od livrastbnfc, Kalnih od kalbitb, Rudnik od rudbn"b, i t. d.2 Osnova, od koje je stvoren adjektiv sa sufiksom -fcnfc možda je bila kolektivna imenica kuple od kup, Berneker ,Č?£W 646.3 Rupljenik promatran s gledišta tvorbe riječi, bio bi prema tome pendant imenu mjesta Hraščevik, danas Raštevič, koji sam analizirao u ČSIKZ, V, p. 12. Ovu imenicu nalazi Miklosich, Die slav. Ortsnamen aus Appellativen, II, n° 284 samo u češkom Zakupi/. Ak. Rj. ne pozna ni kup ni kuplje kao toponomastičke izraze. Ko-lektivum kupl'e „congeries, collectio" dolazi samo kod Stulida (A. Rj. V, Dudlebi — Teindles. Novo razlago slovanskega plemenskega imena Dudlebov, ki ga srečamo tako pri vzhodnih, zapadnih kot južnih Slovanih, v čemer je videti razbite diobce nekdaj mogočnega praslovanskega plemena, je podal v CZN XX (1925), 144-146 prof. Jak. Kelemina. Tu se hočem na kratko pomuditi pri njegovi razlagi, ki bi spet mogla zapeljati historike na razne nemožne kombinacije, kakor so jih nekdaj razlage imena Koseze ali -dl- v praslovenskem Dudlebi itd. Keleminova razlaga temelji na postavku, da je ime slovansko; zato se mora jasno in enostavno razložiti kot tvorba s tem ali onim korenskim in tem ali onim formantičnim delom. Te jasnosti 1 Identifikacija je prema Šufflay, Thalloczy i Jireček, Acta Alb., I 581 c. U dokumentu iz g. 1335, ibidem 798, čitamo adiektiv Z K«yn-k,\'hhm'kf aterx, koji dolazi i g. 1348 (?) „svetoj bogorodici kupSIničkoj*, u citatu, što ga navodi Ak. Rj. V, 795. Mjesto se nalazi u bližini Prizrena. Nedaleko je rijeka Rioli < rivulus, lat. riječ sa arnautskim članom. Tu je naden i žrtvenik sv. Prokopija. Ne bi stoga bilo isključeno, da se radi o predslovenskom ro-manskom naselju, nazvanom po *cuppella, deminutiv od cuppa REW 2409 > kupa „crijep" (Ak. Rj. V, 791). Ovu misao isključuje identifikacija sa slo-venačkim KupPenik. — Metateza Ve > el' nije mi posvema jasna u staro-srpskom primjeru. Izgleda mi, da nije slovenska, nego arnautska. — Za In > 1' ima dosta primjera, cf. medu ostalima *galinatia > gsfase. Udara u oči slav. u > alb. o, za koji nemam drugih primjera, jer slov. u ostaje 2 Miklosich, Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen, I, p. 92, n° 8. 3 Na drugi apelativ, koji pristaje za naziv lokaliteta, kao kupel' »balneum" ne može se misliti radi identifikacije sa slovenačkim nazivom, koji isključuje q > u. A i terenske prilike slovenačkoga mjesta isključuju to mišljenje, jer se rijeka u kojoj bi se moglo kupati, nalazi daleko od mjesta. — Preostalo bi još jedino muško ime Kupi'en iz srpskih dokumenata (a. 1222 — 1228) Ak. Rj., V, 804, ali onda bi morali imati potvrda za *kup-l'enbnik. Ovako stvorenih toponomastičkih imenica od vlastitih imena, teoretski doduše mogučih, nijesam jošte mogao konstatovati. Kod izvedeniea od vlastitih imena naravniji je sufiks -ovn, kaošto i imamo KupVenovo u Hrvatskoj i u Sibiji, potvrdeno od 15. vijeka, upor. Ak. Rj., V, 804. Upor. i Kuplensko, selo u Hrvatskoj, ibidem. Ne znam, je li izvedeniea od kupl'e : KupVevo u Srbiji u okrugu požarevačkom, Ak. Rj., V, 805. — Kup je kao toponomastički apelativ veoma shvatljiv i čuditi se je samo, što se ne može konstatovati u vecoj upotrebi, nego što su starosrpsko i slovenačko ime. Pendant mu je gomijla i gromača, za koje donosi obilje potvrda Ak. Rj., III, 165 si. i 459. Označuje kup zemlje ili kamenja. Slovenački KupVenik ima doista dosta humusa. pa nova razlaga nima, pač pa se odlikuje po prav posebni kompliciranosti in prav posebnem računanju z vsemi različnimi možnostmi. Nemško ime Teindles, ki ga ima južnočeško mesto Doudlebg, je zapeljalo avtorja, da misli, da je med tema dvema imenoma isto razmerje kakor na prim. med Ljubljana in Laibach, t j. da je nemško ime iz slovanskega. To mnenje je napačno; vsa nadaljnja izvajanja pa so se morala po njem uravnati, odtod tolikšna zapletenost: 1. Slovani so imeli kar dve imeni; enkrat so koren razširili s sufiksom -eb-, drugič s sufiksom -jan-\ to ime so sprejeli Nemci, onega so obdržali Slovani: 2. tudi koren sam je bil v svojem vokalizmu elastičen; zdaj ima -u-, zdaj pa -Q-, prvi je zopet pri Slovanih v rabi, drugi je v izposojenem nemškem imenu; 3. koren je isti kot v dQti in duti (menjavanje Q - u je tu primarno, v slovanščini pa je pozneje res pomešano, kar je pri pomensko skoro identičnih glagolih razumljivo, ne pa pri imenu), ki znači „pihati, napihniti", preneseno na teren pa ,grič, hrib". Prvotno Dudlebi — DQdlebT> ali DudPanfin— DQdran(in)l> pomeni „hribovca" in nemško Teindles je izvajati iz loc pl. DQdFasfc k nom. pl. DQdtane. Tako prof. Kelemina. — Proti temu tile ugovori: 1. pri plemenskem imenu ne smemo računati z mešanjem Q — u, kajti to mešanje je prvič dokaj pozno, drugič pa bi se plemensko ime kot nosilec nove vsebine odtegnilo krogli izvorno pomensko sorodnih besed, kjer se je to mešanje vršilo; končno vo-kala -Q- pri imenu Dudlebov ne najdemo nikdar in nikjer izpričanega; 2 sufiksa -eb-, ki bi označeval prebivalce kraja, v slovanščini ni in ga nikdar bilo ni; 3. eksistenca dvojnega imena v zgornjem smislu in razmerju ni nikjer izpričana in je sama po sebi neverjetna; ime Dolanci v Slovenskih goricah je Pajek popolnoma pravilno razložil; to ime ni v nikakršni zvezi z imenom Dudlebov in predstavlja proti Goričancem isto, kar na Kranjskem Dolenjci proti Gorenjcem; 4. dQdlo- kot ime za tako ali inako posebnost zemeljske površine ni nikjer v rabi. Dasi je J. Kelemina izčrpal vse možnosti, ki jih nudi slovanska gramatika, da bi pojasnil imensko dvojico Dudlebi — Teindles, vendar bralca ni prepričal, niti ni mogel pojasniti, kako to, da poznajo Slovani vedno le ime Dudlebi z -u- in -eb-, Nemci pa ime z -Q-in -ian-. Kakor že rečeno, je osnovna misel napačna. Naši imeni si nista v nikakršnem medsebojnem jezikovnem razmerju: Teindles ni niti iz Dudlebi, niti iz *dQdl'asi>, marveč predstavlja samostojno pristno nemško ime. Če pogledamo na karto, tedaj najdemo v neposredni bližini kraja Teindles imena Dorfles, Schlagles, Kamles itd., ki se takoj izkažejo kot pristna nemška imena: zlog -les je očividno sufiks in starejši zapiski povedo, da je v njem znani nemški pomanjševaini -Itn (nvn. -lein): Dorfeleins, Slaegleins, Chaembelins (v XIII. stol.); -les je torej iz -leins, -lines. Ta imena so pravzaprav genetivi, ki so nastali po vzorcu krajevnih imen iz genetivnih osebnih imen (temeljna beseda se je pri njih opustila), kakor Wolframs < Wolframmes(dorf) itd. Današnje Teindles se piše v XVIII. stol še Teinles; njegov -d- je torej jako mlad vmesen glas, ki se med n in / pogosto pojavlja Teinles je tedaj iz *tein-lein-s, to pa iz starejšega *tiun-lin(es); *tiun- je češki ti/n .grad". Kraj Doudlebg je svoje ime šele v poznejši dobi sprejel po okraju; sprva so ga tudi Čehi imenovali enostavno tyn po gradu, središču okraja, in po njih Nemci *tiun. Vse to ie povedal, sicer ne v tej zvezi, že E Schwarz, Zur Namenforschung und Siedlungsgeschichte in den Sudetenlandern (1923), str. 82, 84, vendar se mi je zdelo potrebno o tem tu izpregovoriti, da napačna gornja razlaga ne bi porodila še kakih drugih, tudi napačnih izvajanj. Fr. Ramovš. Opomba k škofjeloškemu refleksu za e. Spredaj na str. 12. in 18. sem škofjeloški izredno ozki e za e razvijal direktno iz dolgega ozkega e, ki nam je ohranjen še v sosednjih gorenjskih govorih. Razlog za to mi je bilo dejstvo, da se ta refleks kvalitativno razlikuje od r v Idriji in drugod in da njegova kvaliteta še izkazuje, čeprav že minimalno, e-jevski ton. Kljub temu tega mnenja nič več ne vzdržujem in vključujem tudi škofjeloški govor — kakor Tesniere o. tn. — h govorom z razvojem e > ie. Zato govori namreč vsa struktura škofjeloškega govora, ki ga je treba smatrati za najsevernejši govor rovtarske dialektične oblasti, ki se razprostira ob obeh straneh centralne črte Tolmin—Cerkno—Idrija—Rovte—Horjul. Vendar ne smemo radi tega misliti, da sta idrijski in škofjeloški refleks dva zapovrstna štadijska rezultata istega procesa, t j. da bi idrijski r bil naslednji mlajši člen škofjeloškega e (-Z). Idrijski r je, kakor že rečeno, iz i3 ter predstavlja nadaljevanje splošnega goriškega id, ie. Škofjeloški refleks pa je dalje izobraženi refleks poljanskega ie, ki je po asimilaciji dal ee > e z ono posebno kvaliteto, ki sem jo zgoraj omenil. Obema govoroma pa je bil dan skupen štadij ie, ko je nastopilo lokalno različno obravnavanje. Fr. Ramovš. Vrba od Prešernovih časov do danes. Dne 23. dec. 1817. je izdala dunajska dvorna pisarna s podpisom cesarja Franca t. zv. »Grundsteuer-patent«, ukaz, ki izpopolnjuje prvi Jožefov poskus avstrijske davčne regulacije. Že jožefinski patent, ki je bil objavljen 20. apr. 1785., odreja prvo zemljiško merjenje avstrijskih dednih dežel. Toda ta prvi poskus ni imel zaželjenega uspeha, ker ni bilo na razpolago strokovno podkovanih delavcev, niti primernega merskega orodja (merili so tačas enostavno z oljem alli smolo prepojenimi vrvmi); poleg tega pa ni mogel biti ves ustroj merstva praktično preizkušen. Šele cesarju Francu je v popolni meri uspelo ustvariti stabilni zemljiški kataster. Radi ogromnega obsega, kii ga je delo zavzelo, so bile posamezne kronovine razdeljene tako, da je prišla Kranjska na red šele 1. 1825. Vojaški to civilni zemljemerci so izvedli prvo avstrijsko trigonometrijsko triangulacijo, obhoditi so vse kraje in pokrajine ter izdelali katastralne mape s točnimi zapisniki vseh stavbnih in zemljiških posestnikov. (Prim.: Instruktlion zur Ausfuhrung der Ver-messungen, herausgeg. vom k. k. Finanzministermm, Wien 1907. str. 1—25.) Katastralni mapni arhiv delegacije ministrstva Sinanc v Ljubljani hrani originalne mape s pripadajočimi operati. V ovitku z naslovom: »Pro-vinz Ill.vrien — N r. 233. — Kreis Laibach — Steuerbezirk Radmansdorf und Veldes — Gemeinde Sabresmitz — Aufgenommen durch Geometer Bruck. 1826.« leži list št. VII., kjer je zarisana vas Vrba, kakršna je bila 1. 1826. Naš situacijski načrt vasi je kopija originalne mape; radi preglednosti pa so izpuščene parcelne in stavbne številke, indikacije ter obrisi travnikov in njiv, ostale so le meje dvorišč oz. stavbnih parcel. Naknadno unešene hišne številke so posnete iz pripadajočih seznamov »Alphabe-tisches Register der Grund-Eigenthiimer der Gemeinde Sabresnitz. Klagen-furth 6. Marz 1827.« in »Protokoli der Bauparcellen der Gemeinde Sabresmitz.« V omenjenih seznamih so navedena imena hišnih posestnikov, poleg tega pa tudi hišna vulgarna imena, zabeležena 1. 1826. na mestu samem. Tako ie mogoče na podlagi uradnih Virov rekonstruirati sliko Prešernove rojstne vasi, kakršna je bila v času, ko je pesnik končaval svoi visokošolski študij in se vračal o počitnicah domov na Gorenjsko; nadaljne izpremerr.be so povzete po zemljiški knjigi v Radovljici. Vrba je imela 1826. 1. 19 hiiš, ki so bile poznamenovane bržčas okoli 1. 1770. in so se vrstite po redu. če pride popotnik od cerkvice sv. Marka v vas, ne pa po imovitosti posestnikov. Tako je imela št. 1 hiša ob cesti na vzhodni, št. 19 pa ob isti cesti na zapadni strani vasii. Ze tedaj so bile hiše povečini zidane. Hiša št. 1, vulgo »pri Ribičevih« je bila 1. 1826. last pesnikovega očeita Šimna Prešerna, ki jo je po ženitni pogodbi izročil dne 11. maja 1R27 svoji hčeri Mariii. poročeni z Jožefom1 Vovkom n z Breznlice. Nasledoval jima je sin Jožef Vovk ml., ki ie dobil posestvo dne 6. marca 1880. Po prisojilu ie prišla hiša 10. okt. 1904. v last Janeza in Marije Vovka. Za življenja Jožefa star. je izbruhnil v vzhodnem delu vasi (ok. 1. 1850.) ogenj in ni izključeno, da je bila pesnikova rojstna hiša prizadeta. - Cerkovnik podružnice sv. Marka je imel hiišo št. 2, ki nosi še danes vulgarno ime »mežnarija«. L. tl826. je opravljal cerkovniški posel obrtnik Peter Ažman. Po kupni pogodbi z dne 1. sept. 1881. je bila hiša prepisana na Marjeto Pristou iz Ljubljane. Slednja jo je zapustila 16. avg. 1886. Katarini Dobrave tudi iz Ljubljane, od katere jo ]e 16. avg. 1887. kupil sin Petra Ažmana — Janez, iz Vrbe. Dedno je prešlo posestvo na Janezovo ženo, Jero roj. Brejc in od te tudi po prisojilu 25. maja 1919. na Terezijo Ažman in njenega moža Franca Kristana. Ta hiša, ki je bila tačas večjidel lesena je bila po požaru težko prizadeta. —• Popolnoma uničena je bila po požaru hiša št. 3, po domače .»pri Volču«. Tedanji posestnik Simon Vidic se je po požaru preselil na št. 10 in vzel staro hišno številko s seboj, tako da je zamenjal staro številko 10 s 3. Pogorišče (danes št. 10.) je kupila 3. apr. 1862. brezniška občina in zgradila novo stavbo, ki je občinska last. — »Pri Roprehtu« na št. 4, je bil gospodar Urban Prešeren, ki pa vsaj v bližnjem sorodstvu z Ribičevimi ni btil. Dne 3. jiul. 1871. je za Urbanom dedoval sin Janez in za njim 28. maja 1907. sedanji po-sesltnik France. — Pri Lenčku, na št. 5, kjer je vzidana spomiinska plošča škofu Janezu Pogačarju. je bil 1. 1826. posestnik škofov oče Janez, ki ie 28. dec. 1842. predal svojo imovino Jožefu Prešernu, vulgo Šobcu. Od 16. avg. 1898. opravlja to kmetijo Jožefov naslednik — Janez, Šobčev brat (prim.: št. 13). — Hiša št. 6, pri Boštjanu (rojstni dom pesnikove stare matere), je bila 1. 1826. last Jakoba Prešerna, pesnikovega starega strica, ki je 1. 1856. zapustil premoženje svojemu sinu Janezu. Janezu je sledila od 1. 19u6. Marija Prešeren, ki pa je bila tu zadnji posestnik s priimkom Prešeren, ker je 6. avg. 1907. prodala hišo Blažu Ambrožiču iz Poljšice. Od 1. 1918. je posestnik Boštjanoviine Franc Pristov iz Vrbe. — Jožef Šiler, vulgo Šraj, je bil lastnik hiiše št. 7. Dne 16. avg. 1876. ie slednji izročil posestvo sinu Francetu, ta pa 25. apr. 1914. svojemu istoimenskemu sinu. — Hišo št. 8, pri Rajhu, je imel Anton Globočnik, ki jo je zapustil svojemu zetu Petru Teranu iz Naklega. Od tega ie hiša prešla v last Katarine in njenega moža Antona Mežnarca, ki je danes tamošnji gospodar.— Hiša št. 9, je bila leta 1826. pripisana Jožefu Dolarju, po domače Flisu. Po prisojilu je prešla 3. dec. 1873. v last Franca Dolarja; na isti način 1. 1896. Neže Dolarjeve, ki jo je leto kasneje prodala sedanjemu posestniku Antonu Noeu. — Na stari številki 10, pri »Sebeneharju«, danes št. 3, je bilo doslej vknjiženih največ posestnikov (do 3. apr. 1862. Simon Sebenehar, do 26. jun. 1885. Neža Vidiic, nato Simon Andrle, Jakob Arh, Janez Zima, Janez Rekar, Janez Zima in od 6. jul. 1911. Franc Fajfar). Današnji posestnik Franc Papler iz Doslovč je kupil kmetijo 13. okt. 1916. od Franca Fajfarja iz Dražgoš. — »Pri Kajžneku«, na št. 11, je 1. 1826. gospodaril Miha Gogala, ki je predal 6. marca 1839. posestvo svojemu sinu Blažu. Po prisojilu z dne 20. dec. 1897. je dobila hišo hčerka Marija, poročena Zupan. Od. 1. 1900. je lastnik hiše Anton Zupan, ravnatelj celjske gimnazije. Pred približno 25. letli je slednji za omenjeno hišo sezidal novo stavbo, ki ima danes št. 23., ih je ediina nova zgradba na vasi, zgrajena v zadnjem stoletju. — Naslednjo hišo, št. 12, je imel tačas Šimen Knivic, p. d. Vogenik. Ta jo je 13. febr. 1837. izročil Jožefu Pogačarju, Jožef 13. dec. 1887, sinu Janezu, zadnji pa 15. ian. 1919. Jožefu — »Pri Šobou« na št. 13, je gospodaril Lenard Prešeren, ki je 28. dec. 1842. izročil kmetijo Jožefu (roj. 1. 1824). Odtod je prešla hiša v last Janeza, od katerega jo je 14. okt. 1904. kupil Jakob Prešeren iz Zabrez-nice. Današnji posestnik je braft gospodarja na št. 5, nli pa v nikakern ožjem sorodstvu s pesnikovo Mnijo. — Pri Krajlu, v hiši št. 14, je živel Miha Pristov, ki jo je 3. febr. 1870. zapustil sinu Jakobu. Za tem je prevzela posestvo Katarina Pristov in ga izročila posinovliencu Josipu Zemlji, zdaj gostiUničarju na iVrbi. — Hiši št. 15 in 16 z vulgarnim imenom »pri Prešernu«, je imel 1. 1826. Boštjan Prešeren. Tudi ta ni v direktnem sorodstvu s pesnikom. Po prisojilu je prešlo 1. marca 1878. lastništvo na Katarino Jurgele. Dne 12. avg. 1912. je hiši prodal Anton, sin Katarine. Gregorju Fajfarju. Od 12. jun. 1920. gospodari na tej Prešernovim Fajfarjev zet. Valentin Zemlja. — Hiša št. 17, »pri Fajdihu«, je bila last Valentina Jalna. Ta jo je 1. 1877. zapustil svoji hčerii Mariji, ki se je omožila z Jernejem Mulejem. Od 8. nov. 1921. gospodari tod njen sin Anton Mulej. —• Naslednja hiša št. 18, p. d. »pri Dolarju«, je bila last Andreja Dolarja. Od tega je šla hiša iz rok slina Janeza (17. nov. 1852.), v roke sina Jožefa (4. jun. 1887.); danes je posestnik pri Dolarju sin slednjega. Anton. — Zadnjo hišo tačasne Vrbe (Št. 19) je imel v posesti Franc Gogala, p. d. Zmaje, ki jo je izročil 21. dec. 1838. sinu Matevžu in ta 6. jul. 1883. Janezu. Ze leto za tem jo je kupil Jožef Zupan, poročen z Rezo Gogalovo, sestro prejšnjega posestnika. Od 30. maja 1923. je hiša pripisana sinu Francu Zupanu. V teku enega stoletja se je vas na zunaj le malo izpremenila. Tačas lesene hiše, so zdaj ziidane, slamnate strehe so povečini prekrite z opeko, odnosno Skrilavcem. Na stavbni parceli, v originalnih mapah zaznamovani s št. 66, stoji cerkvica sv. Marka, kli je srednjeveška stavba iz 1. polovice XV. stol., z obokanim, mnogokotno zaključenim presbj-terijem in z ravniim stropom prekrito ladjo. Cerkvica, ki je bila podružnica radovljiške fare, a spada od 1783. pod rodinsko, ozir. od 1821. brez-niško faro, je bila večkrat prezidana. Lopa pred cerkvijo je nastala v XVII. oz. XVIII. stol. in je bila poslikana. Freske na zunanji južni strani cerkve so bile tudi 1. 1826. vidne. Poleg tega je imel zvonik prvotno baročno obliko, po 1. 1850., najbrže po požaru, pa je bil prezidan in je dobil današnjo piramidasto streho (dr. Štele). Parcela, zaznamovana v naši skici z obkroženo št. 67, ima v protokolu liz 1. 1827. oznako »Dorf-raum«, to je ono mesto v vasi, kjer stoji prastara lipa in okrog katere so se zbirali predniki in »večali«. Po tradiciji je imela vsaka hiša svoj kamenit sedež, to so velike skale okrog drevesa, ki so še danes vidne. Razen tega je imela Vrba 1. 1826. le 19 hišnih številk, danes pa jih šteje 23. V resniai je na prirastku štirih številk pridobila vas le eno hišo: že omenjeno Zupanovo (št. 23). št. 20 ima danes Flisova bajta, kti je bila takrat brez številke in lesena, št. 21 in 20 pa sta železniški stražnici ob gorenjski progi, med postajama Lesce in Žirovnica. Po limovitositi je bil pred sto leti najmočnejši kmet Lenard Prešeren, p. d. Šobec, na tretjem mestu pa stoji Ribičevina, ki je imela vknjiženih 47 raznih zemljiških parcel. Ime Prešernov, kli je živelo 1. 1826. v vasi pri petih posestnikih (na št. 1, 4, 6, 13, 15 in 16) se je ohranilo do danes le pri treh (na št. 4, 5 in 13), na št. Il pa prebivajo potomci pesnikove sestre, ki čuvajo sveta tla, po katerih je tekla njegova zibelka. Alfonz Gspan. Kastelčeva prošnja za dovolitev Čbelice. (V dopolnilo: Kidrič, Veda 1911, 160 dn 2igon, DS 1926, 155; po predvojnem prepisu akta št. 940 iz 1830 v arhivu nekdanjega notranjega ministrstva na Dunaju; z / je označena nova vrsta radi formularja). (Na naslovnem privitku:) An das hochlobliche k. k. Gubernium / zu Laibach. / Mihael Kasteliz, Scriptor an der k. k. Lycealbibliothek zu Laibach / legt das erste Heft der Krainischen Biene mit der gehorsamsten Bitte um Ertheii lung des Imprimatur in duplo vor. / Mit Beil. A. B. und der ad A ge= horigen Afterbeilage wovon A samt der Afterbeilage •/• ruckerbeten wird. (Prošnja:) Hochlobliches k. k. Gubernium! Ich habe durch bereitwillige und thatige Mitwirkung einiger Freunde der krainischen Muse, denen die Bevorderung der vaterlandischen Lite: ratur und die Verbreitung des guten Geschmakes am Herzen liegt, eine Sammtung vaterlandischer Poesien, an welche Prosaische Aufsatze an-. gereiht werden sollen, in ungezwungenen Heften zu veranstalten und solche unter dem Titel: die krainische Biene — Krajnfka Zhbeliza — herauszugeben beschlossen. Sne Excellenz, unserer (!) hochverehrter Landesgouverneur, der erhabene Beforderer alles Schonen und Guten, geruhten nach Beweis sub •/. ad A (ob robu: ad A) angeschlossenen Beilage die ehrfurchtsvoll gemachte Dedication dieser Sammlung krainischer Poesien gnadigst an= zunehmen, ivas fiir alle Freunde der krainischen Muse neuer machtiger Sporn seyn wird, im Edlen und Guten seine Krafte zu versuchen, die Sprache zu bilden und durch Verbreitung edler Gesinnungen auch auf die Bildung des Herzens wohlthatig einzuwirken. Nachdem ich die Materialien fiir das erste Heft gesammelt und bereits geordnet habe, lege ich solche sub A et B (ob robu: A, B) in duplo mit der unterthanigsten Bitte vor: Das Hochlobliche k. k. Gubernium geruhe dem ersten Hefte der krainischen Biene das Imprimatur zu ertheilen. Laibach am 8. Janner 1830. / Michael Kasteliz m. p. / k. k. LyceaU bibliotheks Scriptor — wohnhaft in der Kapuziner Vorstadt Nro 32 (— danes: Kongresni trg 15). Dopis gubernija Sedlnitzkemu na Dunaj »Nr. 539... Laibach den 15. Janner 1830«, ki je bil odposlan 30. jan. 1830, }e pripisan na zadnji strani prošnje; podpisal ga je Schmidburg, a opremljen je z beležko: »An-wesende Herren Gubernlial-Rathe: Joh. Nep. Vessel, Johann Schneditz, Joseph Wagner, Graf Welsersheiim, Graf Brandis« (izpopolni DS 1926, 156). Fr. Kidrič. O postanku slovenskega dialektičnega suttce. V pravkar izšlem V. letniku Jžsl. Fil. str. 187—9 je M. Matkovič napisal prilog o refleksih za ttt in -Ot v govoru Velike doline na vzhodnem Dolenjskem, kjer imamo za dolgo ttt danes tat, za kratko pa tot. Njegov članek uči, da je dolgo in kratko t{t preko tott, tout prešlo v tot — tot in tot je nato dalo tat na isti način kakor most današnji must. Če ima dolenjščina Sonce in Sunce, tedaj je treba reči, da je v Sonce u prej izpadel kot v Vouk (kjer se še do danes drži) in oblike SOunce — sonce — Sunce nam kažejo tri stadije istega razvoja ter ni treba misliti na dvojen različen razvoj po Ramovšu HG. II. 39. — Lepa je sicer vsaka enostavnost, a nam ne gre za njo, marveč za resnico, ki je pa precej daleč drugje. V teh izvajanjih je več pogreškov, ki jih ne bom še posebe zavračal, ker sem o vsem tem že na raznih mestih podrobno razpravljal in se bo mogel bralec po sledeči razlagi sam prepričati o nevzdržnosti avtorjeve trditve. Ti pogreški nas vprašujejo: 1. Zakaj se je diferentno obravnavanje dolgega in kratkega ttt pojavilo šele v končnem in pozno doseženem stadiju tot, ko vidimo, da zavisi razvoj vsega slovenskega vokalizma že od vsega početka od različne kvantitete; čemu naj bi ravno t imel izjemno stališče? 2. Kako naj spravimo z avtorjevo trditvijo v zvezo dejstvo, da beremo v XVI. stol. v dolgih zlogih tott v kratkih pa še ttt, kar kaže na skladnost s prej omenjenimi razvojnimi smermi slov. vokalizma? 3. Kje najti razloge za enostaven izpad u. v dolgem, intenzivno artikuliranem tout? 4. Kako more oni vokal O, ki je izobražen šele v XVI. stol. (verjetno je, da bi tout dalo tot še precej pozneje, v XVII—XVIII. stol.), participirati na prehodu o > u, ki je že 300 let prej zaključen in čigar u ni nastal direktno iz o, marveč preko diftongov UO, ua? 5. Zakaj imamo Sunce tudi tam, kjer imamo tout in kjer nimamo U< o? — Na vsa ta elementarna vprašanja ne bom odgovarjal, saj so v sloveni-stični literaturi že davno rešena V sledečem hočem govoriti le še o obliki Sunce, ki jo imamo v različnih dialektih, kjer pa ni povsod iz enakšnega vira, kakor nas pouče specialni zakoni zadevnih dialektičnih vokaličnih izprememb. Zato je potrebno, da izpregovorimo o vsaki posebe. Glede razmerja oblike solnce do regularne dial. oblike za nekdanje dolgo ttt moremo v slovenskih dialektih ugotoviti tele skupine: 1. dialekte s tout iz dolgega ttt in v popolni skladnosti s tem tudi SOunce, tako v govorih pri Postojni in v Sobočevem, dalje v govoru terskih Slovencev, prim. wouk, doutdučb — par souncb, sounčnen krajan gl. Baudouin de Courtenay, Materialy dlja jžsl. dial. i emogr. II. 36; v govorih po srednjem Štajerskem, prim. v Št. Petru na Medvedjem selu taust, bau/a, Sauze — saunce; v starejši dobi najdemo to skladnost pri Krelju in Rad-liču, ki pišeta solnce gl. HG. II. 39; 2. dialekte, v katerih se je -t- v besedi SOtnce ob času izgovora tott (dopustimo tudi možnost, da je malo pozneje u v SOunce doživel to usodo) vsled sledeče dvočlenske konzonance reduciral; ker se je tott dialektično različno razvijalo, sonce pa na tem razvoju ni več participiralo, zato imamo danes: a) dialekte s tout in sonce, tako v ziljskem narečju (WOUŠa: Sonce < sdn-ce), v podjunskem (tdustu : sonce) in splošno na Gorenjskem, v Savinjski dolini in v dolenjskih govorih (z lokalnimi izjemami gl. pod 3.), prim na Raščici ddux ■ sonce (= Trubarjevemu dolg : sonze) ; b) dialekte s tut, ki je nastalo po asimilaciji iz tout, in Sonce; to so predvsem goriški dialekti; prim. v nadižki dolini pun, tust: Sonce, že v Mažaroli: duyO, tušca : ta-pr-sonc, gl. Baudouin de Courtenay 1. c. 174; dalje v go- riških Brdih: tučen, iz Duzaya : Sonce, na srednjem Goriškem (Kanal-Avče): puš, buna < volna : sonce in v Selih na Belokranjskem: clugo — sonce ; 3. dialekte s tout in sunce, tako v Rožu doudčuga : Sunce, v mežiški dolini tolste : Sunce, na Pivki (Notranjsko) pduš, tduč : Sunce, lokalno po Dolenjskem, na prim. v ribniški dolini dčugu : Sulice ali v okolici Št. Jerneja, kjer se poleg kgupc (gl. zgoraj str. 24) govori Sounce, cigar O« je nastal po mladi diftongizaciji iz dolgega širokega u, torej Sunce, kakor v nouč iz dol. nuč, lejpgu iz dol. lepu, douša < cluša itd ; 4. dialekte s tut in Sunce, tako na goriškem Krasu puš, puža : sunc§, na severnem Goriškem (Žuč: sunce Kred; pu/n, una, tučb : sunce Bovc; una, muzem : sunce Podmelec) in na vzhodu v Slovenskih goricah ter v Prektnurju (dugi: sunce) \ 5. rezijanski dialekt (zapadni del) s tolt in Sunce. Prva in druga skupina ne potrebujeta nobene razlage. V tretji skupini je razložiti u v sunce, proti Ozz v tout. Ta u si je Škrabec JS I. 197—8 in v opombi 72. razlagal prav, ko je menil, da je tudi tu nastopilo olajšanje, kakršno je izvedla druga skupina; razlika med drugo in tretjo skupino pa je v tem, da se je v drugi skupini sled nekdanjega t (ali u) popolnoma izgubila, dočim se je v tretji skupini njegova kvantiteta prenesla na n, odtod pa na o : sotnce > *Sonce (to obliko smatra Škrabec pravilno za možno še v Trubarjevem govoru) > Sonce z dolgim, izredno napeto artikuliranim o, ki je ravno radi te svoje posebne artikulacije prešel v U : Sunce. Ker naš U in že njegov prednik O ne sega preko XVI. stol, saj je ol< l produkt XV. stol., zato tega U ne smemo s Škrabcem vzporejati z dol. U< O (must < most), ki je mnogo starejši. Da u v sunce nima nobenega opravka z u v must, o tem se moremo še prepričati po dejstvu, da imamo v onih dialektih, ki imajo za o diftong Ud, iz katerega se je tudi dolenjski u razvil, v besedi Sunce čisti u in ne U9, tako v rož., mež. in pivškem dial. proti ondotnemu muast. V rez. govoru je sprva tudi bilo tolt in poenostavljeno SOnce; pozneje je l prešel v /, v sonce pa je nastopilo isto zoženje kot v govorih tretje skupine. Četrta skupina kaže isto skladnost kot prva; oblika Sunce ne potrebuje torej nobene razlage. Jasno pa je, da Sunce v govorih te skupine po svojem razvoju ne more biti identično s Sunce v govorih tretje skupine, kjer navedene skladnosti ni. Gre pa tu za to, kako je nastal u v tut-, tu mislim, da se je razvoj vršil tako kot v govorih skupine 2, b), t j. 0\i se je asimiliralo v U, Sunce je torej iz SOunce Za staro tout govore še zdaj jasno oblike kakor vzh.-štaj. sloza, slojza, sklouza, sklaza, čOfiln (gl. Prace lingvv. Baudouinu de C., 50, 54—5) ali pliiiž piž: polža, po metatezi v *pldža, ki je nato po piiž< ptž prešlo v pluža, na kar je še nom. sprejel -l-: pluž, kjer se je izobrazil še prehodni i pluiž kakor v korajza gl. HG. II. 173). V to skupino spada tudi govor Velike doline, ki ima tat po asimilaciji iz toy.t, kratki tot pa je iz tut in le spo-radično lahko iz tout (pri tem je seveda -OH- analogičen; gl. Prace lingw. 58) z onemitvijo u (prim. rož. Outar poleg otar). Da tat ni iz tot < tout, moremo razb-ati še iz tega, da imamo v vzh.-štaj. govorih pri tat vendar mdgst ali most, v goriških govorih pa tut in muost; sovpad tat — must je torej le slučajen, navidezen in obadva a nista v nikakršni medsebojni zvezi. Pa M. Matkovic nam sam podaja primer, ki njegovo razlago tout > tot > tlit izkaže za napačno". Ne zna si pojasniti oblike dopst z o nam. O; stvar je vendar prozorna: v dopst < dolbsti je t(u) pred tročlensko kon-zonanco reduciran in zato se beseda ni udeležila asimilacije tout > tut, ki je poznejšega datuma Je to isti slučaj kot pri Sonce v skupini 2, b)\ obenem pa nam dopst pravi, da se v govoru Velike doline tot ni preobrazil v tat. Iz dopst je -o- prešel v vse druge glagolske oblike. Drugi primeri z o, kolikor jih Matkovic navaja, imajo svoj neregularni o iz kratkih zlogov: po nom pčh je nastalo pčha (nam. *puha), po požotim, zegotim je požotit, zegotit in dalje še Žot, got (pripomniti je še, da je v požotit itd. akcentuacija mlada, da je moglo eksistirati že požotit, na kar šele se je akcent premaknil). Da bo slika Matkovicevih izvajanj popolna, še tele pripombe: 1. ne-vzdul nima analogičnega -/ po dolina; njegov -dul je dat. sing dolu z redu-ciranim končnim -u; v mnogih dol. govorih imamo namrtč še obe oblikj, akuzativno in dativno, prim. v Borovnici Iiauzddij. in naiizduld; 2. Sul ima prav takšen analogičen -t kot kot; pravilno Su je dobilo -l po soli, Soli itd.; v solb je sprva res srednji -l, a ta je že v praslovenski dobi, takoj po onemitvi končnih reduciranih vokalov fc in b, praviloma prešel v t gl. HG. II. § 30; da ima splošno slov. SOt, zal itd. analogični -l, to more trditi le oni, ki razvoja slovenskega jezika ni malo ne pozna; 3 pri razlagi ubogati < nem. folgen naletimo že drugič (prim Arch. f slav. Phil. 3d, 448) na nonsens, da je ta beseda po ljudski etimologiji naslonjena na bog in da je iz cerkvenega govora; škoda bi bilo vsake bjsede. ki naj bi dokazovala tolikšno potrpežljivost papirja; o postanku ubogati< folgen gl. HG 55—7, kjer je v opombi navedena vsa zadevna bogata literatura 4. substitucija nem f (bolje v) s slov. b pri tej besedi je po Matkovidu tudi plod ljudske etimologije; o ne, je to regularna, fonetično utemeljena substitucija kakor obratna, ki nadomešča slov. b z nem. v ( > f), gl. HG. II str. 190. Fr. Ramovš. Dodatek k razpravi „Refleksi rom. palataliziranih konzonantov v slov. izposojenkah". Pri ponovnem pregledovanju Joppijevih stfurl. tekstov v Arch glott. it. IV sem ugotovil neliatere izraze in oblike, ki jih navajam v razpravi še kot domnevo. Ad p. 49 čelada : prim. Joppi str. 235 čelade (iz 2. pol. 16. st.). Ad p. 50 in p 51 op. 3 križ: glede -e prim. Joppi str. 217 Santa Crose (iz 1. 1463), kjer pa je -e morda šele sekundaren iz it. knjiž. croce. Ad p. 51 dežma: prim. Joppi str. 218 diesima (iz 1. 1463). Ad p. 55 krnjel in op 7: prim. Joppi str. 221 chiargnel toscan (iz leta 1528—1570); ker so lastna imena v tem tekstu pisana dosledno z veliko začetnico, se rabi chiargnel očividno apelativno. Ad p. 57 in op. 4 friiga: prim Joppi str. 214 la frue (iz 1. 1431). Ako je ta oblika nastala organično iz *fruie < fruga, preseneča tako zgodnji izpad medvokaličnega i < -ga, ki v retorom. v splošnem ostane do danes, zlasti za akcentom; sicer čitam pri Joopiju tudi fadio (str. 192 iz 1. 1392) in fadie (str 203 iz 1. 1411), vendar je tu izoad lažje razumljiv radi palatalnega vokala i. Morda se je tu g za u-jem še pred palatnlizacijo skupine -ga vela-riziral, kakor v sev. it., in bi imeli torej razvoj fruga >*fruwa > frue (prim. dove< doga), ali pa je frue v tej obliki celo izposojenka iz ben. frua. V vsakem slučaju je slov. izposojenka starejša nego velarizacija ali palataliza-cija v furl. Ad p. 82 kumplt: prim. Joppi str. 200 part. pf. chunplit (iz 1.1400), str. 215 complt (iz 1. 1432), str. 220 cumpli (16. st.). Fr. Šturm. Matija Čop v Lvovu. (Po uradnih virih.) Dr. Kazimierz T y s z k o w s k i, kustos biblioteke Zakladu Ossolin-skich (Ossolineum) v Lvovu, poslal mi je za »Slavio« članek o Kopitarjevih zvezah s tem zavodom, ki ima veliko važnost v kulturni zgodovini poljski. Pri tej priliki sem mu omenil svojo davno željo, ne bi li mogel nekdo zbrati podatke o Čopovem bivanju v Lvovu. To nalogo je takoj izvršil g. Ferdynand B o s t e 1, gimnaz. ravnatelj v m., ki mi je poslal izpiske o Matiji Čopu iz univerzitetnega, iz državnega vojevodskega (prej deželnega) in iz arhliva II. državne gimnazije ter iz »Gazete Lwowske« za leto 1823. Lepa hvala obema! V univerzitetnem arhivu niso vsi akti (omenjeni v Indexu 1805—1826 Nr. 26) ohranjeni; zanimala bi nas Čopova prošnja iz 1. 1825. »um die Kanzel in Vemedig«.1 Uradi se navadno drže njegove lastne pisave Zhop, včasih pa pišejo Shop lin Zhopp. Več podatkov o njegovem življenju je Fr. Kidrič iz drugih virov navedel v »Slovenskem bijografskem leksikonu« (I, 97—98, 102).2 Čop je prišel iz Reke kot humanitetni učitelj na II.. dominikansko gimnazijo3 v Lvovu s plačo 800 fl; od gimnazijskega študijskega ravnatelja je bil uveden 20. novembra -1822 v II. humanitetni razred in je prevzel od tega dne »diese Lehrkamzel«; 1. 1823./24. je poučeval v I. in je menjal tako dalje oba najvišja razreda takratne gimnazije. Kot takšen učitelj vodi do šolskega leta 1827./8,3 ali od 1. 1825./i26., ko je postal suplent na univerzi, je njega supliral bivši adjunkt Weso owski.4 Gubernij je zahteval 30./8. 1825, naj ravnateljstvo poišče takega suplenta, »nachdem Lehrer Zhop bey dieser neuen Bestimmung nlicht zugleich die Humanitatsklasse ara besagten Gymn. wird besorgen konnen«. Po »Personalstand-u« je biil najmlajši član učiteljskega zbora an je I. 1824., t. j. 1823/24, imel v resnici 4 službena leta. Kvalifikacija Čopova za 1. 1823. je bila: Talentum: bonum: diligentia: lau-dabilis; donum didacticum: bonum; moreš: honesti; modus agendi cum disciipulis: bonus; progressus et moreš scholanium generatim: boni. Od 1. 1824.—.1827. si je »talentum« poboljšal v »excellens«, »diligentia« v »magna«, vse drugo je ostalo. Pri zadnji rubriki »Linguarum et scientiarurn cognitio« je zaznamenovano: Linguam illyricam, germanam. latinam, grae-cam, italiicam, gallicam, anglicam et hispanicam callet. Studia philosoph. et teolog, absolvit.5 Leta 1825. je dodano: et polonicam callet. 1 Po Fr. Kidriču (SI. bijogr. leks.) jt prosil 10. II. 1825 za mesto v Padovi. 2 Na strani 101 bi se moglo krivo razumeti, da so se v ostalim ohranile »naloge v 2. gimn. razredu v Lvovu 1822—23«; pravilno: v drugem huinanitetnem. 3 Čop je bil profesor II. gimnazije »apud Dominicanos« (II. Gynma-sium bei den Dominikanern), ki se je tako imenovala, ker je od 1. 1820. do 1852. bila nameščena v poslopju, ki je bilo lastnina oo. Dominikanov (ul. Ormianska 35). Ko se je 1. 1852. preselila v drugo stavbo, zvala se je uradno »K. k. II. Staatsgymnasium«. Danes se zove »II. panstwowe gimnazjum im. Karola Szajnochy« (ul. Podwale 2). 3 Historia c. r. Gymnasii ad R. PP. Dominicanos (1828—1855) v arhivu II. državne gimn. na več mestih. Personalstand des kk. Lemberger Gymnaisiums bei den Dominikanern od 1. 1824.—1828. 4 Ordlinationes scholasticae 1820—1848, rkp. II. drž. gimn. v državnem vojevodskem arhivu, p. 71. 5 G. Bostel je opazil, da je Čop po znanju jezikov »previšal« vse svoje kolege. 30. aprila je umrl profesor klasične filologije na lvovski univerzi Ignac Pollak,6 rojen v Pragii (2.17. 1785); 19. maja 1825 je »direktorat« filozofske fakultete sporočil gališkemu guberniju. da so po Pollakovi smrti osirotele »die Kanzeln verschiedener wissenschaftlicher Zwetige... und zwar: der latein. Philologie als oblig. Studium-, dann der Erziehungskunde, der Aesthetik, der klass. Literatur und der griech. Philologie.« Tak profesor je bil, kakor se vidii, velik vsevednež. Prve tri predmete so do konca šolskega leta zastopali drugi profesorji, ali supliranje se za prihodnie leto ne bo moglo vzdržati, zatorej predlaga direktorat: L za »Erziehungslehre« ne bo treba suplenta, ker po novem »Studlienplanu« pripade ta predmet profesorju »der Religionswissenschaft«. 2. predavanja iz latinske filologije bi se mogla izročiti adjunktu filoz. fak. Antonu von Weissenkopf, ako ozdravi po težki bolezni. 3. (dobesedno): »Zum Vortrage der klassischen Literatur hirtgegen und der griech. Philologie, wetche wochentlich 6 Stunden fordern, gehort ein Mann von langerer mssenschaftlicher Ausbildung, — daher meint das Direktorat, hiezu den Prof. Zhopp am hiesigen Dominikaner Gym-nasium in Antrag zu bringen, dessen bekannte ausgebreitete Kenntnisse giinstigen Erfolg dieses Unterrichtes erwarten lassen, der diese Vortrage als freie Gegenstande, auszer den gewohnlichen Schulstunden allerdings geben kann und — nach miindlicher Auszerung — sehr willfahrig zu iibernehmen bereit ist.« Najvišja študijska komisija na Dunaju pa je glede 2. in 3. predloga mislila še dalje, kajtli na podlagi njenega dekreta z dne 30./5. sl825 in guber-nijskega z dne 17./6. 1825 je »Universitatskonsistorium« razpisal 25./6. 1825 konkurz za stolico »latein. Pliilol., klass. Liter., Aesthetik u griech. Philologie« s plačo 1000 fl. in »Vorriickungsrecht«. Kandidati so se morali zbrati L septembra ob 8. rano na univerzi h konkurznemu izpitu in istočasno izročiti guberniju prošnjo z dokumenti. Takli izpiti so se mogli vršiti tudi na Dunaju in v Pragi z eventualnimi kandidati za Lvov. Zastopanje izpraznjenih stolic naj se vrši do konca leta za remuneraoijo po novem naučnein planu. Od početka prihodnjega leta naj profesor »der Religionswissenschaft« prevzame kot suplent »das Lehrfach der Erziehungskunde«. Obvezni predmet »latinske filologije« pa se mora od začetka prihodnjega leta suplirati. Bo li mogoče tudi druge predmete, estetiko, latinsko literaturo in grško filo-logijo suplirati, bode odvisno od števila prijavljenih slušateljev in od poiskanja primernega suplenta, ako ne bo mogoče izročiti ta predavanja drugim profesorjem. Slušateljev je bilo res mnogo, zaradi tega je cesar dovolil, kakor poroča filozofski direktorat »univerziitetskli konsistoriji« 6.19. 1825, naj se obvezna predavanja na filoz. fakul. vrše v dveh oddelkih. V prvem oddelku obeh letnikov naj predavajo vsi profesorji, »und nur die lat. u. griech. Phil. von dem Herren Gymnasial-Prof. Zhopp suptiret werde«. Za suplenta pa - je bil Čop imenovan z gubernijskim dekretom že 30. avgusta 1825.6 Tako je bil Čop suplent lat. to grške filologije v 1. 1825./26. in 1826./27.7 ter dobival kot humanitetni učitelj 800 fl. in kot suplent 100 fl. 0 Razen omenjene Hfetoria II. gimn. prinaša podatke Finkel-Starzynski, Historija Uniwersytetu lwowskiego. Fascikel 1825 arhiva lvovske univerze. Univ. arhiv fascikel 1827 b, nota gimn. ravnateljstva direktoratu filozofskega študija z dne 25.12. 1827. 7 Stand des philosophischen Studiums Faszikel 1827 a) — pravi: »Die Kanzel der lat. u. gr. Phil. versah, \vie to vorigen Jahre, der Human-Lehrer Mathias Zhop«. V Personaltabelle za 1. 1.827 pa se boli pravilno imenuje »Supplent der lateinischen Philologie« od 12./9. 1825. Značaj Čopovega poučevanja se najbolje razvidi iz klasifikacije na koncu 1. 1827.: I. leto ffl. fak. »Lateinische Phil ol o g le« (Chrestomathie fiir philos. Schtiler). 2 Stunden wochentlich. M a t h i a s Zhop. 96 erste Klasse mit V o r z u g 221 „ 18 zweite „ — dritte _24 ungepriift 359 II. leto (Chrestom. f. phil. Schtiler), 2 Stunden woch. Mathias Zhop. 55 erste KI. m. V o r z u g 182 „ „ 4 zweite „ — dnitte „ 16 ungepriift 257 Grška filologija je imela 1. 1826. 86 poslušalcev, 1827. pa čitamo: G r i e c h. Phil o 1. (Freifach) M. Zhop. Vorlesung fiir die philos. Schtiler. An Ende des Schulj. 1827 zur Priifung gemeldet .... 25 I. Klasse mit Vorzug.....17 I. Klasse........8 Čopova predavanja so bila objavljena 9./7. 1827 še za 1. 1827./28. z istim številom ur za latinsko filologijo v I. (v torek 3—4, sobota 9—10) in II. (ponedeljek in torek 8—9) letniku po knjigi: Chrestomathia latina in usum auditorum philosophiae. Wien 1827. Pod »freie Studien« je naznanjeno »Ober griechische Philologie nach Lectiones graecae in usum auditorum philos. Wlien 1824 (v petek in soboto 5—6). Pri vseh predavanjih je omenjeno »in latein. Sprache«. Lvovska filozofski študijski direktorat javil je še 24./T. 1827 deželnemu guberniju o suplerftu M. Čopu za latinsko in grško filologijo: Selber hat ebenfalls, bis ein Professor fiir dieses Fach benannt wird, weiter zu bestehen. Iz vsega se vidi, da je Čop kot suplent moral jemati prav različne ure, ki so ostale po profesorjih, in da so njegova predavanja bila vaje z raz-1 lagami latinskih in grških pisateljev po predpisanih krestomatijah. Te razlage so pri možu, ki je znal toliko jezikov in literatur, mogle biti prav zanimive, ali njega niso mogle posebno zadovoljevati, kajti v resnici se njegovo delo v I. in II. letniku filozofske fakultete, ki sta odgovarjala poznejšemu 7. in 8. razredu avstrijskih gimnazij, nli mnogo razlikovalo od pouka latinščine v humanitetnih razredih. Kriv je bil tega ves takratni avstrijski sistem. M. Čop je po svoji navadi 'tudi v Lvovu poučeval privatno razne jeziike. Uradna »Gazeta Lwowska«, ki je v svojem dodatku 2. septembra 1823 javila, da je Zhop Maciej prišel z Dunaja, prinesla je 25. sept. 1823 na str. 1169 oglas, da začnle čop 2. okt. privatni pouk angleškega jezika tri ure na teden za mesečni honorar 5 fl. na osebo. Zapisati se je bilo mogoče v njegovem stanovanju (ulica GLinianska Nr. 440 4U (t. j. popisna številka, dzielmica [okraj] IV; Čop torej vsaj 1. 1823 ni stanoval »pri dominikancih«; Kidrič, SI. b. leks. 99): danes ulica Lyczakowska Nr. 4), kjer je bržkone tudi poučeval, ali pa v knjigarni Khun-Milikowski. Razen tega naznanja tedenski triurni pouk laškega jezika »v svojem stanovanju: posebno seznanja z laško literaturo, vključno s pojasnjevanjem bolj težkih laških klasikov.« Cop, ki je mnogo časa porabil za svojo samoobrazbo, po takem že v Lvovu mi imel mnogo prilike za znanstveno ali vsaj pisateljsko delo. ne glede na to, da je njegovi receptivni naravi manjkalo tudi volje za tako delo. Vse to pa je tudi vsaj v visoko meri zakrivilo, da pri vseh svojih sposobnostih ni bil predložen za profesorja klasične filologije, kar je po Kidričevem pravilnem mnenju precej pomnožilo njegovo končno nezadovoljnost z Lvovom. Sicer pa je Čopa že od 1. 1825., ko je postal suplent na lvovskj univerzii, mikalo v Italijo, za katero je imela tudi Ljubljana biti samo prehodna postaja (Kidrič). To je bila obljubljena dežela visoke in njemu posebno simpatične kulture, kjer pa se je pod avstrijsko vlado tudi lepo zaslužilo s privatnim poukom nemščine v visokih krogih. Za premestitev v Ljubljano je prosil Čop že na začetku 1. 1827. 25. febr. javlja ravnatelj dominikanske gimnazije Zachariasiewicz v latinski! noti diirektoratu filozofskih študij, da želi Cop, naj bo priporočen visokim instancam za c. kr. ljubljansko gimnazijo, in prosi za poročilo o Čopovem suplentskem delovanju. Bržkone je bilo že vse ustno od samega Čopa pripravljeno, kajti že drugega dne, 26. febr. 1927, je direktor filozofskih študij Schmid poslal gimnazijskemu diirektoratu to-le noto:8 Man beeilet sich, auf die geehrte Zuschrift vom 25. d. M. N. 55 iiber den Professor M. Zhop sich zu auszern. Derselbe ver tri t" seit dem Anfange des Schuljahres 1826 die Kanzel an hiesiger Hochschule nach dem verstorbenen Professor Pollak und tragt in beiden Abtheilungen der philosophischen Jahrgange die latein. Philologie, dann als freien Gegenstand, die griechische Philologie vor. Nebstbei hatte er im vorigen Jahre, wahrend mehrmonatlicher Krankheit des Prof. Mausz, stat diesem, iiber allgemeine WelU und osterreichische StaatemGeschichte, dann die historischen Hilfswissenschaften. Vor: lesungen gegeben und uberall volles Geniigen geleistet. Das Directorat musz diesem Manne das Zeugnis geben, dasz er durch seine ausgebreiteten Kenntnisse, sowie durch vielseitige ivissen: schaftliche Bildung ausgezeichnet seye, und in dieser Hinsicht jedes Gymnasium sich Gliick wiinschen kann, an welchem er, fiir das allgej meine Unterrichtswesen mitzuwirken bestellet wird. Auch ist zugleich sein Karakter von der Art, dasz er dem Stands punkte, auf dem er sich befindet, angemessen ist, indem er blosz der Vermehrung seines Wissens lebet und sich verdiente Achtung erwirbt. Lemberg, am 26. Feber 1827. Schmid. Čop sam se je odjavil na univerzi s tem-le dopisom: Lobliches kk. Directorat der philos. Studien. Da dem Gefertigten auf sein unterthanigstes Gesuch die Ueber* setzung an das kk. Gymnasium zu Laibach gnadigst verliehen worden ist, so musz er der Ehre entsagen, an der hiesigen Hochschule das Lehramt der Philologie weiter zu supplieren. Er bittet also gehorsamst, ihn dieser Supplierung zu entheben und in Betreff derselben eine andere Verfugung zu treffen. Lemberg, am 15. September 1827. Mathias Zhop Humanitatslehrer am kk. Gymnas bey den Dominicanern Supplent der Philologie an d. hiesig. Univers. s Ta in ostali spisi iz arhiva lvovske univerze fascikel 1827 b. 0 Tako v izvirniku. Teh in drugih napak v lvovski uradni nemščini ne zaznamenujem s klicaji. Na to je dobil ta-le odgovor: 1827 1819 Z. 1046 Lemberger philosophisches Studien--Directorat an Herrn Supplenten Mathias Zhop. Vber Ihre Anzeige vom 15. d. M. werden Sie von der Supplierung der Kanzel der latein. Philologie an dieser Hochschule enthoben. Zugleich musz das Directorat sein Bedauern bekennen, an Ihnen einen Lehrer zu verliehren, dessen ausgebreiteten wissenschaftlichen Kenntnisze durch die, seit Anfang des Schuljahres 1826 geleistete Supplierung der latein. u. griech. Philologie ununterbrochen, — dami der Welti und osterreichU schen Staaten Geschichte, so wie der historischen Hilfswissenschaften zeitweilig — sic h bewahret haben, und dessen reger Eifer fiir die En fullurg der iibemommenen Pflichten und ein achtungswiirdiges Benehmen volle Zufriedenheit erivarb. Schmid. Čopovo suplenturo je direktorat poveril prof. Mausz-u, ki se je sam dobrovoijno oglasil in prevzel to dolžnost. 14. sept. je bila Čopu suplentska remuneracija zaprta in od 15./9. nakazana Mauszu (za 4 ure v tednu). Obenem je direktorat guberni.iu predložil, naj se od 3 let nezasedena stoLica latinske in grške filologije definitivno zasede. V Ljubljano je bil Čop imenovan z dekretom študijske dvorne komisije z dne 30./7. 1827 in je 17. oktobra 1827 tja odpotoval.1" Ilirski gubernij je 23./8. 1827 naznanil to imenovanje gališkemu, z opombo, naj se Čop na začetku šolskega leta 1827./28. zglasi v Ljubljani pri deželnem prezidiju in gimnazijskem ravnateljstvu ter začne svojo službo 1. nov. 1827. To so večinoma precej suhi uradni podatki. Slovenski in poljski literarni historiki ~tiaj nam še preiščejo, kake spomine je zapustil Čop pri svojih lvovskih učencih in kakšno je bilo njegovo občevanje z lvovsko poljsko literarno družbo, v kateri so se nahajali po Kidriču." Karol Bdoz Antooiew!cz, posestnik dvorca Skwarzawa, Miko'aj Bo z Antoniewicz in Wac'aw Zaleski. Na vsak način Čopovo bivanje v Lvovu ni ostalo brez vzajemne koristi in naš rojak je gotovo zaslužil, da ga Poljaki ohranijo v lepem spominu, kakršnega imajo Emil Korytfeo in drugi poljski emigranti med Slovenci. M. Muiko. K razlagam o postanku glagola morati. V Jžsl. Fil. V. 150—161 je g. D. Grubor podal svoje misli in pomisleke k Musicevi (Rad. knj, 227, str. 1—58) in moji (Slavia IV. 142—9) razlagi glagola morati. Veseli in zadostuje mi njegovo priznanje (str. 155.), da je zares najlažje razložiti tako pomen kot obliko glagola morati, ako izhajamo iz imperfekta. kar sem jaz ravno storil. Ali vendar se mu zdi moje razvijanje nasilno, to pa zato, ker impf. moraše nikjer ne najdemo potrjenega, zapisanega. Ta razlog se mi zdi nličeven; kajti, če hi samo na to, kar je zapisano, gradili svoja izvajanja, bi odpadla sploh vsakršna lingvistična rekonstrukcija to vendar noben llingvist ne bo trdil, da so jezikoslovne rekonstrukcije nasilnost. Na drugi strani pa vemo, da gre pravilno rekonstruirani obliki pr^v tolikšna verodostojnost kot sporočeni. Specijelno v našem vprašanju seveda nimamo sporočenih oblik tako, da bi mogli ves razvoj podati brez rekonstrukcij, to zato, ker se je proces moči — morati izvršlil v dobi, iz katere nimamo nobenih pisanih virov. Pa jih tudi prav nič ne pogrešamo, ker imamo druga sredstva, ki nam prav tako jasno pričajo o posameznih fazah našega razvoja. Vemo: 10 Historia c. r. Gymnasii ad R. PP. Dominicanos. Gl. op. 3. Kidrič ugiblje, da je Čop odpotoval med il7. in 28. okt. 11 Slovenskli bijografski leksikon I. 100. 1. da je praslovenščina imela imperfekt; 2. da se je impf. glagola moči glasil nekoč možaše (iz umljivih razlogov podajam vedno II. sing.); 3. da je njegov -ž- po prez. moreš zamenjan z -r-: *moraše (to sledi iz današnjega rezijanskega impf. moreše, v rez. kat. moresse, z mlajšim more-, gl. ČJKZ IV. 118); 4. da se je impf. uporabljal kot kondicijonal, kar nam pojasni pomenski razvoj posse > debere; 5. da je eksistirala in deloma še eksistira akcentska dvojnost moram — moram, kakršno moremo ugotoviti tudi za impf. možaaše; (samo za shrv. akcentuacijo sem smatral, da je njena razvojna pot temna; slovenska akcentuacija pa je po paraleli neham — neham in drugem, kar sem tam navedel, dovolj izčrpno pojasnjena); 6. da eksistira v rezijanščini part. možal in da je — z ozirom na točko 4. — možal bi enako možaše; 7. da se je ne samo akcentska, marveč tudi oblikovna diferenca med morem — moram, mogel — moral do danes ohranila samo v narečjih ob sevcrno-zapadni periferiji slovenskega jezikovnega ozemlja, na Koroškem, v Reziji (gl. Slavia IV. 146), v beneški Sloveniji (le deloma, prez. mdren, muoren. part. mou, moyla, -6: muorou, -u, pl. mgrlb)> po Krasu (le deloma in lokalno, celo pri Postojni, odkoder mi ie znano na prim. moraste poleg moreste 11. plur.); po severnem in srednjem Goriškem in na Kranjskem pa imamo le še akcentsko diferenco: morem — morem, in na Štajerskem tudi že te ni več, ker je rastoča intomacija splošno prešla v padajočo, so pa tuintam še sledovi nekdanje akc. diference v sedanji vokalno-kvalitetni razliki; G. Grubor navaja obliko moram še za dolenjske in gorenjske govore, celo za Ljubljano; podatke ima od učencev višje pedagoške šole v Zagrebu, ki so učitelji(ce) v teh krajih; e, učitelji so zagrešili že marsikateri moram v Štrekljevi zbirki slov. narodnih pesmi, kar sem že svoječasno poudaril in v čemer me potrjuje važna Ilešičeva opomba v Jžsi Fil. V. str. 162, op. 2.: poznam predobro vse gorenjske in dolenjske govore, sem rojen Ljubljančan in zato morem in moram reči, da eksistira tod povsod le morem, mogel; če pa slišiš tudi tu kak moram, je to mlad vpliv knjižnega jezika, zato boš naletel nanj le pri učiteljih, duhovnikih, trgovcih, učencih (po deželi), v Ljubljani pa seveda ne tam, kjer se pristna ljubljanščina dobro drži. Skratka: stanje morem — moram poznajo ]e sev.-zap. dial.. ki so tudi še v marsikakem drugem pogledu arhaistični; 8. da beremo v knjigah XVI. stol. še oblike moram, moral, ki jih v poznejših dobah oimdalje bolj izpodrivajo oblike morem — mogel; (pri citiranju sem se omejil; sicer pa je najvažnejše dejstvo, da je govor na Raščici v XVI. stol. vsaj deloma še poznal oblikovno razliko morem — moram, da pa pozna isti govor danes le še akcensko razlikovanje morem — morem); 9. da je akcentska diferenca pri morem — morem v skladu z akcentsko diferenco pri morem — moram. Naj g. Grubor vse te momente pazljivo in podrobno premisli! Meni diktirajo tole mnenje: da je pred današnjim Stadijem morem — morem bil štadij morem — moram in da je bila oblikovna samostojnost glagola morati dialektično uničena po oblikah glagola moči. In ker smatramo — kakor tudi drugi — da je glagol morati izšel iz glagola moli, mi je iskati onih njegovih oblik, ki morejo dati kontakt med obema in to je, tako po rabi in ž njo zvezanem pomenu, kakor po obliki iiiri tudi po akcentuaciji, edino le impf. *moraše, čigar eksistenca je po zgoraj navedenih prvih šestih točkah, recimo, prav tako gotova, kakor bi bila takrat, da bi to obliko kje v XI,—XIII. stol. našli napisano. Če ima g. Grubor prav. ko smatra shrv. morati za izposojenko iz slovenščine, potem je stvar tem lažja: sploh nam ni treba stikati in zahtevati shrv. *moraše, saj gre za mlajšo besedo, ki se je počasi širila proti vzhodu, a izšla iz slovenščine. Za svojo osebo sem prepričan o takem poteku razvoja glagola morati, kakršnega sem svoj čas naslikal, dotlej, dokler mi kdo ne poda boljše razlage. Tudi g. Grubor smatra mojo razlago za možno (za kaj več je tudi jaz ne smatram, saj navsezadnje se itak vsaka razlaga poteguje le za večji ali manjši odstotek verjetnosti, posebno še, če gre za procese, ki so se vršili v dobah, iz katerih nam jezikovno gradivo ni sporočeno), a ne za edino možno. Podal je svojo razlago, oziroma pokazal še na druge možnosti. Takoj povem, da ne morem teh možnosti priznati: 1. Ni res, da moremo akcentuadijo oblike morem pojasniti tudi brez oblike moram, ne glede na to, kar nas učita zgornji dve točki pod 7. in 9.; g. Grubor rezonira popolnoma napak (str.^152), ko trdi, da ima shrv- " proti slov. ' (morem, meljem, ždnjem) in " (ležem, sedem, vržem) in da zato ni čudno, da je v slovenščini kak glagol kolebal med to in ono akcen-tuacijo, imel nekaj časa dvojno akcentsko obliko (morem in morem), kli sta blLli dobrodošli za pozneje nastalo pomensko diferencijacijo; tega in takega kolebanja slovenščina ne pozna, tudi pri morem ne; mar ne ve g. Grubor, da so gornji slov. ' in " zavisni od kvantitete vokala, da je na starih kra-činah vedno ', nastal iz kratkega novega akuta, na dolžinah pa dolgi novt cirkumfleks; &a je shrv. " v meljem tudi iz ' in da v v ležem mi identičen z " v meljem; da izkazuje slovenščina z gornjlim ' in ~ starejše stanje kot srbohrvaščina s svojim enotnim kjer je v prvem primeru akutirana into-nacija prešla v airkumflektirano, v drugem pa se je primarna cirkumflek-tirana dolžina skrajšala? 2. moral, morati in moglo nastati kot analogija po glagolih V/3; supo-nirani *morem sploh ni eksistiral (gl. pravkar omenjeno točko 1.); in če bi tudi kdaj eksistiral, bi po vzgledu glagolov V/3 mogel kvečjemu nastati pari *mral, inf. *mrati, nikdar pa ne *moram. Moja razlaga »boleha« sicer na tem, da impf. *moraše ni nikjer zapisan, vendar ima pred drugimi prednost umljiivosti pomenskega prehoda posse > debere, ter se ne pregreši zoper temeljne glasoslovne, akcentske in morfološke zakone; zato jo še danes vzdržujem. Fr. Ramovš. Bibliografija za 1. 1926. (Z dodatki prejšnjih let.) Sestavil Janko Šlebinger. Kratice: AfslPh = Archiv f. slavische Philologie; BV = Bogoslovni vestnik; CG = Cerkveni glasbenik^ CJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino; ČMFL = Časopis pro moderni filologii a literatury; ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje; DS = Dom in svet; E = Edinost; GV = Geografski vestnik; IS = Ilustrovani Slovenec; JF = Južnoslovenski filolog; KCM = Koledar družbe sv. Cirila in Metoda; KGM = Koledar Goriške matice; KGMD = Koledar Goriške Mohorjeve družbe; KMD = Koledar Družbe sv. Mohorja; LZ = Ljubljanski zvon; ND = Nova doba; NDk = Narodni dnevnik; NE = Narodna enciklopedija; P = Popotnik; PV = Planinski vestnik; RDHV = Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede; RES = Revue des etudes slaves; SBL = Slovenski biografski leksikon; SKG = Srpski književni glasnik; SN = Slovenski narod; SP = Slovenski pravnik; SU = Slovenski učitelj; SŽ = Slovenska žena. Zbrala in uredila Minka Govekarjeva (Lj. 1926); UT = Učiteljski tovariš; ZfslPh = Zeit-schrift f. slavische Philologie; ZUZ = Zbornik za umetnostno zgodovino; ZZR = Zbornik znanstvenih razprav (juridične fakultete v Lj.). — ŽS = Ženski svet (Trst). I. Jezikoslovje. Bajželj Ivan, Slovarček sokolskih nazivov, slovenskih, hrvaških, srbskih in čeških. V Lj. Založila Jugoslovenska sokolska matica, 1925. 21 str. Bradač Franc, Latinsko slovenski slovar. Lj. Založila Jugoslovanska knjigarna, 1926. V + 500 str. Ref.: Slovenec 1926, št 284. Breznik Anton, Fr. Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Lj. 1924: ZfslPh II (1925), 555 — 563. (Ocena.) — Slovenski slovarji. RDHV III, 110—174. Ref.: (Jak. Šolar), Slovenec 1927, št. 19. BulahovsUij L. A., Akcentologičeskie etjudi. (Addenda et corri-genda. Prim. JF IV, 114—150). JF V, 83—92. — Die Akzentzuriickziehung im Slovenischen. ZfslPh II, (1925), 400—415. Dušanek V., Sbirka pučkih naziva za lijekove iz Ljubljane pred kojih 45 godina. Vjesnik lekarnika VIII (Zagreb-Samobor 1926), 193—5, 266—270. F(abiani) S(everin) p., Nekaj o nikalnih stavkih ter o rabi „nič" v slovenščini. Slovenec 1926, št. 34—36. Glonar Joža, Ne razzlogovanje — deljenje besed. Grafička revija 1926, 70—1. Grubor Gj., Morati. JF V, 150-161. Ilešic Fr., »Moči" i „morati" u slovenačkom jeziku. JF V, 162—170. — Malinovac. JF V, 189. Imena naših občin. Novine XIII (1926), št. 19. Napačni naglasi nekaterih prekmurskih krajevnih imen Jezik, Slovenski književni, i pravopis. Govori i piši hrvatski, kako treba. II (Zagreb 1926), 1—3. Jurca Jos., Asimilacijska moč slovenščine pred 1300 leti. (Poglavje u. krajevne sistematike.) E 1926, štev. 105, 111, 113, 117, 119. Etimologije krajevnih imen: Trst, Buzet, Oglej, Bovec, Gradež, Čedad, Benetke, Videm, mestna imena na -ona, Milje, Koper in Pulj, Pazin, Osor, Krk, Zadar. Kelemina Jak., Nove dulebske študije. ČZN 1926, 57 — 75. (Prim. ČJKZ V, 165.) Kocbek Fran, Nekaj hišnih imen iz gornjegrajskega okraja. Savinjske alpe (Celje 1926), 297—8. Kolarič Rud., Franc Miklošič. (K odkritjem njegovih spomenikov v Ljutomeru in Ljubljani.) Čas XXI, 1 — 23. — Franz Miklošič: Prager Presse 5. 9. 1926. Koštial Ivan, Shrv. kres, krijes, Icris „solstitium; ignis festivus (slovenački kres) i slovenački kres sa glagolom kresali, shrv. kresati „ignem excudere; ramos abscindere". JF V, 190—2. — Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine. Mladika 1926, št. 1—11. (Ponatis: Založila družba sv. Mohorja na Prevaljah, 1927, M. 8°. 80 str.) Kotnik Fr, Mozirska tržanska prisega iz 1. 1740. (Slovenski tekst priobčen.) ČZN 1926, 134. Malnerič Martin, O nekaterih imenih in o čakavskem naglasku v Beli Krajini. Čas XXI, 94—100. Matkovic M., Grupe ttt i -ol u istočnom dolenjskom govoru (občina Velika dolina). JF V, 187—9. Michalek Otmar, Pravopisni in slovnični paberki. Grafička revija 1926, 75. Mikuš Anton, Kako zavreti propadanje slovenščine. Jutro 31. 10. 1926, št. 252. — Prisovnik, ne Prisojnik. Mladika 1926, 428. Musič Avg., Negacija ni. RDHV III, 1—32. Ref.: (Jak. Šolar), Slovenec 1927, št. 19. Nahtigal Rajko, Franc Miklošič. (Slavnostni govor o priliki odkritja spomenika v Ljutomeru dne 8. avgusta 1926.) LZ 1926, 561—572. Peisker J., Tvarog, Jungfernsprung und Verwandtes. Bliitter f. Heimatkunde IV (Graz 1926), 49—57. Podkrajšek Henrik, Obrtna, trgovinska, tvorniška in železniška terminologija. Nemško-slovenski del. Natisnila in založila tiskarna sv. Mohorja v Prevaljah, 1926. (IV) + 262 str. Ref.: I. N., Mladika 1926, 231. - V Steska: ZUZ VI, 124—5. Ramovš France, A. Musič, Moči i morati u slovenskom jeziku. (Prim.: ČJKZ IV, 186.) Slavia IV, 142—9. (Ocena.) — Slavischer Grundrifi. ČJKZ V, 156—7. — Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. (Glej: ČJKZ V, 166.) Referati: A. Breznik: ZfslPh II (1925), 555—563. — Rud. Kolarič: Slovansky prehled XVIII (1926), 394. Rupnik Franc S., Pege in proge. E 1926, št. 293, 304. Jezikovna ocena knjig: Ivan Križar, Luč v temini in Evg. Kumičic, Jelkin nageljček v prevodu Ant. Kacina (izd. Gor. Mohorjeva družba). Skok Petar, Fremde Deklination in slav. Lehnwortern. ZfslPh II (1925), 391—400. — Toponomastični priloži. ČJKZ V, 1 —14. 1. Črndmelj. 2. Milje (slov. Mile). 3. Kočevje. Szotar, Magyar-vend. A vend. nyelv alapos elsajatitasa tanito nelktil. Osszeallitotta: K — R. Kiadja: Vendvideki konyvnyomda Muraszombat. 1919. 32 str. Madžarsko - prekmurski „Mali recsnik" (str. 1—5) in „Zgucsavanye" (str. 6-32). Šašelj Ivan, Narodni pregovori in reki. a) Belokranjski iz Adlešič. Mladika 1926, št. 310. — b) Dolenjski iz Št. Lovrenca. Tam, 348, 448. Tuma Henrik, Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju. PV 1926, 157—162. — Krnica in Polica. (Etimološko tolmačenje.) GV 1926, 96—101. Udovič Rogumil (Georges), Mrcvarstvo. NDk 1925: št. 168, 180, 185, 191, 193, 194, 197, 202—4, 209, 215, 221, 227, 239, 251, 256, 269; 1926: št. 6, 12, 17, 23, 28, 34, 46, 58, 62, 85, 86, 102, 107, 118, 136, 143, 157, 218, 221, 234, 239, 256, 262, 271; 1927: št. 29. Nepravilne tvorbe in stilistične napake v knjižni slovenščini. Ušeničnik Frančišek, Slovenska „očitna izpoved" v liturgiji. BV VI (1926), 265 —30r. Vollmann Remigius, Gasteig. Zeitschrift f. Ortsnamenforschung II (Mtinchen u. Berlin 1926), 31—43 (z zemljevidom). Zbirka strokovnih izrazov (za strojevodje, nemško-slovensko-srbohrvaška): Strojevodski koledar za 1. 1924., 80 — 113; 1925, 117—148. II. Slovstvena zgodovina in življenjepisi za oddelke I—III. —ak, Slovenski pisatelji v ameriških revijah. Jutro 3. 4. 1926, štev. 77. Albrecht Fran, Drama. (Pregled sezone 1925/26.) LZ 1926, 632 — 6. — Iz korespondence Ivana Cankarja (Mici Kesslerjevi). LZ 1926, 379—384. — Jubilej Ivana Prijatelja. LZ 1926, 164—9. — Knjižni jubilej (lOletnica Tiskovne zadruge). LZ 1926, 643—7. — Mojster in učitelj Ivan Cankar. Pod lipo 1926, 65—7. (Alešovec Jakob.) Spomnimo se Brenclja! Jak. Alešovec 25 let v grobu. Jutro 17. 10". 1926, št. 240. (Aljaž Jakob.) Aljaževa slavnost na Dunaju. Slovenec 10. 3. 1926, št. 57. — Trentar: PV 1926, 89 [pesem]; 93. t Andrejka Jernej, u. 4. 5. 1926 v Lj. Nekrologi: Jutro št. 101 (s sliko)?' — NDk št. 99, 100. — Polec: Slovenec št. 101; 103. — SN št. 100. (Anžič - Klemenčičeva Ivanka.) Minka G o vek ar jeva: SŽ 216—7 (s sliko). (Aškerc Anton.) J. Glaser: O Aškercu bogoslovcu. ČZN 1926, 114—7. — Fr. Kocbek: (Spomini na A.) Savinjske alpe (Celje 1926), 89-92. — Rojstna hiša A. A. razpada. Jutro 1926, št. 19 (s sliko). (—) 701etnica rojstva A. A.: Jutro 1926, št. 9 (s sliko). — J. Kostanjevec: Tabor 17. 1. 1926, št. 13. — Koroški Slovenec, 1926, št. 8 (2 sliki). — SN 13.1. 1926, št. 9. — Iv. Vouk: E 26. 1. 1926, št. 22. Balade, Slovenske — in romance. Antologija. Uredil C. Golar. V Lj. 1925. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. 152 str. (Splošna knjižnica, zv. 51.) Ref.: Jos. Vuga: Slovan