KMET RAZKAZUJE SVOJ
DOM
Leopold Sionek
Proti jutru kamrica stoji, v njej je zibel, v njej pa malo dete, vsako jutro sonce mu sveti.
Proti jugu gleda sprednja hiša mi s predokni, v njej je miza, miza javorova,
k njej družina pod goloba seda.
Prlklet se z večerom spogleduje, skozi bela stekla v vežnih vratih zadnja luč se prikazuje.
Tja na sever še leži zadnja hiška mala, v njej bolehna stara mati hude zime se boji.
Tak od jutra do večera hodim s soncem, hodim vsak dan okrog doma — v njem prečudna moč izvira.
VZDIH
Leopold Stanek
Prebudi zopet zvoke
mojih strun,
prebudi vonje,
naj zadehti naš rožmarin,
prebudi v srcu vseh nas
dobre misli,
o večni Duh!
44
Živa njiva 1
POROČENČEVA LJUBICA
Marij Skalan
Zakaj sem srečala te in spoznala?
Vsak dan na novo kolnem tisti hip, ko se ljubezen v meni je prižgala, da k tebi sili vsak srca utrip.
O dobro vem, da mož si druge žene, da biti moraš večno samo njen in da rešitve zame ni nobene, da blazen je in prazen ves moj sen.
A daj, ukaži reki, da bo tekla od morja, svojega ljubimca, preč!
Dokler nepremagljiva sila vlekla jo k njemu bo, se v vir ne vrne več.
Tako i mene tajna žene sila vsak dan na novo spet na tvojo pot, in dasi bi te rada pozabila, pogrezam vedno bolj se v zmedo zmot.
V	premnogih sem trenutkih zaželela
—	o Bog odpusti! — oni drugi smrt, da bi potem te samo jaz imela, in zid ovir bi večno bil podrt.
Potem me vest krvavo je zapekla, oblil mi lica potok solz je vroč, razgaljena v temo sem črno stekla, prebegala vso strašno, dolgo noč.
Zdaj od razkroja duša mi je bolna, izmučena, izbičana do dna, trpljenja kupa zvrhano je polna, kedaj samo, kedaj se to konča?
O naj samo konča se kakor koli!
Če dobra smrt se ne usmili nje, naj meni srce poči v grenki boli: prostora tu za naju ni obe.
OPROSTI
Morij Skolon
Oprosti, da ti pišem te-le liste, četudi morda jih ne boš prebral, a v duši bi očitek mi ostai, če ne odkrila bi ljubezni tiste, ki v meni si jo kakor luč prižgal.
In zdaj gori, gori ljubezen moja, razrašča se mogočna kakor kres, da včasih srečna vriskam do nebes, a včasih brez miru sem in pokoja in nič ne vem, kaj je in kaj ni res.
2elim samo si biti rdeča roža, cveteti ti pod oknom vse noči, šušteti z listi vse te dolge dni, dehteti v vetru, ki ti lica boža, in praviti, kako ves drag si mi.
In rada bi se v dušo ti prikradla natihoma, kot rožnih sanj opoj, v objem ti, hrepeneč ljubezni, padla, in tvoja bi bila, ti večno moj.
A morda so zaman vse moje sanje, zasanjane v prečutih teh nočeh, morda celo grdo je in v zasmeh jih sanjati in verovati vanje.
Če je tako — odpusti mi ta greh!
LJUBIM
Zdrcvko Ccvirk
Ljubim ženo, cvet, drevo, zemljo in neba višino, ljubim morja globočino, v temnih brezdnih tiho dno.
Ljubim svojo drobno dlan v trudnem delu neprestano, ljubim lice rczorano od solza in srčnih ran.
Ljubim pesmice opoj in pšenice klasje zrelo, ljubim smrt, ko dotrpelo bo srce življenja boj.
POGOVOR Z BOGOM
ivo Per uzzi
Od svojih zgodnjih dni sem Te iskal.
Ti bil si glas Vesti in sanj resnica.
V	ponižanju in borbah zlih — pravica.
Prirode večna rast in Cilj svetal.
Srce objestno Te je le tajilo.
Spoznavalo, ko duh se je zavedal, da si v najtišje moje tajne gledal.
Srce pohojeno Te je vzljubilo.
Ugankar sfer in zvezd miriad,
Ti večna Moč, snujoča od Početka.
Antena naših slutenj, Sonce nad.
Ti prva Vzročnost, zadnja Zagonetka.
Ko val, hiteč iz smrti sna v Pomlad, šumiš v vesoljstva čuda brez presledka ...
Tl LJUBIŠ ME
N. Rus
Ti ljubiš me in tebe ljubim jaz — in vendar drug pred drugim le beživa ... Če tega jaz sem ali ti si kriva, ne vem, le to vem, da sem v tvoj obraz
ujet, kot je drevo v nebo ujeto, in da le tebe iščem vsepovsod, misleč: »Hodila ona je le-tod z nasmeškom zame...« In kakor bi te v dleto
kipar lovil, te misel mi lovi ...
Pa ko v oko te siadko vso ujame, kot luno voda, srce biti jame — in hipec čutim, kakor da sem ti----------------
TOPLA PESEM
Helena Riasnicka
To je najslajše: v varstvo se ti dati.
Kak smisel bi življenje moje sploh imelo, če bi tesno ga tvoje ne objelo?
Sem knjiga, ki želiš do kraja jo prebrcti, zamišljen skušaš nje skrivnost spoznati in bereš me, brez konca in brez kraja.
Čim silnejša ljubezen je, tem večjo bol poraja. A kje, kako se knjiga dokončuje?
Morda besedi tvoja duša votek snuje in konec oddaljuje više, vedno više, da bi tako me večno bral in bil vse bliže bi mojega srca? Poglej, kako ga ogenj liže, da trepeta, da bije tiše, vedno tiše!
Prevedla Avgusta Gaberščik - Smolej
KRILATICE
Anton Debeljak - Omar Hojam
42
Ondan, ko sem pri krčmi prežal prost, prikrade angel skozi mrak se gost, na desni rami kanglico nesoč.
Ponudi mi, pokusim: bil je grozd!
43
Ta sok, ki radost lije v vse plati in sektam nosi konec razprtij, je bister alkemist, ki mahoma ljudem življenja svinec ozlati.
44
Mahmud mogočni, čarovnik Trlepl Veš, nejeverno, klavrno potep skrbi, strahu, siroščin, dušnih muk takoj ti razprši njegov zaklep.
45
Modriham prepustiva vsak prepir, odkod in kam namenjen je vsemir. Stopiva v kot in ondi zasmehuj, kar tebe zasmehuje venomer.
46
Saj zgoraj, spodaj, notri, vne ta stvar ni drugo ko čarovni dom utvar, zaboj — za svečo v njem je sonca žar, a naše sence vro tu v kolobar.
47
Če v nič gre vino, ki si ga popil, in ustne, ki si z njimi se sladil — pomisli, kaj boš ti: le goli nič; potakem to, kar že doslej si bil.
48
Dokler ti cvete lokvanj iz mahu, si grlo čisti z vinom od prahu.
Čim angel črni kelih ti poda, na usta si ga nagni brez strahu.
49
Noč — dan,- no šah mi to spomin budi. Usoda vleče like, nas ljudi.
Poteza sem ter tja, naprej, nazaj in meče v škatlo, kakor se ji zdi.
50
Nad zemsko blato če se pne mi duh. in prosto plove skoz nebeški vzduh, mar ni sramotno zanj, da je tako za beg iz llnega predmestja gluh?
51
Morda pa šotor bi zazdel se prej, sultan pod njim počiva zunaj mej, služabnik črni zopet ga zloži, ko jasni knez odpravlja se naprej.
52
Vse eno krogli: v desno, v levo gre, pa najsi še ostreje borba vre.
Le ta, ki Te v igrišče je pognal, ta ve, kaj dela, ve, prav dobro ve.
53
Usode prst — on vedno dalje piše, pol vrste mil značaj in um ne zbriše.
Se črke človek tu ne spremeni, pa naj še bolj se joče ali vzdiše.
54
Nebo nad nami, sinji naš obroč
—	pod njim gomzimo, mremo dan in noč — vrti se, šibko kakor jaz in ti: tja gori rok ne stezaj za pomoč.
O LJUBEZNI
CL. ANET:
Celo strogost ženske, katero ljubimo, skriva v sebi neizmerne miline, katere pa ne odkrijemo v najbolj laskajočih trenutkih v bližini drugih žensk.
CL. ANET:
Ljubiti je težko,
Biti ljubljen je utrudljivo.
COMTESSE DE NOAILLES:
Nesrečna duša je vsa pripravljena za smrt in sladostrastje.
LA ROCHEFOUCAULD:
Ugodje ljubezni je v opojnosti in človek je bolj srečen v strasti, ki jo sprejema, kakor ob oni, ki jo daje.
G. COURTEI.INE:
Ali se ne vrne vsaka uboga in nežna ljubezen k sladkemu spominu na prvi poljub na usta?
MAURICE MAETERLINCK:
Biti srečen v ljubezni pomeni, dvigniti se nad nemir sreče.
BALZAC:
Trajna ljubezen je tista, ki vedno drži sile dveh bitij v ravnotežju.
STENDHAL:
Celo nesrečna ljubezen je najvišja sreča, samo če je naše občudovanje ljubljenega bitja neskončno.
A. SUARES:
Razen ljubezni ni nič skupnega med moškim in žensko. Toda ljubezen je vedno pričujoča.
CAMILLE MAUCLAIR:
Zenska, ki se čuti najbolj- zavrženo, je tista, ki najbolj ljubi.
DAUDET :
Ljuhavne sanje naučijo ljubiti.
BALZAC:
V višjem smislu besede je življenje moža slava, življenje ženske ljubezen.
BALZAC:
Zenska je enaka moškemu samo v tem, da svoje življenje neprestano daruje, kakor je življenje moškega neprestano dejanje.
ET. REY:
Moški, ki je rojen ljubimec, in ženska, ki je rojena ljubimka, se takoj najdeta in v sredi gneče odkrijeta.
ET. REY:
V ljubezni ima ženska ožje obzorje kot moški. Toda ona ga bolj izpopolnjuje.
ET. REY:
Ljubezen moškega nima skoraj nič skupnega z ljubeznijo ženske. Vsaka ima svoje zakone, vsaka se drugače rodi, se veča in zcmre in pogosto povsem nasprotno drug od drugega.
ET. REY:
Moški se pogosto naveliča ljubezni. Zenska se naveliča samo ljubimca.
SUARES:
Zenske pretežno žive za ljubezen, ne da bi jo poznale. In moški, ki nič bolj ne poznajo ljubezni, žive za sladostrastje, katerega ne opuste v uživanju.
COULANGHEON:
Nam ženskam nudi ljubezen dve zelo različni ugodji. Rekla bi, če želite: ugodje, ki smo ga doživele, in ugodje, ki ga hočemo doživeti.
ET. REY:
Sladostrastje skrajša ljubezen moškega in podaljša ljubezen ženske.
ET. REY:
V ljubezni moški menja, ženska pa kroži.
LA BRUYERE:
Zenske se navežejo na moške z naklonjenostmi, ki jim jih nudijo,- moški ozdravljajo prav s pomočjo teh naklonjenosti.
SUARES:
Jasno je, vam pravim, gotovo je, da moški lahko ljubi eno žensko, ne da bi prenehal ljubimkati z drugo. Ni res, da tudi ženska more isto. Tisti, ki se mu vdaja v ljubezni, je edini, ki ga ljubi. Zato je toliko izdajstev v izdajstvu ženske.
SUARES:
Moški ima lahko mnogo žensk, ne da bi bil kdaj ljubil. Zenska je lahko blazno zaljubljena v moškega, ne da bi spoznala ljubezen.
NAPOLEON:
Lepa ženska ugaja očem, dobra ženska ugaja srcu.
BALZAC:
Samo veliki ljudje znajo ljubiti.
PASCAL:
Če naj je moški rahločuten v nekaterih predelih svojega duha, tedaj je gotovo v ljubezni.
MARIVAUX:
Moški so resnično dobri samo kot ljubimci. SUARES:
Mož, ki ljubi, misli, da je rojen, da ženi ustvari srečo,- hkrati pa ve, da je to mogoče in obenem zanikuje, da bi obstajalo kako drugo delo, ki bi ga bilo treba izvršiti.
MME. DE NOAILLES:
Največja krivica moških do žensk je: prevelik delež sladostrastja.
SUARES:
O uboga žena, ali ne čutiš, da bi mogel umreti za tebe, nikakor pa ne vedno živeti?
BALZAC:
Ljubimec, ki ni ves ljubimec, ni nič. STENDHAL:
Resnični Don Juani končajo tako, da gledajo v ženski najhujšega sovražnika in da se razveseljujejo v njihovi nesreči.
SUARES:
Malo žen pozna ljubezen. Toda vse imajo o njej pojem. Tiste, ki so jo poskusile, ne žive za drugo, kot da obnavljajo to slast. Tiste, ki je ne poznajo, ne žive za drugo, kot da bi jo spoznale.
SUARES:
Vse ženske hočejo ljubezen z istim krikom, s katerim kličejo srečo.
STENDHAL:
Od prvega romana, katerega je ženska odprla skrivaj s petnajstimi leti, pričakuje na tihem prihod strastne ljubezni.
BALZAC:
Če dušo odmislimo, je žena v ljubezni kot lira, ki izdaja svoje tajnosti samo tistemu, ki zna nanjo dobro igrati.
ET. REY:
Večina žen si domišlja, da zadošča imeti enega ljubimca, če hočejo spoznati ljubezen, in prav tako je mnogo mladih ljudi preverjenih, da zadošča pisati verze, če hočeš biti pesnik.
BALZAC:
Od zaljubljene ženske moremo vse pričakovati in vse predpostavljati.
BALZAC:
Dve čustvi vladata nad ljubeznijo, ki zavajata ženske na zemlji: ali se vdajajo bolestnim, ponižanim, zločinskim bitjem, ki bi jih rade potolažile, dvignile, odkupile, ali se pa vdajajo najvišjim, blestečim, močnim bitjem, katere bi rade oboževale, razumele in zaradi katerih se same pogosto uničijo.
52
.Umetnost' letnik VIII., it. 1—3