•n/BT-M- POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI MLADI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078. LETO m. LJUBLJANA, PETEK, 6. JANUARJA 1939. ŠTEV. 17. »PUNČICA NAŠEGA OČESA« Na dan pred božičem, ko je prišel sv. očetu voščit božične praznike zbor kardinalov, prelatov in dostojanstvenikov papeškega dvora in Vatikanskega mesta, je imel sv. oče svoj vsakoletni božični nagovor. Ta govor je bil govorjen sicer samo navzočim dostojanstvenikom, a namenjen je vsem članom svetovne katoliške družine. V božičnem govoru sv. očeta sta zelo ostro izraženi dve misli: visoko cen jen je Katoliške akcije in odločno svarilo pred nacističnimi in totalitarističnimi zablodami. V svojem nagovoru se sv. oče najprej z veliko hvaležnostjo do Boga spominja desetletnice srečne sprave med Cerkvijo in italijansko državo. Kljub veselju, ki ga navdaja, ko vidi, kako zelo se je izboljšalo razmerje med Cerkvijo in državo v Italiji, pa ne more prezreti krivičnih napadov na Katoliško akcijo. Tu pokaže izredno odločnost in tako odkritosrčno, kakor je prej hvalil Boga zato, da je do sprave prišlo, tako tudi jasno in glasno protestira zaradi nasilij nad Katoliško akcijo: »Dolžni smo pa žal povedati zaradi svoje apostolske naloge in resnicoljubnosti, da nam tak način, na kakršen se 8edaj napoveduje zaželena desetletnica, ne more prinesti čistega veselja... ampak nam prinaša hude in resnične skrbi ter bridko žalost. Zares, bridko žalost, ker gre za hudo in pogostno grdo ravnanje — o katerem ne pravimo, da je splošno, vendar pa je zelo pogostno — s Katoliško akcijo... za katero se vendar ve, da je punčica hašega očesa...« Marsikomu, ki rad omalovažuje Katoliško akcijo, se bo zdelo čudno, da papež tako odločno hastopa proti napadom na Katoliško akcijo, slasti še, ko obenem priznava, da ne gre za splošno preganjanje te cerkvene ustanove. Vedeti je treba, da Italija pripravlja sedaj velike slovesnosti v proslavo desetletnice sprave med Cerkvijo in državo. Kljub vsem tem pripravam in slovesnemu razpoloženju pa ni papežu prav nič odveč spregovoriti odločno besedo v obrambo Katoliške akcije, »punčice njegovega očesa«, in povedati, da se v takem stanju, kakršno vlada sedaj, on ne bo mogel veseliti in proslavljati sprave skupaj z državo. Ni pa dovolj, če bodo papeževe besede o Katoliški akciji premišljevali samo italijanski oblastniki, zamisli se vanje lahko vsak katoličan, zlasti tisti slovenski katoliški inteligent, ki misli, da Katoliška akcija sme biti predmet njegovega zabavljanja in nerganja. Tako s Katoliško akcijo, o kateri se vendar ve, da je sv. očetu »punčica njegovega očesa«, dober katolik ne dela. Papež se posebej bavi še z vprašanjem rasizma, ki postaja v Italiji in tudi še kje drugod vedno aktualnejše, in v tej zvezi popolnoma odobri govor milanskega nadškofa kardinala Schusterja, iz katerega smo prinesli nekaj odlomkov tudi mi in katerega so fašisti močno napadali. Spomni se tudi manifestacij ob priliki Hitlerjevega obiska v Rimu in pravi: »Ko mislim nazaj na zadnje v samem Rimu uprizorjeno oboževanje križa, ki je sovražen križu Kristusovemu, na udarec zadan konkordatu in na vse druge stvari, o katerih smo vam govorili, se nam ne zdi pretirano, ako smo pričam kovali vsaj ozirov na naše sive lase.« Te papeževe besede zadostujejo, da sl utrdimo sodbo o rasizmu, naj se ta pojavi kjer koli. Božični nagovor, v katerem se je sveti oče tako pomembno in tako odločno zavzel za Katoliško akcijo ter ponovno obsodil rasizem, zaključi sivolasi oče krščanstva z genljivim izrazom ljubezni, ki smo jo mu dolžni vrniti »Mi smo ponudili v žrtev svoje zdaj že staro življenje za mir in za blagor človeštva. Ponovno ga ponujamo, da bi ostal nedotaknjen notranji mir, mir duš in mir vesti.« KARDINAL JAMES GIBBONS O OVIRAH V BORBI ZA ZNANOST IN IZOBRAZBO Marsikdo, ki si želi znanja in izobrazbe, utegne biti prepričan o končni zmagovitosti marljivega •dela, a njegovo prizadevanje motijo morda osebne ovire in težave. Pri tem stremljenju bi ga na primer strašila zavest, da je počasen in okoren na tem znanstvenem bojišču. Morda ga straši šibek telesni ustroj ali kakšna organska napaka, morda mu končno jemlje pogum preobilica dela, ki odvrača duha od študija in mu ne da priti do potrebne zbranosti in miru. Oglejmo si te pomisleke resno, da bomo videli, če so take ovire res nepremagljive! PREMALO NADARJEN? Kdo bi rekel: »Sem že po naravi bolj slabo nadarjen, počasen in okoren. Le s težavo doumem to, kar si mnogi tovariši z izredno lahkoto prisvojijo. Tako napredujejo, da jih ne morem dohajati. — Ko sem prvič javno nastopil, sem bil plah in boječ, da bi kmalu glavo izgubil, in od takrat nimam več miru, kadar moram nastopiti pred številnejšim občinstvom. Kdo se bo čudil, če se čutim potrtega in malodušne-ga? Ko pa imam kljub vsemu prizadevanju na poti znanosti in zlasti govorništva tako malo upanja na uspeh!« KI SO MALO OBETALI, A SO VZTRAJALI... V tolažbo tistim, ki obupujejo nad svojimi močmi in ne zaupajo j svojim zmožnostim, bi rad pove- j dal, da so nekateri izmed najuče- ( nejših mož in najuspešnejših govornikov v začetku svojega šolanja spadali med zadnje v razredu. Vendar pa jim zavest njihovih naravnih nedostatkov ni vzela poguma, ampak jih je le še bolj podžgala, dočim pa drugi, ki so imeli prirojene spretnosti in nadarjenosti več kot dovolj, pozneje niso imeli pokazati nikakršnih uspehov. Ravno njihova lahkota pri učenju jim je postala 'nevarna in usodna, ker jih je zapeljala v razvado komodne lahkomiselnosti. ODLOČNI SAVONAROLA Prve pridige velikega domini- ! kanca Savonarole niso mogle za- j dovoljiti poslušalcev ne v Firen-zi ne v Ferrari. Majhna postava, hrapav glas, preprost govor in zbegano vedenje, vse mu je nagajalo. A to ponižanje mu ni vzelo poguma. Hitro se je odločil in odslej pridigal preprostim kmetskim ljudem in otrokom, medtem pa se je v svoji sobi pridno vadil v prednašanju, dokler ni postal ; eden najprivlačnejših govornikov j svojega časa. j PISATELJ BUTLER Učeni pisatelj »Življenja svet- : nikov«, Alban Butler, je v začet- I ku svojih študij v angleškem ko-legiju v Douaiju moral vstajati I dolgo pred določeno uro, da je ! mogel tovariše v učenju dohajati, j ' BLAMIRANI IN SLAVNI DISRAELI Ko je Benjamin Disraeli imel j svoj prvi govor v angleški poslan- : ski zbornici, je vse nanj kričalo j in se mu smejalo. Ne da bi se i zmenil za to vpitje, je dejal: že j marsikaj sem po večkrat na no- j vo začel in končno se mi je še vselej posrečilo. Danes sedem, a prišel bo čas, ko me boste poslušali.« Kar je napovedal, se je izpolnilo. Postal je eden najsijajnejših in najmogočnejših govornikov britskega parlamenta in, kakor znano, celo predsednik angleške vlade. IZ ZABITEGA RACUNARČKA VELIKI FINANČNI MINISTER VELIKI PARLAMENTAREC SHERIDAN Ko je Sheridana mati predstavila učitelju, je dejala, kako .je zabit in da je pri njem ves trud zastonj. Njegov prvi govor v poslanski zbornici je bil strašno razočaranje za njegovo stranko. In vendar je imel pozneje govor, ki ga je govoril v zadevi Warrena Hastingsa, tak učinek, kakor ga po besedah velikega zgodovinarja Macauleya dotlej še niso doživeli. Fox, eden tedanjih angleških govorniških prvakov trdi, da izmed vseh govorov, kar jih je bilo kdaj v angleškem parlamentu govorjenih, pripada prvo mesto prav temu govoru. IZAK NEWTON Izak Newton, eden največjih astronomov vseh časov, je bil v šoli sprva skoro zadnji v svojem razredu. A s svojo neutrudljivo pridnostjo in svojo vztrajnostjo se je le dokopal v prvo vrsto svojih součencev. Pravkar je izšla DR. JOSIPA TURKA POTA IN CILJI SHOLASTIKE NAŠA POT Vil Str. 223 CENE: 40.—, 30.—, 20.— din. Dr. Boyd piše v »Longmans Magazine« naslednje: »Rawson, učitelj poznejšega dekana Arturja Stanleya, poroča, da je bil ta v računstvu njegov najbolj zabiti učenec, kar mu jih je kdaj pod roke prišlo, razen ene edine izjeme: ta je bil -tako obupno zabit, da si najpriprostejšega seštevanja in množenja ni mogel v glavo vtepsti. In iz tega drugega dečka, ki je bil za računstvo še bolj zabit kakor oni Stanley, je postal pozneje veliki finančni minister William E. Gladstone, ki je s svojimi tri ure dolgimi proračunskimi govori, polnimi samih številk in števil, znal držati poslance v taki napeti pozornosti, da so ga stoje in sede poslušali do polnoči v nabito polni zbornici. KAKO SI JE PRIDOBIL, SPOŠTOVANJE Mlad rokodelski vajenec je nosil ■križ na delu procesije v svoji fari. Več njegovih tovarišev, zapeljanih in zaslepljenih, ga je videlo. Naslednji dan so v delavnici, da bi se norčevali jiz njega, uprizorili zasmehovalnl spre-jvod Za križ so vzeli metlo, za du-hovski ornat pa stare vreče In cunje. jNe da bi se kaj zmedel, je potegnil paš vajenec iz žepa svoj rožni venec in z odločnim glasom, tako na glas, kot je le mogel, začel; »Oče naš, kateri si v nebesih ...« Iznenadeni, zmedeni in v zadregi so zasmehljivci opustili svojo igro; sprevod je bil prekinjen, udeleženci osramočeni in premagani. Mladi verni vajenec je imel odslej mir, še več, tovariši so ga začeli ceniti in spoštovati ter ga skušali posnemati. Raj pa pomožne sile Katoliške akcije Navadne verske organizacije (n. pr. Marijanske kongregacije) in katoliške organizacije niso Katoliška akcija. To je danes že lahko vsakomur jasno. Lastne organizacije Katoliške akcije (n. pr. naša zveza Katoliških dijakov) so nova ustanova, bistveno različna od verskih in katoliških organizacij. Lastne organizacije Katoliške akcije se ne dajo nadomestiti z verskimi in katoliškimi organizacijami, a jih tudi ne uničujejo in ne nasprotujejo. Po papeževi volji naj verske in katoliške organizacije sodelujejo s Katoliško akcijo kot njene pomožne sile. NALOGE POMOŽNIH SIL 1. Molitev Prva je molitev za Katoliško akcijo. Cernu? Za to, ker opravlja Katoliška akcija vzvišeno nadnaravno delo, za katero je molitev nujno potrebna. Tu velja v polni meri Kristusova beseda: »Brez mene ne morete ničesar storiti«. Katoliška akcija je Cerkvi nujno potrebna. Papež Pij XI. ponovno poudarja, da je Katoliška akcija »nenadomestljiva«. Iz tega pa sledi, da morajo katoličani za Katoliško akcijo moliti. Verska društva imajo pa prvi namen pospeševati versko življenje med katoličani; zato je jasno, da so pred vsemi poklicana k temu, da molijo za Katoliško akcijo. Je to lepa, vzvišena in nujno potrebna naloga. 2. Propaganda Drugo, kar morajo delati po-možne sile, je propaganda za Katoliško akcijo. Ce je Katoliška akcija res Cerkvi nujno potrebna, je gotovo vsak katoličan dolžan po svojih močeh širiti spoznavanje Katoliške akcije v svoji okolici. Katoličani morajo namreč poznati Katoliško akcijo in se za njo navdušiti. Brez propagande pa to ne gre. Verska in katoliška društva ne morejo napraviti Cerkvi večje usluge, kakor če širijo spoznavanje Katoliške akcije. 3. Dovajanje članov v KA Ce razumemo, kako je Katoliška akcija potrebna, in če se seznanimo z njenim bistvom in z njeno vlogo v Cerkvi, nam bo sama po sebi razumljiva tretja naloga pomožnih sil, da morajo namreč navajati lastne i - člane zavstop v Katoliško akcijo. Razumemo, da nalaga ta dolžnost včasih katoliškim in verskim organizacijam žrtve. Toda za korist občega blagra so žrtve vedno potrebne. Žrtvovati mora poedinec in žrtvovati mora včasih tudi organiza- ! cija. A te žrtve so večkrat le na- i videzne; so le investicije, ki se j bodo bogato obrestovale. 4. Sodelovanje s KA Četrta dolžnost pomožnih sil je j sodelovati s Katoliško! a k ci j o pri njenem zunanjem i j delu. Nikar ne delajmo brez enot-j nega načrta; ne zgubljajmo moči | v partikularizmu. Podrejajmo se j skupnemu vodstvu, delajmo po 1 enotnem načrtu, pa se nam bodo uspehi z božjo pomočjo postoterili. NE UBIJAJTE KA! TUDI S HLADOM NE! Še tole naj dostavimo. Verska katoliška društva mnogo kori- stijo Katoliški akciji že samo s tem, ko vzgajajo svoje člane. To je gotovo. Vsaka Katoliška akcija to rada in s hvaležnostjo prizna. Toda versko ali katoliško društvo more že samo s tem, da se zadrži hladno nasproti Katoliški akciji, veliko škodovati. Ni treba nič nasprotovati; že to preprosto dejstvo, da ni od tam podpore, kjer jo po pravici pričakujemo, kjer bi jo dati morali, vpliva naravnost porazno. Ljudje so namreč taki, da sami od sebe ne bodo silili v Katoliško akcijo, ker ta pač nalaga žrtve. Kdor drugače misli, se zelo moti. Ce pa ljudi v njihovi duhovni lenobi podpre še versko ali katoliško društvo, se pač Katoliška ak-| cija ne more tako razviti, kot bi j bilo treba. t Katoliška akcija pa je po do-| ločnih papeževih izjavah nujno potrebna, zato je jasno, da se go-| di katoliški skupnosti težka ško-I da, če se Katoliška akcija ne mo-! re razviti. S Dr. Jože Turk. Polu in cilji sholastike Naša pot VII. Ljubljana 1939. Str. ! 224. Po dolgem molku — prvo slovensko delo o sholastiki! Saj je že 15 let, odkar je izšel dr. Ušeničnikov sholastični učbenik »Uvod v filozofijo«. Posihmal so dr. Turkova »Pota in cilji sholastike« prva slovenska knjiga o krščanski filozofiji. Posebej smo je veseli zaradi boga-| te vsebine. Prinaša namreč celotno H zgodovino te vekotrajne filozofije, pbilosophiae perennis, kot jo je na-zval veliki Leibniz. Govori nam o prvih zametkih, ki segajo še v gr-ško-rimsko dobo, o mogočni rasti in višku v visokem srednjem veku, nato o upadanju skozi neko dobo, končno pa o novem podvigu v zadnjem času, s programatičnim pogledom v bodočnost. Dr. Turkova knjiga je zares pomembna med slovenskimi modro-slovnimi izdajami, ker je to naša prva in edina sistematična zgodovina cele filozofske šole. Spočetka poda pisatelj prerez vse sholastike z vidika dveh osrednjih problemov, problema o razmerju med vero in znanjem in problema o univerzalijah. V živahni dinamiki se razvija vprašanje preko različnih, še nedovršenih poizkusov do genialne sinteze pri sv. Tomažu Akvinskem in spet otemni v negotovosti mlade okamis-tične poti. Tu je že nakazana vsa veličina prave sholastike, ki se je zgradila s tisočletnim trudom in v vzajemnem soglasju izbranih duhov. Sledeča poglavja nam to še podrobneje in določneje prikazujejo z obširnim zgodovinskim gradivom. Komaj pa se je vekovita sholasti-, ka dobro razmahnila na svojem vr-1 huncu (sv. Tomaž Akv.), se je že J pojaviio nezdravo novotarstvo »mla-j dih«, ki je s pozabo zakrilo kleno j modrost »starih«, zabredlo po Lu-I thru v cerkveni razkol in za neki j čas spravilo sploh vso sholastiko na 1 slab glas, hudo po krivici! In le na-| ravno je, da je v devetnajstem s-to-i letju končno vendarle prišlo do ob-| nove visoke sholastike, zlasti v duhu ! tomizma -in skupaj z novodobnim j napredkom, kakor nam Cerkev priporoča. I Po svoji vsebini bo pričujoča knji-! ga prava novost za premnoge slo-( venske izobražence; odkrila jim bo ! doslej neznan svet. Marsikdo od njih bi ne bil prisodil toli obrekovanemu »temnemu« srednjemu veku, da se je bavil s tako visokimi idejnimi vprašanji (o resnici, izvestnosti, o veri in nravnosti) in jih tako prepričljivo rešil, da se dado neposredno uporabiti še danes. Citatelj, ki mu je sholastično izražanje še tuje, ne bo vselej že na prvi pogled uzrl vseh globin sholastičnega nauka, posebno ne tam, kjer se je pisatelj bolj kratko izrazil. Vendar mu bo -večkratno branje in razmišljanje zlasti Tomaževe sinteze kmalu pripomoglo do razumevanja težjih odstavkov, da se bo s to knjigo obogatil kot le z malo-katero. Francis Finn: Tom Playfair »Opravila sva, Tom. Jaz sem prepričan,